28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/155

1.1

Evropskemu ekonomsko socialnemu odboru se zdi potrebno, da se razvijajo in določajo trajnostna, pravno varna in izvedljiva pravila glede koeksistence gojenja gensko spremenjenih kulturnih rastlin, konvencionalnega in ekološkega gojenja kulturnih rastlin ter varstva narave za celotno živilsko industrijo in kmetijsko, ribiško ter gozdarsko proizvodnjo, vključno z gojenjem na področju farmacevtske in neprehrambne proizvodnje (non-food production) ter raziskavami.

1.2

Ker želi prvič Komisija prepustiti bistvene vidike koeksistence nacionalnim predpisom in ker drugič v okviru komitološkega postopka, v skladu z direktivo št. 2001/18 ter v skladu z direktivami o prometu s semenskim blagom, namerava opredeliti vprašanje ravnanja z naključno ali tehnično neizogibno prisotnostjo gensko spremenjenih organizmov v semenskem blagu brez gensko spremenjenih organizmov, ki je bistvenega pomena za prihodnje oblikovanje koeksistence, se evropski ekonomsko socialni odbor ne bo ukvarjal s temi vprašanji. Zato je smiselno, da se v tej razpravi ukvarjamo z iniciativnim mnenjem, da bi tako na primeren način osvetlili zlasti gospodarska in socialna vprašanja v tej povezavi in da bi tako v odnosu do Sveta, Komisije in Parlamenta zavzeli stališče.

1.3

To iniciativno mnenje bi moralo osvetliti tako najvažnejše vsebinske vidike koeksistence ter dati predloge k vprašanjem, katere od teh vidikov naj s stališča Evropskega ekonomsko socialnega odbora ureja evropska in katere nacionalna zakonodaja in katere praktične pobude in navodila potrebujejo zadevna gospodarska podjetja, zlasti kmetijstvo.

1.4

Ker je Komisija od leta 1998 končala veljavni moratorij za odobritev dajanja v promet gensko spremenjenih organizmov kot živil maja tega leta in namerava najprej odločati (1) o dovoljevanju gojenja gensko spremenjenih organizmov, je praktično oblikovanje koeksistence nujno.

2.1

Na podlagi odobritve dajanja v promet gensko spremenjenih organizmov

nastaja potreba po določanju praktičnih določb za izvajanje takšnih sprostitev in za ravnanje z njihovimi izdelki v živilih in krmilih ter v naravi.

2.2

Na evropski ravni je zakonsko določeno že naslednje:

2.3

Na evropski ravni doslej ni urejeno naslednje:

2.4

Že sprejeta zakonodaja EU določa, da je za gensko spremenjene organizme potrebno posebno preverjanje in ocena tveganj, obvladovanje tveganja in prehodno označevanje ter sledljivost. Zakonodaja izhaja iz tega, da bi opustitev aktivne in pasivne uporabe gensko spremenjenih organizmov morala biti mogoča in brezpogojno predpisuje popolno opustitev uporabe gensko spremenjenih organizmov v biološkem kmetijstvu in biološki živilski industriji (z izjemo nekaterih veterinarsko medicinskih produktov). Prav tako predvideva možnost, da se sprostitev gensko spremenjenih organizmov po preverjanju posamičnih primerov na določenih območjih podredi posebnim zahtevam ali pa v celoti prepove.

2.5

Pri gensko spremenjenih organizmih gre za živa bitja, ki se lahko v okviru naravnega ravnovesja razmnožujejo in razširjajo. Bioloških sistemov, v katere so vpeljani kot njihovi sestavni deli in iz katerih se jih brez nadaljnjega ne bo dalo odstraniti, ni mogoče niti hermetično razmejiti niti preverjati na enak način in upravljati, kot je to mogoče v zaprtih gospodarskih, industrijskih ali obrtnih obratih. Biosfera je načelno po celem svetu povezan, odprt sistem, čigar zakonitosti in vedenje so bili doslej poznani in vodljivi le v določeni meri.

2.6

Iz teh razlogov je evropski zakonodajalec določil načelo preventive in občasno ocenjevanje in ureditev kot merilo svojega ravnanja z gensko spremenjenimi organizmi. Hkrati je pripisal preglednosti in svobodi izbire glede uporabe gensko spremenjenih organizmov viden pomen.

2.7

To se dogaja v luči tega, da je večina državljank in državljanov Evropske skupnosti skeptična do uporabe gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu in gozdarstvu ter živilih in krmilih oz. ima do nje odklonilen odnos.

2.8

Koeksistenca oblik obdelovanja in koriščenja zemljišč z gensko spremenjenimi organizmi ali brez njih zato zadeva

v vsakokrat primernem prostorskem in časovnem okviru.

2.9

Evropska Komisija je v pravno neobvezujočih mnenjih doslej omejila koeksistenco na čiste gospodarske vidike vzporedja različnih oblik kmetijstva. Predlaga, naj se urejanje teh vidikov v bistvu prepusti posameznim državam članicam. Tak pristop pa se zdi v Svetu ministrov sporen in do njega je kritičen tudi evropski parlament (8).

3.1.1

Predpogoj za ureditev koeksistence je zadostna znanstvena podlaga za oceno prostorske in časovne razširjenosti in prenosa genov gensko spremenjenih organizmov različnih rastlinskih vrst (npr. eventualno za širjenje mikroorganizmov in živali) ter zanesljive, na praksi temelječe izkušnje in ocene možnih načinov širjenja pri proizvodnji, shranjevanju, prevozu in predelavi.

3.1.2

Komisija je glede tega sprejela različna mnenja (9), ki pa še ne dajejo povezane slike. Naročene so bile nadaljnje študije. Na prvi znanstveni konferenci o koeksistenci, novembra 2003, (10) so zbrani znanstveniki ugotovili, da obstaja precejšnja potreba po raziskavah in so menili, da so le delno sposobni dajati obremenjujoče izjave glede možnosti koeksistence. Mnenje znanstvenega odbora EU iz leta 2001 (11) opozarja na precejšnje negotovosti in se glede mejnih vrednosti za živila in krmila ter semensko blago, ki jih je predlagala Komisija, jasno ne obvezuje.

3.1.3

Trenutna seznanjenost z rezultati prenosa genov, širjenjem in persistenco gensko spremenjenih rastlin doslej ne dopušča zanesljivih napovedi o možnosti koeksistence.

3.1.4

To velja zlasti glede dolgoročnih napovedi ter različnih ekosistemskih okolij in pogojev pridelovanja.

3.1.5

Vrednotenje in ocena sposobnosti za koeksistenco določenih gensko spremenjenih organizmov mora potekati od ene do druge rastlinske vrste ob upoštevanju regionalnih pogojev in za različne sisteme proizvodnje. Ob tem je treba upoštevati tudi s tem povezane spremembe pridelovalnih metod (npr. uporabo totalnih herbicidov, ki jo omogočajo ustrezne vrste odpornosti).

3.1.6

Posebne težave glede napovedi in nadzora nastajajo načeloma pri takšnih vrstah rastlin, pri katerih z naravnimi, negojenimi sorodniki poteka genska izmenjava. Oljna repica, katere izvorni center je v Evropi, ima v tam veliko število neposrednih in posrednih, divjih in kultiviranih partnerjev za križanje. Zelje, repa, gorčica (rukola), njivska redkev, obzidni dvoredec, rigec, divja gorčica, divje zelje in siva gorčica. Podobno velja tudi za peso.

3.2.1

Identifikacija in označevanje gensko spremenjenih organizmov je materialni predpogoj za izvajanje registracije pridelovanja in spremljanja gensko spremenjenih organizmov, ki ju predpisuje direktiva 2001/18. Poleg tega je tudi predpogoj za to, da se določeni gensko spremenjeni organizmi umaknejo iz prometa, če je to potrebno na podlagi novih znanstvenih dognanj ali zaradi preteka časovno omejenega dovoljenja. Označevanje za reprodukcijo sposobnih gensko spremenjenih organizmov je v tem oziru odločilno za učinkovito obvladovanje tveganja, zlasti v primeru morebitnih potrebnih nujnih ukrepov. Zato se ne more ravnati le po vprašanju, če bo vodila do prekoračenja mejnih vrednosti glede dolžnosti označevanja pri živilih in krmilih ali ne; če odpade dovoljenje, avtomatično odpadejo predvidene mejne vrednosti glede na informacije potrošnikov.

3.2.2

Oceno tveganj, ki izhajajo iz gensko spremenjenih organizmov je treba izvesti v skladu z direktivo 2001/18 in primerljivimi določbami v drugih uredbah in direktivah Skupnosti in je predpogoj za njeno dopustitev. Seveda ima praktična izvedba pridelovanja odločilen vpliv na to, če — kot je bilo v predvideno v direktivi — je mogoče ali ne sprejeti učinkovite ukrepe za omejitev pridelovanja, za omejevanje in opazovanje njegovih učinkov ter za umik dovoljenja. V tem oziru se vprašanja koeksistence ne da omejiti le na gospodarske vidike pridelovanja, temveč je sestavni del zakonsko predpisanega obvladovanja tveganja in preventive.

3.3.1

Ukrepe za identifikacijo in označevanje gensko spremenjenih organizmov v celotni živilski verigi predpisuje smernica za označevanje in sledljivost gensko spremenjenih organizmov (vključena v splošna načela in zahteve živilskega prava (12)). Ti ukrepi niso omejeni na identifikacijo gensko spremenjenih organizmov v končnem izdelku, ker je sedaj treba označevati tudi takšne izdelke, pri katerih sledi gensko spremenjenih organizmov v končnem izdelku niso več določljive.

3.3.2

Podatki, potrebni za identifikacijo gensko spremenjenih organizmov, so zbrani in objavljeni v centralnem registru. (13).

3.3.3

Skupna raziskovalna služba EU si trenutno prizadeva za standardizacijo in preverjanje v tej povezavi potrebnega jemanja vzorcev in izvajanja testnih postopkov.

3.3.4

Identifikacija specifične DNA ali specifičnega proteina gensko spremenjenega organizma je pri sedanjem stanju analitike tehnično možna na področju od 0,001 do 0,05 odstotka celotnega analiziranega vzorca. Stroški nespecifičnih, kvalitativnih testov za dokaz obstoja gensko spremenjenih organizmov se trenutno gibljejo med 100 in 150 evri na analizo. Stroški za specifične in kvantitativne teste nihajo med 250 in 500 evri na analizo.

3.3.5

Glede zanesljivosti in razpoložljivosti postopka dokazovanja za vse področje ter tehničnih zmogljivosti za njihovo izvedbo, obstajajo doslej znotraj Skupnosti še precejšnje razlike. Le v nekaj državah članicah Skupnosti so doslej na razpolago v zadostni meri, v nekaterih pa sploh ne.

3.3.6

Dandanes povzročajo zlasti kvantitativne in specifične analize obstoja gensko spremenjenih organizmov v praksi še precejšnje praktične težave, predvsem tam, kjer proizvajajoča podjetja ne razpolagajo z ustreznim postopkom dokazovanja ali z zadostnim referenčnim materialom. To zadeva zlasti takšne gensko spremenjene organizme, ki niso dovoljeni v Skupnosti, ni pa mogoče izključiti, da se bodo pojavili v uvoženem semenskem blagu in surovinah.

3.4.1

Upoštevati je treba dobro strokovno prakso v celotni verigi živilske proizvodnje

3.4.2

Na večini področij je že urejena dobra strokovna praksa v več pogledih. Dopolnitev s specifičnimi določbami za ravnanje z gensko spremenjenimi organizmi je odločilni predpogoj za praktični prenos zakonsko določenih predpisov za obvladovanje tveganja in sledljivosti in označevanje gensko spremenjenih organizmov. Največja potreba po ukrepanju nastaja zato na področjih proizvodnje semenskega blaga in kmetijske proizvodnje, pa tudi glede odkupa, shranjevanja in prevoza kmetijskih izdelkov.

3.4.3

Uspeh, pa tudi potrebe po dobri strokovni praksi so v bistveni meri odvisne od tega, s kakšnim uspehom je bila dobra strokovna praksa upoštevana na predhodnih stopnjah proizvodnje.

3.4.4

Da bi se izognili nezaželenemu prenosu genov in temu, da bi se gensko spremenjeni organizmi razširili drugje na površinah pod kulturo in v naravi ter da bi se izognili temu, da se pomeša pridelek iz gensko spremenjenih organizmov s pridelkom iz gensko nespremenjenih organizmov (ob upoštevanju vsakokratne kulture in regionalnih pogojev), je treba sprejeti različne ukrepe. Komisija jih je v svojih smernicah za koeksistenco (14) delno navedla in pozvala države članice, da izdajo ustrezne predpise. Ti zadevajo tako kmetovalce, ki gojijo gensko spremenjene organizme ter tiste, ki se jim želijo pri svojem pridelovanju izogniti. Poleg tega zadevajo kmetijska podjetja in trgovinske družbe, vključno s skladiščenjem in prevozom ter upravne organe, pristojne za kmetijsko prakso in ustanove, ki so udeležene pri varstvu krajine in narave.

3.5.1

Semensko blago je na začetku proizvodne verige. Povečuje se glede na vrsto po faktorju 40 do 1000 in se deloma lahko zadržuje v tleh dlje časa. Gensko spremenjeni organizmi v semenskem blagu oplojujejo pri tujeprašnikih sosednje kulturne rastline in, če te rastejo v bližini, divje sorodnike. Semensko blago in pelod se pri tem lahko raznašajo čez velike razdalje. Na podlagi teh prostorskih in časovnih razsežnosti igra obstoj gensko spremenjenih organizmov v semenskem blagu po soglasnem mnenju znanstvenikov odločilno vlogo pri koeksistenci.

3.5.2

Direktiva 2001/18 predvideva možnost, da se določijo mejne vrednosti za določene skupine izdelkov, pod njimi pa ni potrebno označevanje gensko spremenjenih organizmov pod določenimi pogoji. Za živila in krmila je bila v uredbi o gensko spremenjenih živilih in krmi (15) ter o sledljivosti (16) določena mejna vrednost 0,9 %.

3.5.3

Komisija je v okviru direktiv za sadike in semensko blago predlagala, naj se prav tako določijo mejne vrednosti za označevanje gensko spremenjenih organizmov v semenih, ki naj bi se gibale med 0,3 in 0,7 odstotki. Na podlagi pravnih pomislekov je Komisija ta predlog oktobra 2003 ponovno umaknila in pripravila nov predlog. Slednji je vseboval le še mejne vrednosti za seme oljne repice in koruze v višini 0,3 %. Tudi ta predlog je Komisija septembra 2004 umaknila. Trenutno so predvidene nadaljnje ocene posledic za odločitev na trdnejši znanstveni osnovi ter zlasti za natančnejšo določitev presoje gospodarskih vplivov. Jasno je, da bodo imeli standardi čistosti semen za gensko nespremenjeno seme učinke na to, če bo koeksistenca določenih rastlinskih vrst in oblik proizvodnje sploh mogoča in kakšni stroški bodo eventualno s tem povezani.

3.5.4

Glede vprašanja, če in eventualno v kakšni višini je mogoče določiti mejne vrednosti za naključno in tehnično neizogibno prisotnost gensko spremenjenih organizmov v semenskem blagu, imajo tako vlade držav članic kot tudi zadevne organizacije in podjetja različne predstave.

3.5.5

Pri označevanju semenskega blaga ne gre — kot v primeru živil in krmil — za informiranje potrošnikov v smislu svobode izbiranja. Nasprotno, to je bistveni podatek za tiste, ki gensko spremenjene organizme sproščajo v okolje v skladu z zakonskimi določbami in za organe, ki so pristojni za izvajanje direktive, ki ureja sproščanje. Zaradi pomanjkanja podatkov o obstoju gensko spremenjenih organizmov v določenem semenskem blagu je zakonsko predpisano registriranje, TRAD-IT: spremljanje = monitoraggio spremljanje (Post-Market Monitoring) praktično nemogoče, v primeru naknadne prepovedi pa tudi njihov umik.

3.5.6

Če bi se na primer naknadno izkazalo, da je določen gensko spremenjeni organizem alergen ali pa da prenos njegovih lastnosti na divje sorodnike vodi do konkurenčne prednosti in s tem do nezaželenega premika ekološkega ravnovesja, bi bilo treba gensko spremenjen organizem prepovedati in ga umakniti iz prometa. V ta namen so mejne vrednosti na področju, ki ga je predlagala Komisija EU, popolnoma nesprejemljive. Če bi namreč lahko izhajali iz tega, da je vse semensko blago zadevne rastlinske vrste kontaminirano z do pol odstotka tega gensko spremenjenega organizma, bi morali ukrepe za umik in nujne ukrepe razširiti na cel pridelek in na vsa semena te rastlinske vrste.

3.5.7

Praktične izkušnje s preklicem produkta v ZDA prikazujejo težave ter tudi možne stroške. Po tem, ko je ameriška agencija za varstvo okolja EPA leta 2000 prepovedala uporabo gensko spremenjene vrste koruze „starlink“ zaradi možnih alergenih učinkov, so v celotni proizvodni verigi nastali stroški v višini okrog milijarde Ameriških dolarjev. Kontaminirano semensko blago in pridelki so bili na tiho pokupljeni in umaknjeni s tržišča. Kontaminacije vendarle ni bilo možno popolnoma odstraniti vse do danes. V ZDA so leta 2003 v vzorcih dokazali še več kot 1 % sledi „starlinka“.

3.5.8

Poleg tega ima prisotnost gensko spremenjenih organizmov v gensko nespremenjenem semenskem blagu odločilen vpliv na stroške, ki nastajajo na področju na koncu proizvodne verige kmetijstva in predelave. Če je na podlagi zakonsko dopuščenega kontaminiranja vse gensko nespremenjene izdelke vendarle treba rutinsko preveriti glede stopnje njihove kontaminacije z gensko spremenjenimi organizmi, da bi zagotovili, da ne presegajo zakonsko predpisane mejne vrednosti za označevanje za živila in krmila 0,9 % oz. ustrezno nižjih stopenj kontaminiranja v prefabrikatih, nastajajo visoki stroški za drage teste in nadzor.

3.5.9

Kontaminiranje konvencionalnega in biološkega semenskega blaga z gensko spremenjenimi organizmi bo igralo pomembno vlogo pri določanju povzročiteljev finančne škode s kršenjem mejnih vrednosti označevanja živil in krmil, ter od tod izpeljanih nižjih mejnih vrednosti, ki jih zahtevajo trgovinska in predelovalna podjetja. Seveda bodo možni povzročitelji najprej zahtevali dokaze, da ta škoda niti najmanj ni nastala zaradi kakovosti semenskega blaga in ne zaradi prenosa gensko spremenjenih organizmov na polju.

3.5.10

Končno vpliva obstoj gensko spremenjenih organizmov v konvencionalnem in biološkem semenskem blagu negativno na možnosti kmetovalcev za poznejše pridelovanje in poznejše gojenje lastnega semenskega blaga. Prvotno kontaminiranje semenskega blaga se lahko v naslednji generaciji nalaga, zlasti seveda takrat, ko se pridružijo dodatna mešanja sosednjih polj. To lahko povzroči ne le precejšnje finančne izgube zadevnim kmetom, temveč lahko škodi tudi raznolikosti in lokalni prilagojenosti semenskega blaga.

3.6.1

V skladu z direktivo (85/374/EGS) o odgovornosti za pomanjkljive izdelke odgovarjajo proizvajalci in tisti, ki dajejo gensko spremenjene organizme v promet za po lastni krivdi ali za iz malomarnosti povzročeno škodo zoper življenje in telo ter lastnino (17). To jamstvo pa je omejeno le na končne izdelke, ki so namenjeni zasebni uporabi in porabi in zato ne obsega niti semenskega blaga niti finančne škode, na podlagi zmanjšanja vrednosti pridelka in posledičnih izdelkov.

3.6.2

Ta skupna in izčrpna omejitev odgovornosti za proizvode otežuje nacionalne predpise za neposredno odgovornost tistih, ki dajo gensko spremenjeni organizem v promet tudi glede civilnopravne škode in daje celotno civilnopravno odgovornost uporabnikom (kmetovalcem) kot neposrednim proizvajalcem končnega izdelka.

3.6.3

„Vsako namerno sproščanje gensko spremenjenih organizmov v okolje ter prevoz in dajanje v promet teh organizmov v skladu z definicijo direktive 2001/18/ES“ spada v področje uporabe nove direktive 2004/35/ES, ki ureja odgovornost za okolje in pooblašča države članice (ne pa posameznih državljanov), da povzročiteljem naložijo, naj odpravijo in popravijo škodo v okolju, če so ravnali namerno ali malomarno in če je moč ugotoviti vzročno zvezo med škodo in dejanji posameznih uporabnikov (18). To direktivo morajo države članice izpeljati do 30. aprila 2007. Dejstvo, da je v Skupnosti dovoljeno sproščanje gensko spremenjenega organizma, bo praviloma izključilo dejansko stanje malomarnosti ali namena, razen če pride do kršitev posebnih pogojev za sprostitev. EESO je v svojem mnenju o Direktivi o odgovornosti za okolje (19) že zahteval, da je pri opredelitvi biološke mnogoterosti je treba upoštevati ravno kratkoročne in dolgoročne posledice uporabe gensko spremenjenih organizmov.

3.7.1

Nezaželena prisotnost gensko spremenjenih organizmov v izdelkih, proizvodnih napravah in na proizvodnih površinah lahko kmetovalcem, predelovalcem in trgovcem z živili in krmili povzroči finančno škodo, če to otežuje, omejuje ali onemogoča proizvodnjo in prodajo izdelkov brez genske tehnologije ali so zaradi tega potrebni posebni ukrepi za nadzor in odstranitev. Poleg tega lahko predpiše s stroški povezane ukrepe za vzpostavitev prvotnega stanja na območjih, na katerih sproščanje gensko spremenjenih organizmov ni dovoljeno in predvideno (npr. ekološko občutljiva območja).

3.7.2

Zavarovalnice dandanes izključujejo zavarovanje teh civilnopravnih zahtev.

3.7.3

Civilnopravno odgovornost za te stroške naj bi po mnenju Komisije EU urejale države članice. Očitno je, da bo to vplivalo na konkurenčni položaj znotraj Skupnosti. Različni nacionalni predpisi na tem področju lahko povzročijo precejšnje popačenje konkurence na skupnem trgu kot tudi odsotnost pravne varnosti, kjer vzrok in učinek prestopata notranje meje Skupnosti.

3.7.4

Posamična odgovornost za stroške, ki jih imajo drugi pri izogibanju škode (testi, nadzor in drugi ukrepi za izogibanje prenosa genov in kontaminiranja z gensko spremenjenimi organizmi) je pravno komaj uresničljiva. V nasprotju z urejanjem dejansko nastale škode, teh precejšnjih stroškov, ki se bodo pojavili v vseh območjih gojenja gensko spremenjenih organizmov, ni mogoče odpraviti z določbami glede civilnopravne odgovornosti. Zadevni kmetovalci, podjetja in organi bi na vsak način lahko prejeli nadomestila iz sklada prispevkov, ki ga financirajo podjetja in kmetovalci, ki povzročajo škodo.

3.8.1

Ukrepi za nadzor in preprečevanje nezaželene prisotnosti gensko spremenjenih organizmov so zaradi gojenja gensko spremenjenih organizmov potrebni v celotni živilski in krmilni industriji. Poleg tega lahko vpliva na tržni položaj v določenih regijah in na določene oblike proizvodnje in vrste proizvodov (npr. regionalne znamke kvalitete in biološko kmetijstvo ter proizvodnjo). Poleg tržnih udeležencev to prizadene tudi različne organe in ustanove držav članic in Skupnosti.

3.8.2

Pri ukrepih za nadzor in preprečevanje, potrebnih za zagotavljanje koeksistence, gre delno za odločilne spremembe kmetijske, obrtne in industrijske prakse in tradicije. Konkretne gospodarske, socialne in kulturne posledice, zlasti za kmetovalce in obrtna živilska podjetja, doslej niso bile sistematično raziskane in predstavljene. To pa se vendarle zdi nujno potrebno, da bi se izognili nezaželenim učinkom na njihovo sposobnost za preživetje in na konkurenčnost ter tržno strukturo in strukturo cen.

3.8.3

Za oceno ustreznih in učinkovitih ukrepov in predpisov za koeksistenco je potrebna obsežna predstavitev teh stroškov. Doslej je bilo predloženih le malo fragmentiranih podatkov in ocen (20).

3.8.4

EESO vodi obsežen pregled in oceno stroškov, ki jih imajo posamezni tržni udeleženci v določenih proizvodnih oblikah in regijah ter država zaradi ukrepov glede koeksistence, za nujno potreben predpogoj za daljnovidno in trajno ureditev koeksistence. Potrebna je jasnejša, bolj obvezujoča in bolj zanesljiva ureditev, kdo naj te stroške nosi ali se jim izogne.

3.8.5

Komisiji je treba pritrditi, ko v svojih smernicah za koeksistenco navaja: „Načeloma naj bi v določeni regiji v fazi uvajanja nove oblike pridelovanja odgovornost za izvedbo ukrepov glede obratovanja za potrebno zajezitev genskega navala nosili tržni udeleženci (kmetovalci), ki vpeljujejo to novo obliko pridelovanja. Kmetovalci bi morali imeti možnost, da sami izberejo obliko pridelovanja, ki jim je ljubša, ne da bi pri tem prisilili sosednja podjetja, da odstopajo od že uvedenih struktur pridelovanja.“

3.8.6

Zvišanje stroškov proizvodnje, ki jo povzročajo potrebni ukrepi za koeksistenco, ne sme vplivati na maloprodajne cene. To bi povzročilo omejevanje svobode izbiranja zlasti socialno šibkejših potrošnikov. Povišanje stroškov in cen ne smeta ogroziti kmetijske in obrtne proizvodnje živil brez genske tehnologije in je potisniti v proizvodnjo posebnih sort.

4.1.1

Pravila glede koeksistence bi se morala ravnati po načelih preventive in ohranitve naravne in kultivirane biološke raznolikosti, zmanjševanja stroškov, maksimiranja gospodarskih in socialnih možnosti, pospeševanja regionalne raznolikosti in gospodarske lastne odgovornosti in po načelu povzročitelja odgovornosti za škodo in bi morala biti dolgoročno trajnostna, robustna, iz prakse in tolerantna do napak.

4.1.2

Potrebne ukrepe in stroške, ki nastanejo, načelno krijejo tisti gospodarski subjekti, zaradi katerih so zaradi dajanja v promet in uporabe gensko spremenjenih organizmov postali potrebni. Tiste, ki želijo proizvajati in konzumirati brez gensko spremenjenih organizmov, bi morali čim manj obremeniti in ne bi smeli povzročiti zvišanja proizvodnih stroškov in cen. Nositi pa jih tudi ne bi smeli davkoplačevalci.

4.1.3

Ukrepi za preprečevanje pojavljanja in širjenja gensko spremenjenih organizmov, bi načeloma morali veljati na stopnji, na kateri povzročajo čim manjšo porabo in čim nižje stroške in imajo optimalni učinek.

4.1.4

Kjer gojenje gensko spremenjenega organizma ne dopušča proizvodnje rastlin iste ali sorodne kulture brez genske tehnike ali jo nesorazmerno otežuje, ga je treba prepovedati.

4.2.1

Dokler so znanstvene podlage nepopolne ali pa sploh niso razpoložljive, je treba pri oblikovanju pogojev za koeksistenco uporabiti načelo preventive z namenom, da se izogne nepopravljivim ali le težko popravljivim spremembam, posledic katerih za koeksistenco ni mogoče zadovoljivo oceniti. Takšna preventiva bi se morala nanašati tudi na znanstvene, socialne in deželno kulturne vidike koeksistence.

4.2.2

Komisijo se poziva, da oblikuje medsebojno povezani, interdisciplinarno znanstveni in v prakso usmerjeni raziskovalni program, ki bi zapolnil velike vrzeli v znanju glede na koeksistenco.

4.2.3

Stališče znanstvenega odbora za rastline, (21) na katerega se Komisija pri razpravi o mejnih vrednostih gensko spremenjenih organizmov v semenskem blagu sklicuje, je nezadovoljivo. Ne odgovarja na vprašanje, katere mejne vrednosti so pri označevanju potrebne, da bi upoštevali predpise direktive 2001/18. Tudi ne odgovarja zadovoljivo na to, katere kontaminacije v semenskem blagu bodo v praksi vodile do katerih kontaminacij pri pridelku in v končnem izdelku. Komisija bi zato morala glede tega znanstvenemu odboru EFSA (evropskega organa za varno hrano) ponovno predložiti natančna vprašanja.

4.2.4

Poleg tega bi Evropski urad za varnost preskrbe s hrano, Evropska agencija za okolje in skupna znanstvena služba morali strniti znanstvene in praktične raziskave na nacionalni in regionalni ravni, da bi bile dostopni državam članicam.

4.2.5

Komisiji se priporoča, da na veliko in pod različnimi pogoji, skupaj z različnimi regijami Evrope izvede praktične poskuse koeksistence. Pri tem bi morali z gojenjem gensko nespremenjenih vrst koruze, repe, krompirja, pese in paradižnika, ki pa se vendarle jasno ločijo od drugih vrst, da bi preprečili prenos genov, vsi udeleženi v praksi preizkusiti in raziskati različne varnostne razdalje, čiščenje strojev, ločevanje pri prevozu, skladiščenje in predelavo ter druge ukrepe za koeksistenco.

4.3.1

Označevanje in dobra strokovna praksa morata biti usmerjena v omogočanje čim natančnejše upoštevanje širjenja in posledic gensko spremenjenih organizmov. Nadalje bi morala omogočiti čim bolj popolno odstranitev gensko spremenjenih organizmov iz okolja, semenskega blaga in izdelkov.

4.3.2

Na noben način ne bi smeli z določanjem pragov vrednosti pri označevanju ali z določbami za dobro strokovno prakso ovirati ali onemogočiti pobud in ciljev iz direktive 2001/18 in uredb 1830/2003 ter 1829/2003.

4.3.3

Zato je treba načeloma zahtevati, da se uporabijo najboljše razpoložljive tehnologije in najboljša razpoložljiva praksa pri urejanju pridelovanja, prevoza, predelave, uvoza in izvoza gensko spremenjenih organizmov.

4.3.4

V tej zvezi je treba upoštevati posebne zahteve varstva narave in raznolikosti evropskega ekosistema.

4.4.1

Pri identifikaciji gensko spremenjenih organizmov in njihovih značilnosti na različnih stopnjah proizvodnje je treba načelno zahtevati, da so na začetku proizvodne verige zastavljeni čim bolj popolno in da se čim bolj popolno posredujejo naslednjim členom v verigi.

4.4.2

Izgubo podatkov se mora načelno preprečiti. Pridobljeni podatki bi morali biti dokumentirani in posredovani neodvisno od morebitnih določenih mejnih vrednosti.

4.4.3

Podjetja in ustanove, ki dajo v promet določen gensko spremenjen organizem (znotraj in zunaj Skupnosti) ali ga dajo na razpolago v znanstvene poskusne namene, morajo zagotavljati in preverjati testne postopke in referenčni material ter jih ohranjati v določenem tehničnem stanju, in jih dati na razpolago vsem zainteresiranim stranem po čim bolj ugodni ceni.

4.4.4

Postopki jemanja vzorcev se morajo zlasti na začetku proizvodne verige izbirati na način, da zagotavljajo čim večjo sigurnost in čim več podatkov. Zato bi se morali ravnati po stanju tehnike, ki ga je moč zanesljivo zagotavljati in ne po mejnih vrednostih, določenih za označevanje.

4.5.1

Razlagati jih je moč tako, da dolgoročno dosegajo cilje koeksistence in preventive in da jih je mogoče prilagoditi razvijajočemu se stanju znanosti in tehnike.

4.5.2

Za preprečevanje oviranja skupnega trga za živila in krmila, skupne agrarne ureditve in popačenja konkurence, je treba na skupni, visoki ravni uskladiti oz. določiti pravila dobre strokovne prakse, ob fleksibilnem upoštevanju različnih pogojev pridelovanja in predelovanja.

4.6.1

Pri določanju mejnih vrednosti za označevanje gensko spremenjenih organizmov v semenskem blagu bi zato načelno morali stremeti za tehnično in praktično najvišje dosegljivo stopnjo natančnosti in preglednosti. Čeprav je tehnično zanesljiva meja dokazljivosti v vzorcu trenutno 0,01 %, to pomeni, da je v praksi velikost in število vzetih vzorcev na ravni 0,1 % celotnega semena bolj realno.

4.6.2

Mejno vrednost za označevanje gensko spremenjenih organizmov v gensko nespremenjenem semenskem blagu je treba določiti v skladu s TRAD-IT: „pratico“ namesto „tecnico“ praktično dokazljivo mejo.

4.6.3

V vsakokratnih direktivah glede semenskega blaga je poleg tega treba predvideti stroge predpise glede čistosti (zgornje meje) za sposobnost trženja gensko nespremenjenih semen.

4.7.1

Zaradi sposobnosti širjenja gensko spremenjenih organizmov in dejstva, da njihov nezaželen obstoj prizadetim lahko povzroči finančno škodo, je nujna prilagoditev določb glede civilnopravne odgovornosti v državah članicah, ki zagotavlja kritje te škode.

4.7.2

Določbe glede civilnopravne odgovornosti bi morale zagotavljati, da so konkretno prizadeti odgovorni le v toliko, če je v njihovi moči preprečiti morebitno škodo. Uporabniki gensko spremenjenih organizmov bi morali nositi odgovornost za upoštevanje strokovne prakse in morebitnih nadaljnjih zahtev tistega, ki daje v promet gensko spremenjene organizme. Tisti, ki je gensko spremenjeni organizem dal v promet, pa bi moral nositi odgovornost za škodo, ki je nastala kljub upoštevanju dobre strokovne prakse. V ta namen je treba eventualno ustrezno prilagoditi skupna pravila prava odgovornosti.

4.7.3

Glede finančne škode, ki bi lahko nastala zaradi dajanja v promet ali uporabe gensko spremenjenih organizmov, je načeloma treba dokazati kritje z zavarovanjem ali primerljivo sposobnostjo jamčenja.

4.8.1

Komisijo se poziva, naj predloži obsežno in sistematično oceno v okviru koeksistence nastajajočih stroškov, sprememb tržnih pogojev in učinkov na različne veje in oblike obratovanja v kmetijstvu in živilski industriji, zlasti na majhna in srednje velika podjetja, na tradicionalno kmetovanje, vključno s polkmeti, tradicionalno živilsko ročno delo, biološko kmetovanje in živilsko industrijo in na podjetja za gojenje in množenje semenskega blaga. Še posebej naj bi obsegali učinke na stanje glede zaposlovanja.

4.8.2

Poleg tega naj bi Komisija pojasnila, kateri potrebni ukrepi glede koeksistence, ločevanje proizvodnih sredstev in blagovnega toka vplivajo na doseganje ciljev skupne agrarne politike in njene reforme. Pri tem je treba upoštevati zlasti vpliv na oblike obratovanja ter na lokalne in regionalne programe za gojenje, predelovanje, izvor in za zagotavljanje kvalitete ter njihovo označevanje.

4.8.3

Komisijo se poleg tega poziva, naj pojasni, kako naj se dodatni stroški koeksistence nadomestijo in porazdelijo po načelu povzročiteljeve odgovornosti in kateri ukrepi so potrebni, da bi se zanesljivo lahko izognili negativnim učinkom na cene živil brez genske tehnologije na skupnem notranjem trgu.

4.8.4

Pri določanju sorazmernosti določenih ukrepov je treba upoštevati učinke na skupno proizvodno verigo.

4.9.1

Na evropski ravni je treba urediti naslednje vidike koeksistence:

4.9.2

Naslednje vidike koeksistence bi bilo treba urediti na nacionalni in regionalni ravni:

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je julija 2004 na razpravo povabil akterje celotne proizvodne verige, da bi dobili konkretno podobo trenutne situacije in situacije, pričakovane v prihodnosti. Rezultati so bili sledeči:

5.2

Testi in zasledovanje gensko spremenjenih organizmov skozi celotno proizvodno verigo bodo v vsakem primeru povzročili visoke dodatne stroške. Stroški za enostavne kvalitativne teste trenutno znašajo med 100 in 150 evrov, medtem ko se cena za diferencirane in kvantificirane teste giblje med 250 in 400 evrov. Pri tem se vzorec vsakokrat analizira le v določenem genskem zaporedju. S številom različnih gensko spremenjenih organizmov, ki so morda na voljo, ustrezno naraščajo tudi stroški testiranja.

5.3

Prvi primer, v katerem je gensko spremenjen organizem na podlagi zdravstvenih pomislekov potrebno umakniti iz prometa („StarLink“ — koruza v ZDA), je doslej povzročil več kot milijardo ameriških dolarjev stroškov. Kljub temu po dveh letih od začetka izvajanja protiukrepov še vedno ni uspelo gensko spremenjenega organizma popolnoma odstraniti iz prometa.

5.4

Tako višina kot tudi porazdelitev stroškov za teste in zasledovanje postopkov so najbolj odvisni od tega, če na tržišču vlada odsotnost genske tehnike določenih proizvodov glede na splošno sprejet in upoštevan standard, od katerega odstopajo le posamezni primeri, ali če morajo odsotnost genske tehnike za vsak posamezen primer dokazati proizvajalci, predelovalci in trgovci..

5.5

Po uvedbi gensko spremenjenega organizma na trgu ni več možno zagotoviti popolne odsotnosti gensko spremenjenega organizma v drugih vrstah. Vendarle pa je možno, držati naključne in tehnično neizogibne kontaminacije gensko spremenjenih organizmov pod praktično zanesljivim uresničljivim pragom dokazane meje 0,1 %.

5.6

Varovanje čistosti semen pred nenamernim mešanjem z gensko spremenjenimi semeni predstavlja velik dodaten izziv za proizvodnjo semen. Čim nižja je določena mejna vrednost, tem višji so stroški za preprečevanje in nadzor pri proizvajalcu in razmnoževalcu semen.

5.7

Odvisno od oblike razmnoževanja posamezne rastline bo zagotavljanje odsotnosti genske tehnike v semenskem blagu možno le, če se bodo ohranile velike prostorske razdalje pri gojenju in popolni delitvi v nadaljnjih procesih predelave, pakiranja in prodaje. Pri tem je ravno tako potrebno upoštevati standarde ISO in sisteme HACCP, ki so deloma še vedno v razvoju, kot tudi zunanje preglede.

5.8

Eden izmed vodilnih mednarodnih proizvajalcev semen je izrecno dokazal, da je potrebno upoštevati jamstvo za čistost pri dokazani meji 0,1 % tudi v ZDA, kjer so bile pridelane velike količine gensko spremenjenih organizmov in v podjetjih, kjer so v istih napravah predelovali gensko spremenjeno seme.

5.9

Trenutno ni niti znotraj, niti izven EU obvezujočih praktičnih mejnih vrednosti in standardov za genske kontaminacije pri proizvodnji semen. Nadzor semen je v državah članicah EU različno urejen. Pri tem je različen tudi uradni pristop do ravnanja s kontaminacijami (sprejemljivost niha od 0,1 % do 0,5 %).

5.10

Medtem ko se proizvajalci semen nadvse upirajo zagotavljanju popolne odsotnosti genske tehnike v njihovih proizvodih, so v Italiji z neposrednimi pogajanji med italijanskem kmetijskim združenjem Coldiretti in vodilnimi proizvajalci dosegli dogovor o ustrezni garanciji, ki jo nadzira tretji organ. V Avstriji od leta 2002 uredba prepoveduje kakršno koli trgovanje s semenskim blagom, ki vsebuje gensko spremenjen organizem (v testnih vzorcih nad 0,1 %). Kljub natančni kontroli doslej še ni bilo ugotovljenih kršitev zoper uredbe.

5.11

Dodatni stroški za proizvodnjo in razmnoževanje semen se po podatkih industrije gibljejo med 10 % in 50 %.

5.12

Pri razmnoževanju semen brez genske tehnike so v primeru komercialne uporabe gensko spremenjenih organizmov v določeni regiji označene velike zaščitene pridelovalne površine, kot se to danes že dogaja v različnih državah za različne kulture. Posebno velike razdalje so zahtevane predvsem za oljno repico.

5.13

Večina akterjev na trgu z izjemo proizvajalcev semen vidi v upoštevanju strožjih predpisov o čistoči semen (označeno če presega dokazano mejo 0,1 %) odločilen pogoj za zagotavljanje odsotnosti genske tehnike v prihodnosti.

5.14

Proizvajalci živil, ogljikovih hidratov in krmil zahtevajo jamstvo za odsotnosti genske tehnike, ki mora biti nižja od 0,1 %, zaradi česar pri odkupu in predelavi koruze že sedaj nastajajo dodatni stroški ca. 3 evrov na tono. Ti stroški bi se pri razširjeni uporabi gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu močno povečali. Dodatno znašajo stroški v primeru, kjer ni bila preprečena kontaminacija nad dopustno mejo od 150.000 do 7,5 milijonov evrov, odvisno od velikosti serije.

5.15

Vzporeden odkup surovin z in brez gensko spremenjenih organizmov na enem mestu je neizvedljiv. Zahteva se popolno ločevanje odkupa, skladiščenja, sušenja in transporta.

5.16

Podjetja, ki se ukvarjajo z odkupom, in zadruge že sedaj zagotavljajo odsotnost genske tehnike v njihovih proizvodih s pogodbenimi sporazumi, ki jih sklepajo s svojimi kmetovalci. Pri tem je med drugim predpisan pozitivni seznam vrst semen, ki so sprejemljive in testirane, obstaja pa tudi popoln nadzorni sistem, ki zajema celoten postopek od gojenja do dobave in nadzora sprejema.

5.17

Z vidika podjetij, ki se ukvarjajo z odkupom, so sistemi, ki zagotavljajo odsotnost genske tehnike pod trenutno sprejemljivo mejno vrednostjo njihovih strank možni le pri regionalnem ločevanju gojenja gensko nespremenjenih in gensko spremenjenih organizmov. Stroški takšnega poslovanja so ocenjeni od 150 do 250 evrov na hektar. Dodatni stroški za ločen transport in shranjevanje pa naj bi po ocenah znašali 10 do 20 evrov na tono.

5.18

Ustrezni sistemi za ohranjanje identitete (Identity preservation) in zagotavljanje kakovosti obstajajo tudi pri predelovalcih, na primer v mlinih. Njihove stranke pričakujejo jamstvo za čistost semen med 0,1 % in največ 0,5 %. Na vseh pošiljkah izvajajo standardne PCR teste (verižne reakcije s polimerazo) in protiteste. Iz tega sledijo preverjanja dobaviteljev, ki morajo dokazati, da odkupujejo in predelujejo izključno gensko nespremenjeno blago. Pri transportu se je po možnosti treba izogibati kritičnih točk mešanja ali kontaminacije v špedicijskih in pristaniških skladiščih, kjer tovorijo tudi gensko spremenjeno blago.

5.19

Stroški za ohranjanje čistosti s strani mlinarjev, ki predelujejo koruzo, so ocenjeni na 2,50 evra poleg dodatkov, ki jih zahtevajo dobavitelji. Ker se stroški lahko zaračunavajo le za tisti del blaga, za katerega je zahtevano ustrezno jamstvo, nastanejo pa pri celotni predelani količini, so deloma občutno višji pri gensko nespremenjenih končnih produktih. Na primer iz koruznega zdroba se pridobi le 50 % predelanega blaga, to pomeni, da dodatni stroški (2,50 + 3,00 = 5,50 evrov) znašajo občutno več in sicer 11 evrov na tono. V primeru, da kontaminacija ni bila uspešno preprečena in da je bilo blago, ki presega dovoljeno mejo jamstva za čistost izdano strankam, se stroški glede na velikost pošiljke in nadaljnje predelave surovin lahko gibljejo v dvomestnih milijonskih vsotah. Zagotovila pred tveganjem pa za zdaj ni.

5.20

Posledica preventivne nabavne politike predelovalcev je, da so eventualno celotna območja, kjer je zaradi pridelave gensko spremenjenih organizmov povečano tveganje kontaminacije, izključena iz nabave, ne glede na to, ali je v posameznih predelih regije dejansko prišlo do kontaminacije ali ne. Celo poskusna pridelava gensko spremenjene pšenice v eni izmed nemških zveznih dežel je povzročila, da je največja skupina nemških mlinarjev prenehala kupovati pšenico iz tega območja.

5.21

Politika večine velikih maloprodajnih podjetij in dobaviteljev blagovnih znamk Evropske unije je z namenom, da bi zagotovila odsotnost gensko spremenjenih organizmov v svojem blagu, v preteklih letih uvedla obsežen varnostni sistem, v katerega so posamezna podjetja letno vložila dvomestne milijonske zneske. Obsegajo dosleden sistem dokumentacije in preverjanja dobaviteljev, pa tudi redno naključno jemanje vzorcev produktov na trgu. S tem povezani dodatni stroški praviloma niso bili preneseni na stranke. Doslej še ni prišlo do sistematične kvantifikacije glede posameznih proizvodov in skupin proizvodov.

5.22

Iz regionalnega stališča so pogoji za koeksistenco gojenja gensko spremenjenih organizmov in gensko nespremenjenih organizmov zelo različni. Zlasti v regijah z majhnim deležem kmetijstva vzporedna pridelava znotraj ene regije ni izvedljiva. Po navedbah kmetijskega registra se na primer v Italiji pojavlja več kot 90 % kmetijsko pridelovalnih površin, ki so neprimerne za koeksistenco. Pri tem je treba upoštevati, da tehnično zahtevni ukrepi ločevanja, nadzora in planiranja ves čas preveč obremenjujejo ravno majhne kmete in polkmete. To velja tudi za obrtne regionalne predelave kmetijskih izdelkov.

5.23

Regionalne oznake kakovosti in jamstva o izvoru, ki na področju trženja visoko kakovostnih izdelkov igrajo vedno bolj pomembno vlogo, so se doslej odpovedovali uporabi gensko spremenjenih organizmov. Uporaba gensko spremenjenih organizmov v določeni regiji izvora bi imela negativne posledice za dejanske proizvodne stroške ter ugled teh izdelkov. To je eden izmed razlogov za to, da so se mnoge evropske regije razglasile za območja brez uporabe genske tehnologije, čeprav so zakonske podlage za to sporne. Možnost, da posamezni kmetje lahko v skladu z evropsko zakonodajo, ki zagotavlja gojenje gensko spremenjenih organizmov pri številnih sosedih in podjetjih v določeni regiji sprožijo velike dodatne stroške in tveganja, zatira prizadete in negativno vpliva na socialno svobodo.

5.24

Regionalnim skupnostim, kmetijskim združenjem in predelovalcem predstavlja posebno skrb možnost, da bo iz zdravstvenih razlogov potrebno vrste gensko spremenjenih organizmov v prihodnosti, za razliko od sedanjih, hermetično ločiti od proizvodnje živil in krmil, kar je v ZDA že povzročilo dodatne težave in negotovosti.

5.25

V nekaterih državah članicah EU je zakonodaja, ki ureja koeksistenco, že sprejeta ali pa so zakonodajni procesi skoraj zaključeni. Zakonodajni sistemi in postopki se že sedaj v posameznih državah med seboj močno razlikujejo. Razlike pa niso povezane z regionalnimi posebnostmi. Predvideno je nujno potrebno usklajevanje za zagotavljanje koeksistence.

5.26

Koeksistenca postopkov gojenja z in brez gensko spremenjenih organizmov in možnost gensko nespremenjene prehrane je izrecen političen cilj v Evropski uniji. Če se izkaže, da tega cilja ni mogoče doseči v okviru obstoječega pravnega okvira, je v interesu potrošnikov, kmetov in drugih udeleženih akterjev gospodarstva, da se s časoma izboljšajo s tem povezane uredbe in direktive.