(1)

Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (4) standardizira zahteve za poravnavo finančnih instrumentov ter pravila o organizaciji in vodenju centralnih depotnih družb (CDD), da bi spodbujali varne, učinkovite in nemotene poravnave. Z navedeno uredbo so bila uvedena krajša obdobja poravnave, ukrepi discipline pri poravnavi, stroge organizacijske zahteve, zahteve glede poslovanja in bonitetne zahteve za CDD, okrepljene bonitetne in nadzorne zahteve za CDD in druge institucije, ki opravljajo bančne storitve, ki podpirajo poravnavo vrednostnih papirjev, ter ureditev, ki CDD, ki so pridobile dovoljenje, omogoča opravljanje storitev po vsej Uniji.

(2)

Poenostavitev zahtev na nekaterih področij, ki jih zajema Uredba (EU) št. 909/2014, in bolj sorazmeren pristop do teh področij bi bila v skladu s programom Komisije glede ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT), v katerem je poudarjena potreba po zmanjševanju stroškov in poenostavitvi, da bi najbolj učinkovito dosegli cilje politik Unije, usmerjen pa je zlasti v zmanjšanje regulativnih in upravnih bremen.

(3)

Učinkovite in odporne potrgovalne infrastrukture so bistveni elementi dobro delujoče unije kapitalskih trgov ter krepijo prizadevanja za spodbujanje naložb, rasti in ustvarjanja delovnih mest v skladu s političnimi prednostnimi nalogami Komisije. Zato je pregled Uredbe (EU) št. 909/2014 eden od ključnih ukrepov akcijskega načrta Komisije za unijo kapitalskih trgov, opredeljenega v sporočilu Komisije z dne 24. septembra 2020„Unija kapitalskih trgov za ljudi in podjetja – nov akcijski načrt“.

(4)

Komisija je leta 2019 opravila ciljno usmerjeno posvetovanje o uporabi Uredbe (EU) št. 909/2014. Prejela je tudi prispevek Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (ESMA), ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ter Evropskega sistema centralnih bank (ESCB). Iz prejetih informacij izhaja, da deležniki podpirajo cilj Uredbe (EU) št. 909/2014, da se spodbuja varna, učinkovita in nemotena poravnava finančnih instrumentov, in menijo, da je ustrezen ter da temeljitejša prenova navedene uredbe ni potrebna. Poročilo, ki ga je Komisija predložila Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu z Uredbo (EU) št. 909/2014, je bilo objavljeno 1. julija 2021. Čeprav se vse določbe navedene uredbe še ne uporabljajo v celoti, so bila v poročilu opredeljena področja, na katerih je potrebno ciljno usmerjeno ukrepanje, da se zagotovi bolj sorazmerno, učinkovito in uspešno doseganje cilja navedene uredbe.

(5)

CDD bi morale imeti možnost, da v svojih notranjih pravilih določijo, kateri dogodki, ki niso postopki zaradi insolventnosti, pomenijo neizpolnjevanje obveznosti udeleženca. Na splošno se tovrstni dogodki nanašajo na neizvršitev prenosa sredstev ali vrednostnih papirjev v skladu s pogoji in notranjimi pravili sistema poravnave vrednostnih papirjev.

(6)

Z Uredbo (EU) št. 909/2014 so bila uvedena pravila o disciplini pri poravnavi, da bi preprečili in odpravili napake pri poravnavi poslov z vrednostnimi papirji ter tako zagotovili varnost poravnave poslov. Treba bi bilo preučiti dodatne ukrepe in orodja za izboljšanje učinkovitosti poravnave v Uniji, na primer opredelitev velikosti poslov ali delno poravnavo. V skladu s tem bi moral ESMA v tesnem sodelovanju s člani ESCB pregledati dobre panožne prakse v Uniji in na mednarodni ravni, da bi lahko opredelili vse ustrezne ukrepe, ki bi jih lahko izvajali sistemi poravnave ali udeleženci na trgu, ter pripravili posodobljene osnutke regulativnih tehničnih standardov o ukrepih za preprečevanje neuspešnih poravnav, da bi tako izboljšali učinkovitost poravnave.

(7)

Pravila, uvedena z Uredbo (EU) št. 909/2014, vključujejo zlasti zahteve glede poročanja, sistem denarnih kazni in obvezne kritne nakupe. Trenutno se uporabljajo le zahteve glede poročanja in sistem denarnih kazni. Pridobljene izkušnje pri uporabi sistema denarnih kazni ter razvoj in specifikacija okvira za disciplino pri poravnavi, zlasti v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2018/1229 (6), so vsem zainteresiranim stranem omogočili boljše razumevanje tega okvira in izzivov, ki jih povzroča njegova uporaba. Treba bi bilo razjasniti zlasti področje uporabe denarnih kazni in postopka obveznega kritnega nakupa iz Uredbe (EU) št. 909/2014. Da bi se zahteve v zvezi z denarnimi kaznimi razlikovale od zahtev v zvezi z obveznimi kritnimi nakupi, bi jih bilo treba določiti v ločenih členih.

(8)

Za poravnave, ki niso bile uspešne iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati udeležencem, in operacije, ki ne štejejo za trgovalne, ne bi smele veljati denarne kazni ali obvezni kritni nakupi, saj uporaba teh ukrepov za take neuspešne poravnave in operacije ne bi bila izvedljiva ali bi lahko imela škodljive posledice za trg. Pri obveznih kritnih nakupih bo to verjetno pri nekaterih poslih na primarnem trgu, poslih financiranja z vrednostnimi papirji, korporacijskih dejanjih, reorganizacijah ali izdaji in izplačilu enot sklada, operacijah prerazporeditve ali drugih vrstah poslov, zaradi katerih je postopek kritnega nakupa nepotreben. Podobno se ukrepi discipline pri poravnavi ne bi smeli uporabljati za udeležence, ki ne izpolnjujejo obveznosti in proti katerim je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, ali kadar so udeleženci, ki ne izpolnjujejo obveznosti, centralne nasprotne stranke (CNS), razen za posle, ki jih sklene CNS in pri katerih ne posreduje med nasprotnimi strankami.

(9)

Denarne kazni bi bilo treba izračunati za vsak delovni dan neizpolnjevanja obveznosti. Pri opredelitvi parametrov za izračun denarnih kazni bi bilo treba upoštevati možnost okolja negativnih obrestnih mer. Treba je odpraviti vse negativne spodbude za neizpolnjevanje obveznosti, ki bi se lahko pojavile v okolju nizkih ali negativnih obrestnih mer, da bi preprečili nenamerne učinke na udeleženca, ki izpolnjuje obveznosti. Komisija bi morala redno pregledovati parametre, ki se uporabljajo za izračun denarnih kazni, in bi na podlagi tega morala razmisliti o morebitnih spremembah metode, uporabljene za izračun teh kazni, na primer določitvi progresivnih stopenj.

(10)

Obvezni kritni nakupi bi lahko imeli negativne učinke, tako v običajnih kot tudi v izjemnih tržnih pogojih. Zato bi morali biti obvezni kritni nakupi skrajni ukrep in bi jih bilo treba uporabljati le, če sta hkrati izpolnjena naslednja pogoja: prvič, kadar uporaba drugih ukrepov, kot so denarne kazni ali začasna ustavitev udeležencev, ki stalno in sistematično povzročajo neuspešne poravnave, s strani CDD, CNS ali mest trgovanja ne privede do dolgoročnega trajnostnega zmanjšanja neuspešnih poravnav v Uniji ali ohranitve nižje ravni neuspešnih poravnav v Uniji, in drugič, kadar raven neuspešnih poravnav negativno vpliva ali bi verjetno lahko negativno vplivala na finančno stabilnost Unije.

(11)

Komisija bi morala pri odločanju o uvedbi obveznih kritnih nakupov poleg posvetovanja z Evropskim odborom za sistemska tveganja od ESMA zahtevati, naj predloži analizo stroškov in koristi. Komisija bi morala imeti možnost, da na podlagi te analize stroškov in koristi z izvedbenim aktom uvede obvezne kritne nakupe. S tem izvedbenim aktom bi bilo treba določiti, za katere finančne instrumente ali kategorije poslov se uporabljajo obvezni kritni nakupi.

(12)

Uporaba kritnih nakupov za verigo poslov, ki jih z istim finančnim instrumentom izvajajo nasprotne stranke, ki so udeleženke CDD, bi lahko povzročila nepotrebne podvojene stroške in vplivala na likvidnost finančnega instrumenta. Da bi se izognili takšnim posledicam, bi moral biti udeležencem v takih poslih na voljo mehanizem nadaljnjega prenosa. Vsakemu udeležencu v verigi poslov bi moralo biti omogočeno, da obveznost kritnega nakupa prenese na naslednjega udeleženca.

(13)

Obvezni kritni nakupi omogočajo, da prodajalec kupcu plača razliko med ceno kritnega nakupa finančnega instrumenta in njegovo prvotno tržno ceno le, kadar je ta referenčna cena kritnega nakupa višja od prvotne tržne cene. V primeru, da bi bila referenčna cena kritnega nakupa nižja od prvotne tržne cene, bi kupec zaradi te asimetrije neupravičeno pridobil koristi. Prav tako ne bi bilo mogoče uporabiti mehanizma nadaljnjega prenosa, saj se zlasti zneski, ki jih je treba plačati, v posameznih fazah v verigi poslov lahko razlikujejo, odvisno od tega, kdaj posamezni posrednik izvede kritni nakup. Zato bi bilo treba to asimetrijo odpraviti, da se za strani v poslu zagotovi ponovna vzpostavitev gospodarskih pogojev, ki bi veljali, če bi bil izveden prvotni posel.

(14)

Postopki obveznega kritnega nakupa na podlagi Uredbe (EU) št. 236/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (7) so se prenehali uporabljati 1. februarja 2022 zaradi začetka veljavnosti Delegirane uredbe (EU) 2018/1229. Vendar pa je bila ureditev postopkov obveznega kritnega nakupa na podlagi Uredbe (EU) št. 236/2012 neodvisna od ureditve na podlagi Uredbe (EU) št. 909/2014 in bi jo bilo treba še naprej uporabljati. Zato je primerno, da se v Uredbo (EU) št. 236/2012 ponovno vključi določba, ki ureja obvezne kritne nakupe. Za posle, ki bodo spadali na področje uporabe navedene določbe, ne bi smeli veljati obvezni kritni nakupi na podlagi Uredbe (EU) št. 909/2014.

(15)

Posli, katerih obračuna ne opravi CNS, morda niso zavarovani, zato tveganje nasprotne stranke nosi vsak član mesta trgovanja ali stran v poslu. Prenos tega tveganja na druge subjekte, na primer udeležence CDD, bi udeležence prisilil, da svojo izpostavljenost tveganju nasprotne stranke krijejo z zavarovanjem, kar bi lahko povzročilo nesorazmerno povečanje stroškov poravnave vrednostnih papirjev. Zato bi moral biti član mesta trgovanja, ki ne izpolnjuje obveznosti, oziroma stran v poslu, ki ne izpolnjuje obveznosti, odgovoren za plačilo razlike v ceni, denarnega nadomestila in stroškov kritnega nakupa.

(16)

Kadar se uporabljajo obvezni kritni nakupi, bi morala imeti Komisija možnost, da v nekaterih izjemnih primerih začasno prekine njihovo uporabo. Taka začasna ustavitev bi morala biti mogoča za posebne kategorije finančnih instrumentov, kadar je to potrebno za preprečitev ali odpravo resne grožnje finančni stabilnosti ali pravilnemu delovanju finančnih trgov v Uniji. Taka začasna ustavitev bi morala biti sorazmerna s temi cilji.

(17)

ESMA bi moral pripraviti posodobljene osnutke regulativnih tehničnih standardov, da bi bile upoštevane spremembe Uredbe (EU) št. 909/2014, ki se uvajajo s to uredbo. To bi Komisiji omogočilo, da izvede vse potrebne popravke ali spremembe za pojasnitev zahtev iz takšnih obstoječih regulativnih tehničnih standardov. ESMA bi moral pripraviti tudi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da bi določil podrobnosti mehanizma nadaljnjega prenosa, vrste poslov za katere je postopek kritnega nakupa nepotreben, in kako upoštevati posebnosti malih vlagateljev pri izvajanju obveznih kritnih nakupov.

(18)

Kadar CDD ne izvaja dejavnosti poravnave pred začetkom postopka izdaje dovoljenja, bi bilo treba pri merilih za določitev, kateri zadevni organi bi morali biti vključeni v tak postopek izdaje dovoljenj, upoštevati predvideno dejavnost poravnave, da se zagotovi upoštevanje stališč vseh zadevnih organov, ki bi lahko bili zainteresirani za dejavnosti te CDD.

(19)

Kadar nova CDD zaprosi za dovoljenje, vendar izpolnjevanja nekaterih zahtev ni mogoče oceniti, ker CDD še ne deluje, bi moral imeti pristojni organ možnost, da izda dovoljenje, kadar se lahko upravičeno predvideva, da bo ta CDD upoštevala Uredbo (EU) št. 909/2014, ko bo svoje dejavnosti dejansko začela opravljati. Ta ocena je zlasti pomembna v zvezi z uporabo tehnologije razpršene evidence in uporabo Uredbe (EU) 2022/858 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(20)

Medtem ko Uredba (EU) št. 909/2014 od nacionalnih nadzornikov zahteva, da sodelujejo z zadevnimi organi in jih vključijo, nacionalnim nadzornikom ni treba obvestiti teh zadevnih organov, ali so bila oziroma kako so bila njihova stališča upoštevana pri izidu postopka izdaje dovoljenja ter ali so bile med rednimi pregledi in ocenami ugotovljene dodatne težave. Zadevni organi bi zato morali imeti možnost, da izdajo obrazložena mnenja o izdaji dovoljenj CDD ter postopku pregleda in ocenjevanja. Pristojni organi bi morali taka mnenja upoštevati ali pojasniti, zakaj taka mnenja niso bila upoštevana. Pristojni organi bi morali zadevne organe in druge organe, s katerimi so se posvetovali, obvestiti o izidu postopka izdaje dovoljenja. Pristojni organi bi morali zadevne organe, ESMA in kolegij obvestiti o izidu postopka pregleda in ocenjevanja.

(21)

Določbe v zvezi z roki za izdajo dovoljenja CDD, da izvajanje osnovnih storitev prenese na tretjo stran ali da svoje dejavnosti razširi na nekatere druge storitve, bi bilo treba spremeniti, da se odpravijo nenamerne nedoslednosti med zadevnimi roki in roki v okviru splošnega postopka izdaje dovoljenja.

(22)

Pristojni organi morajo redno pregledovati in ocenjevati CDD, da se zagotovi, da imajo CDD še naprej vzpostavljene ustrezne ureditve, strategije, procese in mehanizme za ocenjevanje tveganj, ki so jim CDD izpostavljene ali bi jim lahko bile izpostavljene ali ki bi lahko ogrozila nemoteno delovanje trgov vrednostnih papirjev. Vendar so izkušnje pokazale, da sta letni pregled in ocena nesorazmerno obremenjujoča za CDD in pristojne organe ter imata omejeno dodano vrednost. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da določijo ustreznejšo pogostost pregleda in ocene za posamezne CDD, pod pogojem, da je ta pogostost najmanj enkrat na tri leta, da bi zmanjšali to breme in preprečili podvajanje informacij iz enega postopka v drugega. Poleg tega bi moral pristojni organ pri ocenjevanju ustrezne pogostosti in poglobljenosti pregleda in ocene preučiti, kaj bi bilo sorazmerno glede na velikost, sistemski pomen, profil tveganja, naravo, velikost in kompleksnost CDD. Nadzorne zmogljivosti pristojnih organov in cilj varovanja finančne stabilnosti pa ne bi smeli biti ogroženi. Zato bi morali imeti pristojni organi še naprej možnost izvajanja morebitnega dodatnega pregleda in ocene. CDD, ki opravljajo pomožne bančne storitve, so prav tako predmet pregleda in ovrednotenja na podlagi Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(23)

CDD bi morala biti pripravljena na soočanje s scenariji, ki bi ji lahko preprečili, da neprekinjeno opravlja svoje kritične dejavnosti in storitve, ter bi morala oceniti učinkovitost vseh možnosti za sanacijo ali prenehanje v skladu s predpisi v teh scenarijih. Z Uredbo (EU) št. 909/2014 so bile v zvezi s tem uvedene zahteve, ki zlasti določajo, da mora pristojni organ od CDD zahtevati predložitev ustreznega načrta za sanacijo ter zagotoviti, da se za vsako CDD pripravi in vzdržuje ustrezen načrt reševanja. Vendar trenutno ne obstaja harmonizirana ureditev za reševanje, na kateri bi lahko temeljil načrt reševanja. CDD, ki imajo dovoljenje za ponujanje pomožnih bančnih storitev, spadajo na področje uporabe Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10). Vendar ni posebnih določb za CDD, ki nimajo dovoljenja za opravljanje takšnih storitev in zato na podlagi Direktive 2014/59/EU ne štejejo za kreditne institucije, za katere velja obveznost priprave načrtov sanacije in reševanja. Zato bi bilo treba uvesti pojasnila, da bi bolje uskladili zahteve, ki se uporabljajo za CDD, pri čemer bi bilo treba upoštevati, da ni okvira Unije za sanacijo in reševanje za vse CDD. Da bi se izognili podvajanju zahtev v primeru, ko je bil za CDD pripravljen načrt sanacije in reševanja na podlagi Direktive 2014/59/EU, se od te CDD ne bi smelo zahtevati, da pripravi načrte za sanacijo ali prenehanje v skladu s predpisi na podlagi Uredbe (EU) št. 909/2014, če so bile informacije, ki jih je treba vključiti v navedene načrte, že predložene. Vendar pa bi morale take CDD svojemu pristojnemu organu predložiti načrte sanacije, pripravljene na podlagi navedene direktive.

(24)

Postopek iz Uredbe (EU) št. 909/2014 v zvezi z notarskimi storitvami in storitvami centralnega vodenja računov, ki jih opravlja CDD v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi prava države članice, ki ni pravo države članice, katere dovoljenje ima CDD, se je izkazal za obremenjujočega, nekatere v njem določene zahteve pa so nejasne. Ta postopek je privedel do nesorazmerno dragega in dolgotrajnega postopka za CDD. Postopek bi bilo zato treba pojasniti in poenostaviti, da bi bolje odpravili ovire za čezmejno poravnavo, s tem pa CDD, ki so pridobile dovoljenje, omogočili, da v celoti izkoristijo svobodo opravljanja storitev v Uniji. Brez poseganja v ukrepe, ki jih CDD morajo sprejeti, da bi njihovi uporabniki upoštevali nacionalno pravo, bi moralo biti jasno, kateri je ustrezen pravni okvir za oceno, ki jo CDD mora izvesti na podlagi Uredbe (EU) št. 909/2014 v zvezi z ukrepi, ki jih namerava sprejeti, da bi svojim uporabnikom omogočila, da upoštevajo pravo druge države članice, in da je ocena omejena le na delnice. Pristojnemu organu države članice gostiteljice bi bilo treba omogočiti, da predloži pripombe na oceno v zvezi s pravom te države članice. Končno odločitev bi bilo treba prepustiti pristojnemu organu matične države članice.

(25)

Da bi omogočili boljše sodelovanje v zvezi z nadzorom nad CDD, ki opravljajo čezmejne storitve, bi pristojni organ matične države članice moral imeti možnost, da povabi osebje pristojnih organov držav članic gostiteljic in osebje ESMA k sodelovanju pri inšpekcijskih pregledih na kraju samem v podružnicah. Pristojni organ matične države članice bi moral ESMA in kolegiju posredovati tudi ugotovitve iz inšpekcijskih pregledov na kraju samem in informacije o popravnih ukrepih ali kaznih, ki jih je ta pristojni organ določil.

(26)

Uredba (EU) št. 909/2014 zahteva sodelovanje organov, ki imajo interes v zvezi z operacijami CDD, ki ponujajo storitve v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi zakonodaje več kot ene države članice. Kljub temu so nadzorne ureditve še vedno razdrobljene in lahko privedejo do razlik v dodelitvi in naravi nadzornih pooblastil glede na zadevno CDD. Taka razdrobljenost ustvarja ovire za čezmejno opravljanje storitev CDD v Uniji, ohranja preostale neučinkovitosti na trgu poravnav v Uniji in ima negativni vpliv na stabilnost finančnih trgov Unije. Čeprav Uredba (EU) št. 909/2014 določa možnost ustanovitve kolegijev, je bila ta možnost redko uporabljena. Da se zagotovi uspešno in učinkovito usklajevanje nadzora s strani pristojnih organov, bi morala ustanovitev kolegijev postati obvezna pod nekaterimi pogoji. Kolegij nadzornikov bi bilo treba ustanoviti za CDD, katerih dejavnosti štejejo za zelo pomembne za delovanje trgov vrednostnih papirjev in zaščito vlagateljev v vsaj dveh državah članicah gostiteljicah. Kolegij, ustanovljen na podlagi te uredbe, ne bi smel preprečevati ali nadomeščati drugih oblik sodelovanja med pristojnimi organi. ESMA bi moral pripraviti osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih se določijo merila, na podlagi katerih se lahko ugotovi, ali so dejavnosti zelo pomembne. Člani kolegija bi morali imeti možnost, da od kolegija zahtevajo sprejetje nezavezujočega mnenja o vprašanjih, ki se pojavijo med pregledom in ocenjevanjem CDD ali med pregledom in ocenjevanjem izvajalcev pomožnih bančnih storitev, ali o vprašanjih, ki zadevajo razširitev ali zunanje izvajanje dejavnosti in storitev, ki jih zagotavlja CDD, ali glede morebitne kršitve zahtev iz Uredbe (EU) št. 909/2014, ki so povezane z opravljanjem storitev v državi članici gostiteljici. Nezavezujoča mnenja bi bilo treba sprejeti z navadno večino glasov.

(27)

ESMA in pristojni organi imajo trenutno omejene informacije o storitvah, ki jih CDD tretjih držav ponujajo v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi prava države članice, zaradi več dejavnikov. Prvič, zaradi za nedoločen čas odložene uporabe zahtev glede priznanja za CDD tretjih držav, ki so že opravljale storitve centralnega vodenja računov in notarske storitve v Uniji pred datumom začetka uporabe Uredbe (EU) št. 909/2014 na podlagi člena 69(4) navedene uredbe. Drugič, ker za CDD tretje države, ki opravlja samo storitev poravnave, ne veljajo zahteve glede priznanja. Tretjič, ker Uredba (EU) št. 909/2014 od CDD tretjih držav ne zahteva, da organe Unije uradno obveščajo o svojih dejavnostih v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi prava države članice. Zaradi pomanjkanja informacij niti izdajatelji niti javni organi na ravni Unije ali nacionalni ravni niso mogli po potrebi oceniti dejavnosti teh CDD v Uniji. Zato bi bilo treba od CDD tretjih držav zahtevati, da organe Unije obveščajo o svojih dejavnostih v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi prava države članice.

(28)

Uredba (EU) št. 909/2014 zahteva, da ima CDD upravljalni organ, v katerem je vsaj tretjina njenih članov, vendar ne manj kot dva, neodvisnih. Da bi zagotovili doslednejšo uporabo pojma neodvisnosti, bi ga bilo treba pojasniti v skladu z opredelitvijo pojma „neodvisni član“ iz Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(29)

Uredba (EU) št. 909/2014 ne vključuje posebnih zahtev, ki bi se uporabljale v primeru pridobitve ali povečanja kvalificiranih deležev v kapitalu CDD. Zato bi bilo treba uvesti take zahteve, vključno v zvezi s postopki, ki jih je treba upoštevati, da bi zagotovili dosledno uporabo zahtev v zvezi z lastniško strukturo CDD, podobnih določbam iz Uredbe (EU) št. 648/2012 in Direktive 2013/36/EU. ESMA bi moral pripraviti smernice o oceni primernosti vsake osebe, ki bo vodila poslovanje CDD, ter o postopkovnih pravilih in ocenjevalnih merilih za skrbno oceno neposrednih ali posrednih pridobitev in povečanja deležev v CDD.

(30)

Da bi zagotovili pravno varnost v zvezi s ključnimi ureditvami, o katerih bi morali odbori uporabnikov svetovati upravljalnemu organu, bi bilo treba dodatno pojasniti, kateri elementi so vključeni v „raven storitev“.

(31)

CDD bi morale glede na svojo osrednjo vlogo pri varnosti poslov ne le zmanjšati tveganja, povezana s hranjenjem in poravnavo poslov z vrednostnimi papirji, temveč bi si morale tudi prizadevati, da jih zmanjšajo na najnižjo možno raven.

(32)

Več CDD s sedežem v Uniji upravlja sisteme poravnave vrednostnih papirjev, v okviru katerih se uporablja odložena neto poravnava. Te CDD bi morale ustrezno meriti, spremljati in upravljati tveganja, ki izhajajo iz uporabe tovrstne poravnave.

(33)

V določenih okoliščinah se lahko vrednostni papir izda na podlagi prava gospodarskih družb ali podobnega prava dveh različnih držav članic. To zlasti velja za dolžniške vrednostne papirje, pri katerih je izdajatelj ustanovljen v eni državi članici, vrednostni papirji pa so izdani na podlagi prava druge države članice. Pomembno je pojasniti, da bi bilo treba v takih primerih še naprej uporabljati pravo gospodarskih družb ali podobno pravo obeh držav članic. Uredba (EU) št. 909/2014 ne sme urejati izbire prava, ki se uporablja, zato bi ta morala ostati v diskreciji izdajateljev ali pa bi morala biti drugače določena s predpisi.

(34)

Da bi zagotovili, da lahko izdajatelji, ki uredijo, da se njihovi vrednostni papirji evidentirajo pri CDD s sedežem v drugi državi članici, izpolnjujejo ustrezne določbe prava gospodarskih družb ali podobnega prava te države članice, bi morale države članice redno posodabljati seznam takih ustreznih ključnih določb nacionalnega prava in jih poslati ESMA za namene objave.

(35)

Da bi se izognili tveganjem poravnave zaradi insolventnosti posrednika za poravnavo, bi morala CDD, kadar je to praktično in izvedljivo, denarna plačila svojega sistema poravnave vrednostnih papirjev poravnati prek računov, odprtih pri centralni banki. Kadar ta možnost ni praktična in izvedljiva, na primer če CDD ne izpolnjuje pogojev, da odpre račun pri centralni banki, ki ni centralna banka njene matične države članice, bi morala CDD imeti možnost, da poravna denarna plačila za vse ali del svojih sistemov poravnave vrednostnih papirjev v valuti, ki ni valuta države, v kateri ima CDD sedež, prek računov, odprtih pri CDD ali kreditnih institucijah, ki imajo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev pod pogoji iz Uredbe (EU) št. 909/2014.

(36)

Da bi bolje podprli učinkovitost trga poravnav, poglobili kapitalske trge in okrepili čezmejne poravnave, bi morale imeti CDD, ki imajo dovoljenje za opravljanje pomožnih bančnih storitev v skladu z Uredbo (EU) št. 909/2014 in za katere se zadevna tveganja že spremljajo, možnost, da drugim CDD, ki nimajo dovoljenja na podlagi Direktive 2013/36/EU, ne glede na to, ali so del iste skupine družb, nudijo storitve v zvezi s poravnavo denarnih plačil v valuti, ki ni valuta države, v kateri ima sedež CDD, ki želi uporabljati te storitve. Dovoljenje za imenovanje CDD ali kreditnih institucij bi bilo treba uporabljati le za poravnavo denarnih plačil za vse ali del sistemov poravnave vrednostnih papirjev CDD, ki želi uporabljati pomožne bančne storitve. Ne bi ga smeli uporabljati za izvajanje katerih koli drugih dejavnosti. Prav tako bi morala imeti CDD, ki namerava poravnavati denarna plačila za vse ali del svojih sistemov poravnave vrednostnih papirjev prek lastnih računov ali ki namerava opravljati katere koli pomožne bančne storitve, možnost, da to sme storiti pod pogoji iz Uredbe (EU) št. 909/2014.

(37)

Pod ustreznim pragom bi CDD, ki nimajo dovoljenja za opravljanje pomožnih bančnih storitev, morale imeti možnost, da denarna plačila poravnajo v kateri koli valuti prek računov, odprtih pri CDD, ki imajo dovoljenje za opravljanje pomožnih bančnih storitev v skladu z Uredbo (EU) št. 909/2014, in prek računov, odprtih pri kateri koli kreditni instituciji. Ta prag bi moral biti najvišji skupni znesek za tako poravnavo denarnih plačil. Prag bi bilo poleg tega treba umeriti tako, da se spodbuja učinkovitost poravnave in CDD omogoča, da dosežejo raven denarne poravnave, nad katero postane relevantna zahteva glede dovoljenja za opravljanje bančnih storitev na podlagi Direktive 2013/36/EU ali povezava s centralno banko izdajateljico, hkrati pa da se zagotovi finančna stabilnost in omejijo posledice tveganja zaradi odstopanj, ki se uporabljajo pod tem pragom. Pri umerjanju praga bi bilo treba upoštevati dejstvo, da mora biti CDD sposobna poravnati plačila v različnih valutah, zlasti najbolj likvidnih, hkrati pa določiti ustrezno omejitev, ki bi se uporabljala za CDD kot celoto. Pri umerjanju praga bi bilo treba upoštevati tudi potrebo po preprečevanju nenamernega prehoda s poravnave v denarju centralne banke.

(38)

Evropskemu nadzornemu organu (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (12), bi bilo treba kot organu s specializiranim strokovnim znanjem v zvezi z bančnim in kreditnim tveganjem zaupati pripravo osnutkov regulativnih tehničnih standardov za določitev ustreznega praga ter opredelitev vseh s tem povezanih ustreznih zahtev glede upravljanja tveganj in bonitetnih zahtev. EBA bi moral tudi tesno sodelovati s članicami ESCB in z ESMA. Komisija bi morala imeti pooblastila za sprejetje teh regulativnih tehničnih standardov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Pristojni organi, ki vsi redno spremljajo prag, bi morali svoje ugotovitve skupaj s podatki, na katerih temeljijo te ugotovitve, posredovati ESMA in EBA, ter svoje ugotovitve članicam ESCB, zlasti zato, da bi prispevali k rednemu poročilu o pomožnih bančnih storitvah, ki bi ga moral pripraviti EBA v sodelovanju s članicami ESCB in z ESMA.

(39)

CDD, vključno s tistimi, ki imajo dovoljenje za opravljanje pomožnih bančnih storitev, in imenovane kreditne institucije bi morale ustrezna tveganja zajeti v svojih okvirih upravljanja tveganj in bonitetnih okvirih. Orodja za zavarovanje teh tveganj bi morala vključevati ohranjanje zadostnih kvalificiranih likvidnih sredstev v vseh ustreznih valutah in zagotavljanje, da so scenariji stresnih situacij dovolj trdni. CDD bi morale tudi zagotoviti, da se ustrezna likvidnostna tveganja upravljajo in zavarujejo z zelo zanesljivimi ureditvami financiranja s posojilno zmožnimi institucijami, pri čemer bi te ureditve morale biti brez odpoklica oziroma biti podobno zanesljive ureditve. CDD, ki opravljajo pomožne bančne storitve, bi morale imeti tudi posebna pravila in postopke za obravnavanje morebitnih kreditnih in likvidnostnih tveganj ter tveganj koncentracije, ki izhajajo iz opravljanja teh storitev. EBA bi moral pripraviti osnutke regulativnih tehničnih standardov za posodobitev obstoječih regulativnih tehničnih standardov, da bi se upoštevale te spremembe bonitetnih zahtev. To bi Komisiji omogočilo, da sprejme vse potrebne spremembe za pojasnitev zahtev, določenih v takšnih regulativnih tehničnih standardih, kot so zahteve, povezane z upravljanjem morebitnih likvidnostnih primanjkljajev.

(40)

Rok enega meseca, v katerem morajo zadevni organi in pristojni organi izdati obrazloženo mnenje o dovoljenju za opravljanje pomožnih bančnih storitev, se je izkazal za prekratkega, da bi lahko ti organi opravili utemeljeno analizo. Zato bi bilo treba določiti daljši rok v tej uredbi, in sicer dva meseca.

(41)

Da bi CDD s sedežem v Uniji in CDD tretjih držav imele dovolj časa za vložitev vloge za izdajo dovoljenja in priznanje svojih dejavnosti, je bil datum začetka uporabe zahtev za dovoljenje in priznanje iz Uredbe (EU) št. 909/2014 prvotno odložen, dokler se ne sprejme odločitev o dovoljenju ali priznanju na podlagi navedene uredbe. Od začetka veljavnosti navedene uredbe je preteklo dovolj časa. Zato bi se morale te zahteve zdaj začeti uporabljati, da se na eni strani zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za vse CDD, ki ponujajo storitve v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi prava države članice, po drugi strani pa, da imajo organi na ravni Unije in nacionalni ravni potrebne informacije za zagotovitev zaščite vlagateljev in spremljanje finančne stabilnosti.

(42)

Uredba (EU) št. 909/2014 od ESMA trenutno zahteva, da v sodelovanju z EBA, pristojnimi nacionalnimi organi in zadevnimi organi pripravi letna poročila o 12 temah in jih vsako leto predloži Komisiji. Ta zahteva je nesorazmerna glede na naravo nekaterih tem, ki jih ni treba letno posodabljati. Zato bi bilo treba ponovno prilagoditi pogostost in število teh poročil, da bi zmanjšali breme za ESMA in pristojne organe in hkrati zagotovili, da Komisija prejme informacije, ki jih potrebuje za pregled izvajanja Uredbe (EU) št. 909/2014. Glede na spremembe ureditve discipline pri poravnavi iz Uredbe (EU) št. 909/2014 uvedene s to uredbo pa je primerno od ESMA zahtevati, da redno pripravlja poročila za Komisijo o nekaterih dodatnih temah, kot so ukrepi, ki jih pristojni organi sprejmejo za obravnavanje primerov, v katerih je učinkovitost poravnave CDD v šestmesečnem obdobju znatno manjša od povprečnih ravni učinkovitosti poravnave, zabeleženih na trgu Unije, ter možnost uporabe dodatnih regulativnih orodij za izboljšanje učinkovitosti poravnave v Uniji. Poleg tega bi moral ESMA v sodelovanju s članicami ESCB Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o morebitnem skrajšanju cikla poravnave, da bi prispevali k morebitnemu prihodnjemu razvoju na tem področju. EBA bi moral pripraviti letno poročilo s poudarkom na ugotovitvah pristojnih organov, izhajajočih iz njihovega spremljanja praga za poravnavo denarnih plačil. ESMA bi moral na zahtevo Komisije pripraviti analizo stroškov in koristi, ki bi jo bilo treba uporabiti kot podlago za izvedbeni akt o obveznih kritnih nakupih.

(43)

Da bi zagotovili učinkovitost te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, da bi pri oblikovanju parametrov za izračun ravni denarnih kazni upoštevali trajanje neuspešne poravnave, raven neuspešnih poravnav po kategorijah finančnih instrumentov in učinek, ki ga imajo lahko nizke ali negativne obrestne mere na spodbude nasprotnih strank in neuspešne poravnave, ter pregledali te parametre in opredelili, za katere temeljne razloge za neuspešno poravnavo se ne sme šteti, da jih je mogoče pripisati udeležencem, in katere operacije se ne štejejo za trgovanje. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(44)

Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 PDEU ter členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010 sprejme regulativne tehnične standarde, ki jih pripravita EBA in ESMA, v zvezi z natančnejšo opredelitvijo postopka obveznega kritnega nakupa glede podrobnosti mehanizma nadaljnjega prenosa, v zvezi s tem, zaradi katerih vrst poslov je postopek kritnega nakupa nepotreben, in v zvezi s tem, kako pri izvajanju obveznih kritnih nakupov upoštevati posebnosti malih vlagateljev; v zvezi z informacijami, ki jih morajo uradno sporočiti CDD tretjih držav; v zvezi z dejavnostmi CDD, ki štejejo za zelo pomembne; v zvezi s pravili in postopki, ki jih vzpostavi CDD, ki opravlja pomožne bančne storitve; v zvezi s podrobnostmi o merjenju, spremljanju in upravljanju kreditnih in likvidnostnih tveganjih ter poročanju o njih s strani CDD glede odložene neto poravnave; v zvezi s pragom, pod katerim lahko CDD uporabijo katero koli kreditno institucijo za poravnavo denarnih plačil ter v zvezi s posodobljenimi bonitetnimi zahtevami glede likvidnosti ter pravili in postopki glede kreditnih in likvidnostnih tveganj ter tveganj koncentracije za CDD, ki imajo dovoljenje za opravljanje pomožnih bančnih storitev.

(45)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja sprememb uvedenih s to uredbo, zlasti v zvezi z uporabo zahtev glede obveznega kritnega nakupa in začasno opustitvijo teh zahtev, kadar se uporabljajo, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14). Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih glede uporabe in začasne ustavitve obveznih kritnih nakupov.

(46)

Delegirani in izvedbeni akti, sprejeti v skladu s členoma 290 in 291 PDEU, so pravni akti Unije. Na podlagi členov 127(4) in 282(5) PDEU se je treba z Evropsko centralno banko (ECB) posvetovati o vseh predlaganih aktih Unije z njenega področja pristojnosti. Kadar se na podlagi Pogodb zahteva posvetovanje z ECB, se je treba z njo ustrezno posvetovati o delegiranih in izvedbenih aktih, ki se sprejmejo na podlagi te uredbe.

(47)

Ker ciljev te uredbe, in sicer povečanja zagotavljanja čezmejnih poravnav s strani CDD, zmanjšanja upravnega bremena in stroškov izpolnjevanja obveznosti ter zagotovitve, da imajo organi zadostne informacije za spremljanje tveganj, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(48)

Uporabo revidiranega področja uporabe pravil o denarnih kaznih, nove zahteve glede ustanovitve kolegijev nadzornikov, predložitev uradnega obvestila s strani CDD tretjih držav o osnovnih storitvah, ki jih opravljajo v zvezi s finančnimi instrumenti, izdanimi na podlagi prava države članice, nova pravila v zvezi z odloženo neto poravnavo, spremenjeni prag, pod katerim lahko kreditne institucije ponudijo poravnavo denarnih plačil za del sistema poravnave vrednostnih papirjev CDD, in revidirane bonitetne zahteve, ki se uporabljajo za kreditne institucije ali CDD, ki imajo dovoljenje za opravljanje pomožnih bančnih storitev na podlagi člena 59 Uredbe (EU) št. 909/2014, bi bilo treba odložiti ali pa zanje uporabljati ustrezne prehodne določbe, da se zagotovi dovolj časa za sprejetje potrebnih delegiranih aktov, ki podrobneje določajo takšne zahteve. Glede na spremembe, ki so uvedene s to uredbo v zvezi s postopkom, povezanim s svobodo opravljanja storitev v drugi državi članici, je primerno tudi pojasniti pravila, ki bi morala veljati za opravljanje storitev CDD v drugih državah članicah, ki niso matična država članica in za ustanovitev podružnice v drugi državi članici. Glede na spremembe, ki so uvedene s to uredbo v zvezi s pogostostjo in vsebino poročil, ki jih mora ESMA predložiti Komisiji, bi bilo treba odložiti uporabo določb, ki urejajo vsebino nekaterih od teh poročil, da bi zagotovili ESMA dovolj časa za pripravo novih poročil in da bi bilo treba do 30. aprila 2024 predložiti le poročila, ki jih je treba pripraviti na podlagi obstoječih določb.

(49)

Uredbi (EU) št. 909/2014 in (EU) št. 236/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 2 se odstavek 1 spremeni:

(2)

v členu 6(5) se prvi in drugi pododstavek nadomestita z naslednjim:

(3)

člen 7 se nadomesti z naslednjim:

(*2)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).“;"

(4)

v členu 12(1) se točki (b) in (c) nadomestita z naslednjim:

(5)

člen 17 se spremeni:

(6)

v členu 19 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(7)

v členu 20 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(8)

člen 22 se spremeni:

(9)

vstavi se naslednji člen:

(10)

v členu 23 se odstavki 2 do 7 nadomestijo z naslednjim:

(11)

člen 24 se spremeni:

(12)

vstavi se naslednji člen:

(13)

člen 25 se spremeni:

(14)

člen 26 se spremeni:

(15)

člen 27 se spremeni:

(16)

vstavijo se naslednji členi:

(*4)  Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32)."

(*5)  Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1)."

(*6)  Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL L 174, 1.7.2011, str. 1).“;"

(17)

v členu 28 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(18)

v členu 29 se vstavi naslednji odstavek:

(19)

člen 36 se nadomesti z naslednjim:

(20)

v členu 40 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(21)

v členu 47 se črta odstavek 2;

(22)

vstavi se naslednji člen:

(23)

v členu 49(1) se drugi in tretji pododstavek nadomestita z naslednjim:

„Brez poseganja v pravico izdajatelja iz prvega pododstavka se še naprej uporablja pravo gospodarskih družb ali podobno pravo države članice, na podlagi katerega so vrednostni papirji izdani. Pravo gospodarskih družb ali podobno pravo države članice, na podlagi katerega so vrednostni papirji izdani, pomeni:

Države članice pripravijo seznam ključnih zadevnih določb svojega prava gospodarskih družb ali podobnega prava iz drugega pododstavka. Pristojni organi navedeni seznam posredujejo ESMA do 17. januarja 2025. ESMA navedeni seznam objavi do 17. februarja 2025. Države članice redno in vsaj na vsaki dve leti posodabljajo ta seznam. Posodobljeni seznam v teh rednih časovnih presledkih posredujejo ESMA. ESMA tako posodobljeni seznam objavi. “;

(24)

v členu 52 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(25)

člen 54 se spremeni:

(26)

člen 55 se spremeni:

(27)

člen 59 se spremeni:

(28)

člen 60 se spremeni:

(29)

člen 67 se spremeni:

(30)

v členu 68 se doda naslednji odstavek:

(31)

člen 69 se spremeni:

(32)

člen 72 se črta;

(33)

člen 74 se spremeni:

(34)

člen 75 se nadomesti z naslednjim:

(a)

točka 3, v zvezi s členom 7(3), točki (a) in (b), Uredbe (EU) št. 909/2014;

(b)

točka 13, točka (a)

(c)

točka 22, v zvezi s členom 47a(1) in (2) Uredbe (EU) št. 909/2014;

(d)

točka 25, točka (e);

(e)

točka 27, točka (a).