(1)

Tretja faza ekonomske in monetarne unije (EMU) se je začela 1. januarja 1999. Svet je v sestavi voditeljev držav oziroma vlad 3. maja 1998 v Bruslju sklenil, da Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Finska izpolnjujejo potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 1999 (5).

(2)

Svet je z Odločbo 2000/427/ES (6) sklenil, da Grčija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2001. Svet je z Odločbo 2006/495/ES (7) sklenil, da Slovenija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2007. Svet je z odločbama 2007/503/ES (8) in 2007/504/ES (9) sklenil, da Ciper in Malta izpolnjujeta potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2008. Svet je z Odločbo 2008/608/ES (10) sklenil, da Slovaška izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. Svet je s Sklepom 2010/416/EU (11) sklenil, da Estonija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. Svet je s Sklepom 2013/387/EU (12) sklenil, da Latvija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. Svet je s Sklepom 2014/509/EU (13) sklenil, da Litva izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura.

(3)

V skladu s točko 1 Protokola št. 16 o nekaterih določbah v zvezi z Dansko, ki je priložen k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, in s sklepom, ki so ga decembra 1992 voditelji držav ali vlad sprejeli v Edinburgu, je Danska uradno obvestila Svet, da ne bo sodelovala v tretji fazi EMU. Danska ni zahtevala začetka postopka iz člena 140(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(4)

Na podlagi Odločbe 98/317/ES je Švedska država članica z odstopanjem, v smislu člena 139(1) PDEU. V skladu s členom 4 Akta o pristopu iz leta 2003 (14) so Češka, Madžarska in Poljska države članice z odstopanjem, v smislu člena 139(1) PDEU. V skladu s členom 5 Akta o pristopu iz leta 2005 (15) sta Bolgarija in Romunija državi članici z odstopanjem, v smislu člena 139(1) PDEU. V skladu s členom 5 Akta o pristopu iz leta 2012 (16) je Hrvaška država članica z odstopanjem, v smislu člena 139(1) PDEU.

(5)

Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena 1. julija 1998. Evropski monetarni sistem je zamenjal mehanizem deviznega tečaja, katerega vzpostavitev je bila sprejeta z resolucijo Evropskega sveta z dne 16. junija 1997 o ustanovitvi mehanizma deviznega tečaja v tretji fazi EMU (ERM II) (17). Postopke, predvidene za ERM II, določa Sporazum z dne 16. marca 2006 med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic izven območja eura, ki določa operativne postopke za ERM II (18).

(6)

Člen 140(2) PDEU določa postopke za odpravljanje odstopanj zadevnih držav članic. Komisija in ECB najmanj enkrat vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem poročata Svetu v skladu s postopkom, določenim v členu 140(1) PDEU.

(7)

Nacionalna zakonodaja držav članic, vključno s statuti nacionalnih centralnih bank, se po potrebi prilagodi, da se zagotovi združljivost s členoma 130 in 131 PDEU in s Statutom Evropskega sistema centralnih bank ter Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB in ECB). Poročili Komisije in ECB vsebujeta podrobno oceno združljivosti zakonodaje Hrvaške s členoma 130 in 131 Pogodbe ter Statutom ESCB in ECB.

(8)

V skladu s členom 1 Protokola št. 13 o konvergenčnih merilih priloženih PDEU merilo stabilnosti cen iz člena 140(1), prva alinea PDEU pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor eno in pol odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Za merilo glede stabilnosti cen se inflacija meri s harmoniziranimi indeksi cen življenjskih potrebščin, ki so določeni v Uredbi (EU) 2016/792 Evropskega parlamenta in Sveta (19). Za oceno izpolnjevanja merila stabilnosti cen se inflacija v državi članici meri z odstotno razliko med aritmetično sredino 12 mesečnih indeksov in aritmetično sredino 12 mesečnih indeksov iz prejšnjega obdobja. Komisija in ECB sta v svojih poročilih uporabili referenčno vrednost, izračunano tako, da se enostavni aritmetični sredini stopenj inflacije treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen prišteje 1,5 odstotne točke. V enoletnem obdobju do konca aprila 2022 je bila referenčna vrednost inflacije izračunana v višini 4,9 %, pri čemer so bile Francija, Finska in Grčija tri države članice z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen, njihove stopnje inflacije pa so znašale 3,2 %, 3,3 % oziroma 3,6 %. Pri državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati je upravičeno izključiti države, katerih stopenj inflacije ne bi bilo mogoče obravnavati kot smiselnega referenčnega merila za druge države članice. Take države so bile v preteklosti opredeljene v letih 2004, 2010, 2013, 2014 in 2016. V sedanjih razmerah je pri državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati upravičeno izključiti Malto in Portugalsko – aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije na Malti znašala 2,1 %, na Portugalskem 2,6 %, v euroobmočju pa 4,4 %. Za izračun referenčne vrednosti se Malta in Portugalska nadomestita s Finsko in Grčijo, tj. državama članicama z naslednjo najnižjo povprečno stopnjo inflacije.

(9)

V skladu s členom 2 Protokola št. 13 merilo proračunskega stanja iz člena 140(1), druga alinea PDEU pomeni, da v času pregleda država članica ni predmet sklepa Sveta o čezmernem primanjkljaju za državo članico na podlagi člena 126(6) PDEU.

(10)

V skladu s členom 3 Protokola št. 13 merilo sodelovanja v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema iz člena 140(1), tretja alinea PDEU zahteva, da je država članica brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred pregledom upoštevala normalne meje nihanja, predvidene z mehanizmom deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema. Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro. ERM II od 1. januarja 1999 zagotavlja okvir za ocenjevanje izpolnjevanja merila deviznega tečaja. Komisija in ECB sta v svojih poročilih preverili izpolnjevanje tega merila v dveletnem obdobju, ki se je izteklo 18. maja 2022.

(11)

V skladu s členom 4 Protokola št. 13 merilo konvergence obrestnih mer iz člena 140(1), četrta alinea PDEU pomeni, da ima država članica v enem letu pred pregledom povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor dve odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Merilo za oceno konvergence obrestnih mer so bile primerljive obrestne mere za desetletne referenčne državne obveznice. Da bi se ocenilo izpolnjevanje merila obrestnih mer, je v poročilih Komisije in ECB upoštevana referenčna vrednost, izračunana tako, da se enostavnemu aritmetičnemu povprečju nominalnih dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen prištejeta dve odstotni točki. Referenčna vrednost temelji na dolgoročnih obrestnih merah v Franciji (0,3 %), na Finskem (0,2 %) in v Grčiji (1,4 %), v enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2022, pa je znašala 2,6 %.

(12)

V skladu s členom 5 Protokola št. 13 je podatke, uporabljene za ocenjevanje izpolnjevanja konvergenčnih meril, zagotovila Komisija. Proračunske podatke je Komisija zagotovila na podlagi poročil, ki so jih države članice predložile pred 1. aprilom 2022 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 479/2009 (20).

(13)

Na podlagi poročil Komisije in ECB o napredku, ki ga je Hrvaška dosegla pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja EMU, je ugotovljeno, da je hrvaška nacionalna zakonodaja, vključno s statutom nacionalne centralne banke združljiva s členoma 130 in 131 Pogodbe ter s Statutom ESCB in ECB.

(14)

Na podlagi poročil Komisije in ECB o napredku, ki ga je Hrvaška dosegla pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja EMU, je glede izpolnjevanja konvergenčnih meril, ki so navedena v štirih alineah člena 140(1) PDEU, ugotovljeno naslednje: povprečna stopnja inflacije na Hrvaškem je v enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2022, znašala 4,7 %, kar je pod referenčno vrednostjo in bo verjetno v prihodnjih mesecih tako tudi ostalo; Svet za Hrvaško ni sprejel sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja; Hrvaška je od 10. julija 2020 članica ERM II, devizni tečaj kune (HRK) pa v dveh letih pred to oceno ni bil izpostavljen hudim napetostim in Hrvaška ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja HRK glede na euro; in v enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2022, je dolgoročna obrestna mera na Hrvaškem v povprečju znašala 0,8 odstotka, kar je precej pod referenčno vrednostjo.

(15)

Glede na oceno pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter dodatnih dejavnikov Hrvaška izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura –