31993L0016

Direktiva Sveta 93/16/EGS

z dne 5. aprila 1993

o olajšanju prostega gibanja zdravnikov in o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi

SVET EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in zlasti člena 49, prvega in tretjega stavka člena 57(1) in (2) ter člena 66 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

v sodelovanju z Evropskim parlamentom1,

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora2,

ker sta bili direktivi Sveta 75/362/EGS z dne 16. junija 1975 o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni medicinski izobrazbi, vključno z ukrepi, ki omogočajo učinkovito uresničevanje pravice do opravljanja dejavnosti in svobodo opravljanja storitev3, in 75/363/EGS z dne 16. junija 1975 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov glede dejavnosti zdravnikov4 večkrat in bistveno spremenjeni; ker bi bilo zato treba navedeni direktivi zaradi preglednosti in racionalnosti združiti; ker je prav tako priporočljivo ob združitvi navedenih direktiv v enotno besedilo vanj vključiti tudi Direktivo Sveta 86/457/EGS z dne 15. septembra 1986 o posebnem izobraževanju splošne medicine5;

ker je v skladu s Pogodbo po končanem prehodnem obdobju prepovedano vsako diskriminacijsko obravnavanje na podlagi državljanstva glede opravljanja dejavnosti in opravljanja storitev; ker se načelo takega obravnavanja na podlagi državljanstva zlasti nanaša na priznanje kakršne koli odobritve, potrebne za opravljanje zdravniške prakse ali za vpis v register ali članstvo v strokovnih organizacijah ali telesih;

ker je kljub temu zaželeno, da se sprejmejo nekatere določbe, s katerimi bi zdravnikom v zvezi z njihovo dejavnostjo omogočili učinkovito uresničevanje pravice do opravljanja dejavnosti in svobode opravljanja storitev;

ker v skladu s Pogodbo države članice ne smejo priznati nobene oblike pomoči, ki bi lahko ustvarila neenake pogoje za opravljanje dejavnosti;

ker člen 57(1) Pogodbe določa, da je treba izdati direktive o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi; ker je cilj te direktive priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi, ki zdravnikom omogočajo, da začnejo in opravljajo medicinsko dejavnost, in priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi specialistov;

ker je glede izobraževanja specialistov priporočljivo medsebojno priznati potrdila o usposobljenosti in izobrazbi, kadar specialistu taka izobrazba, ki ni pogoj za začetek opravljanja specialistične dejavnosti, kljub temu daje pravico do uporabe naziva specialist;

ker je zaradi sprememb v zakonodaji držav članic treba dodati nekatera tehnična dopolnila in spremembe, zlasti da bi bile upoštevane spremembe v nazivih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi v teh poklicih ter v označevanju nekaterih medicinskih specializacij, pa tudi z uvedbo nekaterih novih medicinskih specializacij ali odpravo nekaterih starih, ki so bile izvedene v nekaterih državah članicah;

ker je priporočljivo izdati določbe, ki se nanašajo na pridobljene pravice glede medsebojnega priznavanja diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni medicinski izobrazbi, ki jih izdajo države članice in ki potrjujejo izobraževanje, začeto pred izvajanjem te direktive;

ker je glede posedovanja dokazila o formalni izobrazbi primerno, ker direktiva o medsebojnem priznavanju diplom ne predpostavlja nujno dejanske enakosti izobrazbe, na katero se te diplome nanašajo, se dovoli uporaba teh nazivov izključno v jeziku matične države članice ali države članice, iz katere oseba prihaja;

da bi nacionalnim organom olajšali uporabo te direktive, lahko države članice predpišejo, da mora oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe po tej direktivi, poleg formalnih dokazil o izobrazbi pridobiti od pristojnih organov matične države članice ali države članice, iz katere prihaja, tudi potrdilo, da so ta dokazila o izobrazbi enaka tistim, ki jih ureja ta direktiva;

ker ta direktiva ne vpliva na zakone in druge predpise v državah članicah, ki družbam ali podjetjem prepovedujejo opravljanje medicinskih storitev ali za tako prakso predpisujejo nekatere pogoje;

ker bi zahteva po vpisu ali članstvu v strokovnih organizacijah ali telesih, ki je povezana s stalnim in trajnim opravljanjem dejavnosti v državi gostiteljici, pri opravljanju storitev nedvomno ovirala osebo, ki želi opravljati storitev le začasno; ker je treba to zahtevo odpraviti, ker je v takem primeru treba zagotoviti nadzor nad poklicno disciplino, za kar so odgovorne navedene organizacije ali telesa; ker je v ta namen za nadzor treba jamčiti; ker je v ta namen ob upoštevanju člena 62 Pogodbe treba zagotoviti, da lahko pristojni organ države članice gostiteljice od zadevne osebe zahteva predložitev podrobnih podatkov o opravljanju storitev;

ker je glede na zahteve v zvezi z osebno zanesljivostjo treba razlikovati med zahtevami, ki jih mora oseba izpolnjevati, ko prvič začne opravljati poklic, in tistimi, ki jih mora izpolnjevati za samo opravljanje poklica;

ker je glede na medsebojno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi specialistične medicine in zato da bi vsem pripadnikom tega poklica, ki so državljani držav članic, v Skupnosti zagotovili enake pogoje, potrebna neka uskladitev zahtev glede izobraževanja specialistične medicine; ker je v ta namen treba predpisati nekatere minimalne zahteve glede pravice do specialističnega izobraževanja, minimalnega trajanja izobraževanja, načina takega izobraževanja, kraja, kjer naj bi potekalo, pa tudi njihov ustrezni nadzor; ker se navedena merila nanašajo samo na tista specialistična področja, ki so skupna vsem državam članicam ali dvema ali več državam članicam;

ker usklajevanje pogojev za opravljanje navedenih dejavnosti, kakor je predvideno v tej direktivi, ne izključuje kakršnega koli nadaljnjega usklajevanja;

ker je doseženo stališče, ki je priznano skoraj povsod po svetu, da je potrebno posebno izobraževanje zdravnikov splošne prakse, ki jim omogoča, da bolje opravljajo svojo funkcijo; ker ta funkcija, ki je dokaj odvisna od zdravnikovega osebnega poznavanja bolnikovega okolja, poleg ustreznega zdravljenja vključuje tudi svetovanje o preprečevanju bolezni in varovanju bolnikovega splošnega zdravja;

ker se je potreba po posebnem izobraževanju na področju splošne medicine v glavnem pojavila kot posledica razvoja medicinske vede, ki je nenehno povečevala razkorak med medicinskimi raziskavami in poučevanjem na eni strani ter splošno medicinsko prakso na drugi, tako da pomembnih plati splošne medicine ni več mogoče zadovoljivo poučevati s tekočim temeljnim izobraževanjem zdravnikov v državah članicah;

ker je poleg koristi, ki jih ima bolnik, prevladalo tudi spoznanje, da bi izpopolnjeno izobraževanje za posebno funkcijo splošnega zdravnika prispevalo k izboljšanju zdravstvenega varstva, zlasti z razvojem bolj selektivnega svetovanja specialistov, uporabe laboratorijev ter drugih visoko specializiranih ustanov in opreme;

ker bo izpopolnjeno izobraževanje za splošno medicinsko prakso dalo statusu splošnega zdravnika višjo stopnjo;

ker v posameznih državah članicah, čeprav se zdi ta položaj nespremenljiv, poteka različno hitro; ker je zaželeno, da se navedeni različni trendi postopoma uskladijo, ne da bi usklajevanje potekalo prisilno, pri čemer si je treba prizadevati za primerno izobraževanje vsakega splošnega zdravnika, da bi izpolnjeval specifične zahteve splošne medicine;

ker je v začetni fazi, da bi zagotovili postopno uvajanje te reforme v vsaki državi članici, za splošne zdravnike treba najprej uvesti posebno izobraževanje splošne medicine, ki izpolnjuje minimalne kakovostne in količinske standarde ter dopolnjuje minimalno temeljno izobraževanje zdravnikov splošne medicine v skladu s to direktivo; ker pri tem ni pomembno, ali to izobraževanje splošne medicine poteka v okviru temeljnega medicinskega izobraževanja, ki je predpisano na nacionalni ravni, ali pa zunaj njega; ker bi bilo v drugi fazi treba poskrbeti, da bi izvajanje prakse splošne medicine po sistemu socialne varnosti podredili končanemu posebnemu izobraževanju splošne medicine; ker bi bilo treba nadaljnje predloge za dokončanje reforme še predlagati;

ker ta direktiva ne vpliva na pristojnost držav članic, da same oblikujejo svoje nacionalne sisteme socialne varnosti in da določijo, katere dejavnosti se bodo izvajale v okviru teh sistemov;

ker bo uskladitev minimalnih pogojev po tej direktivi, ki obstajajo glede podeljevanja diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi, ki potrjujejo zaključeno posebno izobraževanje splošne medicine, omogočila medsebojno priznavanje navedenih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi med državami članicami;

ker po tej direktivi država članica gostiteljica nima pravice zahtevati od splošnih zdravnikov z diplomami, pridobljenimi v drugi državi članici in priznanimi po tej direktivi, da opravijo kakršno koli dodatno izobraževanje za opravljanje zdravniške prakse v okviru sistema socialne varnosti te države, tudi kadar se tako izobraževanje zahteva za imetnike diplom iz medicine, ki so jo pridobili na svojem ozemlju; ker bo navedena posledica te direktive glede opravljanja splošne prakse v okviru sistema socialne varnosti veljala do 1. januarja 1995, ta direktiva od vseh držav članic zahteva, da od navedenega dne za opravljanje splošne prakse glede na njihov sistem socialne varnosti zahtevajo potrdilo o opravljenem posebnem izobraževanju splošne medicine; ker morajo imeti zdravniki splošne medicine, ki so začeli opravljati splošno prakso pred tem datumom, v skladu s to direktivo pridobljeno pravico delati kot splošni zdravniki v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti države gostiteljice, tudi če niso končali posebnega izobraževanja splošne medicine;

ker usklajevanje, predvideno v tej direktivi, zajema strokovno izobraževanje zdravnikov; ker kar zadeva izobraževanje, večina držav članic zdaj ne razlikuje med zdravniki, ki opravljajo svoje dejavnosti kot zaposlene osebe, in tistimi, ki so samozaposleni; ker se predpisi, ki se nanašajo na osebno zanesljivost, strokovno disciplino ali uporabo naziva za zajete poklice uporabljajo ali se lahko uporabljajo, odvisno od posamezne države članice, za zaposlene osebe in tudi samozaposlene; ker se za opravljanje zdravniške dejavnosti v vseh državah članicah zahteva diploma, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni medicinski izobrazbi; ker te dejavnosti opravljajo zaposlene, pa tudi samozaposlene osebe ali osebe, ki so med svojo poklicno kariero tako zaposlene in samozaposlene; ker se je, zato da bi kar najbolj spodbujali prosti pretok teh strokovnjakov znotraj Skupnosti, izkazalo za potrebno, da se ta direktiva razširi tudi na zaposlene zdravnike;

ker ta direktiva ne sme vplivati na obveznosti držav članic glede rokov za prevzem direktiv, določenih v delu B Priloge III,

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I

PODROČJE UPORABE

Člen 1

Ta direktiva se uporablja za dejavnosti zdravnikov, ki delajo kot zaposleni ali samozaposleni in so državljani držav članic.

NASLOV II

MEDSEBOJNO PRIZNAVANJE DIPLOM, SPRIČEVAL IN DRUGIH DOKAZIL O FORMALNI MEDICINSKI IZOBRAZBI

POGLAVJE I

DIPLOME, SPRIČEVALA IN DRUGA DOKAZILA O FORMALNI MEDICINSKI IZOBRAZBI

Člen 2

Vsaka država članica priznava diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi, ki jih državljanom držav članic v skladu členom 23 podelijo druge države članice, in ki so navedene v členu 3; glede pravice do začetka opravljanja dejavnosti in opravljanja dejavnosti zdravnika imajo navedene diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi na ozemlju te države enak učinek kakor tista, ki jih država članica podeljuje sama.

Člen 3

Diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi iz člena 2 so:

(a) v Belgiji:

"diplôme légal de docteur en médecine, chirurgie et accouchements/Wettelijk diploma van doctor in de genees-, heel- en verloskunde" (državna diploma doktorja medicine, kirurgije in porodništva), ki jo izdajo medicinske fakultete na univerzah, osrednja izpitna komisija ali državna izpitna komisija za univerzitetno izobraževanje;

(b) na Danskem:

"bevis for bestet lgevidenskabelig embedseksamen" (spričevalo o državnem zdravniškem izpitu), ki ga izda medicinska fakulteta neke univerze, ali pa "dokumentation for gennemfrt praktisk uddannelse" (potrdilo o opravljenem stažu), ki ga izdajo organi, pristojni za zdravstveno službo;

(c) v Nemčiji:

1. "Zeugnis über die ärztliche Staatsprüfung" (spričevalo o državnem zdravniškem izpitu), ki ga izdajo pristojne oblasti, in "Zeugnis über die Vorbereitungszeit als Medizinalassistent" (potrdilo o opravljeni pripravniški dobi kot zdravniški asistent), če nemška zakonodaja to dobo, ki dopolnjuje zdravniško izobraževanje, še določa;

2. "Zeugnis über die ärztliche Staatsprüfung" (spričevalo o državnem zdravniškem izpitu), ki so ga pristojni organi izdali po 30. juniju 1988, in potrdilo o opravljanju zdravniške dejavnosti med stažem ("Arzt im Praktikum");

(d) v Grčiji:

" " (zdravniška licenca), ki jo izda:

- medicinska fakulteta univerze ali

- fakulteta za zdravstvene vede - oddelek za medicino pri univerzi;

(e) v Španiji:

"Título de Licenciado en Medicina y Cirugia" (univerzitetni izpit za medicino in kirurgijo), ki ga podeli ministrstvo za izobraževanje in znanost ali rektor univerze;

(f) v Franciji:

1. "diplôme d'tat de docteur en médecine" (državna doktorska diploma iz medicine), ki jo izdajo medicinske fakultete ali fakultete za medicino in farmacijo pri univerzi ali pa univerze same;

2. "diplôme d'université de docteur en médecine" (univerzitetna doktorska diploma iz medicine), če ta potrjuje enako stopnjo izobrazbe, kakršna je določena za državno doktorsko diplomo iz medicine;

(g) na Irskem:

"primary qualification" (spričevalo o pridobljenem osnovnem znanju), izdano na Irskem po opravljenem kvalifikacijskem izpitu pred pristojno komisijo, in potrdilo o opravljeni praksi, ki ga izda ista komisija in dovoljuje vpis v register kot "fully registered medical practitioner" (polno usposobljen splošni zdravnik);

(h) v Italiji:

"diploma di laurea in medicina e chirurgia" (diploma iz medicine in kirurgije), ki jo izda univerza, skupaj z "diploma di abilitazione all'esercizio della medicina e chirurgia" (diploma o usposobljenosti za opravljanje medicine in kirurgije), ki jo izda državna izpitna komisija;

(i) v Luksemburgu:

"diplôme d'tat de docteur en médecine, chirurgie et accouchements" (državna diploma doktorja medicine, kirurgije in porodništva), ki jo izda državna izpitna komisija in potrdi ministrstvo za izobraževanje, in "certificat de stage" (potrdilo o opravljenem stažu), ki ga potrdi ministrstvo za zdravstvo;

(j) na Nizozemskem:

"universitair getuigschrift van arts" (univerzitetno spričevalo za zdravnika);

(k) na Portugalskem:

"Carta de curso de licenciatura em medicina" (diploma o opravljenem študiju medicine), ki jo izda univerza in "Diploma comprovativo da concluso do internato geral" (diploma o opravljenem splošnem zdravniškem stažu), ki jo izdajo pristojni organi ministrstva za zdravstvo;

(l) v Združenem kraljestvu:

"primary qualification" (spričevalo o pridobljenem osnovnem znanju), izdano v Združenem kraljestvu po opravljenem izpitu o usposobljenosti pred pristojno komisijo, in potrdilo o pridobljeni praksi, ki ga izda ista komisija in dovoljuje vpis v register kot "fully registered medical practitioner" (polno usposobljen splošni zdravnik).

POGLAVJE II

DIPLOME, SPRIČEVALA IN DRUGA DOKAZILA O FORMALNI IZOBRAZBI SPECIALISTIČNE MEDICINE, KI SO SKUPNI VSEM DRŽAVAM ČLANICAM

Člen 4

Vsaka država članica priznava diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine, ki so jih osebam, ki prihajajo iz držav članic, podelile druge države članice skladno s členi 24, 25, 26 in 29 in so našteti v členu 5, tako da jim na svojem ozemlju zagotovi enak učinek, kakršnega imajo diplome, spričevala in druga dokazila, ki jih sama podeljuje.

Člen 5

1. Diplome, spričevala in druga dokazila iz člena 4 so tista, ki jih izdajo pristojni organi ali institucije iz odstavka 2, in ustrezajo, kar zadeva specialistično izobrazbo, poimenovanjem, ki veljajo v posameznih državah članicah in so navedena odstavku 3.

2. Diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi, ki jih podeljujejo pristojni organi ali institucije iz odstavka 1, so naslednje:

v Belgiji:

"titre d'agrégation en qualité de médecin spécialiste/erkenningstitel van geneesheer specialist" (priznanje naziva zdravnika specialista), izda ga minister, pristojen za zdravstvo;

na Danskem:

"bevis for tilladelse til at betegne sig som speciallge" (potrdilo o nazivu zdravnika specialista), ki ga izdajo oblasti, pristojne za zdravstvene službe;

v Nemčiji:

"Fachärztliche Anerkennung" (priznanje zdravniške specializacije), ki ga podelijo "Landesärztekammer" (deželne zdravniške zbornice);

v Grčiji:

" " (naziv zdravnika specialista), ki ga podelijo "" (prefekture);

v Španiji:

"Título de Especialista" (naziv specialista), ki ga podeli ministrstvo za izobraževanje in znanost;

v Franciji:

- "le certificat d'études spéciales de médecine" (spričevalo specialističnega študija medicine), ki ga izdajo fakulteta za medicino, fakultete za medicino in farmacijo pri univerzah ali univerze same,

- "l'attestation de médecin spécialiste qualifié" (potrdilo o kvalifikaciji za zdravnika specialista) ki ga izda svet zdravniškega združenja ("le conseil de l'ordre des médecins"),

- "le certificat d'études spéciales de médecine" (spričevalo specialističnega študija medicine), ki ga izdajo fakulteta za medicino ali fakultete za medicino in farmacijo ali temu enakovredno spričevalo, odobreno z odlokom ministra za izobraževanje,

- "le diplôme d'études spécialisées de médecine" (diploma specialističnega študija medicine), ki jo podelijo univerze;

na Irskem:

"certificate of specialist doctor" (diploma zdravnika specialista), podeli jo pristojni organ, ki ga za to pooblasti minister za zdravstvo;

v Italiji:

"diploma di medico specialista" (diploma zdravnika specialista), ki jo podeli rektor univerze;

v Luksemburgu:

"le certificat de médecin spécialiste" (spričevalo zdravnika specialista), ki ga na predlog zdravniškega kolegija izda minister za zdravstvo;

na Nizozemskem:

- "Getuigschrift van erkenning en inschrijving in het Specialistenregister" (potrdilo o sprejemu in vpisu v register specialistov), ki ga izda "Specialisten-Registratiecommissie (SRC)" (komisija za registracijo specialistov),

- "Getuigschrift van erkenning en inschrijving in het Register van Sociaal-Geneeskundigen" (potrdilo o sprejemu in vpisu v register zdravnikov socialne medicine), izda ga "Sociaal-Geneeskundigen Registratie-Commissie (SGRC)" (komisija za registracijo zdravnikov socialne medicine);

na Portugalskem:

"Grau de Assistente" (položaj asistenta), podelijo ga pristojni organi ministrstva za zdravstvo, ali "Titulo de Especialista" (naziv specialista), podeli ga zdravniško združenje;

v Združenem kraljestvu:

"Certificate of completion of specialist training" (potrdilo o specialistični izobrazbi), izda ga za to pooblaščeni pristojni organ.

3. Poimenovanja, ki za omenjene specialistične izobrazbe veljajo v državah članicah, so naslednja:

- anesteziologija in reanimatologija:

Belgija: anesthésiologie/anesthesiologie

Danska: anstesiologi

Nemčija: Anästhesiologie

Grčija:

Španija: anestesiología y reanimación

Francija: anesthésiologie-réanimation chirurgicale

Irska: anaesthetics

Italija: anestesia e rianimazione

Luksemburg: anesthésie-réanimation

Nizozemska: anesthesiologie

Portugalska: anestesiologia

Združeno kraljestvo: anaesthetics,

- splošna kirurgija:

Belgija: chirurgie/heelkunde

Danska: kirurgi eller kirurgiske sygdomme

Nemčija: Chirurgie

Grčija:

Španija: cirugií general y del aparato digestivo

Francija: chirurgie générale

Irska: general surgery

Italija: chirurgia generale

Luksemburg: chirurgie générale

Nizozemska: heelkunde

Portugalska: cirurgia geral

Združeno kraljestvo: general surgery,

- nevrokirurgija:

Belgija: neurochirurgie/neurochirurgie

Danska: neurokirurgi eller kirurgiske nervesygdomme

Nemčija: Neurochirurgie

Grčija:

Španija: neurocirugia

Francija: neurochirurgie

Irska: neurological surgery

Italija: neurochirurgia

Luksemburg: neurochirurgie

Nizozemska: neurochirurgie

Portugalska: neurocirurgia

Združeno kraljestvo: neurological surgery,

- ginekologija in porodništvo:

Belgija: gynécologie-obstétrique/gynecologie-verloskunde

Danska: gynkologi og obstetrik eller kvindesygdomme og

fdselshjlp

Nemčija: Frauenheilkunde und Geburtshilfe

Grčija: -

Španija: obstetricia y ginecología

Francija: gynécologie-obstétrique

Irska: obstetrics and gynaecology

Italija: ostetricia e ginecologia

Luksemburg: gynécologie-obstétrique

Nizozemska: verloskunde en gynaecologie

Portugalska: ginecologia e obstetricia

Združeno kraljestvo: obstetrics and gynaecology,

- splošna (interna) medicina:

Belgija: médecine interne/inwendige geneeskunde

Danska: intern medicin eller medicinske sygdomme

Nemčija: Innere Medizin

Grčija:

Španija: medicina interna

Francija: médecine interne

Irska: general (internal) medicine

Italija: medicina interna

Luksemburg: maladies internes

Nizozemska: inwendige geneeskunde

Portugalska: medicina interna

Združeno kraljestvo: general medicine,

- oftalmologija:

Belgija: opthalmologie/oftalmologie

Danska: oftalmologi eller ojensygdomme

Nemčija: Augenheilkunde

Grčija:

Španija: oftalmología

Francija: opthalmologie

Irska: opthalmology

Italija: oculistica

Luksemburg: ophtalmologie

Nizozemska: oogheelkunde

Portugalska: oftalmologia

Združeno kraljestvo: opthalmology,

- otorinolaringologija:

Belgija: oto-rhino-laryngologie/otorhinolaryngologie

Danska: oto-rhino-laryngologi eller re-nse-halssygdomme

Nemčija: Hals-Nasen-Ohrenheilkunde

Grčija:

Španija: otorrinolaringologia

Francija: oto-rhino-laryngologie

Irska: otolaryngology

Italija: otorinolaringoiatria

Luksemburg: oto-rhino-laryngologie

Nizozemska: keel-, neus- en oorheelkunde

Portugalska: otorrinolaringologia

Združeno kraljestvo: otolaryngology,

- pediatrija:

Belgija: pédiatrie/kindergeneeskunde

Danska: pdiatri eller brnesygdomme

Nemčija: Kinderheilkunde

Grčija:

Španija: pediatría y sus áreas específicas

Francija: pédiatrie

Irska: paediatrics

Italija: pediatria

Luksemburg: pédiatrie

Nizozemska: kindergeneeskunde

Portugalska: pediatria

Združeno kraljestvo: paediatrics,

- pulmologija:

Belgija: pneumologie/pneumolgie

Danska: medicinske lungesygdomme

Nemčija: Lungen- und Bronchialheilkunde

Grčija: -

Španija: neumologia

Francija: pneumologie

Irska: respiratory medicine

Italija: tisiologia e malattie dellapparato respiratorio

Luksemburg: pneumo-phtisiologie

Nizozemska: longziekten en tuberculose

Portugalska: pneumologia

Združeno kraljestvo: respiratory medicine,

- urologija:

Belgija: urologie/urologie

Danska: urologi eller urinvejenes kirurgiske sygdomme

Nemčija: Urologie

Grčija:

Španija: urología

Francija: chirurgie urologique

Irska: urology

Italija: urologia

Luksemburg: urologie

Nizozemska: urologie

Portugalska: urologia

Združeno kraljestvo: urology,

- ortopedija:

Belgija: orthopédie/orthopedie

Danska: ortopdisk kirurgi

Nemčija: Orthopädie

Grčija:

Španija: traumatología y cirugía ortopédica

Francija: chirurgie orthopédique et traumatologie

Irska: orthopaedic surgery

Italija: ortopedia e traumatologia

Luksemburg: orthopédie

Nizozemska: orthopedie

Portugalska: ortopedia

Združeno kraljestvo: orthopaedic surgery,

- patološka anatomija:

Belgija: anatomie pathologique/pathologische anatomie

Danska: patologisk anatomi og histologi eller vvsundersgelse

Nemčija: Pathologie

Grčija:

Španija: anatomía pathológica

Francija: anatomie et cytologie pathologique

Irska: morbid anatomy and histopathology

Italija: anatomia patologica

Luksemburg: anatomie pathologique

Nizozemska: pathologische anatomie

Portugalska: anatomia paológica

Združeno kraljestvo: morbid anatomy and histopathology,

- nevrologija:

Belgija: neurologie/neurologie

Danska: neuromedicin eller medicinske nervesygdomme

Nemčija: Neurologie

Grčija:

Španija: neurologia

Francija: neurologie

Irska: neurology

Italija: neurologia

Luksemburg: neurologie

Nizozemska: neurologie

Portugalska: neurologia

Združeno kraljestvo: neurology,

- psihiatrija:

Belgija: psychiatrie/psychiatrie

Danska: psykiatri

Nemčija: Psychiatrie

Grčija:

Španija: psiquiatría

Francija: psychiatrie

Irska: psychiatry

Italija: psichiatria

Luksemburg: psychiatrie

Nizozemska: psychiatrie

Portugalska: psiquiatria

Združeno kraljestvo: psychiatry.

POGLAVJE III

DIPLOME, SPRIČEVALA IN DRUGA DOKAZILA O FORMALNI IZOBRAZBI SPECIALISTIČNE MEDICINE, KI SE PODELJUJEJO LE V DVEH ALI VEČ DRŽAVAH ČLANICAH

Člen 6

Vsaka država članica, ki to zadevo ureja z zakoni in drugimi predpisi, prizna diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine, ki jih državljanom držav članic podelijo druge države članice v skladu s členi 24, 25, 27 in 29 in ki so našteti v členu 7, tako da tem diplomam, spričevalom in drugim dokazilom o formalni izobrazbi na svojem ozemlju prizna enak učinek kakor tistim, ki jih podeljuje sama.

Člen 7

1. Diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi iz člena 6 so tisti, ki so jih podelili pristojni organi ali institucije iz člena 5(2) in ki ustrezajo namenu specialističnega izobraževanja za nazive iz drugega odstavka tega člena v tistih državah članicah, ki zagotavljajo tako izobraževanje.

2. Nazivi, ki se trenutno uporabljajo v državah članicah in ustrezajo zadevnemu specialističnemu študiju, so naslednji:

- klinična biologija:

Belgija: biologie clinique/klinische biologie

Španija: análisis clínicos

Francija: biologie médicale

Italija: patologia diagnostica di laboratorio

Portugalska: patologia clínica,

- biološka hematologija:

Danska: klinisk blodtypeserologi

Francija: hématologie

Luksemburg: hématologie biologique

Portugalska: hematologia clinica,

- mikrobiologija - bakteriologija:

Danska: klinisk mikrobiologi

Nemčija: Mikrobiologie und Infektionsepidemiologie

Grčija:

Španija: microbiología y parasitología

Irska: microbiology

Italija: microbiologia

Luksamburg: microbiologie

Nizozemska: medische microbiologie

Združeno kraljestvo: medical microbiology,

- biokemija:

Danska: klinisk kemi

Španija: bioquímica clínica

Irska: chemical pathology

Luksemburg: chimie biologique

Nizozemska: klinische chemie

Združeno kraljestvo: chemical pathology,

- imunologija:

Španija: immunología

Irska: clinical immunology

Združeno kraljestvo: immunology,

- plastična kirurgija:

Belgija: chirurgie plastique/plastische heelkunde

Danska: plastikkirurgi

Grčija:

Španija: cirugía plástica y reparadora

Francija: chirurgie plastique, reconstructrice et esthétique

Irska: plastic surgery

Italija: chirurgia plastica

Luksemburg: chirurgie plastique

Nizozemska: plastische chirurgie

Portugalska: cirurgia plástica e reconstrutica

Združeno kraljestvo: plastic surgery,

- torakalna kirurgija:

Belgija: chirurgie thoracique/heelkunde op de thorax

Danska: thoraxkirurgi eller brysthulens kirurgiske sygdomme

Grčija:

Španija: cirugía torácica

Francija: chirurgie thoracique et cardio-vasculaire

Irska: thoracic surgery

Italija: chirurgia toracica

Luksemburg: chirurgie thoracique

Nizozemska: cardio-pulmonale chirurgie

Portugalska: cirurgia cárdio torácica

Združeno kraljestvo: thoracic surgery,

- pediatrična kirurgija:

Grčija:

Španija: cirugía pediátrica

Francija: chirurgie infantile

Irska: paediatric surgery

Italija: chirurgia pediatrica

Luksemburg: chirurgie pédiatrique

Portugalska: cirurgia pediátrica

Združeno kraljestvo: paediatric surgery,

- vaskularna kirurgija:

Belgija: chirurgie des vaisseaux/bloedvatenheelkunde

Španija: angiología y cirugía vascular

Francija: chirurgie vasculaire

Italija: chirurgia vascolare

Luksemburg: chirurgie cardio-vasculaire

Portugalska: cirurgia vascular,

- kardiologija:

Belgija: cardiologie/cardiologie

Danska: cardiologi eller hjerte- og kredslbssygdomme

Grčija:

Španija: cardiología

Francija: pathologie cardio-vasculaire

Irska: cardiology

Italija: cardiologia

Luksemburg: cardiologie et angiologie

Nizozemska: cardiologie

Portugalska: cardiologia

Združeno kraljestvo: cardio-vascular diseases,

- gastroenterologija:

Belgija: gastro-entérologie/gastro-enterologie

Danska: medicinsk gastroenterologi eller medicinske

mave-tarmsygdomme

Grčija:

Španija: aparato digestivo

Francija: gastro-entérologie et hépatologie

Irska: gastroenterology

Italija: malattie dellapparato digerente, della nutrizione e del

ricambio

Luksemburg: gastro-entérologie

Nizozemska: gastro-enterologie

Portugalska: gastrenterologia

Združeno kraljestvo: gastroenterology,

- revmatologija:

Belgija: rhumatologie/reumatologie

Danska: reumatologi

Grčija:

Španija: reumatología

Francija: rhumatologie

Irska: rheumatology

Italija: reumatologia

Luksemburg: rhumatologie

Nizozemska: reumatologie

Portugalska: reumatologia

Združeno kraljestvo: rheumatology,

- splošna hematologija:

Grčija:

Španija: hematología hemoterapia

Irska: haematology

Italija: ematologia

Luksemburg: hématologie

Portugalska: imuno-hemoterapia

Združeno kraljestvo: haematology,

- endokrinologija:

Grčija:

Španija: endocrinología y nutrición

Francija: endocrinologie, maladies métaboliques

Irska: endorcinology and diabetes mellitus

Italija: endocrinologia

Luksemburg: endocrinologie, maladies du métabolisme et de la

nutrition

Portugalska: endocrinologia-nutrico

Združeno kraljestvo: endocrinology and diabetes mellitus,

- fiziatrija:

Belgija: médecine physique/fysische geneeskunde

Danska: fysiurgi og rehabilitering

Grčija:

Španija: rehabilitación

Francija: rééducation et réadaptation fonctionnelles

Italija: fisioterapia

Nizozemska: revalidatie

Luksemburg: rééducation et réadaptation fonctionnelles

Portugalska: fisiatria,

- stomatologija:

Španija: estomatología

Francija: stomatologie

Italija: odontostomatologia

Luksemburg: stomatologie

Portugalska: estomatologia,

- nevropsihiatrija:

Belgija: neuropsychiatrie/neuropsychiatrie

Nemčija: Nervenheilkunde (Neurologie und Psychiatrie)

Grčija: -

Francija: neuropsychiatrie

Italija: neuropsychiatria

Luksemburg: neuropsychiatrie

Nizozemska: zenuw- en zielsziekten,

- dermatovenerologija:

Belgija: dermato-vénéréologie/dermato-venereologie

Danska: dermato-venerologi eller hud- og konssygdomme

Nemčija: Dermatologie und Venerologie

Grčija: -

Španija: dermatología médico-quirúrgica y venereología

Francija: dermatologie et vénéréologie

Italija: dermatologia e venerologia

Luksemburg: dermato-vénéréologie

Nizozemska: dermatologie en venerologie

Portugalska: dermatovenereologia,

- dermatologija:

Irska: dermatology

Združeno kraljestvo: dermatology,

- venerologija:

Irska: venereology

Združeno kraljestvo: venereology,

- radiologija:

Nemčija: Radiologie

Grčija: -

Španija: electrorradiología

Francija: électro-radiologie

Italija: radiologia

Luksemburg: électroradiologie

Nizozemska: radiologie

Portugalska: radiologia,

- diagnostična radiologija:

Belgija: radiodiagnostic/röntgendiagnose

Danska: diagnostik radiologi eller rntgenundersgelse

Nemčija: Radiologische Diagnostik

Grčija:

Španija: radiodiagnóstico

Francija: radiodiagnostic et imagerie médicale

Irska: diagnostic radiology

Luksemburg: radiodiagnostic

Nizozemska: radiodiagnostiek

Portugalska: radiodiagnóstico

Združeno kraljestvo: diagnostic radiology,

- radioterapija:

Belgija: radio- et radiumthérapie/radio- en radiumtherapie

Danska: terapeutisk radiologi eller straalebehandling

Nemčija: Strahlentherapie

Grčija:

Španija: oncología radioterápica

Francija: oncologie, option radiothérapie

Irska: radiotherapy

Luksemburg: radiothérapie

Nizozemska: radiotherapie

Portugalska: radioterapia

Združeno kraljestvo: radiotherapy,

- tropska medicina:

Danska: tropemedicin

Irska: tropical medicine

Italija: medicina tropicale

Portugalska: medicina tropical

Združeno kraljestvo: tropical medicine,

- otroška psihiatrija:

Danska: brnepsykiatri

Nemčija: Kinder- und Jugendpsychiatrie

Grčija:

Francija: pédo-psychiatrie

Irska: child and adolescent psychiatry

Italija: neuropsichiatria infantile

Luksemburg: psychiatrie infantile

Portugalska: pedopsiquiatria

Združeno kraljestvo: child and adolescent psychiatry,

- geriatrija:

Španija: geriatría

Irska: geriatrics

Nizozemska: klinische geriatrie

Združeno kraljestvo: geriatrics,

- bolezni ledvic (nefrologija):

Danska: nefrologi eller medicinske nyresygdomme

Grčija:

Španija: nefrología

Francija: néphrologie

Irska: nephrology

Italija: nefrologia

Luksemburg:néphrologie

Portugalska: nefrologia

Združeno kraljestvo: renal diseases,

- nalezljive bolezni:

Irska: communicable diseases

Italija: malattie infettive

Združeno kraljestvo: communicable diseases,

- socialna medicina:

Francija: santé publique et médecine sociale

Irska: community medicine

Združeno kraljestvo: community medicine,

- farmakologija:

Nemčija: Pharmakologie

Španija: farmacología clínica

Irska: clinical pharmacology and therapeutics

Združeno kraljestvo: clinical pharmacology and therapeutics,

- medicina dela:

Danska: samfundsmedicin/arbejdsmedicin

Nemčija: Arbeitsmedizin

Grčija:

Francija: médecine du travail

Italija: medicina del lavoro

Irska: occupational medicine

Nizozemska: arbeids- en bedrijfsgeneeskunde

Portugalska: medicina do trabalho

Združeno kraljestvo: occupational medicine,

- alergologija:

Grčija:

Španija: alergologia

Italija: allergologia ed immunologia clinica

Nizozemska: allergologie

Portugalska: imunoalergologia,

- gastroenterološka kirurgija:

Belgija: chirurgie abdominale/heelkunde op het abdomen

Danska: kirurgisk gastroenterologi eller kirurgiske

mave-tarmsygdomme

Španija: cirugía del aparato digestivo

Francija: chirurgie viscérale

Italija: chirugia dellapparato digerente,

- nuklearna medicina:

Belgija: médecine nucléaire/nucleaire geneeskunde

Nemčija: Nuklearmedizin

Grčija:

Španija: medicina nuclear

Francija: médecine nucléaire

Italija: medicina nucleare

Nizozemska: nucleaire geneeskunde

Portugalska: medicina nuclear

Združeno kraljestvo: nuclear medicine,

- maksilofacialna kirurgija (osnovna izobrazba zdravnik):

Španija: cirugia oral y maxilofacial

Francija: chirurgie maxillo-faciale et stomatologie

Italija: chirurgia maxillo-facciale,

- dentalna, oralna in maksilofacialna kirurgija (osnovna izobrazba zdravnik in zobozdravnik):

Belgija: stomatologie, chirurgie orale et

maxillo-faciale; stomatologie / orale en maxillo-faciale chirurgie

Nemčija: Zahn-, Mund-, Kiefer- und Gesichtschirurgie

Irska: oral and maxillo-facial surgery

Združeno kraljestvo: oral and maxillo-facial surgery.

Člen 8

1. Od državljanov držav članic, ki želijo pridobiti eno od diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni izobrazbi specialistov, ki niso navedena v členih 4 in 6 ali ki se kljub temu, da so navedena v členu 6, ne podeljujejo v matični državi članici ali v državi članici, iz katere prihaja tuji državljan, lahko država članica gostiteljica zahteva, da izpolnijo pogoje glede izobraževanja, ki so za specializacijo predpisani z njenimi zakoni ali drugimi predpisi.

2. Vendar pa mora država članica gostiteljica v celoti ali deloma upoštevati čas izobraževanja, ki so ga državljani iz odstavka 1 opravili in dokazali z diplomo, spričevalom ali drugim dokazilom o formalni izobrazbi, ki ga je izdal pristojni organ matične države članice ali države članice, iz katere prihaja tuji državljan, pod pogojem, da ta čas izobraževanja ustreza tistemu, ki ga zahteva država članica gostiteljica za zadevno specializacijo.

3. Pristojni organi države članice gostiteljice morajo zadevno osebo potem, ko so na podlagi predloženih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi preverili vsebino in trajanje njenega specialističnega izobraževanja, obvestiti o trajanju dodatno zahtevanega izobraževanja in o področjih, ki jih to zajema.

POGLAVJE IV

OBSTOJEČE STANJE

Člen 9

1. Brez vpliva na odstavek 3 vsaka država članica državljanom drugih držav članic, katerih diplome, spričevala in druga dokazila o formalni medicinski izobrazbi ne izpolnjujejo vseh minimalnih izobraževalnih zahtev iz člena 23, prizna kot zadosten dokaz diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi s področja medicine, ki so jih podelile te države članice, če te diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi dokazujejo izobraževanje, ki se je začelo pred:

- 1. januarjem 1986 za Španijo in Portugalsko,

- 1. januarjem 1981 za Grčijo,

- 20. decembrom 1976 za druge države članice

in če jim je priloženo potrdilo, da so ti državljani v zadnjih petih letih pred izdajo tega potrdila najmanj tri leta neprekinjeno veljavno in zakonito opravljali te dejavnosti.

2. Brez vpliva na odstavek 4 vsaka država članica državljanom drugih držav članic, katerih diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine ne izpolnjujejo minimalnih izobraževalnih zahtev iz členov 24 do 27, prizna kot zadosten dokaz diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine, ki so jih podelile te države članice, če te diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi dokazujejo izobraževanje, ki se je začelo pred:

- 1. januarjem 1986 za Španijo in Portugalsko,

- 1. januarjem 1981 za Grčijo,

- 20. decembrom 1976 za druge države članice.

Država članica gostiteljica lahko zahteva, da mora biti diplomam, spričevalom in drugim dokazilom o formalni izobrazbi specialistične medicine priloženo potrdilo pristojnih organov ali institucij matične države članice ali države članice iz katere imetniki prihajajo, ki potrjuje, da so delali na ustreznem specialističnem področju najmanj v obdobju, ki je enako dvakratni razliki med trajanjem specialističnega izobraževanja v matični državi članici ali državi članici iz katere prihajajo, in med minimalnimi zahtevami glede trajanja izobraževanja, predpisanega v naslovu III, če ta obdobja izobraževanja niso enaka minimalnim obdobjem izobraževanja iz členov 26 in 27.

Če pa je država članica gostiteljica pred datumi iz prvega pododstavka zahtevala krajši minimalni čas izobraževanja, kakor je predviden v členih 26 in 27, se razlika iz drugega pododstavka lahko določi le v skladu z minimalnim trajanjem izobraževanja, ki je bilo predpisano v tej državi.

3. Državljanom držav članic, katerih diplome, spričevala in druga dokazila o formalni medicinski izobrazbi so bili podeljeni na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike, ki pa ne izpolnjujejo vseh minimalnih izobraževalnih zahtev iz člena 23, države članice razen Nemčije priznajo te diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi kot zadosten dokaz:

- če dokazujejo izobraževanje, ki se je začelo pred nemško združitvijo,

- če imetniku dajejo pravico do opravljanja zdravniške dejavnosti na celotnem ozemlju Nemčije pod enakimi pogoji, kakor če bi imel dokazila o izobrazbi, ki jih podeljujejo pristojni nemški organi in so omenjena v točkah 1 in 2 člena 3(c),

- če jim je priloženo potrdilo, ki so ga izdali pristojni nemški organi, da so ti državljani v Nemčiji v zadnjih petih letih pred izdajo tega potrdila najmanj tri leta neprekinjeno veljavno in zakonito opravljali te dejavnosti.

4. Državljanom držav članic, katerih diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine so bili podeljeni na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike, ki pa ne izpolnjujejo minimalnih izobraževalnih zahtev iz členov 24 do 27, države članice razen Nemčije priznajo te diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi kot zadosten dokaz:

- če dokazujejo izobraževanje, ki se je začelo pred 3. aprilom 1992, in

- če omogočajo imetniku, da kot specialist opravlja zadevno dejavnost na celotnem ozemlju Nemčije pod enakimi pogoji, kakor če bi imel dokazila o izobrazbi, ki jih podeljujejo pristojni nemški organi in so opredeljena v členih 5 in 7.

Vendar pa lahko, kadar te diplome, spričevala ali druga dokazila o formalni izobrazbi ne izpolnjujejo minimalnih zahtev glede trajanja izobraževanja iz členov 26 in 27, zahtevajo, da jim mora biti priloženo potrdilo pristojnih nemških organov ali institucij o tem, da so imetniki kot specialisti delali na ustreznem specialističnem področju najmanj v obdobju, ki je enako dvakratni razliki med trajanjem specialističnega izobraževanja na ozemlju Nemčije in med minimalnim trajanjem izobraževanja iz naslova III.

5. Državljanom držav članic, katerih diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi medicine ali specialistične medicine niso v skladu z dokazili o izobrazbi ali nazivi iz členov 3, 5 ali 7, vse države članice priznajo kot zadosten dokaz diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi, ki so jih podelile prve države članice, če jim je priloženo potrdilo, ki ga izda pristojni organ ali institucija. V tem potrdilu mora biti navedeno, da so bile te diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi medicine ali specialistične medicine iz členov 2, 4 ali 6 podeljeni po izobraževanju v skladu z določbami iz naslova III in da jih država članica, ki jih je podelila, obravnava kot dokazila o izobrazbi ali kot nazive iz členov 3, 5 ali 7.

6. Države članice, ki so razveljavile zakone in druge predpise glede podeljevanja diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi nevropsihiatrije, radiologije, torakalne kirurgije, vaskularne kirurgije, gastroenterološke kirurgije, biološke hematologije, fiziatrije ali tropske medicine in so sprejele predpise v zvezi s pridobljenimi pravicami v korist svojih državljanov, priznavajo državljanom drugih držav članic pravico, da izkoristijo iste predpise pod pogojem, da njihove diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi nevropsihiatrije, radiologije, torakalne kirurgije, vaskularne kirurgije, gastroenterološke kirurgije, biološke hematologije, fiziatrije ali tropske medicine izpolnjujejo pogoje, navedene v odstavku 2 tega člena ali v členih 24, 25 in 27, in če so bile navedene diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi podeljeni pred datumom, ko je država članica gostiteljica prenehala podeljevati te diplome, spričevala in druga dokazila o formalni izobrazbi za zadevno specializacijo.

7. Datumi, ko so države članice z zakonom ali drugim predpisom razveljavile določbe v zvezi z diplomami, spričevali in drugimi dokazili o formalni izobrazbi iz odstavka 6, so navedeni v Prilogi II.

POGLAVJE V

UPORABA AKADEMSKIH NAZIVOV

Člen 10

1. Države članice gostiteljice brez vpliva na člen 19 zagotovijo, da imajo državljani držav članic, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 2, 4, 6 in 9, pravico uporabljati akademski naziv oziroma njegovo okrajšavo v skladu z zakoni matične države članice ali države članice, iz katere prihajajo, v jeziku te države. Države članice gostiteljice lahko predpišejo, da temu nazivu sledi ime in kraj institucije ali izpitne komisije, ki je ta naziv podelila.

2. Če se akademski naziv matične države članice ali države članice, iz katere tuji državljan prihaja, v državi članici gostiteljici ne razlikuje od naziva, ki v tej državi zahteva dodatno usposabljanje, ki ga oseba ni opravila, lahko država članica gostiteljica odredi, da mora oseba svoj akademski naziv iz matične države članice ali države članice, iz katere prihaja, uporabljati v ustrezni obliki, ki jo določi država članica gostiteljica.

POGLAVJE VI

DOLOČBE ZA OLAJŠANJE UČINKOVITEGA URESNIČEVANJA PRAVICE USTANAVLJANJA IN SVOBODE OPRAVLJANJA STORITEV ZA ZDRAVNIŠKO DEJAVNOST

A. Posebne določbe v zvezi s pravico do ustanavljanja

Člen 11

1. Država članica gostiteljica, ki zahteva od svojih državljanov dokazilo o dobrem imenu ali o ugledu, ko prvič začnejo opravljati zdravniško dejavnost, za državljane drugih držav članic sprejme kot zadosten dokaz potrdilo, ki ga izda pristojni organ matične države članice ali države članice, iz katere prihaja tuji državljan, in potrjuje, da so izpolnjene zahteve države članice glede dobrega imena ali ugleda za začetek opravljanja zdravniške dejavnosti.

2. Če matična država članica ali država članica, iz katere prihaja tuji državljan, ne zahteva dokazila o dobrem imenu ali o ugledu za osebe, ki želijo prvič začeti opravljati zdravniško dejavnost, lahko država članica gostiteljica zahteva od državljanov matične države članice ali od države članice, iz katere prihaja tuji državljan, izpis iz kazenske evidence ali, če tega ni, enakovreden dokument, ki ga izda pristojni organ v matični državi članici ali v državi članici, iz katere prihaja tuji državljan.

3. Če je država članica gostiteljica natančno seznanjena z resno zadevo, ki se je še pred začetkom opravljanja dejavnosti zadevne osebe v tej državi zgodila zunaj njenega ozemlja in ki bo po vsej verjetnosti vplivala na začetek opravljanja zdravniške dejavnosti na njenem ozemlju, lahko o tem obvesti matično državo članico ali državo članico, iz katere prihaja tuji državljan.

Matična država članica ali država članica, iz katere prihaja tuji državljan, preveri točnost navedb. Njeni organi odločajo o naravi in obsegu potrebne preiskave in obvestijo državo članico gostiteljico o vseh posledičnih ukrepih, ki jih sprejmejo v zvezi z izdanimi potrdili ali dokumenti.

4. Države članice zagotovijo zaupnost poslanih obvestil.

Člen 12

1. Če v državi članici gostiteljici v zvezi z opravljanjem zdravniške dejavnosti veljajo zakoni in drugi predpisi, ki določajo zahteve glede dobrega imena in ugleda, vključno z določbami o disciplinskih ukrepih zaradi resne kršitve poklicne etike ali o obsodbi zaradi kaznivih dejanj, predloži matična država članica ali država članica, iz katere prihaja tuji državljan, državi članici gostiteljici vse potrebne informacije v zvezi z upravnimi postopki ali disciplinskimi ukrepi, sprejetimi glede zadevne osebe, ali v zvezi s kazenskimi ukrepi, ki so ji bili izrečeni med opravljanjem poklica v matični državi članici ali v državi članici, iz katere prihaja.

2. Če je država članica gostiteljica natančno seznanjena z neko resno zadevo, ki se je še pred začetkom opravljanja dejavnosti te osebe v tej državi zgodila zunaj njenega ozemlja in ki bo po vsej verjetnosti vplivala na opravljanje zdravniške dejavnosti na njenem ozemlju, lahko o tem obvesti matično državo članico ali državo članico, iz katere prihaja tuji državljan.

Matična država članica ali država članica, iz katere prihaja tuji državljan, preveri točnost teh navedb. Njeni organi določijo naravo in obseg potrebne preiskave in obvestijo državo članico gostiteljico o vseh posledičnih ukrepih, ki so sprejeti v zvezi z informacijami, poslanimi v skladu z odstavkom 1.

3. Države članice zagotovijo zaupnost poslanih obvestil.

Člen 13

Če država članica gostiteljica od svojih lastnih državljanov, ki želijo začeti ali nadaljevati opravljanje zdravniške dejavnosti, zahteva potrdilo o telesnem ali duševnem zdravju, ta država sprejme kot zadosten dokaz predložitev dokumenta, ki se zahteva v matični državi članici ali v državi članici, iz katere prihaja tuji državljan.

Če matična država članica ali država članica, iz katere prihaja tuji državljan, tistim, ki želijo začeti ali nadaljevati opravljanje zdravniške dejavnosti, ne postavlja tovrstnih zahtev, država članica gostiteljica prizna temu državljanu potrdilo, ki ga je izdal pristojni organ njegove države in ki ustreza potrdilom, izdanim v državi članici gostiteljici.

Člen 14

Dokumenti, izdani v skladu s členi 11, 12 in 13 ob predložitvi ne smejo biti starejši od treh mesecev.

Člen 15

1. Postopek za odobritev začetka opravljanja katere koli zdravniške dejavnosti v skladu s členi 11, 12 in 13 mora biti čimprej zaključen, nikakor pa ne pozneje kakor tri mesece po predložitvi vseh dokumentov v zvezi s to osebo, in sicer ne glede na zamudo, ki bi izhajala iz vložitve pravnega sredstva po zaključku tega postopka.

2. V primerih iz členov 11(3) in 12(2) zahteva po ponovnem preverjanju zadrži rok iz odstavka 1.

Država članica, ki je zaprošena za mnenje, mora dati odgovor v treh mesecih.

Po prejemu odgovora ali ob izteku roka država članica gostiteljica nadaljuje postopek iz odstavka 1.

Člen 16

Če država članica gostiteljica od svojih lastnih državljanov, ki želijo začeti z opravljanjem ali opravljati zdravniško dejavnost, zahteva prisego ali slavnostno izjavo in če državljani drugih držav članic ne morejo uporabiti oblike te prisege ali izjave, ta država članica zagotovi, da se zadevni osebi ponudi ustrezna in enakovredna oblika prisege ali izjave.

B. Posebne določbe v zvezi z opravljanjem storitev

Člen 17

1. Če država članica gostiteljica od svojih lastnih državljanov, ki želijo začeti ali nadaljevati opravljanje zdravniške dejavnosti, zahteva odobritev, članstvo ali registracijo v poklicnem združenju ali organizaciji, ta država članica oprosti državljane drugih držav članic te zahteve v primeru opravljanja storitev.

Zadevna oseba opravlja storitve z enakimi pravicami in obveznostmi kakor državljani države članice gostiteljice. Zlasti mora spoštovati upravna ali poklicna pravila ravnanja, ki se uporabljajo v tej državi članici.

Za izvajanje veljavnih pravil poklicnega ravnanja na svojem ozemlju, lahko države članice v ta namen in kot dodatek k prijavi iz odstavka 2 v zvezi z opravljanjem storitev zahtevajo samodejno začasno registracijo ali pro forma članstvo v poklicnem združenju ali organizaciji ali, kot alternativo, registracijo, pod pogojem, da taka registracija ali članstvo ne odloži ali kako drugače ne zaplete opravljanja storitev in ne povzroči dodatnih stroškov osebi, ki opravlja storitve.

Če država članica gostiteljica sprejme ukrep iz drugega pododstavka ali ugotovi dejstva, ki so v nasprotju s temi predpisi, mora o tem nemudoma obvestiti državo članico, kjer je zadevna oseba začela opravljati dejavnost.

2. Država članica gostiteljica lahko zahteva od zadevne osebe, da pristojnim organom predhodno prijavi opravljanje svojih storitev, če to vključuje začasno bivanje na ozemlju te države članice.

V nujnih primerih lahko sledi prijava nemudoma potem, ko so bile storitve opravljene.

3. Država članica gostiteljica lahko v skladu z odstavkoma 1 in 2 zahteva od zadevne osebe, da predloži enega ali več dokumentov z naslednjimi podatki:

- prijavo iz odstavka 2,

- potrdilo, ki izkazuje, da zadevna oseba zakonito opravlja tovrstne dejavnosti v državi članici, kjer prebiva,

- potrdilo, da ima zadevna oseba eno od diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni izobrazbi, primerni za opravljanje tovrstnih storitev iz te direktive.

4. Dokument ali dokumenti iz odstavka 3 ob predložitvi ne smejo biti starejši od 12 mesecev.

5. Če država članica začasno ali za stalno v celoti ali delno enemu od svojih državljanov ali državljanu druge države članice, ki prebiva na njenem ozemlju, po potrebi odvzame pravico do opravljanja ene od zdravniških dejavnosti, mora zagotoviti začasen ali stalen odvzem potrdila iz druge alinee odstavka 3.

Člen 18

Če je v državi članici gostiteljici za plačilo zavarovalniških računov, ki se nanašajo na zagotavljanje storitev osebam, zavarovanim po sistemih socialne varnosti, potrebna registracija pri organu javnega socialnega zavarovanja, ta država članica oprosti te zahteve državljane držav članic s sedežem v drugi državi članici, kadar opravljajo storitve, zaradi katerih morajo zadevne osebe potovati.

Vendar pa morajo zadevne osebe temu organu vnaprej, v nujnih primerih pa naknadno, predložiti podatke v zvezi z opravljenimi storitvami.

C. Skupne določbe glede pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev

Člen 19

Če v državi članici gostiteljici obstajajo predpisi o uporabi poklicnega naziva v zvezi z zdravniško dejavnostjo, državljani drugih držav članic, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 2 in člena 9(1), (3) in (5), uporabljajo poklicni naziv države članice gostiteljice, ki v tej državi ustreza navedenim pogojem izobrazbe, uporabljajo pa tudi kratico naziva.

Prvi odstavek se prav tako uporablja za uporabo poklicnih nazivov zdravnikov specialistov, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 4, 6 in 9(2), (4), (5) in (6).

Člen 20

1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi omogočijo tem osebam, da pridobijo informacije o zakonodaji s področja zdravstva in socialne varnosti ter, če je potrebno o poklicni etiki države članice gostiteljice.

V ta namen države članice lahko ustanovijo informacijska središča, pri katerih te osebe lahko dobijo potrebne informacije. Ob ustanovitvi lahko države članice gostiteljice zahtevajo od teh upravičencev, da stopijo v stik s temi središči.

2. Države članice lahko ustanovijo središča iz odstavka 1 v okviru pristojnih organov in institucij, ki jih določijo v ta namen.

3. Države članice zagotovijo, da te osebe, če je potrebno, v svojem interesu in v interesu svojih pacientov pridobijo jezikovno znanje, potrebno za opravljanje njihovega poklica v državi gostiteljici.

Člen 21

Države članice, ki od lastnih državljanov zahtevajo, da opravijo pripravništvo, s čimer šele pridobijo pravico do delovnega mesta zdravnika v okviru sistema socialne varnosti, lahko postavijo enako zahtevo državljanom drugih držav članic v petih letih, ki začne teči 20. junija 1975. Vendar pa pripravništvo ne sme trajati več kakor šest mesecev.

Člen 22

V primeru upravičenih dvomov lahko država članica gostiteljica zahteva od pristojnih organov druge države članice potrdilo o verodostojnosti diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi, ki so bili izdani v tej drugi državi članici in so navedeni v poglavjih I do IV naslova II, pa tudi potrdilo, da je ta oseba izpolnila vse izobraževalne zahteve iz naslova III.

NASLOV III

USKLADITEV DOLOČB ZAKONOV IN DRUGIH PREDPISOV V ZVEZI Z ZDRAVNIŠKO DEJAVNOSTJO

Člen 23

1. Države članice zahtevajo od oseb, ki želijo začeti z opravljanjem ali nadaljevati z opravljanjem zdravniške dejavnosti, da imajo diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni izobrazbi iz medicine v skladu s členom 3, ki zagotavlja, da je ta oseba med celotnim izobraževanjem pridobila:

(a) ustrezno znanje iz znanosti, na katerih temelji medicina, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli merjenja bioloških funkcij, vrednotenjem znanstveno potrjenih dejstev in analizo podatkov;

(b) zadostno razumevanje strukture, funkcij in obnašanja zdravih in bolnih ljudi ter odnosov med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem;

(c) ustrezno poznavanje klinične stroke, ki ji daje jasno sliko o duševnih in telesnih boleznih, o medicini z vidika preventive, diagnostike, terapije in človeške reprodukcije;

(d) ustrezne klinične izkušnje v bolnišnicah pod ustreznim nadzorom.

2. Celotno obdobje tovrstnega medicinskega izobraževanja obsega najmanj šestletni študij ali 5 500 ur teoretičnega in praktičnega šolanja na univerzi ali pod nazorom univerze.

3. Dostop do tega izobraževanja imajo kandidati z diplomo ali spričevalom, ki jim omogoča sprejem na univerze držav članic za ta študij.

4. Pri osebah, ki so začele svoje izobraževanje pred 1. januarjem 1972, lahko izobraževanje iz odstavka 2 vključuje šestmesečno prakso s polnim delovnim časom na univerzitetni ravni pod nadzorom pristojnih organov.

5. Ta direktiva ne preprečuje državam članicam, da imetnikom diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni izobrazbi, ki niso bila pridobljena v državi članici, odobrijo začetek opravljanja in nadaljevanje opravljanja zdravniške dejavnosti na svojem ozemlju v skladu z nacionalnimi predpisi.

Člen 24

1. Države članice zagotovijo, da izobraževanje, ki se zaključi s podelitvijo diplome, spričevala ali drugega dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine, izpolnjuje najmanj naslednje zahteve:

(a) vključevati mora uspešen zaključek šestletnega študija v okviru izobraževanja iz člena 23; izobraževanje, ki se zaključi s podelitvijo diplome, spričevala ali drugega dokazila o specializaciji iz stomatološke, oralne in maksilofacialne kirurgije (osnovno medicinsko in stomatološko izobraževanje), vključuje tudi uspešen zaključek študijskega programa za splošnega stomatologa iz člena 1 Direktive Sveta 78/687/EGS z dne 27. julija 1978 o uskladitvi določb zakonov ali drugih predpisov o dejavnosti zobozdravnikov6;

(b) vključevati mora teoretično in praktično šolanje;

(c) študij mora biti reden in pod nadzorom pristojnih oblasti ali organov v skladu s točko 1 Priloge I;

(d) potekati mora na univerzitetnem centru, v študijski bolnišnici ali po potrebi v zdravstveni ustanovi, ki jo v ta namen odobrijo pristojne oblasti ali organi;

(e) vključevati mora osebno sodelovanje zdravnika, ki se izobražuje za specialista, v dejavnosti in odgovornostih zadevnih ustanov.

2. Države članice pogojujejo podelitev diplome, spričevala ali drugega dokazila o formalni izobrazbi s področja specialistične medicine z imetjem ene od diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni medicinski izobrazbi iz člena 23. Izdaja diplome, spričevala ali drugega dokazila o specializaciji iz stomatološke, oralne in maksilofacialne kirurgije (osnovno medicinsko in stomatološko izobraževanje) je prav tako pogojena z imetjem ene od diplom, spričeval ali drugih dokazil o izobrazbi za splošnega stomatologa iz člena 1 Direktive 78/687/EGS.

Člen 25

1. Ne glede na načelo rednega študija iz člena 24(1)(c) in vse dokler Svet ne sprejme odločitev v skladu z odstavkom 3, lahko države članice dovolijo izreden specialistični študij po pogojih, ki jih odobrijo pristojne nacionalne oblasti, če redni študij ne bi bil izvedljiv iz utemeljenih individualnih razlogov.

2. Izredni študij poteka v skladu s točko 2 Priloge I in po standardih, ki so kakovostno enakovredni rednemu študiju. Standard tega študija ne sme biti ogrožen niti zaradi njegove izredne narave niti zaradi opravljanja zasebne pridobitne poklicne dejavnosti.

Celotno trajanje specialističnega izobraževanja ne sme biti skrajšano, kadar je organizirano kot izredni študij.

3. Svet bo po ponovnem pregledu stanja in na predlog Komisije najpozneje do 25. januarja 1989 odločil, ali naj se določbe odstavkov 1 in 2 ohranijo ali spremenijo, in sicer ob upoštevanju dejstva, da naj bi možnost izrednega študija še naprej obstajala v nekaterih okoliščinah, ki jih je treba pregledati za vsako specialistično področje posebej.

Izredni specialistični študij, ki se je začel pred 1. januarjem 1983, se lahko zaključi v skladu z določbami, ki so veljale pred tem dnem.

Člen 26

Države članice zagotovijo, da minimalno trajanje spodaj opredeljenega specialističnega študija ni krajše od spodaj navedenih let:

Prva skupina (petletni študij):

- splošna kirurgija

- nevrokirurgija

- interna medicina

- urologija

- ortopedija;

Druga skupina (štiriletni študij):

- ginekologija in porodništvo

- pediatrija

- pulmologija

- patološka anatomija

- nevrologija

- psihiatrija;

Tretja skupina (triletni študij):

- anesteziologija in reanimatologija

- oftalmologija

- otorinolaringologija.

Člen 27

Države članice, ki so sprejele zakone in druge predpise na tem področju, zagotovijo, da minimalno trajanje spodaj opredeljenega specialističnega študija ni krajše od spodaj navedenih let:

Prva skupina (petletni študij):

- plastična kirurgija

- torakalna kirurgija

- vaskularna kirurgija

- nevropsihiatrija

- pediatrična kirurgija

- gastroenterološka kirurgija

- maksilofacialna kirurgija (osnovna izobrazba zdravnik);

Druga skupina (štiriletni študij):

- kardiologija

- gastroenterologija

- revmatologija

- klinična biologija

- radiologija

- diagnostična radiologija

- radioterapija

- tropska medicina

- farmakologija

- otroška psihiatrija

- mikrobiologija - bakteriologija

- medicina dela

- biokemija

- imunologija

- dermatologija

- venerologija

- geriatrija

- nefrologija

- nalezljive bolezni

- socialna medicina

- biološka hematologija

- nuklearna medicina

- dentalna, oralna in maksilofacialna kirurgija (osnovna izobrazba zdravnik in zobozdravnik);

Tretja skupina (tri leta):

- splošna hematologija

- endokrinologija

- fiziatrija

- stomatologija

- dermatovenerologija

- alergologija.

Člen 28

Kot prehodni ukrep in brez vpliva na člena 24(1)(c) in 25 lahko države članice, katerih zakoni in drugi predpisi so na dan 20. junija 1975 predvidevali specialistični študij z delno časovno obveznostjo, še naprej uporabljajo te predpise za kandidate, ki so začeli svoje specialistično izobraževanje pred 31. decembrom 1983.

Vsaka država gostiteljica ima pravico zahtevati od kandidatov iz prvega odstavka, da svojim diplomam, spričevalom in drugim dokazilom priložijo potrdilo o tem, da so dejansko in z dovoljenjem izvajali ustrezno dejavnost kot zdravniki specialisti najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo potrdila.

Člen 29

Začasno in kot izjema od člena 24(2):

(a) za Luksemburg in izključno za luksemburške diplome, predvidene z zakonom iz leta 1939 o podeljevanju akademskih in univerzitetnih stopenj velja, da je spričevalo zdravnika specialista mogoče izdati samo osebi, ki ima diplomo doktorja medicine, kirurgije ali porodništva, ki jo je izdala luksemburška državna izpitna komisija;

(b) za Dansko in izključno za danske diplome, določene z zakonom, ki so jih izdale medicinske fakultete ene od danskih univerz skladno z odlokom ministra za notranje zadeve z dne 14. maja 1970, velja, da so te diplome pogoj za pridobitev naziva zdravnik specialist.

Diplome iz točk (a) in (b) se lahko izdajo kandidatom, ki so svoj študij začeli pred 20. decembrom 1976.

NASLOV IV

POSEBNO IZOBRAŽEVANJE ZA SPLOŠNO MEDICINO

Člen 30

Vsaka država, ki na svojem ozemlju izvaja celotno izobraževanje iz člena 23, uvede posebno izobraževanje za splošno medicino, ki ustreza najmanj pogojem iz členov 31 in 32, tako da bodo prve diplome, spričevala ali druga dokazila o formalni izobrazbi, ki se nanj nanašajo, izdani najpozneje 1. januarja 1990.

Člen 31

1. Posebno izobraževanje za splošno medicino iz člena 30 mora ustrezati vsaj naslednjim zahtevam:

(a) vpis je mogoč šele po uspešno zaključenem najmanj šestletnem študiju v okviru izobraževanja, opredeljenega v členu 23;

(b) traja najmanj dve leti s polno časovno obveznostjo in se izvaja pod nadzorstvom pristojnih organov ali ustanov;

(c) je bolj praktične kakor teoretične narave; praktično izobraževanje se izvaja po eni strani najmanj šest mesecev v pooblaščeni bolnišnici z ustrezno opremo in službami in po drugi strani najmanj šest mesecev v okviru pooblaščene ordinacije splošne zdravniške prakse ali pooblaščenega centra, kjer zdravniki izvajajo osnovno zdravstveno dejavnost; poteka v povezavi z drugimi zdravstvenimi zavodi ali organizacijami, ki se ukvarjajo s splošno medicino; vendar pa se lahko, ne da bi to posegalo v zgoraj navedeni najkrajši čas trajanja, praktično izobraževanje izvaja v obdobju največ šestih mesecev v drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodih ali organizacijah, ki izvajajo splošno medicino;

(d) zahteva kandidatovo osebno udeležbo pri strokovnih dejavnostih in odgovornosti oseb, s katerimi dela.

2. Države članice lahko odložijo uporabljanje določb iz odstavka 1(c) o najkrajšem času trajanja izobraževanja najpozneje do 1. januarja 1995.

3. Države članice zahtevajo kot pogoj za izdajo diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni izobrazbi, ki potrjujejo opravljeno posebno izobraževanje za splošno medicino, da ima kandidat eno od diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni izobrazbi, določenih v členu 3.

Člen 32

Če je na dan 22. septembra 1986 katera od držav članic izvajala izobraževanje za splošno medicino z uporabo izkušenj, ki si jih je zdravnik pridobil v lastni ordinaciji pod nadzorstvom za to pooblaščenega mentorja, lahko ta država članica poskusno ohrani tako izobraževanje pod pogojem, da je le-to:

- skladno s členom 31(1)(a) in (b) ter (3);

- po trajanju enako dvakratni razliki med trajanjem obdobja iz člena 31(1)(b) in seštevkom obdobij iz tretje alinee tega člena,

- zajema vsaj eno obdobje v pooblaščeni bolnišnici z ustrezno opremo in službami ter obdobje v okviru pooblaščene ordinacije splošne zdravniške prakse ali pooblaščenega centra, kjer zdravniki izvajajo osnovno zdravstveno dejavnost; od 1. januarja 1995 bo vsako od teh dveh obdobij trajalo najmanj šest mesecev.

Člen 33

Na podlagi pridobljenih izkušenj in ob upoštevanju razvoja izobraževanja splošne medicine Komisija najpozneje do 1. januarja 1996 predloži Svetu poročilo o izvajanju členov 31 in 32 in ustrezne predloge za nadaljnje usklajevanje izobraževanja za splošne zdravnike.

Svet mora do 1. januarja 1997 odločati o teh predlogih v skladu s postopki, določenimi v Pogodbi.

Člen 34

1. Brez vpliva na načelo o izobraževanju s polno časovno obveznostjo iz člena 31(1)(b), lahko države članice poleg izobraževanja s polno časovno obveznostjo dovolijo posebno izobraževanje za splošno medicino z delno časovno obveznostjo, če so izpolnjeni naslednji posebni pogoji:

- skupnega časa trajanja izobraževanja ni mogoče skrajšati zaradi izvajanja z delno časovno obveznostjo,

- tedenska obveznost pri izobraževanju z delno časovno obveznostjo ne sme biti manjša od 60-odstotne obveznosti pri polni časovni obveznosti,

- izobraževanje z delno časovno obveznostjo mora zajemati določeno število izobraževalnih dob s polno časovno obveznostjo, kar velja za del, ki poteka v bolnišnici, pa tudi za del, ki poteka v okviru pooblaščene ordinacije splošne zdravniške prakse ali pooblaščenega centra, kjer zdravniki opravljajo osnovno zdravstveno dejavnost. Število in trajanje teh izobraževalnih dob s polno časovno obveznostjo mora biti takšno, da zagotavlja ustrezno pripravo za učinkovito izvajanje splošne medicine.

2. Izobraževanje z delno časovno obveznostjo mora biti po kakovosti na enaki ravni kakor izobraževanje s polno časovno obveznostjo. Zanj se izda diploma, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni izobrazbi iz člena 30.

Člen 35

1. Brez vpliva na sprejete določbe o pridobljenih pravicah lahko države članice izdajo diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni izobrazbi iz člena 30 zdravniku, ki nima dokončanega izobraževanja, opredeljenega v členih 31 in 32, ima pa končano katero drugo dodatno izobraževanje, potrjeno z diplomo, spričevalom ali drugim dokazilom, ki so ga izdali pristojni organi ene od držav članic; vendar pa lahko države članice izdajo diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo le, kadar ta potrjuje raven znanja, enakovredno znanju, ki je rezultat izobraževanja, opredeljenega v členih 31 in 32.

2. Države članice v določbah, ki ji sprejmejo skladno z odstavkom 1, določijo, koliko se lahko prosilcu upošteva že opravljeno dodatno izobraževanje in poklicne izkušnje namesto izobraževanja, opredeljenega v členih 31 in 32.

Države članice lahko izdajo diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo iz člena 30 le, če je prosilec pridobil najmanj šest mesecev izkušenj iz splošne medicine v ordinaciji splošne medicine ali centra, kjer zdravniki opravljajo osnovno zdravstveno dejavnost, kakor to predvideva člen 31(1)(c).

Člen 36

1. Od 1. januarja 1995 vsaka država članica ob upoštevanju predpisov o pridobljenih pravicah postavlja diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni izobrazbi iz člena 30 kot pogoj za opravljanje poklica splošnega zdravnika v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti.

Vendar pa lahko države članice osebe, pri katerih izobraževanje za splošno medicino še traja, oprostijo tega pogoja.

2. Vsaka država članica opredeli pridobljene pravice, ki jih priznava. Vendar pa mora priznavati kot pridobljeno pravico do opravljanja poklica splošnega zdravnika v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti brez diplome, spričevala ali drugega dokazila o formalni izobrazbi iz člena 30, vsem zdravnikom, ki imajo to pravico na dan 31. decembra 1994 skladno s členi 1 do 20 in opravljajo dejavnost na njenem ozemlju v skladu s členom 2 ali členom 9(1).

3. Vsaka država članica lahko pred 1. januarjem 1995 uporablja določbe odstavka 1 pod pogojem, da lahko vsak zdravnik, ki je v drugi državi članici pridobil izobrazbo, predvideno v členu 23, do 31. decembra 1994 na njenem ozemlju začne opravljati in tam opravlja dejavnost v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti skladno s členom 2 ali členom 9(1).

4. Pristojni organi vsake države članice na zahtevo izdajo potrdilo o pravici opravljanja dejavnosti splošnega zdravnika v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti brez diplome, spričevala ali drugih dokazil iz člena 30 tistim zdravnikom, ki imajo pridobljene pravice skladno z odstavkom 2.

5. Določbe odstavka 1 ne posegajo v pravico držav članic, da na svojem ozemlju v skladu s svojo zakonodajo dovolijo opravljanje dejavnosti splošnega zdravnika v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti osebam, ki nimajo diplom, spričeval ali drugih potrdil o izobrazbi zdravnik ali posebni izobrazbi iz splošne medicine, pridobljeni v eni od držav članic, ki pa imajo diplome, spričevala in druga dokazila o omenjeni formalni izobrazbi, ali eno od slednjih, ki je bila pridobljena v državi nečlanici.

Člen 37

1. Vsaka država članica priznava za opravljanje dejavnosti splošnega zdravnika v okviru nacionalnega sistema socialne varnosti diplome, spričevala in druga dokazila iz člena 30, ki so jih skladno s členi 31, 32, 34 in 35 državljanom držav članic izdale druge države članice.

2. Vsaka država članica priznava potrdila, opredeljena v členu 36(4), ki so jih državljanom držav članic izdale druge države članice, in jim priznava na svojem ozemlju enako veljavo kakor diplomam, spričevalom in drugim dokazilom, ki jih izdaja sama in dovoljujejo opravljanje dejavnosti splošnega zdravnika v okviru njenega nacionalnega sistema socialne varnosti.

Člen 38

Državljani države članice, ki jim je diplome, spričevala in druga dokazila, predvidene v členu 30 ali 36(4), izdala ena od držav članic, imajo pravico v državi članici gostiteljici nositi strokovni naziv, ki je v veljavi v tej državi članici, in uporabljati njegovo okrajšavo.

Člen 39

1. Brez vpliva na člen 38 države članice gostiteljice skrbijo za to, da se upravičencem po členu 37 prizna pravica do uporabe njihovega veljavnega strokovnega naziva ter morebiti njegove okrajšave iz matične države članice ali države članice, iz katere oseba prihaja, v jeziku te države članice. Države članice gostiteljice lahko odredijo, da mora temu nazivu slediti ime in kraj ustanove ali komisije, ki ga je podelila.

2. Če se akademski naziv iz matične države članice ali države članice, iz katere oseba prihaja, v državi članici gostiteljici ne razlikuje od naziva, ki v tej državi zahteva dodatno izobraževanje, ki ga oseba ni opravila, lahko država članica gostiteljica odredi, da mora oseba svoj akademski naziv iz matične države članice ali države članice, iz katere prihaja, uporabljati v ustrezni obliki, ki jo določi država članica gostiteljica.

Člen 40

Komisija na podlagi pridobljenih izkušenj in ob upoštevanju razvoja izobraževanja splošne medicine najpozneje 1. januarja 1997 predloži Svetu poročilo o uporabi tega naslova in po potrebi ustrezne predloge, zato da se oblikuje ustrezno izobraževanje za vse splošne zdravnike, ki bo ustrezalo posebnim zahtevam splošnomedicinske prakse. Svet o teh predlogih odloča skladno s postopki, določenimi v Pogodbi.

Člen 41

Takoj ko država članica sporoči Komisiji datum začetka veljavnosti ukrepov, ki jih je sprejela skladno s členom 30, Komisija to ustrezno objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti in navede poimenovanja, ki jih je ta država sprejela za diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni izobrazbi in po potrebi strokovni naziv.

NASLOV V

KONČNE DOLOČBE

Člen 42

Države članice določijo organe in institucije, pristojne za izdajanje ali sprejemanje diplom, spričeval in drugih dokazil, pa tudi dokumentov ali informacij, predvidenih v tej direktivi, ter o tem takoj obvestijo druge države članice in Komisijo.

Člen 43

Če ima katera od držav članic pri uporabi te direktive resne težave na nekaterih področjih, Komisija skupaj s to državo preuči težave in zaprosi za mnenje Odbor visokih uradnikov za javno zdravje, ustanovljen s Sklepom 75/365/EGS7.

Po potrebi predloži Komisija Svetu ustrezne predloge.

Člen 44

Direktive iz dela A Priloge III se razveljavijo brez vpliva na obveznosti držav članic glede roka za prevzem iz dela B Priloge III.

Sklicevanje na razveljavljene direktive velja kot sklic na to direktivo in se razlaga z uporabo primerjalne tabele iz Priloge IV.

Člen 45

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Luxembourgu, 5. aprila 1993

Za Svet

Predsednik

J. Trjborg

PRILOGA I

Značilnosti specialističnega izobraževanja s polno in delno časovno obveznostjo iz členov 24(1)(c) in 25

1. Specialistično izobraževanje s polno časovno obveznostjo

To izobraževanje se izvaja na posebnih delovnim mestih, ki jih odobrijo pristojni organi.

Zajema udeležbo pri vseh zdravniških dejavnostih na oddelku, kjer se izvaja, vključno z dežurstvi, tako da specializant v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojne oblasti, ves delovni teden in vse leto svoje strokovno delo posveča temu praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju. Ta delovna mesta so zato ustrezno nagrajevana.

Izobraževanje se lahko prekine zaradi služenja vojaškega roka, strokovnih službenih potovanj, nosečnosti ali bolezni. Prekinitev ne more biti razlog za skrajšanje celotnega trajanja izobraževanja.

2. Specialistično izobraževanje zdravnikov z delno časovno obveznostjo

Za to izobraževanje veljajo enake zahteve kakor za izobraževanje s polno časovno obveznostjo, razlika je v tem, da tu obstaja možnost omejitve udeležbe pri zdravniških dejavnostih na trajanje, ki je najmanj polovica tistega, predvidenega v drugi alinei točke 1.

Pristojni organi skrbijo za to, da skupno trajanje in kakovost specialističnega izobraževanja z delno časovno obveznostjo nista manjša kakor pri izobraževanju s polno časovno obveznostjo.

Izobraževanje z delno časovno obveznostjo je posledično povezano z ustreznim osebnim prejemkom.

PRILOGA II

Datumi, s katerimi so nekatere države članice razveljavile zakone in druge predpise glede izdajanja diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi iz člena 9(7)

BELGIJA

Torakalna kirurgija: 1. januar 1993

Vaskularna kirurgija: 1. januar 1983

Nevropsihiatrija: 1. avgust 1987, razen za osebe, ki so začele izobraževanje pred tem datumom

Gastroenterološka kirurgija: 1. januar 1983

DANSKA

Biološka hematologija: 1. januar 1983, razen za osebe, ki so začele izobraževanje pred tem datumom in ga zaključile pred koncem leta 1988

Fiziatrija: 1. januar 1983, razen za osebe, ki so začele izobraževanje pred tem datumom in ga zaključile pred koncem leta 1988

Tropska medicina: 1. avgust 1987, razen za osebe, ki so začele izobraževanje pred tem datumom

FRANCIJA

Radiologija: 3. december 1971

Nevropsihiatrija: 31. december 1971

LUKSEMBURG

Radiologija: diplome, spričevala in druga dokazila o izobrazbi se ne podeljujejo več za izobraževanje, ki se je pričelo po 5. marcu 1982

Nevropsihiatrija: diplome, spričevala in druga dokazila o izobrazbi se ne podeljujejo več za izobraževanje, ki se je pričelo po 5. marcu 1982

NIZOZEMSKA

Radiologija: 8. julij 1984

Nevropsihiatrija: 9. julij 1984

PRILOGA III

Del A

Razveljavljene direktive

(iz člena 44)

1. Direktiva 75/362/EGS

2. Direktiva 75/363/EGS

in njune zaporedne spremembe:

- Direktiva 81/1057/EGS: samo kar zadeva sklicevanje iz člena 1 na določbe razveljavljenih direktiv 75/362/EGS in 75/363/EGS

- Direktiva 82/76/EGS

- Direktiva 89/594/EGS: samo členi 1 do 9

- Direktiva 90/658/EGS: samo člen 1(1) in (2) in člen 2

3. Direktiva 86/457/EGS

Del B

Roki za prenos v nacionalno zakonodajo

(iz člena 44)

Direktiva Rok za prenos

75/362EGS (UL L 167, 30.6.1975, str. 1) 20. december 1976*

81/1057/EGS (UL L 385, 31.12.1981, str. 25) 30. junij 1982

75/363/EGS (UL L 167, 30.6.1975, str. 14) 20. december 1976**

82/76/EGS (UL L 43, 15.2.1982, str. 21) 31. december 1982

89/594/EGS (UL L 341, 23.11.1989, str. 19) 8. maj 1991

90/658/EGS (UL L 353, 17.12.1990, str. 73) 1. julij 1991

86/457/EGS (UL L 267, 19.9.1986, str. 26) 1. januar 1985

PRILOGA IV

Ta direktiva Direktiva 75/362/EGS Direktiva 75/363/EGS Direktiva 86/457/EGS Direktiva 81/1057/EGS Direktiva 89/594/EGS Direktiva 82/76/EGS

člen 1 člena 1 in 24

člen 2 člen 2

člen 3 člen 3

člen 4 člen 4

člen 5 člen 5

člen 6 člen 6

člen 7 člen 7

člen 8 člen 8

člen 9(1) člen 9(1) člen 1

člen 9(2) člen 9(2) člen 1

člen 9(3) člen 9a(1)

člen 9(4) člen 9a(2)

člen 9(5) člen 9(3)

člen 9(6) člen 9(1)

člen 9(7) člen 9(2)

člen 10 člen 10

člen 11 člen 11

člen 12 člen 12

člen 13 člen 13

člen 14 člen 14

člen 15 člen 15

člen 16 člen 15a

člen 17 člen 16

člen 18 člen 17

člen 19 člen 18

člen 20 člen 20

člen 21 člen 21

člen 22 člen 22

člen 23 člen 1

člen 24 člen 2

člen 25(1) člen 3(1)

člen 25(2) člen 3(2)

člen 25(3) prvi pododstavek člen 3(3) prvi pododstavek

člen 25(3) drugi pododstavek člen 14

člen 26 člen 4

člen 27 člen 5

člen 28 člen 7

člen 29 člen 8

člen 30 člen 1

člen 31 člen 2(1), (2) in (3)

člen 32 člen 3

člen 33 člen 4

člen 34 člen 5

člen 35 člen 6

člen 36 člen 7

člen 37 člen 8

člen 38 člen 9

člen 39 člen 10

člen 40 člen 11

člen 41 člen 12(2)

člen 42 člen 23 člen 2(4)

člen 43 člen 26 člen 10

člen 44

člen 45 člen 27

Priloga I Priloga

Priloga II Priloga

1 UL C 125, 18.5.1992, str. 170; in

UL C 72, 15.3.1993.

2 UL C 98, 24.4.1991, str. 6.

3 UL L 167, 30.6.1975, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 90/658/EGS (UL L 353, 17.12.1990, str. 73).

4 UL L 167, 30.6.1975, str. 14. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 90/658/EGS (UL L 353, 17.12.1990, str. 73).

5 UL L 267, 19.9.1986, str. 26.

6 UL L 233, 24.8.1978, str. 10.

7 UL L 167, 30.6.1975, str. 19.

* 1. januar 1981 za Grčijo, 1. januar 1986 za Španijo in Portugalsko.

** 1. januar 1981 za Grčijo, 1. januar 1986 za Španijo in Portugalsko. Za ozemlje nekdanje Nemške demokratične republike Nemčija sprejme potrebne ukrepe za uporabo členov 2 do 5 Direktive 75/363/EGS (členi 24 do 27 te direktive) do 3. aprila 1992 (člen 2 Direktive 90/658/EGS).