(1)

Dodeljevanje državnih sredstev, ki izpolnjuje merila iz člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, pomeni državno pomoč, ki jo je treba v skladu s členom 108(3) Pogodbe priglasiti Komisiji. Vendar lahko v skladu s členom 109 Pogodbe Svet določi vrste pomoči, ki so izvzete iz obveznosti priglasitve. Komisija lahko v skladu s členom 108(4) Pogodbe sprejme uredbe glede teh vrst državne pomoči. V Uredbi (EU) 2015/1588 je Svet v skladu s členom 109 Pogodbe sklenil, da lahko pomoč de minimis (tj. pomoč, ki je dodeljena istemu podjetju v določenem časovnem obdobju in ki ne presega določenega zneska) pomeni eno tako vrsto. Na podlagi tega se šteje, da pomoč de minimis ne izpolnjuje vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe in zato zanjo ne velja postopek priglasitve.

(2)

Komisija je v številnih sklepih pojasnila pojem pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe. Prav tako je izrazila svojo politiko glede zgornje meje pomoči de minimis, pod katero se lahko šteje, da se člen 107(1) Pogodbe ne uporablja.

(3)

Izkušnje Komisije na področju uporabe pravil o državni pomoči za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106(2) Pogodbe, so pokazale, da se lahko zgornja meja, pod katero se šteje, da ugodnosti, dodeljene tem podjetjem, ne vplivajo na trgovino med državami članicami ali ne izkrivljajo konkurence oziroma ne bi mogle izkrivljati konkurence, v nekaterih primerih razlikuje od splošne zgornje meje de minimis iz Uredbe Komisije (EU) 2023/2831 (2). Za vsaj nekatere od teh ugodnosti je verjetno, da pomenijo nadomestilo za dodatne stroške, povezane z opravljanjem storitev splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ima veliko dejavnosti, ki jih lahko opredelimo kot storitve splošnega gospodarskega pomena, ozemeljsko omejeno področje uporabe. V skladu s členom 2(2) Uredbe Komisije (EU) št. 360/2012 (3) naj bi za pomoč, dodeljeno podjetjem, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena, veljalo, da ne vpliva na trgovino med državami članicami ali ne izkrivlja konkurence oziroma ne bi mogla izkrivljati konkurence, če skupni znesek prejete pomoči, dodeljene za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ne presega 500 000 EUR v katerem koli obdobju treh proračunskih let.

(4)

Glede na izkušnje z uporabo Uredbe (EU) št. 360/2012, je primerno prilagoditi pravila de minimis za pomoč za storitve splošnega gospodarskega pomena, da se upoštevajo nekatere prilagoditve splošne uredbe de minimis (EU) 2023/2831 ter se tako zagotovi skladnost in obenem upoštevajo posebne značilnosti storitev splošnega gospodarskega pomena.

(5)

Poleg tega je primerno zgornjo mejo pomoči de minimis, ki jo lahko za storitve splošnega gospodarskega pomena prejme enotno podjetje na državo članico v katerem koli triletnem obdobju, povečati na 750 000 EUR. Ta zgornja meja odraža inflacijo, do katere je prišlo od začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 360/2012, in predvideni razvoj v obdobju veljavnosti te uredbe. Ta zgornja meja je potrebna, da se za vsak ukrep, ki ga zajema ta uredba, lahko šteje, da ne vpliva na trgovino med državami članicami in ne izkrivlja oziroma ne bi mogel izkrivljati konkurence.

(6)

Državna pomoč, ki jo dodeli država članica, bi bilo treba upoštevati tudi, če se v celoti ali delno financira iz sredstev, ki izvirajo iz Unije in so pod nadzorom države članice. Ukrepi pomoči, ki presegajo zgornjo mejo pomoči de minimis, se ne bi smeli razdeliti na manjše dele, da bi bili ti deli znotraj področja uporabe te uredbe.

(7)

Za namene pravil o konkurenci iz Pogodbe je podjetje vsak subjekt, ki je fizična ali pravna oseba in ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja (4). Sodišče Evropske unije je pojasnilo, da je treba za subjekt, ki „z nadzornim deležem v družbi dejansko izvršuje ta nadzor tako, da neposredno ali posredno sodeluje pri njenem upravljanju“, šteti, da sodeluje pri gospodarski dejavnosti te družbe. Zato je treba sam subjekt šteti za podjetje v smislu člena 107(1) Pogodbe (5). Sodišče je odločilo, da bi bilo treba vse subjekte, ki jih nadzira (na pravni ali dejanski podlagi) isti subjekt, obravnavati kot enotno podjetje (6).

(8)

Zaradi pravne varnosti in za zmanjšanje upravnega bremena bi morala ta uredba zagotoviti jasen in izčrpen seznam meril za določitev, kdaj bi bilo treba dve ali več podjetij znotraj iste države članice obravnavati kot enotno podjetje. Komisija je izmed že ustaljenih meril za opredelitev „povezanih podjetij“ kot del opredelitve malih in srednjih podjetij (MSP) iz Priporočila Komisije 2003/361/ES (7) in Priloge I k Uredbi Komisije (EU) št. 651/2014 (8) izbrala merila, ki ustrezajo namenu te uredbe. Merila bi se morala glede na področje uporabe te uredbe uporabljati za MSP in velika podjetja ter zagotoviti, da se pri uporabi pravila de minimis skupina povezanih podjetij šteje za enotno podjetje. Vendar, kot potrjuje člen 14 Pogodbe, imajo storitve splošnega gospodarskega pomena posebno mesto v skupnih vrednotah Unije in posebno vlogo pri pospeševanju socialne in teritorialne kohezije. Storitve splošnega gospodarskega pomena bi morale v največji možni meri izpolniti potrebe uporabnikov, države članice pa bi morale biti sposobne te potrebe zadovoljiti na najprimernejši način, ob upoštevanju posebnosti vsake države članice, zlasti v zvezi z zagotavljanjem socialnih storitev. Zato se podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena in so neposredno povezana z istim javnim organom oziroma organi ali z istim nepridobitnim subjektom oziroma subjekti, niso pa povezana med seboj, ne bi smela obravnavati kot povezana podjetja. Pri tem bi se moral upoštevati posebni položaj podjetij, ki jih obvladuje isti javni organ oziroma organi ali pa isti nepridobitni subjekt oziroma subjekti, v katerih imajo lahko podjetja neodvisno pristojnost odločanja.

(9)

To uredbo bi bilo treba uporabljati samo za pomoč, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Upravičeno podjetje bi bilo zato treba v pisni ali elektronski obliki pooblastiti za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, v zvezi s katerimi je bila odobrena pomoč. Čeprav bi moralo biti podjetje v aktu o pooblastitvi obveščeno o storitvi splošnega gospodarskega pomena, za katero je dodeljena pomoč, ni nujno, da akt vsebuje vse podrobne informacije, kot so določene v členu 4 Sklepa Komisije 2012/21/EU (9).

(10)

Ker v sektorjih primarne proizvodnje, zlasti primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture, veljajo posebni predpisi, ker so podjetja v navedenih sektorjih redko pooblaščena za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena in ker obstaja nevarnost, da bi zneski pomoči, ki so manjši od zgornje meje, določene v tej uredbi, lahko kljub temu izpolnjevali merila iz člena 107(1) Pogodbe, se ta uredba za zadevne sektorje ne bi smela uporabljati.

(11)

Na podlagi podobnosti med predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov ter nekmetijskih proizvodov bi se morala ta uredba ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabljati za predelavo in trženje kmetijskih proizvodov. Dejavnosti na kmetiji, ki so potrebne za pripravo proizvoda za prvo prodajo (npr. žetev, spravilo in mlatenje žit ali pakiranje jajc), ali prva prodaja prodajnim posrednikom ali predelovalcem se v tem primeru ne bi smele šteti za predelavo in trženje in ta uredba se zato za te dejavnosti ne bi smela uporabljati.

(12)

Prav tako bi se morala, glede na naravo dejavnosti predelave in trženja ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture ter podobnosti med temi dejavnostmi in drugimi dejavnostmi predelave in trženja, ta uredba uporabljati za podjetja, dejavna v predelavi in trženju ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Niti dejavnosti na kmetiji ali na krovu, ki so potrebne za pripravo živali ali rastlin za prvo prodajo (vključno z rezanjem, filetiranjem ali zamrzovanjem), niti prva prodaja prodajnim posrednikom ali predelovalcem se v tem smislu ne bi smele šteti za predelavo ali trženje, zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za te dejavnosti.

(13)

Sodišče Evropske unije je ugotovilo, da države članice po tem, ko Unija izda predpise za vzpostavitev skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, ne smejo sprejeti nobenih ukrepov, ki bi lahko to ureditev trga omajali ali uvedli izjeme (10). Zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za pomoč, katere znesek je določen na podlagi cene ali količine nabavljenih proizvodov ali proizvodov, danih na trg v kmetijskem sektorju. Prav tako se ne bi smela uporabljati za pomoč, ki je povezana z obveznostjo, da se pomoč deli s primarnimi kmetijskimi proizvajalci. Ta načela se uporabljajo tudi za sektor ribištva in akvakulture.

(14)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za izvozno pomoč ali pomoč, ki se dodeli pod pogojem, da se domačemu blagu ali storitvam pri uporabi daje prednost pred uvoženimi. Zlasti se ne bi smela uporabljati za pomoč, s katero se financirata vzpostavitev in delovanje distribucijske mreže v drugih državah članicah ali tretjih državah. Sodišče Evropske unije je razsodilo, da Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 (11)„ne izključuje vsakršne pomoči, ki bi lahko vplivala na izvoz, temveč le pomoči, katerih neposredni cilj je že s samo obliko, ki jo imajo, podpirati prodajo v drugi državi“, in da „pomoč za naložbe pod pogojem, da ta v taki ali drugačni obliki načeloma in glede višine ni določena s količino izvoženih proizvodov, ne spada med ‚pomoči za z izvozom povezane dejavnosti‘ v smislu člena 1(1)(d) Uredbe št. 1998/2006 in torej ne spada na področje uporabe te določbe, tudi če tako podprte naložbe omogočajo razvoj izvoznih proizvodov“ (12). Pomoč za kritje stroškov sodelovanja na sejmih, stroškov študij ali svetovalnih storitev, potrebnih za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na novem trgu v drugi državi članici ali tretji državi, se običajno ne šteje za izvozno pomoč.

(15)

Triletno obdobje, ki se upošteva za namene te uredbe, bi bilo treba redno ocenjevati. Za vsako novo dodelitev pomoči de minimis je treba upoštevati skupni znesek pomoči de minimis, dodeljen v prejšnjih treh letih.

(16)

Če je podjetje dejavno v enem od sektorjev, ki so izključeni iz področja uporabe te uredbe, poleg tega pa je dejavno tudi v drugih sektorjih ali opravlja druge dejavnosti, bi se morala ta uredba uporabljati za te druge sektorje ali dejavnosti, pod pogojem, da zadevna država članica na ustrezen način, kot je ločevanje dejavnosti ali ločevanje računovodskih izkazov, zagotovi, da dejavnosti v izključenih sektorjih niso deležne pomoči de minimis. Isto načelo bi bilo treba uporabiti za podjetje, dejavno v sektorjih, za katere se uporabljajo nižje zgornje meje pomoči de minimis. Če podjetje ne more zagotoviti, da so dejavnosti v sektorjih, za katere se uporabljajo nižje zgornje meje pomoči de minimis, deležne pomoči de minimis le do teh nižjih zgornjih mej, bi bilo treba najnižjo zgornjo mejo uporabiti za vse dejavnosti podjetja.

(17)

Treba bi bilo določiti pravila, ki bi onemogočila izogibanje največjim intenzivnostim pomoči, določenim v zadevnih uredbah o državni pomoči ali sklepih Komisije. Določiti je treba tudi jasna pravila o kumulaciji.

(18)

Ta uredba ne izključuje možnosti, da se ukrep ne bi štel za državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, in sicer iz razlogov, ki niso določeni v tej uredbi, na primer zato, ker je ukrep v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu ali ker ne vključuje prenosa državnih sredstev. Sredstva, ki jih zagotavlja Unija in jih na centralni ravni upravlja Komisija ter ki niso neposredno ali posredno pod nadzorom države članice, ne pomenijo državne pomoči in se ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju, ali je presežena zgornja meja iz te uredbe.

(19)

Ta uredba ne zajema vseh primerov, v katerih ukrep morda ne vpliva na trgovino med državami članicami in ne izkrivlja oziroma ne bi mogel izkrivljati konkurence. Obstajajo primeri, ko upravičenec dobavlja blago ali opravlja storitve na omejenem območju (na primer v otoški regiji ali najbolj oddaljeni regiji) v državi članici in ni verjetno, da bi upravičenec pritegnil stranke iz drugih držav članic, ter ni mogoče predvideti, da bi ukrep imel več kot le zanemarljiv vpliv na pogoje čezmejnih naložb ali ustanavljanja. Take ukrepe bi bilo treba oceniti posamično.

(20)

Ta uredba ne bi smela vplivati na uporabo Uredbe (EU) 2023/2831 za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da se pri pomoči, dodeljeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, sklicujejo na to uredbo ali na Uredbo (EU) 2023/2831.

(21)

Sodišče je v sodbi v zadevi Altmark (13) opredelilo številne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da nadomestilo za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena ne pomeni državne pomoči. Ti pogoji zagotavljajo, da nadomestila, omejena na neto stroške, ki jih imajo učinkovita podjetja pri opravljanju storitev splošnega gospodarskega pomena, ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Če ti pogoji niso izpolnjeni, nadomestilo pomeni državno pomoč, ki se lahko razglasi za združljivo z notranjim trgom na podlagi veljavnih pravil Unije. Da se ta uredba ne bi uporabljala za izogibanje pogojem iz sodbe Altmark in bi se preprečil vpliv pomoči de minimis, dodeljene na podlagi te uredbe, na trgovino zaradi kumulacije z drugim nadomestilom za isto storitev splošnega gospodarskega pomena, se pomoč de minimis na podlagi te uredbe ne bi smela kumulirati z nobenim drugim nadomestilom za isto storitev, ne glede na to, ali pomeni ali ne državno pomoč v skladu s sodbo Altmark ali ne oziroma združljivo državno pomoč v skladu s Sklepom 2012/21/EU ali Sporočilom Komisije – Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (14).

(22)

Zaradi preglednosti, enake obravnave in učinkovitega spremljanja bi bilo treba to uredbo uporabljati le za pomoč de minimis, za katero je mogoče točen bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunati vnaprej in brez vsakršne potrebe po oceni tveganja (v nadaljnjem besedilu: pregledna pomoč de minimis). Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede za nepovratna sredstva, subvencionirane obrestne mere, limitirane davčne oprostitve ali druge instrumente, ki določajo omejitev in tako zagotovijo, da se ustrezna zgornja meja ne preseže. Določitev omejitve pomeni, da mora država članica, dokler ni znan natančen znesek pomoči, predpostavljati, da je znesek enak omejitvi za ukrep, ter tako zagotoviti, da več ukrepov pomoči skupaj ne presega zgornje meje, določene v tej uredbi, in uporabiti pravila o kumulaciji.

(23)

Zaradi preglednosti, enake obravnave in pravilne uporabe zgornje meje pomoči de minimis bi morale vse države članice uporabljati enak način izračuna za izračun skupnega zneska dodeljene pomoči. Za lažji izračun bi bilo treba zneske pomoči, ki se ne dodelijo v obliki denarnih nepovratnih sredstev, pretvoriti v njihov bruto ekvivalent nepovratnih sredstev. Za izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev preglednih vrst pomoči, ki niso nepovratna sredstva, ali pomoči, plačljivih v več obrokih, je treba uporabiti tržne obrestne mere, ki veljajo ob dodelitvi take pomoči. Za olajšanje enotne, pregledne in enostavne uporabe pravil o državni pomoči bi morale biti tržne obrestne mere, ki se uporabljajo za namene te uredbe, referenčne mere, določene v skladu s Sporočilom Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (15).

(24)

Pomoč v obliki posojil, vključno s pomočjo de minimis za tvegano financiranje v obliki posojil, bi se morala šteti za pregledno pomoč de minimis, če je bil bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunan na podlagi tržnih obrestnih mer, ki so veljale ob dodelitvi pomoči. Za poenostavitev obravnavanja manjših kratkoročnih posojil je treba določiti jasno pravilo, ki je preprosto uporabljivo in ki upošteva tako znesek kot tudi trajanje posojila. Posojila, ki so zavarovana s premoženjem, ki pokriva vsaj 50 % posojila, in ne presegajo bodisi 3 750 000 EUR in petletnega trajanja bodisi 1 875 000 EUR in desetletnega trajanja, se lahko štejejo za posojilo, katerega bruto ekvivalent nepovratnih sredstev ne presega zgornje meje pomoči de minimis. To temelji na izkušnjah Komisije ter upošteva inflacijo, do katere je prišlo od začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 360/2012, in predvideni razvoj inflacije v obdobju veljavnosti te uredbe. Glede na težave z določanjem bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev, dodeljenih podjetjem, ki morebiti niso sposobna vrniti posojila (na primer, ker je podjetje v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti ali ker v skladu z nacionalno zakonodajo izpolnjuje merila za uvedbo kolektivnega postopka zaradi insolventnosti na zahtevo njegovih upnikov), se to pravilo za taka podjetja ne bi smelo uporabljati.

(25)

Pomoč v obliki kapitalskih injekcij se ne bi smela šteti za pregledno pomoč de minimis, razen če skupni znesek injekcije javnega kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis. Pomoč v obliki ukrepov tveganega financiranja v obliki naložb lastniškega kapitala ali navideznega lastniškega kapitala iz smernic o tveganem financiranju (16) se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevni ukrep zagotavlja kapital, ki ne presega zgornje meje pomoči de minimis.

(26)

Pomoč v obliki jamstev, vključno s pomočjo de minimis za tvegano financiranje v obliki jamstev, bi bilo treba šteti za pregledno, če je bil bruto ekvivalent nepovratnih sredstev izračunan na podlagi premij varnega pristana iz obvestila Komisije o poroštvih za ustrezno vrsto podjetja (17). Ta uredba bi morala določati jasna pravila, ki upoštevajo tako znesek osnovnega posojila kot tudi trajanje jamstva. Določitev jasnih pravil bi morala pomagati pri poenostavitvi obravnave kratkoročnih jamstev, s katerimi se zavaruje do 80 % sorazmerno majhnega posojila, pri katerih posojilodajalec in porok izgube utrpita sorazmerno in na enak način, neto poplačila, ustvarjena s poplačilom posojila iz unovčitve zavarovanj, ki jih je zagotovil posojilojemalec, pa sorazmerno zmanjšajo izgube, ki jih nosita posojilodajalec in porok. Navedena pravila se ne bi smela uporabljati za jamstva za osnovne transakcije, ki niso posojilo, kot je jamstvo za transakcije lastniškega kapitala. Na podlagi izkušenj Komisije in glede na inflacijo, do katere je prišlo od začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 360/2012, ter ocenjeno gibanje inflacije v obdobju veljavnosti te uredbe bi bilo treba šteti, da ima jamstvo bruto ekvivalent nepovratnih sredstev, ki ne presega zgornje meje de minimis, kadar (i) jamstvo ne presega 80 % osnovnega posojila, (ii) zajamčeni znesek ne presega 5 625 000 EUR in (iii) trajanje jamstva ne presega pet let. Enako velja, kadar (i) jamstvo ne presega 80 % osnovnega posojila, (ii) zajamčeni znesek ne presega 2 813 036 EUR in (iii) trajanje jamstva ne presega deset let.

(27)

Poleg tega lahko države članice uporabijo metodologijo za izračun bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev jamstev, ki so jo priglasile Komisiji v skladu s katero od drugih tedaj veljavnih uredb Komisije s področja državnih pomoči in jo je Komisija sprejela za skladno z obvestilom o jamstvu (18) oziroma katerim koli od obvestil, ki so ga nasledila. Države članice lahko to storijo le, če se sprejeta metodologija izrecno nanaša na vrsto jamstva in vrsto zadevne osnovne transakcije v okviru uporabe te uredbe.

(28)

Po priglasitvi s strani države članice bi morala Komisija preveriti, ali ukrep, ki ni v obliki nepovratnih sredstev, posojila, jamstva, kapitalske injekcije ali ukrepa tveganega financiranja v obliki naložb lastniškega kapitala ali navideznega lastniškega kapitala, limitirane davčne oprostitve ali drugih instrumentov, ki določajo omejitev, vodi do bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev, ki ne presega zgornje meje pomoči de minimis in bi zato lahko spadal na področje uporabe te uredbe.

(29)

Komisija mora zagotoviti spoštovanje pravil o državni pomoči in skladnost z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji. Države članice bi morale olajšati izpolnjevanje te naloge z vzpostavitvijo potrebnih orodij za zagotovitev, da skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene enotnemu podjetju za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena v skladu s pravilom de minimis, ne presega skupne dovoljene zgornje meje. Za zagotovitev, da se ne preseže zgornja meja iz te uredbe in da se zadosti pravilom o kumulaciji, bi morale države članice nadzorovati dodeljeno pomoč. Za izpolnitev te obveznosti bi morale države članice zagotoviti popolne informacije o dodeljeni pomoči de minimis v centralnem registru na nacionalni ravni ali ravni Unije vsaj od 1. januarja 2026 in preveriti, da nobena nova dodelitev pomoči ne presega zgornje meje iz te uredbe. Centralni register bo pripomogel k zmanjšanju upravnega bremena za podjetja. Podjetjem v skladu s to uredbo ne bo več treba spremljati in prijaviti nobenih drugih prejetih pomoči de minimis, ko bo centralni register vseboval podatke za obdobje treh let. Za namene te uredbe nadzor skladnosti z zgornjo mejo iz te uredbe načeloma temelji na informacijah, vključenih v centralni register.

(30)

Vsaka država članica lahko vzpostavi nacionalni centralni register. Obstoječi nacionalni centralni registri, ki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe, se lahko še naprej uporabljajo. Komisija bo vzpostavila centralni register na ravni Unije, ki ga bodo lahko države članice uporabljale od 1. januarja 2026.

(31)

Glede na to, da upravno breme in regulativne ovire predstavljajo težavo za večino MSP in da si Komisija prizadeva za 25-odstotno zmanjšanje bremena, ki izhaja iz zahtev glede poročanja (19), bi bilo treba kakršen koli centralni register vzpostaviti tako, da se zmanjša upravno breme. Dobre upravne prakse, kot so določene v uredbi o enotnem digitalnem vstopnem mestu (20), se lahko uporabijo kot referenca za vzpostavitev in delovanje centralnega registra na ravni Unije in nacionalnih centralnih registrov.

(32)

Pravila o preglednosti so namenjena zagotavljanju boljše skladnosti, večje odgovornosti, medsebojnim strokovnim pregledom in navsezadnje učinkovitejši javni porabi. Objava imena upravičenca do pomoči v centralnem registru je v pravnem interesu preglednosti, saj se javnosti zagotovijo informacije o uporabi sredstev članic. Ne posega neupravičeno v pravico upravičencev do varstva njihovih osebnih podatkov, če je objava osebnih podatkov v centralnem registru v skladu s pravili Unije o varstvu podatkov (21). Države članice bi morale imeti možnost psevdonimizirati posamezne vnose, kadar bo to potrebno za uskladitev s pravili Unije o varstvu podatkov.

(33)

Ta uredba bi morala določati sklop pogojev, v skladu s katerimi se za vsak ukrep, ki spada na njeno področje uporabe, lahko šteje, da ne vpliva na trgovino med državami članicami in ne izkrivlja oziroma ne bi mogel izkrivljati konkurence. Zato bi se morala ta uredba uporabljati tudi za pomoč, dodeljeno pred začetkom njene veljavnosti, če so izpolnjeni vsi pogoji iz te uredbe. Podobno bi bilo treba za podporo, ki je izpolnjevala merila iz Uredbe (EU) št. 360/2012 in je bila dodeljena med 29. aprilom 2012 in 31. decembrom 2023, šteti, da je izvzeta iz priglasitve na podlagi člena 108(3) Pogodbe.

(34)

Zaradi na splošno pogosto potrebnega ponovnega pregledovanja politike državne pomoči bi bilo treba obdobje uporabe te uredbe omejiti. Ta uredba nadomešča Uredbo (EU) št. 360/2012 z njenim prenehanjem veljavnosti.

(35)

Če bi se obdobje uporabe te uredbe izteklo, ne da bi bilo podaljšano, bi bilo treba državam članicam omogočiti šestmesečno prilagoditveno obdobje v zvezi s pomočjo de minimis iz te uredbe –