(1)

Evropska centralna banka (ECB) je odgovorna za učinkovito in skladno delovanje enotnega mehanizma nadzora (EMN). Nadzoruje delovanje sistema in zagotavlja skladno uporabo visokih nadzornih standardov in skladnost rezultatov nadzora v vseh sodelujočih državah članicah. ECB lahko pristojnim nacionalnim organom izda smernice, v skladu s katerimi pristojni nacionalni organi izvajajo nadzorniške naloge in sprejemajo nadzorniške odločitve.

(2)

ECB zagotavlja skladno uporabo bonitetnih zahtev za kreditne institucije v sodelujočih državah članicah v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 in Uredbo (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke (ECB/2014/17) (2).

(3)

Medtem ko so pristojni nacionalni organi primarno odgovorni za pregledovanje ureditev, procesov, mehanizmov in strategij, ki jih kreditne institucije, ki so razvrščene kot manj pomembne, izvajajo za zagotovitev zanesljivega upravljanja in kritja tveganj, vključno s politikami oblikovanja rezervacij in obravnavo sredstev z vidika kapitalskih zahtev, bi morala ECB v svoji vlogi nadzorovanja v EMN spodbujati skladno uporabo visokih nadzornih standardov pri opravljanju teh pregledov. V tem okviru skladna uporaba visokih nadzornih standardov pri nadzorniškem pregledovanju upravljanja in kritja nedonosnih izpostavljenosti za manj pomembne nadzorovane subjekte v celotnem EMN prispeva k širšim ciljem, in sicer k zagotavljanju, da: (a) se izvaja skladen in učinkovit pristop bonitetnega nadzora za vse kreditne institucije v sodelujočih državah članicah; (b) se enotna pravila za finančne storitve dosledno uporabljajo za vse kreditne institucije v sodelujočih državah članicah; in (c) se nad vsemi kreditnimi institucijami v sodelujočih državah članicah izvaja nadzor najvišje kakovosti.

(4)

Zagotavljanje ustreznega upravljanja in kritja nedonosnih izpostavljenosti je pomembna prednostna naloga v EMN od njegove vzpostavitve. Nadzorniški pristop ECB v zvezi z nedonosnimi izpostavljenostmi temelji na okviru, ki ga je oblikoval zakonodajalec Unije, in upošteva razlagalne smernice, ki jih je sprejel Evropski bančni organ. ECB je v okviru tega nadzorniškega pristopa izdala obvestilo o nadzorniških pričakovanjih glede kritja za nedonosne izpostavljenosti, ki jih imajo pomembni nadzorovani subjekti. Ta pričakovanja se nanašajo na nedonosne izpostavljenosti, pri katerih je izpostavljenost nastala pred 26. aprilom 2019 in za katere zato ne velja zahteva za odbitek iz Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3). V primeru manj pomembnih nadzorovanih subjektov se za kritje teh nedonosnih izpostavljenosti v EMN do zdaj niso uporabljale enotne nadzorniške prakse. Za kritje nedonosnih izpostavljenosti so se uporabljali pristopi, ki so jih pristojni nacionalni organi opredelili za svoje nadzorne dejavnosti.

(5)

Kot kažejo izkušnje, ki jih je ECB pridobila v okviru nadzorniškega pristopa v zvezi s pomembnimi nadzorovanimi subjekti, zadostno in pravočasno kritje nedonosnih izpostavljenosti spodbuja aktivno upravljanje teh izpostavljenosti, zmanjševanje njihovega obsega in oblikovanje ravni rezervacij, ki so sorazmerne s tveganji, povezanimi s starostjo teh izpostavljenosti in gibanjem izterljive vrednosti.

(6)

Zato bi moral nadzorniški pristop pristojnih nacionalnih organov v zvezi s kritjem nedonosnih izpostavljenosti, ki jih imajo manj pomembni nadzorovani subjekti, zajemati pregled politik oblikovanja rezervacij in obravnave sredstev z vidika kapitalskih zahtev teh nadzorovanih subjektov.

(7)

Tak nadzorniški pristop h kritju nedonosnih izpostavljenosti se šteje za učinkovito orodje za zmanjšanje dveh ključnih tveganj. Prvo tveganje je ohranjanje pomembnega obsega nedonosnih izpostavljenosti visoke starosti (imenovanih tudi nedonosne izpostavljenosti iz preteklosti ali stare nedonosne izpostavljenosti) in z omejenim kritjem z rezervacijami, ki so trajni vir morebitnih nadaljnjih izgub in omejujejo sposobnost bank za dajanje novih posojil. Drugo tveganje je možna nedoslednost pri bonitetni obravnavi nedonosnih izpostavljenosti, za katere velja zahteva za odbitek iz Uredbe (EU) št. 575/2013, in tistih, za katere ta zahteva ne velja, kadar te nedoslednosti ne upravičujejo posebne okoliščine.

(8)

Ti ključni tveganji sta pomembni. Skupni količniki nedonosnih izpostavljenosti za pomembne in manj pomembne nadzorovane subjekte se od vzpostavitve EMN na splošno stalno znižujejo. Ta trend je bil izrazitejši pri pomembnih nadzorovanih subjektih in se je končal leta 2024. Zaradi potencialnega ponovnega zvišanja količnikov nedonosnih izpostavljenosti ter glede na zadovoljive splošne ravni kapitala in glede na to, da so morali manj pomembni nadzorovani subjekti nedavno na lastno pobudo doseči napredek na področju zmanjševanja in kritja starih nedonosnih izpostavljenosti, se šteje, da je usklajen nadzorniški pristop pristojnih nacionalnih organov v zvezi s kritjem nedonosnih izpostavljenosti, ki jih imajo manj pomembne institucije, sorazmeren z nadzorniškim ciljem obravnavanja navedenih dveh ključnih tveganj, povezanih s temi nedonosnimi izpostavljenostmi, da se okrepi odpornost manj pomembnih nadzorovanih subjektov na morebitne neugodne spremembe v makroekonomskem okolju in s tem povezano poslabšanje kreditne kakovosti.

(9)

Da lahko pristojni nacionalni organi ocenijo, kako manj pomembni nadzorovani subjekti krijejo nedonosne izpostavljenosti, ki spadajo na področje uporabe te smernice, morajo pridobiti podrobne podatke v zvezi s kritjem teh izpostavljenosti. Teh podatkov trenutno ni med informacijami, ki jih morajo institucije poročati na podlagi Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/451 (4), zato bi morali pristojni nacionalni organi od manj pomembnih nadzorovanih institucij zahtevati poročanje teh podatkov za vsak zadevni referenčni datum poročanja –

(1)

„referenčni datum poročanja“ pomeni 31. december posameznega koledarskega leta;

(2)

„nedonosna izpostavljenost s področja uporabe te smernice“ pomeni izpostavljenost, ki izpolnjuje pogoje za odstopanje od člena 36(1), točka (m), Uredbe (EU) št. 575/2013, kakor so določeni v členu 469a navedene uredbe;

(3)

„tehnično jamstvo“ pomeni v zvezi z izpostavljenostjo jamstvo, ki zagotavlja zmožnost dolžnika, da izpolni pogodbene neekonomske obveznosti do tretje osebe, kot je dobava blaga ali izvedba del, in ki nima lastnosti kreditnega nadomestka.