Pogodba o Evropski uniji

KLJUČNE TOČKE

Glavne značilnosti Maastrichtske pogodbe

• Evropsko unijo sestavljajo trije „stebri“:
  • obstoječe Evropske skupnosti – Evropska gospodarska skupnost (EGS), Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) in Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom) ter
  • dve novi področji sodelovanja z medvladnim odločanjem namesto „metode Skupnosti“:
    • skupna zunanja in varnostna politika in
    • policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (pravosodje in notranje zadeve).
• Več demokratično zakonitih institucij:
  • večji vpliv odločanja Evropskega parlamenta;
  • razširjena uporaba sodelovanja in postopkov odobritve;
  • uvedba postopka soodločanja (zdaj redni zakonodajni postopek);
  • priznavanje vloge evropskih političnih strank;
  • mandat Evropske komisije usklajen z mandatom Parlamenta (5 let);
  • razširjena uporaba glasovanja s kvalificirano večino v Svetu;
  • oblikovanje Odbora regij, sestavljenega iz predstavnikov regionalnih organov s svetovalno vlogo.
• Uvedba ekonomske in monetarne unije za dokončno vzpostavitev enotnega trga.
• Razvoj socialne dimenzije Evropske skupnosti s socialnim protokolom, ki je priložen k Pogodbi in razširja pristojnosti Skupnosti na socialnem področju.
• Vzpostavitev politik Skupnosti na šestih novih področjih: vseevropska omrežja (TEN); industrijska politika; varstvo potrošnikov; izobraževanje in poklicno usposabljanje; mladi ter kultura.
• Vzpostavitev načel subsidiarnosti in sorazmernosti zaradi zagotavljanja, da se odločitve sprejemajo v kar najtesnejši povezavi z državljani in so omejene na tisto, kar je potrebno za doseganje ciljev.
• Uvedba koncepta državljanstva EU poleg nacionalnega državljanstva.

Spremembe pogodbe

Maastrichtska pogodba je bila pozneje spremenjena z naslednjimi pogodbami:

• Amsterdamska pogodba (1997) je povečala pristojnosti EU z oblikovanjem politike zaposlovanja Skupnosti, s prenosom nekaterih področij, ki so bila prej v pristojnosti medvladnega sodelovanja na področju pravosodja in notranjih zadev, na skupnosti, z uvedbo ukrepov, ki so namenjeni približevanju EU državljanom in omogočajo tesnejše sodelovanje med nekaterimi državami EU (okrepljeno sodelovanje). Razširila je tudi postopek soodločanja in glasovanja s kvalificirano večino ter poenostavila in preštevilčila člene Pogodb.
• Pogodba iz Nice (2001) je obravnavala predvsem institucionalne probleme, povezane s širitvijo, ki niso bili rešeni leta 1997: sestavo Komisije, ponderiranje glasov v Svetu in razširitev področij glasovanja s kvalificirano večino. Poenostavila je pravila o uporabi okrepljenega sodelovanja in izboljšala učinkovitost pravosodnega sistema.
• Lizbonska pogodba (2007) je prinesla poglobljene reforme. Končala je Evropsko skupnost – Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti se je preimenovala v „Pogodbo o delovanju Evropske unije“. Odpravila je prejšnjo arhitekturo treh stebrov EU in prerazporedila pristojnosti med EU in državami EU. Revidirala je tudi način, kako delujejo evropske institucije, in proces odločanja, da bi se prilagodila povečani EU, sestavljeni iz 28 držav EU. Preoblikovane so bile tudi nekatere notranje in zunanje politike EU, institucije pa so dobile možnost delovati na novih področjih politike. Demokratična razsežnost EU je bila še okrepljena.
• Po letu 1992 so PEU spreminjale različne pogodbe o pristopu, ki so postopoma povečale število držav EU z 12 na 28.