Pogodba iz Nice

KLJUČNE TOČKE

Narediti institucije EU bolj legitimne in učinkovitejše glede na razširjeno članstvo EU

• Spremenjen je način določitve sestave Evropske komisije:
  • sestava Komisije se postopno spremeni z dveh komisarjev za velike države (Francija, Italija, Nemčija, Španija in Združeno kraljestvo (¹)) in enega komisarja za druge države na največje število 27 komisarjev, pri tem pa ima vsaka država članica pravico imenovati komisarja po sistemu enakopravne rotacije;
  • predsednik Komisije in komisarji se odslej imenujejo s kvalificirano večino v Svetu;
  • predsednik Komisije dobi večja pooblastila glede kolegija komisarjev, in sicer v zvezi z razporeditvijo ali reorganizacijo pristojnosti med komisarji in razrešitvijo komisarjev z odobritvijo kolegija z navadno večino.
• Na novo je opredeljen sistem glasovanja v Svetu Evropske unije:
  • ponderiranje glasov je prerazporejeno, da bolje odraža število prebivalstva držav članic;
  • pogoji za pridobitev kvalificirane večine so zaostreni, tako da je zdaj potrebnih 73,9 % (namesto 71,3 %) glasov in večina držav EU, ki zastopajo (če to preverjanje zahteva država EU) najmanj 62 % prebivalstva EU;
  • uporaba kvalificirane večine je razširjena na nova področja.
• Revidirana je sestava Evropskega parlamenta in povečajo se njegova pooblastila:
  • število sedežev je povečano na 732 članov v EU 27 držav članic;
  • postopek soodločanja (zdaj redni zakonodajni postopek) je razširjen na skoraj vsa področja, na katerih Svet odloča s kvalificirano večino;
  • Parlament lahko zadevo predloži Sodišču EU, tako kot država članica ali Komisija.
• Sodišče Evropske unije je korenito reformirano:
  • zaseda v različnih sestavah: v senatih s 3 do 5 sodniki, velikem senatu (11 sodnikov) ali na plenarnem zasedanju (1 sodnik na državo EU);
  • pristojnosti Sodišča prve stopnje (zdaj Splošno sodišče) so razširjene, in sicer na nekatere kategorije predloga za sprejetje predhodne odločbe¹;
  • Svet lahko soglasno ustanovi subsidiarna sodišča, ki na prvi stopnji obravnavajo posebna področja prava, kot so patenti.
• Uvedena so nova pravila o okrepljenem sodelovanju:
  • potrebnih je najmanj 8 držav EU (ne večina kot prej);
  • v temeljnem „stebru“ Evropske skupnosti posamezna država EU nima več možnosti veta glede začetka okrepljenega sodelovanja. Prav tako je razen odobritve Komisije (ki je vedno potrebna) zdaj potrebna privolitev (ali zdaj soglasje) Parlamenta, če gre za področje sodelovanja, za katerega se zahteva soodločanje;
  • možnost okrepljenega sodelovanja je razširjena na področje skupne zunanje in varnostne politike, izključeno pa je področje obrambe, države EU pa imajo tu pravico veta;
  • s sodelovanjem na področju pravosodja in notranjih zadev je okrepljeno sodelovanje postalo posebno prožno: države EU nimajo pravice veta, prav tako pa ni potrebna odobritev Komisije ali Parlamenta.

Druge glavne spremembe, ki jih je prinesla pogodba

• Poleg možnosti sankcioniranja države EU za kršitve temeljnih pravic s strani države EU (uvedeno z Amsterdamsko pogodbo) je v členu 7 PEU dodan preventivni mehanizem.
• PEU je spremenjena, da upošteva razvoj skupne varnostne in obrambne politike.
• Priznana je vloga Eurojusta pri razvoju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.
• Bruselj je določen za kraj uradnih zasedanj Evropskega sveta.