Program Marco Polo II

KLJUČNE TOČKE

• Program Marco Polo II je bil v veljavi od leta 2007 do 2013 kot naslednik programov Marco Polo I (2003–2006) in PACT (1997–2001).
• Program je bil zasnovan za zagotavljanje operativne podpore prometnim in logističnim subjektom pri odpravljanju nedelovanja trga, ki povzroča neravnovesje in neučinkovitost evropskega tovornega prometnega sektorja, zlasti zaradi prevladujočega položaja cestnega prevoza.
• Njegovi glavni cilji so bili zmanjšati zastoje in izboljšati okoljsko učinkovitost sistema tovornega prometa. S tem je program prispeval k učinkovitemu in trajnostnemu prometnemu sistemu, ki EU zagotavlja dodano vrednost brez negativnega učinka na gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo.
• Večina vrst projektov je bila ocenjena in plačana na podlagi izmerljivih rezultatov, kot sta dejansko doseženi prenos načina in izogibanje tovornemu prometu v evropskem prometnem omrežju.
• Marco Polo II je omogočil širše geografsko pokritje s podpornimi ukrepi, ki se ne izvajajo samo med državami EU, ampak tudi med vsaj eno državo EU in bližnjo državo zunaj EU.
• Skupni proračun v višini 435 milijonov EUR je bil dan na voljo za financiranje petih vrst ukrepov:
  • prenos načina,
  • pospeševanje,
  • skupno učenje,
  • pomorske avtoceste in
  • izogib prometu.
• Ukrepi so se izbirali z letnimi razpisi.
• Vsi ukrepi, ki so se financirali iz programa Marco Polo II, so bili dokončani in program je končan.
• Program sta upravljali dve izvajalski agenciji: Izvajalska agencija za konkurenčnost in inovativnost do konca leta 2013 in Izvajalska agencija za inovacije in omrežja od leta 2014 do zaključka.
• Leta 2013 je Komisija objavila sporočilo o rezultatih programov Marco Polo za obdobje 2003–2010.

Upravičeni ukrepi

Upravičeni so bili naslednji ukrepi.

• Pospeševalni ukrepi: ukrepi, katerih namen je premagovanje večjih strukturnih ovir na trgu tovornega prometa EU, ki ovirajo učinkovito delovanje trgov, konkurenčnost kratkih ladijskih prevozov, železniških prevozov, prevozov po celinskih plovnih poteh in/ali učinkovitost prometnih verig, ki uporabljajo te načine. Namenjeni so izboljšanju sinergij v železniškem sektorju, sektorju celinskih plovnih poti in sektorju kratkih ladijskih prevozov, vključno s pomorskimi avtocestami, s pomočjo učinkovitejše izrabe obstoječe infrastrukture.
• Ukrepi prenosa načina: ukrepi, katerih cilj je prenesti tovor s ceste na kratke ladijske prevoze, železnico, celinske plovne poti ali kombinacijo načinov prevoza. Cilj je, da so cestni prevozi čim krajši.
• Ukrepi skupnega učenja: katerih cilj je izboljšati sodelovanje za strukturno optimiranje delovnih metod in postopkov v verigi prevoza tovora ob upoštevanju zahtev logistike.
• Pomorske avtoceste: zamisel je bila prvič uvedena z belo knjigo o evropski prometni politiki leta 2001. Pomorske avtoceste so namenjene temu, da se tovor neposredno prenese na kratke ladijske prevoze ali na kombinacijo kratkega ladijskega prevoza z drugimi načini prevoza, pri katerih so cestni prevozi čim krajši. Na primer, pomorske avtoceste bi se lahko vzpostavile med Španijo in Francijo, da bi odpravile prometne zastoje v ozkih grlih v Pirenejih.
• Ukrepi v izogib prometu: so vsi inovativni ukrepi, ki prevoze integrirajo v proizvodno logistiko podjetij, da bi se izognili visokemu odstotku prevoza tovora po cestah, ne da bi to škodljivo vplivalo na rezultat proizvodnje ali zmogljivost delovne sile.

Merila za izbiro predloženih predlogov

• Ukrepe morajo predložiti podjetja ali konzorciji, ustanovljeni v državah EU ali sodelujočih državah, ki vključujejo države kandidatke za pristop k EU in Evropskega združenja za prosto trgovino, Evropskega gospodarskega prostora in bližnje države zunaj EU, odvisno od nekaterih pogojev.
• Finančna pomoč EU ima obliko subvencij. Za večino projektov je temeljila na številu preusmeritve tonskih kilometrov s ceste na druga sredstva pomorskega ali kopenskega prometa ali izogibanja številu vozil na kilometer ceste. Cilj je bil nagraditi kakovostne projekte. Subvencije EU niso smele voditi do nikakršnega izkrivljanja konkurence.
• Program posveča posebno pozornost občutljivim in mestnim območjem. Komisija ocenjuje predložene ukrepe ob upoštevanju njihovega prispevka k zmanjšanju obremenjenosti cest, pa tudi njihove relativne okoljske koristi in splošno trajnost.
• Finančna pomoč EU za različne ukrepe je omejena na največ 35 % skupnih odhodkov, ki so potrebni za dosego ciljev ukrepov in ki nastanejo kot njen rezultat. V primeru ukrepov skupnega učenja je zgornja meja 50 %.