Sekundarno pravo Evropske unije

KLJUČNE TOČKE

Pravni akti EU in njihove vrste

V skladu s členom 288 PDEU lahko evropske institucije sprejmejo pet vrst pravnih aktov:

• uredbo,
• direktivo,
• sklep,
• priporočilo,
• mnenje.

Uredbe, direktive in sklepi so zavezujoči pravni akti. Če so sprejeti po zakonodajnem postopku v skladu z členom 289, se štejejo kot zakonodajni akti. Sklep ima lahko enega ali več naslovnikov (države članice, fizične ali pravne osebe). Nekateri sklepi pa nimajo posebnega naslovnika, zlasti na področju skupne zunanje in varnostne politike.

Priporočila in mnenja so nezakonodajni, nezavezujoči pravni akti.

Obstajajo tudi akti, ki niso navedeni v členu 288 PDEU.

• Nekateri posebni akti, ki temeljijo na prejšnjih pogodbah: na primer na področju kazenskih zadev, svobode, pravice in varnosti se še naprej uporabljajo „okvirni sklepi“ (sprejeti so bili pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, ko sta pravosodno in policijsko sodelovanje v kazenskih zadevah imela poseben status).
• „Netipični akti“, ki vključujejo medinstitucionalne sporazume (npr. o proračunski disciplini (glej povzetek)) in poslovnik (npr. Poslovnik Evropskega parlamenta (glej povzetek)) in Komisijo (glej povzetek), ki so pravno zavezujoči akti, in resolucije in sklepi, ki nimajo pravnih učinkov. Omenjeni so v drugih členih pogodb EU ali izhajajo iz prakse institucij EU.

Pravni status sekundarnega prava

• Institucije EU lahko prosto izberejo vrsto akta, ki se jim zdi najprimernejši za izvajanje politike.
• Ker pa ima EU samo pristojnosti, ki ji jih podeljujejo pogodbe, mora biti v vsakem aktu navedena pravna podlaga, ki ustreza področju, na katerem institucije EU sprejemajo ukrepe.
• Poleg tega morajo biti, na podlagi člena 296 PDEU, v vsakem aktu navedeni instrumenti, ki dajejo pooblastila za sprejetje akta (v sklicevanjih, ki se začnejo z „ob upoštevanju“), in razlogi, na katerih temeljijo (v uvodnih izjavah, ki se začnejo s „ker“).
• Pod pogoji, določenimi v členu 297 PDEU, se pravni akti objavijo v Uradnem listu Evropske unije ali sporočijo naslovniku(-om). Če so objavljeni, lahko začnejo veljati 20. dan po objavi, razen če je v njihovem besedilu navedeno drugače. Drugi pravni akti, v katerih je določeno, na koga so naslovljeni, se morajo sporočiti naslovniku, učinkovati pa začnejo po vročitvi.
• V mnogih primerih se lahko njihova zakonitost izpodbija na Sodišču Evropske unije z ničnostno tožbo (po členu 263 PDEU). Vendar to ne velja v primeru priporočil in mnenj.

Delegirani akti

• Člen 290 PDEU omogoča zakonodajalcu EU (običajno sta to Evropski parlament in Svet), da na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov s splošnim področjem uporabe, ki dopolnjujejo ali spreminjajo nebistvene elemente zakonodajnih aktov. Zakonodajalec se tako lahko osredotoči na usmerjanje politike in cilje, ne da bi se moral ukvarjati s pretiranimi podrobnostmi in pogosto zelo tehničnimi razpravami.
• Kljub temu pa za prenos pooblastil za sprejemanje delegiranih aktov veljajo stroge omejitve. V resnici se pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov lahko prenese le na Komisijo. Prav tako ni mogoče prenesti pooblastila glede bistvenih elementov posameznih področij. Poleg tega pa morajo biti v zakonodajnih aktih natančno opredeljeni cilji, vsebina, obseg in trajanje prenosa pooblastila. Zakonodajalec mora v zakonodajnem aktu izrecno navesti pogoje, pod katerimi lahko pride do prenosa. V zvezi s tem lahko Parlament in Svet ohranita pravico do preklica prenosa ali ugovora na delegiran akt.
• Ta postopek se pogosto uporablja na mnogih področjih, na primer: skupni trg, kmetijstvo, okolje, zaščita potrošnikov, promet ter območje svobode, varnosti in pravice.

Izvedbeni akti

• Za izvajanje pravno zavezujočih aktov EU so v prvi vrsti odgovorne države članice. Toda za nekatere pravne akte EU so potrebni enotni pogoji izvajanja. V teh primerih se na Komisijo ali, v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 in 26 Pogodbe o Evropski uniji, na Svet prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih aktov (člen 291 PDEU).
• Uredba (EU) št. 182/2011 določa pravila in splošna načela v zvezi z mehanizmi za nadzor nad izvajanjem izvedbenih pooblastil Komisije s strani držav članic (glej povzetek). Ta nadzor se izvaja s pomočjo postopka, ki je v žargonu EU znan kot komitologija, tj. Komisiji pomagajo odbori, ki jih sestavljajo zastopniki držav članic, predseduje pa jim predstavnik Komisije. Predsednik posreduje odboru vsak osnutek izvedbenega akta.