Obnova narave

KLJUČNE TOČKE

• Uredba je bila sprejeta kot eden od ključnih ukrepov v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (glej povzetek), ki je del evropskega zelenega dogovora.
• Določa količinsko opredeljene in časovno omejene cilje za obnovo ekosistemov, pri čemer se opira na obveznosti, določene v naslednjih direktivah, ter jih dopolnjuje:
• • direktiva o pticah (glej povzetek);
  • direktiva o habitatih (glej povzetek);
  • okvirna direktiva o morski strategiji (glej povzetek);
  • okvirna direktiva o vodah (glej povzetek).

Cilji za obnovo posameznih ekosistemov in obveznosti za države članice EU

Uredba določa cilje za obnovo in obveznosti, ki se nanašajo na naslednje:

• kopenske, obalne in sladkovodne habitatne tipe ter habitate vrst na teh območjih;
• morske habitate in habitate morskih vrst;
• urbane ekosisteme;
• rečno povezljivost in poplavna območja;
• opraševalce;
• kmetijske ekosisteme;
• gozdne ekosisteme.

Njihovo izvajanje bi moralo prispevati tudi k zavezi EU, da se do leta 2030 posadijo vsaj tri milijarde dodatnih dreves.

V zvezi s kopenskimi, obalnimi in sladkovodnimi habitatnimi tipi iz Priloge I ter morskimi habitati iz Priloge II morajo države članice EU sprejeti ukrepe za:

• povrnitev območij habitatnih tipov, ki niso v dobrem stanju, v dobro stanje, s cilji za leta 2030, 2040 in 2050;
• ponovno vzpostavitev habitatnih tipov na območjih, kjer ti več ne obstajajo;
• obnovo območij habitatov vrst, zajetih v direktivi o pticah ali direktivi o habitatih, in morskih vrst iz Priloge III za zagotovitev dolgoročnega preživetja vrst;
• zapolnitev vrzeli v znanju glede razširjenosti in stanja teh habitatov.

V zvezi s temi habitatnimi tipi morajo države članice tudi:

• sprejeti ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se območja, na katerih se izvaja obnova, še naprej izboljšujejo, dokler ne dosežejo dobrega stanja, in se nato, ko dosežejo dobro stanje, znatno ne poslabšajo, oziroma da so habitati vrst zadostne kakovosti, ter
• si prizadevati, da uvedejo ukrepe, da bi preprečile znatno poslabšanje območij habitatnih tipov, ki so že v dobrem stanju ali so potrebni za doseganje ciljev iz člena 4(17) in člena 5(14).

V zvezi z urbanimi ekosistemi morajo države članice zagotoviti:

• da do leta 2030 v celotnem nacionalnem območju ne pride do neto izgub urbane zelene površine ali urbanega pokrova drevesnih krošenj v območjih urbanih ekosistemov;
• da se po letu 2030 v celotnem nacionalnem območju doseže trend povečanja urbane zelene površine in trend povečanja urbanega pokrova drevesnih krošenj v vsakem območju urbanega ekosistema, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni.

V zvezi s ponovno vzpostavitvijo naravne rečne povezljivosti in naravnih funkcij povezanih poplavnih območij morajo države članice:

• pripraviti popis umetnih ovir za povezljivost površinskih voda in opredeliti ovire, ki jih je treba odstraniti, da se prispeva k obnovi habitatov in habitatov vrst ter doseganju cilja na ravni EU glede obnove najmanj 25 000 km rek v stanje prosto tekočih rek do leta 2030;
• odstraniti ovire v skladu z nacionalnim načrtom za obnovo, pri čemer morajo predvsem obravnavati zastarele ovire;
• sprejeti dopolnilne ukrepe za izboljšanje naravnih funkcij povezanih poplavnih območij do leta 2050;
• zagotoviti, da se po obnovi ohranijo naravna rečna povezljivost in naravne funkcije povezanih poplavnih območij.

V zvezi z obnovo populacij opraševalcev morajo države članice:

• do leta 2030 izboljšati raznovrstnost opraševalcev in obrniti trend upada populacij opraševalcev;
• po letu 2030 doseči trend povečanja populacij opraševalcev, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni.

V kmetijskih ekosistemih morajo države članice sprejeti ukrepe, katerih cilj je:

• na nacionalni ravni doseči trend povečanja najmanj dveh od naslednjih treh kazalnikov, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni:
• • indeks travniških metuljev,
  • zaloge organskega ogljika v obdelovalnih mineralnih tleh,
  • delež kmetijskih zemljišč z visokoraznovrstnimi krajinskimi značilnostmi;
• zagotoviti, da indeks splošno razširjenih ptic kmetijske krajine dosega določene ravni;
• zagotoviti obnovo izsušenih šotišč, ki so trenutno v kmetijski rabi, in sicer najmanj 30 % takih območij do leta 2030 (od katerih je treba najmanj četrtino ponovno močiti), 40 % takih območij do leta 2040 in 50 % takih območij do leta 2050 (od katerih je treba najmanj tretjino ponovno močiti).

V zvezi z gozdnimi ekosistemi morajo države članice sprejeti ukrepe, katerih cilj je:

• na nacionalni ravni doseči trend povečanja indeksa splošno razširjenih gozdnih ptic, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni;
• na nacionalni ravni doseči trend povečanja najmanj šestih od sedmih naslednjih kazalnikov, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni:
• • stoječi odmrli les,
  • ležeči odmrli les,
  • delež gozdov z neenakomerno starostno strukturo,
  • gozdna povezljivost,
  • zaloge organskega ogljika,
  • delež gozdov, v katerih prevladujejo domorodne drevesne vrste,
  • raznovrstnost drevesnih vrst.

Uredba od držav članic zahteva tudi, da pri izvajanju navedenih ciljev in obveznosti prispevajo k izpolnjevanju zaveze EU, da se do leta 2030 posadijo tri milijarde dodatnih dreves.

Več ciljev in obveznosti vključuje tudi možnost za države članice, da uporabijo izjeme in prilagoditve.

Nacionalni načrti za obnovo

• Vsaka država članica mora Evropski komisiji predložiti nacionalni načrt za obnovo in ga objaviti, pri čemer mora v načrtu prikazati, kako bo izpolnila določene cilje.
• Nacionalne načrte za obnovo je treba pregledati in revidirati v letih 2032 in 2042.

Spremljanje in poročanje

• Države članice morajo spremljati napredek pri izvajanju obveznosti in doseganju ciljev uredbe ter o njem v določenih časovnih presledkih poročati Komisiji.
• Evropska agencija za okolje bo Komisiji vsakih šest let predložila tehnični pregled napredka na ravni EU pri doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti.
• Komisija bo vsakih šest let poročala Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije o izvajanju uredbe.