Industrijske emisije in emisije iz živinoreje

KLJUČNE TOČKE

Področje uporabe

Zakonodaja zajema industrijske dejavnosti v naslednjih sektorjih (veljajo minimalne zmogljivosti):

• energija;
• proizvodnja in predelava kovin, vključno s proizvodnjo baterij;
• minerali, vključno s steklom, azbestom in keramiko;
• rudarstvo, zlasti določene rude;
• kemikalije in plini;
• ravnanje z odpadki;
• predobdelava tekstila (kot je pranje in beljenje) in končna obdelava;
• strojenje usnja in kož;
• klavnice ter živalske in rastlinske surovine, vključno z odstranjevanjem ali recikliranjem živalskih trupel in stranskih proizvodov;
• intenzivna reja prašičev in perutnine;
• elektroliza vode za proizvodnjo vodika;
• površinska obdelava snovi, predmetov ali izdelkov z uporabo organskih topil;
• proizvodnja ogljika (trdo žgan premog) ali elektrografita;
• zajemanje tokov CO₂;
• kemično konzerviranje lesa in lesnih izdelkov;
• neodvisna obdelava odpadne vode v določenih okoliščinah.

Vsi obrati, ki jih zajema direktiva, morajo preprečevati in zmanjševati onesnaževanje z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij (BAT) in obravnavati učinkovito uporabo energije, vode in virov, skupaj s preprečevanjem in ravnanjem z odpadki.

Splošna načela

Države članice EU morajo sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da obrati delujejo v skladu z naslednjimi načeli:

• izvajajo se vsi ustrezni ukrepi za preprečevanje onesnaževanja okolja;
• ni povzročeno pomembno onesnaževanje okolja;
• prepreči se nastajanje odpadkov v skladu z Direktivo 2008/98/ES (glej povzetek);
• kjer odpadki nastanejo, se pripravijo za (po hierarhiji ravnanja z odpadki EU) ponovno uporabo, recikliranje ali predelavo ali, kadar je to tehnično ali ekonomsko nemogoče, se odstranijo, pri čemer se prepreči ali zmanjša vpliv na okolje;
• energija se uporablja učinkovito in spodbuja se uporaba virov obnovljive energije, kadar je to mogoče;
• materialni viri in voda se uporabljajo učinkovito, vključno s ponovno uporabo;
• izvaja se napreden sistem okoljskega ravnanja;
• sprejmejo se ukrepi za preprečevanje nesreč ali omejevanje njihovih posledic;
• kadar so uvedene dejavnosti za prenehanje dejavnosti, se sprejmejo ukrepi, s katerimi se prepreči nevarnost onesnaževanja okolja in se na lokaciji ponovno vzpostavi zadovoljivo stanje.

Dovoljenja

• Obrati lahko delujejo le, če imajo uradna dovoljenja in morajo izpolnjevati vse pogoje, ki so v njih določeni.
• Pogoji v dovoljenju temeljijo na zaključkih o BAT, ki jih sprejme Evropska komisija.
• Mejne vrednosti emisij (ELV) morajo biti določene na ravni, ki zagotavlja, da emisije onesnaževal ne presegajo ravni, povezanih z uporabo BAT. Odstopanja so možna pod strogimi pogoji.
• Dovoljenja lahko vsebujejo tudi mejne vrednosti okoljske učinkovitosti (EPLV) za učinkovito rabo virov, energije ali vode.
• Nacionalni organi morajo izvajati redne preglede obratov.
• Države članice morajo do 31. decembra 2035 razviti elektronske sisteme za izdajo e-dovoljenj.
• Komisija organizira izmenjavo informacij z državami članicami o e-dovoljenjih in izda smernice o najboljših praksah.

Inovativnost

Zakonodaja vsebuje nabor pravil za pospešitev in olajšanje uvajanja inovativnih tehnik v industrijskih obratih, da bi prispevali k cilju ničelnega onesnaževanja, razogljičenja in krožnega gospodarstva do leta 2050. Vključuje ustanovitev centra, namenjenega zbiranju in analizi informacij o inovativnih tehnikah (Evropski inovacijski center za industrijsko preobrazbo in emisije).

Posebna pravila

Direktiva določa minimalne zahteve za posebne sektorje v ločenih poglavjih. Vključuje posebna pravila, ki se med drugim nanašajo na:

• kurilne naprave – vidiki delovanja, mejne vrednosti emisij ter pravila o spremljanju in skladnosti (z možnostjo dopustitve izjem do 31. decembra 2029 za naprave, ki so del majhnega izoliranega sistema);
• sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov – obratovalne zahteve, mejne vrednosti emisij, pravila o spremljanju in skladnosti;
• obrate in dejavnosti, pri katerih se uporabljajo organska topila – vključujejo mejne vrednosti emisij, programe zmanjševanja emisij in zahteve po nadomeščanju nevarnih snovi;
• obrate, ki proizvajajo titanov dioksid – določa mejne vrednosti emisij in pravila o spremljanju in prepoveduje odstranitev nekaterih oblik odpadkov v katero koli vodno telo;
• reja perutnine in prašičev – države članice imajo možnost uporabiti sistem dovoljenj ali sistem registracije za rejne farme; v obeh primerih morajo te kmetije delovati v skladu z enotnimi pogoji za operativna pravila, ki jih pripravi Komisija.

Obveščanje javnosti ter sodelovanje in uveljavljanje

V skladu z Aarhuško konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah sta obveščanje in udeležba javnosti obvezna za izdajo vseh novih dovoljenj in njihove morebitne večje revizije.

Zakonodaja se močno osredotoča na varovanje zdravja ljudi, kar je izrecni cilj direktive o industrijskih emisijah. Določa tudi pravico ljudi do odškodnine za škodo, povzročeno njihovemu zdravju zaradi nezakonitega onesnaževanja.

Dostop do pravnega varstva je zagotovljen članom zadevne javnosti v skladu z najvišjimi standardi, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije, da bi prispevali k zaščiti njihove pravice do življenja v okolju, ki je primerno za osebno zdravje in dobro počutje.

Direktiva poziva države članice, naj določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve, pri čemer upoštevajo resnost in trajanje kršitve, ponavljajočo se kršitev ter ljudi in okolje, ki jih je kazen prizadela.

Kazni morajo vključevati globe, ki morajo za najhujše kršitve znašati vsaj 3 % letnega prometa upravljavca v EU.