Zakonodaja EU o ravnanju z odpadki

KLJUČNE TOČKE

Direktiva 2008/98/ES

• Direktiva vzpostavlja hierarhijo ravnanja z odpadki:
  • preprečevanje nastajanja;
  • priprava za ponovno uporabo;
  • recikliranje;
  • druga predelava (npr. energetska predelava) in
  • odstranjevanje.
• Potrjuje „načelo, da plača povzročitelj obremenitve“, kar pomeni, da stroške ravnanja z odpadki krije izvirni povzročitelj odpadkov.
• Uvaja pojem „razširjene odgovornosti proizvajalca“.
• Razlikuje tudi med odpadki in stranskimi proizvodi¹.
• Ravnanje z odpadki je treba izvajati na način, ki ne predstavlja nikakršnega tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali, ki je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav ali ki ne vpliva škodljivo na krajino ali kraje posebnega pomena.
• Povzročitelji in imetniki odpadkov morajo odpadke obdelovati sami ali poskrbeti, da jih obdela uradno priznan izvajalec. Oboji morajo imeti dovoljenje, poleg tega pa se pri njih izvajajo redni inšpekcijski pregledi.
• Pristojni nacionalni organi morajo izdelati načrte ravnanja z odpadki in programe preprečevanja nastajanja odpadkov.
• Za nevarne odpadke, odpadna olja in biološke odpadke veljajo posebni pogoji.
• Direktiva določa tudi cilje recikliranja in predelave, ki jih je treba doseči do leta 2020, in sicer pri odpadkih iz gospodinjstev (50 %) ter odpadkih pri rušenju objektov (70 %).
• Zakonodaja ne zajema nekaterih vrst odpadkov, kot so radioaktivni elementi, razgrajena razstreliva, fekalne snovi, odpadne vode in trupla živali.

Direktiva (EU) 2018/851 o spremembi

• Direktiva (EU) 2018/851 kot del svežnja ukrepov o krožnem gospodarstvu spreminja Direktivo 2008/98/ES.
• Določa minimalne operativne zahteve za sheme razširjene odgovornosti proizvajalca². Te lahko vključujejo tudi organizacijsko odgovornost in odgovornost prispevati k preprečevanju nastajanja odpadkov ter ponovni uporabi in recikliranju proizvodov.
• Krepi pravila o preprečevanju nastajanja odpadkov. Države članice EU morajo pri nastajanju odpadkov sprejeti ukrepe za:
  • podporo modelov trajnostne proizvodnje in potrošnje;
  • spodbujanje načrtovanja, proizvodnje in uporabe proizvodov, ki so varčni, trajni, popravljivi, ponovno uporabljivi in jih je mogoče nadgraditi;
  • ciljne proizvode, ki vsebujejo ključne surovine, da se prepreči, da bi ti materiali postali odpadki;
  • spodbujanje razpoložljivosti rezervnih delov, priročnikov z navodili, tehničnih informacij ali drugih sredstev, ki omogočajo popravilo in ponovno uporabo proizvodov, ne da bi pri tem ogrožali njihovo kakovost in varnost;
  • zmanjšanje nastajanja živilskih odpadkov kot prispevka k cilju trajnostnega razvoja Združenih narodov, da se do leta 2030 na celotni maloprodajni in potrošniški ravni za 50 % zmanjšajo svetovni živilski odpadki na prebivalca ter da se do leta 2030 zmanjšajo izgube hrane v proizvodnih in dobavnih verigah;
  • spodbujati zmanjšanje vsebnosti nevarnih snovi v materialih in proizvodih;
  • ustaviti nastajanje morskih odpadkov.
• Prav tako določa nove cilje za recikliranje komunalnih odpadkov: do leta 2025 bo treba po teži reciklirati vsaj 55 % komunalnih odpadkov. Ta cilj se bo do leta 2030 povzpel na 60 % in do leta 2035 na 65 %.
• Države članice morajo:
  • do 1. januarja 2025 vzpostaviti ločeno zbiranje tekstila in nevarnih odpadkov, ki jih ustvarijo gospodinjstva;
  • zagotoviti, da se biološki odpadki do 31. decembra 2023 zbirajo ali reciklirajo ločeno pri viru (na primer s kompostiranjem).
• Direktiva poudarja tudi primere spodbud za uporabo hierarhije ravnanja z odpadki, kot so pristojbine za odlaganje na odlagališčih in sežiganje ter sheme plačila za odmetavanje.