This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Ena od številnih pravic posameznikov v Evropski uniji (EU) je možnost življenja in dela v drugi državi članici EU. Ta zakonodaja zagotavlja obstoj nacionalnih pravnih sredstev, ki so na voljo delavcem ali njihovim družinam, kadar menijo, da so njihove pravice zlorabljene.
Načela prostega gibanja in nediskriminacije v EU zagotavljajo ljudem, ki delajo v tujini, enake pravice iz delovnega razmerja kot državljanom teh držav. Te so določene v Uredbi (EU) št. 492/2011 (glej povzetek).
Direktiva od nacionalnih organov zahteva, da zagotovijo, da bodo sodni postopki na voljo vsem delavcem EU, ki menijo, da so na kakršen koli način po krivici postali žrtve diskriminacije. Poleg tega lahko organizacije, združenja, sindikati in organi delodajalcev, ki so vključeni v izvajanje Direktive, zastopajo ali nudijo podporo delavcem EU in njihovim družinam pri kakršnem koli pravnem postopku, ki bi ga lahko uvedli.
Vsaka država članica lahko določi najmanj eno organizacijo ali osrednjo točko, ki delavcem in njihovim družinam zagotavlja, da zaradi državljanstva ne bodo trpeli diskriminacije ali neupravičenega omejevanja svoje pravice, da delajo tam, kjer želijo.
Te organizacije morajo:
Uporablja se od , države članice pa so jo morale v nacionalno pravo prenesti do .
Več informacij je na voljo na straneh:
Direktiva 2014/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (UL L 128, , str. 8–14).
Zadnja posodobitev