Sodelovanje med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov

KLJUČNE TOČKE

Obseg

Uredba pokriva 26 zakonov EU, ki ščitijo interese potrošnikov, navedene v Prilogi (v prihodnosti bodo morda dodani novi v skladu z novimi področji zakonodaje), in velja v primeru kakršne koli kršitve teh zakonov.

Med te kršitve sodi naslednje:

• kršitve znotraj EU: kjer potrošniki živijo v drugi državi EU, kot je država,
  • kjer je prišlo do kršitve,
  • kjer ima sedež odgovorni trgovec ali
  • kjer je mogoče najti relevantne dokaze ali sredstva;
• razširjene kršitve: dejanje ali opustitev dejanja v nasprotju z zakonodajo za zaščito potrošnikov EU, ki škoduje ali je verjetno, da bo povzročilo škodo skupnemu interesu potrošnikov v vsaj dveh državah EU, ki nista državi,
  • iz katere izvira dejanje ali opustitev oziroma v kateri je prišlo do dejanja ali opustitve,
  • v kateri ima trgovec, ki je odgovoren za dejanje ali opustitev, svoj sedež, ali
  • v kateri se nahajajo dokazi ali sredstva trgovca, ki se nanašajo na dejanje ali opustitev, ali
• vsa dejanja ali opustitve v nasprotju z zakonodajo EU o varstvu interesov potrošnikov, ki so povzročila ali je verjetno, da bodo povzročila škodo kolektivnim interesom potrošnikov, in imajo skupne značilnosti, med katerimi so
  • enaka nezakonita praksa,
  • kršitev istega interesa,
  • storjena so sočasno in
  • stori jih isti trgovec v vsaj 3 državah članicah EU;

• močno razširjene kršitve z razsežnostjo EU: oškodovani potrošniki živijo v vsaj dveh tretjinah držav članic EU in predstavljajo vsaj dve tretjini prebivalstva EU.

Kršitev je lahko dejanje ali opustitev dejanja in lahko preneha pred začetkom ali dokončanjem ukrepov.

Pristojni organi

Vsaka država članica EU mora imenovati in financirati:

• enotni povezovalni organ, odgovoren za koordinacijo izvajanja preiskav in ukrepov ter zagotavljanje učinkovitega sodelovanja;
• vsaj en pristojni organ, odgovoren za uporabo uredbe.

Države članice EU lahko imenovane organe, kjer je to potrebno in v okviru določenih pogojev uredbe, tudi zadolžijo za zbiranje informacij glede kršitev ali izvajanje izvršilnih ukrepov.

Uredba navaja minimalna preiskovalna in izvršilna pooblastila pristojnih organov, vključno s pridobivanjem zavez od trgovca, da bo prenehal s kršitvijo ali zagotovil primerno povrnitev škode prizadetim potrošnikom.

Poleg tega bodo organi lahko:

• zahtevali informacije za namene ugotavljanja identitete kršitelja od registratorjev domen in bank;
• izvajali poskusne nakupe („skrivni kupec“) in s tem preverjali geografsko diskriminacijo ali druge poprodajne pogoje (npr. pravico do odstopa od pogodbe) in
• po potrebi zahtevali odstranitev spletne vsebine.

Vzajemna pomoč

Pri kršitvah znotraj EU uredba določa postopek za zahtevanje informacij in izvajanje izvršilnih ukrepov med državami članicami EU.

Oblasti morajo na zahteve za informacije odgovoriti v 30 dneh, razen če je drugače dogovorjeno, brez odlašanja in običajno v 6 mesecih pa morajo izvesti primerne izvršilne ukrepe, če ni drugače dogovorjeno. Uredba pokriva tudi pogoje, pod katerimi je mogoče tako zahtevo za informacije zavrniti.

Usklajeno ukrepanje

Kadar obstaja utemeljen sum, da se je zgodila močno razširjena kršitev, bi morali pristojni organi, ki jih ta kršitev zadeva, brez odlašanja obvestiti Komisijo ter druge pristojne in povezovalne organe in sprožiti usklajeno ukrepanje z imenovanim koordinatorjem, kjer je to dogovorjeno.

Komisija mora nacionalnim oblastem poročati o vsakem zaznanem sumu kršitve. V primeru suma močno razširjene kršitve po celotni EU morajo nacionalne oblasti izvesti primerne preiskave in začeti z usklajenimi ukrepi, če te preiskave potrdijo morebitne kršitve. Usklajene ukrepe v primeru močno razširjenih kršitev po celotni EU mora vedno uskladiti Komisija.

Države članice EU lahko zavrnejo sodelovanje v usklajenih ukrepih, če na primer že obstaja sodni postopek ali če je preiskava pokazala, da so dejanski ali potencialni učinki domnevne kršitve v tisti državi zanemarljivi.

Dejavnosti na ravni EU

Uredba uvaja tudi nov sistem obveščanja trgov na ravni EU, kar omogoča hitrejše zaznavanje morebitnih groženj. Ta nov sistem obveščanja združuje že obstoječ sistem v okviru Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (Uredba (ES) št. 2006/2004) z obširnejšo izmenjavo relevantnih in potrebnih informacij.

Poleg tega bodo lahko za obveščanje („zunanja obvestila“) skrbeli tudi določeni zunanji organi (kot so trgovska združenja in združenja za varstvo potrošnikov, evropski potrošniški centri in pristojni organi, ki so jim ta pooblastila dodelile države članice EU ali Komisija). S tem se poveča vloga zadevnih strank pri uveljavljanju zakonodaje o varstvu potrošnikov.

Oblasti se lahko za odkrivanje kršitev odločijo tudi za izvajanje usklajenih preiskav¹, vendar mora te običajno usklajevati Komisija.

Varstvo podatkov

Oblasti lahko relevantne podatke zahtevajo od tretjih oseb v skladu z Direktivo 2000/31/ES (o elektronskem poslovanju) in ob spoštovanju zakonodaje za varstvo podatkov (Uredba (ES) št. 45/2001 o Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov, Uredba (EU) 2016/679 – varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov (GDPR) in Direktiva (EU) 2016/680 – o varstvu osebnih podatkov, ki jih obdelujejo policija in organi kazenskega pregona).