Migracije in azil

Člen 67 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) dodeljuje Evropski uniji (EU) nalogo, da zagotovi, da se pri prehajanju notranjih meja ne izvaja mejna kontrola oseb, in oblikuje skupno politiko o azilu, priseljevanju in nadzoru zunanjih meja na podlagi solidarnosti med državami članicami EU, ki je pravična do državljanov držav zunaj EU.

Člen 77 PDEU zahteva, da EU oblikuje politiko o mejni kontroli oseb in učinkovitem nadzoru pri prehajanju zunanjih meja, odpravo kontrole oseb na notranjih mejah ter postopno uvajanje integriranega sistema upravljanja zunanjih meja.

Člen 78 zahteva, da EU oblikuje skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti z namenom ponuditi ustrezen status vsem državljanom držav zunaj EU, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotoviti skladnost z načelom nevračanja (temeljno načelo mednarodnega prava o beguncih in človekovih pravicah, ki državam prepoveduje vračanje posameznikov v državo, kjer obstaja dejansko tveganje, da bi bili podvrženi preganjanju, mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kateri koli drugi kršitvi človekovih pravic).

V skladu s členom 79 PDEU si politika priseljevanja EU prizadeva za upravljanje migracijskih tokov, zagotovitev pravične obravnave državljanov držav zunaj EU, ki zakonito prebivajo v državah članicah, in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in trgovine z ljudmi ter boj proti temu.

V zvezi z zakonitim priseljevanjem ima EU pooblastila za določitev pogojev, ki urejajo vstop in zakonito prebivanje v državi članici državljanov držav zunaj EU, tudi za namene združitve družine. Države članice pa imajo diskrecijsko pravico glede števila državljanov držav zunaj EU, ki jim je dovoljen sprejem za namen iskanja zaposlitve.

EU si prizadeva preprečiti in zmanjšati nezakonito priseljevanje, zlasti z učinkovito politiko vračanja in ponovnega sprejema, na način, ki spoštuje človekove pravice.

V skladu s členom 80 PDEU za politiko EU o migracijah in azilu velja načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, tudi na finančnem področju.

Z leti je EU razvijala in izpopolnjevala svoj skupni pristop k migracijam in azilu. Od leta 1999 si EU prizadeva za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema. Leta 2020 je Evropska komisija objavila svoj novi pakt o migracijah, ki zajema vse različne elemente, potrebne za celovit evropski pristop k migracijam, in si prizadeva zagotoviti večjo doslednost pri povezovanju notranjih in zunanjih vidikov migracijskih politik. Komisija predlaga izboljšane in hitrejše, bolje integrirane postopke v sklopu celotnega azilnega in migracijskega sistema ter si prizadeva zagotoviti uravnotežen skupen okvir, ki združuje vse vidike azilne in migracijske politike. Ugotavlja, da učinkovita vračanja zahtevajo izboljšane postopke znotraj EU, ki zmanjšujejo razdrobljenost nacionalnih pristopov ter omogočajo tesnejše sodelovanje in okrepljeno solidarnost med vsemi državami članicami.

Politika EU o migracijah in azilu velja za vse države članice, z izjemo Danske, ki ima možnost izvzetja v skladu s Protokolom 22, in Irske, ki ima pravico, da se odloči za posebne ukrepe v skladu s Protokolom 21.

Politika EU o mejah spada v schengenski pravni red ter se uporablja za države članice in pridružene schengenske države (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica) v skladu s Protokolom 19. Irska ne sodeluje pri ukrepih schengenskega pravnega reda v zvezi z mejami.