Davčna politika EU

EU nima pristojnosti za obračunavanje ali pobiranje davkov – to pristojnost imajo države članice EU. V samem središču davčne politike EU je nemoteno delovanje njenega enotnega trga, tj. zagotovitev, da davčne ovire ne bodo onemogočale čezmejne gospodarske dejavnosti in da se bodo preprečila izkrivljanja konkurence. Prizadeva si, da se državljanom in podjetjem ne bo treba spopadati s težavami v zvezi z dvojnim obdavčenjem, izkrivljanjem konkurence, zahtevanjem vračil davkov in pridobivanjem informacij o davčnih predpisih v zvezi z drugimi državami članicami.

Prizadevanja EU pri usklajevanju se predvsem osredotočajo na zakonodajo s področja obdavčevanja blaga in storitev (posredni davki, kot so davek na dodano vrednost (DDV), trošarine za energetske proizvode, alkohol in predelani tobak) in manj na davke na dohodek ali dobiček (neposredni davki). Kljub temu pa je bil dosežen določen napredek pri ukrepih za reševanje davčnih utaj pri obdavčenju dohodka in vzajemni pomoči med davčnimi upravami.

Posebne določbe v zvezi z obdavčenjem so določene v členih 110–113 Pogodbe o delovanju EU. Po sprejetju usklajene zakonodaje o obdavčenju morajo vse države članice v Svetu soglasno sprejeti še sporazum – dejavnik, ki naj bi deloval kot zavora za sprejem skupnih predpisov. Zato je skupina 11 držav članic nedavno prejela dovoljenje za vzpostavitev okrepljenega medsebojnega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije, danes pa se bolj uporabljajo nezavezujoči pristopi kot sredstvo za doseganje uskladitve na davčnem področju.