Hierarhija pravnih aktov EU

Hierarhija pravnih aktov se nanaša na zamisel, da v pravnem sistemu obstaja vertikalni red pravnih aktov, pri čemer so tisti na nižjih ravneh hierarhije podrejeni tistim na višji ravni.

Lizbonska pogodba je ohranila hierarhijo pravnih aktov, ki jo je predlagala neratificirana Ustavna pogodba.

Na vrhu hierarhije pravnih aktov EU je primarno pravo, ki ga sestavljajo:

• ustanovni pogodbi EU (Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU)) in njuni protokoli;
• Listina o temeljnih pravicah (člen 6 Pogodbe o Evropski uniji) in
• splošna načela, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije.

Naslednji v hierarhiji so mednarodni sporazumi z državami zunaj EU ali z mednarodnimi organizacijami. Ti sporazumi so ločeni od primarnega in sekundarnega prava ter tvorijo kategorijo sui generis.

Pod tem je sekundarna zakonodaja, ki jo sestavljajo vsi zakonodajni in nezakonodajni akti, ki jih sprejmejo institucije EU in s katerimi EU izvaja svoja pooblastila.

Zakonodajni akti so uredbe, direktive in sklepi, sprejeti po rednem ali posebnem zakonodajnem postopku (člen 289 PDEU).

So na višji ravni kot nezakonodajni akti, ki vključujejo zlasti delegirane in izvedbene akte.

Medtem ko delegirani akti (člen 290 PDEU) omogočajo Evropski komisiji, da dopolni ali spremeni nebistvene elemente zakonodajnih aktov EU, izvedbeni akti (člen 291 PDEU) določajo podrobna pravila, ki omogočajo njihovo enotno izvajanje.