Skupna ribiška politika (SRP)

Skupna ribiška politika (SRP) je sklop pravil za ohranjanje morskih bioloških virov ter upravljanje in nadzor evropskega ribištva znotraj in zunaj voda EU. Cilj SRP je zagotoviti, da dejavnosti na področju ribištva in ribogojstva prispevajo k dolgotrajni okoljski, gospodarski in družbeni trajnosti. To vključuje zagotavljanje sledljivosti, varnosti in kakovosti proizvodov, ki se tržijo v EU, prispevanje k večji produktivnosti, primernemu življenjskemu standardu za ribiški sektor, vključno z malim ribolovom in stabilnim trgom, ter zagotavljanje razpoložljivosti preskrbe s hrano za potrošnike po primernih cenah.

Področje uporabe SRP vključuje ohranjanje morskih bioloških virov in upravljanje ribištev, ki izkoriščajo te vire. V zvezi s tržnimi in finančnimi ukrepi SRP vključuje tudi sladkovodne biološke vire in dejavnosti ribogojstva ter predelavo in trženje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva.

Zadnja reforma na področju SRP je bila izvedena leta 2013 in se je začela uporabljati 1. januarja 2014. Sedanja SRP temelji na štirih glavnih stebrih:

1. upravljanje ribištva;
2. mednarodna politika;
3. trgi in trgovinska politika;
4. financiranje politike.

Četrti element SRP je Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (2021–2027), ki pomaga uresničevati cilje SRP s financiranjem upravičenih ukrepov.

SRP določa, da je treba določiti trajnostne omejitve ulova, ki zagotavljajo dolgoročno ohranjanje staležev rib. SRP izvaja previden pristop, ki priznava vpliv človeške dejavnosti na vse dele ekosistema. Prizadeva si, da bi bile ribiške flote bolj selektivne pri tem, kaj lovijo, in da bi se postopno opustila praksa zavržkov s kar največjim preprečevanjem in zmanjševanjem nenamernega ulova, pri čemer se zagotovi iztovarjanje ulova. S SRP se spreminja način upravljanja ribiških politik, regionalnim skupinam držav članic pa se z uvedbo tako imenovane regionalizacije zagotovi večji nadzor.

SRP je vključena v člene 38 do 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). V skladu s členom 3 PDEU je ohranjanje morskih bioloških virov v okviru SRP v „izključni pristojnosti“ EU, kar pomeni, da lahko EU sama sprejema zakonodajo in zavezujoče akte. Države članice lahko to storijo samo, če jih EU pooblasti za izvajanje takih aktov. V skladu s členom 4 PDEU so navedeni deli SRP, ki obravnavajo druge vidike razen ohranjanja morskih bioloških virov, v „skupni pristojnosti“, kar pomeni, da lahko EU in njene države članice sprejemajo zakonodajo in pravno zavezujoče akte, države članice pa lahko izvajajo svoje lastne pristojnosti, kadar EU ne izvaja ali kadar se odloči, da ne bo izvajala svojih.