7.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/38


Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 15. februarja 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 5. decembra 2017 v zadevi T-728/16, Tuerck/Komisija

(Zadeva C-132/18 P)

(2018/C 161/42)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: G. Gattinara, B. Mongin, L. Radu Bouyon, agenti)

Druga stranka v postopku: Sabine Tuerck

Predlog

Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 5. decembra 2017 v zadevi T-728/16, Tuerck/Komisija, naj se razveljavi;

tožba na prvi stopnji naj se zavrne;

drugi stranki v pritožbenem postopku naj se naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji;

S. Tuerck naj se naloži plačilo stroškov tega postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

V zvezi s postopki prenosa pokojninskih pravic, ki so nastali v nacionalni shemi, v pokojninski sistem uradnikov Evropske unije, kot je določen v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Unije, se prvi pritožbeni razlog nanaša na to, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo sodne prakse Sodišča Radek Časta (sodba z dne 5. decembra 2013, C-166/12, točke 24, 28 in 31), v skladu s katero postopek preoblikovanja kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem sistemu, v leta pokojninske dobe, ki jih je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Unije, ureja pravo Unije. Ta postopek vključuje upoštevanje valorizacije kapitala vrednosti kapitala med datumom, ko se za prenos zaprosi, in datumom dejanskega prenosa. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da Komisija ni imela pristojnosti, da odbije povečanje vrednosti kapitala med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa kapitala. Splošno sodišče naj z ugotovitvijo, da Komisija ni bila pristojna za izvrševanje teh odbitkov, ne bi upoštevalo člena 11(2), drugi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, priznalo pristojnosti, ki je Komisiji priznana s tem členom, in ta članek in naj bi napačno uporabilo pravo.

Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava z ugotovitvijo, da bi bilo mogoče odbitek povečanja vrednosti kapitala opraviti po drugi obrestni meri od tiste, ki jo določajo Kadrovski predpisi, in zgolj na podlagi prenosljivega kapitala. Odbitek povečanja vrednosti kapitala pa je treba opraviti v skladu s Kadrovskimi predpisi, ki določajo, da je treba spoštovati aktuarsko ravnovesje in za to določajo uporabo obrestne mere 3,1 %. Poleg tega naj bi Splošno sodišče s sklicevanjem na „prenosljiv“ znesek, medtem ko je v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom navedeno, da je treba preoblikovanje zneskov, ki pomenijo pokojninske pravice zadevne osebe, in pokojninske dobe opraviti na podlagi dejanskega prenosa, ravnalo v nasprotju s tem besedilom in naj ne bi upoštevalo sodbe Splošnega sodišča, izdane na podlagi pritožbe 13. oktobra 2015 v zadevi Komisija/Verile in Gjergij (T-104/14 P).

Tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava s tem, da so splošna pravila o izvajanju, ki jih je Komisija sprejela za uporabo Kadrovskih predpisov, prevladala nad samimi Kadrovskimi predpisi, ki so hierarhično višji akt, in kršitev obveznosti obrazložitve. S prvim delom tretjega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče splošna pravila za izvajanje razlagalo v nasprotju z besedilom določbe Kadrovskih predpisov, ki naj bi se s temi pravili za izvajanje izvajala, in kršilo načelo, da Kadrovski predpisi, kot jih Sodišče razlaga v sodbi Radek Časta, ne omogočajo prenosa zneskov, ki materialno ne pomenijo pokojninskih pravic, v pokojninsko dobo. V drugem delu tretjega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ker je uporabilo nasprotujočo si obrazložitev pri ugotovitvi, da je nacionalni pokojninski sklad dokazal povečanje vrednosti kapitala med datumom prijave in datumom dejanskega prenosa.

Četrti pritožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev obveznosti obrazložitve, ki naj bi ju storilo Splošno sodišče z opredelitvijo neupravičene obogatitve, ki ne obstaja. Prvič, Splošno sodišče naj bi ugotovilo, da naj bi šlo za neupravičeno obogatitev pri pretvorbi zgolj enega dela prenesenega kapitala v pokojninsko dobo, medtem ko naj bi se ta prenos presojal na datum vložitve zahteve za prenos in naj bi nato zanj veljala „nominalna“ ureditev, ki temelji na sistemu kapitalizacije. Z drugim delom četrtega pritožbenega razloga Komisija zatrjuje kršitev obveznosti obrazložitve: Splošno sodišče je ugotovilo, da je podana neupravičena obogatitev, brez pojasnitve utemeljenosti te ugotovitve, ob upoštevanju trditve Komisije, da je bil znesek, ki je presegel obrestno mero 3,1 %, povrnjen zadevnemu uslužbencu.