29.1.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 32/35


Tožba, vložena 15. novembra 2017 – UPF/Komisija

(Zadeva T-747/17)

(2018/C 032/49)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Union des Ports de France – UPF (Pariz, Francija) (zastopnika: C. Vannini in E. Moraïtou, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

izpodbijani sklep razglasi za ničen;

Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe zoper Sklep Evropske komisije C(2017) C(2017) 5176 final z dne 27. julija 2017 o shemi pomoči št. SA.38398 (2016/C, ex 2015/E), ki jo je odobrila Francija, (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), navaja pet razlogov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je davčni ukrep v celoti štela za državno pomoč, pri čemer ni upoštevala merila o gospodarski naravi dejavnosti francoskih pristanišč. V zvezi s tem tožeča stranka meni, da je Komisija z ugotovitvijo, da je davčna oprostitev v korist francoskih pristanišč državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ne da bi pojasnila, da se opredelitev za državno pomoč nanaša zgolj na gospodarsko dejavnost pristanišč, v sklepu načeloma napačno uporabila pravo.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija napačno uporabila pravo pri presoji gospodarske narave dejavnosti, ki so jih opravljala francoska pristanišča. Tožeča stranka meni, da je Komisija tudi napačno uporabila pravo pri analizi gospodarske narave dejavnosti, ki jih opravljajo francoska pristanišča, in sicer iz dveh razlogov:

prvič, ker ni na nobenem mestu v izpodbijanem sklepu obravnavala določenih dejavnosti, ki jih opravljajo francoska pristanišča;

drugič, ker se je glede več drugih dejavnosti francoskih pristanišč omejila na navedbo splošnih načel, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, iz področja javnega financiranja pristaniške strukture, ne da bi odločila o njihovi gospodarski naravi, čeprav je dejansko šlo za merilo uporabe pravil na področju državnih pomoči.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in nezadostno obrazložitev v zvezi s pogojema o izkrivljanju konkurence in vplivu na trgovino med državami članicami, saj je Komisija nepravilno ocenila, da v francoskih pristaniščih na splošno, zlasti v otoških in čezmorskih pristaniščih, zadevna davčna oprostitev povzroča izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami. Tožeča stranka meni, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, saj je Komisija brez utemeljitve svojega stališča domnevala, da sta ta pogoja v obravnavanem primeru izpolnjena.

4.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri vodenju postopka nadzora obstoječih državnih pomoči in kršitev člena 108(1) in (2) PDEU v povezavi z načelom sorazmernosti, saj je Komisija, prvič, s tem, da je od francoskih organov zahtevala, naj predložijo dokaz o združljivosti sheme o oprostitvi plačila davka od dohodkov pravnih oseb v korist francoskih pristanišč, obrnila dokazno breme ter ravnala, kakor da ji je bila predložena priglasitev sheme novih pomoči. Drugič, Komisija je s tem, da je francoskim organom naložila, da preprosto odpravijo navedeno shemo o oprostitvi, ne da bi dokazala, da nobena sprememba ne more povzročiti, da bi ta ukrep postal skladen s pravili Unije o državnih pomočeh, kršila člen 108(1) in (2) PDEU, člen 2 Uredbe št. 2015/1589 in načelo sorazmernosti.

5.

Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, ker Komisija s tem, da je zahtevala odpravo sheme o oprostitvi, čeprav je dovolila, da v drugih državah članicah še dalje obstajajo državne pomoči v pristaniščih, ni zagotavljala enakih konkurenčnih pogojev med različnimi evropskimi pristanišči in je nasprotno omogočila nova izkrivljanja konkurence, s čimer očitno ni upoštevala svoje vloge kot varuhinje dobrega delovanja notranjega trga. Kršila je torej načelo nepristranskosti, ki je nujna posledica načela dobrega upravljanja.