1.6.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 178/15


Tožba, vložena 6. marca 2015 – Fortischem/Komisija

(Zadeva T-121/15)

(2015/C 178/17)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Fortischem a.s. (Nováky, Slovaška) (zastopniki: C. Arhold, P. Hodál in M. Staroň, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

člene 1, 3, 4 in 5 Sklepa Evropske komisije z dne 15. oktobra 2014 o državni pomoči SA.33797 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2011/CP), ki jo je Slovaška dodelila NCHZ, razglasi za nične;

Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 107(1) PDEU

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 107(1) PDEU s tem, da je razglasitev družbe Novácke chemické závody, a.s. v konkurze (v nadaljevanju: NCHZ) za strateško družbo v smislu slovaškega zakona z dne 5. novembra 2009 o nekaterih ukrepih v zvezi z družbami strateškega pomena v stečaju (v nadaljevanju: slovaški zakon) opredelila kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, saj za tako opredelitev niso bili izpolnjeni vsi bistveni zakonski znaki.

Tožeča stranka trdi, da zaradi te razglasitve ni prišlo do prenosa državnih sredstev, saj država v primerjavi s položajem, ki bi nastal, če bi se uporabila običajna pravila o insolventnosti, ni imela nobenega dodatnega bremena. Prav tako to ni prineslo ekonomske koristi družbi NCHZ, saj, prvič, bi se upniki vsekakor odločili za nadaljevanje dejavnosti, in je začasna prepoved odpuščanja koristila le državi, ne pa družbi. Drugič, uporaba slovaškega zakona izpolnjuje merila preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu, saj je bila za javne upnike ugodnejša.

Nazadnje, tožeča stranka navaja, da je Komisija, kljub predpostavki, da je bila njena odločitev pravilna in bi bilo treba uporabo slovaškega zakona šteti za državno pomoč družbi NCHZ, pri izračunu zneska državne pomoči storila očitno napako pri presoji.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti izvedbe skrbnega in nepristranskega preizkusa

Tožeča stranka trdi, da je bila Komisija, prvič, slovaško vlado dolžna obvestiti o dejstvu, da po njenem mnenju naknadna analiza, ki ji jo je zadnjenavedena predložila, ni bila zadostna, in drugič, navesti, katere dodatne podatke oziroma pojasnila bi slovaška vlada še morala predložiti. Tožeča stranka poleg tega navaja, da Komisija pred sprejetjem sklepa ni zahtevala podatkov o končnih zneskih.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 296(2) PDEU in obveznost obrazložitve

Tožeča stranka trdi, da Komisija ni obrazložila, zakaj v tem konkretnem primeru družba NCHZ brez uporabe slovaškega zakona ne bi mogla nadaljevati svoje dejavnosti, in da ni odgovorila na argumente slovaške v zvezi z ekonomskimi interesi javnih upnikov za nadaljevanje dejavnosti.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev členov 107(1) in 108(2) PDEU ter člena 14(1) Poslovnika zaradi razširitve vračila pomoči na tožečo stranko

Tožeča stranka trdi, da ni prejela nobene državne pomoči, saj je bila prodajna cena določena po tržni stopnji. Tožeča stranka meni, da so argumentacija Komisije in njeni dvomi v zvezi z vprašanjem, ali so bile cene, ki jih je plačala družba Via Chem in nato družba Fortishem za premoženje družbe NCHZ, tržne cene, napačni zaradi več razlogov. Prvič, tožeča stranka trdi, da glede na to, da je dokazno breme na Komisiji, ta ne more zgolj izraziti dvomov. Drugič, glede na to, da je bila prodaja opravljena v okviru stečajnega postopka pod nadzorom sodišča, pristojnega za stečaje, ki mora ravnati v korist upnikov insolventnega podjetja, se domneva, da je bilo premoženje prodano po najvišji možni ceni. Tretjič, postopek prodaje na javni dražbi je bil odprt, pregleden in brezpogojen, zato je bila z njim zagotovljena najvišja možna tržna cena; možnost zavezujoče ponudbe ni nikakor vplivala na prodajno ceno. Četrtič, kljub temu, da prodajni pogoji med družbama Via Chem in Fortischem za tržno ceno prve prodaje niso upoštevni, se šteje, da je prodajna cena, določena med zasebnimi gospodarskimi subjekti na trgu, tržna, tudi če javne dražbe ne bi bilo.

Tožeča stranka trdi tudi, da je očitno, da se prenos premoženja družbe NCHZ na družbo Via Chem in nato na tožečo stranko ne more šteti za poskus zaobida sklepa Komisije o vračilu pomoči iz dveh razlogov. Prvič, ta zadeva se tako razlikuje od običajnega poskusa zaobida, da še Komisija priznava, da ne razpolaga z nobenim dokazom o namenu izognitve vračilu. Drugič, Komisija kljub temu sklene, da obstaja gospodarska kontinuiteta in da lahko zato vračilo razširi na tožečo stranko. Vendar temelji ugotovitev Komisije na napačni presoji zaradi napačne razlage posameznih meril, neupoštevanja dokaznega bremena in napačnega razumevanja pojma gospodarska kontinuiteta v primerih državne pomoči.

Tožeča stranka nazadnje trdi, da je pristop Komisije ekonomsko destruktiven in z vidika konkurenčnega prava nepotreben. Tožeča stranka meni, da želi Komisija ustvariti novo, strožjo sodno prakso, v skladu s katero bi bil domet transakcije odločilno merilo, prodajna cena pa le pomožno, če sploh.

5.

Peti tožbeni razlog: podredno, kršitev členov 107(1), 108(2) PDEU in člena 14(1) Poslovnika zaradi neomejitve sklepa o vračilu pomoči na 60 % zatrjevane državne pomoči

6.

Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 296 PDEU zaradi nezadostne obrazložitve gospodarske kontinuitete

Tožeča stranka trdi, da je iz navedb, ki jih je podala v zvezi s prvim tožbenim razlogom, razvidno, da obrazložitev Komisije ni zadostna, da bi Sodišču omogočila sodni preizkus izpodbijanega sklepa, in da tožeča stranka ne more razumeti razlogov, ki so Komisijo pripeljali do sklepa o gospodarski kontinuiteti.