SODBA SODIŠČA

z dne 17. septembra 2002(*)

„Prosto gibanje oseb – Delavec migrant – Pravice do prebivanja družinskih članov delavca migranta – Pravice otrok, da se izobražujejo v državi članici gostiteljici – Člena 10 in 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68 – Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prebivanja – Direktiva 90/364/EGS – Omejitve in pogoji“

V zadevi C‑413/99,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je pri Sodišču vložilo Immigration Appeal Tribunal (Združeno kraljestvo), v postopku med

Baumbast,

R

in

Secretary of State for the Home Department,

glede razlage členov 18 ES in 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, P. Jann, F. Macken (poročevalka), N. Colneric, S. von Bahr, predsedniki senata, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, M. Wathelet, V. Skouris, J. N. Cunha Rodrigues in C. W. A. Timmermans, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,

na podlagi pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za g. in ga. Baumbast ter M.-F. Sarmiento in I. Baumbast N. Blake in L. Fransman, QC, po pooblastilu M. Davidsona, solicitor, in za R. N. Blake in S. Harrison, barrister, po pooblastilu B. Andoniana, solicitor,

–        za vlado Združenega kraljestva J. E. Collins, zastopnik, skupaj s P. Sainijem, barrister,

–        za nemško vlado W.-D. Plessing in B. Muttelsee-Schön, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti N. Yerrell in C. O'Reilly, zastopnici,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb g. in ge. Baumbast ter M.-F. Sarmiento in I. Baumbast, R, vlade Združenega kraljestva ter Komisije na obravnavi 6. marca 2001,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. julija 2001

izreka naslednjo

Sodbo

1        Immigration Appeal Tribunal je s sklepom z dne 28. maja 1999, ki ga je Sodišče prejelo 28. oktobra 1999, na podlagi člena 234 ES postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje glede razlage členov 18 ES in 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2).

2        Ta vprašanja so bila postavljena v okviru sporov med na eni strani g. in ga. Baumbast ter M.‑F. Sarmiento in I. Baumbast (v nadaljevanju: družina Baumbast) ter na drugi strani R in Secretary of State for the Home Department (v nadaljevanju: Secretary of State) glede zavrnitve izdaje dovoljenj za prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva s strani slednjega.

 Pravni okvir

 Skupnostne določbe

3        Člen 17 ES določa:

„1.      S to pogodbo se uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije dopolnjuje in ne nadomešča nacionalnega državljanstva.

2.      Za državljane Unije veljajo pravice in dolžnosti po tej pogodbi.“

4        Člen 18(1) ES določa, da ima vsak državljan Unije pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbo ES in z ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.

5        Členi od 10 do 12 Uredbe št. 1612/68 določajo:

„Člen 10

1. Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

a)      njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;

b)      vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.

2. Države članice olajšajo vstop vsakemu drugemu članu družine, ki ne sodi med osebe določene v odstavku 1, če ga navedeni delavec vzdržuje ali če je v državi, iz katere prihaja, živel v skupnem gospodinjstvu s tem delavcem.

3. Za namene odstavkov 1 in 2 mora imeti delavec za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje kot primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen; ta določba ne sme povzročiti diskriminacije med domačimi delavci in delavci drugih držav članic.

Člen 11

Kadar državljan države članice opravlja delo kot zaposlena ali samozaposlena oseba v drugi državi članici, ima njegov zakonec in njuni otroci, ki so mlajši od 21 let ali jih delavec vzdržuje, pravico, da opravljajo delo kot zaposlene osebe na ozemlju te države, tudi če niso državljani nobene države članice.

Člen 12

Otroci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici, imajo pravico dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če prebivajo na njenem ozemlju.

Države članice si prizadevajo, da tem otrokom omogočijo čim boljše pogoje izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja.“

6        Na podlagi člena 1(1), prvi pododstavek, Direktive Sveta 90/364/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja (UL L 180, str. 26) države članice priznajo pravico do prebivanja državljanom držav članic, ki te pravice ne uživajo po drugih določbah zakonodaje Skupnosti, in njihovim družinskim članom, kakor je opredeljeno v odstavku 2, če imajo sami in njihovi družinski člani zdravstveno zavarovanje, ki pokriva vsa tveganja v državi članici gostiteljici, ter če imajo zadostna sredstva, ki zagotavljajo, da v času prebivanja ne obremenjujejo sistema socialne pomoči države članice gostiteljice.

7        V skladu s členom 1(1), drugi pododstavek, Direktive 90/364, se sredstva iz prvega pododstavka štejejo za zadostna, kadar so višja od ravni, pod katero država članica gostiteljica priznava socialno pomoč svojim državljanom na podlagi osebnih okoliščin prosilca, in če je potrebno, osebnih okoliščin oseb, sprejetih v skladu z odstavkom 2.

8        Člen 1(1), tretji pododstavek, Direktive 90/364 določa, da če se v državi članici drugi pododstavek ne more uporabiti, se sredstva prosilca štejejo za zadostna, če so višja od minimalne pokojnine, ki zagotavlja socialno varnost in jo plačuje država članica gostiteljica.

9        Člen 1(2) Direktive 90/364 določa:

„Poleg imetnika pravice do prebivanja imajo naslednje osebe, ne glede na njihovo državljanstvo, pravico naseliti se v drugi državi članici:

a)      njegov zakonec in vzdrževani potomci;

b)      vzdrževani predniki imetnika pravice do prebivanja in vzdrževani predniki njegovega zakonca.“

10      Člen 3 Direktive 90/364 določa, da pravica do prebivanja traja, dokler upravičenci izpolnjujejo pogoje, določene v členu 1 te direktive.

 Nacionalne določbe

11      Člen 7(1) Immigration Act 1988 (zakon o priseljevanju iz leta 1988) določa:

„Oseba ne potrebuje dovoljenja za vstop ali prebivanje v Združenem kraljestvu v skladu z [Immigration Act 1971], če je do tega upravičena na podlagi neposredno izvršljive pravice Skupnosti ali na podlagi vseh določb, sprejetih na podlagi člena 2(2) European Communities Act 1972 (zakon o Evropskih skupnostih iz leta 1972).“

12      Člen 3 Immigration (European Economic Area) Order 1994 (uredba o priseljevanju iz Evropskega gospodarskega prostora, 1994 SI 1895, v nadaljevanju: EEA Order) določa splošno načelo, v skladu s katerim je treba državljanom države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3, v nadaljevanju: Sporazum EGP) in njihovim družinskim članom dovoliti vstop v Združeno kraljestvo le na podlagi predložitve veljavne osebne izkaznice ali veljavnega potnega lista.

13      Na podlagi člena 4(1) EEA Order ima „upravičenec“ pravico prebivati v Združenem kraljestvu, dokler izpolnjuje pogoje. Ta pravica v skladu s členom 4(2) EEA Order velja tudi za družinske člane, vključno z zakoncem.

14      V skladu s členom 6 EEA Order je tak „upravičenec“ državljan države podpisnice Sporazuma EGP, ki je v Združenem kraljestvu zaposlen ali samozaposlen.

15      Točka 255 United Kingdom Immigration Rules (House of Commons Paper 395) (pravila o priseljevanju, ki jih je parlament Združenega kraljestva sprejel leta 1994, v nadaljevanju: Immigration Rules) določa:

„Državljan, ki prihaja iz EGP (ki ni študent), ali njegov družinski član, ki je pridobil dovoljenje za prebivanje ali potrdilo o prebivanju, veljavno za pet let, in ki je v skladu z določbami EEA Order 1994 v Združenem kraljestvu prebival štiri leta ter tam še naprej prebiva, lahko zahteva, da se v njegovo dovoljenje za prebivanje ali potrdilo o prebivanju zabeleži, da ima pravico, da stalno prebiva na ozemlju Združenega kraljestva.“

 Spora v glavni stvari

 Zadeva Baumbast

16      Ga. Baumbast, kolumbijska državljanka, se je maja 1990 v Združenem kraljestvu poročila z g. Baumbastom, ki je nemški državljan. Njuno družino sestavljata dve hčerki, starejša, M.-F. Sarmiento, ki je nezakonska hči ge. Baumbast in ima kolumbijsko državljanstvo, ter, mlajša, I. Baumbast, ki ima dvojno, nemško in kolumbijsko, državljanstvo.

17      Iz predložitvenega sklepa izhaja, da so se za namene predloga za sprejetje predhodne odločbe stranke v glavni stvari dogovorile, da se glede na to, da gre za vprašanja prava Skupnosti, šteje, da je M.-F. Sarmiento družinski član družine g. Baumbasta. Zato je v predložitvenem sklepu navedena kot ena od dveh otrok v tej družini.

18      Članom družine Baumbast je bila junija 1990 izdana izkaznica za prebivanje, veljavna za pet let. G. Baumbast je od leta 1990 do 1993 v Združenem kraljestvu izvajal gospodarsko dejavnost, sprva kot delavec, pozneje pa kot direktor svojega podjetja. Toda ker po propadu svojega podjetja ni dobil dovolj dobro plačanega dela v Združenem kraljestvu, je bil od leta 1993 zaposlen pri nemških družbah, ki so delovale na Kitajskem in v Lesotu. Čeprav je g. Baumbast od takrat občasno iskal delo v Združenem kraljestvu, se njegov poklicni položaj do dneva izdaje predložitvenega sklepa ni spremenil.

19      G. in ga. Baumbast sta imela v zadevnem obdobju v lasti hišo v Združenem kraljestvu, hčerki pa sta tam hodili v šolo. Socialnih dajatev niso prejemali in glede na to, da so imeli popolno zdravstveno zavarovanje v Nemčiji, so po potrebi hodili tja na zdravljenje.

20      Ga. Baumbast je maja 1995 vložila prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje („indefinite leave to remain“) v Združenem kraljestvu, zase in za druge člane svoje družine. Secretary of State je januarja 1996 zavrnil podaljšanje dovoljenja za prebivanje g. Baumbasta ter podaljšanje potrdil o prebivanju ge. Baumbast in njenih otrok.

21      12. januarja 1998 je bila zoper to zavrnitev vložena pritožba pri Immigration Adjudicator (Združeno kraljestvo). Immigration Adjudicator je poudaril, da g. Baumbast ni ne delavec ne oseba, ki bi imela splošno pravico do prebivanja iz Direktive 90/364. Glede otrok je Immigration Adjudicator odločil, da imajo neodvisno pravico do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68. Poleg tega je razsodil, da ima ga. Baumbast pravico prebivanja za obdobje, v katerem otroci uživajo pravice iz člena 12 navedene uredbe. Immigration Adjudicator je menil, da pravice ge. Baumbast izhajajo iz obveznosti držav članic iz te določbe, da si prizadevajo tem otrokom omogočiti čim boljše pogoje izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja.

22      G. Baumbast je zoper odločitev Immigration Adjudicator vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču. Secretary of State pa je pri predložitvenem sodišču vložil pritožbo zoper odločitev glede ge. Baumbast in njenih dveh otrok.

 Zadeva R

23      R, ameriška državljanka, ima iz svojega prvega zakona s francoskim državljanom dva otroka, ki imata dvojno, francosko in ameriško, državljanstvo. Leta 1990 se je nastanila v Združenem kraljestvu kot žena državljana Skupnosti, ki ima pravice po Pogodbi ES, in je dobila dovoljenje, da prebiva v Združenem kraljestvu do oktobra 1995.

24      R in njen prvi mož sta se ločila septembra 1992, vendar takrat Secretary of State ni sprejel nobenih ukrepov glede statusa priseljenke R, ta pa je še naprej prebivala v Združenem kraljestvu. V skladu s pogoji ločitve sta otroka morala ostati s svojo materjo v Angliji in Walesu najmanj pet let od dneva ločitve ali toliko, kolikor bi določili stranki z medsebojnim sporazumom. Po ločitvi sta otroka imela redne stike z očetom, ki še naprej prebiva in dela v Združenem kraljestvu ter si z njuno materjo deli odgovornost za njuno vzgojo, tako po čustveni kot finančni plati.

25      Iz spisa v postopku v glavni stvari izhaja, da je R med bivanjem v Združenem kraljestvu kupila hišo in ustanovila agencijo za notranje oblikovanje, v katero je vložila veliko denarja. Leta 1997 se je ponovno poročila z državljanom Združenega kraljestva.

26      Oktobra 1995 je bila za R in njeni dve hčerki vložena prošnja za dovoljenje za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu na podlagi nacionalnega prava. Pravica do stalnega prebivanja v Združenem kraljestvu je bila 3. decembra 1996 podeljena otrokoma, kot družinskima članoma delavca migranta. Prošnja glede R pa je bila zavrnjena, ker je Secretary of State menil, da položaj družine ni tako poseben, da bi upravičil izvajanje njegove diskrecijske pravice. Menil je, da so otroci zadosti mladi, da bi se prilagodili življenju v Združenih državah, če bi morali tja spremljati svojo mater.

27      Eno izmed vprašanj, ki se je postavilo v okviru pritožbe, vložene pri Immigration Adjudicator zoper zavrnitev Secretary of State, da R dovoli stalno prebivanje, je bilo, ali zavrnitev škoduje pravicam, ki jih imajo njeni otroci na podlagi prava Skupnosti, da se izobražujejo in živijo v Združenem kraljestvu, ter pravici do družinskega življenja. Immigration Adjudicator je to pritožbo zavrnil z odločbo, na katero se je R pritožila pri Immigration Appeal Tribunal.

 Vprašanja za predhodno odločanje

28      Glede na to, da spora, predložena Immigration Appeal Tribunal, zahtevata razlago člena 18 ES in Uredbe št. 1612/68, je to prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Vprašanja, skupna obema zadevama:

1.      a)     Ali imajo otroci državljana Evropske unije, ki so tudi sami državljani Unije in so med osnovnošolskim izobraževanjem nastanjeni v državi članici, medtem ko ima njihov oče (ali eden od staršev) pravico do prebivanja kot delavec v tej državi članici, katere državljan ni (država gostiteljica), pravico, da prebivajo v državi gostiteljici, da bi se splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS)?

b)      Če se odgovor na zgornje vprašanje lahko razlikuje glede na to, ali:

i)      so njihovi starši ločeni;

ii)      je le eden od staršev državljan Evropske unije in ta ni več delavec v državi gostiteljici;

iii)      otroci niso državljani Evropske unije;

katera merila morajo uporabiti nacionalni organi?

2.      Ali je treba obveznost države gostiteljice, da si prizadeva, da otrokom, ki imajo pravico do prebivanja v državi gostiteljici, da bi se splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68, „omogoči čim boljše pogoje izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja“, razlagati tako, da omogoča tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za otroke (‚primary carer‘), ne glede na to, ali je državljan Unije, da prebiva skupaj z njimi, tako da se omogoči izvajanje zgoraj navedene pravice, ne glede na to, da:

i)      so njihovi starši ločeni; ali

ii)      njihov oče, ki je državljan Evropske unije, ni več delavec v državi gostiteljici?

Vprašanja v zvezi z zadevo Baumbast

3.      a)     Ali ima g. Baumast glede na dejansko stanje v zadevi lahko kot državljan Evropske unije pravico do prebivanja, ki se v skladu s členom 18 ES (prej člen 8a) neposredno uporabi v drugi državi članici Unije, če nima več pravice do prebivanja kot delavec v skladu s členom 39 ES (prej člen 48) in če nima pravice do prebivanja v državi gostiteljici na podlagi nobene druge določbe prava Skupnosti?

b)      Ali imajo, če je odgovor pritrdilen, njegova žena in njegovi otroci torej pravice, ki izhajajo iz prebivanja, dela in drugih pravic?

c)      Ali imajo, če je odgovor pritrdilen, te pravice na podlagi členov 11 in 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68 ali na podlagi drugih določb prava Skupnosti (in če da, katerih)?

4.      a)     Če odgovor na zgornje vprašanje ne bi bil ugoden za državljana Unije, ali njegovi družinski člani obdržijo izvedene pravice, ki so jih kot družinski člani izvorno pridobili s tem, da so se delavcu pridružili v Združenem kraljestvu?

b)      Kakšni pogoji se uporabljajo, če je odgovor pritrdilen?“

 Dopustnost prvih dveh vprašanj za predhodno odločanje

29      Uvodoma je treba ugotoviti, da iz stališč, predloženih Sodišču, izhaja, da so med začetkom postopka v glavni stvari in predlogom za sprejetje predhodne odločbe ga. Baumbast in njena otroka ter R pridobili dovoljenja za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu. V primeru R je treba dodelitev tega dovoljenja najbrž pripisati temu, da je sklenila zakonsko zvezo z državljanom Združenega kraljestva, čeprav predložitveno sodišče v zvezi s tem ni predložilo nobenega pojasnila. Tako le g. Baumbast ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje.

30      V teh okoliščinah je treba preizkusiti, ali sta dopustni prvi vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče.

31      Postopek iz člena 234 ES je način sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim Sodišče tem sodiščem daje napotke glede razlage prava Skupnosti, ki jih potrebujejo za odločitev v sporu, o katerem odločajo (glej sodbo z dne 8. novembra 1990 v zadevi Gmurzynska-Bscher, C-231/89, Recueil, str. I‑4003, točka 18).

32      Iz tega izhaja, da je izključno stvar nacionalnih sodišč, pred katerimi poteka spor in ki so pristojna za izdajo sodne odločbe, da ob upoštevanju posebnosti vsake zadeve presojajo o nujnosti sprejetja predhodne odločbe za izdajo njihove sodbe in o pomembnosti vprašanj, ki jih predložijo Sodišču. Če se torej vprašanja, ki so jih predložila nacionalna sodišča, nanašajo na razlago prava Skupnosti, je Sodišče načeloma dolžno o njih odločati (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Gmurzynska‑Bscher, točki 19 in 20).

33      V okviru delitve sodniških nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, določene v členu 234 ES, Sodišče načeloma odloči o vprašanjih za predhodno odločanje, ne da bi upoštevalo okoliščine, v katerih so mu nacionalna sodišča predložila vprašanja in v katerih nameravajo uporabiti določbo prava Skupnosti, za razlago katere so ga zaprosila (glej zgoraj navedeno sodbo Gmurzynska-Bscher, točka 22).

34      Drugače bi bilo le, če bi se izkazalo, da je bil postopek iz člena 234 ES zlorabljen in dejansko uporabljen zato, da bi Sodišče odločalo, ne da bi obstajal dejanski spor, ali če bi bilo očitno, da se določba prava Skupnosti, ki je bila Sodišču predložena v razlago, niti neposredno niti posredno ne more uporabiti v okoliščinah obravnavanega primera (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Gmurzynska-Bscher, točka 23, in sodbo z dne 17. julija 1997 v zadevi Giloy, C‑130/95, Recueil, str. I-4291, točka 22).

35      Dovoljenja za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu so bila ge. Baumbast in njenim otrokom podeljena 23. junija 1998, torej pred sklepom predložitvenega sodišča z dne 28. maja 1999, R. pa pozneje, in sicer na dan, ki ni natančno določen.

36      Vendar iz navedb, podanih na obravnavi, izhaja, da so bila ta dovoljenja podeljena po britanskem pravu in da vprašanja glede pravic, ki jih zainteresiranim osebam daje pravo Skupnosti, niso bila razrešena.

37      Prav tako je treba ugotoviti, da so bila vprašanja postavljena v okviru dejanskega spora in da je predložitveno sodišče Sodišču predložilo opis njihovega dejanskega in pravnega okvira ter razloge, zaradi katerih je menilo, da je odgovor na ta vprašanja potreben za sprejetje odločitve.

38      Iz zgoraj navedenega izhaja, da sta prvi vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, dopustni.

 Prvo vprašanje

39      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali imajo otroci državljana Evropske unije, ki so se v državi članici nastanili, medtem ko je eden od njihovih staršev v tej državi članici imel pravico do prebivanja kot delavec migrant, pravico, da tam prebivajo, da bi se splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68, tudi če sta se starša medtem ločila, če je le eden od staršev državljan Unije in če ta ni več delavec migrant v državi članici gostiteljici ali če otroci niso državljani Unije.

 Stališča, predložena Sodišču

40      Čeprav R in družina Baumbast priznavata, da pravica do prebivanja in pravica do vpisa v šolski sistem države članice gostiteljice, določeni v členih 10 in 12 Uredbe št. 1612/68, nista neomejeni, trdita, da so pogoji za pridobitev pravic iz člena 12 te uredbe v obravnavanih zadevah v glavni stvari izpolnjeni. V zadevi R naj namreč nič ne bi kazalo na to, da so otroci prenehali biti člani družine svojega očeta, ki še naprej dela v državi članici gostiteljici. V zadevi Baumbast pa naj bi bila edina okoliščina, na podlagi katere bi bilo lahko ugotovljeno, da so otroci prenehali izpolnjevati pogoje iz člena 12 te uredbe, ta, da njihov oče ne dela več v tej državi. Vendar pa v skladu s sodbo z dne 15. marca 1989 v zadevi Echternach in Moritz (389/87 in 390/87, Recueil, str. 723) ta okoliščina naj ne bi vplivala na ohranitev njihovih pravic.

41      Vlada Združenega kraljestva in nemška vlada prav tako trdita, da pravice otroka delavca migranta iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 načeloma ostanejo v veljavi, tudi če starši zapustijo državo članico gostiteljico.

42      Nemška vlada kljub temu trdi, da v skladu z zgoraj navedeno sodbo Echternach in Moritz člen 12 Uredbe št. 1612/68 otroku priznava pravico do prebivanja le, če šolanja ne bi mogel nadaljevati v matični državi članici.

43      Vlada Združenega kraljestva glede zadeve R posebej zatrjuje, da imajo otroci R pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, ker ima njun oče, čeprav sta z R ločena, še naprej pravice kot delavec migrant v Združenem kraljestvu.

44      Komisija glede zadeve R trdi, da čeprav sta starša ločena, če eden ohrani status delavca migranta v državi članici gostiteljici, imajo otroci še naprej pravico do prebivanja na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68 in pravico do dostopa do izobraževanja na podlagi člena 12 iste uredbe.

45      Komisija glede zadeve Baumbast v skladu z zgoraj navedeno sodbo Echternach in Moritz zatrjuje, da otrok delavca migranta ohrani položaj družinskega člana tega delavca v smislu Uredbe št. 1612/68, kadar se otrokova družina vrne v matično državo članico, otrok pa ostane v državi članici gostiteljici, da bi nadaljeval šolanje, ki ga ne bi mogel nadaljevati v matični državi članici.

46      Komisija meni, da čeprav je bilo dejansko stanje v zgoraj navedeni sodbi Echternach in Moritz posebno, ker otrok šolanja ni mogel nadaljevati v matični državi članici, je Sodišče člen 12 Uredbe št. 1612/68 razlagalo široko. Položaj otrok družine Baumbast naj se ne bi veliko razlikoval od položaja v navedeni sodbi in zato naj na prvi pogled ne bi bilo nobenega razloga, ki bi pripeljal do drugačnega izida. Komisija ugotavlja, da če Sodišče sledi razlagi iz te sodbe, da potem otroci družine Baumbast lahko še naprej prebivajo v Združenem kraljestvu, da bi izvrševali svoje pravice, ki jim jih zagotavlja člen 12 Uredbe št. 1612/68.

 Presoja Sodišča

47      Da bi primerno odgovorili na prvo vprašanje, je treba razlikovati med položajema, v zvezi s katerima predložitveno sodišče postavlja svoje vprašanje.

48      Uvodoma je treba opozoriti, da člen 1(1) Uredbe št. 1612/68 v zvezi s statusom delavca migranta določa, da ima vsak državljan države članice – ne glede na svoje prebivališče – pravico, da v drugi državi članici sprejme zaposlitev in se zaposli.

49      Glede zadeve Baumbast iz spisa izhaja, da se ta zadeva razlikuje od zadeve R, glede na to, da g. Baumbast, ki je nemški državljan ter je bil v Združenem kraljestvu več let zaposlen in je tudi izvajal samostojno dejavnost ter tam še naprej živi, v Združenem kraljestvu ne dela več. V teh okoliščinah predložitveno sodišče sprašuje, ali njegovi otroci lahko nadaljujejo šolanje v Združenem kraljestvu na podlagi določb člena 12 Uredbe št. 1612/68.

50      V zvezi s tem je treba opozoriti, da cilj Uredbe št. 1612/68, in sicer prosti pretok delavcev, zahteva, zato da bi bilo to zagotovljeno ob spoštovanju svobode in dostojanstva, optimalne razmere vključitve družine delavca Skupnosti v okolje države članice (glej sodbo z dne 13. novembra 1990 v zadevi Di Leo, C‑308/89, Recueil, str. I‑4185, točka 13).

51      Kot je Sodišče poudarilo v točki 21 zgoraj navedene sodbe Echternach in Moritz, je nujno potrebno, da bi tako vključevanje lahko uspelo, da ima otrok delavca Skupnosti možnost, da se šola in izobražuje v državi članici gostiteljici, kot je izrecno določeno v členu 12 Uredbe št. 1612/68, zato da bi šolanje oziroma izobraževanje uspešno končal.

52      V takih okoliščinah, kot so okoliščine v zadevi Baumbast, bi preprečevanje, da otrok državljana Unije nadaljuje šolanje v državi članici, s tem da se mu zavrne dovoljenje za prebivanje, lahko tega državljana odvrnilo od izvrševanja pravic prostega pretoka, ki so določene v členu 39 ES, in bi tako ustvarilo oviro za učinkovito izvrševanje svobode, ki jo tako zagotavlja Pogodba ES.

53      Če je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Echternach in Moritz poudarilo, da zadevni otrok po vrnitvi očeta v njegovo matično državo članico tam ne more nadaljevati izobraževanja zaradi nepriznavanja diplom, potem je Sodišče v skladu s ciljem vključitve družinskih članov delavcev migrantov iz Uredbe št. 1612/68 s tem v bistvu želelo zagotoviti, da bi se otrok enega izmed takih delavcev delavca v državi članici gostiteljici lahko šolal in izobraževal pod nediskriminatornimi pogoji, tako da bi šolanje oziroma izobraževanje uspešno dokončal (prav tako glej sodbo z dne 27. septembra 1988 v zadevi Komisija proti Belgiji, 42/87, Recueil, str. 5445, točka 10).

54      To, da se otrokom državljana Unije, ki so v položaju, kot je položaj otrok g. Baumbasta, dovoli, da šolanje v državi članici gostiteljici nadaljujejo le, kadar ni mogoče, da bi ga nadaljevali v matični državi članici, ne bi bilo namreč le v nasprotju z besedilom člena 12 Uredbe št. 1612/68, ki določa, da imajo otroci državljana države članice, „ki je ali je bil zaposlen“ na ozemlju druge države članice, pravico do dostopa do izobraževanja, temveč tudi v nasprotju z njenim duhom.

55      Ozka razlaga te določbe, ki jo je predlagala nemška vlada, se zato ne sprejme.

56      Glede vprašanja, ali dejstvo, da otroci niso državljani Unije, lahko vpliva na odgovor na prvo vprašanje, je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 10 Uredbe št. 1612/68 potomce delavca Skupnosti, ki so stari manj kot enaindvajset let ali so vzdrževani družinski člani, ne glede na njihovo državljanstvo, šteti za člane njegove družine, ki imajo pravico, da se tem delavcem pridružijo in s tem pravico do dostopa do šolskega sistema v skladu s členom 12 te uredbe.

57      Pravico pridružiti se delavcu migrantu, ki jo imajo „njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani“, je poleg tega treba razlagati tako, da koristi potomcem tega delavca in potomcem njegovega zakonca. Ozka razlaga te določbe, po kateri imajo le skupni otroci delavca migranta in njegovega zakonca pravico, da se jima pridružijo, bi bila namreč v nasprotju z zgoraj navedenim ciljem Uredbe št. 1612/68.

58      Glede zadeve R pa imata zadevna otroka kot družinska člana delavca, državljana države članice, ki je zaposlen na ozemlju druge države članice, pravico do prebivanja in pravico do šolanja na podlagi členov 10 in 12 Uredbe št. 1612/68.

59      Kot izhaja iz točke 50 te sodbe, je namreč namen teh določb olajšati vključevanje delavca migranta in njegove družine v državo članico gostiteljico, da bi se dosegel cilj Uredbe št. 1612/68, in sicer prosti pretok delavcev ob spoštovanju svobode in dostojanstva.

60      Čeprav sta se R in njen prvi mož medtem ločila, pa iz spisa izhaja, da je ta še naprej zaposlen v Združenem kraljestvu in ima torej status delavca, državljana države članice, ki je zaposlen na ozemlju druge države članice v smislu členov 1 in 10 Uredbe št. 1612/68.

61      V teh okoliščinah iz določb Uredbe št. 1612/68, zlasti pa iz njenih členov 10 in 12, jasno izhaja, da imata otroka prvega moža R še naprej pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici in pravico, da se tam šolata pod istimi pogoji kot državljani te države.

62      Dejstvo, da otroka prvega moža R z njim ne živita stalno, ne vpliva na pravice, ki jih imata na podlagi členov 10 in 12 Uredbe št. 1612/68. Člen 10 te uredbe, ki določa, da ima družinski član delavca migranta pravico, da se delavcu pridruži, ne zahteva, da član zadevne družine tam stalno prebiva, temveč le, kot določa odstavek 3 tega člena, da delavec razpolaga s primernim stanovanjem za svojo družino (glej sodbo z dne 13. februarja 1985 v zadevi Diatta, 267/83, Recueil, str. 567, točka 18).

63      Glede na zgoraj navedeno je na prvo vprašanje treba odgovoriti tako, da imajo otroci državljana Evropske unije, ki so se v državi članici nastanili, medtem ko je eden od njihovih staršev izvrševal pravico do prebivanja kot delavec migrant v tej državi članici, pravico, da tam prebivajo, da bi se v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68 tam splošno izobraževali. Dejstvo, da sta se starša zadevnih otrok medtem ločila, dejstvo, da je samo eden od staršev državljan Unije in da ta ni več delavec migrant v državi članici gostiteljici, ali dejstvo, da otroci niso državljani Unije, v zvezi s tem nima nobenih posledic.

 Drugo vprašanje

64      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba, kadar imajo otroci pravico do prebivanja v državi gostiteljici, da bi se splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68, to določbo razlagati tako, da omogoča tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za otroke, ne glede na njegovo državljanstvo, da prebiva skupaj z njimi, tako da se omogoči izvajanje zgoraj navedene pravice, čeprav sta se starša medtem ločila ali čeprav eden od staršev, ki je državljan Evropske unije, ni več delavec migrant v državi članici gostiteljici.

 Stališča, predložena Sodišču

65      R in družina Baumbast menita, da je skupnostne določbe treba razlagati široko, zato da bi bile pravice, ki so z njimi podeljene, učinkovite, zlasti ko gre za tako temeljno pravico, kot je pravica do družinskega življenja. Ko gre za mladoletne otroke, ki so vse svoje življenje preživeli z materjo in z njo še naprej živijo, torej menita, da to, da se materi zavrne podelitev pravice do prebivanja med njihovim šolanjem, pomeni kršitev njihovih pravic, kar onemogoča njihovo izvrševanje. Prav tako zatrjujeta, da taka zavrnitev pomeni nesorazmeren poseg v družinsko življenje v nasprotju s členom 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

66      Vlada Združenega kraljestva in nemška vlada ter Komisija predlagajo Sodišču, naj na drugo vprašanje odgovori nikalno. Trdijo, da na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 ni mogoče ugotoviti pravice do prebivanja v korist staršev, državljanov tretjih držav. Njihove pravice naj bi bile ugotovljene pod pogoji, ki neposredno urejajo izvrševanje prostega pretoka. Po ločitvi ali prenehanju zaposlitve zakonca, ki je državljan Skupnosti, kot delavca migranta v državi članici gostiteljici naj pravo Skupnosti zakoncu, ki je državljan tretje države, ne bi podeljevalo pravice do prebivanja, izhajajoče iz pravice otrok do izobraževanja.

67      Vlada Združenega kraljestva meni, da če mora država članica gostiteljica otrokom dovoliti, da v njej prebivajo, da bi se splošno izobraževali na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, njene obveznosti, da si prizadeva tem otrokom omogočiti čim boljše pogoje izobraževanja, ni mogoče razlagati tako, da mora osebi, ki zanje skrbi, dovoliti, da z njimi prebiva. Vlada Združenega kraljestva navaja, da če bi bilo ugotovljeno, da bi zavrnitev take pravice do prebivanja neupravičeno vplivala na družinsko življenje, kot je varovano s členom 8 EKČP, bi Home Office (ministrstvo za notranje zadeve) tistemu od staršev, ki skrbi za otroka, lahko podelilo posebno pravico do prebivanja z odstopanjem od Immigration Rules.

 Presoja Sodišča

68      Najprej je treba poudariti, da je člen 12 Uredbe št. 1612/68 ter pravice, ki izhajajo iz nje, treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen te uredbe. Iz celote njenih določb izhaja, da je Svet zaradi olajšanja pretoka družinskih članov delavca po eni strani s stališča človečnosti upošteval pomembnost tega, da ima delavec ob sebi svojo družino, in po drugi strani, s katerega koli stališča, pomembnost vključevanja delavca in njegove družine v državo članico gostiteljico, brez kakršnih koli razlik pri obravnavanju glede na državljanstvo (v tem smislu glej sodbo z dne 18. maja 1989 v zadevi Komisija proti Nemčiji, 249/86, str. 1263, točka 11).

69      Kot izhaja iz odgovora na prvo vprašanje, je namen člena 12 Uredbe št. 1612/68 zlasti otrokom delavca Skupnosti zagotoviti, da lahko v državi članici gostiteljici začnejo in po potrebi tudi končajo šolanje, tudi če delavec Skupnosti ni več zaposlena oseba v tej državi članici.

70      Drugič, poudariti je treba, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko pravice, ki pripadajo družinskim članom delavca Skupnosti na podlagi Uredbe št. 1612/68, in tudi status delavca migranta v določenih okoliščinah obstajajo tudi po prenehanju delovnega razmerja (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Echternach in Moritz, točka 21, in sodbo z dne 12. maja 1998 v zadevi Martínez Sala, C 85/96, Recueil, str. I‑2691, točka 32).

71      V okoliščinah, kot so okoliščine v obravnavanih primerih v glavni stvari, kadar imajo otroci na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 pravico, da svoje šolanje nadaljujejo v državi članici gostiteljici, medtem ko starši, ki za njih skrbijo, tvegajo, da bodo izgubili svoje pravice do prebivanja, v enem primeru zaradi ločitve od delavca migranta in v drugem primeru, ker eden od staršev, ki je bil v državi članici gostiteljici zaposlen kot delavec migrant, tam ne dela več, je jasno, da lahko odločitev, da starši ne smejo ostati v državi članici gostiteljici med šolanjem svojih otrok, tem otrokom odvzame pravico, ki jim jo je priznal zakonodajalec Skupnosti.

72      Poleg tega je v skladu s sodno prakso Sodišča treba Uredbo št. 1612/68 razlagati ob upoštevanju zahteve po spoštovanju družinskega življenja iz člena 8 EKČP, ki je ena temeljnih pravic, ki jih v skladu z ustaljeno sodno prakso priznava pravo Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 10).

73      Pravica otroka delavca migranta, da se v državi članici gostiteljici šola v čim boljših pogojih, ki jo priznava člen 12 Uredbe št. 1612/68, nujno pomeni, da ima ta otrok pravico, da ga spremlja oseba, ki zanj dejansko skrbi, in da torej ta oseba z njim lahko prebiva v tej državi članici med njegovim šolanjem. Zavrnitev podelitve dovoljenja za prebivanje tistemu od staršev, ki za otroka, ki izvršuje svojo pravico do šolanja v državi članici gostiteljici, dejansko skrbi, bi kršila to pravico.

74      Glede utemeljitve Komisije, da pravica do prebivanja v korist osebe, ki ni otrok delavca migranta, ne more izhajati iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, ker je to pogoj sine qua non za vsako pravico na podlagi te določbe, je treba opozoriti, da upoštevajoč kontekst in namene, ki jih zasleduje Uredba št. 1612/68, zlasti pa njen člen 12, tega ni mogoče razlagati ozko (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Diatta, točka 17) in mu v nobenem primeru ni mogoče odvzeti njenega polnega učinka.

75      Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da kadar imajo otroci pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, da bi se tam splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68, je treba to določbo razlagati tako, da tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za otroke, ne glede na njegovo državljanstvo, omogoča, da prebiva skupaj z njimi, tako da se omogoči izvajanje te pravice, ne glede na to, da so se starši medtem ločili ali da starš, ki je državljan Evropske unije, ni več delavec migrant v državi članici gostiteljici.

 Tretje vprašanje

76      Predložitveno sodišče s prvim delom tretjega vprašanja v bistvu sprašuje, ali ima lahko državljan Evropske unije, ki v državi članici gostiteljici nima več pravice do prebivanja kot delavec migrant, kot državljan Unije pravico do prebivanja ob neposredni uporabi člena 18(1) ES.

 Stališča, predložena Sodišču

77      G. Baumbast meni, da okoliščina, da je pravica do prostega prebivanja na ozemlju držav članic iz člena 18 ES podvržena omejitvam, določenim s Pogodbo ES, tej pravici ne odvzema neposrednega učinka. To določbo naj bi bilo treba razlagati tako, da g. Baumbast, medtem ko dela zunaj Evropske unije, še naprej izvršuje pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu. Taka uporaba člena 18 ES naj bi omogočala izvrševanje pravice do prostega pretoka iz Pogodbe ES le na podlagi dokazila o državljanstvu, vendar naj bi kljub temu ostala v skladu z že obstoječo zakonodajo s tega področja.

78      Vlada Združenega kraljestva in nemška vlada zatrjujeta, da pravica do prebivanja ne more izhajati neposredno iz člena 18(1) ES. Omejitve in pogoji, določeni v tem odstavku, naj bi dokazovali, da ne gre za samostojno določbo.

79      Komisija s poudarkom na političnem in pravnem pomenu člena 18 ES trdi, da so prav iz besedila te določbe, zlasti pa iz njenega odstavka 1, razvidne njene omejitve. Glede na zdajšnje stanje prava Skupnosti, naj bi bila pravica do gibanja in prebivanja, ki je določena v tem členu, podvržena že obstoječim primarnim in sekundarnim pravilom, ki opredeljujejo kategorije oseb, ki se jim te pravice lahko priznajo. Te pravice naj bi ostale povezane z gospodarsko dejavnostjo ali z zadostnimi sredstvi. Ker naj bi tretje vprašanje za predhodno odločanje temeljilo na predpostavki, da g. Baumbast ne razpolaga z nobeno drugo določbo prava Skupnosti, na kateri bi lahko utemeljeval svojo pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu, Komisija ugotavlja, da se v zdajšnjem stanju prava in v takih okoliščinah, ne more uspešno sklicevati na člen 18 ES.

 Presoja Sodišča

80      V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravica državljanov države članice, da vstopijo na ozemlje druge države članice in da tam prebivajo, pravica, ki jo neposredno podeljuje Pogodba ES, v določenih primerih pa določbe, sprejete za njeno izvajanje (glej zlasti sodbo z dne 8. aprila 1976 v zadevi Royer, 48/75, Recueil, str. 497, točka 31).

81      Čeprav je res, da je Sodišče pred začetkom veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji pojasnilo, da je ta pravica do prebivanja, ki jo Pogodba ES neposredno podeljuje, podvržena pogoju izvajanja gospodarske dejavnosti v smislu členov 48, 52 in 59 Pogodbe ES (po spremembi postali členi 39 ES, 43 ES in 49 ES) (glej sodbo z dne 5. februarja 1991 v zadevi Roux, C-363/89, Recueil, str. I-273, točka 9), je bilo pozneje s Pogodbo ES uvedeno državljanstvo Unije in je bila s členom 18(1) ES priznana pravica vsem državljanom, da se prosto gibljejo in prebivajo na ozemlju držav članic.

82      Na podlagi člena 17(1) ES so državljani Unije vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Namen statusa državljana Unije je, da postane temeljni status državljanov držav članic (v tem smislu glej sodbo z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk, C-184/99, Recueil, str. I-6193, točka 31).

83      Poleg tega Pogodba o Evropski Uniji ne zahteva, da državljani Unije izvajajo poklicno dejavnost kot zaposlene ali samozaposlene osebe, da bi pridobili pravice iz drugega dela Pogodbe ES v zvezi z državljanstvom Unije. Na podlagi besedila te pogodbe prav tako ni mogoče šteti, da so državljanom Unije, ki so se nastanili v drugi državi članici, da bi se tam zaposlili, odvzete pravice, ki jim jih na podlagi tega državljanstva podeljuje pogodba ES, ko ta zaposlitev preneha.

84      Zlasti glede pravice do prebivanja na ozemlju držav članic, določene v členu 18(1) ES, je treba ugotoviti, da je ta neposredno priznana vsakemu državljanu Unije z jasno in natančno določbo Pogodbe ES. G. Baumbast ima torej pravico, da se kot državljan države članice in torej kot državljan Unije sklicuje na člen 18(1) ES.

85      Res je, da se ta pravica do prebivanja državljanov Unije na ozemlju druge države članice prizna ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbo ES, ter z ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.

86      Uporaba omejitev in pogojev iz člena 18(1) ES za izvrševanje te pravice do prebivanja pa je vendarle predmet sodnega nadzora. Zato morebitne omejitve in pogoji v zvezi s to pravico ne preprečujejo priznanja pravic posameznikom na podlagi določb člena 18(1) ES, to je pravic, ki jih lahko ti uveljavljajo v sodnem postopku in so jih nacionalna sodišča dolžna varovati (v tem smislu glej sodbo z dne 4. decembra 1974 v zadevi Van Duyn, 41/74, Recueil, str. 1337, točka 7).

87      Glede omejitev in pogojev, ki izhajajo iz določb sekundarnega prava, člen 1(1) Direktive 90/364 določa, da države članice od državljanov države članice, ki želijo pridobiti pravico do prebivanja na njihovem ozemlju, lahko zahtevajo, da imajo sami in njihovi družinski člani zdravstveno zavarovanje, ki pokriva vsa tveganja v državi članici gostiteljici, ter da imajo zadostna sredstva, ki zagotavljajo, da med prebivanjem ne obremenjujejo sistema socialne pomoči države članice gostiteljice.

88      Glede uporabe teh pogojev za zadevo Baumbast je treba poudariti, da iz spisa izhaja, da je g. Baumbast opravljal dejavnost kot zaposlena oseba v tretjih državah za nemška podjetja in da niti on niti njegova družina niso prejemali socialne pomoči v državi članici gostiteljici. V teh okoliščinah ni bilo izpodbijano, da g. Baumbast izpolnjuje pogoj obstoja zadostnih sredstev, določen z Direktivo 90/364.

89      Glede pogoja zdravstvenega zavarovanja iz spisa izhaja, da imajo g. Baumbast in njegovi družinski člani popolno zdravstveno zavarovanje v Nemčiji. Zdi se, da je Immigration Adjudicator ugotovil, da to zdravstveno zavarovanje ni moglo pokrivati nujnega zdravljenja, ki se izvaja v Združenem kraljestvu. Predložitveno sodišče mora preveriti resničnost te ugotovitve ob upoštevanju določb Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL L 149, str. 2). Zlasti je treba upoštevati člen 19(1)(a) te uredbe, ki zagotavlja, da pristojna država članica delavcu, ki je zaposlena ali samozaposlena oseba in prebiva v drugi državi članici ter potrebuje zdravljenje na ozemlju države članice, kjer prebiva, zagotovi pravico do storitev za primer bolezni, ki jih nudi nosilec v slednji državi.

90      Omejitve in pogoji iz člena 18 ES in Direktive 90/364 v vsakem primeru izhajajo iz zamisli, da je pravica državljanov Unije do prebivanja lahko podrejena legitimnim interesom držav članic. V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz četrte uvodne izjave Direktive 90/364 izhaja, da upravičenci do pravice prebivanja ne smejo „pretirano“ obremeniti javnih financ države članice gostiteljice.

91      Navedene omejitve in pogoje pa je vendarle treba uporabiti ob upoštevanju meja, ki jih postavlja pravo Skupnosti, in v skladu s splošnimi načeli tega prava, zlasti z načelom sorazmernosti. To pomeni, da morajo biti v ta namen sprejeti nacionalni ukrepi, ki so primerni in nujni za dosego zasledovanega cilja (v tem smislu glej sodbo z dne 2. avgusta 1993 v zadevi Alluè in drugi, C-259/91, C‑331/91 in C‑332/91, Recueil, str. I‑4309, točka 15).

92      Zaradi uporabe načela sorazmernosti v okoliščinah zadeve Baumbast je treba najprej opozoriti, da ni bilo izpodbijano, da g. Baumbast razpolaga z zadostnimi sredstvi v smislu Direktive 90/364; drugič, da je več let delal in torej tudi zakonito prebival v državi članici gostiteljici; tretjič, da je v tem obdobju v državi članici gostiteljici prebivala tudi njegova družina in je tam tudi ostala po prenehanju zaposlitve ali samozaposlitve v tej državi; četrtič, da niti g. Baumbast niti njegovi družinski člani niso obremenili javnih financ države članice gostiteljice, ter petič, da imajo g. Baumbast in njegova družina popolno zdravstveno zavarovanje v drugi državi članici Unije.

93      V teh okoliščinah bi zavrnitev dovoljenja, da g. Baumbast izvršuje svojo pravico do prebivanja, ki mu je dana s členom 18(1) ES, na podlagi določb Direktive 90/364, z obrazložitvijo, da naj njegovo zdravstveno zavarovanje ne bi pokrivalo nujnega zdravljenja, ki se izvaja v državi članici gostiteljici, pomenila nesorazmeren poseg v izvrševanje te pravice.

94      Na prvi del tretjega vprašanja je torej treba odgovoriti tako, da ima lahko državljan Evropske unije, ki v državi članici gostiteljici nima več pravice do prebivanja kot delavec migrant, kot državljan Unije pravico do prebivanja ob neposredni uporabi člena 18(1) ES. Izvrševanje te pravice je podvrženo omejitvam in pogojem iz te določbe, vendar morajo pristojni organi, in če je to potrebno, nacionalna sodišča paziti, da se te omejitve in pogoji uporabljajo ob spoštovanju splošnih načel prava Skupnosti, zlasti načela sorazmernosti.

95      Z drugim in s tretjim delom tretjega vprašanja predložitveno sodišče sprašuje, ali imajo družinski člani g. Baumbasta, če ima ta pravico do prebivanja na podlagi člena 18(1) ES, pravice do prebivanja na isti podlagi. Glede na odgovore na prvi vprašanji, na ta dela tretjega vprašanja ni treba odgovoriti.

96      Glede na odgovor na prvi del tretjega vprašanja prav tako ni treba odgovoriti na četrto vprašanje.

 Stroški

97      Stroški, ki so jih priglasile vlada Združenega kraljestva in nemška vlada ter Komisija, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

o vprašanjih, ki jih je s sklepom z dne 28. maja 1999 predložilo Immigration Appeal Tribunal, razsodilo:

1)      Otroci državljana Evropske unije, ki so se v državi članici nastanili, medtem ko je eden od njihov staršev izvrševal pravico do prebivanja kot delavec migrant v tej državi članici, imajo pravico, da tam prebivajo, da bi se tam splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti. Dejstvo, da sta se starša zadevnih otrok med tem ločila, da je le eden od staršev državljan Unije in da ta ni več delavec migrant v gostujoči državi članici, oziroma dejstvo, da niti otroci niso državljani Unije, na to nikakor ne vpliva.

2)      Kadar imajo otroci pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, da bi se tam splošno izobraževali v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68, je treba to določbo razlagati tako, da tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za otroke, ne glede njegovo državljanstvo, omogoča, da prebiva skupaj z njimi, tako da se omogoči izvajanje te pravice, ne glede na to, da so se starši medtem ločili ali da tisti od staršev, ki je državljan Evropske unije, ni več delavec migrant v državi članici gostiteljici.

3)      Državljan Evropske unije, ki v državi članici gostiteljici nima več pravice do prebivanja kot delavec migrant, ima lahko kot državljan Unije pravico do prebivanja ob neposredni uporabi člena 18(1) ES. Izvrševanje te pravice je podvrženo omejitvam in pogojem iz te določbe, vendar morajo pristojni organi, in če je to potrebno, nacionalna sodišča paziti, da se te omejitve in pogoji uporabljajo ob spoštovanju splošnih načel prava Skupnosti, zlasti načela sorazmernosti.

Rodríguez Iglesias

Jann

Macken

Colneric

Von Bahr

Gulmann

Edward

La Pergola

Puissochet

Wathelet

Skouris

Cuhna Rodrigues

 

      Timmermans

 

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 17. septembra 2002.

Sodni tajnik

 

      Predsednik

R. Grass

 

       G. C. Rodríguez Iglesias


* Jezik postopka: angleščina