21994A1223(10)



Uradni list L 336 , 23/12/1994 str. 0119 - 0137
finska posebna izdaja: poglavje 11 zvezek 38 str. 0121
švedska posebna izdaja: poglavje 11 zvezek 38 str. 0121


Sporazum o izvajanju člena vii splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994

SPLOŠNE UVODNE OPOMBE

1. Primarna osnova za carinsko vrednost v smislu tega sporazuma je "transakcijska vrednost", kot jo določa člen 1. Člen 1 je treba brati skupaj s členom 8, ki med drugim predvideva prilagajanje ceni, ki je dejansko plačana, ali ceni, ki jo je treba plačati, v primerih, ko so na kupčevi strani nastali določeni elementi, za katere se šteje, da sestavljajo del carinske vrednosti, niso pa upoštevani v dejansko plačani ceni ali v ceni, ki jo je treba plačati za uvoženo blago. Člen 8 prav tako predvideva upoštevanje določenih ugodnosti v okviru transakcijske vrednosti, ki se utegnejo prenašati od kupca na prodajalca v obliki določenega blaga ali storitev kot nadomestilo za denar. Od člena 2 do 7 so določene metode ugotavljanja carinske vrednosti, kadar te ni možno določiti na podlagi člena 1.

2. Kadar carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi člena 1, bi normalno moralo priti do posveta med carinsko upravo in uvoznikom z namenom, da se ugotovi osnova vrednosti v skladu s členom 2 in 3. Možno je na primer, da ima uvoznik podatke o carinski vrednosti za enako ali podobno uvoženo blago, ki pa niso takoj na razpolago carinski upravi v pristanišču uvoza. Po drugi strani pa utegne carinska uprava imeti podatke o carinski vrednosti enakega ali podobnega uvoženega blaga, ki pa niso enostavno dostopni uvozniku. Posvetovalni postopek med obema stranema omogoča izmenjavo podatkov ob trgovinski zaupnosti z namenom, da se ugotovi prava osnova vrednosti za potrebe carinjenja.

3. Člena 5 in 6 določata osnovi za carinsko vrednost, če te ni mogoče določiti na podlagi transakcijske vrednosti uvoženega blaga ali enakega ali podobnega uvoženega blaga. Z uporabo odstavka 1 člena 5 se določa carinska vrednost na podlagi cene, po kateri se blago prodaja v taki obliki, kot je uvoženo, neodvisnemu kupcu v državi uvoza. Uvoznik ima pravico, če tako zahteva, da se blago, ki se po uvozu predeluje naprej, ovrednoti v skladu s členom 5. Z uporabo člena 6 se carinska vrednost ugotavlja na podlagi izračuna vrednosti. Metodi pomenita določene težave, zaradi česar ima uvoznik v skladu s členom 4 pravico izbirati vrstni red uporabe ene ali druge metode.

4. Člen 7 določa način ugotavljanja carinske vrednosti, če te ni možno ugotavljati na podlagi katerega koli od prejšnjih členov.

ČLANICE SE

v zvezi z mnogostranskimi trgovinskimi pogajanji;

z željo uveljavljanja ciljev GATT 1994 in zagotavljanja dodatnih koristi v mednarodni trgovini za države v razvoju;

ob spoznanju pomena določb člena VII GATT 1994, z željo razčlenjevati pravila zaradi njihove uporabe in z namenom zagotavljati večjo enotnost in zanesljivost pri njihovem izvajanju;

ob spoznanju potrebe po pravičnem, poenotenem in nevtralnem sistemu vrednotenja blaga za potrebe carinjenja, ki izključujejo uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti;

ob spoznanju, da bi morala biti v največji možni meri podlaga za vrednotenje blaga za potrebe carinjenja transakcijska vrednost blaga, ki je predmet vrednotenja;

ob spoznanju, da bi carinsko vrednotenje moralo temeljiti na enostavnih in enakovrednih merilih, ki so skladna s trgovinsko prakso, ter da morajo biti postopki vrednotenja splošno uporabni brez diskriminacije glede na vir dobavljenega blaga;

ob spoznanju, da se postopki vrednotenja ne bi smeli uporabljati v boju proti dumpingu,

SPORAZUMEJO, KOT SLEDI:

DEL I

PRAVILA CARINSKEGA VREDNOTENJA

Člen 1

1. Carinska vrednost uvoženega blaga je transakcijska vrednost oziroma cena, ki je dejansko plačana ali ki naj bi bila plačana za blago, ki se proda kot izvoz v državo uvoza, ki pa se prilagaja na podlagi določb člena 8, pod pogoji:

(a) da za kupca ni omejitev v zvezi z razpolaganjem ali uporabo blaga z izjemo omejitev, ki:

(i) so določene z zakonom ali pa jih postavljajo oblasti države uvoza;

(ii) omejujejo zemljepisno območje, na katerem je možno blago preprodajati; ali

(iii) bistveno ne vplivajo na vrednost blaga.

(b) da je prodaja ali cena na določen način pogojena ali zahteva določeno povratno korist, katere vrednosti pa ni možno določiti v zvezi z blagom, ki se vrednoti;

(c) da noben del prihodka iz katere koli kupčeve nadaljnje prodaje, razpolaganja ali uporabe blaga ne pripada neposredno ali posredno prodajalcu, razen če je možna ustrezna prilagoditev glede na določbe člena 8; in

(d) da kupec in prodajalec nista v razmerju ali če sta v razmerju, da je transakcijska vrednost sprejemljiva za carinjenje v skladu z določbami odstavka 2.

2. (a) Pri odločanju, ali je transakcijska vrednost sprejemljiva za namene odstavka 1, dejstvo, da sta kupec in prodajalec v razmerju v smislu člena 15, samo po sebi ne zadostuje za to, da se transakcijska vrednost ugotovi kot nesprejemljiva. V takih primerih je treba proučiti okoliščine v zvezi s prodajo in sprejeti transakcijsko vrednost, če razmerje ni vplivalo na ceno. Če carina glede na informacije uvoznika ali informacije, ki so drugače pridobljene, meni, da obstaja podlaga za oceno, da je razmerje vplivalo na ceno, mora podlago za tako mnenje sporočiti uvozniku, uvoznik pa mora imeti razumne možnosti za ugovor. Na zahtevo uvoznika mora biti tako sporočilo v pisni obliki.

(b) Pri prodaji med osebami, med katerimi obstaja razmerje, se transakcijska vrednost sprejme in se blago vrednoti v skladu z določbami odstavka 1, kadar koli uvoznik prikaže, da je taka vrednost približno enaka eni od vrednosti, ki je ugotovljena sočasno ali pa v približno istem času:

(i) transakcijski vrednosti pri prodaji enakega ali podobnega blaga za izvoz v isto državo uvoza kupcem, ki niso v razmerju;

(ii) carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, ki je ugotovljena v skladu z določbami člena 5;

(iii) carinski vrednost enakega ali podobnega blaga, ki je ugotovljena v skladu z določbami člena 6.

Pri uporabi zgoraj določenih preizkusov je treba upoštevati ugotovljene razlike v ravneh trgovine, v količinah, elemente člena 8 in stroške, ki nastanejo pri prodajalcu pri prodaji, pri kateri pa prodajalec in kupec nista v razmerju, ki pa niso nastali pri prodajalcu pri prodaji, v kateri sta prodajalec in kupec v razmerju.

(c) Preizkusi, ki so določeni v odstavku 2(b), se uporabijo na predlog uvoznika, vendar vselej le zaradi primerjave. Nadomestne vrednosti se ne smejo določati na podlagi odstavka 2(b).

Člen 2

1. (a) Če carinske vrednosti ni mogoče ugotoviti na podlagi določb člena 1, tedaj je carinska vrednost enaka transakcijski vrednosti enakega pri izvozu v isto državo prodanega blaga, katerega izvoz je opravljen v istem ali v približno istem času kot blago, ki se vrednoti.

(b) Pri uporabi tega člena se transakcijska vrednost enakega blaga pri prodaji na enaki trgovinski ravni in v približno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti, uporabi za ugotavljanje carinske vrednosti. Če taka prodaja ne obstaja, se uporabi enako blago, ki je prodano na drugačni trgovinski ravni in/ali v drugačnih količinah, s prilagoditvami, ki morajo upoštevati razlike v zvezi z različno trgovinsko ravnijo prodaje in/ali količino, pod pogojem, da se take prilagoditve lahko utemeljujejo z dokazili, ki jasno kažejo na razumno in točno prilagoditev, ne glede na to, ali je rezultat tega povišanje ali znižanje vrednosti.

2. Če so stroški in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek člena 8, vključeni v transakcijsko vrednost, so potrebne prilagoditve, ki nujno upoštevajo pomembnejše razlike v teh stroških in dajatvah med uvoženim blagom in enakim blagom, ki pa izhajajo iz razlik v zvezi z razdaljami in načinom prevoza.

3. Če pri uporabi tega člena pride do več kot ene transakcijske vrednosti za enako blago, se upošteva najnižja vrednost, na podlagi katere se določi carinska vrednost za uvoženo blago.

Člen 3

1. (a) Če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče ugotoviti na podlagi določb člena 1 in 2, tedaj velja kot carinska vrednost transakcijska vrednost podobnega blaga, prodanega v izvozu isti državi uvoza, ki je izvoženo sočasno ali skoraj sočasno kot blago, ki se vrednoti.

(b) Pri uporabi tega člena se za ugotavljanje carinske vrednosti uporabi transakcijska vrednost podobnega blaga pri prodaji na enaki trgovinski ravni in v bistveno enakih količinah kakor blago, ki se vrednoti. Če ni mogoče ugotoviti nobene take prodaje, se uporabi transakcijska vrednost za podobno blago, ki je prodano na drugačni trgovinski ravni in/ali v drugačnih količinah ob upoštevanju razlik, ki jih je možno pripisovati trgovinski ravni in/ali količini pod pogojem, da je možno take prilagoditve utemeljiti s predloženimi dokazili, ki jasno kažejo na razumnost in točnost takih prilagoditev, ne glede na to ali take prilagoditve pomenijo povečanje ali zmanjšanje vrednosti.

2. Če se stroški in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek člena 8, vključeni v transakcijsko vrednost, se opravi prilagoditev z namenom upoštevanja znatnih razlik v stroških in dajatvah med uvoženim in določenim podobnim blagom, ki izvirajo iz razlik v razdalji in načinu prevoza.

3. Če se pri uporabi tega člena ugotovi več kot ena transakcijska vrednost za podobno blago, se uporabi najnižja vrednost za ugotovitev carinske vrednosti uvoženega blaga.

Člen 4

Če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi člena 1, 2 in 3, se carinska vrednost ugotavlja v skladu z določbami člena 5, ali če se carinska vrednost ne more ugotoviti na podlagi tega člena, tedaj se ugotavlja na podlagi člena 6, razen če se na zahtevo uvoznika zamenja vrstni red med členoma 5 in 6.

Člen 5

1. (a) Če se uvoženo blago ali enako ali podobno uvoženo blago v državi uvoza prodaja v enakem stanju, kot je uvoženo, je osnova za carinsko vrednost na ta način uvoženega blaga v smislu tega člena cena na enoto proizvoda, po kateri se uvoženo ali enako oziroma podobno blago prodaja v največji agregirani količini sočasno ali ob približno istem času kot uvoženo blago, ki se vrednoti, osebam, ki niso v razmerju z osebami, od katerih kupujejo tako blago, ob pogoju znižanj za:

(i) provizije, ki se običajno plačujejo ali za katere obstaja dogovor o plačilu, ali običajna povišanja, ki so namenjena kot dobiček, in splošne stroške v zvezi s prodajo blaga v določeni državi uvoza, ki je enakega razreda ali enake vrste;

(ii) običajne prevozne stroške in zavarovanje in druge vezane stroške, ki nastanejo v državi uvoza;

(iii) če je ustrezno, za stroške in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek člena 8 in

(iv) carine in druge notranje dajatve, ki se plačujejo v državi uvoza v zvezi z uvozom ali prodajo blaga.

(b) Če se niti uvoženo blago niti enako ali podobno blago ne prodaja sočasno ali ob približno enakem času kot uvoz blaga, ki se vrednoti, je osnova za carinsko vrednost pod pogoji določb odstavka 1(a) cena na enoto blaga, po kateri se uvoženo blago, enako ali podobno uvoženo blago prodaja v državi uvoza v enaki obliki, kot je uvoženo, v najhitrejšem času po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne pozneje kot v 90 dneh po takem uvozu.

2. Če se v državi uvoza ne prodaja uvoženo blago niti enako ali podobno blago v enaki obliki, kot je uvoženo, tedaj se na zahtevo uvoznika določi carinska vrednost na podlagi cene enote, po kateri se uvoženo blago proda po nadaljnji predelavi v največji možni agregirani količini osebam v državi uvoza, ki niso v razmerju z osebami, od katerih tako blago kupujejo, ob tem da se ustrezno upoštevajo s predelavo dodana vrednost in znižanja, določena v odstavku 1(a).

Člen 6

1. Carinska vrednost uvoženega blaga mora v smislu določb tega člena temeljiti na izračunu vrednosti. Izračun vrednosti je sestavljen iz naslednjih vsot:

(a) strošek ali vrednost materiala in izdelave ali druge predelave, ki se uporabi pri proizvodnji uvoženega blaga;

(b) znesek, ki je namenjen kot dobiček, in splošni izdatki, enaki tistim, ki se običajno prikazujejo pri prodaji blaga istega razreda ali vrste kakor blago, ki se vrednoti in ga proizvajajo proizvajalci v državi izvoza za izvoz v državo uvoza;

(c) strošek ali vrednost vseh drugih izdatkov, ki so potrebni za to, da se ustrezno izrazi opcija vrednotenja, ki jo je izbrala država članica v skladu z odstavkom 2 člena 8.

2. Nobena članica ne sme zahtevati ali siliti katere koli osebe, ki ne prebiva na njenem ozemlju, da predloži v pregled ali da dovoli dostop do katerega koli računa ali zapisa z namenom, da se določi izračun vrednosti. Toda informacije, ki jih je dal proizvajalec blaga z namenom določanja carinske vrednosti v skladu z določbami tega člena, smejo oblasti države uvoza preverjati v drugi državi v soglasju s proizvajalcem in pod pogojem, da dovolj časa vnaprej o tem obvestijo vlado prizadete države in da ta ne nasprotuje preiskavi.

Člen 7

1. Če carinska vrednost uvoženega blaga ni določljiva v skladu z določbami členov 1 do 6, se carinska vrednost ugotavlja z uporabo razumnih sredstev v skladu z načeli in splošnimi določbami tega sporazuma in člena VII GATT 1994 in na podlagi podatkov, ki so na razpolago v državi uvoza.

2. Nobena carinska vrednost se ne sme ugotavljati v smislu določb tega člena na podlagi:

(a) prodajne cene v državi uvoza za blago, ki se proizvaja v tej državi;

(b) sistema, ki za potrebe carinjenja predvideva sprejem višje vrednosti od dveh možnih vrednosti;

(c) cene blaga na domačem trgu države izvoza;

(d) stroškov proizvodnje, ki so različni od izračunov vrednosti, določenih za enako ali podobno blago v skladu z določbami člena 6;

(e) cen blaga, namenjenega izvozu v državo, ki ni država uvoza;

(f) najmanjših carinskih vrednosti; ali

(g) arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti.

3. Če uvoznik tako zahteva, mora biti pisno obveščen o carinski vrednosti, ki je ugotovljena v skladu z določbami tega člena, in o metodi, s katero se je ugotavljala ta vrednost.

Člen 8

1. Pri ugotavljanju carinske vrednosti na podlagi določb člena 1 je k dejansko plačani ceni ali tisti, ki jo je treba plačati za uvoženo blago, treba dodati:

(a) naslednje postavke, ki bremenijo kupca in niso vključene v ceno, ki je dejansko plačana ali pa jo je treba plačati za blago:

(i) provizije in plačilo za posredovanje, razen nakupovalnih provizij;

(ii) cena za zabojnike, ki se pri carinjenju obravnava enotno z določenim blagom;

(iii) stroške pakiranja bodisi za delo ali material.

(b) ustrezno določeno vrednost za naslednje blago in storitve, ki ga oziroma jih kupec dobavi oziroma opravi neposredno ali posredno, brezplačno ali ob znižani ceni, za uporabo v zvezi s proizvodnjo in prodajo za izvoz uvoženega blaga do take mere, do katere taka vrednost ni bila vključena v dejansko plačano ceno oziroma tisto, ki jo je treba plačati za:

(i) material, sestavne dele, dele in podobne predmete, vključene v uvoženem blagu;

(ii) orodje, kalupe in podobne predmete, ki se uporabljajo pri proizvodnji uvoženega blaga;

(iii) material, porabljen pri proizvodnji uvoženega blaga;

(iv) inženiring, razvojno, umetniško, oblikovalsko delo ter načrte in skice, opravljeno drugje kakor v državi uvoza, ki je potrebno za proizvodnjo uvoženega blaga.

(c) licenčnino za blago, ki se vrednoti, mora kupec plačati bodisi neposredno ali posredno kot pogoj za prodajo blaga, ki se vrednoti, do take mere, kolikor te licenčnine niso vključene v dejansko plačano ceno ali ceno, ki jo je treba plačati;

(d) vrednost katerega koli dela prihodka iz kakršne koli poznejše preprodaje, razpolaganja ali uporabe uvoženega blaga v neposredno ali posredno korist prodajalca.

2. Pri oblikovanju svoje zakonodaje vsaka članica zagotavlja vključitev ali izključitev naslednjega iz carinske vrednosti:

(a) stroškov prevoza uvoženega blaga do pristanišča ali kraja uvoza;

(b) stroškov nakladanja, razkladanja in manipulacije v povezavi s prevozom uvoženega blaga do pristanišča ali kraja uvoza; in

(c) stroškov zavarovanja.

3. Dodatki k ceni, ki je dejansko plačana ali jo je treba plačati, se dodajajo v okviru tega člena samo na osnovi objektivnih podatkov in takih, ki jih je možno količinsko opredeliti.

4. Nobeni dodatki se ne smejo dodajati k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati, pri določanju carinske vrednosti, razen kot je določeno s tem členom.

Člen 9

1. Če je zaradi določitve carinske vrednosti potrebna zamenjava valute, se uporabi tečaj, ki so ga pristojne oblasti države uvoza objavile na ustrezen način, mora pa glede na obdobje, na katero se nanaša vsak dokument, v katerem se tečaj objavi, čim bolj točno izražati tekočo vrednost take valute v trgovinskih poslih, izražene v valuti države uvoza.

2. Uporabi se tisti tečaj, ki velja ob izvozu ali uvozu, kakor določi vsaka članica.

Člen 10

Vse informacije, ki so zaupne ali so dane na zaupni podlagi, morajo pristojne oblasti za potrebe carinskega vrednotenja strogo obravnavati kot zaupne in jih ne smejo razkriti brez izrecnega dovoljenja osebe ali vlade, ki je take informacije dala, razen če utegne nastati potreba po razkritju v okviru sodnega postopka.

Člen 11

1. Zakonodaja vsake članice mora v zvezi z določanjem carinske vrednosti zagotavljati pravico uvoznika do priziva brez kazni ali katere koli druge osebe, ki je odgovorna za plačilo carine.

2. Pravica do prvega priziva brez kazni je možna pri oblasti znotraj carinske uprave ali pri samostojnem organu, toda zakonodaja vsake članice mora zagotavljati pravico do priziva brez kazni tudi pri sodnih oblasteh.

3. Sporočilo v zvezi z odločitvijo o prizivu se mora dati vlagatelju priziva z razlogi za določeno odločitev v pisni obliki. Vlagatelja je treba obvestiti tudi o kakršni koli pravici do nadaljnjega priziva.

Člen 12

Zakoni, predpisi, sodne odločbe in upravni sklepi, ki imajo splošno veljavo in dajejo veljavo temu sporazumu, mora določena država uvoza objavljati v skladu s členom X GATT 1994.

Člen 13

Če med ugotavljanjem carinske vrednosti za uvoženo blago nastane potreba po odložitvi dokončne določitve te carinske vrednosti, mora uvoznik blaga ne glede na to imeti možnost blago dvigniti pri carini, če uvoznik, če obstaja zahteva, zagotovi zadostna jamstva v obliki kavcije, pologa ali nekega drugega primernega instrumenta, ki pokriva morebitno plačilo carine, s katero utegne biti blago obremenjeno. Zakonodaja sleherne članice mora upoštevati take okoliščine.

Člen 14

Opombe v Prilogi I k temu sporazumu so sestavni del tega sporazuma ter je treba člene tega sporazuma brati in uporabljati v povezavi z ustreznimi opombami. Prilogi II in III sta prav tako sestavni del tega sporazuma.

Člen 15

1. V tem sporazumu:

(a) "carinska vrednost uvoženega blaga" pomeni vrednost blaga za namen odmere ad valorem carine za uvoženo blago;

(b) "država uvoza" pomeni državo ali carinsko območje uvoza; in

(c) izraz "proizveden" vključuje pridelavo, predelavo in izkop.

2. V tem sporazumu:

(a) "enako blago" pomeni blago, ki je enako v vseh pogledih, vključno po fizičnih značilnostih, kakovosti in slovesu. Manjše razlike v videzu ne izključujejo blaga, ki se sicer ujema s to definicijo, iz tega, da velja kot enako blago;

(b) "podobno blago" pomeni blago, ki, četudi ni enako v vseh pogledih, ima podobne značilnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča opravljanje enakih funkcij in je lahko komercialni nadomestek. Kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke so med tistimi dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je blago podobno;

(c) izraza "enako blago" in "podobno blago" ne vključujeta, odvisno od primera do primera, blaga, ki vsebuje ali izraža inženiring, razvoj, umetniško delo, oblikovanje, in načrte in skice, kar ni upoštevano v okviru odstavka 1(b)(iv) člena 8, ker so ti elementi vključeni v državi uvoza;

(d) blaga ni možno imeti za "enako blago" ali "podobno blago", če ni proizvedeno v isti državi kot blago, ki se vrednoti;

(e) blago, ki ga proizvaja druga oseba, se upošteva le tedaj, ko ni enakega blaga ali podobnega blaga, odvisno od primera, ki ga proizvaja ista oseba kot blago, ki se vrednoti.

3. V tem sporazumu "blago istega razreda ali vrste" pomeni blago, ki spada v skupino ali vrsto blaga, ki ga proizvaja določena industrija ali industrijska panoga, ter vključuje enako ali podobno blago.

4. Za namene tega sporazuma velja, da so osebe v razmerju, samo če:

(a) so vodilni uradniki ali direktorji v poslovodstvih ene in druge osebe;

(b) so pravno priznani poslovni družabniki;

(c) so delodajalec in delojemalec;

(d) je katera koli oseba, ki je neposredni ali posredni lastnik ali nadzoruje ali je imetnik 5 odstotkov ali več navadnih delnic z glasovalno pravico ali deleža ali oboje;

(e) ena izmed njih neposredno ali posredno nadzoruje drugo;

(f) sta obe osebi neposredno ali posredno pod nadzorom tretje osebe;

(g) skupaj neposredno ali posredno nadzorujeta tretjo osebo; ali

(h) so člani iste družine.

5. Za osebe, ki so z drugo v poslovni zvezi na ta način, da so edine zastopnice, edine distributerke ali edine koncesionarke, kakor koli že opisane, druge osebe, velja, da so v razmerju za namene tega sporazuma, če ustrezajo merilom odstavka 4.

Člen 16

Na osnovi pisne zahteve mora imeti uvoznik pravico do pisne obrazložitve carinske uprave države uvoza o tem, na kakšen način je določena carinska vrednost uvoznikovega blaga.

Člen 17

V tem sporazumu se ne more nič razumeti kot omejujoče ali kot vprašljivo v zvezi s pravicami carinske uprave, da se zadovolji glede resnice ali točnosti katere koli izjave ali dokumenta ali deklaracije, ki se predloži z namenom carinskega vrednotenja.

DEL II

UPRAVLJANJE, POSVETOVANJA IN REŠEVANJE SPOROV

Člen 18

Organi

1. Ustanovi se Odbor za carinsko vrednotenje (v nadaljnjem besedilu Odbor), ki je sestavljen iz predstavnikov vsake članice. Odbor izvoli predsedujočega in se običajno sestaja enkrat letno ali tako, kot je določeno v ustreznih določbah tega sporazuma z namenom, da se članicam da priložnost za posvetovanje v zadevah v zvezi z upravljanjem sistema carinskega vrednotenja v kateri koli članici, ki utegne vplivati na izvajanje tega sporazuma ali na doseganje ciljev tega sporazuma in izvajanja takih drugih odgovornosti, ki mu jih članice utegnejo naložiti. Sekretariat WTO opravlja naloge Sekretariata Odbora.

2. Ustanovi se Tehnični odbor za carinsko vrednotenje (v nadaljnjem besedilu Tehnični odbor) pod pokroviteljstvom Sveta za carinsko sodelovanje (Customs Co-operation Council, v nadaljnjem besedilu CCC), ki ima odgovornosti, določene v Prilogi II k temu sporazumu in deluje v skladu s pravili o postopkih, ki so tam vsebovana.

Člen 19

Posvetovanja in reševanje sporov

1. Če ni drugače določeno, se uporablja Dogovor o reševanju sporov za posvetovanja in reševanje sporov na podlagi tega sporazuma.

2. Če katera koli članica meni, da je katera koli korist, ki ji pripada neposredno ali posredno na podlagi tega sporazuma, predmet izničenja ali omejevanja ali da je doseganje katerega koli cilja tega sporazuma predmet oviranja kot posledica dejavnosti druge članice ali drugih članic, sme z namenom, da doseže obojestransko zadovoljivo rešitev take zadeve, zahtevati posvetovanja z določeno članico ali članicami. Vsaka članica z razumevanjem prouči katero koli zahtevo za posvetovanje druge članice.

3. Tehnični odbor na zahtevo zagotovi nasvete in pomoč članicam, ki se udeležujejo posvetovanj.

4. Na zahtevo določene strani v sporu ali na podlagi lastne pobude sme ugotovitveni svet, ki je ustanovljen z namenom, da prouči spor v zvezi z določbami tega sporazuma, zahtevati od Tehničnega odbora, da prouči katero koli vprašanje, ki ga je treba proučiti v tehničnem smislu. Ugotovitveni svet določi mandat Tehničnega odbora v zvezi s konkretnim sporom in določi rok za prejem poročila Tehničnega odbora. Ugotovitveni svet upošteva poročilo Tehničnega odbora. Če Tehnični odbor ne more doseči enotnega mnenja v zadevi, ki je dana v obravnavo v skladu s tem odstavkom, mora ugotovitveni svet dati stranem v sporu možnost, da mu predstavijo svoja stališča do zadeve.

5. Zaupne informacije, ki se dajejo ugotovitvenemu svetu, se ne smejo razkrivati brez formalnega pooblastila osebe, organa ali oblasti, ki je dala take informacije. Če se take informacije zahtevajo od ugotovitvenega sveta, ugotovitveni svet pa nima pooblastila za tako sporočanje, se zagotovi povzetek teh informacij, ki ni zaupne narave in ga odobri oseba, organ ali oblast, ki je informacije dala.

DEL III

POSEBNA IN PRISTRANSKA OBRAVNAVA

Člen 20

1. Članice države v razvoju, ki niso podpisnice Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z dne 12. aprila 1979, lahko odložijo uporabo določb tega sporazuma za obdobje, ki ni daljše kot 5 let od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO za take članice. Članice države v razvoju, ki se odločijo za odložitev uporabe tega sporazuma, o tem ustrezno obvestijo generalnega direktorja WTO.

2. Dodatno k prvemu odstavku članice države v razvoju, ki niso podpisnice Sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z dne 12. aprila 1979, lahko odložijo uporabo odstavka 2(b)(iii) člena 1 in člena 6 za obdobje, ki ni daljše od treh let od začetka njihove uporabe vseh drugih določb tega sporazuma. Članice države v razvoju, ki se odločijo za odložitev uporabe določb, ki so določene v tem odstavku, o tem ustrezno obvestijo generalnega direktorja WTO.

3. Razvite države članice morajo pod skupno dogovorjenimi pogoji dati tehnično pomoč članicam državam v razvoju, ki jo zahtevajo. Na tej podlagi razvite države članice pripravijo programe tehnične pomoči, ki lahko med drugim vključujejo usposabljanje osebja, pomoč pri pripravljanju izvedbenih ukrepov, dostop do virov informacij v zvezi z metodologijo carinskega vrednotenja in nasvete v zvezi z uporabo določb tega sporazuma.

DEL IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 21

Pridržki

Nobenega pridržka ni možno dati glede nobene določbe tega sporazuma brez soglasja drugih članic.

Člen 22

Nacionalna zakonodaja

1. Vsaka članica najpozneje od dneva začetka veljavnosti tega sporazuma zanjo poskrbi za skladnost svojih zakonov, predpisov in upravnih postopkov z določbami tega sporazuma.

2. Vsaka članica obvesti Odbor o kakršni koli spremembi v svojih zakonih in predpisih, ki so v zvezi s tem sporazumom, in pri izvajanju teh zakonov in predpisov.

Člen 23

Proučitev

Odbor letno prouči izvajanje in uporabo tega sporazuma ob upoštevanju njegovih ciljev. Odbor letno obvešča Svet za trgovino z blagom o razvoju v obdobju, na katero se proučitev nanaša.

Člen 24

Sekretariat

Storitve v zvezi s tem sporazumom opravlja Sekretariat WTO, razen v zvezi s tistimi odgovornostmi, ki so posebej določene za Tehnični odbor, za katerega opravlja storitve Sekretariat CCC.

--------------------------------------------------

PRILOGA I

OBRAZLOŽITVENE OPOMBE

Splošna opomba

Zaporedje uporabe metod vrednotenja

1. Členi od 1 do 7 opredeljujejo določanje carinske vrednosti za uvoženo blago na podlagi določb tega sporazuma. Metode vrednotenja so razvrščene v zaporedju glede na njihovo uporabo. Glavna metoda carinskega vrednotenja je opredeljena v členu 1 in se uvoženo blago mora vrednotiti v skladu z določbami tega člena, kadar koli so izpolnjeni tam predpisani pogoji.

2. Če carinske vrednosti ni možno ugotoviti na podlagi določb člena 1, se ta ugotavlja z zaporedno uporabo členov, ki so za členom 1, do prvega naslednjega, na podlagi katerega je možno določiti carinsko vrednost. Z izjemo določbe člena 4 se lahko uporabijo določbe naslednjega člena, ki takemu členu sledijo, samo kadar carinska vrednost ni določljiva na podlagi določbe določenega člena.

3. Če uvoznik ne zahteva, da se vrstni red členov 5 in 6 zamenja, je treba slediti normalnemu zaporedju členov. Če uvoznik vendarle tako zahteva, pa se izkaže, da je nemogoče določiti carinsko vrednost na podlagi določb člena 6, se carinska vrednost ugotovi na podlagi določb člena 5, če jo je možno ugotoviti na ta način.

4. Če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi določb členov 1 do 6, se določi na podlagi določb člena 7.

Uporaba splošno veljavnih računovodskih načel

1. "Splošno veljavna računovodska načela" se nanašajo na spoznano soglasje ali na znatno avtoritativno podporo v neki državi v določenem času v zvezi s tem, katere gospodarske resurse in obligacije je treba zapisati kot aktivo in pasivo oziroma katere spremembe v aktivi ali pasivi je treba zapisati, kako je treba meriti spremembe v aktivi in pasivi, katere informacije je treba objaviti in kako se objavljajo ter katera finančna poročila je treba pripravljati. Ti standardi so lahko širše smernice v splošni uporabi kakor tudi podrobna praksa in postopki.

2. Za namene tega sporazuma carinska uprava vsake članice uporablja informacije, ki so pripravljene na način, ki je v skladu s splošno veljavnim računovodskim načelom v državi ustrezno določenemu členu. Na primer ugotavljanje običajnega dobička in splošnih izdatkov na podlagi člena 5 bi se izvedlo z uporabo informacij, ki so pripravljene na način, ki je v skladu s splošno veljavnim računovodskim načelom države uvoza. Po drugi strani pa bi se ugotavljanje običajnega dobička in splošnih izdatkov na podlagi določb člena 6 izvedlo z uporabo informacij, ki so pripravljene na način, ki je v skladu s splošno veljavnim računovodskim načelom države proizvodnje. Kot nadaljnji primer bi se ugotavljanje elementa, ki je določen v odstavku 1(b)(ii) člena 8, ki obstaja v državi uvoza, izvedlo z uporabo informacij, ki so v skladu s splošno veljavnimi računovodskimi načeli te države.

Opomba k členu 1

Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati

1. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, je skupno plačilo kupca ali plačilo, ki ga mora kupec plačati prodajalcu ali v korist prodajalca za uvoženo blago. Ni nujno, da je plačilo v obliki nakazila. Plačilo je lahko v obliki akreditiva ali prenosnih dokumentov. Plačilo je lahko neposredno ali posredno. Primer posrednega plačila bi bila bodisi v celoti ali deloma poravnava dolga kupcu, ki mu ga je dolžan prodajalec.

2. Dejavnosti, ki jih opravi kupec na svoj lasten račun, razen tistih, za katere je treba opraviti določene prilagoditve, določene v členu 8, ne veljajo kot posredno plačilo prodajalcu, četudi jih je možno šteti kot korist prodajalca. Stroški takih dejavnosti se pri ugotavljanju carinske vrednosti ne smejo dodajati ceni, ki je dejansko plačana ali ki jo je treba plačati.

3. Carinska vrednost ne sme vključevati naslednjih plačil ali stroškov pod pogojem, da so ločena od dejansko plačane cene ali cene, ki jo je treba plačati za uvoženo blago:

(a) plačila za gradnjo, postavitev, sestavo, vzdrževanje ali tehnično pomoč, ki se plačujejo za uvoženo blago po opravljenem uvozu, kot so industrijski obrat, stroji ali oprema;

(b) stroški prevoza po opravljenem uvozu;

(c) carine in dajatve države uvoza.

4. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, se nanaša na ceno uvoženega blaga. Pretok dividend ali drugih plačil od kupca k prodajalcu, ki nimajo zveze z uvoženim blagom, niso del carinske vrednosti.

Odstavek 1(a)(iii)

Med omejitvami, zaradi katerih dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, ne bi bila nesprejemljiva, so omejitve, ki bistveno ne učinkujejo na vrednost blaga. Primer takih omejitev bi lahko bil, ko prodajalec od kupca avtomobilov zahteva, da jih ne prodaja ali razstavlja pred točno določenim datumom, ki pomeni začetek določenega letnika.

Odstavek 1(b)

1. Če je prodaja ali cena odvisna od določenega pogoja ali koristi, za katero pa ni možno določiti vrednosti glede na blago, ki se vrednoti, v tem primeru transakcijska vrednost ni sprejemljiva za potrebe carinjenja. Nekaj takih primerov vključuje:

(a) prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da bo kupec prav tako kupil drugo blago v določenih količinah;

(b) cena uvoženega blaga je odvisna od cene ali cen po katerih kupec uvoženega blaga proda drugo blago prodajalcu uvoženega blaga;

(c) cena se določi na podlagi načina plačila neodvisno od uvoženega blaga, če gre npr. za uvoženo blago, ki so polizdelki in jih je dobavil prodajalec pod pogojem, da prodajalec dobi določeno količino dokončanega blaga.

2. Pogoji ali koristi v zvezi s proizvodnjo ali trženjem uvoženega blaga ne smejo imeti za rezultat zavrnitev transakcijske vrednosti. Na primer, če kupec priskrbi prodajalcu inženiring in načrte v državi uvoza, to ne sme imeti za posledico zavrnitev transakcijske vrednosti za namene člena 1. Podobno, če kupec v dogovoru s prodajalcem prevzame na svoj račun dejavnosti, ki se nanašajo na trženje uvoženega blaga, vrednost teh dejavnosti ni del carinske vrednosti niti ne morejo take dejavnosti imeti za posledico zavrnitev transakcijske vrednosti.

Odstavek 2

1. Odstavek 2(a) in odstavek 2(b) omogočata različne načine ugotavljanja sprejemljivosti transakcijske vrednosti.

2. Odstavek 2(a) določa, če sta kupec in prodajalec v razmerju, se morajo preveriti okoliščine v zvezi s prodajo, transakcijska vrednost pa se sprejme kot carinska vrednost pod pogojem, da razmerje ni vplivalo na ceno. Ni namenjeno, da se okoliščine preverjajo v vseh primerih, v katerih sta kupec in prodajalec v razmerju. Taka preverjanja se opravijo zgolj tedaj, kadar obstajajo dvomi o sprejemljivosti cene. Če carinska uprava ne dvomi o sprejemljivosti cene, se ta sprejme brez nadaljnjih zahtev po informacijah od uvoznika. Na primer, carinska uprava je lahko že prej preverjala razmerja ali pa že ima podrobne informacije v zvezi s kupcem in prodajalcem, in se je že na podlagi takih preverjanj ali informacij zadovoljila, da razmerje ni vplivalo na ceno.

3. Če carinska uprava ne more sprejeti transakcijske vrednosti brez nadaljnjih preverjanj, tedaj mora dati uvozniku možnost, da po potrebi zagotovi take nadaljnje informacije, ki ji omogočajo, da preveri okoliščine v zvezi s prodajo. Na tej podlagi mora biti carinska uprava pripravljena preverjati ustrezne vidike transakcije, vključno z načinom, kako kupec in prodajalec organizirata medsebojne trgovinske odnose, in načinom, kako je oblikovana zadevna cena, z namenom, da ugotovi, ali je razmerje vplivalo na ceno. Če je možno prikazati, četudi sta kupec in prodajalec v razmerju na podlagi določb člena 15, da kupujeta in prodajata drug drugemu, kot da ne bi bila v razmerju, tak primer kaže, da cena ni bila pod vplivom razmerja. Na primer, če je cena dogovorjena v skladu z normalno prakso oblikovanja cen v določeni industriji ali na način, ki ga kupec uporablja za oblikovanje cen pri prodaji kupcem, ki niso v razmerju s prodajalcem, to kaže na to, da cena ni bila pod vplivom razmerja. Kot nadaljnji primer, če se prikaže, da cena zadostuje za nadomestilo vseh stroškov z dodatkom dobička, ki je primerljiv s celotnim dobičkom, ki ga je podjetje ustvarilo v določenem primerljivem obdobju (npr. na letni osnovi) pri prodaji blaga istega razreda ali vrste, bi kazalo, da ni bilo vpliva na ceno.

4. Odstavek 2(b) omogoča uvozniku, da prikaže da je transakcijska vrednost zelo blizu "preizkusni" vrednosti, ki jo je že prej sprejela carinska uprava, ter je zato sprejemljiva na podlagi določb člena 1. Če je preizkus v skladu z odstavkom 2(b) pozitiven, ni treba obravnavati vprašanja vplivov v skladu z odstavkom 2(a). Če ima carinska uprava že dovolj informacij, da je lahko brez nadaljnjih podrobnih preverjanj zadovoljna, da je eden od preizkusov, ki so določeni v odstavku 2(b) pozitiven, tedaj ni razloga, da od uvoznika zahteva, da dokaže izpolnjevanje preizkusnih pogojev. V odstavku 2(b) se izraz "kupci, ki niso v razmerju" nanaša na kupce, ki niso v nobenem določenem primeru v razmerju s prodajalcem.

Odstavek 2(b)

Treba je upoštevati določeno število dejavnikov, da bi ugotovili ali je ena vrednost "zelo blizu" drugi vrednosti. Ti dejavniki vključujejo naravo uvoženega blaga, naravo industrije same, sezono, v kateri se blago uvaža, in ali je razlika v vrednosti trgovinsko pomembna. Ker se lahko ti dejavniki razlikujejo od primera do primera, je nemogoče uporabljati enoten standard, kot na primer fiksen odstotek za vsak primer. Na primer, majhna razlika v vrednosti je lahko nesprejemljiva za eno vrsto blaga, medtem ko je lahko velika razlika v primeru drugega blaga sprejemljiva pri določanju, ali je transakcijska vrednost zelo blizu "preizkusni" vrednosti, ki je predvidena v odstavku 2(b) člena 1.

Opomba k členu 2

1. Pri uporabi člena 2 mora carinska uprava, kjer koli je možno, uporabiti prodajo enakega blaga na enaki trgovinski ravni in v pretežno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti. Če taka prodaja ne obstaja, je možno uporabiti prodajo, do katere pride pod enim izmed teh treh pogojev:

(a) prodaja na enaki trgovinski ravni, vendar v drugačnih količinah;

(b) prodaja na drugačni trgovinski ravni, vendar v pretežno enakih količinah;

(c) prodaja na drugačni trgovinski ravni in v drugačnih količinah.

2. Če se ugotovi prodaja na podlagi katerega koli od teh treh pogojev, se od primera do primera opravijo prilagoditve samo glede:

(a) količinskih dejavnikov;

(b) dejavnikov trgovinske ravni; ali

(c) trgovinske ravni in količinskih dejavnikov.

3. Izraz "in/ali" dopušča prožnost pri uporabi prodaje in pri opravljanju potrebnih prilagoditev pri katerem koli od treh zgoraj navedenih pogojev.

4. Za namene člena 2 pomeni transakcijska vrednost enakega uvoženega blaga carinsko vrednost, ki je usklajena, kot je določeno v odstavkih 1(b) in 2, ter je že bila sprejeta na podlagi člena 1.

5. Pogoj za prilagajanje zaradi različnih trgovinskih ravni ali različnih količin, bodisi da vodi k povečanju ali zmanjšanju vrednosti, je, da je tako prilagajanje možno samo na podlagi predloženih dokazil, ki jasno kažejo na upravičenost in točnost prilagoditev, npr. veljavni ceniki, ki vsebujejo cene, ki se nanašajo na različne ravni ali različne količine. Na primer, če je uvoženo blago, ki se vrednoti, sestavljeno iz 10 enot in če je edino enako uvoženo blago, za katero obstaja transakcijska vrednost, prodano v količini 500 enot, če je hkrati ugotovljeno, da prodajalec daje količinske popuste, tedaj je možno doseči potrebno prilagoditev z uporabo prodajalčevega cenika ter z uporabo take cene, ki je uporabna za prodajo 10 enot. To ne pomeni, da je morala biti opravljena prodaja v količini 10 enot, če je ugotovljeno, da je cenik bona fide pri prodajah v drugačnih količinah. Če pa takega objektivnega merila ni, tedaj ugotavljanje carinske vrednosti na podlagi določb člena 2 ni ustrezno.

Opomba k členu 3

1. Pri uporabi člena 3 mora carinska uprava, kadar koli je možno, uporabiti prodajo podobnega blaga na enaki trgovinski ravni in v pretežno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti. Če taka prodaja ne obstaja, je možno uporabiti prodajo, ki je opravljena v okviru enega izmed teh treh pogojev:

(a) prodaja na enaki trgovinski ravni, vendar v drugačnih količinah;

(b) prodaja na drugačni trgovinski ravni, vendar v pretežno enakih količinah; ali

(c) prodaja na drugačni trgovinski ravni in v drugačnih količinah.

2. Če se ugotovi prodaja na podlagi katerega koli od teh treh pogojev, se od primera do primera opravijo prilagoditve samo glede:

(a) količinskih dejavnikov;

(b) dejavnikov trgovinske ravni; ali

(c) trgovinske ravni in količinskih dejavnikov.

3. Izraz "in/ali" omogoča prožnost pri uporabi prodaje in pri opravljanju potrebnih prilagoditev pri katerem koli od treh zgoraj navedenih pogojev.

4. Za namene člena 3 pomeni transakcijska vrednost podobnega uvoženega blaga carinsko vrednost, ki je prilagojena, kot je določeno v odstavkih 1(b) in 2, ter je že bila sprejeta na podlagi člena 1.

5. Pogoj za prilagajanje zaradi različnih trgovinskih ravni ali različnih količin, bodisi da vodi k povečanju ali zmanjšanju vrednosti, je, da je tako prilagajanje možno samo na podlagi predloženih dokazil, ki jasno kažejo na upravičenost in točnost prilagoditev, npr. veljavni ceniki, ki vsebujejo cene, ki se nanašajo na različne ravni ali različne količine. Na primer, če je uvoženo blago, ki se vrednoti, sestavljeno iz 10 enot in če je edino podobno uvoženo blago, za katero obstaja transakcijska vrednost, prodano v količini 500 enot, če je hkrati ugotovljeno, da prodajalec priznava količinske popuste, tedaj je možno doseči potrebno prilagoditev z uporabo prodajalčevega cenika ter z uporabo take cene, ki je uporabna za prodajo 10 enot. To ne pomeni, da je morala bili opravljena prodaja v količini 10 enot, če je ugotovljeno, da je cenik bona fide pri prodajah v drugačnih količinah. Če pa takega objektivnega merila ni, tedaj ugotavljanje carinske vrednosti na podlagi določb člena 2 ni ustrezno.

Opomba k členu 5

1. Izraz "cena enote, po kateri se … blago prodaja v največji agregirani količini" pomeni ceno, po kateri je največje število enot prodanih v prodaji osebam, ki niso v razmerju z osebami, od katerih kupujejo tako blago na prvi trgovinski ravni po uvozu, na kateri se taka prodaja opravi.

2. Na primer, blago je prodano na podlagi cenika, ki priznava ugodnejše cene za enoto za nakupe v večjih količinah.

Prodajna količina | Cena za enoto | Število prodajnih transakcij | Celotna količina, prodana po določeni ceni |

1-10 enot | 100 | 10 prodaj po 5 enot 5 prodaj po 3 enote | 65 |

11-25 enot | 95 | 5 prodaj po 11 enot | 55 |

nad 25 enot | 90 | 1 prodaja 30 enot 1 prodaja 50 enot | 80 |

Največje število enot, prodanih po določeni ceni, je 80; torej je cena za enoto na podlagi največje agregirane količine 90.

3. Drugi primer tega je, ko nastaneta dve prodaji. V prvi prodaji je prodanih 500 enot po ceni 95 denarnih enot za vsako enoto. V drugi prodaji je prodanih 400 enot po ceni 90 denarnih enot za vsako enoto. V tem primeru je največje število prodanih enot po določeni ceni 500; torej je cena za enoto v največji agregirani količini 95.

4. Tretji primer je naslednji položaj, v katerem so prodane različne količine po različnih cenah.

(a) Prodaja

Prodajna količina | Cena za enoto |

40 enot | 100 |

30 enot | 90 |

15 enot | 100 |

50 enot | 95 |

25 enot | 105 |

35 enot | 90 |

5 enot | 100 |

(b) Vsota

Celotne prodane količine | Cena za enoto |

65 | 90 |

50 | 95 |

60 | 100 |

25 | 105 |

V tem primeru je največje število prodanih enot po določeni ceni 65; torej je cena za enoto za največjo agregirano količino 90.

5. Za kakršno koli prodajo v državi uvoza, kot je opisana v odstavku 1 zgoraj, osebi, ki neposredno ali posredno dobavlja blago brezplačno ali ob znižani ceni za uporabo v proizvodnji in za prodajo za izvoz uvoženega blaga, se pri ugotavljanju cene za enoto za namene člena 5 ne upošteva noben element, ki je določen v odstavku 1(b) člena 8.

6. Treba se je zavedati, da je treba "dobiček in splošne izdatke", na katere se nanaša odstavek 1 člena 5, obravnavati kot celoto. Znesek v zvezi s tem odbitkom je treba ugotoviti na podlagi informacij, ki jih da uvoznik ali pa so dane v njegovem imenu, razen če uvoznikovi zneski niso v skladu s tistimi, ki so razvidni iz prodaj v državi uvoza za uvoženo blago enakega razreda ali vrste. Če uvoznikovi zneski niso v skladu s temi zneski, je možno znesek dobička in splošnih izdatkov utemeljevati na ustreznih informacijah, ki ne izvirajo od uvoznika ali so dane v njegovem imenu.

7. "Splošni izdatki" vključujejo neposredne in posredne stroške trženja določenega blaga.

8. Lokalne dajatve, ki se plačujejo v zvezi s prodajo blaga, za katere v smislu določb odstavka 1(a)(iv) člena 5 ni opravljen odbitek, se odbijejo v okviru določb odstavka 1(a)(i) člena 5.

9. Pri ugotavljanju bodisi provizij ali običajnega dobička in splošnih izdatkov v okviru določb odstavka 1 člena 5 se vprašanje, ali je določeno blago "enakega razreda ali vrste" kot drugo blago, rešuje od primera do primera glede na določene okoliščine. V državi uvoza je treba proučiti prodajo najožje skupine ali vrste uvoženega blaga enakega razreda ali vrste, ki vključuje blago, ki se vrednoti, za katero je možno pridobiti potrebne informacije. Za namene člena 5 "blago enakega razreda ali vrste" vključuje uvoženo blago iz iste države kakor blago, ki se vrednoti, kakor tudi blago, ki je uvoženo iz drugih držav.

10. Za namene odstavka 1(b) člena 5 je "najzgodnejši datum" datum, do katerega se opravi prodaja uvoženega blaga ali enakega ali podobnega blaga v zadostni količini, da je možno ugotoviti ceno za enoto.

11. Če se uporabi metoda odstavka 2 člena 5, morajo odbitki za dodano vrednost na podlagi nadaljnje predelave temeljiti na objektivnih in količinsko opredeljivih podatkih, ki se nanašajo na stroške takega dela. Osnovo za izračun bi lahko sestavljale v industriji sprejete formule, recepti, načini gradnje in druge industrijske metode.

12. Splošno je sprejeto, da metode vrednotenja, ki je določena v drugem odstavku člena 5, običajno ne bi bilo možno uporabiti, če bi kot posledica nadaljnje predelave uvoženo blago izgubilo svojo istovetnost. Toda lahko obstajajo primeri, ko je možno natančno ugotoviti dodano vrednost na podlagi predelave brez posebnih težav, četudi bi se istovetnost uvoženega blaga izgubila. Po drugi strani so lahko primeri, ko uvoženo blago ohranja svojo istovetnost, vendar pa pomeni tako majhno sestavino prodanega blaga v državi uvoza, da bi bila uporaba te metode vrednotenja neupravičena. Glede na zgornje je treba vsak položaj take vrste posebej obravnavati.

Opomba k členu 6

1. Kot splošno pravilo na podlagi tega sporazuma se carinska vrednost ugotavlja po podatkih, ki so enostavno dostopni v državi uvoza. Toda z namenom, da bi določili izračun vrednosti, se lahko zgodi, da je treba proučiti stroške proizvodnje blaga, ki se vrednoti, in druge informacije, ki jih je treba pridobiti zunaj države uvoza. V večini primerov je proizvajalec blaga zunaj pristojnosti oblasti države uvoza. Uporaba metode izračuna vrednosti bo na splošno omejena na tiste primere, v katerih sta kupec in prodajalec v razmerju, proizvajalec pa je pripravljen oblastem države uvoza dati potrebne podatke o stroških in možnosti za poznejša preverjanja, ki utegnejo biti potrebna.

2. Izraz "strošek ali vrednost", na katerega se nanaša odstavek 1(a) člena 6, se ugotavlja na podlagi informacij v zvezi s proizvodnjo blaga, ki se vrednoti, ki jih da ali pa so dane v imenu proizvajalca. Te morajo temeljiti na knjigovodstvu proizvajalca pod pogojem, da je tako knjigovodstvo v skladu s splošno veljavnimi knjigovodskimi načeli, ki se uporabljajo v državi, v kateri je blago proizvedeno.

3. "Stroški ali vrednost" vključujejo stroške elementov, ki so določeni v odstavku 1(a)(ii) in (iii) člena 8. Vključevati morajo tudi vrednost, ki je določena kot ustrezna v skladu z določbo ustrezne opombe k členu 8, katerega koli elementa odstavka 1(b) člena 8, ki ga neposredno ali posredno dobavi kupec zaradi uporabe v zvezi s proizvodnjo uvoženega blaga. Vrednost elementov, ki so določeni v odstavku 1(b)(iv) člena 8, ki se izvajajo v državi uvoza, se vključi samo toliko, da gredo ti elementi na račun proizvajalca. Razume se, da se noben strošek ali vrednost elementov iz tega odstavka ne računa dvakrat pri ugotavljanju izračuna vrednosti.

4. "Znesek dobička in splošnih izdatkov", na katerega se nanaša odstavek 1(b) člena 6, se ugotavlja na podlagi informacij, ki jih zagotovi proizvajalec, ali pa se zagotovijo v njegovem imenu, razen če proizvajalčevi zneski niso v skladu s tistimi, ki se običajno izražajo pri prodaji blaga enakega razreda ali vrste kot blago, ki se vrednoti in ga proizvedejo proizvajalci v državi izvoza za izvoz v državo uvoza.

5. Upoštevati je treba, da mora biti "znesek dobička in splošnih izdatkov" obravnavan kot celota. Sledi torej, da če je v katerem koli posameznem primeru znesek proizvajalčevega dobička majhen, proizvajalčevi splošni stroški pa so visoki, da so proizvajalčev dobiček in splošni izdatki skupaj lahko v skladu s tistim, kar se običajno izraža pri prodaji blaga enakega razreda ali vrste. Tak položaj lahko nastane, na primer, ko se proizvod prvič pojavi v državi uvoza, proizvajalec pa je pristal na nič ali malo dobička, da bi s tem zmanjšal visoke splošne stroške v zvezi z uvajanjem proizvoda. Če proizvajalec lahko prikaže majhen dobiček pri prodaji zaradi določenih prodajnih okoliščin, je treba upoštevati dejanske zneske proizvajalčevega dobička pod pogojem, da ima proizvajalec sprejemljive trgovinske razloge, s katerimi jih lahko opravičuje, proizvajalčeva cenovna politika pa izraža običajno cenovno politiko v določeni industrijski panogi. Taka situacija utegne na primer nastati, kadar so proizvajalci prisiljeni, da začasno znižujejo cene zaradi nepredvidenega padca povpraševanja ali če blago prodajajo kot dopolnilno ponudbo vrsti drugega blaga, ki se proizvaja v državi uvoza, in sprejmejo nizek dobiček, da bi ohranili konkurenčnost. Če proizvajalčevi lastni podatki o dobičku in splošnih izdatkih niso v skladu s tistimi, ki so običajni pri prodaji blaga enakega razreda ali enake vrste kot blago, ki se vrednoti in ga proizvajajo proizvajalci v državi izvoza za izvoz v državo uvoza, tedaj lahko znesek dobička in splošnih izdatkov temelji na ustreznih informacijah, ki so drugačne od tistih, ki jih da proizvajalec blaga ali pa so dane v njegovem imenu.

6. Če se uporabijo podatki, ki so drugačni od tistih, ki jih da proizvajalec ali so dani v njegovem imenu z namenom določitve izračuna vrednosti, morajo oblasti države uvoza pod pogoji določb člena 10 obvestiti uvoznika, če ta zahteva, o viru takih podatkov, o uporabljenih podatkih v izračunih, ki temeljijo na teh podatkih.

7. "Splošni izdatki", na katere se nanaša odstavek 1(b) člena 6, se nanašajo na neposredne in posredne stroške proizvodnje in prodaje blaga za izvoz, ki niso vključeni na podlagi odstavka 1(a) člena 6.

8. Ali je določeno blago "enakega razreda ali enake vrste" kot drugo blago, je treba ugotavljati od primera do primera v zvezi z ustreznimi okoliščinami. Pri ugotavljanju običajnih dobičkov in splošnih izdatkov v skladu z določbami člena 6 je treba proučiti prodajo najožje skupine ali vrste blaga za izvoz državi uvoza, ki pa vključujejo tudi blago, ki se vrednoti, za katere je možno dobiti potrebne podatke. Za namene člena 6 mora biti "blago enakega razreda ali vrste" iz iste države kot blago, ki se vrednoti.

Opomba k členu 7

1. Carinske vrednosti, določene pod pogoji člena 7, morajo v največji možni meri temeljiti na prej ugotovljenih carinskih vrednostih.

2. Metode vrednotenja, ki se uporabljajo na podlagi člena 7, morajo biti tiste, ki so določene v členih od 1 do 6, vendar bi bila razumna prožnost pri uporabi teh metod v skladu s cilji in določbami člena 7.

3. Nekaj primerov razumne prožnosti je:

(a) Enako blago – zahteva, da mora biti enako blago izvoženo sočasno ali približno sočasno kot blago, ki se vrednoti, se lahko prožno razlaga; enako uvoženo blago, ki je proizvedeno v drugi državi kot državi izvoza blaga, ki se vrednoti, je lahko podlaga za carinsko vrednotenje; možno je uporabiti carinske vrednosti enakega uvoženega blaga, ki so že bile ugotovljene na podlagi določb členov 5 in 6.

(b) Podobno blago – zahteva, da mora biti podobno blago izvoženo sočasno ali približno sočasno kot blago, ki se vrednoti, se lahko prožno razlaga; podobno uvoženo blago, ki je proizvedeno v drugi državi kot državi izvoza blaga, ki se vrednoti, je lahko podlaga za carinsko vrednotenje; možno je uporabiti carinske vrednosti podobnega uvoženega blaga, ki so že bile ugotovljene na podlagi določb členov 5 in 6.

(c) Deduktivna metoda – zahteva v odstavku 1(a) člena 5, da je bilo blago prodano v "stanju, kot uvoženo" se lahko prožno razlaga; zahtevo "90 dni" je možno upravno obravnavati na prožen način.

Opomba k členu 8

Odstavek 1(a)(i)

Izraz "nakupovalna provizija" pomeni plačilo, ki ga plača uvoznik uvoznikovemu zastopniku za storitev v zvezi z zastopanjem uvoznika v tujini pri nakupu blaga, ki se vrednoti.

Odstavek 1(b)(ii)

1. Dva dejavnika vplivata na porazdelitev elementov, ki so določeni v odstavku 1(b)(ii) člena 8, glede na uvoženo blago – vrednost elementa samega in način, na katerega naj bi se ta vrednost porazdelila glede na uvoženo blago. Porazdelitev teh elementov mora biti izvedena na razumen način, ki ustreza okoliščinam in je v skladu s splošno veljavnimi računovodskimi načeli.

2. Če pridobi uvoznik od prodajalca element, ki ni v razmerju z uvoznikom po določeni ceni, je vrednost tega elementa enaka tej ceni. Če je element proizvod uvoznika ali osebe, ki je v razmerju z uvoznikom, je vrednost elementa cena te proizvodnje. Če je uvoznik prej uporabljal element, ne glede na to ali ga je sam pridobil ali proizvedel, je treba izvirno ceno proizvodnje ali pridobitve znižati zaradi prejšnje uporabe tega elementa, da bi prišli do vrednosti tega elementa.

3. Ob ugotovljeni vrednosti elementa je treba dodati to vrednost uvoženemu blagu. Obstajajo različne možnosti. Na primer, vrednost je možno dodati prvi pošiljki, če uvoznik želi plačati carino enkrat za celotno vrednost. Drugi primer, uvoznik lahko zahteva, da se vrednost razporedi na vse enote, ki se proizvedejo do prve pošiljke. Kot nadaljnji primer, uvoznik lahko zahteva, da se vrednost razporedi na celotno pričakovano proizvodnjo, če obstajajo pogodbe ali čvrste obveznosti v zvezi s to proizvodnjo. Način razporeditve, ki se uporabi, bo odvisen od dokumentacije, ki jo predloži uvoznik.

4. Kot ponazoritev prejšnjega uvoznik priskrbi proizvajalcu kalup, ki naj bi ga ta uporabil pri proizvodnji uvoženega blaga, na osnovi pogodb s proizvajalcem, da bo kupil 10000 enot. Do dospelosti prve pošiljke 1000 enot je proizvajalec že proizvedel 4000 enot. Uvoznik lahko zahteva, da carinska uprava razporedi vrednost kalupa na 1000, 4000 ali 10000 enot.

Odstavek 1(b)(iv)

1. Dodatki k elementom, ki so določeni v odstavku 1(b)(iv) člena 8, morajo temeljiti na objektivnih in količinsko opredeljivih podatkih. Z namenom, da se breme za uvoznika in carino čim bolj zmanjša pri določanju vrednosti, ki jo je treba dodati, je treba, kolikor je možno, uporabljati najlažje dostopne podatke iz sistema trgovinskih zapisov kupca.

2. Za elemente, ki jih zagotavlja kupec in jih je kupil ali zakupil, je dodatek znesek kupnine oziroma zakupnine. Nič se ne prišteva za tiste elemente, ki so na razpolago kot javna dobrina, z izjemo stroškov za pridobitev kopij.

3. Kako bo lahko možno izračunati vrednosti, ki jih je treba dodajati, bo odvisno od strukture in prakse vodenja določenega podjetja kakor tudi od knjigovodskih metod.

4. Na primer, možno je, da firma, ki uvaža različne proizvode iz nekaj držav, vodi knjige svojega centra za oblikovanje zunaj države uvoza, da bi na ta način točno prikazovala stroške, ki jih je možno pripisovati določenemu proizvodu. V takih primerih je možna ustrezna neposredna prilagoditev na podlagi določb člena 8.

5. V drugem primeru podjetje lahko prenaša stroške centra za oblikovanje zunaj države uvoza kot splošno režijo brez pripisovanja teh stroškov konkretnemu proizvodu. V tem primeru je možna ustrezna prilagoditev na podlagi določb člena 8 glede na uvoženo blago, tako da se razporedijo vsi stroški centra za oblikovanje na celotne stroške proizvodnje, ki je imela koristi od centra za oblikovanje, ter z dodajanjem teh stroškov, razporejenih na enoto proizvoda, k uvozu.

6. Različne možnosti navedenih okoliščin bodo seveda zahtevale upoštevanje drugih dejavnikov pri ugotavljanju ustrezne metode za določanje stroškovnih mest.

7. Kadar proizvodnja elementa vključuje več držav v določenem obdobju, mora biti prilagoditev omejena na vrednost, ki je dejansko dodana temu elementu zunaj države uvoza.

Odstavek 1(c)

1. Licenčnine, na katere se nanaša odstavek 1(c) člena 8, lahko med drugim vključujejo tudi plačila za patente, blagovne znamke in avtorske pravice. Toda plačila za reprodukcijo uvoženega blaga v državi uvoza se ne prištevajo k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati za uvoženo blago pri ugotavljanju carinske vrednosti.

2. Plačila kupca se za pravico do distribucije ali preprodaje uvoženega blaga ne dodajajo k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati za uvoženo blago, če taka plačila niso pogoj za prodajo za izvoz uvoženega blaga v državo uvoza.

Odstavek 3

Če objektivnih ali količinsko določljivih podatkov ni v zvezi z zahtevanimi dodatki na podlagi določb člena 8, se transakcijska vrednost ne more ugotoviti v skladu s členom 1. Za ponazoritev se licenčnina plača na podlagi cene pri prodaji v državi uvoza za liter določenega proizvoda, ki je uvožen po kilogramih in predelan v obliki raztopine, po uvozu. Če licenčnina temelji deloma na uvoženem blagu, deloma pa na drugih dejavnikih, ki nimajo nobene zveze z uvoženim blagom (če se uvoženo blago meša z domačimi sestavinami in jih ni več možno ločevati ali če licenčnina ni razvidna iz posebnih finančnih dogovorov med kupcem in prodajalcem), bi bilo neustrezno poskušati uveljaviti dodatek za licenčnino. Toda če znesek te licenčnine temelji zgolj na uvoženem blagu in jo je možno enostavno ovrednotiti, je možno uveljaviti dodatek k dejansko plačani ali ceni, ki jo je treba plačati.

Opomba k členu 9

Za namene člena 9 lahko "čas uvoza" vključuje čas vstopanja za potrebe carinjenja.

Opomba k členu 11

1. Člen 11 daje uvozniku pravico do priziva zoper določeno vrednotenje, ki ga je sprejela carinska uprava za blago, ki je bilo vrednoteno. Priziv je možen najprej na višji stopnji v carinski upravi, toda uvoznik mora imeti pravico, da na končni stopnji vloži priziv pred sodnimi oblastmi.

2. "Brez kazni" pomeni, da se zoper uvoznika ne izreče globa ali da se grozi z globo zgolj zaradi tega, ker se je uvoznik odločil vložiti priziv. Plačilo normalnih sodnih stroškov in stroškov odvetnikov ne pomeni, da gre za globo.

3. Nič v členu 11 ne preprečuje članici, da zahteva plačilo določenih carin pred vložitvijo priziva.

Opomba k členu 15

Odstavek 4

Za namene člena 15 izraz "osebe" vključuje pravno osebo, kjer je to primerno.

Odstavek 4(e)

Za namene tega sporazuma se šteje, da ena oseba nadzoruje drugo, če je prejšnja pravno ali poslovno v položaju, da izvaja omejitve ali daje usmeritve slednji.

--------------------------------------------------

PRILOGA II

TEHNIČNI ODBOR ZA CARINSKO VREDNOTENJE

1. V skladu s členom 18 tega sporazuma se ustanovi Tehnični odbor pod pokroviteljstvom CCC z namenom da na tehnični ravni zagotavlja poenoteno razlago in uporabo tega sporazuma.

2. Odgovornosti Tehničnega odbora vsebujejo:

(a) proučevanje določenih tehničnih problemov, ki izhajajo iz dnevnega izvajanja sistema carinskega vrednotenja članic in dajanje svetovalnih mnenj o ustreznih rešitvah na podlagi predloženih dejstev;

(b) da na zahtevo proučuje zakone o vrednotenju, postopke in prakso v zvezi s tem sporazumom ter da pripravlja poročila o rezultatih takih proučevanj;

(c) pripravo in razširjanje poročil o tehničnih vidikih izvajanja in statusa tega sporazuma;

(d) zagotavljanje takih informacij in nasvetov o kateri koli zadevi, ki se nanaša na vrednotenje uvoženega blaga za namene carinjenja, ki jih zahtevajo katere koli članice ali Odbor. Take informacije in nasveti lahko imajo obliko svetovalnih mnenj, komentarjev ali razlag;

(e) dajanje tehnične pomoči članicam na zahtevo z namenom pospeševanja mednarodnega uveljavljanja tega sporazuma;

(f) izvedba preiskave v zadevi, ki jo pošlje ugotovitveni svet na podlagi člena 19 tega sporazuma; in

(g) opravljanje takih drugih dolžnosti, ki jih naloži Odbor.

Splošno

3. Tehnični odbor si prizadeva končati svoje delo v zvezi z določenimi zadevami, zlasti tistimi, ki jih pošljejo članice, Odbor ali ugotovitveni svet v razumno kratkem času. Kot je določeno v četrtem odstavku člena 19, ugotovitveni svet določi čas, v katerem mora prejeti poročila Tehničnega odbora, Tehnični odbor pa poročilo zagotovi v tem času.

4. Sekretariat CCC ustrezno pomaga Tehničnemu odboru pri njegovi dejavnosti.

Zastopanost

5. Vsaka članica ima pravico biti zastopana v Tehničnem odboru. Vsaka članica lahko imenuje enega delegata in enega ali več namestnikov kot svoje predstavnike v Tehničnem odboru. Taka članica, ki je tako zastopana v Tehničnem odboru, se v tej prilogi imenuje "članica Tehničnega odbora". Predstavnikom članic Tehničnega odbora lahko pomagajo svetovalci. Sekretariat WTO lahko prav tako sodeluje na teh zasedanjih s statusom opazovalca.

6. Članice CCC, ki niso članice WTO, so lahko zastopane na zasedanjih Tehničnega odbora z enim delegatom in z enim ali več namestniki. Taki predstavniki se udeležujejo zasedanj Tehničnega odbora kot opazovalci.

7. Pod pogojem odobritve predsedujočega Tehničnega odbora sme generalni sekretar CCC (v nadaljnjem besedilu generalni sekretar) vabiti predstavnike vlad, ki niso niti članice WTO niti članice CCC, in predstavnike mednarodnih vladnih in trgovinskih organizacij, da se udeležijo zasedanj Tehničnega odbora kot opazovalci.

8. Imenovanja delegatov, namestnikov in svetovalcev za zasedanja Tehničnega odbora se morajo sporočiti generalnemu sekretarju.

Zasedanja Tehničnega odbora

9. Tehnični odbor se sestaja po potrebi, vendar najmanj dvakrat letno. Datum vsakega zasedanja določi Tehnični odbor na svojem prejšnjem zasedanju. Datum zasedanja se lahko spreminja ali na zahtevo katere koli članice Tehničnega odbora s potrditvijo enostavne večine članic Tehničnega odbora ali v primerih, ki zahtevajo nujno obravnavo, na zahtevo predsedujočega. Ne glede na določbe v prvem stavku se Tehnični odbor sestaja po potrebi v zvezi z obravnavo zadev, ki jih pošilja ugotovitveni svet na podlagi določb člena 19 tega sporazuma.

10. Tehnični odbor zaseda na sedežu CCC, razen če ni drugače odločeno.

11. Generalni sekretar obvesti vse članice Tehničnega odbora in tiste, ki so določeni v odstavkih 6 in 7, vsaj 30 dni vnaprej pred prvim dnem zasedanja Tehničnega odbora, razen v nujnih primerih.

Dnevni red

12. Generalni sekretar pripravi začasni dnevni red za vsako zasedanje Tehničnega odbora, ki se pošlje članicam Tehničnega odbora in tistim, ki so vključeni v odstavkih 6 in 7, vsaj 30 dni pred zasedanjem, razen v nujnih primerih. Ta dnevni red vsebuje vse točke, katerih vključitev je odobril Tehnični odbor na prejšnjem zasedanju, vse točke, ki jih je vključil predsedujoči na lastno pobudo in vse točke, katerih vključitev so zahtevali generalni sekretar, Odbor ali katera koli članica Tehničnega odbora.

13. Tehnični odbor določi dnevni red na začetku vsakega zasedanja. Kadar koli med zasedanjem lahko Tehnični odbor spremeni dnevni red.

Funkcionarji in vodenje

14. Tehnični odbor izmed delegatov svojih članic izvoli predsedujočega in enega ali več namestnikov. Predsedujoči in njegov namestnik se izvolita za eno leto. Predsedujoči in njegov namestnik sta lahko ponovno izvoljena. Mandat predsedujočega ali njegovega namestnika, ki ne zastopata več članice Tehničnega odbora, samodejno preneha.

15. V odsotnosti predsedujočega z zasedanja ali dela zasedanja predseduje njegov namestnik, ki ima enake pristojnosti in naloge kot predsedujoči.

16. Predsedujoči zasedanja sodeluje v postopkih Tehničnega odbora kot tak in ne kot predstavnik članice Tehničnega odbora.

17. Poleg uporabe pooblastil, ki jih ima predsedujoči na podlagi teh pravil, predsedujoči odpira in zapira vsako zasedanje, usmerja razpravo, daje besedo in na podlagi teh pravil nadzoruje postopke. Predsedujoči lahko opozori govornika, če njegove pripombe niso primerne.

18. Med razpravo o kateri koli zadevi lahko delegacija sproži vprašanje postopka. V tem primeru predsedujoči takoj odloči o zadevi. Če ta odločitev naleti na nasprotovanje, predsedujoči predlaga zasedanju, da o tem sprejme odločitev, ki velja, če ni zavrnjena.

19. Generalni sekretar ali funkcionarji Sekretariata CCC, ki jih določi generalni sekretar, opravljajo sekretarsko delo za zasedanje Tehničnega odbora.

Sklepčnost in glasovanje

20. Tehnični odbor je sklepčen, če ga sestavlja enostavna večina članic Tehničnega odbora.

21. Vsaka članica Tehničnega odbora ima en glas. Tehnični odbor odloča z večino, ki jo sestavljata vsaj dve tretjini prisotnih članov. Ne glede na izid glasovanja o določeni zadevi lahko Tehnični odbor Odboru ali CCC pripravi celovito poročilo o tej zadevi, v katerem opiše različna mnenja, ki so bila izražena v določenih razpravah. Ne glede na prejšnje določbe tega odstavka o zadevah, ki jih pošlje ugotovitveni svet, odloča Tehnični odbor s konsenzom. Če ni soglasja v Tehničnem odboru o vprašanju, ki ga je poslal ugotovitveni svet, Tehnični odbor priskrbi poročilo, ki navaja podrobnosti o zadevi in vsebuje mnenja članov.

Jeziki in zapisniki

22. Uradni jeziki Tehničnega odbora so angleški, francoski in španski jezik. Govori ali izjave v katerem koli od teh jezikov se takoj prevedejo v druge uradne jezike, razen če se vse delegacije strinjajo, da se ne prevaja. Govori in izjave v katerem koli drugem jeziku se prevedejo v angleški, francoski in španski jezik pod enakimi pogoji, vendar mora v tem primeru določena delegacija zagotoviti prevod v angleški, francoski in španski jezik. Za uradne dokumente Tehničnega odbora se uporabljajo samo angleški, francoski in španski jezik. Zapisi in dopisi, ki naj jih obravnava Tehnični odbor morajo biti predloženi v enem od uradnih jezikov.

23. Tehnični odbor pripravi poročilo o vseh svojih zasedanjih in če predsedujoči meni, da je to potrebno, tudi zapisnike ali povzetke zasedanj. Predsedujoči ali tisti, ki ga ta pooblasti, poroča o delu Tehničnega odbora na vsakem zasedanju Odbora in na vsakem zasedanju CCC.

--------------------------------------------------

PRILOGA III

1. V praksi utegne biti za določene članice države v razvoju petletna odložitev uporabe sporazuma, ki jo določa odstavek 1 člena 20, nezadostna. V takih primerih lahko članica država v razvoju zahteva pred koncem obdobja, ki ga določa prvi odstavek člena 20, podaljšanje tega obdobja, pri čemer se razume, da bodo članice tako zahtevo ugodno obravnavale, če lahko določena članica država v razvoju ustrezno utemelji svojo zahtevo.

2. Države v razvoju, ki zdaj vrednotijo blago na podlagi uradno določenih najnižjih vrednosti, utegnejo želeti doseči pridržke, ki bi omogočili, da ohranijo take vrednosti na omejeni in predhodni podlagi pod pogoji, s katerimi se strinjajo članice.

3. Države v razvoju, ki menijo, da jim lahko zamenjava vrstnega reda na zahtevo uvoznika, ki je določena v členu 4 tega sporazuma, povzroči resne težave, utegnejo doseči pridržek glede uporabe člena 4 na podlagi:

"Vlada … si pridržuje pravico, da ustrezne določbe člena 4 sporazuma uporablja le takrat, kadar se carinski organi strinjajo z zahtevo, da se obrne vrstni red uporabe členov 5 in 6."

Če države v razvoju dajo tak pridržek, članice soglašajo z njim na podlagi člena 21 sporazuma.

4. Države v razvoju utegnejo dati pridržek glede odstavka 2 člena 5 sporazuma na podlagi:

"Vlada … si pridržuje pravico, da se odstavek 2 člena 5 sporazuma uporablja v skladu z določbami ustrezne opombe, ne glede na to ali uvoznik tako zahteva."

Če države v razvoju dajo tak pridržek, članice soglašajo z njim na podlagi člena 21 sporazuma.

5. Določene države v razvoju utegnejo imeti težave z izvajanjem člena 1 sporazuma v zvezi z uvozom v njihovo državo po samostojnih zastopnikih, izključnih distributerjih in izključnih koncesionarjih. Če take težave nastanejo v praksi članic držav v razvoju pri izvajanju sporazuma, se pripravi študija v zvezi s tem vprašanjem na zahtevo take članice z namenom, da se poišče ustrezna rešitev.

6. Člen 17 upošteva, da carinske uprave pri izvajanju sporazuma utegnejo imeti potrebo, da preverijo resnico ali točnost katere koli izjave, dokumenta ali deklaracije, ki jim je predložena za namene carinskega vrednotenja. Na ta način ta člen ugotavlja, da utegnejo biti potrebne poizvedbe, ki imajo na primer namen ugotoviti, ali so elementi vrednosti, prijavljeni ali predloženi carini v zvezi z ugotavljanjem carinske vrednosti, popolni in točni. Članice imajo pravico zahtevati celovito sodelovanje uvoznikov pri teh izvedbah na podlagi svojih nacionalnih zakonov in postopkov.

7. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, vključuje vsa dejanska plačila ali plačila, ki jih mora opraviti kot pogoj za prodajo uvoženega blaga kupec prodajalcu ali kupec tretji osebi zaradi izpolnitve obveznosti prodajalcu.

--------------------------------------------------