Vloga Evropske centralne banke pri nadzoru bank

KLJUČNE TOČKE

ECB:

• neposredno nadzoruje pomembne banke. Banka šteje za pomembno glede na svojo velikost, pomen v domačem bančnem sektorju ali glede na to, ali je bila dokapitalizirana z javnimi sredstvi. ECB je pristojna za:
  • izvajanje nadzorniškega pregledovanja, inšpekcijskih pregledov na kraju samem in preiskav,
  • izdajo ali odvzem dovoljenj za opravljanje bančnih storitev,
  • ocenjevanje pridobitev in odsvojitev kvalificiranih deležev s strani banke,
  • določanje strožjih kapitalskih zahtev („blažilnikov“) za spopad s trenutno ali prihodnjo finančno krizo,
  • nalaganje sankcij za vsako kršitev zakonodaje EU o kreditnih ustanovah, finančnih holdingih¹ in mešani finančni holdingi².
• Posredno nadzira banke, ki veljajo za manj pomembne. Te banke neposredno nadzirajo njihovi nacionalni nadzorni organi.

ECB zaračunava letna nadomestila za nadzor vsem nadzorovanim kreditnim institucijam, ki jih ima v zvezi z njenimi nadzornimi nalogami.

Države članice, katerih valuta ni euro, lahko sodelujejo v EMN tako, da zahtevajo tesno sodelovanje med ECB in njihovim nacionalnim pristojnim organom.

Naloge monetarne politike in nadzorne naloge ECB so ločene, da bi se preprečilo nasprotje interesov. Delitev dodatno krepijo stroge omejitve; na primer, izmenjava občutljivih informacij je mogoča samo, če se upoštevajo nekatere varovalke.

Nacionalni nadzorni organi so še vedno odgovorni za vprašanja, kot so varstvo potrošnikov, pranje denarja, plačilne storitve in nadzor nad podružnicami bank v državah EU, ki niso del EMN.

EMN je prvi steber bančne unije EU. Drugi je enotni mehanizem za reševanje, katerega cilj je hitro in učinkovito obravnavanje propadajočih bank.

Z vzpostavitvijo EMN se je spremenil tudi način glasovanja Evropskega bančnega organa (EBA), da bi se zagotovilo, da države članice, ki sodelujejo v EMN, ne bi neupravičeno prevladovale v odboru nadzornikov EBA.