1. Zbirka dokumentov

Zasluži si, da jo omenimo posebej: voditelji držav in vlad so jo odobrili 18. junija 2004 in podpisali 29. oktobra 2004, vendar jo mora 25 držav članic Evropske unije še ratificirati, preden bo začela veljati.

Bistveni elementi ustavne pogodbe so:

• vključitev Listine o temeljnih pravicah v besedilo pogodbe,
• nova opredelitev Evropske unije, ki bo zamenjala sedanjo "Evropsko skupnost" in "Evropsko unijo",
• jasnejša predstavitev razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članicami,
• prenovljeni institucionalni okvir, ki pojasnjuje vloge Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije,
• učinkovitejši postopki odločanja,
• demokratizacija in preglednost sistema.

Evropska unija se je razširila šestkrat: šestim državam ustanoviteljicam, Belgiji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Luksemburgu in Nizozemski, so se leta 1973 pridružile Danska, Irska in Združeno kraljestvo, leta 1981 Grčija, leta 1986 Španija in Portugalska, leta 1995 Avstrija, Finska in Švedska, leta 2004 Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija ter leta 2007 Bolgarija in Romunija.

Pristopne pogodbe vsebujejo pogoje, določene za pristop novih držav k Evropski uniji, in potrebne prilagoditve pogodb, na katerih temelji Evropska unija.

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (Pogodba ESPJ) je najstarejša od treh pogodb, ki ustanavljajo Evropsko skupnost.

Podpisana je bila v Parizu 18. aprila 1951, začela je veljati 23. julija 1952 in je 23. julija 2002 potekla, ker je bila sklenjena samo za 50 let.

Njen namen je bil oblikovati skupni trg za premog in jeklo, pri čemer bi se to obliko povezovanja lahko postopno razširilo na druga gospodarska področja. Premogovništvo in jeklarstvo zdaj sodita v sistem skupne zakonodaje PES.

Enotni evropski akt je bil podpisan 28. februarja 1986 in je začel veljati 1. julija 1987.

Njegov namen je bil najkasneje do 31. decembra 1992 dokončno vzpostaviti evropski notranji trg, namreč prostor prostega pretoka oseb, kapitala, blaga in storitev. Za dosego tega cilja so bili v PES vključeni postopki ad hoc.

Amsterdamska pogodba je bila podpisana 2. oktobra 1997 in je začela veljati 1. maja 1999.

Omeniti je treba dve spremembi:

Pogodba iz Nice je bila podpisana 26. februarja 2001 in je začela veljati 1. februarja 2003.

Namen te pogodbe je bil prilagoditi delovanje Evropske unije glede na širitev 1. maja 2004. Med spremembami lahko omenimo:

• spremembo postopka odločanja
• izrazito zmanjšanje števila primerov, ko mora Svet odločati z absolutno večino; Svet lahko sedaj s kvalificirano večino odloča na številnih področjih: prost pretok državljanov, pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, industrijska politika itd.;
• spremembo ponderiranja glasov v Svetu;
• spremembo strukture institucij
• novo razdelitev sedežev v Evropskem parlamentu,
• Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija in Španija so se odpovedali drugemu komisarju,
• okrepitev pooblastil predsednika Evropske komisije.

• Pogodba o Grenlandiji (1984), ki je bila sklenjena, zato da se Grenlandiji omogoči izstop iz EGS leta 1983 in se ji dodeli status čezmorske države in ozemlja;
• Pogodba o združitvi (1965), s katero sta bila ustanovljena enotna Svet in Komisija za tri Evropske skupnosti (Skupnost za premog in jeklo, Gospodarsko skupnost in Euratom); člen 9 Amsterdamske pogodbe je razveljavil Pogodbo o združitvi in njene bistvene elemente vključil v PES;
• Pogodba o spremembi nekaterih finančnih določb (1975), ki je spremenila nekatere člene pogodb ESPJ, EGS in EURATOM; večino teh sprememb so znova spremenile naslednje pogodbe;
• Protokol o Nizozemskih Antilih (1962) o podrobnostih trgovinske ureditve uvoza naftnih derivatov, rafiniranih na Nizozemskih Antilih, v Evropsko unijo.

Takšne sporazume lahko sklene bodisi Skupnost bodisi Skupnost skupaj z državami članicami (mešani sporazum). Ti sporazumi so zavezujoči za Skupnost in države članice in torej zahtevajo njihovo odgovornost na mednarodni ravni. Razlikujemo tri oblike sporazumov:

• Pridružitveni sporazumi

Pridružitev zadeva tesno gospodarsko sodelovanje, povezano z obsežno finančno podporo Skupnosti v korist partnerja pri sporazumu. V to kategorijo sodijo sporazumi s čezmorskimi državami in ozemlji, sporazumi o pripravi pristopa in oblikovanju carinske unije, sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).

• Sporazumi o sodelovanju

Sporazumi o sodelovanju nimajo istega pomena kot pridružitveni sporazumi, če zadevajo samo močno gospodarsko sodelovanje. Takšni sporazumi povezujejo Skupnost zlasti z državami Magreba (Alžirijo, Marokom in Tunizijo), državami Mašrika (Egiptom, Jordanijo, Libanonom in Sirijo) ter Izraelom.

• Trgovinski sporazumi

To so sporazumi na področju carinske in trgovinske politike, sklenjeni s tretjimi državami, skupinami tretjih držav ali v okviru mednarodnih trgovinskih organizacij. V to kategorijo sodi Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO).

Gre za zavezujoče pravne akte, sklenjene med državami članicami za reševanje vprašanj, ki so bodisi tesno povezana z dejavnostmi Skupnosti, vendar institucije Skupnosti zanje niso dobile nobenega pooblastila, bodisi omogočajo razširitev ozemeljskih meja nacionalnih ukrepov za oblikovanje enotnega prava na ravni Skupnosti (na primer sporazum v zvezi s patentom Skupnosti).

"Sekundarno pravo" je tretji pomemben vir prava Skupnosti za pogodbami (primarna zakonodaja) in mednarodnimi sporazumi. Opredeli se ga lahko kot skupek vseh normativnih aktov, ki so jih evropske institucije sprejele ob uporabi določb pogodb. V sekundarno pravo sodijo zavezujoči (uredbe, direktive in odločbe) in nezavezujoči pravni akti (resolucije, mnenja), predvideni v PES, ter tudi cela vrsta drugih aktov, kot so poslovniki institucij, akcijski programi Skupnosti.

Pravni instrumenti drugega in tretjega stebra, ki pravzaprav niso del sekundarnega prava, ker še naprej izhajajo iz medvladnih odnosov, so bili uvrščeni v to kategorijo za informacijo.

Direktiva, ki jo sprejme Svet skupaj s Parlamentom ali Komisija sama, je namenjena državam članicam. Njen glavni cilj je približevanje zakonodaj.

Direktiva zavezuje države članice glede rezultata, ki ga je treba doseči, vendar jim pušča izbiro pri sprejemanju oblike in sredstev za uresničitev ciljev Skupnosti v okviru njihovega notranjega pravnega reda.

Če države članice direktive ne prenesejo v nacionalno zakonodajo ali jo prenesejo v nepopolni obliki ali z zamudo, se lahko tisti, ki so predmet sodne obravnave, nanjo neposredno sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.

Odločba, ki jo sprejme ali Svet ali Svet skupaj s Parlamentom ali Komisija, je akt, s katerim institucije Skupnosti odločajo o posebnih primerih. Institucije lahko z odločbo zahtevajo od države članice ali državljana Unije, da deluje ali se temu odpove, ji/mu podelijo pravice ali naložijo obveznosti.

Odločba je

Institucije lahko s priporočilom izrazijo mnenje, tako da predlagajo usmeritev, ne da bi ustvarile zakonsko obveznost za prejemnike (države članice, druge institucije, včasih tudi državljane Unije).

Mnenje je akt, s katerim lahko institucije izrazijo nezavezujoče mnenje, se pravi, da prejemnikom ne nalagajo zakonske obveznosti. Namen je opredeliti stališče institucije glede nekega vprašanja.

Skupni ukrep je pravni instrument iz Naslova V Pogodbe o Evropski uniji. Torej je medvladni instrument. Skupni ukrep, ki ga Svet Evropske unije sprejme soglasno ali v nekaterih primerih s kvalificirano večino, je zavezujoč za države članice, ki morajo doseči opredeljene cilje, razen pri velikih težavah.

Sklep in okvirni sklep od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe nadomeščata skupni ukrep na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Gre za medvladna pravna instrumenta iz Naslova VI Pogodbe o Evropski uniji. Sklep in okvirni sklep Svet Evropske unije sprejme soglasno na pobudo Komisije ali države članice.

Skupno stališče na področju skupne zunanje in varnostne politike ter policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah je pravni instrument iz Naslovov V in VI Pogodbe o Evropski uniji. Gre za medvladni instrument. Stališče, ki ga Svet Evropske unije sprejme soglasno, določa pristop Unije k določenim vprašanjem zunanje in varnostne politike ter policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter ponuja smernico za izvajanje nacionalnih politik na teh področjih.

Gre za pravni instrument iz Naslovov V in VI Pogodbe o Evropski uniji, ki ga Maastrichtska pogodba ni predvidela. V zvezi z drugim in tretjim stebrom torej ni bilo pravne podlage za sklenitev mednarodnih sporazumov. Amsterdamska pogodba je za preprečitev tega, da morajo vsak sporazum, ki ga podpiše Svet, uradno skleniti države članice, predvidela možnost, da svet pooblasti predsedstvo za začetek pogajanj, kadar je to potrebno.

Sporazumi zavezujejo institucije Unije, ne pa držav članic, katerih ustavni standardi predvidevajo posebna pravila za njihovo sklenitev. V teh primerih se lahko druge države članice v Svetu dogovorijo, da se sporazum kljub temu začasno izvaja.

Pri pripravi prečiščenih besedil se brez uradne veljave v enotni tekst vključi osnovni akt (pogodbo ali zakonodajo Skupnosti) ter njegove zaporedne dopolnitve in popravke. Prečiščena različica Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je na voljo na EUR-Lex.

Celotno veljavno sekundarno pravo je bilo prečiščeno in je na voljo na EUR-Lex. Ti dokumenti so samo informativni in institucije zavračajo vsakršno odgovornost za njihovo vsebino.

Komisija lahko na podlagi prečiščenih dokumentov sprejme pobudo za kodifikacijo ali predelavo. Kodifikacija pomeni sprejetje prečiščenega in nekoliko preoblikovanega dokumenta v zakonodajnem postopku. Novi dokument se nato kot zakonodajni akt objavi v Uradnem listu, s čimer pridobi uradno veljavo.

Komisija lahko sprejme tudi pobudo za predelavo dokumenta, kadar se ji zdi potrebno temeljito pregledati zakonodajo na nekem področju. V tem primeru bo začela nov zakonodajni postopek.

Pripravljalna dela vključujejo vse akte, ki so jih institucije izdale med zakonodajnim postopkom. V to kategorijo sodijo tudi najbolj splošni dokumenti. Glavni akti, ki se jih šteje med pripravljalna dela, so predstavljeni spodaj.

Amsterdamska pogodba je predvidela pravico do pobude za države članice na področju azila in priseljevanja. Zakonodajno pobudo so si tako v petletnem obdobju delile Komisija in države članice, ki so lahko neodvisno ena od druge predložile predloge. Ker se je prehodno petletno obdobje izteklo 1. maja 2004, imajo države članice pravico do pobude samo za drugi in tretji steber, in sicer na področjih skupne zunanje in varnostne politike ter policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

Sodišče in Sodišče prve stopnje izrekata sodbe, se pravi, odločbe, ki zaključijo proces.

Na sodbe Sodišča se ni mogoče pritožiti.

Pritožbo na sodbe Sodišča prve stopnje se lahko vloži pri Sodišču (priziv).

Evropski parlament, Svet, Komisija ali država članica lahko prejmejo mnenje Sodišča o združljivosti sporazuma med Skupnostjo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami z določbami Pogodbe EU. Sporazum, o katerem Sodišče izda negativno mnenje, lahko začne veljati samo pod pogoji iz člena 48 Pogodbe o Evropski uniji (postopek spremembe pogodb).

Sodišče in Sodišče prve stopnje izdajata odredbe v različnih primerih, predvidenih v poslovnikih in ki se jih da shematično razdeliti v tri skupine:

• Primeri pripravljalne poizvedbe (na primer akti, s katerimi se urejajo sodna preiskava, ločitev, odgovor ali prekinitev procesa).
• Primeri, ko se o zadevi odloča brez poznavanja vsebine (na primer pri očitni nedopustnosti zadeve ali nepristojnosti sodnika).
• Ko se odloča o vsebini zadeve, gre za resnične poenostavljene sodbe, ki se uporabljajo, kadar je zadeva enaka drugim, o katerih je že bila izrečena sodba.

Odredbe se načelno da spremeniti ali razveljaviti.

Generalni pravobranilci so zadolženi, da Sodišču pomagajo opraviti nalogo. Javno, nepristransko in neodvisno predstavijo utemeljene sklepe o zadevah, ki so bile predložene Sodišču. Generalni pravobranilec tako v sklepih predlaga rešitev spora. Ti sklepi ne zavezujejo sodnikov. So sestavni del ustnega postopka in se objavijo skupaj s sodbo v Zbirki sodne prakse.

Parlamentarna vprašanja so za poslance Parlamenta sredstvo za nadzor dejavnosti Komisije in Sveta. Vsak poslanec Parlamenta lahko Svetu in Komisiji postavi

• pisna vprašanja (z zahtevo po pisnem odgovoru),
• ustna vprašanja (postavljena na zasedanju) in
• vprašanja, postavljena med časom za vprašanja (časom, ki je na vsakem zasedanju Parlamenta namenjen vprašanjem).

Ta vprašanja se veliko uporabljajo kot sredstvo za nadzor. Pisna vprašanja in pisni odgovori nanje se objavijo v Uradnem listu, seriji C. Vključeni so v EUR-Lex.

2. Zakonodajni postopki

Evropska unija v nasprotju z nacionalnimi sistemi, kjer se nacionalna volja izraža v parlamentu, pomembno zakonodajno vlogo podeljuje predstavnikom držav članic v Svetu. Pristojnosti Evropskega parlamenta so se z institucionalnim razvojem razširile: Svet sedaj s Parlamentom deli zakonodajne pristojnosti za sprejetje zavezujočih splošnih pravnih aktov (uredb in direktiv). Postopki odločanja so posvetovalni postopek ter postopki sodelovanja, soodločanja in privolitve.

3. Akterji sistema Skupnosti

Evropski parlament sestavlja 732 predstavnikov ljudstev držav članic, ki so na neposrednih splošnih volitvah izvoljeni za obdobje petih let. Število predstavnikov, izvoljenih v vsaki državi članici, se razlikuje glede na število prebivalstva. Člani ne sedijo glede na nacionalno pripadnost, temveč se glede na politično pripadnost združujejo v transnacionalne skupine.

Poslanci Parlamenta so razdeljeni v več strokovnih odborov in delegacij. Poročila, ki jih pripravijo parlamentarni odbori, se vložijo v sprejetje na plenarnem zasedanju. Le-to je namenjeno tudi vprašanjem za Komisijo in Svet, hitri razpravi in izjavam predsedstva. Plenarna zasedanja so javna.

Parlament deli proračunsko oblast s Svetom in ima zadnjo besedo pri neobveznih odhodkih. Dokončno sprejme proračun, nadzira njegovo izvrševanje in da razrešnico o njegovem izvrševanju.

Komisija je politično odgovorna Parlamentu. Imenovanje predsednika in članov Komisije predhodno odobri Evropski parlament. Ko Evropski parlament sprejme predlog nezaupnice o vodenju Komisije, morajo odstopiti vsi njeni člani.

Parlament na splošnejši ravni izvaja nadzor, tako da redno obravnava poročila Komisije. Poslanci poleg tega pogosto postavljajo pisna in ustna vprašanja Komisiji in Svetu.

Parlament ima tudi pooblastilo za ustanovitev začasnih preiskovalnih komisij za nadzor domnevnih kršitev ali slabega izvajanja prava Skupnosti.

Parlament ima na področju skupne zunanje in varnostne politike ter policijskega in pravosodnega sodelovanja pravico do redne obveščenosti in lahko na Svet naslovi vprašanja ali priporočila. Svetuje o glavnih vidikih in temeljnih odločitvah na področju skupne zunanje in varnostne politike ter o vseh predvidenih ukrepih, razen o skupnih stališčih na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja.

Parlament obravnava peticije o vprašanjih s področij dejavnosti Skupnosti, ki jih nanj naslavljajo državljani Unije.

Evropski parlament imenuje evropskega varuha človekovih pravic, ki je pooblaščen za sprejemanje pritožb v zvezi z nepravilnostmi v delovanju institucij ali organov Skupnosti.

Svet Evropske unije sestavljajo predstavniki vlad držav članic. Njegova sestava se spreminja glede na področja na dnevnem redu, saj vsako državo zastopa član vlade, pristojen za zadevno področje (zunanje zadeve, finance, socialne zadeve, promet, kmetijstvo itd.).

Delo Sveta pripravlja odbor, ki ga sestavljajo stalni predstavniki držav članic (Coreper) in ki mu pomaga več delovnih skupin, sestavljenih iz uradnikov iz nacionalnih javnih uprav.

Svetu izmenoma predsedujejo države članice, ki se menjajo vsakih šest mesecev v skladu z vrstnim redom, ki ga določi Svet. Predsedstvu pomaga generalni sekretariat Sveta, ki pripravlja in zagotavlja dober potek dela. Generalni sekretar Sveta je tudi Visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko.

Če ni drugače določeno, Svet odloča z večino svojih članov. Pogodba zahteva soglasje v malo primerih. Svet večinoma odloča s kvalificirano večino: za sprejetje predloga se zahteva minimalno število glasov. Število glasov vsake države se določi glede na število njenih prebivalcev.

Svet ima šest temeljnih pristojnosti:

• na podlagi predlogov Komisije sprejema zakonodajo Skupnosti; na številnih področjih sprejema zakone skupaj z Evropskim parlamentom;
• usklajuje splošne gospodarske politike držav članic;
• v imenu Evropske skupnosti sklepa mednarodne sporazume med Skupnostjo in eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami;
• skupaj z Evropskim parlamentom pripravlja proračun Evropske unije;
• na podlagi smernic, ki jih določi Evropski svet, določa skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije;
• usklajuje sodelovanje med sodnimi organi in nacionalnimi policijskimi silami v kazenskih zadevah.

Komisijo sestavlja 27 članov (en za vsako državo članico), ki so izbrani glede na splošno usposobljenost in katerih neodvisnost je nedvomna. Člane Komisije za dobo petih let Svet imenuje po odobritvi Evropskega parlamenta.

Predsednika Komisije imenuje Svet na ravni voditeljev držav in vlad; to imenovanje nato odobri Evropski parlament.

Komisija je razdeljena na generalne direktorate, ki so zadolženi za posebna področja dejavnosti.

Evropska komisija opravlja štiri glavne funkcije:

Sodišče sestavlja 27 sodnikov in 8 generalnih pravobranilcev, ki so jih vlade držav članic soglasno imenovale za šestletni mandat, ki je obnovljiv.

Izbrani so med pravniki, katerih neodvisnost je nedvomna in ki izpolnjujejo zahtevane pogoje za imenovanje na visoke sodniške položaje v svojih državah ali so priznano usposobljeni.

Generalni pravobranilci pomagajo Sodišču pri opravljanju njegove naloge. Zadolženi so, da javno, nepristransko in neodvisno predstavijo utemeljene sklepe o zadevah, ki zahtevajo njihovo posredovanje. Njihove naloge se ne sme zamenjati z nalogo tožilca ali druge enake instance.

Med člani Sodišča prve stopnje je najmanj en sodnik iz vsake države članice. Sodnike soglasno imenujejo vlade držav za dobo šestih let, izberejo jih med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna in so ustrezno usposobljene za imenovanje na visoke sodniške položaje.

Pogodba iz Nice poleg tega predvideva možnost ustanovitve sodnih oddelkov, dodeljenih Sodišču prve stopnje, ki bi bili strokovna sodišča za posebna področja.

Naloga Sodišča in Sodišča prve stopnje je zagotavljati spoštovanje prava pri razlagi in uporabi ustanovitvenih pogodb Evropskih skupnosti in tudi ukrepov, ki so jih sprejele pristojne institucije Skupnosti.

Sodišče in Sodišče prve stopnje imata izključne pristojnosti pri različnih vrstah postopkov:

postopek zaradi neizpolnjevanja obveznosti (zoper države članice pri kršitvah obveznosti, ki jih imajo na podlagi pogodb),

• postopek za razveljavitev (aktov institucij Skupnosti),
• postopek zaradi opustitve ukrepanja (zoper institucijo Skupnosti pri njenem neukrepanju),
• odškodninska tožba (za nadomestilo škode, nastale zaradi akta ali nezakonite opustitve ukrepanja institucije Skupnosti),
• tožbe v zadevah, ki izhajajo iz pogodbene obveznosti (spori glede pogodb javnega ali zasebnega prava, ki jih je sklenila Skupnost),
• tožbe v zadevah, ki izhajajo iz javne funkcije (spori med Skupnostjo in njenimi uradniki in predstavniki),
• predhodno odločanje (Sodišče ali Sodišče prve stopnje na zahtevo sodnih oblasti držav članic odločata o razlagi prava Skupnosti ali veljavnosti aktov, ki so jih sprejele institucije ali Evropska centralna banka.

Sodišče odloča o postopkih ali tožbah, ki jih vložijo institucije Skupnosti ali države članice zoper dejanja institucij ali nezakonito ravnanje držav članic. Sodišče je pristojno za odločanje o zahtevah za predhodno odločanje, razen v posebnih zadevah, za katere je pristojno Sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje obravnava tožbe, ki jih fizične in pravne osebe vložijo zoper odločitve institucij Skupnosti. Na odločbe Sodišča prve stopnje se lahko pri Sodišču vloži pritožbo, omejeno na pravna vprašanja.

Računsko sodišče sestavlja po en predstavnik vsake države, izbran med osebnostmi, ki v svojih državah pripadajo ali so pripadale zunanjim revizijskim organom ali so posebej usposobljene za to nalogo ter katerih neodvisnost je nedvomna. Člane Računskega sodišča za dobo šestih let imenuje Svet, ki odloča s kvalificirano večino po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

Naloga Računskega sodišča je preverjati vse izkaze prihodkov in izdatkov Skupnosti in vseh njenih organov, da bi zagotovili skladnost izdatkov Unije s proračunskimi predpisi ter tudi spoštovanje upravnih in računovodskih načel. Skrbi za kakovost finančnega poslovanja.

Nadzoru Računskega sodišča so podvržene institucije Skupnosti in države članice kot tudi vsi organi, ki upravljajo s prihodki ali izdatki v imenu Skupnosti, in vse fizične ali pravne osebe, ki so bile deležne plačil iz proračuna Skupnosti. Nadzor v državah članicah se izvaja v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi ustanovami in službami, ki morajo Računskemu sodišču predložiti vse zahtevane dokumente ali podatke.

Računsko sodišče vsako leto Svetu in Evropskemu parlamentu predstavi izjavo o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov. Letno poročilo, v katerem Računsko sodišče predstavi pripombe o vodenju financ Skupnosti, se pošlje institucijam Skupnosti in objavi v Uradnem listu. Poročilo poudarja točke, ki bi jih bilo mogoče, celo zaželeno, izboljšati. V Uradnem listu se objavijo tudi odgovori institucij na pripombe Računskega sodišča.

Računsko sodišče ima tudi posvetovalno pristojnost. Druge institucije Unije lahko prosijo Računsko sodišče za mnenje, v nekaterih primerih pa to morajo storiti.

Nazadnje lahko Računsko sodišče komentarje o natančno opredeljenih točkah predstavi v posebnih poročilih, ki se tudi objavijo v Uradnem listu.

Evropski ekonomsko-socialni odbor sestavljajo predstavniki različnih ekonomskih in socialnih delov organizirane civilne družbe, zlasti predstavniki proizvajalcev, kmetov, prevoznikov, delavcev, trgovcev in obrtnikov, samostojnih poklicev, potrošnikov in predstavniki splošnega interesa.

Člane Ekonomsko-socialnega odbora za dobo štirih let imenuje Svet, ki s kvalificirano večino odloča o predlogih držav članic. Razdeljeni so v tri skupine, ki predstavljajo delodajalce, delojemalce ter različne gospodarske in družbene interese.

Odbor regij sestavljajo predstavniki lokalnih in regionalnih skupnosti. Člane Odbora regij in enako število nadomestnih članov za dobo štirih let imenuje Svet, ki s kvalificirano večino odloča o predlogih držav članic.

Evropsko centralno banko sestavljata dva organa:

• Svet guvernerjev, ki ga sestavljajo člani izvršilnega odbora ECB in guvernerji nacionalnih centralnih bank na območju evra;
• Izvršilni odbor, sestavljen iz predsednika, podpredsednika in štirih drugih članov, ki jih soglasno imenujejo države članice na priporočilo Sveta in po posvetovanju z Evropskim parlamentom. Njihov mandat traja osem let in ni obnovljiv.

Oba organa sprejemata odločitve z navadno večino, vsak član ima pravico veta, če je število glasov enako, odloči glas predsednika.

Evropska centralna banka (ECB) je v središču ekonomske in monetarne unije (EMU).

Odgovorna je za stabilnost evra, za katerega mora določiti obseg izdaj, in z drugimi nacionalnimi centralnimi bankami določa in izvaja monetarno politiko Unije.

Za uresničevanje teh nalog ji je dodeljena cela vrsta prednostnih pravic:

• nadzira likvidnost z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev ali s kreditnimi posli z bankami ali udeleženci denarnega trga ali z določitvijo obveznih rezerv, ki jih morajo imeti kreditne ustanove v nacionalnih centralnih bankah ali v ECB;
• izvaja nadzor skrbnega in varnega poslovanja kreditnih ustanov.

ECB ima tudi posvetovalno in zakonodajno nalogo:

Z njo se – o zadevah v njeni pristojnosti – posvetujejo evropske institucije ali oblasti držav članic pri opravljanju svojih zakonodajnih nalog. Institucijam Skupnosti lahko tudi predstavi mnenja o vprašanjih, ki zadevajo ta področja.

ECB izvaja pravico do zakonodajne pobude na področjih monetarne politike in sprejema uredbe, kolikor so potrebne za izvedbo nalog, ki so ji zaupane.

Da bi ECB omogočili opravljanje teh nalog, ji vrsta določb zagotavlja neodvisnost: ECB ne more prositi za navodila institucij, držav članic ali drugih organov niti jih ne sme sprejeti.