—

za belgijsko vlado J. Van Holm in J.C. Halleux, agenta,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, agenta,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za Evropsko komisijo D. Roussanov in G. Goddin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2)(c) Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 223).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Sabrino Wathelet in avtohišo Bietheres & Fils SPRL (v nadaljevanju: avtohiša Bietheres) v zvezi s prodajo rabljenega vozila.

3

V uvodni izjavi 9 Direktive 1999/44 je navedeno:

„[…] ker mora biti prodajalec za skladnost blaga s pogodbo neposredno odgovoren potrošniku; ker je to klasično načelo zapisano v pravnih redih držav članic; ker je vendarle treba omogočiti, da prodajalec po nacionalnem pravu uveljavlja regresno pravico proti proizvajalcu, predhodnemu prodajalcu v isti pogodbeni verigi ali vsakemu drugemu posredniku, razen v primeru, če se je tej pravici odpovedal; ker ta direktiva ne vpliva na načelo pogodbene svobode v razmerjih med prodajalcem, proizvajalcem, predhodnim prodajalcem ali drugim posrednikom; ker nacionalno pravo določa pravila, ki urejajo, proti komu in na kakšen način lahko prodajalec uveljavlja regresno pravico.“

4

Člen 1(1) Direktive 1999/44 določa:

„Namen te direktive je približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, da bi se zagotovila enotna minimalna raven varstva potrošnikov v okviru notranjega trga.“

5

V skladu s členom 1(2)(c) Direktive 1999/44 pojem „prodajalec“ pomeni „vsako fizično ali pravno osebo, ki na podlagi pogodbe prodaja potrošniško blago v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti“.

6

Člen 2(1) Direktive 1999/44 določa:

„Prodajalec mora potrošniku dobaviti blago v skladu s prodajno pogodbo.“

7

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Regresna pravica“, določa:

„Če je končni prodajalec odgovoren potrošniku zaradi neskladnosti, ki izhaja iz ravnanja ali opustitve proizvajalca, prejšnjega prodajalca v isti pogodbeni verigi ali drugega posrednika, je končni prodajalec upravičen uveljavljati regresno pravico proti odgovorni osebi ali odgovornim osebam v pogodbeni verigi. Odgovorno osebo ali odgovorne osebe, proti kateri lahko končni prodajalec uveljavlja regresno pravico, skupaj z ustreznimi postopki in pogoji uveljavljanja, določa nacionalno pravo.“

8

Člen 8 Direktive z naslovom „Nacionalno pravo in minimalno varstvo“ določa:

„1.   Pravice, ki izhajajo iz te direktive, se izvršujejo brez poseganja v druge pravice, ki jih lahko potrošnik uveljavlja po nacionalnih predpisih o pogodbeni ali nepogodbeni odgovornosti.

2.   Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov.“

9

Člen 1649a civilnega zakonika določa:

„1. To poglavje se uporablja za prodajo potrošniškega blaga prodajalca potrošniku.

10

S. Wathelet je aprila 2012 kot potrošnica kupila rabljen avtomobil v avtohiši Bietheres. Znesek 4000 EUR, ki ustreza prodajni ceni tega vozila, je S. Wathelet plačala navedeni avtohiši. Vendar ta S. Wathelet ni izdala ne potrdila o prejemu plačila ne dokazila o plačilu in tudi ne računa za prodajo.

11

Avtohiša Bietheres je na lastne stroške vozilo dala na tehnični pregled. Poleg tega je pri pristojnem belgijskem organu podala vlogo za registracijo, katere strošek je poravnala S. Wathelet.

12

Julija 2012, medtem ko S. Wathelet še vedno ni prejela računa, se je zadevno vozilo pokvarilo, S. Wathelet pa ga je odpeljala v avtohišo Bietheres, da bi ga tam popravili. Tam so ugotovili okvaro motorja.

13

Ko je S. Wathelet želela odpeljati svoje popravljeno vozilo, ji je bil izdan račun v zvezi s stroški popravila v višini 2000 EUR. Zavrnila je plačilo računa, ker bi morala navedene stroške kriti avtohiša Bietheres kot prodajalec tega vozila.

14

Ob tej priložnosti je bila S. Wathelet obveščena, da navedeno vozilo ni nikoli pripadalo navedeni avtohiši, ki ga ni prodala na svoj račun, temveč na račun M.‑C. Donckels, ki je fizična oseba. Avtohiša Bietheres je bila namreč le posrednik.

15

Predložitveno sodišče je ugotovilo, da je M.‑C. Donckels ni prejela zneska, ki bi ustrezal celotni kupnini, saj je avtohiša Bietheres zadržala znesek 800 EUR za popravila, ki jih je opravila zaradi priprave na prodajo.

16

Z dopisom z dne 17. novembra 2012, naslovljenim na S. Wathelet, je avtohiša Bietheres potrdila svojo vlogo posrednika pri zadevni prodaji. Poleg tega je potrdila, da je okvara motorja običajno tveganje nakupa rabljenega vozila med posamezniki. Zato je vztrajala pri tem, da ne izroči vozila S. Wathelet, dokler račun za popravilo ne bo v celoti plačan. Avtohiša Bietheres je dopisu priložila potrdilo o prejemu zneska 4000 EUR, na katerem so bili ročno vpisani ime in priimek lastnika – nepoklicnega prodajalca – in kupca, S. Wathelet, pri čemer je dokument vseboval le podpis M.‑C. Donckels.

17

Avtohiša Bietheres je decembra 2012 pri Tribunal de première instance de Verviers (prvostopenjsko sodišče v Verviersu, Belgija) vložila tožbo proti S. Wathelet, s katero je zahtevala plačilo računa za popravilo v višini 2000 EUR skupaj z obrestmi.

18

S. Wathelet je v sodnem tajništvu tribunal de première instance de Verviers (prvostopenjsko sodišče v Verviersu) vložila nasprotno tožbo, s katero je predlagala razveljavitev prodaje vozila in vračilo 4000 EUR, ki ga je plačala, skupaj z obrestmi, ter plačilo odškodnine v višini 2147,46 EUR. S. Wathelet je poleg tega izpodbijala utemeljenost predlogov avtohiše Bietheres.

19

Tribunal de première instance de Verviers (prvostopenjsko sodišče v Verviersu) je S. Wathelet naložilo plačilo računa za popravilo skupaj z obrestmi, ter zavrnilo njeno nasprotno tožbo. Ta je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

20

To sodišče je ugotovilo, da je bila S. Wathelet „potrošnik“ v smislu civilnega zakonika in da je bilo vozilo „potrošniško blago“ v smislu te zakonodaje. Poleg tega je ugotovilo, da je avtohiša Bietheres v okviru svoje poslovne ali poklicne dejavnosti prodajala potrošniško blago.

21

Avtohiša Bietheres pa je zanikala, da bi bila stranka sporne kupoprodajne pogodbe, pri čemer je poudarila, da je lastnica zadevnega vozila M.‑C. Donckels tega dala v komisijsko prodajo v poslovni enoti avtohiše in je torej šlo za prodajo med fizičnimi osebami.

22

Predložitveno sodišče pa meni, da obstajajo resne, natančne in skladne domneve, da S. Wathelet ni bila seznanjena s tem, da gre za prodajo med fizičnimi osebami.

23

V teh okoliščinah je cour d’appel de Liège (višje sodišče v Liègu, Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba pojem ‚prodajalec‘ potrošniškega blaga iz člena 1649a belgijskega civilnega zakonika, ki je bil vstavljen z zakonom z dne 1. septembra 1994 z naslovom ‚loi relative à la protection des consommateurs en cas de vente de biens de consommation‘ (zakon o varstvu potrošnikov pri prodaji potrošniškega blaga), s katerim je bila v belgijsko pravo prenesena Direktiva 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, razlagati tako, da se ne nanaša samo na poklicnega prodajalca, ki kot prodajalec prenese lastninsko pravico na potrošniškem blagu na potrošnika, ampak tudi na poklicnega prodajalca, ki nastopa kot posrednik za nepoklicnega prodajalca, ne glede na to, ali je za svoje posredovanje plačan in ali je potencialnega kupca obvestil o tem, da je prodajalec fizična oseba?“

24

Najprej je treba opozoriti, da je iz spisa razvidno, da je bila lastnica zadevnega rabljenega vozila M.‑C. Donckels in ne avtohiša Bietheres, in da je zato šlo za prodajo med fizičnima osebama, avtohiša Bietheres pa je bila samo posrednik.

25

Poleg tega je predložitveno sodišče ugotovilo, da je bila kupnina, po odbitju stroškov popravil zaradi priprave zadevnega vozila na prodajo, nakazana lastniku vozila. Poleg tega iz predloženih dokumentov ni mogoče sklepati, da lastnik vozila avtohiše Bietheres ni pooblastil za prodajo tega vozila.

26

Iz tega sledi, da je v zadevi v glavni stvari avtohiša Bietheres delovala kot poklicni prodajalec potrošniškega blaga, ki je deloval na račun lastnika navedenega blaga, ki je bil fizična oseba in ki je dovolil to prodajo.

27

Preveriti je torej treba, ali je v takšnih okoliščinah potrošnik, ki kupi potrošniško blago, upravičen do varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 1999/44, tako da bi se posrednika lahko štelo za prodajalca v smislu navedene direktive.

28

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno prakso Sodišča iz zahteve po enotni uporabi prava Unije izhaja, da – če določba prava Unije glede opredelitve posamičnega pojma ne napotuje izrecno na pravo držav članic – je treba ta pojem v celotni Evropski uniji razlagati avtonomno in enotno ob upoštevanju konteksta določbe in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev (glej v tem smislu sodbi z dne 18. oktobra 2011, Brüstle, C‑34/10, EU:C:2011:669, točka 25, in z dne 15. oktobra 2015, Axa Belgium, C‑494/14, EU:C:2015:692, točka 21 in navedena sodna praksa).

29

Ker člen 1(2)(c) Direktive 1999/44 pojem „prodajalec“ opredeljuje brez napotitve na nacionalna prava glede pomena, ki ga je treba dati temu pojmu, je treba torej za ta pojem za uporabo te direktive šteti, da označuje avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno.

30

Poleg tega, čeprav se izraz „prodajalec“ pojavlja v drugih pravnih aktih Unije, vsebuje posebno opredelitev iz člena 1(2)(c) Direktive 1999/44 le ta direktiva. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 43 sklepnih predlogov, gre torej za pojem, ki ga je treba razlagati glede na cilje te direktive, pa tudi glede na posebno funkcijo „prodajalca“ v okviru navedene direktive.

31

V skladu s členom 1(2)(c) Direktive 1999/44 pojem „prodajalec“ pomeni „vsako fizično ali pravno osebo, ki na podlagi pogodbe prodaja potrošniško blago v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti“.

32

Ugotoviti je treba, da je tako opredeljeni pojem „prodajalec“ objektiven pojem (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2015, Costea, C‑110/14, EU:C:2015:538, točka 21, in sklep z dne 19. novembra 2015, C‑74/15, Tarcâu, EU:C:2015:772, točka 27), ki temelji na elementih, kot so obstoj „pogodbe“, prodaja „potrošniškega blaga“ in obstoj „poslovne ali poklicne dejavnosti“.

33

Res je, da se ta pojem ne nanaša na pojem posrednika. Splošneje, Direktiva 1999/44 ne vsebuje opredelitve pojma „posrednik“, čeprav je ta naveden v uvodni izjavi 9 in v členu 4 te direktive. Tako namen te direktive ni odgovornost posrednika v zvezi s potrošnikom v okviru prodajne pogodbe.

34

Kljub temu pa, kot je v bistvu generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov, takšna ugotovitev sama po sebi ne izključuje, da bi bilo mogoče pojem „prodajalec“ v smislu člena 1(2)(c) Direktive 1999/44 razlagati tako, da zajema poklicnega prodajalca, ki deluje v imenu fizične osebe, ko se potrošniku predstavi kot prodajalec potrošniškega blaga v skladu s pogodbo v okviru svoje poslovne ali poklicne dejavnosti. Ta poklicni prodajalec bi namreč lahko zavedel potrošnika, ker bi lahko ta napačno menil, da deluje kot prodajalec, ki je lastnik blaga.

35

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da besedilo člena 1(2)(c) Direktive 1999/44 ne vsebuje ničesar, kar bi nasprotovalo takšni razlagi.

36

Drugič, ugotoviti je treba, da teleološka razlaga člena 1(2)(c) Direktive 1999/44, ob upoštevanju namena te direktive, ki je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov (sodba z dne 3. oktobra 2013, Duarte Hueros, C‑32/12, EU:C:2013:637, točka 25), lahko potrdi razlago te določbe, navedeno v točki 34.

37

V skladu s členom 2(1) in členom 3 Direktive 1999/44 je namreč naloga prodajalca ta, da potrošniku dobavi blago v skladu s prodajno pogodbo in da ga v primeru neskladnosti popravi ali zamenja v skladu z odstavkom 3 zadnjenavedene določbe. Člen 1(2)(c) navedene direktive tako omejuje krog oseb, proti katerim lahko potrošnik uveljavlja svoje pravice na podlagi te direktive. Zato mora potrošnik nujno poznati identiteto prodajalca in zlasti, ali gre za fizično osebo ali poklicnega prodajalca, zato da je lahko deležen varstva, ki ga ima na podlagi Direktive 1999/44.

38

Če torej v okoliščinah, kakršne so te v glavni stvari, poklicni prodajalec nastopa kot posrednik za fizično osebo, bi to, da potrošnik ne ve, v kakšni vlogi pri prodaji nastopa ta poklicni prodajalec, temu potrošniku odvzelo pravice, ki so zagotovljene z Direktivo 1999/44 in ki so v skladu s členom 7(1) te direktive zavezujoče.

39

Da bi bilo v okviru Direktive 1999/44 zagotovljeno učinkovito varstvo potrošnika, mora biti ta potrošnik nujno seznanjen z dejstvom, da je lastnik fizična oseba. Ta razlaga omogoča, da se doseže polni učinek navedene direktive, in je v skladu s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero sistem varstva, ki se izvaja z direktivami Unije na področju varstva potrošnikov, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do poklicnega prodajalca v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (glej sodbo z dne 4. junija 2015, Faber, C‑497/13, EU:C:2015:357, točka 42).

40

Obstaja namreč veliko neravnovesje na področju obveščenosti med potrošnikom in poklicnim posrednikom, zlasti če potrošnik ni obveščen, da je lastnik prodanega blaga dejansko fizična oseba.

41

Tako je treba v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, v katerih je potrošnik lahko hitro zaveden, ob upoštevanju pogojev izvedbe prodaje temu zagotoviti visoko raven varstva. Zato je treba omogočiti, da se posredniku, ki ob stiku s potrošnikom tega lahko zavede, da je lastnik blaga, ki se prodaja, naloži odgovornost prodajalca v skladu z Direktivo 1999/44.

42

Nasprotna razlaga, ki bi poklicnega prodajalca, ki nastopa kot posrednik, vsekakor izključila s področja uporabe člena 1(2)(c) Direktive 1999/44, bi ogrozila splošni cilj ureditve Unije na področju varstva potrošnikov, ki je določen v členu 169 PDEU, in sicer zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in s tem njihovo zaupanje.

43

Tretjič, glede vprašanja plačila posredniku za njegovo posredovanje je treba ugotoviti, da to plačilo, ki je predmet pogodbenega razmerja med lastnikom – nepoklicnim prodajalcem – in posrednikom, načeloma ne spada na področje uporabe Direktive 1999/44. Kot sta poudarili avstrijska vlada in Evropska komisija, to, ali je poklicni prodajalec v vlogi posrednika za posredovanje plačan, ni pomembno za presojo, ali ga je treba opredeliti kot „prodajalca“ v smislu člena 1(2)(c) Direktive 1999/44.

44

Pristojno nacionalno sodišče mora preveriti, ali se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, poklicnega prodajalca lahko šteje za „prodajalca“ v smislu člena 1(2)(c) Direktive 1999/44, kadar ta ni ustrezno obvestil potrošnika, da ni lastnik zadevnega blaga, kar pomeni, da mora to sodišče upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera (glej po analogiji sodbo z dne 4. junija 2015, Faber, C‑497/13, EU:C:2015:357, točki 38 in 39). V zvezi s tem so lahko upoštevni zlasti stopnja sodelovanja in obseg prizadevanj posrednika pri prodaji, okoliščine v katerih je bilo blago predstavljeno potrošniku, in ravnanje tega potrošnika, da se ugotovi, ali bi lahko razumel, da je posrednik deloval na račun fizične osebe.

45

Glede na navedeno je treba pojem „prodajalec“ v smislu člena 1(2)(c) Direktive 1999/44 razlagati tako, da vključuje tudi poklicnega prodajalca, ki deluje kot posrednik na račun fizične osebe in ki ni ustrezno obvestil potrošnika/kupca o tem, da je lastnik prodajanega blaga fizična oseba, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve. Navedena razlaga ni odvisna od tega, ali je posrednik za svoje posredovanje plačan.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Pojem „prodajalec“ v smislu člena 1(2)(c) Direktive 1999/44 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da vključuje tudi poklicnega prodajalca, ki deluje kot posrednik na račun fizične osebe in ki ni ustrezno obvestil potrošnika/kupca o tem, da je lastnik prodajanega blaga fizična oseba, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve. Navedena razlaga ni odvisna od tega, ali je posrednik za svoje posredovanje plačan.