1

Podjetje Orange s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. februarja 2015, Orange/Komisija (T‑385/12, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njegov predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2012/540/EU z dne 20. decembra 2011 o državni pomoči C 25/08 (ex NN 23/08) v zvezi z reformo načina financiranja pokojnin javnih uslužbencev, zaposlenih v podjetju France Télécom, ki jo je Francoska republika odobrila podjetju France Télécom (UL 2012, L 279, str. 1, v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Dejansko stanje spora je povzeto v točkah od 1 do 19 izpodbijane sodbe:

[…]

[…]

3

Podjetje Orange je 22. avgusta 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

4

Podjetje Orange je v utemeljitev svoje tožbe navedlo štiri tožbene razloge, od katerih se je prvi nanašal na napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji ter na kršitev obveznosti obrazložitve v delu, v katerem je Komisija menila, da je sporni ukrep državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

5

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi to tožbo v celoti zavrnilo in podjetju Orange naložilo plačilo stroškov.

6

Podjetje Orange Sodišču predlaga, naj:

7

Komisija Sodišču predlaga, naj:

8

Po izreku sodbe Splošnega sodišča z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), je podjetje Orange 26. julija 2016 v sodnem tajništvu Sodišča vložilo predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka.

9

Podjetje Orange je v utemeljitev tega predloga v bistvu trdilo, da je ugotovitev glede obstoja selektivne gospodarske prednosti, do katere je Splošno sodišče prišlo v izpodbijani sodbi, nezdružljiva z ugotovitvijo, do katere je prišlo v navedeni sodbi z dne 14. julija 2016, in da se s tem povezani pravni preudarki neposredno nanašajo na presojo prvega in drugega pritožbenega razloga te pritožbe.

10

Glede tega je treba opozoriti, da lahko Sodišče na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi odprtje ali ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča (sodba z dne 22. junija 2016, DK Recycling und Roheisen/Komisija, C‑540/14 P, EU:C:2016:469, točka 28).

11

To za zadevni primer ne velja. Sodišče je namreč po opredelitvi generalnega pravobranilca ugotovilo, da ima na voljo vse potrebne elemente za odločitev in da v obravnavani zadevi ne gre za novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali trditev, o kateri se pred Sodiščem ni razpravljalo.

12

Glede na zgoraj navedeno Sodišče meni, da ponovnega odprtja ustnega postopka ni treba odrediti.

13

Prvič, podjetje Orange trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 42 in 43 izpodbijane sodbe menilo, da domnevna izravnalna narava spornega ukrepa ne omogoča izključitve tega, da se opredeli kot državna pomoč, napačno uporabilo pravo, ker le kadar je treba državni ukrep šteti za izravnavo v zameno za storitve, ki so bile opravljene za izpolnitev obveznosti javnih služb v skladu z merili, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), ta ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU.

14

V nasprotju s tem, kar je menilo Splošno sodišče, naj namreč Sodišče v točki 97 sodbe z dne 9. junija 2011, Comitato Venezia vuole vivere in drugi/Komisija (C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368), ne bi izključilo, da izravnalna narava drugih ukrepov, ki niso povezani s storitvami, opravljenimi za izpolnitev obveznosti javnih služb, tem lahko odvzame naravo državne pomoči.

15

Drugič, podjetje Orange meni, da presoja Splošnega sodišča nasprotuje sodbi z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197), v kateri je Sodišče presodilo, da se odstopanje od splošne italijanske ureditve ne šteje za državno pomoč, ker zakon, ki zgolj preprečuje bremenitev proračuna podjetja s stroški, ki jih v običajnih razmerah ne bi bilo, temu podjetju ne daje prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

16

Na eni strani, v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče menilo v točkah od 39 do 41 izpodbijane sodbe, naj na podlagi nobenega od elementov iz sodbe z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197), veljavnosti te sodne prakse ne bi bilo mogoče omejiti zgolj na tako imenovane „dvakrat odstopajoče“ ureditve, to je na ureditve, ki za preprečitev tega, da bi bil proračun upravičenca do te prednosti obremenjen s stroški, ki jih v običajnih razmerah ne bi bilo določajo odstopanje, namenjeno nevtralizaciji prejšnjega odstopanja od splošne ureditve.

17

Na drugi strani, podjetje Orange poudarja, da je bila podjetju France Télécom z zakonom iz leta 1990 naložena obveznost, ki je njegovi konkurenti niso imeli in ki je tako pomenila neobičajno breme v smislu navedene sodne prakse, ki ga je zakon iz leta 1996 skušal odpraviti.

18

Tretjič, podjetje Orange trdi, da je Splošno sodišče v točki 41 izpodbijane sodbe kot referenčni okvir za presojo obstoja prednosti, podeljene z zakonom iz leta 1996, štelo prvotno ureditev, ki je veljala za javne uslužbence podjetja France Télécom v skladu z zakonom iz leta 1990.

19

Podjetje Orange pa pojasnjuje, da je bil namen zakona iz leta 1996 postavitev podjetja France Télécom v položaj splošne pravne ureditve v zvezi z načinom financiranja pokojnin javnih uslužbencev, zaposlenih v tem podjetju, in da je bil glede na ta cilj referenčni okvir, ki ga je bilo treba upoštevati, tisti, ki je v zvezi s pokojninskimi prispevki delodajalca za svoje uslužbence veljal za konkurenčna podjetja.

20

Splošno sodišče je zato po mnenju podjetja Orange s tem, da je potrdilo izbiro referenčnega okvira, ki jo je opravila Komisija, napačno uporabilo pravo.

21

Komisija trditve podjetja Orange izpodbija.

22

Najprej je treba poudariti, da podjetje Orange z drugim in tretjim argumentom prvega dela prvega pritožbenega razloga, ki sta povzeta v točkah od 15 do 20 te sodbe, navaja, da mu francoska država ob sprejetju zakona iz leta 1996 ni dodelila nobene gospodarske prednosti. S prvim argumentom tega prvega dela, povzetim v točkah 13 in 14 te sodbe, to podjetje trdi, da bi bila tudi ob predpostavki, da je ta zakon zajemal takšno prednost, ta omejena na nadomestitev obstoječe strukturne pomanjkljivosti v skladu z ureditvijo, uvedeno z zakonom iz leta 1990, v primerjavi z njegovimi konkurenti, tako da takšna prednost ne bi mogla voditi do ugotovitve državne pomoči.

23

Kar zadeva trditev v zvezi z neobstojem gospodarske prednosti, je podjetje Orange pred Splošnim sodiščem trdilo, da iz sodbe z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197), izhaja, da zakon, ki zgolj preprečuje, da bi proračun podjetja bremenila obveznost, ki je v običajnih okoliščinah ne bi bilo, temu podjetju ne podeljuje prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

24

Podjetje Orange je poleg tega pred Splošnim sodiščem trdilo, da je Komisija pri izbiri referenčnega okvira za določitev obstoja oziroma neobstoja gospodarske prednosti napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji, in sicer ker je izbrala ureditev, ki se je uporabljala za podjetje France Télécom na podlagi zakona iz leta 1990, in ne ureditve, ki se je uporabljala za konkurenčna podjetja.

25

V točkah od 38 do 41 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče zavrnilo trditev v zvezi s sodbo z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197), pri čemer je štelo, da se ta sodna praksa uporablja zgolj v primeru „dvakrat odstopajoče“ ureditve, in sicer ureditve, ki za preprečitev tega, da bi bil proračun upravičenca do te prednosti obremenjen s stroški, ki jih v običajnih razmerah ne bi bilo določajo odstopanje, namenjeno nevtralizaciji prejšnjega odstopanja od splošne ureditve, za kar pa naj ne bi šlo v obravnavanem primeru.

26

V zvezi s to presojo pa ni prišlo do napačne uporabe prava, ki jo podjetje Orange navaja z drugim argumentom tega dela pritožbenega razloga.

27

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v točkah od 46 od 48 sodbe z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197), presodilo, da ni mogoče šteti za prednost v smislu člena 107(1) PDEU nacionalne ureditve, ki ne daje prednosti niti delničarjem nekega podjetja niti navedenemu podjetju samemu, saj zgolj preprečuje bremenitev proračuna tega podjetja s stroški, ki jih v običajnih razmerah ne bi bilo, in se tako omejuje na opredelitev izjemne možnosti brez določitve zmanjšanja bremena, ki bi ga to podjetje sicer moralo nositi.

28

Poudariti je treba, kot je generalni pravobranilec opozoril v točki 42 sklepnih predlogov, da je bila posebnost položaja, ki je bil podlaga za sodbo z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197), ta, da se je nanašal na nacionalni ukrep, katerega namen je bil nevtralizacija učinkov ureditve, ki odstopa od splošne ureditve.

29

V obravnavanem primeru pa je Splošno sodišče z neodvisno presojo dejstev, ki jo je opravilo v točki 41 izpodbijane sodbe, ugotovilo, da je bila pokojninska ureditev javnih uslužbencev podjetja France Télécom pravno drugačna in jasno ločena od ureditve, ki se je uporabljala za zaposlene po zasebnem pravu. Zato je menilo, da slednja ureditev ni bila tista, ki se je običajno uporabljala za javne uslužbence podjetja France Télécom, tako da z zakonom iz leta 1996 neobičajna obremenitev proračuna tega podjetja ni bila odpravljena niti ni bila izvedena vrnitev na običajno ureditev.

30

V takih okoliščinah je Splošno sodišče, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo, v točki 41 izpodbijane sodbe presodilo, „da ni [bilo] mogoče ugotoviti, kot [je to storila] tožeča stranka, da je [bil] namen spornega ukrepa preprečiti obremenitev podjetja France Télécom s stroški, ki v običajnih razmerah [ne bi smeli] bremeniti njenega proračuna v smislu sodbe [z dne 23. marca 2006, Enirisorse (C‑237/04, EU:C:2006:197)]“.

31

Zato je treba drugi argument tega dela pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

32

Kar zadeva tretji argument prvega dela, ki se nanaša na izbiro referenčnega okvira, je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 37 izpodbijane sodbe menilo, da je z zmanjšanjem prispevkov za socialno varnost, uvedenim na podlagi zakona iz leta 1990, zakon iz leta 1996 načeloma uvedel prednost v korist podjetja France Télécom.

33

Poleg tega in kot je bilo poudarjeno v točki 29 te sodbe, je Splošno sodišče v točki 41 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pokojninski sistem javnih uslužbencev izhaja iz ureditve, ki je pravno drugačna in jasno ločena od ureditve, ki se uporablja za osebe, zaposlene v skladu z zasebnim pravom, kot so zaposleni konkurentov podjetja France Télécom, in da z zakonom iz leta 1990 ni bila uvedena odstopajoča ureditev, saj za prispevke za pokojnine javnih uslužbencev prej ni veljala splošna ureditev za pokojninske prispevke.

34

Splošno sodišče je s tem zavrnilo trditev podjetja Orange, da je Komisija za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja gospodarske prednosti upoštevala napačen referenčni okvir.

35

Vendar pa s tretjim argumentom tega dela, kot je povzet v točkah od 18 do 20 te sodbe, podjetje Orange ne ugovarja – kot je pravilno ugotovila Komisija – presoji iz točke 37 izpodbijane sodbe in Splošnemu sodišču zgolj očita, da za opredelitev pravilnega referenčnega okvira ni upoštevalo ciljev, ki jim je francoska država sledila, ko je sprejela zakon iz leta 1996.

36

Podjetje Orange namreč v bistvu trdi, da je bil namen zakona iz leta 1996 ponovna vzpostavitev pogojev iz splošne ureditve v zvezi z načinom financiranja pokojnin državnih uslužbencev, zaposlenih pri podjetju France Télécom, in tako postavitev podjetja v položaj, enak položaju njenih konkurentov. Zato in ob upoštevanju ciljev navedenega zakona iz leta 1996 naj bi bil „tipski“ položaj, ki ga je treba upoštevati za določitev, ali je bilo z zadnjenavedenim zakonom odpravljeno običajno ali neobičajno breme, položaj zasebnega subjekta.

37

Trditev podjetja Orange torej Sodišču ne omogoča preučitve, ali je Splošno sodišče pri zavrnitvi očitka tega podjetja v zvezi z napačno izbiro referenčnega okvira s strani Komisije tudi drugače napačno uporabilo pravo, poleg primera, ki se nanaša na neupoštevanje ciljev, ki jim sledi francoska država.

38

V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 107(1) PDEU ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev državnih ukrepov, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke (sodba z dne 9. junija 2011, Comitato Venezia vuole vivere in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 94 in navedena sodna praksa).

39

Iz tega sledi, da je treba tretji argument tega dela zavrniti kot očitno neutemeljen.

40

Glede prvega argumenta prvega dela, ki se nanaša na izravnavo strukturne pomanjkljivosti, se je podjetje Orange na prvi stopnji sklicevalo na sodbi Splošnega sodišča z dne 16. marca 2004, Danske Busvognmænd/Komisija (T‑157/01, EU:T:2004:76), ter z dne 28. novembra 2008, Hotel Cipriani in drugi/Komisija (T‑254/00, T‑270/00 in T‑277/00, EU:T:2008:537), in trdilo, da ugodnost, ki odpravlja dodatne stroške, ki so nastali zaradi odstopajoče ureditve, ki ne velja za konkurenčna podjetja, ni državna pomoč. Po njegovem mnenju namreč izravnava strukturne pomanjkljivosti omogoča izključitev opredelitve kot državne pomoči v nekaterih posebnih okoliščinah, ko ne gre zgolj za storitve splošnega gospodarskega pomena.

41

Splošno sodišče je v točkah 42 in 43 izpodbijane sodbe to trditev zavrnilo in ugotovilo, da čeprav bi se štela za dokazano, značilnost nadomestila pri zmanjšanju stroškov, ki je bilo priznano v obravnavanem primeru, ne bi omogočala izključitve opredelitve tega ukrepa kot državne pomoči.

42

V zvezi s tem je menilo, da iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz točk od 90 do 92 sodbe z dne 9. junija 2011, Comitato Venezia vuole vivere in drugi/Komisija (C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368), izhaja, da zgolj kadar je treba državni ukrep šteti za izravnavo v zameno za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki jim je bilo naloženo opravljanje storitev v splošnem gospodarskem interesu, za izpolnitev obveznosti javne službe v skladu z merili, določenimi s sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), takšen ukrep ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU.

43

V zvezi s to presojo pa ni prišlo do napačne uporabe prava, ki jo podjetje Orange navaja s prvim argumentom tega dela pritožbenega razloga.

44

Ugotoviti je namreč treba, da je do zdaj edini primer, priznan s sodno prakso Sodišča, v katerem ugotovitev podelitve gospodarske prednosti ni povzročila opredelitve zadevnega ukrepa kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, primer državnega ukrepa, ki se šteje za izravnavo v zameno za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki jim je bilo naloženo opravljanje storitev v splošnem gospodarskem interesu, za izpolnitev obveznosti javne službe v skladu z merili, določenimi v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).

45

Zato je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da se podjetje Orange v obravnavanem primeru ne more veljavno sklicevati na sodbe Splošnega sodišča, navedene v točki 40 te sodbe, da bi dokazalo, da bi izravnava strukturne pomanjkljivosti omogočala izključitev opredelitve kot „državna pomoč“.

46

Iz tega sledi, da je prvi argument tega dela treba zavrniti kot neutemeljen.

47

Glede na navedeno je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

48

Podjetje Orange meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 52 in 53 izpodbijane sodbe razsodilo, da je sporni ukrep selektiven, ker se nanaša samo na podjetje Orange.

49

To podjetje meni, da je individualen ukrep selektiven, samo če določenemu podjetju daje prednost glede na druga podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju. Podjetje Orange se v zvezi s tem sklicuje na sodbi z dne 29. marca 2012, 3M Italia (C‑417/10, EU:C:2012:184, točka 40), in z dne 16. aprila 2015, Trapeza Eurobank Ergasias (C‑690/13, EU:C:2015:235, točka 28.)

50

Ker namreč selektivnost ukrepa določa neenakomerno porazdelitev ugodnosti med podjetja, ki so v dejansko in pravno primerljivem položaju, ni mogoče opraviti nobene presoje brez primerjave s subjekti, ki so v takšnem položaju.

51

Ker pa je Komisija ugotovila, da ni bilo drugih podjetij, ki bi lahko spadala v referenčni okvir, ki ga je opredelila, podjetje Orange meni, da Splošno sodišče ne bi smelo zgolj domnevati, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ob upoštevanju tega, da je sporni ukrep ad hoc ukrep.

52

Komisija trditve podjetja Orange izpodbija.

53

Splošno sodišče je v točkah 52 in 53 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je zakon iz leta 1996 nanašal le na podjetje France Télécom, in menilo, da je zato selektiven. Po mnenju Splošnega sodišča je izvor in utemeljitev merila primerjave prejemnika z drugimi subjekti, ki so v dejansko in pravno primerljivem položaju glede na cilj ukrepa, presoja selektivnosti potencialno splošnih izvedbenih ukrepov in torej to merilo ni upoštevno, kadar gre – kot v obravnavanem primeru – za presojo selektivnosti ukrepa ad hoc, ki se nanaša le na eno podjetje in s katerim se poskušajo spremeniti nekatere njegove konkurenčne omejitve.

54

Ker je ta presoja, kot je generalni pravobranilec ugotovil v točkah od 66 do 72 sklepnih predlogov, v skladu s sodno prakso Sodišča s tega področja (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, Komisija/MOL, C‑15/14 P, EU:C:2015:362, točka 60), v zvezi z njo ni bilo napačno uporabljeno pravo, tako da je treba ta del zavrniti kot neutemeljen.

55

Podjetje Orange Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo in ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, ker je v točkah 63 in 64 izpodbijane sodbe ocenilo, da je merilo vpliva na konkurenco izpolnjeno, saj je bilo mogoče s finančnimi sredstvi, ki so se sprostila s spornim ukrepom, pospešiti razvoj dejavnosti podjetja Orange na trgih, ki so bili po novem odprti za konkurenco, in da je podjetje Orange priznalo, da je bil navedeni ukrep nujno potreben za njegovo sodelovanje pri razvoju konkurence.

56

Po mnenju podjetja Orange, čeprav bi na podlagi teh dveh elementov lahko ugotovili, da je sporni ukrep – ker je zagotavljal konkurenco na podlagi učinkovitosti – pozitivno vplival na konkurenco, to ne bi zadostovalo, da bi Splošno sodišče lahko ugotovilo, da je navedeni ukrep izkrivljal ali bi lahko izkrivljal konkurenco.

57

Če bi Splošno sodišče opravilo popoln nadzor presoje, ki jo je Komisija opravila za ugotovitev, da je bilo izpolnjeno merilo vpliva na konkurenco, bi lahko ugotovilo, da obstoj takšnega protikonkurenčnega učinka ni bil veljavno dokazan, saj je opredeljeni referenčni okvir vključeval le podjetje Orange, Komisija pa je priznala, da je bil sporni ukrep nujen za zagotavljanje konkurence na podlagi učinkovitosti na trgu, ki se je odpiral za konkurenco.

58

Komisija trditve podjetja Orange izpodbija.

59

Splošno sodišče je v točkah 63 in 64 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve podjetja Orange, povzete v točki 57 te sodbe, pri čemer je najprej ugotovilo, da je bilo mogoče s finančnimi sredstvi, ki so se sprostila s spornim ukrepom, spodbuditi razvoj dejavnosti podjetja France Télécom na trgih, ki so bili po novem v Franciji in v drugih državah članicah odprti za konkurenco.

60

Splošno sodišče je nato poudarilo, da je podjetje Orange samo priznalo, da je sporni ukrep pomembno vplival na konkurenco, saj je bil nujno potreben za njegovo sodelovanje pri razvoju konkurence.

61

Splošno sodišče je nazadnje ugotovilo, da to, ali je bil sporni ukrep potreben ali nepotreben za to, da podjetju France Télécom omogoči odpravo domnevno slabšega konkurenčnega položaja, ne spada pod pogoj v zvezi z izkrivljanjem konkurence, temveč pod pogoj v zvezi s prednostjo, in da je bilo to dejstvo preučeno v okviru prvega dela tožbenega razloga v postopku na prvi stopnji.

62

Po eni strani so, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 75 sklepnih predlogov, torej v izpodbijani sodbi jasno predstavljeni razlogi, iz katerih je Splošno sodišče potrdilo presojo Komisije, kar zadeva pogoj v zvezi z izkrivljanjem konkurence.

63

Ker uporabljena obrazložitev torej – v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča – zainteresiranim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe, je treba očitek v zvezi z nezadostno obrazložitvijo izpodbijane sodbe zavrniti.

64

Po drugi strani je treba spomniti, da Komisija v skladu s sodno prakso ni dolžna dokazati obstoja dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali te pomoči lahko vplivajo na to trgovino in izkrivljajo konkurenco (sodba z dne 8. septembra 2011, Komisija/Nizozemska, C‑279/08 P, EU:C:2011:551, točka 131 in navedena sodna praksa).

65

V zvezi s tem okoliščina, da se je gospodarski sektor liberaliziral na ravni Unije, lahko vodi do dejanskega ali potencialnega vpliva pomoči na konkurenco in njenega učinka na trgovino med državami članicami (sodba z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 53 in navedena sodna praksa).

66

Glede pogoja izkrivljanja konkurence je treba poudariti, da pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki jih sicer nosi v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (sodba z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 54 in navedena sodna praksa).

67

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 61 izpodbijane sodbe opozorilo, da je iz točk od 114 do 116 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je v skladu z zakonom iz leta 1996 podjetje Orange imelo in še vedno ima na voljo znatna finančna sredstva za poslovanje na trgih, na katerih deluje, da so se trgi telekomunikacijskih storitev, na katerih je delovalo in še vedno deluje podjetje Orange na celotnem ozemlju Francije in v drugih državah članicah, postopoma odpirali za konkurenco in da sta ta dva elementa temu podjetju omogočila, da je lažje razvilo svojo dejavnost na trgih drugih držav članic, ki so bili na novo odprti za konkurenco.

68

Glede na te ugotovitve, ki jim podjetje Orange ni ugovarjalo, je Splošno sodišče, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo, lahko potrdilo presojo Komisije, v skladu s katero je sporni ukrep lahko izkrivljal konkurenco.

69

Glede na zgornje ugotovitve je treba tretji del prvega pritožbenega razloga in s tem ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

70

Podjetje Orange trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ki so mu bila predložena, in kršilo obveznost obrazložitve, ker je v točkah 93 in 94 izpodbijane sodbe ocenilo, da besedilo zakona iz leta 1996 ne nasprotuje razlagi Komisije, v skladu s katero izredni pavšalni prispevek ni prispevek za socialno varnost, ampak ima druge cilje, ter da torej Komisija s tem, da je menila, da neupoštevanja tveganj, ki niso skupna, v odvezujočem prispevku delodajalca ni mogoče nadomestiti z navedenim prispevkom, ni napačno uporabila prava.

71

V nasprotju s trditvijo Splošnega sodišča naj bi bil namreč izredni pavšalni prispevek za podjetje Orange prispevek za socialno varnost, saj besedilo člena 30 zakona iz leta 1996 določa, da se ta plača „v zameno za obračunavanje in izplačevanje pokojnin, odobrenih javnim uslužbencem, s strani države“.

72

Komisija trditve podjetja Orange izpodbija.

73

Splošno sodišče je v točkah 93 in 94 izpodbijane sodbe menilo, da besedilo zakona iz leta 1996 ne nasprotuje razlagi Komisije, v skladu s katero izredni pavšalni prispevek ni prispevek za socialno varnost tako kot odvezujoči prispevek delodajalca, ampak ima druge cilje, in iz tega sklepalo, da Komisija s tem, da je menila, da neupoštevanja tveganj, ki niso skupna, v odvezujočem prispevku delodajalca ni mogoče nadomestiti z izrednim pavšalnim prispevkom, ni napačno uporabila prava niti kršila omejitev svoje diskrecijske pravice.

74

Ta presoja je temeljila na ugotovitvi iz točke 92 navedene sodbe, v skladu s katero „iz razlage točke (c) v povezavi s točko (d) člena 30 zakona iz leta 1990, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 1996, izhaja, da je bil odvezujoči prispevek delodajalca uveden zaradi ‚izenačitve višine obveznih prispevkov za socialno varnost in davkov na osnovi plač‘ za podjetje France Télécom in konkurenčna podjetja, medtem ko te določbe ne določajo ničesar glede namena izrednega pavšalnega prispevka“.

75

Po eni strani so, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 86 sklepnih predlogov, torej v izpodbijani sodbi jasno predstavljeni razlogi, iz katerih je Splošno sodišče zavrnilo predloge podjetja Orange.

76

Ker uporabljena obrazložitev torej – v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča – zainteresiranim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe, je treba očitek v zvezi z nezadostno obrazložitvijo izpodbijane sodbe zavrniti.

77

Po drugi strani, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 85 sklepnih predlogov, argument, povzet v točki 71 te sodbe, ne more ovreči ugotovitve iz točke 92 izpodbijane sodbe. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se domnevno izkrivljanje iz dokumentacije v spisu ne kaže kot očitno in da torej podjetje Orange s svojimi trditvami dejansko poziva Sodišče, naj opravi novo presojo dejstev in dokazov, za kar pa slednje ni pristojno.

78

Iz tega sledi, da je treba trditev v zvezi z izkrivljanjem zakona iz leta 1996 zavrniti kot očitno neutemeljeno.

79

Zato je treba prvi del zavrniti kot povsem neutemeljen.

80

Podjetje Orange z drugim delom trdi, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ker je v točkah od 99 do 101 izpodbijane sodbe zgolj povzelo presojo Komisije, ne da bi analiziralo trditve, ki jih je navedlo podjetje Orange, da bi dokazalo, da je ta presoja napačna. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi preučilo drugih trditev podjetja Orange, s katerimi je to želelo dokazati, da Komisija ni upravičeno različno obravnavala reforme pokojnin javnih uslužbencev podjetja France Télécom in reforme pokojnin javnih uslužbencev podjetja La Poste.

81

Komisija trditve podjetja Orange izpodbija.

82

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 90 do 93 sklepnih predlogov, so bile ugotovitve Splošnega sodišča iz točk od 99 do 101 izpodbijane sodbe navedene le dodatno. Zato so trditve podjetja Orange v pritožbenem postopku neupoštevne, ker tudi če bi bile utemeljene, ne bi mogle povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.

83

Iz tega sledi, da je treba drugi del drugega pritožbenega razloga in zato ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot popolnoma neutemeljena.

84

Podjetje Orange meni, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in nadomestilo obrazložitev, ker je v točkah 107 in 108 izpodbijane sodbe navedlo, da je ukinitev stroškov nadomestila in čezmernega nadomestila del pomoči, opredeljene v členu 1 spornega sklepa, čeprav je v točki 119 obrazložitve spornega sklepa Komisija zgolj ugotovila, da je ta pomoč znižanje protidajatve, ki jo predstavlja prispevek delodajalca, medtem ko stroški nadomestila in čezmernega nadomestila niso omenjeni.

85

Podjetje Orange dodaja, da stroški nadomestila in čezmernega nadomestila običajno bremenijo le pokojninske sklade in ne neposredno podjetij. Zato naj Splošno sodišče ne bi imelo nobenega razloga za to, da bi štelo, da je ureditev, uvedena z zakonom iz leta 1990, pomenila običajno breme in da je bilo zato podjetje z zakonom iz leta 1996 oproščeno stroškov, ki običajno bremenijo njegov proračun.

86

Komisija trditve podjetja Orange izpodbija.

87

Splošno sodišče je v točki 107 izpodbijane sodbe ugotovilo, „da je v točki 119 obrazložitve [spornega] sklepa, ki vsebuje sklepno ugotovitev o obstoju pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, na žalost zgolj navedeno, da je pomoč znižanje ‚protidajatve, ki jo predstavlja prispevek delodajalca‘, pri čemer stroški nadomestila in čezmernega nadomestila niso omenjeni“.

88

V točki 108 navedene sodbe je Splošno sodišče vseeno menilo, da je „treba ugotoviti, da je razvidno tako iz konteksta [spornega] sklepa kot iz njegovega člena 1, da je pomoč po mnenju Komisije znižanje protidajatve, ki jo je prej plačevala tožeča stranka, kar nujno vključuje vse stroške, ki jih je ta nosila pred začetkom veljavnosti spornega ukrepa“.

89

Ta presoja je temeljila zlasti na teh preudarkih iz točk od 104 do 106 izpodbijane sodbe:

90

Ugotoviti je torej treba, da s takšnim razlogovanjem Splošno sodišče obrazložitve iz spornega sklepa nikakor ni nadomestilo s svojo obrazložitvijo, temveč je prvo zgolj razlagalo v skladu z njeno vsebino. Poleg tega in v nasprotju s tem, kar trdi podjetje Orange, ta razlaga natančno kaže na neskladnosti navedenega sklepa brez njihovega izkrivljanja.

91

Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot popolnoma neutemeljen.

92

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba pritožbo zavrniti.

93

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

94

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) Poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

95

Ker podjetje Orange s svojimi predlogi ni uspelo in je Komisija predlagala, naj se mu naloži plačilo stroškov, mu je treba naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: