Odločbe o izgonu – medsebojno priznavanje držav EU

POVZETEK:

Direktiva 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov držav zunaj EU

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Namen direktive je zagotoviti upoštevanje odločb o izgonu, ki jih izdajo države Evropske unije (EU) zoper državljane držav zunaj EU, ki se zadržujejo v drugih državah EU.

KLJUČNE TOČKE

• Odločbe o izgonu zadevajo državljane držav zunaj EU:
  • ki pomenijo hudo in perečo grožnjo za javni red ali za nacionalno varnost,
  • ki so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja, ki se kaznuje z odvzemom prostosti najmanj enega leta,
  • za katere obstajajo resni razlogi za prepričanje ali trdni dokazi, da so storili ali nameravajo storiti taka kazniva dejanja,
  • ki ne ravnajo v skladu z nacionalnimi predpisi glede vstopa in prebivanja.
• Če ima zadevni posameznik veljavno dovoljenje za prebivanje, se mora država, ki nalaga izgon, posvetovati z državo, ki je izdala dovoljenje.
• Države EU, ki izvajajo zakonodajo, morajo:
  • spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine,
  • zadevnemu posamezniku omogočiti, da se na odločbo o izgonu pritoži,
  • varovati osebne podatke in zagotavljati varnost podatkov,
  • uporabiti vse ustrezne načine sodelovanja in izmenjave informacij za izvajanje te direktive,
  • medsebojno poravnati nastale finančne stroške. To ureja Odločba Sveta 2004/191/ES.
• Država, ki izda odločbo o izgonu, mora državi, ki jo izvrši, čim prej predložiti vse potrebne dokumente.
• Država, ki izvrši odločbo, mora zagotoviti, da s tem ne krši ustreznih mednarodnih ali nacionalnih predpisov.
• Zakonodaja se ne uporablja za družinske člane državljanov EU.
• Direktiva Sveta 2003/110/ES ureja tranzit državljanov držav zunaj EU, ki v EU ne prebivajo zakonito, po zračni poti prek druge države EU za namene repatriacije.
• Direktiva 2008/115/ES določa skupne standarde in postopke za vračanje državljanov držav zunaj EU, ki ne prebivajo zakonito.
• Uredba (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) določa merila in postopke za odločanje o tem, katera država EU je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
• Septembra 2005 je Svet Evrope izdal 20 smernic za prisilno vrnitev.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Uporablja se od 2. junija 2001. Države EU so jo morale vključiti v nacionalno zakonodajo do 2. decembra 2002.

OZADJE

Združeno kraljestvo (1) in Irska, ki nista del schengenskega območja brez notranjih meja, kot tudi Islandija in Norveška izvajajo to zakonodajo in sodelujejo pri njeni pripravi, Danska pa tega ne počne.

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva Sveta 2001/40/ES z dne 28. maja 2001 o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav (UL L 149, 2.6.2001, str. 34–36).

POVEZANI DOKUMENTI

Direktiva Sveta 2003/110/ES z dne 25. novembra 2003 o pomoči v primeru tranzita za namene repatriacije po zračni poti (UL L 321, 6.12.2003, str. 26–31).

Odločba Sveta 2004/191/ES z dne 23. februarja 2004 o določitvi meril in praktičnih rešitev za izravnavo finančnih neskladij, ki so posledica uporabe Direktive 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav (UL L 60, 27.2.2004, str. 55–57).

Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, 24.12.2008, str. 98–107).

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29.6.2013, str. 31–59).

Zadnja posodobitev 09.01.2017

(1) Združeno kraljestvo 1. februarja 2020 izstopi iz Evropske unije in postane tretja država (ki ni članica EU).