Prosti pretok delavcev

POVZETEK:

Uredba (EU) št. 492/2011 o pravici delavcev EU do gibanja znotraj EU

KAJ JE NAMEN TE UREDBE?

• Ta uredba posodablja (in kodificira) predhodno zakonodajo o pravici državljanov Evropske unije do prostega gibanja in dela v drugi državi EU.
• Njen namen je tudi zagotoviti, da se načelo prostega gibanja iz člena 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) spoštuje tudi v praksi.

KLJUČNE TOČKE

• Načelo prostega pretoka delovne sile koristi tako posameznikom, ki se odločijo za službo drugje v EU, kot tudi družbam, ki te posameznike sprejmejo. Prvim pomaga uveljavljati pravico do prostega gibanja ter izboljšati osebne in poklicne razmere, drugim pa zapolniti prosta delovna mesta in odpraviti pomanjkanje določenih znanj.
• Podobno kot imajo posamezniki, ki živijo v eni državi EU, pravico poiskati službo v drugi državi EU, lahko tudi delodajalci oglašujejo prosta delovna mesta in sklepajo pogodbe z morebitnimi zaposlenimi po vsej EU.
• Ta akt kodificira in nadomešča Uredbo (EGS) št. 1612/68, ki je bila že večkrat in znatno spremenjena. Zagotavlja nemoteno delovanje tega sistema, saj prepoveduje vsako obliko diskriminacije na podlagi državljanstva med delavci v EU.
• Zlasti prepoveduje:
  • posebne postopke pri zaposlovanju tujcev in
  • omejevanje ponujanja prostih delovnih mest ali pogojevanje zaposlitve s tem, da mora biti kandidat prijavljen na zavodu za zaposlovanje, kadar osebe prihajajo iz druge države EU.
• Prepovedana je tudi diskriminacija delavcev iz drugih držav EU v primerjavi z domačimi delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji na področju:
  • dostopa do zaposlitve, vključno s pomočjo, ki jo zavodi za zaposlovanje nudijo iskalcem zaposlitve,
  • delovnih pogojev, vključno s plačilom, odpustitvijo, vrnitvijo na delovno mesto in ponovno zaposlitvijo,
  • dostopa do usposabljanja, vključno s poklicnimi šolami in centri za prekvalifikacijo.
• Enako načelo dostopa do izobraževanja, vajeništva ali poklicnega usposabljanja velja za otroke državljana, ki je zaposlen ali je bil zaposlen na ozemlju druge države EU.
• Zakonodaja zajema tudi nekatere socialne pravice. Delavec, ki je zaposlen v drugi državi EU, uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot državljani evropske države gostiteljice. Prav tako uživa ugodnosti glede nastanitve pod enakimi pogoji kot državljani in se lahko vpiše na seznam prosilcev stanovanj v regiji, v kateri je zaposlen, kadar taki seznami obstajajo.
• Akt ureja tudi enako obravnavanje glede članstva v sindikatih in uveljavljanja sindikalnih pravic, kot sta pravica do glasovanja in pravica do zasedanja administrativnih ali vodstvenih mest v sindikatu.
• Za določeno delovno mesto je mogoče zahtevati določeno raven znanja jezika, vendar mora biti taka jezikovna zahteva razumna in potrebna za zadevno delovno mesto.
• Zakonodaja ustanavlja Svetovalni odbor, ki ga sestavlja po šest članov iz vsake države EU: dva predstavnika vlade, dva predstavnika sindikatov in dva predstavnika združenj delodajalcev. Ta odbor pomaga Evropski komisiji na področju prostega gibanja delavcev. Evropski organ za delo, ki ga ustanavlja Uredba (EU) 2019/1149, se udeležuje sej Svetovalnega odbora kot opazovalec ter zagotavlja tehnično podporo in strokovno znanje.

Izjema

Edina izjema pri načelu nediskriminacije zadeva dostop do mest, ki vključujejo izvajanje javne oblasti in naloge v zvezi z varovanjem splošnih interesov države. Države EU lahko ta mesta rezervirajo za svoje državljane.

Uredba EURES

• Leta 2016 je Uredbo (EU) št. 492/2011 spremenila Uredba (EU) 2016/589 o evropski mreži služb za zaposlovanje (EURES). Predpisi o izmenjavi informacij o prostih delovnih mestih, prijavah za zaposlitev in življenjepisih med državami EU zato sodijo zdaj pod okrilje nove uredbe.

OD KDAJ SE TA UREDBA UPORABLJA?

Uredba se uporablja od 16. junija 2011. Uredba (EU) št. 492/2011 kodificira in nadomesti Uredbo (EGS) št. 1612/68 in njene poznejše spremembe.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

• Prosto gibanje – državljani EU (Evropska komisija).
• Sporočilo Komisije Smernice za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom COVID-19

GLAVNI DOKUMENT

Uredba (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (kodificirano besedilo) (UL L 141, 27.5.2011, str. 1–12).

Nadaljnje spremembe Uredbe (EU) št. 492/2011 so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Uredba (EU) 2019/1149 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o ustanovitvi Evropskega organa za delo, spremembi uredb (ES) št. 883/2004, (EU) št. 492/2011 in (EU) 2016/589 ter razveljavitvi Odločbe (EU) 2016/344 (UL L 186, 11.7.2019, str. 21–56).

Posebno poročilo št. 6/2018 – „Prosto gibanje delavcev – temeljna svoboščina je zagotovljena, toda z boljšo usmerjenostjo sredstev EU bi se mobilnost delavcev povečala“ (UL C 79, 2.3.2018, str. 17).

Direktiva 2014/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (UL L 128, 30.4.2014, str. 8–14).

Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije – Tretji del – Notranje politike in ukrepi Unije – Naslov IV – Prosti pretok oseb, storitev in kapitala – Poglavje 1 – Delavci – Člen 45 (prejšnji člen 39 PES) (UL C 202, 7.6.2016, str. 65–66).

Zadnja posodobitev 21.04.2020