Pogoji za uvedbo eura (konvergenčna merila)

 

POVZETEK

KAJ JE NAMEN PROTOKOLA (ŠT. 13) O KONVERGENČNIH MERILIH?

Določa štiri gospodarske in finančne pogoje, znane kot konvergenčna merila, ki jih morajo izpolnjevati države EU, preden jim je odobrena uvedba enotne valute. Določa tudi postopek za soglasje k njihovemu članstvu.

KLJUČNE TOČKE

Štirje pogoji, ki jih mora izpolnjevati prihodnja članica euroobmočja, so:

stabilnost cen: stopnja inflacije v enem letu ne sme biti večja od 1,5 % nad tremi najnižjimi nacionalnimi stopnjami v euroobmočju. S tem dokaže, da je inflacija pod nadzorom;

javne finance: zagotoviti, da so učinkovite in vzdržne z omejevanjem izposojanja in javnega dolga ter izogibanjem čezmernemu primanjkljaju. Primanjkljaj ne sme biti večji od 3 % in javni dolg ne večji od 60 % BDP;

stabilnost tečaja: najmanj dve leti se mora izogibati čezmernemu nihanju valute s sodelovanjem v sistemu (znanem kot mehanizem deviznih tečajev), ki zajema tečaje med državami v euroobmočju in državami zunaj njega. V tem obdobju predvsem ne sme devalvirati;

konvergenca obrestnih mer: imeti mora dolgoročno obrestno mero, ki obrestne mere v treh državah z najboljšimi rezultati v euroobmočju ne presega za dve odstotni točki.

Druge ključne točke

Vsaki dve leti ali na zahtevo države zunaj euroobmočja Evropska komisija in Evropska centralna banka ocenita napredek, ki so ga naredile kandidatke za enotno valuto pri izpolnjevanju konvergenčnih meril. Ocene se objavijo v konvergenčnih poročilih.

Vlade EU na predlog Komisije odločijo, ali je država pripravljena, da sprejme euro. Odločitev je sprejeta po posvetovanju z Evropskim parlamentom in na podlagi kvalificirane večine priporočil držav, ki že uporabljajo enotno valuto.

OZADJE

Pravna podlaga za konvergenčna merila je člen 140 Pogodbe o delovanju Evropske unije (EU) in zanje velja Protokol št. 13, ki je priloga ustanovitvenih Pogodb EU.

Zadnja posodobitev 02.12.2015