ISSN 1977-0804

Uradni list

Evropske unije

L 180

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Letnik 64
21. maj 2021


Vsebina

 

II   Nezakonodajni akti

Stran

 

 

UREDBE

 

*

Izvedbena uredba Sveta (EU) 2021/804 z dne 20. maja 2021 o izvajanju člena 15(3) Uredbe (EU) št. 747/2014 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Sudanu

1

 

*

Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/805 z dne 8. marca 2021 o spremembi Priloge II k Uredbi (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 )

3

 

*

Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/806 z dne 10. marca 2021 o spremembi Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev ogljikovega dioksida, pridobljenega iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, kot aktivne snovi v Prilogo I k Uredbi ( 1 )

78

 

*

Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/807 z dne 10. marca 2021 o spremembi Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev kalijevega sorbata kot aktivne snovi v Prilogo I k Uredbi ( 1 )

81

 

*

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/808 z dne 22. marca 2021 o izvajanju analiznih metod za ostanke farmakološko aktivnih snovi, ki se uporabljajo pri živalih za proizvodnjo živil, o razlagi rezultatov in metodah, ki jih je treba uporabljati za vzorčenje, ter o razveljavitvi odločb 2002/657/ES in 98/179/ES ( 1 )

84

 

*

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/809 z dne 20. maja 2021 o neodobritvi fermentiranega izvlečka iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza) kot osnovne snovi v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ( 1 )

110

 

*

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/810 z dne 20. maja 2021 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2021/2021/808 glede prehodnih določb za nekatere snovi iz Priloge II k Odločbi 2002/657/ES ( 1 )

112

 

*

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/811 z dne 20. maja 2021 o spremembi Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 o določitvi posebnih ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge ( 1 )

114

 

 

SKLEPI

 

*

Sklep Sveta (EU) 2021/812 z dne 10. maja 2021 o stališču, ki naj se v imenu Evropske unije zastopa v Pridružitvenem odboru v njegovi trgovinski sestavi in Pridružitvenem svetu, ustanovljenem s Pridružitvenim sporazumom med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani, glede ugodnega mnenja o celovitem načrtu za izvajanje zakonodaje o javnih naročilih, ki ga je odobrila vlada Gruzije, in glede priznavanja zaključka faze 1 iz Priloge XVI-B k navedenemu pridružitvenemu sporazumu

147

 

*

Sklep Sveta (SZVP) 2021/813 z dne 20. maja 2021 o spremembi Sklepa 2014/486/SZVP o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine)

149

 

*

Sklep Sveta (SZVP) 2021/814 z dne 20. maja 2021 o spremembi Sklepa (SZVP) 2017/915 o dejavnostih ozaveščanja Unije v podporo izvajanju Pogodbe o trgovini z orožjem

151

 

*

Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2021/815 z dne 20. maja 2021 o izvajanju Sklepa 2014/450/SZVP o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Sudanu

152

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP.

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


II Nezakonodajni akti

UREDBE

21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/1


IZVEDBENA UREDBA SVETA (EU) 2021/804

z dne 20. maja 2021

o izvajanju člena 15(3) Uredbe (EU) št. 747/2014 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Sudanu

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 747/2014 z dne 10. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Sudanu ter razveljavitvi uredb (ES) št. 131/2004 in (ES) št. 1184/2005 (1) ter zlasti člena 15(3) Uredbe,

ob upoštevanju predloga visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Svet je 10. julija 2014 sprejel Uredbo (EU) št. 747/2014.

(2)

Odbor Varnostnega sveta Združenih narodov (VSZN), ustanovljen v skladu z Resolucijo VSZN 1591(2005), je 5. marca 2021 odobril črtanje ene osebe s seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

(3)

Prilogo I k Uredbi (EU) št. 747/2014 bi bilo treba zato ustrezno spremeniti –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga I k Uredbi (EU) št. 747/2014 se spremeni, kot je določeno v Prilogi k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 20. maja 2021

Za Svet

predsednik

A. SANTOS SILVA


(1)  UL L 203, 11.7.2014, str. 1.


PRILOGA

Na seznamu iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 747/2014 se črta vnos za naslednjo osebo:

3.

SHAREIF, Adam.


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/3


DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/805

z dne 8. marca 2021

o spremembi Priloge II k Uredbi (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in razveljavitvi Direktive 2001/82/ES (1) ter zlasti člena 146(2) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Ustrezno je znatno posodobiti zahteve iz Priloge II k Uredbi (EU) 2019/6, v kateri so bile prevzete zahteve glede dokumentacije iz Priloge I k Direktivi 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2), saj v navedeni uredbi te zahteve glede dokumentacije ob razveljavitvi navedene direktive niso bile posodobljene. Zahteve glede dokumentacije iz Priloge I k Direktivi 2001/82/ES so bile nazadnje posodobljene leta 2009. Prilogo II bi bilo zato treba spremeniti, da bi se upoštevala znanstveni napredek in razvoj od leta 2009, vključno z mednarodnimi smernicami mednarodnega sodelovanja o harmonizaciji tehničnih zahtev za registracijo zdravil za uporabo v veterinarski medicini (VICH) in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ter standardov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

(2)

Ustrezno je tudi določiti zahteve za biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini in zdravila za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije, ki so bila z Uredbo (EU) 2019/6 uvedena kot novi kategoriji zdravil za uporabo v veterinarski medicini. Za navedena zdravila bi bilo treba opredeliti posebne tehnične zahteve, ki se predložijo hkrati z vlogo za pridobitev dovoljenja za promet.

(3)

V Uredbi (EU) 2019/6 so bile ob priznavanju, da je mikrobna odpornost proti zdravilom naraščajoč zdravstveni problem v Uniji in po svetu, uvedene posebne pravne določbe za omejitev tveganja, da se razvije mikrobna odpornost proti zdravilom. Zato je ustrezno uvesti posebne tehnične zahteve za protimikrobna zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(4)

To uredbo bi bilo treba v skladu s členom 153(3) Uredbe (EU) 2019/6 uporabljati od 28. januarja 2022.

(5)

Uredbo (EU) 2019/6 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga II k Uredbi (EU) 2019/6 se nadomesti z besedilom iz Priloge k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 28. januarja 2022.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 8. marca 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 4, 7.1.2019, str. 43.

(2)  Direktiva 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 1).


PRILOGA

„PRILOGA II

ZAHTEVE IZ TOČKE (B) ČLENA 8(1)

Kazalo

ODDELEK I

SPLOŠNA NAČELA IN ZAHTEVE 11

I.1

Splošna načela 11

I.2

Zahteve glede sestave dokumentacije 11

I.2.1

Del 1: Povzetek dokumentacije 11

I.2.2

Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke ali mikrobiološke informacije) 12

I.2.3

Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov) 13

I.2.4

Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja) 13

I.2.5

Podrobne zahteve za različne vrste zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali dokumentacij vlog za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom 14

ODDELEK II

ZAHTEVE ZA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI, RAZEN ZA BIOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI 14

II.1

Del 1: Povzetek dokumentacije 14

II.2

Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke ali mikrobiološke informacije) 14

II.2A

Opis zdravila 14

II.2A1

Kvalitativna in kvantitativna sestava 14

II.2A2

Razvoj zdravila 16

II.2B

Opis načina proizvodnje 16

II.2C

Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi 16

II.2C1

Učinkovine 17

II.2C1.1

Učinkovine, navedene v farmakopejah 18

II.2C1.2

Učinkovine, ki niso navedene v farmakopejah 18

II.2C1.3.

Fizikalno-kemijske lastnosti, ki lahko vplivajo na biološko uporabnost 18

II.2C2

Pomožne snovi 19

II.2C3

Ovojnina (vsebniki in njihovi sistemi zapiranja) 19

II.2C3.1

Učinkovina 19

II.2C3.2

Končno zdravilo 19

II.2C4

Snovi biološkega izvora 20

II.2D

Kontrolni preskusi, ki se izvajajo za izolirane intermediate med proizvodnim postopkom 20

II.2E

Kontrolni preskusi končnega zdravila 20

II.2E1

Splošne značilnosti končnega zdravila 21

II.2E2

Identifikacija in določanje vsebnosti učinkovin 21

II.2E3

Identifikacija in določanje vsebnosti komponent pomožnih snovi 21

II.2E4

Mikrobiološke kontrole 21

II.2E5

Konsistentnost med serijami 21

II.2E6

Druge kontrole 22

II.2F

Preskus stabilnosti 22

II.2F1

Učinkovine 22

II.2F2

Končno zdravilo 22

II.2G

Druge informacije 23

II.3

Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov) 23

II.3A

Preskusi varnosti 23

II.3A1

Natančna identifikacija zdravila in njegovih učinkovin 24

II.3A2

Farmakologija 24

II.3A2.1.

Farmakodinamika 24

II.3A2.2.

Farmakokinetika 25

II.3A3

Toksikologija 25

II.3A4

Druge zahteve 26

II.3A.4.1.

Posebne študije 26

II.3A.4.2.

Ugotovitve pri ljudeh 26

II.3A.4.3.

Razvoj odpornosti in povezano tveganje pri ljudeh 27

II.3A5

Varnost za uporabnike 27

II.3A6

Ocena tveganja za okolje 27

II.3B

Preskusi ostankov 28

II.3B1

Identifikacija zdravila 28

II.3B2

Deplecija ostankov (metabolizem in kinetika ostankov) 28

II.3B3

Analitska metoda za ostanke 29

II.4

Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja) 29

II.4A

Predklinične študije 29

II.4A1

Farmakologija 29

II.4A.1.1

Farmakodinamika 29

II.4A.1.2

Farmakokinetika 29

II.4A2

Razvoj odpornosti in s tem povezano tveganje pri živalih 30

II.4A3

Določitev in potrditev odmerka 30

II.4A4

Toleranca pri ciljni živalski vrsti 30

II.4B

Klinična preskušanja 31

II.4B1

Splošna načela 31

II.4B2

Dokumentacija 31

II.4AB2.1

Rezultati predkliničnih študij 31

II.4AB2.2

Rezultati kliničnih preskušanj 32

ODDELEK III

ZAHTEVE ZA BIOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI 32

ODDELEK IIIa

ZAHTEVE ZA BIOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI, RAZEN ZA IMUNOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI 33

IIIa.1

Del 1: Povzetek dokumentacije 33

IIIa.2

Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke ali mikrobiološke informacije) 33

IIIa.2A

Opis zdravila 33

IIIa.2A1

Kvalitativna in kvantitativna sestava 33

IIIa.2A2

Razvoj zdravila 34

IIIa.2A3

Karakterizacija 34

IIIa.2A3.1.

Pojasnitev strukture in drugih značilnosti 34

IIIa.2A3.2.

Nečistoče 35

IIIa.2B

Opis načina proizvodnje 35

IIIa.2C

Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi 35

IIIa.2C1

Vhodne snovi, navedene v farmakopejah 36

IIIa.2C2

Vhodne snovi, ki niso navedene v farmakopeji 36

IIIa.2C2.1

Vhodne snovi biološkega izvora 36

IIIa.2C2.2

Vhodne snovi nebiološkega izvora 37

IIIa.2D

Kontrolni preskusi med proizvodnim postopkom 37

IIIa.2E

Kontrolni preskusi končnega zdravila 38

IIIa.2E1

Specifikacija končnega zdravila 38

IIIa.2E2

Opisi metod in potrditev preskusov sproščanja 38

IIIa.2E3.

Referenčni standardi ali snovi 39

IIIa.2F

Konsistentnost med serijami 39

IIIa.2F1.

Učinkovina 39

IIIa.2F2.

Končno zdravilo 39

IIIa.2G

Preskusi stabilnosti 39

IIIa.2H

Druge informacije 40

IIIa.3

Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov) 40

IIIa.3A

Preskusi varnosti 41

IIIa.3A1

Natančna identifikacija zdravila in njegovih učinkovin: 41

IIIa.3A2

Farmakologija 41

IIIa.3A2.1

Farmakodinamika 42

IIIa.3A2.2

Farmakokinetika 42

IIIa.3A3

Toksikologija 42

IIIa.3A3.1

Toksičnost enkratnega odmerka 42

IIIa.3A3.2

Toksičnost pri ponovljenih odmerkih 42

IIIa.3A3.3

Toleranca pri ciljni vrsti 43

IIIa.3A3.4

Reproduktivna toksičnost, vključno z razvojno toksičnostjo 43

IIIa.3A3.5.

Genotoksičnost 43

IIIa.3A3.6.

Rakotvornost 43

IIIa.3A3.7.

Izjeme 43

IIIa.3A4

Druge zahteve 44

IIIa.3A4.1

Posebne študije 44

IIIa.3A4.2

Ugotovitve pri ljudeh 44

IIIa.3A4.3

Razvoj odpornosti in povezano tveganje pri ljudeh 44

IIIa.3A5

Varnost za uporabnike 45

IIIa.3A6

Ocena tveganja za okolje 45

IIIa.3A6.1.

Ocena tveganja za okolje pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov ali niso sestavljena iz njih 45

IIIa.3A6.2.

Ocena tveganja za okolje pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme ali so sestavljena iz njih 45

IIIa.3B

Preskusi ostankov 46

IIIa.3B1

Identifikacija zdravila 46

IIIa.3B2

Deplecija ostankov 46

IIIa.3B3

Analitska metoda za ostanke 46

IIIa.4

Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja) 47

IIIa.4A

Predklinične študije 47

IIIa.4A1

Farmakologija 47

IIIa.4A1.1

Farmakodinamika 47

IIIa.4A1.2

Farmakokinetika 47

IIIa.4A2

Razvoj odpornosti in s tem povezano tveganje pri živalih 48

IIIa.4A3

Določitev in potrditev odmerka 48

IIIa.4A4

Toleranca pri ciljni živalski vrsti 48

IIIa.4B

Klinična preskušanja 48

IIIa.4B1.

Splošna načela 48

IIIa.4B2.

Dokumentacija 49

IIIa.4B2.1.

Rezultati predkliničnih študij 49

IIIa.4B2.2.

Rezultati kliničnih preskušanj 49

ODDELEK IIIb

ZAHTEVE ZA IMUNOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI 50

IIIb.1

Del 1: Povzetek dokumentacije 50

IIIb.2

Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke in mikrobiološke informacije) 50

IIIb.2.A

Opis zdravila 50

IIIb.2A1

Kvalitativna in kvantitativna sestava 50

IIIb.2A2

Razvoj zdravila 51

IIIb.2B

Opis načina proizvodnje 52

IIIb.2C

Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi 52

IIIb.2C1

Vhodne snovi, navedene v farmakopejah 53

IIIb.2C2

Vhodne snovi, ki niso navedene v farmakopeji 53

IIIb.2C2.1

Vhodne snovi biološkega izvora 53

IIIb.2C2.2

Vhodne snovi nebiološkega izvora 54

IIIb.2D

Kontrolni preskusi med proizvodnim postopkom 54

IIIb.2E

Kontrolni preskusi končnega zdravila 55

IIIb.2F

Konsistentnost med serijami 56

IIIb.2G

Preskusi stabilnosti 56

IIIb.2H

Druge informacije 57

IIIb.3

Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov) 57

IIIb.3A

Splošne zahteve 57

IIIb.3B

Predklinične študije 58

IIIb.3C

Klinična preskušanja 60

IIIb.3D

Ocena tveganja za okolje 60

IIIb.3E

Ocena, ki se zahteva za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme ali so sestavljena iz njih 61

IIIb.3F

Preskusi ostankov, ki se vključijo v predklinične študije 61

IIIb.4

Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja) 61

IIIb.4A

Splošne zahteve 61

IIIb.4B

Predklinične študije 62

IIIb.4C

Klinična preskušanja 63

ODDELEK IV

ZAHTEVE ZA POSEBNE VLOGE ZA PRIDOBITEV DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM 64

IV.1

Vloge za generična zdravila za uporabo v veterinarski medicini 64

IV.2

Vloge za hibridna zdravila za uporabo v veterinarski medicini 65

IV.3

Vloge za kombinirana zdravila za uporabo v veterinarski medicini 66

IV.4

Vloge na podlagi informirane privolitve 66

IV.5

Vloge na podlagi bibliografskih podatkov 66

IV.6

Vloge za omejene trge 68

IV.7

Vloge v izjemnih okoliščinah 68

ODDELEK V

ZAHTEVE ZA VLOGE ZA PRIDOBITEV DOVOLJENJA ZA PROMET ZA DOLOČENA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI 68

V.1

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije 68

V.1.1

Splošne zahteve 68

V.1.2

Zahteve glede kakovosti 69

V.1.3

Zahteve glede varnosti 70

V.1.4

Zahteve glede učinkovitosti 70

V.1.5

Posebne podatkovne zahteve za določene vrste zdravil za nove terapije 70

V.1.5.1

Načela 70

V.1.5.2

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za gensko terapijo 70

V.1.5.3

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za regenerativno medicino, tkivno inženirstvo in celično terapijo 71

V.1.5.4

Zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, posebej zasnovano za bakteriofagno terapijo 72

V.1.5.5

Zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, izdelano z nanotehnologijami 72

V.1.5.6

Zdravila za terapijo z negativno usmerjeno RNK in terapijo z RNK-interferenco 73

V.2

Glavni dosje o antigenu cepiva 74

V.3

Dokumentacija za več sevov 75

V.4

Tehnologija platforme za cepiva 75

V.5

Dovoljena homeopatska zdravila za uporabo v veterinarski medicini 76

ODDELEK I

SPLOŠNA NAČELA IN ZAHTEVE

I.1   Splošna načela

I.1.1

Dokumentacija, priložena vlogi za pridobitev dovoljenja za promet v skladu s členi 8 in 18 do 25, se predloži v skladu z zahtevami iz te priloge, pri čemer se upoštevajo smernice, ki jih objavi Komisija, in zahteve glede elektronske oblike, ki jih objavi Agencija.

I.1.2

Predlagatelji pri pripravi dokumentacije za vlogo za pridobitev dovoljenja za promet upoštevajo tudi najsodobnejše znanje na področju veterinarske medicine ter znanstvene smernice v zvezi s kakovostjo, varnostjo in učinkovitostjo zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ki jih objavi Agencija.

I.1.3

Pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini se za ustrezne dele dokumentacije uporabljajo vse ustrezne monografije Evropske farmakopeje, vključno s splošnimi monografijami in splošnimi poglavji.

I.1.4

Proizvodni postopki za učinkovine in končna zdravila so v skladu z dobro proizvodno prakso.

I.1.5

V vlogo se vključijo vse za izdelek ugodne ali neugodne informacije, ki so pomembne za oceno zadevnega zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Še zlasti se predložijo vsi pomembni podatki za vsako nedokončano ali opuščeno študijo ali preskušanje v zvezi z zdravilom za uporabo v veterinarski medicini.

I.1.6

Farmakološke, toksikološke in predklinične študije ter študije o ostankih se izvedejo v skladu z določbami glede dobre laboratorijske prakse iz direktiv 2004/10/ES (1) in 2004/9/ES (2) Evropskega parlamenta in Sveta.

I.1.7

Vsi poskusi na živalih se izvajajo ob upoštevanju načel iz Direktive 2010/63/EU, ne glede na kraj izvajanja poskusov.

I.1.8

Dokumentacija kot ločen dokument vključuje oceno tveganja za okolje v zvezi s sprostitvijo zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme (GSO) v smislu člena 2 Direktive 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta ali so sestavljena iz njih. Informacije se predložijo v skladu z določbami Direktive 2001/18/ES ob upoštevanju smernic, ki jih objavi Komisija.

I.1.9

Predlagatelj v delu 1 dokumentacije za vlogo za pridobitev dovoljenja za promet potrdi, da za nobene predložene podatke, pomembne za kakovost, varnost in učinkovitost zdravila za uporabo v veterinarski medicini, vključno z javno dostopnimi podatki, ne velja varstvo tehnične dokumentacije.

I.2   Zahteve glede sestave dokumentacije

Vsako dokumentacijo za vlogo za pridobitev dovoljenja za promet za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini sestavljajo naslednji deli:

I.2.1    Del 1: Povzetek dokumentacije

Del 1 vključuje upravne informacije, kot so navedene v Prilogi I, kot sledi:

(a)

del 1A: točke 1 do 4 in 6.1 do 6.4;

(b)

del 1B: točka 5;

(c)

del 1C: točka 6.5.

Kar zadeva točko 5.1 dela 1B v povezavi s točko (l) člena 35(1), vloga, v kateri se predlaga razvrstitev zdravila za uporabo v veterinarski medicini med zdravila, ‚za katera ni potreben veterinarski recept‘, vključuje kritičen pregled značilnosti zdravila za utemeljitev primernosti take razvrstitve ob upoštevanju varnosti za ciljne in neciljne živali, javnega zdravja in varstva okolja, kot je opredeljeno v merilih iz točk (a) do (g) člena 34(3).

Vsako kritično izvedensko poročilo se pripravi ob upoštevanju najnovejših znanstvenih spoznanj ob predložitvi vloge. Vsebuje oceno različnih preskusov in preskušanj iz dokumentacije vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom ter obravnava vse vidike, pomembne za oceno kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini. V njem se navedejo podrobni rezultati predloženih preskusov in preskušanj ter natančni bibliografski sklici. Zagotovijo se kopije navedenih bibliografskih sklicev.

Kritična izvedenska poročila podpiše in datira izvedenec, ki je avtor poročila, priložijo pa se tudi informacije o izobrazbi, usposabljanju ter poklicnih izkušnjah izvedenca. Z izjavo se opredeli tudi poslovna povezava med izvedencem in predlagateljem.

Kritična izvedenska poročila in dodatki vsebujejo natančne in jasne navzkrižne sklice na informacije, ki jih vsebuje tehnična dokumentacija.

Kadar se del 2 predloži v obliki skupnega tehničnega dokumenta, se za kritično izvedensko poročilo o kakovosti uporabi splošni povzetek kakovosti.

Pri delih 3 in 4 kritično izvedensko poročilo vključuje tudi v preglednici prikazan povzetek vse tehnične dokumentacije in ustreznih podatkov, ki so bili predloženi.

I.2.2    Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke ali mikrobiološke informacije)

(1)

Za učinkovine in končna zdravila za uporabo v veterinarski medicini (fizikalno-kemijskih, bioloških ali mikrobioloških) podatki o farmacevtski kakovosti vključujejo informacije o proizvodnem postopku, karakterizaciji in lastnostih, postopkih in zahtevah za nadzor kakovosti in o stabilnosti ter opis sestave, razvoja in pakiranja zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Uporabljajo se vse monografije, vključno s specifičnimi monografijami, splošnimi monografijami in splošnimi poglavji Evropske farmakopeje. Za imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini se uporabljajo vse monografije, vključno s specifičnimi monografijami, splošnimi monografijami in splošnimi poglavji Evropske farmakopeje, razen če je utemeljeno drugače. Če ni monografije Evropske farmakopeje, se lahko uporabi monografija farmakopeje države članice. Kadar ni snov opisana niti v Evropski farmakopeji niti v farmakopeji države članice, se lahko sprejme skladnost z monografijo farmakopeje tretje države, če se dokaže njena ustreznost; v takih primerih predlagatelj predloži kopijo monografije in po potrebi njen prevod. Predložijo se podatki, ki dokazujejo, da monografija omogoča ustrezen nadzor kakovosti snovi.

(3)

Če se uporabijo preskusi, ki niso navedeni v farmakopeji, se njihova uporaba utemelji z zagotovitvijo dokaza, da bi materiali, če bi bili preskušeni v skladu s farmakopejo, izpolnjevali zahteve glede kakovosti iz ustrezne monografije farmakopeje.

(4)

Pri vseh postopkih preskušanja za analizo in nadzor kakovosti se upoštevajo uveljavljene smernice in zahteve. Predložijo se rezultati potrditvenih študij. Vsi postopki preskušanja se opišejo dovolj podrobno, da se lahko obnovijo v kontrolnih preskusih, izvedenih na zahtevo pristojnega organa, in da jih lahko pristojni organ ustrezno oceni. Primerno se opišejo vse posebne naprave in oprema, ki se lahko uporabljajo, po potrebi s shemo. Formulam laboratorijskih reagentov se po potrebi doda metoda priprave. Pri postopkih preskušanja, vključenih v Evropsko farmakopejo ali farmakopejo države članice, se lahko ta opis nadomesti s podrobnim sklicem na zadevno farmakopejo.

(5)

Kadar je na voljo, se uporablja kemijska in biološka referenčna snov iz Evropske farmakopeje. Kadar se uporabijo drugi referenčni pripravki in standardi, se opredelijo in podrobno opišejo.

(6)

Za učinkovino in/ali končno zdravilo se lahko (fizikalno-kemijski, biološki ali mikrobiološki) podatki o farmacevtski kakovosti v dokumentacijo vključijo v obliki skupnega tehničnega dokumenta.

(7)

Za biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, vključno z imunološkimi zdravili, se v dokumentacijo vključijo informacije o topilih, potrebnih za izdelavo pripravka končnega zdravila. Biološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini se šteje za eno zdravilo, tudi če je potrebnih več topil za pripravo različnih pripravkov končnega zdravila, ki so lahko primerni za uporabo po različnih poteh ali na različne načine. Topila, priložena biološkim zdravilom za uporabo v veterinarski medicini, se lahko pakirajo skupaj s stekleničkami učinkovine ali ločeno.

(8)

V skladu z Direktivo 2010/63/EU in Evropsko konvencijo za zaščito vretenčarjev, ki se uporabljajo v poskusne in druge znanstvene namene, se preskusi izvajajo tako, da se uporabi najmanjše število živali in da se povzroči najmanj bolečine, trpljenja, stiske ali trajnih poškodb. Če je na voljo, se uporabi alternativni preskus in vitro, kadar se s tem nadomesti ali zmanjša uporaba živali ali zmanjša trpljenje.

I.2.3    Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov)

(1)

Dokumentacija o študijah o varnosti vključuje:

(a)

zbirno poročilo o preskusih, ki so bili izvedeni v skladu s tem delom, s podrobnimi sklici na objavljeno literaturo, ki vsebuje objektivno razpravo o vseh dobljenih rezultatih. Opustitev katerega koli navedenega preskusa ali preskušanja in vključitev nadomestne vrste študije se navedeta in obrazložita;

(b)

po potrebi izjavo o upoštevanju dobre laboratorijske prakse za predklinične študije o varnosti ter razpravo o tem, kako lahko na skupno oceno tveganja vplivajo študije, ki niso skladne z dobro laboratorijsko prakso, in utemeljitev statusa neskladnosti z dobro laboratorijsko prakso.

(2)

Dokumentacija vključuje:

(a)

seznam vseh študij in preskušanj, vključenih v dokumentacijo;

(b)

utemeljitev izpustitve katere koli vrste študije ali preskušanja;

(c)

obrazložitev vključitve nadomestne vrste študije ali preskušanja;

(d)

razpravo o tem, kako lahko na skupno oceno tveganja vplivajo študije ali preskušanja, ki niso skladni z dobro laboratorijsko prakso, in utemeljitev statusa neskladnosti z dobro laboratorijsko prakso.

I.2.4    Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja)

(1)

Dokumentacija o učinkovitosti vključuje vso predklinično in klinično dokumentacijo, ugodno ali neugodno za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, da se omogoči objektivna skupna ocena razmerja med tveganji in koristmi zdravila.

(2)

Dokumentacija o študijah o učinkovitosti vključuje:

(a)

zbirno poročilo o preskusih, ki so bili izvedeni v skladu s tem delom, s podrobnimi sklici na objavljeno literaturo, ki vsebuje objektivno razpravo o vseh dobljenih rezultatih. Opustitev katerega koli navedenega preskusa ali preskušanja in vključitev nadomestne vrste študije se navedeta in obrazložita;

(b)

po potrebi izjavo o upoštevanju dobre laboratorijske prakse za predklinične študije o varnosti ter razpravo o tem, kako lahko na skupno oceno tveganja vplivajo študije, ki niso skladne z dobro laboratorijsko prakso, in utemeljitev statusa neskladnosti z dobro laboratorijsko prakso.

(3)

Dokumentacija vključuje:

(a)

seznam vseh študij, vključenih v dokumentacijo;

(b)

utemeljitev izpustitve katere koli vrste študije;

(c)

obrazložitev vključitve nadomestne vrste študije.

(4)

Namen preskušanj, ki jih opisuje ta del, je dokazati učinkovitost zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Vse trditve predlagatelja glede lastnosti, učinkov in uporabe zdravila se v celoti podprejo z rezultati posebnih preskušanj, ki se priložijo vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom.

(5)

Vsa preskušanja učinkovitosti se izvedejo v skladu z dobro premišljenim podrobnim protokolom, ki se pripravi v pisni obliki pred začetkom preskušanja. Dobrobit poskusnih živali je pod veterinarskim nadzorom ter se v celoti upošteva pri pripravi katerega koli protokola preskušanja in pri celotnem izvajanju preskušanja.

(6)

Razen če je utemeljeno drugače, se klinična preskušanja (terenska preskušanja) izvajajo v skladu z uveljavljenimi načeli dobre laboratorijske prakse.

(7)

Pred začetkom vsakega terenskega preskušanja se pridobi in dokumentira informirana privolitev lastnika živali, ki se uporabljajo v preskušanju. Še zlasti se lastnik živali pisno obvesti o posledicah sodelovanja v preskušanju, in sicer glede poznejše odstranitve zdravljenih živali ali pridobivanja živil iz navedenih živali.

I.2.5    Podrobne zahteve za različne vrste zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali dokumentacij vlog za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom

(1)

Podrobne zahteve za različne vrste zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali posebne vrste dokumentacij vlog za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom so opredeljene v naslednjih oddelkih te priloge:

(a)

v oddelku II so opisane standardizirane zahteve za vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom za uporabo v veterinarski medicini, razen za biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(b)

v oddelku III so opisane standardizirane zahteve za vloge za pridobitev dovoljenja za promet z biološkim zdravilom za uporabo v veterinarski medicini:

(i)

v oddelku IIIa so opisane standardizirane zahteve za vloge za pridobitev dovoljenja za promet z biološkim zdravilom za uporabo v veterinarski medicini, razen za imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(ii)

v oddelku IIIb so opisane standardizirane zahteve za vloge za pridobitev dovoljenja za promet z imunološkim zdravilom za uporabo v veterinarski medicini;

(c)

v oddelku IV so opisane zahteve glede dokumentacije za posebne vrste dokumentacij vlog za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom;

(d)

v oddelku V so opisane zahteve glede dokumentacije za določene vrste zdravil za uporabo v veterinarski medicini.

ODDELEK II

ZAHTEVE ZA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI, RAZEN ZA BIOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI

Za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, razen za biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, se uporabljajo naslednje podrobne zahteve, razen kadar je drugače določeno v oddelku IV.

II.1    Del 1: Povzetek dokumentacije

Glej oddelek I.

II.2    Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke ali mikrobiološke informacije)

II.2A   Opis zdravila

II.2A1   Kvalitativna in kvantitativna sestava

(1)

Podatki o kvalitativni sestavi vseh sestavin zdravila pomenijo navedbo ali opis:

(a)

učinkovin,

(b)

pomožnih snovi, sestavin pomožnih snovi, ne glede njihovo vrsto ali uporabljeno količino, vključno z barvili, konzervansi, adjuvanti, stabilizatorji, zgoščevalci, emulgatorji, snovmi za izboljšanje okusa in aromami,

(c)

drugih sestavin zunanjega ovoja zdravil za uporabo v veterinarski medicini (kapsul, želatinskih kapsul, intraruminalnih naprav), ki jih žival zaužije ali se kako drugače dajejo živalim,

(d)

vseh ustreznih podatkov o stični ovojnini in po potrebi zunanji ovojnini, in kadar je to ustrezno, načinu zapiranja ovojnine ter podatkov o pripomočkih, s katerimi se zdravilo za uporabo v veterinarski medicini uporablja ali daje in ki bodo priloženi zdravilu.

(2)

Običajna terminologija, ki se uporablja pri opisovanju sestavin zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ne glede na uporabo drugih določb člena 8 pomeni:

(a)

pri snoveh, ki so navedene v Evropski farmakopeji ali, v nasprotnem primeru, v farmakopeji ene od držav članic, glavni naslov v glavi zadevne monografije s sklicem na zadevno farmakopejo;

(b)

pri drugih snoveh mednarodno nelastniško ime (INN), ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, ki ga lahko spremlja drugo nelastniško ime, ali kadar ti imeni ne obstajata, natančno znanstveno oznako;

(c)

pri sestavinah, ki nimajo mednarodnega nelastniškega imena ali natančne znanstvene oznake, se v izjavi opiše, kako in iz česa so pripravljene, in kadar je to ustrezno, se dodajo še drugi ustrezni podatki;

(d)

pri barvilih označitev s kodo ‚E‘, ki jim je dodeljena v skladu z Direktivo 2009/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta.

(3)

Za podrobne podatke o kvantitativni sestavi vseh učinkovin in pomožnih snovi v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini je treba glede na zadevno farmacevtsko obliko za vsako zdravilno učinkovino in pomožno snov navesti maso ali število enot biološke aktivnosti na enoto odmerka ali enoto mase ali volumna.

(4)

Enote biološke aktivnosti se uporabljajo za snovi, ki jih ni mogoče kemijsko opredeliti. Uporabi se mednarodna enota biološke aktivnosti, če je opredeljena. Če mednarodna enota ni opredeljena, se enote biološke aktivnosti izrazijo tako, da zagotavljajo nedvoumne informacije o aktivnosti snovi, in sicer z enotami Evropske farmakopeje, kadar je to ustrezno.

(5)

Kvantitativna sestava se dopolni:

(a)

pri pripravkih z enkratnim odmerkom: z maso ali enotami biološke aktivnosti za vsako učinkovino v enem vsebniku ob upoštevanju uporabnega volumna zdravila po rekonstituciji, kadar je to ustrezno;

(b)

pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki se dajejo po kapljicah: z maso ali enotami biološke aktivnosti za vsako učinkovino, ki jo vsebuje kapljica ali tako število kapljic, ki ustreza 1 ml ali 1 g pripravka;

(c)

pri farmacevtskih oblikah, ki se dajejo v odmerjenih količinah: z maso ali enotami biološke aktivnosti za vsako učinkovino na odmerjeno količino.

(6)

Za učinkovine, ki so prisotne v obliki spojin ali derivatov, se količina izrazi s skupno maso, in če je potrebno ali ustrezno, z maso aktivnega dela ali delov molekule.

(7)

Pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo učinkovino, ki je prvič predmet vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v Uniji, se količina učinkovine, ki je sol ali hidrat, sistematično izrazi z maso aktivnega dela ali delov molekule. Pri vseh zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, za katera se pozneje pridobi dovoljenje za promet v državah članicah, se kvantitativna sestava za isto učinkovino izrazi na enak način.

II.2A2   Razvoj zdravila

(1)

Predloži se obrazložitev izbire sestave, sestavin, ovojnine, predvidene funkcije pomožnih snovi v končnem zdravilu in proizvodnega postopka, vključno z utemeljitvijo izbire postopka in podatki o postopkih sterilizacije in/ali aseptičnih postopkih, uporabljenih pri končnem zdravilu. Obrazložitev se podpre z znanstvenimi podatki o farmacevtskem razvoju. Navede in obrazloži se morebitni presežek. Dokaže se, da mikrobiološke lastnosti (mikrobiološka čistost in protimikrobna aktivnost) in navodila za uporabo ustrezajo predvideni uporabi zdravila za uporabo v veterinarski medicini, kakor je opredeljeno v dokumentaciji vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom.

(2)

Študija o medsebojnih vplivih med končnim zdravilom in primarno ovojnino se predloži, če obstaja možnost tveganja za takšne medsebojne vplive, zlasti pri pripravkih za vbrizgavanje.

(3)

Predlagane velikosti pakiranj se utemeljijo glede na predlagano pot uporabe, odmerjanje in ciljno vrsto, zlasti za protimikrobne snovi (učinkovine).

(4)

Kadar je končnemu zdravilu priložena dozirna naprava, se dokaže točnost odmerkov.

(5)

Kadar je pri končnem zdravilu priporočena uporaba spremljevalnega preskusa (npr. diagnostičnega preskusa), se zagotovijo ustrezne informacije o testu.

(6)

Pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, namenjenih vključitvi v krmo, se predložijo informacije o stopnjah vključitve, homogenosti v krmi in ustreznosti/primernosti krme ter navodila za vključitev.

II.2B   Opis načina proizvodnje

(1)

Opis načina proizvodnje, ki je priložen vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v skladu s členom 8, se pripravi tako, da zagotavlja ustrezen strnjen pregled značilnosti uporabljenih postopkov.

(2)

Za ta namen opis vsebuje vsaj:

(a)

dejansko proizvodno formulo za predlagane velikosti komercialne serije s podrobnimi podatki o kvantitativni sestavi uporabljenih snovi. Navedejo se vse snovi, ki se v proizvodnem postopku lahko izgubijo; navedejo se vsi presežki;

(b)

opis različnih stopenj proizvodnje z informacijami o operativnih pogojih postopka, in sicer v obliki besedilnega opisa in diagrama poteka postopka;

(c)

v primeru neprekinjene proizvodnje vse podrobnosti o sprejetih previdnostnih ukrepih za zagotovitev homogenosti končnega zdravila. Zagotovijo se informacije o tem, kako je opredeljena serija (npr. izrazi se s časovnim obdobjem ali količino zdravila, lahko tudi v razponih);

(d)

seznam medprocesnih kontrol, ki vključuje stopnjo proizvodnje, na kateri se izvedejo, in merila za sprejemljivost;

(e)

eksperimentalne študije, ki potrjujejo proizvodni postopek, in po potrebi shemo postopka potrditve za serije obsega proizvodnje;

(f)

pri sterilnih zdravilih, kadar se uporabljajo nefarmakopejski sterilizacijski pogoji, podatke o uporabljenih postopkih sterilizacije in/ali aseptičnih postopkih.

II.2C   Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi

(1)

V tej točki ‚vhodne snovi‘ pomenijo učinkovine, pomožne snovi in ovojnino (stično ovojnino s sistemom zapiranja, in če je to ustrezno, zunanjo ovojnino ter katero koli dozirno napravo, priloženo zdravilu za uporabo v veterinarski medicini).

(2)

V dokumentaciji se navedejo specifikacije in informacije o preskusih, ki se izvajajo za nadzor kakovosti vseh serij vhodnih snovi.

(3)

Rutinski preskusi, ki se izvajajo za vhodne snovi, se izvajajo enako, kot je navedeno v dokumentaciji.

(4)

Kadar je Evropski direktorat za kakovost zdravil in zdravstvenega varstva za vhodno snov, učinkovino ali pomožno snov že izdal potrdilo o ustreznosti, je navedeno potrdilo sklic na ustrezno monografijo Evropske farmakopeje.

(5)

V primeru sklica na potrdilo o ustreznosti proizvajalec pisno zagotovi predlagatelju, da se proizvodni postopek ni spremenil, odkar je Evropski direktorat za kakovost zdravil in zdravstvenega varstva izdal potrdilo o ustreznosti. Če je v potrdilu izpolnjeno in podpisano polje ‚okence o dostopu‘, se navedena zahteva šteje za izpolnjeno, ne da bi bilo potrebno dodatno zagotovilo.

(6)

Za vhodne snovi se predložijo potrdila o analizi, da se dokaže skladnost z opredeljenimi specifikacijami.

II.2C1   Učinkovine

(1)

Zahtevani podatki se predložijo na enega od treh načinov, opredeljenih v točkah 2 do 4.

(2)

Predložijo se navedeni podatki:

(a)

informacije o identiteti in strukturi učinkovine ter seznam njenih fizikalno-kemijskih in drugih pomembnih lastnosti, zlasti fizikalno-kemijskih lastnosti, ki lahko vplivajo na varnost in učinkovitost učinkovine. Kadar je to ustrezno, dokazi o molekulski strukturi vključujejo shematično aminokislinsko zaporedje in relativno molekulsko maso;

(b)

informacije o proizvodnem postopku vključujejo opis proizvodnega postopka učinkovine, ki je zaveza predlagatelja za proizvodnjo učinkovine. Navede se seznam vseh snovi, potrebnih za proizvodnjo učinkovin, in opredeli, kje v postopku se posamezne snovi uporabljajo. Predložijo se informacije o kakovosti in nadzoru navedenih snovi. Navedejo se informacije, ki dokazujejo, da snovi izpolnjujejo standarde, ustrezne za njihovo predvideno uporabo;

(c)

informacije o nadzoru kakovosti vključujejo preskuse (vključno z merili za sprejemljivost), izvedene za vsak kritičen korak, informacije o kakovosti in kontroli intermediatov ter študije potrditve postopka in/ali ocenjevanja, kot je ustrezno. Po potrebi vključujejo tudi podatke o potrditvi analitskih metod, ki se uporabljajo za učinkovino;

(d)

v informacijah o nečistočah se navedejo predvidene nečistoče ter ravni in narava ugotovljenih nečistoč. Kadar je to ustrezno, se navedejo tudi informacije o varnosti navedenih nečistoč.

(3)

Glavni dosje o učinkovini

Za nebiološko učinkovino lahko predlagatelj uredi, da njen proizvajalec informacije o učinkovini iz točke 2 predloži neposredno pristojnim organom kot glavni dosje o učinkovini. V tem primeru proizvajalec učinkovine predlagatelju zagotovi vse podatke (predlagateljev del glavnega dosjeja o učinkovini), ki bi jih ta lahko potreboval pri prevzemanju odgovornosti za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini. Kopija podatkov, ki jih proizvajalec učinkovine zagotovi predlagatelju, se vključi v dokumentacijo zdravila. Proizvajalec učinkovine predlagatelju pisno potrdi, da zagotavlja konsistentnost med serijami ter da ne bo spreminjal proizvodnega postopka ali specifikacij brez obvestila predlagatelju.

(4)

Potrdilo o ustreznosti, ki ga izda Evropski direktorat za kakovost zdravil in zdravstvenega varstva

Predložijo se potrdilo o ustreznosti in vsi dodatni podatki, pomembni za farmacevtsko obliko, ki ni zajeta v potrdilu o ustreznosti.

II.2C1.1   Učinkovine, navedene v farmakopejah

(1)

Za učinkovine, ki izpolnjujejo zahteve Evropske farmakopeje, ali, v nasprotnem primeru, farmakopeje ene od držav članic, se šteje, da v zadostni meri izpolnjujejo pogoje iz člena 8. V tem primeru se opis analitskih metod in postopkov v vsakem ustreznem oddelku nadomesti z ustreznim sklicem na zadevno farmakopejo.

(2)

Kadar specifikacija iz monografije Evropske farmakopeje ali nacionalne farmakopeje države članice ne zadostuje za zagotovitev kakovosti snovi, lahko pristojni organi od predlagatelja zahtevajo ustreznejše specifikacije, vključno z merili za sprejemljivost za specifične nečistoče, določenimi s potrjenimi postopki preskušanja.

(3)

Pristojni organi obvestijo organe, odgovorne za zadevno farmakopejo. Imetnik dovoljenja za promet z zdravilom organom zadevne farmakopeje predloži podatke o domnevnih pomanjkljivostih in dodatnih uporabljenih specifikacijah.

II.2C1.2   Učinkovine, ki niso navedene v farmakopejah

(1)

Učinkovine, ki niso navedene v nobeni farmakopeji, se opišejo v obliki monografije po naslednjih poglavjih:

(a)

ime sestavine, ki izpolnjuje zahteve iz točke 2 dela II.2A1, se dopolni z morebitno blagovno ali znanstveno sopomenko;

(b)

opredelitev snovi, opisane v podobni obliki, kot se uporablja v Evropski farmakopeji, spremljajo vse potrebne utemeljitve, zlasti glede molekulske strukture. Kadar se snovi lahko opišejo le z načinom proizvodnje, je opis dovolj podroben, da se lahko opredeli snov s konstantno sestavo in konstantnimi učinki;

(c)

metode identifikacije se lahko opišejo v obliki celotnih tehnik, kot se uporabljajo za proizvodnjo snovi, ter v obliki preskusov, ki jih je treba izvajati rutinsko;

(d)

preskusi čistosti se opišejo za vsako posamezno predvidljivo nečistočo, zlasti za tiste, ki imajo lahko škodljiv učinek, in po potrebi tiste, ki bi v kombinaciji snovi, na katere se vloga nanaša, lahko imele škodljiv učinek na stabilnost zdravila ali bi lahko popačile analitske rezultate;

(e)

opišejo se preskusi in merila za sprejemljivost kontrolnih parametrov, pomembnih za končno zdravilo, kot je sterilnost, po potrebi pa se potrdijo tudi metode;

(f)

pri kompleksnih snoveh rastlinskega ali živalskega izvora se razlikuje med primeri, ko je zaradi farmakoloških učinkov potrebna kemijska, fizikalna ali biološka kontrola glavnih komponent, in primeri, ko snovi vsebujejo eno ali več skupin učinkovin s podobnim delovanjem, za katere se lahko sprejme enotna metoda analize

(2)

Z navedenimi podatki se dokaže, da je predlagani sklop postopkov preskušanja zadosten za nadzor kakovosti učinkovine iz opredeljenega vira.

II.2C1.3.   Fizikalno-kemijske lastnosti, ki lahko vplivajo na biološko uporabnost

Kot del splošnega opisa učinkovin se, če je od njih odvisna biološka uporabnost zdravila za uporabo v veterinarski medicini, predložijo naslednji podatki o učinkovinah:

(a)

kristalinična oblika in topnost,

(b)

velikost delcev,

(c)

stopnja vsebnosti vlage,

(d)

porazdelitveni koeficient olje/voda,

(e)

vrednosti pK/pH.

Točke (a) do (c) se ne uporabljajo za snovi, ki se uporabljajo samo v raztopinah.

II.2C2   Pomožne snovi

(1)

Za pomožne snovi, ki izpolnjujejo zahteve Evropske farmakopeje, ali, v nasprotnem primeru, farmakopeje ene od držav članic, se šteje, da v zadostni meri izpolnjujejo pogoje iz člena 8. V tem primeru se opis analitskih metod in postopkov v vsakem ustreznem oddelku nadomesti z ustreznim sklicem na zadevno farmakopejo. Po potrebi zahteve monografije dopolnjujejo dodatni preskusi za kontrolo parametrov, kot so velikost delcev, sterilnost in/ali ostanek topil.

(2)

Kadar monografija farmakopeje ne obstaja, se predlaga in utemelji specifikacija. Za učinkovino se upoštevajo zahteve za specifikacije iz točk (a) do (e) dela II.2C1.2(1). Predložijo se predlagane metode in podatki o potrditvi, ki jih podpirajo.

(3)

Predloži se izjava, ki potrjuje, da barvila, ki se uporabljajo v zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, izpolnjujejo zahteve iz Direktive 2009/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), razen kadar se vloga za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom nanaša na nekatera zdravila za uporabo v veterinarski medicini za lokalno uporabo, kot so medicinski ovratniki in ušesne znamke.

(4)

Predloži se izjava, ki potrjuje, da uporabljena barvila izpolnjujejo merila čistosti iz Uredbe Komisije (EU) št. 231/2012 (4).

(5)

Za nove pomožne snovi, tj. pomožne snovi, ki se v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini v Uniji uporabljajo prvič ali imajo novo pot uporabe, se predložijo podatki o proizvodnji, karakterizaciji in kontrolah ter sklici v podporo podatkom o klinični in neklinični varnosti. Za barvila se izjave o skladnosti iz točk 3 in 4 štejejo za zadostne.

II.2C3   Ovojnina (vsebniki in njihovi sistemi zapiranja)

II.2C3.1   Učinkovina

(1)

Predložijo se informacije o vsebniku za učinkovino in njegovem sistemu zapiranja, vključno z identiteto vsake stične ovojnine in njenimi specifikacijami. Raven zahtevanih informacij je določena na podlagi fizikalnega stanja učinkovine (tekoče, trdno).

(2)

Kadar je predloženo potrdilo o ustreznosti učinkovine iz predlaganega vira in sta v njem opredeljena vsebnik in njegov sistem zapiranja, se lahko podrobne informacije o vsebniku in njegovem sistemu zapiranja za učinkovino iz navedenega vira nadomestijo s sklicem na veljavno potrdilo o ustreznosti.

(3)

Kadar je predložen glavni dosje o učinkovini iz predlaganega vira ter sta v njem opredeljena vsebnik in njegov sistem zapiranja, se lahko podrobne informacije o vsebniku in njegovem sistemu zapiranja za učnkovino iz navedenega vira nadomestijo s sklicem na glavni dosje o učinkovini.

II.2C3.2   Končno zdravilo

(1)

Predložijo se informacije o vsebniku in njegovem sistemu zapiranja ter kateri koli napravi za končno zdravilo, vključno z identiteto vsake stične ovojnine in njenimi specifikacijami. Raven zahtevanih informacij je določena na podlagi poti uporabe zdravila za uporabo v veterinarski medicini in fizikalnega stanja farmacevtske oblike (tekoče, trdno).

(2)

Kadar monografija farmakopeje ne obstaja, se za ovojnine predlaga in utemelji specifikacija.

(3)

Za ovojnine, ki se v Uniji uporabljajo prvič in so v stiku z zdravilom, se predložijo informacije o njihovi sestavi, proizvodnji in varnosti.

II.2C4   Snovi biološkega izvora

(1)

Predložijo se informacije o izvoru, predelavi, karakterizaciji in nadzoru vseh snovi biološkega izvora (človeškega, živalskega, rastlinskega ali iz mikroorganizmov), uporabljenih pri proizvodnji zdravil za uporabo v veterinarski medicini, vključno s podatki o virusni varnosti, v skladu z zadevnimi smernicami.

(2)

Priloži se dokumentacija, ki dokazuje, da so materiali, ki izvirajo iz živalskih vrst, pri katerih lahko pride do prenosa transmisivnih spongiformnih encefalopatij, skladni z Navodili o zmanjšanju tveganja prenosa povzročiteljev živalske spongiformne encefalopatije z zdravili za uporabo v humani in veterinarski medicini ter z ustrezno monografijo Evropske farmakopeje. Kot dokaz o skladnosti se lahko uporabi potrdilo o ustreznosti, ki ga je izdal Evropski direktorat za kakovost zdravil in zdravstvenega varstva, s sklicem na ustrezno monografijo Evropske farmakopeje.

II.2D   Kontrolni preskusi, ki se izvajajo za izolirane intermediate med proizvodnim postopkom

(1)

V tem oddelku ‚izolirani intermediati‘ pomenijo delno predelano snov, ki se lahko shrani za določen čas in za katero se uporabijo še dodatni koraki predelave, preden postane končno zdravilo.

(2)

Za vsak intermediat se določi specifikacija, po potrebi pa se tudi opišejo in potrdijo analitske metode.

(3)

Predložijo se informacije o primarni ovojnini vmesnega proizvoda, če je drugačna od primarne ovojnine za končno zdravilo.

(4)

Rok uporabnosti in pogoji shranjevanja vmesnega proizvoda se opredelijo na podlagi podatkov, ki izhajajo iz študij o stabilnosti.

II.2E   Kontrolni preskusi končnega zdravila

(1)

Za kontrolo končnega zdravila obsega serija končnega zdravila vse enote farmacevtske oblike, ki so izdelane iz enake začetne količine snovi in z istimi proizvodnimi postopki in/ali postopki sterilizacije. V primeru neprekinjene proizvodnje se lahko velikost serije izrazi s časovnim obdobjem ali količino zdravila, lahko pa se izrazi tudi v razponih.

(2)

Navedejo se preskusi, ki se izvedejo za končno zdravilo. Predloži se utemeljitev predlagane specifikacije. Navede in utemelji se pogostost preskusov, ki se ne izvajajo rutinsko. Navedejo se merila za sprejemljivost za sproščanje.

(3)

Dokumentacija vključuje podrobne podatke o kontrolnih preskusih končnega zdravila pri sproščanju in o njihovi potrditvi. Predložijo se v skladu z naslednjimi zahtevami.

(4)

Če se uporabljajo drugi postopki preskušanja in merila za sprejemljivost, kot so navedeni v ustreznih monografijah in splošnih poglavjih Evropske farmakopeje ali, v nasprotnem primeru, v farmakopeji države članice, se navedeni postopki in merila utemeljijo s predložitvijo dokaza, da bi končno zdravilo, če bi bilo preskušeno v skladu z navedenimi monografijami, izpolnjevalo zahteve glede kakovosti iz farmakopeje za zadevno farmacevtsko obliko.

II.2E1   Splošne značilnosti končnega zdravila

(1)

Nekateri preskusi splošnih značilnosti zdravila se vedno vključijo med preskuse končnega zdravila. Navedeni preskusi se, kadar je to ustrezno, nanašajo na kontrolo povprečnih mas/volumnov in največjih odstopanj, mehanske ali fizikalne preskuse, videz ter fizikalne lastnosti, kot je pH ali velikost delcev. Predlagatelj za vsako od navedenih značilnosti opredeli standarde in merila za sprejemljivost.

(2)

Kadar pogoji preskušanja, kadar je to ustrezno, uporabljena oprema/naprave, in standardi niso podani v Evropski farmakopeji ali farmakopeji države članice, se dovolj podrobno opišejo; enako velja v primerih, kadar se ne uporabljajo predpisane metode iz teh farmakopej.

II.2E2   Identifikacija in določanje vsebnosti učinkovin

(1)

Identifikacija in določanje vsebnosti učinkovin se izvedeta na reprezentativnem vzorcu proizvodne serije ali na več enotah odmerka, ki se analizirajo posamično.

(2)

Pri proizvodnji najvišja dopustna meja odstopanja vsebnosti učinkovine v končnem zdravilu ne presega ± 5 %, razen če za to obstaja ustrezna utemeljitev.

(3)

V nekaterih primerih izrazito kompleksnih mešanic in kadar bi bila zaradi številnih učinkovin ali zaradi zelo nizkih vsebnosti za določanje vsebnosti učinkovin potrebna zapletena raziskava, ki bi jo bilo težko izvesti za vsako proizvodno serijo posebej, se lahko izpusti določanje vsebnosti ene ali več učinkovin v končnem zdravilu pod izrecnim pogojem, da se to določanje izvede na vmesnih stopnjah proizvodnega postopka. Navedena poenostavljena tehnika se ne sme razširiti na karakterizacijo zadevnih učinkovin. Dopolni se z metodo kvantitativnega vrednotenja, kar pristojnemu organu omogoča, da preveri skladnost zdravila s specifikacijo po tem, ko je zdravilo že dano v promet.

(4)

Biološka analiza in vivo ali in vitro je obvezna, kadar fizikalno-kemijske metode ne morejo zagotoviti ustreznih informacij o kakovosti zdravila. Taka analiza, kadar je le mogoče, vključuje referenčne snovi in statistično analizo, ki omogoča izračunavanje mej zaupanja. Kadar se ti preskusi ne morejo izvesti na končnem zdravilu, se lahko opravijo na vmesni stopnji, in sicer čim pozneje v proizvodnem postopku.

(5)

Navedejo se najvišje dopustne ravni posameznih in vseh razgradnih produktov neposredno po proizvodnji. Predloži se obrazložitev te vključitve razgradnih produktov v specifikacijo ali njihove izključitve iz nje.

II.2E3   Identifikacija in določanje vsebnosti komponent pomožnih snovi

Za vsak posamezni protimikrobni konzervans in vsako pomožno snov, ki lahko vpliva na biološko uporabnost učinkovine, sta obvezna identifikacijski preskus ter preskus zgornje in spodnje meje, razen če biološko uporabnost potrjujejo drugi ustrezni preskusi. Identifikacijski preskus in preskus zgornje meje sta obvezna tudi za vse antioksidante in vse pomožne snovi, ki lahko škodljivo vplivajo na fiziološke funkcije, za antioksidante pa je obvezen tudi preskus spodnje meje ob sproščanju.

II.2E4   Mikrobiološke kontrole

V analitske podrobne podatke se vključijo podrobni podatki o mikrobioloških preskusih, kot so preskusi sterilnosti in bakterijskih endotoksinov, kadar se ti preskusi izvajajo rutinsko, da se preveri kakovost zdravila.

II.2E5   Konsistentnost med serijami

Za zagotovitev konsistentne kakovosti zdravila med serijami in za dokaz skladnosti s specifikacijo se predložijo podatki o serijah z rezultati za vse preskuse, na splošno izvedene na [3] serijah, proizvedenih na predlaganih mestih proizvodnje, v skladu z opisanim proizvodnim postopkom.

II.2E6   Druge kontrole

Opravi se kontrola vseh drugih preskusov, ki se štejejo za potrebne za potrditev kakovosti zdravila.

II.2F   Preskus stabilnosti

II.2F1   Učinkovine

(1)

Določijo se obdobje ponovnega preskušanja in pogoji shranjevanja učinkovine, razen kadar proizvajalec končnega zdravila v celoti ponovno preskusi učinkovino neposredno pred njeno uporabo pri proizvodnji končnega zdravila.

(2)

Predložijo se podatki o stabilnosti, da se dokaže, kako se kakovost učinkovine pod vplivom različnih okoljskih dejavnikov s časom spreminja, ter da se podprejo opredeljeno obdobje ponovnega preskušanja in pogoji shranjevanja, če je to ustrezno. Skupaj s podrobnimi rezultati se predložijo vrsta izvedenih študij o stabilnosti, uporabljeni protokoli, uporabljeni analitski postopki in njihova potrditev.

(3)

Kadar je za učinkovino na voljo potrdilo o ustreznosti iz predlaganega vira in so v njem opredeljeni obdobje ponovnega preskušanja in pogoji shranjevanja, se lahko podatki o stabilnosti za učinkovino iz navedenega vira nadomestijo s sklicem na veljavno potrdilo o ustreznosti.

(4)

Kadar je predložen glavni dosje o učinkovini iz predlaganega vira in so v njem navedeni podatki o stabilnosti, se lahko podrobne informacije o stabilnosti za učinkovino iz navedenega vira nadomestijo s sklicem na veljavni glavni dosje o učinkovini.

II.2F2   Končno zdravilo

(1)

Opišejo se raziskave, na podlagi katerih so bili določeni rok uporabnosti, priporočeni pogoji shranjevanja in specifikacije ob izteku roka uporabnosti, ki jih predlaga predlagatelj.

(2)

Skupaj s podrobnimi rezultati se predložijo vrsta izvedenih študij o stabilnosti, uporabljeni protokoli, uporabljeni analitski postopki in njihova potrditev.

(3)

Kadar je v zvezi s končnim zdravilom potrebna rekonstitucija ali razredčitev pred dajanjem zdravila, se zahtevajo podatki o predlaganem roku uporabnosti za rekonstituirano/razredčeno zdravilo in specifikacija za tako zdravilo, ki jih podpirajo ustrezni podatki o stabilnosti.

(4)

Za vsebnike z več odmerki se po potrebi predložijo podatki o stabilnosti, ki utemeljujejo rok uporabnosti zdravila po tem, ko je zamašek prvič predrt ali odprt, določijo pa se tudi specifikacije po odprtju.

(5)

Kadar je možno, da bodo v končnem zdravilu nastali razgradni produkti, predlagatelj navede te produkte ter uporabljene metode identifikacije in postopke preskušanja.

(6)

Kadar podatki o stabilnosti kažejo zmanjšanje pri določanju vsebnosti učinkovine pri shranjevanju, opis kontrolnih preskusov končnega zdravila, kadar je to ustrezno, vsebuje kemijske in po potrebi toksikološko-farmakološke raziskave sprememb, do katerih je prišlo v tej snovi, in po možnosti še karakterizacijo in/ali določitev vsebnosti razgradnih produktov.

(7)

Navede in utemelji se najvišja dopustna raven posameznih in vseh razgradnih produktov ob izteku roka uporabnosti.

(8)

Na podlagi rezultatov preskusov stabilnosti se navedejo in utemeljijo preskusi in njihova merila za sprejemljivost, ki se izvedejo za končna zdravila do roka uporabnosti.

(9)

Sklepne ugotovitve vsebujejo rezultate analiz, ki utemeljujejo predlagani rok uporabnosti, in če je to ustrezno, rok uporabnosti po odprtju v priporočenih pogojih shranjevanja.

(10)

Poleg tega se za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, namenjena vključitvi v krmo, predložijo informacije o stabilnosti in predlaganem roku uporabnosti po vključitvi v krmo. Predloži se tudi specifikacija za medicirano krmo, proizvedeno z uporabo navedenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini v skladu s priporočenimi navodili za uporabo.

II.2G   Druge informacije

V tej točki se lahko v dokumentacijo vključijo informacije o kakovosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki niso zajete drugje v tem delu.

II.3    Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov)

(1)

Vsako poročilo o študiji vključuje:

(a)

kopijo načrta študije (protokola),

(b)

izjavo o upoštevanju dobre laboratorijske prakse, kadar je to ustrezno,

(c)

opis uporabljenih metod, naprav in materialov,

(d)

opis in utemeljitev sistema preskusa,

(e)

opis dobljenih rezultatov, ki je dovolj podroben, da omogoči neodvisno kritično oceno rezultatov neodvisno od razlage avtorja,

(f)

statistično analizo rezultatov, kadar je to ustrezno,

(g)

razpravo o rezultatih s pripombami o ugotovljenih ali neugotovljenih ravneh učinka in o nenavadnih ugotovitvah,

(h)

ime laboratorija,

(i)

ime vodje študije,

(j)

podpis in datum,

(k)

kraj in obdobje, v katerem je študija potekala,

(l)

legendo za okrajšave in oznake, ne glede na to, ali so mednarodno sprejete ali ne,

(m)

opis matematičnih in statističnih postopkov.

(2)

Objavljene študije se lahko sprejmejo, če vsebujejo dovolj podatkov in dovolj podrobnosti, da omogočajo neodvisno oceno. Eksperimentalne tehnike se opišejo dovolj podrobno, da jih je mogoče obnoviti, raziskovalec pa dokaže njihovo veljavnost. Povzetki študij, za katere podrobna poročila niso na voljo, se ne sprejmejo kot veljavna dokumentacija. Kadar je bila snov že ocenjena za določitev mejne vrednosti ostankov (v nadaljnjem besedilu: MRL) za izpolnitev nekaterih varnostnih zahtev, se lahko navede sklic na evropska javna poročila o oceni mejne vrednosti ostankov (v nadaljnjem besedilu: poročilo o oceni MRL). Kadar je naveden sklic na poročilo o oceni MRL, ni treba predložiti študij, ki so bile že ocenjene kot del ocene MRL; predložijo se le nove študije, ki za oceno MRL niso bile na voljo. Če način izpostavljenosti (na primer za uporabnika) ni enak načinu, ki se uporablja v skladu z Uredbo Komisije (EU) 2018/782 (5), so lahko potrebne nove študije.

II.3A   Preskusi varnosti

(1)

Dokumentacija o varnosti je ustrezna za oceno:

(a)

morebitne toksičnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini ter vseh nevarnih ali neželenih učinkov pri ciljnih vrstah, ki se lahko pojavijo pri predlaganih pogojih uporabe;

(b)

morebitnih tveganj, ki so lahko posledica izpostavljenosti ljudi zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, na primer med dajanjem zdravila živali;

(c)

morebitnih tveganj za okolje, ki so posledica uporabe zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

V nekaterih primerih je morda treba testirati metabolite izhodne spojine, če gre za problematične ostanke.

(3)

Pomožna snov, ki se v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini uporablja prvič ali ima novo pot uporabe, se obravnava enako kot učinkovina.

II.3A1   Natančna identifikacija zdravila in njegovih učinkovin

(a)

Mednarodno nelastniško ime (INN);

(b)

Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC);

(c)

številka Službe za izvlečke o kemikalijah (CAS);

(d)

terapevtska, farmakološka in kemijska klasifikacija;

(e)

sopomenke in okrajšave;

(f)

strukturna formula;

(g)

molekulska formula;

(h)

molekulska masa;

(i)

stopnja čistosti;

(j)

kvalitativna in kvantitativna sestava nečistoč;

(k)

opis fizikalnih lastnosti:

(i)

tališče,

(ii)

vrelišče,

(iii)

parni tlak,

(iv)

topnost v vodi in organskih topilih, izražena v g/l, z navedbo temperature,

(v)

gostota,

(vi)

lom svetlobe, optična rotacija itd.;

(l)

formulacija zdravila.

II.3A2   Farmakologija

(1)

Farmakološke študije so poglavitnega pomena za razumevanje mehanizmov, iz katerih izhajajo terapevtski učinki zdravila za uporabo v veterinarski medicini, zato se vključijo farmakološke študije, ki so bile izvedene za poskusno in ciljno živalsko vrsto. Če je to ustrezno, se lahko navedejo sklici na študije, predložene v delu 4 dokumentacije.

(2)

Kadar ima zdravilo za uporabo v veterinarski medicini farmakološke učinke brez toksičnega odziva ali v odmerkih, ki so nižji od tistih, pri katerih se izzove toksičnost, se navedeni farmakološki učinki upoštevajo pri oceni varnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini za uporabnika.

(3)

Pred zbiranjem dokumentacije o varnosti se pridobijo podatki o farmakoloških raziskavah v zvezi z laboratorijskimi živalmi ter vse ustrezne informacije, pridobljene med kliničnimi študijami v zvezi s ciljnimi živalmi.

II.3A2.1   Farmakodinamika

Za pomoč pri razumevanju morebitnih škodljivih učinkov pri študijah na živalih se predložijo informacije o mehanizmu delovanja učinkovin ter informacije o primarnih in sekundarnih farmakodinamičnih učinkih. Podrobno poročanje o farmakodinamičnih lastnostih v zvezi s terapevtskim učinkom se zagotovi v delu 4A dokumentacije.

II.3A2.2   Farmakokinetika

Predložijo se podatki o usodi učinkovine in njenih metabolitov pri laboratorijskih živalih, ki zajemajo absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in izločanje (ADME). Podatki zajemajo ugotovitve glede odmerka/učinka v farmakoloških in toksikoloških študijah za določitev ustrezne izpostavljenosti.

II.3A3   Toksikologija

(1)

Pri pripravi dokumentacije o toksikologiji se upoštevajo smernice, ki jih objavi Agencija, o splošnem pristopu k preskušanju in smernice o določenih študijah. Na splošno se toksikološke študije izvajajo z učinkovinami in ne s formuliranim zdravilom, razen če se izrecno zahteva drugače.

(2)

Študije na živalih se izvajajo za uveljavljene seve laboratorijskih živali, za katere so (po možnosti) na voljo podatki iz preteklosti.

(3)

Toksičnost enkratnega odmerka

Študije toksičnosti enkratnih odmerkov se lahko uporabijo za napoved:

(a)

mogočih učinkov akutnega prevelikega odmerjanja na ciljno vrsto,

(b)

mogočih učinkov po nenamerni uporabi pri ljudeh,

(c)

odmerkov, ki se lahko koristno uporabijo v študijah o ponovljenih odmerkih.

Študije toksičnosti enkratnih odmerkov navajajo akutne toksične učinke snovi, čas njihovega nastopa in čas nastopa remisije.

Študije, ki se izvedejo, se izberejo za zagotavljanje informacij o varnosti za uporabnika, npr. če se pričakuje, da bo uporabnik zdravila za uporabo v veterinarski medicini znatno izpostavljen z vdihavanjem ali prek kože, se ti načini izpostavljenosti preučijo.

(4)

Toksičnost pri ponovljenih odmerkih

Preskusi toksičnosti pri ponovljenih odmerkih so namenjeni odkrivanju fizioloških in/ali patoloških sprememb, ki jih povzroča ponavljajoče dajanje učinkovine ali kombinacije učinkovin, ki se preučujejo, ter določanju povezav med navedenimi spremembami in odmerki.

Običajno zadostuje študija toksičnosti pri ponovljenih odmerkih za eno vrsto poskusnih živali. Ta študija se lahko nadomesti s študijo, ki se izvede za ciljne živali. Pogostost in pot uporabe ter trajanje študije se izberejo glede na predlagane pogoje klinične uporabe in/ali izpostavljenost uporabnika. Predlagatelj navede razloge za obseg in trajanje študij ter izbrane odmerke.

(5)

Toleranca pri ciljni vrsti

Predloži se povzetek vseh znakov netolerance, ugotovljenih med študijami za ciljno vrsto, ki so bile izvedene (običajno s končno formulacijo) v skladu z zahtevami iz dela II.4A4 (Toleranca pri ciljni živalski vrsti). Navedejo se zadevne študije, odmerki, pri katerih se je pojavila netoleranca, ter zadevne vrste in pasme. Navedejo se tudi podatki o morebitnih nepričakovanih fizioloških spremembah. V del 4 dokumentacije se vključijo celotna poročila o navedenih študijah.

(6)

Reproduktivna toksičnost, vključno z razvojno toksičnostjo

Študija o učinkih na razmnoževanje

Za zdravila, namenjena uporabi pri plemenskih živalih, se predložijo študije o reproduktivni varnosti v skladu s smernicami VICH GL43. Za oceno učinkov na uporabnika se študije o reproduktivni toksičnosti za laboratorijske živali ne pričakujejo.

(7)

Študija o razvojni toksičnosti

Za oceno učinkov pri ciljni živalski vrsti niso potrebne študije o razvojni toksičnosti za zdravila, namenjena le uporabi pri neplemenskih živalih. Za druga zdravila se izvede študija o razvojni toksičnosti pri vsaj eni vrsti, ki je lahko ciljna vrsta. Če se študija izvede za ciljno vrsto, se tukaj predloži povzetek, celotno poročilo o študiji pa se vključi v del 4 dokumentacije.

Za oceno varnosti za uporabnika se v vseh primerih, kadar se lahko pričakuje znatna izpostavljenost uporabnika, izvede standardno preskušanje razvojne toksičnosti v skladu s standardnimi preskusi na podlagi uveljavljenih smernic (vključno s smernicami VICH GL32 in preskusi OECD).

(8)

Genotoksičnost

Preskusi genotoksičnosti se izvedejo, da se ugotovijo spremembe, ki jih snov lahko povzroča na genskem materialu celic. Za vsako snov, ki naj bi bila prvič vključena v zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, se ocenijo njene genotoksične lastnosti.

Za učinkovine se izvede standardni sklop preskusov genotoksičnosti v skladu s standardnimi preskusi na podlagi uveljavljenih smernic (vključno s smernicami VICH GL23 in preskusi OECD).

(9)

Rakotvornost

Pri odločitvi o tem, ali so potrebni preskusi rakotvornosti, se upoštevajo rezultati preskusov genotoksičnosti, odnosi med strukturo in aktivnostjo ter ugotovitve preskusov toksičnosti pri ponovljenih odmerkih, ki lahko kažejo na možnost hiperplastičnih/neoplastičnih sprememb.

Upoštevajo se vsi znani mehanizmi toksičnosti, ki so specifični za vrsto, ter vse razlike v metabolizmu poskusne vrste, ciljne živalske vrste in ljudi.

Preskušanje rakotvornosti se izvede v skladu s standardnimi preskusi na podlagi uveljavljenih smernic (vključno s smernicami VICH GL28 in preskusi OECD).

(10)

Izjeme

Kadar je zdravilo za uporabo v veterinarski medicini namenjeno lokalni uporabi, se pri ciljni živalski vrsti preuči sistemska absorpcija. Če je dokazano, da je sistemska absorpcija zanemarljiva, se lahko preskusi toksičnosti pri ponovljenih odmerkih, preskusi reproduktivne in razvojne toksičnosti ter preskusi rakotvornosti izpustijo, razen če:

(a)

se lahko pod predvidenimi pogoji uporabe pričakuje, da žival zdravilo za uporabo v veterinarski medicini zaužije oralno, ali

(b)

se pod predvidenimi pogoji uporabe pričakuje, da je uporabnik zdravila za uporabo v veterinarski medicini zdravilu izpostavljen oralno.

II.3A4   Druge zahteve

II.3A.4.1   Posebne študije

Za določene skupine snovi ali če se v študijah s ponovljenim odmerkom pri živalih pojavijo spremembe v opaženih učinkih, ki nakazujejo na primer imunotoksičnost, nevrotoksičnost ali motnjo hormonske funkcije, se zahtevajo nadaljnji preskusi, kot so študije o senzibilizaciji ali preskusi zapoznele nevrotoksičnosti. Odvisno od narave zdravila je morda treba izvesti dodatne študije za oceno mehanizma, ki povzroča toksični učinek ali lahko draži.

Za proizvode, pri katerih so lahko izpostavljeni koža ali oči, se predložijo študije o dražilnosti in senzibilizaciji. Navedene študije se izvedejo s končno formulacijo.

Pri načrtovanju teh študij in oceni njihovih rezultatov se upoštevajo najnovejša znanstvena spoznanja in uveljavljene smernice.

II.3A.4.2   Ugotovitve pri ljudeh

Predložijo se informacije o tem, ali se farmakološko aktivne snovi v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini uporabljajo kot zdravila pri zdravljenju ljudi. Če se uporabljajo, se pripravi poročilo o vseh ugotovljenih učinkih (vključno z neželenimi učinki) pri ljudeh in vzrokih učinkov, ki so lahko pomembni za oceno varnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini, v poročilo pa se, kadar je to ustrezno, vključijo rezultati iz objavljenih študij; kadar se sestavine zdravila za uporabo v veterinarski medicini same kot take ne uporabljajo ali se ne uporabljajo več kot zdravila pri zdravljenju ljudi, se navedejo razlogi, če so javno dostopni.

II.3A.4.3   Razvoj odpornosti in povezano tveganje pri ljudeh

Zahteve glede podatkov, opisane v tej točki, so povezane s protibakterijskimi snovmi in se morda ne uporabljajo v celoti za druge vrste protimikrobnih snovi (in sicer protivirusna zdravila, antimikotike in antiprotozoike), čeprav se lahko načeloma zahteve upoštevajo, kadar je to ustrezno.

Za navedena zdravila so potrebni podatki o morebitnem pojavu odpornih bakterij ali determinantah odpornosti, ki so pomembne za zdravje ljudi in ki so povezane z uporabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini. Pri tem je zlasti pomemben mehanizem razvoja in selekcije te odpornosti. Predlagatelj po potrebi predlaga ukrepe za omejitev razvoja odpornosti zaradi predvidene uporabe zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

Podatki o odpornosti, pomembni za klinično uporabo zdravila pri ciljnih živalih, se obravnavajo v skladu z delom II.4A2. Kadar je to ustrezno, se navedejo sklici na podatke iz dela II.4A2.

(1)

Pri živalih za proizvodnjo živil se ocena tveganja nanaša na:

(a)

prepoznavanje odpornih bakterij ali determinant odpornosti, ki bi bile lahko povezane z boleznijo ljudi (zoonotskih in/ali komenzalnih bakterij) in ki nastanejo s selekcijo zaradi uporabe protimikrobnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini pri ciljnih živalih (prepoznavanje nevarnosti);

(b)

verjetnost sproščanja prepoznanih nevarnosti iz ciljne živalske vrste zaradi uporabe obravnavanega zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(c)

verjetnost poznejše izpostavljenosti ljudi prepoznanim nevarnostim s prenosom z živili ali z neposrednim stikom ter njene posledice (škodljivi učinki na zdravje) za zdravje ljudi. Navodila so na voljo v smernicah VICH GL27 in smernicah EU.

(2)

Pri hišnih živalih se upoštevanje tveganja za zdravje ljudi ali javno zdravje nanaša na:

(a)

prepoznavanje odpornih bakterij ali determinant odpornosti, ki bi lahko bile povezane z boleznijo ljudi in ki nastanejo s selekcijo zaradi uporabe protimikrobnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini pri ciljnih živalih;

(b)

oceno izpostavljenosti zoonotskim in komenzalnim bakterijam pri ciljni živalski vrsti na podlagi pogojev uporabe obravnavanega zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(c)

upoštevanje poznejše izpostavljenosti ljudi mikrobni odpornosti in njenih posledic za zdravje ljudi.

(3)

Obravnava se odpornost v okolju.

II.3A5   Varnost za uporabnike

Ta oddelek vključuje oceno učinkov, ugotovljenih v delih II.3A do II.3A4, in navedene učinke povezuje z vrsto in obsegom izpostavljenosti ljudi zdravilu, da se lahko oblikujejo ustrezna opozorila za uporabnike in določijo drugi ukrepi za obvladovanje tveganja.

Varnost za uporabnike se obravnava v skladu s smernicami Odbora za zdravila za uporabo v veterinarski medicini (CVMP).

II.3A6   Ocena tveganja za okolje

(1)

Ocena tveganja za okolje se izvede, da se ocenijo morebitni škodljivi učinki, ki jih ima lahko uporaba zdravila za uporabo v veterinarski medicini na okolje, in določi tveganje teh učinkov. V oceni se navedejo tudi vsi previdnostni ukrepi, ki so morda potrebni za zmanjšanje takega tveganja.

(2)

Ocena zajema dve stopnji. Prva stopnja ocene je vedno obvezna. Podrobnosti ocene se predložijo v skladu s smernicami, ki jih objavi Agencija. Vključujejo morebitno izpostavljenost okolja zdravilu in stopnjo tveganja zaradi tovrstne izpostavljenosti ob upoštevanju zlasti naslednjih vidikov:

(a)

ciljne živalske vrste in predlaganega vzorca uporabe,

(b)

načina dajanja zdravila, zlasti verjetnega obsega neposrednega prehajanja zdravila v okoljske sisteme,

(c)

morebitnega izločanja zdravila, njegovih učinkovin ali zadevnih metabolitov v okolje prek zdravljenih živali, obstojnosti v takih izločkih,

(d)

odstranjevanja neuporabljenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali drugih odpadnih proizvodov.

(3)

Na drugi stopnji se v skladu s smernicami, ki jih objavi Agencija, izvedejo nadaljnje specifične raziskave o usodi zdravila in njegovih učinkih na določene ekosisteme. Upoštevajo se obseg izpostavljenosti okolja zdravilu in razpoložljive informacije o fizikalnih/kemijskih, farmakoloških in/ali toksikoloških lastnostih zadevnih snovi, vključno z metaboliti v primeru ugotovljenega tveganja, ki so bile pridobljene pri izvajanju drugih preskusov in preskušanj, ki jih zahteva ta uredba.

(4)

Pri zdravilih, namenjenih živalim za proizvodnjo živil, se obstojne, bioakumulativne in strupene ali zelo obstojne in zelo bioakumulativne snovi razvrstijo glede na merila iz Priloge XIII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6) (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH) ter ocenijo glede na objavljene smernice Agencije za ocenjevanje, koliko so snovi v zdravilih za uporabo v veterinarski medicini obstojne, bioakumulativne in strupene ter zelo obstojne in zelo bioakumulativne.

II.3B   Preskusi ostankov

(1)

V tej točki se uporabljajo opredelitve iz Uredbe (ES) št. 470/2009.

(2)

Namen preučevanja deplecije ostankov iz užitnih tkiv ali jajc, mleka in meda (voska, če je to ustrezno), pridobljenih iz zdravljenih živali, je ugotoviti, pod katerimi pogoji in v kakšni količini lahko ostanki ostanejo v živilih, proizvedenih iz navedenih živali. Poleg tega študije omogočajo določitev karence.

(3)

Za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, namenjena uporabi pri živalih za proizvodnjo živil, se v dokumentaciji o ostankih navede naslednje:

(a)

v kolikšni meri in kako dolgo ostanki zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali njihovi metaboliti ostanejo v užitnih tkivih zdravljene živali ali v mleku, jajcih in/ali medu (vosku, če je to ustrezno), ki so pridobljeni iz take živali;

(b)

da je mogoče določiti realistične karence, ki jih je mogoče ugotoviti pod praktičnimi pogoji kmetovanja, da se prepreči tveganje za zdravje potrošnike živil, pridobljenih iz zdravljenih živali;

(c)

da so analitske metode, uporabljene pri študijah o depleciji ostankov, zadostno potrjene za potrebno zagotovitev, da so predloženi podatki o ostankih primerni za podlago za določanje karence.

II.3B1   Identifikacija zdravila

Predloži se identifikacija zdravil za uporabo v veterinarski medicini, uporabljenih v preskusu, ki vključuje:

(a)

sestavo,

(b)

rezultate fizikalnih in kemijskih preskusov (potenca in čistost) za ustrezne serije,

(c)

identifikacijo serije.

II.3B2   Deplecija ostankov (metabolizem in kinetika ostankov)

(1)

Namen teh študij, pri katerih se meri hitrost deplecije ostankov iz ciljne živali po zadnjem dajanju zdravila za uporabo v veterinarski medicini, je omogočiti določitev karenc, potrebnih za zagotovitev, da v živilih, pridobljenih iz zdravljenih živali, ni ostankov, ki so lahko nevarni za potrošnike.

(2)

Sporoči se trenutno stanje MRL za komponente zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri zadevni ciljni vrsti.

(3)

Ravni prisotnih ostankov se določijo z zadostno pogostostjo po tem, ko so preskusne živali prejele zadnji odmerek zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Študije za sesalce in ptice se izvedejo v skladu s smernicami VICH GL48 in drugimi ustreznimi smernicami. Študije o ostankih v medu se izvedejo v skladu s smernicami VICH GL56, študije o depleciji pri vodnih vrstah pa v skladu s smernicami VICH GL57.

(4)

Na podlagi ocene se obravnava utemeljitev za predlagano karenco.

II.3B3   Analitska metoda za ostanke

Študije o depleciji ostankov, analitske metode in njihove potrditve se izvedejo v skladu s smernicami VICH GL49.

Pri analitski metodi se upoštevajo najnovejša znanstvena in tehnična spoznanja ob predložitvi vloge.

II.4    Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja)

II.4A   Predklinične študije

Namen predkliničnih študij je preučiti varnost in učinkovitost zdravila za ciljne živali, potrebne pa so za določitev farmakološke aktivnosti, farmakokinetičnih lastnosti, odmerka in dozirnega intervala, odpornosti (kadar je to ustrezno) ter tolerance zdravila pri ciljni živali.

II.4A1   Farmakologija

II.4A1.1   Farmakodinamika

(1)

Opredelijo se farmakodinamični učinki učinkovin v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Ustrezno se opišejo način delovanja in farmakološki učinki, na katerih temelji priporočena uporaba v praksi, vključno s sekundarnimi učinki (če obstajajo). Na splošno se preučijo učinki na glavne funkcije organizma. Rezultati se izrazijo kvantitativno (na primer s krivuljami odmerek-učinek in/ali krivuljami čas-učinek) in po možnosti v primerjavi s snovjo, katere aktivnost je dobro znana (kadar se trdi, da je aktivnost večja kot pri snovi, katere aktivnost je dobro znana, se prikaže razlika in dokaže njena statistična značilnost).

(3)

Preučijo se vsi učinki drugih značilnosti zdravila (kot je pot uporabe ali formulacija) na farmakološko aktivnost učinkovine.

(4)

Eksperimentalne tehnike, razen če gre za standardne postopke, se opišejo dovolj podrobno, da jih je mogoče obnoviti in določiti njihovo veljavnost. Eksperimentalni rezultati se jasno predstavijo; predstavijo se tudi rezultati morebitnih statističnih primerjav.

(5)

Razen če so podani utemeljeni nasprotni razlogi, se preučijo tudi vse kvantitativne spremembe odzivov, ki so posledica večkratnega dajanja zdravila.

II.4A1.2   Farmakokinetika

(1)

V okviru ocene varnosti za ciljne živali in učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri ciljni vrsti se zahtevajo osnovni farmakokinetični podatki o učinkovini, zlasti če se to nanaša na novo snov ali formulacijo.

(2)

Cilji farmakokinetičnih študij za ciljno živalsko vrsto se lahko razdelijo na štiri glavna področja:

(a)

opisati osnovne farmakokinetične značilnosti (in sicer absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in izločanje) učinkovine v formulaciji;

(b)

uporabiti te osnovne farmakokinetične značilnosti za preučitev razmerij med režimom odmerjanja, plazemsko koncentracijo in koncentracijo v tkivih v odvisnosti od časa ter farmakološkimi, terapevtskimi ali toksičnimi učinki;

(c)

kadar je to ustrezno, primerjati farmakokinetične parametre pri različnih ciljnih vrstah in preučiti mogoče razlike, povezane z vrsto, ki vplivajo na varnost za ciljne živali in učinkovitost zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(d)

kadar je to ustrezno, primerjati biološko uporabnost v podporo povezovanju informacij o varnosti in učinkovitosti med različnimi zdravili, farmacevtskimi oblikami, jakostmi ali potmi uporabe ali primerjati vpliv sprememb pri proizvodnji ali sestavi.

(3)

Pri ciljni živalski vrsti so farmakokinetične študije načeloma potrebne za dopolnitev farmakodinamičnih študij za podporo določitvi varnih in učinkovitih režimov odmerjanja (pot uporabe in mesto dajanja, odmerek, dozirni interval, število dajanj itd.). Včasih so potrebne dodatne farmakokinetične študije za določitev režimov odmerjanja v skladu z nekaterimi značilnostmi populacije.

(4)

Kadar se farmakokinetične študije predložijo v okviru dela 3 dokumentacije, se lahko navedejo sklici na tovrstne študije. Za fiksne kombinacije glej oddelek IV.

II.4A2   Razvoj odpornosti in s tem povezano tveganje pri živalih

(1)

Za zadevna zdravila za uporabo v veterinarski medicini (na primer protimikrobna zdravila, antiparazitike) se predložijo informacije o trenutni odpornosti (če je to ustrezno) in morebitnem pojavu odpornosti, ki je klinično pomembna za navedeno indikacijo pri ciljni živalski vrsti. Po možnosti se predložijo informacije o mehanizmih odpornosti, molekulski genski osnovi odpornosti in hitrosti prenosa determinant odpornosti. Kadar je to ustrezno, se predložijo informacije o soodpornosti in navzkrižni odpornosti. Predlagatelj predlaga ukrepe za omejitev razvoja odpornosti pri klinično pomembnih organizmih v zvezi s predvideno uporabo zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Odpornost, pomembna za tveganja za ljudi, se obravnava v skladu s točko 3 dela II.3A4. Kadar je to ustrezno, se navedejo navzkrižni sklici na podatke iz točke 3 dela II.3A4.

II.4A3   Določitev in potrditev odmerka

Zagotovijo se ustrezni podatki za utemeljitev predlaganega odmerka, dozirnega intervala, trajanja zdravljenja in intervala ponovnega zdravljenja.

Za študije, izvedene v terenskih pogojih, se predložijo ustrezne informacije, kot je navedeno v delu II.4B, razen v ustrezno utemeljenih primerih.

II.4A4   Toleranca pri ciljni živalski vrsti

Preučita se lokalna in sistemska toleranca zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri ciljni živalski vrsti. Namen študij o varnosti za ciljne živali je opredeliti znake netolerance in določiti ustrezno mejo varnosti pri uporabi priporočenih poti uporabe. To je mogoče doseči s povečevanjem odmerka in/ali podaljševanjem trajanja zdravljenja. Poročila o študijah vključujejo podatke o vseh pričakovanih farmakoloških učinkih in vseh neželenih učinkih. Študije o varnosti za ciljne živali se izvajajo v skladu z mednarodnimi smernicami mednarodnega sodelovanja o harmonizaciji tehničnih zahtev za registracijo zdravil za uporabo v veterinarski medicini (VICH) in ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija.. Informacije o varnosti za ciljno vrsto se lahko zagotovijo tudi z drugimi predkliničnimi študijami, vključno s študijami iz dela 3, in kliničnimi preskušanji ter pomembnimi informacijami iz objavljene literature. Tu se vključijo študije o razvojni toksičnosti, izvedene za ciljno živalsko vrsto, povzetek pa se predloži v delu 3 dokumentacije.

II.4B   Klinična preskušanja

II.4B1   Splošna načela

(1)

Klinična preskušanja se načrtujejo, izvajajo in sporočajo ob ustreznem upoštevanju mednarodnih smernic o dobri klinični praksi VICH in ustreznih smernic, ki jih objavi Agencija. Podatki, ki izhajajo iz kliničnih preskušanj, izvedenih zunaj Unije, se lahko pri oceni vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom upoštevajo le, če so dovolj reprezentativni za razmere v Uniji.

(2)

Eksperimentalni podatki, kot so raziskovalna/pilotna preskušanja, ali rezultati neeksperimentalnih pristopov se potrdijo s kliničnimi preskušanji, razen če je utemeljeno drugače.

(3)

Namen kliničnih preskušanj je v terenskih pogojih preučiti varnost za ciljne živali in učinkovitost zdravila za uporabo v veterinarski medicini v normalnih pogojih reje živali in/ali kot del dobre veterinarske prakse. Z njimi se dokaže učinek zdravila za uporabo v veterinarski medicini po dajanju predvideni ciljni vrsti pri uporabi predlaganega režima odmerjanja in predlaganih poteh uporabe. Preskušanje se načrtuje tako, da je v podporo indikacijam in da se pri njem upoštevajo vse kontraindikacije glede na vrsto, starost, pasmo in spol, navodila za uporabo zdravila za uporabo v veterinarski medicini ter vsi neželeni učinki, ki jih lahko ima.

(4)

Vsa veterinarska klinična preskušanja se izvajajo v skladu s podrobnim protokolom preskušanja.

(5)

Pri formulacijah, namenjenih uporabi v veterinarskih kliničnih preskušanjih v Uniji, se na oznaki jasno in neizbrisno navede besedilo ‚samo za uporabo v veterinarskem kliničnem preskušanju‘.

(6)

Razen če je utemeljeno drugače, se klinična preskušanja izvajajo s kontrolnimi živalmi (kontrolirana klinična preskušanja). Rezultati glede učinkovitosti, dobljeni za novo zdravilo, se primerjajo z rezultati za ciljno živalsko vrsto, ki je prejela zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, za katero je bilo izdano dovoljenje za promet v Uniji, za katero je bila dokazana sprejemljiva raven učinkovitosti in ki je bilo odobreno za predlagane indikacije za uporabo pri isti ciljni živalski vrsti, ali ki je prejela placebo ali ni bila zdravljena. Poroča se o vseh pozitivnih ali negativnih rezultatih.

(7)

Pri načrtovanju protokola, analizi in ocenjevanju kliničnih preskušanj se uporabljajo uveljavljena statistična načela v skladu z ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija, razen če je utemeljeno drugače.

II.4B2   Dokumentacija

II.4B2.1   Rezultati predkliničnih študij

Kadar je mogoče, se podajo podrobni podatki o rezultatih:

(a)

preskusov, s katerimi se preučuje farmakološka aktivnost, vključno s preskusi, s katerimi se preučujejo farmakodinamični mehanizmi, na katerih temelji terapevtski učinek, in preskusov, s katerimi se preučuje glavni farmakokinetični profil;

(b)

preskusov in raziskav odpornosti, kadar je to ustrezno;

(c)

preskusov, s katerimi se preučuje varnost za ciljne živali;

(d)

preskusov za določitev in potrditev odmerka (vključno z dozirnim intervalom, trajanjem zdravljenja in morebitnim intervalom ponovnega zdravljenja);

Če se med preskusi pojavijo nepričakovani rezultati, se ti rezultati podrobno opišejo. Izpustitev katerih koli takih podatkov se utemelji. V vseh poročilih o predkliničnih študijah se predložijo naslednji podrobni podatki:

(a)

povzetek;

(a)

protokol študije;

(b)

podroben opis ciljev, načrtovanja in izvedbe z vključitvijo uporabljenih metod, naprav in materialov, podatki, kot so vrsta, starost, teža, spol, število, pasma ali sev živali, identifikacija živali, odmerek, pot uporabe in časovni razpored dajanja zdravila;

(c)

statistična analiza rezultatov, če je to ustrezno;

(d)

objektivna razprava o dobljenih rezultatih s sklepi o učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini in varnosti za ciljne živali.

II.4B2.2   Rezultati kliničnih preskušanj

Vsak raziskovalec zagotovi vse podrobne podatke pri individualnem zdravljenju kot ločeno individualno poročilo, pri skupinskem zdravljenju pa kot skupno poročilo.

Imetnik dovoljenja za promet z zdravilom sprejme vse potrebne ukrepe, da zagotovi, da se originalni dokumenti, ki so podlaga za predložene podatke, hranijo vsaj pet let po tem, ko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini ni več dovoljeno.

Pri vsakem kliničnem preskušanju se klinične ugotovitve strnejo v povzetek preskušanj in rezultatov, v katerem so navedeni predvsem:

(a)

število kontrolnih in poskusnih živali, zdravljenih individualno ali skupinsko, ki so razdeljene glede na vrsto, pasmo ali sev, starost in spol;

(b)

število živali, ki so bile predčasno izločene iz preskušanj, in razlogi za izločitev;

(c)

za kontrolne živali podatki o tem, ali:

(i)

niso bile zdravljene,

(ii)

so prejele placebo ali

(iii)

so prejele drugo zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, dovoljeno v Uniji, za katero je bila dokazana sprejemljiva raven učinkovitosti in ki je bilo odobreno za predlagane indikacije za uporabo pri isti ciljni živalski vrsti, ali

(iv)

so prejele isto učinkovino, ki se preskuša, v drugačni formulaciji ali po drugi poti;

(d)

pogostost ugotovljenih neželenih učinkov;

(e)

ugotovitve o vplivu na proizvodnost živali, kadar je to ustrezno;

(f)

podatki o poskusnih živalih, pri katerih je tveganje povečano zaradi njihove starosti, načina reje ali hranjenja ali namena njihove uporabe, ali živalih, ki jih je treba posebej obravnavati zaradi njihovega fiziološkega ali patološkega stanja;

(g)

statistična ocena rezultatov.

Glavni raziskovalec pripravi splošne sklepne ugotovitve o učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini in njegovi varnosti za ciljne živali pod predlaganimi pogoji uporabe ter predloži zlasti vse informacije o indikacijah in kontraindikacijah, odmerkih, povprečnem trajanju zdravljenja, in kadar je to ustrezno, o vseh ugotovljenih medsebojnih vplivih z drugimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini ali krmnimi dodatki in o posebnih previdnostnih ukrepih, ki jih je treba sprejeti med zdravljenjem, ter kliničnih znakih prevelikega odmerjanja, kadar so ugotovljeni.

ODDELEK III

ZAHTEVE ZA BIOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI

Brez poseganja v posebne zahteve iz zakonodaje Unije za nadzor in izkoreninjenje specifičnih nalezljivih živalskih bolezni se za biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini uporabljajo naslednje zahteve, razen kadar so zdravila namenjena uporabi pri nekaterih vrstah ali za posebne indikacije, kot so opredeljene v oddelkih IV in V ter v ustreznih smernicah.

ODDELEK IIIa

ZAHTEVE ZA BIOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI, RAZEN ZA IMUNOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI

Za biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, kot so opredeljena v členu 4(6), razen za zdravila, opredeljena v členu 4(5), ali če je v oddelku IV drugače določeno, se uporabljajo naslednje zahteve.

Dovoljena je prožnost glede skladnosti z zahtevami iz tega oddelka, vendar se vsa odstopanja od zahtev iz te priloge znanstveno utemeljijo in temeljijo na posebnih lastnostih biološkega zdravila. Za določene snovi se lahko poleg zahtev iz tega oddelka zahtevajo podatki o varnosti, odvisno od narave zdravila.

IIIa.1    Del 1: Povzetek dokumentacije

Glej oddelek I.

IIIa.2    Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke ali mikrobiološke informacije)

IIIa.2A   Opis zdravila

IIIa.2A1   Kvalitativna in kvantitativna sestava

(1)

Navedeta se kvalitativna in kvantitativna sestava biološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Ta oddelek vključuje informacije o:

(a)

učinkovinah,

(b)

sestavinah pomožnih snovi ne glede na njihovo vrsto ali uporabljeno količino, vključno z adjuvanti, konzervansi, stabilizatorji, zgoščevalci, emulgatorji, barvili, snovmi za izboljšanje okusa, aromami, označevalci itd.,

(c)

sestavi, tj. seznam vseh komponent oblike odmerka in njihovih količin na enoto (vključno z morebitnimi presežki), funkcija komponent in sklic na zadevne standarde kakovosti (npr. kompendijske monografije ali specifikacije proizvajalcev),

(d)

spremljajočih rekonstitucijskih topilih,

(e)

vrsti vsebnika in njegovega zapiranja, ki se uporabljata pri obliki odmerka ter pri vseh spremljajočih topilih za rekonstitucijo in pripomočkih, če je to ustrezno. Če pripomoček ni priložen biološkemu zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, se predložijo ustrezne informacije o njem.

(2)

Za podrobne podatke o kvantitativni sestavi vseh učinkovin in pomožnih snovi v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini je treba glede na zadevno farmacevtsko obliko za vsako zdravilno učinkovino in pomožno snov navesti maso ali število enot biološke aktivnosti na enoto odmerka ali enoto mase ali volumna.

(3)

Kadar je mogoče, se navede biološka aktivnost na enoto mase ali volumna. Uporabi se mednarodna enota biološke aktivnosti, če je opredeljena, razen če je utemeljeno drugače. Če mednarodna enota ni opredeljena, se enote biološke aktivnosti izrazijo tako, da dajejo nedvoumne informacije o aktivnosti snovi, in sicer z enotami Evropske farmakopeje, kadar je to ustrezno.

(4)

‚Običajna terminologija‘, ki se uporablja pri opisovanju sestavin bioloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ne glede na uporabo drugih določb člena 8 pomeni:

(a)

pri snoveh, ki so navedene v Evropski farmakopeji, ali, v nasprotnem primeru, v farmakopeji ene od držav članic, glavni naslov zadevne monografije, ki bo obvezna za vse take snovi, s sklicem na zadevno farmakopejo;

(b)

pri drugih snoveh mednarodno nelastniško ime (INN), ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, ki ga lahko spremlja drugo nelastniško ime, ali kadar ti imeni ne obstajata, natančno znanstveno oznako; pri snoveh, ki nimajo mednarodnega nelastniškega imena ali natančne znanstvene oznake, se v izjavi opiše, kako in iz česa so pripravljene, in kadar je to ustrezno, se dodajo še drugi ustrezni podatki;

(c)

pri barvilih označitev s kodo ‚E‘, ki jim je dodeljena v skladu z Direktivo 2009/35/ES.

IIIa.2A2   Razvoj zdravila

Predloži se obrazložitev, ki med drugim vključuje:

(a)

izbiro sestave in izbiro sestavin, zlasti v zvezi z njihovimi predvidenimi funkcijami in koncentracijami;

(b)

vključitev konservansa v sestavo se utemelji;

(c)

stično ovojnino ter primernost vsebnika in njegovega sistema zapiranja, ki se uporabljajo za shranjevanje in uporabo končnega zdravila. Študija o medsebojnih vplivih med končnim zdravilom in primarno ovojnino se predloži, če obstaja možnost tveganja za take medsebojne vplive, zlasti pri pripravkih za vbrizgavanje;

(d)

mikrobiološke lastnosti (mikrobiološka čistost in protimikrobna aktivnost) in navodila za uporabo;

(e)

mogočo nadaljnjo ovojnino, zunanjo ovojnino, če je to ustrezno;

(f)

predlagane velikosti pakiranj v zvezi s predlagano potjo uporabe, odmerjanjem in ciljno vrsto;

(g)

morebitne presežke v formulaciji za zagotovitev minimalne potence ob izteku roka uporabnosti z utemeljitvijo;

(h)

izbiro postopka proizvodnje učinkovine in končnega zdravila;

(i)

razpravo o razlikah med proizvodnimi postopki za proizvodnjo serij, uporabljenih v kliničnih preskušanjih, in postopkom, opisanim v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet;

(j)

kadar je končnemu zdravilu priložena dozirna naprava, se dokaže točnost odmerkov;

(k)

kadar je pri končnem zdravilu priporočena uporaba spremljevalnega preskusa (npr. diagnostičnega preskusa), se zagotovijo ustrezne informacije o testu.

(l)

Obrazložitev se podpre z znanstvenimi podatki o razvoju zdravila.

IIIa.2A3   Karakterizacija

IIIa.2A3.1   Pojasnitev strukture in drugih značilnosti

(1)

Karakterizacija biotehnološke ali biološke snovi (kar vključuje določitev fizikalno-kemijskih lastnosti, biološke aktivnosti, imunokemijskih lastnosti, čistosti in nečistoč) z ustreznimi tehnikami je potrebna, da se omogoči določitev primerne specifikacije. Zgolj sklicevanje na podatke iz literature ni sprejemljivo, razen če je drugače utemeljeno s predhodnim znanjem v zvezi s podobnimi molekulami za spremembe, pri katerih ni pomislekov glede varnosti. Ustrezna karakterizacija se izvede v fazi razvoja in po potrebi po znatnih spremembah postopka.

(2)

Predložijo se vse ustrezne informacije, ki so na voljo o primarni in sekundarni strukturi ter strukturi višjega reda, vključno s posttranslacijskimi (npr. glikoforme) in drugimi modifikacijami učinkovine.

(3)

Predložijo se podatki o biološki aktivnosti (in sicer posebni sposobnosti ali zmožnosti zdravila, da doseže opredeljen biološki učinek). Biološka aktivnost se običajno določi ali oceni z ustrezno, zanesljivo in kvalificirano metodo. Neobstoj take analize se utemelji. Priznano je, da se obseg podatkov o karakterizaciji med razvojem poveča.

(4)

Navede se utemeljitev za izbiro metod, uporabljenih za karakterizacijo, in utemelji njihova primernost.

IIIa.2A3.2   Nečistoče

(1)

Obravnavajo se s postopkom povezane nečistoče (npr. beljakovine gostiteljske celice, DNK gostiteljske celice, ostanki gojišč, kolonske izlužnine) in z izdelkom povezane nečistoče (npr. predhodne sestavine, razcepljene oblike, razgradni produkti, agregati). Predložijo se kvantitativne informacije o nečistočah, vključno z največjo količino pri največjem odmerku. Pri nekaterih s postopkom povezanih nečistočah (npr. sredstva proti penjenju), je lahko utemeljena ocena izločanja.

(2)

Če se za nekatere nečistoče predložijo samo kvalitativni podatki, se to utemelji.

IIIa.2B   Opis načina proizvodnje

(1)

Opis načina proizvodnje, ki je priložen vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v skladu s členom 8, se pripravi tako, da zagotavlja ustrezen opis značilnosti uporabljenih postopkov.

(2)

Navedejo se imena, naslovi in odgovornosti vsakega proizvajalca, vključno s pogodbenimi izvajalci, in vsak predlagani proizvodni obrat ali objekt, vključen v proizvodnjo, preskušanje in sproščanje serij.

(3)

Opis proizvodnega postopka vključuje vsaj:

(a)

različne stopnje proizvodnje, vključno z izdelavo učinkovine in opisom korakov čiščenja;

(b)

zagotovi se shematski prikaz poteka vseh zaporednih korakov, tako da je mogoče oceniti obnovljivost proizvodnega postopka in tveganja škodljivih učinkov na končna zdravila, kot je mikrobiološka kontaminacija;

(c)

v primeru neprekinjene proizvodnje vse podrobnosti o sprejetih previdnostnih ukrepih za zagotavljanje homogenosti in konsistentnosti vseh serij končnega zdravila. Predložijo se informacije o tem, kako je opredeljena serija, in o predlaganih velikostih komercialne serije;

(d)

seznam vseh snovi z ustreznimi koraki, v katerih se uporabijo, vključno s snovmi, ki jih med proizvodnjo ni mogoče reciklirati;

(e)

podatke o mešanju in podrobne podatke o količini vseh uporabljenih snovi, vključno s primerom za reprezentativno proizvodno serijo;

(f)

seznam medprocesnih kontrol, ki vključuje stopnjo proizvodnje, na kateri se izvedejo, in merila za sprejemljivost;

(g)

pri sterilnih zdravilih, kadar se uporabljajo nefarmakopejski sterilizacijski pogoji, podatke o uporabljenih postopkih sterilizacije in/ali aseptičnih postopkih.

(4)

Za kritične korake ali kritične analize, uporabljene v proizvodnem postopku (npr. potrditev postopka sterilizacije ali aseptične obdelave ali polnjenja), se predložijo opis, dokumentacija in rezultati študij potrditve in/ali ocenjevanja, potrditev proizvodnega postopka kot celote pa se dokaže s predložitvijo rezultatov za tri zaporedne serije, proizvedene po opisanem postopku.

IIIa.2C   Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi

(1)

V tej točki ‚vhodne snovi‘ pomenijo vse komponente, vključno z učinkovinami, ki so uporabljene pri proizvodnji biološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Gojišče, ki se uporablja pri proizvodnji učinkovin, se šteje za eno vhodno snov.

(2)

Kvalitativna in kvantitativna sestava se predložita, kadar organi menijo, da so te informacije pomembne za kakovost končnega zdravila in za tveganja, ki jih lahko pomeni.

(3)

Če se pri pripravi navedenih gojišč uporabijo snovi živalskega izvora, je treba navesti uporabljene živalske vrste in tkiva, poleg tega pa se dokaže skladnost z ustreznimi monografijami, vključno s splošnimi monografijami in splošnimi poglavji Evropske farmakopeje.

(4)

Predlagatelj priloži dokumentacijo, ki dokazuje, da vhodne snovi, vključno s semenskimi materiali, celičnimi semeni, serijami serumov in drugimi materiali, ki izvirajo iz živalskih vrst, pri katerih lahko pride do prenosa transmisivne spongiformne encefalopatije in ki so pomembne pri proizvodnji zdravila za uporabo v veterinarski medicini, izpolnjujejo zahteve iz Navodil o zmanjšanju tveganja prenosa povzročiteljev živalske spongiformne encefalopatije z zdravili za uporabo v humani in veterinarski medicini ter iz ustrezne monografije Evropske farmakopeje.

(5)

Kot dokaz o skladnosti se lahko uporabi potrdilo o ustreznosti, ki ga je izdal Evropski direktorat za kakovost zdravil in zdravstvenega varstva, s sklicem na ustrezno monografijo Evropske farmakopeje.

(6)

Dokumentacija vključuje specifikacije, informacije o preskusih, ki se izvajajo za nadzor kakovosti vseh serij vhodnih snovi, in rezultate serije za vse uporabljene komponente ter se predloži v skladu z naslednjimi določbami.

(7)

Za vhodne snovi se predložijo potrdila o analizi, da se dokaže skladnost z opredeljenimi specifikacijami.

(8)

Barvilo v vseh primerih izpolnjuje zahteve iz Direktive 2009/35/ES.

(9)

Uporaba antibiotikov med proizvodnjo in konzervansov je v skladu z Evropsko farmakopejo.

(10)

Za nove pomožne snovi, tj. pomožne snovi, ki se v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini v Uniji uporabljajo prvič ali imajo novo pot uporabe, se predložijo podatki o proizvodnji, karakterizaciji in kontrolah ter sklici v podporo podatkom o klinični in neklinični varnosti. Za barvila se izjave o skladnosti iz točk 3 in 4 dela II.2C2 štejejo za zadostne.

IIIa.2C1   Vhodne snovi, navedene v farmakopejah

(1)

Monografije Evropske farmakopeje se uporabljajo za vse vhodne snovi, ki so v njej navedene, razen če je predložena ustrezna utemeljitev.

(2)

Za druge snovi lahko vsaka država članica zahteva, da se za zdravila, ki se proizvajajo na njenem ozemlju, upošteva njena nacionalna farmakopeja.

(3)

Opis analitskih metod se lahko nadomesti s podrobnim sklicem na zadevno farmakopejo.

(4)

Rutinski preskusi, ki se izvajajo za vsako serijo vhodnih snovi, so taki, kot so navedeni v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom. Če se uporabljajo preskusi, ki v farmakopeji niso navedeni, se predložijo dokazi, da vhodne snovi izpolnjujejo zahteve glede kakovosti iz navedene farmakopeje.

(5)

Kadar specifikacija ali druge določbe iz monografije Evropske farmakopeje ali farmakopeje države članice morda ne zadostujejo za zagotovitev kakovosti snovi, lahko pristojni organi od predlagatelja za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom zahtevajo ustreznejše specifikacije. Domnevna nezadostnost se sporoči organom, pristojnim za zadevno farmakopejo.

IIIa.2C2   Vhodne snovi, ki niso navedene v farmakopeji

IIIa.2C2.1   Vhodne snovi biološkega izvora

(1)

Kadar se pri proizvodnji zdravil za uporabo v veterinarski medicini uporabljajo izvorne snovi, kot so mikroorganizmi, tkiva rastlinskega ali živalskega izvora, celice ali tekočine (vključno s krvjo) človeškega ali živalskega izvora ali biotehnološki celični konstrukti, se opišeta in dokumentirata izvor, vključno z geografsko regijo, in zgodovina vhodnih snovi. Navedejo se izvor ter splošno zdravstveno in imunološko stanje živali, uporabljenih pri proizvodnji, ter uporabijo opredeljeni zbiri izvornih snovi.

(2)

Za semenske materiale, vključno s celičnimi semeni in zbiri serumov, ter po možnosti za izvorne snovi, iz katerih izhajajo, se odsotnost naključnih snovi (bakterij, mikoplazme, gliv in virusov) dokaže v skladu z Evropsko farmakopejo.

(3)

Predložijo se informacije o vseh snoveh biološkega izvora, uporabljenih na kateri koli stopnji proizvodnega postopka. Informacije vključujejo proizvodno strategijo, postopke čiščenja in inaktivacije z njihovo potrditvijo ter vse medprocesne kontrolne postopke za zagotavljanje kakovosti, varnosti in konsistentnosti med serijami končnega zdravila ter podatke o vseh preskusih kontaminacije, izvedenih za vsako serijo snovi. Navedejo se vsi posebni previdnostni ukrepi, ki so morda potrebni med shranjevanjem vhodne snovi, in po potrebi rok trajanja.

(4)

Kadar se uporabljajo vhodne snovi živalskega ali človeškega izvora, se opišejo ukrepi, s katerimi se zagotavlja odsotnost naključnih snovi. Če obstaja sum o prisotnosti naključnih snovi ali se ta ugotovi, se zadevni material zavrže ali predela, da se zmanjša tveganje prisotnosti pri potrjenjem zdravljenju. Če se prisotnost ugotovi ali sumi po zdravljenju, se zadevni material uporabi le, kadar nadaljnja predelava zdravila zagotavlja, da se te snovi lahko odstranijo in/ali inaktivirajo; odstranitev in/ali inaktivacija takih naključnih snovi se dokažeta.

(5)

Pri uporabi celičnih semen se dokaže, da se lastnosti celic niso spremenile vse do najvišje ravni prenosa, uporabljene pri proizvodnji.

(6)

Pri gensko spremenjenih vhodnih snoveh te informacije vsebujejo podatke, kot so opis začetnih celic ali sevov, konstrukcija ekspresijskega vektorja (ime, izvor, funkcija replikona, ojačevalec promotorja ter drugi regulacijski elementi), kontrola zaporedja učinkovito vrinjene DNK ali RNK, oligonukleotidno zaporedje plazmidnega vektorja v celicah, uporabljeni plazmid za kotransfekcijo, dodani ali izbrisani geni, biološke lastnosti končnega konstrukta ter izraženi geni, število kopij in genska stabilnost.

(7)

Pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme (GSO) ali so sestavljena iz njih, se delu vloge o kakovosti priložijo tudi dokumenti, zahtevani v skladu z Direktivo 2001/18/ES.

(8)

Na zahtevo se zagotovijo vzorci biološke vhodne snovi ali reagentov, uporabljenih v postopkih preskušanja, da se pristojnemu organu omogoči izvajanje kontrolnih preskusov.

IIIa.2C2.2   Vhodne snovi nebiološkega izvora

(1)

Opis v obliki monografije vključuje:

(a)

ime vhodne snovi, ki izpolnjuje zahteve iz točke IIIa.2A1(4), se dopolni z morebitno blagovno ali znanstveno sopomenko,

(b)

opis vhodne snovi v podobni obliki, kot se v Evropski farmakopeji uporablja za opis snovi,

(c)

funkcijo vhodne snovi,

(d)

metode identifikacije,

(e)

navedejo se vsi posebni previdnostni ukrepi, ki so morda potrebni med shranjevanjem vhodne snovi, in po potrebi rok trajanja.

IIIa.2D   Kontrolni preskusi med proizvodnim postopkom

(1)

Dokumentacija vključuje podrobne podatke o medprocesnih kontrolnih preskusih, ki se izvedejo na vmesnih stopnjah proizvodnje za potrditev konsistentnosti proizvodnega postopka in končnega zdravila. Za vsak kontrolni preskus se določijo specifikacije in opišejo analitske metode. Predloži se potrditev kontrolnih preskusov, razen če je utemeljeno drugače.

(2)

V specifikacijah za serije učinkovin se opredelijo merila za sprejemljivost in preskusi, ki se uporabljajo za izvajanje zadostnega nadzora nad kakovostjo učinkovine. Vključi se preskus biološke aktivnosti, razen če je utemeljeno drugače. Za nečistoče se določijo zgornje meje, pri čemer se upoštevajo pomisleki glede varnosti. Opredeli se mikrobiološka kakovost učinkovine. Odsotnost naključnih snovi (bakterij, mikoplazme, gliv in virusov) se dokaže v skladu z Evropsko farmakopejo.

(3)

V skladu z Direktivo 2010/63/EU in Evropsko konvencijo za zaščito vretenčarjev, ki se uporabljajo v poskusne in druge znanstvene namene, se preskusi izvajajo tako, da se uporabi najmanjše število živali in da se povzroči najmanj bolečine, trpljenja, stiske ali trajnih poškodb. Če je na voljo, se uporabi alternativni preskus in vitro, kadar se s tem nadomesti ali zmanjša uporaba živali ali zmanjša trpljenje.

IIIa.2E   Kontrolni preskusi končnega zdravila

IIIa.2E1   Specifikacija končnega zdravila

Za vse preskuse se za oceno kakovosti navede dovolj podroben opis tehnik, ki se uporabijo pri analizi končnega zdravila.

Kadar obstajajo ustrezne monografije ter če se uporabljajo postopki preskušanja in mejne vrednosti, ki niso navedeni v monografijah Evropske farmakopeje ali, v nasprotnem primeru, v farmakopeji države članice, je treba predložiti dokaz, da bi končno zdravilo, če bi se preskus izvajal v skladu z navedenimi monografijami, izpolnjevalo zahteve glede kakovosti iz farmakopeje za zadevno farmacevtsko obliko. V vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom se navedejo preskusi, ki se izvajajo na reprezentativnih vzorcih vsake serije končnega zdravila. Kadar je to ustrezno, se navede pogostost preskusov, ki se izvedejo za končno zdravilo v rinfuznem stanju namesto za eno ali več serij, pripravljenih iz njega. Utemelji se pogostost preskusov, ki se ne izvajajo rutinsko. Navedejo in utemeljijo se merila za sprejemljivost za sproščanje. Predloži se potrditev kontrolnih preskusov, ki se izvedejo za končno zdravilo.

Za nečistoče se določijo zgornje meje, pri čemer se upoštevajo pomisleki glede varnosti.

IIIa.2E2   Opisi metod in potrditev preskusov sproščanja

(1)

Splošne značilnosti

Preskusi splošnih značilnosti se, kadar je to ustrezno, nanašajo na videz končnega zdravila ter na fizikalne ali kemijske preskuse, npr. pH in osmolalnosti. Za vsak posamezni primer predlagatelj za vsako navedeno značilnost navede specifikacije z ustreznimi mejami zaupanja.

(2)

Identifikacija in preskus potence

Po potrebi se izvede poseben preskus za identifikacijo učinkovine. Kadar je to ustrezno, se lahko preskus za identifikacijo kombinira s preskusom potence.

Izvede se preskus aktivnosti ali preskus za določitev količine učinkovine ali preskus za kvantitativno meritev funkcionalnosti (biološka aktivnost/funkcionalni učinek), ki je povezana z ustreznimi biološkimi lastnostmi, da se dokaže, da bo vsaka serija vsebovala ustrezno potenco, da se zagotovita njena varnost in učinkovitost.

Biološka analiza je obvezna, kadar fizikalno-kemijske metode ne zagotovijo ustreznih informacij o kakovosti zdravila. Taka analiza, kadar je le mogoče, vključuje referenčne snovi in statistično analizo, ki omogoča izračunavanje mej zaupanja. Kadar se navedeni preskusi ne morejo izvesti na končnem zdravilu, se lahko opravijo na vmesni stopnji, in sicer čim pozneje v proizvodnem postopku.

Kadar pri proizvodnji končnega zdravila pride do razgradnje, se navedejo najvišje dopustne ravni posameznih in vseh razgradnih produktov neposredno po proizvodnji.

(3)

Identifikacija in določanje vsebnosti komponent pomožnih snovi

Kolikor je to potrebno, se za pomožne snovi opravijo vsaj identifikacijski preskusi. Pri konzervansih je obvezen preskus zgornje in spodnje mejne vrednosti. Preskus zgornje mejne vrednosti je obvezen za katere koli druge komponente pomožnih snovi, ki bi lahko povzročile neželene učinke. Če je to ustrezno, se potrdijo količina in lastnosti adjuvantov ter njihovih komponent v končnem zdravilu, razen če je utemeljeno drugače.

(4)

Preskusi sterilnosti in čistosti

Odsotnost naključnih snovi (bakterij, mikoplazme, gliv in bakterijskih endotoksinov, kadar je to ustrezno) se dokaže v skladu z Evropsko farmakopejo. Da se dokaže odsotnost kontaminacije z drugimi snovmi, se izvedejo ustrezni preskusi glede na naravo biološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, način in pogoje proizvodnje. Če se za vsako serijo rutinsko izvede manj preskusov, kot je zahtevano v ustrezni Evropski farmakopeji, so ti preskusi ključni za skladnost z monografijo. Predloži se dokaz, da bi biološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini izpolnjevalo zahteve, če bi bilo v celoti preskušeno v skladu z monografijo.

(5)

Rezidualna vlaga

Za vsako serijo lipofiliziranega zdravila ali tablete se izvede preskus glede rezidualne vlage.

(6)

Količina polnjenja

Izvedejo se ustrezni preskusi, da se dokaže ustrezna količina polnjenja.

IIIa.2E3   Referenčni standardi ali snovi

Predložijo se informacije o proizvodnem postopku, uporabljenem za določitev referenčne snovi. Če je bil pri razvoju zdravila za določen preskus uporabljen več kot en referenčni standard, se predloži zgodovina kvalifikacije z opisom, kako se je ohranjalo razmerje med različnimi standardi.

Če se uporabijo drugi referenčni pripravki in standardi, kot so določeni v Evropski farmakopeji, se opredelijo in podrobno opišejo.

IIIa.2F   Konsistentnost med serijami

IIIa.2F1   Učinkovina

Za zagotovitev, da je kakovost učinkovine konsistentna med serijami, in dokaz skladnosti s specifikacijami se predložijo podatki o reprezentativnih serijah.

IIIa.2F2   Končno zdravilo

Za zagotovitev, da je kakovost zdravila konsistentna med serijami, in dokaz skladnosti s specifikacijami se predloži celoten protokol o treh zaporednih serijah, ki so reprezentativne za rutinsko proizvodnjo.

IIIa.2G   Preskusi stabilnosti

(1)

Preskusi stabilnosti se nanašajo na stabilnost učinkovine in končnega zdravila, vključno s topili, če je to ustrezno. Če se učinkovine shranjujejo, se predvideni pogoji in trajanje shranjevanja opredelijo na podlagi podatkov o stabilnosti; ti se lahko pridobijo s preskušanjem samih učinkovin ali ustreznim preskušanjem končnega zdravila.

(2)

Opišejo se preskusi, na podlagi katerih so bili določeni rok uporabnosti, priporočeni pogoji shranjevanja in specifikacije ob izteku roka uporabnosti, ki jih predlaga predlagatelj. Navedeni preskusi se vedno izvajajo v realnem času; izvedejo se za vsaj tri reprezentativne serije, proizvedene v skladu z opisanim proizvodnim postopkom, in za zdravila, shranjena v končnih vsebnikih; vključujejo biološke in fizikalno-kemijske preskuse stabilnosti, izvedene v rednih intervalih, za končno zdravilo do navedenega konca roka uporabnosti.

(3)

Sklepne ugotovitve vsebujejo rezultate analiz, ki utemeljujejo predlagani rok uporabnosti v vseh predlaganih pogojih shranjevanja. Rezultati, dobljeni pri študiji o stabilnosti, se upoštevajo pri opredelitvi ustrezne formulacije in specifikacij sproščanja za zagotovitev skladnosti zdravila z navedenim rokom uporabnosti.

(4)

Kadar se zdravila dajejo s krmo, se po potrebi predložijo tudi informacije o roku uporabnosti zdravila za različne stopnje mešanja, kadar se vmešava v skladu s priporočenimi navodili.

(5)

Kadar je treba končno zdravilo pred dajanjem rekonstituirati ali se daje v pitni vodi, so zahtevani podatki o predlaganem roku uporabnosti za zdravilo, rekonstituirano v skladu s priporočili. Predložijo se podatki, ki podpirajo predlagani rok uporabnosti za rekonstituirano zdravilo.

(6)

Za vsebnike z več odmerki se po potrebi predložijo podatki o stabilnosti, ki utemeljujejo rok uporabnosti zdravila po tem, ko je zamašek prvič predrt ali odprt, določijo pa se tudi specifikacije po odprtju.

(7)

Kadar je možno, da bodo v končnem zdravilu nastali razgradni produkti, predlagatelj navede te produkte ter uporabljene metode identifikacije in postopke preskušanja.

(8)

Podatki o stabilnosti, pridobljeni v zvezi s kombiniranimi zdravili, se lahko uporabijo, kadar je to ustrezno utemeljeno, za izvedena zdravila, ki vsebujejo eno ali več enakih komponent.

(9)

Dokaže se učinkovitost vsakega sistema konzerviranja. Zadostujejo lahko informacije o učinkovitosti konzervansov v drugih podobnih bioloških zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki jih proizvaja isti proizvajalec.

IIIa.2H   Druge informacije

V dokumentacijo se lahko vključijo informacije o kakovosti biološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki niso zajete v delih IIIa.2 do IIIa.2G.

IIIa.3    Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov)

(1)

Vsako poročilo o študiji vključuje:

(a)

kopijo načrta študije (protokola),

(b)

izjavo o upoštevanju dobre laboratorijske prakse, kadar je to ustrezno,

(c)

opis uporabljenih metod, naprav in materialov,

(d)

opis in utemeljitev sistema preskusa,

(e)

opis dobljenih rezultatov, ki je dovolj podroben, da omogoči neodvisno kritično oceno rezultatov neodvisno od razlage avtorja,

(f)

statistično analizo rezultatov, kadar je to ustrezno,

(g)

razpravo o rezultatih s pripombami o ugotovljenih ali neugotovljenih ravneh učinka in o nenavadnih ugotovitvah,

(h)

ime laboratorija,

(i)

ime vodje študije,

(j)

podpis in datum,

(k)

kraj in obdobje, v katerem je študija potekala,

(l)

legendo za okrajšave in oznake, ne glede na to, ali so mednarodno sprejete ali ne,

(m)

opis matematičnih in statističnih postopkov.

(2)

Objavljene študije se lahko sprejmejo, če vsebujejo dovolj podatkov in dovolj podrobnosti, da omogočajo neodvisno oceno. Eksperimentalne tehnike se opišejo dovolj podrobno, da jih je mogoče obnoviti, raziskovalec pa dokaže njihovo veljavnost. Povzetki študij, za katere podrobna poročila niso na voljo, se ne sprejmejo kot veljavna dokumentacija. Kadar je bila snov že ocenjena za določitev MRL, se lahko za izpolnitev nekaterih varnostnih zahtev navede sklic na poročilo o oceni MRL. Kadar je naveden sklic na poročilo o oceni MRL, ni treba predložiti študij, ki so bile že ocenjene kot del ocene MRL; predložijo se le nove študije, ki za oceno MRL niso bile na voljo. Če način izpostavljenosti (na primer za uporabnika) ni enak načinu, ki se uporablja v skladu z Uredbo (EU) 2018/78, so lahko potrebne nove študije.

IIIa.3A   Preskusi varnosti

(1)

Dokumentacija o varnosti je ustrezna za oceno:

(a)

morebitne toksičnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini ter vseh nevarnih ali neželenih učinkov pri ciljnih vrstah, ki se lahko pojavijo pri predlaganih pogojih uporabe;

(b)

morebitnih tveganj, ki so lahko posledica izpostavljenosti ljudi zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, na primer med dajanjem zdravila živali;

(c)

morebitnih tveganj za okolje, ki so posledica uporabe zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

V nekaterih primerih je morda treba preskusiti metabolite izhodne spojine, če gre za problematične ostanke.

(3)

Pomožna snov, ki se v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini uporablja prvič ali ima nov način uporabe, se obravnava kot učinkovina.

(4)

Obravnavajo se vsi oddelki iz dela IIIa.3A. Odvisno od narave zdravila nekateri oddelki morda niso relevantni in se lahko študije izpustijo, kadar je to utemeljeno.

IIIa.3A1   Natančna identifikacija zdravila in njegovih učinkovin:

(a)

mednarodno nelastniško ime (INN);

(b)

Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC);

(c)

številka Službe za izvlečke o kemikalijah (CAS);

(d)

terapevtska, farmakološka in kemijska klasifikacija;

(e)

sopomenke in okrajšave;

(f)

strukturna formula;

(g)

molekulska formula;

(h)

molekulska masa;

(i)

stopnja nečistosti;

(j)

kvalitativna in kvantitativna sestava nečistoč;

(k)

opis fizikalnih lastnosti;

(l)

topnost v vodi in organskih topilih, izražena v g/l, z navedbo temperature;

(m)

lom svetlobe, optična rotacija itd.;

(n)

formulacija zdravila.

IIIa.3A2   Farmakologija

(1)

Farmakološke študije so poglavitnega pomena za razumevanje mehanizmov, iz katerih izhajajo terapevtski učinki zdravila za uporabo v veterinarski medicini, zato se vključijo farmakološke študije, ki so bile izvedene za ciljno živalsko vrsto, in kadar je to ustrezno, za neciljno vrsto. Če je to ustrezno, se lahko navedejo sklici na študije, predložene v delu 4 dokumentacije.

(2)

Farmakološke študije lahko pomagajo tudi pri razumevanju toksikoloških pojavov. Kadar ima zdravilo za uporabo v veterinarski medicini farmakološke učinke brez toksičnega odziva ali v odmerkih, ki so nižji od tistih, pri katerih se izzove toksičnost, se navedeni farmakološki učinki upoštevajo pri oceni varnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(3)

Pred zbiranjem dokumentacije o varnosti se pridobijo podatki o farmakoloških raziskavah v zvezi z laboratorijskimi živalmi ter vse ustrezne informacije, pridobljene med kliničnimi študijami v zvezi s ciljnimi živalmi.

IIIa.3A2.1   Farmakodinamika

Za pomoč pri razumevanju morebitnih škodljivih učinkov pri študijah na živalih se predložijo informacije o mehanizmu delovanja učinkovin ter informacije o primarnih in sekundarnih farmakodinamičnih učinkih. Podrobno poročanje o farmakodinamičnih lastnostih v zvezi s terapevtskim učinkom se zagotovi v delu 4A dokumentacije.

IIIa.3A2.2   Farmakokinetika

Predložijo se podatki o usodi učinkovine in njenih metabolitov pri laboratorijskih živalih, ki zajemajo absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in izločanje (ADME). Podatki zajemajo ugotovitve glede odmerka/učinka v farmakoloških in toksikoloških študijah za določitev ustrezne izpostavljenosti.

IIIa.3A3   Toksikologija

(1)

Pri pripravi dokumentacije o toksikologiji se upoštevajo smernice, ki jih objavi Agencija, o splošnem pristopu k preskušanju in smernice o določenih študijah. Te smernice vključujejo toksikološke podatke, potrebne za določanje varnosti za uporabnika, ter oceno škodljivih učinkov na ciljne živali in okolje.

(2)

Toksikološke študije se izvajajo z učinkovinami in ne s formuliranim zdravilom, razen če se izrecno zahteva drugače.

(3)

Študije na živalih se izvajajo za uveljavljene seve laboratorijskih živali, za katere so (po možnosti) na voljo podatki iz preteklosti.

IIIa.3A3.1   Toksičnost enkratnega odmerka

Študije toksičnosti enkratnih odmerkov se lahko uporabijo za napoved:

(a)

mogočih učinkov akutnega prevelikega odmerjanja na ciljno vrsto,

(b)

mogočih učinkov po nenamerni uporabi pri ljudeh,

(c)

odmerkov, ki se lahko koristno uporabijo v študijah o ponovljenih odmerkih.

Študije toksičnosti enkratnih odmerkov navajajo akutne toksične učinke snovi, čas njihovega nastopa in čas nastopa remisije.

Študije, ki se izvedejo, se izberejo za zagotavljanje informacij o varnosti za uporabnika, npr. če se pričakuje, da bo uporabnik zdravila za uporabo v veterinarski medicini znatno izpostavljen z vdihavanjem ali prek kože, se ti načini izpostavljenosti preučijo.

IIIa.3A3.2   Toksičnost pri ponovljenih odmerkih

Preskusi toksičnosti pri ponovljenih odmerkih so namenjeni odkrivanju fizioloških in/ali patoloških sprememb, ki jih povzroča ponavljajoče dajanje učinkovine ali kombinacije učinkovin, ki se preučujejo, ter določanju povezav med navedenimi spremembami in odmerki.

Običajno zadostuje študija toksičnosti pri ponovljenih odmerkih za eno vrsto poskusnih živali. Ta študija se lahko nadomesti s študijo, ki se izvede za ciljne živali. Pogostost in pot uporabe ter trajanje študije se izberejo glede na predlagane pogoje klinične uporabe in/ali izpostavljenost uporabnika. Predlagatelj navede razloge za obseg in trajanje študij ter izbrane odmerke.

IIIa.3A3.3   Toleranca pri ciljni vrsti

Predloži se povzetek vseh znakov netolerance, ugotovljenih med študijami za ciljno vrsto, ki so bile izvedene (običajno s končno formulacijo) v skladu z zahtevami iz dela IIIa.4A4 (varnost za ciljne živali). Navedejo se zadevne študije, odmerki, pri katerih se je pojavila netoleranca, ter zadevne vrste in pasme. Navedejo se tudi podatki o morebitnih nepričakovanih fizioloških spremembah. V del 4 dokumentacije se vključijo celotna poročila o navedenih študijah.

IIIa.3A3.4   Reproduktivna toksičnost, vključno z razvojno toksičnostjo

(1)

Študija o učinkih na razmnoževanje

Za zdravila, namenjena uporabi pri plemenskih živalih, se predložijo študije o reproduktivni varnosti v skladu s smernicami VICH GL43. Za oceno učinkov na uporabnika se študije o reproduktivni toksičnosti za laboratorijske živali ne pričakujejo.

(2)

Študija o razvojni toksičnosti

Za oceno učinkov pri ciljni živalski vrsti niso potrebne študije o razvojni toksičnosti za zdravila, namenjena le uporabi pri neplemenskih živalih. Za druga zdravila se izvede študija o razvojni toksičnosti pri vsaj eni vrsti, ki je lahko ciljna vrsta.

Za oceno varnosti za uporabnika se v vseh primerih, kadar se lahko pričakuje znatna izpostavljenost uporabnika, izvede standardno preskušanje razvojne toksičnosti v skladu s standardnimi preskusi na podlagi uveljavljenih smernic (vključno s smernicami VICH GL32 in preskusi OECD).

IIIa.3A3.5   Genotoksičnost

Preskusi genotoksičnosti se izvedejo, da se ugotovijo spremembe, ki jih snov lahko povzroča na genskem materialu celic, razen če je utemeljeno drugače. Za vsako snov, ki naj bi bila prvič vključena v zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, se ocenijo njene genotoksične lastnosti.

Za učinkovine se običajno izvede standardni sklop preskusov genotoksičnosti v skladu s standardnimi preskusi na podlagi uveljavljenih smernic (vključno s smernicami VICH GL23 in preskusi OECD).

IIIa.3A3.6   Rakotvornost

Pri odločitvi o tem, ali so potrebni preskusi rakotvornosti, se upoštevajo rezultati preskusov genotoksičnosti, odnosi med strukturo in aktivnostjo ter ugotovitve preskusov toksičnosti pri ponovljenih odmerkih, ki lahko kažejo na možnost hiperplastičnih/neoplastičnih sprememb.

Upoštevajo se vsi znani mehanizmi toksičnosti, ki so specifični za vrsto, ter vse razlike v metabolizmu poskusne vrste, ciljne živalske vrste in ljudi.

Preskušanje rakotvornosti se izvede v skladu s standardnimi preskusi na podlagi uveljavljenih smernic (vključno s smernicami VICH GL28 in preskusi OECD).

IIIa.3A3.7   Izjeme

Kadar je zdravilo za uporabo v veterinarski medicini namenjeno okalni uporabi, se pri ciljni živalski vrsti preuči sistemska absorpcija. Če je dokazano, da je sistemska absorpcija zanemarljiva, se lahko preskusi toksičnosti pri ponovljenih odmerkih, preskusi razvojne toksičnosti in preskusi rakotvornosti izpustijo, razen če:

(a)

se lahko pod predvidenimi pogoji uporabe pričakuje, da žival zdravilo za uporabo v veterinarski medicini zaužije oralno, ali

(b)

se pod predvidenimi pogoji uporabe pričakuje, da je uporabnik zdravila za uporabo v veterinarski medicini zdravilu izpostavljen oralno.

IIIa.3A4   Druge zahteve

IIIa.3A4.1   Posebne študije

Za določene skupine snovi ali če se v študijah s ponovljenim odmerkom pri živalih pojavijo spremembe v opaženih učinkih, ki nakazujejo na primer imunogenost, imunotoksičnost, nevrotoksičnost ali motnjo hormonske funkcije, se zahtevajo nadaljnji preskusi, kot so študije o senzibilizaciji ali preskusi zapoznele nevrotoksičnosti. Odvisno od narave zdravila je morda treba izvesti dodatne študije za oceno mehanizma, ki povzroča toksični učinek ali lahko draži.

Za proizvode, pri katerih so lahko izpostavljeni koža ali oči, se predložijo študije o dražilnosti in senzibilizaciji. Navedene študije se običajno izvedejo s končno formulacijo.

Pri načrtovanju teh študij in oceni njihovih rezultatov se upoštevajo najnovejša znanstvena spoznanja in uveljavljene smernice.

IIIa.3A4.2   Ugotovitve pri ljudeh

Predložijo se informacije o tem, ali se farmakološko aktivne snovi v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini uporabljajo kot zdravila pri zdravljenju ljudi; če je tako, se na podlagi objavljenih študij pripravi poročilo o vseh ugotovljenih učinkih (vključno z neželenimi učinki) pri ljudeh in njihovih vzrokih, če so lahko pomembni za oceno varnosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini; kadar se sestavine zdravila za uporabo v veterinarski medicini same ne uporabljajo ali ne uporabljajo več kot zdravila pri zdravljenju ljudi iz varnostnih razlogov, se navedejo, če so javno dostopne.

IIIa.3A4.3   Razvoj odpornosti in povezano tveganje pri ljudeh

Zahteve glede podatkov, navedene v tej točki, so povezane s protibakterijskimi snovmi in se morda ne uporabljajo za druge vrste protimikrobnih snovi (in sicer protivirusna zdravila, antimikotike in antiprotozoike); pri snoveh, ki niso protibakterijske in pri katerih je obstoj mikrobne odpornosti dobro dokazan, se lahko upoštevajo iste zahteve, kadar je to ustrezno.

Potrebni so podatki o morebitnem pojavu odpornih bakterij ali determinantah odpornosti, ki so pomembne za zdravje ljudi in ki so povezane z uporabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini. Pri tem je zlasti pomemben mehanizem razvoja in selekcije te odpornosti. Po potrebi se predlagajo ukrepi za omejitev razvoja odpornosti zaradi predvidene uporabe zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

Podatki o odpornosti, pomembni za klinično uporabo zdravila pri ciljnih živalih, se obravnavajo v skladu z delom IIIa.4A2. Kadar je to ustrezno, se navedejo sklici na podatke iz dela IIIa.4A2.

(1)

Pri živalih za proizvodnjo živil se ocena tveganja nanaša na:

(a)

prepoznavanje odpornih bakterij ali determinant odpornosti, ki bi bile lahko povezane z boleznijo ljudi (zoonotskih in/ali komenzalnih bakterij) in ki nastanejo s selekcijo zaradi uporabe protimikrobnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini pri ciljnih živalih (prepoznavanje nevarnosti);

(b)

verjetnost sproščanja prepoznanih nevarnosti iz ciljne živalske vrste zaradi uporabe obravnavanega zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(c)

verjetnost poznejše izpostavljenosti ljudi prepoznanim nevarnostim s prenosom z živili ali z neposrednim stikom ter njene posledice (škodljivi učinki na zdravje) za zdravje ljudi. Navodila so na voljo v smernicah VICH GL27 in smernicah EU.

(2)

Pri hišnih živalih se upoštevanje tveganja za zdravje ljudi ali javno zdravje nanaša na:

(a)

prepoznavanje odpornih bakterij ali determinant odpornosti, ki bi lahko bile povezane z boleznijo ljudi in ki nastanejo s selekcijo zaradi uporabe protimikrobnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini pri ciljnih živalih;

(b)

oceno izpostavljenosti zoonotskim in komenzalnim bakterijam pri ciljni živalski vrsti na podlagi pogojev uporabe obravnavanega zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(c)

upoštevanje poznejše izpostavljenosti ljudi mikrobni odpornosti in njenih posledic za zdravje ljudi.

(3)

Obravnava se odpornost v okolju.

IIIa.3A5   Varnost za uporabnike

Oddelek o varnosti za uporabnike vključuje oceno učinkov, ugotovljenih v delih IIIa.3A do IIIa.3A4, in navedene učinke povezuje z vrsto in obsegom izpostavljenosti ljudi zdravilu, da se lahko oblikujejo ustrezna opozorila za uporabnike in določijo drugi ukrepi za obvladovanje tveganja.

Varnost za uporabnike se obravnava v skladu s smernicami Odbora za zdravila za uporabo v veterinarski medicini (CVMP).

IIIa.3A6   Ocena tveganja za okolje

IIIa.3A6.1   Ocena tveganja za okolje pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov ali niso sestavljena iz njih

(1)

Ocena tveganja za okolje se izvede, da se ocenijo morebitni škodljivi učinki, ki jih ima lahko uporaba zdravila za uporabo v veterinarski medicini na okolje, in določi tveganje teh učinkov. V oceni se navedejo tudi vsi previdnostni ukrepi, ki so morda potrebni za zmanjšanje takega tveganja.

(2)

Ocena zajema dve stopnji. Prva stopnja ocene je vedno obvezna. Podrobnosti ocene se predložijo v skladu s smernicami, ki jih objavi Agencija. Vključujejo morebitno izpostavljenost okolja zdravilu in stopnjo tveganja zaradi tovrstne izpostavljenosti ob upoštevanju zlasti naslednjih vidikov:

(a)

ciljne živalske vrste in predlaganega vzorca uporabe,

(b)

načina dajanja zdravila, zlasti verjetnega obsega neposrednega prehajanja zdravila v okoljske sisteme,

(c)

morebitnega izločanja zdravila, njegovih učinkovin ali zadevnih metabolitov v okolje prek zdravljenih živali, obstojnosti v takih izločkih,

(d)

odstranjevanja neuporabljenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali drugih odpadnih proizvodov.

(3)

Na drugi stopnji se v skladu s smernicami, ki jih objavi Agencija, izvedejo nadaljnje specifične raziskave o usodi zdravila in njegovih učinkih na določene ekosisteme. Upoštevajo se obseg izpostavljenosti okolja zdravilu in razpoložljive informacije o fizikalnih/kemijskih, farmakoloških in/ali toksikoloških lastnostih zadevnih snovi, vključno z metaboliti v primeru ugotovljenega tveganja, ki so bile pridobljene pri izvajanju drugih preskusov in preskušanj, ki jih zahteva ta uredba.

Pri zdravilih, namenjenih živalim za proizvodnjo živil, se obstojne, bioakumulativne in strupene ali zelo obstojne in zelo bioakumulativne snovi razvrstijo glede na merila iz Priloge XIII k uredbi REACH ter ocenijo glede na objavljene smernice Agencije za ocenjevanje, koliko so snovi v zdravilih za uporabo v veterinarski medicini obstojne, bioakumulativne in strupene ter zelo obstojne in zelo bioakumulativne.

IIIa.3A6.2   Ocena tveganja za okolje pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme ali so sestavljena iz njih

(1)

Vlogi za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebuje gensko spremenjene organizme ali je sestavljeno iz njih, se priložijo tudi dokumenti, zahtevani v skladu s členom 2 in delom C Direktive 2001/18/ES.

(2)

Morebitni škodljivi učinki na zdravje ljudi in okolje, ki se lahko pojavijo ob prenosu genov z GSO na druge organizme ali nastanejo zaradi genskih sprememb, se natančno ocenijo za vsak primer posebej. Namen take ocene tveganja za okolje je ugotoviti in oceniti morebitne neposredne in posredne, takojšnje ali zapoznele škodljive učinke GSO na zdravje ljudi in okolje (vključno z rastlinami in živalmi), izvede pa se v skladu z načeli iz Priloge II k Direktivi 2001/18/ES.

IIIa.3B   Preskusi ostankov

(1)

V tej točki se uporabljajo opredelitve iz Uredbe (ES) št. 470/2009.

(2)

Namen preučevanja deplecije ostankov iz užitnih tkiv ali jajc, mleka in meda (voska, če je to ustrezno), pridobljenih iz zdravljenih živali, je ugotoviti, pod katerimi pogoji in v kakšni količini lahko ostanki ostanejo v živilih, proizvedenih iz navedenih živali. Poleg tega študije omogočajo določitev karence.

(3)

Za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, namenjena uporabi pri živalih za proizvodnjo živil, se v dokumentaciji o ostankih navede naslednje:

(a)

v kolikšni meri in kako dolgo ostanki zdravil za uporabo v veterinarski medicini ali njihovi metaboliti ostanejo v užitnih tkivih zdravljene živali ali v mleku, jajcih in/ali medu (vosku, če je to ustrezno), ki so pridobljeni iz take živali;

(b)

da je mogoče določiti realistične karence, ki jih je mogoče ugotoviti pod praktičnimi pogoji kmetovanja, da se prepreči tveganje za zdravje potrošnike živil, pridobljenih iz zdravljenih živali;

(c)

da so analitske metode, uporabljene pri študijah o depleciji ostankov, zadostno potrjene za potrebno zagotovitev, da so predloženi podatki o ostankih primerni za podlago za določanje karence.

IIIa.3B1   Identifikacija zdravila

Predloži se identifikacija zdravil za uporabo v veterinarski medicini, uporabljenih v preskusu, ki vključuje:

(a)

sestavo,

(b)

rezultate fizikalnih in kemijskih preskusov (potenca in čistost) za ustrezne serije,

(c)

identifikacijo serije.

IIIa.3B2   Deplecija ostankov

(1)

Namen teh študij, pri katerih se meri hitrost deplecije ostankov iz ciljne živali po zadnjem dajanju zdravila za uporabo v veterinarski medicini, je omogočiti določitev karenc, potrebnih za zagotovitev, da v živilih, pridobljenih iz zdravljenih živali, ni ostankov, ki bi lahko bili nevarni za potrošnike.

(2)

Sporoči se trenutno stanje MRL za komponente zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri zadevni ciljni vrsti.

(3)

Ravni prisotnih ostankov se določijo z zadostno pogostostjo po tem, ko so preskusne živali prejele zadnji odmerek zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Študije za sesalce in ptice se izvedejo v skladu s smernicami VICH GL48 in drugimi ustreznimi smernicami. Študije o ostankih v medu se izvedejo v skladu s smernicami VICH GL56, študije o depleciji pri vodnih vrstah pa v skladu s smernicami VICH GL57.

(4)

Na podlagi ocene se obravnava utemeljitev za predlagano karenco.

IIIa.3B3   Analitska metoda za ostanke

(1)

Študije o depleciji ostankov, analitske metode in njihove potrditve se izvedejo v skladu s smernicami VICH GL49.

(2)

Primernost predlaganih analitskih metod se oceni glede na najnovejša znanstvena in tehnična spoznanja ob predložitvi vloge.

IIIa.4    Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja)

IIIa.4A   Predklinične študije

Namen predkliničnih študij je preučiti varnost in učinkovitost zdravila za ciljne živali, potrebne pa so za določitev farmakološke aktivnosti, farmakokinetičnih lastnosti, odmerka in dozirnega intervala, odpornosti (kadar je to ustrezno) ter tolerance zdravila pri ciljni živali.

IIIa.4A1   Farmakologija

IIIa.4A1.1   Farmakodinamika

(1)

Opredelijo se farmakodinamični učinki učinkovin v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Ustrezno se opišejo način delovanja in farmakološki učinki, na katerih temelji priporočena uporaba v praksi, vključno s sekundarnimi učinki (če obstajajo). Na splošno se preučijo učinki na glavne funkcije organizma. Rezultati se izrazijo kvantitativno (na primer s krivuljami odmerek-učinek, krivuljami čas-učinek itd.) in po možnosti v primerjavi s snovjo, katere aktivnost je dobro znana. Kadar se trdi, da je aktivnost učinkovine večja, se prikaže razlika in dokaže njena statistična značilnost.

(3)

Preučijo se vsi učinki drugih značilnosti zdravila (kot je pot uporabe ali formulacija) na farmakološko aktivnost učinkovine.

(4)

Eksperimentalne tehnike, razen če gre za standardne postopke, se opišejo dovolj podrobno, da jih je mogoče obnoviti in določiti njihovo veljavnost. Eksperimentalni rezultati se jasno predstavijo; predstavijo se tudi rezultati morebitnih statističnih primerjav.

(5)

Razen če so podani ustrezni nasprotni razlogi, se preučijo tudi vse kvantitativne spremembe odzivov, ki so posledica večkratnega dajanja zdravila.

IIIa.4A1.2   Farmakokinetika

(1)

V okviru ocene varnosti za ciljne živali in učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri ciljni vrsti se zahtevajo osnovni farmakokinetični podatki o učinkovini, zlasti če se to nanaša na novo snov ali formulacijo.

(2)

Cilji farmakokinetičnih študij za ciljno živalsko vrsto se lahko razdelijo na štiri glavna področja:

(a)

opisati osnovne farmakokinetične značilnosti (in sicer absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in izločanje) učinkovine v formulaciji;

(b)

preučiti razmerja med režimom odmerjanja, plazemsko koncentracijo in koncentracijo v tkivih v odvisnosti od časa ter farmakološkimi, terapevtskimi ali toksičnimi učinki;

(c)

kadar je to ustrezno, primerjati farmakokinetične parametre pri različnih ciljnih vrstah in preučiti mogoče razlike, povezane z vrsto, ki vplivajo na varnost za ciljne živali in učinkovitost zdravila za uporabo v veterinarski medicini;

(d)

kadar je to ustrezno, primerjati biološko uporabnost v podporo povezovanju informacij o varnosti in učinkovitosti med različnimi zdravili, farmacevtskimi oblikami, jakostmi ali potmi uporabe ali primerjati vpliv sprememb pri proizvodnji ali sestavi, vključno s pilotnimi in končnimi formulacijami.

(3)

Pri ciljni živalski vrsti so farmakokinetične študije načeloma potrebne za dopolnitev farmakodinamičnih študij za podporo določitvi varnih in učinkovitih režimov odmerjanja (pot uporabe in mesto dajanja, odmerek, dozirni interval, število dajanj itd.). Včasih so potrebne dodatne farmakokinetične študije za določitev režimov odmerjanja v skladu z nekaterimi značilnostmi populacije.

(4)

Kadar se farmakokinetične študije predložijo v okviru dela 3 dokumentacije, se lahko navedejo sklici na tovrstne študije.

(5)

Za fiksne kombinacije glej oddelek IV.

IIIa.4A2   Razvoj odpornosti in s tem povezano tveganje pri živalih

(1)

Za zadevna biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini (na primer snovi s protimikrobno in antiparazitsko aktivnostjo) se predložijo informacije o trenutni odpornosti (če je to ustrezno) in morebitnem pojavu odpornosti, ki je klinično pomembna za navedeno indikacijo pri ciljni živalski vrsti. Po možnosti se predložijo informacije o mehanizmih odpornosti, molekulski geneski osnovi odpornosti in hitrosti prenosa determinant odpornosti. Kadar je to ustrezno, se predložijo informacije o soodpornosti in navzkrižni odpornosti. Predlagatelj predlaga ukrepe za omejitev razvoja odpornosti pri klinično pomembnih organizmih v zvezi s predvideno uporabo zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Odpornost, pomembna za tveganja za ljudi, se obravnava v delu 3 dokumentacije. Kadar je to ustrezno, se navedejo sklici na podatke iz dela 3 dokumentacije.

IIIa.4A3   Določitev in potrditev odmerka

(1)

Zagotovijo se ustrezni podatki za utemeljitev predlaganega odmerka, dozirnega intervala, trajanja zdravljenja in intervala ponovnega zdravljenja.

(2)

Za študije, izvedene v terenskih pogojih, se predložijo ustrezne informacije, kot je navedeno pri kliničnih študijah.

IIIa.4A4   Toleranca pri ciljni živalski vrsti

(1)

Preučita se lokalna in sistemska toleranca zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri ciljni živalski vrsti. Namen študij o varnosti za ciljne živali je opredeliti znake netolerance in določiti ustrezno mejo varnosti pri uporabi priporočenih poti uporabe. To je mogoče doseči s povečevanjem odmerka in/ali podaljševanjem trajanja zdravljenja.

(2)

Poročila o študijah vključujejo podatke o vseh pričakovanih farmakoloških učinkih in vseh neželenih učinkih. Izvajanje študij o varnosti za ciljne živali je v skladu s smernicami VICH in zadevnimi smernicami, ki jih objavi Agencija. Informacije o varnosti za ciljno vrsto se lahko zagotovijo tudi z drugimi predkliničnimi študijami in kliničnimi študijami ter pomembnimi informacijami iz objavljene literature.

IIIa.4B   Klinična preskušanja

IIIa.4B1   Splošna načela

(1)

Klinična preskušanja se načrtujejo, izvajajo in sporočajo ob upoštevanju smernic VICH in ustreznih smernic, ki jih objavi Agencija. Podatki, ki izhajajo iz kliničnih preskušanj, izvedenih zunaj Unije, se lahko pri oceni vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom upoštevajo le, če so dovolj reprezentativni za razmere v Uniji.

(2)

Eksperimentalni podatki, kot so raziskovalna/pilotna preskušanja, ali rezultati neeksperimentalnih pristopov se potrdijo s podatki, pridobljenimi v normalnih pogojih na terenu, razen če je utemeljeno drugače.

(3)

Namen kliničnih preskušanj je v terenskih pogojih preučiti varnost za ciljne živali in učinkovitost zdravila za uporabo v veterinarski medicini v normalnih pogojih reje živali in/ali kot del dobre veterinarske prakse. Z njimi se dokaže učinek zdravila za uporabo v veterinarski medicini po dajanju predvideni ciljni vrsti pri uporabi predlaganega režima odmerjanja in predlaganih poteh uporabe. Preskušanje se načrtuje tako, da je v podporo indikacijam in da se pri njem upoštevajo vse kontraindikacije glede na vrsto, starost, pasmo in spol, navodila za uporabo zdravila za uporabo v veterinarski medicini ter vsi neželeni učinki, ki jih lahko ima.

(4)

Vsa veterinarska klinična preskušanja se izvajajo v skladu s podrobnim protokolom preskušanja. Pri formulacijah, namenjenih uporabi v veterinarskih kliničnih preskušanjih v Uniji, se na oznaki jasno in neizbrisno navede besedilo ‚samo za uporabo v veterinarskem kliničnem preskušanju‘.

(5)

Razen če je utemeljeno drugače, se klinična preskušanja izvajajo s kontrolnimi živalmi (kontrolirana klinična preskušanja). Rezultati glede učinkovitosti, dobljeni za novo zdravilo, se primerjajo z rezultati za ciljno živalsko vrsto, ki je prejela zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, za katero je bilo izdano dovoljenje za promet v Uniji, za katero je bila dokazana sprejemljiva raven učinkovitosti in ki je bilo odobreno za predlagane indikacije za uporabo pri isti ciljni živalski vrsti, ali ki je prejela placebo ali ni bila zdravljena. Poroča se o vseh pozitivnih ali negativnih rezultatih.

(6)

Pri načrtovanju protokola, analizi in ocenjevanju kliničnih preskušanj se uporabljajo uveljavljena statistična načela v skladu z ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija, razen če je utemeljeno drugače.

IIIa.4B2   Dokumentacija

Dokumentacija o učinkovitosti vključuje vso predklinično in klinično dokumentacijo, ugodno ali neugodno za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, da se omogoči objektivna skupna ocena razmerja med tveganji in koristmi zdravila.

IIIa.4B2.1   Rezultati predkliničnih študij

Kadar je mogoče, se podajo podrobni podatki o rezultatih:

(a)

preskusov, s katerimi se preučuje farmakološka aktivnost;

(b)

preskusov, s katerimi se preučujejo farmakodinamični mehanizmi, na katerih temelji terapevtski učinek;

(c)

preskusov, s katerimi se preučuje glavni farmakokinetični profil;

(d)

preskusov, s katerimi se preučuje varnost za ciljne živali;

(e)

preskusov za določitev in potrditev odmerka (vključno z dozirnim intervalom, trajanjem zdravljenja in morebitnim intervalom ponovnega zdravljenja);

(f)

preskusov in raziskav odpornosti, kadar je to ustrezno.

Če se med preskusi pojavijo nepričakovani rezultati, se ti rezultati dovolj podrobno opišejo. Poleg tega se v vseh poročilih o predkliničnih študijah predložijo naslednji podrobni podatki:

(a)

povzetek;

(b)

protokol študije;

(c)

podroben opis ciljev, načrtovanja in izvedbe z vključitvijo uporabljenih metod, naprav in materialov, podatki, kot so vrsta, starost, teža, spol, število, pasma ali sev živali, identifikacija živali, odmerek, pot uporabe in časovni razpored dajanja zdravila;

(d)

statistična analiza rezultatov;

(e)

objektivna razprava o dobljenih rezultatih s sklepi o učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini in varnosti za ciljne živali.

Izpustitev katerih koli takih podatkov se utemelji.

IIIa.4B2.2   Rezultati kliničnih preskušanj

Vsak raziskovalec zagotovi vse podrobne podatke pri individualnem zdravljenju kot ločeno individualno poročilo, pri skupinskem zdravljenju pa kot skupno poročilo.

Imetnik dovoljenja za promet z zdravilom sprejme vse potrebne ukrepe, da zagotovi, da se originalni dokumenti, ki so podlaga za predložene podatke, hranijo vsaj pet let po tem, ko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini ni več dovoljeno.

Pri vsakem kliničnem preskušanju se klinične ugotovitve strnejo v povzetek preskušanj in rezultatov, v katerem so navedeni predvsem:

(a)

število kontrolnih in poskusnih živali, zdravljenih individualno ali skupinsko, ki so razdeljene glede na vrsto, pasmo ali sev, starost in spol;

(b)

število živali, ki so bile predčasno izločene iz preskušanj, in razlogi za izločitev;

(c)

za kontrolne živali podatki o tem, ali:

(i)

niso bile zdravljene,

(ii)

so prejele placebo,

(iii)

so prejele drugo zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, dovoljeno v Uniji, za katero je bila dokazana sprejemljiva raven učinkovitosti in ki je bilo odobreno za predlagane indikacije za uporabo pri isti ciljni živalski vrsti, ali

(iv)

so prejele isto učinkovino, ki se preskuša, v drugačni formulaciji ali po drugi poti;

(d)

pogostost ugotovljenih neželenih učinkov;

(e)

ugotovitve o vplivu na proizvodnost živali, kadar je to ustrezno;

(f)

podatki o poskusnih živalih, pri katerih je tveganje povečano zaradi njihove starosti, načina reje ali hranjenja ali namena njihove uporabe, ali živalih, ki jih je treba posebej obravnavati zaradi njihovega fiziološkega ali patološkega stanja;

(g)

statistična ocena rezultatov.

Glavni raziskovalec pripravi splošne sklepne ugotovitve o učinkovitosti zdravila za uporabo v veterinarski medicini in njegovi varnosti za ciljne živali pod predlaganimi pogoji uporabe ter predloži zlasti vse informacije o indikacijah in kontraindikacijah, odmerkih, povprečnem trajanju zdravljenja, in kadar je to ustrezno, o vseh ugotovljenih medsebojnih vplivih z drugimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini ali krmnimi dodatki in o posebnih previdnostnih ukrepih, ki jih je treba sprejeti med zdravljenjem, ter kliničnih znakih prevelikega odmerjanja, kadar so ugotovljeni.

ODDELEK IIIb

ZAHTEVE ZA IMUNOLOŠKA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI

Za imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, kot so opredeljena v členu 4(5), se uporabljajo naslednje zahteve, razen če je drugače določeno v oddelku IV.

IIIb.1    Del 1: Povzetek dokumentacije

Glej oddelek I.

IIIb.2    Del 2: Dokumentacija o kakovosti (fizikalno-kemijske, biološke in mikrobiološke informacije)

IIIb.2.A   Opis zdravila

IIIb.2A1   Kvalitativna in kvantitativna sestava

(1)

Podatki o kvalitativni sestavi vseh sestavin imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini pomenijo navedbo ali opis:

(a)

učinkovin,

(b)

sestavin adjuvantov,

(c)

sestavin drugih pomožnih snovi ne glede na njihovo vrsto ali uporabljeno količino, vključno s konzervansi, stabilizatorji, barvili, snovmi za izboljšanje okusa, aromami, označevalci itd.,

(d)

spremljajočih rekonstitucijskih topil.

(2)

Navedeni podatki iz točke 1 se dopolnijo z vsemi ustreznimi podatki o stični ovojnini in po potrebi zunanji ovojnini, in kadar je to ustrezno, načinu zapiranja ovojnine ter podatki o pripomočkih, s katerimi se imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini uporablja ali daje in ki bodo priloženi zdravilu. Če pripomoček ni priložen imunološkemu zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, se predložijo ustrezne informacije o njem, kadar je to potrebno za oceno zdravila.

(3)

Običajna terminologija, ki se uporablja pri opisovanju sestavin imunoloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ne glede na uporabo drugih določb člena 8 pomeni:

(a)

pri snoveh, ki so navedene v Evropski farmakopeji, ali, v nasprotnem primeru, v farmakopeji ene od držav članic, glavni naslov zadevne monografije, ki bo obvezna za vse take snovi, s sklicem na zadevno farmakopejo;

(b)

pri drugih snoveh mednarodno nelastniško ime (INN), ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, ki ga lahko spremlja drugo nelastniško ime, ali kadar ti imeni ne obstajata, natančno znanstveno oznako; pri snoveh, ki nimajo mednarodnega nelastniškega imena ali natančne znanstvene oznake, se v izjavi opiše, kako in iz česa so pripravljene, in kadar je to ustrezno, se dodajo še drugi ustrezni podatki;

(c)

pri barvilih označitev s kodo ‚E‘, ki jim je dodeljena v skladu z Direktivo 2009/35/ES.

(4)

Za podatke o kvantitativni sestavi učinkovin imunoloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini je treba, kadar je le mogoče, opredeliti število organizmov, vsebnost specifičnih beljakovin, maso, število mednarodnih enot (IU) ali enot biološke aktivnosti na enoto odmerka ali enoto volumna, pri sestavinah pomožnih snovi in adjuvantih pa maso ali volumen vsakega posebej, ob ustreznem upoštevanju podatkov iz dela IIb.2B.

(5)

Uporabi se mednarodna enota biološke aktivnosti, če je opredeljena.

(6)

Enote biološke aktivnosti, za katere ne obstajajo objavljeni podatki, se izrazijo tako, da zagotavljajo nedvoumne informacije o aktivnosti sestavin, npr. z navedbo količine, kot je določena s titracijo ali preskušanjem potence končnega zdravila.

(7)

Sestava se navede v smislu najmanjših količin, in kadar je to ustrezno, z največjimi količinami.

IIIb.2A2   Razvoj zdravila

(1)

Predloži se obrazložitev vsaj za:

(a)

izbiro sestave in izbiro sestavin, zlasti v zvezi z njihovimi predvidenimi funkcijami in koncentracijami;

(b)

vključitev konservansa v sestavo se utemelji;

(c)

stično ovojnino ter primernost vsebnika in njegovega sistema zapiranja, ki se uporabljajo za shranjevanje in uporabo končnega zdravila. Študija o medsebojnih vplivih med končnim zdravilom in primarno ovojnino se predloži, če obstaja možnost tveganja za takšne medsebojne vplive, zlasti pri pripravkih za vbrizgavanje;

(d)

mogočo nadaljnjo ovojnino, zunanjo ovojnino, če je to ustrezno;

(e)

predlagane velikosti pakiranj v zvezi s predlagano potjo uporabe, odmerjanjem in ciljno vrsto;

(f)

morebitne presežke v formulaciji za zagotovitev minimalne potence/vsebnosti antigena ob izteku roka uporabnosti z utemeljitvijo;

(g)

izbiro postopka proizvodnje učinkovine in končnega zdravila;

(h)

razpravo o razlikah med proizvodnimi postopki za proizvodnjo serij, uporabljenih v kliničnih preskušanjih, in postopkom, opisanim v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet;

(i)

kadar je pri končnem zdravilu priporočena uporaba spremljevalnega preskusa (npr. diagnostičnega preskusa), se zagotovijo ustrezne informacije o testu.

(2)

Obrazložitev se podpre z znanstvenimi podatki o razvoju zdravila.

IIIb.2B   Opis načina proizvodnje

(1)

Opis načina proizvodnje, ki je priložen vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v skladu s členom 8, se pripravi tako, da zagotavlja ustrezen opis značilnosti uporabljenih postopkov, vključno z opredelitvijo ključnih stopenj proizvodnega postopka.

(2)

Opis proizvodnega postopka vključuje vsaj:

(a)

različne stopnje proizvodnje (vključno s proizvodnjo antigena in postopki čiščenja) skupaj s shematskim prikazom poteka, tako da je mogoče oceniti obnovljivost proizvodnega postopka in tveganja škodljivih učinkov na končna zdravila, kot je mikrobiološka kontaminacija;

(b)

v primeru neprekinjene proizvodnje vse podrobnosti o sprejetih previdnostnih ukrepih za zagotavljanje homogenosti in konsistentnosti vseh serij končnega zdravila. Predložijo se informacije o tem, kako je opredeljena serija, in o predlaganih velikostih komercialne serije;

(c)

seznam vseh snovi z ustreznimi koraki, v katerih se uporabijo, vključno s snovmi, ki jih med proizvodnjo ni mogoče reciklirati;

(d)

podatke o mešanju in podrobne podatke o količini vseh uporabljenih snovi, vključno s primerom za reprezentativno proizvodno serijo;

(e)

seznam medprocesnih kontrol, ki vključuje stopnjo proizvodnje, na kateri se izvedejo;

(f)

pri sterilnih zdravilih, kadar se uporabljajo nefarmakopejski sterilizacijski pogoji, podatke o uporabljenih postopkih sterilizacije in/ali aseptičnih postopkih.

(3)

Opiše in dokumentira se potrditev vseh metod nadzora, ki se uporabljajo v proizvodnem postopku, predložijo pa se tudi zadevni rezultati, razen če je utemeljeno drugače. Prikažeta se postopek potrditve ključnih stopenj proizvodnega postopka in postopek potrditve celotnega proizvodnega postopka, pri čemer se predložijo rezultati za tri zaporedne serije, proizvedene po opisani metodi.

IIIb.2C   Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi

(1)

V tem delu ‚vhodne snovi‘ pomenijo vse komponente, ki so uporabljene pri proizvodnji imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Komercialno razpoložljivi sistemi adjuvantov, že pripravljeni za uporabo, ki so označeni z blagovno znamko, in gojišča, ki se uporabljajo pri proizvodnji učinkovin, ki imajo več komponent, se štejejo za eno vhodno snov. Vendar se kvalitativna in kvantitativna sestava se predložita, kadar organi menijo, da so te informacije pomembne za kakovost končnega zdravila in tveganja, ki jih lahko predstavlja.

(3)

Če se pri pripravi navedenih gojišč ali sistemov adjuvantov uporabijo snovi živalskega izvora, je treba navesti uporabljene živalske vrste in tkiva, poleg tega pa se dokaže skladnost z ustreznimi monografijami, vključno s splošnimi monografijami in splošnimi poglavji Evropske farmakopeje.

(4)

Predlagatelj priloži dokumentacijo, ki dokazuje, da vhodne snovi, vključno s semenskimi materiali, celičnimi semeni, serijami serumov in drugimi materiali, ki izvirajo iz živalskih vrst, pri katerih lahko pride do prenosa transmisivne spongiformne encefalopatije in ki so pomembne pri proizvodnji zdravila za uporabo v veterinarski medicini, izpolnjujejo zahteve iz Navodil o zmanjšanju tveganja prenosa povzročiteljev živalske spongiformne encefalopatije z zdravili za uporabo v humani in veterinarski medicini ter iz ustrezne monografije Evropske farmakopeje. Kot dokaz o skladnosti se lahko uporabi potrdilo o ustreznosti, ki ga je izdal Evropski direktorat za kakovost zdravil in zdravstvenega varstva, s sklicem na ustrezno monografijo Evropske farmakopeje.

(5)

Dokumentacija vključuje specifikacije, informacije o preskusih, ki se izvajajo za nadzor kakovosti vseh serij vhodnih snovi, in rezultate serije za vse uporabljene komponente ter se predloži v skladu z zahtevami iz tega dela.

(6)

Za vhodne snovi se predložijo potrdila o analizi, da se dokaže skladnost z opredeljenimi specifikacijami.

(7)

Barvilo v vseh primerih izpolnjuje zahteve iz Direktive 2009/35/ES.

(8)

Uporaba antibiotikov med proizvodnjo in vključitev konzervansov v sestavo končnega zdravila je utemeljena in skladna z Evropsko farmakopejo.

(9)

Za nove pomožne snovi, tj. pomožne snovi, ki se v zdravilu za uporabo v veterinarski medicini v Uniji uporabljajo prvič ali imajo novo pot uporabe, se predložijo podatki o proizvodnji, karakterizaciji in kontrolah ter sklici v podporo podatkom o klinični in neklinični varnosti. Za barvila se izjave o skladnosti iz točk 3 in 4 dela II.2C2 štejejo za zadostne.

IIIb.2C1   Vhodne snovi, navedene v farmakopejah

(1)

Monografije Evropske farmakopeje se uporabljajo za vse vhodne snovi, ki so v njej navedene, razen če je predložena ustrezna utemeljitev.

(2)

Za druge snovi lahko vsaka država članica zahteva, da se za zdravila, ki se proizvajajo na njenem ozemlju, upošteva njena nacionalna farmakopeja.

(3)

Opis analitskih metod se lahko nadomesti s podrobnim sklicem na zadevno farmakopejo.

(4)

Rutinski preskusi, ki se izvajajo za vsako serijo vhodnih snovi, so taki, kot so navedeni v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom. Če se uporabljajo preskusi, ki v farmakopeji niso navedeni, se predložijo dokazi, da vhodne snovi izpolnjujejo zahteve glede kakovosti iz navedene farmakopeje.

(5)

Kadar specifikacija ali druge določbe iz monografije Evropske farmakopeje ali farmakopeje države članice morda ne zadostujejo za zagotovitev kakovosti snovi, lahko pristojni organi od predlagatelja za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom zahtevajo ustreznejše specifikacije. Domnevna nezadostnost se sporoči organom, pristojnim za zadevno farmakopejo.

IIIb.2C2   Vhodne snovi, ki niso navedene v farmakopeji

IIIb.2C2.1   Vhodne snovi biološkega izvora

(1)

Opišejo se v obliki monografije.

(2)

Proizvodnja cepiva temelji na sistemu semenskih partij in vzpostavljenih celičnih semenih, kadar je to mogoče. Pri proizvodnji imunoloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini, sestavljenih iz seruma, se navedejo izvor ter splošno zdravstveno in imunološko stanje proizvodnih živali, uporabijo pa se opredeljeni zbiri izvornih snovi.

(3)

Opišeta in dokumentirata se izvor vhodnih snovi, vključno z geografsko regijo, in njihova zgodovina.

(4)

Pri gensko spremenjenih vhodnih snoveh te informacije vsebujejo podatke, kot so opis začetnih celic ali sevov, konstrukcija ekspresijskega vektorja (ime, izvor, funkcija replikona, ojačevalec promotorja ter drugi regulacijski elementi), kontrola zaporedja učinkovito vrinjene DNK ali RNK, oligonukleotidno zaporedje plazmidnega vektorja v celicah, uporabljeni plazmid za kotransfekcijo, dodani ali izbrisani geni, biološke lastnosti končnega konstrukta ter izraženi geni, število kopij in genska stabilnost.

(5)

Pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme (GSO) ali so sestavljena iz njih, se delu vloge o kakovosti priložijo tudi dokumenti, zahtevani v skladu z Direktivo 2001/18/ES.

(6)

Preskusi se identiteta semenskih materialov, vključno s celičnimi semeni in surovim serumom za proizvodnjo antiseruma, poleg tega se dokaže odsotnost naključnih snovi v skladu z Evropsko farmakopejo.

(7)

Predložijo se informacije o vseh snoveh biološkega izvora, uporabljenih na kateri koli stopnji proizvodnega postopka. Te informacije vključujejo:

(a)

podatke o izvoru snovi,

(b)

podatke o uporabljeni predelavi, čiščenju in inaktivaciji ter o potrditvi navedenih postopkov in kontrol med proizvodnjo,

(c)

podatke o vseh preskusih kontaminacije, izvedenih za vsako serijo snovi.

(8)

Če obstaja sum o prisotnosti naključnih snovi ali se ta ugotovi, se zadevni material zavrže ali predela, da se zmanjša tveganje prisotnosti pri potrjenjem zdravljenju. Če se prisotnost ugotovi ali sumi po zdravljenju, se zadevni material uporabi le, kadar nadaljnja predelava zdravila zagotavlja, da se te snovi lahko odstranijo in/ali inaktivirajo; odstranitev in/ali inaktivacija takih naključnih snovi se dokažeta.

(9)

Pri uporabi celičnih semen se dokaže, da se lastnosti celic niso spremenile vse do najvišje ravni prenosa, uporabljene pri proizvodnji.

(10)

Pri atenuiranih živih cepivih se predloži potrditev stabilnosti značilnosti atenuacije materiala. To se običajno doseže z odsotnostjo reverzije virulence pri ciljni živalski vrsti, razen če je z atenuacijo povezana posebna značilnost (npr. genski označevalec, termična obstojnost).

(11)

Na zahtevo se zagotovijo vzorci biološke vhodne snovi ali reagentov, uporabljenih v postopkih preskušanja, da se pristojnemu organu omogoči izvajanje kontrolnih preskusov.

IIIb.2C2.2   Vhodne snovi nebiološkega izvora

Opis v obliki monografije vključuje:

(a)

ime vhodne snovi, ki izpolnjuje zahteve iz točke 3 dela IIIb.2A1, se dopolni z morebitno blagovno ali znanstveno sopomenko,

(b)

opis vhodne snovi v podobni obliki, kot se v Evropski farmakopeji uporablja za opis snovi,

(c)

funkcijo vhodne snovi,

(d)

metode identifikacije,

(e)

navedejo se vsi posebni previdnostni ukrepi, ki so morda potrebni med shranjevanjem vhodne snovi, in po potrebi rok trajanja.

IIIb.2D   Kontrolni preskusi med proizvodnim postopkom

(1)

Dokumentacija vključuje podrobne podatke o kontrolnih preskusih, ki se izvedejo na vmesnih stopnjah proizvodnje za potrditev konsistentnosti proizvodnega postopka in končnega zdravila. Za vsak kontrolni preskus se določijo specifikacije in opišejo analitske metode. Predloži se potrditev kontrolnih preskusov za parametre, ki se štejejo za ključne za proizvodni postopek, razen če je utemeljeno drugače.

(2)

Pri inaktiviranih ali detoksiciranih cepivih se inaktivacija ali detoksikacija preskusi med vsakim proizvodnim nizom čim prej po postopku inaktivacije ali detoksikacije in po nevtralizaciji, če do nje pride, vendar pred naslednjim korakom proizvodnje.

(3)

V skladu z določbami Direktive 2010/63/EU in Evropske konvencije za zaščito vretenčarjev, ki se uporabljajo v poskusne in druge znanstvene namene, se preskusi izvajajo tako, da se uporabi najmanjše število živali in da se povzroči najmanj bolečine, trpljenja, stiske ali trajnih poškodb. Če je na voljo, se uporabi alternativni preskus in vitro, kadar se s tem nadomesti ali zmanjša uporaba živali ali zmanjša trpljenje.

IIIb.2E   Kontrolni preskusi končnega zdravila

(1)

Za vse preskuse se za oceno kakovosti navede dovolj podroben opis tehnik, ki se uporabijo pri analizi končnega zdravila.

(2)

Kadar obstajajo ustrezne monografije ter če se uporabljajo postopki preskušanja in mejne vrednosti, ki niso navedeni v monografijah Evropske farmakopeje ali, v nasprotnem primeru, v farmakopeji države članice, se predloži dokaz, da bi končno zdravilo, če bi se preskus izvajal v skladu z navedenimi monografijami, izpolnjevalo zahteve glede kakovosti iz farmakopeje za zadevno farmacevtsko obliko. V vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom se navedejo preskusi, ki se izvajajo na reprezentativnih vzorcih vsake serije končnega zdravila. Navede se pogostost preskusov, ki se izvedejo za končno cepivo v rinfuznem stanju namesto za eno ali več serij, pripravljenih iz njega. Navedejo in utemeljijo se meje za sproščanje. Predloži se potrditev kontrolnih preskusov, ki se izvedejo za končno zdravilo.

(3)

Predložijo se informacije o določitvi in zamenjavi referenčne snovi. Če je bil uporabljen več kot en referenčni standard, se predloži zgodovina kvalifikacije z opisom, kako se je ohranjalo razmerje med različnimi standardi.

(4)

Kadar je na voljo, se uporablja kemijska in biološka referenčna snov iz Evropske farmakopeje. Kadar se uporabijo drugi referenčni pripravki in standardi, se opredelijo in podrobno opišejo.

(5)

V skladu z določbami Direktive 2010/63/EU in Evropske konvencije za zaščito vretenčarjev, ki se uporabljajo v poskusne in druge znanstvene namene, se preskusi izvajajo tako, da se uporabi najmanjše število živali in da se povzroči najmanj bolečine, trpljenja, stiske ali trajnih poškodb. Če je na voljo, se uporabi alternativni preskus in vitro, kadar se s tem nadomesti ali zmanjša uporaba živali ali zmanjša trpljenje.

(6)

Splošne značilnosti končnega zdravila

Preskusi splošnih značilnosti se, kadar je to ustrezno, nanašajo na videz ter fizikalne ali kemijske preskuse, npr. prevodnosti, pH, viskoznosti itd. Predlagatelj za vsako navedeno značilnost navede specifikacije z ustreznimi mejami sprejemljivosti.

(7)

Identifikacija učinkovin

Po potrebi se izvede poseben preskus za identifikacijo. Kadar je to ustrezno, se lahko preskus za identifikacijo kombinira s preskusom titra ali potence serije.

(8)

Titer ali potenca serije

Količina učinkovine se določi za vsako serijo, da se dokaže, da je v vsaki seriji ustrezna potenca ali titer ter se tako zagotovita njena varnost in učinkovitost.

(9)

Identifikacija in določanje vsebnosti adjuvantov

Potrdijo se količina in lastnosti adjuvantov ter njihovih komponent v končnem zdravilu, razen če je utemeljeno drugače.

(10)

Identifikacija in določanje vsebnosti komponent pomožnih snovi

Kolikor je to potrebno, se za pomožne snovi opravijo vsaj identifikacijski preskusi.

Pri konzervansih je obvezen preskus zgornje in spodnje mejne vrednosti. Preskus zgornje mejne vrednosti je obvezen za katere koli druge komponente pomožnih snovi, ki bi lahko povzročile neželene učinke.

(11)

Preskusi sterilnosti in čistosti

Odsotnost naključnih snovi (bakterij, mikoplazme, gliv in bakterijskih endotoksinov, kadar je to ustrezno) se dokaže za zdravila, ki se dajejo parenteralno, v skladu z Evropsko farmakopejo. Pri zdravilih, ki niso v tekoči obliki in se ne dajejo parenteralno, je lahko namesto preskusa sterilnosti sprejemljiva skladnost z najvišjo mejo biološke obremenitve, kadar je to ustrezno utemeljeno.

Izvedejo se ustrezni preskusi, da se dokaže odsotnost kontaminacije z naključnimi snovmi ali drugimi snovmi glede na naravo imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, način in pogoje proizvodnje. Uporabi se pristop na podlagi tveganja, da se dokaže odsotnost naključnih snovi, kot je opisano v Evropski farmakopeji.

(12)

Rezidualna vlaga

Pri vsaki seriji lipofiliziranega zdravila se izvede preskus glede rezidualne vlage.

(13)

Količina polnjenja

Izvedejo se ustrezni preskusi, da se dokaže ustrezna količina polnjenja.

IIIb.2F   Konsistentnost med serijami

Za zagotovitev, da je kakovost zdravila konsistentna med serijami, in dokaz skladnosti s specifikacijami se predloži celoten protokol o treh zaporednih serijah, ki so reprezentativne za rutinsko proizvodnjo, z rezultati vseh preskusov, izvedenih med proizvodnjo in za končno zdravilo. Podatki o konsistentnosti, pridobljeni v zvezi s kombiniranimi zdravili, se lahko uporabijo za izvedena zdravila, ki vsebujejo eno ali več enakih komponent.

IIIb.2G   Preskusi stabilnosti

(1)

Preskusi stabilnosti se nanašajo na stabilnost učinkovine in končnega zdravila, vključno s topili, če je to ustrezno.

(2)

Opišejo se preskusi, na podlagi katerih so bili določeni rok uporabnosti, priporočeni pogoji shranjevanja in specifikacije ob izteku roka uporabnosti, ki so predlagani za učinkovino in končno zdravilo. Ti preskusi se vedno izvajajo v realnem času.

Če se vmesni proizvodi, pridobljeni na različnih stopnjah proizvodnega postopka, shranijo, se predvideni pogoji in trajanje shranjevanja ustrezno utemeljijo na podlagi razpoložljivih podatkov o stabilnosti.

(3)

Preskusi stabilnosti končnega zdravila se izvedejo za vsaj tri reprezentativne serije, proizvedene v skladu z opisanim proizvodnim postopkom, in za zdravila, shranjena v končnih vsebnikih; vključujejo biološke in fizikalno-kemijske preskuse stabilnosti, izvedene v rednih intervalih, za končno zdravilo še tri mesece po navedenem koncu roka uporabnosti.

(4)

Sklepne ugotovitve vsebujejo rezultate analiz, ki utemeljujejo predlagani rok uporabnosti v vseh predlaganih pogojih shranjevanja. Rezultati, dobljeni pri študiji o stabilnosti, se upoštevajo pri opredelitvi ustrezne formulacije in specifikacij sproščanja za zagotovitev skladnosti zdravila z navedenim rokom uporabnosti.

(5)

Kadar se zdravila dajejo s krmo, se po potrebi predložijo tudi informacije o roku uporabnosti zdravila za različne stopnje mešanja, kadar se vmešava v skladu s priporočenimi navodili.

(6)

Kadar je treba končno zdravilo pred dajanjem rekonstituirati ali se daje v pitni vodi, so zahtevani podatki o predlaganem roku uporabnosti za zdravilo, rekonstituirano v skladu s priporočili. Predložijo se podatki, ki podpirajo predlagani rok uporabnosti za rekonstituirano zdravilo.

(7)

Podatki o stabilnosti, pridobljeni v zvezi s kombiniranimi zdravili, se lahko uporabijo, kadar je to ustrezno utemeljeno, za izvedena zdravila, ki vsebujejo eno ali več enakih komponent.

(8)

Za vsebnike z več odmerki se po potrebi predložijo podatki o stabilnosti, ki utemeljujejo rok uporabnosti zdravila po tem, ko je zamašek prvič predrt ali odprt, določijo pa se tudi specifikacije roka uporabnosti po odprtju.

(9)

Dokaže se učinkovitost vsakega sistema konzerviranja.

(10)

Zadoščajo lahko informacije o učinkovitosti konzervansov v drugih podobnih imunoloških zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki jih proizvaja isti proizvajalec.

(11)

Če se učinkovine shranjujejo, se predvideni pogoji in trajanje shranjevanja opredelijo na podlagi podatkov o stabilnosti. Navedeni podatki se pridobijo s preskušanjem samih učinkovin ali ustreznim preskušanjem končnega zdravila.

IIIb.2H   Druge informacije

V dokumentacijo se lahko vključijo informacije o kakovosti imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki niso zajete v tem oddelku.

IIIb.3   Del 3: Dokumentacija o varnosti (preskusi varnosti in ostankov)

IIIb.3A   Splošne zahteve

(1)

Dokumentacija o varnosti je ustrezna za oceno:

(a)

varnosti imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini pri dajanju ciljni vrsti in vseh neželenih učinkov, ki se lahko pojavijo pri predlaganih pogojih uporabe; navedeni neželeni učinki se ocenijo glede na morebitne koristi zdravila;

(b)

morebitnih škodljivih učinkov za ljudi, ki jih imajo lahko ostanki zdravila za uporabo v veterinarski medicini ali snovi v živilih, pridobljenih iz zdravljenih živali;

(c)

morebitnih tveganj, ki so lahko posledica izpostavljenosti ljudi zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, na primer med dajanjem zdravila živali;

(d)

morebitnih tveganj za okolje, ki so posledica uporabe zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

(2)

Predklinične študije se izvedejo v skladu z zahtevami dobre laboratorijske prakse.

Študije, ki niso skladne z dobro laboratorijsko prakso, so lahko sprejemljive za študije za neciljne vrste in študije, s katerimi se ocenjujejo imunološke, biološke ali genske lastnosti cepivnih sevov v ustrezno kontroliranih pogojih. Druga odstopanja se utemeljijo.

(3)

Vsa preskušanja varnosti se izvedejo v skladu z dobro premišljenim podrobnim protokolom, ki se pripravi v pisni obliki pred začetkom preskušanja. Dobrobit poskusnih živali je pod veterinarskim nadzorom ter se v celoti upošteva pri pripravi katerega koli protokola preskušanja in pri celotnem izvajanju preskušanja.

(4)

Zahtevajo se predhodno določeni sistematični pisni postopki za organizacijo, izvajanje, zbiranje podatkov, dokumentacijo in preverjanje preskušanj varnosti.

(5)

Klinična preskušanja (terenska preskušanja) se izvajajo v skladu z uveljavljenimi načeli dobre laboratorijske prakse. Odstopanja se utemeljijo.

(6)

Študije o varnosti so v skladu z zadevnimi zahtevami iz Evropske farmakopeje. Odstopanja se utemeljijo.

(7)

Študije o varnosti se izvedejo za ciljno vrsto. Odmerek, ki se uporabi, je količina zdravila, ki se priporoča za uporabo, serija, ki se uporabi pri preskušanju varnosti, pa je ena od serij, proizvedenih v skladu s proizvodnim postopkom, opisanim v delu 2 vloge.

(8)

Pri laboratorijskih testih, opisanih v oddelkih B.1, B.2 in B.3, odmerek zdravila za uporabo v veterinarski medicini vsebuje največji titer, vsebnost antigena ali potenco. Koncentracija antigena se po potrebi prilagodi, da se doseže zahtevani odmerek.

(9)

Varnost imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini se dokaže za vsako kategorijo ciljne živalske vrste, za katero se priporoča njegova uporaba, in sicer za vsako priporočeno pot uporabe in način dajanja ter ob uporabi predlaganega časovnega razporeda dajanja zdravila. Najslabši scenarij za pot uporabe in način dajanja se lahko uporabi, če je znanstveno utemeljen.

(10)

Za imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki so sestavljena iz živih organizmov, so v oddelek B.6 vključene posebne zahteve.

(11)

Podrobni podatki in dokumenti, ki se priložijo vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, se predložijo v skladu z zahtevami za predklinične študije in klinična preskušanja, opisanimi v točki 4 dela IIIb.4B in točki 3 dela IIIb.4C..

IIIb.3B   Predklinične študije

(1)

Varnost pri dajanju enega odmerka

Imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini se daje v priporočenem odmerku ter po vsaki priporočeni poti in na priporočen način vsaki živalski vrsti in zadevni kategoriji (kot so minimalna starost, breje živali, kot je ustrezno), za katero je predvidena njegova uporaba.

Živali se dnevno opazujejo in pregledujejo glede znakov sistemskih in lokalnih reakcij, dokler reakcij ni več mogoče pričakovati, v vsakem primeru pa vsaj 14 dni po dajanju zdravila. Kadar je to ustrezno, navedene študije vključujejo podrobne makroskopske in mikroskopske preiskave post mortem na mestu vbrizgavanja. Evidentirajo se tudi druga objektivna merila, kot so rektalna temperatura in meritve proizvodnosti.

Ta študija je lahko del študije s ponovljenimi odmerki iz točke 3, lahko pa se tudi izpusti, če rezultati študije prevelikega odmerjanja iz točke 2 niso pokazali pomembnih znakov sistemskih ali lokalnih reakcij. Če se opusti, se sistemske ali lokalne reakcije iz študije prevelikega odmerjanja uporabijo kot podlaga za opis varnosti zdravila v povzetku glavnih značilnosti zdravila.

(2)

Varnost pri dajanju enega prevelikega odmerka

Preskušanje prevelikega odmerjanja je zahtevano le za živa imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

Prevelik odmerek imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki običajno vsebuje deset odmerkov, se da po vsaki priporočeni poti in na vsak priporočeni način živalim iz najobčutljivejših kategorij ciljne vrste, razen če je utemeljen izbor najobčutljivejše od več podobnih poti. Kadar se imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini vbrizgavajo, se pri izbiri odmerkov, poti uporabe in načinov dajanja upošteva največja količina, ki se lahko da na posameznem mestu vbrizgavanja.

Živali se najmanj 14 dni po dajanju zdravila dnevno opazujejo in pregledujejo glede znakov sistemskih ali lokalnih reakcij. Evidentirajo se tudi druga merila, kot so rektalna temperatura in meritve proizvodnosti.

Kadar je to ustrezno, navedene študije vključujejo podrobne makroskopske in mikroskopske preiskave post mortem na mestu vbrizgavanja, če to ni bilo opravljeno pri točki 1.

(3)

Varnost pri ponovljenem dajanju enega odmerka

Kadar se imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini daje večkrat kot del osnovne sheme dajanja, se zahteva študija ponovljenega dajanja enega odmerka, da se ugotovijo morebitni škodljivi učinki, ki jih povzroči tako dajanje.

Preskus se izvede za najobčutljivejše kategorije ciljne vrste (kot so nekatere pasme in starostne skupine), zdravilo pa se daje po vsaki priporočeni poti in na vsak priporočeni način dajanja.

Število dajanj ni manjše od največjega priporočenega števila; za cepiva se pri tem upošteva število dajanj pri primarnem cepljenju in prvem ponovnem cepljenju.

Interval med dajanji je lahko krajši od intervala, navedenega v povzetku glavnih značilnosti zdravila. Izbrani interval se utemelji glede na predlagane pogoje uporabe.

Živali se najmanj 14 dni po zadnjem dajanju dnevno opazujejo in pregledujejo glede znakov sistemskih in lokalnih reakcij. Evidentirajo se tudi druga objektivna merila, kot so rektalna temperatura in meritve proizvodnosti.

(4)

Pregled sposobnosti razmnoževanja

Pregled sposobnosti razmnoževanja se lahko izvede, kadar je imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini namenjeno uporabi ali se lahko uporabi pri brejih živalih ali pticah nesnicah in kadar podatki nakazujejo, da je lahko vhodna snov, iz katere je zdravilo izvedeno, morebiten dejavnik tveganja.

Sposobnost razmnoževanja samcev ter brejih in nebrejih samic se preuči tako, da se uporabijo priporočeni odmerek ter najobčutljivejša pot uporabe in način dajanja.

Pri imunoloških zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki so priporočena za uporabo pri brejih živalih, se pregled sposobnosti razmnoževanja nanaša na varnost dajanja zdravila v celotnem obdobju gestacije ali posebnem obdobju gestacije, pri katerem se upošteva predvidena uporaba zdravila.

Obdobje opazovanja se podaljša na kotitev, da se preučijo mogoči škodljivi učinki na potomstvo, vključno s teratogenimi in abortivnimi učinki.

Navedene študije so lahko del študij o varnosti iz točk 1, 2 in 3 ali terenskih preskušanj iz oddelka IIIb.3C.

(5)

Pregled imunoloških funkcij

Kadar bi imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini lahko imelo škodljiv učinek na imunski odziv cepljene živali ali njenega potomstva, se izvedejo ustrezni preskusi imunološke funkcije.

(6)

Posebne zahteve za živa cepiva

(6)(1)   Širjenje cepivnega seva

Preuči se širjenje cepivnega seva s cepljenih na necepljene ciljne živali, in sicer z uporabo priporočene poti uporabe, pri kateri bi najverjetneje prišlo do širjenja. Poleg tega je morda treba preučiti razširitev na neciljne živalske vrste, ki bi lahko bile zelo dovzetne za živi cepivni sev. Predloži se ocena števila prenosov z živali na žival, ki bi se lahko zgodili v normalnih pogojih uporabe, in mogočih posledic.

(6)(2)   Razširitev v cepljeni živali

Blato, urin, mleko, jajca, izločki iz nosu in ust ter drugi izločki se preskusijo na prisotnost organizmov, kot je ustrezno. Poleg tega se lahko zahtevajo študije razširitve cepivnega seva v telesu, pri čemer se posebna pozornost posveti predilekcijskim mestom za razmnoževanje organizma. Pri živih cepivih za zoonoze v smislu Direktive 2003/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta, ki se uporabljajo pri živalih za proizvodnjo živil, se pri navedenih študijah upošteva zlasti obstojnost organizma na mestu vbrizgavanja.

(6)(3)   Povečanje virulence

Povečanje ali reverzija virulence se preuči z matično kulturo. Če matična kultura ni na voljo v zadostni količini, se pregleda material z najnižje ravni prenosa, ki se uporablja pri proizvodnji. Uporaba drugega prenosa se utemelji. Začetno cepljenje se izvede po poti uporabe in na način dajanja, pri katerih bi najverjetneje prišlo do povečanja virulence, ki kaže na reverzijo virulence. Pri petih skupinah ciljnih živalih se opravijo zaporedni prenosi, razen če je utemeljeno, da se opravi več prenosov, ali je organizem prej zapustil preskusne živali. Kadar se organizem ne razmnožuje ustrezno, se pri ciljni vrsti opravi najvišje možno število prenosov.

(6)(4)   Biološke lastnosti cepivnega seva

Lahko so potrebni še drugi preskusi za čim natančnejše določanje intrinzičnih bioloških lastnosti cepivnega seva (kot je nevrotropizem).

Pri cepivih, ki vsebujejo žive gensko spremenjene organizme in pri katerih je produkt tujega gena vključen v sev kot strukturna beljakovina, se obravnava tveganje spremembe tropizma ali virulence seva, po potrebi pa se izvedejo posebni preskusi.

(6)(5)   Rekombinacija ali genomska preureditev sevov

Oceni se verjetnost rekombinacije ali genomske preureditve s terenskimi ali drugimi sevi in pripravi razprava o posledicah takih dogodkov.

(7)

Varnost za uporabnike

Ta oddelek vključuje razpravo o učinkih, ugotovljenih v delih IIIb.3A do IIIb.3B, in navedene učinke povezuje z vrsto in obsegom izpostavljenosti ljudi zdravilu, da se lahko oblikujejo ustrezna opozorila za uporabnike in določijo drugi ukrepi za obvladovanje tveganja.

Varnost za uporabnike se obravnava v skladu z ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija.

(8)

Medsebojni vplivi

Če je v povzetku glavnih značilnosti zdravila izjava o združljivosti z drugimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini, se preuči varnost združevanja. Opišejo se vsi drugi znani medsebojni vplivi z drugimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini.

IIIb.3C   Klinična preskušanja

Rezultati predkliničnih študij se dopolnijo s podatki kliničnih preskušanj z uporabo serij, reprezentativnih za proizvodni postopek, opisan v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, razen če je utemeljeno drugače. Varnost in učinkovitost se lahko preučujeta z istimi kliničnimi preskušanji.

IIIb.3D   Ocena tveganja za okolje

(1)

Ocena tveganja za okolje se izvede, da se ocenijo morebitni škodljivi učinki, ki jih ima lahko uporaba zdravila za uporabo v veterinarski medicini na okolje, in določi tveganje teh učinkov. V oceni se navedejo tudi vsi previdnostni ukrepi, ki so morda potrebni za zmanjšanje takega tveganja.

(2)

Ocena zajema dve stopnji. Prva stopnja ocene je vedno obvezna. Podrobnosti ocene se predložijo v skladu s smernicami, ki jih objavi Agencija. Vključujejo morebitno izpostavljenost okolja zdravilu in stopnjo tveganja zaradi tovrstne izpostavljenosti ob upoštevanju zlasti naslednjih vidikov:

(a)

ciljne živalske vrste in predlaganega vzorca uporabe,

(b)

poti uporabe in načina dajanja zdravila, zlasti verjetnega obsega neposrednega prehajanja zdravila v okoljski sistem,

(c)

mogočega izločanja zdravila in njegovih učinkovin iz zdravljenih živalih v okolje ter obstojnosti v teh izločkih,

(d)

odlaganja neuporabljenih ali odpadnih proizvodov.

(3)

Pri živih cepivnih sevih, ki so morda zoonotski, se oceni tveganje za ljudi.

(4)

Kadar sklepne ugotovitve iz prve stopnje nakazujejo, da zdravilo pomeni pomembno morebitno tveganje za okolje, predlagatelj izvede še drugo stopnjo in oceni morebitna tveganja, ki jih zdravilo za uporabo v veterinarski medicini pomeni za okolje. Po potrebi se izvedejo nadaljnje raziskave o vplivih zdravila (na tla, vodo, zrak, vodne sisteme in neciljne organizme).

(5)

Pri cepivih DNK sta posebno varnostno vprašanje morebitno tveganje migracije DNK v gonadna tkiva in morebiten prenos DNK v celice zarodne linije cepljenih samcev in samic ter s tem morebiten prenos na potomstvo. Predlagatelj oceni in predstavi morebitna tveganja, ki bi ji tako imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini lahko pomenilo za zdravje ljudi in okolje (vključno z rastlinami in živalmi). Če se ugotovijo morebitna tveganja, se izvedejo raziskave o vplivu cepiva glede na njegovo uporabo pri hišnih živalih ali živalih za proizvodnjo živil, da se zagotovijo informacije o tem.

IIIb.3E   Ocena, ki se zahteva za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme ali so sestavljena iz njih

(1)

Vlogi za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebuje gensko spremenjene organizme (GSO) ali je sestavljeno iz njih, se priložijo tudi dokumenti, zahtevani v skladu s členom 2 in delom C Direktive 2001/18/ES ter posebnimi smernicami v zvezi z GSO.

(2)

Morebitni škodljivi učinki na zdravje ljudi in okolje, ki se lahko pojavijo ob prenosu genov z GSO na druge organizme ali nastanejo zaradi genskih sprememb, se natančno ocenijo za vsak primer posebej. Namen take ocene tveganja za okolje je ugotoviti in oceniti morebitne neposredne in posredne, takojšnje ali zapoznele škodljive učinke GSO na zdravje ljudi in okolje (vključno z rastlinami in živalmi), izvede pa se v skladu z načeli iz Priloge II k Direktivi 2001/18/ES.

IIIb.3F   Preskusi ostankov, ki se vključijo v predklinične študije

(1)

Pri imunoloških zdravilih za uporabo v veterinarski medicini študija o ostankih običajno ni potrebna.

(2)

Kadar se pri proizvodnji imunoloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini, namenjenih živalim za proizvodnjo živil, uporabijo antibiotiki, adjuvanti, konzervansi ali druge pomožne snovi in/ali so ti vključeni v končno formulacijo, se obravnavata možnost izpostavljenosti potrošnika ostankom v živilih, pridobljenih iz zdravljenih živali, in skladnost z zakonodajo o MRL. Obravnavajo se posledice za varnost potrošnikov, ki izhajajo iz njihove morebitne prisotnosti v končnem zdravilu.

(3)

Pri živih cepivih za dobro raziskane zoonotske bolezni je lahko poleg študij o razširitvi potrebna določitev ostanka organizmov iz cepiva na mestu vbrizgavanja. Po potrebi se preučijo učinki takih ostankov.

(4)

Pripravi se predlog karence za zdravilo, njegova ustreznost pa se obrazloži v povezavi z opravljenimi študijami o ostankih.

IIIb.4    Del 4: Dokumentacija o učinkovitosti (predklinične študije in klinična preskušanja)

IIIb.4A   Splošne zahteve

(1)

Izpolnijo se naslednje splošne zahteve:

(a)

študije o učinkovitosti so v skladu s splošnimi zahtevami iz Evropske farmakopeje. Odstopanja se utemeljijo;

(b)

raziskovalec mora primarni parameter, na katerem temelji določitev učinkovitosti, opredeliti ob načrtovanju študije, pri čemer se ta parameter po dokončanju študije ne spremeni;

(c)

načrtovana statistična analiza se podrobno opiše v protokolih študije;

(d)

izbor antigenov ali cepivnih sevov se utemelji na podlagi epizooloških podatkov;

(e)

preskušanja učinkovitosti, izvedena v laboratoriju, so kontrolirana preskušanja, ki vključujejo nezdravljene kontrolne živali, razen če to ni utemeljeno zaradi dobrobiti živali in se lahko učinkovitost dokaže drugače.

(2)

Na splošno se predklinične študije podprejo s preskušanji, izvedenimi v terenskih pogojih.

Če predklinične študije v celoti podpirajo trditve iz povzetka glavnih značilnosti zdravila, preskušanja, izvedena v terenskih pogojih, niso potrebna.

Rezultati predkliničnih študij se dopolnijo s podatki kliničnih preskušanj z uporabo serij, reprezentativnih za proizvodni postopek, opisan v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, razen če je utemeljeno drugače. Varnost in učinkovitost se lahko preučujeta z istimi kliničnimi preskušanji.

(3)

Vsa preskušanja se opišejo dovolj podrobno, da jih lahko pristojni organi ustrezno ocenijo. Dokaže se veljavnost vseh tehnik, uporabljenih pri preskušanju.

(4)

Poroča se o vseh ugodnih ali neugodnih rezultatih:

(a)

učinkovitost imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini se dokaže za vsako kategorijo ciljne živalske vrste, za katero se priporoča njegova uporaba, in sicer za vsako priporočeno pot uporabe in način dajanja ter ob uporabi predlaganega časovnega razporeda dajanja zdravila. Začetek in trajanje imunosti se določita in podpreta s podatki iz preskušanj, razen če je utemeljeno drugače;

(b)

vpliv pasivno pridobljenih maternalnih protiteles na učinkovitost cepiv, danih živalim pri starosti, pri kateri maternalna imunost še traja, se po potrebi ustrezno oceni;

(c)

dokaže se učinkovitost vsake komponente večvalentega in kombiniranega imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Če je zdravilo priporočeno za dajanje v kombinaciji z drugim zdravilom za uporabo v veterinarski medicini ali istočasno z njim, se učinkovitost združevanja dokaže z ustreznimi študijami. Opišejo se vsi znani medsebojni vplivi z drugimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini;

(d)

kadar koli je zdravilo del sheme cepljenja, ki jo priporoča predlagatelj, se dokaže sprožilni ali poživilni učinek ali kako imunološko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini prispeva k učinkovitosti sheme kot celote;

(e)

odmerek, ki se uporabi, je količina zdravila, ki se priporoča za uporabo, serija, ki se uporabi pri preskušanju učinkovitosti, pa je ena od serij, proizvedenih v skladu s proizvodnim postopkom, opisanim v delu 2 vloge;

(f)

pri diagnostičnih imunoloških zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ki se dajejo živalim, predlagatelj navede, kako je treba razlagati reakcije na zdravilo;

(g)

za cepiva, ki so namenjena razlikovanju med cepljenimi in okuženimi živalmi (markirna cepiva), se predložijo zadostni podatki o diagnostičnih preskusih, kadar je trditev o učinkovitosti podprta z in vitro diagnostičnimi preskusi, da se lahko ustrezno ocenijo trditve o markirnih lastnostih.

IIIb.4B   Predklinične študije

(1)

Učinkovitost se načeloma dokaže v dobro kontroliranih laboratorijskih pogojih s stimulacijo po dajanju imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini ciljni živali v priporočenih pogojih uporabe. Kolikor je mogoče, so pogoji stimulacije podobni naravnim pogojem za okužbo. Predložijo se podatki o stimulacijskem sevu in njegovi pomembnosti.

(2)

Pri živih cepivih se zdravilo, uporabljeno za preskus učinkovitosti, vzame iz serije ali serij z najmanjšim titrom ali potenco. Pri drugih zdravilih se uporabi zdravilo iz serij z najnižjo aktivno vsebnostjo ali potenco, ki se pričakuje ob izteku obdobja veljavnosti, razen če je utemeljeno drugače.

(3)

Po možnosti se opredeli in dokumentira imunski mehanizem (celično/humoralni, lokalno/sistemski imunoglobulinski razredi), ki se sproži po dajanju imunološkega zdravila za uporabo v veterinarski medicini ciljnim živalim po priporočeni poti uporabe.

(4)

Za vse predklinične študije se predložijo:

(a)

povzetek;

(b)

izjava o upoštevanju dobre laboratorijske prakse za predklinične študije, kadar je to ustrezno;

(c)

ime organa, ki je študije izvajal;

(d)

podroben protokol poskusa z opisom uporabljenih metod, naprav in materialov, podatki, kot so živalska vrsta ali pasma, kategorije živali, njihov izvor, identifikacija in številka, razmere, v katerih so bile nastanjene in krmljene (med drugim se navedejo podatek o tem, ali so bile proste določenih patogenih organizmov in/ali brez določenih protiteles, vrsta in količina dodatkov, ki jih je vsebovala krma), odmerek, pot uporabe, časovni razpored dajanja in datumi dajanja zdravila ter opis in utemeljitev uporabljenih statističnih metod;

(e)

za kontrolne živali podatek, ali so prejele placebo ali niso bile zdravljene;

(f)

za zdravljene živali, kadar je to ustrezno, podatek, ali so prejele preskušano zdravilo ali drugo zdravilo, dovoljeno v Uniji;

(g)

vse splošne in posamezne ugotovitve ter ugodni ali neugodni rezultati (s povprečji in standardnimi odstopanji). Podatki se opišejo dovolj podrobno, da se lahko rezultati kritično ocenijo neodvisno od razlage avtorja. Posamezni podatki se predložijo v obliki tabele. Rezultate lahko spremljajo razlage in ilustracije v obliki kopij zapisov, fotomikrografov itd.;

(h)

vrsta, pogostost in trajanje ugotovljenih neželenih učinkov;

(i)

število živali, predčasno izločenih iz študij, ter razlogi za tako izločitev;

(j)

statistična analiza rezultatov, kadar to zahteva program preskušanja, in razlike v podatkih;

(k)

pojav in potek morebitne interkurentne bolezni;

(l)

vsi podatki o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (razen tistih, ki se preskušajo), ki jih je bilo treba dajati med potekom študije;

(m)

vse druge ugotovitve in odstopanja od protokola ter morebiten vpliv na rezultate;

(n)

objektivna razprava o rezultatih, na podlagi katere je mogoče sprejeti sklepe o varnosti in učinkovitosti zdravila.

IIIb.4C   Klinična preskušanja

(1)

Rezultati predkliničnih študij se dopolnijo s podatki terenskih preskušanj z uporabo serij, reprezentativnih za proizvodni postopek, opisan v vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, razen če je utemeljeno drugače. Varnost in učinkovitost se lahko preučujeta z istim terenskim preskušanjem.

(2)

Kadar se učinkovitost s predkliničnimi študijami ne more dokazati, je lahko sprejemljiva tudi samo izvedba terenskih preskušanj.

(3)

Podatki o terenskih preskušanjih so dovolj podrobni, da je mogoča objektivna ocena. Podatki vključujejo:

(a)

povzetek;

(b)

izjavo o upoštevanju dobre klinične prakse;

(c)

ime, naslov, funkcijo in kvalifikacije glavnega raziskovalca;

(d)

kraj in datum dajanja zdravila, identifikacijsko oznako, s katero se lahko ugotovita ime in naslov lastnika živali;

(e)

podatke o protokolu preskušanja z opisom uporabljenih metod, naprav in materialov, podatke o poti uporabe in načinu dajanja, časovnem razporedu dajanja zdravila, odmerku, kategorijah živali, trajanju opazovanja, serološkem odzivu ter drugih raziskavah, izvedenih pri živalih po dajanju zdravila;

(f)

za kontrolne živali podatek, ali so prejele placebo, konkurenčno zdravilo ali niso bile zdravljene;

(g)

identifikacijo zdravljenih in kontrolnih živali (skupinsko ali individualno, kot je ustrezno), ki zajema podatke, kot so vrsta, pasma ali sev, starost, teža, spol, fiziološko stanje;

(h)

kratek opis metode reje in krmljenja z navedbo vrste in količin dodatkov, ki jih je vsebovala krma;

(i)

vse podrobne podatke o ugotovitvah, delovanju in rezultatih (z navedbo povprečij in standardnih odstopanj); kadar so bili preskusi in meritve opravljeni na individualnih živalih, se navedejo individualni podatki;

(j)

statistično analizo rezultatov, kadar to zahteva program preskušanja, in razlike v podatkih;

(k)

vse ugotovitve in ugodne ali neugodne rezultate preskušanj z izčrpnim poročilom o ugotovitvah in rezultatih objektivnih preskusov aktivnosti, ki so potrebni za oceno zdravila; navedejo se uporabljene tehnike in pojasni pomen morebitnih razlik pri rezultatih;

(l)

učinke na proizvodnost živali;

(m)

število živali, predčasno izločenih iz preskušanj, in razloge za tako izločitev;

(n)

vrsto, pogostost in trajanje ugotovljenih neželenih učinkov;

(o)

pojav in potek morebitne interkurentne bolezni;

(p)

vse podatke o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (razen tistih, ki se preskušajo), ki so bila dana živalim pred preskušanim zdravilom ali hkrati z njim ali v obdobju opazovanja; podatke o vseh ugotovljenih medsebojnih vplivih;

(q)

vse druge ugotovitve in odstopanja od protokola ter morebiten vpliv na rezultate;

(r)

objektivno razpravo o rezultatih, na podlagi katere je mogoče sprejeti sklepe o varnosti in učinkovitosti zdravila.

ODDELEK IV

ZAHTEVE ZA POSEBNE VLOGE ZA PRIDOBITEV DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

IV.1   Vloge za generična zdravila za uporabo v veterinarski medicini

IV.1.1

Vloge na podlagi člena 18 (generična zdravila za uporabo v veterinarski medicini) vsebujejo podatke iz delov 1 in 2 oddelka II te priloge. Po potrebi se v skladu s členom 18(7) vključi ocena tveganja za okolje. Poleg tega dokumentacija vsebuje podatke, ki dokazujejo, da ima zdravilo enako kvalitativno in kvantitativno sestavo učinkovin ter enako farmacevtsko obliko kot referenčno zdravilo, ter podatke, ki dokazujejo bioekvivalenco z referenčnim zdravilom, ali utemeljitev, zakaj take študije niso bile izvedene, ter sklic na uveljavljene smernice. Vse peroralne farmacevtske oblike s takojšnjim sproščanjem se štejejo za enake farmacevtske oblike.

Pri bioloških (vključno z imunološkimi) zdravilih za uporabo v veterinarski medicini se standardni generični pristop načeloma ne obravnava kot ustrezen, temveč se uporablja hibridni pristop (glej del IV.2).

IV.1.2

Za generična zdravila za uporabo v veterinarski medicini se v kritičnih izvedenskih poročilih o varnosti in učinkovitosti opišejo zlasti naslednji elementi:

(a)

razlogi za trditev o bioekvivalenci;

(b)

povzetek nečistoč, prisotnih v serijah učinkovin, in nečistoč v končnem zdravilu (ter kadar je to ustrezno, razgradnih produktov, ki nastanejo med shranjevanjem) ter ocena navedenih nečistoč;

(c)

ocena študij o bioekvivalenci ali druge informacije, ki lahko podprejo trditev o bioekvivalenci, v skladu z ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija;

(d)

dodatni podatki za dokaz enakovrednosti glede varnosti in učinkovitosti različnih soli, estrov ali derivatov dovoljene učinkovine;

(e)

pregled ocene varnostnega tveganja za uporabnike z osredotočenostjo na razlike med generičnimi in referenčnimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini (npr. sestava pomožnih snovi);

(f)

pregled ocene tveganja za okolje, kadar je to ustrezno.

IV.1.3

Za generično zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebuje protimikrobno snov, se predložijo informacije o stopnji odpornosti, kot je znana iz bibliografskih podatkov.

IV.1.4

Za generično zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebuje antiparazitsko snov, se predložijo informacije o stopnji odpornosti, kot je znana iz bibliografskih podatkov.

IV.1.5

Za generična zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki se dajejo intramuskularno, subkutano ali transdermalno, se predložijo naslednji dodatni podatki:

(a)

dokaz enake ali različne deplecije ostankov z mesta aplikacije, ki je lahko utemeljen z ustreznimi študijami o depleciji ostankov;

(b)

dokaz o toleranci pri ciljni živali na mestu aplikacije, ki je lahko utemeljen z ustreznimi študijami o toleranci pri ciljnih živalih.

IV.2   Vloge za hibridna zdravila za uporabo v veterinarski medicini

IV.2.1

Vloge na podlagi člena 19 (hibridna zdravila za uporabo v veterinarski medicini) se nanašajo na zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki so podobna referenčnemu zdravilu za uporabo v veterinarski medicini, vendar ne izpolnjujejo pogojev iz opredelitve za generično zdravilo za uporabo v veterinarski medicini.

IV.2.2

Pri takih vlogah se predložijo naslednje informacije:

(a)

vsi podatki iz delov 1 in 2 oddelka II ali III te priloge, kot je ustrezno;

(b)

pri delih 3 in 4 dokumentacije se lahko vloge za hibridna zdravila delno opirajo na rezultate ustreznih študij o varnosti in ostankih, predkliničnih študij in kliničnih preskušanj za že dovoljeno referenčno zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, delno pa na nove podatke. Novi podatki vključujejo oceno varnostnega tveganja za uporabnike in oceno tveganja za okolje v skladu s členom 18(7), če je to ustrezno. Poleg tega se pri ustreznih zdravilih (na primer protimikrobnih zdravilih, antiparazitikih) obravnava tveganje razvoja odpornosti, če je to ustrezno.

IV.2.3

Pri bioloških (vključno z imunološkimi) zdravilih za uporabo v veterinarski medicini se predloži celovit pregled primerljivosti, pri katerem se obravnava kakovost, varnost in učinkovitost.

IV.2.4

Ob sklicevanju na podatke, ki izhajajo iz drugega dovoljenega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, se utemeljita uporaba in relevantnost navedenih podatkov za novo zdravilo.

IV.2.5

Obseg novih podatkov, potrebnih za dokaz varnosti in učinkovitosti, je odvisen od posebnih značilnosti posameznega novega zdravila in tega, kako se razlikuje od referenčnega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ter se določi za vsak primer posebej. Novi predklinični in klinični podatki za novo zdravilo se predložijo za vse vidike, v zvezi s katerimi referenčno zdravilo za uporabo v veterinarski medicini ne zagotavlja ustreznega dokaza.

IV.2.6

Če se izvedejo nove študije za serije referenčnega zdravila za uporabo v veterinarski medicini, dovoljenega v tretji državi, predlagatelj dokaže, da je bilo referenčno zdravilo za uporabo v veterinarski medicini dovoljeno v skladu z zahtevami, ki so enakovredne zahtevam v Uniji, in da sta si zdravili tako zelo podobni, da bi se lahko zamenjali v predkliničnih študijah ali kliničnih preskušanjih.

IV.3   Vloge za kombinirana zdravila za uporabo v veterinarski medicini

IV.3.1

Vloga za zdravilo s fiksno kombinacijo s posameznimi učinkovinami, ki so že bile predmet dovoljenja za promet z zdravilom za uporabo v veterinarski medicini v EGP, se predloži v skladu s členom 20.

Vloga za zdravilo s fiksno kombinacijo, ki vsebuje vsaj eno novo učinkovino, ki še ni bila dovoljena za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini v EGP, se predloži v skladu s členom 8.

IV.3.2

Pri vlogah, predloženih v skladu s členom 20, se predloži celotna dokumentacija, ki vključuje dele 1, 2, 3 in 4.

IV.3.3

Za kombinacijo učinkovin se predloži trdna znanstvena utemeljitev na podlagi veljavnih terapevtskih načel, vključno s kliničnimi podatki, ki dokazuje potrebo po vseh učinkovinah in njihov prispevek v času zdravljenja.

IV.3.4

Na splošno se predložijo vsi podatki o varnosti in učinkovitosti zdravila s fiksno kombinacijo, podatki o varnosti in učinkovitosti posamezne učinkovine same pa niso potrebni, razen za pojasnitev njihovih individualnih farmakoloških lastnosti.

IV.3.5

Če so predlagatelju na voljo dovolj podrobni podatki o varnosti in učinkovitosti posamezne znane učinkovine, se lahko predložijo navedeni podatki, da se tako zaobide potreba po nekaterih študijah, ki se nanašajo na fiksno kombinacijo, ali prispevajo ustrezne informacije. V tem primeru se preučijo tudi mogoči medsebojni vplivi med učinkovinami.

IV.3.6

Za zdravilo s fiksno kombinacijo se izvedejo ocena varnosti za uporabnike, ocena tveganja za okolje, študije o depleciji ostankov in klinične študije.

IV.3.7

Razen če je izpustitev utemeljena, se predloži študija o varnosti za ciljne živali s končno formulacijo.

IV.4   Vloge na podlagi informirane privolitve

IV.4.1

Vloge na podlagi člena 21 se nanašajo na zdravila z enako sestavo, farmacevtsko obliko in proizvodnim postopkom (vključno s surovinami in vhodnimi snovmi, parametri postopka in mesti proizvodnje) kot pri že dovoljenih zdravilih za uporabo v veterinarski medicini.

IV.4.2

Dokumentacija za take vloge vključuje le podatke za dela 1A in 1B, kot je opisano v Prilogi I (točke 1 do 6.4), če je imetnik dovoljenja za promet z že dovoljenim zdravilom za uporabo v veterinarski medicini dal predlagatelju pisno privolitev, da se lahko sklicuje na vsebino delov 1C, 2, 3 in 4 dokumentacije navedenega zdravila. V takem primeru ni treba predložiti kritičnih izvedenskih poročil o kakovosti, varnosti in učinkovitosti. Predlagatelj vlogi priloži dokaz o pisni privolitvi.

IV.5   Vloge na podlagi bibliografskih podatkov

IV.5.1

Za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, pri katerih je uporaba učinkovin dobro uveljavljena v veterinarski medicini v skladu s členom 22, in sicer ob priznani učinkovitosti in sprejemljivi ravni varnosti, se uporabljajo naslednja posebna pravila.

IV.5.2

Predloži se celotna dokumentacija (ki vključuje dele 1, 2, 3 in 4). Predlagatelj predloži dela 1 in 2, kot je opisano v tej prilogi. Za obravnavo varnosti in učinkovitosti se pri delih 3 in 4 predložijo podrobna znanstvena bibliografija in informacije, ki dokazujejo ustrezne povezave med bibliografskimi sklici in zdravilom za uporabo v veterinarski medicini. Bibliografske podatke je morda treba dopolniti s posebno dokumentacijo za zdravilo, na primer z ocenami varnostnega tveganja za uporabnike in okolje ali podatki iz študije o ostankih, da se utemelji morebitna predlagana karenca.

IV.5.3

Da se dokaže dobro uveljavljena uporaba v veterinarski medicini, se uporabljajo se posebna pravila iz dela IV.5.3.1 do IV.5.3.12.

IV.5.3.1

Za dokaz, da je uporaba sestavin zdravil za uporabo v veterinarski medicini dobro uveljavljena v veterinarski medicini, se upoštevajo naslednji dejavniki:

(a)

obdobje, v katerem se je učinkovina redno uporabljala pri ciljni vrsti po predlagani poti uporabe in režimu odmerjanja;

(b)

kvantitativni vidiki uporabe učinkovin ob upoštevanju obsega, v katerem se snovi uporabljajo ali so se uporabljale v praksi, in obseg uporabe z geografskega vidika;

(c)

stopnja znanstvenega zanimanja za uporabo učinkovin (ki se odraža v objavljeni znanstveni literaturi);

(d)

skladnost znanstvenih ocen.

IV.5.3.2

Za ugotavljanje dobro uveljavljene uporabe različnih učinkovin so morda potrebna različna obdobja. Obdobje, potrebno za ugotavljanje, ali je uporaba sestavine zdravila v veterinarski medicini dobro uveljavljena v veterinarski medicini, ni krajše od 10 let od prve sistematične in dokumentirane uporabe navedene učinkovine kot zdravila za uporabo v veterinarski medicini v Uniji.

IV.5.3.3

Uporaba v veterinarski medicini ne pomeni izključno uporabe kot dovoljeno zdravilo za uporabo v veterinarski medicini. Dobro uveljavljena uporaba v veterinarski medicini se nanaša na uporabo za poseben terapevtski namen pri ciljni vrsti.

IV.5.3.4

Če je snov, katere uporaba je dobro uveljavljena v veterinarski medicini, predlagana za popolnoma nove terapevtske indikacije, se ni mogoče zgolj sklicevati na dobro uveljavljeno uporabo v veterinarski medicini. Predložijo se dodatni podatki o novi terapevtski indikaciji ter ustrezni preskusi varnosti in ostankov ter predklinični in klinični podatki, pri čemer v takem primeru vloge na podlagi člena 21 niso mogoče.

IV.5.3.5

Objavljena dokumentacija, ki jo predloži predlagatelj, je prosto dostopna javnosti in jo objavi ugleden vir ter je po možnosti strokovno pregledana.

IV.5.3.6

Dokumentacija vsebuje dovolj podrobne podatke, da omogoča neodvisno oceno.

IV.5.3.7

Dokumentacija vključuje vse vidike ocene varnosti in/ali učinkovitosti zdravila za predlagano indikacijo pri ciljni vrsti pri predlagani poti uporabe in režimu odmerjanja. Vključuje pregled ustrezne literature ali se nanaša nanj, pri čemer se upoštevajo študije pred in po dajanju v promet ter objavljena znanstvena literatura o izkušnjah v obliki epidemioloških študij in zlasti primerjalnih epidemioloških študij.

IV.5.3.8

Sporoči se vsa dokumentacija, tako ugodna kot neugodna. Glede določb o dobro uveljavljeni uporabi v veterinarski medicini je treba pojasniti zlasti, da se lahko poleg podatkov o preskusih in preskušanjih kot veljaven dokaz o varnosti in učinkovitosti zdravila uporabi bibliografski sklic na druge vire dokazov (študije po dajanju v promet, epidemiološke študije itd.), če predlagatelj uporabo navedenih virov dokazov zadovoljivo pojasni in utemelji.

IV.5.3.9

Ni mogoče šteti, da javna poročila o ocenah ali povzetki informacij javnega značaja zagotavljajo zadostne informacije, z izjemo poročila o oceni, ki ga objavi Agencija po oceni vloge za določitev mejnih vrednosti ostankov in ki se lahko uporabi na ustrezen način kot literatura, zlasti za preskuse varnosti.

IV.5.3.10

Posebna pozornost se nameni morebitnim manjkajočim informacijam, pri čemer se predloži utemeljitev, zakaj je prikaz sprejemljive stopnje varnosti in/ali učinkovitosti mogoče podpreti, čeprav nekatere informacije manjkajo.

IV.5.3.11

V kritičnih izvedenskih poročilih o varnosti in učinkovitosti se obrazloži pomembnost vseh predloženih podatkov o zdravilu, ki se nanašajo na drugo zdravilo in ne na zdravilo, namenjeno za dajanje v promet. Presodi se, ali se lahko zdravilo, preučeno v bibliografiji, kljub razlikam zadovoljivo ali znanstveno poveže z zdravilom, za katero je že bila predložena vloga za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom.

IV.5.3.12

Zlasti so pomembne izkušnje po dajanju v promet v zvezi z drugimi zdravili, ki vsebujejo enake sestavine, zato vlagatelji to še posebej poudarijo.

IV.6   Vloge za omejene trge

IV.6.1

Dovoljenje za promet z zdravilom se lahko za omejen trg ob odsotnosti celovitih podatkov o varnosti in/ali učinkovitosti odobri, kadar v skladu s členom 23 predlagatelj dokaže, da je zdravilo namenjeno uporabi na omejenem trgu in da je korist zaradi razpoložljivosti novega zdravila večja od tveganja, povezanega z izpustitvijo nekaterih podatkov o varnosti in učinkovitosti, ki so zahtevani v tej prilogi.

IV.6.2

Predlagatelj pri takih vlogah predloži dela 1 in 2, kot je opisano v tej prilogi.

IV.6.3

Pri delih 3 in 4 se lahko nekateri podatki o varnosti ali učinkovitosti, zahtevani v tej prilogi, izpustijo. Kar zadeva obseg podatkov o varnosti in učinkovitosti, ki se lahko izpustijo, se upoštevajo ustrezne smernice, ki jih objavi Agencija.

IV.7   Vloge v izjemnih okoliščinah

IV.7.1

V izjemnih okoliščinah v zvezi z zdravjem živali ali javnim zdravjem se lahko za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini odobri dovoljenje za promet z zdravilom v skladu s členom 25, pri čemer veljajo nekatere posebne obveznosti, pogoji in/ali omejitve.

IV.7.2

Predlagatelj pri takih vlogah predloži del 1, kot je opisano v tej prilogi, in utemeljitev, zakaj je korist zaradi takojšnje razpoložljivosti zadevnega zdravila za uporabo v veterinarski medicini na trgu večja od tveganja, povezanega z dejstvom, da ni bila zagotovljena nekatera dokumentacija o kakovosti, varnosti ali učinkovitosti.

IV.7.3

Pri delih 2, 3 in 4 se lahko izpustijo nekateri podatki o kakovosti, varnosti ali učinkovitosti, zahtevani v tej prilogi, če predlagatelj utemelji, da navedenih podatkov ob predložitvi ni mogoče zagotoviti. Za opredelitev bistvenih zahtev za vse take vloge se upoštevajo ustrezne smernice, ki jih objavi Agencija.

IV.7.4

Kot del pogojev za izdajo dovoljenja za promet z zdravilom se lahko zahtevajo študije po izdaji dovoljenja, ki se načrtujejo, izvedejo, analizirajo in predstavijo v skladu s splošnimi načeli za preskuse kakovosti, varnosti in učinkovitosti iz te priloge ter ustreznimi smernicami, kot je ustrezno glede na vprašanje, ki se obravnava v študiji.

ODDELEK V

ZAHTEVE ZA VLOGE ZA PRIDOBITEV DOVOLJENJA ZA PROMET ZA DOLOČENA ZDRAVILA ZA UPORABO V VETERINARSKI MEDICINI

V tem oddelku so določene posebne zahteve za zdravila za uporabo v veterinarski medicini glede na naravo učinkovin, ki jih vsebujejo.

V.1   Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije

V.1.1   Splošne zahteve

V.1.1.1

Odvisno od učinkovine in načina delovanja bi lahko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije spadalo v eno od treh kategorij zdravil:

(a)

zdravila za uporabo v veterinarski medicini, razen bioloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini,

(b)

zdravila za uporabo v veterinarski medicini, razen imunoloških zdravil za uporabo v veterinarski medicini,

(c)

imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini.

V.1.1.2

Na splošno vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije, kot je opredeljeno v členu 4(43), izpolnjujejo oblikovne in podatkovne zahteve iz oddelka II ali III te priloge, odvisno od tega, kako je kategorizirana nova terapija. Običajno se predloži celotna dokumentacija, ki vsebuje dele 1, 2, 3 in 4, v skladu z zahtevami iz oddelka II ali III in vsemi ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija. Kadar je to utemeljeno, so možna odstopanja od zahtev iz te priloge. Kadar je ustrezno in ob upoštevanju posebnosti zdravil za nove terapije so lahko ustrezne dodatne zahteve za določene vrste zdravil.

V.1.1.3

Proizvodni postopki za zdravila za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije so v skladu z načeli dobre proizvodne prakse, ki so po potrebi prilagojena, da se upošteva posebna narava navedenih zdravil. Pripravijo se posebne smernice za zdravila za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije, da se ustrezno upošteva posebna narava njihovega proizvodnega postopka.

V.1.1.4

Glede na posebno naravo zdravila za nove terapije je lahko uporaba zdravila morebitno povezana s posebnimi tveganji. Navedena tveganja se ugotavljajo z metodologijo določanja profila tveganja za opredelitev tveganj, povezanih s specifičnim zdravilom, in dejavnikov tveganja, ki prispevajo k navedenim tveganjem. V tem okviru bi bila tveganja vsi morebitni neugodni učinki, ki se lahko pripišejo uporabi zdravila za nove terapije ter ki so problematični za ciljno populacijo in/ali uporabnike, potrošnike in/ali okolje. Analiza tveganja lahko zajema razvoj v celoti. Med dejavniki tveganja, ki se lahko obravnavajo, so izvor vhodne snovi (celice itd.), način delovanja v živali (proliferacija, sprožitev imunskega odziva, obstojnost v telesu itd.), stopnja celične manipulacije (npr. proizvodni postopek), kombinacija učinkovine z bioaktivnimi molekulami ali strukturnimi materiali, obseg sposobnosti uporabljenih virusov ali mikroorganizmov za razmnoževanje in vivo, stopnja vključevanja zaporedij nukleinskih kislin ali genov v genom, dolgotrajna funkcionalnost, tveganje za rakotvornost, neciljni učinki ter način dajanja ali uporabe.

V.1.1.5

Na podlagi ocene informacij o ugotovljenih tveganjih in dejavnikih tveganja se določi specifičen profil vsakega posameznega tveganja, povezanega s specifičnim zdravilom, ki se lahko uporabi za opredelitev in utemeljitev, kako predloženi sklop podatkov daje potrebna zagotovila glede kakovosti, varnosti in učinkovitosti ter ustrezno podpira vlogo za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, zlasti glede tistih vidikov zdravil za nove terapije, ki presegajo trenutno znanje.

V.1.1.6

Za odpravo vrzeli v podatkih ali negotovosti ob izdaji dovoljenja za zdravilo se lahko za vsak primer posebej preuči izvajanje ukrepov ali študij po izdaji dovoljenja. Da bi se odkrili zgodnji ali zapozneli znaki neželenih učinkov, da preprečile klinične posledice takih učinkov, zagotovilo pravočasno zdravljenje ter pridobile informacije o dolgoročni varnosti in učinkovitosti zdravil za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije, se v načrtu obvladovanja tveganj podrobno opredelijo ukrepi, predvideni za zagotovitev takega nadaljnjega spremljanja.

V.1.1.7

Pri vsakem zdravilu za nove terapije, zlasti pri tistih, ki se štejejo za nastajajoče področje veterinarske medicine, je priporočeno pravočasno posvetovanje z Agencijo pred predložitvijo dokumentacije vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, da se zdravilo razvrsti, določi ustrezna struktura dokumentacije in prejmejo ustrezne informacije o dodatnem naboru podatkov, ki je morda potreben za podpiranje kakovosti, varnosti in učinkovitosti.

V.1.2   Zahteve glede kakovosti

V.1.2.1

Na splošno se predložijo opis sestave ter podatki o načinu proizvodnje, konsistentnosti proizvodnje, kontrolah vhodnih snovi, kontrolah med proizvodnim postopkom, preskušanju končnega zdravila, vključno z izvedbo preskusa aktivnosti ali določitvijo količine učinkovine, in podatki o stabilnosti.

V.1.2.2

Podatkovne zahteve za proizvodnjo in preskušanje zdravil za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije, ki so biološkega izvora in razvrščena kot biološka zdravila ali imunološka zdravila, so na splošno v skladu s podatkovnimi zahtevami za biološka ali imunološka zdravila (kot je opisano v oddelku III te priloge), vključno s potrebo po ustreznem preskusu potence. V nekaterih primerih se lahko uporabljajo dodatne zahteve, na primer pri celicah in vektorskih genskih konstruktih.

V.1.2.3

Pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije, konstruiranih s kemično sintezo, se na splošno uporabljajo podatkovne zahteve, ki veljajo za zdravila za uporabo v veterinarski medicini, razen za biološka zdravila (kot je opisano v oddelku II te priloge). V nekaterih primerih se lahko uporabljajo dodatne zahteve, na primer ustrezen preskus potence.

V.1.3   Zahteve glede varnosti

V.1.3.1

Odvisno od narave zdravila in njegove predvidene uporabe bi bili lahko pomembni nadaljnji podatki za oceno varnosti za ciljne živali, uporabnike, potrošnike ali okolje, kot je v vsakem posameznem primeru določeno z analizo tveganja.

V.1.3.2

Kadar bi lahko zdravljena žival sama postala gensko spremenjeni organizem, se upoštevajo zahteve iz Direktive 2001/18/ES. Čeprav se Direktiva 2001/18/ES uporablja za končna zdravila, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme, ostaja najboljši tehnični vodnik, ki je trenutno na voljo za navedbo potrebnih podatkov. Eno od glavnih vprašanj je zlasti stopnja vključitve DNK v zarodne celice (in s tem njenega prenosa na potomstvo) ali morebitni prenos gensko spremenjenih celic na potomstvo. Treba je tudi opozoriti, da ta problem ni popolnoma enak, kar zadeva hišne živali in živali za proizvodnjo živil (uživanje proizvodov, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme, pri ljudeh).

V.1.3.3

Za snovi, predvidene za vključitev v genom ali urejanje genoma, se izvedejo ustrezni preskusi za oceno tveganja neciljnih sprememb in/ali insercijske mutageneze.

V.1.4   Zahteve glede učinkovitosti

V.1.4.1

Zahteve glede podatkov o učinkovitosti se razlikujejo predvsem glede na predvidene indikacije za uporabo pri ciljni vrsti. Za zdravilo za uporabo v veterinarski medicini za nove terapije se lahko uporabljajo zahteve glede učinkovitosti iz oddelka II ali III, odvisno od kategorizacije zdravila za nove terapije in predvidene uporabe pri ciljni vrsti.

V.1.4.2

Navedene indikacije se podprejo z ustreznimi podatki pri ciljni vrsti.

V.1.5   Posebne podatkovne zahteve za določene vrste zdravil za nove terapije

V.1.5.1   Načela

V.1.5.1.1

Ob upoštevanju posebnosti zdravil za nove terapije so lahko poleg standardnih zahtev za ocenjevanje kakovosti, varnosti in učinkovitosti ustrezne še posebne zahteve.

V.1.5.1.2

V naslednjih oddelkih so poudarjene posebne zahteve, ki se upoštevajo pri določeni vrsti zdravil za nove terapije. Navedene posebne zahteve za določeno vrsto zdravila za nove terapije so neizčrpen seznam zahtev, ki jih je morda treba prilagoditi zadevnemu specifičnemu zdravilu za vsak primer posebej in na podlagi analize tveganj.

V.1.5.1.3

V vseh primerih in zlasti pri novih terapijah, ki se štejejo za nastajajoče področje veterinarske medicine, bodo morali predlagatelji upoštevati najnovejše stanje znanja na področju veterinarske medicine in znanstvene smernice, ki jih objavita Agencija in Komisija, v skladu z oddelkom I te priloge.

V.1.5.2   Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za gensko terapijo

V.1.5.2.1

Zdravila za gensko terapijo so biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo učinkovino, ki vsebuje rekombinantno nukleinsko kislino ali je sestavljeno iz nje, in se uporabljajo za živali oziroma se dajejo živalim za urejanje, popravljanje, nadomeščanje, dodajanje ali izbris genskega zaporedja. Njihov terapevtski, preventivni ali diagnostični učinek je neposredno povezan z zaporedjem rekombinantnih nukleinskih kislin, ki ga vsebujejo, ali produktom izražanja genov tega zaporedja.

V.1.5.2.2

Poleg podatkovnih zahtev iz oddelka II ali III se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

predložijo se informacije o vseh vhodnih snoveh, ki se uporabljajo pri proizvodnji učinkovine, vključno s proizvodi, ki so potrebni za gensko spremembo celic, kakor je ustrezno, ter za nadaljnje gojenje in shranjevanje gensko spremenjenih celic, pri čemer se upošteva, da se čiščenje morda ni izvedlo;

(b)

za zdravila, ki vsebujejo mikroorganizem ali virus, se navedejo podatki o genski spremembi, analizi zaporedja, atenuaciji virulence, tropizmu za specifične vrste tkiv in celic, odvisnosti celičnega ciklusa od mikroorganizma ali virusa, patogenosti in lastnostih starševskega seva;

(c)

v ustreznih oddelkih dokumentacije se opišejo nečistoče, povezane s postopkom in zdravilom, ter zlasti virusni kontaminanti, sposobni za razmnoževanje, če vektor ni sposoben za razmnoževanje;

(d)

pri plazmidih se med celotnim rokom uporabnosti zdravila določa količina različnih oblik plazmidov;

(e)

pri gensko spremenjenih celicah se preskušajo lastnosti celic pred gensko spremembo in po njej ter pred vsakim nadaljnjim postopkom zamrzovanja/shranjevanja in po njem. Poleg posebnih zahtev za zdravila za gensko terapijo se za gensko spremenjene celice uporabljajo zahteve glede kakovosti zdravil za celično terapijo in izdelkov tkivnega inženirstva;

(f)

obravnavati je treba neciljne insercije (ki povzročajo na primer tumorje/raka, metabolične motnje) ter insercijsko mutagenezo in genotoksičnost (insercija genskih elementov in izražanje beljakovin, ki lahko spremenijo DNK, kot mediatorjev genotoksičnih stranskih učinkov) pri ciljni vrsti;

(g)

predložijo se študije o prenosu zarodne linije, razen če je utemeljeno drugače.

V.1.5.3   Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za regenerativno medicino, tkivno inženirstvo in celično terapijo

V.1.5.3.1

Za regenerativna zdravila se šteje, da zajemajo široko področje zdravil in terapij, katerih splošni namen je ponovna vzpostavitev funkcij. Navedena zdravila vključujejo terapije na celični podlagi, v katere so vključeni izdelki tkivnega inženirstva.

V.1.5.3.2

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini za celično terapijo so biološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki vsebujejo celice ali tkiva ali so sestavljena iz celic ali tkiv, pri katerih je bila izvedena znatna manipulacija njihove narave ali funkcije, tako da so bile spremenjene biološke značilnosti, fiziološke funkcije ali strukturne lastnosti, pomembne za predvideno klinično uporabo, ali celic ali tkiv, ki niso namenjeni uporabi za iste bistvene funkcije pri prejemniku in darovalcu. Predstavljena so kot zdravila, ki imajo lastnosti za živali, se uporabljajo zanje ali se jim dajejo za zdravljenje, preprečevanje ali diagnosticiranje bolezni s farmakološkim, imunološkim ali metaboličnim delovanjem celic ali tkiv ali za regeneracijo, popravilo ali nadomestitev tkiva.

V.1.5.3.3

Poleg podatkovnih zahtev iz oddelka II ali III se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

predložijo se zbirne informacije o nabavi in preskušanju tkiva in celic živali, ki se uporabijo kot vhodne snovi. Če se kot vhodne snovi uporabijo nezdrave celice ali tkiva, se njihova uporaba utemelji;

(b)

morebitna variabilnost, vnesena prek živalskih tkiv in celic, se obravnava kot del potrditve postopka proizvodnje, karakterizacije učinkovine in končnega zdravila, razvoja analiz, določanja specifikacij in stabilnosti;

(c)

za gensko spreminjanje celic se uporabljajo posebne tehnične zahteve za zdravila za gensko terapijo;

(d)

predložijo se ustrezne informacije o karakterizaciji celične populacije ali mešanice celic v smislu identitete, čistosti (npr. naključnih snovi in celičnih kontaminantov), sposobnosti preživetja, potence, kariologije, tumorogenosti in primernosti za predvideno uporabo v medicini. Dokaže se genska stabilnost celic;

(e)

preučijo se vpliv in medsebojni vplivi komponent, za katere je mogoče, da se pri njih pojavi medsebojni vpliv z učinkovino (neposredno ali zaradi razgradnje ali metabolizma);

(f)

kadar je tridimenzionalna struktura del predvidene funkcije, so stopnja diferenciacije, strukturna in funkcijska organizacija celic, ter kadar je to ustrezno, pripravljen zunajcelični matriks del karakterizacije navedenih izdelkov na podlagi celic.

V.1.5.4   Zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, posebej zasnovano za bakteriofagno terapijo

V.1.5.4.1

Bakteriofagi so virusi, ki so pri proliferaciji odvisni od bakterijskih gostiteljev in ki delujejo zelo specifično na nekatere bakterijske seve. Bakteriofagna terapija se lahko na primer uporablja kot alternativa antibiotikom. Bakteriofagi so na splošno sestavljeni iz genoma, ki je sestavljen iz enojne ali dvojne vijačnice DNK ali RNK, obdane z beljakovinsko kapsido. Zaradi raznovrstnosti predvidenih ciljev za zdravljenje in specifičnosti bakteriofagov bo treba izbrati primeren bakteriofagni sev za bakterijski sev, ki povzroča bolezen, za vsak primer posebej za posamezne izbruhe bolezni.

V.1.5.4.2

Kakovost in količina bakteriofagov, ki se uporabijo v končnem zdravilu, se običajno spreminjata. Zato kvalitativna in kvantitativna sestava bakteriofagov običajno ne bo fiksna, saj je treba bakteriofage stalno prilagajati. Glede na to je treba vzpostaviti in vzdrževati zalogo izvornih bakteriofagnih sevov (primerljivo z uporabo več sevov).

V.1.5.4.3

Bakteriofagi in gostiteljske bakterije/osnovne celične banke za proizvodnjo se po možnosti pridobivajo na podlagi sistema matične kulture. Predloži se potrdilo, da je uporabljeni bakteriofag litičen.

V.1.5.4.4

Odsotnost rezistenčnih genov in genov, ki kodirajo dejavnike virulence, se prikaže za vse matične kulture.

V.1.5.4.5

Indikacija je za preventivno, metafilaktično in/ali terapevtsko zdravljenje ene ali več specifičnih infekcij ali infekcijskih bolezni. Učinkovitost zdravljenja je povezana z litično aktivnostjo bakteriofagov, ki jim omogoča baktericidno delovanje s specifičnostjo za zadevni bakterijski sev.

V.1.5.4.6

Za gensko spremenjene bakteriofage se opiše genska sprememba.

V.1.5.5   Zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, izdelano z nanotehnologijami

V.1.5.5.1

Nanotehnologije se razumejo predvsem kot tehnologija za ustvarjanje prenašalcev kemično sintetiziranih snovi, lahko pa gre tudi za prenašalce bioloških snovi. Uporaba nanodelcev je lahko način za nadzor dovajanja snovi z nizko topnostjo ali toksičnih spojin.

V.1.5.5.2

‚Nanotehnologija‘ ustreza zasnovi, karakterizaciji in proizvodnji nanomaterialov z nadzorovanjem oblike in velikosti v nanovelikosti (do približno 100 nm).

V.1.5.5.3

Šteje se, da imajo ‚nanodelci‘ dve ali več dimenzij v nanovelikosti.

V.1.5.5.4

Na veterinarskem področju so nanodelci za sistem dovajanja zdravila pomembni kot ‚zdravila, izdelana z nanotehnologijami‘: nanodelci so konjugirani s snovmi, da se spremenijo njihove farmakokinetične in/ali farmakodinamične lastnosti. Zdravila mRNK pa so zajeta v sistemih dovajanja na ravni nanodelcev.

V.1.5.5.5

Poleg podatkovnih zahtev glede kakovosti iz oddelka II ali III se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

določi se porazdelitev delcev glede na velikost;

(b)

uporabi se primeren preskus in vitro za njihovo funkcijo in mogočo sposobnost dovajanja (če se uporabljajo kot sistem dovajanja zdravila).

V.1.5.5.6

Kar zadeva varnost, je lahko vrsta nevarnosti, ki nastanejo zaradi uporabe nanodelcev za dovajanje zdravil, zunaj okvira konvencionalnih nevarnosti, ki jih pomenijo kemikalije v klasičnih matricah za dovajanje. Zato se v zvezi z varnostjo obravnavajo naslednji vidiki:

(a)

Nanodelci za dovajanje zdravila bi lahko vplivali na toksičnost zdravila. Toksičnost učinkovine je bistvena za zdravilo, vendar se obravnava tudi toksičnost nanodelcev za dovajanje zdravila, saj lahko povzročijo posebna tveganja (aglomerati, citotoksičnost), prenašajo nečistoče z adsorpcijo, ustvarijo strupene snovi z razgradnjo ali raztopitvijo ali preidejo skozi fiziološko pregrado (hematoencefalne, fetalno-placentarne, celične in jedrne membrane itd.). V tem okviru:

(i)

kadar nanodelci za dovajanje zdravila prodrejo skozi fiziološko pregrado, se preuči njihov vpliv na zadevne organe;

(ii)

preuči se vpliv aglomeratov v različnih ciljnih organih, zlasti tveganje embolije v manjših krvnih žilah;

(iii)

varnostna vprašanja glede nanodelcev za dovajanje zdravila so lahko povezana s kumulativnim učinkom, profilom razgradnje ali obstojnostjo v telesu z negativnimi učinki na funkcije ciljnih organov;

(iv)

varnostna vprašanja se lahko zaznajo tudi na celični ravni. Celice morda niso vedno sposobne odstraniti nanodelcev, ki preidejo skozi celično membrano, kar povzroči citotoksičnost, zlasti s sprožitvijo oksidativnega stresa. S toksikološkimi analizami, ki se izvedejo, je mogoče oceniti to citotoksičnost in povezane vidike, kot sta nastajanje strupenih prostih radikalov in biopersistenca.

(b)

Toksikološki profili učinkovin v nanodelcih za dovajanje zdravila se lahko razlikujejo, saj se lahko različno razporedijo po različnih notranjih organih (različna topnost v bioloških matricah) ali pa nepričakovano prodrejo skozi različne biološke pregrade v telesu, kot je možganska pregrada.

(c)

Kadar se učinkovine dovajajo z nanodelci, se lahko stranski učinki, povezani z učinkovinami, povečajo.

(d)

Za nanozdravila so bile že ugotovljene težave z imunsko varnostjo, kot so imunotoksičnost (neposredna škoda za imunske celice), imunostimulacija, imunosupresija in imunomodulacija (kot so aktivacija komplementa, vnetje, aktivacija prirojene ali adaptivne imunosti).

(e)

Preuči se sposobnost nanodelcev, da povzročijo vnetne ali alergijske reakcije. Sposobnost, da prodrejo v krvni obtok in sprožijo vnetne reakcije, lahko povzroči diseminirano intravaskularno koagulacijo ali fibrinolizo z nadaljnjimi posledicami, kot je tromboza. Zato se preveri hemokompatibilnost nanodelcev.

V.1.5.6   Zdravila za terapijo z negativno usmerjeno RNK in terapijo z RNK-interferenco

V.1.5.6.1

Zdravila za terapijo z negativno usmerjeno RNK in terapijo z interferenco se lahko izdelajo s sintezo ali rekombinantnimi tehnikami.

V.1.5.6.2

Negativno usmerjena RNK je enoverižna RNK, ki je komplementarna beljakovini, ki kodira informacijsko RNK, s katero hibridizira in s tem blokira njeno translacijo v beljakovino.

V.1.5.6.3

RNK-interferenca je biološki proces, v katerem molekule RNK inhibirajo izražanje ali translacijo genov z nevtralizacijo ciljnih molekul mRNK.

V.1.5.6.4

Poleg podatkovnih zahtev iz oddelka II ali III se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

določiti je treba minimalni obseg segmentov RNK na volumen kot del kontrolnih preskusov končnega zdravila in potrditi, da segmenti RNK predstavljajo pravilno zaporedje;

(b)

za nekatera zdravila za terapijo z negativno usmerjeno RNK, ki spadajo v oddelek II te priloge, je lahko potreben biološki preskus potence za njihov preskus sproščanja;

(c)

študije o stabilnosti vključujejo preskus za spremljanje stopnje razgradnje segmentov RNK skozi čas;

(d)

pri zdravilih za terapijo z negativno usmerjeno RNK se obravnavajo mogoči škodljivi učinki ciljne ali neciljne vezave ter mogoči škodljivi učinki, ki niso posledica negativno usmerjene RNK, na primer zaradi akumulacije, vnetnih odzivov in aptamerne vezave;

(e)

pri zdravilih za terapijo z RNK-interferenco se obravnavajo morebitni škodljivi učinki neciljne interference (zaradi pozitivno usmerjene verige RNK-interference) ter možnost prodora skozi krvno-možgansko pregrado in povzročitve motenj osrednjega živčnega sistema;

(f)

pri zdravilih za terapijo z negativno usmerjeno RNK in terapijo z RNK-interferenco, namenjenih za gensko terapijo, se upoštevajo zahteve za zdravila za uporabo v veterinarski medicini za gensko terapijo.

V.2   Glavni dosje o antigenu cepiva

Koncept glavnega dosjeja o antigenu cepiva se uvede za določena imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini in z odstopanjem od dela 2 oddelka IIIb.

V.2.1

Načela

V.2.1.1

V tej prilogi glavni dosje o antigenu cepiva pomeni samostojen del dokumentacije vloge za pridobitev dovoljenja za promet za cepivo, ki vsebuje vse pomembne informacije o kakovosti vsake posamezne učinkovine, ki je del zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Samostojni del je lahko skupen enemu ali več monovalentnim in/ali kombiniranim cepivom, ki jih predlaga isti predlagatelj ali imetnik dovoljenja za promet.

V.2.1.2

Uporaba glavnega dosjeja o antigenu cepiva ni obvezna. Pri kombiniranih cepivih se navedejo antigeni cepiva, ki se vključijo v glavni dosje o antigenu cepiva, pri čemer se za vsakega od njih zahteva ločen glavni dosje o antigenu cepiva.

V.2.1.3

Predložitev in odobritev glavnega dosjeja o antigenu cepiva je v skladu z zadevnimi smernicami, ki jih objavi Agencija.

V.2.2

Vsebina

Glavni dosje o antigenu cepiva vsebuje informacije iz delov V.2.2.1 do V.2.3.3, vzete iz zadevnih oddelkov dela 1 (Povzetek dokumentacije) in dela 2 (Dokumentacija o kakovosti), kot je določeno v oddelku IIIb te priloge:

V.2.2.1

Povzetek dokumentacije (del 1)

Navedeta se ime in naslov proizvajalcev in obratov, vključenih v različne stopnje proizvodnje in nadzora učinkovine, ter priložijo kopije ustreznih dovoljenj za proizvodnjo zdravil.

V.2.2.2

Kvalitativni in kvantitativni podatki o sestavinah (del 2.A)

Polno in točno ime učinkovine (npr. virusnega ali bakterijskega seva, antigena) se navede enako kot pri vsakem končnem zdravilu. Predložijo se informacije o razvoju zdravila, pomembne za učinkovino.

V.2.2.3

Opis načina proizvodnje (del 2.B)

Predloži se opis načina proizvodnje za učinkovino, vključno s potrditvijo ključnih stopenj proizvodnje, in če je to ustrezno, utemeljitvijo morebitnega predlaganega vmesnega shranjevanja. Za inaktivirana cepiva se predložijo podatki, pomembni za inaktivacijo učinkovine, vključno s potrditvijo postopka inaktivacije.

V.2.2.4

Proizvodnja in kontrola vhodnih snovi (del 2.C)

V.2.2.4.1

Uporabljajo se standardne zahteve, opisane v oddelku IIIb.2C in pomembne za učinkovino.

V.2.2.4.2

Predložijo se informacije o učinkovini (npr. virusnem/bakterijskem sevu), substratih (celicah, gojišču) in vseh surovinah (ki so v farmakopeji ali ne, bioloških ali nebioloških), ki se uporabljajo pri proizvodnji učinkovine.

V.2.2.4.3

Dokumentacija vključuje specifikacije, informacije o izvedenih postopkih in preskusih, ki se izvajajo za nadzor kakovosti vseh serij vhodnih snovi, ter rezultate serije za vse uporabljene sestavine.

V.2.2.4.4

Kadar je to ustrezno, se predloži ocena tveganja transmisivne spongiformne encefalopatije in naključnih snovi. Treba je opozoriti, da se za oceno tveganja transmisivne spongiformne encefalopatije in naključnih snovi preučijo ciljne vrste, uporabljene za končno zdravilo, s sklicevanjem na glavni dosje o antigenu cepiva. Na stopnji glavnega dosjeja o antigenu cepiva se lahko, odvisno od predloženih informacij, vnesejo opozorila ali omejitve uporabe, ki se lahko omilijo med analizo tveganja na stopnji končnega zdravila.

V.2.2.4.5

Če je učinkovina pridobljena z rekombinantnimi tehnikami, se predložijo vsi ustrezni podatki o gensko spremenjenem virusu/bakteriji.

V.2.2.5

Kontrolni preskusi med proizvodnim postopkom (del 2.D)

Standardne zahteve, opisane v oddelku IIIb.2D, se uporabljajo za medprocesne kontrolne preskuse, ki se izvajajo med proizvodnjo učinkovine, vključno s potrditvami ključnih kontrolnih preskusov, in če je to ustrezno, predlaganega vmesnega shranjevanja (pred mešanjem).

V.2.2.6

Konsistentnost med serijami (del 2.F)

Za prikaz konsistentnosti pri proizvodnji antigena se uporabljajo standardne zahteve iz oddelka IIIb.2F.

V.2.2.7

Stabilnost (del 2.G)

Za prikaz stabilnosti antigena, in kadar je to ustrezno, vmesnega shranjevanja se uporabljajo standardne zahteve iz oddelka IIIb.2G.

V.2.3

Ocenjevanje in certificiranje

V.2.3.1

Za cepiva, ki vsebujejo nove antigene cepiva, in za katera glavni dosje o antigenu cepiva še ne obstaja, predlagatelj Agenciji predloži celotno dokumentacijo vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, vključno z vsemi glavnimi dosjeji o antigenu cepiva za vsak posamezen antigen cepiva, za katerega je predvidena uporaba glavnega dosjeja o antigenu cepiva. Agencija znanstveno in tehnično oceni vsak glavni dosje o antigenu cepiva. Pri pozitivni oceni vsak glavni dosje o antigenu cepiva prejme potrdilo o skladnosti z zakonodajo Unije, ki mu je priloženo poročilo o oceni. Potrdilo se uporablja na celotnem območju Unije.

V.2.3.2

Del V.2.3.1 se uporablja tudi za vsako cepivo, ki je sestavljeno iz nove kombinacije antigenov cepiva, ne glede na to, ali je eden ali več od navedenih antigenov cepiva del cepiv, ki so v Uniji že dovoljena.

V.2.3.3

Agencija znanstveno in tehnično oceni spremembe vsebine glavnega dosjeja o antigenu cepiva za cepivo, dovoljeno v Uniji. Pri pozitivni oceni Agencija izda potrdilo o skladnosti glavnega dosjeja o antigenu cepiva z zakonodajo Unije. Izdano potrdilo se uporablja na celotnem območju Unije.

V.3   Dokumentacija za več sevov

V.3.1

Koncept uporabe dokumentacije za več sevov se uvede za nekatera imunološka zdravila za uporabo v veterinarski medicini in z odstopanjem od določb dela 2 oddelka IIIb.

V.3.2

Dokumentacija za več sevov pomeni eno dokumentacijo, ki vsebuje ustrezne podatke za edinstveno in temeljito znanstveno oceno različnih možnosti sevov ali kombinacij sevov, na podlagi katere se lahko dovolijo inaktivirana cepiva proti virusom ali bakterijam z različnimi antigeni, pri katerih je potrebna hitra ali pogosta sprememba sestave formulacij cepiva, da se zagotovi učinkovitost glede na epidemiološko stanje na terenu. Glede na epidemiološko stanje tam, kjer je predvidena uporaba cepiva, bi bilo mogoče izbrati več sevov izmed tistih, ki so vključeni v dokumentacijo, za oblikovanje končnega zdravila.

V.3.3

Vsaka dokumentacija za več sevov se uporablja le za eno vrsto virusov, rod bakterij ali vektor za določeno bolezen; v okviru dokumentacije za več sevov ni mogoče odobriti mešanic različnih virusov, ki spadajo v različne družine, rodove ali vrste, ali bakterij, ki spadajo v različne družine ali rodove.

V.3.4

Pri novih vlogah za pridobitev dovoljenja za promet z dokumentacijo za več sevov, kadar za določen virus/bakterijo/bolezen še ne obstaja dovoljeno večsevno cepivo, Agencija potrdi upravičenost do uporabe dokumentacije za več sevov pred predložitvijo vloge.

V.3.5

Predložitev dokumentacije za več sevov je skladna z ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija.

V.4   Tehnologija platforme za cepiva

V.4.1

Načela

V.4.1.1

Tehnologija platforme za cepiva je zbirka tehnologij, ki jim je skupna uporaba ‚nosilnega‘ prenašalca ali vektorja, ki je spremenjen z drugačnim antigenom ali skupino antigenov, za vsako cepivo, ki izhaja iz platforme. To med drugim vključuje platforme na podlagi beljakovin (virusom podobni delci), platforme za cepiva DNK, platforme na podlagi mRNK, replikone (samoreplikacijska RNK) ter virusna in bakterijska vektorska cepiva.

V.4.1.2

Vloge za pridobitev dovoljenj za promet z imunološkimi zdravili za uporabo v veterinarski medicini, katerih proizvodnja temelji na tehnologijah platform za cepiva, se štejejo za upravičene do zmanjšanih podatkovnih zahtev. Za prvo zdravilo proizvajalca, ki temelji na določeni tehnologiji platforme, za določeno ciljno vrsto je potrebna celotna dokumentacija. Ob predložitvi prve (celotne) dokumentacije, ki temelji na tehnologiji platforme, lahko predlagatelj hkrati predloži ‚glavni dosje o tehnologiji platforme‘, ki vsebuje vse podatke v zvezi s platformo, za katere obstaja razumna znanstvena gotovost, da se ne bodo spremenili, ne glede na zadevne antigene/gene, ki se dodajo platformi. Narava podatkov, ki se vključijo v glavni dosje o tehnologiji platforme, je odvisna od vrste platforme.

V.4.1.3

Ko je glavni dosje o tehnologiji platforme certificiran, se lahko potrdilo uporabi za izpolnjevanje zadevnih podatkovnih zahtev v poznejših vlogah za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, ki temelji na isti platformi in je namenjeno isti ciljni vrsti.

V.4.2   Ocenjevanje in certificiranje

V.4.2.1

Predložitev glavnega dosjeja o tehnologiji platforme je skladna z ustreznimi smernicami, ki jih objavi Agencija. Agencija znanstveno in tehnično oceni vsak glavni dosje o tehnologiji platforme. Pri pozitivni oceni vsak glavni dosje o tehnologiji platforme prejme potrdilo o skladnosti z zakonodajo Unije, ki mu je priloženo poročilo o oceni. Potrdilo se uporablja na celotnem območju Unije.

V.4.2.2

Agencija znanstveno in tehnično oceni spremembe vsebine glavnega dosjeja o tehnologiji platforme za cepivo, dovoljeno v Uniji.

V.4.2.3

Pri pozitivni oceni Agencija izda potrdilo o skladnosti glavnega dosjeja o tehnologiji platforme z zakonodajo Unije.

V.5   Dovoljena homeopatska zdravila za uporabo v veterinarski medicini

V.5.1

Kakovost (del 2)

Za dokumente za pridobitev dovoljenja za homeopatska zdravila za uporabo v veterinarski medicini iz člena 85(2) se uporabljajo določbe iz dela 2 oddelka II.2 z naslednjimi spremembami.

V.5.2

Terminologija

Latinsko ime homeopatske surovine, opisane v dokumentaciji vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, je skladno z latinskim imenom v Evropski farmakopeji, ali če to v njej ni navedeno, uradni farmakopeji države članice. Kadar je to ustrezno, se navedejo tradicionalna imena, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah.

V.5.3

Kontrola vhodnih snovi

Podrobni podatki in dokumenti o vhodnih snoveh, tj. vseh uporabljenih snoveh, vključno s surovinami in intermediati do končne razredčine, ki se vključijo v končno dovoljeno homeopatsko zdravilo za uporabo v veterinarski medicini, ki so priloženi vlogi, se dopolnijo z dodatnimi podatki o homeopatski surovini.

Splošne zahteve glede kakovosti se uporabljajo za vse vhodne snovi in surovine ter vmesne stopnje proizvodnega postopka do končne razredčine, ki se vključi v končno homeopatsko zdravilo. Kadar je prisotna toksična komponenta, se po možnosti kontrolira v končni razredčini. Če to ni mogoče zaradi visoke razredčitve, se toksična komponenta običajno kontrolira na zgodnejši stopnji. V celoti se opiše vsaka stopnja proizvodnega postopka, od vhodnih snovi do končne razredčine, ki se vključi v končno zdravilo.

Kadar se uporabijo razredčine, se navedeni koraki razredčevanja izvedejo v skladu s homeopatskimi načini proizvodnje, določenimi v ustrezni monografiji Evropske farmakopeje ali, v nasprotnem primeru, uradni farmakopeji države članice.

V.5.4

Kontrolni preskusi končnega zdravila

Za končna homeopatska zdravila za uporabo v veterinarski medicini se uporabljajo splošne zahteve glede kakovosti. Predlagatelj vsako izjemo ustrezno utemelji.

Izvedeta se identifikacija in določitev vsebnosti vseh toksikološko pomembnih sestavin. Če je utemeljeno, da identifikacija in/ali določitev vsebnosti vseh toksikološko pomembnih sestavin nista mogoči, npr. zaradi njihove razredčitve v končnem zdravilu, se kakovost dokaže s popolno potrditvijo proizvodnega postopka in postopka razredčitve.

V.5.5

Preskusi stabilnosti

Dokaže se stabilnost končnega zdravila. Podatki o stabilnosti homeopatskih surovin se običajno lahko prenesejo na razredčine/potence, pridobljene iz surovin. Če identifikacija ali določitev vsebnosti učinkovine ni mogoča zaradi stopnje razredčitve, se lahko upoštevajo podatki o stabilnosti farmacevtske oblike.

V.5.6

Dokumentacija o varnosti (del 3)

Del 3 se uporablja za homeopatska zdravila za uporabo v veterinarski medicini iz člena 4(10) te uredbe z naslednjimi specifikacijami in brez poseganja v določbe Uredbe Komisije (EU) št. 37/2010 (7) o farmakološko aktivnih snoveh in njihovi razvrstitvi glede mejnih vrednosti ostankov v živilih živalskega izvora.

Če katere koli informacije manjkajo, se to utemelji, npr. predloži se utemeljitev, zakaj je prikaz sprejemljive stopnje varnosti mogoče podpreti, čeprav nekatere študije manjkajo.


(1)  Direktiva 2004/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi načel dobre laboratorijske prakse ter preverjanju njihove uporabe pri preskusih kemičnih snovi (UL L 50, 20.2.2004, str. 44).

(2)  Direktiva 2004/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o inšpekcijskih pregledih in preverjanju dobre laboratorijske prakse (DLP) (UL L 50, 20.2.2004, str. 28).

(3)  Direktiva 2009/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o barvilih, ki se lahko dodajajo zdravilom (UL L 109, 30.4.2009, str. 10).

(4)  Uredba Komisije (EU) št. 231/2012 z dne 9. marca 2012 o določitvi specifikacij za aditive za živila, navedene v prilogah II in III k Uredbi (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 83, 22.3.2012, str. 1).

(5)  Uredba Komisije (EU) 2018/782 z dne 29. maja 2018 o določitvi metodoloških načel ocene tveganja in priporočil za obvladovanje tveganja iz Uredbe (ES) št. 470/2009 (UL L 132, 30.5.2018, str. 5).

(6)  Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

(7)  Uredba Komisije (EU) št. 37/2010 z dne 22. decembra 2009 o farmakološko aktivnih snoveh in njihovi razvrstitvi glede mejnih vrednosti ostankov v živilih živalskega izvora (UL L 15, 20.1.2010, str. 1).


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/78


DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/806

z dne 10. marca 2021

o spremembi Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev ogljikovega dioksida, pridobljenega iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, kot aktivne snovi v Prilogo I k Uredbi

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (1) ter zlasti člena 28(1) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1062/2014 (2) določa seznam obstoječih aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove morebitne odobritve za uporabo v biocidnih proizvodih. Navedeni seznam vključuje ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom.

(2)

Ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, je bil ocenjen za uporabo v biocidnih proizvodih vrste proizvodov 19, repelenti in atraktanti, kot je opisano v Prilogi V k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(3)

Francija je bila imenovana za državo članico poročevalko in njen pristojni ocenjevalni organ je Evropski agenciji za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija) 18. septembra 2019 predložil poročilo o oceni skupaj s svojimi ugotovitvami.

(4)

V skladu s členom 7(2) Delegirane uredbe (EU) št. 1062/2014 je Odbor za biocidne pripravke 16. junija 2020 sprejel mnenje Agencije (3), ob upoštevanju ugotovitev pristojnega ocenjevalnega organa.

(5)

V skladu z navedenim mnenjem je za biocidne proizvode vrste proizvodov 19, pri katerih se uporablja ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, mogoče pričakovati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 19(1)(b) Uredbe (EU) št. 528/2012. V mnenju Agencije je bilo med drugim ugotovljeno, da ta aktivna snov ne zbuja zaskrbljenosti in je zato upravičena do vključitve v Prilogo I k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(6)

Ob upoštevanju mnenja Agencije je zato ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, ustrezno vključiti v Prilogo I k Uredbi (EU) št. 528/2012. Ker je bil ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, ocenjen na osnovi dokumentacije o aktivni snovi, ki izpolnjuje zahteve iz člena 11(1) Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), bi bilo treba ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, vključiti v kategorijo 6 Priloge I k Uredbi (EU) št. 528/2012, „Snovi, za katere je država članica validirala dokumentacijo o aktivni snovi v skladu s členom 7(3) te uredbe ali jo sprejela v skladu s členom 11(1) Direktive 98/8/ES“.

(7)

Člen 89(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 vsebuje prehodne ukrepe, kadar se obstoječa aktivna snov, vključena v delovni program za sistematično preverjanje obstoječih aktivnih snovi, odobri v skladu z navedeno uredbo. V zvezi z ogljikovim dioksidom, pridobljenim iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, za vrsto proizvodov 19 bi bilo treba datum odobritve za namene člena 89(3) navedene uredbe določiti na 1. julij 2022, da se omogoči dovolj časa, da se vloge za odobritev vložijo v skladu z drugim pododstavkom člena 89(3) navedene uredbe –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga I k Uredbi (EU) št. 528/2012 se spremeni v skladu s Prilogo k tej uredbi.

Člen 2

Za namene člena 89(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 je datum odobritve ogljikovega dioksida, pridobljenega iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, za vrsto proizvodov 19 1. julij 2022.

Člen 3

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 10. marca 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 167, 27.6.2012, str. 1.

(2)  Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1062/2014 z dne 4. avgusta 2014 o delovnem programu za sistematično preverjanje vseh obstoječih aktivnih snovi, ki jih vsebujejo biocidni proizvodi, iz Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 294, 10.10.2014, str. 1).

(3)  Mnenje Odbora za biocidne proizvode o vlogi za odobritev aktivne snovi: Ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, vrsta proizvodov: 19, ECHA/BPC/249/2020, sprejeto dne 16. junija 2020.

(4)  Direktiva 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (UL L 123, 24.4.1998, str. 1).


PRILOGA

V Prilogi I k Uredbi (EU) št. 528/2012 v Kategoriji 6 seznama aktivnih snovi iz člena 25(a) se doda naslednji vnos:

Številka ES

Ime/skupina

Omejitev

Opomba

„204-696-9

Ogljikov dioksid, pridobljen iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom  (*1)

 

št. CAS: 124-38-9


(*1)  Za namene člena 89(3) je datum odobritve ogljikovega dioksida, pridobljenega iz propana, butana ali mešanice obeh s sežigom, za vrsto proizvodov 19 1. julij 2022.“


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/81


DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/807

z dne 10. marca 2021

o spremembi Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev kalijevega sorbata kot aktivne snovi v Prilogo I k Uredbi

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (1) ter zlasti člena 28(1) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Kalijev (E,E)-heksa-2,4-dienoat (kalijev sorbat) je bil ocenjen kot obstoječa aktivna snov, vključena v delovni program za sistematično preverjanje vseh obstoječih aktivnih snovi iz člena 89(1) Uredbe (EU) št. 528/2012, ki se izvaja v skladu z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1062/2014 (2).

(2)

V skladu s členom 7(2) Delegirane uredbe (EU) št. 1062/2014 je Odbor za biocidne proizvode (3) ob upoštevanju ugotovitev pristojnega ocenjevalnega organa 4. decembra 2014 sprejel mnenje Evropske agencije za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija). Ker je bila ocena pristojnega organa zaključena 20. oktobra 2010, je bila vloga za odobritev kalijevega sorbata preverjena v skladu z Direktivo 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), kot je določeno v členu 90(2) Uredbe (EU) št. 528/2012, Agencija pa je v svojem mnenju ugotovila, da se za biocidne proizvode vrste proizvodov 8, ki vsebujejo kalijev sorbat, lahko pričakuje, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES.

(3)

Zato je bil kalijev sorbat z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/1729 (5) odobren kot aktivna snov za uporabo v biocidnih proizvodih vrste proizvodov 8.

(4)

Kalijev sorbat je še vedno vključen v delovni program za sistematično preverjanje vseh obstoječih aktivnih snovi za uporabo v biocidnih proizvodih vrste proizvodov 6.

(5)

Agencija je v mnenju z dne 4. decembra 2014 ugotovila tudi, da kalijev sorbat izpolnjuje merila za vključitev v Prilogo I k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(6)

Ob upoštevanju mnenja Agencije je kalijev sorbat primerno vključiti v Prilogo I k Uredbi (EU) št. 528/2012. Ker je bil kalijev sorbat ocenjen na osnovi dokumentacije o aktivni snovi, ki je bila sprejeta v skladu s členom 11(1) Direktive 98/8/ES, bi bilo treba kalijev sorbat vključiti v kategorijo 6 Priloge I k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(7)

Člen 89(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 vsebuje prehodne ukrepe, kadar se obstoječa aktivna snov, vključena v delovni program za sistematično preverjanje obstoječih aktivnih snovi, odobri v skladu z navedeno uredbo. V zvezi s kalijevim sorbatom za vrsto proizvodov 6 bi bilo treba datum odobritve za namene člena 89(3) navedene uredbe določiti na 1. februar 2023, da se omogoči dovolj časa, da se vloge za odobritev vložijo v skladu z drugim pododstavkom člena 89(3) navedene uredbe –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga I k Uredbi (EU) št. 528/2012 se spremeni v skladu s Prilogo k tej uredbi.

Člen 2

Za namene člena 89(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 je datum odobritve kalijevega sorbata za vrsto proizvodov 6 1. februar 2023.

Člen 3

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 10. marca 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 167, 27.6.2012, str. 1.

(2)  Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1062/2014 z dne 4. avgusta 2014 o delovnem programu za sistematično preverjanje vseh obstoječih aktivnih snovi, ki jih vsebujejo biocidni proizvodi, iz Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 294, 10.10.2014, str. 1).

(3)  Biocidal Products Committee Opinion on the application for approval of the active substance: Potassium sorbate, Product type: 8 (Mnenje Odbora za biocidne proizvode o vlogi za odobritev aktivne snovi: kalijev sorbat, vrsta proizvodov: 8), ECHA/BPC/37/2014, sprejeto 4. decembra 2014.

(4)  Direktiva 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (UL L 123, 24.4.1998, str. 1).

(5)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/1729 z dne 28. septembra 2015 o odobritvi kalijevega sorbata kot obstoječe aktivne snovi za uporabo v biocidnih proizvodih 8. vrste proizvodov (UL L 252, 29.9.2015, str. 24).


PRILOGA

V Prilogi I k Uredbi (EU) št. 528/2012 se v kategoriji 6 seznama aktivnih snovi iz člena 25(a) doda naslednji vnos:

Številka ES

Ime/skupina

Omejitev

Opomba

„246-376-1

Kalijev (E,E)-heksa-2,4-dienoat (kalijev sorbat)  (*1)

Minimalna stopnja čistosti aktivne snovi  (*2): 990 g/kg

Št. CAS 24634-61-5


(*1)  Datum odobritve kalijevega sorbata za vrsto proizvodov 6 za namene člena 89(3) je 1. februar 2023.

(*2)  Čistost, navedena v tem stolpcu, je bila minimalna stopnja čistosti ocenjene aktivne snovi. Čistost aktivne snovi v proizvodu, danem na trg, je lahko enaka ali drugačna, če je aktivna snov dokazano tehnično enakovredna ocenjeni aktivni snovi.“


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/84


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/808

z dne 22. marca 2021

o izvajanju analiznih metod za ostanke farmakološko aktivnih snovi, ki se uporabljajo pri živalih za proizvodnjo živil, o razlagi rezultatov in metodah, ki jih je treba uporabljati za vzorčenje, ter o razveljavitvi odločb 2002/657/ES in 98/179/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru) (1) in zlasti člena 34(6) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Uredba (EU) 2017/625 določa pravila za izvajanje uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti pristojnih organov držav članic za preverjanje skladnosti z zakonodajo Unije, med drugim na področju varnosti hrane v vseh fazah proizvodnje, predelave in distribucije. Določa posebna pravila o uradnem nadzoru v zvezi s snovmi, katerih uporaba lahko povzroči ostanke v živilih in krmi, ter splošne zahteve v zvezi z metodami za vzorčenje, laboratorijske analize in preizkuse med uradnim nadzorom in drugimi uradnimi dejavnostmi.

(2)

Odločba Komisije 2002/657/ES (2) določa zahteve glede opravljanja analiznih metod in razlage rezultatov analiz nekaterih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in živalskih proizvodih, Odločba Komisije 98/179/ES (3) pa določa podrobna pravila uradnega vzorčenja za spremljanje nekaterih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in živalskih proizvodih. Obe odločbi sta bili sprejeti na podlagi Direktive Sveta 96/23/ES (4), ki je bila razveljavljena z Uredbo (EU) 2017/625. Glede na nove znanstvene dosežke bi bilo treba navedena pravila posodobiti in jih vključiti v okvir za uradni nadzor, opredeljen v Uredbi (EU) 2017/625.

(3)

V skladu s členom 1(2) Odločbe 2002/657/ES se navedena odločba ne uporablja za snovi, za katere so bila v drugi zakonodaji Unije določena podrobnejša pravila. Te snovi so mikotoksini v živilih, dioksini in dioksinom podobni poliklorirani bifenili (PCB) v živilih ter svinec, kadmij, živo srebro in benzo[a]piren v živilih. Mikotoksini v živilih morajo izpolnjevati zahteve iz Uredbe Komisije (ES) št. 401/2006 (5) o določitvi metod vzorčenja in analiz za uradni nadzor vsebnosti mikotoksinov v živilih. Uredba Komisije (EU) 2017/644 (6) o določitvi metod vzorčenja in analitskih metod za nadzor vsebnosti dioksinov, dioksinom podobnih PCB in dioksinom nepodobnih PCB v nekaterih živilih se uporablja v primeru dioksinov in dioksinom podobnih PCB. Določbe za vzorčenje in analizo za uradni nadzor svinca, kadmija, živega srebra in benzo[a]pirena v živilih so vključene v Uredbo Komisije (ES) št. 333/2007 (7).

(4)

Zaradi jasnosti in pravne varnosti je primerno, da se določbe, ki se uporabljajo za vzorčenje in analizo farmakološko aktivnih snovi, združijo v en pravni akt tako kot v primeru mikotoksinov, dioksinov, dioksinom podobnih PCB, svinca, kadmija, živega srebra in benzo[a]pirena v živilih.

(5)

Odločbi 98/179/ES in 2002/657/ES bi bilo zato treba razveljaviti in nadomestiti s to uredbo.

(6)

V skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1831/2003 (8) se lahko kokcidiostatiki in sredstva proti histomonijazi uporabljajo kot krmni dodatki, zato se za analizo njihove vsebnosti v krmi uporablja Uredba Komisije (ES) št. 152/2009 (9) o določitvi metod vzorčenja in analitskih metod za uradni nadzor krme. Vendar bi se morala ta uredba uporabljati, kadar se krma analizira v okviru nadaljnjih ukrepov med preiskavami vira neskladnih vzorcev v primerih suma ali ugotovljene neskladnosti s pravili Unije, ki veljajo za uporabo ali ostanke farmakološko aktivnih snovi, dovoljenih v zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ali kot krmni dodatki, ali s pravili Unije, ki veljajo za uporabo ali ostanke prepovedanih ali nedovoljenih farmakološko aktivnih snovi.

(7)

Da se zagotovi neprekinjeno izvajanje uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti v zvezi z ostanki farmakološko aktivnih snovi ter da se prepreči potreba po hkratni ponovni potrditvi vseh metod, se lahko metode, ki so bile validirane pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, uporabljajo omejeno obdobje, ob upoštevanju zahtev iz točk 2 in 3 Priloge I k Odločbi 2002/657/ES. Zato je primerno, da se državam članicam zagotovi dovolj časa za to, da začnejo zahteve iz te uredbe uporabljati za vse analizne metode.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

Ta uredba določa pravila o analiznih metodah, ki se uporabljajo za vzorčenje in laboratorijske analize v zvezi z ostanki farmakološko aktivnih snovi v živih živalih za proizvodnjo živil, njihovih telesnih delih in tekočinah, iztrebkih, tkivih, proizvodih živalskega izvora, živalskih stranskih proizvodih, krmi in vodi. Določa tudi pravila za razlago analiznih rezultatov teh laboratorijskih analiz.

Ta uredba se uporablja za uradni nadzor, namenjen preverjanju skladnosti z zahtevami glede prisotnosti ostankov farmakološko aktivnih snovi.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 2 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/2090 (10), Uredbe Komisije (EU) 2019/1871 (11), člena 2 Uredbe (ES) št. 470/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (12) ter Uredbe Sveta (EGS) št. 315/93 (13).

Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„absolutni izkoristek“ pomeni izkoristek v končni fazi analiznega postopka za analit, deljen s količino analita v prvotnem vzorcu in izražen v odstotkih;

(2)

„točnost“ pomeni čim boljše ujemanje med rezultatom preizkušanja in sprejeto pravo referenčno vrednostjo, določeno z oceno pravilnosti in natančnosti (14);

(3)

„alfa (α) napaka“ pomeni verjetnost, da je preizkusni vzorec skladen, čeprav je dobljen neustrezen rezultat meritve;

(4)

„analit“ pomeni sestavni del sistema, ki ga je treba analizirati;

(5)

„dovoljena snov“ pomeni farmakološko aktivno snov, ki je dovoljena za uporabo pri živalih za proizvodnjo živil v skladu z Direktivo 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15);

(6)

„beta (β) napaka“ pomeni verjetnost, da je preizkusni vzorec resnično neskladen, čeprav je dobljen ustrezen rezultat meritve;

(7)

„odstopanje od referenčne vrednosti“ pomeni razliko med ocenjeno vrednostjo rezultata preizkusa in sprejeto referenčno vrednostjo;

(8)

„kalibracijski standard“ pomeni sledljivo referenco za meritve, ki predstavlja količino zadevne snovi, tako da njeno vrednost povezuje z referenčno osnovo;

(9)

„certificirani referenčni material“ (CRM) pomeni referenčni material, ki mu je priložena dokumentacija, ki jo je izdal pooblaščeni organ in zagotavlja eno ali več določenih vrednosti lastnosti s pripadajočimi negotovostmi in sledljivostmi, pri čemer se uporabljajo veljavni postopki (16);

(10)

„kokromatografija“ pomeni tehniko, pri kateri se neznana snov nanese na kromatografski nosilec skupaj z eno ali več znanimi spojinami, ker se pričakuje, da bo relativno obnašanje neznanih in znanih snovi v pomoč pri identifikaciji neznane snovi;

(11)

„sodelovalna študija“ pomeni analiziranje istih vzorcev po isti metodi, da se določijo značilnosti učinkovitosti metode v različnih laboratorijih, pri čemer študija omogoča izračun naključne napake merjenja in laboratorijskega odstopanja od referenčne vrednosti za uporabljeno metodo;

(12)

„potrditvena metoda“ pomeni metodo, ki daje celovite ali dodatne informacije, ki omogočajo, da se snov nedvoumno identificira in po potrebi kvantificira na enega od naslednjih načinov:

(a)

pri mejni vrednosti ostankov ali mejni vrednosti za dovoljene snovi;

(b)

pri referenčnih vrednostih za ukrepe (RPA) za prepovedane ali nedovoljene snovi, za katere je določena referenčna vrednost za ukrepe;

(c)

pri tako nizki koncentraciji, kot jo je razumno mogoče doseči za prepovedano ali nedovoljeno snov, za katero ni določena referenčna vrednost za ukrepe;

(13)

„faktor pokritja (k)“ pomeni številko, ki izraža želeno raven zaupanja in je povezana z razširjeno merilno negotovostjo;

(14)

„odločitvena meja za potrditev (CCα)“ pomeni mejo, pri kateri in nad katero je mogoče z verjetnostjo napake α sklepati, da je vzorec neskladen, vrednost 1 – α pa pomeni statistično gotovost v odstotkih, da je bila dovoljena meja presežena;

(15)

„določitvena sposobnost za presejanje (CCβ)“ pomeni najmanjšo vsebnost analita, ki jo je mogoče zaznati ali izmeriti v vzorcu z verjetnostjo napake β:

(a)

v primeru prepovedane ali nedovoljene farmakološko aktivne snovi je CCβ najnižja koncentracija, pri kateri je mogoče z metodo zaznati ali izmeriti vzorce, ki vsebujejo ostanke prepovedanih ali nedovoljenih snovi, s statistično gotovostjo 1 – β;

(b)

v primeru dovoljenih snovi je CCβ koncentracija, pri kateri je mogoče z metodo zaznati koncentracije, nižje od dovoljenih, s statistično gotovostjo 1 – β;

(16)

„ojačan vzorčni material“ pomeni vzorec, ki je ojačan z znano količino analita, ki ga je treba zaznati ali izmeriti;

(17)

„medlaboratorijska študija“ pomeni organizacijo, izvedbo in ovrednotenje preizkusov istega vzorca v dveh ali več laboratorijih v skladu z vnaprej določenimi pogoji, da se oceni učinkovitost preizkušanja bodisi kot sodelovalna študija bodisi kot preizkus strokovne usposobljenosti;

(18)

„interni standard (IS)“ pomeni snov, ki ni vsebovana v vzorcu in katere fizikalno-kemijske lastnosti so čim bolj podobne lastnostim analita, ki ga je treba identificirati ali izmeriti;

(19)

„koncentracijsko območje“ pomeni koncentracijo snovi ali analita v vzorcu, ki je pomembna za določitev njene skladnosti z zakonodajo glede:

(a)

mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti za dovoljene snovi v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 124/2009 (17) in Uredbo Komisije (EU) št. 37/2010 (18);

(b)

referenčnih vrednosti za ukrepe za prepovedane ali nedovoljene snovi, za katere je referenčna vrednost za ukrepe določena v skladu z Uredbo (EU) 2019/1871;

(c)

tako nizke koncentracije, kot jo je analitično mogoče doseči za prepovedano ali nedovoljeno snov, za katero ni določena referenčna vrednost za ukrepe;

(20)

„najnižja koncentracijska točka“ (LCL) pomeni najnižjo koncentracijo, pri kateri je bil umerjen merilni sistem;

(21)

„matriks“ pomeni material, iz katerega je odvzet vzorec;

(22)

„učinek matriksa“ pomeni razliko v analiznem odzivu med standardom, raztopljenim v topilu, in v matriksu pripravljenega standarda brez popravka z uporabo internega standarda ali s popravkom z uporabo internega standarda;

(23)

„v matriksu pripravljeni standard“ pomeni slepi matriks (tj. brez analita), ki se mu po obdelavi vzorca doda analit v različnih koncentracijah;

(24)

„z matriksom ojačani standard“ pomeni slepi matriks (tj. brez analita), ki se mu pred ekstrakcijo topila in obdelavo vzorca primeša analit v različnih koncentracijah;

(25)

„merjenec“ pomeni določeno veličino, ki se meri;

(26)

„merilna negotovost“ pomeni nenegativen parameter, povezan z rezultatom meritve, ki je značilen za razpršenost vrednosti, ki bi jih bilo mogoče na podlagi uporabljenih informacij razumno pripisati merjencu;

(27)

„ izvedbena merila“ pomenijo zahteve za značilnost učinkovitosti, na podlagi katere se lahko oceni, da je analizna metoda primerna za predvideno uporabo in daje zanesljive rezultate;

(28)

„natančnost“ pomeni ujemanje med neodvisnimi rezultati preizkusov, dobljenimi v določenih pogojih, in je izražena kot standardni odklon ali variacijski koeficient rezultatov preizkusa;

(29)

„kvalitativna metoda“ pomeni analizno metodo, s katero se zazna ali identificira snov ali skupina snovi na podlagi njenih kemijskih, bioloških ali fizikalnih lastnosti;

(30)

„kvantitativna metoda“ pomeni analizno metodo, s katero se določi količina ali masni delež snovi, tako da jo je mogoče izraziti kot številčno vrednost ustreznih enot;

(31)

„izkoristek“ pomeni glede na izkoristek popravljeno količino analita, deljeno z ojačano količino analita v vzorcu matriksa, izraženo kot odstotek;

(32)

„popravek z izkoristkom“ pomeni uporabo internih standardov, krivulje umerjanja matriksa in uporabo faktorja popravka z izkoristkom ter tudi kombinacijo teh pristopov;

(33)

„referenčni material“ pomeni material, ki je dovolj homogen in stabilen glede na eno ali več določenih lastnosti ter za katerega je bilo ugotovljeno, da je primeren za predvideno uporabo v postopku meritve ali pri pregledu nazivnih lastnosti (19);

(34)

„relativni učinek matriksa“ pomeni razliko v analiznem odzivu med standardom, raztopljenim v topilu, in v matriksu pripravljenim standardom, s popravkom z uporabo internega standarda;

(35)

„ponovljivost“ pomeni natančnost v pogojih, pri katerih isti izvajalec z enako metodo na enakih preizkusnih primerkih v istem laboratoriju in v kratkih časovnih presledkih dobi rezultate neodvisnih preizkusov z isto opremo;

(36)

„obnovljivost“ pomeni natančnost v pogojih, pri katerih se preizkusni rezultati dobijo z isto metodo na enakih preizkusnih primerkih v različnih laboratorijih z različnimi izvajalci, ki uporabljajo različno opremo (20);

(37)

„robustnost“ pomeni dovzetnost analizne metode za spremembe preizkusnih pogojev, v katerih se lahko metoda uporabi, kot je predstavljena, ali z določenimi manjšimi spremembami;

(38)

„presejalna metoda“ pomeni metodo, ki se uporablja za odkrivanje snovi ali razreda snovi v koncentracijskem območju;

(39)

„ciljna koncentracija pri presejanju (STC)“ pomeni koncentracijo, ki ni višja od CCβ, pri kateri se s presejalno meritvijo vzorec šteje za potencialno neskladen („pozitivno presejanje“) in sproži potrditveno preizkušanje;

(40)

„selektivnost“ pomeni zmožnost, da se z metodo razlikuje med izmerjenim analitom in drugimi snovmi;

(41)

„študija posamičnega laboratorija“ ali „znotrajlaboratorijska validacija“ pomeni analizno študijo enega samega laboratorija, ki uporablja eno metodo za analiziranje istih ali različnih preizkusnih materialov pod različnimi pogoji v utemeljenih dolgotrajnih presledkih;

(42)

„standardna adicija“ pomeni postopek, pri katerem se del vzorca analizira kot tak, drugim preizkusnim količinam pa se pred analizo dodajo znane količine standardnega analita;

(43)

„standardni analit“ pomeni analit znane ali certificirane vsebnosti in čistoče, ki ga je treba uporabiti kot referenco pri analizi;

(44)

„snov“ pomeni tvarino s stalno sestavo, za katero so značilne enote, ki jo sestavljajo, in določene fizikalne lastnosti;

(45)

„preizkusna količina“ pomeni količino materiala, vzetega iz vzorca, na katerem se izvaja preizkus ali opazovanje;

(46)

„pravilnost“ pomeni čim boljše ujemanje med povprečno vrednostjo, dobljeno na podlagi velikega niza rezultatov preizkusov, in sprejeto referenčno vrednostjo;

(47)

„enote“ pomenijo enote, opisane v standardu ISO 80000 (21) in Direktivi Sveta 80/181/EGS (22);

(48)

„validacija“ pomeni potrditev s preiskavo in zagotovitvijo zadostnih dokazov, da so izpolnjene posebne zahteve za konkretno predvideno uporabo (23), na podlagi študije posamičnega laboratorija ali sodelovalne študije;

(49)

„obnovljivost znotraj laboratorija“ ali „srednja natančnost/obnovljivost v laboratoriju“ pomeni natančnost meritve, dobljeno v istem laboratoriju v določenih internih laboratorijskih pogojih.

Člen 3

Analizne metode

Države članice zagotovijo, da se vzorci, odvzeti v skladu s členom 34 Uredbe (EU) 2017/625, analizirajo z metodami, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:

(1)

dokumentirane so v navodilih za preizkušanje, po možnosti v skladu s prilogami k standardu ISO 78-2:1999 Kemija – Načrti za standarde – del 2: Metode kemične analize (24);

(2)

izpolnjujejo izvedbena merila in druge zahteve za analizne metode iz poglavja 1 Priloge I k tej uredbi;

(3)

validirane so bile v skladu z zahtevami iz poglavij 2 in 4 Priloge I k tej uredbi;

(4)

omogočajo uveljavitev referenčnih vrednosti za ukrepe iz Uredbe (EU) 2019/1871, ugotovitev prisotnosti prepovedanih in nedovoljenih snovi ter uveljavitev mejnih vrednosti, določenih na podlagi Uredbe (EGS) št. 315/93 in Uredbe (ES) št. 124/2009, ter mejnih vrednosti ostankov, določenih na podlagi uredb (ES) št. 1831/2003 in (ES) št. 470/2009.

Člen 4

Nadzor kakovosti

Države članice zagotovijo kakovost rezultatov analiz, opravljenih v skladu z Uredbo (EU) 2017/625, zlasti s spremljanjem preizkusov ali rezultatov umerjanja v skladu s standardom ISO/IEC 17025:2017 Splošne zahteve za usposobljenost preizkuševalnih in kalibracijskih laboratorijev ter z zahtevami za nadzor kakovosti med rutinsko analizo, kot je določeno v poglavju 3 Priloge I k tej uredbi.

Člen 5

Razlaga rezultatov

(1)   Rezultat analize se šteje za neskladen, kadar ni nižji od odločitvene meje za potrditev (CCα).

(2)   Pri dovoljenih snoveh, za katere je bila določena mejna vrednost ostankov (MRL) ali mejna vrednost (ML), je odločitvena meja za potrditev (CCα) tista koncentracija, pri kateri in nad katero se lahko s statistično gotovostjo številske vrednosti 1 – α določi, da je bila dovoljena meja presežena.

(3)   Pri nedovoljenih ali prepovedanih snoveh ali dovoljenih snoveh, za katere pri posamezni vrsti ali proizvodu mejna vrednost ostankov ali mejna vrednost ni bila določena, je odločitvena meja za potrditev (CCα) najnižja raven koncentracije, pri kateri se lahko s statistično gotovostjo številske vrednosti 1 – α določi, da je prisoten določen analit.

(4)   Pri nedovoljenih ali prepovedanih farmakološko aktivnih snoveh je alfa (α) napaka 1 % ali manj. Za vse druge snovi je alfa (α) napaka 5 % ali manj.

Člen 6

Metode vzorčenja

Države članice zagotovijo, da se vzorci odvzamejo, obravnavajo in označijo v skladu s podrobnimi metodami vzorčenja iz Priloge II k tej uredbi.

Člen 7

Razveljavitve in prehodni ukrepi

Odločbi 2002/657/ES in 98/179/ES se razveljavita z dnem začetka veljavnosti te uredbe.

Vendar do 10. junija 2026 zahteve iz točk 2 in 3 Priloge I k Odločbi 2002/657/ES še naprej veljajo za metode, ki so bile validirane pred datumom začetka veljavnosti te uredbe.

Člen 8

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 22. marca 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 95, 7.4.2017, str. 1.

(2)  Odločba Komisije z dne 14. avgusta 2002 o izvajanju Direktive Sveta 96/23/ES glede opravljanja analitskih metod in razlage rezultatov (2002/657/ES) (UL L 221, 17.8.2002, str. 8).

(3)  Odločba Komisije z dne 23. februarja 1998 o podrobnih pravilih uradnega vzorčenja za spremljanje nekaterih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in živalskih proizvodih (98/179/ES) (UL L 65, 5.3.1998, str. 31).

(4)  Direktiva Sveta 96/23/ES z dne 29. aprila 1996 o ukrepih za spremljanje nekaterih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in v živalskih proizvodih ter razveljavitvi direktiv 85/358/EGS in 86/469/EGS in odločb 89/187/EGS in 91/664/EGS (UL L 125, 23.5.1996, str. 10).

(5)  Uredba Komisije (ES) št. 401/2006 z dne 23. februarja 2006 o določitvi metod vzorčenja in analiz za uradni nadzor vsebnosti mikotoksinov v živilih (UL L 70, 9.3.2006, str. 12).

(6)  Uredba Komisije (EU) 2017/644 z dne 5. aprila 2017 o določitvi metod vzorčenja in analitskih metod za nadzor vsebnosti dioksinov, dioksinom podobnih PCB in dioksinom nepodobnih PCB v nekaterih živilih ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 589/2014 (UL L 92, 6.4.2017, str. 9).

(7)  Uredba Komisije (ES) št. 333/2007 z dne 28. marca 2007 o določitvi metod vzorčenja in analitskih metod za nadzor vsebnosti elementov v sledovih in onesnaževal iz predelave v živilih (UL L 88, 29.3.2007, str. 29).

(8)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1831/2003 z dne 22. septembra 2003 o dodatkih za uporabo v prehrani živali (UL L 268, 18.10.2003, str. 29).

(9)  Uredba Komisije (ES) št. 152/2009 z dne 27. januarja 2009 o določitvi metod vzorčenja in analitskih metod za uradni nadzor krme (UL L 54, 26.2.2009, str. 1).

(10)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2019/2090 z dne 19. junija 2019 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta glede primerov suma ali ugotovljene neskladnosti s pravili Unije, ki veljajo za uporabo ali ostanke farmakološko aktivnih snovi, dovoljenih v zdravilih za uporabo v veterinarskih medicini ali kot krmni dodatki, ali s pravili Unije, ki veljajo za uporabo ali ostanke prepovedanih ali nedovoljenih farmakološko aktivnih snovi (UL L 317, 9.12.2019, str. 28).

(11)  Uredba Komisije (EU) 2019/1871 z dne 7. novembra 2019 o referenčnih vrednostih za ukrepe za nedovoljene farmakološko aktivne snovi, prisotne v živilih živalskega izvora, in razveljavitvi Odločbe 2005/34/ES (UL L 289, 8.11.2019, str. 41).

(12)  Uredba (ES) št. 470/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o določitvi postopkov Skupnosti za določitev mejnih vrednosti ostankov farmakološko aktivnih snovi v živilih živalskega izvora in razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 2377/90 in spremembi Direktive 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 152, 16.6.2009, str. 11).

(13)  Uredba Sveta (EGS) št. 315/93 z dne 8. februarja 1993 o določitvi postopkov Skupnosti za kontaminate v hrani (UL L 37, 13.2.1993, str. 1).

(14)  ISO 3534-1: 2006 statistika – Slovar in simboli – del 1: Splošni statistični izrazi in izrazi v zvezi z verjetnostjo (poglavje 1).

(15)  Direktiva 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 1.).

(16)  JCGM 200:2008, International vocabulary of metrology – Basic and general concepts and associated terms (VIM) (Mednarodni slovar meroslovja – Osnovni in splošni koncepti ter z njimi povezani izrazi), 3. izdaja, 2008: https://www.iso.org/sites/JCGM/VIM-JCGM200.htm (Chapter 5: Measurement standards (Etalons) (poglavje 5: Merilni standardi (etaloni)).

(17)  Uredba Komisije (ES) št. 124/2009 z dne 10. februarja 2009 o določitvi mejnih vrednosti kokcidiostatikov ali sredstev proti histomonijazi v živilih zaradi neizogibnega prenosa teh snovi v krmo za neciljne živali (UL L 40, 11.2.2009, str. 7).

(18)  Uredba Komisije (EU) št. 37/2010 z dne 22. decembra 2009 o farmakološko aktivnih snoveh in njihovi razvrstitvi glede mejnih vrednosti ostankov v živilih živalskega izvora (UL L 15, 20.1.2010, str. 1).

(19)  Codex Alimentarius Commission (Komisija za standard Codex Alimentarius), Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo/Svetovna zdravstvena organizacija, Smernice o uporabi analitične terminologije (CAC/GL 72-2009).

(20)  ISO 5725-1:1994 Točnost (pravilnost in natančnost) merilnih metod in rezultatov – del 1: Splošna načela in definicije (poglavje 3).

(21)  ISO 80000-1:2009 Veličine in enote – del 1: Splošno (Uvod).

(22)  Direktiva Sveta z dne 20. decembra 1979 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanašajo na merske enote, in o razveljavitvi direktive 71/354/EGS (80/181/EGS) (UL L 39, 15.2.1980, str. 40).

(23)  ISO/IEC 17025:2017 Splošne zahteve za usposobljenost preizkuševalnih in kalibracijskih laboratorijev (poglavje 3).

(24)  ISO 78-2: 1999 Kemija – Načrti za standarde – del 2: Metode kemične analize (priloge).


PRILOGA I

POGLAVJE 1

IZVEDBENA MERILA IN DRUGE ZAHTEVE ZA ANALIZNE METODE

1.1   Zahteve za presejalne metode

1.1.1   Kategorije ustreznih presejalnih metod

Kot ustrezne presejalne metode se uporabljajo kvalitativne, semikvantitativne ali kvantitativne metode.

1.1.2   Zahteve za biološke, biokemijske ali fizikalno-kemijske presejalne metode

Pri prepovedanih ali nedovoljenih snoveh je CCβ tako nizka, kot jo je razumno mogoče doseči, vsekakor pa nižja od referenčne vrednosti za ukrepe (RPA) za snovi, za katere so v skladu z Uredbo (EU) 2019/1871 določene referenčne vrednosti za ukrepe.

Pri dovoljenih farmakološko aktivnih snoveh je CCβ nižja od mejne vrednosti ostankov (MRL) ali mejne vrednosti (ML).

Za namene presejanja se uporabljajo samo tiste analizne metode, za katere je mogoče na dokumentirano sledljiv način dokazati, da so validirane in da delež lažno skladnih rezultatov ni večji od 5 % ( beta (β) napaka). V primeru rezultata, za katerega se sumi, da je neskladen, se ta rezultat potrdi s potrditveno metodo.

Kvantitativne presejalne metode, ki se uporabljajo za presejanje in potrjevanje, izpolnjujejo enake zahteve glede točnosti, razpona in natančnosti, kot je opisano v točkah 1.2.2.1 in 1.2.2.2.

1.2   Zahteve za potrditvene metode

1.2.1   Splošne zahteve za potrditvene metode

Pri prepovedanih ali nedovoljenih snoveh je CCα tako nizka, kot jo je razumno mogoče doseči. Pri prepovedanih ali nedovoljenih snoveh, za katere je v skladu z Uredbo (EU) 2019/1871 določena referenčna vrednost za ukrepe, CCα ni višja od referenčne vrednosti za ukrepe.

Pri dovoljenih snoveh je CCα višja od mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti, vendar jima mora biti čim bližja.

Za namene potrditve se uporabljajo samo analizne metode, za katere je mogoče na dokumentirano sledljiv način dokazati, da so validirane in da znaša delež lažno neskladnih snovi (alfa (α) napaka) največ 1 % za prepovedane ali nedovoljene snovi ali največ 5 % za dovoljene snovi.

Potrditvene metode zagotavljajo informacije o strukturni kemijski sestavi analita. Zato potrditvene metode, ki temeljijo samo na kromatografski analizi brez uporabe masne spektrometrične detekcije, same po sebi niso primerne za uporabo kot potrditvene metode za prepovedane ali nedovoljene farmakološko aktivne snovi. Če masna spektrometrija ni primerna za dovoljene snovi, se lahko uporabijo druge metode, kot sta HPLC-DAD in HPLC-FLD, ali njihova kombinacija.

Kadar je to potrebno glede na potrditveno metodo, se na začetku postopka ekstrakcije preizkusni količini doda primeren interni standard. Glede na razpoložljivost se uporabijo analiti stabilne izotopsko označene oblike, ki so zlasti primerni za masno spektrometrično detekcijo, ali podobne spojine, ki so strukturno tesno povezane z analitom. Kadar ni mogoče uporabiti primernega internega standarda, se identifikacija analita po možnosti potrdi s kokromatografijo (1). V tem primeru se zazna le en kromatografski vrh, pri čemer povečana višina vrha (ali ploščina pod vrhom) ustreza količini dodanega analita. Če to ni izvedljivo, se uporabijo v matriksu pripravljeni standardi ali z matriksom ojačani standardi.

1.2.2   Splošna izvedbena merila za potrditvene metode

1.2.2.1   Pravilnost glede na izkoristek

Pri ponovljenih analizah certificiranega referenčnega materiala je odklon eksperimentalno določenega glede na izkoristek popravljenega povprečnega masnega deleža od certificirane vrednosti v skladu z razponi najmanjše pravilnosti, navedenimi v preglednici 1.

Preglednica 1

Najmanjša pravilnost kvantitativnih metod

Masni delež

Razpon

≤ 1 μg/kg

od –50 % do +20 %

od > 1 μg/kg do 10 μg/kg

od –30 % do +20 %

≥ 10 μg/kg

od –20 % do +20 %

Če certificirani referenčni materiali niso na voljo, je sprejemljivo, da se pravilnost meritev oceni na druge načine, na primer z uporabo materialov z dodeljenimi vrednostmi iz medlaboratorijskih študij ali z dodajanjem znanih količin analita(-ov) v slepi matriks.

1.2.2.2   Natančnost

Variacijski koeficient (CV) za ponovljene analize referenčnega ali ojačanega materiala v pogojih obnovljivosti znotraj laboratorija ne presega ravni, izračunane po Horwitzovi enačbi. Enačba je:

CV = 2(1 0,5 log C),

pri čemer je C masni delež, izražen kot potenca (eksponent) 10 (npr. 1 mg/g = 10–3). Pri masnih deležih pod 120 μg/kg z uporabo Horwitzove enačbe dobimo nesprejemljivo visoke vrednosti. Zato največji dovoljeni variacijski koeficient ni večji od vrednosti iz preglednice 2.

Preglednica 2

Sprejemljivi variacijski koeficient

Masni delež

Obnovljivost CV (%)

> 1 000 μg/kg

16 (na podlagi Horwitzove enačbe)

> 120 μg/kg – 1 000 μg/kg

22 (na podlagi Horwitzove enačbe)

10–120 μg/kg

25 (*)

< 10 μg/kg

30 (*)

Za analize, izvedene v pogojih ponovljivosti, variacijski koeficient pri pogojih ponovljivosti ni višji od dveh tretjin vrednosti, navedenih v preglednici 2.

1.2.3   Zahteve za kromatografsko ločevanje

Pri tekočinski (LC) ali plinski kromatografiji (GC) je najmanjši sprejemljivi retencijski čas za analizirane analite dvakratnik retencijskega časa, ki ustreza prostemu volumnu kolone. Retencijski čas analita v izvlečku ustreza retencijskemu času kalibracijskega standarda, v matriksu pripravljenega ali z matriksom ojačanega standarda, z dovoljenim odstopanjem ±0,1 minute. Za hitro kromatografijo, pri kateri je retencijski čas krajši od dveh minut, je sprejemljiv odklon za manj kot 5 % retencijskega časa. Če se uporablja interni standard, razmerje med kromatografskim retencijskim časom analita in retencijskim časom internega standarda, tj. relativni retencijski čas analita, ustreza retencijskemu času kalibracijskega standarda, v matriksu pripravljenega ali z matriksom ojačanega standarda z največjim odklonom 0,5 % pri plinski kromatografiji in 1 % pri tekočinski kromatografiji za metode, validirane od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

1.2.4   Posebna izvedbena merila za masno spektrometrijo

1.2.4.1   Masna spektrometrična detekcija

Masna spektrometrična detekcija se izvede z uporabo nekaterih od naslednjih možnosti:

1.

snemanje celotnih masnih spektrov (full scan);

2.

spremljanje izbranega iona (SIM);

3.

tehnike sekvenčne masne spektrometrije (MSn), kot je spremljanje izbrane reakcije (SRM);

4.

kombinacija tehnik masne spektrometrije (MS) ali sekvenčne masne spektrometrije (MSn) z ustreznimi načini ionizacije.

Primerni sta masna spektrometrija nizke ločljivosti (LRMS, pri ločljivosti masne enote) in masna spektrometrija visoke ločljivosti (HRMS), vključno z dvojnim fokusnim področjem, časom preleta (TOF) in instrumenti s krožno pastjo (Orbitrap).

Za potrditev identitete analita pri masni spektrometriji visoke ločljivosti (HRMS) je masni odklon vseh diagnostičnih ionov manjši od 5 ppm (ali v primeru m/z < 200 manjši od 1 mDa). Na podlagi tega bi bilo treba izbrati učinkovito ločljivost, ki ustreza svojemu namenu, pri čemer je ločljivost običajno večja od 10 000 za celotni masni razpon pri 10-odstotni višini doline ali 20 000 pri polni širini pri polovični maksimalni vrednosti (FWHM).

Kadar se masno spektrometrijsko določanje opravi z zapisovanjem celotnih masnih spektrov (LRMS in HRMS), so primerni samo diagnostični ioni z več kot 10-odstotno relativno intenziteto v referenčnem spektru kalibracijskega standarda, v matriksu pripravljenega ali z matriksom ojačanega standarda. Diagnostični ioni vključujejo molekulski ion (če je prisoten pri ≥ 10-odstotni intenziteti osnovnega vrha) in karakteristični fragmentni ion ali produktni ion.

Izbor prekurzorskega iona: ko se masno spektrometrično določanje izvaja s fragmentacijo po izboru prekurzorskega iona, se izbor prekurzorskega iona izvede pri ločljivosti masne enote ali boljši. Izbrani prekurzorski ion pomeni molekulski ion, značilne adukte molekulskega iona, značilne produktne ione ali enega od njihovih izotopnih ionov. Če ima izbrani prekurzor okence za masno izbiro z več kot enim daltonom (npr. v primeru sistema podatkovnega neodvisnega zajemanja (DIA, Data Independent Acquisition)), se tehnika šteje za potrditveno analizo snemanja celotnih masnih spektrov.

Fragmentni in produktni ioni: izbrani fragmentni ali produktni ioni so diagnostični fragmenti za merjeni analit/produkt. Neselektivni prehodi (npr. cikloheptatrienil kation ali izguba vode) se izpustijo vedno, kadar je to mogoče. Številčnost diagnostičnih ionov se določi na podlagi površine vrha ali višine integriranih ekstrahiranih ionskih kromatogramov. To velja tudi, kadar se za identifikacijo uporabijo meritve s snemanjem celotnih masnih spektrov. Razmerje med signalom in šumom (S/N) vseh diagnostičnih ionov mora biti najmanj tri proti ena (3:1).

Relativne intenzitete: relativne intenzitete diagnostičnih ionov (razmerje ionov) so izražene kot odstotek intenzitete iona z največjo zastopanostjo ali prehoda. Ionsko razmerje je treba določiti s primerjavo spektrov ali z integriranjem signalov ekstrahiranih ionskih masnih sledi. Ionsko razmerje analita, ki ga je treba potrditi, ustreza razmerjem med v matriksu pripravljenih standardov ali z matriksom ojačanih standardov ali standardnimi raztopinami pri primerljivih koncentracijah, izmerjenih pod enakimi pogoji, v območju ±40 % relativnega odklona.

Za vse masne spektrometrične analize se določi vsaj eno ionsko razmerje. To so po možnosti ioni, dobljeni z enim samim snemanjem, vendar lahko ioni izvirajo tudi iz različnih snemanj v isti injekciji (tj. snemanje celotnega spektra in fragmentacijsko snemanje).

1.2.4.2   Identifikacija

Za izbiro ustreznih načinov pridobivanja in meril za ocenjevanje se uporablja sistem identifikacijskih točk. Za potrditev identitete snovi v matriksu, za katere je določena mejna vrednost ostankov (MRL) (dovoljena uporaba), so potrebne najmanj štiri identifikacijske točke. Pri nedovoljenih ali prepovedanih snoveh je potrebnih pet identifikacijskih točk. Ena točka lahko izvira iz kromatografskega ločevanja. V preglednici 3 je prikazano število identifikacijskih točk, ki jih dobimo z vsako od tehnik. Da se izpolnijo pogoji za identifikacijske točke, potrebne za potrditev, se lahko dodajo identifikacijske točke, pridobljene z različnimi tehnikami.

1.

Vse masne spektrometrične analize se kombinirajo s tehniko ločevanja, ki izkazuje zadostno moč ločevanja in selektivnost za specifično uporabo. Ustrezne tehnike ločevanja so med drugim tekočinska in plinska kromatografija, kapilarna elektroforeza (CE) in superkritična tekočinska kromatografija (SFC). V primeru analita, ki predstavlja katero koli izobarno ali izomerno spojino, je za potrditev njegove identitete obvezna sprejemljivost retencijskega časa (tj. ±0,5 % pri plinski kromatografiji (GC) ter ±1 % pri tekočinski kromatografiji (LC) in superkritični tekočinski kromatografiji (SFC)).

2.

Da se doseže najmanjše število identifikacijskih točk, se lahko kombinirajo največ tri ločene tehnike.

3.

Različni ionizacijski načini (npr. elektronska ionizacija in kemična ionizacija) se štejejo za različne tehnike.

Preglednica 3

Identifikacijske točke za posamezno tehniko

Tehnika

Identifikacijske točke

Ločevanje (način GC, LC, SFC, CE)

1

Ion LR-MS

1

Izbor prekurzorskih ionov pri masnem razponu < ±0,5 Da

1 (posredno)

Produktni ion LR-MSn

1,5

Ion HR-MS

1,5

Produktni ion HR-MSn

2,5

Preglednica 4

Primeri števila identifikacijskih točk, dobljenih za serijo tehnik in njihovih kombinacij (n = celo število)

Tehnika(-e)

Ločevanje

Število ionov

Identifikacijske točke

GC-MS (EI ali CI)

GC

n

1 + n

GC-MS (EI in CI)

GC

2 (EI) + 2 (CI)

1 + 4 = 5

2 derivata GC-MS (EI ali CI)

GC

2 (derivat A) + 2 (derivat B)

1 + 4 = 5

LC-MS

LC

n (MS)

1 + n

GC- ali LC-MS/MS

GC ali LC

1 prekurzorski + 2 produktna

1 + 1 + 2 × 1,5 = 5

GC- ali LC-MS/MS

GC ali LC

2 prekurzorska + 2 produktna

1 + 2 + 2 × 1,5 = 6

GC- ali LC-MS3

GC ali LC

1 prekurzorski + 1 produktni MS2 + 1 produktni MS3

1 + 1 + 1,5 + 1,5 = 5

GC- ali LC-HRMS

GC ali LC

n

1 + n × 1,5

GC- ali LC-HRMS/MS

GC ali LC

1 prekurzorski (masni razpon < ±0,5 Da) + 1 produktni

1 + 1 + 2,5 = 4,5

GC- ali LC-HRMS in HRMS/MS

GC ali LC

1 ion pri snemanju celotnega spektra + 1 produktni ion HRMS (a)

1 + 1,5 + 2,5 = 5

GC- in LC-MS

GC in LC

2 iona (GCMS) + 1 ion (LCMS)

1 + 1 + 2 + 1 + 1 = 6

1.2.5   Posebna izvedbena merila za določitev analita s tekočinsko kromatografijo z detekcijskimi tehnikami, ki niso masna spektrometrija

Samo pri dovoljenih snoveh se lahko kot alternativa metodam, ki temeljijo na masni spektrometriji, uporabijo naslednje tehnike, če so izpolnjena ustrezna merila za te tehnike:

1.

spektrofotometrija z detekcijo z diodnim nizom pri celotnem snemanju (full-scan diode array spectrometry, DAD), če se uporablja s HPLC;

2.

spektrofotometrija s fluorescenčno detekcijo (FLD), če se uporablja s HPLC.

Tekočinska kromatografija z (enovalovno) detekcijo UV/VIS sama po sebi ni primerna za uporabo kot potrditvena metoda.

1.2.5.1   Izvedbena merila za spektrofotometrijo z diodnim nizom pri celotnem snemanju

Izpolnjena so izvedbena merila za kromatografsko ločevanje iz poglavja 1.2.3.

Največje absorpcijske vrednosti v UV-spektru analita so pri enaki valovni dolžini, kot jih ima kalibracijski standard v matriksu, v mejah, določenih z ločljivostjo detekcijskega sistema. Pri detekciji z diodnim nizom je ta meja običajno v območju ±2 nm. Spekter analita nad 220 nm se za tiste dele obeh spektrov z najmanj 10-odstotno relativno absorbanco vidno ne razlikuje od spektra kalibracijskega standarda. To merilo je izpolnjeno, ko so, prvič, prisotne iste najvišje vrednosti in, drugič, ko razlika med spektroma v nobeni točki ni večja od 10 % absorbance kalibracijskega standarda. Če se uporabljajo računalniško podprta knjižnica, iskanje in ujemanje, mora primerjava spektralnih podatkov uradnih vzorcev in kalibracijske raztopine presegati kritični faktor ujemanja. Ta faktor se določi med postopkom validacije za vsak analit na podlagi spektrov, za katere so izpolnjena zgoraj opisana merila. Preveri se variabilnost v spektrih, ki jo povzročita vzorčni matriks in učinkovitost detekcije.

1.2.5.2   Izvedbena merila za spektrofotometrijo s fluorescenčno detekcijo

Izpolnjena so izvedbena merila za kromatografsko ločevanje iz poglavja 1.2.3.

Vzbujalna in emisijska valovna dolžina v kombinaciji s kromatografskimi pogoji se izbereta tako, da se čim bolj zmanjša vpliv motečih komponent v ekstraktih slepega vzorca. Med vzbujalno in emisijsko valovno dolžino mora biti najmanj 50 nm.

Najbližja najvišja točka vrha v kromatogramu se loči od označenega vrha analita za najmanj eno celo širino vrha pri 10 % največje višine vrha analita.

To velja za molekule, ki so same po sebi fluorescenčne, in molekule, ki kažejo fluorescenco po preoblikovanju ali derivaciji.

POGLAVJE 2

VALIDACIJA

2.1   Značilnosti učinkovitosti, ki se določijo za analizne metode

Z validacijo metode se dokaže, da je analizna metoda skladna z merili, ki veljajo za ustrezne značilnosti učinkovitosti. Za različne namene nadzora so potrebne različne kategorije metod. V preglednici 5 je določeno, katero značilnost učinkovitosti je treba preveriti za katero vrsto metode, dodatno pa je vsak parameter razložen v tem poglavju.

Preglednica 5

Razvrstitev analiznih metod po značilnostih učinkovitosti, ki jih je treba določiti

Metoda

Potrjevanje

Presejanje

Kvalitativno

Kvantitativno

Kvalitativno

Semikvantitativno

Kvantitativno

Snovi

A

A, B

A, B

A, B

A, B

Identifikacija v skladu s točko 1.2

x

x

 

 

 

CCα

x

x

 

 

 

CCβ

 

x

x

x

Pravilnost

x

 

 

x

Natančnost

x

 

(x)

x

Relativni učinek matriksa/absolutni izkoristek (*)

x

 

 

x

Selektivnost/specifičnost

x

x

x

x

Stabilnost (#)

x

x

x

x

Robustnost

x

x

x

x

x: Z validacijo je treba dokazati, da so izpolnjene zahteve glede značilnosti učinkovitosti.

(x) Zahtev glede natančnosti iz poglavja 1.2.2.2 ni treba izpolnjevati pri semikvantitativnih presejalnih metodah. Določi pa se natančnost, da se dokaže primernost metode za izogibanje lažno skladnim rezultatom analiz.

A: prepovedane ali nedovoljene snovi

B: dovoljene snovi

2.2   Pravilnost, ponovljivost in obnovljivost znotraj laboratorija

V tem poglavju so navedeni primeri in reference za validacijske postopke. Uporabijo se lahko tudi drugi pristopi za dokazovanje skladnosti metode z izvedbenimi merili, če dosegajo enako raven in kakovost informacij.

2.2.1   Konvencionalna validacija

Za izračun parametrov v skladu s konvencionalnimi metodami je treba izvesti več posameznih eksperimentov. Vsako značilnost učinkovitosti je treba določiti za vsako večjo spremembo (glej oddelek 2.4). Pri metodah z več analiti se lahko hkrati analizira več analitov, če se izključijo morebitne pomembne motnje. Podobno se lahko določi več značilnosti učinkovitosti. Da bi se čim bolj zmanjšala delovna obremenitev, je priporočljivo, da se poskusi čim bolj kombinirajo (npr. ponovljivost in obnovljivost znotraj laboratorija s specifičnostjo, analiza slepih vzorcev za določitev odločitvene meje za potrditev in preskušanje specifičnosti).

2.2.1.1   Pravilnost na podlagi certificiranega referenčnega materiala

Zaželeno je, da se pravilnost analizne metode določi s certificiranim referenčnim materialom (CRM). Postopek za to je opisan v standardu ISO 5725-4:1994 (2).

V nadaljevanju je primer:

1.

analizirajte šest paralelk CRM v skladu z navodili za preskušanje za metodo;

2.

določite koncentracijo analita, prisotnega v posamezni paralelki vzorca;

3.

izračunajte povprečje, standardni odklon in variacijski koeficient (%) za teh šest paralelk;

4.

izračunajte pravilnost, tako da zaznano povprečno koncentracijo delite s certificirano vrednostjo (izmerjeno kot koncentracija) in rezultat pomnožite s 100, da se izrazi kot odstotek.

Pravilnost (%) = (povprečna zaznana koncentracija, korigirana z izkoristkom) × 100 / certificirana vrednost

2.2.1.2   Pravilnost na podlagi ojačanih vzorcev

Če certificirani referenčni material ni na voljo, se pravilnost metode določi s preizkusi, pri katerih se uporabi ojačan slepi matriks, in sicer najmanj v skladu z naslednjo shemo:

1.

Za metode, validirane od datuma začetka veljavnosti te uredbe, izberite slepi material in ga ojačajte s koncentracijo:

(a)

0,5 (3), 1,0 in 1,5-kratnika referenčne vrednosti za ukrepe; ali

(b)

0,1 (4), 1,0 in 1,5-kratnik mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti za dovoljene snovi; ali

(c)

1,0-, 2,0- in 3,0-kratnik najnižje koncentracijske točke (LCL) za nedovoljene snovi (za katere referenčna vrednost za ukrepe ni bila določena).

2.

Na vsakem nivoju se analiza izvede z najmanj šestimi paralelkami.

3.

Analizirajte vzorce.

4.

Izračunajte koncentracijo, zaznano v posameznem vzorcu.

5.

Izračunajte pravilnost za vsak vzorec z uporabo spodnje enačbe in nato za šest rezultatov izračunajte povprečno pravilnost in variacijski koeficient za posamezno raven koncentracije.

Pravilnost (%) = (povprečna ugotovljena koncentracija s popravkom izkoristka) × 100 / stopnja ojačitve

Pri metodah za dovoljene snovi, validirane pred datumom začetka uporabe te uredbe, zadostuje določitev pravilnosti metode s šestimi ojačanimi alikvoti pri 0,5-, 1,0- in 1,5-kratniku mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti.

2.2.1.3   Ponovljivost

1.

Pri metodah, validiranih od datuma začetka veljavnosti te uredbe, se pripravi niz vzorcev identičnih slepih matriksov iste vrste. Ojačajo se z analitom, da se dosežejo koncentracije, enakovredne:

(a)

0,5- (5), 1,0- in 1,5-kratniku referenčne vrednosti za ukrepe ali

(b)

0,1- (6), 1,0- in 1,5-kratniku mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti pri dovoljenih snoveh ali

(c)

1,0-, 2,0- in 3,0-kratniku najnižje koncentracijske točke za nedovoljene ali prepovedane snovi, če se referenčna vrednost za ukrepe ne uporablja.

2.

Na vsakem nivoju se analiza izvede z najmanj šestimi paralelkami.

3.

Analizirajte vzorce.

4.

Izračunajte koncentracijo, zaznano v posameznem vzorcu.

5.

Izračunajte povprečno koncentracijo, standardni odklon in variacijski koeficient (%) ojačanih vzorcev.

6.

Te korake ponovite še najmanj dvakrat.

7.

Izračunajte skupne povprečne koncentracije, standardne odklone (tako da izračunate povprečje standardnega odklona, kvadriranega za posamezne ponovitve, in izračunate kvadratni koren) in variacijske koeficiente za ojačane vzorce.

Pri metodah za dovoljene snovi, validirane pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, zadostuje določitev ponovljivosti z ojačanimi matriksi v koncentracijah 0,5-, 1,0- in 1,5-kratnika mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti.

Druga možnost je, da se ponovljivost izračuna v skladu s standardom ISO 5725-2:2019 (7).

2.2.1.4   Obnovljivost znotraj laboratorija

1.

Za validacije, izvedene po datumu začetka veljavnosti te uredbe, pripravite niz vzorcev določenega preizkusnega materiala (z enakimi ali različnimi matriksi), ojačanih z analitom(-i), da dobite koncentracije, enakovredne:

(a)

0,5-(5), 1,0- in 1,5-kratniku referenčne vrednosti za ukrepe ali

(b)

0,1-(6), 1,0- in 1,5-kratniku mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti za dovoljene snovi ali

(c)

1,0-, 2,0- in 3,0-kratniku najnižje koncentracijske točke za nedovoljene ali prepovedane snovi, če se referenčna vrednost za ukrepe ne uporablja.

2.

Na vsaki ravni koncentracije analizo izvedite z najmanj šestimi paralelkami slepega materiala.

3.

Analizirajte vzorce.

4.

Izračunajte koncentracijo, zaznano v posameznem vzorcu.

5.

Te korake ponovite vsaj dvakrat z različnimi serijami slepega materiala, različnimi izvajalci in v čim več različnih pogojih okolja, npr. z različnimi serijami reagentov in topil, pri različnih sobnih temperaturah, z različnimi instrumenti ali variacijo drugih parametrov.

6.

Določite povprečno koncentracijo, standardni odklon in variacijski koeficient (%) ojačanih vzorcev.

Pri metodah za dovoljene snovi, validirane pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, zadostuje določitev obnovljivosti znotraj laboratorija z ojačanimi matriksi v koncentracijah 0,5-, 1,0- in 1,5-kratnika mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti.

Druga možnost je, da se obnovljivost znotraj laboratorija /srednja natančnost izračuna v skladu s standardi ISO 5725-2:2019, ISO 11843-1:1997 (8) in Codex CAC/GL 59-2006 (9).

2.2.2   Validacija po alternativnih modelih

Za izračun parametrov v skladu z alternativnimi modeli je treba izvesti poskusni načrt. Poskusni načrt se oblikuje glede na število različnih vrst in različnih faktorjev, ki se preiskujejo. Zato se pri prvem koraku celotnega postopka validacije upoštevajo populacije vzorcev, ki bodo v laboratoriju analizirane v prihodnosti, da se določijo najpomembnejše vrste in faktorji, ki lahko vplivajo na rezultate meritev. Faktorski pristop omogoča, da se oceni merilna negotovost rezultatov preizkusa, dobljenih v različnih preizkusnih pogojih v zadevnem laboratoriju, kot so različni analitiki, različni instrumenti, različne serije reagentov, različni matriksi, različni pretečeni časi preizkusa in različne temperature preizkusa. Nato je treba glede na namen izbrati razpon koncentracij v skladu z mejno vrednostjo ostankov ali mejno vrednostjo za dovoljene snovi ali referenčno vrednostjo za ukrepe ali najnižjo koncentracijsko točko za prepovedane ali nedovoljene snovi.

Namen faktorskega pristopa je določiti zanesljive podatke o natančnosti in podatke o meritvah s hkratnim nadzorovanim spreminjanjem izbranih faktorjev. Omogoča oceno skupnega vpliva faktorskih in naključnih učinkov. Poskusna zasnova omogoča tudi preiskavo robustnosti (10) analizne metode in določitev standardnega odklona interne obnovljivosti po matriksih.

V nadaljevanju je primer alternativnega pristopa z uporabo načrta ortogonalne poskusne zasnove.

Preuči se lahko do sedem faktorjev (faktorji šuma). Študija je zasnovana tako, da se lahko natančnost, pravilnost (na podlagi ojačanih vzorcev), občutljivost, merilna negotovost in kritične koncentracije določijo hkrati z izvajanjem poskusnega načrta.

Preglednica 6

Primer načrta ortogonalne poskusne zasnove s sedmimi faktorji (I–VII), spremenjenimi na dveh nivojih (A/B), v validacijski študiji z osmimi ponovitvami (kombinacija faktorskih nivojev)

Faktor

I

II

III

IV

V

VI

VII

Ponovitev 01

A

A

A

A

A

A

A

Ponovitev 02

A

A

B

A

B

B

B

Ponovitev 03

A

B

A

B

A

B

B

Ponovitev 04

A

B

B

B

B

A

A

Ponovitev 05

B

A

A

B

B

A

B

Ponovitev 06

B

A

B

B

A

B

A

Ponovitev 07

B

B

A

A

B

B

A

Ponovitev 08

B

B

B

A

A

A

B

Značilnosti metode se izračunajo, kot je opisano v Jülicher in drugi (11).

2.2.3   Drugi validacijski pristopi

Uporabijo se lahko tudi drugi pristopi, s katerimi se dokaže, da metoda izpolnjuje izvedbena merila za značilnosti učinkovitosti, če dosegajo enako raven in kakovost informacij. Validacija se lahko izvede tudi z medlaboratorijsko študijo, kot je določena v standardu Codex Alimentarius, ISO ali IUPAC (12), ali v skladu z alternativnimi metodami, kot so študije posamičnega laboratorija ali znotrajlaboratorijska validacija (13). Kadar se uporabijo postopki alternativne validacije, se v validacijskem protokolu določita osnovni model in strategija z zadevnimi osnovnimi pogoji, predpostavkami in formulami ali pa se vsaj navedejo reference o njihovi razpoložljivosti.

2.3   Selektivnost/specifičnost

Sposobnost razlikovanja med analitom in snovmi, ki so tesno povezane, se določi v največji možni meri. Določi se interferenca homologov, izomerov, degradacijskih produktov, endogenih snovi, analogov, presnovnih produktov v iskanem ostanku, spojin matriksa ali katere koli druge potencialno moteče snovi, metoda pa se po potrebi spremeni, da se preprečijo prepoznane motnje. Za določitev specifičnosti metode se uporabi naslednji pristop:

1.

izberite vrsto kemijsko sorodnih spojin ali drugih snovi, ki bi se lahko pojavile z iskano spojino, ki je lahko prisotna v vzorcih, in preverite, ali bi lahko motile analizo ciljnega(-ih) analita(-ov);

2.

analizirajte primerno število reprezentativnih slepih vzorcev, npr. različnih serij ali serij različnih živalskih vrst (n ≥ 20), ter preverite morebitne motnje signalov, vrhov ali sledi ionov v predelih, kjer se pričakuje, da bo ciljni analit eluiral;

3.

ojačajte reprezentativne slepe vzorce do ustrezne koncentracije s snovmi, ki bi lahko motile identifikacijo in/ali kvantifikacijo analita ter raziščite, ali dodana snov:

(a)

lahko vodi k lažni identifikaciji;

(b)

ovira identifikacijo ciljnega analita;

(c)

opazno vpliva na kvantifikacijo.

2.4   Robustnost

Nadaljnja učinkovitost analizne metode se preizkusi v različnih poskusnih pogojih, ki vključujejo na primer različne pogoje vzorčenja in manjše spremembe, do katerih lahko pride pri rutinskem preskušanju. Pri preskušanju robustnosti metode bi morale biti spremembe poskusnih pogojev manjše. Oceni se pomen teh sprememb. Vsaka značilnost učinkovitosti se določi za vse manjše spremembe, za katere se je izkazalo, da pomembno vplivajo na izvedljivost preizkusa.

2.5   Stabilnost

Določi se stabilnost kalibracijskega standarda, v matriksu pripravljenega ali z matriksom ojačanega standarda ter analita ali sestavin matriksa v vzorcu med shranjevanjem ali analizo, saj lahko nestabilnosti vplivajo na rezultate preizkusa.

Običajno je stabilnost analita značilna v različnih pogojih shranjevanja. Zahtevane informacije lahko zagotovijo poskusi, izvedeni za spremljanje pogojev shranjevanja standardov in vzorcev, ki se izvajajo v okviru običajnega laboratorijskega sistema akreditacije in nadzora kakovosti. Če so na voljo podatki o stabilnosti za analite v matriksu (npr. na podlagi informacij iz EURL, objavljenih podatkov itd.), teh podatkov ni treba določiti v vsakem laboratoriju. Vendar je sklicevanje na razpoložljive podatke o stabilnosti analitov v raztopini in v matriksu sprejemljivo le, če se uporabljajo enaki pogoji.

Če zahtevani podatki o stabilnosti niso na voljo, je treba uporabiti naslednje pristope.

2.5.1   Določanje stabilnosti analita v raztopini

1.

Pripravite svežo založno raztopino analita(-ov) in razredčite po navodilih za preskušanje, da dobite dovolj alikvotov (npr. 40) vsake izbrane koncentracije. Pripravijo se vzorci:

(a)

raztopin analita, ki se uporabljajo za ojačanje;

(b)

analitnih raztopin, uporabljenih za končno analizo;

(c)

katere koli druge raztopine, ki je zanimiva (npr. derivatizirani standardi).

2.

Izmerite vsebnost analita v sveže pripravljeni raztopini po navodilih za preskušanje.

3.

Porazdelite ustrezne volumne v primerne vsebnike, označite ter shranite pri svetlobnih in temperaturnih pogojih v skladu s shemo iz preglednice 7. Čas shranjevanja se izbere ob upoštevanju uporabljene analizne prakse, po možnosti dokler se ne opazijo prvi pojavi degradacije med identifikacijo in/ali kvantifikacijo. Če med stabilnostno študijo ni opažena degradacija, je trajanje shranjevanja pri stabilnostni študiji enako trajanju najdaljšega shranjevanja raztopine.

4.

Izračunajte koncentracijo analita(-ov) v vsakem alikvotu v primerjavi s koncentracijo analita v sveže pripravljeni raztopini po naslednji formuli:

Preostanek analita (%) = Ci × 100 / Csveža

Ci = koncentracija ob časovni točki i

Csveža = koncentracija sveže raztopine

Povprečna vrednost petih raztopin paralelk, ki so bile shranjene, od povprečne vrednosti petih sveže pripravljenih raztopin paralelk ne odstopa za več kot 15 %. Povprečna vrednost petih sveže pripravljenih raztopin se uporabi kot osnova za izračun razlike v odstotkih.

Preglednica 7

Shema za določitev stabilnosti analita v raztopini

 

–20 °C

+4 °C

+20 °C

Temno

10 alikvotov

10 alikvotov

10 alikvotov

Svetlo

 

 

10 alikvotov

2.5.2   Določanje stabilnosti analita(-ov) v matriksu

1.

Če je mogoče, uporabite nastale vzorce. Če ni na voljo nobenega nastalega matriksa, se uporabi slepi matriks, ojačan z analitom.

2.

Če je nastali matriks na voljo, določite koncentracijo v matriksu, dokler je matriks še svež. Nadaljnje alikvote homogeniziranega nastalega matriksa shranite pri –20 °C ali manj, če je potrebno, in določite koncentracije analita, dokler se vzorec hrani v laboratoriju.

3.

Če ni na voljo nobenega nastalega matriksa, vzemite nekaj slepega matriksa in ga homogenizirajte. Matriks razdelite na pet alikvotov. Vsak alikvot ojačajte z analitom, ki naj bi bil po možnosti pripravljen v majhni količini vodne raztopine. En alikvot analizirajte takoj. Ostale alikvote shranite pri najmanj –20 °C ali manj, če je potrebno, ter jih analizirajte po kratko-, srednje- in dolgoročnem shranjevanju ob upoštevanju uporabljenih analiznih metod.

4.

Zabeležite najdaljši sprejemljivi čas shranjevanja in optimalne pogoje shranjevanja.

Povprečna vrednost petih raztopin paralelk, ki so bile shranjene, od povprečne vrednosti petih sveže pripravljenih raztopin paralelk odstopa za največ interno laboratorijsko obnovljivost metode. Povprečna vrednost petih sveže pripravljenih raztopin se uporabi kot osnova za izračun razlike v odstotkih.

2.6   Odločitvena meja za potrditev (CCα)

CCα se določi za potrditvene metode. CCα se določi v pogojih, ki so v skladu z zahtevami za identifikacijo ali identifikacijo in kvantifikacijo, kot je opredeljeno v „Izvedbenih merilih in drugih zahtevah za analizne metode“ iz poglavja 1.

Za nadzor skladnosti vzorcev je bila kombinirana standardna merilna negotovost že upoštevana v vrednosti CCα (odločitvena meja za potrditev).

1.

Za nedovoljene ali prepovedane farmakološko aktivne snovi se CCα izračuna na naslednji način:

(a)

Metoda 1: s postopkom kalibracijske krivulje v skladu s standardom ISO 11843-1:1997 (14) (v nadaljevanju: kritična vrednost spremenljivke čistega stanja). V tem primeru se uporabi slepi material, ki se ojača na in nad referenčno vrednost za ukrepe ali na in nad najnižjo koncentracijsko točko v ekvidistančnih korakih. Analizirajte vzorce. Po identifikaciji zabeležite signal, kjer je to mogoče, ali ponovno izračunano koncentracijo glede na dodano koncentracijo. Ustrezna koncentracija na odseku na osi y plus 2,33-kratnik standardnega odklona obnovljivosti znotraj laboratorija na odseku je enaka odločitveni meji. Ta metoda se uporablja samo za kvantitativne preizkuse. Odločitvene meje, dobljene s tem pristopom, se preverijo z analizo slepega matriksa, ojačanega na izračunano odločitveno mejo.

(b)

Metoda 2: z analiziranjem najmanj 20 reprezentativnih slepih materialov na matriks, da se lahko izračuna razmerje signal/šum pri časovnem okencu, v katerem se pričakuje analit. Trikratno razmerje signal/šum se lahko uporabi kot odločitvena meja. To se uporablja za kvantitativne in kvalitativne preizkuse. Odločitvene meje, dobljene s tem pristopom, se preverijo z analizo slepega matriksa, ojačanega na izračunano odločitveno mejo.

(c)

Metoda 3: CCα = LCL + k(enostransko, 99 %) × (kombinirana) standardna merilna negotovost na najnižji koncentracijski točki (LCL)

Za nedovoljene ali prepovedane farmakološko aktivne snovi se lahko, odvisno od validacijskega poskusa (in stopnje njegove neoporečnosti), razumno uporabi t-porazdelitev ali – če se kot osnova vzame Gaussova porazdelitev (enostranska, n = ∞) – k-faktor, ki znaša 2,33.

Obnovljivost znotraj laboratorija in pravilnost sta primerni za opredelitev (kombinirane) standardne merilne negotovosti, če se ta določi ob upoštevanju vseh pomembnih vplivnih dejavnikov.

Metoda 2 za izračun CCα se lahko uporablja samo do 1. januarja 2026 pri metodah, validiranih pred datumom začetka veljavnosti te uredbe. Za metode, validirane po začetku veljavnosti te uredbe, se lahko uporablja samo metoda 1 ali 3.

2.

Za dovoljene snovi se CCα izračuna na naslednji način:

(a)

Za dovoljene snovi v kombinacijah matriks/vrsta, za katere je bila določena mejna vrednost ostankov ali mejna vrednost:

(i)

Metoda 1: s postopkom kalibracijske krivulje v skladu s standardom ISO 11843-1:1997 (v nadaljevanju: kritična vrednost spremenljivke čistega stanja). V tem primeru se uporabi slepi material, ki se ojača na in nad mejno vrednost ostankov ali mejno vrednost v ekvidistančnih korakih. Analizirajte vzorce. Po identifikaciji zabeležite signal, kjer je to mogoče, ali ponovno izračunano koncentracijo glede na dodano koncentracijo. Ustrezna koncentracija pri mejni vrednosti ostankov ali mejni vrednosti plus 1,64-kratnik standardnega odklona obnovljivosti znotraj laboratorija pri dovoljeni meji je enaka odločitveni meji (α = 5 %).

(ii)

Metoda 2: CCα = MRL (ali ML) + k(enostransko, 95 %) × (kombinirana) standardna merilna negotovost pri mejni vrednosti ostankov (MRL) ali mejni vrednosti (ML).

Za dovoljene snovi se lahko, odvisno od validacijskega poskusa (in stopnje njegove neoporečnosti), razumno uporabi t-porazdelitev ali – če se kot osnova vzame Gaussova porazdelitev (enostranska, n = ∞) – k-faktor, ki znaša 1,64.

Obnovljivost znotraj laboratorija in pravilnost sta primerni za opredelitev (kombinirane) standardne merilne negotovosti, če se ta določi ob upoštevanju vseh pomembnih vplivnih dejavnikov.

Za farmakološko aktivne snovi, za katere je določena mejna vrednost ostankov za vsoto različnih snovi, se CCα snovi z najvišjo koncentracijo v vzorcu uporabi kot CCα za oceno vsote snovi v merjenem vzorcu.

(b)

Za dovoljene snovi v kombinacijah matriks/vrsta, za katere mejna vrednost ostankov ni bila določena, ostanki ne smejo biti prisotni, razen če je bilo uvedeno dovoljeno zdravljenje v skladu s členom 11 Direktive 2001/82/ES. Za dovoljene snovi, za katere mejna vrednost ostankov ni bila določena, se za izračun CCα uporabi kaskadna mejna vrednost ostankov, določena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/470 (15). Uporabi se metoda 1 ali 2 iz zgornjega odstavka, vendar se „mejna vrednost ostankov“ nanaša na „0,5-kratnik kaskadne mejne vrednosti ostankov, s ciljnim 0,1-kratnikom kaskadne mejne vrednosti ostankov, kadar je to razumno izvedljivo.“

2.7   Določitvena sposobnost za presejanje (CCβ)

CCβ se določi za presejalne metode. CCβ se določi, kakor je opredeljeno v „Izvedbenih merilih in drugih zahtevah za analizne metode“ iz poglavja 1 te Priloge, in v skladu z zahtevami iz preglednice 5. Vendar za presejalne metode ni treba uporabiti vseh zahtev za identifikacijo (glej točke 1.2.3, 1.2.4 in 1.2.5).

1.

Za nedovoljene ali prepovedane farmakološko aktivne snovi se zagotovi največja beta (β) napaka, ki znaša 5 %. CCβ se izračuna na naslednji način:

(a)

Metoda 1: postopek kalibracijske krivulje v skladu s standardom ISO 11843-1:1997 (v nadaljevanju: najmanjša detekcijska vrednost spremenljivke čistega stanja). V tem primeru se uporabi reprezentativni slepi material, ki se ojača na in pod referenčno vrednost za ukrepe, če pa ta ni določena, okrog ciljne koncentracije pri presejanju, v ekvidistančnih korakih. Analizirajte vzorce. Zabeležite signal glede na dodano koncentracijo. Ustrezna koncentracija pri ciljni koncentraciji pri presejanju (STC) plus 1,64-kratnik standardnega odklona obnovljivosti znotraj laboratorija povprečne izmerjene vsebnosti pri ciljni koncentraciji pri presejanju je enaka določitveni sposobnosti. Ekstrapolacija, ki je precej pod najnižjim nivojem ojačanja (< 50 % najnižjega nivoja ojačanja), se potrdi s poskusnimi podatki na stopnji validacije.

(b)

Metoda 2: preiskava ojačanega slepega materiala na ravneh koncentracije pri ciljni koncentraciji pri presejanju in nad njo. Za vsako raven koncentracije je treba analizirati 20 ojačanih slepih materialov, da se zagotovi zanesljiva osnova za to določitev. Raven koncentracije, pri kateri ostane samo ≤ 5 % lažno skladnih rezultatov, je enaka določitveni sposobnosti metode.

(c)

Metoda 3: CCβ = STC + k(enostransko, 95 %) × (kombinirana) standardna merilna negotovost pri ciljni koncentraciji pri presejanju (STC) ali nad njo.

Za nedovoljene ali prepovedane farmakološko aktivne snovi se lahko, odvisno od validacijskega poskusa (in stopnje njegove neoporečnosti), razumno uporabi t-porazdelitev ali – če se kot osnova vzame Gaussova porazdelitev (enostranska, n = ∞) – k-faktor, ki znaša 1,64.

Obnovljivost znotraj laboratorija in pravilnost sta primerni za opredelitev (kombinirane) standardne merilne negotovosti, če se ta določi ob upoštevanju vseh pomembnih vplivnih dejavnikov.

2.

Za dovoljene snovi se zagotovi največja beta (β) napaka, ki znaša 5 %. CCβ se izračuna na naslednji način:

(a)

Metoda 1: s postopkom kalibracijske krivulje v skladu s standardom ISO 11843-1:1997 (v nadaljevanju: najmanjša detekcijska vrednost spremenljivke čistega stanja). V tem primeru se uporabi reprezentativni slepi material, ki je ojačan na in pod dovoljeno mejo, začenši s ciljno koncentracijo pri presejanju, v ekvidistančnih korakih. Analizirajte vzorce in identificirajte analit(-e). Izračunajte standardni odklon povprečne izmerjene vsebnosti pri ciljni koncentraciji pri presejanju.

Ustrezna koncentracija pri ciljni koncentraciji pri presejanju plus 1,64-kratnik standardnega odklona obnovljivosti znotraj laboratorija povprečne izmerjene vsebnosti pri ciljni koncentraciji pri presejanju je enaka določitveni sposobnosti.

(b)

Metoda 2: s preiskavo ojačanega slepega materiala pri ravneh koncentracije, ki so pod dovoljeno mejno vrednostjo. Za vsako raven koncentracije je treba analizirati 20 ojačanih slepih materialov, da se zagotovi zanesljiva osnova za to določitev. Raven koncentracije, pri kateri ostane samo ≤ 5 % lažno skladnih rezultatov, je enaka določitveni sposobnosti metode.

(c)

Metoda 3: CCβ = STC + k(enostransko, 95 %) × (kombinirana) standardna merilna negotovost pri ciljni koncentraciji pri presejanju (STC) ali nad njo.

Pri dovoljenih snoveh se lahko, odvisno od validacijskega poskusa (in stopnje njegove neoporečnosti), razumno uporabi t-porazdelitev ali – če se kot osnova vzame Gaussova porazdelitev (enostranska, n = ∞) – k-faktor, ki znaša 1,64 (ne glede na kaskadno uporabo ali redno uporabo mejne vrednosti ostankov).

Obnovljivost znotraj laboratorija in pravilnost sta primerni za opredelitev (kombinirane) standardne merilne negotovosti, če se ta določi ob upoštevanju vseh pomembnih vplivnih dejavnikov.

Za farmacevtsko aktivne snovi, za katere je določena mejna vrednost ostankov za vsoto različnih snovi, se CCβ snovi z najvišjo koncentracijo v vzorcu uporabi kot CCβ, da se oceni vsota snovi v merjenem vzorcu.

2.8   Kalibracijske krivulje

Kadar se za kvantifikacijo uporabljajo kalibracijske krivulje:

(1)

bi bilo treba pri izdelavi krivulje po možnosti uporabiti najmanj pet ekvidistančnih nivojev (vključno z ničelnim nivojem);

(2)

opiše se delovno območje krivulje;

(3)

opiše se matematična formula krivulje in prileganje podatkov (determinacijski koeficient R2) s krivuljo;

(4)

opišejo se območja sprejemljivosti za parametre krivulje.

Za kalibracijske krivulje, ki temeljijo na standardni raztopini, v matriksu pripravljenega ali z matriksom ojačanega standarda se označijo sprejemljivi parametri kalibracijske krivulje, ki se lahko razlikujejo od ene serije do druge.

2.9   Absolutni izkoristek

Absolutni izkoristek metode se določi, če se ne uporablja interni standard ali umerjanje, ojačano z matriksom.

Kadar so izpolnjene zahteve za pravilnost, določene v preglednici 1, se lahko uporabi stalni faktor popravka. V nasprotnem primeru se za zadevno serijo uporabi dobljeni faktor izkoristka. Namesto faktorja popravka z izkoristkom se lahko uporabi postopek standardne adicije (16) ali metoda internega standarda.

Absolutni izkoristek se izračuna za najmanj šest reprezentativnih serij matriksa.

En alikvot slepega matriksa se ojača z analitom pred ekstrakcijo, drugi alikvot slepega matriksa pa se ojača po pripravi vzorca na ustrezni ravni koncentracije in določi se koncentracija analita.

Izkoristek se izračuna kot:

Izk (analit) = (z matriksom ojačan standard) / (v matriksu pripravljeni standard) × 100

2.10   Relativni učinki matriksa

Relativni učinek matriksa se določi v vseh primerih. To se lahko izvede v okviru validacije ali v ločenih poskusih. Relativni učinek matriksa se izračuna za vsaj 20 različnih slepih serij (matriksa/vrste) glede na področje uporabe metode, npr. različne vrste, ki jih je treba zajeti.

Slepi matriks bi bilo treba po ekstrakciji ojačati z analitom pri referenčni vrednosti za ukrepe, mejni vrednosti ostankov ali mejni vrednosti in ga analizirati skupaj s čisto raztopino analita.

Relativni učinek matriksa ali faktor matriksa (MF) se izračuna kot:

Image 1

Image 2

Image 3

IS: interni standard

MMS: v matriksu pripravljeni standard

Variacijski koeficient za MF (standard, normaliziran za IS) ni večji od 20 %.

POGLAVJE 3

NADZOR KAKOVOSTI MED RUTINSKO ANALIZO – STALNO PREVERJANJE UČINKOVITOSTI METODE

Izpolnjene morajo biti zahteve za zagotavljanje kakovosti analiznih rezultatov iz poglavja 7.7 standarda ISO/IEC 17025:2017 (17).

Med rutinsko analizo je analiza certificiranih referenčnih materialov (CRM) najprimernejša možnost za zagotovitev dokazov o učinkovitosti metode. Ker so certificirani referenčni materiali, ki vsebujejo ustrezne analite na zahtevanih ravneh koncentracije, redko na voljo, se lahko kot alternativa uporabijo tudi referenčni materiali, ki jih zagotavljajo in označujejo EURL ali laboratoriji, akreditirani po standardu ISO/IEC 17043:2010 (18). Kot še ena alternativa se lahko uporabijo tudi interni referenčni materiali, ki se redno nadzirajo.

Stalno preverjanje učinkovitosti metode med rutinsko analizo bi bilo treba izvesti v fazi presejanja in fazi potrditve.

1.

Faza presejanja:

Za vsako serijo (niz) opravljenih analiz se hkrati analizira serija naslednjih vzorcev za nadzor kakovosti:

(a)

kontrolni vzorec za sistemsko ustreznost instrumenta, po možnosti specifičnega za metodo;

(b)

vzorci za nadzor kakovosti, ki so ojačani s koncentracijo blizu ciljne koncentracije pri presejanju in v idealnem primeru pri CCβ za presejanje za dovoljene farmakološko aktivne snovi ter za prepovedane ali nedovoljene snovi);

(c)

skladen kontrolni vzorec (slepi vzorci) in, kadar je ustrezno, slepi reagenti.

2.

Faza potrditve:

Za vsako serijo (niz) opravljenih analiz se hkrati analizira serija naslednjih vzorcev za nadzor kakovosti:

(a)

kontrolni vzorec za sistemsko ustreznost instrumenta, po možnosti specifičnega za metodo;

(b)

vzorci za nadzor kakovosti, ki so za dovoljene farmakološko aktivne snovi ojačani pri koncentraciji blizu mejne vrednosti ostankov ali mejne vrednosti, za prepovedane ali nedovoljene farmakološko aktivne snovi pa blizu referenčne vrednosti za ukrepe ali najnižje koncentracijske točke (neskladni kontrolni vzorci);

(c)

skladen kontrolni vzorec (slepi vzorci) in, kadar je ustrezno, slepi reagenti.

Za vzorce za nadzor kakovosti se priporoča naslednji vrstni red: kontrolni vzorec za sistemsko ustreznost instrumenta, skladen kontrolni vzorec, vzorec(-ci), ki ga(jih) je treba potrditi, ponovno skladen kontrolni vzorec in ojačani vzorec za nadzor kakovosti (neskladni kontrolni vzorci).

Za kvantitativne metode se z vsako serijo uradnih vzorcev pred zgoraj navedenimi vzorci ali po njih analizira in izmeri kalibracijska krivulja.

Kadar je to izvedljivo, se pravilnost (na podlagi ojačanih vzorcev) vseh ciljnih analitov v neskladnih kontrolnih vzorcih oceni s pomočjo kart za nadzor kakovosti v skladu s poglavjem 7.7 standarda ISO/IEC 17025:2017. Če je za to potrebno nesorazmerno veliko število ugotavljanj pravilnosti, se lahko število analitov zmanjša na več reprezentativnih analitov.

POGLAVJE 4

RAZŠIRITEV VALIDIRANEGA PODROČJA UPORABE PREDHODNO VALIDIRANE METODE

Včasih je treba razširiti področje uporabe predhodno celovito validirane metode. V teh primerih bi bilo treba področje uporabe razširiti na učinkovit in analitično tehten način. To se lahko doseže z validacijo manjšega števila vzorcev (npr. polovičnega števila vzorcev) v primerjavi s popolno validacijo.

Kljub temu vrsta in število sprememb, ki jih je treba validirati v eni sami shemi omejene validacije, vedno temeljita na strokovnem znanju in predhodnih izkušnjah, na primer za spremembo tehnike detekcije bi bila v vsakem primeru potrebna popolna validacija.

Na splošno se za zagotovitev stalne veljavnosti metode njena učinkovitost nenehno spremlja in primerja s prvotno dobljenimi validacijskimi parametri. V idealnem primeru je ta stalni nadzor učinkovitosti metode zasnovan tako, da se lahko manjkajoči podatki za popolno validacijo zberejo sčasoma (npr. z nekaj podatkovnimi točkami iz vzorcev za nadzor kakovosti pri vsakem analiznem nizu).

4.1   Razširitve metod glede razpona koncentracij

Zaradi sprememb mejnih vrednosti ostankov, mejnih vrednosti in referenčnih vrednosti za ukrepe je morda treba prilagoditi območje koncentracije, za katero je metoda validirana. V tem primeru je sprejemljiva uporaba sheme omejene validacije.

Kalibracijske krivulje za spremenjeni razpon bi morale biti pripravljene v skladu z validiranim postopkom. Analizirati bi bilo treba različne serije, ojačane pri različnih ravneh koncentracije (glej točki 2.2.1 in 2.2.2). Pravilnost, ponovljivost in obnovljivost znotraj laboratorija/srednja natančnost bi morale biti znotraj sprejemljivega razpona v primerjavi s prvotno validirano metodo. Kjer je to ustrezno, bi bilo treba ponovno izračunati CCβ (presejalne metode) in CCα (potrditvene metode).

4.2   Razširitve metod glede dodatnih snovi

Na splošno je razširitev metode na dodatne spojine mogoča le za analite, ki imajo podobno strukturo in značilnosti kot tisti, ki so že vključeni v analizno metodo. V tem primeru je sprejemljiva uporaba sheme omejene validacije. Prav tako ni dovoljeno nikakršno odstopanje od opisa metode.

kalibracijske krivulje za dodatne snovi bi morale biti pripravljene v skladu z validiranim postopkom. Analizirati bi bilo treba različne serije materialov matriksa, ojačanega na različnih ravneh koncentracije (glej točki 2.2.1 in 2.2.2). Pravilnost, ponovljivost in obnovljivost znotraj laboratorija/srednja natančnost bi morale biti v razponu, ki je primerljiv z drugimi analiti prvotno validirane metode, in v skladu z zahtevami iz točke 1.2.2. Za nove analite je treba izračunati CCβ (presejalne metode) in CCα (potrditvene metode).

4.3   Razširitve metod glede matriksov/vrst

O vključitvi novih matriksov ali vrst v že validirano analizno metodo se vedno odloči za vsak primer posebej, na podlagi preteklih spoznanj in izkušenj z metodo in predhodnih poskusov za oceno morebitnih učinkov matriksa in motenj. Na splošno bo to mogoče le za matrikse s podobnimi lastnostmi in za nekritične analite (stabilnost, določljivost).

kalibracijske krivulje (standard ali matriks) bi bilo treba pripraviti v skladu z validiranim postopkom. Analizirati bi bilo treba različne serije materiala matriksa, ojačanega na različnih ravneh koncentracije (glej točki 2.2.1 in 2.2.2). Pravilnost, ponovljivost in obnovljivost znotraj laboratorija/srednja natančnost bi morale biti v sprejemljivem razponu glede na prvotno validirano metodo in v skladu z zahtevami iz točke 1.2.2. Glede na validacijski pristop je morda potreben ponovni izračun CCβ (presejalne metode ) ali CCα (potrditvene metode).

Če rezultati niso v sprejemljivem razponu v primerjavi z vrednostmi za prvotni matriks, je potrebna dodatna popolna validacija, da se določijo parametri učinkovitosti, značilni za matriks/vrsto.

V primerih, ko se mejne vrednosti ostankov za določeno snov pri nekaterih matriksih razlikujejo, bo področje uporabe metode najverjetneje težko prilagoditi dodatnemu matriksu/vrsti in koncentraciji, saj je v tem primeru treba upoštevati dve spremembi. V takih primerih se priporoča popolna validacija.


(1)  Kokromatografija je postopek, pri katerem se izvleček vzorca pred kromatografskim(-i) korakom(-i) razdeli na dva dela. Prvi del se kromatografira kot tak. Drugi del se zmeša s standardnim analitom, ki ga je treba izmeriti. Nato se tudi ta mešanica kromatografira. Količina dodanega standardnega analita mora biti podobna ocenjeni količini analita v izvlečku. Kokromatografija se uporablja za izboljšanje identifikacije analita, kadar se uporabljajo kromatografske metode, zlasti kadar ni mogoče uporabiti nobenega primernega internega standarda.

(*)  * Variacijski koeficient (CV, v odstotkih) je smernica in bi moral biti tako nizek, kot je to razumno mogoče.

(a)  a Za izbor prekurzorskega iona se ne dobi nobena dodatna identifikacijska točka, če je ta prekurzorski ion isti ion (ali adukt ali izotop) kot ion HRMS, ki se spremlja s snemanjem celotnega spektra.

(#)  Če so podatki o stabilnosti analitov v matriksu na voljo iz znanstvene literature ali drugega laboratorija, zadevnemu laboratoriju teh podatkov ni treba še enkrat določiti. Vendar je sklicevanje na razpoložljive podatke o stabilnosti analitov v raztopini sprejemljivo le, če se uporabljajo enaki pogoji.

(*)  Ustrezno za metode masne spektrometrije (MS), da se z validacijo dokaže, da so izpolnjene zahteve glede značilnosti učinkovitosti. Relativni učinek matriksa metode se določi, kadar ta učinek med postopkom validacije ni bil ocenjen. Absolutni izkoristek metode se določi, če se ne uporablja interni standard ali umerjanje, ojačano z matriksom.

(2)  ISO 5725-4:2020 Točnost (pravilnost in natančnost) merilnih metod in rezultatov– del 4: Temeljne metode določanja pravilnosti standardne merilne metode (klavzula 3).

(3)  Kadar pri nedovoljeni farmakološko aktivni snovi validacije koncentracije 0,5-kratnika referenčne vrednosti za ukrepe ni mogoče razumno doseči, se lahko koncentracija, ki je 0,5-kratnik referenčne vrednosti za ukrepe, nadomesti z najnižjo koncentracijo med 0,5- in 1,0-kratnikom referenčne vrednosti za ukrepe, ki jo je razumno mogoče doseči.

(4)  Kadar pri določeni farmakološko aktivni snovi validacije koncentracije 0,1-kratnika referenčne vrednosti za ukrepe ni mogoče razumno doseči, se lahko koncentracija, ki je 0,1-kratnik referenčne vrednosti za ukrepe, nadomesti z najnižjo koncentracijo med 0,1- in 0,5-kratnikom referenčne vrednosti za ukrepe, kot jo je mogoče razumno doseči.

(5)  Kadar pri nedovoljeni farmakološko aktivni snovi validacije koncentracije 0,5-kratnika referenčne vrednosti za ukrepe ni mogoče razumno doseči, se lahko koncentracija, ki je 0,5-kratnik referenčne vrednosti za ukrepe, nadomesti z najnižjo koncentracijo med 0,5- in 1,0-kratnikom referenčne vrednosti za ukrepe, ki jo je razumno mogoče doseči.

(6)  Kadar pri določeni farmakološko aktivni snovi validacije koncentracije 0,1-kratnika referenčne vrednosti za ukrepe ni mogoče razumno doseči, se lahko koncentracija, ki je 0,1-kratnik referenčne vrednosti za ukrepe, nadomesti z najnižjo koncentracijo med 0,1- in 0,5-kratnikom referenčne vrednosti za ukrepe, kot jo je mogoče razumno doseči.

(7)  ISO 5725-2:2019 Točnost (pravilnost in natančnost) merilnih metod in rezultatov– del 2: Osnovna metoda za določanje ponovljivosti in obnovljivosti standardne merilne metode (klavzula 3).

(8)  ISO 11843-1:1997 Capability of detection – Part 1: Terms and definitions (Zmožnost zaznavanja – del 1: Izrazi in opredelitve pojmov).

(9)  Codex Alimentarius Commission, Food and Agriculture Organization of the United Nations, World Health Organization, Guidelines on estimation of uncertainty of results (CAC/GL 59-2006).

(10)  Spremembe poskusnih pogojev, na katere se to nanaša, lahko vključujejo vzorčne materiale, analite, pogoje shranjevanja, okoljske pogoje in/ali pogoje priprave vzorca. Za vse poskusne pogoje, ki bi lahko v praksi nihali (npr. stabilnost reagentov, sestava vzorca, pH, temperatura), se navedejo morebitne spremembe, ki bi lahko vplivale na rezultat analize.

(11)  Jülicher, B., Gowik, P., in Uhlig, S. (1998) Assessment of detection methods in trace analysis by means of a statistically based in-house validation concept. Analitik, 120, 173.

(12)  IUPAC (1995), Protocol for the design, conduct and interpretation of method-performance studies (Protokol za oblikovanje, izvajanje in razlago študij učinkovitosti metode), Pure & Applied Chem. 67, 331.

(13)  Gowik, P., Jülicher, B., in Uhlig, S. (1998) Multi-residue method for non-steroidal anti-inflammatory drugs in plasma using high performance liquid chromatography-photodiode-array detection. Method description and comprehensive in-house validation. J. Chromatogr., 716, 221.

(14)  ISO 11843-1:1997 Capability of detection – Part 1: Terms and definitions (Zmožnost zaznavanja – del 1: Izrazi in opredelitve pojmov).

(15)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/470 z dne 21. marca 2018 o podrobnih pravilih glede mejnih vrednosti ostankov, ki jih je treba upoštevati za nadzor živil, pridobljenih iz živali, ki se zdravijo v EU v skladu s členom 11 Direktive 2001/82/ES (UL L 79, 22.3.2018, str. 16).

(16)  Količina dodanega standardnega analita je lahko na primer dvakrat do petkrat večja od ocenjene količine analita v vzorcu. S tem postopkom se določi vsebnost analita v vzorcu ob upoštevanju izkoristka analiznega postopka.

(17)  ISO/IEC 17025: 2017 Splošne zahteve za usposobljenost preizkuševalnih in kalibracijskih laboratorijev (poglavje 7.7).

(18)  ISO/IEC 17043:2010 Ugotavljanje skladnosti – splošne zahteve za preskušanje strokovne usposobljenosti.


PRILOGA II

POSTOPKI VZORČENJA IN URADNA OBRAVNAVA VZORCA

1.   Količina vzorca

Najmanjše količine vzorcev se določijo v nacionalnem programu nadzora ostankov. Najmanjše količine vzorcev morajo biti zadostne, da lahko pooblaščeni laboratoriji izvedejo analizne postopke, potrebne za dokončanje presejalnih in potrditvenih analiz. Zlasti pri perutnini, akvakulturi, kuncih, gojeni divjadi, plazilcih in žuželkah vzorec sestavlja ena ali več živali, odvisno od zahtev analiznih metod. Pri jajcih je velikost vzorca najmanj 12 jajc ali več, odvisno od uporabljenih analiznih metod. Če je treba v enem vzorcu analizirati več kategorij snovi z različnimi analiznimi metodami, se velikost vzorca ustrezno poveča.

2.   Razdelitev na podvzorce

Razen če to ni tehnično mogoče ali če se to ne zahteva z nacionalno zakonodajo, se vsak vzorec razdeli na najmanj dva enakovredna podvzorca, tako da vsak omogoča celovit analizni postopek. Razdelitev lahko poteka na mestu vzorčenja ali v laboratoriju.

3.   Sledljivost

Vsak vzorec se odvzame tako, da ga je vedno mogoče izslediti do kmetije izvora in po potrebi do serije živali ali posamezne živali. Zlasti za mleko se lahko vzorci v skladu z izbiro države članice odvzamejo na katerem koli od naslednjih mest:

1.

na kmetiji iz zbiralne cisterne;

2.

v mlekarni pred izpraznitvijo cisterne.

4.   Vsebniki za vzorce

Vzorci se zbirajo v ustreznih vsebnikih, da se ohranita celovitost in sledljivost vzorca. Vsebniki zlasti onemogočajo zamenjavo, navzkrižno kontaminacijo in razkroj. Vsebniki so uradno zapečateni.

5.   Zapisnik o vzorčenju

Po vsakem postopku vzorčenja se izdela zapisnik.

Inšpektor v zapisniku o vzorčenju zbere vsaj naslednje podatke:

1.

naslov pristojnih organov;

2.

ime inšpektorja ali identifikacijsko kodo;

3.

uradno kodno številko vzorca;

4.

datum vzorčenja;

5.

ime in naslov lastnika ali osebe, ki je odgovorna za živali ali živalske proizvode;

6.

ime in naslov izvornega kmetijskega gospodarstva živali (v primeru vzorčenja na kmetijskem gospodarstvu);

7.

registrsko številko obrata/klavnice;

8.

identifikacijo živali ali proizvoda;

9.

živalsko vrsto;

10.

matriks vzorca;

11.

kadar je to ustrezno, zdravljenje v zadnjih štirih tednih pred vzorčenjem (v primeru vzorčenja na kmetijskem gospodarstvu);

12.

snov ali skupine snovi za preiskavo;

13.

posebne opombe.

Tiskane ali elektronske kopije zapisnika je treba predložiti glede na postopek vzorčenja. Zapisnik o vzorčenju in njegove kopije se izpolnijo tako, da sta zagotovljeni njihova avtentičnost in pravna veljavnost, zato je morda potrebno, da te dokumente podpiše inšpektor. V primeru vzorčenja na kmetijskem gospodarstvu je lahko kmet ali njegov namestnik pozvan k podpisu originala zapisnika o vzorčenju.

Original zapisnika o vzorčenju obdrži pri pristojni organ, ki mora zagotoviti, da nepooblaščene osebe nimajo dostopa do njega.

Po potrebi je lahko kmet ali lastnik obrata obveščen o opravljenem vzorčenju.

6.   Zapisnik o vzorčenju za laboratorij

Zapisnik o vzorčenju za laboratorij, ki ga sestavijo pristojni organi, izpolnjuje zahteve iz poglavja 7 standarda ISO/IEC 17025:2017 (1) in vsebuje vsaj naslednje informacije:

1.

naslov pristojnih ali imenovanih organov;

2.

ime inšpektorja ali identifikacijsko kodo;

3.

uradno kodno številko vzorca;

4.

datum vzorčenja;

5.

živalsko vrsto;

6.

matriks vzorca;

7.

snovi ali skupine snovi za preiskavo;

8.

posebne opombe.

Zapisnik o vzorčenju za laboratorij je priložen vzorcu, ko je ta poslan v laboratorij.

7.   Prevoz in shranjevanje

Program za nadzor ostankov določa ustrezne pogoje za shranjevanje in prevoz za vsako kombinacijo analita/matriksa, da se zagotovita stabilnost analita in celovitost vzorca. Čas prevoza je čim krajši, temperatura med prevozom pa ustrezna za zagotovitev stabilnosti analita.

Posebna pozornost se nameni transportnim vsebnikom, temperaturi in času dostave v pristojni laboratorij.

V primeru kakršne koli neskladnosti z zahtevami programa za nadzor laboratorij o tem nemudoma obvesti pristojni organ.


(1)  ISO/IEC 17025: 2017 Splošne zahteve za usposobljenost preizkuševalnih in kalibracijskih laboratorijev (poglavje 7.7).


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/110


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/809

z dne 20. maja 2021

o neodobritvi fermentiranega izvlečka iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza) kot osnovne snovi v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (1) ter zlasti člena 13(2) v povezavi s členom 23(5) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Komisija je 22. januarja 2015 od družbe Greenprotech prejela zahtevek za odobritev „namočenega navadnega gabeza“ kot osnovne snovi, ki se uporablja kot repelent in rastlinski elicitor za sadno drevje, travo in zelenjavo. Navedenemu zahtevku so bili priloženi podatki, ki so obvezni v skladu z drugim pododstavkom člena 23(3) Uredbe (ES) št. 1107/2009.

(2)

Komisija je Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) zaprosila za znanstveno pomoč. Agencija je 28. novembra 2019 (2) Komisiji predložila tehnično poročilo o „namočenem navadnem gabezu“. Na podlagi navedenega tehničnega poročila in dokumentacije, ki jo je predložil vlagatelj, je primerno opredeliti obseg zahtevka, ki zajema aktivno snov „fermentirani izvleček iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza)“.

(3)

Podatki o fermentiranem izvlečku iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza), ki jih je predložil vlagatelj, niso zadostovali za jasen dokaz, da navedeni izvleček izpolnjuje merila za živila, kot so opredeljena v členu 2 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(4)

Agencija je ugotovila, da specifikacija fermentiranega izvlečka iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza) ni dobro opredeljena. Agencija je tudi navedla, da je za navadni gabez znano, da vsebuje genotoksične in karcinogene komponente, toda podatki o koncentraciji genotoksičnih in karcinogenih spojin v fermentiranem izvlečku iz listov Symphytum officinale L. niso bili na voljo. Zato ni bilo mogoče ugotoviti, da se fermentirani izvleček iz listov Symphytum officinale L. ne šteje za problematično snov, kot je določeno v členu 23(1)(a) Uredbe (ES) št. 1107/2009.

(5)

Poleg tega Agencija na podlagi razpoložljivih podatkov o fermentiranem izvlečku iz listov Symphytum officinale L. ni mogla dokončati ocene tveganja za neprehransko izpostavljenost in ocene tveganja za potrošnike. Poleg tega ni bilo dovolj razpoložljivih podatkov o izpostavljenosti okolja in tveganju za neciljne organizme.

(6)

Na voljo ni bilo nobenega ustreznega ocenjevanja, izvedenega v skladu z ostalo zakonodajo Unije, kot je navedeno v členu 23(2) Uredbe (ES) št. 1107/2009.

(7)

Komisija je 19. maja 2020 oziroma 26. januarja 2021 Stalnemu odboru za rastline, živali, hrano in krmo predložila poročilo o pregledu (4) in osnutek te uredbe ter za sejo navedenega odbora 24. marca 2021 pripravila končni različici navedenih dokumentov.

(8)

Komisija je vlagatelja pozvala, naj predloži pripombe k tehničnemu poročilu Agencije in k osnutku poročila Komisije o pregledu. Vlagatelj je predložil pripombe, ki so bile natančno pregledane.

(9)

Vendar kljub argumentom, ki jih je predložil vlagatelj, pomislekov v zvezi s snovjo ni mogoče odpraviti.

(10)

Na podlagi tega je bilo ugotovljeno, da pogoji iz člena 23 Uredbe (ES) št. 1107/2009 niso izpolnjeni. Zato je primerno, da se fermentirani izvleček iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza) ne odobri kot osnovna snov.

(11)

Ta uredba ne vpliva na predložitev ponovnega zahtevka za odobritev fermentiranega izvlečka iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza) kot osnovne snovi v skladu s členom 23(3) Uredbe (ES) št. 1107/2009 ali zahtevka za odobritev navedenega izvlečka kot aktivne snovi v skladu s členom 7 navedene uredbe.

(12)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Snov fermentirani izvleček iz listov Symphytum officinale L. (navadnega gabeza) se ne odobri kot osnovna snov.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 20. maja 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 309, 24.11.2009, str. 1.

(2)  EFSA (Evropska agencija za varnost hrane), 2019. Technical report on the outcome of the consultation with Member States and EFSA on the basic substance application for approval of Comfrey steeping to be used in plant protection as an insect repellent and plant elicitor in fruit trees, grass and vegetables (Tehnično poročilo o izidu posvetovanja z državami članicami in EFSA o zahtevku za odobritev namočenega navadnega gabeza kot osnovne snovi, ki se uporablja za fitofarmacevtske namene kot repelent in rastlinski elicitor za sadno drevje, travo in zelenjavo). Povezana objava EFSA 2019:EN-1753. 64 str. doi:10.2903/sp.efsa.2019.EN-1753.

(3)  Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(4)  https://ec.europa.eu/food/plant/pesticides/eu-pesticides-db_en


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/112


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/810

z dne 20. maja 2021

o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2021/2021/808 glede prehodnih določb za nekatere snovi iz Priloge II k Odločbi 2002/657/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru) (1) in zlasti člena 34(6) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/2021/808 (2) med drugim razveljavlja Odločbo Komisije 2002/657/ES (3). Člen 4 navedene odločbe v povezavi s Prilogo II k navedeni odločbi določa meje najmanjše zahtevane učinkovitosti za farmakološko aktivne snovi kloramfenikol, metaboliti nitrofurana, medroksiprogesteron acetat in malahitzelena v nekaterih matriksih.

(2)

Člen 8 Uredbe Komisije (EU) 2019/1871 (4) določa prehodne določbe za referenčne vrednosti za ukrepe (RPA) za prepovedane farmakološko aktivne snovi. Meje najmanjše zahtevane učinkovitosti za kloramfenikol, metabolite nitrofurana ter vsoto malahitzelene in levkomalahitzelene, vključene v Prilogo II k Odločbi 2002/657/ES, bi bilo treba uporabljati kot RPA za živila živalskega izvora, uvožena iz tretjih držav, in za živila živalskega izvora, proizvedena v Uniji, do 27. novembra 2022.

(3)

Za namene iz člena 8 Uredbe (EU) 2019/1871 bi se morala Priloga II k Odločbi 2002/657/ES zato še naprej uporabljati do 27. novembra 2022.

(4)

Za ohranitev kontinuitete bi se morala ta uredba uporabljati od istega datuma kot Izvedbena uredba (EU) 2021/2021/808.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Člen 7 Izvedbene uredbe (EU) 2021/2021/808 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Razveljavitve in prehodni ukrepi

Odločbi 2002/657/ES in 98/179/ES se razveljavita z dnem začetka veljavnosti te uredbe.

Vendar se do 10. junija 2026 zahteve iz točk 2 in 3 Priloge I k Odločbi 2002/657/ES še naprej uporabljajo za metode, ki so bile validirane pred datumom začetka veljavnosti te uredbe.

Za namene iz drugega odstavka člena 8 Uredbe (EU) 2019/1871 se Priloga II k Odločbi 2002/657/ES še naprej uporablja do 27. novembra 2022.“

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 20. maja 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 95, 7.4.2017, str. 1.

(2)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/2021/808 z dne 22. marca 2021 o izvajanju analiznih metod za ostanke farmakološko aktivnih snovi, ki se uporabljajo pri živalih za proizvodnjo živil, o razlagi rezultatov in metodah, ki jih je treba uporabljati za vzorčenje, ter o razveljavitvi odločb 2002/657/ES in 98/179/ES (glej stran 84 tega Uradnega lista).

(3)  Odločba Komisije 2002/657/ES z dne 14. avgusta 2002 o izvajanju Direktive Sveta 96/23/ES glede opravljanja analitskih metod in razlage rezultatov (UL L 221, 17.8.2002, str. 8).

(4)  Uredba Komisije (EU) 2019/1871 z dne 7. novembra 2019 o referenčnih vrednostih za ukrepe za nedovoljene farmakološko aktivne snovi, prisotne v živilih živalskega izvora, in razveljavitvi Odločbe 2005/34/ES (UL L 289, 8.11.2019, str. 41).


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/114


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/811

z dne 20. maja 2021

o spremembi Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 o določitvi posebnih ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o prenosljivih boleznih živali in o spremembi ter razveljavitvi določenih aktov na področju zdravja živali („Pravila o zdravju živali“) (1) in zlasti člena 71(3) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Afriška prašičja kuga je nalezljiva virusna bolezen, ki prizadene gojene in divje prašiče ter lahko močno vpliva na zadevno populacijo živali in donosnost gojenja, kar povzroča motnje pri premikih pošiljk navedenih živali in proizvodov iz njih znotraj Unije in pri izvozu v tretje države.

(2)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/605 (2) je bila sprejeta v okviru Uredbe (EU) 2016/429 in določa posebne ukrepe za obvladovanje afriške prašičje kuge, ki jih začasno uporabljajo države članice iz Priloge I k Uredbi na območjih z omejitvami iz navedene priloge. Območja z omejitvami I, II in III iz Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 temeljijo na epidemioloških razmerah v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji. Priloga I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/687 (3), da se zagotovita kontinuiteta in doslednost posebnih ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge v Uniji po izteku veljavnosti Izvedbenega sklepa Komisije 2014/709/EU (4) in začetku uporabe Izvedbene uredbe (EU) 2021/605 21. aprila 2021.

(3)

Vse spremembe območij z omejitvami I, II in III v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 bi morale temeljiti na epidemioloških razmerah v zvezi z afriško prašičjo kugo na območjih, ki jih je prizadela navedena bolezen, in splošnih epidemioloških razmerah v zvezi z afriško prašičjo kugo v zadevni državi članici, ravni tveganja za nadaljnje širjenje navedene bolezni, znanstveno utemeljenih načelih in merilih za geografsko opredelitev območij zaradi afriške prašičje kuge ter smernicah Unije, dogovorjenih z državami članicami v Stalnem odboru za rastline, živali in hrano, ki so javno dostopne na spletnem mestu Komisije (5). Take spremembe bi morale upoštevati tudi mednarodne standarde, kot je Kodeks za zdravje kopenskih živali (6) Svetovne organizacije za zdravje živali (Kodeks OIE), in utemeljitve za določitev območij, ki jih predložijo pristojni organi zadevnih držav članic.

(4)

Od datuma sprejetja Izvedbene uredbe (EU) 2021/687 je prišlo do novih izbruhov afriške prašičje kuge pri divjih prašičih na Slovaškem in Poljskem.

(5)

Aprila 2021 je bil ugotovljen en primer afriške prašičje kuge pri divjem prašiču v okrožju Rimavska Sobota na Slovaškem na območju, ki je trenutno navedeno kot območje z omejitvami I v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605. Ta novi izbruh afriške prašičje kuge pri divjem prašiču pomeni povišanje stopnje tveganja, ki bi ga bilo treba upoštevati v navedeni prilogi. Zato bi bilo treba navedeno območje na Slovaškem, trenutno navedeno kot območje z omejitvami I v navedeni prilogi, ki ga je prizadel ta nedavni izbruh afriške prašičje kuge, zdaj namesto kot območje z omejitvami I navesti kot območje z omejitvami II v navedeni prilogi.

(6)

Maja 2021 je bil ugotovljen en primer afriške prašičje kuge pri divjem prašiču v žamotulskem okrožju na Poljskem na območju, ki je trenutno navedeno kot območje z omejitvami I v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605. Ta novi izbruh afriške prašičje kuge pri divjem prašiču pomeni povišanje stopnje tveganja, ki bi ga bilo treba upoštevati v navedeni prilogi. Zato bi bilo treba navedeno območje na Poljskem, trenutno navedeno kot območje z omejitvami I v navedeni prilogi, ki ga je prizadel ta nedavni izbruh afriške prašičje kuge, zdaj namesto kot območje z omejitvami I navesti kot območje z omejitvami II v navedeni prilogi.

(7)

Po teh nedavnih izbruhih afriške prašičje kuge pri divjih prašičih na Slovaškem in Poljskem ter ob upoštevanju trenutnih epidemioloških razmer v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji je bila določitev območij v navedenih državah članicah ponovno ocenjena in posodobljena. Poleg tega so bili ponovno ocenjeni in posodobljeni tudi obstoječi ukrepi za obvladovanje tveganja. Te spremembe bi bilo treba upoštevati v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605.

(8)

Da bi se upoštevale nedavne spremembe epidemioloških razmer v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji in proaktivno obvladovala tveganja, povezana s širjenjem navedene bolezni, bi bilo treba na Slovaškem in Poljskem razmejiti dovolj velika nova območja z omejitvami ter jih ustrezno navesti kot območja z omejitvami II v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605. Ker so razmere v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji zelo dinamične, so se pri razmejitvi navedenih novih območij z omejitvami upoštevale razmere na okoliških območjih.

(9)

Glede na nujnost epidemioloških razmer v Uniji v zvezi s širjenjem afriške prašičje kuge je pomembno, da spremembe Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 iz te izvedbene uredbe začnejo veljati čim prej.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Priloga I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 se nadomesti z besedilom iz Priloge k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 20. maja 2021

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN


(1)  UL L 84, 31.3.2016, str. 1.

(2)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/605 z dne 7. aprila 2021 o določitvi posebnih ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge (UL L 129, 15.4.2021, str. 1).

(3)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/687 z dne 26. aprila 2021 o spremembi Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 o določitvi posebnih ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge (UL L 143, 27.4.2021, str. 11).

(4)  Izvedbeni sklep Komisije 2014/709/EU z dne 9. oktobra 2014 o nadzornih ukrepih za zdravje živali v zvezi z afriško prašičjo kugo v nekaterih državah članicah in razveljavitvi Izvedbenega sklepa 2014/178/EU (UL L 295, 11.10.2014, str. 63).

(5)  Delovni dokument SANTE/7112/2015/Rev. 3 „Načela in merila za geografsko opredelitev regionalizacije afriške prašičje kuge“ (“Principles and criteria for geographically defining ASF regionalisation”);https://ec.europa.eu/food/animals/animal-diseases/control-measures/asf_en.

(6)  Kodeks za zdravje kopenskih živali OIE, 28. izdaja, 2019. ISBN Zvezka I: 978-92-95108-85-1; ISBN Zvezka II: 978-92-95108-86-8.https://www.oie.int/standard-setting/terrestrial-code/access-online/.


PRILOGA

Priloga I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 se nadomesti z naslednjim:

„PRILOGA I

OBMOČJA Z OMEJITVAMI

DEL I

1.   Nemčija

Naslednja območja z omejitvami I v Nemčiji:

Bundesland Brandenburg:

Landkreis Dahme-Spreewald:

Gemeinde Alt Zauche-Wußwerk,

Gemeinde Byhleguhre-Byhlen,

Gemeinde Märkische Heide, mit den Gemarkungen Alt Schadow, Neu Schadow, Pretschen, Plattkow, Wittmannsdorf, Schuhlen-Wiese, Bückchen, Kuschkow, Gröditsch, Groß Leuthen, Leibchel, Glietz, Groß Leine, Dollgen, Krugau, Dürrenhofe, Biebersdorf und Klein Leine,

Gemeinde Neu Zauche,

Gemeinde Schwielochsee mit den Gemarkungen Groß Liebitz, Guhlen, Mochow und Siegadel,

Gemeinde Spreewaldheide,

Gemeinde Straupitz,

Landkreis Märkisch-Oderland:

Gemeinde Lietzen,

Gemeinde Falkenhagen (Mark),

Gemeinde Zeschdorf,

Gemeinde Treplin,

Gemeinde Fichtenhöhe mit den Gemarkungen Niederjesar, Alt Mahlisch und Carzig – westlich der B 167,

Gemeinde Lindendorf mit den Gemarkungen Neu Mahlisch, Libbenichen und Dolgelin – westlich der B 167,

Gemeinde Müncheberg mit den Gemarkungen Müncheberg, Eggersdorf bei Müncheberg und Hoppegarten bei Müncheberg,

Gemeinde Neulewin,

Gemeinde Bliesdorf mit den Gemarkungen Kunersdorf und Bliesdorf,

Gemeinde Neutrebbin mit den Gemarkungen Neutrebbin und Alttrebbin westlich der L 34 und Altelewin westlich und nordöstlich der L 33,

 

Gemeinde Märkische Höhe mit den Gemarkungen Reichenberg und Batzlow,

Gemeinde Wriezen mit den Gemarkungen Haselberg, Frankenfelde, Schulzendorf, Lüdersdorf, Biesdorf, Rathsdorf, Wriezen, Altwriezen, Beauregard, Eichwerder und Jäckelsbruch,

Gemeinde Oderaue mit den Gemarkungen Neuranft, Neuküstrinchen, Neurüdnitz, Altwustrow, Neuwustrow und Zäckericker Loose, Altreetz, Altmädewitz und Neumädewitz,

Gemeinde Buckow (Märkische Schweiz),

Gemeinde Strausberg mit den Gemarkungen Hohenstein und Ruhlsdorf,

Gemeine Garzau-Garzin,

Gemeinde Waldsieversdorf,

Gemeinde Rehfelde mit der Gemarkung Werder,

Gemeinde Reichenow-Mögelin,

Gemeinde Prötzel mit den Gemarkungen Harnekop, Sternebeck und Prötzel östlich der B 168 und der L35,

Gemeinde Oberbarnim.

Landkreis Oder-Spree:

Gemeinde Storkow (Mark),

Gemeinde Wendisch Rietz,

Gemeinde Reichenwalde,

Gemeinde Diensdorf-Radlow,

Gemeinde Bad Saarow,

Gemeinde Rietz-Neuendorf mit den Gemarkungen Buckow, Glienicke, Behrensdorf, Ahrensdorf, Herzberg, Görzig, Pfaffendorf, Sauen, Wilmersdorf (G), Neubrück, Drahendorf, Alt Golm,

Gemeinde Tauche mit den Gemarkungen Briescht, Kossenblatt, Werder, Görsdorf (B), Giesendorf, Wulfersdorf, Falkenberg (T), Lindenberg,

Gemeinde Steinhöfel mit den Gemarkungen Demnitz, Steinhöfel, Hasenfelde, Ahrensdorf, Heinersdorf, Tempelberg,

Gemeinde Langewahl,

Gemeinde Berkenbrück,

Gemeinde Briesen (Mark),

Gemeinde Jacobsdorf,

Landkreis Spree-Neiße:

Gemeinde Jänschwalde,

Gemeinde Peitz,

Gemeinde Tauer,

Gemeinde Turnow-Preilack,

Gemeinde Drachhausen,

Gemeinde Schmogrow-Fehrow,

Gemeinde Drehnow,

Gemeinde Guben mit der Gemarkung Schlagsdorf,

Gemeinde Schenkendöbern mit den Gemarkungen Grabko, Kerkwitz, Groß Gastrose,

Gemeinde Teichland,

Gemeinde Dissen-Striesow,

Gemeinde Heinersbrück,

Gemeinde Briesen,

Gemeinde Forst mit den Gemarkungen Briesníg, Weißagk, Bohrau, Naundorf, Mulknitz, Klein Jamno, Forst (Lausitz) und Groß Jamno,

Gemeinde Wiesengrund,

Gemeinde Groß Schacksdorf-Simmersdorf mit der Gemarkung Simmersdorf,

Gemeinde Neiße-Malxetal mit den Gemarkungen Jocksdorf, Klein Kölzig und Groß Kölzig,

Gemeinde Tschernitz mit der Gemarkung Wolfshain,

Gemeinde Felixsee,

Gemeinde Spremberg mit den Gemarkungen Lieskau, Schönheide, Graustein, Türkendorf, Groß Luja, Wadelsdorf, Hornow, Sellessen, Spremberg, Bühlow,

Gemeinde Neuhausen/Spree mit den Gemarkungen Kathlow, Haasow, Sergen, Roggosen, Gablenz, Komptendorf, Laubsdorf, Koppatz, Neuhausen, Drieschnitz, Kahsel, Bagenz,

Stadt Cottbus mit den Gemarkungen Dissenchen, Döbbrick, Merzdorf, Saspow, Schmellwitz, Sielow, Willmersdorf.

Bundesland Sachsen:

Landkreis Bautzen

Gemeinde Großdubrau: Ortsteile Commerau, Göbeln, Jetscheba, Kauppa, Särchen, Spreewiese,

Gemeinde Hochkirch: Ortsteile Kohlwesa, Niethen, Rodewitz, Wawitz, Zschorna,

Gemeinde Königswartha: Ortsteil Oppitz,

Gemeinde Lohsa: Ortsteile Dreiweibern, Driewitz, Friedersdorf, Hermsdorf/Spree, Lippen, Litschen, Lohsa, Riegel, Tiegling, Weißkollm,

Gemeinde Malschwitz: Ortsteile Baruth, Brießnitz, Brösa, Buchwalde, Cannewitz, Dubrauke, Gleina, Guttau, Halbendorf/Spree, Kleinsaubernitz, Lieske, Lömischau, Neudorf/Spree, Preititz, Rackel, Ruhethal, Wartha,

Gemeinde Radibor: Ortsteile Droben, Lippitsch, Milkel, Teicha, Wessel,

Gemeinde Spreetal,

Gemeinde Weißenberg.

Landkreis Görlitz:

Gemeinde Boxberg/O.L., sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Görlitz südlich der Bundesautobahn A4 mit den Ortsteilen Biesnitz, Deutsch Ossig, Historische Altstadt, Innenstadt, Klein Neundorf, Klingewalde, Königshufen, Kunnerwitz, Ludwigsdorf, Nikolaivorstadt, Rauschwalde, Schlauroth, Südstadt, Weinhübel,

Gemeinde Groß Düben, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Hohendubrau, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Kodersdorf, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Königshain,

Gemeinde Löbau: Ortsteile Altcunnewitz, Bellwitz, Dolgowitz, Glossen, Kittlitz, Kleinradmeritz, Krappe, Lautitz, Mauschwitz, Neucunnewitz, Neukittlitz, Oppeln, Rosenhain,

Gemeinde Markersdorf: Ortsteile Holtendorf, Markersdorf, Pfaffendorf,

Gemeinde Mücka, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Reichenbach/O.L.: Ortsteile Biesig, Borda, Dittmannsdorf, Feldhäuser, Goßwitz, Krobnitz, Lehnhäuser, Löbensmüh, Mengelsdorf, Meuselwitz, Oehlisch, Stadt Reichenbach/O.L., Reißaus, Schöps, Zoblitz,

Gemeinde Schleife, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Schöpstal, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Trebendorf, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Vierkirchen, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Waldhufen, sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes,

Gemeinde Weißwasser/O.L., sofern nicht bereits Teil des gefährdeten Gebietes.

2.   Estonija

Naslednja območja z omejitvami I v Estoniji:

Hiiu maakond.

3.   Grčija

Naslednja območja z omejitvami I v Grčiji:

in the regional unit of Drama:

the community departments of Sidironero and Skaloti and the municipal departments of Livadero and Ksiropotamo (in Drama municipality),

the municipal department of Paranesti (in Paranesti municipality),

the municipal departments of Kokkinogeia, Mikropoli, Panorama, Pyrgoi (in Prosotsani municipality),

the municipal departments of Kato Nevrokopi, Chrysokefalo, Achladea, Vathytopos, Volakas, Granitis, Dasotos, Eksohi, Katafyto, Lefkogeia, Mikrokleisoura, Mikromilea, Ochyro, Pagoneri, Perithorio, Kato Vrontou and Potamoi (in Kato Nevrokopi municipality),

in the regional unit of Xanthi:

the municipal departments of Kimmerion, Stavroupoli, Gerakas, Dafnonas, Komnina, Kariofyto and Neochori (in Xanthi municipality),

the community departments of Satres, Thermes, Kotyli, and the municipal departments of Myki, Echinos and Oraio and (in Myki municipality),

the community department of Selero and the municipal department of Sounio (in Avdira municipality),

in the regional unit of Rodopi:

the municipal departments of Komotini, Anthochorio, Gratini, Thrylorio, Kalhas, Karydia, Kikidio, Kosmio, Pandrosos, Aigeiros, Kallisti, Meleti, Neo Sidirochori and Mega Doukato (in Komotini municipality),

the municipal departments of Ipio, Arriana, Darmeni, Archontika, Fillyra, Ano Drosini, Aratos and the Community Departments Kehros and Organi (in Arriana municipality),

the municipal departments of Iasmos, Sostis, Asomatoi, Polyanthos and Amvrosia and the community department of Amaxades (in Iasmos municipality),

the municipal department of Amaranta (in Maroneia Sapon municipality),

in the regional unit of Evros:

the municipal departments of Kyriaki, Mandra, Mavrokklisi, Mikro Dereio, Protokklisi, Roussa, Goniko, Geriko, Sidirochori, Megalo Derio, Sidiro, Giannouli, Agriani and Petrolofos (in Soufli municipality),

the municipal departments of Dikaia, Arzos, Elaia, Therapio, Komara, Marasia, Ormenio, Pentalofos, Petrota, Plati, Ptelea, Kyprinos, Zoni, Fulakio, Spilaio, Nea Vyssa, Kavili, Kastanies, Rizia, Sterna, Ampelakia, Valtos, Megali Doxipara, Neochori and Chandras (in Orestiada municipality),

the municipal departments of Asvestades, Ellinochori, Karoti, Koufovouno, Kiani, Mani, Sitochori, Alepochori, Asproneri, Metaxades, Vrysika, Doksa, Elafoxori, Ladi, Paliouri and Poimeniko (in Didymoteixo municipality),

in the regional unit of Serres:

the municipal departments of Kerkini, Livadia, Makrynitsa, Neochori, Platanakia, Petritsi, Akritochori, Vyroneia, Gonimo, Mandraki, Megalochori, Rodopoli, Ano Poroia, Katw Poroia, Sidirokastro, Vamvakophyto, Promahonas, Kamaroto, Strymonochori, Charopo, Kastanousi and Chortero and the community departments of Achladochori, Agkistro and Kapnophyto (in Sintiki municipality),

the municipal departments of Serres, Elaionas and Oinoussa and the community departments of Orini and Ano Vrontou (in Serres municipality),

the municipal departments of Dasochoriou, Irakleia, Valtero, Karperi, Koimisi, Lithotopos, Limnochori, Podismeno and Chrysochorafa (in Irakleia municipality).

4.   Latvija

Naslednja območja z omejitvami I v Latviji:

Pāvilostas novada Vērgales pagasts,

Stopiņu novada daļa, kas atrodas uz rietumiem no autoceļa V36, P4 un P5, Acones ielas, Dauguļupes ielas un Dauguļupītes,

Grobiņas novada Medzes, Grobiņas un Gaviezes pagasts. Grobiņas pilsēta,

Rucavas novada Rucavas pagasts,

Nīcas novads.

5.   Litva

Naslednja območja z omejitvami I v Litvi:

Klaipėdos rajono savivaldybė: Agluonėnų, Dovilų, Gargždų, Priekulės, Vėžaičių, Kretingalės ir Dauparų-Kvietinių seniūnijos,

Palangos miesto savivaldybė.

6.   Madžarska

Naslednja območja z omejitvami I na Madžarskem:

Békés megye 950950, 950960, 950970, 951950, 952050, 952750, 952850, 952950, 953050, 953150, 953650, 953660, 953750, 953850, 953960, 954250, 954260, 954350, 954450, 954550, 954650, 954750, 954850, 954860, 954950, 955050, 955150, 955250, 955260, 955270, 955350, 955450, 955510, 955650, 955750, 955760, 955850, 955950, 956050, 956060, 956150 és 956160 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Bács-Kiskun megye 600150, 600850, 601550, 601650, 601660, 601750, 601850, 601950, 602050, 603250, 603750 és 603850 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Budapest 1 kódszámú, vadgazdálkodási tevékenységre nem alkalmas területe,

Csongrád-Csanád megye 800150, 800160, 800250, 802220, 802260, 802310 és 802450 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Fejér megye 400150, 400250, 400351, 400352, 400450, 400550, 401150, 401250, 401350, 402050, 402350, 402360, 402850, 402950, 403050, 403250, 403350, 403450, 403550, 403650, 403750, 403950, 403960, 403970, 404570, 404650, 404750, 404850, 404950, 404960, 405050, 405750, 405850, 405950,

406050, 406150, 406550, 406650 és 406750 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Jász-Nagykun-Szolnok megye 750150, 750160, 750260, 750350, 750450, 750460, 754450, 754550, 754560, 754570, 754650, 754750, 754950, 755050, 755150, 755250, 755350 és 755450 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Komárom-Esztergom megye 250150, 250250, 250350, 250450, 250460, 250550, 250650, 250750, 250850, 250950, 251050, 251150, 251250, 251350, 251360, 251450, 251550, 251650, 251750, 251850, 252150 és 252250, kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Pest megye 571550, 572150, 572250, 572350, 572550, 572650, 572750, 572850, 572950, 573150, 573250, 573260, 573350, 573360, 573450, 573850, 573950, 573960, 574050, 574150, 574350, 574360, 574550, 574650, 574750, 574850, 574860, 574950, 575050, 575150, 575250, 575350, 575550, 575650, 575750, 575850, 575950, 576050, 576150, 576250, 576350, 576450, 576650, 576750, 576850, 576950, 577050, 577150, 577350, 577450, 577650, 577850, 577950, 578050, 578150, 578250, 578350, 578360, 578450, 578550, 578560, 578650, 578850, 578950, 579050, 579150, 579250, 579350, 579450, 579460, 579550, 579650, 579750, 580250 és 580450 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe.

7.   Poljska

Naslednja območja z omejitvami I na Poljskem:

w województwie warmińsko-mazurskim:

gminy Wielbark i Rozogi w powiecie szczycieńskim,

gminy Janowiec Kościelny, Janowo i część gminy Kozłowo położona na południe od linii wyznaczonej przez linię kolejową w powiecie nidzickim,

gminy Iłowo – Osada, Lidzbark, Płośnica, miasto Działdowo, część gminy Rybno położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę kolejową, część gminy wiejskiej Działdowo położona na południe od linii wyznaczonej przez linie kolejowe biegnące od wschodniej do zachodniej granicy gminy w powiecie działdowskim,

gminy Kisielice, Susz i część gminy wiejskiej Iława położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 521 biegnącą od zachodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą łączącą miejscowości Szymbark - Ząbrowo - Segnowy – Laseczno – Gulb, a następnie na zachód od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Szymbark - Ząbrowo - Segnowy – Laseczno - Gulb biegnącą do południowej granicy gminy w powiecie iławskim,

gminy Biskupiec, Kurzętnik, część gminy wiejskiej Nowe Miasto Lubawskie położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od zachodniej granicy gminy do miejscowości Lekarty, a następnie na południowy - zachód od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Lekarty – Nowy Dwór Bratiański biegnącą do północnej granicy gminy miejskiej Nowe Miasto Lubawskie oraz na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 538, część gminy Grodziczno położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 538 w powiecie nowomiejskim.

w województwie podlaskim:

gminy Wysokie Mazowieckie z miastem Wysokie Mazowieckie, Czyżew i część gminy Kulesze Kościelne położona na południe od linii wyznaczonej przez linię koleją w powiecie wysokomazowieckim,

gminy Miastkowo, Nowogród, Śniadowo i Zbójna w powiecie łomżyńskim,

gminy Szumowo, Zambrów z miastem Zambrów i część gminy Kołaki Kościelne położona na południe od linii wyznaczonej przez linię kolejową w powiecie zambrowskim,

gminy Grabowo, Kolno i miasto Kolno, Turośl w powiecie kolneńskim,

w województwie mazowieckim:

powiat ostrołęcki,

powiat miejski Ostrołęka,

gminy Bielsk, Brudzeń Duży, Bulkowo, Drobin, Gąbin, Łąck, Nowy Duninów, Radzanowo, Słupno, Staroźreby i Stara Biała w powiecie płockim,

powiat miejski Płock,

powiat ciechanowski,

gminy Baboszewo, Dzierzążnia, Joniec, Nowe Miasto, Płońsk i miasto Płońsk, Raciąż i miasto Raciąż, Sochocin w powiecie płońskim,

powiat sierpecki,

powiat żuromiński,

gminy Andrzejewo, Brok, Stary Lubotyń, Szulborze Wielkie, Wąsewo, Ostrów Mazowiecka z miastem Ostrów Mazowiecka, część gminy Małkinia Górna położona na północ od rzeki Brok w powiecie ostrowskim,

powiat mławski,

powiat przasnyski,

powiat makowski,

powiat pułtuski,

powiat wyszkowski,

powiat węgrowski,

gminy Dąbrówka, Jadów, Klembów, Poświętne, Radzymin, Strachówka Wołomin i Tłuszcz w powiecie wołomińskim,

gminy Mokobody i Suchożebry w powiecie siedleckim,

gminy Dobre, Jakubów, Kałuszyn, Stanisławów w powiecie mińskim,

gminy Bielany i gmina wiejska Sokołów Podlaski w powiecie sokołowskim,

gminy Kowala, Wierzbica, część gminy Wolanów położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 12 w powiecie radomskim,

powiat miejski Radom,

gminy Jastrząb, Mirów, Orońsko w powiecie szydłowieckim,

powiat gostyniński,

w województwie podkarpackim:

gminy Pruchnik, Rokietnica, Roźwienica, w powiecie jarosławskim,

gminy Fredropol, Krasiczyn, Krzywcza, Medyka, Orły, Żurawica, Przemyśl w powiecie przemyskim,

powiat miejski Przemyśl,

gminy Gać, Jawornik Polski, Kańczuga, część gminy Zarzecze położona na południe od linii wyznaczonej przez rzekę Mleczka w powiecie przeworskim,

powiat łańcucki,

gminy Trzebownisko, Głogów Małopolski i część gminy Sokołów Małopolski położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 875 w powiecie rzeszowskim,

gminy Dzikowiec, Kolbuszowa, Niwiska i Raniżów w powiecie kolbuszowskim,

gminy Borowa, Czermin, Gawłuszowice, Mielec z miastem Mielec, Padew Narodowa, Przecław, Tuszów Narodowy w powiecie mieleckim,

w województwie świętokrzyskim:

powiat opatowski,

powiat sandomierski,

gminy Bogoria, Łubnice, Oleśnica, Osiek, Połaniec, Rytwiany i Staszów w powiecie staszowskim,

gminy Bliżyn, Skarżysko – Kamienna, Suchedniów i Skarżysko Kościelne w powiecie skarżyskim,

gmina Wąchock, część gminy Brody położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 9 oraz na południowy - zachód od linii wyznaczonej przez drogi: nr 0618T biegnącą od północnej granicy gminy do skrzyżowania w miejscowości Lipie, drogę biegnącą od miejscowości Lipie do wschodniej granicy gminy oraz na północ od drogi nr 42 i część gminy Mirzec położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 744 biegnącą od południowej granicy gminy do miejscowości Tychów Stary a następnie przez drogę nr 0566T biegnącą od miejscowości Tychów Stary w kierunku północno - wschodnim do granicy gminy w powiecie starachowickim,

powiat ostrowiecki,

gminy Fałków, Ruda Maleniecka, Radoszyce, Smyków, część gminy Końskie położona na zachód od linii kolejowej, część gminy Stąporków położona na południe od linii kolejowej w powiecie koneckim,

gminy Mniów i Zagnańsk w powiecie kieleckim,

w województwie łódzkim:

gminy Łyszkowice, Kocierzew Południowy, Kiernozia, Chąśno, Nieborów, część gminy wiejskiej Łowicz położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 92 biegnącej od granicy miasta Łowicz do zachodniej granicy gminy oraz część gminy wiejskiej Łowicz położona na wschód od granicy miasta Łowicz i na północ od granicy gminy Nieborów w powiecie łowickim,

gminy Cielądz, Rawa Mazowiecka z miastem Rawa Mazowiecka w powiecie rawskim,

gminy Bolimów, Głuchów, Godzianów, Lipce Reymontowskie, Maków, Nowy Kawęczyn, Skierniewice, Słupia w powiecie skierniewickim,

powiat miejski Skierniewice,

gminy Mniszków, Paradyż, Sławno i Żarnów w powiecie opoczyńskim,

gminy Czerniewice, Inowłódz, Lubochnia, Rzeczyca, Tomaszów Mazowiecki z miastem Tomaszów Mazowiecki i Żelechlinek w powiecie tomaszowskim,

gmina Aleksandrów w powiecie piotrkowskim,

w województwie pomorskim:

gminy Ostaszewo, miasto Krynica Morska oraz część gminy Nowy Dwór Gdański położona na południowy - zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 55 biegnącą od południowej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 7, następnie przez drogę nr 7 i S7 biegnącą do zachodniej granicy gminy w powiecie nowodworskim,

gminy Lichnowy, Miłoradz, Nowy Staw, Malbork z miastem Malbork w powiecie malborskim,

gminy Mikołajki Pomorskie, Stary Targ i Sztum w powiecie sztumskim,

powiat gdański,

Miasto Gdańsk,

powiat tczewski,

powiat kwidzyński,

w województwie lubuskim:

gminy Przytoczna, Pszczew, Skwierzyna i część gminy Trzciel położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 92 w powiecie międzyrzeckim,

gminy Lubniewice i Krzeszyce w powiecie sulęcińskim,

gminy Bogdaniec, Deszczno, Lubiszyn i część gminy Witnica położona na północny - wschód od drogi biegnącej od zachodniej granicy gminy od miejscowości Krześnica, przez miejscowości Kamień Wielki - Mościce -Witnica - Kłopotowo do południowej granicy gminy w powiecie gorzowskim,

w województwie dolnośląskim:

gminy Bolesławiec z miastem Bolesławiec, Gromadka i Osiecznica w powiecie bolesławieckim,

gmina Węgliniec w powiecie zgorzeleckim,

gmina Chocianów i część gminy Przemków położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 12 w powiecie polkowickim,

gmina Góra , Wąsosz, część gminy Niechlów położona na północny – wschód od linii wyznaczonej przez rzekę Barycz i część gminy Jemielno położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 323 w powiecie górowskim,

gmina Wińsko w powiecie wołowskim,

gminy Ścinawa i Lubin z miastem Lubin w powiecie lubińskim,

w województwie wielkopolskim:

gminy Krzemieniewo, Osieczna, Rydzyna, część gminy Lipno położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr S5, część gminy Święciechowa położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 12 oraz na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr S5 w powiecie leszczyńskim,

powiat miejski Leszno,

gminy Chrzypsko Wielkie, Międzychód, część gminy Sieraków położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 186 biegnącą od południowej granicy gminy do miejscowości Lutomek, a następnie na zachód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od skrzyżowania z drogą nr 186 w miejscowości Lutomek biegnącą do skrzyżowania z ul. Leśną w miejscowości Lutom i dalej na zachód od ul. Leśnej biegnącej do wschodniej granicy gminy, część gminy Kwilcz położona na zachód linii wyznaczonej przez drogę nr 186 biegnącą od północnej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 24, następnie na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 24 biegnącą od skrzyżowania z drogą nr 186 do skrzyżowania z drogą w miejscowości Pólko, i dalej na zachód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od miejscowości Pólko przez miejscowość Wituchowo do południowej granicy gminy, w powiecie międzychodzkim,

gminy Lwówek, Kuślin, Opalenica, część gminy Miedzichowo położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 92, część gminy Nowy Tomyśl położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 305 w powiecie nowotomyskim,

gminy Granowo, Grodzisk Wielkopolski i część gminy Kamieniec położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 308 w powiecie grodziskim,

gminy Czempiń, Kościan i miasto Kościan, Krzywiń, część gminy Śmigiel położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr S5 w powiecie kościańskim,

powiat miejski Poznań,

gminy Buk, Dopiewo, Komorniki, Tarnowo Podgórne, Stęszew, Swarzędz, Pobiedziska, Czerwonak, Mosina, miasto Luboń, miasto Puszczykowo i część gminy Kórnik położona na zachód od linii wyznaczonych przez drogi: nr S11 biegnącą od północnej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 434 i drogę nr 434 biegnącą od tego skrzyżowania do południowej granicy gminy, część gminy Rokietnica położona na południowy zachód od linii kolejowej biegnącej od północnej granicy gminy w miejscowości Krzyszkowo do południowej granicy gminy w miejscowości Kiekrz oraz część gminy wiejskiej Murowana Goślina położona na południe od linii kolejowej biegnącej od północnej granicy miasta Murowana Goślina do północno-wschodniej granicy gminy w powiecie poznańskim,

gmina Kiszkowo i część gminy Kłecko położona na zachód od rzeki Mała Wełna w powiecie gnieźnieńskim,

gminy Lubasz, Czarnków z miastem Czarnków, część gminy Połajewo na położona na północ od drogi łączącej miejscowości Chraplewo, Tarnówko-Boruszyn, Krosin, Jakubowo, Połajewo - ul. Ryczywolska do północno-wschodniej granicy gminy oraz część gminy Wieleń położona na południe od linii kolejowej biegnącej od wschodniej granicy gminy przez miasto Wieleń i miejscowość Herburtowo do zachodniej granicy gminy w powiecie czarnkowsko-trzcianeckim,

gmina Kaźmierz część gminy Duszniki położona na południowy – wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 306 biegnącą od północnej granicy gminy do miejscowości Duszniki, a następnie na południe od linii wyznaczonej przez ul. Niewierską oraz drogę biegnącą przez miejscowość Niewierz do zachodniej granicy gminy, część gminy Ostroróg, położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 186 i 184 biegnące od granicy gminy do miejscowości Ostroróg, a następnie od miejscowości Ostroróg przez miejscowości Piaskowo – Rudki do południowej granicy gminy, część gminy Wronki położona na północ od linii wyznaczonej przez drogi nr 182 i 186, miasto Szamotuły i część gminy Szamotuły położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 306 do linii wyznaczonej przez wschodnią granicę miasta Szamotuły i na południe od linii kolejowej biegnącej od południowej granicy miasta Szamotuły, do południowo-wschodniej granicy gminy oraz część gminy Obrzycko położona na zachód od drogi nr 185 łączącej miejscowości Gaj Mały, Słopanowo i Obrzycko do północnej granicy miasta Obrzycko, a następnie na zachód od drogi przebiegającej przez miejscowość Chraplewo w powiecie szamotulskim,

gmina Budzyń w powiecie chodzieskim,

gminy Mieścisko, Skoki i Wągrowiec z miastem Wągrowiec w powiecie wągrowieckim,

powiat pleszewski,

gmina Zagórów w powiecie słupeckim,

gmina Pyzdry w powiecie wrzesińskim,

gminy Kotlin, Żerków i część gminy Jarocin położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogi nr S11 i 15 w powiecie jarocińskim,

gmina Rozdrażew, część gminy Koźmin Wielkopolski położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 15, część gminy Krotoszyn położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 15 oraz na wschód od granic miasta Krotoszyn w powiecie krotoszyńskim,

gminy Nowe Skalmierzyce, Raszków, Ostrów Wielkopolski z miastem Ostrów Wielkopolski w powiecie ostrowskim,

powiat miejski Kalisz,

gminy Blizanów, Stawiszyn, Żelazków, Ceków – Kolonia, Godziesze Wielkie, Koźminek, Lisków, Mycielin, Opatówek, Szczytniki w powiecie kaliskim,

gmina Malanów i część gminy Tuliszków położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 72 w powiecie tureckim,

gminy Rychwał, Rzgów, Grodziec, część gminy Stare Miasto położona na południe od linii wyznaczonej przez autostradę nr A2 w powiecie konińskim,

w województwie zachodniopomorskim:

część gminy Dębno położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 126 biegnącą od zachodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 23 w miejscowości Dębno, następnie na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 23 do skrzyżowania z ul. Jana Pawła II w miejscowości Cychry, następnie na północ od ul. Jana Pawła II do skrzyżowania z ul. Ogrodową i dalej na północ od linii wyznaczonej przez ul. Ogrodową, której przedłużenie biegnie do wschodniej granicy gminy w powiecie myśliborskim,

gminy Chojna, Trzcińsko - Zdrój oraz część gminy Cedynia położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 124 biegnącą od zachodniej granicy gminy do miasta Cedynia, a następnie na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 125 biegnącą od miasta Cedynia do wschodniej granicy gminy w powiecie gryfińskim.

8.   Slovaška

Naslednja območja z omejitvami I na Slovaškem:

the whole district of Vranov nad Topľou, except municipalities included in part II,

the whole district of Humenné, except municipalities included in part II,

the whole district of Snina,

the whole district of Medzilaborce

the whole district of Stropkov

the whole district of Svidník, except municipalities included in part II,

the whole district of Stará Ľubovňa, except municipalities included in part II,

the whole district of whole Kežmarok,

the whole district of Poprad,

the whole district of Veľký Krtíš, except municipalities included in part II,

in the whole district of Zvolen, except municipalities included in part II,

the whole district of Detva, except municipalities included in part II,

the whole district of Krupina, except municipalities included in part II,

the whole district of Brezno.

DEL II

1.   Bolgarija

Naslednja območja z omejitvami II v Bolgariji:

the whole region of Haskovo,

the whole region of Yambol,

the whole region of Stara Zagora,

the whole region of Pernik,

the whole region of Kyustendil,

the whole region of Plovdiv,

the whole region of Pazardzhik,

the whole region of Smolyan,

the whole region of Dobrich,

the whole region of Sofia city,

the whole region of Sofia Province,

the whole region of Blagoevgrad,

the whole region of Razgrad,

the whole region of Kardzhali,

the whole region of Burgas excluding the areas in Part III,

the whole region of Varna excluding the areas in Part III,

the whole region of Silistra, excluding the areas in Part III,

the whole region of Ruse, excluding the areas in Part III,

the whole region of Veliko Tarnovo, excluding the areas in Part III,

the whole region of Pleven, excluding the areas in Part III,

the whole region of Targovishte, excluding the areas in Part III,

the whole region of Shumen, excluding the areas in Part III,

the whole region of Sliven, excluding the areas in Part III,

the whole region of Vidin, excluding the areas in Part III.

2.   Nemčija

Naslednja območja z omejitvami II v Nemčiji:

Bundesland Brandenburg:

Landkreis Oder-Spree:

Gemeinde Grunow-Dammendorf,

Gemeinde Mixdorf

Gemeinde Schlaubetal,

Gemeinde Neuzelle,

Gemeinde Neißemünde,

Gemeinde Lawitz,

Gemeinde Eisenhüttenstadt,

Gemeinde Vogelsang,

Gemeinde Ziltendorf,

Gemeinde Wiesenau,

Gemeinde Friedland,

Gemeinde Siehdichum

Gemeinde Müllrose,

Gemeinde Groß Lindow,

Gemeinde Brieskow-Finkenheerd,

Gemeinde Ragow-Merz,

Gemeinde Beeskow,

Gemeinde Rietz-Neuendorf mit den Gemarkungen Groß Rietz und Birkholz,

Gemeinde Tauche mit den Gemarkungen Stremmen, Ranzig, Trebatsch, Sabrodt, Sawall, Mitweide und Tauche,

Landkreis Dahme-Spreewald:

Gemeinde Jamlitz,

Gemeinde Lieberose,

Gemeinde Schwielochsee mit den Gemarkungen Goyatz, Jessern, Lamsfeld, Ressen, Speichrow und Zaue,

Landkreis Spree-Neiße:

Gemeinde Schenkendöbern mit den Gemarkungen Stakow, Reicherskreuz, Groß Drewitz, Sembten, Lauschütz, Krayne, Lübbinchen, Grano, Pinnow, Bärenklau, Schenkendöbern und Atterwasch,

Gemeinde Guben mit den Gemarkungen Bresinchen, Guben und Deulowitz,

Gemeinde Forst (Lausitz) mit den Gemarkungen Groß Bademeusel und Klein Bademeusel,

Gemeinde Groß Schacksdorf-Simmersdorf mit der Gemarkung Groß Schacksdorf,

Gemeinde Neiße-Malxetal mit den Gemarkungen Preschen und Jerischke,

Gemeinde Döbern,

Gemeinde Jämlitz-Klein Düben,

Gemeinde Tschernitz mit der Gemarkung Tschernitz,

Landkreis Märkisch-Oderland:

Gemeinde Zechin,

Gemeinde Bleyen-Genschmar,

Gemeinde Neuhardenberg,

Gemeinde Golzow,

Gemeinde Küstriner Vorland,

Gemeinde Alt Tucheband,

Gemeinde Reitwein,

Gemeinde Podelzig,

Gemeinde Letschin,

Gemeinde Gusow-Platkow,

Gemeinde Seelow,

Gemeinde Vierlinden,

Gemeinde Lindendorf mit den Gemarkungen Sachsendorf, Libbenichen und Dolgelin – östlich der B 167,

Gemeinde Fichtenhöhe mit der Gemarkung Carzig – östlich der B 167,

Gemeinde Lebus,

Gemeinde Müncheberg mit den Gemarkungen Jahnsfelde, Trebnitz, Obersdorf, Münchehofe und Hermersdorf,

Gemeinde Märkische Höhe mit der Gemarkung Rindenwalde,

Gemeinde Bliesdorf mit der Gemarkung Metzdorf,

Gemarkung Neutrebbin mit den Gemarkungen Wuschewier, Altbarnim, Neutrebbin, Alttrebbin östlich der L 34 und Altlewin östlich der L 34 und südwestlich der L 33,

kreisfreie Stadt Frankfurt (Oder),

Bundesland Sachsen:

Landkreis Görlitz:

Gemeinde Bad Muskau,

Gemeinde Boxberg/O.L. östlich des Straßenverlaufes K8472 bis Kaschel – S121 – Jahmen –Dürrbacher Straße – K8472 – Eselsberg – S131 – Boxberg – K8481,

Gemeinde Gablenz,

Gemeinde Görlitz nördlich der Bundesautobahn A4,

Gemeinde Groß Düben südlich des Straßenverlaufes S126 – Halbendorf – K8478,

Gemeinde Hähnichen,

Gemeinde Hohendubrau östlich des Straßenverlaufes der Verbindungsstraße Buchholz-Gebelzig – S55,

Gemeinde Horka

Gemeinde Kodersdorf nördlich der Bundesautobahn A4,

Gemeinde Krauschwitz i.d. O.L.,

Gemeinde Kreba-Neudorf,

Gemeinde Mücka östlich des Straßenverlaufes S55 - K8471 - Förstgen - K8472,

Gemeinde Neißeaue,

Gemeinde Niesky,

Gemeinde Quitzdorf am See,

Gemeinde Rietschen,

Gemeinde Rothenburg/ O.L.,

Gemeinde Schleife östlich des Straßenverlaufes S130 – S126,

Gemeinde Schöpstal nördlich der Bundesautobahn A4,

Gemeinde Trebendorf östlich der K8481,

Gemeinde Vierkirchen nördlich der Bundesautobahn A4 und östlich der Verbindungsstraße Buchholz-Gebelzig,

Gemeinde Waldhufen nördlich der Bundesautobahn A4,

Gemeinde Weißkeißel,

Gemeinde Weißwasser/O.L. östlich der K8481.

3.   Estonija

Naslednja območja z omejitvami II v Estoniji:

Eesti Vabariik (välja arvatud Hiiu maakond).

4.   Latvija

Naslednja območja z omejitvami II v Latviji:

Ādažu novads,

Aizputes novada Aizputes, Cīravas un Lažas pagasts, Kalvenes pagasta daļa uz rietumiem no ceļa pie Vārtājas upes līdz autoceļam A9, uz dienvidiem no autoceļa A9, uz rietumiem no autoceļa V1200, Kazdangas pagasta daļa uz rietumiem no ceļa V1200, P115, P117, V1296, Aizputes pilsēta,

Aglonas novads,

Aizkraukles novads,

Aknīstes novads,

Alojas novads,

Alsungas novads,

Alūksnes novads,

Amatas novads,

Apes novads,

Auces novads,

Babītes novads,

Baldones novads,

Baltinavas novads,

Balvu novads,

Bauskas novads,

Beverīnas novads,

Brocēnu novads,

Burtnieku novads,

Carnikavas novads,

Cēsu novads

Cesvaines novads,

Ciblas novads,

Dagdas novads,

Daugavpils novads,

Dobeles novads,

Dundagas novads,

Durbes novads,

Engures novads,

Ērgļu novads,

Garkalnes novads,

Grobiņas novada Bārtas pagasts,

Gulbenes novads,

Iecavas novads,

Ikšķiles novads,

Ilūkstes novads,

Inčukalna novads,

Jaunjelgavas novads,

Jaunpiebalgas novads,

Jaunpils novads,

Jēkabpils novads,

Jelgavas novads,

Kandavas novads,

Kārsavas novads,

Ķeguma novads,

Ķekavas novads,

Kocēnu novads,

Kokneses novads,

Krāslavas novads,

Krimuldas novads,

Krustpils novads,

Kuldīgas novada, Laidu pagasta daļa uz ziemeļiem no autoceļa V1296, Padures, Rumbas, Rendas, Kabiles, Vārmes, Pelču, Ēdoles, Īvandes, Kurmāles, Turlavas, Gudenieku un Snēpeles pagasts, Kuldīgas pilsēta,

Lielvārdes novads,

Līgatnes novads,

Limbažu novads,

Līvānu novads,

Lubānas novads,

Ludzas novads,

Madonas novads,

Mālpils novads,

Mārupes novads,

Mazsalacas novads,

Mērsraga novads,

Naukšēnu novads,

Neretas novads,

Ogres novads,

Olaines novads,

Ozolnieku novads,

Pārgaujas novads,

Pāvilostas novada Sakas pagasts, Pāvilostas pilsēta,

Pļaviņu novads,

Preiļu novads,

Priekules novads,

Priekuļu novads,

Raunas novads,

republikas pilsēta Daugavpils,

republikas pilsēta Jelgava,

republikas pilsēta Jēkabpils,

republikas pilsēta Jūrmala,

republikas pilsēta Rēzekne,

republikas pilsēta Valmiera,

Rēzeknes novads,

Riebiņu novads,

Rojas novads,

Ropažu novads,

Rucavas novada Dunikas pagasts,

Rugāju novads,

Rundāles novads,

Rūjienas novads,

Salacgrīvas novads,

Salas novads,

Salaspils novads,

Saldus novads,

Saulkrastu novads,

Sējas novads,

Siguldas novads,

Skrīveru novads,

Skrundas novada Raņķu pagasta daļa uz ziemeļiem no autoceļa V1272 līdz robežai ar Ventas upi, Skrundas pagasta daļa no Skrundas uz ziemeļiem no autoceļa A9 un austrumiem no Ventas upes,

Smiltenes novads,

Stopiņu novada daļa, kas atrodas uz austrumiem no autoceļa V36, P4 un P5, Acones ielas, Dauguļupes ielas un Dauguļupītes,

Strenču novads,

Talsu novads,

Tērvetes novads,

Tukuma novads,

Vaiņodes novada Vaiņodes pagasts un Embūtes pagasta daļa uz dienvidiem autoceļa P116, P106,

Valkas novads,

Varakļānu novads,

Vārkavas novads,

Vecpiebalgas novads,

Vecumnieku novads,

Ventspils novads,

Viesītes novads,

Viļakas novads,

Viļānu novads,

Zilupes novads.

5.   Litva

Naslednja območja z omejitvami II v Litvi:

Alytaus miesto savivaldybė,

Alytaus rajono savivaldybė,

Anykščių rajono savivaldybė,

Akmenės rajono savivaldybė,

Birštono savivaldybė,

Biržų miesto savivaldybė,

Biržų rajono savivaldybė,

Druskininkų savivaldybė,

Elektrėnų savivaldybė,

Ignalinos rajono savivaldybė,

Jonavos rajono savivaldybė,

Joniškio rajono savivaldybė,

Jurbarko rajono savivaldybė: Eržvilko, Girdžių, Jurbarko miesto, Jurbarkų, Raudonės, Šimkaičių, Skirsnemunės, Smalininkų, Veliuonos ir Viešvilės seniūnijos,

Kaišiadorių rajono savivaldybė,

Kalvarijos savivaldybė,

Kauno miesto savivaldybė,

Kauno rajono savivaldybė: Akademijos, Alšėnų, Batniavos, Ežerėlio, Domeikavos, Garliavos, Garliavos apylinkių, Karmėlavos, Kulautuvos, Lapių, Linksmakalnio, Neveronių, Raudondvario, Ringaudų, Rokų, Samylų, Taurakiemio, Vandžiogalos, Užliedžių, Vilkijos, ir Zapyškio seniūnijos, Babtų seniūnijos dalis į rytus nuo kelio A1, ir Vilkijos apylinkių seniūnijos dalis į vakarus nuo kelio Nr. 1907,

Kazlų rūdos savivaldybė,

Kelmės rajono savivaldybė,

Kėdainių rajono savivaldybė: Dotnuvos, Gudžiūnų, Kėdainių miesto, Krakių, Pelėdnagių, Surviliškio, Šėtos, Truskavos, Vilainių ir Josvainių seniūnijos dalis į šiaurę ir rytus nuo kelio Nr. 229 ir Nr. 2032,

Klaipėdos rajono savivaldybė: Judrėnų, Endriejavo ir Veiviržėnų seniūnijos,

Kupiškio rajono savivaldybė,

Kretingos rajono savivaldybė,

Lazdijų rajono savivaldybė,

Marijampolės savivaldybė,

Mažeikių rajono savivaldybė,

Molėtų rajono savivaldybė,

Pagėgių savivaldybė,

Pakruojo rajono savivaldybė,

Panevėžio rajono savivaldybė,

Panevėžio miesto savivaldybė,

Pasvalio rajono savivaldybė,

Radviliškio rajono savivaldybė,

Rietavo savivaldybė,

Prienų rajono savivaldybė,

Plungės rajono savivaldybė: Žlibinų, Stalgėnų, Nausodžio, Plungės miesto, Šateikių ir Kulių seniūnijos,

Raseinių rajono savivaldybė: Betygalos, Girkalnio, Kalnujų, Nemakščių, Pagojukų, Paliepių, Raseinių miesto, Raseinių, Šiluvos, Viduklės seniūnijos,

Rokiškio rajono savivaldybė,

Skuodo rajono savivaldybės: Aleksandrijos, Ylakių, Lenkimų, Mosėdžio, Skuodo ir Skuodo miesto seniūnijos,

Šakių rajono savivaldybė,

Šalčininkų rajono savivaldybė,

Šiaulių miesto savivaldybė,

Šiaulių rajono savivaldybė,

Šilutės rajono savivaldybė,

Širvintų rajono savivaldybė,

Šilalės rajono savivaldybė,

Švenčionių rajono savivaldybė,

Tauragės rajono savivaldybė,

Telšių rajono savivaldybė,

Trakų rajono savivaldybė,

Ukmergės rajono savivaldybė,

Utenos rajono savivaldybė,

Varėnos rajono savivaldybė,

Vilniaus miesto savivaldybė,

Vilniaus rajono savivaldybė,

Vilkaviškio rajono savivaldybė,

Visagino savivaldybė,

Zarasų rajono savivaldybė.

6.   Madžarska

Naslednja območja z omejitvami II na Madžarskem:

Békés megye 950150, 950250, 950350, 950450, 950550, 950650, 950660, 950750, 950850, 950860, 951050, 951150, 951250, 951260, 951350, 951450, 951460, 951550, 951650, 951750, 952150, 952250, 952350, 952450, 952550, 952650, 953250, 953260, 953270, 953350, 953450, 953550, 953560, 953950, 954050, 954060, 954150, 956250, 956350, 956450, 956550, 956650 és 956750 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Borsod-Abaúj-Zemplén megye valamennyi vadgazdálkodási egységének teljes területe,

Fejér megye 403150, 403160, 403260, 404250, 404550, 404560, 405450, 405550, 405650, 406450 és 407050 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Hajdú-Bihar megye valamennyi vadgazdálkodási egységének teljes területe,

Heves megye valamennyi vadgazdálkodási egységének teljes területe,

Jász-Nagykun-Szolnok megye 750250, 750550, 750650, 750750, 750850, 750970, 750980, 751050, 751150, 751160, 751250, 751260, 751350, 751360, 751450, 751460, 751470, 751550, 751650, 751750, 751850, 751950, 752150, 752250, 752350, 752450, 752460, 752550, 752560, 752650, 752750, 752850, 752950, 753060, 753070, 753150, 753250, 753310, 753450, 753550, 753650, 753660, 753750, 753850, 753950, 753960, 754050, 754150, 754250, 754360, 754370, 754850, 755550, 755650 és 755750 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Komárom-Esztergom megye: 251950, 252050, 252350, 252450, 252460, 252550, 252650, 252750, 252850, 252860, 252950, 252960, 253050, 253150, 253250, 253350, 253450 és 253550 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Nógrád megye valamennyi vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Pest megye 570150, 570250, 570350, 570450, 570550, 570650, 570750, 570850, 570950, 571050, 571150, 571250, 571350, 571650, 571750, 571760, 571850, 571950, 572050, 573550, 573650, 574250, 577250, 580050 és 580150 kódszámú vadgazdálkodási egységeinek teljes területe,

Szabolcs-Szatmár-Bereg megye valamennyi vadgazdálkodási egységének teljes területe.

7.   Poljska

Naslednja območja z omejitvami II na Poljskem:

w województwie warmińsko-mazurskim:

gminy Kalinowo, Stare Juchy, Prostki oraz gmina wiejska Ełk w powiecie ełckim,

powiat elbląski,

powiat miejski Elbląg,

powiat gołdapski,

powiat piski,

powiat bartoszycki,

gminy Biskupiec, Jeziorany, Kolno, część gminy Olsztynek położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr S51 biegnącą od wschodniej granicy gminy do miejscowości Ameryka oraz na zachód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od skrzyżowania z drogą S51 do północnej granicy gminy, łączącej miejscowości Mańki – Mycyny – Ameryka w powiecie olsztyńskim,

powiat ostródzki,

powiat olecki,

powiat giżycki,

powiat braniewski,

powiat kętrzyński,

gminy Lubomino i Orneta w powiecie lidzbarskim,

gmina Nidzica i część gminy Kozłowo położona na północ od linii wyznaczonej przez linię kolejową w powiecie nidzickim,

gminy Dźwierzuty, Jedwabno, Pasym, Szczytno i miasto Szczytno i Świętajno w powiecie szczycieńskim,

powiat mrągowski,

gminy Lubawa, miasto Lubawa, Zalewo, miasto Iława i część gminy wiejskiej Iława położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 521 biegnącą od zachodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą łączącą miejscowości Szymbark - Ząbrowo - Segnowy – Laseczno – Gulb, a następnie na wschód od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Szymbark - Ząbrowo - Segnowy – Laseczno - Gulb biegnącą do południowej granicy gminy w powiecie iławskim,

część gminy wiejskiej Nowe Miasto Lubawskie położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od zachodniej granicy gminy do miejscowości Lekarty, a następnie na północny -wschód od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Lekarty – Nowy Dwór Bratiański biegnącą do północnej granicy gminy miejskiej Nowe Miasto Lubawskie oraz na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 538, część gminy Grodziczno położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 538 w powiecie nowomiejskim,

powiat węgorzewski,

część gminy Rybno położona na północ od linii kolejowej, część gminy wiejskiej Działdowo położona na północ od linii wyznaczonej przez linie kolejowe biegnące od wschodniej do zachodniej granicy gminy w powiecie działdowskim,

w województwie podlaskim:

powiat bielski,

powiat grajewski,

powiat moniecki,

powiat sejneński,

gminy Łomża, Piątnica, Jedwabne, Przytuły i Wizna w powiecie łomżyńskim,

powiat miejski Łomża,

powiat siemiatycki,

powiat hajnowski,

gminy Ciechanowiec, Klukowo, Szepietowo, Kobylin-Borzymy, Nowe Piekuty, Sokoły i część gminy Kulesze Kościelne położona na północ od linii wyznaczonej przez linię kolejową w powiecie wysokomazowieckim,

gmina Rutki i część gminy Kołaki Kościelne położona na północ od linii wyznaczonej przez linię kolejową w powiecie zambrowskim,

gminy Mały Potok i Stawiski w powiecie kolneńskim,

powiat białostocki,

powiat suwalski,

powiat miejski Suwałki,

powiat augustowski,

powiat sokólski,

powiat miejski Białystok,

w województwie mazowieckim:

gminy Domanice, Korczew, Kotuń, Mordy, Paprotnia, Przesmyki, Siedlce, Skórzec, Wiśniew, Wodynie, Zbuczyn w powiecie siedleckim,

powiat miejski Siedlce,

gminy Ceranów, Jabłonna Lacka, Kosów Lacki, Repki, Sabnie, Sterdyń w powiecie sokołowskim,

powiat łosicki,

powiat sochaczewski,

gminy Policzna, Przyłęk, Tczów i Zwoleń w powiecie zwoleńskim,

powiat kozienicki,

gminy Chotcza i Solec nad Wisłą w powiecie lipskim,

gminy Gózd, Jastrzębia, Jedlnia Letnisko, Pionki z miastem Pionki, Skaryszew, Jedlińsk, Przytyk, Zakrzew, część gminy Iłża położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 9, część gminy Wolanów położona na północ od drogi nr 12 w powiecie radomskim,

gminy Bodzanów, Słubice, Wyszogród i Mała Wieś w powiecie płockim,

powiat nowodworski,

gminy Czerwińsk nad Wisłą, Naruszewo, Załuski w powiecie płońskim,

gminy: miasto Kobyłka, miasto Marki, miasto Ząbki, miasto Zielonka w powiecie wołomińskim,

gminy Borowie, Garwolin z miastem Garwolin, Miastków Kościelny, Parysów, Pilawa, część gminy Wilga położona na północ od linii wyznaczonej przez rzekę Wilga biegnącą od wschodniej granicy gminy do ujścia do rzeki Wisły, część gminy Górzno położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Łąki i Górzno biegnącą od wschodniej granicy gminy, następnie od miejscowości Górzno na północ od drogi nr 1328W biegnącej do drogi nr 17, a następnie na północ od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą

od drogi nr 17 do zachodniej granicy gminy przez miejscowości Józefów i Kobyla Wola w powiecie garwolińskim,

gminy Boguty – Pianki, Zaręby Kościelne, Nur i część gminy Małkinia Górna położona na południe od rzeki Brok w powiecie ostrowskim,

gminy Chlewiska i Szydłowiec w powiecie szydłowieckim,

gminy Cegłów, Dębe Wielkie, Halinów, Latowicz, Mińsk Mazowiecki i miasto Mińsk Mazowiecki, Mrozy, Siennica, miasto Sulejówek w powiecie mińskim,

powiat otwocki,

powiat warszawski zachodni,

powiat legionowski,

powiat piaseczyński,

powiat pruszkowski,

powiat grójecki,

powiat grodziski,

powiat żyrardowski,

powiat białobrzeski,

powiat przysuski,

powiat miejski Warszawa,

w województwie lubelskim:

powiat bialski,

powiat miejski Biała Podlaska,

gminy Batorz, Godziszów, Janów Lubelski, Modliborzyce i Potok Wielki w powiecie janowskim,

gminy Janowiec, Kazimierz Dolny, Końskowola, Kurów, Markuszów, Nałęczów, Puławy z miastem Puławy, Wąwolnica i Żyrzyn w powiecie puławskim,

gminy Nowodwór, miasto Dęblin i część gminy Ryki położona na południe od linii wyznaczonej przez linię kolejową powiecie ryckim,

gminy Adamów, Krzywda, Stoczek Łukowski z miastem Stoczek Łukowski, Wola Mysłowska, Trzebieszów, Stanin, Wojcieszków, gmina wiejska Łuków i miasto Łuków w powiecie łukowskim,

powiat lubelski,

powiat miejski Lublin,

gminy Niedźwiada, Ostrówek, Ostrów Lubelski, Serniki, Uścimów i Lubartów z miastem Lubartów w powiecie lubartowskim,

powiat łęczyński,

powiat świdnicki,

gminy Fajsławice, Gorzków, Izbica, Krasnystaw z miastem Krasnystaw, Kraśniczyn, Łopiennik Górny, Siennica Różana i część gminy Żółkiewka położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 842 w powiecie krasnostawskim,

gminy Chełm, Ruda – Huta, Sawin, Rejowiec, Rejowiec Fabryczny z miastem Rejowiec Fabryczny, Siedliszcze, Wierzbica, Żmudź, Dorohusk, Dubienka, Kamień, Leśniowice, Wojsławice w powiecie chełmskim,

powiat miejski Chełm,

powiat kraśnicki,

powiat opolski,

powiat parczewski,

powiat włodawski,

powiat radzyński,

powiat miejski Zamość,

gminy Sitno, Skierbieszów, Stary Zamość, Zamość w powiecie zamojskim

w województwie podkarpackim:

powiat stalowowolski,

gminy Oleszyce, Lubaczów z miastem Lubaczów, Wielkie Oczy w powiecie lubaczowskim,

część gminy Kamień położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 19, część gminy Sokołów Małopolski położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 875 w powiecie rzeszowskim,

gminy Cmolas i Majdan Królewski w powiecie kolbuszowskim,

gminy Grodzisko Dolne, część gminy wiejskiej Leżajsk położona na południe od miasta Leżajsk oraz na zachód od linii wyznaczonej przez rzekę San, w powiecie leżajskim,

gmina Jarocin, część gminy Harasiuki położona na północ od linii wyznaczona przez drogę nr 1048 R, część gminy Ulanów położona na północ od linii wyznaczonej przez rzekę Tanew, część gminy Nisko położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 19 oraz na północ od linii wyznaczonej przez linię kolejową biegnącą od wschodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 19, część gminy Jeżowe położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 19 w powiecie niżańskim,

powiat tarnobrzeski,

część gminy wiejskiej Przeworsk położona na zachód od miasta Przeworsk i na zachód od linii wyznaczonej przez autostradę A4 biegnącą od granicy z gminą Tryńcza do granicy miasta Przeworsk, część gminy Zarzecze położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 1594R biegnącą od północnej granicy gminy do miejscowości Zarzecze oraz na południe od linii wyznaczonej przez drogi nr 1617R oraz 1619R biegnącą do południowej granicy gminy oraz na północ od linii wyznaczonej przez rzekę Mleczka w powiecie przeworskim,

w województwie pomorskim:

gminy Dzierzgoń i Stary Dzierzgoń w powiecie sztumskim,

gmina Stare Pole w powiecie malborskim,

gminy Stegny, Sztutowo i część gminy Nowy Dwór Gdański położona na północny - wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 55 biegnącą od

południowej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 7, następnie przez drogę nr 7 i S7 biegnącą do zachodniej granicy gminy w powiecie nowodworskim,

w województwie świętokrzyskim:

gmina Tarłów i część gminy Ożarów położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 74 w powiecie opatowskim,

część gminy Brody położona na zachód od linii kolejowej biegnącej od miejscowości Marcule i od północnej granicy gminy przez miejscowości Klepacze i Karczma Kunowska do południowej granicy gminy oraz na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 9 i na północny - wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 0618T biegnącą od północnej granicy gminy do skrzyżowania w miejscowości Lipie oraz przez drogę biegnącą od miejscowości Lipie do wschodniej granicy gminy i część gminy Mirzec położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 744 biegnącą od południowej granicy gminy do miejscowości Tychów Stary a następnie przez drogę nr 0566T biegnącą od miejscowości Tychów Stary w kierunku północno – wschodnim do granicy gminy w powiecie starachowickim,

gmina Gowarczów, część gminy Końskie położona na wschód od linii kolejowej, część gminy Stąporków położona na północ od linii kolejowej w powiecie koneckim,

w województwie lubuskim:

powiat wschowski,

gmina Kostrzyn nad Odrą i część gminy Witnica położona na południowy zachód od drogi biegnącej od zachodniej granicy gminy od miejscowości Krześnica, przez miejscowości Kamień Wielki - Mościce - Witnica - Kłopotowo do południowej granicy gminy w powiecie gorzowskim,

gminy Gubin z miastem Gubin, Maszewo i część gminy Bytnica położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 1157F w powiecie krośnieńskim,

powiat słubicki,

gminy Słońsk, Sulęcin i Torzym w powiecie sulęcińskim,

gminy Bledzew i Międzyrzecz w powiecie międzyrzeckim,

gminy Kolsko, część gminy Kożuchów położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę 283 biegnącą od wschodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 290 i na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 290 biegnącej od miasta Mirocin Dolny do zachodniej granicy gminy, część gminy Bytom Odrzański położona na północny zachód od linii wyznaczonej przez drogi nr 293 i 326, część gminy Nowe Miasteczko położona na zachód od linii wyznaczonych przez drogi 293 i 328, część gminy Siedlisko położona na północny zachód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od rzeki Odry przy południowe granicy gminy do drogi nr 326 łączącej się z drogą nr 325 biegnącą w kierunku miejscowości Różanówka do skrzyżowania z drogą nr 321 biegnącą od tego skrzyżowania w kierunku miejscowości Bielawy, a następnie przedłużoną przez drogę przeciwpożarową biegnącą od drogi nr 321 w miejscowości Bielawy do granicy gminy w powiecie nowosolskim,

gminy Nowogród Bobrzański, Trzebiechów, część gminy Bojadła położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 278 biegnącą od wschodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 282 i na północ od linii

wyznaczonej przez drogę nr 282 biegnącej od miasta Bojadła do zachodniej granicy gminy, część gminy Sulechów położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr S3 oraz na południe od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Kępsko - Buków biegnącą od zachodniej granicy gminy do miejscowości Buków, a następnie na wschód od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Buków – Miłkowo biegnącą od miejscowości Buków do północnej granicy gminy w powiecie zielonogórskim,

powiat żarski,

gminy Brzeźnica, Iłowa, Małomice, Szprotawa, Wymiarki, Żagań, miasto Żagań, miasto Gozdnica, część gminy Niegosławice położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 328 w powiecie żagańskim,

gmina Łagów, część gminy Lubrza położona na północ od linii wyznaczonej przez autostradę A2 i część gminy Świebodzin położona na północ od linii wyznaczonej przez autostradę A2w powiecie świebodzińskim,

w województwie dolnośląskim:

gmina Pęcław, część gminy Kotla położona na północ od linii wyznaczonej przez rzekę Krzycki Rów, część gminy wiejskiej Głogów położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogi nr 12, 319 oraz 329, część miasta Głogów położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 12 w powiecie głogowskim,

gminy Grębocice i Polkowice w powiecie polkowickim,

gmina Rudna w powiecie lubińskim,

część gminy Niechlów położona na południowy – zachód od linii wyznaczonej przez rzekę Barycz, część gminy Jemielno położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 323 w powiecie górowskim,

w województwie wielkopolskim:

gminy Przemęt i Wolsztyn w powiecie wolsztyńskim,

gmina Wielichowo część gminy Kamieniec położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 308 i część gminy Rakoniewice położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 305 w powiecie grodziskim,

gminy Wijewo, Włoszakowice, część gminy Lipno położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr S5 i część gminy Święciechowa położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 12 oraz na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr S5 w powiecie leszczyńskim,

część gminy Śmigiel położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr S5, w powiecie kościańskim,

powiat obornicki,

część gminy Połajewo na położona na południe od drogi łączącej miejscowości Chraplewo, Tarnówko-Boruszyn, Krosin, Jakubowo, Połajewo - ul. Ryczywolska do północno-wschodniej granicy gminy w powiecie czarnkowsko-trzcianeckim,

gmina Suchy Las, część gminy wiejskiej Murowana Goślina położona na północ od linii kolejowej biegnącej od północnej granicy miasta Murowana Goślina do północno-wschodniej granicy gminy oraz część gminy Rokietnica położona na północ i na wschód od linii kolejowej biegnącej od północnej

granicy gminy w miejscowości Krzyszkowo do południowej granicy gminy w miejscowości Kiekrz w powiecie poznańskim,

gmina Pniewy, część gminy Duszniki położona na północny – zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 306 biegnącą od północnej granicy gminy do miejscowości Duszniki, a następnie na północ od linii wyznaczonej przez ul. Niewierską oraz drogę biegnącą przez miejscowość Niewierz do zachodniej granicy gminy, część gminy Ostroróg położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 186 i 184 biegnące od granicy gminy do miejscowości Ostroróg, a następnie od miejscowości Ostroróg przez miejscowości Piaskowo – Rudki do południowej granicy gminy, część gminy Wronki położona na południe od linii wyznaczonej przez drogi nr 182 i 186, część gminy Szamotuły położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 306 oraz na wschód od wschodniej granicy miasta Szamotuły i na północ od linii kolejowej biegnącej od południowej granicy miasta Szamotuły do południowo-wschodniej granicy gminy oraz część gminy Obrzycko położona na wschód od drogi nr 185 łączącej miejscowości Gaj Mały, Słopanowo i Obrzycko do północnej granicy miasta Obrzycko, a następnie na wschód od drogi przebiegającej przez miejscowość Chraplewo w powiecie szamotulskim,

część gminy Sieraków położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 186 biegnącą od południowej granicy gminy do miejscowości Lutomek, a następnie na wschód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od skrzyżowania z drogą nr 186 w miejscowości Lutomek biegnącą do skrzyżowania z ul. Leśną w miejscowości Lutom i dalej na wschód od ul. Leśnej biegnącej do wschodniej granicy gminy, część gminy Kwilcz położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 186 biegnącą od północnej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 24, następnie na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 24 biegnącą od skrzyżowania z drogą nr 186 do skrzyżowania z drogą w miejscowości Pólko, i dalej na wschód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od miejscowości Pólko przez miejscowość Wituchowo do południowej granicy gminy w powiecie międzychodzkim

w województwie łódzkim:

gminy Białaczów, Drzewica, Opoczno i Poświętne w powiecie opoczyńskim,

gminy Biała Rawska, Regnów i Sadkowice w powiecie rawskim,

gmina Kowiesy w powiecie skierniewickim,

w województwie zachodniopomorskim:

gmina Boleszkowice i część gminy Dębno położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 126 biegnącą od zachodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 23 w miejscowości Dębno, następnie na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 23 do skrzyżowania z ul. Jana Pawła II w miejscowości Cychry, następnie na południe od ul. Jana Pawła II do skrzyżowania z ul. Ogrodową i dalej na południe od linii wyznaczonej przez ul. Ogrodową, której przedłużenie biegnie do wschodniej granicy gminy w powiecie myśliborskim,

gminy Mieszkowice, Moryń, część gminy Cedynia położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 124 biegnącą od zachodniej granicy gminy do miasta Cedynia, a następnie na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 125 biegnącą od miasta Cedynia do wschodniej granicy gminy w powiecie gryfińskim.

8.   Slovaška

Naslednja območja z omejitvami II na Slovaškem:

the whole district of Gelnica,

the whole district of Spišská Nová Ves,

the whole district of Levoča,

in the whole district of Michalovce,

the whole district of Košice-okolie,

the whole district of Rožnava,

the whole city of Košice,

the whole district of Sobrance,

in the district of Vranov nad Topľou, the whole municipalities of Zámutov, Rudlov, Jusková Voľa, Banské, Cabov, Davidov, Kamenná Poruba, Vechec, Čaklov, Soľ, Komárany, Čičava, Nižný Kručov, Vranov nad Topľou, Sačurov, Sečovská Polianka, Dlhé Klčovo, Nižný Hrušov, Poša, Nižný Hrabovec, Hencovce, Kučín, Majerovce, Sedliská, Kladzany and Tovarnianska Polianka, Herrmanovce nad Topľou, Petrovce, Pavlovce, Hanušovce nad Topľou, Medzianky, Radvanovce, Babie, Vlača, Ďurďoš, Prosačov, Remeniny,

Skrabské, Bystré, Petkovce, Michalok, Vyšný Žipov, Čierne nad Topľou, Zlatník, Hlinné, Jastrabie nad Topľou, Merník, Ondavské Maťašovce, Tovarné,

in the district of Humenné the whole municipalities of Hudcovce, Brekov, Jasenov, Ptičie, Chlmec, Porúbka,

the whole district of Prešov,

in the whole district of Sabinov,

in the district of Svidník, the whole municipalities of Dukovce, Želmanovce, Kuková, Kalnište, Lužany pri Ondave, Lúčka, Giraltovce, Kračúnovce, Železník, Kobylince, Mičakovce,

the whole district of Bardejov,

in the district of Stará Ľubovňa, the whole municipalities of Kyjov, Pusté Pole, Šarišské Jastrabie, Čirč, Ruská Voľa nad Popradom, Obručné, Vislanka, Ďurková, Plaveč, Ľubotín, Orlov,

the whole district of Revúca,

the whole district of Rimavská Sobota,

in the district of Veľký Krtíš, the whole municipalities of Ľuboriečka, Muľa, Dolná Strehová, Závada, Pravica, Chrťany, Senné, Brusník, Horná Strehová, Slovenské Kľačany, Vieska, Veľký Lom, Suché Brezovo, Horné Strháre, Dolné Strháre, Modrý Kameň,Veľký Krtíš, Veľké Zlievce, Malé Zlievce, Veľké Stračiny, Malé Stračiny, Bušince, Čeláre, Gabušovce, Zombor, Olováry, Malý Krtíš, Nová Ves, Šuľa, Červeňany, Sucháň, Dačov Lom,

the whole district of Lučenec,

the whole district of Poltár

in the district of Zvolen, the whole municipalities Lešť, Pliešovce

in the district of Detva, the whole municipalities of Stará Huta, Vígľašská Huta,- Kalinka, Slatinské Lazy, Stožok, Klokoč, Vígľaš, Detva,

in the district of Krupina the whole municipalities of Senohrad, Horné Mladonice, Dolné Mladonice, Čekovce, Lackov.

DEL III

1.   Bolgarija

Naslednja območja z omejitvami III v Bolgariji:

the whole region of Gabrovo,

the whole region of Lovech,

the whole region of Montana,

the Pleven region:

the whole municipality of Belene

the whole municipality of Gulyantzi

the whole municipality of Dolna Mitropolia

the whole municipality of Dolni Dabnik

the whole municipality of Iskar

the whole municipality of Knezha

the whole municipality of Nikopol

the whole municipality of Pordim

the whole municipality of Cherven bryag,

the Ruse region:

the whole municipality of Dve mogili,

the Shumen region:

the whole municipality of Veliki Preslav,

the whole municipality of Venetz,

the whole municipality of Varbitza,

the whole municipality of Kaolinovo,

the whole municipality of Novi pazar,

the whole municipality of Smyadovo,

the whole municipality of Hitrino,

the Silistra region:

the whole municipality of Alfatar,

the whole municipality of Glavnitza,

the whole municipality of Dulovo

the whole municipality of Kaynardzha,

the whole municipality of Tutrakan,

the Sliven region:

the whole municipality of Kotel,

the whole municipality of Nova Zagora,

the whole municipality of Tvarditza,

the Targovishte region:

the whole municipality of Antonovo,

the whole municipality of Omurtag,

the whole municipality of Opaka,

the Vidin region,

the whole municipality of Belogradchik,

the whole municipality of Boynitza,

the whole municipality of Bregovo,

the whole municipality of Gramada,

the whole municipality of Dimovo,

the whole municipality of Kula,

the whole municipality of Makresh,

the whole municipality of Novo selo,

the whole municipality of Ruzhintzi,

the whole municipality of Chuprene,

the Veliko Tarnovo region:

the whole municipality of Veliko Tarnovo,

the whole municipality of Gorna Oryahovitza,

the whole municipality of Elena,

the whole municipality of Zlataritza,

the whole municipality of Lyaskovetz,

the whole municipality of Pavlikeni,

the whole municipality of Polski Trambesh,

the whole municipality of Strazhitza,

the whole municipality of Suhindol,

the whole region of Vratza,

in Varna region:

the whole municipality of Avren,

the whole municipality of Beloslav,

the whole municipality of Byala,

the whole municipality of Dolni Chiflik,

the whole municipality of Devnya,

the whole municipality of Dalgopol,

the whole municipality of Provadia,

the whole municipality of Suvorovo,

the whole municipality of Varna,

the whole municipality of Vetrino,

in Burgas region:

the whole municipality of Burgas,

the whole municipality of Kameno,

the whole municipality of Malko Tarnovo,

the whole municipality of Primorsko,

the whole municipality of Sozopol,

the whole municipality of Sredets,

the whole municipality of Tsarevo,

the whole municipality of Sungurlare,

the whole municipality of Ruen,

the whole municipality of Aytos.

2.   Italija

Naslednja območja z omejitvami III v Italiji:

tutto il territorio della Sardegna.

3.   Latvija

Naslednja območja z omejitvami III v Latviji:

Aizputes novada Kalvenes pagasta daļa uz austrumiem no ceļa pie Vārtājas upes līdz autoceļam A9, uz ziemeļiem no autoceļa A9, uz austrumiem no autoceļa V1200, Kazdangas pagasta daļa uz austrumiem no ceļa V1200, P115, P117, V1296,

Kuldīgas novada, Laidu pagasta daļa uz dienvidiem no autoceļa V1296,

Skrundas novada Rudbāržu, Nīkrāces pagasts, Raņķu pagasta daļa uz dienvidiem no autoceļa V1272 līdz robežai ar Ventas upi, Skrundas pagasts (izņemot pagasta daļa no Skrundas uz ziemeļiem no autoceļa A9 un austrumiem no Ventas upes), Skrundas pilsēta,

Vaiņodes novada Embūtes pagasta daļa uz ziemeļiem autoceļa P116, P106.

4.   Litva

Naslednja območja z omejitvami III v Litvi:

Jurbarko rajono savivaldybė: Seredžiaus ir Juodaičių seniūnijos,

Kauno rajono savivaldybė: Čekiškės seniūnija, Babtų seniūnijos dalis į vakarus nuo kelio A1ir Vilkijos apylinkių seniūnijos dalis į rytus nuo kelio Nr. 1907,

Kėdainių rajono savivaldybė: Pernaravos seniūnija ir Josvainių seniūnijos pietvakarinė dalis tarp kelio Nr. 229 ir Nr. 2032,

Plungės rajono savivaldybė: Alsėdžių, Babrungo, Paukštakių, Platelių ir Žemaičių Kalvarijos seniūnijos,

Raseinių rajono savivaldybė: Ariogalos ir Ariogalos miesto seniūnijos,

Skuodo rajono savivaldybės: Barstyčių, Notėnų ir Šačių seniūnijos.

5.   Poljska

Naslednja območja z omejitvami III na Poljskem:

w województwie warmińsko-mazurskim:

gminy Kiwity i Lidzbark Warmiński z miastem Lidzbark Warmiński w powiecie lidzbarskim,

gminy Barczewo, Gietrzwałd, Jonkowo, Dywity, Dobre Miasto, Purda, Stawiguda, Świątki, część gminy Olsztynek położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr S51 biegnącą od wschodniej granicy gminy do miejscowości Ameryka oraz na wschód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od skrzyżowania z drogą S51 do północnej granicy gminy, łączącej miejscowości Mańki – Mycyny – Ameryka w powiecie olsztyńskim,

powiat miejski Olsztyn,

w województwie mazowieckim:

gminy Łaskarzew z miastem Łaskarzew, Maciejowice, Sobolew, Trojanów, Żelechów, część gminy Wilga położona na południe od linii wyznaczonej przez rzekę Wilga biegnącą od wschodniej granicy gminy do ujścia do rzeki Wisły, część gminy Górzno położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Łąki i Górzno biegnącą od wschodniej granicy gminy, następnie od miejscowości Górzno na południe od drogi nr 1328W biegnącej do drogi nr 17, a następnie na południe od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od drogi nr 17 do zachodniej granicy gminy przez miejscowości Józefów i Kobyla Wola w powiecie garwolińskim,

część gminy Iłża położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 9 w powiecie radomskim,

gmina Kazanów w powiecie zwoleńskim,

gminy Ciepielów, Lipsko, Rzeczniów i Sienno w powiecie lipskim,

w województwie lubelskim:

powiat tomaszowski,

gmina Białopole w powiecie chełmskim,

gmina Rudnik i część gminy Żółkiewka położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 842 w powiecie krasnostawskim,

gminy Adamów, Grabowiec, Komarów – Osada, Krasnobród, Łabunie, Miączyn, Nielisz, Radecznica, Sułów, Szczebrzeszyn, Zwierzyniec w powiecie zamojskim,

powiat biłgorajski,

powiat hrubieszowski,

gminy Dzwola i Chrzanów w powiecie janowskim,

gmina Serokomla w powiecie łukowskim,

gminy Abramów, Kamionka, Michów, Firlej, Jeziorzany, Kock w powiecie lubartowskim,

gminy Kłoczew, Stężyca, Ułęż i część gminy Ryki położona na północ od linii wyznaczonej przez linię kolejową w powiecie ryckim,

gmina Baranów w powiecie puławskim,

w województwie podkarpackim:

gminy Cieszanów, Horyniec – Zdrój, Narol i Stary Dzików w powiecie lubaczowskim,

gminy Kuryłówka, Nowa Sarzyna, miasto Leżajsk, część gminy wiejskiej Leżajsk położona na północ od miasta Leżajsk oraz część gminy wiejskiej Leżajsk położona na wschód od linii wyznaczonej przez rzekę San, w powiecie leżajskim,

gminy Krzeszów, Rudnik nad Sanem, część gminy Harasiuki położona na południe od linii wyznaczona przez drogę nr 1048 R, część gminy Ulanów położona na południe od linii wyznaczonej przez rzekę Tanew, część gminy Nisko położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 19 oraz na południe od linii wyznaczonej przez linię kolejową biegnącą od wschodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 19, część gminy Jeżowe położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 19 w powiecie niżańskim,

gminy Chłopice, Jarosław z miastem Jarosław, Laszki, Wiązownica, Pawłosiów, Radymno z miastem Radymno, w powiecie jarosławskim,

gmina Stubno w powiecie przemyskim,

część gminy Kamień położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 19 w powiecie rzeszowskim,

gminy Adamówka, Sieniawa, Tryńcza, miasto Przeworsk, część gminy wiejskiej Przeworsk położona na wschód od miasta Przeworsk i na wschód od linii wyznaczonej przez autostradę A4 biegnącą od granicy z gminą Tryńcza do granicy miasta Przeworsk, część gminy Zarzecze położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 1594R biegnącą od północnej granicy gminy do miejscowości Zarzecze oraz na północ od linii wyznaczonej przez drogi nr 1617R oraz 1619R biegnącą do południowej granicy gminy w powiecie przeworskim,

w województwie lubuskim:

gminy Nowa Sól i miasto Nowa Sól, Otyń oraz część gminy Kożuchów położona na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 283 biegnącą od wschodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 290 i na północ od linii wyznaczonej przez drogę nr 290 biegnącej od miasta Mirocin Dolny do zachodniej granicy gminy, część gminy Bytom Odrzański położona na południowy wschód od linii wyznaczonej przez drogi nr 293 i 326, część gminy Nowe Miasteczko położona na wschód od linii wyznaczonych przez drogi 293 i 328, część gminy Siedlisko położona na południowy wschód od linii wyznaczonej przez drogę biegnącą od rzeki Odry przy południowe granicy gminy do drogi nr 326 łączącej się z drogą nr 325 biegnącą w kierunku miejscowości Różanówka do skrzyżowania z drogą nr 321 biegnącą od tego skrzyżowania w kierunku miejscowości Bielawy, a następnie przedłużoną przez drogę przeciwpożarową biegnącą od drogi nr 321 w miejscowości Bielawy do granicy gminy w powiecie nowosolskim,

gminy Babimost, Czerwieńsk, Kargowa, Świdnica, Zabór, część gminy Bojadła położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 278 biegnącą od wschodniej granicy gminy do skrzyżowania z drogą nr 282 i na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 282 biegnącej od miasta Bojadła do zachodniej granicy gminy i część gminy Sulechów położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr S3 oraz na północ od linii wyznaczonej przez

drogę łączącą miejscowości Kępsko - Buków biegnącą od zachodniej granicy gminy do miejscowości Buków, a następnie na zachód od linii wyznaczonej przez drogę łączącą miejscowości Buków – Miłkowo biegnącą od miejscowości Buków do północnej granicy gminy w powiecie zielonogórskim,

część gminy Niegosławice położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 328 w powiecie żagańskim,

powiat miejski Zielona Góra,

gminy Skąpe, Szczaniec, Zbąszynek , część gminy Lubrza położona na południe od linii wyznaczonej przez autostradę A2 i część gminy Świebodzin położona na południe od linii wyznaczonej przez autostradę A2 w powiecie świebodzińskim,

gminy Bobrowice, Dąbie, Krosno Odrzańskie i część gminy Bytnica położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 1157F w powiecie krośnieńskim,

część gminy Trzciel położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 92 w powiecie międzyrzeckim,

w województwie wielkopolskim:

gmina Zbąszyń, część gminy Miedzichowo położona na południe od linii wyznaczonej przez drogę nr 92, część gminy Nowy Tomyśl położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 305 w powiecie nowotomyskim,

gmina Siedlec w powiecie wolsztyńskim,

część gminy Rakoniewice położona na wschód od linii wyznaczonej przez drogę nr 305 w powiecie grodziskim,

w województwie dolnośląskim:

gminy Jerzmanowa, Żukowice, część gminy Kotla położona na południe od linii wyznaczonej przez rzekę Krzycki Rów, część gminy wiejskiej Głogów położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogi nr 12, 319 oraz 329, część miasta Głogów położona na zachód od linii wyznaczonej przez drogę nr 12 w powiecie głogowskim,

gminy Gaworzyce, Radwanice i część gminy Przemków położona na północ od linii wyznaczonej prze drogę nr 12 w powiecie polkowickim,

w województwie świętokrzyskim:

część gminy Brody położona na wschód od linii kolejowej biegnącej od miejscowości Marcule i od północnej granicy gminy przez miejscowości Klepacze i Karczma Kunowska do południowej granicy gminy w powiecie starachowickim.

6.   Romunija

Naslednja območja z omejitvami III v Romuniji:

Zona orașului București,

Județul Constanța,

Județul Satu Mare,

Județul Tulcea,

Județul Bacău,

Județul Bihor,

Județul Bistrița Năsăud,

Județul Brăila,

Județul Buzău,

Județul Călărași,

Județul Dâmbovița,

Județul Galați,

Județul Giurgiu,

Județul Ialomița,

Județul Ilfov,

Județul Prahova,

Județul Sălaj,

Județul Suceava

Județul Vaslui,

Județul Vrancea,

Județul Teleorman,

Judeţul Mehedinţi,

Județul Gorj,

Județul Argeș,

Judeţul Olt,

Judeţul Dolj,

Județul Arad,

Județul Timiș,

Județul Covasna,

Județul Brașov,

Județul Botoșani,

Județul Vâlcea,

Județul Iași,

Județul Hunedoara,

Județul Alba,

Județul Sibiu,

Județul Caraș-Severin,

Județul Neamț,

Județul Harghita,

Județul Mureș,

Județul Cluj,

Județul Maramureş.

7.   Slovaška

Naslednja območja z omejitvami III na Slovaškem:

the whole district of Trebišov.

“.

SKLEPI

21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/147


SKLEP SVETA (EU) 2021/812

z dne 10. maja 2021

o stališču, ki naj se v imenu Evropske unije zastopa v Pridružitvenem odboru v njegovi trgovinski sestavi in Pridružitvenem svetu, ustanovljenem s Pridružitvenim sporazumom med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani, glede ugodnega mnenja o celovitem načrtu za izvajanje zakonodaje o javnih naročilih, ki ga je odobrila vlada Gruzije, in glede priznavanja zaključka faze 1 iz Priloge XVI-B k navedenemu pridružitvenemu sporazumu

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti prvega pododstavka člena 207(4) v povezavi s členom 218(9) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je Unija sklenila s Sklepom Sveta (EU) 2016/838 (2), veljati pa je začel 1. julija 2016.

(2)

Člen 145(1) Sporazuma določa, da Gruzija Pridružitvenemu odboru v njegovi trgovinski sestavi predloži celovit načrt za izvajanje zakonodaje o javnih naročilih v Gruziji, ki vključuje časovni razpored in mejnike ter bi moral vsebovati vse reforme v zvezi s približevanjem zakonodaje pravnemu redu Unije.

(3)

V skladu s členom 145(2) Sporazuma je za to, da bi celovit načrt postal referenčni dokument za izvajanje približevanja gruzijske zakonodaje o javnih naročilih pravnemu redu Unije na področju javnih naročil, potrebno ugodno mnenje Pridružitvenega odbora v njegovi trgovinski sestavi.

(4)

V skladu s členom 146(2) Sporazuma se približevanje pravnemu redu Unije izvaja v zaporednih fazah, kot je določeno v razporedu iz Priloge XVI-B k Sporazumu. Izvajanje vsake faze ocenjuje Pridružitveni odbor v svoji trgovinski sestavi, kot je določeno v členu 408(4) Sporazuma, in na podlagi pozitivne ocene tega odbora se vzajemno odobri dostop natrg, kot določa Priloga XVI-B k Sporazumu.

(5)

Pridružitveni odbor v svoji trgovinski sestavi sprejme sklep v skladu s členom 11(2) poslovnika, določenega v Prilogi II k Sklepu št. 1/2014 Pridružitvenega sveta EU-Gruzija (3), v katerem poda mnenje o celovitem načrtu, ki ga je odobrila vlada Gruzije, ter oceno dosedanjega približevanja gruzijske zakonodaje pravnemu redu Unije pri zaključevanju faze 1 iz Priloge XVI-B k Sporazumu. Vlada Gruzije je z odlokom št. 536 z dne 31. marca 2016 vlade Gruzije odobrila ta načrt „o načrtovanih spremembah na področju javnih naročil, predvidenih v skladu z obveznostmi med Gruzijo in EU v okviru sporazuma o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine“, kakor je bil spremenjen z odlokoma št. 154 z dne 22. januarja 2018 in št. 974 z dne 12. junija 2020 vlade Gruzije.

(6)

Po potrditvi zaključka faze 1, kot je določeno v Prilogi XVI-B k Sporazumu, Pridružitveni svet v skladu s členom 11(2) poslovnika, določenega v Prilogi I k Sklepu št. 1/2014 Pridružitvenega sveta EU-Gruzija sprejme sklep o odobritvi vzajemnega dostopa na trg v skladu s Prilogo XVI-B k Sporazumu za oskrbo centralnih vladnih organov.

(7)

Primerno je, da se določi stališče, ki se v imenu Unije zastopa v Pridružitvenem odboru v njegovi trgovinski sestavi in v Pridružitvenem svetu, saj bodo predvideni sklepi za Unijo zavezujoči –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Stališče, ki se v imenu Unije zastopa v Pridružitvenem odboru v njegovi trgovinski sestavi glede celovitega načrta, ki ga je odobrila vlada Gruzije, in zaključka faze 1 iz Priloge XVI-B k Sporazumu, temelji na osnutku sklepa Pridružitvenega odbora v njegovi trgovinski sestavi (4).

Člen 2

Stališče, ki se v imenu Unije zastopa v Pridružitvenem svetu glede odobritve vzajemnega dostopa na trg v skladu s Prilogo XVI-B k Sporazumu, temelji na osnutku sklepa Pridružitvenega sveta (4).

Člen 3

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V Bruslju, 10. maja 2021

Za Svet

predsednik

J. BORRELL FONTELLES


(1)  UL L 261, 30.8.2014, str. 4.

(2)  Sklep Sveta (EU) 2016/838 z dne 23. maja 2016 o sklenitvi Pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani, v imenu Evropske unije (UL L 141, 28.5.2016, str. 26).

(3)  Sklep št. 1/2014 Pridružitvenega sveta EU-Gruzija z dne 17. novembra 2014 o sprejetju lastnega poslovnika ter poslovnika Pridružitvenega odbora in pododborov [2015/2261] (UL L 321, 5.12.2015, str. 60).

(4)  Glej dokument ST 7791/21 na http://register.consilium.europa.eu.


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/149


SKLEP SVETA (SZVP) 2021/813

z dne 20. maja 2021

o spremembi Sklepa 2014/486/SZVP o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in zlasti členov 42(4) in 43(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Svet je 22. julija 2014 sprejel Sklep 2014/486/SZVP o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine) (1).

(2)

Svet je 13. maja 2019 sprejel Sklep (SZVP) 2019/761 (2) o podaljšanju mandata EUAM Ukraine do 31. maja 2021.

(3)

Politični in varnostni odbor se je v okviru strateškega pregleda EUAM Ukraine dogovoril, da bi bilo treba EUAM Ukraine podaljšati do 31. maja 2024 in da bi bilo treba po dveh letih izvesti strateško oceno, osredotočeno na razvoj politične razsežnosti.

(4)

Sklep 2014/486/SZVP bi bilo zato treba podaljšati do 31. maja 2024.

(5)

EUAM Ukraine se bo izvajala v razmerah, ki se lahko poslabšajo in bi lahko ovirale doseganje ciljev zunanjega delovanja Unije iz člena 21 Pogodbe –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Sklep 2014/486/SZVP se spremeni:

(1)

v členu 14(1) se doda naslednji pododstavek:

„Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUAM Ukraine, za obdobje od 1. junija 2021 do 31. maja 2024 znaša 88 500 000 EUR.“;

(2)

člen 18 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 18

Strateški pregled

Po 31. maju 2023 se izvede strateška ocena EUAM Ukraine, osredotočena na razvoj politične razsežnosti.“;

(3)

v členu 19 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Uporablja se do 31. maja 2024.“

Člen 2

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V Bruslju, 20 maju 2021

Za Svet

predsednik

A. SANTOS SILVA


(1)  UL L 217, 23.7.2014, str. 42.

(2)  Sklep Sveta (SZVP) 2019/761 z dne 13. maja 2019 o spremembi Sklepa 2014/486/SZVP o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine) (UL L 125, 14.5.2019, str. 16).


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/151


SKLEP SVETA (SZVP) 2021/814

z dne 20. maja 2021

o spremembi Sklepa (SZVP) 2017/915 o dejavnostih ozaveščanja Unije v podporo izvajanju Pogodbe o trgovini z orožjem

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji ter zlasti člena 28(1) in člena 31(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Svet je 29. maja 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/915 (1).

(2)

Svet je 30. julija 2020 sprejel Sklep (SZVP) 2020/1134 (2) o spremembi Sklepa (SZVP) 2017/915 in podaljšanju obdobja izvajanja dejavnosti iz člena 1 navedenega sklepa do 30. junija 2021.

(3)

Bundesamt für Wirtschaft und Ausfuhrkontrolle in Expertise France sta 31. marca 2021 oziroma 6. aprila 2021 v svoji vlogi izvajalskih agencij Unijo zaprosila za dovoljenje, da zaradi nenehnih izzivov, ki so posledica krize zaradi pandemije COVID-19, drugič podaljša izvajanje Sklepa Sveta (SZVP) 2017/915 do 31. januarja 2022.

(4)

Nadaljevanje dejavnosti iz člena 1 Sklepa (SZVP) 2017/915 do 31. januarja 2022 nima nobenih posledic za finančna sredstva–

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Člen 5 Sklepa (SZVP) 2017/915 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

Veljati preneha 31. januarja 2022.“

Člen 2

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V Bruslju, 20. maja 2021

Za Svet

predsednik

A. SANTOS SILVA


(1)  Sklep Sveta (SZVP) 2017/915 z dne 29. maja 2017 o dejavnostih ozaveščanja Unije v podporo izvajanju Pogodbe o trgovini z orožjem (UL L 139, 30.5.2017, str. 38).

(2)  Sklep Sveta (SZVP) 2020/1134 z dne 30. julija 2020 o spremembi Sklepa (SZVP) 2017/915 o dejavnostih ozaveščanja Unije v podporo izvajanju Pogodbe o trgovini z orožjem (UL L 247, 31.7.2020, str. 24).


21.5.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

L 180/152


IZVEDBENI SKLEP SVETA (SZVP) 2021/815

z dne 20. maja 2021

o izvajanju Sklepa 2014/450/SZVP o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Sudanu

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in zlasti člena 31(2) Pogodbe,

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/450/SZVP z dne 10. julija 2014 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Sudanu in razveljavitvi Sklepa 2011/423/SZVP (1) ter zlasti člena 6 Sklepa,

ob upoštevanju predloga visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Svet je 10. julija 2014 sprejel Sklep 2014/450/SZVP.

(2)

Odbor Varnostnega sveta Združenih narodov (VSZN), ustanovljen v skladu z Resolucijo VSZN 1591(2005), je 5. marca 2021 odobril črtanje ene osebe s seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

(3)

Prilogo k Sklepu 2014/450/SZVP bi bilo treba zato ustrezno spremeniti –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Priloga k Sklepu 2014/450/SZVP se spremeni, kot je določeno v Prilogi k temu sklepu.

Člen 2

Ta sklep začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

V Bruslju, 20. maja 2021

Za Svet

predsednik

A. SANTOS SILVA


(1)  UL L 203, 11.7.2014, str. 106.


PRILOGA

Na seznamu iz Priloge k Sklepu 2014/450/SZVP se črta vnos za naslednjo osebo:

3.

SHAREIF, Adam.