27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/1

(1)

Namen okoljske politike Unije, ki jo določajo okoljski akcijski programi, zlasti šesti okoljski akcijski program, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), je med drugim doseči kakovost zraka, ki ne bo imela večjih negativnih učinkov na zdravje ljudi in okolje ter ju ne bo ogrožala.

(2)

Člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije.

(3)

Direktiva Sveta 1999/32/ES z dne 26. aprila 1999 o zmanjšanju deleža žvepla v nekaterih vrstah tekočega goriva (4) določa najvišjo dovoljeno vsebnost žvepla v težkem kurilnem olju, plinskem olju, plinskem olju za plovila in dizelskem olju za plovila, ki se uporabljajo v Uniji.

(4)

Emisije v ladijskem prometu, ki nastajajo pri izgorevanju goriv za plovila z visoko vsebnostjo žvepla, onesnažujejo zrak z žveplovim dioksidom in trdnimi delci, ki škodujejo zdravju ljudi in okolju ter prispevajo k oblikovanju kislih usedlin. Če ne bi izvajali ukrepov iz te direktive, bi bilo emisij v ladijskem prometu kmalu več kot je emisij iz vseh kopenskih virov.

(5)

Onesnaževanje zraka, ki ga povzročijo zasidrane ladje je velik izziv za pristaniška mesta pri njihovem prizadevanju za doseganje mejnih vrednosti Unije glede kakovosti zraka.

(6)

Države članice bi morale podpirati uporabo električne energije z obale, saj jo sodobne ladje ponavadi pridobivajo s pomožnimi motorji.

(7)

V skladu z Direktivo 1999/32/ES bi morala Komisija poročati Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju navedene direktive in lahko skupaj s svojim poročilom predloži predloge za spremembo navedene direktive, zlasti v zvezi z znižanjem mejnih vrednosti žvepla v gorivih za plovila v območjih nadzora nad emisijami SOx (SECAs) skladno z delom Mednarodne pomorske organizacije (MPO).

(8)

Leta 2008 je MPO sprejela resolucijo o spremembi Priloge VI k protokolu iz leta 1997 za namen spremembe Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s protokolom iz leta 1978 (MARPOL), ki vsebuje določbe o preprečevanju onesnaževanja zraka z ladij. Spremenjena Priloga VI k MARPOL je začela veljati 1. julija 2010.

(9)

Spremenjena Priloga VI k MARPOL med drugim uvaja strožje mejne vrednosti za žveplo v gorivih za plovila v SECAs (1,00 % od 1. julija 2010 in 0,10 % od 1. januarja 2015) ter morskih območjih zunaj SECA (3,50 % od 1. januarja 2012 in načeloma 0,50 % od 1. januarja 2020). Večina držav članic mora skladno s svojimi mednarodnimi zavezami od 1. julija 2010 od ladij zahtevati, da v SECA uporabljajo gorivo z največ 1,00-odstotno vsebnostjo žvepla. Da se zagotovi skladnost z mednarodnim pravnim redom in ustrezno izvrševanje novih svetovnih standardov žvepla v Uniji, bi bilo treba določbe Direktive 1999/32/ES uskladiti s spremenjeno Prilogo VI k MARPOL. Da se zagotovi minimalna kakovost goriva, ki se uporablja na ladjah za doseganje skladnosti goriv ali tehnološke skladnosti, se v Uniji ne bi smela dovoliti uporaba goriv za plovila, katerih vsebnost žvepla presega splošni standard, tj. 3,50 % mase, razen če se ta goriva uporabljajo v povezavi z ustreznimi tehničnimi metodami za zmanjšanje emisij v zaprtih sistemih.

(10)

Po postopkih MPO je mogoče predlagati spremembe k Prilogi VI k MARPOL glede SECAs. Če bodo v zvezi z mejnimi vrednostmi SECA v Prilogo VI k MARPOL dodane nove spremembe in izjeme, bi jih morala Komisija preučiti in po potrebi nemudoma vložiti predlog v skladu s PDEU za uskladitev Direktive 1999/32/ES s pravili MPO glede SECAs.

(11)

Vsa nova območja nadzora nad emisijami bi se morala uvesti po postopku MPO iz Priloge VI k MARPOL in bi jih bilo treba dobro utemeljiti na podlagi meril te organizacije ter z okoljskimi in gospodarskimi razlogi, ki so podprti z znanstvenimi podatki.

(12)

Države članice bi morale v skladu s pravilom 18 spremenjene Priloge VI k MARPOL zagotoviti, da bodo na voljo goriva za ladje, skladna s to direktivo.

(13)

Glede na svetovno razsežnost okoljske politike in emisij v ladijskem prometu bi morali biti na svetovni ravni določeni ambiciozni emisijski standardi.

(14)

Potniške ladje opravljajo prevoze predvsem v pristaniščih ali blizu obalnih območij, zato močno vplivajo na zdravje ljudi in okolje. Da bi izboljšali kakovost zraka v bližini pristanišč in obale, morajo te ladje uporabljati gorivo za plovila z najvišjo vsebnostjo žvepla (1,50 %), dokler se ne bodo za vse ladje v ozemeljskih vodah držav članic, njihovih izključnih ekonomskih conah in območjih nadzora nad onesnaževanjem uporabljali strožji standardi.

(15)

V skladu s členom 193 PDEU ta direktiva ne bi smela onemogočati, da bi države članice ohranile ali uvedle strožje varstvene ukrepe, da bi spodbudile zgodnje izvajanje v zvezi z največjo vsebnostjo žvepla v gorivih za plovila, na primer z uporabo metod za zmanjšanje emisij zunaj SECAs.

(16)

Za lažji prehod na novo tehnologijo motorjev z možnostjo znatnega nadaljnjega zmanjšanja emisij v pomorskem sektorju bi morala Komisija preučiti še druge možnosti, da bi omogočila in spodbudila uporabo motorjev s plinskim pogonom v ladjah.

(17)

Da bo cilj Direktive 1999/32/ES mogoče doseči, je treba obveznosti glede vsebnosti žvepla v gorivih za plovila pravilno izvrševati. Izkušnje pri izvajanju Direktive 1999/32/ES so pokazale, da je za ustrezno izvajanje navedene direktive potrebna temeljitejša ureditev spremljanja in izvrševanja. Države članice morajo goriva za plovila, ki so dana v promet ali se uporabljajo na ladjah, dovolj pogosto in natančno vzorčiti ter redno preverjati ladijske dnevnike in dobavnice za gorivo. Države članice morajo določiti tudi sistem učinkovitih, sorazmernih in odvračalnih kazni za neskladnost z določbami Direktive 1999/32/ES. Da se zagotovi večja preglednost informacij, je tudi primerno, da se register lokalnih dobaviteljev goriv za plovila objavi.

(18)

Poročanje držav članic v okviru Direktive 1999/32/ES se je zaradi pomanjkanja usklajenih in dovolj natančnih določb o vsebini in obliki poročil držav članic izkazalo za neučinkovito za preverjanje skladnosti z navedeno direktivo. Da se zagotovi bolj usklajeno poročanje, so potrebne natančnejše določbe o vsebini in obliki poročil.

(19)

Zaradi sprejetja Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (5), s katero je bila prenovljena zakonodaja Unije o industrijskih emisijah, je treba ustrezno spremeniti tudi določbe Direktive 1999/32/ES glede najvišje vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju.

(20)

Uskladitev z nizkimi mejnimi vrednostmi žvepla v gorivu za plovila, zlasti v SECAs, lahko vsaj kratkoročno povzroči precejšnje zvišanje cen teh goriv in negativno vpliva na konkurenčnost pomorskega prevoza na kratkih razdaljah v primerjavi z drugimi načini prevoza, pa tudi na konkurenčnost sektorjev v državah, ki mejijo na SECAs. Poiskati je treba ustrezne rešitve za zmanjšanje stroškov usklajevanja za zadevne sektorje, kot so alternativne metode za doseganje skladnosti, ki bi bile stroškovno učinkovitejše od doseganja skladnosti goriva, in zagotavljanje podpore, če je to ustrezno. Komisija bo med drugim tudi na podlagi poročil držav članic skrbno spremljala, kako upoštevanje novih standardov za kakovost goriva v ladijskem sektorju vpliva na ta sektor, zlasti na morebitni prehod s pomorskega na kopenski prevoz, in bo po potrebi sprejela ustrezne ukrepe proti tovrstnim težnjam.

(21)

Pomembno je omejiti prehod iz pomorskega na kopenski prevoz, saj bi bil porast prevoza blaga po cestah v nasprotju s cilji Unije glede podnebnih sprememb in bi povečal prometne zastoje.

(22)

Stroški novih zahtev za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida bi lahko povzročili prehod s pomorskega na kopenski prevoz in bi lahko negativno učinkovali na konkurenčnost nekaterih panog. Komisija bi morala čim bolj izkoristiti obstoječe instrumente, kot sta Marco Polo in vseevropsko prometno omrežje, da bi zagotovila usmerjeno pomoč in čim bolj zmanjšala tveganje prehoda na druge oblike prevoza. Države članice bi lahko menile, da je treba gospodarskim subjektom, ki imajo posledice zaradi te direktive, v skladu z veljavnimi pravili o državni pomoči ponuditi podporo.

(23)

Države članice lahko v skladu s sedanjimi smernicami o državni pomoči za varstvo okolja in brez poseganja v prihodnje spremembe na tem področju zagotovijo državno pomoč gospodarskim subjektom, ki imajo zaradi te direktive posledice, tudi pomoč za posodobitev obstoječih plovil, če so ti ukrepi združljivi z notranjim trgom v skladu s členoma 107 in 108 PDEU, zlasti upoštevaje veljavne smernice o državni pomoči za varstvo okolja. Ob tem lahko Komisija upošteva, da uporaba nekaterih metod za zmanjšanje emisij presega zahteve te direktive, saj ne zmanjšujejo samo emisij žveplovega dioksida, temveč tudi druge emisije.

(24)

Olajšati bi bilo treba dostop do metod za zmanjšanje emisij. Te metode lahko zagotovijo, da bodo zmanjšanja emisij najmanj enaka ali celo večja od tistih, ki jih je mogoče doseči z uporabo goriv z nižjo vsebnostjo žvepla, vendar pod pogojem, da ne bodo negativno vplivala na okolje, na primer na morske ekosisteme, in da se pripravijo ob upoštevanju ustreznih mehanizmov odobritve in nadzora. Unija bi morala priznati že znane alternativne metode, kot je uporaba čistilnih sistemov za pline na ladjah ali mešanice goriv in utekočinjenega zemeljskega plina ali uporaba biogoriv. Pomembno je spodbujati preskušanje in razvoj novih metod za zmanjševanje emisij, da se med drugim prepreči okoljsko škodljivi prehod s pomorskega na kopenski prevoz.

(25)

Metode za zmanjšanje emisij imajo potencial za veliko zmanjšanje emisij. Komisija bi morala zato spodbujati preskušanje in razvoj teh tehnologij, med drugim tako, da bi razmislila o ustanovitvi sofinanciranega skupnega programa s panogo, in sicer na osnovi načel podobnih programov, kot je na primer Čisto nebo.

(26)

Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi nadgraditi ukrepe, navedene v delovnem dokumentu služb Komisije z dne 16. septembra 2011 z naslovom „Zmanjševanje emisij onesnaževal iz pomorskega prometa in zbirka orodij za trajnostni promet po vodnih poteh“.

(27)

Alternativne metode za zmanjšanje emisij, kot so nekatere vrste pralnikov, bi lahko ustvarile odpadke, s katerimi bi bilo treba ustrezno ravnati in ki jih ne bi smeli izpuščati v morje. Do revizije Direktive 2000/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2000 o pristaniških zmogljivostih za sprejem ladijskih odpadkov in ostankov tovora (6) bi morale države članice v skladu s svojimi mednarodnim zavezami zagotoviti, da so pristaniške naprave ustrezne tudi za potrebe ladij, ki uporabljajo sisteme za čiščenje izpušnih plinov. Pri reviziji Direktive 2000/59/ES bi morala Komisija razmisliti o možnosti, da bi odpadke iz teh sistemov vključili tako, da ne bi povečevali pristaniških pristojbin za odpadke z ladij, ki so določene v navedeni direktivi.

(28)

Komisija bi morala v sklopu revizije politike za kakovost zraka leta 2013 razmisliti o možnosti za zmanjšanje onesnaževanja zraka, tudi na območjih teritorialnega morja držav članic.

(29)

Za izvajanje Direktive 1999/32/ES so pomembne učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Države članice bi morale med te kazni vključiti tudi denarne kazni, izračunane tako, da bi prikrajšale vsaj tiste, ki imajo od kršitve gospodarsko korist, in da bi se te kazni za ponovne kršitve postopoma zviševale. Države članice bi morale določbe glede kazni uradno sporočiti Komisiji.

(30)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo enakovrednih emisijskih vrednosti in meril za uporabo metod za zmanjšanje emisij, da bi se določbe Direktive 1999/32/ES prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku ob zagotavljanju strogega spoštovanja zadevnih instrumentov MPO, in za spremembo točk 1, 2, 3, 3a, 3b in 4 člena 2, točke (b) člena 6(1a) in člena 6(2) Direktive 1999/32/ES, da bi se določbe navedene direktive prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku. Zlasti pomembno je, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(31)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 1999/32/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (7).

(32)

Primerno je, da Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij, ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o ustanovitvi Odbora za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS) (8), Komisiji pomaga pri odobritvi metod za zmanjšanje emisij, ki jih Direktiva Sveta 96/98/ES z dne 20. decembra 1996 o pomorski opremi (9) ne ureja.

(33)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (10) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(34)

Direktivo 1999/32/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

V členu 1(2) se točka (h) nadomesti z naslednjim:

2.

Člen 2 se spremeni, kot sledi:

3.

Člen 3 se spremeni, kot sledi:

4.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 3a

Največja vsebnost žvepla v gorivih za plovila

Države članice zagotovijo, da se na njihovem ozemlju ne uporabljajo goriva za plovila z vsebnostjo žvepla več kot 3,50 % mase, razen če so namenjena uporabi na ladjah, ki uporabljajo metode za zmanjšanje emisij iz člena 4c v zaprtih sistemih.“

5.

Odstavek 1 člena 4 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice zagotovijo, da se na njihovem ozemlju ne uporablja plinsko olje z vsebnostjo več kot 0,10 % mase.“

6.

Člen 4a se spremeni, kot sledi:

7.

Člena 4b in 4c se nadomestita z naslednjim:

„Člen 4b

Največja vsebnost žvepla v gorivih za plovila, ki se uporabljajo na ladjah, zasidranih v pristaniščih Unije

1.   Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da v pristaniščih Unije zasidrane ladje ne uporabljajo goriv za plovila z vsebnostjo žvepla več kot 0,10 % mase pri tem, da posadki omogočijo dovolj časa, da čim prej po zasidranju in čim pozneje pred odhodom opravi potrebno zamenjavo goriva.

Države članice zahtevajo, da se čas vsake zamenjave goriva zabeleži v ladijskih dnevnikih.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja:

3.   Države članice zagotovijo, da se na njihovem ozemlju ne dajejo na trg plinska olja za plovila, katerih vsebnost žvepla presega 0,10 % mase.

Člen 4c

Metode za zmanjšanje emisij

1.   Države članice v svojih pristaniščih, teritorialnem morju, izključnih ekonomskih conah in conah nadzora nad onesnaževanjem omogočijo uporabo metod za zmanjšanje emisij na ladjah ne glede na zastavo, pod katero plujejo, in sicer kot alternativno možnost uporabi goriv za plovila, ki izpolnjujejo zahteve iz členov 4a in 4b, ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 tega člena.

2.   Ladje, ki uporabljajo metode za zmanjšanje emisij iz odstavka 1, dosegajo zmanjšanje emisij žveplovega dioksida, ki je enakovredno zmanjšanju, ki bi se doseglo z uporabo goriv za plovila, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 4a in 4b. Enakovredne emisijske vrednosti se določijo v skladu s Prilogo I.

2a.   Države članice kot alternativno možnost za zmanjšanje emisij spodbujajo zasidrana plovila, da za oskrbo z električno energijo uporabljajo kopenske sisteme.

3.   Metode za zmanjšanje emisij iz odstavka 1 izpolnjujejo merila, ki so določena v instrumentih iz Priloge II.

4.   Kjer je to utemeljeno z znanstvenim in tehničnim napredkom na področju alternativnih metod za zmanjšanje emisij, in sicer z zagotavljanjem strogega spoštovanja zadevnih instrumentov MPO:

8.

Vstavijo se naslednji členi:

„Člen 4d

Odobritev metod za zmanjšanje emisij za uporabo na ladjah, ki plujejo pod zastavo države članice

1.   Metode za zmanjšanje emisij, ki spadajo v področje uporabe Direktive Sveta 96/98/ES (14), se odobrijo v skladu z navedeno direktivo.

2.   Metode za zmanjšanje emisij, za katere ne velja odstavek 1 tega člena se odobrijo v skladu s postopkom iz člena 3(2) Uredbe (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o ustanovitvi Odbora za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS) (15), pri čemer se upoštevajo:

Člen 4e

Preskus novih metod za zmanjšanje emisij

Države članice lahko, po potrebi v sodelovanju z drugimi državami članicami, odobrijo preskus metod za zmanjšanje ladijskih emisij na plovilih, ki plujejo pod njihovo zastavo ali v morskih območjih pod njihovo jurisdikcijo. Med navedenimi preskusi ni obvezna uporaba goriv za plovila, ki izpolnjujejo zahteve členov 4a in 4b, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Člen 4f

Finančni ukrepi

Države članice lahko sprejmejo finančne ukrepe v korist gospodarskih subjektov, ki imajo zaradi te direktive posledice, če so ti finančni ukrepi v skladu z veljavnimi pravili o državni pomoči in pravili, ki jih je treba na tem področju še sprejeti.

9.

Člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

Vzorčenje in analiza

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da z vzorčenjem preverijo, ali je vsebnost žvepla v uporabljenem gorivu v skladu s členi 3, 3a, 4, 4a in 4b. Vzorčenje se začne na dan začetka veljavnosti ustrezne mejne vrednosti za najvišjo vsebnost žvepla v gorivu. Opravlja se redno, dovolj pogosto in na zadostnih količinah ter tako, da so vzorci reprezentativni za pregledano gorivo, ter v primeru goriva za plovila se vzorči gorivo, ki ga uporabljajo, ko plujejo v zadevnih morskih območjih in pristaniščih. Vzorci se pregledajo brez nepotrebnega odlašanja.

1a.   Uporabijo se naslednji načini vzorčenja, analize in inšpekcijskih pregledov goriv za plovila:

1b.   Komisijo se pooblasti, da sprejme izvedbene akte glede:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 9(2).

2.   Sprejeta referenčna metoda za ugotavljanje vsebnosti žvepla je metoda ISO 8754 (2003) ali PrEN ISO 14596 (2007).

Da se ugotovi, ali gorivo za plovila, ki je bilo dobavljeno ladjam in ki ga te uporabljajo, izpolnjuje mejne vrednosti za žveplo iz členov 3a, 4, 4a in 4b, se uporabi postopek za pregled goriva iz Dodatka VI Priloge VI k MARPOL.“

10.

Člen 7 se spremeni, kot sledi:

11.

Člen 8 se črta.

12.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (16).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

13.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 9a

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov iz člena 4c(4) in člena 7(4) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 17. decembra 2012. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 4c(4)in člena 7(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj, ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 4c(4) in členom 7(4), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.“

14.

Člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11

Kazni

1.   Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive.

2.   Določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne, in lahko vključujejo denarne kazni, ki se izračunajo na način, da zagotovijo, da se prikrajšajo vsaj tiste, ki imajo od kršitve gospodarsko korist, in da se te denarne kazni za ponovne kršitve postopoma zvišujejo.“

15.

Priloga k Direktivi 1999/32/ES se nadomesti s prilogo k tej direktivi.

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/14

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 270/2011 (2) uveljavlja ukrepe iz Sklepa 2011/172/SZVP.

(2)

Sklep Sveta 2012/723/SZVP (3) določa spremembo Sklepa 2011/172/SZVP, da se dovoli sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, kadar so potrebni za izvršitev sodne ali upravne odločbe, izdane v Uniji, ali sodne odločbe, ki je izvršljiva v državi članici.

(3)

Člen 9 Uredbe (EU) št. 270/2011 zadeva informacije, ki jih osebe in subjekti pošljejo pristojnim organom držav članic in ki se posredujejo Komisiji, da se zagotovi skladnost z navedeno uredbo. Vsaka informacija, poslana ali prejeta v skladu s členom 9(2), se uporablja samo za namene, za katere je bila poslana ali prejeta. Vendar to državam članicam ne bi smelo onemogočati izmenjave takšnih informacij v skladu z njihovim nacionalnim pravom z zadevnimi egipčanskimi organi in drugimi državami članicami, kadar je to potrebno za namen nudenja pomoči pri izterjavi nezakonito prisvojenih sredstev.

(4)

Uredbo (EU) št. 270/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

1.   Z odstopanjem od člena 2 lahko pristojni organi držav članic, navedeni na spletnih mestih iz Priloge II, odobrijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Zadevna država članica obvesti druge države članice in Komisijo o vsakem dovoljenju, izdanem na podlagi tega člena.“

2.

Člen 6(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Člen 2(2) se ne uporablja glede dodajanja na zamrznjene račune:

pod pogojem, da so takšne obresti, drugi dohodki in plačila zamrznjeni v skladu s členom 2(1).“

3.

Členu 9 se doda naslednji odstavek:

„3.   Odstavek 2 državam članicam ne onemogoča izmenjave teh informacij v skladu z nacionalno zakonodajo z zadevnimi egipčanskimi organi in drugimi državami članicami, kadar je to potrebno za namen nudenja pomoči pri izterjavi nezakonito prisvojenih sredstev.“

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/16

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 101/2011 (2) uveljavlja ukrepe iz Sklepa 2011/72/SZVP.

(2)

Sklep Sveta 2012/724/SZVP (3) določa spremembo Sklepa 2011/72/SZVP, da se dovoli sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, kadar so potrebni za izvršitev sodne ali upravne odločbe, izdane v Uniji, ali sodne odločbe, ki je izvršljiva v državi članici.

(3)

Člen 9 Uredbe (EU) št. 101/2011 zadeva informacije, ki jih osebe, subjekti in organi pošljejo pristojnim organom držav članic in ki se posredujejo Komisiji, da se zagotovi skladnost z navedeno uredbo. V skladu s členom 9(2) se vsaka poslana ali prejeta informacija uporablja samo za namene, za katere je bila poslana ali prejeta. Vendar to državam članicam ne bi smelo onemogočati izmenjave takšnih informacij v skladu z njihovim nacionalnim pravom z zadevnimi tunizijskimi organi in drugimi državami članicami, kadar je to potrebno za namen nudenja pomoči pri izterjavi nezakonito prisvojenih sredstev.

(4)

Uredbo (EU) št. 101/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

1.   Z odstopanjem od člena 2 lahko pristojni organi držav članic, navedeni na spletnih mestih iz Priloge II, odobrijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Zadevna država članica obvesti druge države članice in Komisijo o vsakem dovoljenju, izdanem na podlagi tega člena.“

2.

Člen 6(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Člen 2(2) se ne uporablja glede dodajanja na zamrznjene račune:

pod pogojem, da so takšne obresti, drugi dohodki in plačila zamrznjeni v skladu s členom 2(1).“

3.

Členu 9 se doda naslednji odstavek:

„3.   Odstavek 2 državam članicam ne onemogoča izmenjave navedenih informacij s Tunizijo in drugimi državami članicami v skladu z njihovim nacionalnim pravom, kadar je to potrebno za namen nudenja pomoči pri izterjavi nezakonito prisvojenih sredstev.“

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/18

(1)

Z začetkom veljavnosti Uredbe Komisije (EU) št. 1006/2011 z dne 27. septembra 2011 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (2) se za plinska in kurilna olja, ki vsebujejo biodizel, uporabljajo nove tarifne oznake KN. Te spremembe lahko vplivajo na industrijo mineralnega olja, saj nekateri postopki mešanja v okviru postopka carinskega skladiščenja in v prostih conah niso več dovoljeni kot „običajna ravnanja“, ker privedejo do drugačne osemmestne tarifne oznake KN.

(2)

Poiskati bi bilo treba rešitev, da bi bilo mogoče še naprej mešati plinsko ali kurilno olje, ki ne vsebuje biodizla, s plinskim ali kurilnim oljem, ki biodizel vsebuje, uvrščenima v poglavje 27 KN, v okviru postopka carinskega skladiščenja in v prostih conah pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU) št. 1006/2011 dne 1. januarja 2012.

(3)

Mešanje plinskega ali kurilnega olja z biodizlom bi moralo biti dovoljeno, tako da ne bi bila potrebna ločena hramba obeh vrst blaga. Vendar bi morala ob upoštevanju dodatne opombe 2 k poglavju 27 kombinirane nomenklature dobljena mešanica vsebovati manj kot 0,5 vol. % biodizla oziroma plinskega ali kurilnega olja.

(4)

Prilogo 72 k Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 (3) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(5)

Sprememba bi morala začeti veljati retroaktivno, da bi se omogočilo črtanje carinskih dolgov, nastalih od 1. januarja 2012 zaradi uvedbe novih tarifnih oznak KN.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/20

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/22

(1)

Reprezentativne cene in dodatne uvozne dajatve za beli in surovi sladkor ter nekatere sirupe za tržno leto 2012/2013 so določene z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 892/2012 (3). Navedene cene in uvozne dajatve so bile nazadnje spremenjene z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1092/2012 (4).

(2)

Iz podatkov, ki so trenutno na voljo Komisiji, je razvidno, da je treba navedene cene in dajatve spremeniti v skladu s členom 36 Uredbe (ES) št. 951/2006.

(3)

Ker je treba zagotoviti, da se ta ukrep uporablja čim prej po tem, ko se zagotovijo ažurirani podatki, mora ta uredba začeti veljati na dan objave –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/24

(1)

Direktiva Komisije 2006/17/ES z dne 8. februarja 2006 o izvajanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih tehničnih zahtevah za darovanje, pridobivanje in testiranje človeških tkiv in celic (2) določa, da se morajo testi za protitelesa HTLV-I opraviti na darovalcih, ki živijo na območjih z visoko pojavnostjo ali izvirajo z njih, ali darovalcih, katerih spolni partnerji ali starši izvirajo s teh območij. To testiranje se zahteva za darovalce reproduktivnih celic v skladu s Prilogo III k Direktivi 2006/17/ES, in tudi za druge darovalce v skladu s Prilogo II k Direktivi.

(2)

Nedavne znanstvene ugotovitve Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni in izkušnje s terena so pokazale, da je glede na trenutna znanstvena dognanja zelo težko določiti, kaj je območje z visoko pojavnostjo HTLV-I. Ta zahteva za testiranje se torej ne izvaja enotno.

(3)

„Pojavnost“ pomeni pogostost pojavitve novih primerov bolezni ali stanj, „razširjenost“ pa delež prebivalstva, ki ga je v določenem trenutku prizadela določena bolezen. V praksi so podatki o razširjenosti dostopnejši od podatkov o pojavnosti. Poleg tega je pri ocenjevanju učinka kronične bolezni v skupnosti in potreb v prihodnosti razširjenost ustreznejše merilo od pojavnosti. Zato bi bilo sklicevanje na visoko pojavnost primerno nadomestiti s sklicevanjem na močno razširjenost, kar bi zagotovilo doslednejše izvajanje zahtev za testiranje HTLV-I v državah članicah.

(4)

V skladu s točko 4.2 Priloge III k Direktivi 2006/17/ES je treba vzorce krvi odvzeti v času vsakega darovanja reproduktivnih celic med partnerjema (ne za neposredno uporabo) in tudi pri darovanju, ki ni med partnerjema.

(5)

V zvezi z darovanjem reproduktivnih celic med partnerjema so nedavne znanstvene ugotovitve pokazale, da zahteve za testiranje v določenih časovnih presledkih, ki trajajo največ 24 mesecev, ne bi zmanjšale ravni varnosti zadevnih celic, dokler so v skladu s členom 16 Direktive 2004/23/ES v tkivnih ustanovah, ki uporabljajo postopke asistirane reprodukcije, vzpostavljeni primerni sistemi varnosti in kakovosti. Med časovnimi presledki se je mogoče zanesti na rezultate prejšnjih testov, opravljenih na istem darovalcu.

(6)

Medtem ko testiranje v času vsakega darovanja ne izboljša varnosti reproduktivnih celic, darovanih med partnerjema, izkušnje s terena kažejo, da je ta zahteva draga in naporna za paciente in sisteme zdravstvenega varstva. Za sorazmernejše ukrepanje pri doseganju cilja varnosti bi bilo zato državam članicam primerno dovoliti, da zahtevajo testiranje v določenih časovnih presledkih, ki lahko trajajo največ 24 mesecev, namesto v času vsakega darovanja.

(7)

Ukrepi, določeni v tej direktivi, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega na podlagi člena 29 Direktive 2004/23/ES –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/26

(1)

V Direktivi Komisije 2009/91/ES z dne 31. julija 2009 o spremembi Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev dinatrijevega tetraborata kot aktivne snovi v Prilogo I k Direktivi (2) je dinatrijev tetraborat opredeljen s tremi številkami CAS za tri različne oblike snovi. Številke CAS temeljijo na poročilu, ki ga je Nizozemska predložila Komisiji 7. julija 2006, 20. februarja 2009 pa ga je potrdil Stalni odbor za biocidne pripravke.

(2)

Nizozemska je obvestila Komisijo, da je številka CAS za pentahidrat v originalnem poročilu napačna in ji je predložila revidirano poročilo, v skladu s katerim je pravilna številka CAS za to obliko 12179-04-3. Revidirano poročilo je Stalni odbor za biocidne popravke potrdil 25. maja 2012.

(3)

Prilogo I k Direktivi 98/8/ES je zato treba ustrezno spremeniti.

(4)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/28

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1451/2007 z dne 4. decembra 2007 o drugi fazi desetletnega delovnega programa iz člena 16(2) Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju biocidnih pripravkov v promet (2) določa seznam aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove možne vključitve v Prilogo I, IA ali IB k Direktivi 98/8/ES. Navedeni seznam vključuje nonanojsko kislino.

(2)

Z Direktivo Komisije 2011/13/EU z dne 8. februarja 2011 o spremembi Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev nonanojske kisline kot aktivne snovi v Prilogo I k Direktivi (3) je bila nonanojska kislina vključena kot aktivna snov v Prilogo I k Direktivi 98/8/ES za uporabo v 19. vrsti izdelkov (repelenti in sredstva za privabljanje (atraktanti)), kot je opredeljena v Prilogi V k Direktivi 98/8/ES.

(3)

Na podlagi Uredbe (ES) št. 1451/2007 je bila v skladu s členom 11(2) Direktive 98/8/ES opravljena presoja nonanojske kisline glede uporabe v 2. vrsti izdelkov (razkužila in drugi biocidni pripravki za zasebne površine in površine, namenjene javnemu zdravstvu), kot je opredeljena v Prilogi V k navedeni direktivi.

(4)

Avstrija, ki je bila imenovana za državo članico poročevalko, je 6. avgusta 2010 v skladu s členom 14(4) in (6) Uredbe (ES) št. 1451/2007 Komisiji poslala poročilo pristojnega organa in priporočilo.

(5)

Države članice in Komisija so pregledale poročilo pristojnega organa. V skladu s členom 15(4) Uredbe (ES) št. 1451/2007 so bile ugotovitve pregleda v Stalnem odboru za biocidne pripravke z dne 25. maja 2012 vključene v poročilo o oceni.

(6)

Iz presoje je razvidno, da je za biocidne pripravke, ki se uporabljajo kot razkužila in drugi biocidni pripravki za zasebne površine in površine, namenjene javnemu zdravstvu, opredeljeni v Prilogi V k Direktivi 98/8/ES, in ki vsebujejo nonanojsko kislino, mogoče sklepati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES. Zato je primerno razširiti vključitev nonanojske kisline v Prilogi I k navedeni direktivi na 2. vrsto izdelkov.

(7)

Na ravni Unije niso bile ocenjene vse možnosti uporabe. Zato je primerno od držav članic zahtevati, da ocenijo možnosti uporabe oziroma primere izpostavljenosti ter tista tveganja za populacije ljudi in dele okolja, ki v oceni tveganja na ravni Unije niso bili reprezentativno obravnavani, ter da pri izdajanju dovoljenj za pripravke zagotovijo, da se sprejmejo ustrezni ukrepi ali določijo posebni pogoji za zmanjšanje ugotovljenih tveganj na sprejemljivo raven.

(8)

Glede na dražilne lastnosti snovi je ustrezno zahtevati, da se izpostavljenost med nepoklicno uporabo zmanjša z ustrezno oblikovano embalažo, razen če v vlogi za izdajo dovoljenja ni dokazano, da se tveganja za človeško zdravje lahko zmanjšajo na sprejemljivo raven z drugimi sredstvi.

(9)

Določbe te direktive bi se morale uporabljati hkrati v vseh državah članicah, da se tako na trgu Unije zagotovi enaka obravnava biocidnih pripravkov iz 2. vrste izdelkov, ki vsebujejo aktivno snov nonanojsko kislino, in omogoči ustrezno delovanje trga biocidnih pripravkov na splošno.

(10)

Pred vključitvijo aktivne snovi v Prilogo I k Direktivi 98/8/ES bi bilo treba zagotoviti ustrezno obdobje, ki bo državam članicam in zainteresiranim stranem omogočilo, da se pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev, prijaviteljem, ki so pripravili dokumentacijo, pa zagotovilo, da lahko povsem izkoristijo desetletno obdobje za varstvo podatkov, ki se v skladu s členom 12(1)(c)(ii) Direktive 98/8/ES začne z dnem vključitve.

(11)

Po vključitvi bi morale imeti države članice na voljo razumno dolgo obdobje za izvedbo člena 16(3) Direktive 98/8/ES.

(12)

Direktivo 98/8/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(13)

Države članice so se v skladu s skupno politično deklaracijo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 (4) zavzele, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.

(14)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/31

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1451/2007 z dne 4. decembra 2007 o drugi fazi desetletnega delovnega programa iz člena 16(2) Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju biocidnih pripravkov v promet (2) določa seznam aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove možne vključitve v Prilogo I, IA ali IB k Direktivi 98/8/ES. Navedeni seznam vključuje vodikov cianid.

(2)

Na podlagi Uredbe (ES) št. 1451/2007 je bila v skladu s členom 11(2) Direktive 98/8/ES opravljena presoja vodikovega cianida glede uporabe v naslednjih vrstah izdelkov, kot so opredeljene v Prilogi V k navedeni direktivi: 8. vrsta izdelkov (pripravki za zaščito lesa), 14. vrsta izdelkov (rodenticidi) in 18. vrsta izdelkov (insekticidi, akaricidi in pripravki za nadzor drugih členonožcev).

(3)

Češka republika, ki je bila imenovana za državo članico poročevalko, je 24. januarja 2008 v skladu s členom 14(4) in (6) Uredbe (ES) št. 1451/2007 Komisiji poslala poročilo pristojnega organa in priporočila.

(4)

Države članice in Komisija so pregledale poročila pristojnega organa. V skladu s členom 15(4) Uredbe (ES) št. 1451/2007 so bile ugotovitve pregleda v Stalnem odboru za biocidne pripravke z dne 25. maja 2012 vključene v tri poročila o oceni.

(5)

Iz presoje je razvidno, da je za biocidne pripravke, ki se uporabljajo kot pripravki za zaščito lesa, rodenticidi, insekticidi, akaricidi in pripravki za nadzor drugih členonožcev ter vsebujejo vodikov cianid, mogoče sklepati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES. Zato je vodikov cianid primerno vključiti v Prilogo I k navedeni direktivi.

(6)

Na ravni Unije niso bile ocenjene vse možnosti uporabe. Zato je primerno od držav članic zahtevati, da ocenijo možnosti uporabe oziroma primere izpostavljenosti ter tista tveganja za populacije ljudi in dele okolja, ki v oceni tveganja na ravni Unije niso bili reprezentativno obravnavani, ter da pri izdajanju dovoljenj za pripravke zagotovijo, da se sprejmejo ustrezni ukrepi ali določijo posebni pogoji za zmanjšanje ugotovljenih tveganj na sprejemljivo raven.

(7)

Glede na zelo strupene in vnetljive lastnosti aktivne snovi in ugotovitve ocene tveganja je primerno zahtevati, da smejo pripravke uporabljati samo poklicni uporabniki, ki so za njihovo uporabo ustrezno usposobljeni, in da se med zaplinjevanjem in prezračevanjem za uporabnike in druge navzoče osebe določijo postopki varnega ravnanja, vključno z naslednjimi zahtevami: pripravki se uporabljajo z ustrezno osebno zaščitno opremo, ki po potrebi vključuje aparat za samostojno dihanje in obleko, nepropustno za plin; ponovni vstop v zaplinjene prostore je prepovedan, dokler se s prezračevanjem ne doseže varna raven koncentracije v zraku za uporabnike in druge navzoče osebe; izpostavljenost uporabnikov in drugih navzočih oseb prekoračitvi varne ravni med prezračevanjem in po njem se prepreči z vzpostavitvijo nadzorovanega zaprtega območja; pred začetkom zaplinjevanja se kakršna koli hrana in porozni material, ki lahko absorbira aktivno snov, razen lesa, namenjenega za obdelavo, odstrani iz prostora, ki se zaplinjuje, ali zaščiti pred absorpcijo na primeren način, prostor, ki se zaplinjuje, pa se zaščiti pred slučajnim vžigom.

(8)

Določbe te direktive bi se morale uporabljati hkrati v vseh državah članicah, da se tako na trgu Unije zagotovi enaka obravnava biocidnih pripravkov v 8., 14. in 18. vrsti izdelkov, ki vsebujejo aktivno snov vodikov cianid, in omogoči ustrezno delovanje trga biocidnih pripravkov na splošno.

(9)

Pred vključitvijo aktivne snovi v Prilogo I k Direktivi 98/8/ES bi bilo treba zagotoviti ustrezno obdobje, ki bo državam članicam in zainteresiranim stranem omogočilo, da se pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev, prijaviteljem, ki so pripravili dokumentacijo, pa zagotovilo, da lahko povsem izkoristijo desetletno obdobje za varstvo podatkov, ki se v skladu s členom 12(1)(c)(ii) Direktive 98/8/ES začne z dnem vključitve.

(10)

Po vključitvi bi morale imeti države članice na voljo razumno dolgo obdobje za izvedbo člena 16(3) Direktive 98/8/ES.

(11)

Direktivo 98/8/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(12)

Države članice so se v skladu s skupno politično deklaracijo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 (3) zavzele, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.

(13)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/34

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1451/2007 z dne 4. decembra 2007 o drugi fazi desetletnega delovnega programa iz člena 16(2) Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju biocidnih pripravkov v promet (2) določa podrobna pravila za presojo obstoječih aktivnih snovi. Člen 15(2) Uredbe določa, da se pred odločitvami Komisije o vključitvi v Prilogo I opravijo posvetovanja s strokovnjaki iz držav članic.

(2)

V skladu s členom 10(2)(i) Direktive 98/8/ES veljajo za vključitev aktivne snovi v Prilogo I, kadar je to primerno, zahteve glede najmanjše stopnje čistosti ter vrste in najvišje vsebnosti nekaterih nečistot.

(3)

O prvi vključitvi v Prilogo I je bila odločitev sprejeta v Direktivi Komisije 2006/140/ES z dne 20. decembra 2006 o spremembi Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta za vključitev sulfuril fluorida kot aktivne snovi v Prilogo I k Direktivi (3). Zadevna direktiva je opredelila naslove stolpcev v Prilogi I k Direktivi 98/8/ES. Eden od teh naslovov je „Minimalna čistost aktivne snovi v biocidnem pripravku, kakor se daje v promet“.

(4)

V okviru posvetovanj s strokovnjaki iz člena 15(2) Uredbe (ES) št. 1451/2007 so strokovnjaki držav članic oblikovali metodo za določitev podobnosti kemičnih sestav in stopenj nevarnosti, znane kot „tehnična enakovrednost“, snovi z enako opredelitvijo, ki pa se proizvajajo iz različnih virov ali z različnimi proizvodnimi postopki. Za navedeno določitev je stopnja čistosti zgolj eden od dejavnikov, ki so lahko odločilnega pomena. Poleg tega nižja čistost aktivne snovi ne vpliva nujno na njeno stopnjo nevarnosti.

(5)

Zato je primerno obstoječi naslov v zvezi z minimalno čistostjo v Prilogi I k Direktivi 98/8/ES nadomestiti z naslovom v zvezi z minimalno stopnjo čistosti aktivne snovi, ki se uporablja za presojo v skladu s členom 11 Direktive, in navesti, da je lahko v pripravku, ki se daje v promet, čistost aktivne snovi drugačna, če je dokazano tehnično enakovredna ocenjeni snovi.

(6)

Prva vrstica Priloge I k Direktivi 98/8/ES, ki je bila določena z Direktivo 2006/140/ES, vsebuje tudi naslov „Rok za uskladitev s členom 16(3) (razen za pripravke, ki vsebujejo več kot eno aktivno snov, za katere je rok za uskladitev s členom 16(3) enak roku, določenemu v zadnji odločbi o vključitvi njegove aktivne snovi)“.

(7)

V skladu s členom 4(1) Direktive 98/8/ES ima država članica, ki prejme vlogo za medsebojno priznavanje obstoječega dovoljenja, na voljo 120 dni, da izda dovoljenje za pripravek z uporabo medsebojnega priznavanja. Vendar, če se prvo dovoljenje za pripravek izda manj kot 120 dni pred rokom za uskladitev s členom 16(3) Direktive, za ta pripravek država članica, ki prejme popolno vlogo za medsebojno priznavanje zadevnega dovoljenja, če uporabi obdobje 120 dni iz člena 4(1) Direktive, ne more spoštovati roka za uskladitev s členom 16(3) Direktive, tudi če je bila popolna vloga za medsebojno priznavanje predložena takoj po izdaji prvega dovoljenja.

(8)

Zato je primerno, da se za pripravke, za katere se prvo dovoljenje izda manj kot 120 dni pred prvotnim rokom za uskladitev s členom 16(3) Direktive 98/8/ES, rok, ki ga imajo za uskladitev s členom 16(3) Direktive z uporabo medsebojnega priznavanja prvega dovoljenja na voljo države članice, podaljša na 120 dni po predložitvi popolne vloge za medsebojno priznavanje, če je bila popolna vloga za medsebojno priznavanje predložena v 60 dneh po izdaji prvega dovoljenja.

(9)

Poleg tega je v primeru, da država članica znotraj roka za uskladitev s členom 16(3) Direktive 98/8/ES predlaga odstopanje od medsebojnega priznavanja dovoljenja v skladu s členom 4(4) Direktive, možno, da uskladitev te države članice s členom 16(3) Direktive znotraj zadevnega roka ni mogoča in bo odvisna od datuma sprejetja odločitve Komisije o zadevi v skladu z drugim pododstavkom člena 4(4) Direktive. V takih primerih bi bilo torej treba rok začasno ustaviti do preteka razumnega obdobja po sprejetju odločitve Komisije.

(10)

Zato je primerno, da se podaljša rok, ki ga imajo za uskladitev s členom 16(3) Direktive z uporabo medsebojnega priznavanja prvega dovoljenja na voljo države članice, za pripravke, za katere je ena ali več držav članic predlagalo odstopanje od medsebojnega priznavanja v skladu s členom 4(4) Direktive 98/8/ES, na trideset dni po sprejetju odločitve Komisije.

(11)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/37

(1)

Direktivi Komisije 2003/90/ES (3) in 2003/91/ES (4) sta bili sprejeti za zagotovitev, da sorte iz nacionalnih katalogov držav članic izpolnjujejo smernice, ki jih je določil Urad skupnosti za rastlinske sorte (CPVO) glede lastnosti, ki morajo biti zajete kot minimum pri preskušanju različnih vrst, in minimalnih pogojev za preskušanje sort, če so bile takšne smernice oblikovane. Za druge sorte navedeni direktivi določata uporabo smernic Mednarodne zveze za varstvo novih sort rastlin (UPOV).

(2)

CPVO in UPOV sta od takrat oblikovala nadaljnje smernice za eno drugo vrsto in posodobila obstoječe smernice.

(3)

Direktivi 2003/90/ES in 2003/91/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(4)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za semenski material za poljedelstvo, vrtnarstvo in gozdarstvo –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/44

(1)

Svet je 21. marca 2011 sprejel Sklep 2011/172/SZVP (1).

(2)

Za lažje vračanje nezakonito prisvojenih sredstev državi Egipt bi bilo treba spremeniti odstopanja v Sklepu 2011/172/SZVP, da se dovoli sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, kadar so potrebni za izpolnitev sodne ali upravne odločbe, izdane v Uniji, ali sodne odločbe, izvršljive v državi članici, pred datumom uvrstitve zadevnih fizičnih ali pravnih oseb, subjektov in organov na seznam ali po njem.

(3)

Sklep 2011/172/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Člen 1(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi države članice dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Zadevna država članica obvesti druge države članice in Komisijo o vsakem dovoljenju, izdanem na podlagi tega odstavka.“

2.

Člen 1(6) se nadomesti z naslednjim:

„6.   Odstavek 2 se ne uporablja glede dodajanja na zamrznjene račune:

pod pogojem, da za kakršne koli takšne obresti, druge dohodke in plačila še naprej uporabljajo ukrepi iz odstavka 1.“

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/45

(1)

Svet je 31. januarja 2011 sprejel Sklep 2011/72/SZVP (1).

(2)

Za lažje vračanje nezakonito prisvojenih sredstev državi Tuniziji bi bilo treba spremeniti odstopanja v Sklepu 2011/72/SZVP, da se dovoli sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, kjer so potrebni za izpolnitev sodne ali upravne odločbe, izdane v Uniji, ali sodne odločbe, izvršljive v državi članici, pred datumom uvrstitve zadevnih fizičnih ali pravnih oseb, subjektov in organov na seznam ali po njem.

(3)

Sklep 2011/72/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Člen 1(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi države članice dovolijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov, pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

Zadevna država članica obvesti druge države članice in Komisijo o vsakem dovoljenju, izdanem na podlagi tega odstavka.“

2.

Člen 1(5) se nadomesti z naslednjim:

„5.   Odstavek 2 se ne uporablja glede dodajanja na zamrznjene račune:

pod pogojem, da se za kakršne koli takšne obresti, druge dohodke in plačila še naprej uporabljajo ukrepi iz odstavka 1.“

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/46

(1)

Družba Morinaga Milk Industry Co. Ltd. je 2. marca 2011 vložila zahtevek pri pristojnih organih Irske za dajanje govejega laktoferina na trg kot nove živilske sestavine. Goveji laktoferin je beljakovina iz mleka, ki veže železo in bi se dodajala živilom.

(2)

Pristojni organ Irske za presojo živil je 22. junija 2011 izdal poročilo o začetni presoji. V tem poročilu je priporočil, naj se namesto začetne presoje zahteva dodatna presoja, saj je drugi zahtevek za goveji laktoferin že bil naslovljen na Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA).

(3)

Komisija je 20. julija 2011 poslala poročilo o začetni presoji vsem državam članicam.

(4)

Dne 22. avgusta 2011 je bil opravljen posvet z Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA).

(5)

EFSA je v „Znanstvenem mnenju o govejem laktoferinu“ (2) z dne 28. junija 2012 navedla, da je goveji laktoferin varen pri predlaganih uporabah in ravneh uporabe.

(6)

EFSA je že v prejšnjem „Znanstvenem mnenju o govejem laktoferinu“ (3) z dne 27. aprila 2012 navedla, da je laktoferin varen pri predlaganih uporabah in ravneh uporabe. Zato se zdi primerno, da se odobrijo enake uporabe iz obeh zahtevkov.

(7)

Goveji laktoferin izpolnjuje merila iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 258/97.

(8)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/49

(1)

Japonska družba Ajinomoto Co. Inc. je 6. avgusta 2010 vložila zahtevek pri pristojnih organih Združenega kraljestva za dajanje dihidrokapsiata na trg kot nove živilske sestavine.

(2)

Pristojni organ Združenega kraljestva za presojo živil je 10. marca 2011 izdal poročilo o začetni presoji. V tem poročilu je navedel, da dihidrokapsiat ne bo predstavljal tveganja za zdravje potrošnikov.

(3)

Komisija je 13. aprila 2011 poslala poročilo o začetni presoji vsem državam članicam.

(4)

V 60 dneh, kakor je določeno v členu 6(4) Uredbe (ES) št. 258/97, so bili v skladu z navedeno določbo podani upravičeni ugovori.

(5)

Zato je bil 9. novembra 2011 opravljen posvet z Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA).

(6)

EFSA je v „Znanstvenem mnenju o dihidrokapsiatu“ (2) z dne 28. junija 2012 navedla, da je dihidrokapsiat varen pri predlaganih uporabah in ravneh uporabe.

(7)

Dihidrokapsiat izpolnjuje merila iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 258/97.

(8)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/52

(1)

Družba FrieslandCampina (prej imenovana DMV International) je 2. marca 2009 vložila zahtevek pri pristojnih organih Nizozemske za dajanje govejega laktoferina na trg kot nove živilske sestavine. Laktoferin je beljakovina iz mleka, ki veže železo in bi se dodajala živilom.

(2)

Pristojni organ Nizozemske za presojo živil je 31. marca 2010 izdal poročilo o začetni presoji. V tem poročilu je navedel, da ni ugotovil razloga za zaskrbljenost, zato bi se laktoferin lahko dal na trg kot nova živilska sestavina.

(3)

Komisija je 13. aprila 2010 poslala poročilo o začetni presoji vsem državam članicam.

(4)

V 60 dneh, kakor je določeno v členu 6(4) Uredbe (ES) št. 258/97, so bili v skladu z navedeno določbo podani upravičeni ugovori.

(5)

Zato je bil 9. novembra 2010 opravljen posvet z Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA).

(6)

EFSA je v „Znanstvenem mnenju o govejem laktoferinu“ (2) z dne 27. aprila 2012 navedla, da je goveji laktoferin varen pri predlaganih uporabah in ravneh uporabe.

(7)

EFSA je tudi v drugem „Znanstvenem mnenju o govejem laktoferinu“ (3) z dne 28. junija 2012 navedla, da je goveji laktoferin varen pri predlaganih uporabah in ravneh uporabe. Zato se zdi primerno, da se odobrijo enake uporabe iz obeh zahtevkov.

(8)

Goveji laktoferin izpolnjuje merila iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 258/97.

(9)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/55

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1451/2007 z dne 4. decembra 2007 o drugi fazi desetletnega delovnega programa iz člena 16(2) Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju biocidnih pripravkov v promet (2) določa seznam aktivnih snovi, ki se ocenijo glede njihove možne vključitve v Prilogo I, IA ali IB k Direktivi 98/8/ES. Navedeni seznam vključuje bifentrin.

(2)

Na podlagi Uredbe (ES) št. 1451/2007 je bila v skladu s členom 11(2) Direktive 98/8/ES opravljena presoja bifentrina glede uporabe v 18. vrsti izdelkov (insekticidih, akaricidih in pripravkih za nadzor drugih členonožcev), kot je opredeljena v Prilogi V k navedeni direktivi.

(3)

Francija, ki je bila imenovana za državo članico poročevalko, je 2. novembra 2009 v skladu s členom 14(4) in (6) Uredbe (ES) št. 1451/2007 Komisiji poslala poročilo pristojnega organa in priporočilo.

(4)

Države članice in Komisija so pregledale poročilo pristojnega organa. V skladu s členom 15(4) Uredbe (ES) št. 1451/2007 so bile ugotovitve pregleda 25. maja 2012 v Stalnem odboru za biocidne pripravke vključene v poročilo o oceni.

(5)

Presoja je pokazala, da za biocidne pripravke, ki se uporabljajo kot insekticidi, akaricidi in pripravki za nadzor drugih členonožcev ter vsebujejo bifentrin, ni mogoče pričakovati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES. Scenariji iz ocene okoljskega tveganja so pokazali nesprejemljivo tveganje za vodni ekosistem. Zato bifentrina ni primerno vključiti za uporabo v 18. vrsti izdelkov v Prilogah I, IA ali IB k Direktivi 98/8/ES.

(6)

Zaradi pravne varnosti bi bilo treba določiti datum, po katerem se biocidni pripravki 18. vrste izdelkov, ki vsebujejo bifentrin, ne bi smeli več dajati v promet, in sicer ob upoštevanju nesprejemljivih učinkov teh izdelkov in legitimnih pričakovanj proizvajalcev teh izdelkov.

(7)

Ukrepi, predvideni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/56

(1)

Uredba (ES) št. 178/2002 določa splošna načela, ki na ravni Unije in nacionalni ravni urejajo živila in krmo na splošno ter zlasti varnost živil in krme. Določa tudi nujne ukrepe, kadar obstajajo dokazi, da živila ali krma, uvožena iz tretje države, zelo verjetno pomenijo resno tveganje za zdravje ljudi in živali ali za okolje, in kadar takega tveganja ni mogoče zadovoljivo obvladati z ukrepi, ki jih sprejmejo zadevne države članice.

(2)

Po izbruhu hepatitisa A pri ljudeh, povezanega z uživanjem školjk, uvoženih iz Peruja in kontaminiranih z virusom hepatitisa A (HAV), je bila sprejeta Odločba Komisije 2008/866/ES z dne 12. novembra 2008 o nujnih ukrepih za začasno prekinitev uvoza iz Peruja nekaterih živih školjk za prehrano ljudi (2). Navedena odločba je prvotno veljala do 31. marca 2009, vendar je bilo to obdobje uporabe podaljšano do 30. novembra 2012 z Izvedbenim sklepom Komisije 2011/723/EU (3).

(3)

Komisija je junija 2011 opravila pregled. Inšpektorji so ugotovili, da je vzpostavljen dobro delujoč nadzorni sistem in načrt spremljanja ter da je mogoče opaziti izboljšave od inšpekcijskega pregleda leta 2009.

(4)

Perujski pristojni organ se je na priporočila iz končnega poročila navedenega pregleda odzval s pripravo akcijskega načrta. Vendar se sistem spremljanja za odkrivanje virusa pri živih školjkah še ne izvaja v celoti, zato ni mogoče izključiti morebitne kontaminacije živih školjk z virusom hepatitisa A. Poleg tega je testna metoda za HAV še vedno v postopku potrjevanja.

(5)

Omejitev uporabe iz Odločbe 2008/866/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

27.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 327/57