9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/1

(1)

Uredba (EU) št. 236/2012 določa nekatere ukrepe v zvezi s prodajo na kratko in posli kreditnih zamenjav. V skladu s členom 42 Uredbe (EU) št. 236/2012 je Komisija pooblaščena, da sprejema delegirane akte za dopolnitev določb navedene uredbe v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Ta delegirani akt dopolnjuje in spreminja nekatere nebistvene elemente.

(2)

Določbe iz te uredbe so med seboj tesno povezane, ker so prag za priglasitev in prag za objavo ter določanje nekritih poslov kreditnih zamenjav odvisni od opredelitve pojmov in metod za izračun kratkih pozicij, medtem ko so določbe o znatnih padcih vrednosti finančnih instrumentov in padcih likvidnosti trgov državnih vrednostnih papirjev ter določanje neugodnih dogodkov med seboj neločljivo povezani. Za zagotavljanje skladnosti med temi določbami o prodaji na kratko, ki bi morale začeti veljati hkrati, bi bilo primerno vse določbe, potrebne za uskladitev z Uredbo (EU) št. 236/2012, vključiti v eno samo uredbo.

(3)

Uredba (EU) št. 236/2012 vsebuje nekatere opredelitve pojmov. Za dodatno pojasnitev in pravno gotovost bi bilo treba sprejeti dodatne določbe v zvezi z opredelitvijo pojmov iz člena 2(1), zlasti kadar se šteje, da fizična ali pravna oseba poseduje finančni instrument za namene opredelitve prodaje na kratko, in dodatno določiti, kdaj se šteje, da fizična ali pravna oseba „poseduje“ delnico ali dolžniški instrument za namene Uredbe (EU) št. 236/2012. Opredelitve so izbrane, da Uredba (EU) št. 236/2012 kljub različnemu pristopu zakonodaj držav članic na dosleden način zagotovi nameravan učinek. Koncepta lastništva in posedovanja vrednostnih papirjev trenutno nista usklajena v državah članicah, vendar se bodo določbe Uredbe (EU) št. 236/2012 uporabljale samo za prodajo na kratko in ne bodo posegale v prihodnji pravni razvoj, kot je usklajevanje zakonodaje.

(4)

Uredba (EU) št. 236/2012 določa omejitve in obveznosti, kot so zahteve glede priglasitve in objave, in sicer za fizične ali pravne osebe, ki posedujejo neto kratke pozicije v delnicah in državnih vrednostnih papirjih ali sklenejo takšne pozicije. Način posedovanja dolgih in kratkih pozicij v delnicah in državnih vrednostnih papirjih je lahko zelo različen, prav tako pa se lahko tudi vrednost teh pozicij določi na različne načine. Za zagotovitev skladnega pristopa in izpolnitev cilja ukrepov v zvezi s kratkimi pozicijami v delnicah in državnih vrednostnih papirjih bi bilo zato treba dodatno določiti metodo za izračun neto kratkih pozicij. Do prodaj na kratko lahko pride prek enotnih instrumentov ali prek košaric državnih vrednostnih papirjev, zato je treba določiti način, kako so prodaje na kratko prek košaric vključene v te izračune. Da se zagotovi zanesljiv pristop za izračun neto kratkih pozicij, je treba uporabiti bolj restriktiven pristop pri določanju dolgih pozicij kot pri določanju kratkih pozicij v delnicah. Ker je vrednost nekaterih finančnih instrumentov odvisna od nihanja cene osnovnih instrumentov, je treba določiti, kako se to upošteva. Splošno sprejeta praksa je uporaba z delto prilagojene metodologije.

(5)

Neto kratke pozicije se izračunajo glede na dolge in kratke pozicije, ki jih ima fizična ali pravna oseba. Vendar ima lahko dolge in kratke pozicije več različnih subjektov v skupini ali pa so te lahko v različnih skladih, ki jih upravlja upravitelj sklada. Velike neto kratke pozicije je mogoče prikriti, če se porazdelijo med subjekte v skupini ali med različne sklade. Da bi se omejilo izogibanje ter se s priglasitvami kratkih pozicij in poročanjem o njih zagotovila točna in reprezentativna slika stanja, bi bilo treba sprejeti podrobnejše določbe o metodi za izračun neto kratkih pozicij za subjekte v skupini in za upravitelje sklada. Za izvajanje teh določb je treba opredeliti pomen naložbene strategije za pojasnitev, katere kratke pozicije subjekta v skupini in katere kratke pozicije v skladih bi bilo treba združiti. Treba bi bilo tudi opredeliti tudi dejavnosti upravljanja, da se pojasni, katere kratke pozicije v skladih bi bilo treba združiti. Da se zagotovijo priglasitve je treba določiti, katera podjetja v skupini ali v različnih skladih morajo izvesti izračune in priglasitve.

(6)

Uredba (EU) št. 236/2012 določa omejitve glede sklepanja nekritih poslov kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, dovoljuje pa sklepanje kritih poslov kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev za namene zakonitega zavarovanja. S kreditnimi zamenjavami državnih vrednostnih papirjev je mogoče zagotoviti zavarovanje za zelo različna sredstva in obveznosti, vendar pa je v veliko primerih morda težko razlikovati med zakonitim zavarovanjem in špekulacijami. Zato je treba podrobno in dodatno opredeliti, kdaj se lahko šteje, da so kreditne zamenjave državnih vrednostnih papirjev krite. Ko je treba dosledno določiti kvantitativno mero korelacije, bi bilo treba uporabiti preprost, splošno sprejet in razumljiv ukrep, kot je Pearsonov koeficient korelacije, ki se izračuna kot kovarianca dveh spremenljivk, ki se deli z zmnožkom njunega standardnega odmika. Usklajevanje sredstev in obveznosti, da bi ustvarili najboljše zavarovanje pred tveganjem, je v praksi težavno zaradi različnih značilnosti različnih sredstev in obveznosti, kot tudi nihanja njihovih vrednosti. Uredba (EU) št. 236/2012 zahteva sorazmeren pristop za ukrepe in pri opredelitvi nekritih poslov kreditnih zamenjav, zato bi bilo treba določiti, kako bi bilo treba sorazmeren pristop uporabiti za sredstva in obveznosti, ki so zavarovana s kritimi posli kreditnih zamenjav. Ker Uredba (EU) št. 236/2012 ne predpisuje določene stopnje potrebne korelacije za krito pozicijo v poslu kreditne zamenjave državnih vrednostnih papirjev, bi bilo treba določiti, da mora biti korelacija znatna.

(7)

V skladu z Uredbo (EU) št. 236/2012 bi morala fizična ali pravna oseba, ki ima v državnih vrednostnih papirjih neto kratko pozicijo, ki presega prag, te pozicije priglasiti ustreznemu pristojnemu organu. Zato je treba ta prag ustrezno določiti. Minimalnih vrednosti, ki nimajo znatnega učinka na ustrezen trg državnih vrednostnih papirjev, naj ne bi bilo treba priglasiti, pri določitvi praga pa bi bilo treba med drugim upoštevati likvidnost vsakega posameznega trga državnih obveznic in vrednost neporavnanih državnih vrednostnih papirjev ter cilje tega ukrepa.

(8)

Podatki, potrebni za izračun pragov za priglasitev neto kratkih pozicij v zvezi z izdanimi državnimi vrednostnimi papirji, na datum začetka veljavnosti te uredbe ne bodo na voljo. Zato bi bilo treba pri določitvi začetnih pragov za priglasitev na datum objave Uredbe najprej uporabiti merilo skupnega zneska neporavnanih izdanih državnih vrednostnih papirjev izdajatelja državnih vrednostnih papirjev, nato pa še merilo obstoja likvidnega terminskega trga za te državne vrednostne papirje. Popravljeni pragovi naj bi se določili, ko bodo na voljo ustrezni podatki za vsa merila.

(9)

Če likvidnost na trgu državnih vrednostnih papirjev pade pod določen prag, se lahko začasno odpravijo omejitve v zvezi z vlagatelji, ki sklepajo nekrite posle prodaje na kratko državnih vrednostnih papirjev, da se spodbudi likvidnost na tem trgu. Pristojni organi lahko v primeru znatnega padca vrednosti finančnega instrumenta na mestu trgovanja prepovedo ali omejijo prodajo na kratko tega finančnega instrumenta ali kako drugače omejijo transakcije z njim. Instrumenti so zelo različni, zato je treba določiti prag za vsako od različnih kategorij finančnih instrumentov, pri čemer je treba upoštevati njihove razlike, kot so razlike med instrumenti in v nestanovitnosti njihovih trgov.

(10)

Ta uredba ne določa praga za znaten padec vrednosti cene na enoto KNPVP, ki kotirajo na borzi, razen za indeksne investicijske sklade, ki so KNPVP, ker ne glede na to, da se lahko cena na mestu trgovanja prosto spreminja, zanjo velja pravilo iz Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (2), v skladu s katerim cene ostajajo primerljive s čisto vrednostjo sredstev KNPVP. Za znaten padec vrednosti izvedenih finančnih instrumentov ni določen noben drug prag, razen pragov iz te uredbe.

(11)

Ta uredba pojasnjuje pooblastila za posredovanje ustreznih pristojnih organov ter Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), ki je bil ustanovljen in izvaja svoja pooblastila v skladu z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3), in sicer v primeru neugodnih dogodkov ali neugodnega razvoja. Seznam teh dogodkov je potreben, da se zagotovi skladen pristop, medtem ko se hkrati omogoči ustrezno ukrepanje v primeru nepredvidenih neugodnih dogodkov ali neugodnega razvoja.

(12)

Zaradi pravne varnosti mora ta uredba začeti veljati na isti dan kot Delegirana uredba Komisije (EU) št. 919/2012 (4) –

—

člen 2(2) Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatnimi opredelitvami lastništva in prodaje na kratko;

—

člen 3(7) Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatno opredelitvijo primerov in metod za izračun neto kratke pozicije in za opredelitev posedovanja;

—

člen 4(2) Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatno opredelitvijo nekritih pozicij v poslih kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev in metode izračuna za skupine in dejavnosti upravljanja sklada;

—

člen 7(3) Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatno opredelitvijo praga za priglasitev za znatne kratke pozicije v državnih vrednostnim papirjih;

—

člen 13(4) Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatno opredelitvijo praga likvidnosti za odložitev omejitev pri prodaji na kratko državnih vrednostnih papirjev;

—

člen 23(7) Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatno opredelitvijo pomena znatnega padca vrednosti finančnih instrumentov, razen likvidnih delnic;

—

člen 30 Uredbe (EU) št. 236/2012 v zvezi z dodatno opredelitvijo meril in dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri določanju, v katerih primerih pride do neugodnih dogodkov ali neugodnega razvoja iz členov 18 do 21 ter člena 27 in ogroženosti iz točke (a) člena 28(2) Uredbe (EU) št. 236/2012.

(a)

„skupina“ pomeni pravne subjekte, ki so odvisna podjetja v smislu člena 2(1)(f) Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), in eno samo fizično ali pravno osebo, ki nadzira tako podjetje;

(b)

„nadnacionalni izdajatelj“ pomeni izdajatelja v smislu člena 2(1)(d)(i), (iv), (v) in (vi) Uredbe (EU) št. 236/2012.

(a)

prodaje finančnih instrumentov, ki so bili preneseni na podlagi dogovora o posojanju vrednostnih papirjev ali pogodbe o začasnem nakupu in prodaji, pod pogojem, da bodo vrednostni papirji vrnjeni ali pa jih bo prenosnik pravočasno zahteval nazaj, da bo mogoče poravnavo izvesti do roka;

(b)

prodaje finančnega instrumenta s strani fizične ali pravne osebe, ki je kupila finančni instrument pred prodajo, vendar tega finančnega instrumenta ob prodaji ni prevzela, pod pogojem, da bo izročitev zadevnega finančnega instrumenta izvedena pravočasno, da bo mogoče poravnavo izvesti do roka;

(c)

prodaje finančnega instrumenta s strani fizične ali pravne osebe, ki je uveljavljala opcijo ali je vložila podoben zahtevek v zvezi s tem finančnim instrumentom, pod pogojem, da bo izročitev zadevnega finančnega instrumenta izvedena pravočasno, da bo mogoče poravnavo izvesti do roka.

(a)

fizična ali pravna oseba je lastnik delnice ali dolžniškega instrumenta v skladu s členom 3(1);

(b)

obstaja izvršljiv zahtevek za prenos lastništva nad delnico ali dolžniškim instrumentom na fizično ali pravno osebo v skladu z zakonodajo, ki se uporablja za ustrezno prodajo.

(a)

ni pomembno, ali je bila dogovorjena denarna poravnava ali fizična izročitev osnovnih sredstev;

(b)

kratke pozicije v finančnih instrumentih, na podlagi katerih je mogoče vložiti zahtevek za neizdane delnice in ki zagotavljajo pravico do vpisa, zamenljive obveznice in drugi primerljivi instrumenti se pri izračunu neto kratke pozicije ne štejejo kot kratke pozicije.

(a)

„naložbena strategija“ pomeni strategijo upravljalnega organa v zvezi s posameznim izdajateljem, ki želi pridobiti neto kratko ali neto dolgo pozicijo prek transakcij z različnimi finančnimi instrumenti, ki jih izda zadevni izdajatelj ali ki so povezane z njim;

(b)

„dejavnosti upravljanja“ pomenijo upravljanje skladov ne glede na njihovo pravno obliko in upravljanje portfeljev v skladu s pooblastili strank po lastni presoji za vsako stranko posebej, pri čemer taki portfelji zajemajo enega ali več finančnih instrumentov;

(c)

„upravljalni organ“ pomeni pravno osebo ali subjekt, vključno s sektorjem, enoto ali oddelkom, ki po lastni presoji upravlja sklade ali portfelje v skladu s pooblastili.

(a)

upošteva pozicije skladov in portfeljev, upravljanje katerih so nanj prenesle tretje strani;

(b)

izključi pozicije skladov in portfeljev, upravljanje katerih je prenesel na tretje strani.

(i)

noben pravni subjekt iz skupine ni dosegel ali presegel praga za priglasitev ali razkritje;

(ii)

sta prag za priglasitev ali razkritje hkrati dosegla ali presegla skupina in kateri koli pravni subjekt iz te skupine.

(a)

v zvezi z zavarovanji pred tveganji za namen člena 4(1)(b) Uredbe (EU) št. 236/2012 se posel kreditne zamenjave državnih vrednostnih papirjev ne šteje za nekrito pozicijo v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) št. 236/2012 in je namenjen zavarovanju pred tveganjem zmanjšanja vrednosti sredstev ali obveznosti, ki je v korelaciji s tveganjem zmanjšanja vrednosti državnega vrednostnega papirja, na katerega se posel kreditne zamenjave sklicuje, in kadar se ta sredstva ali obveznosti nanašajo na subjekte javnega ali zasebnega sektorja v isti državi članici.

(b)

pozicija v poslih kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, v kateri se sredstva ali obveznosti nanašajo na subjekte javnega ali zasebnega sektorja v isti državi članici kot referenčni državni vrednostni papir za posel kreditne zamenjave, se ne šteje za nekrito pozicijo v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) št. 236/2012, kadar:

(c)

pozicija v poslu kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, pri kateri se sredstva ali obveznosti nanašajo na izdajatelja državnih vrednostnih papirjev, pri čemer je referenčni državni vrednostni papir za posel kreditne zamenjave porok ali delničar, se ne šteje za nekrito pozicijo v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) št. 236/2012, kadar:

(a)

kadar se matična družba nahaja v eni državi članici, odvisna družba pa v drugi državi članici, pri čemer je odvisna družba prejela posojilo. Kadar matična družba eksplicitno ali implicitno kreditno podpira odvisno družbo, je posle kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev dovoljeno kupiti v državi članici matične družbe in ne odvisne družbe;

(b)

kadar obstaja matična družba, ki ima v lasti ali nadzoruje odvisno delujočo družbo v različnih državah članicah. Če je matična družba izdajateljica obveznice, zavarovana sredstva in prihodki pa so v lasti odvisne družbe, je dovoljen nakup poslov kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, ki se nanašajo na državo članico odvisne družbe;

(c)

za zavarovanje izpostavljenosti do družbe v eni državi članici, ki je vlagala v državne vrednostne papirje druge države članice v takšnem obsegu, da bi to na zadevno družbo v primeru znatnega padca vrednosti državnega vrednostnega papirja druge države članice zelo vplivalo, pod pogojem, da ima družba podružnice v obeh državah članicah. Kadar je korelacija med tem tveganjem in vrednostnimi papirji druge države članice večja od korelacije med tem tveganjem in vrednostnimi papirji države članice, v kateri ima družba sedež oz. podružnico, je dovoljeno kupiti posle kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, ki se sklicujejo na drugo državo članico.

(a)

kadar je dolžnik ali nasprotna stranka zavarovanega sredstva ali obveznosti družba, ki posluje po vsej Uniji, ali kadar se zavarovana izpostavljenost nanaša na Unijo ali države članice euroobmočja, je dovoljeno zavarovanje na podlagi ustreznega evropskega indeksa ali indeksa euroobmočja za posle kreditnih zamenjav državnih obveznic;

(b)

kadar je nasprotna stranka zavarovanega sredstva ali obveznosti nadnacionalni izdajatelj, je dovoljeno zavarovanje tveganja nasprotne stranke z ustrezno izbrano košarico poslov kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, ki se sklicujejo na poroke ali delničarje tega subjekta.

(a)

utemelji, kateri primeri iz člena 15 so bili izpolnjeni v času sklenitve pozicije;

(b)

dokaže skladnost s korelacijskim preskusom iz člena 18 in zahtevami glede sorazmernosti iz člena 19 v zvezi z navedeno pozicijo v poslih kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev vedno, ko poseduje to kreditno zamenjavo državnih vrednostnih papirjev.

(a)

dolga pozicija v državnem vrednostnem papirju zadevnega izdajatelja;

(b)

vse pozicije ali portfelji, uporabljeni v okviru zavarovanja pred izpostavljenostjo v zvezi z izdajateljem državnih vrednostnih papirjev, na katere se sklicujejo posli kreditnih zamenjav;

(c)

vsa sredstva ali obveznosti, ki se nanašajo na subjekte javnega sektorja v državi članici, na katero se državni vrednostni papir v poslu kreditne zamenjave sklicuje. Sem spadajo izpostavljenosti centralni, regionalni in lokalni upravi, subjektom javnega sektorja ali vse izpostavljenosti, za katere jamči referenčni subjekt, pri čemer lahko vključujejo finančne pogodbe, portfelj sredstev ali finančnih obveznosti, transakcije z obrestno ali valutno zamenjavo, za katere se posel kreditne zamenjave državnih vrednostnih papirjev uporabi kot orodje upravljanja tveganja nasprotne stranke za zavarovanje pred izpostavljenostjo pri finančnih in zunanjetrgovinskih pogodbah;

(d)

izpostavljenosti subjektom zasebnega sektorja, ustanovljenim v državi članici, na katero se posel kreditne zamenjave državnih vrednostnih papirjev sklicuje. Zadevne izpostavljenosti vključujejo posojila, kreditna tveganja nasprotne stranke (vključno z morebitno izpostavljenostjo, za katero je potreben regulatorni kapital), terjatve in jamstva, pri čemer niso omejena nanje. Sredstva in obveznosti vključujejo finančne pogodbe, portfelj sredstev ali finančnih obveznosti, transakcije z obrestno ali valutno zamenjavo, za katere se posel kreditne zamenjave državnih vrednostnih papirjev uporabi kot orodje upravljanja tveganja nasprotne stranke za zavarovanje pred izpostavljenostjo pri finančnih in zunanjetrgovinskih pogodbah, pri čemer niso omejeni nanje;

(e)

vse posredne izpostavljenosti kateremu koli navedenemu subjektu, ki nastanejo zaradi izpostavljenosti indeksom, skladom ali pravnim osebam s posebnim namenom listinjenja.

(a)

kvantitativni korelacijski preskus se šteje za opravljenega, kadar je Pearsonov koeficient korelacije med ceno sredstev ali obveznosti in ceno državnega vrednostnega papirja, izračunan na podlagi preteklih podatkov za obdobje vsaj 12 mesecev trgovalnih dni tik pred datumom začetka pozicije v poslih kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, vsaj 70 %;

(b)

kvalitativni korelacijski preskus se šteje za opravljenega, kadar obstaja znatna korelacija, ki pomeni korelacijo, ki temelji na ustreznih podatkih in ni dokaz za zgolj začasno odvisnost. Korelacija se izračuna na podlagi preteklih podatkov za 12 mesecev trgovalnih dni pred začetkom pozicije v poslih kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev, ponderiranih glede na zadnje obdobje. Drugo časovno obdobje se uporabi, če se dokaže, da so bili prevladujoči pogoji v tem obdobju podobni pogojem v času začetka pozicije v poslih kreditnih zamenjav državnih vrednostnih papirjev ali pogojem, ki bi veljali v času zavarovanja izpostavljenosti. Pri sredstvih, ki nimajo likvidne tržne cene, ali kadar podatki o gibanju cen niso na voljo za dovolj dolgo obdobje, se uporabi ustrezen približek.

(a)

se zavarovana izpostavljenost nanaša na družbo, ki je v lasti izdajatelja državnih vrednostnih papirjev, v kateri ima izdajatelj državnih vrednostnih papirjev večino delniškega kapitala z glasovalno pravico ali za katere dolgove jamči izdajatelj državnih vrednostnih papirjev;

(b)

se zavarovana izpostavljenost nanaša na regionalno, lokalno ali občinsko upravo države članice;

(c)

se zavarovana izpostavljenost nanaša na družbo, katere denarni tokovi so zelo odvisni od pogodb izdajatelja državnih vrednostnih papirjev ali projekta, ki ga v celoti ali znatno financira ali zavaruje izdajatelj državnih vrednostnih papirjev, na primer infrastrukturnega projekta.

(a)

velikosti nominalne pozicije;

(b)

razmerja občutljivosti izpostavljenosti obveznostim državnih vrednostnih papirjev, ki spadajo v posel kreditne zamenjave;

(c)

dinamičnosti ali statičnosti zadevne strategije zavarovanja.

(a)

pragovi se določijo na ravni, ki ne zahteva priglasitve neto kratkih pozicij z minimalno vrednostjo pri katerem koli izdajatelju državnih vrednostnih papirjev;

(b)

skupni znesek neporavnanih državnih vrednostnih papirjev izdajateljev državnih vrednostnih papirjev in povprečna velikost pozicij, ki jih imajo udeleženci na trgu, v zvezi z državnimi vrednostnimi papirji tega izdajatelja državnih vrednostnih papirjev;

(c)

likvidnost trga državnih vrednostnih papirjev vsakega izdajatelja državnih vrednostnih papirjev, po potrebi vključno z likvidnostjo terminskega trga za te državne vrednostne papirje.

(a)

začetni prag 0,1 %, ki se uporablja, kadar je skupni znesek neporavnanih izdanih državnih vrednostnih papirjev med 0 in 500 milijardami EUR;

(b)

prag 0,5 %, ki se uporablja, kadar je skupni znesek neporavnanih izdanih državnih vrednostnih papirjev višji od 500 milijard EUR ali kadar obstaja likvidni terminski trg za zadevni državni vrednostni papir.

(a)

je vsaka raven za 0,05 % višja od začetnega praga za priglasitev 0,1 % in se začne pri 0,15 %;

(b)

je vsaka raven za 0,25 % višja od začetnega praga 0,5 % in se začne pri 0,75 %.

(a)

zmanjšanje cene delnice za 10 % ali več, kadar je delnica vključena v glavni nacionalni borzni indeks lastniških vrednostnih papirjev in je osnovni finančni instrument za pogodbo o izvedenem finančnem instrumentu uvrščen v trgovanje na mestu trgovanja;

(b)

zmanjšanje cene delnice za 20 % ali več, kadar je cena delnice 0,50 EUR ali več oziroma enakovreden znesek v lokalni valuti;

(c)

zmanjšanje cene delnice za 40 % ali več v vseh drugih primerih.

(a)

resne finančne, monetarne ali proračunske težave, ki lahko privedejo do finančne nestabilnosti v zvezi z državo članico ali banko in drugimi finančnimi institucijami, ki veljajo za pomembne za svetovni finančni sistem, kot so zavarovalnice, ponudniki tržne infrastrukture in družbe za upravljanje s premoženjem, ki delujejo v Uniji, kadar to lahko ogroža pravilno delovanje in celovitost finančnih trgov ali stabilnost finančnega sistema v Uniji;

(b)

bonitetno ocenjevanje ali možnost neizpolnjevanja obveznosti s strani katere koli države članice ali bank in drugih finančnih institucij, ki veljajo za pomembne za svetovni finančni sistem, kot so zavarovalnice, ponudniki tržne infrastrukture in družbe za upravljanje s premoženjem, ki delujejo v Uniji, pri čemer to povzroči ali bi lahko povzročilo veliko negotovost v zvezi z njihovo solventnostjo;

(c)

bistvene pritiske na prodajo ali neobičajno nestanovitnost, ki bi povzročila znatno poslabšanje položaja vseh finančnih instrumentov, povezanih z bankami in drugimi finančnimi institucijami, ki veljajo za pomembne za svetovni finančni sistem, kot so zavarovalnice, ponudniki tržne infrastrukture in družbe za upravljanje s premoženjem, ki delujejo v Uniji, ter tudi izdajatelji državnih vrednostnih papirjev;

(d)

vsakršne bistvene poškodbe fizičnih struktur pomembnih finančnih izdajateljev, tržnih infrastruktur, sistemov kliringov in poravnave ter nadzornikov, ki lahko negativno vplivajo na trge, zlasti kadar škoda nastane zaradi naravne nesreče ali terorističnega napada;

(e)

vsakršne bistvene motnje plačilnih sistemov ali postopkov poravnave, zlasti v zvezi z medbančnim poslovanjem, ki povzročajo ali bi lahko povzročile znatne izpade ali zamude pri plačilih ali poravnavah v plačilnih sistemih Unije, zlasti kadar lahko povzročijo širjenje finančnega ali gospodarskega stresa v bankah in drugih finančnih institucijah, ki veljajo za pomembne za svetovni finančni sistem, kot so zavarovalnice, ponudniki tržne infrastrukture in družbe za upravljanje s premoženjem, ali v državi članici.

(a)

nevarnost resne finančne, monetarne ali proračunske nestabilnosti, ki se nanaša na državo članico ali na finančni sistem v državi članici, če lahko to resno ogrozi pravilno delovanje in integriteto finančnih trgov ali stabilnost celotnega finančnega sistema v Uniji ali njegovega dela;

(b)

možnost neizpolnjevanja obveznosti države članice ali nadnacionalnega izdajatelja;

(c)

vsakršno bistveno poškodbo fizičnih struktur pomembnih finančnih izdajateljev, tržnih infrastruktur, sistemov kliringov in poravnave ter nadzornikov, ki lahko negativno vpliva na čezmejne trge, zlasti kadar takšna škoda nastane zaradi naravne nesreče ali terorističnega napada, kadar bi to lahko resno ogrozilo pravilno delovanje in integriteto finančnih trgov ali stabilnost celotnega finančnega sistema v Uniji ali njegovega dela;

(d)

vsakršne bistvene motnje plačilnih sistemov ali postopkov poravnave, zlasti v zvezi z medbančnim poslovanjem, ki povzročajo ali bi lahko povzročile znatne izpade ali zamude pri plačilih ali poravnavah v čezmejnih plačilnih sistemih Unije, še posebej takrat, kadar lahko povzročijo širjenje finančnih ali ekonomskih težav v celotnem finančnem sistemu Unije ali v njegovem delu.

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/16

(1)

Metodo za izračun znatnega padca vrednosti finančnih instrumentov iz oddelka C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (2) bi bilo treba prilagoditi različnim načinom, na katere se kaže tak padec, kar je odvisno od vrste zadevnega finančnega instrumenta. Ta metoda je lahko v obliki dejanskega padca cene finančnega instrumenta, povečanja donosa dolžniškega instrumenta, ki ga izda zasebni izdajatelj, ali povečanja donosa na krivulji donosa pri dolžniških instrumentih, ki jih izdajo izdajatelji državnih vrednostnih papirjev.

(2)

To uredbo bi bilo treba brati v povezavi z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 918/2012 (3), ki določa pragove za znaten padec vrednosti nelikvidnih delnic, dolžniških instrumentov, ki jih izdajo izdajatelji državnih vrednostnih papirjev in zasebni izdajatelji, indeksnih investicijskih skladov, instrumentov denarnega trga in izvedenih finančnih instrumentov, ki imajo le en osnovni finančni instrument, s katerim se trguje na mestu trgovanja. Zato bi morala biti ta uredba omejena na določanje metode za izračun znatnega padca vrednosti teh instrumentov.

(3)

Za zagotovitev skladnosti in pravne varnosti za udeležence na trgu in pristojne organe bi moral biti datum začetka uporabe te uredbe isti kot datum začetka uporabe Uredbe (EU) št. 236/2012 in Delegirane uredbe (EU) št. 918/2012.

(4)

Ker Uredba (EU) št. 236/2012 določa, da bi morali biti zavezujoči tehnični standardi sprejeti, preden bi se lahko navedena uredba ustrezno uporabljala, ter ker je bistveno, da se pred 1. novembrom 2012 natančno določijo zahtevani nebistveni elementi, ki omogočajo skladnost udeležencev na trgu z navedeno uredbo in njeno izvajanje s strani pristojnih organov, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi.

(5)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki ga je Komisiji predložil Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA).

(6)

Organ ESMA je o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, izvedel javna posvetovanja, analiziral morebitne s tem povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesne skupine za vrednostne papirje in trge, ustanovljene v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (4) –

(a)

nelikvidne delnice;

(b)

naslednje neizvedene finančne instrumente:

(c)

izvedene finančne instrumente, ki imajo le en osnovni finančni instrument, s katerim se trguje na mestu trgovanja.

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/18

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 44/2012 z dne 17. januarja 2012 o določitvi ribolovnih možnosti, ki so na voljo v vodah EU in ki so plovilom EU na voljo v nekaterih vodah, ki niso del EU, za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, za katere veljajo mednarodna pogajanja ali sporazumi, za leto 2012 (2) določa količino navadnega tuna, ki jo lahko v letu 2012 ulovijo ribiška plovila Evropske unije v Atlantskem oceanu vzhodno od 45° zahodne zemljepisne dolžine in v Sredozemskem morju.

(2)

Uredba Sveta (ES) št. 302/2009 z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi večletnega načrta za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, spremembah Uredbe (ES) št. 43/2009 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1559/2007 (3) od držav članic zahteva, da obvestijo Komisijo o individualnih kvotah, dodeljenih njihovim plovilom z dolžino nad 24 metrov, pri plovilih za ulov z dolžino manj kot 24 m pa vsaj o kvotah, dodeljenih organizacijam proizvajalcev ali skupinam plovil, ki lovijo s podobno opremo.

(3)

Skupna ribiška politika je zasnovana tako, da s trajnostnim izkoriščanjem živih vodnih virov na podlagi previdnostnega pristopa zagotavlja dolgoročno sposobnost preživetja ribiškega sektorja.

(4)

Kadar Komisija v skladu s členom 36(2) Uredbe (ES) št. 1224/2009 na podlagi podatkov držav članic in drugih podatkov, ki jih ima, ugotovi, da za ribolovne možnosti, ki so na voljo Evropski uniji, državi članici ali skupini držav članic, velja, da so bile izčrpane za eno ali več orodij oziroma ladjevij, o tem obvesti zadevne države članice in prepove ribolovne dejavnosti za zadevno območje, orodje, stalež, skupino staležev ali ladjevje, vključeno v te posebne ribolovne dejavnosti.

(5)

Informacije, ki jih ima Komisija, kažejo, da so bile ribolovne možnosti za navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od 45° zahodne zemljepisne dolžine in v Sredozemskem morju, dodeljene plovilom s parangalom, ki plujejo pod zastavo Cipra ali so v navedeni državi registrirana, izčrpane.

(6)

Ciper je 22. avgusta 2012 Komisijo obvestil, da je svojim plovilom s parangalom, ki so v letu 2012 lovila navadnega tuna, prepovedal ribolovne dejavnosti. Ciper je 5. septembra Komisijo obvestil, da je prepoved začela veljati 22. avgusta 2012 ob 09:39.

(7)

Brez poseganja v navedeni ukrep Cipra je nujno, da Komisija potrdi prepoved ribolova navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od 45° zahodne zemljepisne dolžine in Sredozemskem morju z 22. avgustom 2012 ob 09:39 s plovili s parangalom, ki plujejo pod zastavo Cipra ali so v navedeni državi registrirana –

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/20

(1)

Priloga I k Uredbi (ES) št. 881/2002 navaja osebe, skupine in subjekte, ki jih zadeva zamrznitev sredstev in gospodarskih virov iz navedene uredbe.

(2)

Odbor za sankcije Varnostnega sveta Združenih narodov je 27. septembra 2012 sklenil črtati eno fizično osebo s seznama oseb, skupin in subjektov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, potem ko je proučil zahtevo za umik s seznama, ki jo je predložila ta oseba, in celovito poročilo varuha človekovih pravic, pripravljeno na podlagi Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1904(2009).

(3)

Prilogo I k Uredbi (ES) št. 881/2002 bi bilo zato treba ustrezno posodobiti –

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/22

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/24

(1)

Oddelek 4.2 Priloge I k Direktivi Sveta 86/297/EGS (2) vsebuje splošne določbe za sprednje priključne gredi. Po tabeli 2 navedene priloge se za kategorije traktorjev, opremljene s sprednjo priključno gredjo, uporablja standard ISO 8759-1:1998, ki določa tudi mere za položaj sprednje priključne gredi. Vendar pa te zahteve glede položaja zaradi novih oblikovnih zahtev niso združljive s številnimi kmetijskimi in gozdarskimi traktorji.

(2)

Zahteve za sprednje priključne gredi iz Direktive 86/297/EGS zadevajo samo vprašanja varnosti, tj. položaj priključne gredi, zahteve glede zaščite in varno območje. Položaj priključne gredi, kot je določen z Direktivo 86/297/EGS, ni združljiv z več kategorijami traktorjev na trgu in njihovimi pripetimi priključki. V tabeli 2 Priloge I k Direktivi 86/297/EGS sta iz zahtev glede položaja že izvzeti kategoriji traktorjev T4.1 in T4.3.

(3)

Traktorji kategorij T1, T2, T3, T4.2 in T5 poleg tistih iz kategorij T4.1 in T4.3, ki so že izvzeti iz zahtev določbe 4.2 standarda ISO 8759-1:1998, ne morejo biti skladni z navedenimi zahtevami.

(4)

Več traktorjev je lahko opremljenih s posebnimi vrstami priključnih gred, za katere se standard ISO 8759-1:1998 ne uporablja.

(5)

Pri traktorjih kategorije T3 se standard uporablja le, če je traktor opremljen s priključno gredjo iz navedenega standarda. Vendar pa so druge kategorije vozil, kot so traktorji kategorije T2 in nekateri manjši traktorji kategorije T1, lahko opremljeni s posebnimi vrstami priključnih gredi, ki jih standard ne zajema. Zato bi bilo treba izjemo pri zahtevah standarda ISO 8759-1:1998 razširiti tudi na kategoriji traktorjev T1 in T2.

(6)

Enake težave se pojavljajo v ustreznih kategorijah C.

(7)

Ker se bodo specifikacije standarda ISO 8759-1:1998 z izjemo določbe 4.2 uporabljale za traktorje vseh kategorij T in C, ki so opremljeni s sprednjo priključno gredjo, je tabela 2 odveč in bi jo bilo zato treba črtati.

(8)

Direktivo 86/297/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(9)

Ukrepi, predvideni s to direktivo, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega v skladu s členom 20(1) Direktive 2003/37/ES –

1.

Točka 4.2 se nadomesti z naslednjim:

„4.2   Določbe za sprednje priključne gredi

Specifikacije standarda ISO 8759-1:1998 se z izjemo določbe 4.2 uporabljajo za traktorje vseh kategorij T in C, ki so opremljeni s sprednjo priključno gredjo v skladu z navedenim standardom.“

2.

Tabela 2 se črta.

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/26

(1)

Madžarska je z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 3. februarja 2012, zaprosila za dovoljenje za odstopanje od člena 193 Direktive 2006/112/ES od 1. julija 2012 in za dobo dveh let, ki ureja vprašanje, katera oseba mora davčnim organom plačati davek na dodano vrednost (DDV). V tem dopisu je Madžarska navedla, da ne bo prosila za podaljšanje navedenega dovoljenja.

(2)

V skladu z drugim pododstavkom člena 395(2) Direktive 2006/112/ES je Komisija z dopisom z dne 26. aprila 2012 o zahtevku Madžarske obvestila druge države članice, ter z dopisom z dne 2. maja 2012 uradno obvestila Madžarsko, da ima vse informacije, potrebne za oceno zahtevka. Komisija je svoj predlog za dovoljenje za odstopanje predstavila Svetu 29. junija 2012.

(3)

Oseba, ki je dolžna plačati DDV, je praviloma davčni zavezanec, ki dobavlja blago v skladu s členom 193 Direktive 2006/112/ES. Namen odstopanja, ki ga je zahtevala Madžarska, je za omejeno obdobje naložiti navedeno obveznost na davčnega zavezanca, kateremu se dobavijo nekateri nepredelani kmetijski proizvodi v sektorjih žit in oljnic.

(4)

Madžarska je za navedene sektorje ugotovila, da so številni trgovci tako na notranjem trgu kot v trgovini znotraj Skupnosti vpleteni v različne oblike davčne utaje, saj ne plačujejo davčnim organom DDV, ki so ga obračunali za svoje dobave. Kadar so njihovi kupci davčni zavezanci s pravico do celotnega odbitka, so še vedno upravičeni do davčne olajšave.

(5)

Ukrep, na podlagi katerega mora davčni zavezanec, kateremu se dobavi blago, namesto dobavitelja plačati DDV, je nujni začasni ukrep, s katerim bo odpravljena možnost te vrste davčne utaje. Da se zagotovi učinkovitost ukrepa, bi moral zajeti žetev v letu 2012. Ukrep bi se moral končati v dveh letih, kar bi moralo biti dovolj dolgo obdobje, da Madžarska uvede dokončne ukrepe v kmetijskem sektorju, skladne z Direktivo 2006/112/ES, za preprečevanje te oblike davčne utaje in boj proti njej.

(6)

Za preprečevanje prenosa davčne utaje na fazo predelave proizvodov, na druge proizvode ali sektorje, bi morala Madžarska uvesti ustrezne nadzorne ukrepe in obveznosti poročanja ter o tem uradno obvestiti Komisijo.

(7)

Za zagotovitev, da se posebni ukrep uporablja samo za nekatere posebne kmetijske proizvode in da se zagotovi njegova pravna varnost, bi bilo treba blago, ki ga zajema posebni ukrep, določiti z uporabo kombinirane nomenklature iz Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (2).

(8)

Posebni ukrep je sorazmeren z želenimi cilji, saj je časovno omejen in se ne namerava uporabljati na splošno, temveč samo za nekaj natančno določenih proizvodov, ki v nespremenjenem stanju običajno niso namenjeni končni potrošnji ter v zvezi s katerimi je davčna utaja povzročila znatno izgubo prihodkov iz DDV.

(9)

Posebni ukrep ne bo imel škodljivega vpliva na lastna sredstva Unije iz naslova DDV –

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/28

(1)

Svet je 13. septembra 2010 sprejel Sklep 2010/570/EU, Euratom o imenovanju članov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora za obdobje od 21. septembra 2010 do 20. septembra 2015 (1).

(2)

Zaradi konca mandata Andreasa LOUROUTZIATISA se je sprostilo mesto člana Evropskega ekonomsko-socialnega odbora –

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/29

(1)

Svet je 22. decembra 2009 in 18. januarja 2010 sprejel sklepa 2009/1014/EU (1) in 2010/29/EU (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2010 do 25. januarja 2015.

(2)

Zaradi izteka mandata Decebala ARNĂUTUJA, Veronice DIACONU, Edite Emőke LOKODI, Constantina OSTAFICIUCA, Vasila SAVE in Gheorghea Bunee STANCUJA se je sprostilo šest mest članov Odbora regij. Zaradi izteka mandata Árpáda Szabolcsa CSEHIJA, Gheorghea FLUTURJA, Mariane MIRCEA, Mircie MUNTEANA in Ioane TRIFOI se je sprostilo pet mest nadomestnih članov Odbora regij –

(a)

za člane:

ter

(b)

za nadomestne člane:

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/30

(1)

Komisija je 17. novembra 2009 podelila mandat Odboru evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR), katerega naloge opravlja Evropski organ za vrednostne papirje in trge, ustanovljen 1. januarja 2011 na podlagi Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (2) (ESMA), ter zaprosila za njegov nasvet glede tehnične ocene pravnega in nadzornega okvira Avstralije za bonitetne agencije.

(2)

ESMA je v svojem priporočilu, ki ga je poslal 18. aprila 2012, predlagal, da se avstralski pravni in nadzorni okvir za bonitetne agencije šteje za enakovrednega Uredbi (ES) št. 1060/2009.

(3)

V skladu z drugim pododstavkom člena 5(6) Uredbe (ES) št. 1060/2009 je treba oceniti izpolnjevanje treh pogojev, da se pravni in nadzorni okvir tretje države lahko obravnava kot ustrezen glede na zahteve Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(4)

V skladu s prvim pogojem morajo imeti bonitetne agencije v tretji državi dovoljenje oziroma biti registrirane ter morajo biti predmet stalnega učinkovitega nadzora in izvrševanja. Avstralski pravni in regulativni okvir za bonitetne agencije je začel veljati 1. januarja 2010. Vsi zadevni zakoni in drugi predpisi, in sicer zakon o gospodarskih družbah (2001) ter zakon o Avstralski komisiji za vrednostne papirje in naložbe (ASIC) (2001), so začeli veljati. V skladu s tem regulativnim okvirom morajo biti bonitetne agencije registrirane in pod stalnim nadzorom Avstralske komisije za vrednostne papirje in naložbe (ASIC). Avstralski pravni in nadzorni okvir podeljuje ASIC zadostna pooblastila, da lahko učinkovito nadzoruje in izvršuje bonitetne agencije, vključno s pooblastilom za sankcioniranje bonitetnih agencij, ki kršijo veljavne predpise: ASIC lahko zaseže dokumente, ki jih niso pripravile bonitetne agencije. Na podlagi naloga za preiskavo, ki ga odobri pooblaščen sodni organ, lahko ASIC preišče prostore bonitetnih agencij. Poleg tega zakon o gospodarskih družbah pooblašča ASIC, da lahko zvezno sodišče zaprosi za nalog za preklic dovoljenja bonitetni agenciji. Po takšnem preklicu dovoljenja lahko ASIC zaprosi sodišče za nalog za stalno prepoved izdaje bonitetnih ocen v Avstraliji za bonitetno agencijo. V skladu z zakonom o gospodarskih družbah lahko ASIC tudi zaprosi za nalog za prekinitev protipravnega ravnanja bonitetne agencije ali za uvedbo denarnih kazni, če agencija krši katero koli izmed obveznosti iz zadevne zakonodaje o finančnih storitvah. Sporazum o sodelovanju, sklenjen med ESMA in ASIC, določa izmenjavo informacij v zvezi z ukrepi izvrševanja in nadzora, sprejetimi proti čezmejnim bonitetnim agencijam.

(5)

Glede na drugi pogoj morajo bonitetne agencije v tretji državi upoštevati pravno zavezujoča pravila, enaka tistim iz členov 6 do 12 in Priloge I Uredbe (ES) št. 1060/2009. Avstralski pravni in nadzorni okvir izpolnjuje cilje regulativnega okvira EU za bonitetne agencije glede upravljanja navzkrižij interesov. Avstralska zakonodaja (zakon o ASIC) zahteva upravljanje navzkrižij interesov, ki vključuje obveznost za upravljanje navzkrižij interesov in organizacijske zahteve, zlasti v zvezi z zunanjim izvajanjem, evidentiranjem in zaupnostjo. V zvezi z vodenjem podjetja pogoji iz licence ASIC zahtevajo, da je bonitetna agencija organizirana na način, ki zagotavlja, da njeni poslovni interesi ne ovirajo neodvisnosti in pravilnosti dejavnosti bonitetnega ocenjevanja. Avstralski okvir zahteva tudi, da bonitetne agencije uvedejo strogo pregledovanje ocenjevalnih metod, ter vsebuje številne zahteve o nerazkritju v zvezi z bonitetnim ocenjevanjem in dejavnostmi ocenjevanja. Zato avstralski pravni in nadzorni okvir izpolnjuje cilje Uredbe (ES) št. 1060/2009 v zvezi z upravljanjem nasprotij interesov, organizacijskimi procesi in postopki, s katerimi mora bonitetna agencija razpolagati, kakovostjo ocen in metodologijo ocenjevanja, razkritjem bonitetnih ocen ter splošnimi in rednimi razkritji dejavnosti bonitetnega ocenjevanja. Zato zagotavlja ustrezno zaščito v smislu integritete, preglednosti, dobrega upravljanja bonitetnih agencij in zanesljivosti dejavnosti bonitetnega ocenjevanja.

(6)

Glede na tretji pogoj mora regulativna ureditev v tej tretji državi preprečiti poseganje nadzornih organov in drugih javnih organov te tretje države v vsebino bonitetnih ocen in metodologije. Vsako tovrstno poseganje v bonitetno ocenjevanje in metodologije ocenjevanja bi bilo v nasprotju s poglavjem 7 avstralskega zakona o gospodarskih družbah iz leta 2001 ter s cilji ASIC. Niti ASIC niti noben drugi javni organ ni pooblaščen za poseganje v vsebino bonitetnih ocen ali metodologije bonitetnega ocenjevanja.

(7)

Glede na preučene dejavnike se lahko šteje, da avstralski pravni in nadzorni okvir za bonitetne agencije izpolnjuje pogoje iz drugega pododstavka člena 5(6) Uredbe (ES) št. 1060/2009. Zato je treba avstralski pravni in nadzorni okvir za bonitetne agencije šteti za enakovrednega pravnemu in nadzornemu okviru, ki je vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 1060/2009. Komisija bo v sodelovanju z ESMA še naprej spremljala razvoj avstralskega pravnega in nadzornega okvira za bonitetne agencije ter izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil sklep sprejet.

(8)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Evropskega odbora za vrednostne papirje –

9.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/32

(1)

Komisija je 12. junija 2009 podelila mandat Odboru evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR), katerega naloge opravlja Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ustanovljen 1. januarja 2011 na podlagi Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (2), ter zaprosila za njegov tehnični nasvet glede tehnične ocene pravnega in nadzornega okvira ZDA za bonitetne agencije.

(2)

V prvem nasvetu z dne 21. maja 2010 je CESR poudaril dve področji (v zvezi s kakovostjo metodologij in ocen ter v zvezi z razkritjem ocen), na katerih še vedno obstajajo precejšnje razlike med okviroma Združenih držav Amerike (ZDA) in Unije. Posledično in po začetku veljavnosti Zakona o Dodd-Frankovi reformi Wall Streeta in varstvu potrošnikov z dne 21. julija 2010 je ESMA dopolnil svoj tehnični nasvet Komisiji z navedbo, da se pravni in nadzorni okvir ZDA za bonitetne agencije lahko šteje za ustreznega glede na Uredbo (ES) št. 1060/2009.

(3)

V skladu z drugim pododstavkom člena 5(6) Uredbe (ES) št. 1060/2009 je treba oceniti izpolnjevanje treh pogojev, da se pravni in nadzorni okvir tretje države lahko obravnava kot ustrezen glede na zahteve Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(4)

V skladu s prvim pogojem morajo imeti bonitetne agencije v tretji državi dovoljenje oziroma biti registrirane ter morajo biti predmet stalnega učinkovitega nadzora in izvrševanja. Pravni in nadzorni okvir ZDA za bonitetne agencije sestavljajo zakon o reformi bonitetnih agencij iz leta 2006 (zakon o bonitetnih agencijah), ki poskuša izboljšati kakovost ocen za zaščito vlagateljev in javnih interesov s spodbujanjem odgovornosti, preglednosti in konkurence v sektorju bonitetnega ocenjevanja, ter oddelki 15E (3), 17 (4) in 21B(a) (5) zakona o trgih vrednostnih papirjev (zakon o borzi). Operativne določbe zakona o bonitetnih agencijah so začele veljati, potem ko je SEC junija 2007 sprejel sklop pravil o izvajanju programa za registracijo in nadzor za bonitetne agencije, ki so registrirane kot nacionalno priznane organizacije za statistično ocenjevanje (NRSRO). Da se dovoli uporaba njihovih ocen za regulativne namene, se morajo bonitetne agencije registrirati pri SEC, ki jih nato stalno nadzoruje. SEC ima številna nadzorna pooblastila, ki mu omogočajo preiskavo, ali bonitetne agencije izpolnjujejo svoje pravne obveznosti. Ta pooblastila vključujejo pooblastilo za dostopanje do dokumentov, izvajanje preiskav in pregledov na kraju samem ter pooblastilo, da zahteva dostop do zapisov telefonskih pogovorov in elektronskih sporočil. SEC teh pooblastil ne izvaja le v zvezi z bonitetnimi agencijami, ampak tudi v zvezi z drugimi osebami, ki sodelujejo pri dejavnostih bonitetnega ocenjevanja. Oddelek 15E(p)(3)(A) zakona o borzi zahteva, da SEC opravi pregled vsake NRSRO vsaj enkrat letno ter poroča o ugotovitvah teh pregledov (6). Če SEC ugotovi, da NRSRO krši katero izmed obveznosti iz zadevnega regulativnega okvira, lahko sprejme številne nadzorne ukrepe, da ustavi kršitev. Ti ukrepi vključujejo pooblastilo za odvzem registracije, začasno prekinitev uporabe ocen za regulativne namene in ukaz bonitetnim agencijam, naj prekinejo s kršitvijo. SEC lahko bonitetnim agencijam naloži stroge kazni zaradi kršitev zadevnih zahtev. Zato so NRSRO predmet stalnega učinkovitega nadzora in izvrševanja. Sporazum o sodelovanju, sklenjen med ESMA in SEC, določa izmenjavo informacij v zvezi z ukrepi izvrševanja in nadzora, sprejetimi proti čezmejnim bonitetnim agencijam.

(5)

Glede na drugi pogoj morajo bonitetne agencije v tretji državi upoštevati pravno zavezujoča pravila, enaka tistim iz členov 6 do 12 in Priloge I k Uredbi (ES) št. 1060/2009. Pravni in nadzorni okvir ZDA izpolnjuje cilje Uredbe (ES) št. 1060/2009 v zvezi z upravljanjem nasprotij interesov, organizacijskimi procesi in postopki, s katerimi mora bonitetna agencija razpolagati, kakovostjo ocen in metodologijo ocenjevanja, razkritjem bonitetnih ocen ter splošnimi in rednimi razkritji dejavnosti bonitetnega ocenjevanja. Zato okvir ZDA zagotavlja ustrezno zaščito v smislu integritete, preglednosti, dobrega vodenja bonitetnih agencij in zanesljivosti dejavnosti bonitetnega ocenjevanja.

(6)

Glede na tretji pogoj mora regulativna ureditev v tej tretji državi preprečiti poseganje nadzornih organov in drugih javnih organov te tretje države v vsebino bonitetnih ocen in metodologije. Zato je SEC in vsem drugim javnim organom ZDA z zakonom prepovedano poseganje v vsebino bonitetnih ocen in metodologije bonitetnega ocenjevanja.

(7)

Glede na preučene dejavnike se lahko šteje, da pravni in nadzorni okvir ZDA za bonitetne agencije izpolnjuje pogoje iz drugega pododstavka člena 5(6) Uredbe (ES) št. 1060/2009. Zato je treba pravni in nadzorni okvir ZDA za bonitetne agencije šteti za enakovrednega pravnemu in nadzornemu okviru, ki je vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 1060/2009. Komisija bo v sodelovanju z ESMA še naprej spremljala razvoj pravnega in nadzornega okvira ZDA za bonitetne agencije ter izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil sklep sprejet.

(8)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Evropskega odbora za vrednostne papirje –