14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/1

14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/3

(1)

Člen 136(1) Uredbe (ES) št. 1234/2007 določa, da je uvozna dajatev za proizvode z oznakami KN 1001 10 00, 1001 90 91, ex 1001 90 99 (navadna pšenica visoke kakovosti), 1002, ex 1005, razen hibridnega semena, in ex 1007, razen hibrida za setev, enaka intervencijski ceni, ki velja za te proizvode ob uvozu, zvišani za 55 %, od česar se odšteje uvozna cena cif zadevne pošiljke. Vendar pa ta dajatev ne sme presegati stopnje dajatev iz skupne carinske tarife.

(2)

Člen 136(2) Uredbe (ES) št. 1234/2007 določa, da se za izračun uvozne dajatve iz odstavka 1 navedenega člena za zadevne proizvode redno določajo reprezentativne uvozne cene cif.

(3)

V skladu s členom 2(2) Uredbe (ES) št. 1249/96 je cena za izračun uvozne dajatve za proizvode z oznakami KN 1001 10 00, 1001 90 91, ex 1001 90 99 (navadna pšenica visoke kakovosti), 1002 00, 1005 10 90, 1005 90 00 in 1007 00 90 enaka dnevni reprezentativni uvozni ceni cif, določeni v skladu z metodo iz člena 4 navedene uredbe.

(4)

Uvozne dajatve, ki se uporabljajo, dokler ne začne veljati nova določitev, se določijo za obdobje z začetkom 16. marca 2009 –

14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/6

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene Uredbi (EGS) št. 2658/87, je treba sprejeti ukrepe v zvezi z uvrščanjem blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 je določila splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Ta pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali dodaja kombinirani nomenklaturi dodatne pododdelke in je določena s posebnimi določbami Skupnosti, z namenom uporabe tarifnih in drugih ukrepov v zvezi z blagovno menjavo.

(3)

V skladu z navedenimi splošnimi pravili se blago iz stolpca 1 preglednice iz Priloge uvrsti pod oznako KN iz stolpca 2 iz razlogov, navedenih v stolpcu 3 te preglednice.

(4)

Primerno je zagotoviti, da se po določbah iz člena 12(6) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (2) imetnik lahko za obdobje treh mesecev še naprej sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki jih izdajo carinski organi držav članic v zvezi z uvrstitvijo blaga v kombinirano nomenklaturo in ki niso v skladu z določbami te uredbe.

(5)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/9

(1)

Namen Uredbe (ES) št. 2160/2003 je zagotoviti, da se sprejmejo ustrezni in učinkoviti ukrepi za odkrivanje in nadzor salmonele in drugih povzročiteljev zoonoz v vseh ustreznih fazah proizvodnje, predelave in distribucije ter zlasti na ravni primarne proizvodnje zaradi zmanjševanja njihove razširjenosti in tveganja, ki ga predstavljajo za javno zdravje.

(2)

Uredba (ES) št. 2160/2003 se ne uporablja za primarno proizvodnjo za lastno domačo uporabo ali pri kateri nosilec proizvodnje majhnih količin primarnih proizvodov te dobavlja neposredno končnemu uporabniku ali lokalnim trgovinam, ki primarne proizvode dobavljajo neposredno uporabnikom. V skladu z navedeno uredbo takšno neposredno dobavo urejajo nacionalna pravila, ki zagotavljajo, da se cilji Uredbe št. 2160/2003 dosežejo.

(3)

Uredba (ES) št. 2160/2003 določa, da je treba vzpostaviti cilj Skupnosti za zmanjšanje razširjenosti vseh serotipov salmonele, pomembnih za javno zdravje, pri brojlerjih in puranih na ravni primarne proizvodnje. Prav tako določa, da je cilj Skupnosti vključitev opredelitve shem testiranja, potrebnih za preverjanje doseganja cilja.

(4)

Uredba Komisije (ES) št. 646/2007 (2) obravnava izvajanje Uredbe (ES) št. 2160/2003 glede cilja Skupnosti za zmanjšanje razširjenosti nekaterih vrst salmonele pri brojlerjih na ravni primarne proizvodnje. Prav tako določa tudi shemo testiranja, potrebno za preverjanje napredka pri doseganju cilja Skupnosti. Navedena shema testiranja se uporablja od 1. januarja 2009.

(5)

Uredba Komisije (ES) št. 584/2008 (3) obravnava izvajanje Uredbe (ES) št. 2160/2003 glede cilja Skupnosti za zmanjšanje razširjenosti nekaterih vrst salmonele pri puranih na ravni primarne proizvodnje. Prav tako določa tudi shemo testiranja, potrebno za preverjanje napredka pri doseganju cilja Skupnosti. Navedena shema testiranja se uporablja od 1. januarja 2010.

(6)

Uredba (ES) št. 2160/2003 se ne uporablja za nekatere vrste primarne proizvodnje. Toda uporablja se za jate brojlerjev in puranov, ko nosilec proizvodnje namerava dobavljati majhne količine svežega mesa, pridobljenega iz takšnih jat, končnemu uporabniku ali lokalnim trgovinam, ki takšno sveže meso dobavljajo neposredno končnim uporabnikom. Zato je treba v skladu s shemami testiranja, določenimi v Uredbi (ES) št. 646/2007 in Uredbi (ES) št. 584/2008, takšno perutnino pred zakolom obvezno testirati.

(7)

Testiranje takšnih jat brojlerjev in puranov povzroča praktične težave nosilcem proizvodnje z zelo majhnim številom živali, saj bi bilo pred zakolom potrebno stalno testiranje. Zlasti bi bilo morda treba prekiniti prodajo, saj morajo biti rezultati testiranja znani pred zakolom.

(8)

Da bi se zaradi odstopanja od obveznega stalnega testiranja v takšnih jatah preprečilo povečanje tveganja za javno zdravje, morajo države članice vzpostaviti nacionalna pravila, ki urejajo dobavo svežega mesa nosilca proizvodnje, da se doseže namen Uredbe (ES) št. 2160/2003.

(9)

Zato je ustrezno, da se kot prehodni ukrep iz obsega uporabe Uredbe (ES) št. 2160/2003 izvzamejo jate brojlerjev in puranov, ko nosilec proizvodnje namerava dobavljati majhne količine svežega mesa, pridobljenega iz takšnih jat, končnemu uporabniku ali lokalnim trgovinam, ki takšno sveže meso dobavljajo neposredno končnim uporabnikom.

(10)

Takšna dobava je redka v zimskem času in zato je treba prehodni ukrep začeti uporabljati od spomladi 2009.

(11)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

(a)

končnega uporabnika ali

(b)

lokalne trgovine, ki takšno sveže meso dobavljajo neposredno končnim uporabnikom.

14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/11

(1)

Glavna naloga in gospodarska dejavnost letališč je zagotoviti oskrbo zrakoplova od pristanka do vzleta ter oskrbo potnikov in tovora tako, da letalskim prevoznikom omogočijo opravljanje zračnega prevoza. Letališča v ta namen ponujajo več objektov, naprav in sredstev ter storitev, povezanih z delovanjem zrakoplova ter sprejemom in odpremo potnikov in tovora, stroške za to pa na splošno krijejo z letališkimi pristojbinami. Upravni organi letališča, ki zagotavljajo objekte, naprave in sredstva ter storitve, za katere se obračunavajo letališke pristojbine, bi si morali prizadevati, da poslujejo na stroškovno učinkovit način.

(2)

Treba je vzpostaviti skupen okvir, ki bo urejal bistvene značilnosti letaliških pristojbin in način njihovega določanja, saj se lahko zgodi, da brez takšnega okvira ni mogoče izpolniti osnovnih zahtev v odnosu med upravnimi organi letališča in uporabniki letališča. Tovrsten okvir ne bi smel posegati v možnost države članice, da določi ali in v kakšnem obsegu se prihodki iz gospodarskih dejavnosti letališča upoštevajo pri določanju letaliških pristojbin.

(3)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za letališča v Skupnosti, ki presegajo najmanjšo velikost, saj pri upravljanju in financiranju manjših letališč okvir Skupnosti ni potreben.

(4)

Poleg tega v državah članicah, v katerih nobeno letališče ne dosega najmanjše velikosti za uporabo te direktive, ima letališče z največjim potniškim prometom tak privilegiran položaj vstopne točke v to državo članico, da je za to letališče treba uporabiti to direktivo, da se zagotovi spoštovanje nekaterih temeljnih načel pri odnosih med upravnim organom in uporabniki letališča, zlasti kar zadeva preglednost pristojbin in nediskriminacije med uporabniki letališča.

(5)

Da bi spodbujale ozemeljsko kohezijo, bi morale države članice imeti možnost, da v okviru omrežja letališč uporabljajo skupen sistem obračunavanja pristojbin. Ekonomski transferji med letališči v takšnih omrežjih bi morali potekati v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(6)

Zaradi porazdelitve prometa bi morale države članice imeti možnost dovoliti, da upravni organ letališč istega mesta ali somestja uporabi skupen in pregleden sistem obračunavanja pristojbin. Ekonomski transferji med temi letališči bi morali biti v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti.

(7)

Spodbude za odpiranje novih prog, ki so med drugim potrebne za pospeševanje razvoja zapostavljenih in najbolj oddaljenih regij, bi morale biti odobrene le v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(8)

Pobiranje pristojbin za opravljanje navigacijskih služb zračnega prometa in storitev zemeljske oskrbe urejata že Uredba Komisije (ES) št. 1794/2006 z dne 6. decembra 2006 o določitvi skupne ureditve pristojbin za navigacijske službe zračnega prometa (4) oziroma Direktiva Sveta 96/67/ES z dne 15. oktobra 1996 o dostopu do trga storitev zemeljske oskrbe na letališčih Skupnosti (5). Pristojbine, obračunane za pomoč invalidnim osebam in potnikom z omejeno sposobnostjo gibanja, ureja Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (6).

(9)

Svet Mednarodne organizacije civilnega letalstva (Svet ICAO) je leta 2004 sprejel politike o letaliških pristojbinah, ki med drugim vključujejo načela stroškovnosti, nediskriminacije in neodvisnega mehanizma za gospodarsko ureditev letališč.

(10)

Po mnenju Sveta ICAO je letališka pristojbina dajatev, ki je namenjena in se uporablja posebej za povrnitev stroškov zagotavljanja objektov, naprav in sredstev ter storitev za civilno letalstvo, davek pa je dajatev, namenjena povečanju nacionalnih ali lokalnih proračunskih prihodkov, ki se navadno ne uporabljajo v celoti za civilno letalstvo ali za kritje točno določenih stroškov.

(11)

Letališke pristojbine bi morale biti nediskriminatorne. Uvesti bi bilo treba obvezen postopek, po katerem bi potekalo redno posvetovanje med upravnimi organi letališča in uporabniki letališča, z možnostjo, da se lahko katera koli stran obrne na neodvisen nadzorni organ, če uporabniki letališča spodbijajo odločitev o letaliških pristojbinah ali spremembi sistema obračunavanja pristojbin.

(12)

Da bi zagotovili nepristranskost odločitev ter ustrezno in učinkovito uporabo te direktive, bi bilo treba v vsaki državi članici ustanoviti neodvisen nadzorni organ. Ta organ bi moral imeti za izvajanje svojih nalog na voljo vse potrebne vire, kar zadeva zaposlovanje, strokovno znanje in izkušnje ter finančna sredstva.

(13)

Za uporabnike letališča je bistvenega pomena, da od upravnega organa letališča redno dobivajo podatke o tem, kako in na kakšni podlagi se obračunavajo letališke pristojbine. Takšna preglednost bi letalskim prevoznikom omogočila vpogled v stroške, ki jih ima letališče, in v produktivnost naložb letališča. Da bi lahko upravni organ letališča ustrezno ocenil zahteve glede prihodnjih vlaganj, bi bilo treba od uporabnikov letališča zahtevati, da mu pravočasno posredujejo svoje napovedi prometa, razvojne projekte ter posebne zahteve in predloge.

(14)

Upravni organi letališč bi morali uporabnike letališča obveščati o večjih infrastrukturnih projektih, saj imajo ti velik vpliv na sistem ali na višino letaliških pristojbin. Ti podatki bi morali biti posredovani, da se omogoči spremljanje morebitnih stroškov, povezanih z infrastrukturo, z namenom zagotovitve ustreznih in stroškovno učinkovitih objektov, naprav in sredstev ter storitev na zadevnem letališču.

(15)

Upravnim organom letališč bi bilo treba omogočiti, da uporabijo letališke pristojbine, ki ustrezajo infrastrukturi in/ali ravni opravljenih storitev, saj lahko letalski prevozniki od upravnega organa letališča upravičeno zahtevajo storitve, ki ustrezajo razmerju med ceno in kakovostjo. Dostop do različnih stopenj infrastrukture ali storitev pa bi moral biti na voljo na osnovi nediskriminacije vsem prevoznikom, ki jih želijo koristiti. Če povpraševanje presega ponudbo, bi se moral dostop določiti na podlagi objektivnega in nediskriminatornega merila, ki ga določi upravni organ letališča. Vsakršno razlikovanje letaliških pristojbin bi moralo biti pregledno, objektivno in temeljiti na jasnih merilih.

(16)

Uporabniki letališča in upravni organ letališča bi morali imeti možnost skleniti sporazum o ravni storitev glede kakovosti storitev, opravljenih v zameno za letališke pristojbine. Pogajanja o kakovosti storitev, opravljenih v zameno za pristojbine, so lahko del rednih posvetovanj.

(17)

Države članice imajo različne sisteme v zvezi z vnaprejšnjim financiranjem letaliških naložb. V državah članicah, kjer pride do vnaprejšnjega financiranja, bi se države članice ali upravni organi letališč morali zgledovati po politiki ICAO in/ali vzpostaviti svoje varnostne mehanizme.

(18)

Ta direktiva ne bi smela posegati v Pogodbo, zlasti v člene 81 do 89 Pogodbe.

(19)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve skupnih načel za obračunavanje letaliških pristojbin na letališčih Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj na nacionalni ravni ni mogoče vzpostaviti enotnih sistemov obračunavanja letaliških pristojbin za celotno območje Skupnosti, in jih zaradi obsega in učinkov lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenega cilja –

1.

„letališče“ pomeni katerokoli površino, ki je posebej prilagojena za pristajanje, vzletanje in manevriranje zrakoplovov, vključno s pomožnimi objekti, napravami in sredstvi, ki se lahko uporabljajo pri teh operacijah za potrebe prometa zrakoplovov in storitev v zvezi z njimi, ter z objekti, napravami in sredstvi za zagotavljanje podpore komercialnemu zračnemu prevozu;

2.

„upravni organ letališča“ pomeni organ, katerega naloga je, na podlagi nacionalne zakonodaje, predpisov ali pogodb, po potrebi skupaj z drugimi dejavnostmi ali brez njih, upravljati letališko infrastrukturo ali infrastrukturo letaliških omrežij in poslovati z njo ter usklajevati in nadzirati dejavnosti različnih izvajalcev na zadevnih letališčih ali zadevnih omrežjih letališč;

3.

„uporabnik letališča“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za prevoz potnikov, pošte in/ali tovora po zraku do ali od zadevnega letališča;

4.

„letališka pristojbina“ pomeni pristojbino, obračunano v korist upravnega organa letališča, ki jo plačajo uporabniki letališča za uporabo objektov, naprav in sredstev ter storitev, ki jih zagotavlja izključno upravni organ letališča in ki so povezane s pristankom, vzletom, osvetlitvijo in parkiranjem zrakoplova ter sprejemom in odpremo potnikov in tovora;

5.

„omrežje letališč“ pomeni skupino letališč, ki jih določi država članica in jih upravlja isti upravni organ letališča.

(a)

se v skladu z nacionalnim pravom uporablja obvezen postopek, po katerem neodvisni nadzorni organ določi ali odobri letališke pristojbine ali njihovo najvišjo raven; ali

(b)

se v skladu z nacionalnim pravom uporablja obvezen postopek, po katerem neodvisni nadzorni organ redno ali na zahtevo zainteresiranih strani preveri, ali je med temi letališči dejanska konkurenca. Vedno, ko izid takega preverjanja to utemeljuje, država članica sklene, da neodvisni nadzorni organ določi ali odobri letališke pristojbine ali njihovo najvišjo raven. Ta odločitev se uporablja, dokler je na podlagi ocene tega organa to potrebno.

(a)

seznam različnih storitev in infrastrukture, ki se zagotavljajo kot povračilo za obračunano pristojbino;

(b)

metodologijo, uporabljeno za določanje letaliških pristojbin;

(c)

celotno strukturo stroškov v zvezi z letališkimi objekti, napravami in sredstvi ter storitvami, na katere se nanašajo letališke pristojbine;

(d)

prihodke iz različnih pristojbin ter celotne stroške storitev, ki se financirajo s pristojbinami;

(e)

vsakršno financiranje javnih organov letaliških objektov, naprav in sredstev ter storitev, na katere se nanašajo letališke pristojbine;

(f)

napovedi stanja glede pristojbin, rasti prometa in načrtovanih naložb na letališču;

(g)

dejansko uporabo letališke infrastrukture in opreme v danem obdobju; in

(h)

predviden izid predlaganih katerih koli večjih naložb glede vpliva na zmogljivost letališča.

(a)

napovedih glede prometa;

(b)

napovedih glede sestave in predvidene uporabe njihove flote;

(c)

svojih razvojnih projektih na zadevnem letališču; in

(d)

svojih zahtevah na zadevnem letališču.

(a)

vzpostavil postopek za reševanje nesoglasij med upravnim organom letališča in uporabniki letališča;

(b)

določilo pogoje, pod katerimi se neodvisen nadzorni organ lahko vključi v reševanje nesoglasja. Neodvisen nadzorni organ lahko zavrne pritožbe, za katere meni, da niso ustrezno utemeljene ali zadostno dokumentirane; in

(c)

določila merila, v skladu s katerimi se bodo nesoglasja preučila, da bi tako dosegli rešitev.

14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/17

(1)

Direktiva Sveta 72/245/EGS z dne 20. junija 1972 o radijskih motnjah (elektromagnetna združljivost) vozil (2) je ena od posamičnih direktiv v okviru postopka ES-homologacije, določenega v skladu z Direktivo Sveta 70/156/EGS z dne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji motornih in priklopnih vozil (3). Določbe Direktive 70/156/EGS, ki se nanašajo na sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote za vozila, se zato uporabljajo za Direktivo 72/245/EGS.

(2)

V skladu s točko 3.2.9 Priloge I k Direktivi 72/245/EGS sestavni deli, ki se prodajajo kot oprema poprodajnega trga, namenjena za vgradnjo v motorna vozila, ne potrebujejo homologacije, če niso v zvezi s funkcijami, ki se nanašajo na odpornost. Predvideno je prehodno obdobje štirih let z začetkom 3. decembra 2004, v katerem mora tehnična služba določiti, ali se sestavni del, ki se daje v promet, nanaša na odpornost ali ne, in izdati potrdilo v skladu z vzorcem iz Priloge III C. Države članice morajo Evropski komisiji poročati o vseh primerih zavrnitve homologacije iz varnostnih razlogov. V skladu z navedeno določbo mora Komisija na podlagi praktičnih izkušenj z navedeno zahtevo in poročil, ki jih predložijo države članice, pred koncem prehodnega obdobja odločiti, ali bo navedeno potrdilo še potrebno kot dodatek k Izjavi o skladnosti.

(3)

Kakor je predvideno v točki 3.2.9 Priloge I k Direktivi 72/245/EGS in ob upoštevanju dejstva, da Evropska komisija ni prejela nobenih poročil držav članic v zvezi s primeri zavrnitve izdaje potrdila, se zdaj predlaga ukinitev sodelovanja tehnične službe v primeru sestavnih delov, ki se prodajajo kot oprema poprodajnega trga, namenjena za vgradnjo v motorna vozila, če niso v zvezi s funkcijami, ki se nanašajo na odpornost, in odprava zahteve po potrdilu v skladu z vzorcem iz Priloge III C, kakor je določeno v točki 3.2.9 Priloge I.

(4)

Direktivo 72/245/EGS je zato treba ustrezno spremeniti.

(5)

Ukrepi, predvideni s to direktivo, so v skladu z mnenjem Tehničnega odbora za motorna vozila –

1.

na seznamu prilog se črta sklicevanje na Prilogo III C:

2.

v točki 3.2.9 Priloge I se črta drugi pododstavek;

3.

Priloga III C se črta.

14.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 70/19

(a)

prvi pododstavek odstavka 1:

(b)

drugi pododstavek odstavka 1: