(1)

Komisija Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu ‚Evropska komisija‘ ali ‚Komisija‘) je izdala sporočilo o financiranju letališč in zagonski pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč, ki je del splošnega okvira vzpostavitve enotnega evropskega zračnega prostora. Celota ukrepov liberalizacije, imenovana ‚tretji letalski sveženj‘, ki v Evropski uniji velja od leta 1993 in v EGP od leta 1994, je od aprila 1997 omogočila vsem letalskim prevoznikom z operativno licenco EGP dostop brez omejitev, tudi glede tarif, na območju, ki ga zajema Sporazum EGP (1). Posledica tega je, da so države EGP, ki so državljanom želele zagotoviti neprekinjeno kakovostno storitev po dostopnih cenah na svojem celotnem ozemlju, v jasnem pravnem okviru uvedle obveznosti javnih storitev glede pogostosti, točnosti prevozov, razpoložljivosti sedežev ali preferenčnih tarif za nekatere kategorije uporabnikov. Te obveznosti javnih storitev so letalskemu prometu omogočile, da znatno prispeva k ekonomski in socialni koheziji ter uravnoteženemu razvoju regij.

(2)

Poleg tega je bila sprejeta vrsta ukrepov, na primer na področju dodeljevanja časovnih blokov (slotov) (2), storitev oskrbe zrakoplova na letališču (3) in računalniških sistemov rezervacij (4), ki naj bi podprli liberalizacijo trga in omogočili konkurenco po enotnih pravilih.

(3)

Nadzorni organ Efte (v nadaljnjem besedilu ‚organ‘) meni, da so smernice Evropske komisije pomembne za EGP, zato sprejema ustrezne smernice na podlagi pooblastil, ki mu jih daje člen 5(2)(b) Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in Sodišča (v nadaljnjem besedilu ‚Sporazum o nadzornem organu in sodišču‘) (5).

(4)

Organ meni, da lahko letališča vplivajo na uspeh lokalnih gospodarstev in vzdrževanje lokalnih služb, kakršne so na področju izobraževanja in zdravstva. Prevozi potnikov in tovora so lahko bistveni za konkurenčnost in razvoj nekaterih regij. Če letališča dobro opravljajo storitve, lahko privabijo letalske družbe in tako spodbujajo poslovno dejavnost ter gospodarsko, socialno in regijsko kohezijo znotraj ozemlja, ki ga pokriva Sporazum EGP.

(5)

Poleg tega Organ pozdravlja razvoj in ceni prispevek nizkocenovnih letalskih družb k splošnemu znižanju cen letalskega prevoza v Evropi, raznovrstnosti ponudbe storitev in večji dostopnosti letalskega prevoza širši javnosti. Vendar pa mora organ zagotoviti spoštovanje Sporazuma EGP, zlasti pravil o konkurenci, posebno pa tistih, ki zadevajo državno pomoč.

(6)

Trenutno obstajajo v letališkem sektorju različne ravni konkurence med različnimi vrstami letališč. To je ključni dejavnik za preiskovanje državne pomoči, ki zahteva preučitev, koliko bi lahko bila izkrivljena konkurenca in prizadeto delovanje Sporazuma EGP. Različne okoliščine na področju konkurence se ocenjujejo za vsak posamezni primer glede na zadevne trge. Raziskave (6) pa so pokazale, da večja mednarodna vozlišča ponavadi konkurirajo podobnim letališčem za vse zadevne prevozne trge, pri čemer je stopnja konkurence odvisna od dejavnikov, kot so zastoji in obstoj alternativnih prevozov, v posameznih primerih (glej nadaljevanje) pa velikim regionalnim letališčem. Velika regionalna letališča lahko konkurirajo ne le drugim velikim regionalnim letališčem, ampak tudi velikim vozliščem EGP in kopenskemu prometu, zlasti če imajo kakovosten dostop do letališča po kopnem. Iste raziskave tudi kažejo, da na splošno majhna letališča niso konkurenca drugim letališčem, razen v nekaterih primerih sosednjim letališčem podobne velikosti, katerih trgi se prekrivajo.

(7)

Za namene teh smernic je organ opredelil naslednje štiri kategorije letališč:

(8)

Poglavje 30 Smernic nadzornega organa Efte o državni pomoči se nanaša na Smernice Evropske komisije iz leta 1994 o uporabi členov 92 (zdaj 87) in 93 (zdaj 88) Pogodbe ES in člena 61 Sporazuma EGP o državni pomoči v letalskem sektorju (7) (v nadaljnjem besedilu ‚smernice o letalskem sektorju‘). Smernice o letalskem sektorju ne pokrivajo vseh vidikov financiranja letališč ter zagonske pomoči pri vzpostavitvi novih prog.

(9)

Smernice Komisije iz leta 1994 urejajo skoraj izključno pogoje dodelitve državne pomoči letalskim družbam za tekoče poslovanje z omejevanjem neposrednih pomoči letalskim družbam za tekoče poslovanje samo v primeru obveznosti javnih storitev in pomoči socialne narave. Del II.3 Smernic Komisije iz leta 1994 se nanaša na javne naložbe v letališko infrastrukturo. Določa, da ‚izgradnja projektov (letališke) infrastrukture pomeni splošni ukrep gospodarske politike, ki ga Komisija ne more nadzirati na podlagi pravil Pogodbe o državni pomoči. To splošno načelo velja le za izgradnjo infrastruktur, ki jo opravijo države članice, in se ne uporablja za pomoč, ki se na podlagi preferencialne obravnave dodeli nekaterim družbam za uporabo infrastruktur.‘

Te smernice torej dopolnjujejo, in ne nadomeščajo smernic iz leta 1994, ter natančno določajo, kako je treba uporabiti pravila konkurence za različne načine financiranja letališč (glej oddelek 30A.4) in zagonsko pomoč za letalske družbe z odhodi z regionalnih letališč (glej oddelek 30A.5).

(10)

V ta namen organ upošteva prispevek, ki ga daje razvoj regionalnih letališč. Torej:

Vendar veljajo na regionalnih letališčih zaradi razvoja njihove ponudbe manj ugodne razmere kakor na velikih evropskih vozliščih, kot so London, Pariz ali Frankfurt. Ta nimajo nobene velike referenčne letalske družbe, ki bi svoje poslovanje osredotočila na to letališče, da bi lahko potnikom ponudila največje možno število povezav in imela koristi od znatnega deleža ekonomije velikega obsega, ki jo omogoča taka struktura. Niso vedno dosegla potrebne kritične velikosti, da bi bila dovolj zanimiva. Poleg tega se morajo regionalna letališča pogosto spopadati s slabo podobo in neprepoznavnostjo, ki je posledica tega, da so na območjih v gospodarskih težavah.

(11)

Zato organ v teh smernicah sprejema pristop, ki je naklonjen razvoju regionalnih letališč, pri tem pa zagotavlja popolno spoštovanje načel preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti, da bi preprečil kakršno koli izkrivljanje konkurence v nasprotju s skupnim interesom v zvezi z javnim financiranjem regionalnih letališč in državno pomočjo letalskim družbam.

(12)

Ta pristop se mora ujemati tudi s splošnimi cilji prometne politike in zlasti z intermodalnostjo z železnicami. Prispevek k nadaljevanju zahtevnih programov za razvoj železniškega omrežja za visoke hitrosti je bil v zadnjih letih velik, tako politično kot finančno. Železnica za visoke hitrosti pomeni zelo privlačno zamenjavo za letalski prevoz glede časa, cene, udobja in trajnostnega razvoja. Ne glede na delo, ki ga je še treba opraviti, da bi železniško omrežje za visoke hitrosti razširili na celotno območje, ki ga zajema Sporazum EGP, je treba poskusiti izkoristiti zmogljivost železniških prog za visoke hitrosti, da se zagotovijo učinkovite in kakovostne povezave, ter spodbujati železniški in letalski sektor k sodelovanju v skladu s členom 53 Sporazuma EGP zaradi razvoja medsebojnega dopolnjevanja med sektorjema v interesu uporabnikov.

(13)

Če te smernice vsebujejo mnenja o vprašanjih, ki se nanašajo na odsotnost ali prisotnost pomoči, zagotavljajo informacije o tem, kako organ v času njihove priprave na splošno razlaga ta vprašanja. Ta mnenja so okvirna in ne vplivajo na razlago Sodišča Efte ali sodišč Skupnosti.

(14)

Ta okvir določa, koliko in kako bo organ v skladu s pravili in postopki glede državne pomoči ocenjeval javno financiranje letališč in državne pomoči za zagon letalskih prog. Za to oceno bo organ uporabil člen 59(2) ali člen 61(3)(a), (b) ali (c) Sporazuma EGP.

(15)

Člen 59(2) Sporazuma EGP omogoča državam Efte odstopanje od pravil o državni pomoči glede podjetij, pooblaščenih za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, če uporaba takih pravil pravno ali dejansko ovira izvajanje posebne naloge, ki jim je dodeljena, in če vpliv na razvoj trgovine ni tolikšen, da bi bil v nasprotju z interesom pogodbenic.

(16)

V členu 61(3) Sporazuma EGP je seznam pomoči, ki se lahko štejejo za združljive z delovanjem Sporazuma EGP. Člen 61(3)(a) in (c) predvideva odstopanja za pomoč, dodeljeno za spodbujanje ali pospeševanje razvoja nekaterih območij in/ali nekaterih gospodarskih dejavnosti.

(17)

V poglavju 25 Smernic o državni pomoči za nacionalno regionalno pomoč (v nadaljnjem besedilu ‚smernice o nacionalni regionalni pomoči‘) je organ navedel pogoje, pod katerimi se regionalna pomoč lahko šteje za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP v skladu s členom 61(3)(a) in (c). Pomoč za tekoče poslovanje (9), dodeljena letališčem ali letalskim družbam (na primer zagonska pomoč), se lahko šteje kot skladna le v izjemnih okoliščinah in pod strogimi pogoji v najrevnejših regijah, to je v regijah, zajetih v odstopanju iz člena 61(3)(a) Sporazuma EGP, ter v regijah z nizko gostoto prebivalstva (10).

(18)

V skladu s členom 61(3)(b) se lahko pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta v skupnem evropskem interesu šteje za skladno z delovanjem Sporazuma EGP. Posebno so poudarjeni projekti v okviru vseevropskih omrežij, ki lahko vsebujejo letališke projekte.

(19)

Kadar se navedene določbe ne uporabljajo, bo Komisija skladnost pomoči, dodeljene letališčem, in zagonske pomoči ocenila v skladu s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP. Naslednje določbe določajo načela, po katerih se bo organ ravnal pri ocenjevanju.

(20)

Sporazum EGP je neopredeljen glede vprašanja, ali država izbere javno ali zasebno lastništvo letališč. V zvezi z obstojem državne pomoči je bistveno, ali prejemnik opravlja gospodarsko dejavnost (11). Letališke družbe brez dvoma opravljajo gospodarsko dejavnost. Ko letališče začne opravljati gospodarske dejavnosti pomeni ne glede na svoj pravni status ali način financiranja podjetje v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, zato se zanj uporabljajo pravila o državni pomoči (12).

(21)

Sodišče Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu ‚sodišče‘) je v zadevi ‚Aéroports de Paris‘ (13) odločilo, da dejavnosti upravljanja in obratovanja letališč, ki vključujejo ponudbo letaliških storitev letalskim družbam in različnim izvajalcem storitev na letališčih, spadajo med gospodarske dejavnosti, saj vključujejo ponudbo letaliških zmogljivosti letalskim družbam in različnim izvajalcem storitev proti plačilu pristojbine, katere stopnjo določi upravljavec sam, in ne spadajo v okvir izvajanja uradnih pooblastil javne oblasti in so ločene od dejavnosti, ki se nanašajo na izvajanje teh pooblastil. Tako upravljavec letališča načeloma izvaja gospodarsko dejavnost v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, za katero se uporabljajo pravila o državni pomoči.

(22)

Vendar pa vse dejavnosti upravljavca letališča niso nujno ekonomske narave. Treba je ločevati med njegovimi dejavnostmi in določiti, koliko so te dejavnosti ekonomske narave (14).

(23)

Sodišče meni, da dejavnosti, ki običajno spadajo v pristojnost države pri izvajanju uradnih pooblastil kot javne oblasti, niso ekonomske narave in zanje ne veljajo pravila o državni pomoči. Tovrstne dejavnosti vključujejo varnost, kontrolo zračnega prometa, policijo, carine itd. Na splošno mora biti financiranje teh dejavnosti strogo omejeno na povrnitev stroškov teh dejavnosti in ne sme biti preusmerjeno v korist drugih dejavnosti ekonomske narave (15). Kot je Evropska Komisija obrazložila v Sporočilu z dne 10. oktobra 2001 po napadih z dne 11. septembra 2001: ‚Samo po sebi se razume, da, če se nekateri ukrepi naložijo neposredno letalskim družbam in drugim izvajalcem sektorja, kot so letališča, izvajalci storitev oskrbe zrakoplova na letališču in izvajalci storitev letalske navigacije, državno financiranje teh ukrepov ne sme biti povod za pomoč za tekoče poslovanje, ki je nezdružljiva s Pogodbo‘.

(24)

Javni organi lahko štejejo nekatere gospodarske dejavnosti letališč za storitev splošnega gospodarskega pomena. V tem primeru javni organ naloži upravljavcu letališča določeno število obveznosti javnih storitev, da bi zagotovil primerno uresničevanje splošnega javnega interesa. V teh okoliščinah lahko javni organi upravljavcu letališča povrnejo dodatne stroške, ki nastanejo zaradi izvajanja obveznosti javnih storitev. S tega vidika ni izključeno, da se v izjemnih primerih upravljanje letališča v celoti lahko šteje za storitev splošnega gospodarskega pomena. Javni organ bi lahko v tem primeru letališču – na primer letališču na oddaljenem območju – naložil obveznosti javnih storitev in se morebiti odločil, da mu zanje plača nadomestilo. Vendar je treba dodati, da upravljanje letališča kot celote kot storitev splošnega gospodarskega pomena ne bi smelo vključevati dejavnosti, ki niso neposredno povezane z njegovimi osnovnimi dejavnostmi, navedenimi v odstavku 43(iv).

(25)

V zvezi s tem organ opozarja na sodbo Sodišča v zadevi Altmark (16), ki je vzpostavila sodno prakso na tem področju. Sodišče je odločilo, da nadomestila za izvajanje javnih storitev ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, kadar so izpolnjena naslednja štiri merila:

(26)

Nadomestilo za izvajanje obveznosti javnih storitev, naloženih letališkemu upravljavcu, ne pomeni državne pomoči, če je skladno s pogoji, določenimi s sodbo v zadevi Altmark.

(27)

Javna financiranja letališč, ki niso navedena zgoraj, se lahko štejejo za državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, kadar vplivajo na konkurenco in trgovino med pogodbenicami Sporazuma EGP.

(28)

Konkurenca med letališči se lahko oceni glede na merila, ki jih izberejo letalske družbe, in zlasti s primerjavo dejavnikov, kot so vrsta ponujenih letaliških storitev in zadevne stranke, prebivalstvo ali gospodarska dejavnost, preobremenjenost, možnost dostopa po kopnem, kot tudi višina pristojbin za uporabo letališke infrastrukture in storitev. Višina pristojbin je ključni dejavnik, ker bi se lahko javno financiranje, odobreno letališču, uporabilo za umetno ohranjanje letaliških pristojbin na nizki stopnji zaradi privabljanja prometa in bi lahko bistveno izkrivilo konkurenco.

(29)

Vendar pa na podlagi teh smernic organ meni, da lahko kategorije iz točke 7 služijo kot pokazatelj, koliko so letališča med seboj v konkurenci in torej tudi koliko lahko javno financiranje, dodeljeno letališču, izkrivlja konkurenco.

Zato se običajno šteje, da javno financiranje, odobreno nacionalnim letališčem in letališčem EGP (kategoriji A in B), izkrivlja ali preti, da bo izkrivljajo konkurenco in vplivalo na trgovino med pogodbenicami Sporazuma EGP. Nasprotno pa je malo verjetno, da bo financiranje, odobreno majhnim regionalnim letališčem (kategorija D), izkrivljalo konkurenco ali vplivalo na trgovino v obsegu, ki bi bil v nasprotju s splošnim interesom.

(30)

Vendar pa poleg teh splošnih podatkov ni mogoče določiti pravil, ki bi zajela vse možne primere, zlasti za letališča kategorij C in D.

Zato je treba priglasiti vsak ukrep, ki bi lahko pomenil državno pomoč letališču, da se preveri njegov vpliv na konkurenco in trgovino med pogodbenicami Sporazuma EGP in po potrebi skladnost z delovanjem Sporazuma EGP.

(31)

Odločba Komisije z dne 13. julija 2005 o uporabi člena 86 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve se uporablja, kadar so letališča kategorije D pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Za nadomestila za opravljanje javnih storitev, ki so državna pomoč, pa vseeno ne velja zahteva po predhodni priglasitvi, če nadomestilo izpolnjuje nekatere pogoje iz Sklepa (17). Odločba Komisije še ni bila vključena v Sporazum EGP.

(32)

Člen 125 Sporazuma EGP pravi, da pogodba v ničemer ne posega v pravila pogodbenic, ki urejajo sistem lastninskih razmerij. V skladu s tem imajo lahko pogodbenice v lasti in upravljajo podjetja, kupijo delnice ali drugačne deleže v javnih ali zasebnih podjetjih.

(33)

To načelo pomeni, da ukrepi organa ne morejo niti kaznovati niti bolj ugodno obravnavati javnih organov, ki vpišejo kapital nekaterih družb. Prav tako organu ni treba presojati izbire podjetij med različnimi načini financiranja.

(34)

Zato te smernice ne razlikujejo med različnimi tipi upravičencev na podlagi njihove pravne strukture ali na podlagi njihove pripadnosti javnemu ali zasebnemu sektorju, in vsako sklicevanje na letališča ali na družbe, ki jih upravljajo, vključuje vse vrste pravnih oseb.

(35)

Poleg tega ta načela nediskriminacije in enakosti ne odvezujejo javnih organov ali javnih podjetij od uporabe pravil o konkurenci.

(36)

Na splošno bo organ ne glede na to, ali javno financiranje koristi letališčem ali pa so ga javni organi neposredno ali posredno dodelili letalskim družbam, ocenjeval, ali to pomeni pomoč, glede na to, ali ‚bi v podobnih okoliščinah zasebni delničar na podlagi predvidljivih možnosti donosa ter ne glede na vse socialne dejavnike, dejavnike regionalne politike in sektorsko problematiko vpisal zadevni kapital‘ (18).

(37)

Sodišče je odločilo, da ‚načelo enakosti, na katerega se sklicujejo vlade v zvezi z odnosi med javnimi in zasebnimi podjetji, v splošnem predpostavlja, da sta obe skupini v podobnih okoliščinah. […] zasebna podjetja določajo svojo industrijsko in komercialno strategijo zlasti ob upoštevanju zahtev glede donosnosti. Na sklepe javnih podjetij pa lahko po drugi strani vplivajo drugačni dejavniki, takrat ko želijo organi oblasti, ki imajo lahko vpliv na takšne sklepe, doseči cilje, ki so v javnem interesu‘ (19). Pojem predvidljive donosnosti je torej bistvenega pomena za izvajalca, ki dejansko zagotovi sredstva kot subjekt na trgu.

(38)

Sodišča Skupnosti so tudi odločila, da je treba obnašanje javnega vlagatelja primerjati z obnašanjem zasebnega vlagatelja, ki upošteva strukturno politiko, globalno ali sektorsko, in se ravna po možnostih dolgotrajnejšega donosa (20). To velja zlasti za naložbe v infrastrukturo.

(39)

Vsa državna sredstva, ki jih uporabi država Efte ali javni organ v korist upravljavcev letališč ali letalskih družb, je torej treba oceniti glede na ta načela. Če države Efte ali javni organi delujejo tako, kot bi delovali zasebni gospodarski subjekti, te ugodnosti niso državna pomoč.

(40)

Če pa so po drugi strani javna sredstva na voljo družbi pod ugodnejšimi pogoji (torej v ekonomskem smislu z nižjimi stroški), kot bi jih družbi v primerljivih finančnih in konkurenčnih razmerah odobril zasebni gospodarski subjekt, ta družba prejema pomoč, ki pomeni državno pomoč.

(41)

Kar zadeva zagonsko pomoč je možno, da javno letališče letalski družbi dodeli finančne ugodnosti iz svojih lastnih sredstev, ki jih je ustvarilo s svojo gospodarsko dejavnostjo, in to ne pomeni državne pomoči, če ta dokaže, da se obnaša kot zasebni vlagatelj, na primer s poslovnim načrtom, ki dokazuje možnosti donosa za njegovo gospodarsko dejavnost na letališču. Nasprotno pa je treba v primeru, da zasebno letališče daje sredstva, ki so v bistvu prerazporeditev javnih sredstev, ki mu jih je v ta namen dodelil javni organ, te denarne podpore šteti za državno pomoč, če odločitev o prerazporeditvi javnih sredstev sprejmejo javni organi.

(42)

Uporaba načela zasebnega vlagatelja, ki pomeni odsotnost pomoči, predvideva, da je celoten gospodarski model izvajalca, ki se šteje za vlagatelja, zanesljiv: letališče, ki ne financira svojih naložb, ali pa ne plačuje ustreznih dajatev, ali katerega operativni stroški se deloma krijejo iz javnih sredstev, ki presegajo nalogo, ki se opravlja v javnem interesu, se ob upoštevanju ocene vsakega primera posebej ponavadi ne more šteti za zasebnega izvajalca v tržnem gospodarstvu; torej bo za takega izvajalca zelo težko uporabiti ta način razmišljanja.

(43)

Dejavnosti letališča se lahko razdelijo v naslednje kategorije:

(44)

Te smernice se uporabljajo za vse letališke dejavnosti, razen za varnost, kontrolo letenja in vse druge dejavnosti, za katere je odgovorna država Efte v okviru uradnih pooblastil javne oblasti (21).

(45)

Ta oddelek obravnava pomoč za izgradnjo letališke infrastrukture in opreme ali objektov, ki jo neposredno podpirajo, kot je opredeljeno v zgornjih odstavkih 43(i) in 44.

(46)

Infrastruktura je podlaga za gospodarske dejavnosti, ki jih opravlja upravljavec letališča. Je pa tudi eden od načinov, kako lahko država vpliva na regionalni gospodarski razvoj, politiko načrtovanja rabe prostora, prometno politiko itd.

(47)

Upravljavec letališča, ki opravlja gospodarsko dejavnost v smislu sodbe iz odstavka 21, bi moral stroške uporabe ali izgradnje infrastrukture, ki jo upravlja, financirati iz lastnih sredstev. Če upravljavcu letališko infrastrukturo zagotovi država Efte (vključno z regionalnimi ali lokalnimi organi), ki ne ravna kot zasebni vlagatelj brez ustreznega finančnega nadomestila, ali če so upravljavcu letališča dodeljene javne subvencije za financiranje infrastrukture, lahko to upravljavcu letališča daje gospodarsko ugodnost pred konkurenti ter je zato to treba priglasiti in preučiti glede na pravila o državni pomoči.

(48)

Evropska komisija in organ sta v preteklosti že imela priložnost opredeliti, v kakšnih pogojih prodaja zemljišča ali objektov (22) ali privatizacija podjetja (23) po njunem mnenju ne vključujejo možnosti državne pomoči. Ponavadi je to v primeru, ko se te transakcije opravijo po tržnih cenah, zlasti če je cena rezultat dovolj široko oglaševanega, odprtega, brezpogojnega in nediskriminacijskega postopka za oddajo naročila, ki zagotavlja enako obravnavanje možnih kandidatov. Ne glede na obveznosti, ki izhajajo iz pravil in načel, ki se uporabljajo za javna naročila in koncesije, kadar so ta uporabljena, se taki argumenti načeloma smiselno uporabljajo, kadar javni organi prodajo ali dodelijo infrastrukturo.

(49)

V vsakem primeru pa ni mogoče izključiti možnosti, da lahko posebni primeri vsebujejo elemente pomoči. Pomoč bi obstajala, če bi se na primer izkazalo, da je bila zadevna infrastruktura dodeljena vnaprej določenemu upravljavcu, ki bi se s tem neupravičeno okoristil, ali če bi neupravičena razlika med prodajno ceno in ceno ob nedavni izgradnji pomenila neupravičeno korist za kupca.

(50)

Zlasti kadar je upravljavcu letališča dodeljena dodatna infrastruktura, ki ni bila predvidena ob dodelitvi obstoječe infrastrukture, mora upravljavec plačevati najemnino, ki ustreza tržni vrednosti in je sorazmerna s stroški nove infrastrukture in trajanjem njene uporabe. Če pa nadaljnji razvoj infrastrukture ni bil predviden v prvotni pogodbi, mora biti dodatna infrastruktura tesno povezana z uporabo obstoječe infrastrukture, predmet prvotne pogodbe upravljavca pa mora ostati isti.

(51)

Če ni mogoče izključiti obstoja državne pomoči, je treba zadevni ukrep priglasiti. Če je potrjeno, da gre pri ukrepu za pomoč, je ta pomoč lahko razglašena za združljivo, zlasti v skladu s členom 61(3)(a), (b) ali (c) in členom 59(2) Sporazuma EGP in, če je ustrezno, izvedbenimi določbami. Zato bo organ zlasti preveril, ali:

(52)

Načeloma organ meni, da bi moral upravljavec letališča, tako kot vsak gospodarski subjekt, kriti običajne stroške upravljanja in vzdrževanja letališke infrastrukture iz svojih lastnih sredstev. Tako bi vsako javno financiranje teh storitev zmanjšalo stroške, ki jih običajno krije upravljavec letališča pri opravljanju svojih tekočih dejavnosti.

(53)

To financiranje ne pomeni državne pomoči, če je nadomestilo za izvajanje javne storitve, dodeljeno za upravljanje letališča v skladu s pogoji, določenimi s sodbo Altmark (24). V drugih primerih subvencije za obratovanje pomenijo pomoč za tekoče poslovanje. Kot je navedeno v delu 30A.3.1 teh smernic, se takšna pomoč lahko razglasi za združljivo z izvajanjem Sporazuma EGP samo pod določenimi pogoji na podlagi člena 61(3)(a) ali (c) v prikrajšanih regijah, ali na podlagi člena 59(2), če izpolnjuje nekatere pogoje, ki zagotavljajo, da je nujno potrebna za upravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena in da vpliv na razvoj trgovine ni v nasprotju z interesi pogodbenic.

(54)

Glede uporabe člena 59(2) Sporazuma EGP, kot je navedeno v točki 31 teh smernic, se v skladu z Odločbo Komisije z dne 13. julija 2005 o uporabi člena 86 Pogodbe za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve šteje, da so nadomestila za izvajanje javnih storitev, ki pomenijo državno pomoč, dodeljeno letališčem kategorije D, združljiva pod nekaterimi pogoji (25).

(55)

Zato bo organ preveril, ali je letališču res zaupano opravljanje javnih storitev v splošnem interesu in ali ob upoštevanju vseh ustreznih prihodkov in primernega dobička znesek nadomestila ne presega potrebnega zneska za kritje stroškov, ki nastanejo pri izvajanju obveznosti javnih storitev.

(56)

Dodelitev nalog opravljanja javnih storitev letališču mora biti zabeležena v enem uradnem dokumentu ali več uradnih dokumentih, katerih obliko lahko določijo države Efte. Ti dokumenti bi morali vsebovati vse potrebne informacije za opredelitev posebnih stroškov javne storitve in podrobno opredeliti zlasti:

(57)

Za izračun zneska nadomestila morajo upoštevani stroški in prihodki vključevati vse stroške in prihodke, povezane z izvajanjem storitve splošnega gospodarskega pomena. Če ima upravljavec zadevnega letališča druge posebne ali izključne pravice, ki so povezane s to storitvijo splošnega gospodarskega pomena, je treba upoštevati tudi prihodke iz tega. Zato je treba vzpostaviti pregleden računovodski sistem in ločevanje računov med različnimi dejavnostmi upravljavca (26).

(58)

Storitve oskrbe zrakoplova na letališču so gospodarska dejavnost, odprta konkurenci nad pragom 2 milijonov potnikov letno na podlagi Direktive 96/67/ES (27). Upravljavec letališča, ki deluje kot izvajalec storitev oskrbe zrakoplova na letališču, lahko uporabi različne tarife za stroške oskrbe zrakoplova na letališču, zaračunane letalskim družbam, če te razlike v tarifah odražajo razliko v stroških, ki so povezani z naravo ali obsegom izvedenih storitev (28).

(59)

Do praga 2 milijonov potnikov lahko upravljavec letališča, ki deluje kot izvajalec storitve, nadomesti svoje različne vire dohodkov in izgub s povsem komercialnimi dejavnostmi (na primer oskrbo zrakoplovov na letališču ali upravljanje parkirišča), razen javnih virov, ki so mu dodeljeni kot upravljavcu letališča ali upravljavcu storitve splošnega gospodarskega pomena. Vendar mora v odsotnosti konkurence pri oskrbi zrakoplovov na letališču posebej paziti, da ne krši nacionalnih določb ali določb Sporazuma EGP in zlasti, da ne zlorabi prevladujočega položaja v nasprotju s členom 54 Sporazuma EGP (ki prepoveduje podjetjem s prevladujočim položajem na ozemlju, zajetem v Sporazumu EGP, ali na večjem delu tega ozemlja, da za različne letalske družbe uporabljajo neenake pogoje za enakovredne transakcije in jih tako postavljajo v podrejen konkurenčni položaj).

(60)

Nad pragom 2 milijonov potnikov mora biti oskrba zrakoplovov na letališču samofinancirana in ne sme biti subvencionirana iz drugih komercialnih prihodkov letališča ali iz javnih sredstev, dodeljenih letališkemu organu ali izvajalcu storitev splošnega gospodarskega pomena.

(61)

Mala letališča pogosto nimajo zadostnega števila potnikov, da bi dosegla kritično maso in prag dobička.

(62)

Glede praga dobička ni absolutnih številk. Evropski odbor regij ocenjuje, da znaša 1,5 milijona potnikov na leto, medtem ko zgoraj navedena študija Univerze v Cranfieldu, ki navaja dve različni vrednosti (500 000 in 1 milijon potnikov na leto), kaže na razlike glede na države in način, kako so letališča organizirana (29).

(63)

Nekatera regionalna letališča sicer lahko delujejo dobro, kadar jim letalske družbe, ki izvajajo obveznosti javnih storitev (30), pripeljejo dovolj potnikov, ali kadar organi oblasti vzpostavijo sheme socialne pomoči, vendar imajo letalske družbe raje že preizkušena vozlišča na dobrih lokacijah, ki omogočajo hitre povezave in imajo stalno bazo potnikov, na katerih pa imajo letalske družbe slote, ki jih ne želijo zgubiti. Poleg tega so letališke politike in politike letalskega prometa ter vlaganj pogosto več let koncentrirale promet v večjih nacionalnih mestih.

(64)

Zato letalske družbe niso vedno pripravljene tvegati in odpreti proge z odhodi z nepoznanih in nepreizkušenih letališč brez ustreznih spodbud v ta namen. Organ lahko zato odobri, da se javna pomoč začasno izplačuje letalskim družbam pod določenimi pogoji, če jim to zagotovi potrebno spodbudo za odpiranje novih prog ali oblikovanje novih redov letenja z regionalnih letališč ter privabljanje večjega števila potnikov, kar jim bo omogočilo, da v omejenem času dosežejo prag dobička. Organ bo zagotovil, da zaradi take pomoči ne bodo imela prednosti velika letališča, ki so že široko odprta mednarodnemu prometu in konkurenci.

(65)

Vendar pa ob upoštevanju splošnega cilja intermodalnosti in optimizacije uporabe zgoraj navedene infrastrukture ne bo dopustno, da se zagonska pomoč dodeli za novo letalsko progo, ki ustreza železniški povezavi za visoke hitrosti.

(66)

Evropska komisija je poleg tega določila smernice za skladen razvoj najbolj oddaljenih regij (31). Njihova razvojna strategija temelji na treh glavnih načelih: pomoči za povečanje dostopnosti regij, izboljšanju konkurenčnosti in spodbujanju njihove regionalne integracije, da bi se zmanjšale posledice zaradi oddaljenosti od evropskega gospodarstva.

(67)

Zato Evropska komisija odobrava, da za zagonsko pomoč za proge z odhodom iz najbolj oddaljenih regij lahko veljajo ohlapnejša merila združljivosti zlasti glede intenzivnosti in trajanja ter ne bo nasprotovala dodelitvi take pomoči za povezave s sosednjimi državami nečlanicami.

Organ meni, da bodo podobne določbe glede intenzivnosti in trajanja dovoljene tudi za regije iz člena 61(3) Sporazuma EGP in za regije z majhno gostoto prebivalstva.

(68)

Finančne zagonske spodbude, razen kadar se javni organi obnašajo kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu (glej oddelek 30A.3.2.4), dodeljujejo ugodnosti upravičenim družbam in lahko neposredno povzročijo izkrivljanje konkurence med družbami, ker znižajo stroške obratovanja upravičencev.

(69)

S tem, ko pomagajo letališčem, da se razvijajo, ali ko spodbujajo družbe k ‚preselitvi‘ z enega letališča na drugo in k prenosu proge z letališča EGP na regionalno letališče, lahko posredno vplivajo tudi na konkurenco med letališči. Zato ponavadi pomenijo državno pomoč in jih je treba priglasiti organu.

(70)

Glede na zgoraj navedene cilje in na pomembne težave, ki jih lahko povzroči odprtje nove letalske proge, lahko organ tovrstno pomoč odobri, kadar izpolnjujejo naslednje pogoje:

(71)

Kumulacija: zagonske pomoči ni mogoče kombinirati z drugimi vrstami pomoči, dodeljenih za obratovanje proge, kot so pomoči socialnega značaja, dodeljene nekaterim kategorijam potnikov, ali nadomestila za izvajanje javnih storitev. Takšne pomoči tudi ni mogoče dodeliti, če je dostop do proge omejen na enega samega prevoznika v skladu s členom 4 Uredbe (EGS) št. 2408/92 (37) in zlasti odstavka 1(d) navedenega člena. Prav tako take pomoči v skladu s pravili o sorazmernosti ni mogoče kombinirati z drugo pomočjo za iste stroške, vključno s pomočjo, plačano v drugi državi.

(72)

Zagonsko pomoč je treba priglasiti organu. Organ spodbuja države Efte, da namesto posamezne pomoči priglasijo sheme zagonske pomoči, ker to zagotavlja večjo usklajenost na ozemlju, zajetem v Sporazumu EGP. Organ lahko za vsak primer posebej oceni pomoč ali shemo, ki teh meril ne upošteva v celoti, vendar je njen rezultat primerljiv.

(73)

Kadar je bila nezakonita pomoč, o kateri je organ sprejel negativno odločitev in nalog za izterjavo, dodeljena družbi in kadar izterjava ni bila izvedena v skladu s členom 14 v delu II Protokola 3 Sporazuma o nadzornem organu in sodišču, je pri oceni vsake pomoči za letališko infrastrukturo ali zagonske pomoči treba upoštevati učinek kumulacije predhodne pomoči in nove pomoči ter dejstvo, da predhodna pomoč ni bila povrnjena (38).

(74)

V skladu s členom 1(1) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in Sodišču organ predlaga, naj države Efte spremenijo obstoječe sheme pomoči, ki se nanašajo na državno pomoč iz teh smernic, da bodo skladne s temi smernicami najkasneje do 1. junija 2007. Države Efte so pozvane, da pisno potrdijo sprejetje teh predlogov najkasneje do 1. junija 2006.

(75)

Če država Efte tega sprejetja ne bo pisno potrdila do navedenega datuma, bo organ uporabil člen 19(2) dela II Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in Sodišču in po potrebi začel postopek, predviden v navedenem členu.

(76)

Te smernice se uporabljajo od datuma, ko jih sprejme organ. Obvestila, ki jih bo organ prejel pred navedenim datumom, bodo obravnavana glede na pravila, ki so veljala ob prejetju obvestila.

Organ bo združljivost vsake pomoči za financiranje letališke infrastrukture ali zagonske pomoči, dodeljene brez njegove odobritve in ki torej krši člen 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in Sodišču, ocenil na podlagi teh smernic, ali se je izplačevanje pomoči začelo po sprejetju smernic. V drugih primerih bo organ oceno izvedel na podlagi pravil, veljavnih ob začetku izplačevanja pomoči.

(77)

Organ obvešča države Efte in zainteresirane strani, da namerava štiri leta po datumu začetka uporabe teh smernic izvesti natančno oceno njihove uporabe. Na podlagi rezultatov navedene študije lahko organ te smernice spremeni.