20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/1

(1)

S spremembami iz Direktive 2008/8/ES Sveta z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev (3) je doseženo, da se storitve med podjetji načeloma opravljajo tam, kjer ima prejemnik sedež. Če imata ponudnik storitev in prejemnik storitev sedeža v različnih državah članicah, se bo pogosteje kot do sedaj uporabljal mehanizem obrnjene davčne obveznosti.

(2)

Za zagotovitev pravilne uporabe davka na dodano vrednost (DDV) na storitve, ki so predmet mehanizma obrnjene davčne obveznosti, bi se morali podatki, ki jih je zbrala država članica izvajalca, sporočiti državi članici, v kateri ima prejemnik sedež. Takšno sporočanje bi moralo biti predvideno v Uredbi Sveta (ES) št. 1798/2003 z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (4).

(3)

Direktiva 2008/8/ES razširja tudi področje uporabe posebne ureditve za elektronske storitve, ki jih opravlja davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti.

(4)

Direktiva Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenega v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (5), poenostavlja postopek vračila DDV v državi članici, v kateri zadevni davčni zavezanec ni identificiran za namene DDV.

(5)

Razširitev področja uporabe posebne ureditve in spremembe postopka vračila davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, bodo zahtevale večjo izmenjavo informacij med zadevnimi državami članicami. Potrebna izmenjava informacij zadevnim državam članicam ne bi smela povzročiti prevelikih upravnih bremen. Ta izmenjava informacij bi zato morala potekati po elektronski poti v okviru obstoječih sistemov za izmenjavo informacij.

(6)

Zato bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1798/2003 ustrezno spremeniti –

1.

v členu 1(1) se četrti pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Za obdobje, predvideno v členu 357 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (6), določa tudi pravila in postopke za elektronsko izmenjavo informacij o davku na dodano vrednost na elektronsko opravljene storitve v skladu s posebno ureditvijo na podlagi poglavja 6 naslova XII navedene direktive ter za kakršno koli naknadno izmenjavo informacij in – če gre za storitve v okviru posebne ureditve – za prenos denarja med pristojnimi organi držav članic.

2.

v členu 2 se točke 8 do 11 nadomestijo z naslednjim:

3.

prvi pododstavek člena 22(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Vsaka država članica vzdržuje elektronsko zbirko podatkov, v kateri hrani in obdeluje informacije, ki jih zbira v skladu s poglavjem 6 naslova XI Direktive 2006/112/ES.“;

4.

v prvem odstavku člena 23 se točka 2 nadomesti z:

5.

v členu 24 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Na podlagi podatkov, shranjenih v skladu s členom 22, in izključno zaradi preprečevanja kršitve zakonodaje o DDV, pristojni organ države članice, kadar meni, da je to potrebno za kontrolo pridobitev blaga znotraj Skupnosti ali opravljenih storitev znotraj Skupnosti, obdavčljivih na njegovem ozemlju, pridobi neposredno in brez odlašanja ali ima z elektronskimi sredstvi neposreden dostop do katerih koli naslednjih informacij:

6.

člen 27(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Pristojni organi vsake države članice zagotovijo, da osebe, ki sodelujejo pri dobavi blaga ali opravljanju storitev znotraj Skupnosti, ter za obdobje, opredeljeno v členu 357 Direktive 2006/112/ES, tudi davčni zavezanci, ki nimajo sedeža, in ki opravljajo elektronsko opravljene storitve, še zlasti tiste iz Priloge II navedene direktive, lahko dobijo potrditev veljavnosti identifikacijske številke za DDV katerekoli določene osebe.

Za obdobje, opredeljeno v členu 357 Direktive 2006/112/ES, države članice zlasti zagotovijo tako potrditev z elektronskimi sredstvi v skladu s postopkom iz člena 44(2) te uredbe.“;

7.

naslov poglavja VI se nadomesti z naslednjim:

„DOLOČBE V ZVEZI S POSEBNO UREDITVIJO V POGLAVJU 6 NASLOVA XII DIREKTIVE 2006/112/ES“;

8.

člen 28 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 28

Za posebno ureditev, opredeljeno v poglavju 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, se uporabljajo naslednje določbe. Opredelitve pojmov iz člena 358 navedene direktive se uporabljajo tudi za namene tega poglavja.“;

9.

člen 29(1) se nadomesti z:

„1.   Informacije, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, v skladu s členom 361 Direktive 2006/112/ES posreduje državi članici identifikacije ob začetku svojih dejavnosti, se predložijo v elektronski obliki. Tehnične podrobnosti, vključno s skupnim elektronskim sporočilom, se določijo v skladu s postopkom, opredeljenim v členu 44(2) te uredbe.“;

10.

v členu 30 se prvi odstavek nadomesti z:

„Obračun s podatki, navedenimi v členu 365 Direktive 2006/112/ES, je treba predložiti v elektronski obliki. Tehnične podrobnosti, vključno s skupnim elektronskim sporočilom, se določijo v skladu s postopkom, opredeljenim v členu 44(2) te uredbe.“;

11.

člen 31 se nadomesti z:

„Člen 31

Določbe člena 22 te uredbe se uporabljajo tudi za informacije, ki jih država članica identifikacije zbere v skladu s členi 360, 361, 364 in 365 Direktive 2006/112/ES.“;

12.

člen 34 se nadomesti z:

„Člen 34

Členi 28 do 33 te uredbe se uporabljajo za obdobje, opredeljeno v členu 357 Direktive 2006/112/ES.“;

13.

vstavi se poglavje VIa:

„POGLAVJE VIa

DOLOČBE O IZMENJAVI IN HRANJENJU INFORMACIJ V OKVIRU POSTOPKA IZ DIREKTIVE 2008/9/ES;

Člen 34a

1.   Če pristojni organ države članice, kjer ima vlagatelj sedež, prejme zahtevek za vračilo davka na dodano vrednost v skladu s členom 5 Direktive 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenega v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (7) in če se člen 18 navedene direktive ne uporablja, ga v roku 15 koledarskih dni od prejema v elektronski obliki posreduje pristojnim organom vsake zadevne države članice vračila, s čimer potrdi, da je vlagatelj, kakor je opredeljen v točki 5 člena 2 Direktive 2008/9/ES, davčni zavezanec za namene davka na dodano vrednost in da je identifikacijska ali registracijska številka, ki jo je navedla ta oseba, veljavna za obdobje vračila.

2.   Pristojni organi vsake države članice vračila v elektronski obliki sporočijo pristojnim organom drugih držav članic vse informacije, ki jih ti zahtevajo na podlagi člena 9(2) Direktive 2008/9/ES. Tehnične podrobnosti, vključno s skupnim elektronskim sporočilom, s katerim se te informacije posredujejo, se določijo v skladu s postopkom iz člena 44(2) te uredbe.

3.   Pristojni organi vsake države članice vračila obvestijo z elektronskimi sredstvi pristojne organe drugih držav članic, če želijo uporabiti možnost iz člena 11 Direktive 2008/9/ES, da od vlagatelja zahtevajo, naj predloži opis svoje poslovne dejavnosti z usklajenimi oznakami.

Usklajene oznake iz prvega pododstavka se opredelijo v skladu s postopkom iz člena 44(2) te uredbe na podlagi klasifikacije NACE, določene v Uredbi Sveta (EGS) št. 3037/90.

14.

prvi odstavek člena 39 se nadomesti z:

„Za obdobje, opredeljeno v členu 357 Direktive 2006/112/ES, Komisija in države članice zagotovijo, da so obstoječi ali novi sistemi sporočanja in izmenjave informacij, ki so potrebni za izmenjave informacij iz členov 29 in 30 te uredbe, pripravljeni za izvajanje. Komisija bo odgovorna za razvoj skupnega komunikacijskega omrežja/skupnega sistemskega vmesnika (CCN/CSI), ki je potreben, da se omogoči izmenjava teh informacij med državami članicami. Države članice so odgovorne za nadaljnji razvoj svojih sistemov, če je to potrebno za izmenjavo teh informacij z uporabo CCN/CSI.“

1.

v členu 1(1) se četrti pododstavek nadomesti z:

„Ta uredba določa tudi pravila in postopke za elektronsko izmenjavo informacij o davku na dodano vrednost na storitve v skladu s posebno ureditvijo na podlagi poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES ter za kakršno koli naknadno izmenjavo informacij in – če gre za storitve v okviru te posebne ureditve – za prenos denarja med pristojnimi organi držav članic.“;

2.

v členu 2 se edini odstavek oštevilči z „1“ in doda se nov odstavek:

„2.   Opredelitve pojmov iz členov 358, 358a in 369a Direktive 2006/112/ES se uporabljajo tudi za namene te uredbe.“;

3.

odstavek 3 člena 5 se nadomesti z:

„3.   Zahtevek iz odstavka 1 lahko vsebuje obrazložen zahtevek za posebno uradno preiskavo. Če država članica zavzame stališče, da uradna preiskava ni potrebna, takoj obvesti organ prosilca o razlogih za tako stališče.

Ne glede na prvi pododstavek in brez poseganja v člen 40 te uredbe, lahko zaprošeni organ izvedbo preiskave o zneskih, ki jih je davčni zavezanec prijavil v zvezi z opravljanjem telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronsko opravljenih storitev, ki so obdavčljive v državi članici, v kateri ima organ prosilec sedež, in za katere davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ali pa se odloči, da te posebne ureditve ne bo uporabljal, zavrne le, če so bile informacije o istemu davčnemu zavezancu, pridobljene v uradni preiskavi, izvedeni pred manj kot dvema letoma, že predložene organu prosilcu.

Kar pa zadeva zahtevke iz drugega pododstavka, ki jih predloži organ prosilec in ki jih oceni zaprošeni organ v skladu z izjavo o najboljših praksah v zvezi z medsebojnim vplivom tega odstavka in člena 40(1), ki se sprejme v skladu s postopkom iz člena 44(2), država članica, ki odkloni izvedbo uradne preiskave na podlagi člena 40, organu prosilca predloži datume in vrednosti vseh zadevnih storitev, ki jih je davčni zavezanec opravil v zadnjih dveh letih v državi članici organa prosilca.“;

4.

v členu 17 se doda naslednji odstavek:

„Za namene prvega odstavka vsaka država članica identifikacije sodeluje z vsako državo članico potrošnje, da bi lahko tako preverila, ali davčni zavezanci s sedežem na njenem ozemlju prijavijo in pravilno plačujejo DDV, ki ga je treba plačati za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene storitve, za katere davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ali pa se odloči, da te posebne ureditve ne bo uporabljal. Država članica sedeža obvesti državo članico potrošnje o vseh ugotovljenih nedoslednostih.“;

5.

v členu 18 se drugi odstavek nadomesti z:

„Vsaka država članica odloči, ali bo sodelovala pri izmenjavi posamezne vrste informacij in ali bo izmenjava potekala na avtomatičen ali strukturirano avtomatičen način. Vendar pa vsaka država članica sodeluje pri izmenjavi informacij, ki jih ima na voljo o telekomunikacijskih storitvah, storitvah oddajanja in elektronsko opravljenih storitvah, za katere davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ali pa se odloči, da te posebne ureditve ne bo uporabljal.“;

6.

člen 27(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Pristojni organi vsake države članice zagotovijo, da osebe, ki sodelujejo pri dobavi blaga ali opravljanju storitev znotraj Skupnosti, ter davčni zavezanci, ki nimajo sedeža in ki opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene storitve, še zlasti tiste iz Priloge II Direktive 2006/112/ES, lahko dobijo potrditev veljavnosti identifikacijske številke za DDV katere koli določene osebe.

Države članice zagotovijo tako potrditev z elektronskimi sredstvi v skladu s postopkom iz člena 44(2) te uredbe.“;

7.

naslov poglavja VI se nadomesti z naslednjim:

„DOLOČBE V ZVEZI S POSEBNIMA UREDITVAMA V POGLAVJU 6 NASLOVA XII DIREKTIVE 2006/112/ES“;

8.

člen 28 se nadomesti z:

„Člen 28

Za posebni ureditvi, opredeljeni v poglavju 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, se uporabljajo naslednje določbe.“;

9.

člen 29 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 29

1.   Informacije, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, v skladu s členom 361 Direktive 2006/112/ES posreduje državi članici identifikacije ob začetku svojih dejavnosti, se predložijo v elektronski obliki. Tehnične podrobnosti, vključno s skupnim elektronskim sporočilom, se določijo v skladu s postopkom, opredeljenim v členu 44(2) te uredbe.

2.   Država članica identifikacije te informacije po elektronski poti posreduje pristojnim organom drugih držav članic v 10 dneh po izteku meseca, v katerem je prejela podatke od davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti. Ustrezni podatki o identifikaciji davčnega zavezanca, za katerega se uporablja posebna ureditev po členu 369b Direktive 2006/112/ES, se posredujejo v 10 dneh po izteku meseca, v katerem je davčni zavezanec prijavil začetek obdavčljivih dejavnosti v okviru navedene ureditve. Na enak način so pristojni organi drugih držav članic obveščeni o dodeljeni identifikacijski številki.

Tehnične podrobnosti, vključno s skupnim elektronskim sporočilom, s katerim so posredovane te informacije, se določijo v skladu s postopkom iz člena 44(2) te uredbe.

3.   Država članica identifikacije po elektronski poti nemudoma obvesti pristojne organe drugih držav članic, če je davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti ali davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, izključen iz posebne ureditve.“;

10.

v členu 30 se prvi in drugi odstavek nadomestita z:

„Obračun s podatki, navedenimi v členih 365 in 369g Direktive 2006/112/ES, je treba predložiti v elektronski obliki. Tehnične podrobnosti, vključno s skupnim elektronskim sporočilom, se določijo v skladu s postopkom, opredeljenim v členu 44(2) te uredbe.

Država članica identifikacije pošlje te informacije z elektronskimi sredstvi pristojnemu organu države članice potrošnje najpozneje 10 dni po koncu meseca, v katerem je bil prejet obračun. Informacije iz drugega odstavka člena 369g Direktive 2006/112/ES se prav tako pošljejo pristojnemu organu zadevne države članice sedeža. Države članice, ki so zahtevale, da se obračun davka izdela v nacionalni valuti, ki ni euro, pretvorijo zneske v eure po menjalnem tečaju, ki velja za zadnji dan poročevalnega obdobja. Menjava se izvede na podlagi menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi za zadevni dan, ali, če na ta dan ni objave, za naslednji dan objave. Tehnične podrobnosti pošiljanja teh informacij se določijo v skladu s postopkom, opredeljenim v členu 44(2) te uredbe.“;

11.

člen 31 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 31

Določbe člena 22 te uredbe se uporabljajo tudi za informacije, ki jih država članica identifikacije zbere v skladu s členi 360, 361, 364, 365, 369c, 369f in 369g Direktive 2006/112/ES.“;

12.

v členu 32 se doda naslednji tretji odstavek:

„Kar zadeva plačila, ki se v skladu s posebno ureditvijo iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES prenesejo v državo članico potrošnje, država članica identifikacije zneskov iz prvega in drugega odstavka obdrži:

13.

člen 34 se črta;

14.

v členu 39 se prvi odstavek nadomesti z:

„Komisija in države članice zagotovijo, da so obstoječi ali novi sistemi sporočanja in izmenjave informacij, ki so potrebni za izmenjave informacij iz členov 29 in 30, pripravljeni za izvajanje. Komisija bo odgovorna za razvoj skupnega komunikacijskega omrežja/skupnega sistemskega vmesnika (CCN/CSI), ki je potreben, da se omogoči izmenjava teh informacij med državami članicami. Države članice so odgovorne za nadaljnji razvoj svojih sistemov, če je to potrebno za izmenjavo teh informacij z uporabo CCN/CSI.“

(a)

člen 1 od 1. januarja 2010;

(b)

člen 2 od 1. januarja 2015.

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/7

(1)

Uredba (ES) št. 1580/2007 v skladu z rezultati večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga oblikuje merila, po katerih Komisija določa pavšalne vrednosti za uvoz iz tretjih držav, za proizvode in obdobja, predpisana v Prilogi k Uredbi.

(2)

V skladu z zgornjimi merili je treba določiti pavšalne uvozne vrednosti v višini, podani v Prilogi k tej uredbi –

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/9

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 796/2004 (2) določa pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 1782/2003, med drugim v zvezi s pogoji preverjanja vsebnosti tetrahidrokanabinola pri rasti konoplje.

(2)

V skladu s členom 33(2) Uredbe (ES) št. 796/2004 so države članice Komisiji sporočile rezultate preizkusov za določanje ravni tetrahidrokanabinola v sortah konoplje, posejanih v letu 2007. Navedene rezultate je treba upoštevati pri izdelavi seznama sort konoplje, upravičenih do neposrednih plačil v prihodnjih tržnih letih, in seznama sort, ki so začasno odobrene v tržnem letu 2008/2009.

(3)

Na podlagi prošnje, ki jo je predložila Romunija v skladu z členom 33(4) Uredbe (ES) št. 796/2004, je treba na seznam sort konoplje, ki so upravičene do neposrednih plačil, dodati dve novi sorti.

(4)

Uredbo (ES) št. 796/2004 je treba zato ustrezno spremeniti.

(5)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za neposredna plačila –

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/11

(1)

Vzpostavitev notranjega trga, globalizacija, deregulacija in tehnološke spremembe so skupaj povzročile ogromne spremembe obsega in vzorca trgovine s storitvami. Vedno več storitev je mogoče opraviti na daljavo. V odgovor na to so se v zadnjih letih postopoma sprejemali ukrepi za obravnavo tega vprašanja, večina opredeljenih storitev pa se sedaj dejansko obdavčuje na podlagi načela namembnega kraja.

(2)

Za nemoteno delovanje notranjega trga je treba spremeniti predpise o kraju opravljanja storitev iz Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (3) v skladu s strategijo Komisije o posodobitvi in poenostavitvi delovanja skupnega sistema DDV.

(3)

Za vsako opravljanje storitev bi moral biti kraj obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje. Če bi se na ta način spremenilo splošno pravilo za kraj opravljanja storitev, bi bile še vedno potrebne določene izjeme od tega splošnega pravila zaradi administrativnih razlogov in razlogov politik.

(4)

Za opravljanje storitev davčnim zavezancem bi moralo splošno pravilo v zvezi s krajem opravljanja storitev temeljiti na kraju, kjer ima sedež prejemnik, in ne, kjer ima sedež izvajalec. Pri določitvi pravil v zvezi s krajem opravljanja storitev in da bi zmanjšali obremenitve podjetij, bi se morali davčni zavezanci, ki opravljajo tudi neobdavčljive dejavnosti, šteti za davčne zavezance za vse storitve, ki so jim opravljene. Podobno bi bilo treba za davčne zavezance šteti pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, vendar so identificirane za namene DDV. Te določbe v skladu z običajnimi pravili ne bi smele veljati za opravljene storitve, ki jih je davčni zavezanec prejel za svojo zasebno rabo ali za potrebe svojega osebja.

(5)

Če se storitve opravljajo osebam, ki niso davčni zavezanci, bi moralo še naprej veljati splošno pravilo, da je kraj opravljanja storitev kraj, v katerem ima izvajalec sedež svoje dejavnosti.

(6)

V določenih okoliščinah se splošna pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev tako za davčne zavezance kot za osebe, ki niso davčni zavezanci, ne uporabljajo, namesto njih pa se uporabljajo opredeljene izjeme. Te izjeme bi morale predvsem temeljiti na obstoječih merilih in upoštevati načelo obdavčitve v kraju potrošnje, pri čemer ne bi smele nalagati nesorazmernih administrativnih obremenitev nekaterim podjetjem.

(7)

Če storitev za davčnega zavezanca opravi izvajalec, ki nima sedeža v isti državi članici, bi bilo treba v določenih primerih obvezno uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti, kar pomeni, da bi moral davčni zavezanec sam obračunati ustrezni znesek DDV za pridobljeno storitev.

(8)

Za poenostavitev obveznosti podjetij, ki delujejo v državah članicah, kjer nimajo sedeža, bi bilo treba vzpostaviti elektronsko ureditev „vse na enem mestu“ za identifikacijo in predložitev obračuna DDV. Do vzpostavitve takšne ureditve bi bilo treba uporabiti ureditev, ki je bila uvedena za lajšanje izpolnjevanja finančnih obveznosti davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža v Skupnosti.

(9)

Za zagotovitev pravilne uporabe te direktive bi moral poleg tega vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, predložiti rekapitulacijsko poročilo o davčnih zavezancih ter pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci in so identificirane za namene DDV, za katere je opravil obdavčljive storitve v okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

(10)

Nekatere spremembe, ki se bodo uporabljale za kraj opravljanja storitve, bi lahko imele znaten učinek na proračune držav članic. Za zagotovitev nemotenega prehoda, bi morali te spremembe uvesti postopoma.

(11)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (4) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.

(12)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Odstavek 3 člena 56 se nadomesti z:

„3.   Točki (j) in (k) odstavka 1 in odstavek 2 se uporabljajo do 31. decembra 2009.“

2.

Odstavek 2 člena 57 se nadomesti z:

„2.   Določbe odstavka 1 se uporabljajo do 31. decembra 2009.“

3.

Odstavek 2 člena 59 se nadomesti z:

„2.   Države članice do 31. decembra 2009 uporabljajo člen 58(b) v primeru storitev radijskega in televizijskega oddajanja iz točke (j) člena 56(1), ki jih davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni, opravlja za osebe, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici.“

4.

Člen 357 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 357

Določbe tega poglavja se uporabljajo do 31. decembra 2014.“

1.

Poglavje 3 naslova V se nadomesti z naslednjim:

„POGLAVJE 3

Kraj opravljanja storitev

Oddelek 1

Opredelitve

Člen 43

Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev:

Oddelek 2

Splošne določbe

Člen 44

Kraj opravljanja storitev je za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Člen 45

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Oddelek 3

Posebne določbe

Pododdelek 1

Storitve, ki jih opravijo posredniki

Člen 46

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, s strani posrednika, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je kraj, kjer se opravi osnovna transakcija v skladu z določbami te direktive.

Pododdelek 2

Opravljanje storitev v zvezi z nepremičninami

Člen 47

Kraj opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s storitvami strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov, nastanitev v hotelskem sektorju ali v sektorjih s podobnimi funkcijami, kakor so počitniški tabori ali prostori, urejeni za uporabo kot prostori za taborjenje, dodeljevanjem pravic do uporabe nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor na kraju samem, je kraj, v katerem se nepremičnina nahaja.

Pododdelek 3

Opravljanje prevoza

Člen 48

Kraj opravljanja storitev potniškega prevoza je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.

Člen 49

Kraj opravljanja storitev prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, za osebe, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.

Člen 50

Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj odhoda.

Člen 51

‚Prevoz blaga znotraj Skupnosti‘ pomeni prevoz blaga, pri katerem se kraj odhoda in kraj prihoda nahajata na ozemlju dveh različnih držav članic.

‚Kraj odhoda‘ pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, ‚kraj prihoda‘ pa je kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča.

Člen 52

Državam članicam ni treba za osebe, ki niso davčni zavezanci, uporabljati DDV za tisti del prevoza blaga znotraj Skupnosti, ki se nanaša na poti po vodah, ki niso del ozemlja Skupnosti.

Pododdelek 4

Opravljanje storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobnih storitev, pomožnih prevoznih storitev ter cenitve in dela na premičninah

Člen 53

Kraj opravljanja storitev in opravljanja pomožnih storitev, ki so v povezavi s kulturnimi, umetnostnimi, športnimi, znanstvenimi, izobraževalnimi, zabavnimi ali podobnimi dejavnostmi, kot so sejmi in razstave, vključno z opravljanjem storitev organizatorjev teh dejavnosti, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.

Člen 54

Kraj opravljanja naslednjih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, v katerem se te storitve dejansko opravijo:

Pododdelek 5

Restavracijske storitve in storitve cateringa

Člen 55

Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, razen storitev, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se te storitve dejansko opravijo.

Pododdelek 6

Dajanje prevoznega sredstva v najem

Člen 56

1.   Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.

2.   Za namene odstavka 1 ‚kratkoročni‘ pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni, in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.

Pododdelek 7

Opravljanje restavracijskih storitev in storitev cateringa za potrošnjo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih

Člen 57

1.   Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev preskrbe, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

2.   Za namene odstavka 1 ‚del prevoza potnikov v Skupnosti‘ pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.

‚Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne‘ je prvi kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku zunaj Skupnosti.

‚Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča‘ je zadnji kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo iz prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Skupnosti.

V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.

Pododdelek 8

Elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci

Člen 58

Kadar so elektronsko opravljene storitve, še zlasti tiste iz Priloge II, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici, se za kraj opravljanja teh storitev šteje kraj, kjer je sedež osebe, ki ni davčni zavezanec, ali njeno stalno oziroma običajno prebivališče, če storitve opravlja davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni.

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Pododdelek 9

Storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež izven Skupnosti

Člen 59

Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivališče izven Skupnosti, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Pododdelek 10

Preprečitev dvojnega obdavčevanja ali neobdavčevanja

Člen 59a

Da bi se izognile dvojni obdavčitvi, neobdavčitvi in izkrivljanju konkurence, lahko države članice pri storitvah, za katere je kraj opravljanja določen v skladu s členi 44, 45, 56 in 59:

Vendar se ta določba ne uporablja za elektronsko opravljene storitve, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in ki nimajo sedeža v Skupnosti.

Člen 59b

Države članice uporabljajo člen 59a(b) v primeru telekomunikacijskih storitev in storitev radijskega in televizijskega oddajanja iz točke (j) prvega odstavka člena 59, ki jih davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni, opravlja osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici.“

2.

Drugi pododstavek člena 98(2) se nadomesti z:

„Nižje davčne stopnje se ne uporabljajo za elektronsko opravljene storitve.“

3.

Uvodni stavek člena 170 se nadomesti z:

„Vsi davčni zavezanci, ki v smislu člena 1 Direktive 86/560/EGS (5), točke 1 člena 2 in člena 3 Direktive 2008/9/ES (6) ter člena 171 te direktive nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za:

4.

Člen 171 se spremeni:

5.

Vstavi se člen 171a:

„Člen 171a

Države članice lahko namesto odobritve vračila DDV v skladu z Direktivo 86/560/EGS ali 2008/9/ES za dobave blaga ali opravljanje storitev za davčnega zavezanca, za katere je ta davčni zavezanec dolžan plačati davek v skladu s členi 194 do 197 ali členom 199, dovolijo odbitek tega davka po postopku iz člena 168. Omejitve iz člena 2(2) in člena 4(2) Direktive 86/560/EGS se lahko ohranijo.

V ta namen lahko države članice tega davčnega zavezanca, ki mora plačati davek, izključijo iz postopka vračila v skladu z Direktivo 86/560/EGS ali 2008/9/ES.“

6.

V oddelku 1 poglavja 1 naslova XI se vstavi člen 192a:

„Člen 192a

Za namene uporabe tega oddelka se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto na ozemlju države članice, v kateri je davek dolgovan, šteje za davčnega zavezanca, ki v tej državi nima sedeža, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

7.

Člen 196 se nadomesti z:

„Člen 196

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za namene DDV, kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države članice.“

8.

V členu 214 se dodata naslednji točki:

9.

Člen 262 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 262

Vsak davčni zavezanec, ki je identificiran za DDV, mora predložiti rekapitulacijsko poročilo, v katerem so navedeni:

10.

Odstavek 1 člena 264 se spremeni:

11.

Člen 358 se spremeni:

12.

V Prilogi II se naslov nadomesti z:

„OKVIRNI SEZNAM ELEKTRONSKO OPRAVLJANIH STORITEV IZ ČLENA 58 IN TOČKE (K) PRVEGA ODSTAVKA ČLENA 59“

1.

V oddelku 3 poglavja 3 naslova V se pododdelek 8 nadomesti z naslednjim:

„Pododdelek 8

Telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ter elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci

Člen 58

Kraj opravljanja naslednjih storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.“

2.

V členu 59(1) in (2) se črtajo točke (i), (j) in (k).

3.

Člen 59a se nadomesti z:

„Člen 59a

Da bi se izognile dvojni obdavčitvi, neobdavčitvi in izkrivljanju konkurence, lahko države članice pri storitvah, za katere je kraj opravljanja določen v skladu s členi 44, 45, 56, 58 in 59:

4.

Člen 59b se črta.

5.

Tretji pododstavek člena 204(1) se nadomesti z:

„Vendar države članice ne morejo uporabiti možnosti iz drugega pododstavka za davčne zavezance, ki v smislu točke (1) člena 358a nimajo sedeža v Skupnosti in so izbrali posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve.“

6.

Naslov poglavja 6 v naslovu XII se nadomesti z naslednjim:

„Posebni ureditvi za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Skupnosti in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci.“

7.

Člen 357 se črta.

8.

Člen 358 se nadomesti z:

„Člen 358

Za namene tega poglavja in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

9.

Naslov oddelka 2 poglavja 6 v naslovu XII se nadomesti z:

„Posebna ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti.“

10.

V oddelku 2 poglavja 6 naslova XII se vstavi naslednji člen:

„Člen 358a

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

11.

Členi 359 do 365 se nadomestijo z naslednjim:

„Člen 359

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve vsakemu davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti in opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno prebivališče oziroma običajno prebiva v državi članici. Ta ureditev se uporablja za vse tako opravljene storitve v Skupnosti.

Člen 360

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, državi članici identifikacije prijavi začetek ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec ali spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 361

1.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, mora ob začetku svojih obdavčljivih dejavnosti državi članici identifikacije posredovati naslednje podatke:

2.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, državo članico identifikacije obvesti o vsaki spremembi posredovanih podatkov.

Člen 362

Država članica identifikacije identificira davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, na podlagi individualne identifikacijske številke DDV in ga z elektronskimi sredstvi uradno obvesti o identifikacijski številki, ki mu je bila dodeljena. Na podlagi podatkov, ki se uporabljajo za identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 363

Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, izključi iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

Člen 364

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje, ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži v 20 dneh po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 365

V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ter elektronskih storitev v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.“

12.

Člen 366(1) se nadomesti z:

„1.   V obračunu DDV so zneski navedeni v eurih.

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovih nacionalnih valutah. Če so bile storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.“

13.

Člena 367 in 368 se nadomestita z:

„Člen 367

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV ob predložitvi obračuna DDV, vsekakor pa najkasneje po preteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 368

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV po členu 168 te direktive. Ne glede na člen 1(1) Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja in elektronskimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi.“

14.

Člen 369(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, vodi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.“

15.

V poglavju 6 naslova XII se doda oddelek 3:

„Oddelek 3

Posebna ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci s sedežem v Skupnosti, vendar ne v državi članici potrošnje

Člen 369a

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja v Skupnosti, ima pa več kot eno stalno poslovno enoto v Skupnosti, je država identifikacije država s stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uveljavljanje te posebne ureditve. Davčni zavezanec je vezan na to odločitev v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih letih.

Člen 369b

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno prebivališče oziroma običajno prebivajo v zadevni državi članici. Ta posebna ureditev se uporablja za vse take storitve, opravljene v Skupnosti.

Člen 369c

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, državi članici identifikacije prijavi začetek in prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec na podlagi te posebne ureditve ter s tem povezane spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 369d

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, je za obdavčljive transakcije po tej ureditvi identificiran za namene DDV samo v državi članici identifikacije. V ta namen država članica uporabi individualno identifikacijsko številko DDV, ki je že bila dodeljena davčnemu zavezancu v zvezi z njegovimi obveznostmi po notranjem sistemu.

Na podlagi podatkov, ki se uporabljajo za identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 369e

Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, izključi iz te posebne ureditve v naslednjih primerih:

Člen 369f

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, državi članici identifikacije z elektronskimi sredstvi predloži obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje, ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži v 20 dneh po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 369g

V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka iz člena 369d in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev v davčnem obdobju brez DDV, ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

Če ima davčni zavezanec eno ali več drugih stalnih poslovnih enot poleg poslovne enote v državi članici identifikacije, iz katerih opravlja storitve, obračun DDV poleg informacij iz prvega odstavka vključuje tudi skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev, zajetih v te posebni ureditvi, in sicer za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, ter individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

Člen 369h

1.   V obračunu DDV so zneski navedeni v eurih.

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovih nacionalnih valutah. Če so bile storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.

2.   Menjava se izvede na podlagi menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi za zadevni dan, ali, če na ta dan ni objave, za naslednji dan objave.

Člen 369i

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV ob predložitvi obračuna DDV, vendar najpozneje ob preteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 369j

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV po členu 168 te direktive od zneskov vstopnega DDV, povezanega z dejavnostmi na podlagi te posebne ureditve. Ne glede na točko (1) člena 2 in člen 3 Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo.

Če davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in uveljavlja to posebno ureditev, v državi članici potrošnje opravlja dejavnosti, za katere ne velja ta posebna ureditev in za katere se mora identificirati za namene DDV, mora v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s členom 250, odbiti zneske DDV, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna ureditev.

Člen 369k

1.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, vodi evidenco o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

2.   Evidence iz odstavka 1 morajo biti državi članici potrošnje in državi članici identifikacije na njuno prošnjo na voljo v elektronski obliki.

Evidence je treba hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.“

16.

Naslov Priloge II se nadomesti z naslednjim:

„OKVIRNI SEZNAM ELEKTRONSKO OPRAVLJANIH STORITEV IZ TOČKE (C) PRVEGA ODSTAVKA ČLENA 58“.

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/23

(1)

Izvedbena pravila, ki jih določa Direktiva Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države, povzročajo upravnim organom držav članic in podjetjem precejšnje težave (3).

(2)

Pri postopkih, ki so določeni v navedeni direktivi, bi bilo treba spremeniti roke, v katerih je treba obvestiti podjetja o odločitvah, ki se nanašajo na zahtevke za vračilo. Hkrati bi bilo treba predpisati, da morajo tudi podjetja v določenem roku zagotoviti odgovor. Poleg tega bi bilo treba postopek poenostaviti in posodobiti z omogočanjem uporabe modernih tehnologij.

(3)

Novi postopek bi moral izboljšati položaj podjetij, saj bodo države članice dolžne plačati obresti, če prepozno vrnejo davek; poleg tega bo okrepljena pravica podjetij do pritožbe.

(4)

Zaradi jasnosti in boljše berljivosti, bi bilo treba določbo o uporabi Direktive 79/1072/EGS, ki jo je doslej vsebovala Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (4), bi bilo treba sedaj vključiti v to direktivo.

(5)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in ker te cilje zaradi obsega ukrepov lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe po načelu subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(6)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (5) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.

(7)

Zaradi večje jasnosti bi bilo torej treba Direktivo 79/1072/EGS razveljaviti, pod pogojem potrebnih prehodnih ukrepov glede zahtevkov za vračilo, predloženih pred 1. januarjem 2010 –

1.

„davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila“ je vsak davčni zavezanec v smislu člena 9(1) Direktive 2006/112/ES, ki nima sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici;

2.

„država članica vračila“ je država članica, v kateri je bil davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, zaračunan DDV za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici ali za uvoz blaga v to državo članico;

3.

„obdobje vračila“ je obdobje iz člena 16, za katerega se vloži zahtevek za vračilo;

4.

„zahtevek za vračilo“ je zahtevek za vračilo DDV, ki je bil v državi članici vračila zaračunan davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali za uvoz blaga v to državo članico;

5.

„vlagatelj“ je davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, in vlaga zahtevek za vračilo.

(a)

v obdobju vračila v državi članici vračila ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale poslovne transakcije, ali, če ni imel takšnega sedeža ali poslovne enote, svojega bivališča ali običajnega kraja bivanja;

(b)

v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo naslednjih transakcij:

(a)

zneske DDV, ki so bili v skladu z zakonodajo države članice vračila nepravilno zaračunani;

(b)

zneske DDV, ki so bili zaračunani za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v skladu s členom 138 ali 146(1)(b) Direktive 2006/112/ES.

(a)

transakcije iz člena 169(a) in (b) Direktive 2006/112/ES;

(b)

transakcije, katerih prejemnik je v skladu s členi 194 do 197 in členom 199 Direktive 2006/112/ES, kakor se uporablja v državi članici vračila, dolžan plačati DDV.

(a)

ime in polni naslov vlagatelja;

(b)

elektronski naslov;

(c)

opis poslovne dejavnosti vlagatelja, za katero so pridobljeni blago in storitve;

(d)

obdobje vračila, za katerega se vlaga zahtevek;

(e)

izjavo vlagatelja, da v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo transakcij iz točk (i) in (ii) člena 3(b);

(f)

identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko vlagatelja;

(g)

podatke o bančnem računu, vključno s kodama IBAN in BIC.

(a)

ime in polni naslov dobavitelja;

(b)

identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko dobavitelja, kot mu jo dodeli država članica vračila v skladu z določbami členov 239 in 240 Direktive 2006/112/ES, razen pri uvozu;

(c)

predpono države članice vračila v skladu s členom 215 Direktive 2006/112/ES, razen pri uvozu;

(d)

datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;

(e)

davčno osnovo in znesek DDV, izražena v valuti države članice vračila;

(f)

znesek odbitnega DDV, izračunana v skladu s členom 5 in drugim odstavkom člena 6, izražen v valuti države članice vračila;

(g)

po potrebi tudi odbitni delež, izračunan v skladu s členom 6 in izražen v odstotkih;

(h)

vrsto pridobljenega blaga ali storitev, označeno z oznakami iz člena 9.

1

=

gorivo;

2

=

najem prevoznega sredstva;

3

=

izdatki za prevozna sredstva (ki niso blago in storitve, navedeni pod oznakama 1 in 2);

4

=

cestnine in povračila za uporabo cest;

5

=

potni stroški, kot so stroški za taksi ali stroški javnega prevoza;

6

=

nastanitev;

7

=

hrana, pijača in restavracijske storitve;

8

=

vstopnine za sejme in razstave;

9

=

izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo in zabavo;

10

=

drugo.

(a)

nakupe blaga ali storitev, ki so bili zaračunani v obdobju vračila, pod pogojem, da je obveznost obračuna DDV nastala pred obdobjem ali v obdobju izdajanja računov, ali za katere je obveznost obračuna DDV nastala v obdobju vračila, pod pogojem, da so bili nakupi zaračunani, pred obveznostjo obračuna davka;

(b)

uvoz blaga v obdobju vračila.

(a)

ni davčni zavezanec za namene DDV;

(b)

le dobavlja blago ali opravlja storitve, za katere v skladu s členi 132, 135, 136, 371, 374 do 377, členom 378(2)(a), členom 379(2) ali členi 380 do 390 Direktive 2006/112/ES ali določbami o oprostitvi z enako vsebino v skladu z Aktoma o pristopu Bolgarije in Romunije iz leta 2005, velja oprostitev brez pravice do odbitka DDV v prehodni fazi;

(c)

uveljavlja oprostitev plačila davka za mala podjetja v skladu s členi 284, 285, 286 in 287 Direktive 2006/112/ES;

(d)

uveljavlja pravico do skupne pavšalne ureditve za kmete iz členov 296 do 305 Direktive 2006/112/ES.

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/29

(1)

Belgijski organi so z dopisom z dne 3. julija 1998 uradno priglasili zgoraj navedeno pomoč v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES.

(2)

Z dopisom št. SG-Greffe (1999) D/2211 z dne 26. marca 1999 je Komisija začela uradni postopek preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES. Belgija je nato predložila pripombe z dopisom z dne 28. aprila 1999.

(3)

Komisija je prejela pripombe zainteresiranih strani. Posredovala jih je Belgiji z dopisom z dne 30. junija 1999, ki je imela priložnost odgovoriti. Belgijski organi so poslali Komisiji dodatne informacije z dopisi z dne 1. junija 1999, 27. junija 2000 in 23. julija 2001.

(4)

Belgija je z dopisom z dne 12. marca 2007 obvestila Komisijo, da umika priglašeni ukrep. V tem dopisu je Belgija potrdila, da pomoč ni bila plačana.

(5)

Komisija do dne, ko je od Belgije prejela zahtevek za umik, ni sprejela nobene uradne odločitve o zadevni uradni priglasitvi. Glede na to sprejema umik uradne priglasitve v smislu člena 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (2).

(6)

Uradni postopek preiskave je zato treba v skladu s členom 8(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 zaključiti, saj je zdaj odvečen –

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/31

(1)

Nemške oblasti so v dopisu z dne 30. septembra 1994, prejetem 7. oktobra 1994, priglasile zgoraj navedeno pomoč v skladu s členom 93(3) (zdaj členom 88(3)) Pogodbe ES.

(2)

Komisija je z dopisom št. SG(95) D/4615 z dne 7. aprila 1995 sprožila formalni postopek preiskave v skladu s členom 93(2) (zdaj členom 88(2)) Pogodbe ES (2). Nemčija je nato v dopisih z dne 29. maja 1995 in 24. junija 1996 Komisiji sporočila svoje pripombe. Komisija ni prejela nobenih pripomb od zainteresiranih tretjih strank. Nemške oblasti so Komisiji z dopisom z dne 1. junija 2007 poslale dodatne podatke.

(3)

Nemčija je Komisijo v dopisu z dne 24. junija 1996 obvestila, da umika priglašeni ukrep. V odgovoru na vprašanje Komisije je Nemčija tudi potrdila, da pomoč za naložbe ni bila plačana.

(4)

Do datuma, ko je prejela obvestilo Nemčije, ni Komisija sprejela nobene uradne odločitve v zvezi z navedeno priglasitvijo. V teh okoliščinah Komisija sprejme umik uradne priglasitve v smislu člena 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (3).

(5)

Formalni postopek preiskave se zato v skladu s členom 8(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 zaključi, ker je nepotreben –

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/32

(1)

Španski organi so z dopisom z dne 1.12.2004 uradno priglasili zgoraj navedeno pomoč v skladu s členom 88(3) Pogodbe ES.

(2)

Z dopisom št. SG-Greffe (2005) D/207666 z dne 22.12.2005 je Komisija začela uradni postopek preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES (1). Španija je nato predložila pripombe z dopisom z dne 23.1.2005.

(3)

Španija je z dopisom z dne 13.3.2006 obvestila Komisijo, da umika priglašeni ukrep. V odgovor na novo vprašanje Komisije je Španija z dopisom z dne 5.5.2006 potrdila, da ni izplačala pomoči.

(4)

Komisija do dne, ko je od Španije prejela zahtevek za umik, ni sprejela nobene uradne odločitve o zadevni uradni priglasitvi. Glede na te okoliščine sprejema umik uradne priglasitve v skladu s členom 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (2).

(5)

Uradni postopek preiskave je zato treba v skladu s členom 8(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 zaključiti, saj je zdaj brezpredmeten –

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/33

(1)

Marca 2000 je Komisija izvedela, da je španski javni holding Sociedad Estatal de Participaciones Industriales (v nadaljevanju „SEPI“) podjetju Repsol/Gas Natural (v nadaljevanju „Repsol“) za izgradnjo in dostavo treh tankerjev LNG, za kar je bila pogodba sklenjena z dvema javnima ladjedelnicama, ki sta bili takrat v lasti podjetja Astilleros Españoles (v nadaljevanju „AESA“) in kasneje preneseni na skupino Izar, dal tri garancije za dostavo. AESA in Izar sta bila v celoti last holdinga SEPI.

(2)

Z dopisom z dne 9. julija 2003 je Komisija sporočila Španiji, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES glede treh nepriglašenih ukrepov.

(3)

Z dopisoma z dne 5. avgusta 2003 in 22. oktobra 2003 so španski organi oblasti predložili svoje pripombe v zvezi z dopisom Komisije. Komisija je oktobra 2003 in februarja 2004 prejela pripombe ene zainteresirane stranke (Repsola). Komisija jih je posredovala Španiji in ji dala možnost odgovora. Španija je odgovorila z dopisoma z dne 12. januarja 2004 oziroma 10. maja 2004.

(4)

V dveh odločbah o državni pomoči, ki nista povezani s sedanjim postopkom (2) in sta bili sprejeti leta 2004 (tj. po sprožitvi formalnega postopka preiskave glede garancij za tankerje LNG), je Komisija ugotovila, da je državna pomoč v višini 864 milijonov EUR, ki jo je Španija dodelila skupini Izar, nezdružljiva s Pogodbo ES, in odredila izterjavo.

(5)

Z dopisom z dne 5. avgusta 2004 se je Španija, da bi vojaške ladjedelniške dejavnosti rešila pred predvidljivim stečajem skupine Izar zaradi naloga za izterjavo, sklicevala na člen 296 Pogodbe ES (3). V nadaljevanju dopisovanja so španski organi oblasti Komisiji tudi razložili, kako bi delovalo novo vojaško ladjedelniško podjetje, prej poznano kot Bazán (v nadaljevanju „Navantia“), opisali svoje obveznosti glede problemov v zvezi s konkurenco in predlagali metodologijo za spremljanje teh obveznosti.

(6)

Medtem se je Izar zaradi nerešenih nalogov za izterjavo v skupni višini 1,2 milijarde EUR (4) znašel v položaju negativne neto vrednosti in tehničnega stečaja. Zato je Španija 1. aprila 2005 začela postopek likvidacije državnih ladjedelnic, ki so ostale v skupini Izar (tj. ladjedelnic zunaj področja dejavnosti novo ustanovljene Navantie: Gijón, Sestao, Manises in Sevilla) in začela postopek privatizacije za te ladjedelnice.

(7)

Leta 1999 je Repsol z vsakim od treh lastnikov ladij sklenil pogodbo o zakupu vsakič po enega tankerja LNG z možnostjo zakupa dodatnega tankerja za vsakega od lastnikov na podlagi dolgoročnega dogovora o zakupu.

(8)

Nato so se začela pogajanja med lastniki in graditelji ladij, vključno s korejskimi ladjedelnicami, o izgradnji treh tankerjev LNG. Dne 31. julija 2000 so bila oddana tri javna naročila za izgradnjo tankerjev LNG dvema javnima španskima ladjedelnicama, ki sta bili ravno preneseni s podjetja AESA na Izar (5), in z njima so se podpisale končne ladjedelniške pogodbe.

(9)

Istega dne je podjetje AESA podpisalo dodatno določilo k vsaki ladjedelniški pogodbi, s katerim se je zavezalo, da bo Repsolu vrnila vse stroške, ki bi jih imel, če ladje ne bi bile dostavljene v skladu s pogodbenimi določili iz razlogov, za katere bi lahko odgovarjali ladjedelnici.

(10)

Isti dan (31. julija 2000) je SEPI Repsolu za vsako od treh ladjedelniških pogodb dal garancijo za dostavo, ki je vključevala enake odškodnine in škodo, za katero se je AESA zavezala, da jo bo povrnila Repsolu (6). Izgube so bile omejene na vrednost največ približno 180 milijonov EUR na ladjo, tj. na največjo skupno vrednost približno 540 milijonov EUR. Garancije so bile dane za obdobje od 31. julija 2000 do konca obdobja 12 mesecev po dostavi vsake od ladij (7).

(11)

V svoji odločitvi z dne 9. julija 2003, da sproži formalni postopek preiskave („odločitev o sprožitvi postopka“), je Komisija sklenila, da so trije ukrepi pomoči pomenili državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES in podvomila o njihovi združljivosti s skupnim trgom. Komisija je ocenila, da so bile prejemnice pomoči ladjedelnice, vendar ni izključila možnosti, da je imel koristi od pomoči tudi Repsol, in sklenila, da mora postopek na podlagi člena 88(2) vključevati Repsol, da se omogoči predložitev dodatnih informacij, ki jih potrebuje, da bi ovrgla te dvome.

(12)

Repsol v svojih pripombah vztraja, da je treba razlikovati med njegovim položajem, v katerem je kot pogodbeni prejemnik garancij, in domnevnimi koristmi, ki izhajajo iz državne pomoči. Repsol meni:

(13)

Glede položaja Repsola se je Španija v pripombah, ki jih je predložila, strinjala z navedenimi argumenti. Španski organi oblasti so zato sklenili, da Repsola ne morejo šteti za prejemnika državne pomoči.

(14)

Eden od namenov odločitve o sprožitvi postopka je bil ugotoviti, kdo je prejemnik državne pomoči, ki je bila vključena v garancije o dostavi holdinga SEPI.

(15)

Komisija ugotavlja, da je v skladu s civilnim pravom ponudnik blaga ali storitve odgovoren za izvajanje pogodbe, ki jo podpiše s kupcem. Ta odgovornost vključuje kakovost izdelka in dogovorjeni čas dostave. Zato lahko kupec, če se pogodbenega dogovora ne spoštuje in kupec posledično utrpi izgubo ali škodo, zahteva nadomestilo. V obravnavanem primeru bi to nadomestilo nosila ladjedelnica ali njena matična družba Izar.

(16)

Glede na to se zdi, da je bil Repsol, ki je najel plovila, ki jih je izdelal Izar (oziroma ladjedelnice, ki so v lasti skupine Izar), v položaju upnika nasproti lastnikom ladij in skupini Izar. Zato se v skladu s pogodbami o zakupu in ladjedelniškimi pogodbami, vključno z dodatnim določilom k tem pogodbam, ne more šteti za odgovornega.

(17)

Na podlagi navedenega in v skladu z opažanji Repsola in Španije je Komisija sklenila, da se Repsol ne more obravnavati kot prejemnik pomoči, saj ni imel nobenih koristi, do katerih ne bi bil upravičen na podlagi splošnega civilnega ali gospodarskega prava.

(18)

Komisija meni, da je bila prostovoljna likvidacija premoženja skupine Izar primeren ukrep za izvajanje treh odločb o vračilu Španije, ki so v teku. Komisija zlasti meni, da so obveznosti in dejanja, ki jih je opravila Španija, zadostovali za preprečitev izkrivljanja konkurence.

(19)

Po mnenju Komisije je bil tudi razpisni postopek za prodajo štirih državnih ladjedelnic odprt, transparenten in brezpogojen in ga je Španija izvedla zadovoljivo. Zlasti 3. novembra 2006 je španski svet ministrov dovolil prodajo ladjedelnic Sestao, Gijón in Seville uspešnim ponudnikom. Pogodbe o privatizaciji so bile podpisane 30. novembra 2006. Glede preostale ladjedelnice (Manises) je bilo sklenjeno, da bi njeno likvidacijsko vrednost najbolj povečalo njeno zaprtje in prenos premoženja na SEPI.

(20)

Zaradi likvidacije in prodaje skupine Izar je podjetje dokončno prenehalo opravljati vso gospodarsko dejavnost. Edini razlog, da Izar še vedno obstaja, je v tem, da mora opraviti naloge v zvezi s prenehanjem svojih dejavnosti, zlasti v zvezi s prenehanjem pogodb o zaposlitvi. Ko bodo te naloge opravljene, bo Izar likvidiran. Te dejavnosti niso takšne vrste, da bi upravičile uporabo pravil o konkurenci v skladu s Pogodbo ES. Zato tudi ob predpostavki, da so obravnavani ukrepi vsebovali koristi za Izar in izkrivljanje konkurence, Komisija meni, da je vsako takšno izkrivljanje prenehalo v trenutku, ko je Izar prenehal opravljati gospodarske dejavnosti in zaprl svoje ladjedelnice. V teh okoliščinah odločitev Komisije o ocenitvi takšnih ukrepov za pomoč in o njihovi združljivosti ne bi imela praktičnega učinka.

(21)

Zato formalni postopek preiskave, ki je bil sprožen na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES, ni več smiseln.

(22)

Na podlagi navedenih stališč Komisija ugotavlja, da se Repsol ne more šteti za prejemnika sporne pomoči in da postopek proti Izarjevim ladjedelnicam ni več smiseln –

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/36

(1)

Poljska je 17. marca 2006 priglasila pomoč za prestrukturiranje podjetja Huta Cynku Miasteczko Śląskie SA (v nadaljnjem besedilu „HCM“). Priglasila jo je po tem, ko je Komisija sprejela sklep o nenasprotovanju v zvezi s pomočjo za reševanje za HCM v obliki jamstva za posojilo v višini 11,8 milijona PLN (3,12 milijona EUR (2).

(2)

Komisija se je 19. julija 2006 odločila, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES glede priglašene pomoči zaradi dvomov o njeni združljivosti s skupnim trgom. Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena 30. avgusta 2006 (3). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe o ukrepih. Pripomb ni predložila nobena takšna tretja stranka.

(3)

Poljska je 18. septembra 2006 predložila nepopolni odgovor v zvezi s sprožitvijo postopka. Z dopisom z dne 23. maja 2007 je Poljska obvestila Komisijo, da umika priglasitev.

(4)

HCM je podjetje v državni lasti, ustanovljeno leta 1966. Deluje na trgu proizvodnje in metalurške obdelave barvnih kovin (proizvodnja cinka in svinca). Leta 2004 je podjetje imelo 51-odstotni delež na poljskem trgu rafiniranega cinka in 3-odstotni delež na evropskem trgu. Zaposlenih ima okoli 1 100 delavcev in leži v regiji, ki je upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 87(3) Pogodbe ES.

(5)

Poljski organi so Komisijo uradno obvestili, da je agencija za industrijski razvoj Rozwoju Przemysłu SA (v nadaljnjem besedilu „ARP“) nameravala dati posojilo v višini 21,8 milijona PLN (5,76 milijona EUR) za petletno obdobje. Posojilo naj bi se začelo vračati eno leto po datumu, ko je bilo odobreno. Temeljilo naj bi na spremenljivi obrestni meri, ki je enaka referenčnemu tečaju Komisije. 10 milijonov PLN (2,64 milijona EUR) naj bi bilo porabljenih za naložbe v tehnološko prestrukturiranje. Preostalih 11,8 milijona PLN (3,11 milijona EUR) naj bi se uporabilo za financiranje povračila posojila za pomoč za reševanje, tj. posojila, za katero je agencija ARP zagotovila jamstvo.

(6)

Poljska je Komisijo obvestila tudi o načrtovanem sporazumu o poravnavi, ki naj bi ga podpisali z upniki, da bi bila podjetju omogočena povrnitev plačilne sposobnosti. V ta namen so bili upniki, ki so imeli terjatve do podjetja HCM v višini 65,3 milijona PLN (15,9 milijona EUR), razdeljeni glede na višino dolgovanih zneskov in jamstvo, ki so ga imeli. Sporazum o poravnavi predvsem predvideva odložitev poplačila zasebnih in javnih dolgov za več let. V ta namen so se glede na jamstvo oblikovale različne skupine. Za vsako posamezno skupino je bil dolg odložen za določeno obdobje.

(7)

Poljski organi so posojilo priglasili kot državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(8)

Komisija je sklenila, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES, ker dvomi, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za odobritev pomoči za prestrukturiranje, določeni v Smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (4) (v nadaljnjem besedilu „Smernice“), ki so takrat veljali, in zlasti dvomi, da:

(9)

Poleg tega Komisija dvomi, ali sporazum o poravnavi dejansko vsebuje elemente državne pomoči.

(10)

Poljski organi so Komisijo obvestili, da je podjetje HCM uspešno sklenilo sporazum o poravnavi, potem ko je bil postopek sprožen.

(11)

Poleg tega so poljski organi Komisijo obvestili, da je podjetje zdaj postalo donosno (imelo je 10,3 milijona PLN (okoli 2,72 milijona EUR) čistega dobička za prvo polovico leta 2006), njegova likvidnost se je izboljšala in je sposobno zavarovati financiranje na trgu. Ker tako zajamčeno posojilo ni bilo več ugodnost za podjetje, je Poljska umaknila priglasitev ukrepa iz uvodne izjave 6. Poleg tega je podjetje vrnilo posojilo, za katero je bilo zagotovljeno državno jamstvo kot pomoč za reševanje, in tako to jamstvo ne služi več nobenemu namenu.

(12)

V skladu s členom 8 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (5) lahko države članice umaknejo priglasitev po sprožitvi uradnega postopka preiskave v ustreznem roku, preden Komisija sprejme odločitev o pomoči. V takih primerih mora Komisija sprejeti odločitev o zaključku navedenega postopka, ne da bi opravila oceno.

(13)

Poljska je umaknila priglasitev ukrepa državne pomoči, opisanega v uvodni izjavi 6 zgoraj. Da pa bo lahko Komisija zaključila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES, mora oceniti, ali sporazum o poravnavi, naveden v uvodni izjavi 6, vsebuje elemente državne pomoči.

(14)

Komisija priznava, da sporazum o poravnavi ne pomeni državne pomoči, saj izpolnjuje preizkus zasebnega upnika in zajema odlog plačila dolga, ki je za upnike ugodnejši kot likvidacija podjetja HCM. Stalna sodna praksa je, da javni upnik ugodnost, ki izhaja iz zneska, ponujenega v okviru načrta za prestrukturiranje, primerja z zneskom, ki bi ga lahko izterjal, če bi bila družba likvidirana. Nobena ugodnost, in torej nobena državna pomoč, ne obstaja, kadar bi prestrukturiranje prineslo boljši iztržek kot likvidacija (6). Poljska je predložila študijo, ki kaže, da bi tudi ob predpostavki, da bo odlog povzročil izgubo sredstev, če so le-ta izračunana v neto trenutni vrednosti, taka izguba javne upnike še vedno postavila v boljši položaj, kot bi jih likvidacija podjetja. Zaradi sporazuma o poravnavi bodo upniki lahko izterjali povprečno 75,7 % svojih terjatev, tisti v manj ugodnem položaju pa bodo dobili 72,9 %, kar je še vedno več kot morebitni iztržki od likvidacije, za katere je študija ocenila, da bi znašali 64,8 %. Poleg tega Komisija ne vidi nobenega razloga za ugotovitev manj ugodnega obravnavanja javnih oziroma zasebnih upnikov, saj so bili upniki v istem razredu razvrstitve obravnavani enako.

(15)

Priglasitev načrta za prestrukturiranje je pomenila, da bi se lahko pomoč za reševanje podaljšala čez šestmesečni rok. Vendar pa je Poljska pozneje to priglasitev umaknila. Točka 26 Smernic jasno določa, da je priglasitev načrta za prestrukturiranje temeljni pogoj za podaljšanje pomoči za reševanje. Če je torej priglašeni načrt za prestrukturiranje pozneje umaknjen, je treba dovoljeno podaljšanje za pomoč za reševanje prekiniti (7). Ta pogoj je bil tu upoštevan, saj je bilo posojilo, zavarovano z državnim jamstvom, povrnjeno.

(16)

Komisija je sklenila, da zaključi uradni postopek preiskave v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES glede priglašenega ukrepa pomoči, ob upoštevanju, da je Poljska umaknila priglasitev in ni dodelila nobene nezakonite državne pomoči –