27.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 372/1

(1)

Bistveno je spodbujati sodelovanje in kulturne izmenjave, s čimer se zagotovi spoštovanje in spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti v Evropi ter med evropskimi državljani izboljšati poznavanje drugih evropskih kultur in obenem poglabljati njihovo zavest o skupni evropski kulturni dediščini. Spodbujanje sodelovanja na kulturnem in jezikovnem področju ter raznolikosti tako prispeva k doživljanju evropskega državljanstva kot oprijemljive resničnosti, saj evropske državljane spodbuja k neposrednemu sodelovanju v integracijskih procesih.

(2)

Dejavna kulturna politika, usmerjena v ohranjanje evropske kulturne raznolikosti in spodbujanja skupnih kulturnih elementov in kulturne dediščine lahko prispeva k boljši zunanji opaznosti Evropske unije.

(3)

Da bi državljani polno podpirali evropsko integracijo in pri njej tudi polno sodelovali, bi bilo treba bolj poudarjati njihove skupne kulturne vrednote in korenine kot ključni element njihove identitete in pripadnosti družbi, ki temelji na svobodi, pravičnosti, demokraciji, spoštovanju človekovega dostojanstva in integritete, strpnosti in solidarnosti, ob polnem spoštovanju Listine o temeljnih pravicah Evropske Unije.

(4)

Bistveno je, da področje kulture prispeva svoj delež in igra ustrezno vlogo pri širšem evropskem političnem razvoju. Področje kulture je pomemben delodajalec in poleg tega obstaja tudi jasna povezava med vlaganji v kulturo in gospodarskim razvojem, od koder izhaja pomen krepitve kulturne politike na regionalnih in nacionalnih ravneh ter na evropski ravni. Skladno s tem, bi bilo treba okrepiti položaj kulturnih panog pri premikih v sklopu Lizbonske strategije, saj te panoge vse znatneje prispevajo k evropskemu gospodarstvu.

(5)

Prav tako je treba spodbujati aktivno državljanstvo in okrepiti boj proti izključenosti v vseh oblikah, vključno z rasizmom in ksenofobijo. Izboljšan dostop do kulture za čim širši krog ljudi je lahko sredstvo v boju proti socialni izključenosti.

(6)

Člen 3 Pogodbe določa, da si Skupnost pri vseh dejavnostih iz navedenega člena prizadeva odpraviti neenakosti ter spodbujati enakost moških in žensk.

(7)

Kulturni programi Kalejdoskop, Ariane, Raphael in Kultura 2000, določeni s sklepi št. 719/96/ES (3), št. 2085/97/ES (4), št. 2228/97/ES (5) in št. 508/2000/ES (6), so označili pomembne napredke pri izvajanju ukrepov Skupnosti na področju kulture. Tako so bile pridobljene pomembne izkušnje, zlasti s pomočjo vrednotenja teh kulturnih programov. Ukrepe Skupnosti na področju kulture je sedaj treba racionalizirati in okrepiti ob upoštevanju rezultatov teh vrednotenj, rezultatov posvetovanj z vsemi zainteresiranimi stranmi in rezultatov dela evropskih institucij. V ta namen je torej treba pripraviti program.

(8)

Evropske institucije so večkrat jasno izrazile svoje stališče glede različnih področij, ki zadevajo kulturne ukrepe Skupnosti in izzive kulturnega sodelovanja; zlasti v Resoluciji Sveta z dne 25. junija 2002 o novem delovnem načrtu glede evropskega sodelovanja na področju kulture (7) in v Resoluciji z dne 19. decembra 2002 o delovnem načrtu za evropsko sodelovanje na področju kulture (8), v resolucijah Evropskega parlamenta z dne 5. septembra 2001 o kulturnem sodelovanju v Evropski uniji (9), z dne 28. februarja 2002 o izvajanju Programa Kultura 2000 (10), in z dne 22. oktobra 2002 o pomembnosti dinamike v gledališču in uprizoritvene umetnosti v razširjeni Evropi (11), z dne 4. septembra 2003 o kulturnih panogah (12), pa tudi z mnenjem Odbora regij z dne 9. oktobra 2003 o podaljšanju Programa Kultura 2000.

(9)

Svet je v svojih zgoraj navedenih resolucijah poudaril nujnost sprejetja bolj koherentnega pristopa h kulturi na ravni Skupnosti ter da je evropska dodana vrednost nujna in odločilna v okviru evropskega kulturnega sodelovanja, pa tudi splošni pogoj za ukrepanje Skupnosti na področju kulture.

(10)

Da bi postal skupni evropski kulturni prostor realnost za državljane Evrope, je treba spodbujati transnacionalno mobilnost kulturnih akterjev, nadnacionalno kroženje kulturnih del in izdelkov ter podpirati dialog in kulturne izmenjave.

(11)

Stališča institucij o potrebi po boljšem upoštevanju posebnih gospodarskih in socialnih značilnosti neavdiovizualnih kulturnih panog so izražena v sklepih Sveta z dne 16. novembra 2004 o delovnem načrtu za področje kulture (2005 – 2006), Resoluciji Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2003 o kulturnih panogah in mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kulturnih panogah v Evropi z dne 28. januarja 2004. Poleg tega bi bilo treba v novem programu upoštevati pripravljalne ukrepe za sodelovanje v kulturnih zadevah, ki so se spodbujale v letih 2002 – 2004.

(12)

V tej zvezi je treba podpirati tesnejše sodelovanje med kulturnimi akterji in jih spodbujati k oblikovanju projektov večletnega sodelovanja ter jim tako omogočiti razvijanje skupnih dejavnosti, podpirati bolj usmerjene ukrepe s pravo evropsko dodano vrednostjo, simbolične kulturne dogodke in evropske organizacije za kulturno sodelovanje ter spodbujati k analizi izbranih tem evropskega pomena pa tudi k zbiranju in širjenju informacij ter dejavnostim, ki imajo za cilj kar najbolj razširiti vpliv projektov na področju evropskega kulturnega sodelovanja in razvoja evropske kulturne politike.

(13)

Na podlagi Sklepa št. 1622/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o vzpostavitvi aktivnosti Skupnosti za dogodek Evropske prestolnice kulture za leta 2007 do 2019 (13) bi bilo treba temu projektu dodeliti več finančnih sredstev, saj je med Evropejci zelo prepoznaven in prispeva h krepitvi občutka pripadnosti skupnemu kulturnemu prostoru. V okviru tega projekta bi bilo treba pozornost nameniti vseevropskemu kulturnemu sodelovanju.

(14)

Podpreti bi bilo treba ustanove, ki delujejo v prid evropskemu kulturnemu sodelovanju in igrajo vlogo evropskih kulturnih „ambasadorjev“ ter se opirajo na izkušnje, ki jih je Evropska unija pridobila v okviru Sklepa št. 792/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o akcijskem programu Skupnosti za spodbujanje ustanov, ki so na evropski ravni dejavne na področju kulture (14).

(15)

Program mora ob spoštovanju načela svobode izražanja prispevati k prizadevanjem Evropske unije pri spodbujanju trajnostnega razvoja in boju proti vsem oblikam diskriminacije.

(16)

Državam kandidatkam za vstop v Evropsko unijo in državam Efte, ki so članice Sporazuma EGP, bi morala biti dana možnost sodelovanja v programih Skupnosti v skladu s sporazumi, sklenjenimi s temi državami.

(17)

Evropski svet je na zasedanju dne 19. in 20. junija 2003 v Solunu sprejel „Agendo za Zahodni Balkan: na poti k evropski integraciji“ in določil, da bi programi Skupnosti morali biti odprti tudi za države v procesu stabilizacije in pridruževanja na podlagi okvirnih sporazumov, podpisanih med Skupnostjo in temi državami. Te države lahko, če želijo, v okviru proračunskih sredstev ali političnih prednostnih nalog sodelujejo v programu, lahko pa sodelujejo na bolj omejen način, na osnovi dodatnih sredstev in posebnih postopkov, dogovorjenih med zadevnimi stranmi.

(18)

Program bi moral omogočati tudi sodelovanje z drugimi tretjimi državami, ki so s Skupnostjo podpisale sporazume, v katerih je zajeto tudi področje kulture, pod pogoji, ki jih je treba še določiti.

(19)

Za povečanje dodane vrednosti ukrepov Skupnosti je treba zagotoviti celovitost in komplementarnost ukrepov, ki se izvajajo v okviru tega sklepa, in ustreznih drugih politik, ukrepov in instrumentov Skupnosti v skladu s členom 151(4) Pogodbe. Še zlasti bi bilo treba paziti, da bodo ukrepi Skupnosti na področjih kulture in izobraževanja povezani z ukrepi, namenjenimi širjenju izmenjav najboljše prakse in tesnejšega sodelovanja na evropski ravni.

(20)

V zvezi z izvajanjem podpore Skupnosti bi bilo treba upoštevati poseben značaj področja kulture v Evropi in bi bilo treba poskrbeti, da bodo upravni in finančni postopki kolikor je mogoče poenostavljeni in prilagojeni ciljem, praksam in razvoju področja kulture.

(21)

Komisija, države članice in točke za stike na kulturnem področju bi morale spodbujati sodelovanje manjših izvajalcev v projektih za večletno sodelovanje in organizacijo dejavnosti za zbliževanje potencialnih projektnih partnerjev.

(22)

Program bi moral združiti posebne lastnosti in strokovno znanje kulturnih izvajalcev iz vse Evrope. Kjer je to potrebno, bi morale Komisija in države članice sprejeti ukrepe za obravnavanje nizke stopnje sodelovanja kulturnih izvajalcev v vsaki državi članici ali sodelujoči državi.

(23)

V okviru sodelovanja med Komisijo in državami članicami je primerno zagotoviti stalno spremljanje in vrednotenje programa, da bi se omogočilo prilagajanje, zlasti glede prednostnih nalog pri izvajanju ukrepov. Ta vrednotenja bi morala vključevati tudi zunanje vrednotenje, ki ga opravijo neodvisne in nepristranske organizacije.

(24)

Pri postopkih za spremljanje in vrednotenje programa bi bilo treba uporabiti cilje in kazalce, ki so specifični, merljivi, dosegljivi, ustrezni in časovno opredeljeni.

(25)

Treba bi bilo izvajati primerne ukrepe za preprečevanje nepravilnosti in goljufij ter ukrepe za povračilo izgubljenih ali nepravilno dodeljenih ali porabljenih sredstev.

(26)

Treba je določiti enoten instrument za financiranje in oblikovanje programa kulturnega sodelovanja z imenom „Program Kultura“, in sicer za obdobje od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013.

(27)

Ta sklep določa finančna sredstva za celotno trajanje programa, ki predstavljajo v letnem proračunskem postopku prednostni referenčni okvir v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (15).

(28)

Ukrepe, potrebne za izvajanje tega sklepa, bi bilo treba sprejeti skladno s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (16).

(29)

Ukrepe, potrebne za finančno izvajanje tega sklepa, bi bilo treba sprejeti skladno z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (17) (v nadaljevanju: „finančna uredba“), in z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES; Euratom) št. 1605/2002 (18).

(30)

Ukrepi Skupnosti, ki se izvajajo na področju kulturnega sodelovanja, se dopolnjujejo z nacionalnimi in regionalnimi ukrepi. Ker ciljev tega sklepa, in sicer okrepitve evropskega kulturnega prostora, temelječega na skupni kulturni dediščini (nadnacionalna mobilnost kulturnih akterjev v Evropi, nadnacionalno kroženje umetniških in kulturnih del in izdelkov, medkulturni dialog), zaradi nadnacionalnega značaja države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov ukrepov, lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz istega člena ta sklep ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(31)

Treba bi bilo sprejeti prehodne določbe za zagotovitev nemotenega prehoda med programi, ki jih določata sklepa št. 508/2000/ES in št. 792/2004/ES, na eni strani ter programom, ki ga določa ta sklep, na drugi –

(a)

spodbujanje transnacionalne mobilnosti kulturnih akterjev;

(b)

spodbujanje transnacionalnega kroženja umetniških del ter umetniških in kulturnih izdelkov;

(c)

pospeševanje medkulturnega dialoga.

(a)

podpora kulturnim ukrepom:

(b)

podpora ustanovam, dejavnim na področju kulture na evropski ravni;

(c)

podpora za analizo, zbiranje in širjenje informacij ter za dejavnosti, ki v največji možni meri širijo vpliv projektov na področju evropskega kulturnega sodelovanja in razvoja evropske kulturne politike.

(a)

države Efte, ki so članice EGP, v skladu z določili sporazuma EGP;

(b)

države kandidatke s predpristopno strategijo za pristop k Uniji v skladu s splošnimi načeli in splošnimi pogoji ter postopki za sodelovanje teh držav v programih Skupnosti, določenimi v okvirnih sporazumih;

(c)

države Zahodnega Balkana v skladu s postopki, ki so jih te države določile v skladu z okvirnimi sporazumi, ki določajo njihovo sodelovanje v programih Skupnosti.

(a)

letni delovni načrt, vključno s prednostnimi nalogami, merili in postopki za izbiranje;

(b)

letni proračun in razporeditev sredstev med različnimi ukrepi programa;

(c)

postopki za spremljanje in vrednotenje Programa.

(d)

finančna podpora, ki jo zagotovi Skupnost v skladu s prvo alineo člena 4(1)(a): zneski, trajanje, razporeditev in prejemniki.

(a)

imajo zadostno število osebja z strokovnimi in jezikovnimi sposobnostmi, ki so potrebne za delo na področju mednarodnega sodelovanja;

(b)

imajo primerno infrastrukturo, zlasti kar zadeva informacijsko in komunikacijsko tehnologijo;

(c)

delujejo v upravnem okolju, ki omogoča zadovoljivo izvajanje nalog in preprečuje nasprotja interesov.

(a)

spodbujanjem temeljnega načela svobode izražanja;

(b)

prizadevanji za globljo ozaveščenost glede pomena prispevanja k trajnostnemu razvoju;

(c)

prizadevanji za širjenje medsebojnega razumevanja in strpnosti znotraj Evropske unije;

(d)

prispevanjem k preprečevanju vseh oblik diskriminacije, osnovanih na spolu, rasi ali etničnem poreklu, veri ali prepričanju, invalidnosti, starosti ali spolni usmerjenosti.

(a)

vmesno poročilo o oceni doseženih rezultatov ter o kvalitativnih in kvantitativnih vidikih izvajanja tega programa, in sicer najkasneje do 31. decembra 2010;

(b)

sporočilo o nadaljevanju izvajanja Programa, najkasneje do 31. decembra 2011;

(c)

naknadno poročilo o oceni, najkasneje do 31. decembra 2015.

27.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 372/12

(1)

Direktiva Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (3) je bila bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del in Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in RTV organizacij (Rimska konvencija) določata le minimalno trajanje varstva pravic, na katere se nanašata, kar državam podpisnicam dopušča, da določijo daljše trajanje varstva. Nekatere države članice so uporabile to pravico. Poleg tega nekatere države članice še niso podpisnice Rimske konvencije.

(3)

Razlike obstajajo med nacionalnimi zakoni, ki urejajo trajanje varstva avtorske pravice in sorodnih pravic in ki lahko zavirajo prost pretok blaga in prost pretok storitev ter izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu. Za nemoteno delovanje notranjega trga je treba zakone držav članic uskladiti tako, da so pogoji varstva v Skupnosti enaki.

(4)

Pomembno je določiti ne le trajanja varstva kot takega, temveč tudi določene izvedbene določbe, na primer datum, od katerega se šteje trajanje varstva.

(5)

Določbe te direktive ne bi smele vplivati na uporabo določb členov 14a(2)(b), (c) in (d) ter (3) Bernske konvencije v državah članicah.

(6)

Minimalno trajanje varstva, ki ga določa Bernska konvencija, je bilo namreč obdobje avtorjevega življenja in 50 let po njegovi smrti, namenjeno varstvu avtorja in prvih dveh generacij njegovih potomcev. Povprečna življenjska doba v Skupnosti se je podaljšala do take mere, da to obdobje več ne zajema dveh generacij.

(7)

Določene države članice so določile trajanje varstva, daljše od 50 let po avtorjevi smrti, da bi nadomestile učinke svetovnih vojn na izkoriščanje avtorjevih del.

(8)

Določene države članice so za varstvo sorodnih pravic uvedle obdobje 50 let po zakoniti objavi ali zakoniti priobčitvi javnosti.

(9)

Diplomatska konferenca, ki se odvijala pod pokroviteljstvom Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) decembra 1996, je vodila k sprejetju nove pogodbe Pogodba WIPO o izvedbah in fonogramih, ki pokriva varstvo avtorjev oziroma izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Ta pogodba predstavlja pomembno posodobitev mednarodnega varstva sorodnih pravic.

(10)

Ustrezno spoštovanje pridobljenih pravic je eno od splošnih pravnih načel, ki ga varuje pravni red Skupnosti. Posledica trajanja varstva avtorskih in sorodnih pravic, ki jo uvaja pravo Skupnosti, ne sme biti zmanjšanje varstva, ki ga uživajo imetniki pravic v Skupnosti pred začetkom veljavnosti Direktive 93/98/EGS. Uvedbo trajanja varstva je treba izvesti v daljšem obdobju, da bi se učinki prehodnih ukrepov obdržali na minimalni ravni in bi se omogočilo nemoteno delovanje notranjega trga.

(11)

Varstvo avtorske pravice in sorodnih pravic je potrebno izvajati na visoki ravni, saj so takšne pravice osnovnega pomena za intelektualno ustvarjanje. Njihovo varstvo tudi zagotavlja ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, kulturnih industrijskih panog, potrošnikov in družbe v celoti.

(12)

Za zagotovitev visoke stopnje varstva, ki hkrati ustreza zahtevam notranjega trga in potrebi po vzpostavitvi pravne ureditve, ki vodi k skladnemu razvoju književnega in umetniškega ustvarjanja v Skupnosti, je trajanje varstva avtorskih pravic potrebno uskladiti na 70 let po smrti avtorja ali 70 let po zakoniti objavi dela, pri sorodnih pravicah pa 50 let po dogodku, s katerim pravica nastane.

(13)

Zbirke so varovane po členu 2(5) Bernske konvencije, ko zaradi izbire in razporeditve svoje vsebine predstavljajo umetniške stvaritve. Ta dela so varovana kot taka, ne glede na avtorsko pravico v vsakem delu, ki sestavlja takšne zbirke, zato za dela, vključena v zbirko, lahko posledično velja posebno trajanje varstva.

(14)

V vseh primerih, ko se eno ali več fizičnih oseb določi kot avtorja, je treba trajanje varstva izračunati po njihovi smrti. Vprašanje avtorstva celotnega dela ali njegovega dela je dejansko vprašanje, o katerem bodo morala odločati nacionalna sodišča.

(15)

Trajanje varstva začne teči prvega januarja tistega leta, ki sledi letu zadevnega dogodka, kot je določeno v Bernski in Rimski konvenciji.

(16)

Varstvo fotografij je v državah članicah predmet različnih ureditev. Fotografsko delo se v pomenu Bernske konvencije šteje za izvirno, če gre za avtorjevo individualno intelektualno stvaritev, ki odraža njegovo osebnost, pri čemer se ne upoštevajo drugi kriteriji, na primer vrednost ali namen. Varstvo drugih fotografij je treba prepustiti nacionalni zakonodaji.

(17)

Zato, da bi se izognili različnemu trajanju varstva v zvezi s sorodnimi pravicami, je nujno najti isto začetno točko trajanja varstva po vsej Skupnosti. Izvedbo, posnetek, prenos, zakonito objavo in zakonito priobčitev javnosti, torej načine, kako narediti predmet sorodnih pravic na vse primerne načine zaznaven ljudem, je treba upoštevati pri določanju trajanja varstva ne glede na državo, v kateri pride do te izvedbe, posnetka, prenosa, zakonite objave ali zakonite priobčitve javnosti.

(18)

Pravice RTV organizacij pri oddajanju, ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom, ne smejo biti večne. Torej je nujno, da trajanje varstva začne teči le od prvega prenosa določene oddaje. S to določbo naj bi se izognili teku novega obdobja v primerih, ko je oddaja identična predhodni.

(19)

Države članice morajo še naprej svobodno ohranjati ali uvajati druge pravice, povezane z avtorsko pravico, še posebej v zvezi z varstvom kritičnih in znanstvenih izdaj. Države članice, ki uvedejo nove sorodne pravice, pa morajo za zagotovitev preglednosti na ravni Skupnosti uradno obvestiti Komisijo.

(20)

Treba je pojasniti, da ta direktiva ne velja za moralne pravice.

(21)

Za dela, katerih država izvora v pomenu Bernske konvencije je tretja država in katerih avtor ni državljan Skupnosti, je treba primerjati trajanje varstva ob pogoju, da varstvo, priznano v Skupnosti, ne traja dlje kot varstvo, določeno v tej direktivi.

(22)

Kadar imetnik pravic, ki ni državljan Skupnosti, izpolnjuje pogoje za varstvo po mednarodnem sporazumu, mora biti trajanje varstva sorodnih pravic enako, kot je določeno v tej direktivi. Vendar pa ne sme preseči trajanja, določenega v državi, katere državljan je imetnik pravic.

(23)

Primerjava rokov ne sme povzročiti, da države članice pridejo v konflikt s svojimi mednarodnimi obveznostmi.

(24)

Države članice še naprej svobodno sprejemajo določbe glede interpretacije, prilagajanja in nadaljnjega izvajanja pogodb o izkoriščanju varovanih del in drugi vsebini, ki so bile sklenjene pred podaljšanjem obdobja varstva, ki izhaja iz te direktive.

(25)

Spoštovanje pridobljenih pravic in zakonitih pričakovanj je del pravnega reda Skupnosti. Države članice lahko posebej zagotovijo, da v določenih okoliščinah avtorske in sorodne pravice ne morejo povzročiti plačevanja s strani oseb, ki so v dobri veri izkoristile dela v času, ko so takšna dela bila v prosti uporabi.

(26)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in uporabo direktiv, ki so določeni v delu B Priloge I –

27.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 372/19

(1)

Podzemna voda je dragocen naravni vir in jo je treba kot tako zavarovati pred poslabšanjem in kemičnim onesnaževanjem. To je še zlasti pomembno pri ekosistemih, ki so odvisni od podzemne vode, ter pri uporabi podzemne vode za oskrbo z vodo, namenjeno prehrani ljudi.

(2)

Podzemna voda je najobčutljivejše in največje nahajališče sladke vode v Evropski uniji, predvsem pa je glavni vir javne oskrbe s pitno vodo v mnogih regijah.

(3)

Podzemno vodo v vodnih telesih, uporabljenih za odvzem pitne vode ali namenjenih za takšno rabo v prihodnosti, je treba zaščititi tako, da se izognemo poslabšanju kakovosti takšnih vodnih teles ter s tem zmanjšamo stopnjo čiščenja, ki je potrebna za proizvodnjo pitne vode, v skladu s členom 7(2) in (3) Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (4).

(4)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (5) vključuje cilj dosegati ravni kakovosti vode, ki ne povzročajo pomembnih vplivov in tveganj za zdravje ljudi in okolje.

(5)

Za varstvo okolja kot celote in zlasti zdravja ljudi se je treba visokim koncentracijam zdravju škodljivih onesnaževal v podzemni vodi izogniti, jih preprečiti ali zmanjšati.

(6)

Direktiva 2000/60/ES določa splošne določbe za varstvo in ohranjanje podzemne vode. V skladu s členom 17 navedene direktive je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja podzemne vode, vključno z merili za ocenjevanje dobrega kemijskega stanja podzemne vode ter merili za ugotavljanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov in za določanje izhodiščnih točk za obračanje trenda.

(7)

Ob upoštevanju potrebe po doseganju ustrezne ravni varstva podzemne vode je treba vzpostaviti standarde kakovosti in vrednosti praga ter razviti metodologije, temelječe na skupnem pristopu, da se zagotovijo merila za oceno kemijskega stanja teles podzemne vode.

(8)

Standardi kakovosti za nitrate, fitofarmacevtska sredstva in biocide bi se morali določiti kot merila Skupnosti za oceno kemijskega stanja teles podzemne vode, ob tem pa je treba zagotoviti usklajenost z Direktivo Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (6), Direktivo Sveta 91/414/EGS z dne 15. julija 1991 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (7) in Direktivo 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (8).

(9)

Varstvo podzemne vode lahko na nekaterih območjih zahteva spremembo kmetijske in gozdarske prakse, kar bi lahko povzročilo izgubo dohodka. V skupni kmetijski politiki so predvideni mehanizmi financiranja izvajanja ukrepov za upoštevanje standardov Skupnosti, zlasti v Uredbi Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (9). Države članice so odgovorne za določitev prednostnih nalog in izbiro projektov v zvezi z ukrepi za varstvo podzemne vode.

(10)

Določbe o kemijskem stanju podzemne vode se ne uporabljajo za visoke, naravno nastale koncentracije snovi ali ionov ali njihovih kazalcev, ki jih vsebujejo bodisi telesa podzemne vode bodisi povezana vodna telesa površinske vode, zaradi posebnih hidrogeoloških razmer, ki niso zajete v opredelitvi onesnaževanja. Prav tako se ne uporabljajo za začasne, prostorsko omejene, spremembe smeri toka ali kemijske sestave, ki se ne štejejo za vdore.

(11)

Določiti bi bilo treba merila za opredelitev kakršnih koli pomembnih in stalno naraščajočih trendov koncentracij onesnaževal in za določanje izhodiščnih točk za obračanje trenda, ob upoštevanju verjetnosti nastanka škodljivih učinkov na povezane vodne ekosisteme ali odvisne kopenske ekosisteme.

(12)

Kjer je možno, bi morale države članice uporabljati statistične postopke, pod pogojem, da so v skladu z mednarodnimi standardi in prispevajo k primerljivosti rezultatov spremljanja stanja med državami članicami v daljših obdobjih.

(13)

V skladu s tretjo alineo člena 22(2) Direktive 2000/60/ES bi se morala se Direktiva Sveta 80/68/EGS z dne 17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z določenimi nevarnimi snovmi (10) razveljaviti z učinkom od 22. decembra 2013. Zagotoviti je treba kontinuiteto varstva, predvidenega z Direktivo 80/68/EGS, v zvezi z ukrepi, katerih cilj je preprečiti ali omejiti tako neposreden kot posreden vnos onesnaževal v podzemno vodo.

(14)

Razlikovati je treba med nevarnimi snovmi, katerih vnos je treba preprečiti, in drugimi onesnaževali, katerih vnos je treba omejiti. Priloga VIII k Direktivi 2000/60/ES, ki navaja glavna onesnaževala, ki vplivajo na vodno okolje, bi se morala uporabiti pri opredelitvi nevarnih in nenevarnih snovi, ki predstavljajo obstoječe ali potencialno tveganje onesnaževanja.

(15)

Ukrepi za preprečevanje ali omejevanje vnosa onesnaževal v podzemna vodna telesa, uporabljena za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi, oziroma namenjena za takšno rabo v prihodnosti, kakor je določeno v členu 7(1) Direktive 2000/60/ES, bi morali v skladu s členom 7(2) te direktive zajemati ukrepe, ki so potrebni, da se zagotovi, da bo voda po uporabljenem režimu čiščenja in v skladu z zakonodajo Skupnosti ustrezala zahtevam Direktive Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (11). Navedeni ukrepi lahko v skladu s členom 7(3) Direktive 2000/60/ES zajemajo tudi določitev vodovarstvenih območij s strani držav članic v obsegu, za katerega pristojni nacionalni organ meni, da je potreben za varstvo oskrbe s pitno vodo. Taka vodovarstvena območja lahko zajemajo celotno ozemlje države članice.

(16)

Da bi se zagotovilo enotno varstvo podzemne vode, bi morale države članice, ki imajo skupna telesa podzemne vode, uskladiti svoje dejavnosti v zvezi s spremljanjem stanja, določanjem vrednosti praga in določitvijo zadevnih nevarnih snovi.

(17)

Zanesljive in primerljive metode spremljanja podzemne vode so pomembno sredstvo za ocenjevanje kakovosti podzemne vode in za izbiranje najustreznejših ukrepov. Člena 8(3) in 20 Direktive 2000/60/ES zagotavljata sprejetje standardiziranih metod za analiziranje in spremljanje vodnega statusa ter po potrebi smernic o izvajanju, vključno s spremljanjem.

(18)

V določenih okoliščinah bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da odobrijo izjeme od ukrepov za preprečevanje ali omejevanje vnosa onesnaževal v podzemno vodo. Vse izjeme bi morale temeljiti na preglednih merilih in biti opisane v načrtih upravljanja povodij.

(19)

Preučiti je treba učinke različnih mejnih vrednosti podzemne vode, ki jih določijo države članice, na raven varstva okolja in delovanje notranjega trga.

(20)

Opraviti je treba raziskave, da se določijo boljša merila za zagotavljanje kakovosti in varovanja ekosistemov podzemnih voda. Če je potrebno, je treba pridobljena spoznanja upoštevati pri izvajanju ali ponovnem pregledu te direktive. Te raziskave, kakor tudi razširjanje znanja, izkušenj in izsledkov raziskav, je treba spodbujati in financirati.

(21)

Predvideti je treba prehodne ukrepe, ki se uporabljajo v obdobju med datumom začetka izvajanja te direktive in datumom razveljavitve Direktive 80/68/EGS.

(22)

Direktiva 2000/60/ES določa zahtevo nadzora, vključno z zahtevo za predhodno odobritev umetnega napajanja ali bogatenja teles podzemne vode, pod pogojem, da uporaba vira ne ogroža doseganja okoljskih ciljev, določenih za vir ali za napajano ali bogateno telo podzemne vode.

(23)

Direktiva 2000/60/ES vključuje v členu 11(2) in Prilogi VI, delu B o programu ukrepov odprt seznam dopolnilnih ukrepov, ki jih lahko države članice sprejmejo kot del programa ukrepov, med drugim:

(24)

Ukrepi, potrebni za izvajanje te direktive, se sprejmejo v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (12).

(25)

Zlasti je treba uporabiti regulativni postopek s pregledom v primeru ukrepov splošnega obsega za spreminjanje nebistvenih določb te direktive, med drugim s črtanjem nekaterih takšnih določb ali z dodajanjem novih nebistvenih določb k tej direktivi –

(a)

merila za ocenjevanje dobrega kemijskega stanja podzemne vode in

(b)

merila za določitev in obračanje pomembnih in stalno naraščajočih trendov ter za opredelitev izhodiščnih točk za obračanje trendov.

(1)

„standard kakovosti podzemne vode“ pomeni okoljski standard kakovosti, izražen kot koncentracija določenega onesnaževala, skupine onesnaževal ali kazalec onesnaženja v podzemni vodi, ki se ga zaradi varovanja zdravja ljudi in varstva okolja ne sme preseči;

(2)

„vrednost praga“ pomeni standard kakovosti podzemne vode, ki ga v skladu s členom 3 določijo države članice;

(3)

„pomemben in stalno naraščajoč trend“ pomeni vsako statistično in z okoljskega vidika pomembno povečanje koncentracije onesnaževal, skupine onesnaževal ali kazalca onesnaženja v podzemni vodi, za katerega je v skladu s členom 5 potreben obrat trenda;

(4)

„vnos onesnaževal v podzemno vodo“ pomeni neposredno ali posredno vnašanje onesnaževal v podzemno vodo kot posledico človekove dejavnosti.

(5)

„vrednost ozadja“ pomeni koncentracijo snovi ali vrednost kazalca v telesu podzemne vode, ki ne ustreza nobenim ali zgolj zelo majhnim antropogenim spremembam neokrnjenih razmer;

(6)

„osnovna raven“ pomeni povprečno vrednost, izmerjeno vsaj med referenčnima letoma 2007 in 2008 na podlagi programov spremljanja, izvajanih na podlagi člena 8 Direktive 2000/60/ES, oziroma pri snoveh, določenih po teh referenčnih letih, med prvim obdobjem, za katerega so na voljo podatki iz reprezentativnega obdobja spremljanja.

(a)

standarde kakovosti podzemne vode iz Priloge I;

(b)

vrednosti praga, ki jih določijo države članice v skladu s postopkom iz dela A Priloge II za onesnaževala, skupine onesnaževal in kazalce onesnaženja, ki na ozemlju države članice prispevajo k tveganju, da telesa ali skupine teles podzemne vode ne bodo dosegla dobrega stanja, pri čemer se upoštevajo vsaj seznami iz dela B Priloge II.

(a)

ustrezno spremljanje prikazuje, da so pogoji, določeni v tabeli 2.3.2 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES, izpolnjeni; ali

(b)

vrednosti za standarde kakovosti podzemne vode, navedene v Prilogi I, in ustrezne vrednosti praga, določene v skladu s členom 3 in Prilogo II, niso presežene na nobenem merilnem mestu v telesu ali skupini teles podzemne vode; ali

(c)

je vrednost za standard kakovosti podzemne vode ali vrednost praga presežena na enem ali več merilnih mestih, vendar ustrezna preiskava v skladu s Prilogo III potrjuje, da:

(a)

kako je ocena trenda na podlagi posameznih merilnih mest v telesu ali skupini teles podzemne vode prispevala k določitvi v skladu s točko 2.5 Priloge V k tej direktivi, da gre pri teh telesih za pomemben in stalno naraščajoč trend koncentracije onesnaževal ali za obrat takšnega trenda, in

(b)

razloge za izhodiščne točke, opredeljene v skladu z odstavkom 3.

(a)

vse potrebne ukrepe s ciljem, da se prepreči vnos nevarnih snovi, brez poseganja v odstavka 2 in 3, v podzemno vodo. Pri določitvi teh snovi države članice upoštevajo zlasti nevarne snovi, ki se uvrščajo v družine ali skupine onesnaževal pod številkami 1 do 6 iz Priloge VIII k Direktivi 2000/60/ES, in snovi, ki se uvrščajo v družine ali skupine onesnaževal pod številkami 7 do 9 navedene priloge, če te štejejo za nevarne;

(b)

za onesnaževala, navedena v Prilogi VIII k Direktivi 2000/60/ES, ki ne veljajo za nevarna, in za vsa ostala nenevarna onesnaževala, ki niso navedena v tej prilogi, za katere države članice menijo, da predstavljajo obstoječe ali potencialno tveganje onesnaževanja, vse ukrepe, potrebne za omejitev vnosov v podzemno vodo za zagotovitev, da takšni vnosi ne povzročajo poslabšanja ali da ne povzročajo pomembnih in trajnih trendov naraščanja koncentracij onesnaževal v podzemni vodi. Takšni ukrepi temeljijo vsaj na priznani najboljši praksi, vključno z najboljšo okoljsko prakso in najboljšo razpoložljivo tehnologijo v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti.

(a)

so rezultat neposrednega odvajanja, dovoljenega v skladu s členom 11(3)(j) Direktive 2000/60/ES;

(b)

se po mnenju pristojnih organov pojavljajo v tako majhnih količinah in koncentracijah, da niti sedaj niti v prihodnje ne predstavljajo tveganja za poslabšanje kakovosti podzemne vode;

(c)

so posledica nesreč ali izrednih razmer naravnega izvora, ki jih ni bilo mogoče natančno predvideti, se jim izogniti ali jih ublažiti;

(d)

so rezultat umetnega napajanja ali bogatenja teles podzemne vode, dovoljenega v skladu s členom 11(3)(f) Direktive 2000/60/ES;

(e)

se jih po mnenju pristojnih organov v državah članicah ne da tehnično preprečiti ali omejiti brez:

(f)

so posledica poseganj v površinske vode, da bi med drugim ublažili posledice poplav in suše ter upravljali z vodami in vodnimi potmi, tudi na mednarodni ravni. Takšne dejavnosti, vključno z rezanjem, poglabljanjem, premeščanjem in odlaganjem usedlin v površinskih vodah, se opravljajo v skladu s splošno zavezujočimi predpisi, in kjer je to uporabno, z dovoljenji in pooblastili, izdanimi na podlagi teh predpisov, ki so jih v ta namen sprejele države članice, če taki vnosi ne ovirajo uresničevanja okoljskih ciljev za zadevna vodna telesa v skladu s členom 4(1)(b) Direktive 2000/60/ES.

27.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 372/32

(1)

Ocena nevarnosti OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) je bila opravljena na podlagi podatkov, ki so bili na voljo do julija 2002. Navedena ocena je pokazala, da so perfluorooktan sulfonati (v nadaljevanju „PFOS“) obstojni, bioakumulativni in strupeni za sesalce ter zato predstavljajo razlog za zaskrbljenost.

(2)

Tveganja za zdravje in okolje zaradi PFOS so bila ocenjena v skladu z načeli Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 z dne 23. marca 1993 o oceni in nadzoru tveganja, ki ga predstavljajo obstoječe snovi (3). Ocena tveganja je pokazala, da je treba zmanjšati tveganja za zdravje in okolje.

(3)

Opravljena so bila posvetovanja z Znanstvenim odborom za zdravstvena in okoljska tveganja (v nadaljevanju „SCHER“). SCHER je ugotovil, da PFOS izpolnjujejo merila, na podlagi katerih se jih lahko razvrsti kot zelo obstojne, zelo bioakumulativne in strupene. PFOS imajo prav tako zmožnost za prenos v okolju na velike razdalje in imajo lahko škodljive učinke in tako izpolnjujejo merila, na podlagi katerih se jih v skladu s Stockholmsko konvencijo (4) uvrsti med obstojna organska onesnaževala. Po mnenju SCHER so potrebne nadaljnje znanstvene ocene tveganja zaradi PFOS, vendar se je SCHER strinjal s potrebo po ukrepih za zmanjšanje tveganja zaradi preprečevanja ponovnega pojava nekdanjih načinov uporabe. Po mnenju SCHER obstoječe neobhodne uporabe v letalski industriji, v industriji polprevodnikov in v fotografski industriji najverjetneje ne predstavljajo večjega tveganja za okolje in zdravje ljudi, pod pogojem, da se emisije v okolje in izpostavljenost na delovnem mestu zmanjšajo na najmanjšo možno mero. Glede pen za gašenje požarov se SCHER strinja, da bi bilo treba pred sprejetjem končne odločitve opraviti oceno tveganja nadomestnih snovi za okolje. SCHER se prav tako strinja z omejevanjem uporabe PFOS v galvanski industriji, če ni na voljo drugih ukrepov, ki jih je mogoče uporabiti pri površinski obdelavi kovin za znatno znižanje obsega emisij.

(4)

Zaradi varovanja okolja in zdravja bi bilo zato treba omejiti dajanje PFOS v promet in njihovo uporabo. Namen te direktive je zajeti večji del tveganja zaradi izpostavljenosti. Preostale stranske uporabe PFOS predvidoma ne predstavljajo tveganja, zato so trenutno izvzete. Vendar pa bi bilo treba posebno pozornost nameniti površinskim obdelavam, pri katerih se uporabljajo PFOS, in zmanjšanju emisij v največji možni meri pri teh postopkih z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, pri čemer se v celoti upošteva vse zadevne informacije iz referenčnega dokumenta o najboljših razpoložljivih tehnologijah glede površinskih obdelav kovin in plastike, kot je bil oblikovan na podlagi Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (5) (Direktiva IPPC). Poleg tega bi morale države članice napraviti popis teh uporab, da bi pridobile podatke o dejanskih uporabljenih količinah in količinah emisij.

(5)

Zaradi varovanja okolja bi bilo treba omejiti tudi polizdelke in predmete, ki vsebujejo PFOS. Omejitev bi morala veljati za vse izdelke in predmete, v katere se PFOS dodajo namenoma, pri čemer se upošteva, da se PFOS lahko uporablja le v nekaterih ločenih delih ali v premazih nekaterih izdelkov in predmetov, kot na primer tekstila. Ta direktiva bi morala omejevati samo nove izdelke in se ne bi smela uporabljati za izdelke, ki so že v uporabi ali ki so na trgu rabljenih izdelkov. Vendar bi bilo treba ugotoviti, kakšne so obstoječe zaloge pene za gašenje požarov, ki vsebuje PFOS, in dovoliti njihovo uporabo le še za omejen čas, da bi preprečili morebitne dodatne emisije pri uporabi teh izdelkov.

(6)

Ko se pojavijo novi podatki o uporabah in razvoju varnejših alternativ, bi morala Komisija pregledati vsako odstopanje v skladu s to direktivo, s končnim ciljem zagotoviti opustitev uporabe PFOS. Odstopanje bi bilo še naprej dovoljeno le za nujne uporabe, in sicer pod pogojem, da ni na voljo varnejših snovi ali tehnologij, ki so tehnično in ekonomsko izvedljive, in da se uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije, zato da se v največji možni meri zmanjšajo emisije PFOS.

(7)

Domneva se, da perfluorooktanojska kislina (PFOA) in njene soli predstavljajo podobno tveganje kot PFOS, zato bi bilo treba stalno spremljati dejavnosti za oceno tveganja v teku in razpoložljivost varnejših alternativ ter določiti, kakšne ukrepe za zmanjšanje tveganja, vključno z omejitvami pri trženju in uporabi, bi bilo treba po potrebi uvesti v okviru Evropske unije.

(8)

Direktivo Sveta 76/769/EGS (6) bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(9)

Cilj te direktive je uvesti usklajene določbe v zvezi s PFOS, s čimer se ob zagotavljanju visoke ravni varovanja okolja in zdravja ljudi, kakor zahteva člen 95 Pogodbe, ohranja notranji trg.

(10)

Ta direktiva ne posega v zakonodajo Skupnosti, ki določa minimalne zahteve za varstvo delavcev, na primer v Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (7), ter v posebne direktive, ki temeljijo na navedeni direktivi, zlasti Direktivo 2004/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (šesta posebna direktiva v skladu s členom 16(1) Direktive Sveta 89/391/EGS) (kodificirana različica) (8), in Direktivo Sveta 98/24/ES z dne 7. aprila 1998 o varovanju zdravja in zagotavljanju varnosti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom pri delu (štirinajsta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (9) –