13.4.2006

Uradni list Evropske unije

L 105/1

UREDBA (ES) št. 562/2006 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 15. marca 2006

o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 62(1) in (2)(a) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Sprejemanje ukrepov v skladu s členom 62(1) Pogodbe, s katerimi se zagotavlja, da se osebe pri prehajanju notranjih meja ne kontrolirajo, predstavlja del cilja Unije, da uvede območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb, kakor to določa člen 14 Pogodbe.

(2)	V skladu s členom 61 Pogodbe ustanovitev območja, v katerem se lahko osebe svobodno gibljejo, spremljajo tudi drugi ukrepi. Takšen ukrep je skupna politika prehajanja zunanjih meja, kakor je predvideno v členu 62(2) Pogodbe.

(3)

Sprejem skupnih ukrepov glede oseb, ki prehajajo notranje meje, in nadzor meje na zunanjih mejah odražata schengenski pravni red, vključen v okvir Evropske unije in zlasti ustrezne določbe Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (2) in Skupni priročnik (3).

(4)

Kar zadeva nadzor meje na zunanjih mejah, je vzpostavitev „skupnega telesa“ zakonodaje, zlasti prek konsolidacije in razvoja pravnega reda, eden od bistvenih elementov skupne politike upravljanja zunanjih meja, kakor določa Sporočilo Komisije z dne 7. maja 2002„Na poti k enotnemu upravljanju zunanjih meja držav članic Evropske unije“. Ta cilj je bil vključen v „Načrt za upravljanje zunanjih meja držav članic Evropske unije“, ki ga je Svet odobril 13. junija 2002 ter 21. in 22. junija 2002 potrdil Evropski svet v Sevilli in 19. ter 20. junija 2003 Evropski svet v Solunu.

(5)

Opredelitev skupnih pravil glede gibanja oseb prek meja ne povzroča dvoma in ne posega v pravico prostega gibanja, ki jo imajo državljani Unije in člani njihovih družin ter državljani tretjih držav in člani njihovih družin, ki imajo na podlagi sporazumov med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in temi tretjimi državami na drugi strani pravico do prostega gibanja, ki je enakovredna pravici državljanov Unije.

(6)

Nadzor meje ni samo v interesu države članice, na katere zunanjih mejah se opravlja, temveč tudi v interesu vseh držav članic, ki so odpravile nadzor meje na svojih notranjih mejah. Nadzor meje bi moral pomagati v boju proti nezakonitemu priseljevanju in trgovini z ljudmi in preprečiti katero koli grožnjo notranji varnosti, javnemu redu, javnemu zdravju in mednarodnim odnosom držav članic.

(7)	Mejne kontrole se izvajajo na način, pri katerem se v celoti spoštuje človeško dostojanstvo. Nadzor meje se izvaja na strokoven in spoštljiv način ter sorazmerno s cilji, ki se zasledujejo.

(8)

Nadzor meje ne zajema le kontrole oseb na mejnih prehodih in varovanja med temi mejnimi prehodi, temveč tudi analizo tveganj za notranjo varnost in analizo groženj, ki bi lahko vplivale na varnost zunanjih meja. Zato je nujno določiti pogoje, merila in podrobna pravila, ki urejajo kontrolo na mejnih prehodih in varovanje.

(9)

Da bi se izognili predolgim čakalnim dobam na mejnih prehodih, je treba zagotoviti delno opustitev mejne kontrole na zunanjih mejah v primeru izjemnih in nepredvidljivih okoliščin. Sistematično žigosanje listin državljanov tretjih držav ostaja obveza v primeru delne opustitve mejne kontrole. Žigosanje omogoča, da se z gotovostjo določita datum in kraj prehoda meje, ne pa tudi, da so bili v vseh primerih izvedeni vsi zahtevani ukrepi kontrole potnih listin.

(10)

Kjer okoliščine to dopuščajo, bi morale v vseh državah članicah na mejnih prehodih obstajati ločene steze, označene z enotnimi oznakami, da se zmanjšajo čakalne dobe oseb, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja. Na mednarodnih letališčih se zagotovijo ločene steze. Kadar se zdi primerno in če to dopuščajo lokalne okoliščine, države članice razmislijo o ureditvi ločenih stez na pomorskih in kopenskih mejnih prehodih.

(11)	Države članice zagotovijo, da postopki nadzora zunanjih meja ne predstavljajo prevelike ovire trgovini ter družbeni in kulturni izmenjavi na zunanjih mejah. V ta namen morajo razporediti ustrezno število osebja in sredstev.

(12)	Države članice morajo v skladu s svojo nacionalno zakonodajo imenovati nacionalno službo ali službe, odgovorne za naloge nadzora meje. Kadar je v državi članici pristojnih več služb, slednje med seboj tesno in stalno sodelujejo.

(13)	Operativno sodelovanje in pomoč med državami članicami v zvezi z nadzorom meje ureja in vodi „Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic“, ustanovljena z Uredbo (ES) št. 2007/2004 (4).

(14)

Ta uredba ne posega v opravljanje kontrole v skladu s splošnimi pristojnostmi policije in varnostne osebne kontrole, povsem enake tisti, ki se izvaja pri notranjih letih, prav tako ne posega v možnosti držav članic, da izvajajo izredno kontrolo prtljage v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 3925/91 z dne 19. decembra 1991 o odpravi nadzora in formalnosti za ročno in oddano prtljago na letih znotraj Skupnosti ter za prtljago, ki potuje po morju znotraj Skupnosti (5), kakor tudi ne posega v nacionalno zakonodajo o nošenju potnih ali osebnih listin ali v obveznost, da morajo osebe uradno obvestiti pristojne organe, da se nahajajo na območju določene države članice.

(15)

Države članice bi morale imeti tudi možnost, da začasno ponovno uvedejo nadzor na notranjih mejah v primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti. V ta namen se določijo pogoji in postopki, da se zagotovi izredna narava ukrepa in upoštevanje načela sorazmernosti. Obseg in trajanje kakršne koli začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah sta omejena na najmanjšo možno mero, ki je potrebna za odvrnitev te grožnje.

(16)	Ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah se na območju, kjer se osebe lahko prosto gibljejo, uporablja izjemoma. Nadzor meje ali formalnosti se ne izvajajo zgolj zaradi prehoda meje.

(17)

Zagotovi se postopek, ki Komisiji omogoča, da prilagodi nekatere podrobne in praktične predpise za nadzor meje. V teh primerih se uporabijo ukrepi, potrebni za izvajanje te uredbe v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (6).

(18)	Zagotovi se postopek, ki državam članicam omogoča, da uradno obveščajo Komisijo o spremembah drugih podrobnih praktičnih predpisov za nadzor meje.

(19)

Ker cilja te uredbe, namreč uvedbe pravil, ki se uporabljajo pri prehajanju oseb čez meje, države članice ne morejo v zadovoljivi meri doseči same in se ga zato lahko bolje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

(20)	Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Uporabljala se bo v skladu z obveznostmi držav članic v zvezi z mednarodno zaščito in nevračanjem.

(21)

Z odstopanjem od člena 299 Pogodbe se ta uredba uporablja le za tista ozemlja Francije in Nizozemske, ki so v Evropi. Ne vpliva na posebne dogovore za Ceuto in Melillo, kakor je določeno v Sporazumu o pristopu Kraljevine Španije h Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (7).

(22)

Danska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o ustanovitvi Evropske unije ter k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja. Ker ta uredba predstavlja nadaljnji razvoj schengenskega pravnega reda na podlagi dela III naslova IV Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se Danska v skladu s členom 5 navedenega protokola v roku šestih mesecev po dnevu sprejetja te uredbe odloči, ali jo bo prenesla v svoj nacionalni pravni red ali ne.

(23)

V zvezi z Islandijo in Norveško predstavlja ta uredba nadaljnji razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, sklenjenega med Svetom Evropske unije ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško, v zvezi s pridružitvijo teh dveh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (8), ki sodijo v področje točke A člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (9) o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo tega sporazuma.

(24)

Treba se je dogovoriti o ureditvi, po kateri bodo predstavniki Islandije in Norveške lahko sodelovali v odborih, ki Komisiji pomagajo pri izvrševanju izvedbenih pooblastil. Tak dogovor je bil predviden v izmenjavi pisem med Svetom Evropske unije ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o odborih, ki pomagajo Evropski komisiji pri izvrševanju njenih izvedbenih pooblastil (10) in so priložena zgoraj navedenemu sporazumu.

(25)

V zvezi s Švico predstavlja ta uredba nadaljnji razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu sporazuma, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki sodijo v področje točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 4(1) sklepov Sveta 2004/849/ES (11) in 2004/860/ES (12).

(26)	Treba se je dogovoriti o ureditvi, po kateri bodo predstavniki Švice lahko sodelovali v odborih, ki Komisiji pomagajo pri izvrševanju izvedbenih pooblastil. Tak dogovor je bil predviden v izmenjavi pisem med Skupnostjo in Švico, ki so priložena zgoraj navedenemu sporazumu.

(27)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velik Britanij in Severn Irsk za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (13) ne sodeluje. Združeno kraljestvo zato ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanj ni zavezujoča in se zanj ne uporablja.

(28)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (14) ne sodeluje. Irska zato ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja.

(29)	V tej uredbi prvi stavek člena 1, člen 5(4)(a), naslov III in določbe naslova II ter priloge, ki se nanašajo na schengenski informacijski sistem (SIS), pomenijo nadgradnjo schengenskega pravnega reda ali so drugače z njim povezane v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003 –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja in načela

Ta uredba določa, da se osebe pri prehajanju notranjih meja držav članic Evropske unije ne kontrolirajo.

Določa tudi pravila za izvajanje kontrole oseb pri prehajanju zunanjih meja držav članic Evropske unije.

Člen 2

Opredelitve pojmov

Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

„notranje meje“ pomenijo:

(a)	skupne meje na kopnem, vključno z mejami na rekah in jezerih držav članic;

(b)	letališča držav članic, namenjena notranjim letom;

(c)	morska, rečna in jezerska pristanišča držav članic, namenjena rednim trajektnim povezavam;

2.	„zunanje meje“ pomenijo meje držav članic na kopnem, vključno z mejami na rekah in jezerih, meje na morju in letališčih, rečnih, morskih in jezerskih pristaniščih, pod pogojem, da ne gre za notranje meje;

3.	„notranji let“ pomeni kateri koli let, izključno na ali iz ozemlja držav članic, brez pristajanja na ozemlju tretje države;

4.	„redna trajektna povezava“ pomeni katero koli trajektno povezavo med istima dvema ali več pristanišči, ki se nahajajo na ozemljih držav članic, brez pristajanja na katerih koli pristaniščih izven ozemelj držav članic, in vključuje potniški prevoz ter prevoz vozil v skladu z objavljenim urnikom;

„osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja“, pomeni:

(a)

državljane Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe in državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije in uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, za katere se uporablja Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov, da se prosto gibajo in prebivajo na ozemljih držav članic (15);

(b)	državljane tretjih držav in njihove družinske člane ne glede na njihovo državljanstvo, ki imajo v skladu s pogodbami med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in temi tretjimi državami na drugi strani pravico do prostega gibanja, ki je enakovredna pravici državljanov Unije;

6.	„državljan tretje države“ pomeni katero koli osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe in ni zajeta s točko 5 tega člena;

7.	„oseba, za katero je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa“ pomeni katerega koli državljana tretje države, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa v schengenskem informacijskem sistemu („SIS“) v skladu z in za namene člena 96 Schengenske konvencije;

8.	„mejni prehod“ pomeni kateri koli mejni prehod, ki ga pristojni organi odobrijo za prehod zunanjih meja;

9.	„nadzor meje“ pomeni dejavnost, ki se izvaja na meji v skladu z in za namene te uredbe zgolj kot odziv nameravanega ali dejanskega prehoda meje, ne glede na vse druge okoliščine, kot so mejna kontrola in varovanje meje;

10.	„mejna kontrola“ pomeni kontrolo, opravljeno na mejnih prehodih, s katero se zagotovi, da se osebam, vključno z njihovimi vozili in predmeti v njihovi posesti, dovoli vstop na ali izstop iz ozemlja držav članic;

11.	„varovanje meje“ pomeni varovanje meje med mejnimi prehodi in varovanje mejnih prehodov izven določenega delovnega časa, da se osebam prepreči izognitev mejni kontroli;

12.	„kontrola v drugi vrsti“ pomeni nadaljnjo kontrolo, ki se lahko izvede na posebni lokaciji, stran od lokacije, kjer se kontrolirajo vse osebe (prva vrsta);

13.	„mejni policist“ pomeni katerega koli javnega uslužbenca, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo dodeljen na mejni prehod ali ob mejo ali v neposredno bližino te meje, ki v skladu s to uredbo in nacionalno zakonodajo opravlja naloge nadzora na meji;

14.	„prevoznik“ je katera koli fizična ali pravna oseba, ki se poklicno ukvarja s prevozom oseb;

15.

„dovoljenje za prebivanje“ pomeni:

(a)	vsa dovoljenja za prebivanje, ki jih izdajo države članice v skladu z enotno obliko, določeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (16);

(b)	vse druge listine, ki jih izda država članica državljanom tretjih držav, ki dovoljujejo bivanje ali ponovni vstop na njihovo ozemlje, z izjemo začasnih dovoljenj, izdanih v času, ko se preučuje prva prošnja za dovoljenje za prebivanje iz točke (a) ali prošnja za azil;

16.	„potniška ladja za križarjenja“ pomeni ladjo, ki sledi določenemu načrtu potovanja v skladu s predhodno določenim programom, ki vključuje program turističnih dejavnosti v različnih pristaniščih in ki običajno ne sprejema novih potnikov, niti ne dovoli potnikom, da bi se med potovanjem izkrcali;

17.	„navtični turizem“ pomeni uporabo rekreacijskih plovil za športne ali turistične namene;

18.	„obalni ribolov“ pomeni ribolov, ki se izvaja s pomočjo ladij, ki se vsak dan ali v 36 urah vrnejo v pristanišče na območju države članice, ne da bi pristali v pristanišču, ki se nahaja v tretji državi;

19.

„grožnja javnemu zdravju“ pomeni katero koli bolezen, ki lahko preraste v epidemijo, kakor je opredeljena v Mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, in druge nalezljive bolezni ali nalezljive parazitske bolezni, če so te predmet zaščitnih predpisov, ki se uporabljajo za državljane držav članic.

Člen 3

Področje uporabe

Ta uredba se uporablja za vse osebe, ki prehajajo notranje ali zunanje meje držav članic, brez poseganja v:

(a)	pravice oseb, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja;

(b)	pravice beguncev in oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, zlasti glede nevračanja.

NASLOV II

ZUNANJE MEJE

POGLAVJE I

Prehajanje zunanjih meja in pogoji za vstop

Člen 4

Prehod zunanjih meja

1. Zunanje meje se lahko prehajajo le na mejnih prehodih in med določenim delovnim časom. Na mejnih prehodih, ki niso odprti 24 ur na dan, se delovni čas jasno označi.

Države članice v skladu s členom 34 uradno obvestijo Komisijo o seznamu svojih mejnih prehodov.

2. Ne glede na odstavek 1 so lahko dovoljene naslednje izjeme od obveznosti prehoda zunanjih meja le na mejnih prehodih in med določenim delovnim časom:

(a)	v povezavi z navtičnim turizmom in obalnim ribolovom;

(b)	za pomorščake, ki se izkrcajo in se zadržujejo v območju pristanišča, kjer je pristala njihova ladja ali v sosednjih občinah;

(c)	za posameznike ali skupine oseb, kadar to narekujejo zahteve posebne vrste, pod pogojem, da posedujejo dovoljenja, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja, in da to ni v nasprotju z interesi javnega reda in notranjo varnostjo držav članic;

(d)	za posameznike ali skupine oseb v primeru nepredvidljivih nujnih okoliščin.

3. Države članice ne glede na izjeme iz odstavka 2 ali njihove obveznosti mednarodne zaščite za nezakonit prehod zunanjih meja izven mejnih prehodov ali izven določenega delovnega časa uvedejo kazni v skladu s svojo nacionalno zakonodajo. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Člen 5

Pogoji za vstop državljanov tretjih držav

1. Za bivanje, ki ni daljše od treh mesecev v obdobju šestih mesecev, veljajo za državljane tretjih držav naslednji pogoji za vstop:

(a)	posedovati morajo veljavno potno listino ali listine, ki jim dovoljujejo prehod meje;

(b)

posedovati morajo veljaven vizum, če se to zahteva v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (17), razen če imajo veljavno dovoljenje za prebivanje;

(c)	upravičujejo namen in pogoje nameravanega bivanja in imajo zadostna sredstva za preživljanje, tako za čas nameravanega bivanja kot tudi za vrnitev v svojo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bodo zagotovo sprejeti, ali bodo lahko ta sredstva zakonito pridobili;

(d)	ne gre za osebe, za katere je bil razpisan ukrep v SIS zaradi zavrnitve vstopa;

(e)	ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, zlasti če ni bil razpisan noben ukrep v nacionalni zbirki podatkov držav članic za zavrnitev vstopa na isti podlagi.

2. Priloga I vsebuje nedokončen seznam dokazil, ki jih mejni policist lahko zahteva od državljana tretje države, da preveri izpolnjevanje pogojev iz odstavka 1(c).

3. Sredstva za preživljanje se ocenijo v skladu s trajanjem in namenom bivanja ter ob upoštevanju povprečnih cen za prehrano in namestitev v državi članici ali državah članicah, kar se določi v znesku potrebnih sredstev za nastanitev, pomnoženem s številom dni bivanja.

O referenčnih zneskih, ki jih določijo države članice, se uradno obvesti Komisija v skladu s členom 34.

Preverjanje zadostnih sredstev za preživljanje lahko temelji na gotovini, potovalnih čekih in kreditnih karticah, ki jih ima državljan tretje države. Tudi garantne izjave, kadar so predvidene z nacionalno zakonodajo, in garantna pisma gostiteljev, kakor je opredeljeno z nacionalno zakonodajo, v primeru, da državljan tretje države prebiva pri gostitelju, lahko služijo kot dokazilo zadostnih sredstev za preživljanje.

4. Ne glede na odstavek 1:

(a)

državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev iz odstavka 1, imajo pa dovoljenje za prebivanje ali vizum za ponovni vstop, ki ga je izdala ena od držav članic ali, kjer se to zahteva, obe listini, se dovoli vstop na ozemlja drugih držav članic za namene tranzita, zato da lahko vstopijo na ozemlje države članice, ki je izdala dovoljenje za prebivanje ali vizum za ponovni vstop, razen če so njihova imena na nacionalnem seznamu razpisanih ukrepov držav članic, katerih zunanje meje želijo prestopiti, in razpisan ukrep spremljajo navodila za zavrnitev vstopa ali tranzita;

(b)

državljanom tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1, razen točke (b), in ki so prišli na mejo, se lahko dovoli vstop na ozemlje držav članic, če je vizum izdan na meji v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 415/2003 z dne 27. februarja 2003 o izdaji vizumov na meji, vključno z izdajo takih vizumov pomorščakom v tranzitu (18).

Vizumi, izdani na meji, se vpišejo na seznam.

Če vizuma ni mogoče nalepiti v listino, se izjemoma nalepi na poseben list, vstavljen v listino. V tem primeru se uporabi enotna oblika obrazca, na katerega se nalepi vizum, določena v Uredbi Sveta (ES) št. 333/2002 z dne 18. februarja 2002 o enotni obliki obrazcev, na katere se nalepi vizum, ki ga je izdala država članica imetnikom potnih listin, ki jih država članica, katera je obrazec izdala, ne priznava (19);

(c)

državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo enega ali več pogojev iz odstavka 1, lahko država članica dovoli vstop na svoje ozemlje iz humanitarnih razlogov, na podlagi nacionalnega interesa ali zaradi mednarodnih obveznosti. Kadar je bil glede takega državljana tretje države razpisan ukrep iz odstavka 1(d), država članica, ki mu je dovolila vstop na svoje ozemlje, o tem obvesti druge države članice.

POGLAVJE II

Nadzor zunanjih meja in zavrnitev vstopa

Člen 6

Izvajanje mejnih kontrol

1. Mejni policisti pri opravljanju svojih nalog v celoti upoštevajo človekovo dostojanstvo.

Kateri koli ukrepi, ki se izvajajo pri opravljanju njihovih nalog, so sorazmerni s cilji, ki naj se s temi ukrepi dosežejo.

2. Med izvajanjem mejnih kontrol mejni policisti ne diskriminirajo oseb zaradi spola, rasnega ali narodnostnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

Člen 7

Mejna kontrola oseb

1. Prehod čez zunanje meje je predmet kontrole mejnih policistov. Kontrola se opravlja v skladu s tem poglavjem.

Kontrola lahko zajema tudi prevozna sredstva in predmete v posesti oseb, ki prehajajo mejo. Pri izvajanju kakršnih koli preiskav se uporablja nacionalna zakonodaja države članice.

2. Pri vseh osebah se opravi temeljna mejna kontrola, da se ugotovi njihova identiteta na podlagi predložitve njihovih potnih listin. Pri temeljni mejni kontroli gre za hitro in enostavno preverjanje, po potrebi z uporabo tehničnih naprav in preverjanjem informacij izključno glede ukradenih, protipravno odtujenih, izgubljenih in neveljavnih listin v ustreznih zbirkah podatkov, veljavnosti listine, ki dovoljuje zakonitemu imetniku prehod meje, in ugotavljanja znakov ponarejanja ali prenarejanja.

Temeljna mejna kontrola iz prvega pododstavka je pravilo za osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja.

Vendar pa lahko mejni policisti pri opravljanju temeljne mejne kontrole pri osebah, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja, naključno preverjajo v nacionalnih in evropskih zbirkah podatkov, da se prepričajo, da oseba ne predstavlja resnične, neposredne in dovolj resne grožnje notranji varnosti, javnemu redu, mednarodnim odnosom držav članic ali grožnjo javnemu zdravju.

Posledice takih preverjanj ne ogrožajo pravice do vstopa oseb, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja, na ozemlje države članice, kakor je navedeno v Direktivi 2004/38/ES.

3. Pri državljanih tretjih držav se pri vstopu in izstopu opravi temeljita kontrola.

(a)

Temeljita kontrola pri vstopu obsega preverjanje pogojev, ki urejajo vstop po členu 5(1) in, kjer je primerno, listin, ki dovoljujejo prebivanje in opravljanje poklicnih dejavnosti. To vključuje podroben pregled, ki obsega naslednje vidike:

(i)	preverjanje, ali državljan tretje države poseduje ustrezno veljavno listino za prehod meje, po potrebi tudi z zahtevanim vizumom ali dovoljenjem za prebivanje;

(ii)	temeljit pregled potne listine zaradi iskanja znakov ponarejanja ali prenarejanja;

(iii)

pregled vstopnih in izstopnih žigov na potni listini državljana tretje države, da se s primerjavo datumov vstopa in izstopa preveri, ali oseba ni prekoračila najdaljšega dovoljenega trajanja bivanja na ozemlju držav članic;

(iv)	preverjanje v zvezi s točkami odhoda in namembnega kraja državljana tretje države in namen predvidenega bivanja ter po potrebi preverjanje ustreznih dokazil;

(v)	preverjanje, ali ima državljan tretje države zadostna sredstva za preživljanje za trajanje in namen predvidenega bivanja, za vrnitev v njegovo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bo zagotovo sprejet, ali da lahko ta sredstva zakonito pridobi;

(vi)

preverjanje, ali državljan tretje države, njegova prevozna sredstva ali predmeti, ki jih prevaža, verjetno ne bodo ogrozili javnega reda, notranje varnosti, javnega zdravja ali mednarodnih odnosov katere koli države članice. Takšno preverjanje vključuje neposredno preverjanje podatkov in razpisanih ukrepov za osebe in po potrebi predmetov v SIS in nacionalnih zbirkah podatkov ter ukrepanje, če je potrebno, na podlagi razpisanih ukrepov.

(b)

Temeljita kontrola pri izstopu obsega:

(i)	preverjanje, ali državljan tretje države poseduje ustrezno veljavno listino za prehod meje;

(ii)	preverjanje potne listine zaradi iskanja znakov ponarejanja ali prenarejanja;

(iii)

kadar koli je to mogoče, preverjanje, ali državljan tretje države ne predstavlja grožnje javnemu redu, notranji varnosti ali mednarodnim odnosom katere koli države članice.

(c)

Poleg kontrole iz točke (b), lahko temeljita kontrola pri izstopu obsega tudi:

(i)	preverjanje, ali poseduje oseba veljaven vizum, če to zahteva Uredba (ES) št. 539/2001, razen če poseduje veljavno dovoljenje za prebivanje;

(ii)	preverjanje, ali oseba ni prekoračila najdaljšega dovoljenega trajanja bivanja na ozemlju države članice;

(iii)

preverjanje razpisanih ukrepov za osebe in predmete, vključene v SIS in poročila v nacionalnih zbirkah podatkov.

4. Kadar obstajajo možnosti in če tako zaprosi državljan tretje države, se taki temeljiti pregledi opravijo v zasebnem prostoru.

5. Državljane tretjih držav, pri katerih se opravlja temeljita kontrola v drugi vrsti, se pouči o namenu in postopku take kontrole.

Informacije so na voljo v vseh uradnih jezikih Unije in jeziku(-ih) države ali držav, ki mejijo na državo članico, in navajajo, da lahko državljan tretje države zaprosi za ime ali službeno identifikacijsko številko mejnih policistov, ki izvajajo temeljito kontrolo v drugi vrsti, kakor tudi ime mejnega prehoda in datum prehoda meje.

6. Kontrola oseb, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja, se opravi v skladu z Direktivo 2004/38/ES.

7. Podrobna pravila glede informacij, ki se vnesejo v evidenco, so določena v Prilogi II.

Člen 8

Delna opustitev mejne kontrole

1. Mejna kontrola na zunanjih mejah se lahko zaradi izjemnih in nepredvidljivih okoliščin delno opusti. Takšne izjemne in nepredvidljive okoliščine nastopijo, kadar nepredvideni dogodki privedejo do tako gostega prometa, da je čakalna doba na mejnem prehodu predolga, pri čemer so bila uporabljena že vsa kadrovska in organizacijska sredstva.

2. Kadar se mejna kontrola delno opusti v skladu z odstavkom 1, ima mejna kontrola pri vstopu načeloma prednost pred mejno kontrolo pri izstopu.

Odločitev o delni opustitvi mejne kontrole sprejme poveljujoči mejni policist na mejnem prehodu.

Taka delna opustitev mejne kontrole je začasna, prilagojena okoliščinam, ki jo opravičujejo, in se uvaja postopoma.

3. Tudi v primeru delne opustitve mejne kontrole mejni policist v skladu s členom 10 žigosa potne listine državljanov tretjih držav pri vstopu in izstopu.

4. Vsaka država članica enkrat letno pošlje Evropskemu parlamentu in Komisiji poročilo o uporabi tega člena.

Člen 9

Ločene steze in oznake na znakih

1. Zlasti na letaliških mejnih prehodih države članice uvedejo ločene steze, tako da se lahko v skladu s členom 7 izvaja mejna kontrola oseb. Te steze se ločijo s pomočjo znakov z oznakami, ki so določene v Prilogi III.

Države članice lahko uvedejo ločene steze na morskih in kopenskih mejnih prehodih ter na mejah med državami članicami, ki ne uporabljajo člena 20 na svojih skupnih mejah. Znaki z oznakami, ki so določene v Prilogi III, se uporabljajo, če države članice na teh mejah zagotovijo ločene steze.

Države članice zagotovijo, da so take ločene steze jasno označene, vključno tam, kjer se odstopa od pravil v zvezi z uporabo različnih stez, kakor je predvideno v odstavku 4, da se zagotovi optimalen pretok oseb, ki prestopajo mejo.

(a)	Osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja, imajo pravico uporabiti steze, označene z znakom iz dela A Priloge III. Uporabijo lahko tudi steze, označene z znakom iz dela B Priloge III.
(b)	Vse ostale osebe uporabijo steze, označene z znakom iz dela B Priloge III.

Oznake na znakih iz točk (a) in (b) se lahko napišejo v jeziku ali jezikih, ki jih posamezne države članice štejejo za primerne.

3. Države članice lahko na morskih in kopenskih mejnih prehodih razdelijo promet v ločene steze za osebna vozila, tovorna vozila in avtobuse – s pomočjo znakov iz dela C Priloge III.

Države članice lahko po potrebi prilagodijo oznake na teh znakih glede na lokalne razmere.

4. Če nastane začasna neenakomerna porazdelitev prometnih tokov na določenem mejnem prehodu, lahko za obdobje, ki je potrebno za odpravo takšne neenakomerne porazdelitve, pristojni organi odstopijo od pravil glede uporabe različnih stez.

5. Prilagoditev obstoječih znakov določbam iz odstavkov 1, 2 in 3 se zaključi do 31. maja 2009. V kolikor države članice nadomestijo obstoječe znake ali postavijo nove pred tem datumom, morajo upoštevati oznake, ki so določene v teh odstavkih.

Člen 10

Žigosanje potnih listin državljanov tretjih držav

1. Potne listine državljanov tretjih držav se sistematično žigosajo ob vstopu in izstopu. Vstopni ali izstopni žig se zlasti odtisne v:

(a)	listine z veljavnim vizumom, ki državljanom tretjih držav omogočajo prehod meje;

(b)	listine, ki državljanom tretjih držav, katerim je na meji izdan vizum omogočajo prehod meje;

(c)	listine, ki državljanom tretjih držav, ki ne potrebujejo vizuma, omogočajo prehod meje.

2. Potne listine državljanov tretjih držav, ki so člani družine državljana tretje države, ki uživa pravico Skupnosti do prostega gibanja, ki pa ne predložijo dovoljenja za prebivanje, predvidenega v členu 10 Direktive 2004/38/ES, se žigosajo pri vstopu ali izstopu.

Potne listine državljanov tretjih držav, ki so člani družine državljana Unije, za katere velja Direktiva 2004/38/ES, ki pa ne predložijo dovoljenja za prebivanje, predvidenega v členu 10 omenjene direktive, se žigosajo pri vstopu ali izstopu.

3. Vstopni ali izstopni žig se ne odtisne:

(a)	v potne listine voditeljev držav in dostojanstvenikov, katerih prihod je bil vnaprej uradno napovedan po diplomatski poti;

(b)	v pilotsko dovoljenje ali potrdilo članov posadke letala;

(c)	v potne listine pomorščakov, ki se nahajajo znotraj območja države članice, samo kadar njihova ladja pristane in so pomorščaki na območju pristanišča;

(d)	v potne listine posadke in potnikov potniških ladij za križarjenje, ki niso predmet mejne kontrole v skladu s točko 3.2.3 Priloge VI;

(e)	v listine, ki omogočajo prehajanje meje državljanom Andore, Monaka in San Marina.

Odtis vstopnega ali izstopnega žiga se lahko na prošnjo državljana tretje države izjemoma opusti, če bi odtisnjeni žig tej osebi povzročil resne težave. V tem primeru je vstop in izstop vpisan na ločenem listu, ki vsebuje ime in številko potnega lista. Ta list se izroči državljanu tretje države.

4. Praktični postopki za žigosanje so določeni v Prilogi IV.

5. Kadar je to mogoče, se državljane tretjih držav pouči o obveznosti mejnega policista, da žigosa njihove potne listine pri vstopu in izstopu, tudi v primeru delne opustitve mejne kontrole v skladu s členom 8.

6. Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu do konca leta 2008 o izvajanju določb o žigosanju potnih listin.

Člen 11

Domneva o izpolnjevanju pogojev glede trajanja bivanja

1. Če v potni listini državljana tretje države ni vstopnega žiga, lahko pristojni nacionalni organi domnevajo, da imetnik ne izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje več pogojev glede trajanja bivanja, ki se uporabljajo v zadevni državi članici.

2. Domneva iz odstavka 1 se lahko ovrže, če državljan tretje države na kakršen koli način predloži verodostojen dokaz, na primer vozovnico ali dokazilo o navzočnosti izven ozemlja držav članic, ki kaže, da je ta oseba upoštevala pogoje v zvezi s trajanjem kratkoročnega bivanja.

V takem primeru:

(a)

če se državljan tretje države nahaja na ozemlju države članice, v kateri se v celoti uporablja schengenski pravni red, pristojni organi v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso v potni listini državljana tretje države navedejo datum in kraj njegovega prehoda zunanje meje ene od držav članic, v katerih se v celoti uporablja schengenski pravni red;

(b)

če se državljan tretje države nahaja na ozemlju države članice, v zvezi s katero ni bil sprejet sklep, predviden v členu 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003, pristojni organi v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso v potni listini državljana tretje države navedejo datum in kraj njegovega prehoda zunanje meje te države članice.

Poleg navedb iz točk (a) in (b) se lahko državljanu tretje države izda obrazec, prikazan v Prilogi VIII.

Države članice se medsebojno obvestijo ter obvestijo Komisijo in generalni sekretariat Sveta o svojih nacionalnih praksah glede navedb iz tega člena.

3. Če domneva iz odstavka 1 ni ovržena, lahko pristojni organi državljana tretje države odstranijo z ozemlja države članice.

Člen 12

Varovanje meje

1. Glavni namen varovanja meja je preprečevanje nezakonitih prehodov meja, odvračanje čezmejne kriminalitete in izvedba ukrepov proti osebam, ki so prestopile mejo nezakonito.

2. Mejni policisti uporabijo stacionarne ali mobilne enote za varovanje meja.

To varovanje se izvaja na način, ki preprečuje in odvrača osebe od tega, da bi se skušale izogniti kontroli na mejnih prehodih.

3. Varovanje med mejnimi prehodi opravljajo mejni policisti, katerih število in metode se prilagodijo obstoječemu ali predvidenemu stanju tveganj in groženj. Vključuje pogoste in nepredvidene spremembe obdobij varovanja, tako da bodo nezakoniti prehodi meje vedno v nevarnosti, da se jih odkrije.

4. Varovanje se izvaja s stacionarnimi ali mobilnimi enotami, ki opravljajo svoje naloge z obhodi ali zasedejo mesta, ki so znana po nezakonitih prehodih meje, cilj takega varovanja pa je prijeti posameznike, ki nezakonito prehajajo mejo. Varovanje se lahko izvaja tudi s tehničnimi sredstvi, vključno z elektronskimi sredstvi.

5. Dodatna določila, ki urejajo varovanje, se lahko sprejmejo v skladu s postopkom, določenim v členu 33(2).

Člen 13

Zavrnitev vstopa

1. Državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za vstop, določenih v členu 5(1), in ne spada v kategorije oseb iz člena 5(4), se zavrne vstop na ozemlja držav članic. To pa ne posega v uporabo posebnih določb, ki se nanašajo na pravico do azila in mednarodne zaščite ali izdaje vizuma za daljše bivanje.

2. Vstop se lahko zavrne le z utemeljeno odločitvijo, ki določa natančne razloge za zavrnitev. Odločitev sprejme organ, ki je za to pooblaščen v skladu z nacionalno zakonodajo. Učinkovati začne takoj.

Utemeljena odločitev, ki določa natančne razloge za zavrnitev, se izda v obliki standardnega obrazca, kakor je določeno v delu B Priloge V, ki ga izpolni organ, pooblaščen za zavrnitev vstopa v skladu nacionalno zakonodajo. Izpolnjen standardni obrazec se izda državljanu tretje države, ki s tem obrazcem potrdi prejem odločitve o zavrnitvi vstopa.

3. Osebe, ki jim je bil vstop zavrnjen, imajo pravico do pritožbe. Postopek pritožbe se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo. Državljanu tretje države se zagotovi tudi pisna navedba kontaktnih točk, ki omogočajo zagotovitev informacij o zastopnikih, ki so pooblaščeni za zastopanje državljana tretje države v njegovem imenu v skladu z nacionalno zakonodajo.

Postopek pritožbe ne zadrži izvršitve odločitve o zavrnitvi vstopa.

Ne glede na odškodnino, izplačano v skladu z nacionalno zakonodajo, je državljan tretje države upravičen do popravka preklica vstopnega žiga ter katerih koli preklicev ali dodatkov, ki so bili izvedeni s strani države članice, ki je zavrnila vstop, če se s pritožbo ugotovi, da je bila odločitev o zavrnitvi vstopa neutemeljena.

4. Mejni policisti zagotovijo, da državljan tretje države, kateremu je bil vstop zavrnjen, ne vstopi na ozemlje zadevne države članice.

5. Države članice zbirajo statistične podatke o številu oseb, ki jim je bil vstop zavrnjen, razlogih za zavrnitev, državljanstvu zavrnjenih oseb in vrsti meje (kopenska, zračna, morska), na kateri jim je bil zavrnjen vstop. Države članice enkrat letno sporočijo te statistične podatke Komisiji. Komisija vsaki dve leti objavi zbirko statističnih podatkov, ki jih posredujejo države članice.

6. Podrobna pravila, ki urejajo zavrnitev vstopa, so določena v delu A Priloge V.

POGLAVJE III

Osebje in sredstva za nadzor meje in sodelovanje med državami članicami

Člen 14

Osebje in sredstva za nadzor meje

V skladu s členi 6 do 13 države članice za opravljanje nadzora meje na zunanjih mejah razporedijo ustrezno osebje in sredstva v zadostnem številu, in to na takšen način, da je na njihovih zunanjih mejah zagotovljena učinkovita, visoka in enotna stopnja nadzora.

Člen 15

Izvajanje nadzora

1. Nadzor meje, ki je določen v členih 6 do 13 te uredbe, izvajajo mejni policisti v skladu z določbami te uredbe in nacionalno zakonodajo.

Pristojnost uvedbe kazenskega postopka, ki jo uporabljajo mejni policisti pri opravljanju nadzora meje na podlagi nacionalne zakonodaje in ki ne sodi v področje uporabe te uredbe, ostane nespremenjena.

Države članice zagotovijo, da so mejni policisti specializirani in ustrezno usposobljeni strokovnjaki. Države članice spodbujajo mejne policiste pri učenju jezikov, zlasti tistih, ki so potrebni za izvajanje njihovih nalog.

2. Države članice v skladu s členom 34 uradno obvestijo Komisijo o seznamu nacionalnih služb, pristojnih za nadzor meje v skladu z nacionalno zakonodajo.

3. Vsaka država članica za učinkovit nadzor meje zagotovi tesno in stalno sodelovanje med vsemi nacionalnimi službami, ki so pristojne za nadzor meje.

Člen 16

Sodelovanje med državami članicami

1. Z namenom učinkovitega izvajanja nadzora meje v skladu s členi 6 do 15 si države članice medsebojno pomagajo in zagotavljajo tesno in neprekinjeno sodelovanje. Izmenjujejo si vse ustrezne informacije.

2. Operativno sodelovanje med državami članicami na področju upravljanja zunanjih meja usklajuje Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic (v nadaljnjem besedilu „agencija“), ki je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 2007/2004.

3. Ne glede na pristojnosti agencije lahko države članice na operativni ravni še naprej sodelujejo z drugimi državami članicami in/ali tretjimi državami na zunanjih mejah, vključno z izmenjavo uradnikov za zvezo, kadar takšno sodelovanje dopolnjuje dejavnost agencije.

Države članice se vzdržijo vsakršne dejavnosti, ki bi lahko ogrožala delovanje agencije ali izpolnjevanje njenih ciljev.

Države članice poročajo agenciji o operativnem sodelovanju iz prvega pododstavka.

4. Države članice zagotovijo usposabljanje o pravilih nadzora meje kakor tudi o temeljnih pravicah. V zvezi s tem se morajo upoštevati splošna merila usposabljanja, kakor jih je oblikovala in dodatno razvila agencija.

Člen 17

Skupni nadzor

1. Države članice, ki za skupne kopenske meje ne uporabljajo člena 20, lahko do dneva začetka uporabljanja omenjenega člena skupaj nadzirajo te skupne meje, pri čemer se lahko oseba zaradi kontrole vstopa in izstopa zaustavi le enkrat, brez poseganja v individualno pristojnost držav članic, kakor izhaja iz členov 6 do 13.

V ta namen lahko države članice med seboj sklenejo dvostranske dogovore.

2. Države članice obvestijo Komisijo o dogovorih, sklenjenih v skladu z odstavkom 1.

POGLAVJE IV

Posebna pravila za mejno kontrolo

Člen 18

Posebna pravila za različne vrste meja in različne vrste prevoznih sredstev, ki se uporabljajo pri prehodu zunanjih meja

Posebna pravila, določena v Prilogi VI, se uporabljajo za kontrole, ki se opravljajo na različnih vrstah meja in na različnih prevoznih sredstvih pri prehajanju mejnih prehodov.

Ta posebna pravila lahko vsebujejo odstopanja od členov 5 in 7 do 13.

Člen 19

Posebna pravila za kontrolo določenih kategorij oseb

1. Posebna pravila, določena v Prilogi VII, se uporabljajo za kontrolo naslednjih kategorij oseb:

(a)	voditelji držav in člani njihovih delegacij;

(b)	piloti letal in drugi člani posadke;

(c)	pomorščaki;

(d)	imetniki diplomatskih, uradnih ali službenih potnih listov in člani mednarodnih organizacij;

(e)	čezmejni delavci;

(f)	mladoletniki.

Ta posebna pravila lahko vsebujejo odstopanja od členov 5 in 7 do 13.

2. Države članice uradno obvestijo Komisijo o vzorčnih izkaznicah, ki so jih ministrstva za zunanje zadeve držav članic izdala pooblaščenim osebam diplomatskih misij in konzularnih predstavništev ter članom njihovih družin v skladu s členom 34.

NASLOV III

NOTRANJE MEJE

POGLAVJE I

Odprava nadzora na notranjih mejah

Člen 20

Prehod notranjih meja

Notranje meje se lahko prehajajo na kateri koli točki brez opravljanja mejne kontrole oseb, ne glede na njihovo državljanstvo.

Člen 21

Kontrola znotraj ozemlja

Odprava nadzora na notranjih mejah ne vpliva na:

(a)

izvrševanje policijskih pooblastil s strani pristojnih organov držav članic v skladu z nacionalno zakonodajo, v kolikor izvajanje teh pooblastil nima enakovrednega učinka kot mejna kontrola; to velja tudi za obmejna območja. V smislu prvega stavka se izvrševanje policijskih pooblastil zlasti ne more obravnavati kot enakovredno izvrševanju mejnih kontrol, kadar policijski ukrepi:

(i)	nimajo cilja opravljanja nadzora meje;

(ii)	temeljijo na splošnih policijskih informacijah in izkušnjah glede možnih groženj javni varnosti ter stremijo zlasti k boju proti čezmejnemu kriminalu;

(iii)

glede načrtovanja in izvrševanja jasno odstopajo od sistematičnih kontrol oseb na zunanjih mejah;

(iv)	pomenijo izvajanje naključnih kontrol;

(b)	varnostno kontrolo oseb, ki jo v skladu z zakonodajo vsake države članice v pristaniščih in na letališčih izvajajo pristojni organi, in sicer pristaniški ali letališki uradniki ali prevozniki, pod pogojem, da se ta kontrola izvaja tudi pri osebah, ki potujejo znotraj države članice;

(c)	možnost države članice, da z zakonodajo določi obveznost posedovanja ali nošenja dokazil in listin;

(d)	obveznost državljanov tretjih držav, da se prijavijo na ozemlju katere koli države članice v skladu z določbami člena 22 Schengenske konvencije.

Člen 22

Odprava ovir v prometu na cestnih mejnih prehodih na notranjih mejah

Države članice odpravijo vse ovire za tekoč pretok prometa na cestnih mejnih prehodih na notranjih mejah, zlasti vse omejitve hitrosti, ki niso izključno namenjene varnosti v cestnem prometu.

Hkrati pa morajo biti države članice pripravljene zagotoviti možnosti za kontrolo v primeru ponovne uvedbe nadzora notranjih meja.

POGLAVJE II

Začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah

Člen 23

Začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah

1. V primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti lahko država članica izjemoma ponovno uvede nadzor meje na svojih notranjih mejah za določeno obdobje, ki ni daljše od 30 dni, ali za predvideno obdobje resne grožnje, če ta traja več kot 30 dni, v skladu s postopkom iz člena 24 ali pa s postopkom iz člena 25, če gre za nujne primere. Obseg in trajanje začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah ne presegata tega, kar je nujno potrebno glede na resnost grožnje.

2. Če traja resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti dlje kot obdobje iz odstavka 1, lahko država članica v skladu s postopkom, določenim v členu 26, podaljša nadzor meje iz istih razlogov, kot jih določa odstavek 1, in ga ob upoštevanju morebitnih novih elementov večkrat podaljša za obdobje do največ 30 dni.

Člen 24

Postopek v primeru predvidljivih dogodkov

1. Če država članica namerava ponovno uvesti nadzor na notranjih mejah v skladu s členom 23(1), o tem takoj, ko je to mogoče, uradno obvesti druge države članice in Komisijo ter takoj, ko je to mogoče, posreduje naslednje informacije:

(a)	razloge za predlagano ponovno uvedbo s podrobnim opisom dogodkov, ki predstavljajo resno grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti;

(b)	obseg predlagane ponovne uvedbe, ki opredeljuje območja, kjer se bo nadzor meje ponovno uvedel;

(c)	imena odobrenih mejnih prehodov;

(d)	datum in trajanje predlagane ponovne uvedbe;

(e)	kadar je primerno ukrepe, ki naj jih sprejmejo druge države članice.

2. Komisija lahko poda ne glede na člen 64(1) Pogodbe svoje mnenje po prejemu uradnega obvestila države članice za namen posvetovanja iz odstavka 3.

3. O informacijah, določenih v odstavku 1, kakor tudi o mnenju, ki ga Komisija lahko poda v skladu z odstavkom 2, se posvetujejo država članica, ki načrtuje ponovno uvedbo nadzora meje, druge države članice in Komisija z namenom organizirati, kjer je to primerno, medsebojno sodelovanje držav članic in preučiti sorazmernost ukrepov glede dogodka, ki je privedel do ponovne uvedbe nadzora meje ter groženj javnemu redu ali notranji varnosti.

4. Posvetovanje iz odstavka 3 se opravi vsaj petnajst dni pred načrtovanim datumom ponovne uvedbe nadzora meje.

Člen 25

Postopek v primerih, ki zahtevajo nujno ukrepanje

1. Če je zaradi upoštevanja javnega reda ali notranje varnosti države članice potrebno nujno ukrepati, lahko država članica izjemoma in takoj ponovno uvede nadzor na notranjih mejah.

2. Država članica ob uvedbi ponovnega nadzora meje na svojih notranjih mejah brez odlašanja ustrezno uradno obvesti druge države članice in Komisijo ter jim posreduje informacije iz člena 24(1) in navede razloge, ki upravičujejo uporabo tega postopka.

Člen 26

Postopek podaljšanja nadzora na notranjih mejah

1. Države članice lahko nadzor na notranjih mejah podaljšajo le v skladu z določbami člena 23(2), po tem, ko so uradno obvestile druge države članice in Komisijo.

2. Država članica, ki načrtuje podaljšanje nadzora meje, drugim državam članicam in Komisiji posreduje vse potrebne informacije o razlogih podaljšanja nadzora na notranjih mejah. Uporabljajo se določbe člena 24(2).

Člen 27

Obveščanje Evropskega parlamenta

Države članice ali, kadar je to ustrezno, Svet, obvestijo Evropski parlament takoj, ko je to mogoče, o ukrepih, ki so jih sprejele v skladu s členi 24, 25 in 26. Po tretjem zaporednem podaljšanju v skladu s členom 26 država članica na zahtevo poroča Evropskemu parlamentu o potrebi nadzora na notranjih mejah.

Člen 28

Določbe, ki se uporabljajo ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah

Ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah se smiselno uporabljajo ustrezne določbe naslova II.

Člen 29

Poročilo o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah

Država članica, ki je v skladu s členom 23 ponovno uvedla nadzor na notranjih mejah, potrdi datum, ko je ta nadzor odpravljen, in istočasno ali kmalu za tem predloži poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah, zlasti glede izvajanja kontrol in učinkovitosti ponovne uvedbe nadzora meje.

Člen 30

Obveščanje javnosti

Odločitev o ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah se sprejme na pregleden način, o tem pa se v celoti obvesti javnost, razen če obstajajo pomembni varnostni razlogi, da se to ne stori.

Člen 31

Zaupnost

Na zahtevo države članice druge države članice, Evropski parlament in Komisija spoštujejo zaupnost posredovanih informacij v zvezi s ponovno uvedbo in podaljšanjem nadzora meje in poročila, pripravljenega v skladu s členom 29.

NASLOV IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 32

Spremembe prilog

Priloge III, IV in VIII se spremenijo v skladu s postopkom, določenim v členu 33(2).

Člen 33

Odbor

1. Komisiji pomaga odbor, v nadaljevanju „odbor“.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa in pod pogojem, da izvedbeni ukrepi, sprejeti v skladu s tem postopkom, ne spremenijo bistvenih določb te uredbe.

Rok iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

3. Odbor sprejme svoj poslovnik.

4. Ne glede na že sprejete izvedbene ukrepe se uporaba določb te uredbe glede sprejetja tehničnih predpisov in odločitev v skladu s postopkom iz odstavka 2 odloži za štiri leta po začetku veljavnosti te uredbe. Evropski parlament in Svet lahko na predlog Komisije in v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe, obnovita nekatere določbe in jih v ta namen pregledata pred iztekom štiriletnega obdobja.

Člen 34

Uradno obveščanje

1. Države članice uradno obvestijo Komisijo o:

(a)	seznamu dovoljenj za prebivanje;

(b)	seznamu njihovih mejnih prehodov;

(c)	referenčnih zneskih, zahtevanih za prehod zunanjih meja, ki jih letno določijo nacionalni organi;

(d)	seznamu nacionalnih služb, pristojnih za mejni nadzor;

(e)	vzorcih vzorčnih izkaznic, ki jih izdajo zunanja ministrstva.

2. Komisija informacije, o katerih je uradno obveščena v skladu z odstavkom 1, da na voljo državam članicam in javnosti z objavo v seriji C Uradnega lista Evropske Unije in s katerimi koli drugimi primernimi sredstvi.

Člen 35

Maloobmejni promet

Ta uredba ne posega v pravila Skupnosti o maloobmejnem prometu in obstoječe dvostranske sporazume o maloobmejnem prometu.

Člen 36

Ceuta in Melilla

Določbe te uredbe ne vplivajo na posebna pravila, ki se uporabljajo za mesti Ceuta in Melilla, kakor je opredeljeno v Izjavi Kraljevine Španije o mestih Ceuta in Melilla v sklepni listini k Sporazumu o pristopu Kraljevine Španije h Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (20).

Člen 37

Uradno obveščanje o informacijah s strani držav članic

Države članice do 26. oktobra 2006 uradno obvestijo Komisijo o nacionalnih določbah v zvezi s členom 21(c) in (d), kaznih iz člena 4(3) in dvostranskih sporazumih, sklenjenih v skladu s členom 17(1). O naknadnih spremembah teh določb se uradno obvešča v roku petih delovnih dni.

Informacije iz uradnega obvestila držav članic se objavijo v seriji C Uradnega lista Evropske unije.

Člen 38

Poročilo o uporabi naslova III

Komisija predloži poročilo o uporabi naslova III Evropskemu parlamentu in Svetu najpozneje do 13. oktobra 2009.

Komisija posveča posebno pozornost morebitnim težavam, ki lahko nastanejo zaradi ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah. Po potrebi predloži predloge za rešitev teh težav.

Člen 39

Razveljavitve

1. Določbe členov 2 do 8 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 se razveljavijo z dnem 13. oktobra 2006.

2. Z istim dnem iz odstavka 1 se razveljavi naslednje:

(a)	Skupni priročnik, vključno s prilogami;

(b)	sklepi Schengenskega izvršnega odbora z dne 26. aprila 1994 (SCH/Com-ex (94) 1, rev. 2), 22. decembra 1994 (SCH/Com-ex (94) 17, rev. 4) in 20. decembra 1995 (SCH/Com-ex (95) 20, rev. 2);

(c)	Priloga 7 k Skupnim konzularnim navodilom;

(d)	Uredba Sveta (ES) št. 790/2001 z dne 24. aprila 2001, s katero se Svetu pridržijo izvedbena pooblastila v zvezi z nekaterimi podrobnejšimi predpisi in praktičnimi postopki izvajanja mejnih kontrol in nadzora (21);

(e)	Odločba Sveta 2004/581/ES z dne 29. aprila 2004 o določitvi minimalnih oznak, ki se uporabljajo na znakih na zunanjih mejnih prehodih (22);

(f)	Odločba Sveta 2004/574/ES z dne 29. aprila 2004 o spremembi Skupnega priročnika (23);

(g)

Uredba Sveta (ES) št. 2133/2004 z dne 13. decembra 2004 o zahtevi, da pristojni organi držav članic sistematično žigosajo potne listine državljanov tretjih držav pri njihovem prehodu zunanjih meja držav članic, ter o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Skupnega priročnika v ta namen (24).

3. Sklici na črtane člene in razveljavljene pravne akte se štejejo za sklice na to uredbo.

Člen 40

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati 13. oktobra 2006. Člen 34 začne veljati na dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

V Strasbourgu, 15. marca 2006

Za Evropski parlament

Predsednik

J. BORRELL FONTELLES

Za Svet

Predsednik

H. WINKLER

(1) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 23. junija 2005 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne 21. februarja 2006.

(2) UL L 239, 22.9.2000, str. 19. Konvencija, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1160/2005 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 191, 22.7.2005, str. 18).

(3) UL C 313, 16.12.2002, str. 97. Skupni priročnik, kakor je bil nazadnje spremenjen z Uredbo Sveta (ES) št. 2133/2004 (UL L 369, 16.12.2004, str. 5).

(4) Uredba Sveta (ES) št. 2007/2004 z dne 26. oktobra 2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (UL L 349, 25.11.2004, str. 1).

(5) UL L 374, 31.12.1991, str. 4. Uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES). št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(6) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(7) UL L 239, 22.9.2000, str. 69.

(8) UL L 176, 10.7.1999, str. 36.

(9) UL L 176, 10.7.1999, str. 31.

(10) UL L 176, 10.7.1999, str. 53.

(11) Sklep Sveta 2004/849/ES z dne 25. oktobra 2004 o podpisu v imenu Evropske unije in o začasni uporabi nekaterih določb Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (UL L 368, 15.12.2004, str. 26).

(12) Sklep Sveta 2004/860/ES z dne 25. oktobra 2004 o podpisu v imenu Evropske unije in o začasni uporabi nekaterih določb Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (UL L 370, 17.12.2004, str. 78).

(13) UL L 131, 1.6.2000, str. 43.

(14) UL L 64, 7.3.2002, str. 20.

(15) UL L 158, 30.4.2004, str. 77.

(16) UL L 157, 15.6.2002, str. 1.

(17) UL L 81, 21.3.2001, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 851/2005 (UL L 141, 4.6.2005, str. 3).

(18) UL L 64, 7.3.2003, str. 1.

(19) UL L 53, 23.2.2002, str. 4.

(20) UL L 239, 22.9.2000, str. 73.

(21) UL L 116, 26.4.2001, str. 5. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena s Sklepom 2004/927/ES (UL L 396, 31.12.2004, str. 45).

(22) UL L 261, 6.8.2004, str. 119.

(23) UL L 261, 6.8.2004, str. 36.

(24) UL L 369, 16.12.2004, str. 5.

PRILOGA I

Dokazila za preverjanje izpolnjevanja pogojev za vstop

Dokazila iz člena 5(2) lahko vključujejo naslednje:

(a)

za poslovna potovanja:

(i)	povabilo podjetja ali pristojnega organa k udeležbi na srečanjih, konferencah ali dogodkih, povezanih s trgovino, industrijo ali delom;

(ii)	drugi dokumenti, ki izkazujejo obstoj trgovinskih ali delovnih odnosov;

(iii)

vstopnice za sejme in kongrese, v kolikor se jih državljan udeleži;

(b)

za potovanja v študijske namene ali druge vrste usposabljanja:

(i)	potrdilo o vpisu na izobraževalno ustanovo za obiskovanje poklicnih ali teoretičnih tečajev v okviru osnovnega in nadaljnjega usposabljanja;

(ii)	študentske izkaznice ali potrdila za vpisane tečaje;

(c)

za turistična potovanja ali za potovanja v zasebne namene:

(i)

dokazila glede nastanitve:

—	povabilo gostitelja, v kolikor bo državljan bival pri njem,

—	dokazilo o zagotovljeni nastanitvi ali katera koli druga ustrezna listina, ki potrjuje predvideno nastanitev;

(ii)	dokazila glede načrta potovanja; potrdilo rezervacije organiziranega potovanja ali katera koli druga ustrezna listina, ki potrjuje predviden načrt potovanja;

(iii)

dokazila glede vrnitve;

povratna vozovnica ali vozovnica za krožno potovanje;

(d)

za potovanja z namenom udeležbe na političnih, znanstvenih, kulturnih, športnih ali verskih dogodkih ali zaradi drugih razlogov:

povabila, vstopnice, vpisi ali programi, ki navajajo, kadar je to mogoče, ime organizacije gostiteljice in čas bivanja, ali katera koli druga ustrezna listina, ki potrjuje namen obiska.

PRILOGA II

Vnos informacij

Na vseh mejnih prehodih se vse informacije organov in katere koli druge posebno pomembne informacije vnesejo v evidenco ročno ali elektronsko. Informacije, ki se vnesejo v evidenco, zajemajo zlasti:

(a)	ime mejnega policista, krajevno pristojnega za mejno kontrolo in imena drugih uslužbencev v posameznih skupinah;

(b)	delno opustitev mejne osebne kontrole v skladu s členom 8;

(c)	izdajanje listin na meji, ki nadomeščajo potne liste in vizume;

(d)	prijete osebe in pritožbe (kazniva dejanja in prekrški);

(e)	osebe, katerim je bil zavrnjen vstop v skladu s členom 13 (razlogi za zavrnitev in državljanstva);

(f)	varnostne kode vstopnih in izstopnih žigov, identiteto mejnih policistov, katerim so dodeljeni žigi na kateri koli dani čas ali v kateri koli izmeni, kakor tudi informacije v zvezi z izgubljenimi in ukradenimi žigi;

(g)	pritožbe oseb, ki so podvržene kontroli;

(h)	druge posebno pomembne policijske in sodne ukrepe;

(i)	posebne dogodke.

PRILOGA III

Vzorci oznak, ki označujejo steze na mejnih prehodih

DEL A

(1)

DEL B

DEL C

(1)

(1) Za Islandijo in Norveško znak ni potreben.

PRILOGA IV

Žigosanje

1.	Potne listine državljanov tretjih držav se sistematično žigosajo ob vstopu in izstopu v skladu s členom 10. Specifikacije teh žigov so določene v sklepih Schengenskega izvršnega odbora SCH/COM-EX (94) 16 rev in SCH/Gem-Handb (93) 15 (ZAUPNO).

2.	Varnostne kode na žigih se spreminjajo v rednih časovnih obdobjih, krajših od enega meseca.

Pri vstopu in izstopu državljanov tretjih držav, ki morajo imeti vizum, mora biti žig, če je mogoče, odtisnjen tako, da pokriva rob vizuma, ne da bi to vplivalo na čitljivost navedb ali varnostnih oznak na vizumski nalepki. Če je treba odtisniti več žigov (na primer pri vizumu za večkratni vstop), se le ti odtisnejo na nasprotni strani nalepljenega vizuma.

Če je ta stran polna, se žig odtisne na naslednjo stran. Žiga se ne sme odtisniti na strojno berljivi del vizuma.

Države članice imenujejo nacionalne kontaktne točke, odgovorne za izmenjavo informacij o varnostnih kodah na vstopnih in izstopnih žigih na mejnih prehodih, in o tem obvestijo ostale države članice, Generalni sekretariat Sveta in Komisijo. Te kontaktne točke morajo imeti neposreden dostop do informacij o skupnih vstopnih in izstopnih žigih, ki se uporabljajo na zunanji meji določene države članice in zlasti do informacij o:

(a)	mejnem prehodu, za katerega je posamezen žig določen;

(b)	identiteti uradnika mejne kontrole, kateremu se ob katerem koli času dodeli posamezen žig;

(c)	varnostni kodi posameznega žiga ob vsakem času.

Vse poizvedbe glede skupnih vstopnih in izstopnih žigov se opravijo prek zgoraj navedenih nacionalnih kontaktnih točk.

Nacionalne kontaktne točke drugim kontaktnim točkam, Generalnemu sekretariatu Sveta in Komisiji takoj posredujejo informacije o spremembah glede kontaktnih točk kakor tudi o izgubljenih in ukradenih žigih.

PRILOGA V

DEL A

Postopki za zavrnitev vstopa na meji

Pri zavrnitvi vstopa mora pristojni mejni policist:

(a)	izpolniti standardni obrazec za zavrnitev vstopa iz dela B. Državljan tretje države mora obrazec podpisati in nato dobiti kopijo podpisanega obrazca. V primeru, da državljan tretje države podpis zavrne, mejni policist njegovo zavrnitev zabeleži v obrazcu pod rubriko „opombe“;

(b)	odtisniti vstopni žig v potni list, ki ga z neizbrisnim črnilom prečrta v obliki križa in desno od žiga, prav tako z neizbrisnim črnilom zapisati črke, ki ustrezajo razlogu zavrnitve vstopa, naštete v zgoraj navedenem standardnem obrazcu za zavrnitev vstopa;

(c)

razveljaviti vizum, tako da nanj odtisne žig „RAZVELJAVLJENO“, v primerih iz odstavka 2. V takem primeru se, da ne bi pozneje prišlo do kakršne koli zlorabe, optično spremenljivi element vizumske nalepke, varnostni element „z učinkom skrite podobe“ kakor tudi beseda „vizum“ prečrtajo in tako uničijo. Mejni policist mora o svoji odločitvi takoj obvestiti osrednji organ;

(d)	vnesti vse zavrnitve vstopa v evidenco ali na seznam, pri čemer navede identiteto, državljanstvo državljana tretje države, podatke iz dokumenta, ki državljanu tretje države dovoljuje prehod meje, ter razlog in datum zavrnitve vstopa.

Vizum se mora razveljaviti v naslednjih primerih:

(a)	če je za imetnika vizuma razpisan ukrep v SIS za namene zavrnitve vstopa, razen ko poseduje vizum ali vizum za ponovni vstop, izdan s strani ene od držav članic, in želi vstopiti za namen tranzita, da bi prišel na ozemlje države članice, ki je izdala listino;

(b)	če obstaja utemeljen razlog za domnevo, da je bil vizum pridobljen na goljufiv način.

Dejstvo, da državljan tretje države na meji ne pokaže enega ali več dokazil iz člena 5(2), ne pomeni, da se vizum avtomatično razveljavi.

Če državljan tretje države, ki se mu zavrne vstop, na mejo prispe s prevoznikom, mora lokalno pristojni organ:

(a)

ukazati prevozniku, da prevzame odgovornost za državljana tretje države in ga brez odlašanja prepelje v tretjo državo, iz katere je bil pripeljan, v tretjo državo, ki mu je izdala listino za prehod meje, ali v katero koli drugo tretjo državo, v katero ima zagotovljen vstop, ali da najde sredstva za nadaljnji prevoz v skladu s členom 26 Schengenske konvencije in Direktive Sveta 2001/51/ES z dne 28. junija 2001 o dopolnitvi določb člena 26 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (1);

(b)	do nadaljnjega prevoza sprejeti ustrezne ukrepe, v skladu z nacionalno zakonodajo in z upoštevanjem lokalnih okoliščin, ki preprečujejo državljanom tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop, nezakonit vstop v državo.

4.	Če obstajajo razlogi tako za zavrnitev vstopa kot za prijetje državljana tretje države, mora mejni policist obvestiti organ, pristojen za odločanje o nadaljnjih ukrepih v skladu z nacionalno zakonodajo.

DEL B

Standardni obrazec za zavrnitev vstopa na meji

(1) UL L 187, 10.7.2001, str. 45.

PRILOGA VI

Posebna pravila za različne vrste meja in različne vrste prevoznih sredstev, ki se uporabljajo pri prehodu zunanjih meja držav članic

1. Kopenske meje

1.1 Kontrola cestnega prometa

1.1.1 Za zagotovitev učinkovite kontrole oseb, ob hkratnem zagotavljanju varnosti in pretočnosti cestnega prometa, je treba gibanje na mejnih prehodih uravnavati na primeren način. Po potrebi lahko države članice sklenejo dvostranske sporazume za preusmeritev in zaustavitev prometa. O tem obvestijo Komisijo v skladu s členom 37.

1.1.2 Na kopenskih mejah lahko države članice, kadar presodijo, da je to primerno, in okoliščine to omogočajo, na določenih mejnih prehodih uredijo ločene steze, v skladu s členom 9.

Ločene steze lahko pristojni organ države članice kadar koli odpravi v izrednih razmerah in kadar tako zahtevajo prometni in infrastrukturni pogoji.

Države članice lahko sodelujejo s sosednjimi državami glede uvedbe posebnih ločenih stez na zunanjih mejnih prehodih.

1.1.3 Velja splošno pravilo, da lahko osebe, ki potujejo v vozilih, med kontrolo ostanejo v njih. V primeru pa, da tako zahtevajo okoliščine, se te osebe lahko pozove, da iz svojih vozil izstopijo. Če okoliščine dopuščajo, se te osebe temeljito kontrolira na krajih, ki so določeni v ta namen. Kadar je to mogoče, kontrolo zaradi varnosti osebja opravljata po dva uradnika mejne policije.

1.2 Kontrola železniškega prometa

1.2.1 Kontrolo je treba opravljati na potniških vlakih in pri železniškem osebju na vlakih, ki prehajajo zunanje meje, vključno s tistimi na tovornih vlakih in na praznih vlakih. Kontrolo se opravlja na enega od naslednjih dveh načinov:

—	na peronu, na prvi postaji prihoda ali odhoda na ozemlju države članice,

—	na vlaku med vožnjo.

Države članice lahko sklenejo dvostranske sporazume glede načina izvajanja teh kontrol. O tem obvestijo Komisijo v skladu s členom 37.

1.2.2 Ne glede na točko 1.2.1 in zaradi lažjega pretoka hitrih potniških vlakov se lahko države članice, ki jih potek poti teh vlakov iz tretjih držav zadeva, s skupnim sporazumom s temi državami odločijo opravljati kontrole oseb na vlakih iz tretjih držav na enega od naslednjih načinov:

—	na postajah v tretji državi, kjer potniki vstopijo na vlak,

—	na postajah znotraj ozemlja držav članic, kjer potniki izstopijo iz vlaka,

—	na vlaku med potjo med postajami znotraj ozemlja držav članic, če potniki ostanejo na vlaku na prejšnji postaji/postajah.

1.2.3 Pri hitrih vlakih iz tretjih držav, ki se večkrat ustavijo na ozemlju držav članic, se potnike kontrolira na vlaku ali na ciljni postaji, če železniški prevoznik lahko vkrca potnike izključno za preostanek potovanja na ozemlju držav članic, razen kadar je bila kontrola opravljena v skladu s točkami 1.2.1 ali 1.2.2, prva alinea.

Potniki, ki nameravajo na vlak vstopiti izključno za preostanek potovanja na ozemlju držav članic, so pred odhodom vlaka jasno obveščeni o kontroli oseb med potjo ali na ciljni postaji.

1.2.4 Na poti v nasprotno smer se pri potnikih kontrola ob izstopu opravi po podobnem postopku.

1.2.5 Mejni policist lahko odredi pregled notranjosti vagonov, če je potrebno, s pomočjo železniškega inšpektorja, da se prepriča, da se v njih ne skrivajo osebe ali predmeti, ki so predmet mejne kontrole.

1.2.6 Če obstajajo razlogi za domnevo, da se na vlaku skrivajo osebe, za katere je bilo javljeno ali za katere obstaja sum, da so storile kaznivo dejanje, ali državljani tretje države, ki nameravajo nezakonito vstopiti v državo, mejni policist, če ne more ukrepati v skladu z nacionalnimi predpisi, obvesti države članice v smeri ali na ozemlju katerih vlak potuje.

2. Zračne meje

2.1 Kontrolni postopki na mednarodnih letališčih

2.1.1 Pristojni organi države članice zagotovijo, da upravljavec letališča sprejme potrebne ukrepe za fizično ločevanje potnikov iz notranjih letov od tistih iz ostalih letov. V ta namen je treba na vseh mednarodnih letališčih vzpostaviti ustrezno infrastrukturo.

2.1.2 Kraj, kjer se izvaja mejna kontrola, se določi v skladu z naslednjim postopkom:

(a)	Pri potnikih na letih iz tretjih držav, ki se vkrcajo na notranji let, se vstopna kontrola opravi na letališču prihoda leta iz tretje države. Pri potnikih na notranjih letih, ki letijo v tretjo državo (tranzitni potniki), se izstopna kontrola opravi na letališču odhoda tega leta v tretjo državo.

(b)

Pri letih iz ali v tretje države brez tranzitnih potnikov in letih z več pristanki na letališčih držav članic, kadar se potuje z istim letalom:

(i)	se pri potnikih na letu iz ali v tretje države, če ni predhodnega ali naknadnega transferja na ozemlju držav članic, vstopna kontrola opravi na letališču prihoda in izstopna kontrola na letališču odhoda;

(ii)

se pri potnikih, ki letijo iz ali v tretje države, z več kot enim pristankom na ozemlju držav članic in kadar se potuje z istim letalom (tranzitni potniki) in pod pogojem, da se potniki ne morejo vkrcati na letalo na liniji znotraj ozemlja držav članic, vstopna kontrola opravi na letališču prihoda in izstopna kontrola na letališču odhoda;

(iii)

kadar letalski prevoznik lahko za lete iz tretjih držav z več pristanki na ozemlju držav članic vkrca potnike samo za preostali del leta znotraj tega ozemlja, se pri potnikih izstopna kontrola opravi na letališču odhoda in vstopna kontrola na letališču prihoda.

Kontrola potnikov, ki so med temi pristanki že na letalu in se niso vkrcali na ozemlju držav članic, se opravi v skladu s točko (b)(ii). Obrnjen postopek se uporabi za kategorijo letov, kjer je ciljna država tretja država.

2.1.3 Mejna kontrola se ponavadi ne opravlja na letalu ali pri terminalu, razen če so taki pregledi utemeljeni z oceno tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem. Da zagotovijo, da se na letališčih, ki so določena za mejne prehode, potnike kontrolira v skladu z določbami členov 6 do 13, morajo države članice zagotoviti, da pristojni letališki organi sprejmejo ustrezne ukrepe za usmerjanje potnikov na mesta, določena za kontrolo.

Države članice morajo zagotoviti, da upravljavec letališča sprejme potrebne ukrepe, da se nepooblaščenim osebam prepreči vstop na in izstop iz območij, kjer je gibanje omejeno, na primer tranzitno območje. Mejna kontrola se ponavadi ne opravlja na tranzitnem območju, razen če so taki pregledi utemeljeni z oceno tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem; še zlasti se kontrola na tem območju lahko opravlja pri osebah, ki potrebujejo letališki tranzitni vizum, da se preveri, ali ga dejansko posedujejo.

2.1.4 Kadar mora v primeru višje sile ali neposredne nevarnosti ali po navodilih pristojnih organov letalo na letu iz tretje države pristati na kraju, ki ni določen kot mejni prehod, lahko to letalo nadaljuje z letom šele, ko to dovolijo mejni organi ter carinska služba. Isto velja za letalo na letu iz tretje države, kadar pristane brez dovoljenja. V vsakem primeru se členi 6 do 13 uporabljajo za kontrolo oseb na takih letalih.

2.2 Kontrolni postopki na vzletiščih

2.2.1 Zagotoviti je treba, da se potnike kontrolira v skladu z določbami členov 6 do 13 tudi na tistih letališčih, ki po veljavni nacionalni zakonodaji nimajo statusa mednarodnega letališča („vzletišča“), se pa prek njih dovoli usmerjanje letov iz ali v tretje države.

2.2.2 Ne glede na točko 2.1.1 na vzletiščih ni potrebno urediti fizičnega ločevanja potnikov iz notranjih in mednarodnih letov, ne glede na določbe Uredbe (ES) št. 2320/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o skupnih pravilih na področju civilne letalske varnosti (1). Poleg tega, kadar je promet redek, ni nujno, da so ves čas prisotni mejni policisti, vendar pod pogojem, da se potrebno osebje lahko pravočasno razporedi.

2.2.3 Kadar prisotnost mejne policije na vzletišču ni stalno zagotovljena, mora direktor vzletišča mejno policijo ustrezno obvestiti o prihodu in odhodu letal na letih iz ali v tretje države.

2.3 Kontrola oseb na zasebnih letih

2.3.1 Pri zasebnih letih iz ali v tretje države mora vodja zrakoplova pred vzletom pristojnemu organu ciljne države članice, in kjer je to primerno, države članice prvega vstopa, posredovati splošno izjavo, ki med drugim vsebuje načrt leta v skladu s Prilogo 2 Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu in podatke o identiteti potnikov.

2.3.2 Kadar zasebna letala, ki letijo iz tretje države v državo članico, pristajajo na ozemlju drugih držav članic, mora pristojni organ države članice vstopa opraviti mejno kontrolo in odtisniti vstopni žig na splošno izjavo iz točke 2.3.1.

2.3.3 Kadar obstaja dvom o tem, ali letalo prihaja izključno iz ali samo na ozemlje držav članic, ne da bi pristalo na ozemlju tretje države, mora pristojni organ opraviti kontrolo oseb na letališčih in vzletiščih v skladu s točkami 2.1 do 2.2.

2.3.4 Vstop in izstop jadralnih letal, ultra lahkih letal, helikopterjev, majhnih letal, ki lahko letijo le na krajše razdalje, ter zrakoplovov, lažjih od zraka, se uredi z nacionalno zakonodajo in, kjer je to primerno, z dvostranskimi sporazumi.

3. Meje na morju

3.1 Splošni kontrolni postopki v pomorskem prometu

3.1.1 Kontrola ladij se opravi v pristanišču prihoda ali odhoda, na krovu ladje ali na mestu, določenem v ta namen, v neposredni bližini plovila. Vendar pa se lahko v skladu s sporazumi kontrola opravi tudi med prečkanjem ali ob prihodu ali odhodu ladje, na ozemlju tretje države.

Namen kontrole je zagotoviti, da tako potniki kot posadka izpolnjujejo pogoje iz člena 5, ne glede na člen 19(1)(c).

3.1.2 Kapitan ladje ali namesto njega fizična ali pravna oseba, ki zastopa lastnika v vseh zadevah v zvezi z lastnikovo obveznostjo glede ladje („zastopnik lastnika ladje“), mora v dveh izvodih sestaviti seznam posadke in morebitnih potnikov. Najpozneje ob prihodu v pristanišče mora seznam(-e) izročiti mejnim policistom. Če je zaradi višje sile seznam ali sezname nemogoče poslati mejnim policistom, je treba izvod poslati ustreznemu mejnemu ali pomorskemu organu, ki ga brez odlašanja posreduje mejnim policistom.

3.1.3 Enega od obeh izvodov seznama, ki jih ustrezno podpiše mejni policist, se vrne kapitanu ladje, ki ga mora v pristanišču na zahtevo predložiti.

3.1.4 Kapitan ladje, ali namesto njega zastopnik lastnika ladje, mora takoj sporočiti pristojnim organom vse spremembe v zvezi s sestavo posadke ali številom potnikov.

Poleg tega mora kapitan takoj obvestiti pristojne organe, po možnosti še preden ladja zapluje v pristanišče, da so na krovu slepi potniki. Za slepe potnike je še naprej odgovoren kapitan ladje.

3.1.5 Kapitan ladje mora mejne policiste o odhodu ladje obvestiti pravočasno in v skladu z veljavnimi pravili v zadevnem pristanišču; če teh organov ne more obvestiti, se mora posvetovati z ustreznim pomorskim organom. Drug izvod prej izpolnjenega in podpisanega seznama (seznamov) se vrne tem organom.

3.2 Posebni kontrolni postopki za določene vrste pomorskega prometa

Potniške ladje za križarjenje

3.2.1 Kapitan potniške ladje za križarjenje ali namesto njega zastopnik lastnika ladje mora pristojnim mejnim policistom posredovati načrt poti in program križarjenja vsaj 24 ur prej, preden ladja zapusti pristanišče odhoda in pred prihodom v vsako pristanišče na ozemlju držav članic.

3.2.2 Ne glede na člena 4 in 7 v pristaniščih, ki niso mejni prehodi, mejne kontrole ni treba izvajati in ladja v njih lahko pristane, če načrt potovanja potniške ladje za križarjenje vsebuje izključno pristanišča na ozemlju držav članic.

Kljub temu se lahko na podlagi ocene tveganja, povezanega z varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, opravi kontrola posadke in potnikov teh ladij.

3.2.3 Če načrt potovanja potniške ladje za križarjenje vsebuje tako pristanišča na ozemlju držav članic kot tudi pristanišča v tretjih državah članicah, se mejna kontrola, ne glede na člen 7, izvaja na naslednji način:

(a)

kadar potniška ladja za križarjenje prihaja iz pristanišča v tretji državi in prvič pristane v pristanišču na ozemlju države članice, se pri posadki in potnikih opravi vstopna kontrola na podlagi imenskega seznama posadke in potnikov iz točke 3.2.4.

Pri potnikih, ki gredo na kopno, se opravi vstopna kontrola v skladu s členom 7, razen če je iz ocene tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, razvidno, da takšna kontrola ni potrebna;

(b)

kadar potniška ladja za križarjenje prihaja iz pristanišča v tretji državi in ponovno pristane v pristanišču na ozemlju države članice, se pri posadki in potnikih opravi vstopna kontrola na podlagi imenskih seznamov posadke in potnikov iz točke 3.2.4., v kolikor so bili ti seznami spremenjeni od takrat, ko je potniška ladja pristala v prejšnjem pristanišču na ozemlju države članice.

(c)	kadar potniška ladja za križarjenje prihaja iz pristanišča države članice in v takšnem pristanišču tudi pristane, se pri potnikih, ki gredo na kopno, opravi vstopna kontrola v skladu s členom 7, če tako zahteva ocena tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem;

(d)

kadar potniška ladja za križarjenje odhaja iz pristanišča države članice v pristanišče tretje države, se pri posadki in potnikih opravi izstopna kontrola na podlagi imenskih seznamov posadke in potnikov.

Če tako zahteva ocena tveganja, povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, se pri potnikih, ki prihajajo na ladjo, opravi izstopna kontrola v skladu s členom 7;

(e)	kadar potniška ladja za križarjenje iz pristanišča države članice odpluje v prav tako pristanišče, ob izstopu kontrole ni potrebno izvajati. Kljub temu se lahko na podlagi ocene tveganja povezanega z notranjo varnostjo in nezakonitim priseljevanjem, opravi kontrola posadke in potnikov teh ladij.

3.2.4 Imenski seznami posadke in potnikov morajo vsebovati:

(a)	ime in priimek;

(b)	datum rojstva;

(c)	državljanstvo;

(d)	številko in vrsto potne listine in, kjer je to primerno, številko vizuma.

Kapitan potniške ladje ali namesto njega zastopnik lastnika ladje mora pristojnim mejnim policistom posredovati imenske sezname vsaj 24 ur pred prihodom v vsako pristanišče na ozemlju držav članic ali, v primeru če potovanje do tega pristanišča traja manj kot 24 ur, takoj, ko je v prejšnjem pristanišču zaključeno vkrcavanje.

Imenski seznam se žigosa v prvem pristanišču vstopa na ozemlje držav članic in nato v vseh primerih, če se seznam spremeni. Imenski seznam se upošteva pri oceni tveganja iz točke 3.2.3.

Navtični turizem

3.2.5 Ne glede na člena 4 in 7 pri osebah na krovu rekreacijskih plovil, ki prihajajo iz ali plujejo proti pristanišču države članice, ni treba opraviti mejne kontrole in lahko vstopijo v pristanišče, ki ni mejni prehod.

Kljub temu se lahko na podlagi ocene nevarnosti nezakonitega priseljevanja in zlasti kadar je v neposredni bližini določene države članice obala tretje države, opravi kontrola teh oseb in/ali izvede fizična kontrola rekreacijskih plovil.

3.2.6 Ne glede na člen 4 lahko rekreacijsko plovilo iz tretje države izjemoma vpluje v pristanišče, ki ni mejni prehod. V takih primerih morajo osebe na krovu o tem uradno obvestiti pristaniške organe in tako pridobiti dovoljenje za vplutje v to pristanišče. Pristaniški organi se morajo obrniti na organe v najbližjem pristanišču, ki je mejni prehod, in prijaviti prihod plovila. Prijava potnikov se opravi z vložitvijo seznama oseb na krovu pri pristojnih pristaniških organih. Mejni policiji se omogoči dostop do teh podatkov najpozneje ob prihodu.

Prav tako morajo pristaniški organi, če plovilo zaradi višje sile pristane v pristanišču, ki ni uraden mejni prehod, obvestiti organe v najbližjem pristanišču, ki je mejni prehod, in prijaviti prisotnost plovila.

3.2.7 Med temi kontrolami se izroči listino z vsemi tehničnimi lastnostmi plovila in imeni oseb na krovu. Izvod te listine se izroči organom v pristaniščih vstopa in izstopa. Dokler se plovilo zadržuje v teritorialnih vodah ene od držav članic, mora biti izvod tega seznama shranjen skupaj z listinami plovila.

Obalni ribolov

3.2.8 Ne glede na člena 4 in 7 pri posadkah obalnih ribiških ladij, ki se vsak dan ali v 36 urah vračajo v matično pristanišče ali v katero koli drugo pristanišče na ozemlju držav članic, ne da bi ladje pristale v pristanišču na ozemlju tretje države, se sistematična kontrola ne opravi. Klub temu pa se mora upoštevati ocena nevarnosti nezakonitega priseljevanja, zlasti kadar je v neposredni bližini ozemlja določene države članice obala tretje države, da se določi pogostost izvajanja kontrole. Na podlagi tega tveganja se opravi kontrola oseb oziroma fizična kontrola plovila.

3.2.9 Posadke obalnih ribiških ladij, katerih matično pristanišče ni na ozemlju države članice, se kontrolira v skladu z določbami, ki se nanašajo na pomorščake.

Kapitan ladje mora obvestiti ustrezne organe o morebitni spremembi seznama posadke ali o prisotnosti katerih koli potnikov.

Trajektne povezave

3.2.10 Kontrola se opravi pri osebah na krovu trajektnih povezav s pristanišči v tretjih državah. Uporabijo se naslednja pravila:

(a)	kjer je mogoče, države članice uvedejo ločene steze v skladu s členom 9;

(b)	kontrola pešcev se opravi individualno;

(c)	kontrola oseb v vozilih se opravi, ko so te ob vozilu;

(d)	potnike na trajektu, ki potujejo z avtobusom, se obravnava kot pešce. Ti potniki pri kontroli izstopijo iz avtobusa;

(e)	kontrola voznikov težkih tovornih vozil in spremljajočih oseb se opravi, ko so te ob vozilu. Ta kontrola se načeloma organizira ločeno od preverjanja drugih potnikov;

(f)	da bi bila kontrola hitro opravljena, mora biti na voljo zadostno število kontrolnih mest;

(g)	zlasti zaradi odkrivanja nezakonitih priseljencev se opravi naključna kontrola prevoznih sredstev potnikov in, kjer je to primerno, na tovoru in drugem blagu v prevoznih sredstvih;

(h)	člane posadke trajekta se obravnava enako kot člane posadke trgovskih ladij.

4. Plovba po celinskih plovnih poteh

4.1 „Plovba po celinskih plovnih poteh, ki vključuje prehod zunanje meje“ zajema uporabo vseh vrst plovil na rekah, kanalih in jezerih, za gospodarske ali rekreacijske namene.

4.2 Pri ladjah za gospodarske namene se kapitan in osebe, zaposlene na ladji, ki so na seznamu posadke, ter njihovi družinski člani, ki so na krovu, štejejo za člane posadke ali temu ustrezno.

4.3 Ustrezne določbe točk 3.1 do 3.2 se smiselno uporabijo za kontrolo plovbe po celinskih plovnih poteh.

(1) UL L 355, 30.12.2002, str. 1. Uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 849/2004 (UL L 158, 30.4.2004, str. 1).

PRILOGA VII

Posebna pravila za določene kategorije oseb

1. Voditelji držav

Ne glede na člen 5 in člene 7 do 13 se voditeljev držav in članov njihovih delegacij, katerih prihod in odhod sta bila mejnim organom uradno naznanjena po diplomatski poti, na meji ne kontrolira.

2. Piloti letal in drugi člani posadke

2.1 Ne glede na člen 5 imetniki pilotske licence ali imetniki potrdila o članu posadke, kakor je določeno v Prilogi 9 Konvencije o civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, lahko med opravljanjem svojih nalog in na podlagi teh dokumentov:

(a)	vkrcajo ali izkrcajo na letališču postanka ali na letališču prihoda, ki se nahaja na ozemlju države članice;

(b)	vstopijo na ozemlje občine letališča postanka ali letališča prihoda na ozemlju države članice;

(c)	gredo s katerim koli prevoznim sredstvom na letališče na ozemlju države članice, in tako vkrcajo na letalo, ki odhaja s tega letališča.

V vseh ostalih primerih je treba izpolnjevati zahteve iz člena 5(1).

2.2 Členi 6 do 13 se uporabljajo za kontrolo članov posadke letala. Kjer je mogoče, ima prednost kontroliranje posadke. Točneje, kontrola se opravi pred kontrolo potnikov ali na posebnem kraju, določenem v ta namen. Ne glede na člen 7 se lahko posadka, ki je osebju, pristojnemu za opravljanje nadzora meje, znana, kontrolira samo naključno.

3. Pomorščaki

3.1 Ne glede na člena 4 in 7 lahko države članice dovolijo pomorščakom, ki posedujejo pomorski osebni dokument, izdan v skladu s Ženevsko konvencijo z dne 19. junija 2003 (št. 185), Londonsko konvencijo z dne 9. aprila 1965 in veljavnimi nacionalnimi predpisi, vstop na ozemlje držav članic, z izhodom na kopno in zadrževanjem na območju pristanišča, kjer pristane njihova ladja ali v sosednjih občinah, brez javljanja na mejnem prehodu, pod pogojem, da so na seznamu posadke, ki je bil predhodno predložen v kontrolo pristojnim organom, na ladji, kateri pripadajo.

Kljub temu mejni policisti glede na oceno tveganja nezakonitega priseljevanja in notranje varnosti v skladu s členom 7 pri pomorščakih opravijo kontrolo, preden odidejo na kopno.

Če pomorščak predstavlja grožnjo javnemu redu, notranji varnosti ali javnemu zdravju, se mu lahko zavrne izhod na kopno.

3.2 Pomorščaki, ki se želijo zadrževati zunaj sosednjih občin v bližini pristanišča, morajo izpolnjevati pogoje za vstop na ozemlje držav članic, kakor je določeno v členu 5(1).

4. Imetniki diplomatskih, uradnih ali službenih potnih listov in člani mednarodnih organizacij

4.1 Glede na posebne privilegije in imunitete, ki jih uživajo, se lahko imetniki diplomatskih, uradnih ali službenih potnih listov, ki jih izdajo tretje države ali njihove vlade, priznane s strani držav članic, ter imetniki dokumentov, ki jih izdajo mednarodne organizacije navedene v točki 4.4, ki potujejo po službeni dolžnosti, na mejnih prehodih ugodneje obravnavajo, tako da imajo prednost pred drugimi potniki, čeprav zanje še vedno, kadar je to potrebno, velja vizumska obveznost.

Ne glede na člen 5(1)(c) osebam, ki posedujejo te dokumente, ni treba dokazovati, da imajo zadostna sredstva za preživljanje.

4.2 Če se oseba na zunanji meji sklicuje na privilegije, imunitete in izjeme, lahko mejni policist zahteva predložitev dokazil glede statusa te osebe, kar se stori s predložitvijo ustreznih listin, zlasti potrdil države akreditacije, diplomatskega potnega lista ali z drugimi sredstvi. V dvomu lahko policist, če je nujno, za informacije neposredno zaprosi ministrstvo za zunanje zadeve.

4.3 Akreditirani člani diplomatskih misij in konzularnih predstavništev ter njihove družine lahko vstopijo na ozemlje držav članic s predložitvijo izkaznice iz člena 19(2) in listine, ki jim dovoljuje prehod meje. Ne glede na člen 13 mejni policisti v nobenem primeru ne smejo zavrniti vstopa na ozemlje države članice imetnikom diplomatskega, uradnega ali službenega potnega lista, ne da bi se prej posvetovali s pristojnimi nacionalnimi organi. To velja tudi v primeru, ko je za to osebo v SIS razpisan ukrep.

4.4 Dokumenti, ki jih izdajo mednarodne organizacije za namene iz točke 4.1, so zlasti naslednji:

—	prepustnica Združenih narodov, ki se izda zaposlenim v Združenih narodih in v podrejenih agencijah, na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah specializiranih služb, ki jo je sprejela Generalna skupščina združenih narodov 21. novembra 1947 v New Yorku,

—	prepustnica Evropske skupnosti (ES),

—	prepustnica Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom),

—	izkaznica za legitimacijo, ki jo izda generalni sekretar Sveta Evrope,

—	dokumenti, izdani v skladu z odstavkom 2 člena III Sporazuma med pogodbenicami k Severnoatlantski pogodbi o statusu njihovih sil (vojaške osebne izkaznice, ki jih spremlja potni ukaz, potni nalog ali posamezni ali skupinski službeni nalog), kakor tudi dokumenti, izdani v okviru Partnerstva za mir.

5. Čezmejni delavci

5.1 Postopek za kontrolo čezmejnih delavcev urejajo splošna pravila o nadzoru meje, zlasti členi 7 do 13.

5.2 Ne glede na člen 7 se čezmejne delavce, ki jih mejni policisti dobro poznajo zaradi njihovega pogostega prehajanja meje na istem mejnem prehodu in za katere na podlagi prvotne kontrole vedo, da zanje ni bil izdan razpis ukrepa v SIS ali v nacionalni zbirki podatkov, kontrolira samo naključno, da se tako preveri posedovanje veljavnega dokumenta za prehajanje meje in izpolnjevanje potrebnih pogojev za vstop. Te osebe se od časa do časa temeljito kontrolira, brez predhodnega opozorila in v neenakomernih razmikih.

5.3 Določbe točke 5.2 se lahko razširijo na druge kategorije oseb, ki redno prehajajo mejo.

6. Mladoletniki

6.1 Mejni policisti morajo biti posebej pozorni na mladoletne osebe, ki potujejo s spremstvom ali brez njega. Mladoletne osebe so pri prehodu zunanje meje predmet enake kontrole pri vstopu in izstopu kot odrasli, kakor je predvideno s to uredbo.

6.2 Pri mladoletnikih s spremstvom mora mejni policist preveriti, ali imajo spremljajoče osebe nad mladoletnikom roditeljsko pravico, zlasti kadar mladoletnika spremlja samo ena odrasla oseba in obstaja utemeljen sum, da je bil nezakonito odveden iz skrbništva oseb, ki imajo nad njim zakonito roditeljsko pravico. V takšnem primeru mejni policist opravi nadaljnjo preiskavo za ugotovitev kakršnih koli neskladnosti ali nasprotij med danimi informacijami.

6.3 Pri mladoletnikih brez spremstva mejni policisti zagotovijo, na podlagi temeljitega preverjanja potnih listin in dokazil, da mladoletniki ozemlja ne zapuščajo proti volji oseb, ki imajo nad njim roditeljsko pravico.

PRILOGA VIII

13.4.2006

Uradni list Evropske unije

L 105/33

UREDBA SVETA (ES) št. 563/2006

z dne 13. marca 2006

o sklenitvi Sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Salomonovimi otoki o ribolovu v obalnih vodah Salomonovih otokov

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 37 Pogodbe v povezavi s členom 300(2) in prvim pododstavkom člena 300(3) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta (1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Skupnost in Salomonovi otoki so sklenili in parafirali sporazum o ribolovu, ki ribičem Skupnosti omogoča možnosti ribolova v vodah, ki so glede ribolova pod suverenostjo Salomonovih otokov ali v njihovi pristojnosti.

(2)

Ta sporazum zagotavlja gospodarsko, finančno, tehnično in znanstveno sodelovanje v ribiškem sektorju, da zagotovi ohranjanje in trajnostno izkoriščanje virov ter partnerstvo med podjetji, usmerjenimi v razvoj skupnih interesov gospodarskih dejavnosti v ribiškem sektorju in z njim povezanih dejavnosti.

(3)	Ta sporazum je treba odobriti.

(4)	Določiti je treba možnosti ribolova med državami članicami.

(5)

Države članice, katerih plovila lovijo ribe v okviru tega sporazuma, morajo v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 500/2001 z dne 14. marca 2001 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 2847/93 o nadzoru ulova z ribiškimi plovili Skupnosti v vodah tretjih držav in mednarodnih vodah (2) Komisijo obvestiti o količini vsakega staleža, ulovljenega v ribolovni coni Salomonovih otokov –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Sporazum o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Salomonovimi otoki o ribolovu v obalnih vodah Salomonovih otokov (v nadaljnjem besedilu „Sporazum“) se odobri v imenu Skupnosti.

Besedilo Sporazuma je priloženo tej uredbi.

Člen 2

Možnosti ribolova, določene v protokolu k Sporazumu, se med države članice porazdeli na naslednji način:

—	zamrzovalna plovila za ribolov tunov s potegalko:

Španija

na voljo je 75 % možnosti ribolova

Francija

na voljo je 25 % možnosti ribolova

—	plovila s površinskimi parangali:

Španija

6 plovil

Portugalska

4 plovila

Če se zahtevki za izdajo dovoljenja teh držav članic ne skladajo z možnostmi ribolova, določenimi v Protokolu, lahko Komisija upošteva zahtevke za izdajo dovoljenja katere koli druge države članice.

Člen 3

Ta uredba začne veljati sedmi dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 13. marca 2006

Za Svet

Predsednik

M. BARTENSTEIN

(1) Mnenje z dne 14. februarja 2006 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(2) UL L 73, 15.3.2001, str. 8.

SPORAZUM O PARTNERSTVU

med Evropsko skupnostjo in Salomonovimi otoki o ribolovu v obalnih vodah Salomonovih otokov

EVROPSKA SKUPNOST, v nadaljnjem besedilu „Skupnost“, in

VLADA SALOMONOVIH OTOKOV, v nadaljnjem besedilu „Salomonovi otoki“,

v nadaljnjem besedilu „pogodbenici“, STA SE –

UPOŠTEVAJOČ tesno sodelovanje in prijateljske odnose med Skupnostjo in Salomonovimi otoki, zlasti v okviru sporazumov iz Loméja in Cotonouja, in njuno skupno željo, da takšne odnose vzdržujeta in razvijata še naprej;

UPOŠTEVAJOČ željo Salomonovih otokov, da se spodbudi racionalno izkoriščanje njihovih ribolovnih virov z okrepljenim sodelovanjem;

UPOŠTEVAJOČ, zlasti v zvezi z morskim ribolovom, da imajo Salomonovi otoki suverenost ali pristojnost nad cono, ki se razprostira do 200 navtičnih milj od temeljnih črt njihove obale;

UPOŠTEVAJOČ Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu in Sporazum Združenih narodov o staležu rib;

ZAVEDAJOČ SE pomembnosti načel iz Kodeksa odgovornega ribištva, sprejetega na konferenci FAO leta 1995;

POTRJUJOČ, da mora biti izvajanje suverenih pravic obalnih držav v vodah pod njuno pristojnostjo v namene izkoriščanja, ohranjanja in upravljanja z živimi viri v skladu z načeli in praksami mednarodnega prava in upoštevati prakso, ki je uveljavljena na regionalni ravni;

ODLOČENI, da zaradi skupnega interesa sodelujeta pri spodbujanju k bolj odgovornemu ribolovu, da zagotovita dolgoročno ohranjanje in trajnostno izkoriščanje živih morskih virov;

V PREPRIČANJU, da mora takšno sodelovanje potekati v obliki pobud in ukrepov, ki so dopolnilni, v skladu s politiko in zagotavljajo sinergijo naporov, ne glede na to, ali se izvajajo skupaj ali posamično;

ODLOČENI, da za dosego teh ciljev vzpostavita dialog za oblikovanje sektorske ribiške politike na Salomonovih otokih in določita primerna sredstva, ki bodo zagotavljala, da se bo ta politika učinkovito izvajala in da bodo v proces vključeni gospodarski subjekti in civilna družba;

V ŽELJI, da vpeljeta določila in pogoje, ki bodo urejali ribolovne dejavnosti plovil Skupnosti v ribolovni coni Salomonovih otokov, in zagotovita podporo Skupnosti za spodbujanje odgovornega ribolova v tej ribolovni coni;

TRDNO ODLOČENI, da bosta dosegli tesnejše gospodarsko sodelovanje v ribiški industriji in z njo povezanih dejavnostih z ustanovitvijo in razvijanjem skupnih podjetij, ki bodo vključevala družbe obeh pogodbenic –

DOGOVORILI O NASLEDNJEM:

Člen 1

Področje uporabe

Ta sporazum uvaja načela, pravila in postopke, ki urejajo:

—	gospodarsko, finančno, tehnično in znanstveno sodelovanje v ribiškem sektorju za spodbujanje odgovornega ribolova v ribolovni coni Salomonovih otokov, ki bo zagotavljal ohranjanje in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov ter razvoj ribiškega sektorja na Salomonovih otokih,

—	pogoje, ki urejajo dostop ribolovnih plovil Skupnosti do ribolovne cone Salomonovih otokov,

—	ukrepe, ki urejajo ribolov v ribolovni coni Salomonovih otokov, da se zagotovi spoštovanje zgoraj omenjenih predpisov in pogojev,

—	ukrepe za učinkovito ohranjanje staleža rib in upravljanje z njim,

—	preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova,

—	partnerstvo med družbami, ki je v skupnem interesu, za razvoj gospodarskih dejavnosti v ribiškem sektorju in z njim povezanih dejavnosti.

Člen 2

Opredelitve

V tem sporazumu:

(a)	„organi Salomonovih otokov“ pomenijo Oddelek za ribištvo in morske vire Salomonovih otokov ali stalnega sekretarja za ribištvo na Oddelku za ribištvo in morske vire Salomonovih otokov;

(b)	„organi Skupnosti“ pomenijo Evropsko komisijo;

(c)	„ribolovna cona Salomonovih otokov“ pomeni vode, ki so na področju ribolova pod suverenostjo Salomonovih otokov ali v njihovi pristojnosti, kar njihova nacionalna zakonodaja prepoznava kot „ribolovne meje Salomonovih otokov“;

(d)	„plovilo Skupnosti“ pomeni ribolovno plovilo, ki pluje pod zastavo države članice in je registrirano v Skupnosti;

(e)	„skupno podjetje“ pomeni gospodarsko družbo, ki jo na Salomonovih otokih ustanovijo lastniki plovil ali nacionalna podjetja iz pogodbenic z namenom spodbujanja ribolova in z njim povezanih aktivnosti;

(f)	„skupni odbor“ pomeni odbor, sestavljen iz predstavnikov Skupnosti in Salomonovih otokov, katerih funkcije so opisane v členu 9 tega sporazuma;

(g)

„ribolov“ pomeni:

(i)	iskanje, lovljenje ali pobiranje rib;

(ii)	poskus iskanja, lovljenja ali pobiranja rib;

(iii)

spodbujanje h kakršnim koli drugim dejavnostim, za katere se lahko logično pričakuje, da bodo imele za posledice iskanje, lovljenje ali pobiranje rib;

(iv)	nameščanje, iskanje ali odstranjevanje naprav za zbiranje rib ali pripadajoče elektronske opreme, kot je radijski svetilnik;

(v)	vsako dejavnost na morju, ki neposredno podpira vse dejavnosti, opisane v pododstavkih od (i) do (iv), ali služi kot priprava na te dejavnosti;

(vi)	uporabo katerega koli drugega vozila, zračnega ali pomorskega, za dejavnosti, opisane v pododstavkih od (i) do (v), razen za nujne primere, ko gre za zdravje in varnost posadke ali varnost plovila;

(h)	„ribolovno potovanje“ pomeni vsako plovilo, uporabljeno ali namenjeno za ribolov, vključno s pomožnimi ladjami, transportnimi plovili in vsemi drugimi plovili, ki so neposredno vključena v dejavnosti ribolova;

(i)	„upravljavec“ pomeni osebo, ki je pristojna ali odgovorna za delovanje ali usmerjanje ali nadzor ribiškega plovila, vključno z lastnikom, zakupnikom ali kapitanom;

(j)	„pretovarjanje“ pomeni razkladanje katere koli ribe ali vseh rib s krova ribiškega plovila na drugo ribiško plovilo na morju ali v pristanišču.

Člen 3

Načela in cilji, določeni za izvajanje tega sporazuma

1. Pogodbenici se obvezujeta, da bosta spodbujali odgovoren ribolov v ribolovni coni Salomonovih otokov po načelu nediskriminacije med različnimi ribiškimi flotami v coni, brez poseganja v sporazume, sklenjene med državami v razvoju znotraj geografske regije, vključno z vzajemnimi sporazumi o ribolovu.

2. Pogodbenici sodelujeta z namenom, da oblikujeta in izvršujeta sektorsko ribiško politiko v ribolovni coni Salomonovih otokov in v ta namen vzpostavita politični dialog o potrebnih reformah. Obvezujeta se, da na tem področju ne bosta sprejemali ukrepov brez predhodnega medsebojnega posvetovanja.

3. Pogodbenici sodelujeta, skupno in posamezno, tudi pri izvajanju predhodnih, stalnih in naknadnih vrednotenj ukrepov, programov in dejavnosti, ki jih izvajata na osnovi tega sporazuma.

4. Pogodbenici se obvezujeta, da bosta zagotovili, da bo izvajanje tega sporazuma v skladu z načeli dobrega gospodarskega in družbenega upravljanja.

5. Zaposlovanje mornarjev iz Salomonovih otokov na plovilih Skupnosti ureja Deklaracija ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu, ki se uporablja pri ustreznih pogodbah in splošnih pogojih zaposlovanja. To zadeva zlasti svobodo združevanja in učinkovito priznanje pravice do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb ter za odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in v poklicu.

Člen 4

Znanstveno sodelovanje

1. V obdobju, ki ga zajema ta sporazum, Skupnost in Salomonovi otoki nadzirata stanje virov v ribolovni coni Salomonovih otokov; če je potrebno, lahko v ta namen organizirata skupno znanstveno srečanje, ki se odvija izmenično v Skupnosti in na Salomonovih otokih.

2. Na podlagi zaključkov znanstvenega srečanja in najboljših znanstvenih nasvetov se pogodbenici medsebojno posvetujeta v okviru skupnega odbora iz člena 9 in, po potrebi in sporazumno, uvedeta ukrepe, ki zagotavljajo trajnostno upravljanje ribolovnih virov.

3. Pogodbenici se med seboj posvetujeta, neposredno ali s posredovanjem mednarodne organizacije, da zagotovita upravljanje in ohranjanje živih virov v zahodnem in srednjem Pacifiku in sodelujeta v ustreznih znanstvenih raziskavah.

Člen 5

Dostop plovil Skupnosti do ribolovne cone Salomonovih otokov

1. Salomonovi otoki se obvezujejo, da bodo plovilom Skupnosti omogočili izvajanje ribolovnih dejavnosti v njihovi ribolovni coni v skladu s tem sporazumom, vključno s Protokolom in Prilogo k Sporazumu.

2. Za ribolovne dejavnosti, ki jih ureja ta sporazum, veljajo zakoni in predpisi Salomonovih otokov. Salomonovi otoki morajo uradno obvestiti Komisijo o kakršnih koli spremembah omenjenih zakonov in predpisov v roku šestih mesecev oziroma en mesec preden se začnejo izvajati.

3. Salomonovi otoki prevzemajo odgovornost za učinkovito izvajanje določb za spremljanje ribolova, ki so določene v Protokolu. Plovila Skupnosti sodelujejo z oblastmi Salomonovih otokov, ki so odgovorne za izvajanje takega spremljanja. Ukrepi, ki jih sprejmejo Salomonovi otoki za urejanje ribolova v korist ohranjanja ribolovnih virov, temeljijo na objektivnih in znanstvenih merilih. Ta se uporabljajo brez diskriminacije plovil Skupnosti, Salomonovih otokov in tujih plovil, brez poseganja v sporazume, sklenjene med državami v razvoju znotraj ene geografske regije, vključno z vzajemnimi sporazumi o ribolovu.

4. Skupnost sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da so njena plovila v skladu s tem sporazumom in zakonodajo ter predpisi, ki urejajo ribolov v ribolovni coni Salomonovih otokov.

Člen 6

Dovoljenja

Postopek za pridobitev ribolovnega dovoljenja za plovilo, pristojbine in načini plačevanja, ki jih uporabljajo lastniki ladij, so določeni v Prilogi k Protokolu.

Člen 7

Finančni prispevki

1. Skupnost dodeli Salomonovim otokom enotni finančni prispevek v skladu z določili in pogoji, določenimi v Protokolu in prilogah. Ta enotni prispevek se izračuna na podlagi dveh povezanih elementov, ki sta:

(a)	dostop plovil Skupnosti do ribolovne cone Salomonovih otokov; in

(b)	finančna podpora Skupnosti za spodbujanje odgovornega ribolova in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v ribolovni coni Salomonovih otokov.

Del finančnega prispevka, ki se nanaša na točko (b) iz odstavka 1, se določi in upravlja glede na cilje, določene z medsebojnim soglasjem pogodbenic v skladu s Protokolom, da se njegovo izvajanje doseže v okviru sektorske ribiške politike na Salomonovih otokih in v skladu z letnim in večletnim programom.

2. Finančni prispevek Skupnosti se plačuje vsako leto v skladu s Protokolom in brez poseganja v določbe tega sporazuma in njegovega protokola z namenom spreminjanja zneska prispevka zaradi:

(a)	resnih okoliščin, razen naravnih pojavov, ki preprečujejo ribolovne dejavnosti v ribolovni coni Salomonovih otokov (v skladu s členom 14 tega sporazuma);

(b)	zmanjšanja možnosti ribolova plovilom Skupnosti, kot sta se sporazumno dogovorili pogodbenici, z namenom upravljanja s staležem, če je to potrebno za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje virov na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih nasvetov (v skladu s členom 4 Protokola);

(c)	povečanje možnosti ribolova plovilom Skupnosti je, kot sta se sporazumno dogovorili pogodbenici, možno potem ko najboljša razpoložljiva znanstvena mnenja potrdijo, da stanje virov to dopušča (v skladu s členoma 1 in 4 Protokola);

(d)	ponovne presoje pogojev finančne podpore Skupnosti za izvajanje sektorske ribiške politike na Salomonovih otokih (v skladu s členom 5 Protokola), če to zagotavljajo rezultati letnega in večletnega programa, ki ga upoštevata pogodbenici;

(e)	prekinitve tega sporazuma po členu 12;

(f)	opustitve izvajanja tega sporazuma po členu 13.

Člen 8

Spodbujanje sodelovanja med gospodarskimi subjekti in civilno družbo

1. Pogodbenici spodbujata gospodarsko, trgovsko, znanstveno in tehnično sodelovanje v ribiškem sektorju in z njim povezanih sektorjih. Med seboj se posvetujeta, da bi uskladili različne ukrepe, ki se lahko sprejmejo v ta namen.

2. Pogodbenici spodbujata izmenjavo informacij o ribolovnih tehnikah in orodju, metodah konzerviranja ter industrijski predelavi ribiških proizvodov.

3. Pogodbenici si prizadevata ustvariti ugodne pogoje za spodbujanje odnosov med podjetji iz pogodbenic na tehničnem, gospodarskem in trgovskem področju s spodbujanjem vzpostavitve okolja, naklonjenega razvijanju poslovanja in naložb.

4. Pogodbenici spodbujata zlasti ustanavljanje skupnih podjetij, ki so v obojestranskem interesu. Ustanavljanje skupnih podjetij na Salomonovih otokih in prenos plovil Skupnosti v skupna podjetja sta sistematično usklajena z zakonodajama Salomonovih otokov in Skupnosti.

Člen 9

Skupni odbor

1. Ustanovi se skupni odbor za spremljanje izvajanja Sporazuma. Skupni odbor opravlja naslednje funkcije:

(a)	spremljanje izpolnjevanja, razlaganja in izvajanja Sporazuma ter zlasti določanja letnega in večletnega programa iz člena 5(2) Protokola in ocenjevanje njegovega izvajanja;

(b)	zagotavljanje potrebne povezave za zadeve skupnega interesa, povezane z ribolovom;

(c)	delovanje v obliki foruma za mirno reševanje sporov, ki lahko nastanejo zaradi razlage ali izvajanja Sporazuma;

(d)	kjer je potrebno, ponovno ovrednotenje stopnje možnosti ribolova in, posledično, finančnega prispevka. Posvetovanja temeljijo na načelih, določenih v členih 1, 2, in 3 Protokola;

(e)	katero koli drugo funkcijo, ki jo pogodbenici sporazumno določita.

2. Skupni odbor zaseda vsaj enkrat letno, izmenično v Skupnosti in na Salomonovih otokih, predseduje pa mu pogodbenica, ki gosti zasedanje. Na zahtevo ene izmed pogodbenic se lahko skliče tudi posebno zasedanje.

Člen 10

Geografsko območje, na katerem se uporablja Sporazum

Sporazum se na eni strani uporablja na ozemljih, na katerih se uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, pod pogoji, določenimi v navedeni pogodbi, in na ozemlju Salomonovih otokov na drugi strani.

Člen 11

Trajanje

Ta sporazum se uporablja za obdobje treh let od datuma začetka veljavnosti in se samodejno podaljša za dodatno obdobje treh let, razen če se prekine v skladu s členom 12.

Člen 12

Prekinitev

1. Ta sporazum lahko vsaka izmed pogodbenic prekine v primeru resnih okoliščin, kot so zmanjšanje zadevnega staleža, znižanje izkoriščanja ribolovnih možnosti plovilom Skupnosti ali nespoštovanje obvez, ki sta jih pogodbenici določili v zvezi s preprečevanjem nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

2. Zadevna pogodbenica pisno obvesti drugo pogodbenico o svoji nameri, da odstopi od Sporazuma vsaj šest mesecev pred dnevom izteka začetnega obdobja ali vsakega od dodatnih obdobij.

3. Pogodbenici v primeru pošiljanja obvestila iz prejšnjega odstavka skličeta posvetovanja.

4. Plačilo finančnega prispevka iz člena 7 za leto, v katerem pride do prekinitve, se zmanjša sorazmerno in po načelu časovne porazdelitve.

5. Pred iztekom veljavnosti katerega koli protokola k Sporazumu pogodbenici skličeta pogajanja, da sporazumno določita, kakšne spremembe ali dopolnitve so potrebne k Protokolu in Prilogi.

Člen 13

Odložitev in pregled plačevanja finančnega prispevka

1. Izvajanje Sporazuma se lahko odloži na pobudo ene izmed pogodbenic v primeru velikega nesoglasja glede izvrševanja določb Sporazuma ali njegovega protokola in priloge. Pri taki odložitvi mora zadevna pogodbenica poslati uradno obvestilo o svoji nameri v pisni obliki vsaj tri mesece preden odložitev stopi v veljavo. Po prejemu tega uradnega obvestila morata pogodbenici sklicati posvetovanje za mirno rešitev nesoglasij.

2. Plačilo finančnega prispevka iz člena 7 se zmanjša sorazmerno in po načelu časovne porazdelitve v skladu s trajanjem odložitve.

Člen 14

Odložitev na podlagi višje sile

1. Če resne okoliščine, razen naravnih pojavov, preprečijo ribolovne dejavnosti v izključni ekonomski coni (IEC) Salomonovih otokov, lahko Evropska skupnost začasno odloži plačevanje finančnega prispevka iz člena 2 Protokola po posvetovanju pogodbenic in pod pogojem, da je Skupnost do odložitve v celoti plačala vse zneske.

2. Finančni prispevek se začne ponovno plačevati takoj, ko pogodbenici po posvetovanju v medsebojnem sporazumu ugotovita, da okoliščine, ki so preprečevale ribolovne dejavnosti, niso več prisotne in da stanje dovoljuje nadaljevanje ribolovnih dejavnosti. Plačilo se izvrši v roku dveh mesecev po potrditvi pogodbenic.

3. Veljavnost dovoljenj, ki so dodeljena plovilom Skupnosti po členu 6 Sporazuma in členu 1 Protokola, se podaljša za obdobje, ki je enako dolgo kot obdobje, med katerim ribolovne dejavnosti niso bile izvajane.

Člen 15

Protokol in Priloga sta sestavni del tega sporazuma.

Člen 16

Ta sporazum, napisan v dveh izvodih v angleškem, danskem, finskem, francoskem, grškem, italijanskem, nemškem, nizozemskem, portugalskem, španskem in švedskem jeziku, pri čemer je vsako od teh besedil enako verodostojno, stopi v veljavo na dan, ko pogodbenici druga drugo obvestita, da so bili sprejemni postopki zaključeni.

PROTOKOL

o možnostih ribolova in plačilih, predvidenih v partnerskem sporazumu med Evropsko skupnostjo in Salomonovimi otoki o ribolovu v obalnih vodah Salomonovih otokov

Člen 1

Obdobje izvajanja in ribolovne možnosti

1. Salomonovi otoki zagotavljajo letna ribolovna dovoljenja plovilom Skupnosti za ribolov tunov skladno s členom 6 Sporazuma, skladno z njihovim državnim načrtom upravljanja tunov ter v okviru omejitev, sprejetih s Sporazumom iz Palaua za upravljanje ribolova z zapornimi plavaricami v zahodnem Pacifiku, v nadaljnjem besedilu „Sporazum iz Palaua“.

2. Za obdobje treh let od začetka veljavnosti tega protokola so ribolovne možnosti, predvidene v členu 5 Sporazuma, naslednje:

—	letna dovoljenja za hkraten ribolov znotraj ribolovne cone Salomonovih otokov se odobri 4 plovilom z zapornimi plavaricami in 10 plovilom za ribolov s parangalom.

3. Drugo leto uporabe Protokola in brez poseganja v člena 9(1)(d) Sporazuma in 4 Protokola se na zahtevo Skupnosti število ribolovnih dovoljenj za plovila z zapornimi plavaricami iz člena 1(2) Protokola lahko poveča, če to dopuščajo viri in če je to v skladu z letnimi omejitvami iz Sporazuma iz Palaua ter z ustrezno oceno staleža tunov, ki temelji na objektivnih in znanstvenih merilih, vključno s „Pregledom ribolova in stanja staleža tunov v zahodnem in srednjem Pacifiku“, ki ga letno izdaja Sekretariat pacifiške skupnosti.

4. Odstavki 1, 2 in 3 veljajo ob upoštevanju členov 4, 6 in 7 tega protokola.

Člen 2

Finančni prispevek – Način plačila

1. Enkratni finančni prispevek iz člena 7 Sporazuma znaša 400 000 EUR letno.

2. Odstavek 1 velja ob upoštevanju člena 4 tega protokola in členov 13 in 14 Sporazuma.

3. Če skupna količina tunov, ki jih plovila Skupnosti letno ulovijo v ribolovni coni Salomonovih otokov, presega 6 000 ton, se skupni znesek finančnega prispevka poveča za 65 EUR na dodatno ulovljeno tono tunov. Kljub temu pa skupen letni prispevek Skupnosti ne sme trikratno presegati zneska finančnega prispevka iz odstavka 1.

4. Za vsako dodatno dovoljenje za plovila z zapornimi plavaricami, ki ga Salomonovi otoki odobrijo v skladu s členom 1(3), se finančni prispevek Skupnosti iz člena 2(1) Protokola poveča za 65 000 EUR letno.

5. Plačilo se izvede najkasneje 1. maja za prvo leto in najkasneje na datum obletnice Protokola za naslednja leta.

6. Ob upoštevanju člena 5 Salomonovi otoki v celoti odločajo o uporabi finančnega prispevka.

7. Finančni prispevek se plača na račun vlade, odprt pri finančni instituciji, ki jo določijo Salomonovi otoki. To je račun vlade Salomonovih otokov št. 0260-002, odprt pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari. Letni finančni prispevek, ki ga Skupnost plača v zameno za odobritev dodatnih letnih dovoljenj iz členov 1(3) ter 2(4) se plača na ta račun.

Člen 3

Sodelovanje pri odgovornem ribolovu

1. Pogodbenici se obvezujeta, da bosta spodbujali odgovoren ribolov v ribolovni coni Salomonovih otokov po načelu nediskriminacije med različnimi ribiškimi flotami v teh vodah.

2. V obdobju, ki ga zajema ta protokol, Skupnost in Salomonovi otoki spremljajo stanje in trajnost virov v ribolovni coni Salomonovih otokov.

3. Na podlagi zaključkov letnega zasedanja članov „Sporazuma iz Palaua“ in letne ocene staleža, ki jo pripravi Sekretariat pacifiške skupnosti, se pogodbenici znotraj skupnega odbora iz člena 9 Sporazuma medsebojno posvetujeta in, kjer je potrebno in na podlagi medsebojnega soglasja, sprejmeta ukrepe, ki zagotavljajo trajnostno upravljanje ribolovnih virov.

Člen 4

Pregled možnosti ribolova

1. Možnosti ribolova iz člena 1 se lahko na podlagi medsebojnega soglasja povečajo, če zaključki letnega zasedanja članov „Sporazuma iz Palaua“ in letni pregled stanja staleža, ki ga opravi Sekretariat pacifiške skupnosti, potrdita, da takšno povečanje ne bo ogrozilo trajnostnega upravljanja virov Salomonovih otokov. V tem primeru se finančni prispevek iz člena 2(1) sorazmerno in po načelu časovne porazdelitve poveča.

2. Nasprotno pa se finančni prispevek sorazmerno in po načelu časovne porazdelitve zmanjša, če pogodbenici sprejmeta ukrepe, ki imajo za posledico zmanjšanje možnosti ribolova iz člena 1.

3. Dodelitev možnosti ribolova med različne kategorije plovil se lahko na podlagi medsebojnega soglasja pogodbenic tudi ponovno preuči, pod pogojem, da so kakršne koli spremembe v skladu s priporočili, ki jih pripravijo na strokovnem sestanku o upravljanju s staležem, na katerega takšno spreminjanje lahko vpliva. Pogodbenici se strinjata z ustrezno prilagoditvijo finančnega prispevka, kadar to upravičuje spreminjanje možnosti ribolova.

Člen 5

Podpora za izboljšanje odgovornega ribolova v vodah Salomonovih otokov

1. Salomonovi otoki določijo in izvajajo sektorsko ribiško politiko na Salomonovih otokih z namenom spodbujanja odgovornega ribolova v svojih vodah. Za uresničitev teh ciljev se nameni 30 % delež enkratnega finančnega prispevka iz člena 2(1) tega protokola. Ta prispevek se upravlja z vidika ciljev, določenih na podlagi medsebojnega soglasja obeh pogodbenic in letnega ter večletnega programa.

2. Za namen odstavka 1 se z začetkom veljavnosti Protokola ali najkasneje tri mesece po tem datumu Skupnost in Salomonovi otoki v okviru skupnega odbora iz člena 9 Sporazuma dogovorita o večletnem sektorskem programu in o podrobnih pravilih izvajanja programa, zlasti o:

(a)	letnih in večletnih smernicah za uporabo deleža finančnega prispevka iz odstavka 1;

(b)

letnih in večletnih ciljih, ki bodo doseženi z namenom, da se postopoma uvede odgovoren in trajnosten ribolov, ob upoštevanju prednostnih nalog Salomonovih otokov in njihove nacionalne ribiške politike in vseh drugih politik, ki so povezane z odgovornim in trajnostnim ribolovom ali spodbujajo takšen ribolov;

(c)	merilih in postopkih za ocenjevanje vsakoletnih rezultatov.

3. Morebitne predlagane spremembe večletnega sektorskega programa morata odobriti obe pogodbenici v okviru skupnega odbora.

4. Salomonovi otoki vsako leto dodelijo delež enkratnega finančnega prispevka iz odstavka 1 za namene izvajanja večletnega programa. Za prvo leto uporabe Protokola morajo po odobritvi večletnega sektorskega programa v okviru skupnega odbora o tej dodelitvi obvestiti Skupnost. Za vsa nadaljnja leta Salomonovi otoki o dodelitvi obvestijo Skupnost najkasneje 45 dni pred datumom obletnice tega protokola.

5. Delež enkratnega finančnega prispevka (30 %) iz odstavka 1 skupaj nadzorujeta Oddelek za ribištvo in morske vire ter Ministrstvo za finance.

6. Če letna ocena napredka pri izvajanju večletnega sektorskega programa to upravičuje, lahko Evropska skupnost zaprosi za znižanje deleža enkratnega finančnega prispevka iz člena 5(1) tega protokola z namenom, da se dejanski znesek finančnih virov, dodeljenih za izvajanje programa, uskladi z rezultati programa.

Člen 6

Spori – Odložitev izvajanja Protokola

1. Vsak spor med pogodbenicama glede razlage ali uporabe tega protokola je predmet posvetovanj med pogodbenicama v okviru skupnega odbora iz člena 9 Sporazuma, če je potrebno, tudi na izrednem zasedanju.

2. Brez poseganja v člen 7 se lahko izvajanje Protokola odloži na pobudo ene izmed pogodbenic, če se spor med pogodbenicama zdi resen in če posvetovanja znotraj skupnega odbora iz odstavka 1 niso privedla do mirne rešitve spora.

3. Pri taki odložitvi izvajanja Protokola mora zadevna pogodbenica poslati uradno obvestilo o svoji nameri v pisni obliki vsaj tri mesece preden odložitev stopi v veljavo.

4. V primeru odložitve pogodbenici nadaljujeta s posvetovanjem za mirno rešitev spora. Če je takšna rešitev dosežena, se izvajanje Protokola nadaljuje, znesek finančnega prispevka pa se sorazmerno in po načelu časovne porazdelitve zmanjša, glede na obdobje, v katerem je bilo izvajanje Protokola prekinjeno.

Člen 7

Odložitev izvajanja Protokola zaradi neplačevanja

Če Skupnost ne izvede plačil iz člena 2 tega protokola, se lahko ob upoštevanju člena 9 Sporazuma izvajanje Protokola odloži pod naslednjimi pogoji:

(a)	pristojni organi Salomonovih otokov morajo obvestiti Evropsko komisijo o neplačevanju. Slednja opravi potrebne preglede in, če je to potrebno, plačilo posreduje najkasneje v 45 delovnih dneh od dneva prejema uradnega obvestila;

(b)	če plačilo ni posredovano in neplačevanje za obdobje, določeno v točki (a) zgoraj, ni upravičeno, so Salomonovi otoki upravičeni do odložitve izvajanja Protokola. O tem obvestijo Evropsko komisijo;

(c)	izvajanje Protokola se nadaljuje takoj, ko je zadevno plačilo izvedeno.

Člen 8

Nacionalni zakoni in predpisi

Dejavnosti plovil, ki delujejo v skladu s tem protokolom in prilogami, zlasti pretovarjanje, uporabo storitev pristanišča in nabavo, urejajo nacionalni zakoni in drugi predpisi, ki veljajo na Salomonovih otokih.

Člen 9

Začetek veljavnosti

1. Ta protokol s Prilogo začne veljati na dan, ko se pogodbenici medsebojno obvestita, da so zaključeni potrebni postopki.

2. Veljati začne 1. januarja 2005.

PRILOGA

Pogoji, ki urejajo ribolovne dejavnosti plovil Skupnosti v ribolovni coni Salomonovih otokov

POGLAVJE I

FORMALNOSTI UPORABE IN IZDAJA DOVOLJENJ

ODDELEK 1

Izdaja dovoljenj

1. Dovoljenje za ribolov v ribolovni coni Salomonovih otokov lahko pridobijo samo upravičena plovila.

2. Plovilo je upravičeno, če ribolov na Salomonovih otokih ni prepovedan niti njegovemu lastniku niti kapitanu niti plovilu samemu. Imeti morajo urejene odnose z vlado, v kolikor so izpolnili vse predhodne obveznosti, ki izhajajo iz njihovih ribolovnih dejavnosti na Salomonovih otokih v skladu z ribolovnim sporazumom, sklenjenim s Skupnostjo.

3. Vsa plovila Skupnosti, ki si prizadevajo pridobiti ribolovno dovoljenje, mora zastopati agent s prebivališčem na Salomonovih otokih. Ime in naslov tega agenta se navede v vlogi za dovoljenje.

4. Ustrezni organi Skupnosti vložijo pri stalnem sekretarju za ribištvo na Oddelku za ribištvo in morske vire na Salomonovih otokih (v nadaljevanju „stalni sekretar“), prek Delegacije Evropske komisije, odgovorne za Salomonove otoke (v nadaljevanju „Delegacija Komisije“ ali „Delegacija“), vlogo za vsako plovilo za ribolov na podlagi Sporazuma vsaj 15 dni pred datumom zahtevanega začetka veljavnosti.

5. Vloge se vložijo pri stalnem sekretarju v obliki, ki je skladna z vzorcem iz Dodatka 1.

6. Vlogam morajo biti priloženi naslednji dokumenti:

—	dokazilo o plačilu pristojbine za obdobje veljavnosti dovoljenja,

—	izvod potrdila o tonaži, potrjen s strani države članice zastave, ki navaja tonažo plovila, izraženo v BRT,

—	novejša, overjena barvna fotografija v velikosti najmanj 15 cm × 10 cm, ki prikazuje profil plovila v trenutnem stanju,

—	vsi drugi dokumenti ali potrdila, ki jih zahtevajo posebna pravila, ki se uporabljajo za tipe zadevnih plovil po tem protokolu.

7. Pristojbina se plača na račun, ki ga določi stalni sekretar (račun vlade št. 0260-002 pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari).

8. Pristojbine vključujejo vse nacionalne in lokalne dajatve, razen pristaniških dajatev, stroškov storitev in pristojbin pretovarjanja.

9. Dovoljenja za vsa plovila izdaja stalni sekretar lastnikom ali njihovim agentom prek Delegacije Komisije v 15 delovnih dneh po prejemu vseh dokumentov iz točke 6.

10. Če je dovoljenje podpisano v času, ko so uradi Delegacije Evropske komisije zaprti, se ga pošlje neposredno agentu plovila – kopijo pa tudi Delegaciji.

11. Dovoljenja se izdajo za določeno plovilo in niso prenosljiva.

12. Na prošnjo Evropske skupnosti in kjer je dokazana višja sila se dovoljenje plovila brez dodatnih pristojbin zamenja z novim dovoljenjem za drugo plovilo, ki ima podobne lastnosti kot prvo. Če je bruto registrska tonaža (BRT) nadomestnega plovila večja od plovila, ki se nadomesti, je treba plačati razliko v pristojbini po načelu časovne porazdelitve. Skupen ulov obeh zadevnih plovil se upošteva, ko se obravnava količina ulova plovil Skupnosti, ki določa, ali so potrebna dodatna plačila Skupnosti iz člena 2(3) Protokola.

13. Lastnik prvega plovila ali agent vrne preklicano dovoljenje stalnemu sekretarju prek Delegacije Evropske komisije.

14. Novo dovoljenje začne veljati na dan, ko lastnik tega plovila vrne preklicano dovoljenje stalnemu sekretarju. O prenosu dovoljenja se obvesti Delegacijo Evropske komisije na Salomonovih otokih.

15. Dovoljenje je treba vedno hraniti na krovu, brez poseganja v točko 2 iz poglavja VII te priloge.

ODDELEK 2

Pogoji za pridobitev dovoljenja – pristojbine in predplačila

1. Dovoljenja veljajo eno leto. Lahko se jih obnovi. Pri obnovitvi dovoljenj se upošteva število ribolovnih možnosti, ki jih določa Protokol.

2. Pristojbina znaša 35 EUR na tono ulova v ribiški coni Salomonovih otokov.

3. Dovoljenja se izdajo, ko so na račun vlade št. 0260-002 pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari nakazani naslednji standardni zneski:

—	13 000 EUR na plovilo za ribolov tunov z zapornimi plavaricami, enakovrednih pristojbinam za 371 ton tunov in tunom podobnih vrst, ulovljenih letno,

—	3 000 EUR na plovilo za ribolov s površinskim parangalom, enakovrednih pristojbinam za 80 ton tunov in tunom podobnih vrst, ulovljenih letno.

4. Končni obračun pristojbin za ribolovno leto sestavi Komisija Evropskih skupnosti do 30. junija vsako leto za količino ulova preteklega leta in na podlagi poročil o ulovu, ki jih poda vsak lastnik ladje. Podatke mora potrditi znanstveni inštitut, odgovoren za preverjanje podatkov o ulovu Skupnosti (Institut de Recherche pour le Dévelopment (IRD), Instituto Español de Oceanografía (IEO) ali Instituto Português de Investigação Maritima (IPIMAR) in Sekretariat pacifiške skupnosti). Na podlagi potrjenega obračuna postavk ulova Komisija sestavi obračun pristojbin za vsako obdobje dovoljenja, izračunan na osnovi 35 EUR na tono ulova.

5. Obračun pristojbin, ki ga sestavi Komisija, se posreduje stalnemu sekretarju, da ga preveri in odobri.

Oblasti Salomonovih otokov lahko pregledajo obračun pristojbin v 30 dneh od objave in v primeru nestrinjanja zahtevajo sklic skupnega odbora.

Če v roku 30 dni po objavi obračuna ni nobenih ugovorov, se šteje, da so Salomonovi otoki obračun sprejeli.

6. Hkrati je treba o končnem obračunu pristojbin nemudoma obvestiti stalnega sekretarja, Delegacijo Evropske komisije, Sekretariat pacifiške skupnosti in lastnike ladij prek njihovih državnih upravnih organov.

7. Lastniki ladij izvršijo morebitna dodatna plačila pristojnim organom Salomonovih otokov v roku 45 dni od uradnega obvestila o sprejetju končnega obračuna na račun vlade št. 0260-002 pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari.

8. Če je znesek končnega obračuna nižji od predplačila iz točke 3 tega oddelka, se preostali znesek lastniku ladje ne povrne.

POGLAVJE II

RIBOLOVNE CONE

1. Plovilom iz člena 1 Protokola se odobri opravljanje ribolovnih dejavnosti v ribolovni coni Salomonovih otokov, razen 30 navtičnih milj od glavne skupine otočja in v otočnih in teritorialnih vodah drugih otočij. Preden ta sporazum stopi v veljavo, mora stalni sekretar zagotoviti koordinate vod A glavne skupine otočja in ostalih otočij (tj. vode B, vode C, vode D in vode E). Stalni sekretar sporoči Evropski komisiji morebitne spremembe omenjenih zaprtih ribolovnih con vsaj dva meseca pred sprejetjem teh sprememb.

2. V nobenem primeru pa ribolov ni dovoljen v krogu treh navtičnih milj od katere koli zasidrane naprave za zbiranje rib, katerih lokacija je podana v geografskih koordinatah.

POGLAVJE III

DOGOVOR O POROČANJU O ULOVU

1. Za potrebe te priloge se trajanje plovbe plovila Skupnosti opredeli na naslednji način:

—	kot obdobje, ki preteče med vstopom v ribolovno cono Salomonovih otokov in izstopom iz nje,

—	ali kot obdobje, ki preteče med vstopom v ribolovno cono Salomonovih otokov in pretovarjanjem,

—	ali kot obdobje, ki preteče med vstopom v ribolovno cono Salomonovih otokov in iztovarjanjem na Salomonovih otokih.

Vsa plovila, ki imajo v skladu s Sporazumom dovoljenje za ribolov v vodah Salomonovih otokov, so dolžna stalnemu sekretarju poročati o svojem ulovu na naslednji način:

2.1 Izjave vsebujejo ulove, ki jih plovilo opravi na vsaki vožnji. Izjave se posreduje stalnemu sekretarju v elektronski obliki, en izvod tudi Evropski komisiji, po koncu vsake vožnje, v vsakem primeru pa preden plovilo zapusti ribolovno cono Salomonovih otokov. Oba naslovnika plovilu nemudoma pošljeta elektronska potrdila o prejemu in po en izvod drug drugemu.

2.2 Originalne izjave, poslane v elektronski obliki med letnim obdobjem veljavnosti dovoljenja v smislu točke 2.1 zgoraj, se posreduje na fizičnem mediju stalnemu sekretarju v roku 45 dni po koncu zadnje vožnje, opravljene v omenjenem obdobju. Istočasno se Evropski skupnosti pošlje tiskane kopije.

2.3 Plovila prijavijo ulove na ustreznem formularju v ladijski dnevnik v skladu z vzorcem iz Dodatka 2. Besedilo „izven IEC Salomonovih otokov“ se vnese v prej omenjeni ladijski dnevnik za obdobje, med katerim plovilo ni v vodah Salomonovih otokov.

2.4 Formularji morajo biti izpolnjeni čitljivo, podpisati pa jih mora kapitan ladje.

3. Če se določbe iz tega poglavja ne upoštevajo, imajo Salomonovi otoki pravico, da začasno prekličejo dovoljenje plovila, ki krši določila, dokler ta ne uredi formalnosti, in da mu naložijo kazen, določeno v zakonodaji Salomonovih otokov, ki se takrat uporablja. O tem morajo obvestiti Evropsko komisijo.

POGLAVJE IV

VKRCANJE MORNARJEV

1. Vsako plovilo Evropske skupnosti, ki lovi ribe v skladu s Sporazumom, se obveže, da bo zaposlilo najmanj enega (1) državljana Salomonovih otokov kot člana posadke. Pogoji dela za državljane Salomonovih otokov morajo biti enaki standardom v industriji na Salomonovih otokih.

2. V primeru, da plovilo Evropske skupnosti ne more zaposliti enega (1) državljana Salomonovih otokov kot člana posadke, morajo lastniki ladij plačati pavšalni znesek, enak plači dveh članov posadke za obdobje ribolovne sezone v ribolovni coni Salomonovih otokov.

3. Zgoraj omenjeni znesek se plača na račun vlade št. 0260-002 pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari.

4. Lastniki ladij imajo pravico, da med imeni na seznamu, ki ga predloži stalni sekretar, sami izberejo mornarje, ki jih bodo vzeli na krov svojih plovil.

5. Lastnik ladje ali agent sporoči stalnemu sekretarju imena mornarjev iz Salomonovih otokov, ki se vkrcajo na zadevno plovilo, in njihovo delovno mesto v posadki.

6. Pri pravicah mornarjev, ki se vkrcajo na plovila Evropske skupnosti, se uporablja Deklaracija ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu. To zadeva zlasti svobodo združevanja in učinkovito priznanje pravice do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb ter odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in poklicu.

7. Pogodbe o zaposlitvi mornarjev iz Salomonovih otokov, od katerih podpisniki prejmejo po en izvod, se sestavijo med agentom(-i) lastnikov ladij in mornarji in/ali njihovimi sindikati ali njihovimi predstavniki po posvetu s stalnim sekretarjem. Te pogodbe mornarjem zagotavljajo stopnjo socialne varnosti, ki jim pripada, vključno z življenjskim zavarovanjem in zdravstvenim ter nezgodnim zavarovanjem.

8. Plače mornarjev iz Salomonovih otokov plačujejo lastniki ladij. Te plače so pred izdajo dovoljenja določene sporazumno med ladjarji ali njihovimi agenti in stalnim sekretarjem. Plačilni pogoji za mornarje iz Salomonovih otokov ne smejo biti slabši od tistih, ki veljajo za posadke Salomonovih otokov, v nobenem primeru pa ne smejo biti pod standardi ILO.

9. Vsi mornarji, zaposleni na plovilih Skupnosti, se javijo kapitanu določenega plovila dan pred predlaganim datumom vkrcanja. Če se mornar ne javi na dogovorjeni datum in čas vkrcanja, lastnik ladje ni več obvezan, da tega mornarja vzame na krov.

10. Če mornarjev iz Salomonovih otokov ni na krovu iz drugačnih razlogov, kot so bili navedeni v prejšnji točki, morajo lastniki ladij čim prej plačati pavšalni znesek (za ribolovno leto), ki je enak plači mornarja, ki ga niso vzeli na krov.

11. Ta znesek se uporabi za usposabljanje mornarjev/ribičev na Salomonovih otokih in se plača na račun vlade št. 0260-002 pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari.

POGLAVJE V

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE

Plovila so usklajena z ukrepi in priporočili, ki jih sprejme Sekretariat pacifiške skupnosti in člani „Sporazuma iz Palaua“, ki se nanašajo na ribolovno orodje in njegove tehnične specifikacije ter na vse druge tehnične ukrepe, ki veljajo za ribolovne dejavnosti.

POGLAVJE VI

OPAZOVALCI

1. Ob predložitvi vloge za dovoljenje vsako zadevno plovilo Skupnosti prispeva 400 EUR na račun vlade št. 0260-002 pri Nacionalni banki Salomonovih otokov v Honiari, in sicer za program opazovanja.

Plovila, ki lahko v skladu s Sporazumom lovijo ribe v vodah Salomonovih otokov, vzamejo na krov opazovalce, ki jih imenujejo Salomonovi otoki pod pogoji, določenimi spodaj:

2.1 Stalni sekretar vsako leto določi obseg programa opazovanja na krovu na podlagi števila plovil, ki so pooblaščena za ribolov v vodah v njegovi pristojnosti, in na podlagi stanja virov, ki so cilj teh plovil. Določi ga glede na število ali odstotek plovil po kategoriji ribolova, ki morajo na krov vzeti opazovalca.

2.2 Stalni sekretar sestavi seznam plovil, ki so določena, da na krov vzamejo opazovalca, in seznam imenovanih opazovalcev. Te sezname je treba sproti dopolnjevati. Posreduje se jih Evropski komisiji takoj, ko so sestavljeni, in vsake tri mesece po tem, ko so bili dopolnjeni.

2.3 Stalni sekretar obvesti zadevne lastnike ladij ali njihove agente o nameri, da se na krov njihovih plovil vkrca imenovani opazovalec takrat, ko je izdano dovoljenje, ali najkasneje 15 dni pred načrtovanim datumom vkrcanja opazovalca, njegovo ime pa se objavi takoj, ko je to mogoče.

3. Čas, ki ga opazovalci prebijejo na krovu, določi stalni sekretar, vendar praviloma ne presega časa, ki je potreben, da opravijo svoje naloge. O tem stalni sekretar obvesti lastnike ladij ali njihove agente takrat, ko jim posreduje ime opazovalca, ki ga morajo vzeti na krov zadevnega plovila.

4. O pogojih za vkrcanje opazovalcev na plovilo se dogovorijo lastniki plovil ali njihovi agenti in stalni sekretar.

5. V dveh tednih in deset dni vnaprej izdajo zadevni lastniki ladij obvestilo o tem, v katerih pristaniščih Salomonovih otokov in kdaj bodo sprejeli na krov opazovalce.

6. Če se opazovalec vkrca na krov v tujem pristanišču, njegove potne stroške krije lastnik ladje. Če plovilo z opazovalcem na krovu zapusti ribolovno cono Salomonovih otokov, se sprejmejo vsi ukrepi, da se opazovalcu čim prej zagotovi vrnitev na Salomonove otoke na stroške lastnika ladje.

7. Če opazovalec ni prisoten na dogovorjenem kraju ob dogovorjenem času in v šestih (6) urah po dogovorjenem času, so lastniki plovil oproščeni obveznosti vkrcanja opazovalca.

Opazovalci se obravnavajo kot častniki. Izvajajo naslednje naloge:

8.1 opazujejo ribolovne dejavnosti plovil;

8.2 preverjajo položaj plovil, vključenih v ribolovne dejavnosti;

8.3 opravljajo biološko vzorčenje v okviru znanstvenih programov;

8.4 zabeležijo uporabljeno ribolovno orodje;

8.5 preverjajo podatke o ulovu v coni Salomonovih otokov, ki so zapisani v ladijskem dnevniku;

8.6 preverjajo delež prilova in ocenjujejo količino izločenih vrst tržnih rib kostnic, rakov, glavonožcev in morskih sesalcev;

8.7 enkrat tedensko radijsko sporočijo podatke o ribolovu, vključno s količino ulova in prilova na krovu.

9. Kapitani storijo vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo fizično varnost in dobro počutje opazovalcev med izvajanjem njihovih nalog.

10. Prav tako imajo na razpolago, če je mogoče, vso opremo, ki jo potrebujejo za opravljanje svojih nalog. Kapitan jim omogoči dostop do sredstev komuniciranja, potrebnih za opravljanje njihovih nalog, dokumentacije, neposredno povezane z ribolovnimi dejavnostmi plovila, vključno z ladijskim dnevnikom in navigacijskim dnevnikom, in tistih delov plovila, ki so potrebni za izvajanje opazovalnih nalog.

Med bivanjem na krovu opazovalci:

11.1 storijo vse potrebno, da zagotovijo, da njihovo vkrcanje in prisotnost na krovu plovila ne ovirata in ne motita ribolovnih dejavnosti;

11.2 spoštujejo material in opremo na krovu ter zaupnost vseh dokumentov, ki pripadajo omenjenemu plovilu.

12. Ob koncu obdobja opazovanja in pred izkrcanjem opazovalci sestavijo poročilo, ki ga pošljejo stalnemu sekretarju, en izvod pa tudi Delegaciji Evropske komisije. Podpišejo ga v prisotnosti kapitana, ki lahko pred podpisom doda ali ukaže dodati v poročilo vse pripombe, ki jih šteje za pomembne. Izvod poročila se kapitanu plovila izroči, ko se opazovalec izkrca.

13. Lastniki ladij krijejo stroške bivanja opazovalcev pod enakimi pogoji kot za častnike na plovilu.

14. Plačo in socialne prispevke za opazovalca krije vlada Salomonovih otokov.

POGLAVJE VII

IDENTIFIKACIJA PLOVILA IN IZVRŠEVANJE

1. Zaradi ribolova in pomorske varnosti mora biti vsako plovilo označeno in identificirano v skladu z Organizacijo ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) odobrenimi standardnimi specifikacijami za označevanje in identificiranje ribiških plovil.

2. Ime plovila je jasno natisnjeno v latinici na premcu in na krmi plovila.

3. Vsako plovilo, ki nima prikazanega svojega imena in radijskega klicnega znaka ali signalnih črk na predpisan način, se lahko pospremi v pristanišče Salomonovih otokov za nadaljnjo preiskavo.

4. Upravljavec plovila zagotovi stalno spremljanje mednarodne nevarnosti in klicno frekvenco 2 182 kHz (HF) in/ali mednarodne varnosti in klicno frekvenco 156,8 MHz (kanal 16, VHF-FM), da olajša komunikacijo z vodstvom ribolova, nadzornimi in izvršnimi organi vlade.

5. Upravljavec plovila zagotovi, da je na krovu ves čas na voljo najnovejši in posodobljen izvod mednarodnega kodeksa signalov (INTERCO).

POGLAVJE VIII

KOMUNIKACIJA S PATRULJNIMI ČOLNI SALOMONOVIH OTOKOV

Komunikacija med plovili z dovoljenjem in patruljnimi čolni vlade poteka po mednarodnem kodeksu signalov, in sicer:

Mednarodna koda signala —	Pomen:
L …	Takoj ustavite
SQ3 …	Ustavite ali upočasnite, želim se vkrcati na vaše plovilo
QN …	Postavite vaše plovilo ob desni bok našega plovila
QN1 …	Postavite vaše plovilo ob levi bok našega plovila
TD2 …	Ali ste plovilo za ribolov?
C …	Da
N …	Ne
QR …	Našega plovila ne moremo postaviti ob bok vašemu
QP …	Naše plovilo bomo postavili ob bok vašemu

POGLAVJE IX

NADZOR

1. Evropska skupnost mora imeti posodobljen sezam plovil z izdanim dovoljenjem za ribolov po tem protokolu. Ta seznam se pošlje organom Salomonovih otokov, ki so odgovorni za nadzor ribolova, takoj ko je sestavljen in vsakič, ko je posodobljen.

2. Na seznam iz prejšnje točke so lahko vključena tudi plovila Skupnosti, ki so prejela obvestilo o predplačilu iz točke 3 oddelka 2 poglavja I te priloge. Lastniki ladij lahko tako pridobijo overjeno kopijo tega seznama, ki jo imajo na krovu namesto ribolovnega dovoljenja, dokler se jim ne izda dovoljenje.

3. Vstopanje v ribolovno cono in zapuščanje ribolovne cone

3.1 Plovila Skupnosti najmanj 24 ur vnaprej obvestijo stalnega sekretarja o svoji nameri, da vstopijo v ribolovno cono Salomonovih otokov ali jo zapustijo. Takoj ko plovila vstopijo v ribolovno cono Salomonovih otokov, o tem po faksu, e-pošti ali radiu obvestijo stalnega sekretarja.

3.2 Ko zapuščajo cono, plovila posredujejo tudi svoj položaj ter količino in vrsto ulova na krovu. Ta poročila posredujejo po možnosti po faksu, v primeru, da plovilo nima faksa, pa po e-pošti ali radiu.

3.3 Plovila, ki lovijo ribe, ne da bi o tem obvestila stalnega sekretarja, se obravnavajo kot plovila brez dovoljenja.

3.4 Plovila se ob izdaji ribolovnega dovoljenja obvesti tudi o številkah faksa in telefona ter e-poštnem naslovu.

4. Postopki nadzora

4.1 Kapitani ribiških plovil Skupnosti, ki opravljajo ribolovne dejavnosti v ribolovni coni Salomonovih otokov, dovolijo in omogočijo vkrcanje in opravljanje dolžnosti uradnikom iz Salomonovih otokov, odgovornim za inšpekcijske preglede in nadzor ribolovnih dejavnosti.

4.2 Ti uradniki se na krovu ne zadržujejo dlje, kot je potrebno, da opravijo svoje naloge.

4.3 Ko je pregled končan, se kapitanu plovila izda potrdilo.

5. Zaplemba ribolovnih plovil

5.1 Stalni sekretar mora v roku 48 ur obvestiti Delegacijo Evropske komisije o vseh zaplembah in kaznih, ki so bile naložene plovilom Skupnosti v ribolovni coni Salomonovih otokov.

5.2 Delegacija Evropske komisije istočasno prejme kratko poročilo o okoliščinah in razlogih, ki so pripeljali do zaplembe.

6. Izjava o zaplembi

6.1 Ko nadzorni uradnik sestavi izjavo, jo kapitan plovila podpiše.

6.2 Ta podpis ne posega v pravice kapitana ali njegovo obrambo glede domnevne kršitve.

6.3 Kapitan odpelje plovilo v pristanišče, ki ga določi nadzorni uradnik. V primeru manjših kršitev lahko stalni sekretar plovilu dovoli, da nadaljuje z ribolovnimi dejavnostmi.

7. Posvetovalni sestanek v primeru zaplembe

7.1 Pred sprejetjem morebitnih ukrepov proti kapitanu ali posadki plovila ali v zvezi s tovorom in opremo plovila, razen tistih za varovanje dokazil o domnevni kršitvi, se v roku enega delovnega dne od prejema zgoraj omenjenih podatkov skliče posvetovalni sestanek med Delegacijo Evropske komisije in stalnim sekretarjem, ki se ga po možnosti udeleži še predstavnik zadevne države članice.

7.2 Na sestanku si stranke izmenjajo ustrezne dokumente ali informacije, ki pomagajo razjasniti ugotovljena dejstva. Lastnika ladje ali njegovega agenta se obvesti o rezultatu srečanja in o ukrepih, sprejetih na podlagi zaplembe.

8. Razrešitev zaplembe

8.1 Pred uvedbo pravnega postopka se poskuša domnevno kršitev razrešiti s poravnalnim postopkom. Ta postopek mora biti končan najkasneje v štirih (4) delovnih dneh po zaplembi.

8.2 V primeru mirne rešitve spora se znesek denarne kazni določi v skladu z zakonodajo Salomonovih otokov.

8.3 Če se primera ne da rešiti po mirni poti in se ga predloži v reševanje pristojnemu sodnemu organu, bančno varščino, določeno za plačilo stroškov zaplembe, kazni in odškodnine, ki jih morajo plačati stranke, odgovorne za kršitev, plača lastnik ladje na račun vlade št. 0260-002 pri Centralni banki Salomonovih otokov v Honiari

8.4 Bančna varščina je nepreklicna do zaključka sodnega postopka. Sprosti se takoj, ko se sodni postopek konča brez obsodbe. Podobno v primeru, če obsodba nalaga denarno kazen, ki je manjša od bančne varščine, stalni sekretar, Ministrstvo za finance, sprosti preostanek zneska.

8.5 Plovilo se izpusti, njegova posadka pa prejme dovoljenje, da zapusti pristanišče:

—	ko so izpolnjene obveznosti, določene z mirno rešitvijo spora, ali

—	ko je položena bančna varščina iz točke 8.3 in jo stalni sekretar prejme pred zaključkom sodnega postopka.

9. Pretovarjanje

9.1 Plovila skupnosti, ki želijo pretovoriti ulov v vodah Salomonovih otokov, naredijo to v določenih pristaniščih Salomonovih otokov.

9.2 Lastniki takih plovil morajo stalnemu sekretarju vsaj 48 ur vnaprej posredovati naslednje informacije:

—	imena ribiških plovil, iz katerih bo potekalo pretovarjanje,

—	imena tovornih plovil,

—	tonažo po vrstah ulova, ki se bodo pretovorile,

—	datum pretovarjanja.

9.3 Pretovarjanje se šteje za izstop iz ribolovne cone Salomonovih otokov. Plovila morajo zato stalnemu sekretarju predložiti podatke o ulovu in navesti, ali nameravajo z ribolovom nadaljevati ali zapuščajo ribolovno cono Salomonovih otokov.

9.4 Vsakršno pretovarjanje ulova, ki ni zajeto zgoraj, je v ribolovni coni Salomonovih otokov prepovedano. Vse osebe, ki kršijo to določbo, so kaznovane po zakonodaji Salomonovih otokov.

Kapitani ribiških plovil Skupnosti, vključenih v postopke iztovarjanja ali pretovarjanja v pristanišču Salomonovih otokov, dovolijo in omogočijo inšpektorjem Salomonovih otokov pregled teh postopkov. Ko je pregled končan, se kapitanu plovila izda potrdilo.

Dodatki

1.	Obrazec zahtevka za izdajo dovoljenja.

2.	Ladijski dnevnik.

Dodatek 1

Dodatek 2a

Dodatek 2b

13.4.2006

Uradni list Evropske unije

L 105/54

DIREKTIVA 2006/24/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 15. marca 2006

o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 95 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (3) od držav članic zahteva, da varujejo pravice in svoboščine fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov, predvsem njihove pravice do zasebnosti, da se zagotovi prosti prenos osebnih podatkov v Skupnosti.

(2)

Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (4) pretvarja načela iz Direktive 95/46/ES v posebna pravila za področje elektronskih komunikacij.

(3)

Členi 5, 6 in 9 Direktive 2002/58/ES določajo pravila, ki se uporabljajo za obdelavo podatkov o prometu in lokaciji, ki se pridobivajo z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev, s strani ponudnikov omrežja in storitev. Takšne podatke je treba po tem, ko niso več potrebni za namen posredovanja komunikacije, izbrisati ali morajo postati anonimni, razen podatkov, potrebnih za namen zaračunavanja ali plačila medsebojnih povezav. Pod pogojem, da se vsi strinjajo, se lahko določeni podatki obdelujejo tudi za namene trženja in zagotovitve storitev z dodano vrednostjo.

(4)

Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES določa pogoje, pod katerimi lahko države članice omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5, členu 6, členu 8(1), (2), (3) in (4) ter členu 9 navedene direktive. Vsaka takšna omejitev mora biti potrebna, primerna in ustrezna znotraj demokratične družbe zaradi posebnih namenov javnega reda, tj. za zaščito nacionalne varnosti (tj. državne varnosti), obrambe, javne varnosti ali preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskih komunikacijskih sistemov.

(5)	Številne države članice so sprejele zakonodajo, ki določa hrambo podatkov pri ponudnikih storitev za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj. Te nacionalne določbe se bistveno razlikujejo.

(6)

Pravne in tehnične razlike med nacionalnimi določbami glede hrambe podatkov za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj predstavljajo ovire za notranji trg elektronskih komunikacij, saj se ponudniki storitev soočajo z različnimi zahtevami glede vrst podatkov o prometu in lokaciji, ki jih je treba hraniti, ter pogojev in obdobij hrambe.

(7)

V sklepih Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 19. decembra 2002 je bilo poudarjeno, da so zaradi bistveno večjih možnosti elektronskih komunikacij podatki, povezani z uporabo elektronskih komunikacij, še posebej pomembno in zato dragoceno sredstvo za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, zlasti organiziranega kriminala.

(8)	Izjava o boju proti terorizmu, ki jo je Evropski svet sprejel 25. marca 2004, je Svetu naložila, naj preuči ukrepe za vzpostavitev pravil o hrambi podatkov komunikacijskega prometa pri ponudnikih storitev.

(9)

V skladu s členom 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega življenja in korespondence. Javni organi se lahko vmešavajo v izvajanje teh pravic samo v skladu z zakonom in kjer je v demokratični družbi to potrebno zaradi interesov nacionalne in javne varnosti, preprečevanja neredov ali kriminala ter varovanja pravic in svoboščin drugih. Ker se je hramba podatkov izkazala za zelo potrebno in učinkovito preiskovalno orodje za organe pregona v nekaterih državah članicah, zlasti v hudih primerih, kot so organizirani kriminal in terorizem, je treba organom pregona zagotoviti dostop do shranjenih podatkov za določeno časovno obdobje pod pogoji, določenimi v tej direktivi. Sprejetje instrumenta hrambe podatkov, ki upošteva zahteve člena 8 EKČP, je zato nujen ukrep.

(10)	Svet je 13. julija 2005 v izjavi o obsodbi terorističnih napadov na London poudaril potrebo po čimprejšnjem sprejetju skupnih ukrepov o hrambi telekomunikacijskih podatkov.

(11)

Glede na pomembnost podatkov o prometu in lokaciji za preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, kakor kažejo raziskave in praktične izkušnje več držav članic, obstaja potreba, da se na evropski ravni zagotovi, da se podatki, ki se pridobivajo ali obdelujejo med zagotavljanjem komunikacijskih storitev s strani ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacij storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, hranijo za določeno časovno obdobje v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi.

(12)

Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES se še naprej uporablja za podatke, vključno s podatki glede neuspešnih klicev, hramba katerih po tej direktivi ni izrecno zahtevana, in so zato tudi zunaj področja uporabe te direktive, ter za hrambo za druge namene, vključno s hrambo za sodne namene, ki ni zajeta s to direktivo.

(13)

Ta direktiva se nanaša samo na pridobljene ali obdelane podatke, ki so posledica komunikacije ali komunikacijske storitve in se ne nanaša na podatke, ki predstavljajo vsebino posredovane informacije. Hramba podatkov se mora opraviti na način, s katerim se izogne večkratni hrambi podatkov. Pridobljeni ali obdelani podatki v okviru zadevnih komunikacijskih storitev se nanašajo samo na podatke, ki so dostopni. Še zlasti v zvezi s hrambo podatkov, povezanih z storitvami internetne elektronske pošte in internetne telefonije, se lahko obveznost hrambe podatkov uporabi le za podatke storitev ponudnikov ali ponudnikov omrežja.

(14)

Tehnologije, povezane z elektronskimi komunikacijami, se hitro spreminjajo in lahko se razvijejo pravno utemeljene zahteve pristojnih organov. Da se pridobijo nasveti o teh zadevah in spodbuja delitev izkušenj iz najboljših praks, namerava Komisija vzpostaviti skupino, sestavljeno iz organov pregona držav članic, združenj industrije elektronskih komunikacij, predstavnikov Evropskega parlamenta in organov za varstvo podatkov, vključno z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov.

(15)	Za podatke, hranjene v skladu s to direktivo, se v celoti uporabljata Direktiva 95/46/ES in Direktiva 2002/58/ES. Člen 30(1)(c) Direktive 95/46/ES zahteva posvetovanje z Delovno skupino za varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ustanovljeno po členu 29 navedene direktive.

(16)

Obveznosti ponudnikov storitev glede ukrepov za zagotavljanje kakovosti podatkov, ki izhajajo iz člena 6 Direktive 95/46/ES in obveznosti ponudnikov storitev glede ukrepov za zagotavljanje zaupnosti in varnosti obdelave podatkov, ki izhajajo iz členov 16 in 17 navedene direktive, se v celoti uporabljajo za podatke, hranjene v smislu te direktive.

(17)	Bistveno je, da države članice sprejmejo zakonodajne ukrepe za zagotovitev, da se podatki, hranjeni v skladu s to direktivo, posredujejo samo pristojnim nacionalnim organom v skladu z nacionalno zakonodajo ob polnem spoštovanju temeljnih pravic zadevnih oseb.

(18)

V zvezi s tem člen 24 Direktive 95/46/ES nalaga državam članicam obveznost, da določijo sankcije za kršitev določb, sprejetih v skladu z navedeno direktivo. Člen 15(2) Direktive 2002/58/ES nalaga enako zahtevo v zvezi z nacionalnimi določbami, sprejetimi v skladu z Direktivo 2002/58/ES. Okvirni sklep Sveta 2005/222/PNZ z dne 24. februarja 2005 o napadih na informacijske sisteme (5) predvideva, da se namerni nezakonit dostop do informacijskih sistemov, vključno s podatki, hranjenimi v njem, kaznuje kot kaznivo dejanje.

(19)

Pravica do odškodnine, ki izhaja iz člena 23 Direktive 95/46/ES, ki jo ima katera koli oseba, ki je utrpela škodo kot posledico nezakonitega postopka obdelave ali katerega koli dejanja, ki je nezdružljivo z nacionalnimi določbami, sprejetimi v skladu z navedeno direktivo, se nanaša tudi na vsak nezakonit postopek obdelave kakršnih koli osebnih podatkov v skladu s to direktivo.

(20)	Konvencija Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti iz leta 2001 in Konvencija Sveta Evrope o varstvu posameznika glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov iz leta 1981 zajemata tudi podatke, hranjene v smislu te direktive.

(21)

Ker ciljev te direktive, in sicer uskladitve obveznosti ponudnikov, da hranijo določene podatke in zagotovijo, da so ti podatki dostopni za namene preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih države članice opredeljujejo v svojih nacionalnih zakonodajah, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(22)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva sprejeta načela, zlasti načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Še posebej ta direktiva, skupaj z Direktivo 2002/58/ES, skuša zagotoviti polno spoštovanje temeljnih pravic državljanov glede spoštovanja zasebnega življenja in komunikacij ter varstvo njihovih osebnih podatkov, kakor je določeno v členih 7 in 8 Listine.

(23)

Ker bi morale biti obveznosti ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev sorazmerne, ta direktiva zahteva, da hranijo samo podatke, pridobljene ali obdelane v postopku ponudbe njihovih komunikacijskih storitev. V kolikor podatkov ne zbirajo ali obdelujejo ti ponudniki, obveze o hrambi ne sme biti. Namen te direktive ni usklajevanje tehnologije za hrambo podatkov, izbira le-te je zadeva, ki se rešuje na nacionalni ravni.

(24)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (6) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(25)

Ta direktiva ne posega v pristojnosti držav članic, da sprejmejo zakonodajne ukrepe glede pravice nacionalnih organov, ki jih določijo, do dostopa in do uporabe podatkov. Omogočanje dostopa do podatkov, ki jih v skladu s to direktivo hranijo nacionalni organi za dejavnosti, kakršne so naštete v prvi alinei člena 3(2) Direktive 95/46/ES, so zunaj področja uporabe prava Skupnosti. Vendar pa so lahko predmet nacionalnega prava ali dejavnosti v skladu z naslovom VI Pogodbe o Evropski uniji. Taki zakoni ali dejavnosti morajo v celoti spoštovati temeljne pravice, kakršne izhajajo iz skupne ustavne tradicije držav članic in kakor jih zagotavlja EKČP. Po členu 8 EKČP, kakor ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice, mora vmešavanje javnih organov v pravico do zasebnosti ustrezati zahtevam nujnosti in sorazmernosti ter mora torej služiti natančno določenim, izrecnim in zakonitim namenom ter se izvesti na način, ki je ustrezen, primeren in ne pretiran glede na namen vmešavanja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1. Namen te direktive je uskladiti določbe držav članic glede obveznosti ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij glede hrambe določenih podatkov, ki jih pridobivajo ali obdelujejo, da se zagotovi dostopnost podatkov za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic.

2. Ta direktiva se uporablja za podatke o prometu in lokaciji pravnih subjektov in fizičnih oseb, kakor tudi za povezane podatke, potrebne za določitev naročnika ali registriranega uporabnika. Ne uporablja se za vsebino elektronskih komunikacij, vključno z informacijami, pregledanimi z uporabo elektronskega komunikacijskega omrežja.

Člen 2

Opredelitev pojmov

1. V tej direktivi se uporabljajo opredelitve pojmov iz Direktive 95/46/ES, Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (7) in Direktive 2002/58/ES.

2. V tej direktivi:

(a)	„podatki“ pomeni podatke o prometu in lokaciji ter povezane podatke, potrebne za določitev naročnika ali uporabnika;

(b)	„uporabnik“ pomeni vsako pravno ali fizično osebo, ki uporablja javno dostopno elektronsko komunikacijsko storitev v zasebne ali poslovne namene, ne da bi bila nujno naročena na to storitev;

(c)

„telefonska storitev“ pomeni klice (vključno z glasovnimi klici, glasovno pošto, konferenčnimi ali podatkovnimi klici), dodatne storitve (vključno s preusmeritvijo in transferjem klica), pošiljanje sporočil in multimedijske storitve (vključno s storitvijo kratkih sporočil, nadgrajene medijske storitve in multimedijske storitve);

(d)	„uporabniško ime“ pomeni enkratnega identifikatorja, dodeljenega osebam, ko se prijavijo ali registrirajo za storitev internetnega dostopa ali storitev internetne komunikacije;

(e)	„ID celice“ pomeni identiteto celice, od koder izvira klic mobilne telefonije ali kjer se konča;

(f)	„neuspešen klic“ pomeni komunikacijo, pri kateri je bila povezava uspešno vzpostavljena, a ni bilo odgovora oziroma je prišlo do prekinitve na upravljanju omrežja.

Člen 3

Obveznost hrambe podatkov

1. Z odstopanjem od členov 5, 6 in 9 Direktive 2002/58/ES države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da so podatki, opredeljeni v členu 5 te direktive, hranjeni v skladu z določbami te direktive, kolikor se pridobivajo ali obdelujejo pri ponudnikih javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja v njihovi pristojnosti v procesu zagotavljanja zadevnih komunikacijskih storitev.

2. Obveznost hrambe podatkov iz odstavka 1 vključuje hrambo podatkov, kakor je določena v členu 5 glede neuspešnih klicev, kjer se podatki pridobivajo ali obdelujejo in hranijo (pri podatkih o telefoniji) ali beležijo (pri internetnih podatkih) pri ponudnikih javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja v pristojnosti zadevnih držav članic v procesu zagotavljanja zadevnih komunikacijskih storitev. Ta direktiva ne zahteva hrambe podatkov o neuspešnih povezavah.

Člen 4

Dostop do podatkov

Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se podatki, hranjeni v skladu s to direktivo, zagotovijo samo pristojnim nacionalnim organom za vsak primer posebej in v skladu z nacionalnim pravom. Vsaka država članica v nacionalnem pravu določi postopke in pogoje za pridobitev dostopa do hranjenih podatkov v skladu z zahtevami glede nujnosti in sorazmernosti, in sicer ob upoštevanju ustreznih določb prava Evropske unije ali mednarodnega javnega prava, zlasti pa EKČP, kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.

Člen 5

Kategorije podatkov, ki se hranijo

1. Države članice zagotovijo, da se v skladu s to direktivo hranijo naslednje kategorije podatkov:

(a)

podatki, potrebni za sledenje in prepoznanje vira komunikacije:

(1)

pri telefoniji v fiksnem omrežju in mobilni telefoniji:

(i)	kličoča telefonska številka;

(ii)	ime in naslov naročnika ali registriranega uporabnika;

(2)

pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije:

(i)	dodeljeno(-a) uporabniško(-a) ime(-na);

(ii)	uporabniško ime in telefonska številka, dodeljeni za vsako komunikacijo, s katero se vstopa v javno telefonsko omrežje;

(iii)

ime in naslov naročnika ali registriranega uporabnika, ki mu je bil v času komunikacije dodeljen naslov internetnega protokola (IP), uporabniško ime ali telefonska številka;

(b)

podatki, potrebni za prepoznanje cilja komunikacije:

(1)

pri telefoniji v fiksnem omrežju in mobilni telefoniji:

(i)	klicane telefonske številke (in telefonske številke, ko je bil klic sprejet) in v primerih, ki vključujejo dodatne storitve, kot je preusmeritev oziroma transfer klica, številka ali številke, na katere je klic preusmerjen;

(ii)	ime(-na) in naslov(-i) naročnika(-ov) ali registriranega(-ih) uporabnika(-ov);

(2)

pri internetni elektronski pošti in internetni telefoniji:

(i)	uporabniško ime ali telefonska številka namembnega(-ih) prejemnika(-ov) klica prek internetne telefonije;

(ii)	ime(-na) in naslov(-i) naročnika(-ov) ali registriranega(-ih) uporabnika(-ov) in uporabniško ime namembnega prejemnika komunikacije;

(c)

podatki, potrebni za ugotovitev datuma, časa in trajanja komunikacije:

(1)	pri telefoniji v fiksnem omrežju in mobilni telefoniji: datum in čas začetka in konca komunikacije;

(2)

pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije:

(i)	datum in čas prijave ter odjave z internetnega dostopa, temelječega na določenem časovnem pasu, skupaj z IP naslovom, statičnega ali dinamičnega, ki ga je ponudnik dostopa do interneta dodelil komunikaciji, in uporabniško ime naročnika ali registriranega uporabnika;

(ii)	datum in čas prijave ter odjave z internetnih storitev elektronske pošte ali internetne telefonije glede na določen časovni pas;

(d)

podatki, potrebni za ugotovitev vrste komunikacije:

(1)	pri telefoniji v fiksnem omrežju in mobilni telefoniji: uporabljena telefonska storitev;

(2)	pri internetni elektronski pošti in internetni telefoniji: uporabljena internetna storitev;

(e)

podatki, potrebni za razpoznavo komunikacijske opreme uporabnikov ali njihove dozdevne opreme:

(1)	pri telefoniji v fiksnem omrežju: kličoče in klicane telefonske številke;

(2)

pri mobilni telefoniji:

(i)	kličoče in klicane telefonske številke;

(ii)	mednarodna identiteta mobilnega naročnika (IMSI) kličoče stranke;

(iii)

mednarodna identiteta mobilnega terminala (IMEI) kličoče stranke;

(iv)	IMSI klicane stranke;

(v)	IMEI klicane stranke;

(vi)	v primeru predplačniških anonimnih storitev datum in čas začetka uporabe storitve in lokacijska oznaka (ID celice), kjer je bila storitev izvedena;

(3)

pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije:

(i)	kličoča telefonska številka za klicni dostop;

(ii)	digitalni naročniški vod (DSL) ali druga končna točka začetnika komunikacije;

(f)

podatki, potrebni za ugotovitev lokacije opreme za mobilno komunikacijo:

(1)	lokacijska oznaka (ID celice) na začetku komunikacije;

(2)	podatki, ki določajo zemljepisno lego celic z navedbo njihovih lokacijskih oznak (ID celice) med obdobjem, za katerega se hranijo podatki o komunikaciji.

2. Podatki, ki razkrivajo vsebino komunikacije, ne smejo biti hranjeni v skladu s to direktivo.

Člen 6

Obdobja hrambe

Države članice zagotovijo, da se kategorije podatkov, opredeljene v členu 5, hranijo za obdobje najmanj šestih mesecev in največ dveh let od datuma komunikacije.

Člen 7

Varovanje in varnost podatkov

Brez poseganja v predpise, sprejete na podlagi Direktive 95/46/ES in Direktive 2002/58/ES, vsaka država članica zagotovi, da ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja, glede podatkov hranjenih v skladu s to direktivo, spoštujejo vsaj naslednja načela varstva podatkov:

(a)	shranjeni podatki so enake kakovosti in zanje veljajo enaka določila o varnosti in zaščiti kot za podatke na omrežju;

(b)	v zvezi s podatki se sprejmejo primerni tehnični in organizacijski ukrepi, s katerimi se jih zaščiti pred nenamernim ali nezakonitim uničenjem, izgubo ali spremembami in nepooblaščenimi ali nezakonitimi oblikami hrambe, obdelave, dostopa ali razkrivanja;

(c)	v zvezi s podatki se sprejmejo primerni tehnični in organizacijski ukrepi, s katerimi se zagotovi, da so dostopni samo posebej pooblaščenemu osebju; in

(d)	ob koncu obdobja hranjenja se uničijo vsi podatki, razen tistih, do katerih se je dostopalo in se jih shranilo.

Člen 8

Zahteve glede shranjevanja podatkov

Države članice zagotovijo, da se podatki, kakor so opredeljeni v členu 5, hranijo v skladu s to direktivo na način, da se lahko podatki in vse druge potrebne informacije, povezane s temi podatki, na zahtevo posredujejo pristojnim organom brez nepotrebnega odlašanja.

Člen 9

Nadzorni organ

1. Vsaka država članica na svojem ozemlju določi enega ali več javnih organov, odgovornih za nadzorovanje uporabe določb, ki jih je v zvezi z varnostjo shranjenih podatkov država članica sprejela v skladu s členom 7. Ti organi so lahko organi iz člena 28 Direktive 95/46/ES.

2. Organi iz odstavka 1 pri izvajanju nadzora iz navedenega odstavka delujejo povsem neodvisno.

Člen 10

Statistika

1. Države članice zagotovijo, da vsako leto posredujejo Komisiji statistiko o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij. Takšna statistika vključuje:

—	zadeve, v katerih so bile informacije zagotovljene pristojnim organom v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo,

—	čas med dnevom, ko so bili podatki shranjeni, in dnevom, ko je pristojni organ zahteval prenos podatkov,

—	zadeve, v katerih zahtev za podatke ni bilo mogoče izpolniti.

2. Ta statistika ne vsebujejo osebnih podatkov.

Člen 11

Sprememba Direktive 2002/58/ES

V člen 15 Direktive 2002/58/ES se vstavi naslednji odstavek:

„1a. Odstavek 1 se ne uporablja za podatke, katerih hramba je posebej zahtevana v Direktivi 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij (8) za namene iz člena 1(1) navedene direktive.

Člen 12

Nadaljnji ukrepi

1. Država članica lahko v posebnih okoliščinah, ki upravičujejo podaljšanje najdaljšega obdobja hrambe iz člena 6 za omejen čas, sprejme potrebne ukrepe. Država članica nemudoma uradno obvesti Komisijo in seznani druge države članice z ukrepi, sprejetimi na podlagi tega člena, ter navede razloge za njihovo uvedbo.

2. Komisija v šestih mesecih po uradnem obvestilu iz odstavka 1 odobri ali zavrne zadevne nacionalne ukrepe, potem ko preuči, ali so morda sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikrita omejitev trgovine med državami članicami in ali ovirajo delovanje notranjega trga. Če Komisija v tem roku ne sprejme nobene odločitve, se šteje, da so nacionalni ukrepi odobreni.

3. Kadar so, v skladu z odstavkom 2, nacionalni ukrepi države članice, ki odstopajo od določb te direktive, odobreni, lahko Komisija razmisli o predlogu za spremembo te direktive.

Člen 13

Pravna sredstva, odgovornost in kazni

1. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi popolno izvajanje nacionalnih ukrepov za izvajanje poglavja III Direktive 95/46/ES, ki določa pravna sredstva, odgovornost in sankcije za obdelavo podatkov po tej direktivi.

2. Vsaka država članica zlasti sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se vsakršno namerno dostopanje ali prenos podatkov, hranjenih v skladu s to direktivo, ki ga nacionalni predpisi, sprejeti pri prenosu te direktive, ne dopuščajo, kaznuje s kaznimi, vključno z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi, tako upravnimi kot kazenskimi.

Člen 14

Ocena

1. Najpozneje do 15. septembra 2010 Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu oceno o uporabi te direktive in njenem vplivu na gospodarske subjekte in potrošnike, ob upoštevanju nadaljnjega razvoja v tehnologiji elektronskih komunikacij in statističnih elementov, ki jih Komisija prejme v skladu s členom 10, da se ugotovi, ali je potrebna sprememba določb te direktive, zlasti glede seznama podatkov iz člena 5 in obdobij hrambe iz člena 6. Rezultati ocenjevanja bodo dostopni javnosti.

2. V ta namen Komisija preuči vse pripombe, ki jih Komisiji sporočijo države članice ali delovna skupina, ustanovljena na podlagi člena 29 Direktive 95/46/ES.

Člen 15

Prenos

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 15. septembra 2007. O tem takoj obvestijo Komisijo. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

3. Vsaka država članica lahko do 15. marca 2009 odloži uporabo te direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto. Vsaka država članica, ki namerava uporabiti ta odstavek, v ta namen ob sprejetju te direktive uradno obvesti Svet in Komisijo prek izjave. Izjava se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 16

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 17

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu, 15. marca 2006

Za Evropski parlament

Predsednik

J. BORRELL FONTELLES

Za Svet

Predsednik

H. WINKLER

(1) Mnenje z dne 19. januarja 2006 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(2) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 14. decembra 2005 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne 21. februarja 2006.

(3) UL L 281, 23.11.1995, str. 31. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(4) UL L 201, 31.7.2002, str. 37.

(5) UL L 69, 16.3.2005, str. 67.

(6) UL C 321, 31.12.2003, str. 1.

(7) UL L 108, 24.4.2002, str. 33.

(8) UL L 105, 13.4.2006, str. 54.“

Izjava Nizozemske

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES bo Nizozemska izkoristila možnost odložene uporabe Direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto, ter jo začela uporabljati najpozneje 18 mesecev po začetku njene veljavnosti.

Izjava Avstrije

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Avstrija izjavlja, da bo za 18 mesecev, ki se štejejo od datuma, predvidenega v členu 15(1) Direktive, njeno uporabo odložila za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Estonije

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu s členom 15(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES Estonija izjavlja, da namerava uporabiti ta odstavek in tako za obdobje do 36 mesecev po sprejetju Direktive odložiti njeno uporabo za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Združenega kraljestva

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Združeno kraljestvo izjavlja, da bo v skladu s členom 15(3) Direktive o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES odložilo uporabo Direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Republike Ciper

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Republika Ciper izjavlja, da bo do datuma, določenega v členu 15(3) Direktive, odložila njeno uporabo v zvezi s hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Helenske republike

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Grčija izjavlja, da bo v skladu s členom 15(3) za obdobje do 18 mesecev po izteku obdobja iz člena 15(1) te direktive odložila njeno uporabo v zvezi s hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Velikega vojvodstva Luksemburg

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu s členom 15(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES Vlada Velikega vojvodstva Luksemburg izjavlja, da namerava uporabiti člen 15(3) Direktive in tako odložiti njeno uporabo za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Slovenije

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Slovenija se pridružuje skupini držav, ki so v skladu s členom 15(3) „Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij“ izjavile, da bodo za 18 mesecev odložile uporabo Direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Švedske

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu s členom 15(3) želi imeti Švedska možnost odložene uporabe te direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Republike Litve

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu s členom 15(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES (v nadaljevanju „Direktiva“) Republika Litva izjavlja, da bo po sprejetju Direktive za obdobje, predvideno v členu 15(3), odložila njeno uporabo za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Republike Latvije

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES Latvija izjavlja, da bo do 15. marca 2009 odložila uporabo Direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Češke

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

V skladu s členom 15(3) Češka izjavlja, da bo do 36 mesecev po sprejetju Direktive njeno uporabo odložila za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Belgije

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Belgija izjavlja, da bo v skladu s členom 15(3) za obdobje do 36 mesecev po sprejetju te direktive njeno odložila uporabo za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Republike Poljske

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Poljska izjavlja, da bo izkoristila možnost iz člena 15(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES in bo za obdobje 18 mesecev po datumu iz člena 15(1) uporabo Direktive odložila za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Finske

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Finska izjavlja, da bo v skladu s členom 15(3) Direktive o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES odložila uporabo te direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto.

Izjava Nemčije

v skladu s členom 15(3) Direktive 2006/24/ES

Nemčija si pridržuje pravico, da uporabo te direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto, odloži za obdobje 18 mesecev od datuma, navedenega v členu 15(1).

		ISSN 1725-5155
Uradni list Evropske unije		L 105

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Zvezek 49 13. april 2006

Vsebina		I Akti, katerih objava je obvezna	Stran
	*	Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)	1
	*	Uredba Sveta (ES) št. 563/2006 z dne 13. marca 2006 o sklenitvi Sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Salomonovimi otoki o ribolovu v obalnih vodah Salomonovih otokov	33
		Sporazum o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Salomonovimi otoki o ribolovu v obalnih vodah Salomonovih otokov	34
	*	Direktiva 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES	54

	Popravek
*	Popravek Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2028/2004 z dne 16. novembra 2004 o spremembah Uredbe (ES, Euratom) št. 1150/2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL L 352, 27.11.2004)	64
*	Popravek Direktive 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve (UL L 255, 30.9.2005)	65
*	Popravek Direktive 96/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o tekstilnih imenih (UL L 32, 3.2.1997) (Slovenska posebna izdaja, Poglavje 13, Zvezek 18, str. 226)	66