28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/1

—

v razdelku o združitvah na spletišču Komisije o konkurenci (http://ec.europa.eu/competition/mergers/cases/). Spletišče vsebuje različne pripomočke za iskanje posameznih odločitev o združitvah, vključno z nazivi podjetij, številkami zadev, datumi ter indeksi področij,

—

v elektronski obliki na spletišču EUR-Lex (http://eur-lex.europa.eu/sl/index.htm) pod dokumentarno številko 32014M7195. EUR-Lex zagotavlja spletni dostop do evropskega prava.

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/2

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/3

1.

2.

2.1

2.2

2.3

2.4

3.

3.1

3.2

3.2.1

3.2.2

3.2.3

3.2.4

3.2.5

3.2.6

3.2.6.1

3.2.6.2

3.3

3.4

3.4.1

3.4.2

3.4.3

3.5

3.6

3.6.1

3.6.2

4.

4.1

4.1.1

4.1.2

4.1.3

4.2

4.2.1

4.2.2

4.2.2.1

4.2.2.2

4.2.3

4.2.4

4.2.5

4.2.6

4.2.7

4.3

4.4

4.4.1

4.4.2

1.

Te smernice določajo načela za presojo sporazumov o prenosu tehnologije na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (1) (v nadaljnjem besedilu: člen 101). Sporazumi o prenosu tehnologije zadevajo podeljevanje licenc za tehnološke pravice, pri čemer dajalec licence pridobitelju licence dovoljuje izkoriščanje licenčnih tehnoloških pravic za proizvodnjo blaga ali storitev, kot je določeno v členu 1(1)(c) Uredbe Komisije (EU) št. 316/2014 z dne 21. marca 2014 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine sporazumov o prenosu tehnologije (v nadaljnjem besedilu: TTBER) (2).

2.

Namen teh smernic je zagotoviti navodila glede uporabe TTBER in tudi uporabe člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) za sporazume o prenosu tehnologije, ki ne spadajo na področje uporabe TTBER. TTBER in Smernice ne posegajo v morebitno vzporedno uporabo člena 102 Pogodbe za sporazume o prenosu tehnologije (3).

3.

Standarde, ki so opredeljeni v teh smernicah, je treba uporabljati z upoštevanjem posebnih okoliščin vsake posamezne zadeve. To izključuje mehanično uporabo. Treba je presoditi dejstva vsake zadeve in te smernice se morajo uporabljati razumno ter prožno. Navedeni primeri služijo le za ponazoritev in niso izčrpni.

4.

Te smernice ne posegajo v razlago člena 101 in TTBER, ki jo lahko podata Sodišče in Splošno sodišče.

5.

Cilj člena 101 Pogodbe kot celote je varovati konkurenco na trgu z namenom spodbujanja blaginje potrošnikov in učinkovitega razporejanja sredstev. Člen 101(1) prepoveduje vse sporazume in usklajena ravnanja med podjetji ter sklepe podjetniških združenj (4), ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami (5) in katerih cilj oziroma učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence (6). Kot izjema od tega pravila člen 101(3) določa, da se lahko prepoved iz člena 101(1) ne uporablja za sporazume med podjetji, ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi, in ki zadevnim podjetjem ne določajo omejitev, ki za doseganje teh ciljev niso nujne, ter takim podjetjem glede znatnega dela zadevnih izdelkov ne dajejo možnosti izključitve konkurence.

6.

Zakoni o intelektualni lastnini podeljujejo izključne pravice imetnikom patentov, avtorskih pravic, pravic iz modelov, znamk in drugih zakonsko zaščitenih pravic. Imetnik intelektualne lastnine ima po zakonih o intelektualni lastnini pravico preprečiti nepooblaščeno uporabo svoje intelektualne lastnine in slednjo izkoriščati, med drugim s podeljevanjem licenc tretjim osebam. Ko imetnik da izdelek, ki vključuje pravico intelektualne lastnine – z izjemo pravic javnega izvajanja (7) – na trg znotraj Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljnjem besedilu: EGP) ali je to storjeno z njegovim soglasjem, je pravica intelektualne lastnine izčrpana, v smislu da je imetnik ne more več uporabiti za nadzor prodaje izdelka (načelo izčrpanja pravic v Uniji) (8). V skladu z zakoni o intelektualni lastnini imetnik pravice nima pravice pridobiteljem licence ali kupcem preprečiti prodaje takih izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Načelo izčrpanja v Uniji je skladno z osnovno funkcijo pravic intelektualne lastnine, ki je imetniku podeliti pravico, da drugim prepreči izkoriščanje svoje intelektualne lastnine brez svojega soglasja.

7.

Dejstvo, da zakoni o intelektualni lastnini podeljujejo izključne pravice izkoriščanja, ne pomeni, da so pravice intelektualne lastnine izvzete iz uporabe konkurenčne zakonodaje. Člen 101 Pogodbe se uporablja zlasti za sporazume, s katerimi imetnik pravic drugemu podjetju podeli licenco za izkoriščanje svojih pravic intelektualne lastnine (9). To prav tako ne pomeni, da med pravicami intelektualne lastnine in pravili Unije o konkurenci obstaja neizogibno neskladje. Oba sklopa predpisov imata dejansko isti osnovni cilj, ki je spodbujanje blaginje potrošnikov in učinkovitega razporejanja sredstev. Inovativnost je bistveni in dinamični del odprtega ter konkurenčnega tržnega gospodarstva. Pravice intelektualne lastnine pospešujejo dinamično konkurenco, in sicer s spodbujanjem podjetij k nalaganju v razvoj novih ali izboljšanih izdelkov in procesov. Enako velja za konkurenco, ki podjetja sili v inovativnost. Zato so pravice intelektualne lastnine in konkurenca nujne za spodbujanje inovacij in zagotavljanje njihove konkurenčne uporabe.

8.

Pri presoji licenčnih sporazumov po členu 101 Pogodbe je treba upoštevati, da nastanek pravic intelektualne lastnine pogosto vključuje znatne naložbe in je povezan s tveganji. Da se ne bi zmanjšala dinamična konkurenca in bi se ohranila spodbuda za inovacije, se izumitelja ne sme neupravičeno omejevati pri izkoriščanju pravic intelektualne lastnine, ki se izkažejo za dragocene. Zato mora imeti izumitelj pravico, da za uspešne projekte zahteva ustrezno plačilo, ki je zadostno, da se ohranijo spodbude za naložbe, pri čemer se upoštevajo tudi neuspeli projekti. Pri podeljevanju licence za tehnološke pravice se od pridobitelja licence prav tako lahko zahteva, da opravi znatne nepovratne naložbe v licenčno tehnologijo in proizvodna sredstva, potrebna za njeno izkoriščanje (to pomeni, da ob opustitvi zadevnega področja dejavnosti pridobitelj licence te naložbe ne more uporabiti za druge dejavnosti ali je prodati brez velikih izgub). Člena 101 ni mogoče uporabljati brez upoštevanja takih predhodnih naložb pogodbenic in s tem povezanih tveganj. Tveganje, ki sta mu izpostavljeni pogodbenici, in nepovratna naložba, ki jo je treba opraviti, lahko torej privedeta do tega, da sporazum glede na posamezen primer bodisi ne spada v področje uporabe člena 101(1) bodisi izpolnjuje pogoje iz člena 101(3) v obdobju, ki je potrebno, da se naložba povrne.

9.

Pri presoji licenčnih sporazumov po členu 101 Pogodbe je obstoječi analitični okvir dovolj prožen, da ustrezno upošteva dinamične vidike podeljevanja licence za tehnološke pravice. Ne domneva se, da so pravice intelektualne lastnine in licenčni sporazumi kot taki sporni z vidika konkurence. Večina licenčnih sporazumov ne omejuje konkurence in ustvarja učinkovitosti, ki spodbujajo konkurenco. Podeljevanje licence kot tako dejansko spodbuja konkurenco, saj pomaga pri razširjanju tehnologije in spodbuja inovativnost imetnika licence in pridobiteljev licence. Poleg tega lahko celo licenčni sporazumi, ki omejujejo konkurenco, pogosto pripomorejo h konkurenci naklonjenim učinkovitostim, ki jih je treba proučiti v okviru člena 101(3) in presoditi glede na negativne učinke na konkurenco (10). Velika večina licenčnih sporazumov je zato združljiva s členom 101.

10.

Člen 101(1) Pogodbe prepoveduje sporazume, katerih cilj ali učinek je omejevanje konkurence. Člen 101(1) se uporablja za omejevanje konkurence med pogodbenicama sporazuma in tudi za omejevanje konkurence med katero koli od pogodbenic in tretjimi osebami.

11.

Presoja o tem, ali licenčni sporazum omejuje konkurenco, mora biti opravljena v okviru dejanskih okoliščin, v katerih bi konkurenca obstajala, če ne bi bilo sporazuma in z njim povezanih domnevnih omejitev (11). Pri tej presoji je treba upoštevati verjetni učinek sporazuma na konkurenco med tehnologijami (torej konkurenco med podjetji, ki uporabljajo konkurenčne tehnologije) in na konkurenco znotraj tehnologije (torej konkurenco med podjetji, ki uporabljajo isto tehnologijo) (12). Člen 101(1) prepoveduje omejevanje konkurence med tehnologijami in tudi konkurence znotraj tehnologije. Zato je treba presoditi, v kolikšni meri sporazum vpliva ali bo verjetno vplival na ta dva vidika konkurence na trgu.

12.

Naslednji dve vprašanji ponujata koristen okvir za to presojo. Prvo vprašanje se nanaša na učinek sporazuma na konkurenco med tehnologijami, medtem ko se drugo vprašanje navezuje na učinek sporazuma na konkurenco znotraj tehnologije. Ker lahko omejitve hkrati vplivajo na konkurenco med tehnologijami in na konkurenco znotraj tehnologije, bo morda potrebna analiza omejitve glede na obe vprašanji iz točk (a) in (b), preden se lahko zaključi, ali se omejuje konkurenca v smislu člena 101(1):

13.

Pri uporabi analitičnega okvira, opisanega v točki (12) teh smernic, je treba upoštevati, da člen 101(1) Pogodbe razlikuje med sporazumi, katerih cilj je omejitev konkurence, in sporazumi, katerih učinek je omejitev konkurence. Sporazumi ali pogodbene omejitve so s členom 101(1) prepovedani le, kadar je njihov cilj ali učinek omejitev konkurence med tehnologijami in/ali konkurence znotraj tehnologije.

14.

Omejitve konkurence po cilju so tiste, ki že po svoji naravi omejujejo konkurenco. To so omejitve, ki imajo glede na cilje pravil Unije o konkurenci tako velik potencial za negativen vpliv na konkurenco, da za namene uporabe člena 101(1) ni potrebno dokazati dejanskih učinkov na trg (15). Poleg tega ni verjetno, da bodo v primeru omejitev po cilju izpolnjeni pogoji iz člena 101(3). Presoja, ali je cilj sporazum omejitev konkurence ali ne, temelji na več dejavnikih. Ti dejavniki zlasti vključujejo vsebino in objektivne cilje sporazuma. Lahko da bo treba upoštevati tudi okoliščine, v katerih se uporablja (ali se bo uporabljal), ali dejansko ravnanje ter obnašanje pogodbenic na trgu (16). Z drugimi besedami, lahko da je potrebna proučitev dejstev, ki so osnova sporazuma, in posebnih okoliščin, v katerih sporazum deluje, preden je mogoče ugotoviti, ali neka omejitev pomeni omejitev konkurence po cilju. Način dejanskega izvajanja sporazuma lahko pokaže na omejitev po cilju tudi v primerih, ko formalni sporazum ne vsebuje izrecne določbe v ta namen. Dokazi subjektivnega namena pogodbenic, da omejita konkurenco, je pomemben dejavnik, vendar ni nujen pogoj. Mogoče je šteti, da ima sporazum omejevalen namen, čeprav njegov edini namen ni omejevanje konkurence, ampak se z njim sledi tudi drugim, legitimnim ciljem (17). V zvezi z licenčnimi sporazumi Komisija meni, da so omejitve, zajete v seznamu nedopustnih omejitev konkurence iz člena 4 TTBER, omejitve po samem cilju (18).

15.

Če omejevanje konkurence ni cilj sporazuma, je treba proučiti, ali je omejevanje konkurence njegov učinek. Pri tem je treba upoštevati dejanske in tudi potencialne učinke (19). Z drugimi besedami mora imeti sporazum verjetne protikonkurenčne učinke. Da je licenčni sporazum omejevalen po učinku, mora vplivati na dejansko ali potencialno konkurenco v taki meri, da se na upoštevnem trgu lahko z razumno stopnjo verjetnosti pričakujejo negativni učinki na cene, proizvodnjo, inovativnost ali raznolikost oziroma kakovost blaga in storitev. Verjetni negativni učinki za konkurenco morajo biti znatni (20). Znatni protikonkurenčni učinki so verjetni, kadar vsaj ena pogodbenica ima ali doseže določeno stopnjo tržne moči in sporazum prispeva k vzpostavitvi, ohranjanju ali krepitvi te tržne moči oziroma pogodbenicama omogoča izkoriščanje take tržne moči. Tržna moč je sposobnost ohranjanja cen nad konkurenčno stopnjo ali ohranjanja proizvodnje v smislu količine, kakovosti in raznolikosti izdelkov ali inovativnosti pod konkurenčno stopnjo v daljšem časovnem obdobju (21). Stopnja tržne moči, ki je običajno potrebna za ugotovitev kršitve po členu 101(1), je nižja od stopnje tržne moči, ki je potrebna za ugotovitev prevladujočega položaja v smislu člena 102 (22).

16.

Za namene analize omejitev konkurence po učinku je praviloma treba opredeliti upoštevni trg in proučiti ter presoditi, kakšni so med drugim narava zadevnih izdelkov in tehnologij, tržni položaj pogodbenic, tržni položaj konkurentov, tržni položaj kupcev, obstoj potencialnih konkurentov in raven ovir za vstop. Vendar pa je v nekaterih primerih mogoče ugotoviti protikonkurenčne učinke neposredno z analizo ravnanja pogodbenic sporazuma na trgu. Mogoče je na primer dokazati, da je sporazum povzročil povišanje cen.

17.

Vendar imajo lahko licenčni sporazumi tudi precejšnji potencial za spodbujanje konkurence in dejansko je velika večina tovrstnih sporazumov takih. Licenčni sporazumi lahko spodbujajo inovativnost s tem, da izumiteljem omogočajo dohodke, s katerimi si povrnejo vsaj del svojih stroškov za raziskave in razvoj. Prav tako lahko omogočijo razširjanje tehnologij, kar lahko ustvari vrednost, tako da se zmanjšajo proizvodni stroški pridobitelja licence ali pa lahko slednji ustvari nove ali izboljšane izdelke. Učinkovitosti na ravni pridobitelja licence pogosto izvirajo iz kombinacije tehnologije dajalca licence ter sredstev in tehnologij pridobitelja licence. Tako povezovanje komplementarnih sredstev in tehnologij lahko privede do razmerja med stroški in obsegom proizvodnje, ki sicer ne bi bilo mogoče. Združitev izboljšane tehnologije dajalca licence z učinkovitejšimi proizvodnimi ali distribucijskimi zmogljivostmi pridobitelja licence lahko na primer zmanjša proizvodne stroške ali omogoči proizvodnjo izdelka višje kakovosti. Prav tako lahko podeljevanje licence pozitivno vpliva na konkurenco, ker odstranjuje ovire za razvoj in izkoriščanje tehnologije pridobitelja licence. Zlasti v sektorjih, za katere je značilno veliko število patentov, se licence pogosto podeljujejo z namenom zagotavljanja svobode oblikovanja, saj se z njimi odpravi tveganje za tožbe dajalca licence zaradi kršitve pravic. Ko dajalec licence privoli, da ne bo uveljavljal svojih pravic intelektualne lastnine za preprečevanje prodaje izdelkov pridobitelja licence, se s sporazumom odstrani ovira za prodajo izdelkov pridobitelja licence in se tako na splošno spodbuja konkurenca.

18.

V primerih, ko je licenčni sporazum zajet v členu 101(1) Pogodbe, je treba pozitivne učinke sporazuma za konkurenco v primerjavi z njegovimi omejevalnimi učinki pretehtati na podlagi člena 101(3). Če so izpolnjeni vsi štirje pogoji iz člena 101(3), je zadevni omejevalni licenčni sporazum veljaven in izvršljiv, ne da bi bila zato potrebna predhodna odločba (23). Ni verjetno, da bi nedopustne omejitve konkurence izpolnjevale pogoje iz člena 101(3). Sporazumi, ki vsebujejo take omejitve, praviloma ne izpolnjujejo (vsaj) enega izmed prvih dveh pogojev iz člena 101(3). Navadno ne ustvarjajo objektivnih ekonomskih koristi in tudi ne koristi za potrošnike. Poleg tega tovrstni sporazumi navadno ne izpolnjujejo tretjega pogoja, ki se nanaša na preskus nujnosti. Če na primer pogodbenici določita prodajno ceno za izdelke, proizvedene na podlagi licence, bo to praviloma povzročilo manjši obseg proizvodnje in nepravilno razporejanje sredstev ter višje cene za potrošnike. Omejevanje cen prav tako ni nepogrešljivo za uresničitev možnih učinkovitosti, ki izhajajo iz tega, da oba konkurenta razpolagata z obema tehnologijama.

19.

Pristop Komisije k opredelitvi upoštevnega trga je določen v Obvestilu Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (24). Te smernice obravnavajo zgolj vidike opredelitve trga, ki so posebnega pomena za področje podeljevanja licence za tehnološke pravice.

20.

Tehnologija je vložek, ki je vključen bodisi v izdelek bodisi v proizvodni proces. Zato lahko podeljevanje licence za tehnološke pravice vpliva na konkurenco tako na nabavnih trgih proizvodnih dejavnikov kot tudi na podrejenih trgih končnih izdelkov. Sporazum med dvema pogodbenicama, ki prodajata konkurenčne izdelke na podrejenih trgih in si navzkrižno podeljujeta licenco za tehnološke pravice, povezane s proizvodnjo teh izdelkov na nabavnih trgih, lahko na primer omejuje konkurenco na zadevnem podrejenem trgu blaga ali storitev. Navzkrižno podeljevanje licence lahko omejuje tudi konkurenco na nabavnem trgu za tehnologijo in morda tudi na drugih nabavnih trgih proizvodnih dejavnikov. Za namene presoje konkurenčnih učinkov licenčnih sporazumov je zato morda potrebna opredelitev upoštevnih proizvodnih trgov in tudi upoštevnih tehnoloških trgov (25).

21.

Upoštevni proizvodni trg zajema pogodbene izdelke (ki vključujejo licenčno tehnologijo) in izdelke, ki jih kupci zaradi njihovih značilnosti, cene in predvidene uporabe štejejo za zamenljive ali nadomestljive s pogodbenimi izdelki. Pogodbeni izdelki so lahko del proizvodnega trga končnih izdelkov in/ali polizdelkov.

22.

Upoštevne tehnološke trge sestavljajo licenčne tehnološke pravice in njihovi nadomestki, torej druge tehnologije, ki jih pridobitelji licence zaradi njihovih značilnosti, licenčnin in predvidene uporabe štejejo za zamenljive ali nadomestljive z licenčnimi tehnološkimi pravicami. Z vidika tehnologije, ki jo je na trg dal dajalec licence, je treba ugotoviti, katere so tiste druge tehnologije, na katere bi se lahko preusmerili pridobitelji licence v primeru majhnega, a trajnega povišanja relativnih cen, torej licenčnin. Drugi možni pristop je proučitev trga za izdelke, ki vključujejo licenčne tehnološke pravice (glej odstavek (25) v nadaljevanju).

23.

Izraz „upoštevni trg“ iz člena 3 TTBER, opredeljen v členu 1(1)(m), pomeni upoštevni proizvodni trg in upoštevni tehnološki trg tako s proizvodnega kot z geografskega vidika.

24.

„Upoštevni geografski trg“ je opredeljen v členu 1(1)(l) TTBER in zajema območje, na katerem so zadevna podjetja vključena v ponudbo proizvodov in povpraševanje po njih ali licenciranje tehnoloških pravic, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni ter ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij zato, ker so pogoji konkurence na teh območjih občutno drugačni. Geografski trg za upoštevne tehnološke trge se lahko razlikuje od geografskega trga za upoštevne proizvodne trge.

25.

Po tem, ko se opredelijo upoštevni trgi, se lahko različnim virom konkurence na trgu pripišejo tržni deleži in se uporabijo kot pokazatelj relativne moči tržnih udeležencev. Pri tehnoloških trgih je eden možnih nadaljnjih korakov izračun tržnih deležev na osnovi deleža vsake posamezne tehnologije v celotnem prihodku iz naslova podeljevanja licence, kar prikaže delež tehnologije na trgu, kjer se podeljujejo licence za konkurenčne tehnologije. Vendar pa je to pogosto zaradi pomanjkanja jasnih in natančnih podatkov o licenčninah pogosto zgolj teoretičen in ne praktičen način. Drugi pristop, ki se uporablja za izračun varnega pristana, kot je pojasnjeno v členu 8(d) TTBER, je izračun tržnih deležev na tehnološkem trgu na osnovi vrednosti prodanih izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, na podrejenih proizvodnih trgih (za podrobnosti glej točko (86) in nadaljnje). Za posamezne primere izven varnega pristana TTBER je morda, če je v praksi izvedljivo, potrebna uporaba obeh opisanih pristopov, da se natančneje presodi tržna moč dajalca licence in se upoštevajo drugi razpoložljivi dejavniki, ki so dober pokazatelj relativne moči razpoložljivih tehnologij (za več dejavnikov glej točki (157) in (159) ter naslednje) (26).

26.

Nekateri licenčni sporazumi lahko vplivajo na konkurenco pri inovativnosti. Vendar pa se bo Komisija pri analizi takih učinkov praviloma omejila na proučevanje učinka sporazuma na konkurenco znotraj obstoječih proizvodnih in tehnoloških trgov (27). Na konkurenco na takih trgih lahko vplivajo sporazumi, ki zavirajo uvedbo izboljšanih ali novih izdelkov, ki bi sčasoma nadomestili obstoječe izdelke. V takih primerih je inovativnost vir potencialne konkurence, ki ga je treba upoštevati pri presoji učinka sporazuma na proizvodnih in tehnoloških trgih. Vendar pa je v omejenem številu primerov lahko koristno in nujno tudi ločeno analizirati učinke na konkurenco pri inovativnosti. To zlasti velja, če sporazum vpliva na inovativnost, ki je usmerjena k ustvarjanju novih izdelkov, in če je že v zgodnji fazi možno prepoznati razvojne in raziskovalne pole (28). V takih primerih je mogoče analizirati, ali bo po sporazumu preostalo zadostno število konkurenčnih razvojnih in raziskovalnih polov, da se ohrani učinkovita konkurenca na področju inovativnosti.

27.

Na splošno sporazumi med konkurenti pomenijo večje tveganje za konkurenco kot sporazumi med nekonkurenti. Vendar pa konkurenca med podjetji, ki uporabljajo isto tehnologijo (konkurenca znotraj tehnologije med pridobitelji licence), pomeni pomembno dopolnilo h konkurenci med podjetji, ki uporabljajo konkurenčne tehnologije (konkurenca med tehnologijami). Konkurenca znotraj tehnologije lahko na primer povzroči nižje cene za izdelke, ki vključujejo zadevno tehnologijo, kar lahko ne le ustvari neposredne in takojšnje koristi za potrošnike teh izdelkov, temveč tudi nadalje spodbudi konkurenco med podjetji, ki uporabljajo konkurenčne tehnologije. Pri podeljevanju licence je treba upoštevati tudi, da pridobitelji licenc prodajajo svoj lasten izdelek. Ne ukvarjajo se z nadaljnjo prodajajo izdelka, ki ga je dobavilo drugo podjetje. Možnosti za diferenciranje izdelkov in konkurenco med pridobitelji licence, ki bo temeljila na kakovosti, so torej lahko večje kot v primeru vertikalnih sporazumov za nadaljnjo prodajo izdelkov.

28.

Za določitev konkurenčnega razmerja med pogodbenicama je treba proučiti, ali bi si bili pogodbenici dejanska ali potencialna konkurenta, če sporazum ne bi bil sklenjen. Če si pogodbenici v tem primeru ne bi bili dejanska ali potencialna konkurenta na nobenem od upoštevnih trgov, ki so zajeti v sporazumu, se šteje, da sta nekonkurenta.

29.

Načeloma se pogodbenici sporazuma ne štejeta za konkurenta, če se enostransko ali obojestransko blokirata. Do enostranskega blokiranja pride, če tehnološke pravice ni mogoče izkoriščati brez kršitve druge legitimne tehnološke pravice, ali če ena pogodbenica ne more tržno učinkovito delovati na upoštevnem trgu, ne da bi pri tem kršila legitimno tehnološko pravico druge pogodbenice. To na primer velja, kadar ena tehnološka pravica zajema izboljšavo druge tehnološke pravice in izboljšanja ni mogoče zakonito uveljavljati brez licence za osnovno tehnološko pravico. Do obojestranskega blokiranja pride, če nobene od tehnoloških pravic ni mogoče izkoriščati brez kršitve druge legitimne tehnološke pravice, ali če nobena od pogodbenic ne more tržno učinkovito delovati na upoštevnem trgu, ne da bi pri tem kršila legitimno tehnološko pravico druge pogodbenice in če morata pogodbenici tako druga od druge pridobiti licenco ali se odpovedati svoji pravici nasproti drugi pogodbenici (29). V praksi pa ne bo vedno mogoče z gotovostjo ugotoviti ali je posamezna tehnološka pravica legitimna in ali je kršena.

30.

Pogodbenici sta dejanska konkurenta na proizvodnem trgu, če sta pred sklenitvijo sporazuma že dejavni na istem upoštevnem proizvodnem trgu. Dejstvo, da sta obe pogodbenici že dejavni na istem upoštevnem proizvodnem trgu, ne da bi sklenili dogovor o podeljevanju licence, je močen pokazatelj, da se pogodbenici medsebojno ne blokirata. Po takem scenariju se pogodbenici lahko štejeta za dejanska konkurenta, dokler se ne dokaže obstoj možnosti blokiranja (zlasti s končno sodno odločbo).

31.

Pridobitelj licence se lahko šteje za potencialnega konkurenta na proizvodnem trgu, če je verjetno, da bi v odsotnosti sporazuma izvedel potrebne dodatne naložbe za vstop na upoštevni trg v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen izdelkov. Verjetni vstop na trg bi bilo treba presoditi na realni podlagi, to je na podlagi dejstev v danem primeru. Vstop je bolj verjeten, če ima pridobitelj licence sredstva, ki bi jih zlahka uporabil za vstop na trg, ne da bi tvegal velike nepovratne stroške, ali če je že pripravil načrte za vstop na trg oziroma že sicer začel vlagati sredstva. Obstajati morajo realne konkretne možnosti za vstop pridobitelja licence na upoštevni trg in konkuriranje uveljavljenim podjetjem (30). Glede na navedeno pridobitelja licence ni mogoče opisati kot potencialnega konkurenta, če njegov vstop na trg ni ekonomsko izvedljiva strategija (31).

32.

V specifičnem primeru pravic intelektualne lastnine se pri ugotavljanju, ali sta pogodbenici potencialna konkurenta na posameznem trgu ali ne, upošteva dodatni dejavnik, in sicer možnost pogodbenic, da jima njune pravice intelektualne lastnine omogočajo blokiranje, kar pomeni, da pridobitelj licence ne more vstopiti na zadevni trg, ne da bi kršil pravice intelektualne lastnine druge pogodbenice.

33.

Brez gotovosti, na primer v obliki končne sodne odločbe, da obstaja možnost blokiranja, se bosta morala pogodbenici pri ugotavljanju, ali sta potencialna konkurenta, opreti na vsa razpoložljiva dejstva v danem trenutku, med drugim tudi na možnost, da se kršijo pravice intelektualne lastnine, in ali je dejansko mogoče zaobiti obstoječe pravice intelektualne lastnine. Že opravljene znatne naložbe ali izdelani načrti za vstop na posamezni trg lahko potrdijo stališče, da sta pogodbenici vsaj potencialna konkurenta, četudi ni mogoče izločiti možnosti blokiranja. Še posebej prepričljiv dokaz o obstoju možnosti blokiranja se lahko zahteva v primeru, ko imata pogodbenici skupni interes pri zatrjevanju obstoja možnosti blokiranja, da bi se šteli za nekonkurenta, na primer, če domnevna možnost blokiranja zadeva tehnologiji, ki sta med seboj nadomestni (glej točko (22)) ali če dajalec licence ponuja precejšnjo finančno spodbudo pridobitelju licence.

34.

Da bi vstop na trg pomenil realen konkurenčni pritisk, mora biti verjetno, da se bo zgodil v kratkem času (32). Navadno je to obdobje enega do dveh let. Vendar se lahko v posameznih primerih upoštevajo tudi daljša obdobja. Kot merilo za določanje tega obdobja se lahko uporabi čas, ki je potreben, da na trgu že dejavna podjetja prilagodijo svoje zmogljivosti. Pogodbenici bosta na primer verjetno veljali za potencialna konkurenta na proizvodnem trgu, kadar pridobitelj licence proizvaja na podlagi lastne tehnologije na enem geografskem trgu in začne proizvajati na drugem geografskem trgu na podlagi licenčne konkurenčne tehnologije. V takih okoliščinah je verjetno, da bi imel pridobitelj licence možnost vstopiti na drugi geografski trg na podlagi lastne tehnologije, razen v primeru, da tak vstop onemogočajo objektivni dejavniki, med drugim obstoj možnosti blokiranja pravic intelektualne lastnine.

35.

Pogodbenici sta dejanska konkurenta na tehnološkem trgu, če obe že podeljujeta licenco za nadomestne tehnološke pravice ali če pridobitelj licence že podeljuje licenco za lastne tehnološke pravice in dajalec licence vstopi na tehnološki trg s podelitvijo licence pridobitelju licence za konkurenčne tehnološke pravice.

36.

Pogodbenici se štejeta za potencialna konkurenta na tehnološkem trgu, če imata v lasti med seboj nadomestne tehnologije in pridobitelj licence ne podeljuje licence lastne tehnologije, če pa bi to verjetno počel v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen tehnologije. Na splošno je v primeru tehnoloških trgov težje presoditi, ali sta pogodbenici potencialna konkurenta. Zato se pri uporabi TTBER ne upošteva potencialna konkurenca na tehnološkem trgu (glej točko (83)) in se pogodbenici za namene uporabe štejeta za nekonkurenta.

37.

V nekaterih primerih je možno tudi ugotoviti, da čeprav dajalec in pridobitelj licence proizvajata konkurenčne izdelke, si nista konkurenta na upoštevnem proizvodnem trgu in upoštevnem tehnološkem trgu, saj licenčna tehnologija pomeni tako izrazito inovacijo, da je tehnologija pridobitelja licence zaradi tega postala zastarela ali ni več konkurenčna. V takih primerih tehnologija dajalca licence bodisi ustvari nov trg bodisi izključi tehnologijo pridobitelja licence s trga. Vendar pogosto ni mogoče priti do take ugotovitve v času sklenitve sporazuma. Ponavadi postane očitno, da je starejša tehnologija zastarela ali nekonkurenčna, šele takrat, ko so tehnologija ali izdelki, ki jo vključujejo, že nekaj časa na voljo potrošnikom. Ko je bila na primer razvita CD tehnologija in so bili na trg dani predvajalniki in zgoščenke, še ni bilo jasno, da bo ta nova tehnologija nadomestila LP tehnologijo. To se je izkazalo šele nekaj let pozneje. Zato bo veljalo, da sta si pogodbenici konkurenta, če v času sklenitve sporazuma ni jasno, da je tehnologija pridobitelja licence zastarela ali nekonkurenčna. Ker pa se morata člen 101(1) in člen 101(3) Pogodbe uporabljati glede na dejanske okoliščine, v katerih deluje sporazum, je treba pri presoji upoštevati bistvene spremembe dejstev. Razmerje med pogodbenicama se zato spremeni v razmerje nekonkurentov, če tehnologija pridobitelja licence pozneje postane zastarela ali nekonkurenčna na trgu.

38.

V nekaterih primerih lahko pogodbenici postaneta konkurenta po sklenitvi sporazuma, ker pridobitelj licence razvije ali pridobi in začne izkoriščati konkurenčno tehnologijo. V takih primerih je treba upoštevati dejstvo, da pogodbenici nista bili konkurenta v času sklenitve sporazuma in da je bil sporazum sklenjen v navedenih pogojih. Komisija se bo zato osredotočala predvsem na učinek, ki ga ima sporazum na sposobnost pridobitelja licence, da izkorišča lastno (konkurenčno) tehnologijo. Zlasti se seznam nedopustnih omejitev, ki se uporablja za sporazume med konkurenti, ne bo uporabljal za take sporazume, razen v primeru, da se sporazum pozneje, ko pogodbenici postaneta konkurenta, spremeni v bistvenih točkah (glej člen 4(3) TTBER).

39.

Prav tako lahko podjetja, ki so pogodbenice sporazuma, postanejo konkurenti po sklenitvi sporazuma, če je bil pridobitelj licence na upoštevnem proizvodnem trgu, na katerem se prodaja pogodbeni izdelek, dejaven že pred pridobitvijo licence in če dajalec licence pozneje vstopi na upoštevni proizvodni trg bodisi na podlagi licenčne tehnološke pravice bodisi nove tehnologije. Tudi v tem primeru se seznam nedopustnih omejitev, ki se uporablja za sporazume med nekonkurenti, še naprej uporablja za sporazum, razen v primeru, da se sporazum pozneje spremeni v bistvenih točkah (glej člen 4(3) TTBER). Bistvene spremembe vključujejo sklenitev novega sporazuma o prenosu tehnologije med pogodbenicama, ki zadeva konkurenčnotehnološke pravice, ki se lahko uporabljajo za proizvodnjo izdelkov, konkurenčnih pogodbenim izdelkom.

40.

Skupine sporazumov o prenosu tehnologije, ki izpolnjujejo pogoje, določene v TTBER, so izvzete iz uporabe prepovedi iz člena 101(1) Pogodbe. Sporazumi, za katere velja skupinska izjema, so pravno veljavni in izvršljivi. Taki sporazumi se lahko prepovejo le v prihodnje in zgolj na podlagi odprave skupinske izjeme s strani Komisije ali organa, pristojnega za konkurenco v državi članici. Po členu 101 nacionalna sodišča v zasebnih sporih ne morejo prepovedati sporazumov, za katere velja skupinska izjema.

41.

Skupinska izjema posameznih vrst sporazumov o prenosu tehnologije temelji na predpostavki, da ti sporazumi — kolikor so zajeti v členu 101(1) Pogodbe — izpolnjujejo štiri pogoje iz člena 101(3). Predpostavlja se torej, da sporazumi ustvarjajo gospodarske učinkovitosti, da so omejitve iz sporazumov nepogrešljive za uresničitev teh učinkovitosti, da je potrošnikom na prizadetih trgih zagotovljen pravičen delež povečanih učinkovitosti in da sporazumi zadevnim podjetjem ne dajejo možnosti za izključitev konkurence glede znatnega dela zadevnih izdelkov. Namen pragov tržnih deležev (člen 3), seznama nedopustnih omejitev (člen 4) in izvzetih omejitev (člen 5), kot so določeni v TTBER, je zagotoviti, da skupinska izjema velja le za omejevalne sporazume, za katere se lahko upravičeno domneva, da izpolnjujejo štiri pogoje iz člena 101(3).

42.

Kot je navedeno v poglavju 4 teh smernic, številni licenčni sporazumi ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, bodisi ker sploh ne omejujejo konkurence bodisi ker omejevanje konkurence ni znatno (33). Kolikor bi taki sporazumi kljub temu spadali na področje uporabe TTBER, ni treba ugotoviti, ali so zajeti v prepoved iz člena 101(1) (34).

43.

Pri sporazumih, ki ne spadajo v področje uporabe skupinske izjeme, je pomembno proučiti, ali je sporazum v posameznem primeru zajet v prepoved iz člena 101(1) Pogodbe in, če je tako, ali so pogoji iz člena 101(3) izpolnjeni. Ne predpostavlja se, da so sporazumi o prenosu tehnologije, ki ne spadajo na področje uporabe skupinske izjeme, zajeti v prepoved iz člena 101(1) ali da ne izpolnjujejo pogojev iz člena 101(3). Zlasti samo dejstvo, da tržni deleži pogodbenic presegajo pragove tržnih deležev iz člena 3 TTBER, ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je sporazum zajet v prepovedi iz člena 101(1). Potrebna je posamična presoja verjetnih učinkov sporazuma. Samo v primeru, da sporazumi vsebujejo nedopustne omejitve konkurence, se običajno lahko predpostavlja, da so prepovedani po členu 101.

44.

TTBER in te smernice se nanašajo na sporazume o prenosu tehnologije. V skladu s členom 1(1)(b) TTBER koncept „tehnološke pravice“ zajema strokovno znanje in izkušnje ter patente, uporabne modele, pravice iz modela, topografije polprevodniških vezij, dodatne varstvene certifikate za medicinske proizvode ali druge izdelke, za katere je mogoče pridobiti take dodatne varstvene certifikate, potrdila gojiteljev rastlin, avtorske pravice na programski opremi ali kombinacijo naštetega ter vloge za te pravice in za njihovo registracijo. Licenčne tehnološke pravice morajo pridobitelju licence omogočiti, da s pomočjo dodatnih proizvodnih dejavnikov ali brez njih proizvaja pogodbene izdelke. TTBER se uporablja le v državah članicah EU, v katerih ima dajalec licence zadevno tehnološko pravico; v nasprotnem primeru ni tehnoloških pravic, ki bi se prenesle v smislu TTBER.

45.

Strokovno znanje in izkušnje so v členu 1(1)(i) TTBER opredeljeni kot praktične informacije, ki izhajajo iz izkušenj in preizkušanja ter ki so tajne, bistvene in opredeljene.

46.

Določbe v sporazumih o prenosu tehnologije v zvezi z nakupom izdelkov s strani pridobitelja licence so zajete s TTBER le, če in kolikor so navedene določbe neposredno povezane s proizvodnjo ali prodajo pogodbenih izdelkov. Zato se TTBER ne uporablja za tiste dele sporazumov o prenosu tehnologije, ki zadevajo proizvodne dejavnike in/ali opremo, ki se uporabljajo za druge namene kot za proizvodnjo pogodbenih izdelkov. Če se na primer mleko prodaja skupaj s podeljevanjem licence za tehnologijo za proizvodnjo sira, TTBER zajema samo mleko, ki se uporablja za proizvodnjo sira z licenčno tehnologijo.

47.

Določbe sporazumov o prenosu tehnologije v zvezi s podeljevanjem licenc za druge vrste intelektualne lastnine, kot so znamke in avtorske pravice, razen avtorskih pravic na programski opremi (glede avtorskih pravic na programski opremi glej točki (44) in (62)), so zajete s TTBER le, če in kolikor so neposredno povezane s proizvodnjo ali prodajo pogodbenih izdelkov. Ta pogoj zagotavlja, da so določbe, ki zajemajo druge vrste pravic intelektualne lastnine, skupinsko izvzete le, kolikor te druge pravice intelektualne lastnine pridobitelju licence omogočajo boljše izkoriščanje licenčne tehnološke pravice. Na primer, če dajalec licence pooblasti pridobitelja licence za uporabo njegove znamke za izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, lahko ta licenca za znamko pridobitelju licence omogoči boljše izkoriščanje licenčne tehnologije, saj bodo tako potrošniki izdelek neposredno povezali z značilnostmi, ki mu jih pripisujejo licenčne tehnološke pravice. Obveznost pridobitelja licence, da uporablja znamko dajalca licence, lahko prav tako spodbuja razširjanje tehnologije, s tem ko dajalcu licence omogoča, da se predstavi kot vir osnovne tehnologije. TTBER zajema sporazume o prenosu tehnologije iz tega scenarija, tudi če je glavni interes pogodbenic izkoriščanje znamke in ne tehnologije (35).

48.

TTBER ne zajema podeljevanja licence za avtorske pravice razen avtorskih pravic na programski opremi (z izjemo situacije iz točke (46)). Toda Komisija bo pri presoji podeljevanja licence za avtorske pravice za proizvodnjo pogodbenih izdelkov na podlagi člena 101 Pogodbe praviloma uporabljala načela, določena v TTBER in teh smernicah.

49.

Po drugi strani se šteje, da podeljevanje licence za pravice dajanja v najem ter pravice javnega izvajanja avtorsko zaščitenih del, zlasti filmov in glasbe, sproža posebna vprašanja in ni zagotovila, da bo presoja takih licenčnih sporazumov na podlagi načel, razvitih v teh smernicah, primerna. Pri uporabi člena 101 je treba upoštevati posebnosti dela in način njegovega izkoriščanja (36). Komisija zato TTBER in teh smernic ne bo uporabljala po analogiji za podeljevanje licence za te druge pravice.

50.

Komisija prav tako ne bo razširila načel, razvitih v TTBER in teh smernicah, na licenciranje znamk (z izjemo situacije iz točke (46)). Licenciranje znamk se pogosto pojavlja v okviru distribucije ter nadaljnje prodaje blaga in storitev ter je praviloma sorodnejše sporazumom o distribuciji kot sporazumom o licenciranju tehnologije. Če je licenca znamke neposredno povezana z uporabo, prodajo ali nadaljnjo prodajo blaga in storitev ter ne predstavlja osnovnega cilja sporazuma, je licenčni sporazum zajet v Uredbi Komisije (EU) št. 330/2010 (37).

51.

Koncept „prenosa“ pomeni, da mora tehnologija prehajati od enega podjetja k drugemu. Taki prenosi navadno potekajo v obliki podeljevanja licence, pri katerem dajalec licence pridobitelju licence podeli pravico za uporabo lastnih tehnoloških pravic proti plačilu licenčnine.

52.

Kot je določeno v členu 1(1)(c) TTBER, se za sporazume o prenosu tehnologije štejejo tudi odstopi tehnoloških pravic, pri katerih odstopnik ostane deloma izpostavljen tveganju v zvezi z izkoriščanem tehnologije. To velja zlasti, če je znesek, ki ga je treba plačati za odstop, odvisen od prihodkov od prodaje, ki jih odstopnik pridobi za izdelke, proizvedene z odstopljeno tehnologijo, količine teh proizvedenih izdelkov ali števila operacij, opravljenih z uporabo tehnologije.

53.

Sporazum, s katerim se dajalec licence zaveže, da ne bo uveljavljal lastnih tehnoloških pravic v škodo pridobitelju licence, se prav tako lahko šteje za prenos tehnološke pravice. Bistvo čiste licence patenta je pravica do delovanja znotraj področja, zajetega z izključno patentno pravico. Iz tega sledi, da se TTBER uporablja tudi za tako imenovane sporazume o neuveljavljanju pravic in sporazume o poravnavi, s katerimi dajalec licence dovoli pridobitelju licence, da proizvaja znotraj področja, zajetega s patentom (38).

54.

V skladu s členom 1(1)(c) TTBER Uredba zajema le sporazume o prenosu tehnologije „med dvema podjetjema“. Sporazumi o prenosu tehnologije med več kot dvema podjetjema niso zajeti v TTBER (39). Odločilni dejavnik v smislu razločevanja med sporazumi med dvema podjetjema in večstranskimi sporazumi je, ali sta zadevni sporazum sklenili več kot dve podjetji.

55.

Sporazumi, sklenjeni med dvema podjetjema, spadajo na področje uporabe TTBER, tudi če sporazum določa pogoje za več kot samo eno raven trgovanja. TTBER se na primer uporablja za licenčne sporazume, ki ne zadevajo le faze proizvodnje, temveč tudi fazo distribucije, in ki določajo obveznosti, ki jih pridobitelj licence mora ali sme naložiti prodajnim posrednikom za izdelke, proizvedene na podlagi licence (40).

56.

Sporazumi o ustanovitvi tehnoloških združenj in licenciranje v okviru tehnoloških združenj so na splošno večstranski sporazumi in zato niso zajeti v TTBER (41). Koncept tehnoloških združenj obsega sporazume, s katerimi se dve ali več pogodbenic dogovori, da bodo združile svoje tehnologije in jih licencirale v paketu. Koncept tehnoloških združenj zajema tudi dogovore, v okviru katerih dve ali več podjetij podeli licenco tretji osebi in ji dovoli, da paket tehnologij licencira naprej.

57.

Licenčni sporazumi, ki so sklenjeni med več kot dvema podjetjema, pogosto povzročajo iste težave kot licenčni sporazumi iste narave, sklenjeni med dvema podjetjema. Komisija bo pri posamezni presoji licenčnih sporazumov, ki so iste narave kot sporazumi, zajeti s skupinsko izjemo, vendar pa so sklenjeni med več kot dvema podjetjema, po analogiji uporabljala načela, določena v TTBER. Vendar so tehnološka združenja in licenciranje v okviru tehnoloških združenj posebej obravnavani v poglavju 4.4.

58.

Iz člena 1(1)(c) TTBER izhaja, da se TTBER uporablja za tiste licenčne sporazume, ki so sklenjeni za namene „proizvodnje pogodbenih izdelkov“, torej izdelkov, ki vključujejo licenčne tehnološke pravice ali so proizvedeni na njihovi podlagi. Licenca mora pridobitelju licence in/ali njegovemu podizvajalcu omogočiti izkoriščanje licenčne tehnologije za proizvodnjo blaga ali storitev (glej tudi uvodno izjavo 7 TTBER).

59.

Če namen sporazuma ni proizvodnja pogodbenih izdelkov, ampak na primer zgolj blokiranje razvoja konkurenčne tehnologije, licenčni sporazum ni zajet v TTBER in prav tako te smernice morda niso ustrezne za presojo takega sporazuma. Splošneje, če pogodbenici ne izkoriščata licenčnih tehnoloških pravic, se ne izvajajo nobene dejavnosti, ki bi privedle do povečanja učinkovitosti, in v takem primeru se izgubi tudi sam smisel skupinske izjeme. Vendar pa ni treba, da se izkoriščanje izvaja prek povezovanja sredstev. Izkoriščanje se prav tako izvaja, če pridobitelj licence z licenco pridobi svobodo oblikovanja s tem, da mu licenca omogoči izkoriščanje lastne tehnologije, ne da bi bil izpostavljen tveganju, da dajalec licence vloži tožbo zaradi kršitve njegovih pravic. V primeru licenciranja med konkurenti lahko dejstvo, da pogodbenici ne izkoriščata licenčne tehnologije, nakazuje, da je dogovor dejansko prikriti kartel. Zato bo Komisija zelo natančno proučila primere neizkoriščanja.

60.

TTBER se uporablja za licenčne sporazume za proizvodnjo pogodbenih izdelkov s strani pridobitelja licence in/ali njegovih podizvajalcev. TTBER se zato ne uporablja za sporazume o prenosu tehnologije (oziroma tiste dele takih sporazumov), ki omogočajo podeljevanje podlicenc. Vendar pa bo Komisija po analogiji uporabljala načela iz TTBER in teh smernic za krovne licenčne („master licensing“) sporazume med dajalcem in pridobiteljem licence (tj. sporazume, s katerimi dajalec licence dovoli pridobitelju licence podelitev podlicence za tehnologijo). Sporazumi med pridobiteljem licence in pridobitelji podlicence za proizvodnjo pogodbenih izdelkov so zajeti v TTBER.

61.

Izraz „pogodbeni izdelki“ zajema blago in storitve, ki se proizvedejo z licenčnimi tehnološkimi pravicami. To velja, kadar se licenčna tehnologija uporablja v proizvodnem procesu in tudi kadar je vključena v sam izdelek. V teh smernicah izraz „izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo“ zajema oba primera. TTBER se uporablja v vseh primerih, kjer se tehnološke pravice licencirajo z namenom proizvodnje blaga in storitev. Okvir TTBER in teh smernic temelji na predpostavki, da obstaja neposredna zveza med licenčnimi tehnološkimi pravicami in pogodbenim izdelkom. V primerih, ko take zveze ni oziroma ko namen sporazuma ni omogočitev proizvodnje pogodbenega izdelka, analitični okvir TTBER in teh smernic morda ni primeren.

62.

Licenciranje avtorskih pravic na programski opremi zgolj za namene reproduciranja in distribuiranja zaščitenega dela, torej proizvajanja primerkov za nadaljnjo prodajo, se ne šteje za „proizvodnjo“ v smislu TTBER in ga zato TTBER in te smernice ne zajemajo. Namesto tega je tako reproduciranje za distribucijo po analogiji zajeto v Uredbi Komisije (EU) št. 330/2010 (42) in Smernicah o vertikalnih omejitvah (43). Reproduciranje za distribucijo obstaja, če se licenca podeli za reproduciranje programske opreme na nosilcu ne glede na tehnična sredstva, s katerimi se programska oprema distribuira. TTBER in te smernice na primer ne zajemajo licenciranja avtorskih pravic na programski opremi, s katerimi pridobitelj licence pridobi izvirnik programske opreme, da jo lahko reproducira in prodaja končnim uporabnikom. Prav tako ne zajemajo licenciranja avtorskih pravic na programski opremi in distribucije programske opreme z „vakuumsko pakiranimi“ licencami, tj. sklopom pogojev, ki so vključeni v paketu s fizično kopijo, za katere se šteje, da jih končni uporabnik sprejme, s tem ko odpre ovoj paketa, ali licenciranja avtorskih pravic na programski opremi in distribucije programske opreme s pomočjo spletnega prenosa.

63.

Vendar, če pridobitelj licence licenčno programsko opremo vključi v pogodbeni izdelek, to ne pomeni zgolj reprodukcije, temveč proizvodnjo. TTBER in te smernice na primer zajemajo licenciranje avtorskih pravic na programski opremi, če ima pridobitelj licence pravico do reproduciranja programske opreme z njeno vključitvijo v napravo, s katero se programska oprema povezuje.

64.

TTBER zajema tudi „podizvajalske pogodbe“, v okviru katerih dajalec licence licencira tehnološke pravice pridobitelju licence, slednji pa se zaveže, da bo na podlagi licenčnih tehnoloških pravic proizvajal določene izdelke izključno za dajalca licence. Podizvajalske pogodbe lahko vključujejo tudi dobavo opreme s strani dajalca licence, ki se bo uporabljala za proizvodnjo blaga in storitev, zajetih v sporazumu. Da bi bil ta zadnji način sklepanja pogodb s podizvajalci zajet v TTBER kot del sporazuma o prenosu tehnologije, mora biti dobavljena oprema neposredno povezana s proizvodnjo pogodbenih izdelkov. Podizvajalske pogodbe so prav tako zajete v Obvestilu Komisije o pogodbah o podizvajanju (44). V skladu z navedenim obvestilom, ki se še vedno uporablja, podizvajalske pogodbe, s katerimi se podizvajalec zaveže, da bo proizvajal določene izdelke izključno za naročnika, praviloma niso zajete v prepovedi iz člena 101(1) Pogodbe. Podizvajalske pogodbe, s katerimi izvajalec določi ceno prenosa pogodbenega polizdelka med podizvajalci v podizvajalski verigi dodajanja vrednosti, na splošno ne spadajo na področje uporabe člena 101(1), če se pogodbeni izdelki proizvajajo izključno za naročnika. Vendar pa so lahko v členu 101 zajete druge omejitve, naložene podizvajalcu, kot so obveznost, da ne izvaja ali izkorišča svojega lastnega razvoja in raziskav (45).

65.

TTBER se uporablja tudi za sporazume, pri katerih mora pridobitelj licence izvesti razvojno delo, preden pridobi izdelek ali proces, ki je primeren za komercialno izkoriščanje, pod pogojem, da je pogodbeni izdelek opredeljen. Čeprav je treba opraviti tako nadaljnje delo in naložbe, je cilj sporazuma proizvodnja opredeljenega pogodbenega izdelka, torej izdelkov, ki se proizvajajo z licenčnimi tehnološkimi pravicami.

66.

TTBER in te smernice ne zajemajo sporazumov, s katerimi se licenca za tehnološke pravice podeli z namenom, da se pridobitelju licence omogoči, da na različnih področjih izvaja dodatne raziskave in razvoj, vključno z nadaljnjim razvojem izdelka, ki izhaja iz takih raziskav in razvoja (46). TTBER in te smernice na primer ne zajemajo licenciranja orodij za tehnološke raziskave, ki se uporabljajo v okviru nadaljnjih raziskovalnih dejavnosti. Prav tako ne zajemajo podizvajalskih pogodb za raziskave in razvoj, s katerimi se pridobitelj licence zaveže, da bo izvedel raziskave in razvoj na področju, zajetem z licenčno tehnologijo, in izboljšani tehnološki paket vrnil dajalcu licence (47). Osnovni cilj takih sporazumov je zagotoviti storitve na področju raziskav in razvoja, namenjenih izboljšanju tehnologije, ne pa proizvodnji blaga in storitev na podlagi licenčne tehnologije.

67.

Ob upoštevanju trajanja TTBER, ki preneha veljati 30. aprila 2026, se skupinska izjema uporablja, dokler se licencirana lastninska pravica ne izteče, ne preneha ali se ne razglasi za neveljavno. V primeru strokovnega znanja in izkušenj se skupinska izjema uporablja, dokler so licencirano strokovno znanje in izkušnje tajni, razen ko strokovno znanje in izkušnje postanejo javno znani zaradi dejavnosti pridobitelja licence; v slednjem primeru se izjema uporablja ves čas trajanja sporazuma (glej člen 2 TTBER).

68.

Skupinska izjema se uporablja za vsako licenčno tehnološko pravico, zajeto v sporazumu, in se preneha uporabljati z dnem, ko se zadnja tehnološka pravica v smislu TTBER izteče, je razglašena za neveljavno ali postane dostopna javnosti.

69.

TTBER zajema sporazume med dvema podjetjema glede licenciranja tehnoloških pravic za namene proizvodnje pogodbenih izdelkov. Vendar pa so lahko tehnološke pravice tudi del drugih vrst sporazumov. Poleg tega se izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo, pozneje prodajajo na trgu. Zato je treba obravnavati povezavo med TTBER in Uredbo Komisije (EU) št. 1218/2010 (48) o sporazumih o specializaciji, Uredbo Komisije (EU) št. 1217/2010 o sporazumih o raziskavah in razvoju (49) ter Uredbo Komisije (EU) št. 330/2010 (50) o vertikalnih sporazumih.

70.

TTBER se ne uporablja za licenciranje v okviru sporazumov o specializaciji, ki jih zajema Uredba (EU) št. 1218/2010, ali za licenciranje v okviru sporazumov o raziskavah in razvoju, ki jih zajema Uredba (EU) št. 1217/2010 (glej uvodno izjavo 7 in člen 9 TTBER).

71.

V skladu s členom 1(1)(d) Uredbe (EU) št. 1218/2010 o sporazumih o specializaciji navedena uredba med drugim zajema sporazume o skupni proizvodnji, na podlagi katerih dve ali več pogodbenic soglaša, da bodo skupno proizvajale nekatere izdelke. Uredba zajema tudi določbe glede prenosa ali uporabe pravic intelektualne lastnine, pod pogojem, da slednje niso osnovni namen sporazuma, temveč so s sporazumom neposredno povezane in nujne za njegovo izvajanje.

72.

Če podjetji ustanovita skupno podjetje za proizvodnjo in mu podelita licenco z namenom izkoriščanja tehnologije, ki se uporablja v proizvodnji izdelkov tega skupnega podjetja, je tako licenciranje predmet Uredbe (EU) št. 1218/2010 o sporazumih o specializaciji in ne TTBER. Zato se licenciranje, ki se nanaša na skupno podjetje za proizvodnjo, navadno presoja v okviru Uredbe (EU) št. 1218/2010. Vendar pa v primeru, da skupno podjetje licencira tehnologijo tretjim osebam, dejavnost ni več povezana s proizvodnjo skupnega podjetja in zato ne more biti zajeta z navedeno uredbo. Taki licenčni dogovori, ki združujejo tehnologije pogodbenic, predstavljajo tehnološka združenja, ki so obravnavana v poglavju 4.4 teh smernic.

73.

Uredba (EU) št. 1217/2010 o sporazumih o raziskavah in razvoju zajema sporazume, na podlagi katerih se dve ali več podjetij dogovori o skupni izvedbi raziskav in razvoja ter skupnem izkoriščanju s tem povezanih rezultatov. V skladu s členom 1(1)(m) navedene uredbe se raziskave in razvoj ter izkoriščanje pridobljenih rezultatov izvajajo skupno, kadar potrebno delo izvajajo skupna ekipa, organizacija ali podjetje, kadar so dejavnosti skupno zaupane tretji osebi ali so razdeljene med pogodbenici s specializacijo v okviru raziskav in razvoja, proizvodnje in distribucije, vključno z licenciranjem. Navedena uredba zajema tudi sporazume o plačanih raziskavah in razvoju, s katerimi se dve ali več podjetij dogovori, da raziskave in razvoj opravi ena pogodbenica, financira pa jih druga pogodbenica, kar lahko zajema skupno izkoriščanje rezultatov ali pa ne (glej člen 1(1)(a)(vi) Uredbe (EU) št. 1217/2010).

74.

Iz navedenega sledi, da Uredba (EU) št. 1217/2010 o sporazumih o raziskavah in razvoju zajema podeljevanje licenc med pogodbenicama in podeljevanje licenc s strani pogodbenic skupnemu subjektu v okviru sporazuma o raziskavah in razvoju. Za tako licenciranje se uporablja le Uredba (EU) št. 1217/2010 in ne TTBER. V okviru takih sporazumov lahko pogodbenici tudi določita pogoje za licenciranje rezultatov, pridobljenih na podlagi sporazumov o raziskavah in razvoju, tretjim osebam. Vendar pa glede na to, da tretje osebe, ki pridobijo licenco, niso pogodbenice sporazuma o raziskavah in razvoju, posamični licenčni sporazumi, ki se sklenejo s tretjimi osebami, niso zajeti v Uredbi (EU) št. 1217/2010. Taki licenčni sporazumi so zajeti v skupinski izjemi iz TTBER, če izpolnjujejo pogoje za to.

75.

Uredba Komisije (EU) št. 330/2010 o vertikalnih sporazumih zajema sporazume med dvema ali več podjetji, kadar za namen sporazuma vsako od teh podjetij deluje na različnih stopnjah proizvodnje ali distribucije in kadar ti sporazumi določajo pogoje, pod katerimi lahko pogodbenice kupujejo, prodajajo ali nadalje prodajajo določeno blago ali storitve. Zajema torej sporazume o dobavi in distribuciji (51).

76.

Ker TTBER zajema samo sporazume med dvema pogodbenicama in ker je pridobitelj licence, ki prodaja izdelke, v katerih je vključena licenčna tehnologija, dobavitelj v smislu Uredbe (EU) št. 330/2010, sta navedeni uredbi o skupinskih izjemah tesno povezani. Za sporazum med dajalcem licence in pridobiteljem licence se uporablja TTBER, medtem ko se za sporazume, sklenjene med pridobiteljem licence in kupci pogodbenih izdelkov, uporabljata Uredba (EU) št. 330/2010 in Smernice o vertikalnih omejitvah (52).

77.

Na podlagi TTBER so skupinsko izvzeti tudi sporazumi med dajalcem in pridobiteljem licence, če sporazum pridobitelju licence nalaga obveznosti glede načina, na katerega mora prodajati izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Zlasti je pridobitelju licence lahko naložena obveznost, da vzpostavi določeno vrsto distribucijskega sistema, kot sta na primer izključna ali selektivna distribucija. Vendar pa morajo sporazumi o distribuciji, sklenjeni z namenom izvajanja takih obveznosti, izpolnjevati pogoje iz Uredbe (EU) št. 330/2010, da se zanje lahko uporabi skupinska izjema. Dajalec licence lahko na primer od pridobitelja licence zahteva, da vzpostavi sistem izključne distribucije, ki bo temeljil na posebej določenih pravilih. Vendar pa iz člena 4(b) Uredbe (EU) št. 330/2010 izhaja, da mora biti distributerjem dovoljena pasivna prodaja na ozemljih drugih izključnih distributerjev pridobitelja licence.

78.

Poleg tega mora biti v skladu z Uredbo (EU) št. 330/2010 o vertikalnih sporazumih distributerjem načeloma omogočeno, da aktivno in tudi pasivno prodajajo na ozemljih, zajetih z distribucijskimi sistemi drugih dobaviteljev, torej drugih pridobiteljev licenc, ki lastne izdelke proizvajajo na podlagi licenčnih tehnoloških pravic. To pa zato, ker je za namene Uredbe (EU) št. 330/2010 vsak pridobitelj licence samostojen dobavitelj. Vendar lahko razlogi, ki dopuščajo skupinsko izjemo za omejitve aktivne prodaje znotraj dobaviteljevega distribucijskega sistema v okviru navedene uredbe, veljajo tudi v primerih, ko različni pridobitelji licence prodajajo izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, pod skupno znamko, ki pripada dajalcu licence. Če se izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo, prodajajo pod skupno znamko, se lahko omejitve, ki se uporabljajo med distribucijskimi sistemi pridobiteljev licence, iz istih, z učinkovitostjo povezanih razlogov uporabijo znotraj enega samega vertikalnega distribucijskega sistema. V takih primerih ni verjetno, da bi Komisija izpodbijala omejitve, če so po analogiji izpolnjene zahteve iz Uredbe (EU) št. 330/2010. Da bi obstajala skupna identiteta znamke, se morajo izdelki prodajati in tržiti pod skupno znamko, ki bolj kot katera koli druga sporoča kakovost in druge, za potrošnika pomembne informacije. Ne zadostuje, da izdelek poleg znamke pridobiteljev licence nosi tudi znamko dajalca licence, ki slednjega opredeljuje kot vir licenčne tehnologije.

79.

V skladu s členom 3 TTBER je skupinska izjema za omejevalne sporazume, ali drugače rečeno varni pristan TTBER, pogojena s pragovi tržnih deležev, s katerimi se obseg skupinske izjeme omeji na sporazume, za katere se na splošno lahko domneva, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) Pogodbe, četudi omejujejo konkurenco. Zunaj varnega pristana skupinske izjeme, ustvarjenega s pragovi tržnih deležev, je potrebna posamična presoja sporazumov. Dejstvo, da tržni deleži presegajo pragove, ne pomeni domneve, da je sporazum zajet v prepovedi iz člena 101(1) ali da ne izpolnjuje pogojev iz člena 101(3). V odsotnosti nedopustnih omejitev iz člena 4 TTBER je treba izvesti tržno analizo.

80.

Uporaba posameznih pragov tržnih deležev za namene varnega pristana TTBER je odvisna od tega, ali je bil sporazum sklenjen med konkurenti ali nekonkurenti.

81.

Pragovi tržnih deležev se uporabljajo za upoštevne trge licenčnih tehnoloških pravic in tudi za upoštevne trge pogodbenih izdelkov. Če je veljavni prag tržnega deleža na enem ali več proizvodnih ali tehnoloških trgih presežen, skupinska izjema ne velja za sporazum na zadevnem upoštevnem trgu. Če na primer licenčni sporazum zadeva dva ločena proizvodna trga, se lahko skupinska izjema uporablja za en trg, za drugega pa ne.

82.

V skladu s členom 3(1) TTBER se varni pristan iz člena 2 TTBER uporablja za sporazume med konkurenti pod pogojem, da skupni tržni delež pogodbenic ne presega 20 % na katerem koli upoštevnem trgu. Prag tržnega deleža iz člena 3(1) TTBER se uporablja, če sta pogodbenici dejanska ali potencialna konkurenta na proizvodnih trgih in/ali dejanska konkurenta na tehnološkem trgu (za razliko med konkurenti in nekonkurenti glej točko (27) in naslednje).

83.

Potencialna konkurenca na tehnološkem trgu se ne upošteva pri uporabi praga tržnih deležev ali seznama nedopustnih omejitev, ki se nanaša na sporazume med konkurenti. Zunaj varnega pristana TTBER se potencialna konkurenca na tehnološkem trgu upošteva, vendar ne pomeni uporabe seznama nedopustnih omejitev, ki se nanaša na sporazume med konkurenti.

84.

Kadar podjetji, ki sta pogodbenici licenčnega sporazuma, nista konkurenta, se uporablja prag tržnega deleža iz člena 3(2) TTBER. Sporazum med nekonkurenti je zajet, če tržni delež nobene od pogodbenic ne presega 30 % na zadevnih upoštevnih tehnoloških in proizvodnih trgih.

85.

Če pogodbenici pozneje postaneta konkurenta v smislu člena 3(1) TTBER, na primer če je bil pridobitelj licence na upoštevnem trgu, na katerem se prodajajo pogodbeni izdelki, prisoten že pred licenciranjem in dajalec licence pozneje postane dejanski ali potencialni dobavitelj na istem upoštevnem trgu, se od trenutka, ko postaneta konkurenta, uporablja 20-odstotni prag tržnega deleža. Vendar pa se v navedenem primeru za sporazum še naprej uporablja seznam nedopustnih omejitev, ki se nanaša na sporazume med nekonkurenti, razen če se sporazum naknadno spremeni v bistvenih točkah (glej člen 4(3) TTBER in točko (39) teh smernic).

86.

Izračun tržnih deležev na upoštevnih tehnoloških trgih, na katerih se podeljujejo licence za tehnološke pravice, v okviru TTBER odstopa od običajne prakse zaradi razlogov, obrazloženih v točki (86) teh smernic. V primeru tehnoloških trgov iz člena 8(d) TTBER izhaja, da se tržni delež dajalca licence tako s proizvodnega kot z geografskega vidika upoštevnega trga izračuna na podlagi podatkov o prodaji izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo in ki jih proizvedejo dajalec licence in vsi njegovi pridobitelji licence skupaj. V skladu s tem pristopom se skupna vrednost prodaje pogodbenih izdelkov, ki jih prodajo dajalec in pridobitelji licence, izračuna kot del celotne prodaje konkurenčnih izdelkov, ne glede na to, ali so ti konkurenčni izdelki proizvedeni z licenčno tehnologijo.

87.

Ta način izračuna tržnega deleža dajalca licence na tehnološkem trgu kot njegovega „odtisa“ na ravni izdelka je bil izbran zaradi praktičnih težav pri izračunu tržnega deleža dajalca licence na osnovi prihodka iz licenčnin (glej točko (25)). Poleg splošnih težav pri pridobivanju zanesljivih podatkov o prihodku iz licenčnin lahko dejanski prihodek iz licenčnin tudi močno podcenjuje položaj tehnologije na trgu, če se plačila licenčnin znižajo zaradi navzkrižnega licenciranja ali dobave vezanih izdelkov. Tako tveganje ni prisotno, če se tržni delež dajalca licence na tehnološkem trgu izračuna na osnovi izdelkov, proizvedenih s to tehnologijo, v primerjavi z izdelki, proizvedenimi s konkurenčnimi tehnologijami. Tak odtis na ravni izdelka na splošno dobro odraža tržni položaj tehnologije.

88.

V idealnem primeru se tak odtis izračuna tako, da se iz proizvodnega trga izključi izdelke, proizvedene z internimi tehnologijami, za katere niso podeljene licence tretjim osebam, saj te interne tehnologije pomenijo le posredno omejitev za licenčno tehnologijo. Ker pa je mogoče, da v praksi dajalec in pridobitelji licenc stežka vedo, ali so drugi izdelki na istem proizvodnem trgu proizvedeni z licenčnimi ali internimi tehnologijami, izračun tržnega deleža na tehnološkem trgu za namene TTBER temelji na izdelkih, proizvedenih z licenčno tehnologijo, kot delu vseh izdelkov, prodanih na zadevnem proizvodnem trgu. Po tem pristopu, ki temelji na odtisu tehnologije na skupnih proizvodnih trgih, je mogoče pričakovati zmanjšanje izračunanega tržnega deleža, in sicer z vključitvijo izdelkov, proizvedenih z internimi tehnologijami, vendar je na splošno dober pokazatelj moči tehnologije. Najprej, ker zajema vso potencialno konkurenco, ki jo predstavljajo podjetja, ki proizvajajo s pomočjo lastne tehnologije in ki bodo slednjo verjetno začela licencirati v primeru majhnega, a trajnega povišanja cen za licence. Drugič, tudi če ni verjetno, da bodo drugi lastniki tehnologij začeli podeljevati licence, dajalec licence nima nujno tržne moči na tehnološkemu trgu, četudi ima visok delež prihodka iz licenčnin. Če je prodajni proizvodni trg konkurenčen, lahko konkurenca na tej ravni učinkovito omejuje dajalca licence. Dvig licenčnin na nabavnem trgu vpliva na stroške pridobitelja licence, s čimer slednji postane manj konkurenčen in se lahko zato njegovi prihodki iz prodaje zmanjšajo. Tržni delež tehnologije na proizvodnem trgu zajema tudi ta vidik in je zato običajno dober pokazatelj tržne moči dajalca licence na tehnološkem trgu.

89.

Pri presoji moči tehnologije je treba upoštevati tudi geografske razsežnosti tehnološkega trga. Te se včasih lahko razlikujejo od geografskih razsežnosti zadevnega prodajnega proizvodnega trga. Za namen uporabe TTBER se tudi geografske razsežnosti upoštevnega tehnološkega trga določa s pomočjo proizvodnih trgov. Vendar pa je zunaj varnega pristana TTBER lahko primerno upoštevati tudi morebitno širše geografsko območje, na katerem so dajalec in pridobitelji licenc za konkurenčne tehnologije vključeni v licenciranje teh tehnologij, na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni ter ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij zato, ker so pogoji konkurence na teh območjih občutno drugačni.

90.

Novim tehnologijam, ki v preteklem koledarskem letu niso ustvarile prodaje, se pripiše tržni delež nič. Z začetkom prodaje bo tehnologija začela pridobivati tržni delež. Če se tržni delež pozneje poveča nad upoštevni prag 20 ali 30 %, se bo varni pristan še naprej uporabljal v obdobju dveh zaporednih koledarskih let, ki sledita letu, v katerem je bil prag prvič presežen (glej člen 8(e) TTBER).

91.

Pri upoštevnih trgih, na katerih se prodajajo pogodbeni izdelki, se tržni delež pridobitelja licence izračuna na podlagi prodaje izdelkov, ki vključujejo tehnologijo dajalca licence, in konkurenčnih izdelkov, ki jo opravi pridobitelj licence, torej na podlagi celotne prodaje pridobitelja licence na danem proizvodnem trgu. Če je dajalec licence hkrati tudi dobavitelj izdelkov na upoštevnem trgu, je treba upoštevati tudi prodajo dajalca licence na danem proizvodnem trgu. Vendar pa se pri izračunu tržnih deležev pridobitelja licence in/ali dajalca licence na proizvodnih trgih ne upošteva prodaja drugih pridobiteljev licence.

92.

Tržne deleže bi bilo treba izračunati na podlagi podatkov o vrednosti prodaje v preteklem letu, če so taki podatki na voljo. Taki podatki so navadno natančnejši pokazatelj moči tehnologije kot podatki o količini. Vendar pa se v primeru, ko podatki, osnovani na vrednosti prodaje, niso na voljo, lahko uporabijo ocene, ki temeljijo na drugih zanesljivih tržnih informacijah, vključno s tržnimi podatki o prodani količini.

93.

Načela, določena v poglavju 3.3 teh smernic je mogoče ponazoriti z naslednjimi primeri:

94.

Člen 4 TTBER vsebuje seznam nedopustnih omejitev konkurence. Omejitev se uvršča med nedopustne omejitve konkurence zaradi narave omejitve in izkušenj, ki kažejo, da so take omejitve skoraj vedno protikonkurenčne. V skladu s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča (53) je taka omejitev lahko posledica jasnega namena sporazuma ali okoliščin posamezne zadeve (glej točko (14)). Nedopustne omejitve so izjemoma lahko objektivno potrebne za obstoj sporazuma posebne vrste ali s posebnimi značilnostmi (54) in zato ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe. Poleg tega lahko podjetja v posameznih primerih vedno zaprosijo za upoštevanje izboljšanja učinkovitosti na podlagi člena 101(3) (55).

95.

Iz člena 4(1) in (2) TTBER izhaja, da – če sporazum o prenosu tehnologije vsebuje nedopustno omejitev konkurence – sporazum kot celota ne spada na področje uporabe skupinske izjeme. Za namene uporabe TTBER nedopustnih omejitev ni mogoče ločiti od preostalega sporazuma. Poleg tega Komisija meni, da je v okviru posamične presoje malo verjetno, da bi nedopustne omejitve konkurence izpolnjevale štiri pogoje iz člena 101(3) (glej točko (18)).

96.

Člen 4 TTBER razlikuje med sporazumi med konkurenti in sporazumi med nekonkurenti.

97.

Člen 4(1) TTBER vsebuje seznam nedopustnih omejitev, ki se nanašajo na podeljevanje licenc med konkurenti. V skladu s členom 4(1) v TTBER niso zajeti sporazumi, ki imajo, neposredno ali posredno, posamično ali skupaj z drugimi dejavniki, nad katerimi imata pogodbenici nadzor, za cilj kar koli od spodaj navedenega:

98.

TTBER v zvezi s številnimi nedopustnimi omejitvami razlikuje med vzajemnimi in nevzajemnimi sporazumi. Seznam nedopustnih omejitev je strožji za vzajemne sporazume kot za nevzajemne sporazume med konkurenti. Vzajemni sporazumi so sporazumi o navzkrižnem licenciranju, pri čemer so si licenčne tehnologije konkurenčne ali se lahko uporabljajo za proizvodnjo konkurenčnih izdelkov. Nevzajemni sporazum je sporazum, v okviru katerega zgolj ena od pogodbenic licencira lastne tehnološke pravice drugi pogodbenici ali pa v primeru navzkrižnega licenciranja licenčne tehnološke pravice niso konkurenčne tehnologije in licenčnih pravic ni mogoče uporabljati za proizvodnjo konkurenčnih izdelkov. Sporazum za namene TTBER ni vzajemen zgolj zaradi tega, ker vsebuje obveznost povratnega odstopa licence ali ker pridobitelj licence povratno licencira lastne izboljšave licenčne tehnologije. Če nevzajemni sporazum pozneje postane vzajemen zaradi podelitve druge licence med istima pogodbenicama, bosta slednji morda morali ponovno proučiti prvo licenco, da bi preprečili pojav morebitnih nedopustnih omejitev v sporazumu. Komisija bo pri presoji posamezne zadeve upoštevala čas, ki je pretekel med podelitvijo prve in druge licence.

99.

Nedopustne omejitve konkurence iz člena 4(1)(a) TTBER zadevajo sporazume med konkurenti, katerih cilj je določanje cen pri prodaji izdelkov tretjim osebam, vključno z izdelki, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Določanje cen med konkurenti že po samem cilju pomeni omejitev konkurence. Določanje cen je lahko v obliki neposrednega dogovora o točni ceni, ki se bo zaračunala, ali ceniku, ki določa nekatere najvišje dovoljene rabate. Ni pomembno, ali se sporazum nanaša na fiksne, najnižje, najvišje ali priporočene cene. Določanje cen se prav tako lahko izvede posredno z uporabo dejavnikov, ki podjetja spodbujajo, naj se ne oddaljijo od dogovorjene ravni cen, na primer s tem, da se stopnja licenčnine poviša, če se cene izdelka spustijo pod določeno raven. Vendar pa obveznost pridobitelja licence, da plača določeno minimalno licenčnino, sama po sebi ne pomeni določanja cen.

100.

Če se licenčnina izračuna na podlagi posamične prodaje izdelka, ima višina licenčnine neposreden učinek na mejne stroške izdelka in torej neposredno vpliva na ceno izdelka (56). Konkurenti se lahko zato odločijo za navzkrižno licenciranje z vzajemnimi tekočimi licenčninami (tj. licenčninami, obračunanimi na podlagi posamične prodaje izdelka) kot sredstvo usklajevanja in/ali višanja cen na prodajnih proizvodnih trgih (57). Vendar pa bo Komisija obravnavala navzkrižne licence, za katere veljajo vzajemne tekoče licenčnine, kot določanje cen samo v primeru, da namen sporazuma ni spodbujanje konkurence in torej ne predstavlja licenčnega sporazuma, sklenjenega v dobri veri. V takih primerih, ko sporazum ne ustvari nobene vrednosti in zanj ni nobene legitimne poslovne utemeljitve, je sporazum zgolj navidezen in pomeni kartel.

101.

Nedopustna omejitev iz člena 4(1)(a) TTBER zajema tudi sporazume, v okviru katerih se licenčnina izračuna na podlagi celotne prodaje izdelkov, ne glede na to, ali se za njihovo proizvodnjo uporablja licenčna tehnologija. Taki sporazumi so zajeti tudi s členom 4(1)(d), v skladu s katerim se ne sme omejiti sposobnosti pridobitelja licence za izkoriščanje lastnih tehnoloških pravic (glej točko (116) teh smernic). Na splošno taki sporazumi omejujejo konkurenco, saj povečajo stroške pridobitelja licence, ki nastanejo pri uporabi lastnih konkurenčnotehnoloških pravic, in omejujejo konkurenco, ki je obstajala pred obstojem sporazuma (58). To velja za vzajemne in tudi nevzajemne dogovore.

102.

Izjemoma pa lahko sporazum, v okviru katerega se licenčnina izračuna na osnovi celotne prodaje izdelka, v posameznem primeru izpolnjuje pogoje iz člena 101(3), če je mogoče na podlagi objektivnih dejavnikov ugotoviti, da je omejitev nepogrešljiva za uresničitev licenciranja, ki bo spodbujalo konkurenco. To se lahko zgodi v primeru, da bi bilo v odsotnosti omejitve nemogoče ali neprimerno zapleteno izračunati in nadzirati licenčnino, ki jo plača pridobitelj licence, ker na primer tehnologija dajalca licence ne pušča vidnih sledi na končnem izdelku in praktično uporabne alternativne metode nadziranja niso na voljo.

103.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(1)(b), se nanaša na vzajemno omejevanje proizvodnje, ki se naloži pogodbenicama. Omejitev proizvodnje je količinska omejitev proizvodnje in prodaje izdelka za posamezno pogodbenico. Člen 4(1)(b) se ne uporablja za omejitve proizvodnje, ki so pridobitelju licence naložene v nevzajemnem sporazumu, ali omejitve proizvodnje, ki so naložene enemu od pridobiteljev licence v vzajemnem sporazumu, pod pogojem, da omejitev proizvodnje zadeva le izdelke, ki se proizvedejo s pomočjo licenčne tehnologije. Člen 4(1)(b) zato kot nedopustne omejitve opredeljuje vzajemne omejitve proizvodnje, ki jih pogodbenici naložita druga drugi, in omejitve proizvodnje, ki se naložijo dajalcu licence v zvezi z njegovo lastno tehnologijo. Če se konkurenti dogovorijo o vzajemni omejitvi proizvodnje, bosta cilj in verjetni učinek sporazuma zmanjšanje proizvodnje na trgu. Enako velja pri sporazumih, ki zmanjšujejo spodbude pogodbenic za razširitev proizvodnje, na primer z uporabo vzajemnih tekočih licenčnin na enoto, ki se višajo skupaj z večanjem proizvodnje, ali če se pogodbenici vzajemno obvežeta, da bo pogodbenica, ki preseže določen obseg proizvodnje, drugi pogodbenici plačala določen znesek.

104.

Ugodnejša obravnava nevzajemnih količinskih omejitev temelji na domnevi, da enostranska omejitev ne vodi nujno do zmanjšanja obsega proizvodnje na trgu, medtem ko je pri nevzajemni omejitvi manjše tudi tveganje, da sporazum ni licenčni dogovor, sklenjen v dobri veri. Če je pridobitelj licence pripravljen pristati na enostransko omejitev, je verjetno, da bo sporazum omogočil resnično povezovanje dopolnilnih tehnologij ali povezovanje boljše tehnologije dajalca licence s proizvodnimi zmogljivostmi pridobitelja licence, s čimer se bo povečala učinkovitost. Podobno bo v vzajemnem sporazumu omejitev proizvodnje, ki bo naložena enemu od pridobiteljev licence, verjetno odražala večjo vrednost tehnologije, ki jo licencira ena od pogodbenic, in bo to lahko spodbudilo licenciranje, ki je za konkurenco pozitivno.

105.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(1)(c) TTBER, se nanaša na razdelitev trgov in kupcev. Cilj sporazumov, s katerimi si konkurenti razdelijo trge in kupce, je omejitev konkurence. Sporazum, s katerim se konkurenti vzajemno dogovorijo, da ne bodo proizvajali na nekaterih ozemljih ali da ne bodo aktivno in/ali pasivno prodajali na nekaterih ozemljih ali nekaterim kupcem, rezerviranim za drugo pogodbenico, se šteje za nedopustno omejitev. Tako se na primer vzajemno podeljevanje izključnih licenc med konkurenti smatra za razdelitev trga.

106.

Člen 4(1)(c) se uporablja ne glede na to, ali lahko pridobitelj licence še naprej prosto uporablja lastne tehnološke pravice. Ko se pridobitelj licence ustrezno opremi za uporabo tehnologije dajalca licence z namenom proizvodnje danega izdelka, je vzdrževanje ločene proizvodne linije, ki uporablja drugo tehnologijo, da se ugodi kupcem, ki jih zajemajo omejitve, lahko drago. Poleg tega je verjetno, da pridobitelj licence zaradi možnih protikonkurenčnih učinkov omejitve ne bo imel znatne spodbude, da bi proizvajal na podlagi lastne tehnologije. Prav tako je zelo malo verjetno, da bodo take omejitve nepogrešljive za uresničitev licenciranja, ki spodbuja konkurenco.

107.

V skladu s členom 4(1)(c)(i) ni nedopustna omejitev, če dajalec licence v okviru nevzajemnega sporazuma podeli pridobitelju licence izključno licenco za proizvodnjo na podlagi licenčne tehnologije na določenem ozemlju in torej pristane, da sam ne bo proizvajal pogodbenih izdelkov na navedenem ozemlju ali jih s tega ozemlja dobavljal. Za take izključne licence velja skupinska izjema ne glede na obseg ozemlja. Če licenca zadeva svetovni trg, izključnost pomeni, da dajalec licence ne bo vstopil na trg ali na njem še naprej deloval. Skupinska izjema se uporabi tudi, če pridobitelju licence v okviru nevzajemnega sporazuma ni dovoljeno proizvajati na izključnem ozemlju, rezerviranem za dajalca licence. Namen takih sporazumov je lahko zagotovitev spodbude dajalcu in/ali pridobitelju licence, da vlaga v licenčno tehnologijo in jo razvija. Cilj sporazuma torej ni nujno delitev trgov.

108.

V skladu s členom 4(1)(c)(i) in iz istega razloga se skupinska izjema uporablja tudi za nevzajemne sporazume, s katerimi se pogodbenici dogovorita, da ne bosta aktivno ali pasivno prodajali na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, rezervirani za drugo pogodbenico. Komisija pri uporabi TTBER „aktivno“ in „pasivno“ prodajo razlaga tako, kot sta opredeljeni v Smernicah o vertikalnih omejitvah (59). Omejitve, naložene pridobitelju ali dajalcu licence, ki se nanašajo na aktivno in/ali pasivno prodajo na ozemlju druge pogodbenice ali skupini kupcev druge pogodbenice, so predmet skupinske izjeme le, če sta zadevno ozemlje oziroma zadevna skupina kupcev rezervirana izključno za to drugo pogodbenico. Vendar pa lahko v nekaterih posebnih okoliščinah sporazumi, ki vsebujejo take omejitve prodaje, v posameznem primeru tudi izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3), če izključnost nastopi na ad hoc podlagi, na primer, če je to potrebno za ublažitev začasnega pomanjkanja proizvodnje dajalca ali pridobitelja licence, kateremu sta izključno dodeljena ozemlje ali skupina kupcev. Verjetno je, da je v takih primerih dajalec ali pridobitelj licence še vedno v zadostni meri zaščiten pred aktivno in/ali pasivno prodajo, da ima spodbudo za licenciranje lastne tehnologije ali vlaganje v delo z licenčno tehnologijo. Čeprav bi take omejitve omejevale konkurenco, pa bi pospeševale za konkurenco spodbudno razširjanje tehnologije in integracijo take tehnologije v proizvodne zmogljivosti pridobitelja licence.

109.

Tako tudi dejstvo, da dajalec licence imenuje pridobitelja licence kot edinega pridobitelja licence na posameznem ozemlju, kar pomeni, da licenca za proizvodnjo na podlagi tehnologije dajalca licence na zadevnem ozemlju ne bo podeljena tretjim osebam, prav tako ne pomeni nedopustne omejitve. V primeru takih t.i. edinih licenc velja skupinska izjema ne glede na to, ali je sporazum vzajemen ali ne, če sporazum ne vpliva na sposobnost pogodbenic, da na svojih ozemljih v celoti izkoriščata lastne tehnološke pravice.

110.

Člen 4(1)(c)(ii) izključuje s seznama nedopustnih omejitev in v primeru, da ni presežen določeni prag tržnega deleža, vključuje v skupinsko izjemo omejitve v nevzajemnem sporazumu, ki se naložijo pridobitelju licence glede aktivne prodaje na ozemlju ali skupini kupcev, ki ju je dajalec licence dodelil drugemu pridobitelju licence. Vendar to temelji na predpostavki, da zaščiteni pridobitelj licence v času sklenitve licenčnega sporazuma ni bil konkurent dajalcu licence. V navedenih okoliščinah ni upravičeno obravnavati takih omejitev kot nedopustnih omejitev. S tem, ko se dajalcu licence dopušča, da pridobitelja licence, ki še ni bil prisoten na trgu, zaščiti pred aktivno prodajo s strani pridobiteljev licence, ki konkurirajo dajalcu licence in so zato na trgu že uveljavljeni, bodo take omejitve verjetno spodbudile pridobitelja licence k učinkovitejšemu izkoriščanju licenčne tehnologije. Po drugi strani pa v primeru, da se pridobitelji licence med seboj dogovorijo, da ne bodo aktivno ali pasivno prodajali na določenih ozemljih ali določenim skupinam kupcev, sporazum pomeni kartel med pridobitelji licence. Ker taki sporazumi ne vključujejo prenosa tehnologije, tudi ne bi spadali na področje uporabe TTBER.

111.

Člen 4(1)(c)(iii) vsebuje dodatno izjemo od nedopustnih omejitev iz člena 4(1)(c), namreč omejitve, ki se nanašajo na lastno uporabo, torej obveznost pridobitelja licence, da proizvaja izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, samo za lastno uporabo. Če je pogodbeni izdelek sestavni del, je torej pridobitelju licence lahko naložena obveznost, da proizvaja navedeni sestavni del le za namene vgradnje v svoje lastne izdelke in da sestavnega dela ne prodaja drugim proizvajalcem. Vendar pa mora biti pridobitelju licence omogočeno, da prodaja sestavne dele kot rezervne dele za lastne izdelke in torej dobavlja tretjim osebam, ki izvajajo poprodajne storitve v zvezi s temi izdelki. Omejitve, ki se nanašajo na lastno uporabo, so morda potrebne za spodbujanje razširjanja tehnologije, zlasti med konkurenti, in so zajete v skupinski izjemi. Take omejitve so obravnavane tudi v poglavju 4.2.5.

112.

Končno, člen 4(1)(c)(iv) izključuje s seznama nedopustnih omejitev obveznost, naloženo pridobitelju licence v nevzajemnem sporazumu, da proizvaja pogodbene izdelke samo za določenega kupca z namenom oblikovanja alternativnega vira dobave za zadevnega kupca. Pogoj za uporabo člena 4(1)(c)(iv) je torej, da je licenca omejena na oblikovanje alternativnega vira dobave za tega določenega kupca. Vendar pa ni pogoj, da se podeli samo ena taka licenca. Člen 4(1)(c)(iv) zajema tudi okoliščine, v katerih se več kot enemu podjetju podeli licenca za dobavljanje istemu, določenemu kupcu. Člen 4(1)(c)(iv) se uporablja ne glede na trajanje licenčnega sporazuma. Ta izjema na primer zajema enkratno licenco za izpolnitev zahtev projekta določenega kupca. Možnost, da bi taki sporazumi privedli do razdelitve trga, je omejena, če se licenca podeli zgolj za namen dobavljanja točno določenemu kupcu. V takih okoliščinah zlasti ni mogoče domnevati, da bo pridobitelj licence zaradi sporazuma prenehal izkoriščati lastno tehnologijo.

113.

Omejitve v sporazumih med konkurenti, ki licenco omejijo na enega ali več proizvodnih trgov oziroma enega ali več tehničnih področij uporabe (60), niso nedopustne omejitve. V primeru, da ni presežen 20-odstotni prag tržnega deleža, velja za take omejitve skupinska izjema ne glede na to, ali je sporazum vzajemen ali ne. Za take omejitve se ne šteje, da je njihov cilj dodelitev trgov ali kupcev. Vendar pa je uporaba skupinske izjeme pogojena s tem, da omejitve, ki se nanašajo na področja uporabe, ne presegajo področja uporabe licenčnih tehnologij. Na primer, če je omejeno tudi tehnično področje, na katerem lahko pridobitelji licence uporabljajo lastne tehnološke pravice, sporazum pomeni razdelitev trga.

114.

Skupinska izjema velja ne glede na to, ali je omejitev področja uporabe simetrična ali asimetrična. Asimetrična omejitev področja uporabe v vzajemnem licenčnem sporazumu pomeni, da je obema pogodbenicama dovoljena uporaba tehnologij, za kateri sta vsaka posebej pridobili licenco, le znotraj različnih področij uporabe. Vse dokler pogodbenici nista omejeni pri izkoriščanju lastnih tehnologij, se ne domneva, da bosta zaradi sporazuma opustili vstop na področja uporabe, ki so zajeta z licenco, podeljeno drugi pogodbenici, ali se tega vzdržali. Tudi če se pridobitelja licence opremita za izkoriščanje licenčne tehnologije znotraj področja uporabe, zajetega z licenco, ni nujno, da bo to vplivalo na proizvodne zmogljivosti, ki se uporabljajo za proizvodnjo zunaj licenčnega obsega. V tem oziru je pomembno, da se omejitev navezuje na različne proizvodne trge, industrijske sektorje ali področja uporabe in ne na kupce, dodeljene po ozemlju ali skupini, ki kupujejo izdelke z istega proizvodnega trga ali tehničnega področja uporabe. V slednjem primeru je tveganje za razdelitev trga znatno večje (glej točko (106) zgoraj). Poleg tega so omejitve v zvezi s področjem uporabe lahko nujne za spodbujanje licenciranja, ki bo za konkurenco pozitivno (glej točko (112) spodaj).

115.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(1)(d), zajema na prvem mestu omejitve sposobnosti katere koli pogodbenice za opravljanje raziskav in razvoja. Obe pogodbenici morata imeti pravico opravljati neodvisne raziskave in razvoj. To pravilo velja ne glede na to, ali se omejitev nanaša na področje, zajeto z licenco, ali na druga področja. Vendar pa zgolj dejstvo, da sta se pogodbenici dogovorili o medsebojnem zagotavljanju prihodnjih izboljšav lastnih tehnologij, ne pomeni omejitve neodvisnih raziskav in razvoja. Učinek takih sporazumov na konkurenco je treba presoditi glede na okoliščine posamezne zadeve. Člen 4(1)(d) prav tako ne velja za omejitve, ki so pogodbenici naložene glede opravljanja raziskav in razvoja s tretjimi osebami, če je taka omejitev potrebna, da se strokovno znanje in izkušnje dajalca licence zaščitijo pred razkritjem. Omejitve, ki se naložijo z namenom zaščite strokovnega znanja in izkušenj dajalca licence pred razkritjem, morajo biti nujne za zagotavljanje take zaščite in s slednjim sorazmerne, če naj za njih velja izjema. Če sporazum na primer določa zaposlene pri pridobitelju licence, ki se bodo usposabljali in bodo odgovorni za uporabo licenčnega strokovnega znanja in izkušenj, lahko zadostuje, če se pridobitelju licence naloži obveznost, da zadevnim zaposlenim ne dovoli sodelovanja v raziskavah in razvoju s tretjimi osebami. Drugi zaščitni ukrepi so lahko enako primerni.

116.

V skladu s členom 4(1)(d) pridobitelj licence prav tako ne sme biti omejen pri uporabi lastnih konkurenčnotehnoloških pravic, pod pogojem, da pri tem ne uporablja tehnoloških pravic, ki mu jih licencira dajalec licence. Pridobitelj licence ne sme biti omejen v zvezi z lastnimi tehnološkimi pravicami v smislu tega, kje proizvaja ali prodaja, na katerih tehničnih področjih uporabe ali proizvodnih trgih proizvaja, koliko proizvede ali proda in po kakšni ceni prodaja. Prav tako se mu ne sme naložiti plačilo licenčnine za izdelke, ki jih proizvaja na podlagi lastnih tehnoloških pravic (glej točko(101)). Poleg tega pridobitelj licence ne sme biti omejen pri podeljevanju licence za lastne tehnološke pravice tretjim osebam. Če so pridobitelju licence naložene omejitve glede uporabe lastnih tehnoloških pravic ali pravice opravljanja raziskav in razvoja, se konkurenčnost tehnologije pridobitelja licence zmanjša. To povzroča zmanjšanje konkurence na obstoječih proizvodnih in tehnoloških trgih in zmanjšanje spodbude za pridobitelja licence, da vlaga v razvoj in izboljšave lastne tehnologije. Člen 4(1)(d) ne velja za omejitve, ki so pridobitelju licence naložene glede uporabe tehnologije tretjih oseb, ki konkurira licenčni tehnologiji. Take prepovedi konkurence imajo sicer lahko učinke omejevanja dostopa na trg, kar zadeva tehnologijo tretjih oseb (glej poglavje 4.2.7), vendar navadno ne zmanjšujejo spodbude pridobiteljev licence za vlaganje v razvoj in izboljšave lastne tehnologije.

117.

Člen 4(2) TTBER vsebuje seznam nedopustnih omejitev, ki se nanašajo na podeljevanje licenc med nekonkurenti. V skladu s to določbo TTBER ne zajema sporazumov, ki imajo, neposredno ali posredno, posamično ali skupaj z drugimi dejavniki, nad katerimi imata pogodbenici nadzor, za cilj kar koli od spodaj navedenega:

118.

Nedopustna omejitev konkurence, določena v členu 4(2)(a), zadeva določanje cen, ki se zaračunajo pri prodaji izdelkov tretjim osebam. Natančneje, ta določba zajema omejitve, katerih neposredni ali posredni cilj je določanje fiksne ali najnižje prodajne cene oziroma fiksne ali najnižje cenovne ravni, ki jo morata dajalec oziroma pridobitelj licence upoštevati pri prodaji izdelkov tretjim. Pri sporazumih, ki neposredno določajo prodajno ceno, je obstoj omejitve očiten. Vendar pa se lahko določanje prodajnih cen doseže tudi s posrednimi sredstvi. Primeri slednjega vključujejo določanje marž, določanje najvišje stopnje popustov, vezanje prodajne cene na prodajne cene konkurentov, grožnje, ustrahovanje, opozorila, kazni ali odpoved pogodbe v primeru neupoštevanja dane cenovne ravni. Neposredna ali posredna sredstva za določanje cen so lahko učinkovitejša, če so kombinirana z ukrepi za odkrivanje zniževanja cen, kot je uvedba sistema za spremljanje cen ali obveznost za pridobitelje licence, da poročajo o cenovnih odstopanjih. Podobno lahko neposredno ali posredno določanje cen postane učinkovitejše, če se kombinira z ukrepi, ki zmanjšujejo spodbudo pridobitelja licence za znižanje njegovih prodajnih cen, kot je na primer obveznost, ki jo dajalec licence naloži pridobitelju licence, da mora slednji uporabljati klavzule o kupcih z največjimi ugodnostmi, torej obveznost, da se kupcu zagotovijo kakršni koli ugodnejši pogoji, ki so priznani drugim kupcem. Ista sredstva je mogoče uporabiti za to, da najvišje ali priporočene cene delujejo kot fiksne ali najnižje prodajne cene. Vendar pa dejstvo, da dajalec licence pridobitelju licence predloži seznam priporočenih cen ali mu predpiše najvišjo ceno, samo po sebi ne pomeni določanja fiksnih ali najnižjih prodajnih cen.

119.

Člen 4(2)(b) opredeljuje kot nedopustne omejitve konkurence sporazume ali usklajena ravnanja, katerih neposredni ali posredni cilj je omejitev pridobitelja licence pri pasivni prodaji (61) izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo (62). Omejitve pasivne prodaje za pridobitelja licence so lahko rezultat neposrednih obveznosti, kot je obveznost, da ne prodaja določenim kupcem ali kupcem na določenih ozemljih, ali obveznost, da naročila teh kupcev preusmeri na druge pridobitelje licence. Prav tako so lahko posledica posrednih ukrepov, namenjenih prepričevanju pridobitelja licence, da se vzdrži take prodaje, kot so finančne spodbude in uvedba sistema za spremljanje, namenjenega preverjanju dejanskega namembnega kraja licenčnih izdelkov. Omejitve količine so lahko posredno sredstvo za omejitev pasivne prodaje. Komisija ne bo domnevala, da omejitve količine kot take služijo temu namenu. Vendar pa bo domnevala drugače, če se omejitve količine uporabijo za izvajanje sporazuma, ki je v osnovi sporazum o razdelitvi trga. Dokazi za obstoj takega sporazuma vključujejo postopno prilagoditev količine, da se pokrije zgolj lokalno povpraševanje, kombinacijo količinskih omejitev in obveznosti, da se na določenem ozemlju prodajo minimalne količine, obveznosti o minimalni licenčnini, povezane s prodajo na določenem ozemlju, diferencirane stopnje licenčnine, ki so odvisne od namembnega kraja izdelkov, in sistem za spremljanje namembnega kraja izdelkov, ki jih prodajo posamezni pridobitelji licence. Vendar pa obstajajo za splošno nedopustno omejitev, ki se nanaša na pasivno prodajo pridobiteljev licence, številne izjeme, ki so obravnavane v točkah (119) do (124).

120.

Izjema 1: Člen 4(2)(b) ne zajema omejitev prodaje (aktivne in pasivne), ki veljajo za dajalca licence. Vse omejitve prodaje, naložene dajalcu licence, so predmet skupinske izjeme do praga tržnega deleža v višini 30 %. Enako velja za vse omejitve aktivne prodaje, ki so naložene pridobitelju licence, z izjemo tega, kar je v zvezi z aktivno prodajo navedeno v točki (124). Skupinska izjema za omejitve aktivne prodaje temelji na domnevi, da take omejitve spodbujajo naložbe, necenovno konkurenco in izboljšave v kakovosti storitev, ki jih nudi pridobitelj licence, s tem da rešujejo probleme pridobivanja nezasluženih koristi in t. i. probleme zadržanja. Pri omejitvah aktivne prodaje med ozemlji ali skupinami kupcev, ki so dodeljeni pridobiteljem licence, ni treba, da je bilo zaščitenemu pridobitelju licence odobreno izključno ozemlje ali izključna skupina kupcev. Skupinska izjema se uporablja tudi za omejitve aktivne prodaje, pri katerih sta določeno ozemlje ali določena skupina kupcev dodeljena več kot le enemu pridobitelju licence. Verjetno je, da se bodo naložbe v povečanje učinkovitosti spodbujale, če se pridobitelj licence lahko zanaša na to, da bo konkurenci na področju aktivne prodaje izpostavljen samo s strani omejenega števila pridobiteljev licence znotraj določenega ozemlja in ne tudi s strani pridobiteljev licence zunaj tega ozemlja.

121.

Izjema 2: Omejitve, ki so pridobiteljem licence naložene glede aktivne in pasivne prodaje na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, ki sta rezervirana za dajalca licence, ne pomenijo nedopustnih omejitev konkurence (glej člen 4(2)(b)(i)) in se zanje uporablja skupinska izjema. Domneva se, da take omejitve, če ni presežen predpisani prag tržnega deleža, kljub morebitnemu omejevanju konkurence pospešujejo za konkurenco spodbudno razširjanje tehnologije in integracijo take tehnologije v proizvodne zmogljivosti pridobitelja licence. Da sta ozemlje ali skupina kupcev rezervirana za dajalca licence, ni treba, da dajalec licence dejansko proizvaja z licenčno tehnologijo na zadevnem ozemlju ali za zadevno skupino kupcev. Dajalec licence si lahko ozemlje ali skupino kupcev rezervira tudi za poznejše izkoriščanje.

122.

Izjema 3: S členom 4(2)(b)(ii) je v skupinsko izjemo vključena omejitev, v okviru katere je pridobitelj licence obvezan, da bo izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, proizvajal le za lastno (interno) uporabo. Če je pogodbeni izdelek sestavni del, je torej pridobitelju licence lahko naložena obveznost, da uporablja navedeni izdelek le za namene vgradnje v lastne izdelke in da izdelka ne prodaja drugim proizvajalcem. Vendar pa mora biti pridobitelju licence omogočeno, da aktivno in pasivno prodaja izdelke kot rezervne dele za lastne izdelke in torej dobavlja tretjim osebam, ki izvajajo poprodajne storitve v zvezi s temi izdelki. Omejitve, ki se nanašajo na lastno uporabo, so obravnavane tudi v poglavju 4.2.5.

123.

Izjema 4: Kot pri sporazumih med konkurenti (glej točko (112) zgoraj), se skupinska izjema uporablja tudi za sporazume, pri katerih je pridobitelj licence obvezan k proizvodnji pogodbenih izdelkov samo za določenega kupca, z namenom, da zadevnemu kupcu zagotovi alternativni vir dobave ne glede na trajanje licenčnega sporazuma (glej člen 4(2)(b)(iii)). Pri sporazumih med nekonkurenti ni verjetno, da bodo take omejitve zajete v prepovedi iz člena 101(1) Pogodbe.

124.

Izjema 5: S členom 4(2)(b)(iv) je v skupinsko izjemo vključena obveznost za pridobitelja licence – če se ukvarja z veleprodajo – da ne prodaja končnim uporabnikom in da torej prodaja samo trgovcem na drobno. Taka obveznost dajalcu licence dopušča, da pridobitelju licence dodeli grosistično distribucijo, in običajno ne spada na področje uporabe člena 101(1) (63).

125.

Izjema 6: Končno člen 4(2)(b)(v) vključuje v okvir skupinske izjeme tudi omejitev za pridobitelja licence, da ne prodaja nepooblaščenim distributerjem. S to izjemo je dajalcu licence omogočeno, da pridobiteljem licence naloži obveznost, v skladu s katero slednji postanejo člani sistema selektivne distribucije. Vendar pa mora biti v navedenem primeru pridobiteljem licence skladno s členom 4(2)(c) dovoljena aktivna in tudi pasivna prodaja končnim uporabnikom, brez poseganja v možnost omejitve pridobitelja licence na veleprodajne dejavnosti, kakor je določeno v členu 4(2)(b)(iv) (glej točko (124)). Na ozemlju, na katerem dajalec licence upravlja sistem selektivne distribucije, ta sistem ne sme biti kombiniran z izključnimi ozemlji ali izključnimi skupinami kupcev, če bi to lahko povzročilo omejitve aktivne ali pasivne prodaje končnim uporabnikom, saj bi to pomenilo nedopustno omejitev v skladu s členom 4(2)(c), brez poseganja v možnost prepovedi za pridobitelja licence, da posluje iz nepooblaščene poslovne enote.

126.

Omejitve pasivne prodaje pridobiteljem licence na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, dodeljenima drugemu pridobitelju licence, običajno pomenijo nedopustno omejitev, vendar lahko določeno obdobje ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, če so omejitve objektivno potrebne, da zaščiteni pridobitelj licence lahko prodre na nov trg. To se lahko zgodi, če morajo pridobitelji licence za zagon in razvoj novega trga izvesti precejšnje naložbe v proizvodne zmogljivosti in promocijske dejavnosti. Tveganja, ki jim je izpostavljen nov pridobitelj licence, so zato lahko precejšnja, zlasti ker so promocijski izdatki in naložbe v sredstva, potrebna za proizvodnjo na podlagi določene tehnologije, pogosto nepovratni stroški, kar pomeni, da ob opustitvi zadevnega področja dejavnosti pridobitelj licence te naložbe ne more uporabiti za druge dejavnosti ali je prodati brez velikih izgub. Tako je pridobitelj licence na primer lahko prvi, ki začne proizvajati in prodajati novo vrsto izdelka, ali prvi, ki uporabi novo tehnologijo. V takih okoliščinah se pogosto zgodi, da pridobitelji licence nočejo skleniti licenčnega sporazuma, ki ne vsebuje zaščite za določeno obdobje pred (aktivno in) pasivno prodajo na njihovem ozemlju ali njihovim skupinam kupcev s strani drugih pridobiteljev licence. Kadar so za zagon in razvoj novega trga potrebne večje naložbe pridobitelja licence, omejitve pasivne prodaje drugih pridobiteljev licence na takem območju ali taki skupini kupcev ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) za obdobje, ki je potrebno, da se pridobitelju licence povrnejo navedene naložbe. V večini primerov se šteje, da je obdobje do dveh let od dne, ko zadevni pridobitelj licence izdelek prvič da na trg na izključnem ozemlju ali ga proda izključni skupini kupcev, dovolj dolgo, da se lahko pridobitelju licence povrnejo izvedene naložbe. Vendar je v posameznih primerih morda potrebno daljše obdobje zaščite pridobitelja licence, da je mu povrnejo nastali stroški.

127.

Podobno je mogoče, da prepoved prodaje nekaterim skupinam končnih uporabnikov, ki je naložena vsem pridobiteljem licence, ne omejuje konkurence, če je taka omejitev objektivno potrebna iz varnostnih ali zdravstvenih razlogov, povezanih z nevarno naravo zadevnega izdelka.

128.

Člen 5 TTBER vsebuje tri vrste omejitev, ki so izvzete iz ugodnosti skupinske izjeme in jih je zato treba presoditi posamično na podlagi njihovih protikonkurenčnih učinkov in učinkov, ki spodbujajo konkurenco. Namen člena 5 je preprečiti, da bi skupinska izjema vključevala sporazume, ki lahko zmanjšajo spodbude za inovacije. Iz člena 5 izhaja, da vključitev katere koli omejitve iz navedenega člena v licenčni sporazum ne preprečuje uporabe skupinske izjeme za preostali del sporazuma, če je preostali del mogoče ločiti od izvzetih omejitev. Iz ugodnosti skupinske izjeme je izvzeta le zadevna posamezna omejitev, ki ni zajeta s skupinsko izjemo, in jo je zato treba presoditi posamično.

129.

Člen 5(1)(a) TTBER se nanaša na izključne povratne odstope licence (tj. izključne licence, podeljene nazaj dajalcu licence za izboljšave, ki jih razvije pridobitelj licence), ali na odstope izboljšav licenčne tehnologije dajalcu licence. Obveznost, da se dajalcu licence dodeli izključna licenca za izboljšave licenčne tehnologije, ali obveznost, da se dajalcu licence odstopijo take izboljšave, lahko za pridobitelja licence pomeni zmanjšanje spodbude za inovacije, saj ga ovira pri izkoriščanju lastnih izboljšav, vključno s podeljevanjem licenc tretjim osebam. Izključni povratni odstop licence je opredeljen kot povratni odstop licence, ki pridobitelju licence (ki je v tem primeru inovator in dajalec licence) preprečuje, da bi izkoriščal izboljšavo (bodisi za lastno proizvodnjo ali za podelitev licence zanjo tretjim osebam). To velja za primere, v katerih se izboljšave nanašajo na enak način uporabe kot velja pri licenčni tehnologiji, pa tudi za primere, v katerih pridobitelj licence razvije nove načine uporabe licenčne tehnologije. V skladu s členom 5(1)(a) so take obveznosti izvzete iz ugodnosti skupinske izjeme.

130.

Uporaba člena 5(1)(a) ni odvisna od tega, ali dajalec licence plača nadomestilo za prevzem izboljšav ali pridobitev izključne licence. Vendar pa sta lahko obstoj in višina takega nadomestila pomembna dejavnika v okviru posamične presoje na podlagi člena 101. Če se povratni odstopi licence izvedejo proti plačilu nadomestila, je manj verjetno, da bi obveznost pridobitelja licence odvračala od inovativnosti. Pri presoji izključnih povratnih odstopov licence zunaj področja uporabe skupinske izjeme je pomemben dejavnik tudi tržni položaj dajalca licence na tehnološkem trgu. Močnejši položaj dajalca licence pomeni večjo verjetnost, da bodo imele obveznosti glede izključnih povratnih odstopov licence omejevalne učinke na konkurenco na področju inovacij. Močnejši kot je položaj tehnologije dajalca licence, pomembneje je, da pridobitelj licence lahko postane pomemben vir inovacij in prihodnje konkurence. Negativni vpliv obveznosti povratnega odstopa licence se lahko poveča tudi v primeru vzporednih mrež licenčnih sporazumov, ki vsebujejo take obveznosti. Če omejeno število dajalcev licenc, ki pridobiteljem licenc nalagajo obveznosti izključnega povratnega odstopa, nadzoruje dostopne tehnologije, je tveganje protikonkurenčnih učinkov večje, kot če obstajajo številne tehnologije, od katerih je le nekaj licenciranih na podlagi izključnih povratnih odstopov licence.

131.

Neizključne obveznosti povratnega odstopa licence so zajete v varnem pristanu TTBER. To velja tudi, če so te nevzajemne, torej če so naložene le pridobitelju licence, in če ima na podlagi sporazuma dajalec licence pravico, da izboljšave prenese na druge pridobitelje licenc. Nevzajemna obveznost povratnega odstopa licence lahko spodbuja razširjanje nove tehnologije, s tem ko dajalcu licence dopušča, da prosto določi, ali naj svoje izboljšave prenese na svoje pridobitelje licenc in v kolikšnem obsegu naj to stori. Klavzula nadaljnjega prenosa lahko prav tako spodbuja razširjanje tehnologije, zlasti kadar vsak pridobitelj licence v času sklenitve sporazuma ve, da bo glede na tehnologijo, na podlagi katere proizvaja, v enakem položaju kot drugi pridobitelji licenc.

132.

Neizključne obveznosti povratnega odstopa licence imajo zlasti lahko negativne učinke na inovacije v primeru navzkrižnega licenciranja med konkurenti, pri čemer se obveznost povratnega odstopa licence, ki jo imata obe pogodbenici, kombinira z obveznostjo za obe pogodbenici, da si med seboj izmenjujeta izboljšave lastnih tehnologij. Izmenjava vseh izboljšav med konkurenti lahko vsakemu konkurentu onemogoči pridobitev konkurenčne prednosti pred drugim (glej tudi točko (241) v nadaljevanju). Vendar pa je malo verjetno, da bi bilo pogodbenicama preprečeno pridobiti konkurenčno prednost drugi pred drugo, če je namen licence pogodbenicama omogočiti razvoj njunih tehnologij in če jima na podlagi licence pri oblikovanju njunih izdelkov ni treba uporabiti iste tehnološke zasnove. To se zgodi, če je namen licence prej vzpostaviti svobodo oblikovanja kot izboljšati tehnološko zasnovo pridobitelja licence.

133.

Izvzeta omejitev iz člena 5(1)(c) TTBER zadeva klavzule o neizpodbijanju, torej neposredne ali posredne obveznosti, da se veljavnosti pravic intelektualne lastnine dajalca licence ne izpodbija, ne da bi to posegalo v možnost, da dajalec licence v primeru izključne licence odpove sporazum o prenosu tehnologije, če pridobitelj licence izpodbija veljavnost katere koli licenčne tehnološke pravice.

134.

Razlog za izključitev klavzul o neizpodbijanju iz področja uporabe skupinske izjeme gre pripisati dejstvu, da so pridobitelji licenc običajno najprimernejši za ugotovitev, ali je pravica intelektualne lastnine veljavna ali ne. Da se prepreči vsakršno izkrivljanje konkurence in v skladu z načeli, na katerih temelji zaščita intelektualne lastnine, bi bilo treba neveljavne pravice intelektualne lastnine odpraviti. Neveljavne pravice intelektualne lastnine zavirajo inovacije, namesto da bi jih spodbujale. Člen 101(1) Pogodbe se lahko uporablja za klavzule o neizpodbijanju, če ima licenčna tehnologija precejšnjo vrednost in zato podjetja, ki je ne morejo uporabljati ali jo lahko uporabljajo samo proti plačilu licenčnin, postavlja v podrejen konkurenčni položaj. V takih primerih je malo verjetno, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 101(3). Če pa se licenčna tehnologija nanaša na tehnično zastarel proces, ki ga pridobitelj licence ne uporablja, ali če se licenca podeli brezplačno, omejevanja konkurence ni (64). V zvezi s klavzulami o neizpodbijanju v okviru sporazumov o poravnavi glej točki (241) in (242).

135.

Na splošno določba, ki obvezuje pridobitelja licence, da ne izpodbija lastništva tehnoloških pravic, ne pomeni omejitve konkurence v smislu člena 101(1). Ne glede na to, ali je dajalec licence lastnik tehnoloških pravic, je uporaba tehnologije s strani pridobitelja licence in katere koli tretje osebe v vsakem primeru odvisna od pridobitve licence, zato taka določba na splošno ne bi vplivala na konkurenco (65).

136.

Člen 5(1)(b) TTBER iz varnega pristana skupinske izjeme izključuje tudi pravico, da dajalec licence v primeru neizključnih licenc odpove sporazum, če pridobitelj licence izpodbija veljavnost katerih koli pravic intelektualne lastnine, ki jih ima dajalec licence v Uniji. Taka pravica do odpovedi sporazuma ima lahko enak učinek kot klavzula o neizpodbijanju, zlasti če bi prehod s tehnologije dajalca licence na drugo pridobitelju licence povzročil precejšnje izgube (npr. če je pridobitelj licence že vložil sredstva v posamezne stroje ali orodja, ki jih ni mogoče uporabljati pri proizvodnji z drugo tehnologijo) ali če je tehnologija dajalca licence nujen proizvodni dejavnik za proizvodnjo pridobitelja licence. Na primer, v okviru standardnih patentov (tj. patentov, ki vključujejo določene standarde) bo moral pridobitelj licence, ki proizvaja izdelek, ki je skladen s standardom, nujno uporabiti vse patente, ki temeljijo na zadevnem standardu. V takem primeru lahko izpodbijanje veljavnosti zadevnih patentov povzroči precejšnje izgube, če se sporazum o prenosu tehnologije odpove. Če tehnologija dajalca licence ni standardna tehnologija, vendar ima zelo močan tržni položaj, so lahko velike tudi spodbude za neizpodbijanje, glede na to, kako težko bo pridobitelju licence poiskati uspešno alternativno tehnologijo pod drugo licenco. Vprašanje, ali bi bile izgube dobička pridobitelja licence velike in bi ga zato močno odvračale od izpodbijanja, bi bilo treba presoditi za vsak primer posebej.

137.

V scenarijih iz točke (135) je pridobitelj licence lahko odvrnjen od izpodbijanja veljavnosti pravice intelektualne lastnine, če bi zaradi tega tvegal odpoved licenčnega sporazuma in se tako izpostavil velikim tveganjem, ki močno presegajo njegove obveznosti plačila licenčnin. Vendar pa je treba tudi opozoriti, da zunaj okvira navedenih scenarijev klavzula o odpovedi pogosto ne bo močno odvračala od izpodbijanja in zato ne bo imela enakega učinka kot klavzula o neizpodbijanju.

138.

Javni interes krepitve spodbude za dajalca licence k licenciranju, s tem ko se ga ne prisili, da bi še naprej posloval s pridobiteljem licence, ki izpodbija sam predmet licenčnega sporazuma, je treba uravnotežiti z javnim interesom za odpravo morebitnih ovir za gospodarsko dejavnost, ki lahko nastanejo, če je bila pravica intelektualne lastnine dodeljena v zmoti (66). Pri uravnoteženju navedenih interesov bi bilo treba upoštevati, ali pridobitelj licence v času izpodbijanja izpolnjuje vse obveznosti iz sporazuma, zlasti obveznosti plačila dogovorjenih licenčnin.

139.

V primeru podeljevanja izključnih licenc je ob upoštevanju vseh dejavnikov navadno manj verjetno, da bi imela klavzula o odpovedi protikonkurenčne učinke. Po podelitvi licence se lahko dajalec licence znajde v posebnem položaju odvisnosti, saj bo pridobitelj licence njegov edini vir prihodkov, kar zadeva licenčne tehnološke pravice, če je licenčnina odvisna od proizvodnje na podlagi licenčnih tehnoloških pravic, kar je lahko pogosto učinkovit način strukturiranja plačil licenčnine. Po tem scenariju bi bile lahko ogrožene spodbude za inovacije in podeljevanje licenc, če bi bil na primer dajalec licence „ujetnik“ sporazuma z izključnim pridobiteljem licence, ki se ne trudi posebej, da bi razvijal, proizvajal in tržil izdelek, ki se (naj) proizvaja na podlagi licenčnih tehnoloških pravic (67). To je razlog, zakaj TTBER klavzule o odpovedi izključnih licenčnih sporazumov vključuje v skupinsko izjemo, če so le izpolnjeni tudi drugi pogoji varnega pristana, kot je upoštevanje praga tržnega deleža. Zunaj varnega pristana je treba vsak primer posebej presoditi, pri čemer se upoštevajo različni interesi, opisani v točki (137).

140.

Poleg tega je Komisija bolj naklonjena klavzulam o neizpodbijanju in odpovedi, ki se nanašajo na strokovno znanje in izkušnje, če je verjetno, da bo po razkritju licenčnega strokovnega znanja in izkušenj nemogoče ali zelo težko ponovno pridobiti navedeno licenčno strokovno znanje in izkušnje. V takih primerih obveznost, naložena pridobitelju licence, da ne izpodbija licenčnega strokovnega znanja in izkušenj, spodbuja razširjanje nove tehnologije, zlasti tako, da šibkejšim dajalcem licenc omogoča podeljevanje licenc močnejšim pridobiteljem licenc, ne da bi tvegali izpodbijanje po tem, ko je pridobitelj licence že osvojil strokovno znanje in izkušnje. Zato klavzule o neizpodbijanju in odpovedi, ki zadevajo izključno strokovno znanje in izkušnje, niso izključene iz področja uporabe TTBER.

141.

V primeru sporazumov med nekonkurenti člen 5(2) izključuje iz področja uporabe skupinske izjeme vse neposredne ali posredne obveznosti, ki omejujejo sposobnost pridobitelja licence za izkoriščanje lastnih tehnoloških pravic ali sposobnost pogodbenic sporazuma za opravljanje raziskav in razvoja, razen če je slednja omejitev nujna za preprečitev razkritja licenčnega strokovnega znanja in izkušenj tretjim osebam. Vsebina tega pogoja je enaka vsebini člena 4(1)(d), kar zadeva seznam nedopustnih omejitev glede sporazumov med konkurenti, ki je obravnavan v točkah (114) in (115) teh smernic. Vendar pa se v primeru sporazumov med nekonkurenti ne more šteti, da imajo take omejitve običajno negativne učinke na konkurenco ali da pogoji iz člena 101(3) Pogodbe običajno niso izpolnjeni (68). Zato se zahteva posamična presoja.

142.

V primeru sporazumov med nekonkurenti pridobitelj licence običajno ni lastnik konkurenčne tehnologije. Vendar pa lahko obstajajo primeri, v katerih se za namene skupinske izjeme pogodbenici obravnavata kot nekonkurenta, kljub dejstvu, da je pridobitelj licence lastnik konkurenčne tehnologije. To velja v primeru, ko je pridobitelj licence lastnik tehnologije, vendar zanjo ne podeljuje licenc, in dajalec licence ni dejanski ali potencialni dobavitelj na proizvodnem trgu. Za namene skupinske izjeme pogodbenici v takih okoliščinah nista konkurenta niti na tehnološkem trgu niti na prodajnem proizvodnem trgu (69). V takih primerih je pomembno zagotoviti, da sposobnost pridobitelja licence glede izkoriščanja in nadaljnjega razvoja lastne tehnologije ni omejena. Ta tehnologija ima konkurenčni pritisk na trg, ki bi ga bilo treba ohraniti. V takih okoliščinah za omejitve, ki so naložene pridobitelju licence glede uporabe lastnih tehnoloških pravic ali raziskav in razvoja, običajno velja, da omejujejo konkurenco in ne izpolnjujejo pogojev iz člena 101(3) Pogodbe. Na primer, obveznost, naložena pridobitelju licence, da plača licenčnino ne le na podlagi izdelkov, ki jih proizvaja z licenčno tehnologijo, temveč tudi na podlagi izdelkov, ki jih proizvaja samo z lastno tehnologijo, bo običajno omejila sposobnost pridobitelja licence za izkoriščanje lastne tehnologije in bo zato izključena iz področja uporabe skupinske izjeme.

143.

Če pridobitelj licence ni lastnik konkurenčne tehnologije ali še ne razvija take tehnologije, lahko omejitev sposobnosti pogodbenic pri opravljanju neodvisnih raziskav in razvoja omejuje konkurenco, če je na trgu dostopnih le nekaj tehnologij. V tem primeru sta lahko pogodbenici pomemben (potencialen) vir inovacij na trgu. To velja zlasti, če pogodbenici razpolagata s potrebnimi sredstvi in znanji za opravljanje nadaljnjih raziskav in razvoja. V navedenem primeru je malo verjetno, da bodo izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) Pogodbe. V drugih primerih, ko je dostopnih več tehnologij in pogodbenici ne razpolagata s posebnimi sredstvi ali znanji, je verjetno, da omejevanje raziskav in razvoja bodisi ni zajeto v prepovedi iz člena 101(1) zaradi pomanjkanja znatnih omejevalnih učinkov bodisi da izpolnjuje pogoje iz člena 101(3). Omejitev lahko spodbuja razširjanje nove tehnologije s tem, da dajalcu licence zagotavlja, da pridobitelj licence ne bo postal nov konkurent, in s tem, da pridobitelja licence privede do tega, da se osredotoči na izkoriščanje in razvoj licenčne tehnologije. Poleg tega se člen 101(1) uporablja le, če sporazum zmanjšuje spodbudo pridobitelja licence, da izboljšuje in izkorišča lastno tehnologijo. To je na primer malo verjetno, če ima dajalec licence pravico, da odpove licenčni sporazum, ko pridobitelj licence začne proizvajati na podlagi lastne konkurenčne tehnologije. Taka pravica ne zmanjša spodbude pridobitelja licence za inovacije, saj je mogoče sporazum odpovedati le, če je bila razvita poslovno donosna tehnologija in če so izdelki, ki so bili proizvedeni na podlagi te tehnologije, zreli za dajanje na trg.

144.

V skladu s členom 6 TTBER lahko Komisija in organi držav članic, pristojni za konkurenco, odpravijo ugodnosti skupinske izjeme za posamezne sporazume, za katere je verjetno, da bodo imeli protikonkurenčne učinke (upoštevati je treba dejanske in potencialne učinke), in ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 101(3) Pogodbe. Pooblastilo organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, za odpravo ugodnosti skupinske izjeme je omejeno na primere, v katerih upoštevni geografski trg ni širši od ozemlja zadevne države članice.

145.

Štirje pogoji iz člena 101(3) so kumulativni in morajo biti vsi izpolnjeni, da se lahko uporabi pravilo o izjemi (70). Skupinska izjema se zato lahko odpravi, če določen sporazum ne izpolnjuje enega ali več od teh štirih pogojev.

146.

Pri uporabi postopka odprave ugodnosti je organ, ki odpravlja ugodnost skupinske izjeme, tisti, ki mora dokazati, da sporazum spada na področje uporabe člena 101(1) in da ne izpolnjuje vseh štirih pogojev iz člena 101(3). Glede na to, da odprava pomeni, da zadevni sporazum omejuje konkurenco v smislu člena 101(1) in ne izpolnjuje pogojev iz člena 101(3), mora biti odpravi priložena negativna odločba na podlagi členov 5, 7 ali 9 Uredbe (ES) št. 1/2003.

147.

V skladu s členom 6 TTBER je lahko odprava upravičena zlasti v naslednjih okoliščinah:

148.

Cilj členov 4 in 5 TTBER, ki vsebujeta seznam nedopustnih omejitev konkurence in izvzetih omejitev, je zagotoviti, da sporazumi, ki so zajeti v skupinski izjemi, ne zmanjšujejo spodbud za inovacije, ne ovirajo razširjanja tehnologije in ne omejujejo neupravičeno konkurence med dajalcem in pridobiteljem licence ali med pridobitelji licenc. Vendar pa seznam nedopustnih omejitev in seznam izvzetih omejitev ne upoštevata vseh možnih učinkov licenčnih sporazumov. Skupinska izjema zlasti ne upošteva nobenega kumulativnega učinka podobnih omejitev, vsebovanih v mrežah licenčnih sporazumov. Licenčni sporazumi lahko povzročijo omejevanje dostopa na trg tretjim osebam, tako na ravni dajalca licence kot na ravni pridobitelja licence. Omejevanje dostopa na trg drugim dajalcem licenc se lahko pojavi zaradi kumulativnega učinka mrež licenčnih sporazumov, ki pridobiteljem licenc prepovedujejo izkoriščanje konkurenčnih tehnologij, kar privede do izključitve drugih (potencialnih) dajalcev licenc s trga. Omejevanje dostopa na trg za dajalce licenc se lahko pojavi, če je večini podjetij na trgu, ki bi lahko (učinkovito) pridobila konkurenčno licenco, to zaradi omejevalnih sporazumov preprečeno in če se potencialni pridobitelji licenc srečujejo s sorazmerno velikimi ovirami za vstop na trg. Omejevanje dostopa na trg za druge pridobitelje licenc je lahko posledica kumulativnega učinka licenčnih sporazumov, ki dajalcem licenc prepovedujejo podeljevanje licenc drugim pridobiteljem licenc in s tem potencialnim pridobiteljem licenc preprečujejo dostop do potrebne tehnologije. Vprašanje omejevanja dostopa na trg je podrobneje obravnavano v poglavjih 4.2.2 in 4.2.7. Poleg tega je verjetno, da bo Komisija odpravila ugodnost skupinske izjeme, če znatno število dajalcev licenc za konkurenčne tehnologije v posameznih sporazumih od pridobiteljev licenc zahteva enake ugodnosti, kot so bile priznane drugim dajalcem licenc.

149.

Člen 7 TTBER Komisiji omogoča, da z uredbo izključi iz področja uporabe TTBER vzporedne mreže podobnih sporazumov, če ti pokrivajo več kot 50 % upoštevnega trga. Tak ukrep ni naslovljen na posamezna podjetja, temveč se nanaša na vsa podjetja, katerih sporazumi so opredeljeni v uredbi, ki razglaša, da se TTBER ne uporablja.

150.

Medtem ko odprava ugodnosti TTBER s strani Komisije v skladu s členom 6 pomeni sprejetje sklepa na podlagi člena 7 ali 9 Uredbe št. 1/2003, je namen uredbe Komisije na podlagi člena 7 TTBER, ki razglaša, da se TTBER ne uporablja, zgolj odpraviti ugodnost TTBER in ponovno vzpostaviti polno uporabo člena 101(1) in (3) Pogodbe za zadevne omejitve in trge. V primeru sprejetja uredbe o razglasitvi, da se TTBER ne uporablja na določenem trgu v zvezi s sporazumi, ki vsebujejo nekatere omejitve, bodo merila, oblikovana z ustrezno sodno prakso sodišč Unije ter z obvestili in predhodnimi sklepi, ki jih je sprejela Komisija, predstavljala navodilo za uporabo člena 101 za posamezne sporazume. Po potrebi Komisija v posameznem primeru sprejme sklep, kar lahko zagotovi navodilo za vsa podjetja, ki delujejo na zadevnem trgu.

151.

Za namene izračuna 50-odstotne stopnje pokritosti trga je treba upoštevati vsako posamezno mrežo licenčnih sporazumov, ki vsebujejo omejitve ali kombinacije omejitev s podobnimi tržnimi učinki.

152.

Člen 7 TTBER Komisije ne obvezuje, da ukrepa, če je presežena 50-odstotna pokritost trga. Na splošno je sprejetje uredbe na podlagi člena 7 primerno, če je verjetno, da sta dostop do upoštevnega trga ali pa konkurenca na navedenem trgu znatno omejena. Komisija bo pri presoji potrebe po uporabi člena 7 proučila, ali bi bil posamičen odvzem ugodnosti ustreznejši ukrep. To je lahko odvisno zlasti od števila konkurenčnih podjetij, ki prispevajo h kumulativnemu učinku na trgu, ali od števila prizadetih geografskih trgov v Uniji.

153.

Vsaka uredba, sprejeta na podlagi člena 7, mora imeti jasno določeno področje uporabe. Zato mora Komisija najprej opredeliti upoštevni izdelek in geografske trge in tudi identificirati vrsto licenčne omejitve, za katero se TTBER ne bo več uporabljala. Kar zadeva slednje, lahko Komisija spremeni področje uporabe svoje uredbe v skladu s težavami pri konkurenci, ki jih namerava obravnavati. Če bodo na primer vse vzporedne mreže nekonkurenčnih dogovorov upoštevane za namene določitve 50-odstotne stopnje pokritosti trga, lahko Komisija kljub temu omeji področje uporabe uredbe zgolj na prepovedi konkurence, ki presegajo določeno trajanje. Tako je možno, da sporazumi s krajšim trajanjem ali manj omejevalni sporazumi ne bodo zajeti, ker imajo omejitve v teh sporazumih nižjo stopnjo omejevanja dostopa na trg. Kjer je ustrezno, lahko Komisija zagotovi navodila tudi z določitvijo stopnje tržnega deleža, ki se lahko v okviru določenega trga šteje za premajhno, da bi lahko posamezno podjetje občutno prispevalo h kumulativnemu učinku. Če na splošno tržni delež izdelkov, ki vključujejo tehnologijo, ki jo je licenciral posamezen dajalec licence, ne presega 5 %, se ne šteje, da sporazum ali mreža sporazumov, ki pokrivajo navedeno tehnologijo, znatno prispeva h kumulativnemu učinku omejevanja dostopa na trg (71).

154.

Prehodno obdobje najmanj šestih mesecev, ki ga bo morala Komisija določiti v skladu s členom 7(2), bi moralo zadevnim podjetjem omogočiti, da svoje sporazume prilagodijo tako, da upoštevajo uredbo o razglasitvi, da se TTBER ne uporablja.

155.

Uredba o razglasitvi, da se TTBER ne uporablja, ne bo vplivala na status ugodnosti skupinske izjeme, ki ga imajo zadevni sporazumi, v obdobju pred začetkom njene veljavnosti.

156.

Za sporazume, ki ne spadajo na področje uporabe skupinske izjeme, ker so bili na primer prekoračeni pragovi tržnih deležev ali sta sporazum sklenili več kot dve pogodbenici, se izvede posamična presoja. Sporazumi, ki bodisi ne omejujejo konkurence v smislu člena 101(1) Pogodbe bodisi izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3), so veljavni in izvršljivi. Treba je opozoriti, da se ne predpostavlja nezakonitost sporazumov, ki ne spadajo na področje uporabe skupinske izjeme, pod pogojem, da ne vsebujejo nedopustnih omejitev konkurence. Zlasti se ne predpostavlja, da se člen 101(1) uporablja samo, ker so bili prekoračeni pragovi tržnih deležev. Vedno se zahteva posamična presoja na podlagi načel, opisanih v teh smernicah.

Varni pristan, če je dovolj neodvisno nadzorovanih tehnologij

157.

Da bi se spodbudila predvidljivost zunaj področja uporabe TTBER in bi se podrobna analiza omejila na primere, ki bi lahko bili resnično sporni z vidika konkurence, Komisija meni, da je zunaj področja nedopustnih omejitev majhna verjetnost kršitve člena 101 Pogodbe, če obstajajo najmanj štiri neodvisno nadzorovane tehnologije, ki so na voljo ob tehnologijah, ki jih nadzirata pogodbenici sporazuma, in ki lahko ob primerljivih stroških za uporabnika nadomestijo licenčno tehnologijo. Pri presoji, ali so tehnologije v zadostni meri nadomestne, je treba upoštevati relativno gospodarsko moč zadevnih tehnologij. Pritisk tehnologije na konkurenco je omejen, če tehnologija ne pomeni poslovno donosne alternative licenčni tehnologiji. Če na primer zaradi učinkov, ki jih ima mreža na trg, potrošniki dajejo izrazito prednost izdelkom, ki vključujejo licenčno tehnologijo, se lahko zgodi, da druge tehnologije, ki so na trgu že prisotne ali ki lahko vstopijo na trg v razumnem roku, ne pomenijo resnične alternative in imajo zato lahko le omejen pritisk na konkurenco.

158.

Dejstvo, da sporazum ne spada na področje uporabe varnega pristana, opisanega v točki (156), ne pomeni, da sporazum spada na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, če pa spada na področje uporabe člena 101(1), pa to ne pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 101(3). Kar zadeva varni pristan TTBER v zvezi s tržnimi deleži, ta dodatni varni pristan zgolj oblikuje predpostavko, da sporazum ni prepovedan s členom 101. Zunaj varnega pristana se zahteva posamična presoja sporazuma na podlagi načel, opisanih v teh smernicah.

159.

Pri uporabi člena 101 Pogodbe za posamezne primere je treba ustrezno upoštevati način delovanja konkurence na zadevnem trgu. V zvezi s tem so še posebej pomembni naslednji dejavniki:

160.

Pomembnost posameznih dejavnikov se lahko razlikuje glede na posamezen primer in je odvisna od vseh drugih dejavnikov. Visok tržni delež pogodbenic je na primer navadno dober kazalnik tržne moči, vendar pa pri majhnih vstopnih ovirah morda ne bo pokazal tržne moči. Zato ni mogoče zagotoviti strogih pravil glede pomembnosti posameznih dejavnikov.

161.

Sporazumi o prenosu tehnologije imajo lahko mnoge različne oblike. Zato je pomembno proučiti naravo sporazuma z vidika konkurenčnega razmerja med pogodbenicama in z vidika omejitev, ki jih sporazum vsebuje. Pri slednjem vidiku je treba upoštevati več kot le izrecne pogoje sporazuma. Obstoj implicitnih omejitev lahko izhaja iz načina, kako sta pogodbenici sporazum izvajali, in spodbud, s katerimi sta se soočali.

162.

Tržni položaj pogodbenic, vključno z vsemi podjetji, ki so pod dejanskim ali pravnim nadzorom pogodbenic, je kazalnik stopnje tržne moči dajalca licence, pridobitelja licence ali obeh, če jo sploh imata. Večji je njun tržni delež, večja bo verjetno njuna tržna moč. To zlasti velja, kadar tržni delež odraža stroškovne prednosti ali druge konkurenčne prednosti pred konkurenti. Te konkurenčne prednosti lahko na primer izhajajo iz dejstva, da je bilo podjetje eden izmed prvih gospodarskih subjektov na trgu, da je imetnik osnovnih patentov ali imetnik boljše tehnologije. Vendar pa so tržni deleži vedno le eden od dejavnikov pri presoji položaja na trgu. Na primer, zlasti v primeru tehnoloških trgov tržni deleži niso vedno dober pokazatelj relativne moči zadevne tehnologije in podatki o tržnih deležih se lahko precej razlikujejo glede na različne metode izračuna.

163.

Tržni deleži ter možne konkurenčne prednosti in pomanjkljivosti se prav tako uporabljajo pri presoji tržnega položaja konkurentov. Močnejši in številnejši kot so dejanski konkurenti, manjše je tveganje, da bosta pogodbenici sposobni samostojno uveljavljati tržno moč. Vendar pa v primeru, da je število konkurentov razmeroma majhno in je njihov tržni položaj (velikost, stroški, potencial raziskav in razvoja itd.) dokaj podoben, taka tržna struktura lahko poveča nevarnost nedovoljenega dogovarjanja.

164.

Tržni položaj kupcev zagotavlja informacijo o tem, ali ima eden ali več kupcev kupno moč ali ne. Prvi kazalec kupne moči je tržni delež kupca na nakupnem trgu. Ta delež kaže na pomen njegovega povpraševanja za morebitne dobavitelje. Drugi kazalci se osredotočajo na položaj kupca na njegovem trgu za nadaljnjo prodajo, vključno z značilnostmi, kot so velika geografska razpršenost njegovih prodajnih mest in ugled njegove znamke pri končnih potrošnikih. V nekaterih okoliščinah lahko kupna moč dajalcu licence in/ali pridobitelju licence prepreči uveljavljanje tržne moči na trgu ter tako prepreči težave, povezane s konkurenco, ki bi se sicer pojavile. To zlasti velja, če imajo močni kupci sposobnost in spodbudo, da na trg uvedejo nove vire dobave v primeru majhnega, a trajnega povišanja relativnih cen. Če močni kupci zgolj pridobijo ugodne pogoje od dobavitelja ali pa preprosto prenesejo vsa povišanja cen na svoje kupce, njihov položaj ni tak, da bi pridobitelju licence preprečil uveljavljanje tržne moči na proizvodnem trgu, in torej tudi ne tak, da bi na navedenem trgu preprečil pojav težav, povezanih s konkurenco (72).

165.

Vstopne ovire se merijo po tem, koliko lahko že uveljavljene družbe na trgu povišajo svoje cene nad konkurenčno raven, ne da bi povzročile vstop novih gospodarskih subjektov. Brez vstopnih ovir bi lahek in hiter vstop na trg odpravil možnost ustvarjanja dobička na podlagi povišanja cen. Vstopne ovire se lahko praviloma štejejo za majhne, kadar je verjetno, da se uspešen vstop na trg, ki preprečuje ali odpravi uveljavljanje tržne moči, lahko zgodi v letu ali dveh.

166.

Vstopne ovire lahko izhajajo iz številnih dejavnikov, kot so ekonomije obsega in ekonomije povezanih proizvodov, vladni predpisi, zlasti če določajo izključne pravice, državne pomoči, uvozne tarife, pravice intelektualne lastnine, lastništvo virov (kjer je ponudba omejena, na primer zaradi naravnih omejitev), osnovna oprema, prednost prvega na trgu ali zvestoba potrošnikov znamki, ki jo je ustvarilo močno oglaševanje v določenem časovnem obdobju. Omejevalni sporazumi, ki jih sklenejo podjetja, lahko prav tako učinkujejo kot vstopna ovira, s tem da otežujejo dostop in s trga izključujejo (potencialne) konkurente. Vstopne ovire so lahko prisotne na vseh ravneh raziskovalnega in razvojnega procesa, procesa proizvodnje ter distribucije. Vprašanje, ali bi bilo treba nekatere od teh dejavnikov opisati kot vstopne ovire, je zlasti odvisno od tega, ali povzročajo nepovratne stroške. Nepovratni stroški so stroški, ki so potrebni za vstop ali delovanje na trgu, vendar pa se ob izstopu s trga ne povrnejo. Večji kot so nepovratni stroški, bolj morajo nova podjetja, ki vstopajo na trg, pretehtati tveganost vstopa na trg in bolj verodostojno lahko že uveljavljena podjetja grozijo, da se bodo spoprijela z novo konkurenco, saj je za uveljavljena podjetja zaradi nepovratnih stroškov zelo drago zapustiti trg. Vstop na trg na splošno zahteva nepovratne stroške, včasih večje in drugič manjše. Zaradi tega je dejanska konkurenca na splošno bolj učinkovita in bo imela pri presoji primera večjo težo kot potencialna konkurenca.

167.

Na zrelem trgu, to je na trgu, ki že nekaj časa obstaja, na katerem se uporablja tehnologija, ki je dobro poznana, razširjena in se ne spreminja veliko, ter na katerem je povpraševanje sorazmerno stabilno ali upada, obstaja večja verjetnost, da bodo imele omejitve konkurence negativen učinek kot na bolj dinamičnih trgih.

168.

Pri presoji posameznih omejitev je treba včasih upoštevati tudi druge dejavnike. Taki dejavniki vključujejo kumulativne učinke, kot so pokritje trga s podobnimi sporazumi, trajanje sporazumov, zakonski okvir in ravnanje, ki lahko nakazuje na ali spodbuja nedovoljeno dogovarjanje, na primer v smislu prevladujočega položaja pri določanju cen, vnaprej napovedanih sprememb cen in razprav o „pravi“ ceni, cenovne togosti, ki je odziv na presežne zmogljivosti, diskriminacije pri cenah in preteklega nedovoljenega dogovarjanja.

169.

Negativni učinki na tržno konkurenco, ki so lahko posledica omejevalnih sporazumov o prenosu tehnologije, vključujejo:

170.

Sporazumi o prenosu tehnologije lahko zmanjšajo konkurenco med tehnologijami, torej konkurenco med podjetji, ki podeljujejo licence ali proizvajajo na podlagi nadomestnih tehnologij. To zlasti velja v primeru nalaganja medsebojnih obveznosti. Če si na primer konkurenti med seboj prenesejo konkurenčne tehnologije in si naložijo medsebojno obveznost, da si bodo vzajemno zagotavljali prihodnje izboljšave lastnih tehnologij, in če tak sporazum preprečuje enemu konkurentu pridobitev tehnološke prednosti pred drugim, je konkurenca med udeleženkami na področju inovacij omejena (glej tudi točko(241)).

171.

Podeljevanje licenc med konkurenti lahko tudi omogoči nedovoljeno dogovarjanje. Nevarnost nedovoljenega dogovarjanja je zlasti velika na koncentriranih trgih. Pogoj za nedovoljeno dogovarjanje je, da imajo zadevna podjetja podobna stališča glede svojih skupnih interesov in delovanja mehanizmov usklajevanja. Da bi nedovoljeno dogovarjanje na trgu delovalo, morajo imeti podjetja prav tako možnost medsebojnega spremljanja ravnanja drugega na trgu, obstajati pa morajo tudi ustrezna odvračilna sredstva, ki zagotavljajo spodbudo, da se ne odstopa od skupne politike na trgu, medtem ko morajo biti vstopne ovire dovolj velike za omejitev vstopa ali širitve zunanjih konkurentov. Sporazumi lahko spodbujajo nedovoljeno dogovarjanje z večanjem preglednosti trga, nadzorovanjem nekaterih ravnanj in večanjem vstopnih ovir. Nedovoljeno dogovarjanje se lahko izjemoma spodbuja tudi z licenčnimi sporazumi, ki povzročajo visoko stopnjo izenačevanja stroškov, ker je pri podjetjih, ki imajo podobne stroške, večja verjetnost, da imajo podobna stališča glede usklajevanja (73).

172.

Licenčni sporazumi lahko vplivajo na konkurenco med tehnologijami tudi z vzpostavljanjem ovir za vstop in širitev konkurentov. Taki učinki omejevanja dostopa na trg so lahko posledica omejitev, ki pridobiteljem licenc preprečujejo pridobivanje licenc od tretjih oseb ali jih od tega odvračajo. Tretje osebe so lahko na primer izključene s trga, če že prisotni dajalci licenc pridobiteljem licenc nalagajo prepovedi konkurence v takem obsegu, da je tretjim osebam na razpolago nezadostno število pridobiteljev licenc, in če je vstop na ravni pridobiteljev licenc otežen. Dobaviteljem nadomestnih tehnologij je dostop na trg lahko preprečen tudi, če dajalec licence z zadostno stopnjo tržne moči veže skupaj različne dele tehnologije in jih licencira v paketu, medtem ko je le del paketa bistven pri proizvodnji določenega izdelka.

173.

Licenčni sporazumi lahko tudi zmanjšajo konkurenco znotraj tehnologij, torej konkurenco med podjetji, ki proizvajajo na podlagi iste tehnologije. Sporazum, ki pridobiteljem licenc nalaga ozemeljske omejitve in jim tako prepreči prodajo na ozemljih drugih pridobiteljev, zmanjšuje konkurenco med njimi. Licenčni sporazumi lahko zmanjšajo konkurenco znotraj tehnologij tudi z omogočanjem nedovoljenega dogovarjanja med pridobitelji licenc. Poleg tega lahko licenčni sporazumi, ki zmanjšujejo konkurenco znotraj tehnologij, omogočajo nedovoljeno dogovarjanje med lastniki konkurenčnih tehnologij ali zmanjšajo konkurenco med tehnologijami s povečevanjem vstopnih ovir.

174.

Celo omejevalni licenčni sporazumi imajo pogosto tudi za konkurenco pozitivne učinke v obliki učinkovitosti, ki lahko odtehtajo njihove protikonkurenčne učinke. Ta presoja morebitnih za konkurenco pozitivnih učinkov se opravi v okviru člena 101(3), ki vsebuje izjemo glede uporabe prepovedi iz člena 101(1) Pogodbe. Če naj se to odstopanje uporabi, mora licenčni sporazum ustvariti objektivne gospodarske koristi, omejevanje konkurence mora biti nujno za uresničitev učinkovitosti, potrošnikom mora biti zagotovljen pravičen delež povečanih učinkovitosti, sporazum pa pogodbenicama ne sme dati možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnih izdelkov. Podjetje, ki se sklicuje na člen 101(3), mora s prepričljivimi trditvami in dokazi dokazati, da so izpolnjeni pogoji za upravičenost do izvzetja (74).

175.

Presoja omejevalnih sporazumov na podlagi člena 101(3) Pogodbe se opravi v okviru dejanskih okoliščin sporazuma (75) in na podlagi dejstev, ki obstajajo v danem trenutku. Ta presoja zato upošteva vsebinske spremembe dejstev. Pravilo o izjemi iz člena 101(3) se uporablja, dokler so izpolnjeni vsi štirje pogoji, in se preneha uporabljati, ko to več ne drži (76). Vendar pa je treba pri uporabi člena 101(3) upoštevati začetne nepovratne naložbe katere koli izmed pogodbenic ter čas in omejitve, ki so potrebni, da se izvedejo in povrnejo naložbe, povezane s povečanjem učinkovitosti. Člena 101 ni mogoče uporabiti brez upoštevanja predhodnih naložb in z njimi povezanih tveganj. Tveganje, ki sta mu izpostavljeni pogodbenici, in nepovratne naložbe, ki jih je treba opraviti za izvedbo sporazuma, lahko torej privedejo do tega, da – odvisno od primera – sporazum ne spada na področje uporabe člena 101(1) ali pa izpolnjuje pogoje iz člena 101(3) v obdobju, ki je potrebno, da se naložbe povrnejo.

176.

Prvi pogoj iz člena 101(3) Pogodbe zahteva presojo objektivnih koristi z vidika učinkovitosti, ki jih ustvari sporazum. V zvezi s tem lahko licenčni sporazumi združijo dopolnilne tehnologije in druga sredstva, s čimer omogočijo uvedbo novih oziroma izboljšanih izdelkov na trg ali proizvodnjo obstoječih izdelkov z manjšimi stroški. Zunaj okvira nedopustnih kartelov je podeljevanje licenc pogosto, ker je licenciranje tehnologije za dajalca licence učinkovitejše od njenega izkoriščanja. To se zlasti lahko zgodi, če ima pridobitelj licence že dostop do potrebnih proizvodnih sredstev. Sporazum pridobitelju licence omogoča, da pridobi dostop do tehnologije, ki jo lahko združi z navedenimi sredstvi, kar mu omogoča izkoriščanje novih ali izboljšanih tehnologij. Še en primer, v katerem lahko podelitev licence potencialno izboljša učinkovitosti, je, če pridobitelj licence že ima tehnologijo in če združitev te tehnologije s tehnologijo dajalca licence ustvarja sinergije. V primeru združitve obeh tehnologij lahko pridobitelj licence doseže razmerje med stroški in obsegom proizvodnje, ki sicer ne bi bilo možno. Licenčni sporazumi lahko prav tako kot vertikalni sporazumi o distribuciji privedejo do učinkovitosti na ravni distribucije. Take učinkovitosti so lahko v obliki prihrankov stroškov ali v obliki zagotavljanja kakovostnih storitev potrošnikom. Pozitivni učinki vertikalnih sporazumov so opisani v Smernicah o vertikalnih omejitvah (77). Tudi sporazumi, pri katerih lastniki tehnologije združijo tehnologije v paket, ki ga licencirajo tretjim osebam, lahko privedejo do povečanja učinkovitosti. Taki dogovori o združevanju lahko zlasti zmanjšajo transakcijske stroške, ker pridobiteljem licenc ni treba sklepati ločenih licenčnih sporazumov z vsakim dajalcem licence posebej. Podeljevanje licenc lahko prav tako spodbuja konkurenco, tako da zagotavlja svobodo oblikovanja. V sektorjih, v katerih obstaja veliko število pravic intelektualne lastnine in v katerih lahko posamezni izdelki kršijo številne obstoječe in prihodnje lastninske pravice, licenčni sporazumi, s katerimi se pogodbenici sporazumeta, da ne bosta uveljavljali lastninskih pravic nasproti drugi, pogosto spodbujajo konkurenco, ker pogodbenicama omogočajo, da razvijata lastne tehnologije, ne da bi bili izpostavljeni tveganju posledičnih tožb zaradi kršitve pravic.

177.

Komisija bo pri uporabi preskusa nujnosti iz člena 101(3) Pogodbe zlasti proučila, ali posamične omejitve omogočajo učinkovitejše izvajanje zadevne dejavnosti, kot bi bilo mogoče v odsotnosti zadevne omejitve. Pri tej presoji je treba upoštevati tržne pogoje in dejanske okoliščine, s katerimi se srečujeta pogodbenici. Podjetjem, ki se sklicujejo na uporabo člena 101(3), ni treba proučiti hipotetičnih in teoretičnih alternativ. Vendar pa morajo pojasniti in ponazoriti, zakaj bi bile na videz realne in precej manj omejevalne alternative znatno manj učinkovite. Če bi uporaba na videz poslovno realne in manj omejevalne alternative povzročila znatne izgube učinkovitosti, se zadevna omejitev šteje za nujno. V nekaterih primerih je morda prav tako treba proučiti, ali je sporazum kot tak nujen za doseganje učinkovitosti. To lahko na primer velja v primeru tehnoloških združenj, ki vključujejo dopolnilne, vendar nebistvene tehnologije (78), pri čemer je treba proučiti, v kolikšnem obsegu vključitev navedenih tehnologij privede do posebnih učinkovitosti oziroma ali bi bilo lahko združenje brez znatne izgube učinkovitosti omejeno na tehnologije, za katere ne obstajajo nadomestne tehnologije. V primeru preproste podelitve licence med dvema pogodbenicama na splošno zadostuje proučitev nujnosti posameznih omejitev. Običajno manj omejevalna alternativa od licenčnega sporazuma kot takega ne obstaja.

178.

Pogoj, da mora biti potrošnikom zagotovljen pravičen delež doseženih koristi, pomeni, da morajo potrošniki izdelkov, ki se proizvajajo v okviru licence, prejeti vsaj nadomestilo za negativne učinke sporazuma (79). To pomeni, da morajo povečane učinkovitosti v celoti izravnati verjetne negativne učinke na cene, obseg proizvodnje in druge pomembne dejavnike, ki jih povzroči sporazum. To lahko pogodbenici storita, tako da spremenita stroškovno strukturo zadevnih podjetij, jih spodbudita k znižanju cen ali potrošnikom omogočita pridobitev dostopa do novih oziroma izboljšanih izdelkov, kar omogoča izravnavo morebitnih povišanj cen (80).

179.

Zadnji pogoj iz člena 101(3) Pogodbe, po katerem sporazum pogodbenicama ne sme dati možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnih izdelkov, predpostavlja analizo preostalih konkurenčnih pritiskov na trg in učinka sporazuma na take vire konkurence. Pri uporabi zadnjega pogoja iz člena 101(3) je treba upoštevati razmerje med členom 101(3) in členom 102. V skladu s sodno prakso uporaba člena 101(3) ne more preprečiti uporabe člena 102 Pogodbe (81). Poleg tega je treba člen 101(3) zaradi doslednosti razlagati tako, da izključuje uporabo pravila o izjemi za omejevalne sporazume, ki pomenijo zlorabo prevladujočega položaja, saj je namen členov 101 in 102 ohranjati učinkovito konkurenco na trgu (82).

180.

Dejstvo, da sporazum znatno zmanjša eno od razsežnosti konkurence, še ne pomeni nujno, da je konkurenca izključena v smislu člena 101(3). Tehnološko združenje ima lahko na primer za posledico industrijski standard, kar privede do okoliščin, v katerih je malo konkurence z vidika tehnološkega formata. Ko poglavitni udeleženci na trgu prevzamejo določen format, lahko mrežni učinki zelo otežijo preživetje alternativnih formatov. Vendar to ne pomeni, da oblikovanje dejanskega industrijskega standarda vedno izključuje konkurenco v smislu zadnjega pogoja iz člena 101(3). V okviru standarda lahko dobavitelji konkurirajo na področju cen, kakovosti in lastnosti izdelkov. Vendar pa je za uskladitev sporazuma s členom 101(3) treba zagotoviti, da sporazum neupravičeno ne omejuje konkurence in neupravičeno ne omejuje prihodnjih inovacij.

181.

To poglavje obravnava različne vrste omejitev, ki jih običajno vsebujejo licenčni sporazumi. Glede na njihovo razširjenost je koristno zagotoviti navodila glede načina njihove presoje zunaj varnega pristana TTBER. Omejitve, ki so že bile obravnavane v drugih poglavjih teh smernic, zlasti v poglavjih 3.4 in 3.5, so v tem poglavju omenjene le na kratko.

182.

To poglavje zajema sporazume med nekonkurenti, pa tudi sporazume med konkurenti. Slednje delimo — kjer je potrebno — na vzajemne in nevzajemne sporazume. Tako razlikovanje ni potrebno v primeru sporazumov med nekonkurenti. Če podjetja niso niti dejanski niti potencialni konkurenti na upoštevnem tehnološkem trgu ali na trgu izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, se vzajemna licenca za vse praktične namene ne razlikuje od dveh ločenih licenc. Položaj pa je drugačen v primeru sporazumov, s katerimi pogodbenici oblikujeta tehnološki paket, ki se licencira tretjim osebam. Taki dogovori so tehnološka združenja, ki so obravnavana v poglavju 4.

183.

To poglavje ne obravnava obveznosti iz licenčnih sporazumov, ki običajno ne omejujejo konkurence v smislu člena 101(1) Pogodbe. Te obveznosti med drugim zajemajo:

184.

Pogodbenici licenčnega sporazuma lahko običajno prosto določata licenčnino, ki jo mora plačati pridobitelj licence, in način njenega plačila, ne da bi bil sporazum zaradi tega zajet v členu 101(1) Pogodbe. To načelo se uporablja za sporazume med konkurenti, pa tudi za sporazume med nekonkurenti. Obveznosti za plačilo licenčnin so lahko na primer v obliki pavšalnih izplačil, odstotka prodajne cene ali fiksnega zneska za vsak izdelek, ki vključuje licenčno tehnologijo. Če se licenčna tehnologija nanaša na proizvodni dejavnik, vključen v končni izdelek, dejstvo, da se licenčnine izračunajo na podlagi cene končnega izdelka, običajno ne pomeni omejevanja konkurence, pod pogojem, da vključuje licenčno tehnologijo (83). V primeru licenčnega sporazuma za programsko opremo so licenčnine, izračunane na podlagi števila uporabnikov, in licenčnine, izračunane na podlagi števila računalnikov, običajno združljive s členom 101(1).

185.

V primeru licenčnih sporazumov med konkurenti je treba opozoriti (glej točke (99) do (100) in (115) zgoraj), da lahko obveznosti za plačilo licenčnin v omejenem številu primerov pomenijo določanje cen, kar spada med nedopustne omejitve (glej člen 4(1)(a)). Nedopustna omejitev po členu 4(1)(a) je, če konkurenti določajo vzajemne tekoče licenčnine v primeru, ko je licenca navidezna, saj njen namen ni omogočiti vključitev dopolnilnih tehnologij ali doseči kak drug cilj, ki spodbuja konkurenco. Prav tako gre za nedopustno omejitev po členu 4(1)(a) in 4(1)(d), če licenčnine zajemajo tudi izdelke, ki so proizvedeni izključno z lastnimi tehnološkimi pravicami pridobitelja licence.

186.

Druge vrste dogovorov o licenčninah med konkurenti so v primeru, da ni presežen 20-odstotni prag tržnega deleža, predmet skupinske izjeme, tudi če omejujejo konkurenco. Zunaj varnega pristana skupinske izjeme se prepoved iz člena 101(1) Pogodbe lahko uporablja, če konkurenti navzkrižno podeljujejo licence in nalagajo tekoče licenčnine, ki so očitno nesorazmerne v primerjavi s tržno vrednostjo licence, ter če imajo take licenčnine znaten učinek na tržne cene. Pri ugotavljanju, ali so licenčnine nesorazmerne, je pomembno proučiti licenčnine, ki jih plačajo drugi pridobitelji licenc na proizvodnem trgu za iste ali nadomestne tehnologije. V navedenih primerih ni verjetno, da bodo pogoji iz člena 101(3) izpolnjeni.

187.

Ne glede na dejstvo, da se skupinska izjema uporablja, le če so tehnološke pravice veljavne in se izkoriščajo, se lahko pogodbenici običajno sporazumeta, da bodo obveznosti za plačilo licenčnin veljale tudi po izteku obdobja veljavnosti licenčnih pravic intelektualne lastnine, ne da bi bil s tem kršen člen 101(1) Pogodbe. Ko te pravice prenehajo veljati, lahko tretje osebe zakonito izkoriščajo zadevno tehnologijo in konkurirajo pogodbenicama sporazuma. Taka dejanska in potencialna konkurenca bo navadno zadostovala za zagotovitev, da zadevna obveznost ne bo imela znatnih protikonkurenčnih učinkov.

188.

V primeru sporazumov med nekonkurenti skupinska izjema zajema sporazume, pri katerih se licenčnine izračunajo na podlagi izdelkov, proizvedenih z licenčno tehnologijo, pa tudi izdelkov, proizvedenih s tehnologijami, ki jih licencirajo tretje osebe. Taki dogovori lahko poenostavijo obračunavanje licenčnin. Vendar pa lahko prav tako privedejo do omejevanja dostopa na trg, in sicer z večanjem stroška uporabe proizvodnih dejavnikov tretjih oseb, in imajo tako lahko podobne učinke kot prepoved konkurence. Če se licenčnine ne plačujejo zgolj na podlagi izdelkov, proizvedenih z licenčno tehnologijo, temveč tudi izdelkov, proizvedenih s tehnologijo tretjih oseb, bodo povečale strošek teh drugih izdelkov in znižale povpraševanje po tehnologiji tretjih oseb. Zunaj področja uporabe skupinske izjeme je zato treba proučiti, ali ima ta omejitev učinke omejevanja dostopa na trg. V ta namen je primerno uporabiti analitični okvir iz poglavja 4.2.7 v nadaljevanju. Če so učinki omejevanja dostopa na trg znatni, so taki sporazumi zajeti v členu 101(1) Pogodbe in malo verjetno je, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3), razen v primeru, da ne obstaja noben drug praktičen način za izračun in spremljanje plačil licenčnin.

189.

Za namene teh smernic je koristno razlikovati med omejitvami proizvodnje na določenem ozemlju (izključne ali edine licence) ter omejitvami prodaje izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo, na določenem ozemlju in določeni skupini kupcev (omejitve prodaje).

190.

„Izključna licenca“ pomeni, da dajalec licence sam ne sme proizvajati na podlagi licenčnih tehnoloških pravic in tudi ne sme podeljevati licence za licenčne tehnološke pravice tretjim osebam – niti na splošno niti za določeno uporabo ali na določenem ozemlju. To pomeni, da je na splošno in za določeno uporabo ali na določenem ozemlju pridobitelj licence edini, ki sme proizvajati na podlagi licenčnih tehnoloških pravic.

191.

Če se dajalec licence zaveže, da sam ne bo proizvajal ali drugim podelil licence za proizvodnjo na danem ozemlju, lahko navedeno ozemlje zajema ves svet ali njegov del. Če se dajalec licence zaveže le, da licence za proizvodnjo na določenem ozemlju ne bo podelil tretjim osebam, gre za edino licenco. Izključne ali edine licence pogosto spremljajo omejitve prodaje, ki pogodbenici omejujejo z vidika geografskega ozemlja, na katerem lahko prodajata izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo.

192.

Vzajemno podeljevanje izključnih licenc med konkurenti spada na področje uporabe člena 4(1)(c) TTBER, v skladu s katerim je razdelitev trga in kupcev med konkurenti opredeljena kot nedopustna omejitev. Vzajemno podeljevanje edinih licenc med konkurenti pa je predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. V okviru takih sporazumov se pogodbenici medsebojno zavežeta, da ne bosta podeljevali licenc za lastne konkurenčne tehnologije tretjim osebam. Če imata pogodbenici znatno stopnjo tržne moči, lahko taki sporazumi omogočajo nedovoljeno dogovarjanje, s tem da zagotavljajo, da bosta pogodbenici na trgu edini viri proizvodnje, ki temelji na licenčnih tehnologijah.

193.

Nevzajemno podeljevanje izključnih licenc med konkurenti je predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. Pri preseženem pragu tržnega deleža je treba analizirati verjetne protikonkurenčne učinke takega podeljevanja izključnih licenc. Če izključna licenca zadeva svetovni trg, pomeni, da dajalec licence zapušča trg. V primerih, ko je izključnost omejena na določeno ozemlje, kot je država članica, se dajalec licence skladno s sporazumom vzdrži proizvodnje blaga in opravljanja storitev znotraj zadevnega ozemlja. V okviru člena 101(1) Pogodbe je treba zlasti presoditi konkurenčno težo dajalca licence. Če ima dajalec licence omejen tržni položaj na proizvodnem trgu ali ni sposoben učinkovito izkoriščati tehnologije na ozemlju pridobitelja licence, je malo verjetno, da bi bil sporazum zajet v členu 101(1). Poseben primer je, če sta dajalec in pridobitelj licence konkurenta le na tehnološkem trgu in dajalec licence, na primer raziskovalni inštitut ali majhno raziskovalno podjetje, nima proizvodnih in distribucijskih zmogljivosti, s katerimi bi učinkovito dal na trg izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo. V takih primerih je kršitev člena 101(1) malo verjetna.

194.

Kolikor je podeljevanje izključnih licenc med nekonkurenti zajeto v členu 101(1) Pogodbe (84), verjetno izpolnjuje pogoje iz člena 101(3). Pravica do podelitve izključne licence je običajno potrebna, da se pridobitelja licence spodbudi k vlaganju v licenčno tehnologijo in k pravočasni uvedbi izdelkov na trg. To se zgodi zlasti, če mora pridobitelj licence izvesti obsežne naložbe v nadaljnji razvoj licenčne tehnologije. Potem ko je pridobitelju licence s poslovnega vidika uspelo uspešno izkoristiti licenčno tehnologijo, bi poseganje v izključnost pridobitelju licence odvzelo sadove njegovega uspeha in škodljivo vplivalo na konkurenco, razširjanje tehnologije in inovacije. Komisija bo zato v sporazumih med nekonkurenti le izjemoma ukrepala proti podeljevanju izključnih licenc, ne glede na ozemlje uporabe licence.

195.

Vendar, če ima pridobitelj licence že v lasti nadomestno tehnologijo, ki jo uporablja v interni proizvodnji, morda izključna licenca ne bo potrebna, da bi ga spodbudila k uvedbi izdelka na trg. Po takem scenariju je lahko podeljevanje izključne licence namesto tega zajeto v členu 101(1) Pogodbe, zlasti če ima pridobitelj licence tržno mož na proizvodnem trgu. Glavni primer, v katerem je ukrepanje morda upravičeno, je, če prevladujoči pridobitelj licence pridobi izključno licenco za eno ali več konkurenčnih tehnologij. Za take sporazume je verjetno, da so zajeti v členu 101(1), in ni verjetno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3). Da pa se člen 101(1) uporablja, mora biti vstop na tehnološki trg otežen in licenčna tehnologija mora biti dejanski vir konkurence na trgu. Izključna licenca lahko v takih okoliščinah tretjim pridobiteljem licenc omeji dostop na trg, poveča vstopne ovire in pridobitelju licence omogoči, da ohrani svojo tržno moč.

196.

Dogovori, s katerimi se dve ali več pogodbenic dogovori o navzkrižni podelitvi licenc in se zaveže, da ne bodo podeljevale licenc tretjim osebam, so povod za posebno zaskrbljenost, če tehnološki paket, ki je nastal na podlagi navzkrižnega licenciranja, predstavlja dejanski industrijski standard, do katerega morajo imeti tretje osebe dostop, da lahko na trgu učinkovito konkurirajo. V takih primerih sporazum ustvari zaprt standard, rezerviran za pogodbenice sporazuma. Komisija bo takšne dogovore presodila v skladu z istimi načeli, kot se uporabljajo za tehnološka združenja (glej poglavje 4.4). Običajno se bo zahtevalo, da se tehnologije, ki podpirajo tak standard, licencirajo tretjim osebam na pravičen, razumen in nediskriminatoren način (85). Če pogodbenici dogovora konkurirata tretjim osebam na obstoječem proizvodnem trgu in se dogovor nanaša na navedeni proizvodni trg, lahko zaprti standard povzroči občutne izključitvene učinke. Ta negativni učinek na konkurenco je mogoče preprečiti le tako, da se licence podelijo tudi tretjim osebam.

197.

Tudi pri omejitvah prodaje je pomembno razlikovati med licenčnimi sporazumi med konkurenti in licenčnimi sporazumi med nekonkurenti.

198.

Omejitve aktivne in pasivne prodaje, naložene eni ali več pogodbenicam v okviru vzajemnega sporazuma med konkurenti, se štejejo za nedopustne omejitve konkurence v skladu s členom 4(1)(c) TTBER. Take omejitve prodaje so zajete v prepovedi iz člena 101(1) in ni verjetno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3). Take omejitve se običajno obravnavajo kot razdelitev trgov, ker prizadeti pogodbenici preprečujejo, da aktivno in pasivno prodaja na ozemljih in skupinam kupcev, ki jih je dejansko oskrbovala ali bi jih realno lahko oskrbovala v odsotnosti sporazuma.

199.

V primeru nevzajemnih sporazumov med konkurenti se skupinska izjema uporablja za omejitve aktivne in/ali pasivne prodaje pridobitelja ali dajalca licence na izključnem ozemlju ali izključni skupini kupcev, rezerviranima za drugo pogodbenico sporazuma (glej člen 4(1)(c)(i) TTBER). Omejitve prodaje med dajalcem in pridobiteljem licence, ki presegajo 20-odstotni prag tržnega deleža, so zajete v členu 101(1) Pogodbe, če imata ena ali obe pogodbenici znatno stopnjo tržne moči. Vendar pa so lahko take omejitve nujne za razširjanje tehnologij, ki imajo precejšnjo vrednost, in zato lahko izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3). To se lahko zgodi, če ima dajalec licence razmeroma šibek tržni položaj na ozemlju, na katerem sam izkorišča tehnologijo. V takih okoliščinah so lahko zlasti omejitve aktivne prodaje nujne, da dajalca licence spodbudijo k podelitvi licence. Če takih omejitev ne bi bilo, bi bil dajalec licence lahko izpostavljen aktivni konkurenci na svojem poglavitnem področju dejavnosti. Podobno so lahko nujne omejitve aktivne prodaje, ki so naložene dajalcu licence, zlasti če ima pridobitelj licence razmeroma šibek tržni položaj na ozemlju, ki mu je dodeljeno, in mora izvesti obsežne naložbe, da učinkovito izkoristi licenčno tehnologijo.

200.

V skupinski izjemi so zajete tudi omejitve aktivne prodaje na ozemlju ali skupini kupcev, dodeljenima drugemu pridobitelju licence, ki v času sklenitve licenčnega sporazuma z dajalcem licence slednjemu ni bil konkurent. Vendar to drži samo v primeru nevzajemnih sporazumov (glej člen 4(1)(c)(ii) TTBER). Verjetno je, da so take omejitve aktivne prodaje, ki presegajo prag tržnega deleža, zajete v členu 101(1) Pogodbe, če imata pogodbenici znatno stopnjo tržne moči. Vendar pa je verjetno, da je omejitev nujna v smislu člena 101(3) za obdobje, ki ga zaščiteni pridobitelj licence potrebuje za prodor na nov trg in vzpostavitev tržne prisotnosti na dodeljenem ozemlju ali glede na dodeljeno skupino kupcev. Ta zaščita pred aktivno prodajo omogoča pridobitelju licence, da preseže asimetrijo, s katero se srečuje, ker so nekateri pridobitelji licenc konkurenčna podjetja dajalcu licence in so torej na trgu že uveljavljena. Omejitve pasivne prodaje pridobiteljev licenc na ozemlju ali skupini kupcev, ki sta dodeljena drugemu pridobitelju licence, so nedopustne omejitve v skladu s členom 4(1)(c) TTBER.

201.

V primeru sporazumov med nekonkurenti so omejitve prodaje med dajalcem in pridobiteljem licence predmet skupinske izjeme do 30-odstotnega praga tržnega deleža. Pri preseženem pragu tržnega deleža so omejitve aktivne in pasivne prodaje pridobiteljev licenc na ozemljih ali skupinam kupcev, ki so rezervirani izključno za dajalca licence, lahko nujne za razširjanje tehnologij, ki imajo precejšnjo vrednost, in zato ne spadajo v področje uporabe člena 101(1) ali izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) Pogodbe. To lahko drži, če ima dajalec licence razmeroma šibek tržni položaj na ozemlju, na katerem sam izkorišča tehnologijo. V takih okoliščinah so lahko zlasti omejitve aktivne prodaje nujne, da dajalca licence spodbudijo k podelitvi licence. Če takih omejitev ne bi bilo, bi bil dajalec licence lahko izpostavljen aktivni konkurenci na svojem poglavitnem področju dejavnosti. V drugih primerih so lahko omejitve prodaje pridobitelja licence zajete v členu 101(1) in lahko ne izpolnjujejo pogojev iz člena 101(3). To je verjetno, če ima dajalec licence sam znatno stopnjo tržne moči, pa tudi v primeru kumulativnega učinka vrste podobnih sporazumov, ki jih sklenejo dajalci licenc, ki imajo skupaj močan položaj na trgu.

202.

Če so omejitve prodaje, naložene dajalcu licence, zajete v členu 101(1) Pogodbe, je verjetno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3), razen če tehnologija dajalca licence nima realnih alternativnih tehnologij na trgu ali so licenco za take nadomestne tehnologije pridobitelju licence podelile tretje osebe. Verjetno je, da so take omejitve in zlasti omejitve aktivne prodaje nujne v smislu člena 101(3), da pridobitelja licence spodbudijo k izvajanju naložb v proizvodnjo, trženje in prodajo izdelkov, ki vključujejo licenčno tehnologijo. Obstaja verjetnost, da so spodbude pridobitelja licence za izvajanje naložb bistveno manjše, če se sooča z neposredno konkurenco dajalca licence, čigar proizvodni stroški niso obremenjeni s plačili licenčnin, ki lahko povzročijo manj kot optimalno raven naložb.

203.

Glede omejitev prodaje med pridobitelji licenc v sporazumih med nekonkurenti so predmet skupinske izjeme TTBER omejitve aktivne prodaje med ozemlji ali skupinami kupcev. Omejitve aktivne prodaje med ozemlji pridobiteljev licenc in skupinami kupcev, ki presegajo 30-odstotni prag tržnega deleža, omejujejo konkurenco znotraj tehnologij in verjetno je, da so zajete v členu 101(1) Pogodbe, če ima posamezni pridobitelj licence znatno stopnjo tržne moči. Take omejitve pa lahko izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3), če so potrebne za preprečevanje pridobivanja nezasluženih koristi in pridobitelja licence spodbudijo k izvedbi naložb, potrebnih za učinkovito izkoriščanje licenčne tehnologije znotraj njegovega ozemlja, ter k pospeševanju prodaje licenčnega izdelka. Omejitve pasivne prodaje so zajete v seznamu nedopustnih omejitev iz člena 4(2)(b) TTBER (glej točke (118) do (126) zgoraj).

204.

Vzajemno omejevanje obsega proizvodnje v okviru licenčnih sporazumov med konkurenti spada med nedopustne omejitve iz člena 4(1)(b) TTBER (glej točko (103) zgoraj). Člen 4(1)(b) ne vključuje omejitev obsega proizvodnje za tehnologijo dajalca licence, ki se naložijo pridobitelju licence v nevzajemnem sporazumu ali enemu od pridobiteljev licence v vzajemnem sporazumu. Take omejitve so predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. Če je presežen prag tržnega deleža, lahko omejitve obsega proizvodnje, naložene pridobitelju licence, omejijo konkurenco, kadar imata pogodbenici znatno stopnjo tržne moči. Vendar pa je verjetno, da se bo člen 101(3) uporabljal v primerih, ko je tehnologija dajalca licence znatno boljša od tehnologije pridobitelja licence ter omejitev obsega proizvodnje znatno presega obseg proizvodnje pridobitelja licence pred sklenitvijo sporazuma. V navedenem primeru je učinek omejitve obsega proizvodnje omejen tudi na trgih, na katerih povpraševanje narašča. Pri uporabi člena 101(3) Pogodbe je treba upoštevati tudi, da obstaja možnost, da so take omejitve nujne, da se dajalca licence spodbudi k čim obsežnejšemu razširjanju njegove tehnologije. Dajalec licence lahko na primer ni naklonjen podelitvi licence svojim konkurentom, če licence ne more omejiti na določen proizvodni obrat s posebno zmogljivostjo (licenca, vezana na proizvodni obrat). Če ima licenčni sporazum za posledico stvarno povezovanje komplementarnih sredstev, lahko omejitve obsega proizvodnje, naložene pridobitelju licence, posledično izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3). Vendar pa je to malo verjetno, če imata pogodbenici znatno tržno moč.

205.

Omejitve obsega proizvodnje v okviru licenčnih sporazumov med nekonkurenti so predmet skupinske izjeme do 30-odstotnega praga tržnega deleža. Poglavitno protikonkurenčno tveganje, ki izhaja iz omejitev obsega proizvodnje, naloženih pridobiteljem licenc v okviru sporazumov med nekonkurenti, je zmanjšana konkurenca med pridobitelji licenc znotraj tehnologij. Teža takih protikonkurenčnih učinkov je odvisna od tržnega položaja dajalca licence in pridobiteljev licenc ter obsega, v katerem omejitev proizvodnje pridobitelju licence preprečuje, da zadosti povpraševanju po izdelkih, ki vključujejo licenčno tehnologijo.

206.

Če so omejitve obsega proizvodnje kombinirane z omejitvami, vezanimi na dodelitev izključnih ozemelj ali izključnih skupin kupcev, se povečajo tudi omejevalni učinki. V primeru kombinacije obeh vrst omejitev je bolj verjetno, da je cilj sporazuma razdelitev trgov.

207.

Omejitve obsega proizvodnje, naložene pridobitelju licence v okviru sporazumov med nekonkurenti, imajo lahko tudi učinke, ki spodbujajo konkurenco, ker pospešujejo razširjanje tehnologije. Dajalec licence bi moral navadno kot dobavitelj tehnologije prosto določati obseg proizvodnje pridobitelja licence na podlagi licenčne tehnologije. Če dajalec licence ne bi imel pravice prosto določati obsega proizvodnje pridobitelja licence, se številni licenčni sporazumi sploh ne bi mogli uresničiti, kar bi imelo negativen učinek na razširjanje novih tehnologij. To je zlasti verjetno, če je dajalec licence tudi proizvajalec, ker se lahko proizvodnja pridobiteljev licenc ponovno vključi v poglavitno področje dejavnosti dajalca licence in tako neposredno vpliva na te dejavnosti. Po drugi strani je manj verjetno, da bi bile omejitve obsega proizvodnje potrebne za zagotovitev razširjanja tehnologije dajalca licence, če so kombinirane z omejitvami prodaje, naloženimi pridobitelju licence, ki slednjemu ne dovoljujejo prodajati na ozemlju ali skupini kupcev, ki sta rezervirana za dajalca licence.

208.

V okviru omejitve področja uporabe je licenca omejena bodisi na eno ali več tehničnih področij uporabe bodisi na enega ali več proizvodnih trgov ali industrijskih sektorjev. Industrijski sektor lahko zajema več proizvodnih trgov, ne pa dela proizvodnega trga. V mnogih primerih se ista tehnologija lahko uporablja za proizvajanje različnih izdelkov ali se lahko vključi v izdelke, ki pripadajo različnim proizvodnim trgom. Nove tehnologije izdelave modelov se lahko na primer uporabijo pri izdelavi plastenk in plastičnih kozarcev, pri čemer vsak izdelek pripada ločenemu proizvodnemu trgu. Vendar pa lahko en sam proizvodni trg zajema več tehničnih področij uporabe. Nova tehnologija motorjev se na primer lahko uporabi pri štirivaljnih in šestvaljnih motorjih. Podobno se lahko tehnologija za proizvodnjo sistemskih naborov uporabi za proizvajanje sistemskih naborov z največ štirimi centralnimi procesnimi enotami in sistemskih naborov z več kot štirimi centralnimi procesnimi enotami. Licenca, ki omejuje uporabo licenčne tehnologije, na primer na proizvodnjo štirivaljnih motorjev in sistemskih naborov z največ štirimi centralnimi procesnimi enotami, pomeni omejitev tehničnega področja uporabe.

209.

Ker so omejitve področja uporabe zajete s skupinsko izjemo in nekatere omejitve, ki se nanašajo na kupce, spadajo med nedopustne omejitve v skladu s členom 4(1)(c) in 4(2)(b) TTBER, je treba razlikovati med dvema skupinama omejitev. Omejitev, ki se nanaša na kupce, predpostavlja, da so bile opredeljene posebne skupine kupcev in da sta pogodbenici sporazuma omejeni pri prodaji tem opredeljenim skupinam. Dejstvo, da lahko omejitev tehničnega področja uporabe sovpada z nekaterimi skupinami kupcev na proizvodnem trgu, ne pomeni, da je treba omejitev opredeliti kot omejitev, ki se nanaša na kupce. Na primer dejstvo, da nekateri kupci kupujejo pretežno ali izključno sistemske nabore z več kot štirimi centralnimi procesnimi enotami, ne pomeni, da spada licenca, omejena na sistemske nabore z največ štirimi centralnimi procesnimi enotami, med omejitve, ki se nanašajo na kupce. Vendar pa je treba področje uporabe opredeliti objektivno s sklicevanjem na opredeljene in pomembne tehnične lastnosti pogodbenega izdelka.

210.

Ker nekatere omejitve obsega proizvodnje spadajo med nedopustne omejitve v skladu s členom 4(1)(b) TTBER, je pomembno poudariti, da se omejitve področja uporabe ne štejejo za omejitve obsega proizvodnje, ker omejitev področja uporabe ne omejuje obsega proizvodnje pridobitelja licence znotraj licenčnega področja uporabe.

211.

Omejitev področja uporabe omejuje pridobitelja licence pri izkoriščanju licenčne tehnologije na eno ali več posameznih področij uporabe, ne da bi omejevala sposobnost dajalca licence za izkoriščanje licenčne tehnologije. Poleg tega se lahko ta področja uporabe, kakor to velja za ozemlja, dodelijo pridobitelju licence v okviru izključne ali edine licence. Omejitve področja uporabe, kombinirane z izključno ali edino licenco, prav tako omejujejo sposobnost dajalca licence za izkoriščanje lastne tehnologije, tako da mu preprečujejo, da jo izkorišča sam, tudi s podeljevanjem licence drugim. V primeru edine licence je omejeno le podeljevanje licenc tretjim osebam. Omejitve področja uporabe, kombinirane z izključnimi ali edinimi licencami, se obravnavajo na enak način kot izključne in edine licence v poglavju 4.2.2. zgoraj. Za podeljevanje licenc med konkurenti to zlasti pomeni, da se vzajemno podeljevanje izključnih licenc šteje za nedopustno omejitev v skladu s členom 4(1)(c).

212.

Omejitve področja uporabe imajo lahko učinke, ki so pozitivni za konkurenco, ker dajalca licence spodbujajo k licenciranju njegove tehnologije za načine uporabe, ki ne spadajo na njegovo poglavitno področje delovanja. Če dajalec licence pridobiteljem licenc ne bi mogel preprečiti, da delujejo na področjih, na katerih sam izkorišča tehnologijo, ali na področjih, na katerih vrednost tehnologije še ni uveljavljena, dajalec licence verjetno ne bi imel spodbude za licenciranje ali bi ga to spodbudilo k določanju višjih licenčnin. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da se v nekaterih sektorjih podeljevanje licenc pogosto pojavlja, da se zagotovi svoboda oblikovanja s preprečevanjem tožb zaradi kršitve pravic. Pridobitelj licence lahko v okviru področja uporabe licence razvija lastno tehnologijo, ne da bi bil izpostavljen tveganju, da bo dajalec licence vložil tožbo zaradi kršitve pravic.

213.

Omejitve področja uporabe, naložene pridobiteljem licenc v okviru sporazumov med dejanskimi ali potencialnimi konkurenti, so predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega praga tržnega deleža. V primeru takih omejitev je poglavitni pomislek glede konkurence tveganje, da pridobitelj licence preneha biti konkurenčna sila zunaj licenčnega področja uporabe. Tveganje je večje v primeru navzkrižnega licenciranja med konkurenti, če so v sporazumu določene asimetrične omejitve področja uporabe. Omejitev področja uporabe je asimetrična, če je eni pogodbenici dovoljena uporaba licenčne tehnologije v okviru enega industrijskega sektorja, proizvodnega trga ali tehničnega področja uporabe, drugi pogodbenici pa je dovoljena uporaba druge licenčne tehnologije v okviru drugega industrijskega sektorja, proizvodnega trga ali tehničnega področja uporabe. Pomisleki glede konkurence se lahko zlasti pojavijo, če se proizvodni obrat pridobitelja licence, ki je opremljen za uporabo licenčne tehnologije, uporablja tudi za proizvodnjo izdelkov zunaj licenčnega področja uporabe z uporabo njegove lastne tehnologije. Če je verjetno, da bo pridobitelj licence zaradi sporazuma zmanjšal obseg proizvodnje zunaj licenčnega področja uporabe, obstaja verjetnost, da bo sporazum zajet v členu 101(1). Ni verjetno, da bi bile simetrične omejitve področja uporabe, torej sporazumi, s katerimi si pogodbenici podelita licence za medsebojno uporabo tehnologij v okviru istih področij uporabe, zajete v členu 101(1) Pogodbe. Taki sporazumi verjetno ne bodo omejevali konkurence, ki bi obstajala, če sporazum ne bi bil sklenjen. Prav tako ni verjetno, da bi se člen 101(1) uporabljal v primeru sporazumov, ki pridobitelju licence omogočajo le razvoj in izkoriščanje lastne tehnologije v okviru področja uporabe licence, ne da bi bil izpostavljen tveganju, da bo dajalec licence vložil tožbo zaradi kršitve pravic. V takih okoliščinah omejitve področja uporabe same po sebi ne omejujejo konkurence, ki je obstajala pred sklenitvijo sporazuma. Pred sklenitvijo sporazuma je pridobitelj licence prav tako tvegal tožbe zaradi kršitve pravic zunaj licenčnega področja uporabe. Če pa pridobitelj licence brez poslovne utemeljitve preneha ali zmanjša svoje dejavnosti na območju zunaj licenčnega področja uporabe, lahko to pomeni, da osnovni dogovor o razdelitvi trgov pomeni nedopustno omejitev v skladu s členom 4(1)(c) TTBER.

214.

Omejitve področja uporabe, naložene pridobitelju licence in dajalcu licence v okviru sporazumov med nekonkurenti, so predmet skupinske izjeme do 30-odstotnega praga tržnega deleža. Omejitve področja uporabe v okviru sporazumov med nekonkurenti, pri katerih dajalec licence enega ali več proizvodnih trgov ali tehničnih področij uporabe pridrži zase, običajno bodisi ne omejujejo konkurence bodisi povečujejo učinkovitost. Take omejitve pospešujejo razširjanje nove tehnologije, s tem da dajalca licence spodbujajo k podeljevanju licenc za izkoriščanje na področjih, na katerih sam ne želi izkoriščati tehnologije. Če dajalec licence pridobiteljem licenc ne bi mogel preprečiti opravljanja dejavnosti na področjih, na katerih sam izkorišča tehnologijo, mu podeljevanje licenc verjetno ne bi bilo v interesu.

215.

V sporazumih med nekonkurenti ima dajalec licence običajno tudi pravico, da različnim pridobiteljem licenc podeljuje edine ali izključne licence, omejene na eno ali več področij uporabe. Take omejitve omejujejo konkurenco med pridobitelji licenc znotraj tehnologij na enak način kot izključne licence in tudi analizirajo se na enak način (glej poglavje 4.2.2.1 zgoraj).

216.

Omejitev v zvezi z lastno uporabo je mogoče opredeliti kot obveznost za pridobitelja licence, da omeji proizvodnjo licenčnega izdelka na količine, potrebne za proizvodnjo lastnih izdelkov ter vzdrževanje in popravilo lastnih izdelkov. Drugače povedano, ta vrsta omejitve uporabe se pojavlja v obliki obveznosti, naložene pridobitelju licence, da izdelke, ki vključujejo licenčno tehnologijo, uporablja zgolj kot proizvodni dejavnik za vgradnjo v lastno proizvodnjo; ne vključuje prodaje licenčnega izdelka za vgradnjo v izdelke drugih proizvajalcev. Omejitve v zvezi z lastno uporabo so predmet skupinske izjeme do 20-odstotnega oziroma 30-odstotnega praga tržnega deleža. Zunaj področja uporabe skupinske izjeme je treba pri omejitvi proučiti učinke, ki konkurenco spodbujajo, in učinke, ki konkurenco omejujejo. V zvezi s tem je treba sporazume med konkurenti razlikovati od sporazumov med nekonkurenti.

217.

V primeru licenčnih sporazumov med konkurenti omejitev, v skladu s katero mora pridobitelj licence v okviru licence proizvajati le za namene vgradnje v lastne izdelke, pridobitelju licence preprečuje dobavljanje sestavnih delov tretjim proizvajalcem. Če pred sklenitvijo sporazuma pridobitelj licence ni bil dejanski ali potencialni dobavitelj sestavnih delov drugim proizvajalcem, omejitev v zvezi z lastno uporabo ne spremeni ničesar v primerjavi s predhodno obstoječimi okoliščinami. V takih okoliščinah se omejitev presodi na enak način kot v primeru sporazumov med nekonkurenti. Če pa je po drugi strani pridobitelj licence dejanski ali potencialni dobavitelj sestavnih delov, je treba proučiti učinek sporazuma na to dejavnost. Če pridobitelj licence, s tem ko se opremi za uporabo tehnologije dajalca licence, preneha samostojno uporabljati lastno tehnologijo in torej ni več dobavitelj sestavnih delov, sporazum omejuje konkurenco, ki je obstajala pred sklenitvijo sporazuma. To lahko povzroči hude negativne učinke na trg, če ima dajalec licence znatno stopnjo tržne moči na trgu sestavnih delov.

218.

V primeru licenčnih sporazumov med nekonkurenti lahko omejitve v zvezi z lastno uporabo povzročijo dve poglavitni tveganji za konkurenco: omejitev konkurence znotraj tehnologij na trgu za dobavo proizvodnih dejavnikov in izključitev arbitraže med pridobitelji licenc, ki dajalcu licence daje večjo možnost, da pridobiteljem licenc nalaga diskriminatorne licenčnine.

219.

Omejitve v zvezi z lastno uporabo pa lahko prav tako spodbujajo licenciranje, ki je za konkurenco pozitivno. Če je dajalec licence dobavitelj sestavnih delov, je lahko omejitev potrebna, da se pojavi razširjanje tehnologije med nekonkurenti. Če omejitve ni, se lahko zgodi, da dajalec licence ne podeli licence ali to stori le proti plačilu višjih licenčnin, ker bi v nasprotnem primeru samemu sebi povzročil neposredno konkurenco na trgu sestavnih delov. V takšnih primerih omejitev v zvezi z lastno uporabo običajno bodisi ne omejuje konkurence bodisi je zajeta v členu 101(3) Pogodbe. Vendar pa pridobitelj licence ne sme biti omejen pri prodaji licenčnih izdelkov kot nadomestnih delov za lastne izdelke. Pridobitelj licence mora imeti možnost opravljanja poprodajnih storitev za lastne izdelke, tudi prek neodvisnih storitvenih podjetij za vzdrževanje in popravilo njegovih izdelkov.

220.

Če dajalec licence ni dobavitelj sestavnih delov na upoštevnem proizvodnem trgu, zgoraj navedeni razlog za naložitev omejitev v zvezi z lastno uporabo ne velja. V takih primerih lahko omejitev v zvezi z lastno uporabo načeloma spodbudi razširjanje tehnologije, tako da zagotovi, da pridobitelji licenc ne prodajajo proizvajalcem, ki konkurirajo dajalcu licence na drugih proizvodnih trgih. Vendar pa omejitev, naložena pridobitelju licence, da ne prodaja nekaterim skupinam kupcev, ki so rezervirane za dajalca licence, običajno pomeni manj omejevalno alternativo. Zato v takih primerih omejitev v zvezi z lastno uporabo praviloma ni potrebna za namene razširjanja tehnologije.

221.

Na področju podeljevanja tehnoloških licenc nastopi vezanje licenc, če dajalec licence pogoji podelitev licence za določeno tehnologijo (zavezujoči izdelek) s tem, da pridobitelj licence pridobi licenco za drugo tehnologijo ali od dajalca licence oziroma osebe, ki jo je slednji pooblastil, kupi izdelek (vezani izdelek). Za licenčni paket šteje, če se dve tehnologiji ali ena tehnologija in en izdelek prodajata le v paketu. V obeh primerih pa je pogoj, da so zadevni izdelki in tehnologije ločeni v smislu, da po vsakem izdelku oziroma vsaki tehnologiji, ki je del vezave ali paketa, obstaja ločeno povpraševanje. To običajno ne velja, če so tehnologije ali izdelki nujno povezani na način, da se licenčna tehnologija ne more izkoriščati brez vezanega izdelka ali se en del paketa ne more izkoriščati brez drugega dela. V nadaljnjem besedilu se izraz „vezanje licenc“ nanaša na vezanje licenc in licenčne pakete.

222.

Člen 3 TTBER, ki s pragovi tržnih deležev omejuje uporabo skupinske izjeme, zagotavlja, da vezanje licenc in licenčni paketi niso predmet skupinske izjeme, če je presežen 20-odstotni prag tržnega deleža v primeru sporazumov med konkurenti in 30-odstotni prag tržnega deleža v primeru sporazumov med nekonkurenti. Pragovi tržnih deležev se uporabljajo za vse upoštevne tehnološke ali proizvodne trge, ki so predmet licenčnega sporazuma, vključno s trgom za vezani izdelek. Pri preseženih pragovih tržnih deležev je treba uravnovesiti učinke vezanja licenc, ki konkurenco omejujejo, in učinke, ki konkurenco spodbujajo.

223.

Poglavitni omejevalni učinek vezanja licenc je omejevanje dostopa konkurenčnim dobaviteljem vezanega izdelka na trg. Prav tako lahko vezanje licenc dajalcu licence omogoči, da na trgu zavezujočega izdelka ohrani tržno moč, s tem da poveča vstopne ovire, saj lahko slednje nove konkurente prisilijo, da istočasno vstopijo na več trgov. Poleg tega lahko vezanje licenc dajalcu licence omogoči, da poviša licenčnine, zlasti če sta zavezujoči izdelek in vezani izdelek delno nadomestna in se ne uporabljata v določenem razmerju. Vezanje licenc pridobitelju licence preprečuje, da preide na nadomestne proizvodne dejavnike v primeru povišanih licenčnin za zavezujoči izdelek. Ti pomisleki glede konkurence niso odvisni od tega, ali sta pogodbenici sporazuma konkurenta ali ne. Da ima lahko vezanje licenc protikonkurenčne učinke, mora imeti dajalec licence znatno stopnjo tržne moči na trgu zavezujočega izdelka, tako da lahko omeji konkurenco na trgu vezanega izdelka. Če nima tržne moči glede zavezujočega izdelka, dajalec licence ne more uporabljati lastne tehnologije za protikonkurenčni namen omejevanja dostopa na trg dobaviteljem vezanega izdelka. Poleg tega mora vezava – tako kot v primeru prepovedi konkurence – zajemati določen delež trga vezanega izdelka, zato da se pojavijo znatni učinki omejevanja dostopa na trg. V primerih, ko ima dajalec licence tržno moč na trgu vezanega izdelka in ne na trgu zavezujočega izdelka, se omejitev šteje kot prepoved konkurence ali kot nakupna kvota, kar kaže na dejstvo, da imajo vse težave v zvezi s konkurenco svoj izvor na trgu „vezanega“ izdelka, ne pa na trgu „zavezujočega“ izdelka (86).

224.

Vezanje licenc lahko povzroči tudi povečane učinkovitosti. To se na primer zgodi, če je vezani izdelek nujno potreben za tehnično zadovoljivo izkoriščanje licenčne tehnologije ali za zagotovitev, da proizvodnja v okviru licence ustreza standardom kakovosti, ki jih upoštevajo dajalec licence in drugi pridobitelji licence. V takšnih primerih vezanje licenc običajno bodisi ne omejuje konkurence bodisi je zajeto v členu 101(3) Pogodbe. Če pridobitelji licenc uporabljajo znamko ali tržno ime dajalca licence oziroma če je potrošnikom kako drugače očitno, da obstaja povezava med izdelkom, ki vključuje licenčno tehnologijo, in dajalcem licence, je v zakonitem interesu dajalca licence zagotoviti, da je kakovost izdelkov taka, da ne škoduje vrednosti njegove tehnologije ali njegovemu slovesu, ki ga ima kot gospodarski subjekt. Če potrošniki poleg tega vedo, da pridobitelji licenc (in dajalec licence) proizvajajo na podlagi iste tehnologije, je malo verjetno, da bi bili pridobitelji licenc pripravljeni prevzeti licenco, če vsi tehnologije ne izkoriščajo na tehnično zadovoljiv način.

225.

Vezanje licence lahko prav tako spodbuja konkurenco, če vezani izdelek pridobitelju licence omogoča, da na znatno učinkovitejši način izkorišča licenčno tehnologijo. Če na primer dajalec licence podeli licenco za posamezno procesno tehnologijo, se lahko pogodbenici prav tako sporazumeta, da pridobitelj licence od dajalca licence kupi katalizator, ki je zasnovan za uporabo z licenčno tehnologijo in omogoča, da se tehnologija izkorišča učinkoviteje kot v primeru drugih katalizatorjev. Če je v takih primerih omejitev zajeta v členu 101(1), je verjetno, da bodo pogoji iz člena 101(3) izpolnjeni, tudi če se presežejo pragovi tržnih deležev.

226.

Prepovedi konkurence v okviru podeljevanja licenc za tehnologijo imajo obliko obveznosti, naložene pridobitelju licence, da ne uporablja tehnologij tretjih oseb, ki konkurirajo licenčni tehnologiji. Če prepoved konkurence vključuje izdelek ali dodatno tehnologijo, ki ju dobavlja dajalec licence, je obveznost obravnavana v poglavju 4.2.6. o vezanju licenc.

227.

V skladu s TTBER so prepovedi konkurence predmet skupinske izjeme tako v primeru sporazumov med konkurenti kot tudi sporazumov med nekonkurenti, če ni presežen 20-odstotni oziroma 30-odstotni prag tržnega deleža.

228.

Poglavitno tveganje, ki ga imajo prepovedi konkurence za konkurenco, je omejevanje dostopa na trg tehnologijam tretjih oseb. Prepovedi konkurence lahko tudi spodbujajo nedovoljeno dogovarjanje med dajalci licenc, če jih uporablja več pridobiteljev licenc v ločenih sporazumih (tj. v primeru kumulativne uporabe). Omejevanje dostopa na trg za konkurenčne tehnologije zmanjšuje konkurenčni pritisk na licenčnine, ki jih zaračunava dajalec licence, in zmanjšuje konkurenco med uveljavljenimi tehnologijami, tako da omejuje možnosti pridobiteljev licenc za nadomeščanje ene konkurenčne tehnologije z drugo. Ker je v obeh primerih poglavitna težava omejevanje dostopa na trg, je lahko analiza na splošno enaka za sporazume med konkurenti in sporazume med nekonkurenti. Vendar pa lahko v primeru navzkrižnega licenciranja med konkurenti, pri katerem se obe pogodbenici sporazumeta, da ne bosta uporabljali tehnologij tretjih oseb, sporazum omogoči nedovoljeno dogovarjanje na proizvodnem trgu, kar upravičuje določitev nižjega praga tržnega deleža, tj. 20 %.

229.

Omejevanje dostopa na trg se lahko pojavi, če je znaten del potencialnih pridobiteljev licenc že vezanih na en vir tehnologije ali – v primeru kumulativnih učinkov – na več virov tehnologije in če jim je onemogočeno izkoriščanje konkurenčnih tehnologij. Učinki omejevanja dostopa na trg so lahko posledica sporazumov, ki jih sklene en sam dajalec licence z znatno stopnjo tržne moči, ali kumulativnega učinka sporazumov, ki jih sklene več dajalcev licenc, tudi če sta vsak posamezni sporazum ali mreža sporazumov zajeta v TTBER. Vendar pa v slednjem primeru ni verjeten pojav močnega kumulativnega učinka, dokler je delež vezanega trga manjši od 50 %. Nad navedenim pragom se lahko pojavi znatno omejevanje dostopa na trg, če obstajajo razmeroma velike vstopne ovire za nove pridobitelje licenc. Če so vstopne ovire majhne, lahko novi pridobitelji licenc vstopijo na trg in izkoriščajo poslovno privlačne tehnologije tretjih oseb in tako predstavljajo resnično alternativo že uveljavljenim pridobiteljem licenc. Da se določijo realne možnosti za vstop in širitev tretjih oseb, je treba prav tako upoštevati, v kolikšni meri so distributerji s prepovedmi konkurence vezani na pridobitelje licenc. Tehnologije tretjih oseb imajo realne možnosti za vstop na trg le, če imajo dostop do potrebnih proizvodnih in distribucijskih zmogljivosti. Drugače povedano, preprost dostop ni odvisen le od razpoložljivosti pridobiteljev licenc, temveč tudi od tega, v kolikšni meri imajo dostop do distribucije. Pri presoji učinkov omejevanja dostopa na trg na ravni distribucije bo Komisija uporabila analitični okvir iz poglavja VI.2.1 Smernic o vertikalnih omejitvah (87).

230.

Če ima dajalec licence znatno stopnjo tržne moči, lahko obveznosti, naložene pridobiteljem licenc, da tehnologijo pridobijo le od dajalca licence, privedejo do znatnih učinkov omejevanja dostopa na trg. Močnejši kot je tržni položaj dajalca licence, večje je tveganje omejevanja dostopa na trg za konkurenčne tehnologije. Da se pojavijo znatni učinki omejevanja dostopa na trg, ni nujno, da prepovedi konkurence zajemajo znaten del trga. Tudi če jih ni, se lahko znatni učinki omejevanja dostopa na trg pojavijo, če so prepovedi konkurence usmerjene na podjetja, za katera je najverjetneje, da bi podelila licence za konkurenčne tehnologije. Tveganje omejevanja dostopa na trg je še posebej visoko, če obstaja le omejeno število potencialnih pridobiteljev licenc in se licenčni sporazum nanaša na tehnologijo, ki jo pridobitelji licenc uporabljajo za izdelavo proizvodnega dejavnika za lastno uporabo. V takih okoliščinah je verjetno, da bodo vstopne ovire za novega dajalca licence velike. Omejevanje dostopa na trg je lahko manj verjetno v primerih, ko se tehnologija uporablja za proizvodnjo izdelkov, ki se prodajajo tretjim osebam. Čeprav v tem primeru omejevanje veže tudi proizvodne zmogljivosti za zadevni proizvodni dejavnik, ne veže povpraševanja na podrejenih trgih pridobiteljev licence. Da bi dajalci licenc v slednjem primeru vstopili na trg, potrebujejo le dostop do enega ali več pridobiteljev licenc, ki imajo ustrezne proizvodne zmogljivosti. Razen če je le nekaj podjetij sposobnih pridobiti sredstva, potrebna za prevzem licence, ali taka sredstva že imajo, ni verjetno, da bi dajalec licence lahko konkurentom onemogočil dostop do učinkovitih pridobiteljev licenc z naložitvijo prepovedi konkurence pridobiteljem licence.

231.

Prepovedi konkurence lahko povzročijo tudi učinke, ki spodbujajo konkurenco. Take obveznosti lahko spodbujajo razširjanje tehnologije z zmanjšanjem tveganja protipravne prilastitve licenčne tehnologije, zlasti strokovnega znanja in izkušenj. Če ima pridobitelj licence pravico, da pridobi licenco za konkurenčne tehnologije od tretjih oseb, obstaja tveganje, da se zlasti licenčno strokovno znanje in izkušnje uporabijo za izkoriščanje konkurenčnih tehnologij in torej koristijo konkurentom. Če pridobitelj licence izkorišča tudi konkurenčne tehnologije, je običajno oteženo tudi spremljanje plačil licenčnin, kar lahko nespodbudno vpliva na podeljevanje licenc.

232.

Poleg tega se lahko prepovedi konkurence – po možnosti v kombinaciji z dodelitvijo izključnega ozemlja – izkažejo kot potrebne, da se za pridobitelja licence ustvarijo spodbude za vlaganje v licenčno tehnologijo in njeno učinkovito izkoriščanje. Če je sporazum zajet v členu 101(1) Pogodbe zaradi znatnega učinka omejevanja dostopa na trg, je morda treba za namen uporabe člena 101(3) izbrati manj omejevalno alternativo, na primer določiti obveznosti glede minimalnega obsega proizvodnje ali minimalnih licenčnin, ki imajo običajno manj možnosti, da konkurenčnim tehnologijam omejijo dostop na trg.

233.

Nadalje, če se dajalec licence zaveže, da bo izvedel obsežne naložbe, ki se osredotočajo na potrebe kupca, na primer na področju usposabljanja in prilagajanja licenčne tehnologije potrebam pridobitelja licence, so lahko prepovedi konkurence oziroma obveznosti, povezane z minimalnim obsegom proizvodnje ali minimalnimi licenčninami, nujne, da se dajalca licence spodbudi k izvedbi naložb in prepreči t.i. problem zadržanja. Vendar pa bo imel običajno dajalec licence možnost neposredno zaračunati za take naložbe v obliki pavšalnih plačil, kar pomeni, da obstajajo manj omejevalne alternative.

234.

Podeljevanje licence za tehnološke pravice v okviru sporazumov o poravnavi je lahko sredstvo za reševanje sporov ali za preprečitev, da bi ena pogodbenica uveljavljala svoje pravice intelektualne lastnine z namenom preprečitve drugi pogodbenici, da izkorišča lastne tehnološke pravice (88).

235.

Sporazumi o poravnavi v zvezi s tehnološkimi spori so tako kot pri poslovnih sporih na številnih drugih področjih načeloma legitimen način iskanja obojestransko sprejemljivega kompromisa pri pravnem sporu v dobri veri. Pogodbenici včasih raje prekineta spor ali pravdo, ker se ta izkažeta za predraga, zamudna in/ali je njun izid negotov. Poravnave lahko sodiščem in/ali pristojnim upravnim organom tudi prihranijo napor pri odločanju o zadevi in lahko tako ustvarijo koristi, ki večajo blaginjo. Po drugi strani pa je v splošnem javnem interesu, da se odpravijo neveljavne pravice intelektualne lastnine kot neupravičene ovire za inovacije in gospodarsko dejavnost (89).

236.

Podeljevanje licenc, vključno z navzkrižnim podeljevanjem licenc, v okviru sporazumov o poravnavi na splošno kot tako ne omejuje konkurence, saj pogodbenicama omogoča, da izkoriščata lastno tehnologijo po sklenitvi sporazuma. V primerih, ko je mogoče, da bi bil pridobitelj licence, če ne bi imel licence, lahko izključen s trga, dostop pridobitelja licence do zadevne tehnologije prek sporazuma o poravnavi na splošno ni zajet v členu 101(1).

237.

Lahko pa so v členu 101(1) zajeti posamezni pogoji iz sporazumov o poravnavi. Podeljevanje licenc v okviru sporazumov o poravnavi se obravnava kot drugi licenčni sporazumi (90). V teh primerih je treba zlasti presoditi, ali sta pogodbenici potencialna ali dejanska konkurenta.

238.

Sporazumi o poravnavi vrste „plačilo za omejitev“ ali „plačilo za zamudo“ pogosto ne vključujejo prenosa tehnoloških pravic, vendar temeljijo na prenosu vrednosti od ene pogodbenice v zameno za omejitev vstopa na trg in/ali razširitev na trgu druge pogodbenice ter so lahko zajeti v členu 101(1) (91).

239.

Če pa tak sporazum o poravnavi vključuje tudi podelitev licence za tehnološke pravice, ki so predmet osnovnega spora, in navedeni sporazum povzroči odloženo ali sicer omejeno sposobnost pridobitelja licence, da uvede izdelek na katerega koli od zadevnih trgov, je lahko sporazum zajet v členu 101(1) in bi ga bilo treba presoditi zlasti ob upoštevanju člena 4(1)(c) in 4(1)(d) TTBER (glej poglavje 3.4.2 zgoraj). Če sta pogodbenici takega sporazuma o poravnavi dejanska ali potencialna konkurenta in je bila od dajalca licence na pridobitelja licence prenesena znatna vrednost, bo Komisija posebej pozorno proučila tveganje dodelitve/razdelitve trga.

240.

Sporazumi o poravnavi, s katerimi si pogodbenici navzkrižno podeljujeta licence in nalagata omejitve pri uporabi lastnih tehnologij, vključno z omejitvami glede podeljevanja licenc tretjim osebam, so lahko zajeti v členu 101(1) Pogodbe. Če imata pogodbenici znatno stopnjo tržne moči in sporazum določa omejitve, ki očitno presegajo tisto, kar je potrebno za odpravo položaja blokiranja, obstaja verjetnost, da je sporazum zajet v prepovedi iz člena 101(1), tudi če je verjetno, da obstaja položaj medsebojnega blokiranja. Člen 101(1) se lahko zlasti uporablja, če si pogodbenici razdelita trge ali določita plačilo vzajemnih tekočih licenčnin, ki imajo znaten vpliv na tržne cene.

241.

Če imata pogodbenici na podlagi sporazuma o poravnavi pravico, da uporabljata tehnologijo druga druge, in se sporazum nanaša tudi na prihodnji razvoj tehnologije, je treba presoditi učinek sporazuma na spodbudo pogodbenic za inovacije. Kadar imata pogodbenici znatno stopnjo tržne moči, je verjetno, da bo sporazum zajet v členu 101(1) Pogodbe, če preprečuje, da bi ena pogodbenica pridobila konkurenčno prednost pred drugo. Sporazumi, ki odpravijo ali znatno zmanjšajo možnosti, da bi ena pogodbenica pridobila konkurenčno prednost pred drugo, zmanjšajo spodbudo za inovacije in tako škodljivo vplivajo na bistveni del konkurenčnega procesa. Prav tako je malo verjetno, da bi taki sporazumi izpolnjevali pogoje iz člena 101(3). Še zlasti malo verjetno je, da bi se lahko omejitev štela za nujno v smislu tretjega pogoja iz člena 101(3). Za izpolnitev cilja sporazuma, tj. zagotoviti, da lahko vsaka od pogodbenic še naprej izkorišča lastno tehnologijo, ne da bi ji druga pogodbenica to preprečevala, ni nujno, da se pogodbenici sporazumeta, da si bosta delili prihodnje inovacije. Vendar pa je malo verjetno, da bi bilo posamezni pogodbenici preprečeno pridobiti konkurenčno prednost pred drugo, če je namen licence pogodbenicama omogočiti, da razvijeta lastni tehnologiji, in če jima licenca ne narekuje uporabe istih tehnoloških rešitev. Taki sporazumi zgolj ustvarjajo svobodo oblikovanja, tako da preprečujejo, da bi v prihodnosti katera od pogodbenic vložila tožbo zaradi kršitve pravic.

242.

V okviru sporazuma o poravnavi klavzule o neizpodbijanju na splošno ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe. Za take sporazume je značilno, da se pogodbenici sporazumeta, da ne bosta naknadno izpodbijali pravic intelektualne lastnine, ki so bile predmet spora. Osnovni namen takega sporazuma je namreč dejansko rešiti obstoječe spore in/ali preprečiti spore v prihodnosti.

243.

Vendar pa so klavzule o neizpodbijanju v sporazumih o poravnavi v posebnih okoliščinah lahko protikonkurenčne in so zajete v členu 101(1) Pogodbe. Omejitev svobode do izpodbijanja pravice intelektualne lastnine ni del specifičnega predmeta pravice intelektualne lastnine in lahko omejuje konkurenco. Klavzula o neizpodbijanju lahko na primer krši člen 101(1), če je bila pravica intelektualne lastnine podeljena na podlagi predložitve nepravilnih ali zavajajočih informacij (92). Pregled takih klavzul je lahko potreben tudi, če dajalec licence pridobitelju licence ne le podeli tehnoloških pravic, temveč ga finančno ali drugače pripravi do tega, da ne izpodbuja veljavnosti tehnoloških pravic, ali če so tehnološke pravice nujen proizvodni dejavnik za proizvodnjo pridobitelja licence (glej tudi točko(136)).

244.

Tehnološka združenja so opredeljena kot dogovori, pri katerih dve ali več pogodbenic oblikuje tehnološki paket, za katerega se licenca ne podeljuje le članom združenja, temveč tudi tretjim osebam. Z vidika strukture lahko tehnološka združenja obstajajo v obliki preprostih dogovorov med omejenim številom pogodbenic ali pa dodelanih organizacijskih dogovorov, pri katerih je organizacija podelitve licence za združene tehnologije zaupana neodvisnemu organu. V obeh primerih lahko združenje pridobiteljem licenc dovoli, da na trgu delujejo na podlagi ene same licence.

245.

Tehnološka združenja in standardi niso neločljivo povezani, vendar tehnologije v okviru združenja pogosto v celoti ali deloma podpirajo dejanski ali pravni industrijski standard (93). Različna tehnološka združenja lahko podpirajo konkurenčne standarde (94). Tehnološka združenja imajo lahko spodbujevalne učinke na konkurenco, zlasti z zniževanjem transakcijskih stroškov in določanjem pragov za kumulativne licenčnine, da se prepreči dvojna marginalizacija. Ustanovitev združenja omogoča, da se licence za tehnologije, ki so vključene v združenje, podeljujejo z enim postopkom. To je še zlasti pomembno v sektorjih, v katerih prevladujejo pravice intelektualne lastnine in v katerih je za delovanje na trgu treba pridobiti licence od znatnega števila dajalcev licenc. Če so pridobiteljem licenc zagotovljene stalne storitve v zvezi z uporabo licenčne tehnologije, lahko skupno podeljevanje licenc in skupne storitve nadalje znižajo stroške. Patentna združenja imajo lahko tudi koristno vlogo pri izvajanju standardov, ki spodbujajo konkurenco.

246.

Tehnološka združenja lahko tudi omejujejo konkurenco. Ustanovitev tehnološkega združenja nujno pomeni skupno prodajo združenih tehnologij, kar v primeru združenj, ki so nastala izključno ali pretežno z združitvijo nadomestnih tehnologij, ustreza kartelnemu dogovoru o cenah. Poleg zmanjševanja konkurence med pogodbenicami lahko tehnološka združenja povzročijo tudi zmanjšanje inovacij, zlasti če podpirajo industrijski standard ali oblikujejo dejanski industrijski standard, ker alternativnim tehnologijam omejujejo dostop na trg. Obstoj standarda in ustreznega tehnološkega združenja lahko novim in izboljšanim tehnologijam oteži vstop na trg.

247.

Sporazumi o ustanovitvi tehnoloških združenj in določitvi pogojev za njihovo delovanje niso – ne glede na število pogodbenic – zajeti v skupinski izjemi, saj sporazum o ustanovitvi združenja ne dovoljuje proizvodnje pogodbenih izdelkov določenemu pridobitelju licence (glej poglavje 3.2.4). Take sporazume urejajo izključno te smernice. Ob sporazumih o ustanovitvi tehnoloških združenj se zastavljajo številna specifična vprašanja glede izbire tehnologij, ki so sestavni del združenja, in delovanja združenja, ki pa se ne pojavljajo v okviru drugih vrst podeljevanja licenc. Podeljevanje licenc v okviru združenja na splošno šteje za večstranski sporazum, pri čemer se upošteva, da člani združenja običajno določijo pogoje za tako podeljevanje licenc, in zato ni zajeto s skupinsko izjemo. Podeljevanje licenc v okviru združenja je obravnavano v točki (261) in poglavju 4.4.2.

248.

Način ustanovitve, organizacije in delovanja tehnološkega združenja lahko zmanjša tveganje, da ima slednje za cilj oziroma učinek omejevanje konkurence, in zagotavlja, da dogovor pozitivno vpliva na konkurenco. Komisija bo pri presoji morebitnih konkurenčnih tveganj in učinkovitosti med drugim upoštevala preglednost procesa ustanavljanja združenja, izbor in naravo združenih tehnologij, vključno s tem, v kolikšni meri so pri ustanovitvi in delovanju združenja udeleženi neodvisni strokovnjaki, ter ali so bili vzpostavljeni zaščitni ukrepi proti izmenjavi občutljivih informacij in neodvisni mehanizmi reševanja sporov.

249.

Če je sodelovanje pri procesu oblikovanja standarda ali ustanovitve združenja odprto za vse zainteresirane strani, obstaja večja verjetnost, da se bodo tehnologije, ki jih je treba vključiti v združenje, izbrale na podlagi ugotovitev v zvezi s ceno/kakovostjo, kot pa v primeru, da bi združenje sestavljala omejena skupina lastnikov tehnologije.

250.

V zvezi s tehnološkimi združenji so tveganja za konkurenco in možna povečanja učinkovitosti precej odvisna od razmerja med združenimi tehnologijami in njihovega razmerja do tehnologij zunaj združenja. Treba je razlikovati med dvema osnovnima skupinama, in sicer (a) dopolnilnimi tehnologijami in nadomestnimi tehnologijami ter med (b) bistvenimi in nebistvenimi tehnologijami.

251.

Tehnologiji nista nadomestni, temveč dopolnilni, če sta obe nujni za proizvodnjo izdelka ali izvedbo procesa, na katerega se navezujeta. Nasprotno sta tehnologiji nadomestni, če vsaka posebej omogočata imetniku proizvodnjo izdelka ali izvedbo procesa, na katerega se navezujeta.

252.

Tehnologija je lahko bistvena bodisi (a) za proizvodnjo določenega izdelka ali izvedbo določenega procesa, na katerega se združene tehnologije navezujejo, bodisi (b) za proizvodnjo takega izdelka ali izvedbo takega procesa v skladu s standardom, ki vključuje združene tehnologije. V prvem primeru je tehnologija bistvena (v nasprotju z nebistveno), če za navedeno tehnologijo ni gospodarsko ali tehnološko uspešnih nadomestnih tehnologij znotraj ali zunaj združenja in če je zadevna tehnologija nujni del tehnološkega paketa za namene proizvodnje izdelkov ali izvedbe procesov, na katere se združenje navezuje. V drugem primeru je tehnologija bistvena, če predstavlja nujen del (torej ni uspešnih nadomestnih tehnologij) združenih tehnologij, potrebnih za skladnost s standardom, ki ga podpira združenje (standardna tehnologija). Bistvene tehnologije so nujno tudi dopolnilne. Dejstvo, da imetnik tehnologije zgolj izjavi, da je tehnologija bistvena, še ne pomeni, da je taka tehnologija bistvena glede na merila, opisana v tej točki.

253.

Če so tehnologije v okviru združenja nadomestne, je več verjetnosti, da bodo licenčnine višje, kot bi bile sicer, ker pridobitelji licenc nimajo koristi od konkurenčnosti med zadevnimi tehnologijami. Če so tehnologije v okviru združenja dopolnilne, patentno združenje znižuje transakcijske stroške in lahko privede do skupno nižjih licenčnin, ker lahko pogodbenice določijo skupno licenčnino za paket, namesto da licenčnine določajo vsaka za svojo tehnologijo, ne da bi pri tem upoštevale, da bo višja licenčnina za eno tehnologijo navadno zmanjšala povpraševanje po dopolnilnih tehnologijah. Če se licenčnine za dopolnilne tehnologije določijo posamično, se lahko pogosto zgodi, da bo skupni seštevek teh licenčnin presegel, kar bi kolektivno določilo združenje za paket istih dopolnilnih tehnologij. Presoja vloge nadomestnih tehnologij zunaj združenja je opisana v točki (261).

254.

Razlikovanje med dopolnilnimi in nadomestnimi tehnologijami ni povsem jasno v vseh primerih, ker so lahko tehnologije le delno nadomestne in le delno dopolnilne. Če je verjetno, da bodo pridobitelji licenc zaradi učinkovitosti, ki izhajajo iz združitve dveh tehnologij, povpraševali po licenci za obe tehnologiji, se ti tehnologiji obravnavata kot dopolnilni, tudi če sta delno nadomestni. V takih primerih je verjetno, da bi v primeru neobstoja združenja pridobitelji licenc želeli pridobiti licenco za obe tehnologiji, ker lahko uporaba obeh tehnologij v primerjavi z uporabo le ene od njiju ustvari dodatne gospodarske koristi. Če takih dokazov dopolnilnosti združenih tehnologij na podlagi povpraševanja ni, je to znak, da so te tehnologije dopolnilne, če lahko pogodbenice, ki prispevajo tehnologije v združenje, še naprej prosto in posamično podeljujejo licence za lastno tehnologijo, združenje pa je pripravljeno poleg podeljevanja licence za paket tehnologij vseh pogodbenic, podeljevati tudi licenc za tehnologijo vsake posamezne pogodbenice posebej, pri čemer skupne licenčnine, ki se zaračunajo ob pridobitvi ločenih licenc za vse združene tehnologije, ne presegajo licenčnin, ki jih združenje zaračuna za celoten paket tehnologij.

255.

Vključitev nadomestnih tehnologij v združenje na splošno omejuje konkurenco med tehnologijami, saj je lahko enakovredna skupnemu podeljevanju licenčnih paketov in vodi k določanju cen med konkurenti. Praviloma Komisija meni, da vključitev znatnih nadomestnih tehnologij v združenje pomeni kršitev člena 101(1) Pogodbe. Komisija prav tako meni, da ni verjetno, da bi bili pogoji iz člena 101(3) izpolnjeni v primeru združenj, ki v pomembnem obsegu vključujejo nadomestne tehnologije. Ker sta zadevni tehnologiji nadomestni, vključitev obeh tehnologij v združenje ne privede do nobenih prihrankov transakcijskih stroškov. Če združenja ne bi bilo, pridobitelji licenc ne bi povpraševali po obeh tehnologijah. Za odpravo pomislekov glede konkurence ne zadostuje, da lahko pogodbenice še naprej neodvisno podeljujejo licence. Pogodbenice bodo imele namreč verjetno le malo spodbude za neodvisno podeljevanje licenc, da ne bi ogrozile dejavnosti podeljevanja licenc v združenju, kar jim omogoča, da skupaj uveljavljajo tržno moč.

256.

Pomemben dejavnik pri presoji tveganja za konkurenco in učinkovitosti tehnoloških združenj je tudi, v kolikšni meri so neodvisni strokovnjaki udeleženi pri ustanovitvi in delovanju združenja. Na primer, presoja bistvenosti tehnologije za standard, ki ga podpira združenje, je pogosto zapleteno vprašanje, ki zahteva ustrezno strokovno znanje. Vključitev neodvisnih strokovnjakov v proces izbora lahko precej prispeva k temu, da se tudi v praksi izpolni zaveza glede vključitve zgolj bistvenih tehnologij. Dejstvo, da izbiro tehnologij, ki jih je treba vključiti v združenje, opravi samostojni strokovnjak, lahko tudi spodbudi nadaljnjo konkurenco med razpoložljivimi tehnološkimi rešitvami.

257.

Komisija bo upoštevala način izbora strokovnjakov in natančno naravo njihovih funkcij. Strokovnjaki bi morali biti neodvisni od podjetij, ki so ustanovila združenje. Če so strokovnjaki povezani z dajalci licenc (ali dejavnostjo podeljevanja licenc v združenju) ali kako drugače odvisni od njih, bo njihovemu sodelovanju dana manjša teža. Strokovnjaki morajo imeti tudi potrebno tehnično strokovno znanje za opravljanje različnih funkcij, ki so jim bile zaupane. Med funkcije neodvisnih strokovnjakov lahko spada zlasti presoja veljavnosti in bistvenosti tehnologij, ki naj bi se vključile v združenje.

258.

Pomembno je tudi upoštevati morebitne mehanizme za reševanje sporov, določene v ustanovnih aktih združenja. Bolj kot so za reševanje sporov pooblaščeni organi ali osebe, ki so neodvisni od združenja in njegovih članov, bolj verjetno je, da bo reševanje sporov potekalo na nevtralen način.

259.

Prav tako je pomembno proučiti dogovore glede izmenjave občutljivih informacij med pogodbenicami (95). Na oligopolnih trgih lahko izmenjave občutljivih informacij, kot so podatki o cenah in obsegu proizvodnje, spodbudijo nedovoljeno dogovarjanje (96). V takih primerih bo Komisija proučila, v kolikšnem obsegu so bili vzpostavljeni zaščitni ukrepi, ki zagotavljajo, da se občutljive informacije ne izmenjujejo. Neodvisni strokovnjak ali organ, ki podeljuje licenco, imata lahko pomembno vlogo, tako da zagotavljata, da se podatki o obsegu proizvodnje in prodaji, ki bi bili lahko potrebni za namene izračuna in preverjanja licenčnin, ne razkrijejo podjetjem, ki konkurirajo na zadevnih trgih.

260.

Posebno skrbno bi bilo treba sprejeti take zaščitne ukrepe, kadar zainteresirane strani hkrati sodelujejo pri prizadevanjih za ustanovitev združenj konkurenčnih standardov, če to lahko zahteva izmenjavo občutljivih informacij med konkurenčnimi združenji.

261.

Ustanovitev in delovanje združenja, vključno s podeljevanjem licenc, na splošno ne spada na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, ne glede na tržni položaj pogodbenic, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

262.

Če so v združenje vključeni znatni nebistveni, a dopolnilni patenti, obstaja tveganje omejevanja dostopa tehnologijam tretjih oseb na trg. Ko je tehnologija vključena v združenje in se licenca zanjo podeljuje kot del paketa, je verjetno, da bodo imeli pridobitelji licenc malo spodbude za pridobitev licence za konkurenčno tehnologijo, če licenčnina, ki se plača za paket, že vključuje nadomestno tehnologijo. Poleg tega morajo pridobitelji licenc z vključitvijo tehnologij, ki niso nujne za namene proizvodnje izdelkov ali izvedbe procesov, na katere se tehnološko združenje navezuje, ali za izpolnjevanje standarda, ki vključuje združeno tehnologijo, plačevati tudi licenčnino za tehnologijo, ki je morda ne potrebujejo. Vključitev takih dopolnilnih tehnologij tako pomeni kolektivno oblikovanje licenčnega paketa. Če združenje vključuje nebistvene tehnologije, je verjetno, da bo sporazum zajet v členu 101(1), kolikor ima združenje pomemben položaj na katerem koli upoštevnem trgu.

263.

Ker se nadomestne in dopolnilne tehnologije lahko razvijajo tudi po ustanovitvi združenja, potreba po presoji bistvenosti ne preneha nujno z ustanovitvijo združenja. Tehnologija lahko po ustanovitvi združenja postane nebistvena zaradi pojava novih tehnologij tretjih oseb. Ko združenje izve, da se taka nova tehnologija tretjih oseb ponuja pridobiteljem licence in slednji po njej povprašujejo, se je mogoče izogniti težavam glede omejevanja dostopa na trg, s tem da se novim in obstoječim pridobiteljem licence ponudi licenca po ustrezno znižani licenčnini, iz katere so izključene tehnologije, ki niso več bistvene. Vendar pa lahko obstajajo drugi načini za zagotovitev, da tehnologijam tretjih oseb dostop na trg ni omejen.

264.

Pri presoji tehnoloških združenj, ki vključujejo nebistvene, toda dopolnilne tehnologije, bo Komisija pri svoji skupni presoji med drugim upoštevala naslednje dejavnike:

265.

Celo dogovori o tehnoloških združenjih, ki omejujejo konkurenco, lahko pripomorejo h konkurenci naklonjenim učinkovitostim (glej odstavek (245)), ki jih je treba proučiti v okviru člena 101(3) in pretehtati v primerjavi z negativnimi učinki na konkurenco. Če na primer združenje zajema nebistvene patente, vendar izpolnjuje vsa druga merila za varni pristan iz točke (260), kadar obstajajo ugodni učinki na konkurenco, ki upravičujejo vključitev nebistvenih patentov v združenje (glej točko (264)) in imajo pridobitelji licenc možnost pridobitve licence zgolj za del paketa ob ustreznem znižanju licenčnine (glej točko (264)), so pogoji iz člena 101(3) verjetno izpolnjeni.

266.

Če sporazum o ustanovitvi tehnološkega združenja ne krši člena 101 Pogodbe, je naslednji korak presoja konkurenčnega učinka licenc, o katerih se sporazumejo združenje in njegovi pridobitelji licenc. Člen 101(1) lahko zajema pogoje za podeljevanje teh licenc. Namen tega poglavja je obravnavati določeno število omejitev, ki se v taki ali drugačni obliki pogosto pojavljajo v licenčnih sporazumih v okviru tehnoloških združenj in ki jih je treba presoditi v splošnem kontekstu združenja. Na splošno se TTBER ne uporablja za licenčne sporazume, sklenjene med združenjem in tretjimi pridobitelji licenc (glej točko (247)). To poglavje zato obravnava posamično presojo vprašanj, povezanih s podeljevanjem licenc v okviru tehnoloških združenj.

267.

Komisija se bo pri presoji sporazumov o prenosu tehnologije med združenjem in njegovimi pridobitelji licenc sklicevala na naslednja poglavitna načela:

268.

Podjetja, ki ustanovijo tehnološko združenje, združljivo s členom 101 Pogodbe, se praviloma lahko prosto pogajajo ter določajo licenčnine za tehnološki paket (ob upoštevanju vseh zavez, da se licenciranje izvaja pod poštenimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji, FRAND) in delež licenčnine za vsako posamezno tehnologijo bodisi pred bodisi po določitvi standarda. Tak sporazum je značilen za ustanovitev združenja in se ne more šteti za omejevalnega za konkurenco. V nekaterih okoliščinah je lahko učinkoviteje, če so licenčnine združenja dogovorjene pred izbiro standarda, da se prepreči, da bi izbira standarda povišala stopnjo licenčnine, ker bi dala znatno stopnjo tržne moči eni ali več bistvenim tehnologijam. Po drugi strani morajo imeti pridobitelji licenc možnost prosto določati ceno izdelkov, ki se proizvajajo v okviru licence.

269.

Če ima združenje prevladujoč položaj na trgu, morajo biti licenčnine in drugi licenčni pogoji sorazmerni in nediskriminatorni, licence pa morajo biti neizključne (98). Te zahteve so potrebne za zagotovitev, da je združenje odprto in ne vodi k omejevanju dostopa na trg in drugim protikonkurenčnim učinkom na prodajnih trgih. Vendar pa te zahteve ne preprečujejo določanja različnih stopenj licenčnin za različne uporabe. Običajno se ne šteje, da uporaba različnih stopenj licenčnin za različne proizvodne trge omejuje konkurenco, vendar pa ne sme biti diskriminacije znotraj proizvodnih trgov. Zlasti obravnava pridobiteljev licenc združenja ne bi smela biti odvisna od tega, ali so ti tudi dajalci licenc ali ne. Zato bo Komisija upoštevala, ali za dajalce in pridobitelje licenc veljajo enake obveznosti plačila licenčnin.

270.

Dajalci in pridobitelji licenc morajo imeti možnost prosto razvijati konkurenčne izdelke in standarde. Poleg tega morajo imeti možnost prosto podeljevati in pridobivati licence zunaj združenja. Te zahteve so potrebne, da se omeji tveganje omejevanja dostopa tehnologijam tretjih oseb na trg in zagotovi, da združenje ne omejuje inovacij in ne preprečuje oblikovanja konkurenčnih tehnoloških rešitev. Če so združene tehnologije vključene v (dejanski) industrijski standard in če za pogodbenice veljajo prepovedi konkurence, združenje ustvarja posebno tveganje preprečevanja razvoja novih in izboljšanih tehnologij ter standardov.

271.

Obveznosti povratnega odstopa licence bi morale biti neizključne in omejene na razvoj, ki je bistven ali pomemben za uporabo združenih tehnologij. To združenju omogoča prenos izboljšav združenih tehnologij in pridobitev koristi, ki so z njimi povezane. Pogodbenice lahko z uporabo obveznosti povratnega odstopa licence upravičeno zagotovijo, da izkoriščanja združenih tehnologij ne morejo zadržati pridobitelji licenc, vključno s podizvajalci, ki delujejo na podlagi licence pridobitelja licence, ki imajo ali pridobijo bistvene patente.

272.

Ena od težav, ugotovljenih v zvezi s tehnološkimi združenji, je tveganje, da ta združenja morda ščitijo neveljavne patente. Združevanje lahko poveča stroške oziroma tveganja uspešnega izpodbijanja, ker izpodbijanje morda ne bo uspešno, že če je veljaven samo en patent v združenju. Zaščita neveljavnih patentov v okviru združenja lahko pridobitelje licenc zaveže k plačevanju višjih licenčnin in lahko tudi prepreči inovacije na področju, ki ga pokriva neveljavni patent. V tem okviru klavzule o neizpodbijanju, vključno z določbami o odpovedi (99), v sporazumu o prenosu tehnologije med združenjem in tretjimi osebami verjetno spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe.

273.

Združenja pogosto vključujejo patente in patentne prijave. Če prijavitelji patentov, ki predložijo svoje patentne prijave združenjem, če so na voljo, pri tem uporabijo postopke za patentne prijave, ki omogočajo hitrejšo dodelitev, bo hitreje zagotovljena gotovost glede veljavnosti in področja uporabe teh patentov.

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/51

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/52

1.

Komisija je 20. marca 2014 prejela priglasitev predlagane koncentracije v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1), s katero podjetje DCC Energy Limited (Irska), katerega končno matično podjetje je podjetje DCC plc (Irska), z nakupom delnic pridobi v smislu člena 3(1)(b) Uredbe o združitvah nadzor nad celotnimi podjetji Qstar Försäljning AB, Card Network Solutions Europe AB in Qstar AB (vsa Švedska).

2.

Poslovne dejavnosti zadevnih podjetij so:

3.

Po predhodnem pregledu Komisija ugotavlja, da bi priglašena transakcija lahko spadala v področje uporabe Uredbe o združitvah. Vendar končna odločitev o tej točki še ni sprejeta.

4.

Komisija zainteresirane tretje osebe poziva, naj ji predložijo svoje morebitne pripombe glede predlagane transakcije.

Komisija mora prejeti pripombe najpozneje v 10 dneh po datumu te objave. Pripombe lahko pošljete Komisiji po telefaksu (+32 22964301), po elektronski pošti na naslov COMP-MERGER-REGISTRY@ec.europa.eu ali po pošti z navedbo sklicne številke COMP/M.7161 – DCC Energy/Qstar Försäljning/Qstar/Card Network Solutions na naslov:

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/54

1.

Komisija je 20. marca 2014 prejela priglasitev predlagane koncentracije v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1), s katero podjetji Bain Capital Investors, L.L.C. („Bain Capital“, Združene države) in Anchorage Capital Group, L.L.C. („Anchorage Capital“, Združene države) z nakupom delnic pridobita v smislu člena 3(1)(b) Uredbe o združitvah skupni nadzor nad podjetjem Ideal Standard International, SA („Ideal Standard“, Luksemburg). Podjetje Ideal Standard je trenutno pod nadzorom podjetja Bain Capital.

2.

Poslovne dejavnosti zadevnih podjetij so:

3.

Po predhodnem pregledu Komisija ugotavlja, da bi priglašena transakcija lahko spadala v področje uporabe Uredbe o združitvah. Vendar končna odločitev o tej točki še ni sprejeta. Na podlagi Obvestila Komisije o poenostavljenem postopku obravnave določenih koncentracij na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (2) je treba opozoriti, da je ta zadeva primerna za obravnavo po postopku iz Obvestila.

4.

Komisija zainteresirane tretje osebe poziva, naj ji predložijo svoje morebitne pripombe glede predlagane transakcije.

Komisija mora prejeti pripombe najpozneje v 10 dneh po datumu te objave. Pripombe lahko pošljete Komisiji po telefaksu (+32 22964301), po elektronski pošti na naslov COMP-MERGER-REGISTRY@ec.europa.eu ali po pošti z navedbo sklicne številke COMP/M.7206 – Bain Capital/Anchorage Capital/Ideal Standard na naslov:

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/55

1.

Komisija je 21. marca 2014 prejela priglasitev predlagane koncentracije v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1), s katero podjetje Rothesay Life Limited („Rothesay“, Združeno kraljestvo) z nakupom delnic pridobi v smislu člena 3(1)(b) Uredbe o združitvah nadzor na celotnim podjetjem MetLife Assurance Limited („MAL“, Združeno kraljestvo).

2.

Poslovne dejavnosti zadevnih podjetij so:

3.

Po predhodnem pregledu Komisija ugotavlja, da bi priglašena transakcija lahko spadala v področje uporabe Uredbe o združitvah. Vendar končna odločitev o tej točki še ni sprejeta.

4.

Komisija zainteresirane tretje osebe poziva, naj ji predložijo svoje morebitne pripombe glede predlagane transakcije.

Komisija mora prejeti pripombe najpozneje v 10 dneh po datumu te objave. Pripombe lahko pošljete Komisiji po telefaksu (+32 22964301), po elektronski pošti na naslov COMP-MERGER-REGISTRY@ec.europa.eu ali po pošti z navedbo sklicne številke COMP/M.7204 – Rothesay Life/MetLife Assurance na naslov:

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/56

1.

Komisija je 20. marca 2014 prejela priglasitev predlagane koncentracije v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (1), s katero podjetje Silver Lake Group, LLC („Silver Lake“, ZDA) pridobi v smislu člena 3(1)(b) Uredbe o združitvah nadzor nad celotnima podjetjema WME Entertainment Parent, LLC („WME“, ZDA) in IMG Worldwide Holdings, Inc. („IMG“, ZDA).

2.

Poslovne dejavnosti zadevnih podjetij so:

3.

Po predhodnem pregledu Komisija ugotavlja, da bi priglašena transakcija lahko spadala v področje uporabe Uredbe o združitvah. Vendar končna odločitev o tej točki še ni sprejeta. Na podlagi Obvestila Komisije o poenostavljenem postopku obravnave določenih koncentracij na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (2) je treba opozoriti, da je ta zadeva primerna za obravnavo po postopku iz Obvestila.

4.

Komisija zainteresirane tretje osebe poziva, naj ji predložijo svoje morebitne pripombe glede predlagane transakcije.

Komisija mora prejeti pripombe najpozneje v 10 dneh po datumu te objave. Pripombe lahko pošljete Komisiji po telefaksu (+32 22964301), po elektronski pošti na naslov COMP-MERGER-REGISTRY@ec.europa.eu ali po pošti z navedbo sklicne številke COMP/M.7179 – Silver Lake/WME/IMG na naslov:

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/57

bul. Shipchenski Prohod, blok 240, vhod А, 3. nadstropje, stanovanje 6

1111 Sofia

BULGARIA

☒

ki je samo po sebi specifično,



ki izraža posebne lastnosti kmetijskega proizvoda ali živila.

☒

Registracija s pridržanjem imena



Registracija brez pridržanja imena

Skupina 1.2

Mesni proizvodi (kuhani, soljeni, dimljeni itn.)

—

največja vsebnost vode: 35 % skupne mase,

—

največja vsebnost maščobe: 42 % skupne mase,

—

najmanjša vsebnost beljakovin: 28 % suhe snovi (po metodi Kjeldahl),

—

največja vsebmost kuhinjske soli: 4,6 % skupne mase,

—

pH: najmanj 5,4.

—

meso se zmelje v stroju za mletje mesa in zmeša v sekljalniku,

—

meso se zmelje v stroju za mletje mesa in zmeša v mešalniku,

—

meso se zmelje in zmeša v sekljalniku.

—

Značilen izgled: plemenita bela plesen, ki pokriva zunanjo površino, je znak, da je salama pravilno starana in sušena.

—

Sploščena oblika salame je posledica stiskanja. Oblika se razlikuje od ostalih valjasto ali paralelepipedno oblikovanih suhomesnih proizvodov.

—

Značilna aroma in okus: rahlo slana z značilno aromo uporabljenih začimb. Zaradi značilnega okusa in arome mesa, obogatenega z aromo kumina ter črnega ali belega popra, se „Lukanka Panagyurska“ razlikuje od podobnih proizvodov te kategorije, ki so začinjeni s česnom, kardamomom, pimentom in muškatnim oreškom.

—

Prerez je ovalne oblike, medtem ko so drugi suhomesni proizvodi okrogli ali kvadratni v prerezu. „Lukanka Panagyurska“ je zaradi kombinacije govedine (ali bivoljega mesa) in svinjine značilne rjavordeče do rdeče barve, podobni proizvodi iz svinjine pa so rožnate barve.

—

skladnost uporabljenega mesa z zahtevami iz točke 3.6 specifikacije,

—

upoštevanje razmerja mesa, začimb in dodatkov iz recepta; to se preverja, ko se mešanica začimb odmeri in zmeša z mesom, in sicer se preveri, da so količine mesa, začimb in dodatkov v skladu z receptom,

—

upoštevanje predpisanega postopka proizvodnje pri pripravi mešanice za nadevanje v čreva; to se preverja vizualno s pregledovanjem mešanice in kakovosti postopka nadevanja,

—

temperatura in vlažnost med odcejanjem in sušenjem proizvoda,

—

teža proizvoda med sušenjem, dokler ne znaša manj kot 60 % začetne teže mesnih sestavin iz točke 3.6,

—

skladnost končnega proizvoda z zahtevami glede zunanje površine, oblike in dimenzij po sušenju,

—

skladnost končnega proizvoda z zahtevami glede površine prereza, konsistence, okusa in arome,

—

skladnost končnega proizvoda z zahtevanimi fizično-kemičnimi parametri iz točke 3.5 specifikacije, kar se preverja z odobrenimi laboratorijskimi metodami.

Ime:

Q Certificazioni S.r.l., ki ga je Accredia odobrila na podlagi standarda EN 45011 – Italija

Naslov:

Tel./Faks

+359 32649228

Mobilni telefon

+359 897901680

E-naslov:

office@qci.bg

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/62

Skupina 2.4

Kruh, fino pecivo, slaščice in drugi pekovski izdelki

—

sladka mešanica iz sladkorja v prahu in medu iz pomarančnih cvetov, čistega cvetličnega medu ali medu iz kovačnika,

—

sladki, neoluščeni mandlji,

—

cimet v prahu, klinčki v prahu.

—

različica „Martiniana“: sladkor v prahu za glazuro, kristalni sladkor za posip,

—

različica „Torrefatto Glassato“: sladkor v prahu – po možnosti delno pomešan s fondant sladkorjem – za glazuro, nesladkan kakav v prahu z 22–24 % kakavovega masla.

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/66

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/67

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/68

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/69

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/70

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/71

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/72

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 89/73