3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/1

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2, 3, 4, 6, 7 in 21,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 2, 3, 4, 18 in 19,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov,

—

ob upoštevanju ustreznih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju z dne 10. decembra 1984 in njenih ustreznih protokolov ter Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem z dne 20. decembra 2006,

—

ob upoštevanju člena 5 Severnoatlantske pogodbe iz leta 1949,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 z dne 27. junija 2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (1),

—

ob upoštevanju stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (2), in sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 20. aprila 2010 z naslovom "Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope: Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa" (COM(2010)0171),

—

ob upoštevanju smernic za politiko EU do tretjih držav glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja ter smernic EU glede smrtne kazni,

—

ob upoštevanju bruseljske deklaracije s 6. konference parlamentarnih odborov za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb držav članic Evropske unije z dne 1. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju skupne študije OZN o svetovnih praksah v zvezi s skrivnim pridržanjem v okviru boja proti terorizmu, ki so jo pripravili posebni poročevalec za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu Martin Scheinin, posebni poročevalec o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali poniževalnem ravnanju ali kaznovanju Manfred Nowak, delovna skupina za samovoljna pridržanja, ki jo je zastopala podpredsednica Šahin Sardar Ali, in delovna skupina o prisilnih ali neprostovoljnih izginotjih, ki jo je zastopal njen predsednik Jeremy Sarkin (3),

—

ob upoštevanju poročila Sveta OZN za človekove pravice, ki ga je pripravil posebni poročevalec o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, v katerem se osredotoča na preiskovalne komisije, ustanovljene v odziv na vzorce ali prakse mučenja ali druge oblike grdega ravnanja (4),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov Martina Scheinina za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu z naslovom "Zbirka dobrih praks glede pravnih in institucionalnih okvirov in ukrepov, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic s strani obveščevalnih agencij v boju proti terorizmu, vključno z nadzorom nad njimi" (5),

—

ob upoštevanju prispevkov Sveta Evrope, zlasti dela nekdanjega komisarja za človekove pravice Thomasa Hammarberga in evropskega odbora za preprečevanje mučenja, kot tudi ustreznih resolucij parlamentarne skupščine Sveta Evrope, zlasti tistih o domnevnih skrivnih pridržanjih in nezakonitem meddržavnem prevozu pripornikov v državah članicah Sveta Evrope (6) ter o skrivnih pridržanjih in nezakonitem prevozu pripornikov v državah članicah Sveta Evrope – drugo poročilo (7), ter ob upoštevanju poročila odbora parlamentarne skupščine za pravne zadeve in človekove pravice o zlorabi državne tajnosti in državne varnosti: oviranje parlamentarnega in sodnega nadzora kršitev človekovih pravic (8),

—

ob upoštevanju primerov Al Naširi proti Poljski, Abu Zubajdah proti Litvi, Abu Zubajdah proti Poljski in El Masri proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji pri Evropskem sodišču za človekove pravice – ki jih je obravnaval veliki senat dne 16. maja 2012,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – stockholmski program (9),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. februarja 2007 (10) in z dne 19. februarja 2009 (11) o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA,

—

ob upoštevanju svojih resolucij o Guantánamu, zlasti tistih z dne 9. junija 2011 o Guantánamu: skorajšnja odločitev o smrtni kazni (12), z dne 4. februarja 2009 o vračanju in preselitvi zapornikov iz centra za pridržanje v Guantánamu (13) in z dne 13. junija 2006 o položaju zapornikov v Guantánamu (14) ter svojih priporočil Svetu z dne 10. marca 2004 o pravici ujetnikov v Guantánamu do pravičnega sojenja (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2010 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2009–2010) – učinkovito izvajanje po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (17),

—

ob upoštevanju govora podpredsednika Komisije Jacquesa Barrota v Strasbourgu 17. septembra 2008 (18),

—

ob upoštevanju izjav Komisije, da morajo zadevne države članice izvesti preiskave obtožb o vpletenosti v program izročitev in skrivnih pridržanj ameriške obveščevalne agencije CIA, ter dokumentov, ki jih je Komisija posredovala poročevalki, vključno s štirimi pismi, poslanimi Poljski, štirimi pismi, poslanimi Romuniji, in dvema pismoma, poslanima Litvi, vsa v letih od 2007 do 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Parlamentu z dne 15. oktobra 2003 o členu 7 Pogodbe o Evropski uniji: spoštovanje in spodbujanje vrednot, na katerih temelji Unija (COM(2003)0606),

—

ob upoštevanju pisma z dne 29. novembra 2005, ki ga je predsedstvo EU poslalo zunanji ministrici ZDA Condoleezzi Rice, v katerem zahteva, naj ZDA pojasnijo ta poročila [o domnevnem pridržanju ali prevozu osumljencev terorističnih dejanj v nekaterih državah članicah EU ali prek njih], v upanju, da bo to pomirilo zaskrbljenost Parlamenta in javnosti,

—

ob upoštevanju 2748. in 2749. seje Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 15. septembra 2006, na katerih se je razpravljalo o boju proti terorizmu in tajnih zaporih,

—

ob upoštevanju izjave EU s 16. seje Sveta za človekove pravice z dne 7. marca 2011 o prej omenjeni skupni študiji OZN o skrivnem pridržanju,

—

ob upoštevanju članka z naslovom "Boj proti terorizmu in človekove pravice", ki so ga napisali Villy Sovndal, Gilles de Kerchove in Ben Emmerson in ki je bil objavljen 19. marca 2012 v časopisu European Voice,

—

ob upoštevanju odgovora državne sekretarke ZDA Condoleezze Rice z dne 5. decembra 2005 na pismo predsedstva EU z dne 29. novembra 2005, v katerem navaja, da je izročitev ključno orodje v boju proti terorizmu in da Združene države Amerike ali njena trenutna administracija niso edine, ki ga uporabljajo, zanika obtožbe o neposredni vpletenosti ZDA v mučenje ter poudarja, da "namen" izročitve ni mučenje izročene osebe, ter izjav države sekretarke ZDA Condoleezze Rice, v katerih potrjuje, da Združene države spoštujejo suverenost svojih partneric (19),

—

ob upoštevanju govora nekdanjega predsednika ZDA Georgea W. Busha dne 6. septembra 2006 v vzhodni sobi Bele hiše, v katerem je priznal obstoj programa za izročanje in skrivno pridržanje pod vodstvom obveščevalne agencije CIA, ki je vključeval čezmorske operacije,

—

ob upoštevanju spominov Georgea W. Busha, objavljenih 9. novembra 2010,

—

ob upoštevanju nezaupne različice poročila generalnega inšpektorja agencije CIA Johna Helgersona iz leta 2004 o zaslišanjih v času Busheve administracije, objavljene avgusta 2009,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega odbora Rdečega križa iz leta 2007 o ravnanju s 14 dragocenimi priporniki, ki jih je pridržala CIA, ki je od leta 2009 javno dostopno,

—

ob upoštevanju raznih pobud na nacionalni ravni, s katerimi bi pojasnili vpletenost držav članic v program izročitev in skrivnih pridržanj ameriške obveščevalne agencije CIA, vključno s tekočo preiskavo na Danskem in končanimi preiskavami na Švedskem, tekočimi kazenskimi preiskavami, opravljenimi na Poljskem in v Združenem kraljestvu, predhodnimi kazenskimi postopki v Italiji, Nemčiji, Litvi, na Portugalskem in v Španiji, parlamentarno preiskavo medstrankarske parlamentarne skupine o izrednih izročitvah v Združenem kraljestvu in prejšnjimi parlamentarnimi preiskavami v Nemčiji, Litvi, na Poljskem in v Romuniji,

—

ob upoštevanju dveletne sodne preiskave na Portugalskem, ki se je leta 2009 nenadoma zaključila,

—

ob upoštevanju sklepov nacionalnih preiskav, ki so jih nekatere države članice že izvedle,

—

ob upoštevanju številnih poročil medijev in raziskovalnega novinarstva, zlasti, a ne samo, poročil ABC News leta 2005 (20) in 2009 (21) ter poročil Washington Posta leta 2005 (22), brez katerih bi izročitve in pridržanja ostali dejansko skrivnost,

—

ob upoštevanju raziskav in preiskav ter poročil, ki so jih od leta 2005 opravili in sestavili neodvisni preiskovalci, organizacije civilne družbe ter nacionalne in mednarodne nevladne organizacije, še posebej Human Rights Watch (23), Amnesty International in Reprieve,

—

ob upoštevanju obravnav Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) z dne 27. marca 2012 in pododbora za človekove pravice z dne 12. aprila 2012, obiska delegacije odbora LIBE v Litvi od 25. do 27. aprila 2012, obiska poročevalke na Poljskem 16. maja 2012 in vseh pisnih in ustnih prispevkov, ki jih je prejela poročevalka,

—

ob upoštevanju skupne zahteve po informacijah o letih, ki sta jo predsedujoči Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter poročevalec dne 16. aprila 2012 predložila direktorju agencije Eurocontrol, in izčrpnega odgovora, ki ga je agencija Eurocontrol predložila dne 26. aprila 2012,

—

ob upoštevanju obvestila DG IPOL z naslovom "Rezultati preiskav programa izrednih izročitev in tajnih zaporov ameriške obveščevalne agencije CIA v evropskih državah ob upoštevanju novega pravnega okvira po Lizbonski pogodbi",

—

ob upoštevanju členov 48 in 50 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0266/2012),

A.

ker je Parlament obsodil program ameriške obveščevalne agencije CIA za izročanje in skrivno pridržanje pod vodstvom ZDA, ki vključuje večkratne kršitve človekovih pravic, med katere spadajo nezakonito in samovoljno pridržanje, mučenje in druge oblike grdega ravnanja, kršitve načela nevračanja ter prisilno izginotje; ker je njegov začasni odbor za preučitev domnev o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA (v nadaljevanju "začasni odbor") zbral dokaze o tem, da je CIA uporabljala evropski zračni prostor in ozemlje, in ker Parlament od tedaj ponavlja svojo zahtevo po temeljitih preiskavah v zvezi s sodelovanjem nacionalnih vlad in agencij v programu ameriške obveščevalne agencije CIA;

B.

ker je Parlament že večkrat pozval, naj se v boju proti terorizmu v celoti spoštujejo človekovo dostojanstvo, človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi v zvezi z mednarodnim sodelovanjem na tem področju, in sicer na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, Listine EU o temeljnih pravicah ter nacionalnih ustav in zakonodaje o spoštovanju temeljnih pravic, in je ta poziv pred kratkim ponovil v svojem poročilu o protiteroristični politiki EU, kjer je tudi izjavil, da je spoštovanje človekovih pravic eden od predpogojev, ki zagotavljajo učinkovitost same politike;

C.

ker je Parlament večkrat strogo obsodil nezakonite prakse, kot so "izjemna izročitev", vključuje pa lahko ugrabitev, pridržanje brez sojenja, izginotje, tajne zapore in mučenje, ter je zahteval temeljito preiskavo domnevne stopnje vpletenosti nekaterih držav članic v sodelovanju z organi ZDA, predvsem z obveščevalno agencijo CIA, vključno z dejavnostmi na ozemlju EU;

D.

ker je namen te resolucije, da "politično spremlja postopke začasnega odbora in razvoj dogodkov, zlasti v primeru, če Svet in/ali Komisija ne sprejmeta ustreznih ukrepov, da se ugotovi, ali obstaja jasno tveganje resne kršitve načel in vrednot, na kateri Evropska unija temelji, ter da mu priporoči kakršnokoli resolucijo, utemeljeno na členih 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji, ki bi bila v tem kontekstu potrebna" (24);

E.

ker EU temelji na zavezanosti demokraciji, načelu pravne države, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, človekovega dostojanstva in mednarodnega prava tudi v svoji zunanji razsežnosti in ne le v svojih notranjih politikah; ker se mora zavezanost EU spoštovanju človekovih pravic, ki sta jo še okrepila uveljavitev Listine EU o temeljnih pravicah in postopek pristopa k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, odražati na vseh področjih politike, da bo politika EU o človekovih pravicah učinkovita in verodostojna;

F.

ker je ustrezen postopek odgovornosti nujen, da bi ohranili zaupanje državljanov v demokratične institucije EU, učinkovito varovali in spodbujali človekove pravice v notranjih in zunanjih politikah EU ter zagotovili legitimne in učinkovite varnostne ukrepe, ki temeljijo na načelu pravne države;

G.

ker nobena država članica še ni v celoti izpolnila svojih obveznosti, da bo zaščitila, ohranjala in spoštovala mednarodne človekove pravice ter preprečevala njihovo kršitev;

H.

ker so med instrumenti, ki urejajo skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) EU, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) in dva njegova izbirna protokola, Konvencija proti mučenju (CAT) in njen izbirni protokol ter evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Listina EU o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in drugih krutih, nečloveških in ponižujočih kazni ali ravnanj, ki ne nalagajo le absolutne prepovedi mučenja, temveč tudi dolžnost preiskave domnevnih mučenj; ker smernice politiki EU o mučenju predstavljajo okvir za prizadevanja EU na področju "preprečevanja in izkoreninjenja mučenja in grdega ravnanja v vseh predelih sveta";

I.

ker vsi pridružitveni in trgovinski sporazumi ter sporazumi o sodelovanju z namenom, da bi zagotovili upoštevanje mednarodnega prava in spoštovanje človekovih pravic, vsebujejo klavzule o človekovih pravicah in ker EU vodi tudi politični dialog s tretjimi državami na podlagi smernic o človekovih pravicah, med katere spada tudi boj proti smrtni kazni in mučenju; ker EU v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) podpira organizacije civilne družbe, ki si prizadevajo za odpravo mučenja in nudijo podporo pri rehabilitaciji žrtev mučenja;

J.

ker lahko skrivno pridržanje, ki je oblika prisiljenega izginotja, preraste v kaznivo dejanje zoper človečnost, če bi se izvajalo v širokem obsegu in sistematično; ker izredna stanja in boj proti terorizmu predstavljajo spodbudno okolje za skrivno pridržanje;

K.

ker je treba, čeprav je EU dokazala svojo zavezanost, da se bo izogibala tajnemu dogovarjanju glede mučenja z Uredbo Sveta (ES) št. 1236/2005 (25), nazadnje spremenjeno decembra 2011 (26), ki prepoveduje izvoz ali uvoz opreme, ki je praktično uporabna zgolj za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje, narediti še več, da se zagotovi popolno pokritje;

L.

ker je zanašanje samo na diplomatska zagotovila pri odobritvi izročitve ali izgona osebe v državo, za katero lahko na podlagi utemeljenih razlogov verjamemo, da bodo posamezniki tam v nevarnosti, da jih bodo mučili ali z njimi slabo ravnali, nezdružljivo z absolutno prepovedjo mučenja po mednarodnem pravu, pravu EU ter nacionalnih ustavah in zakonih držav članic (27);

M.

ker je Svet dne 15. septembra 2006 priznal, da "obstoj tajnih zaporov, kjer se priprte osebe znajdejo v pravni praznini, ni skladen z mednarodnim humanitarnim pravom in mednarodnim kazenskim pravom", vendar do zdaj ni priznal in obsodil vpletenosti držav članic v program ameriške obveščevalne agencije CIA, čeprav so politični in pravosodni organi držav članic potrdili, da je CIA uporabljala evropski zračni prostor in ozemlje;

N.

ker prihaja zaradi programa ameriške obveščevalne agencije CIA do vztrajnih kršitev človekovih pravic, kar dokazuje predvsem tekoče upravno pridržanje Abuja Zubajdaha in Abd Al Rahima Al Naširija v zalivu Guantanamo, ki sta v poljski kazenski preiskavi v zvezi s tajnimi zapori ameriške obveščevalne agencije CIA pridobila status žrtve;

O.

ker je raziskava OZN, Sveta Evrope, nacionalnih in mednarodnih medijev, raziskovalnih novinarjev in civilne družbe razkrila nove konkretne informacije o lokaciji tajnih zaporov ameriške obveščevalne agencije CIA v Evropi, letih za izredne izročitve skozi evropski zračni prostor ter prepeljanih ali pridržanih osebah;

P.

ker se je naročilo za nezakonita dejanja na ozemlju EU morda oblikovalo v okviru Natovih večstranskih ali dvostranskih dogovorov;

Q.

ker nacionalne preiskave in mednarodne raziskave dokazujejo, da so se članice Organizacije severnoatlantske pogodbe (Nato) zavezale, da bodo ukrepale v protiteroristični kampanji, ki je omogočila skriven zračni promet in uporabo ozemlja držav članic EU v programu izročitev, ki ga je vodila ameriška obveščevalna agencija CIA, kar priča, da so bile države članice, ki so tudi članice zveze Nato, kolektivno seznanjene s programom;

R.

ker je skupna študija ZN o globalnih praksah v zvezi s skrivnim pridržanjem v okviru boja proti terorizmu (A/HRC/13/42), ki so jo pripravili posebni poročevalec za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu, posebni poročevalec za problematiko mučenja in drugega krutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, delovna skupina o samovoljnih priporih in delovna skupina za vprašanja prisilnih in neprostovoljnih izginotij, podrobno opisala uporabo tajnih zaporov na ozemlju držav članic EU kot del programa ameriške obveščevalne agencije CIA, in so v nadaljnjih ukrepih državam članicam poslali pisma z zahtevo po dodatnih informacijah, kot je podrobneje opisano v poročilih o poslanih in prejetih sporočilih v okviru posebnih postopkov, vključno s tistim z dne 23. februarja 2012 (28);

S.

ker v poročilu Sveta Evrope za leto 2011 piše, da podatki, ki so jih leta 2009 in 2010 posredovale poljske agencije, "predstavljajo dokončen dokaz", da je na Poljskem pristalo sedem letal, ki so bila povezana z ameriško obveščevalno agencijo CIA, in ker so poljski mediji poročali o tem, da je bila vložena obtožnica proti nekdanjim vodjem poljske obveščevalne službe, in razkrili morebitno tajno dogovarjanje med pripadniki obveščevalnih služb ter poljsko vlado o uporabi pripora ameriške obveščevalne agencije CIA na poljskem ozemlju; ker so si leta 2011 romunski raziskovalni novinarji prizadevali dokazati obstoj "črne baze" v romunskem nacionalnem uradu za zaupne informacije (29), in sicer na podlagi informacij nekdanjih zaposlenih ameriške obveščevalne agencije CIA; ker so romunske oblasti zanikale obstoj "črne baze", preiskava romunskega parlamenta pa ni dokazala njenega obstoja; ker so nekdanji libijski disidenti sprožili sodne postopke proti Veliki Britaniji zaradi neposredne vpletenosti tajne obveščevalne službe MI6 v izročitev, tajno pridržanje in mučenje omenjenih libijskih disidentov in članov njihovih družin;

T.

ker si litovske oblasti s parlamentarnimi in sodnimi preiskavami prizadevajo za razjasnitev vpletenosti Litve v program ameriške obveščevalne agencije CIA; ker je parlamentarna preiskava, ki jo je izvedel odbor litovskega parlamenta za nacionalno varnost in obrambo, o domnevnem prevozu in odvzemu svobode osebam, ki jih je na litovskem ozemlju pridrževala ameriška obveščevalna agencija CIA, razkrila, da je v Litvi med letoma 2003 in 2005 pristalo pet zrakoplovov, povezanih z agencijo CIA, in da je Litva na zahtevo iste agencije pripravila dva objekta, prilagojena tako, da sta primerna za pridržanje pripornikov v državi (projekta št. 1 in 2); ker se delegacija odbora LIBE zahvaljuje litovskim oblastem, ker so aprila 2012 sprejele člane Evropskega parlamenta v Vilniusu in delegaciji odbora LIBE omogočile dostop do projekta št. 2; ker je zasnova poslopij in notranje opreme takšna, da je videti primerna za pridržanje zapornikov; ker kljub naknadni sodni preiskavi, izvedeni leta 2010 in zaključeni januarja 2011, veliko vprašanj v zvezi z operacijami ameriške obveščevalne agencije CIA v Litvi ostaja odprtih; ker so litovske oblasti izrazile pripravljenost, da uvedejo ponovne preiskave, če bi prišle na dan nove informacije, in ker je tožilstvo ponudilo, da v odgovor na pisno zahtevo Parlamenta zagotovi dodatne informacije o kazenski preiskavi;

U.

ker morajo portugalske oblasti še pojasniti veliko število dejavnikov, ki kažejo na to, da so številni leti, ki jih je med drugim odkril začasni odbor, služili premestitvi zapornikov med Bagramom, krajem Diego Garcia, tajnimi zapori in Guantánamom;

V.

ker so izsledki raziskav in sodne ugotovitve o logistiki, ki je bila vključena v prikrivanje tega nezakonitega delovanja, vključno z navideznimi načrti letenja, civilnimi in vojaškimi letali, prijavljenimi za državne lete, ter uporabo zasebnih letalskih družb, ki jih je ameriška obveščevalna agencija CIA uporabila za izvajanje izročitev, še dodatno razkrili sistematičnost in obseg vpletenosti Evrope v program ameriške obveščevalne agencije CIA; ker analiza novih podatkov, ki jih je zagotovila agencija Eurocontrol, zlasti potrjuje trditev, da so izvajalci, ki so izvrševali izročitve, da bi prikrili izhodišče in cilj prevozov zapornikov, sredi poti presedali z enega letala na drugega;

W.

ker je EU razvila politike notranje varnosti in protiteroristične politike, ki temeljijo na policijskem in pravosodnem sodelovanju ter spodbujanju izmenjave obveščevalnih podatkov; ker bi morale te politike temeljiti na spoštovanju temeljnih pravic in načelu pravne države ter učinkovitem demokratičnem parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb;

X.

ker so po mnenju evropskega odbora za preprečevanje mučenja "metode zasliševanja, ki so jih uporabljali v čezmorskih zaporih pod vodstvom ameriške obveščevalne agencije CIA, zagotovo pripeljale do kršitev prepovedi mučenja ter nečloveškega in poniževalnega ravnanja" (30);

Y.

ker odnosi med EU in ZDA temeljijo na trdnem partnerstvu in sodelovanju na številnih področjih na podlagi skupnih vrednot demokracije, pravne države in temeljnih pravic; ker so EU in ZDA od terorističnih napadov 11. septembra 2001 okrepile svoja prizadevanja v boju proti terorizmu, predvsem s skupno deklaracijo o boju proti terorizmu z dne 3. junija 2010, in ker je nujno, da se v praksi zagotovi spoštovanje sprejetih obveznosti in premaga razkorak med politiko EU in politiko ZDA v zvezi z bojem proti terorizmu;

Z.

ker je oblast v ZDA decembra 2011 sprejela zakon o izvrševanju obrambnega proračuna, ki uzakonja priprtje za nedoločen čas za osebe, osumljene sodelovanja v terorističnih dejanjih v ZDA, in spodkopava pravico do primernega in poštenega sojenja; ker je v teku postopek izpodbijanja področje uporabe tega zakona;

AA.

ker je predsednik Obama 22. januarja 2009 podpisal tri izvršne odloke, za prepoved mučenja med zasliševanji, ustanovitev medagencijske delovne skupine, ki bi sistematično preverila politike in postopke pridržanja in preučila vsak primer posebej ter za zaprtje zapora v zalivu Guantánamo;

AB.

ker pa je treba zapor v zalivu Guantánamo še zapreti zaradi močnega nasprotovanja Kongresa ZDA; ker so ZDA, da bi pospešile zaprtje, pozvale države članice EU, naj sprejmejo zapornike iz Guantánama; ker je visoki komisar ZN za človekove pravice izrazil globoko razočaranje, ker zapor v zalivu Guantánamo še ni zaprt, in zaradi utrditve sistema samovoljnega pridržanja;

AC.

ker o zapornikih iz Guantánama še vedno odločajo vojaška sodišča, zlasti po odločitvi predsednika ZDA z dne 7. marca 2011, da podpiše izvršni odlok, ki je odpravil dveletno zamrznitev novih vojaških sojenj, in zakonu z dne 7. januarja 2012, ki prepoveduje premestitve zapornikov iz Guantanama na sojenje v ZDA;

1.

opozarja, da so protiteroristične strategije lahko učinkovite samo, če se pri njihovem izvajanju strogo upoštevajo obveznosti glede spoštovanja človekovih pravic in zlasti pravice do pravičnega sojenja;

2.

ponovno poudarja, da si učinkoviti protiteroristični ukrepi in spoštovanje človekovih pravic niso v nasprotju, temveč se dopolnjujejo in vzajemno podpirajo cilje; poudarja, da je spoštovanje temeljnih pravic bistvena sestavina uspešnih protiterorističnih politik;

3.

poudarja izjemno občutljivost protiterorističnih politik; meni, da so lahko samo pristni razlogi državne varnosti opravičilo za tajnost; vendar poudarja, da v nobenem primeru državna tajnost nima prednosti nad neodtuljivimi temeljnimi pravicami in da torej argumenti, ki temeljijo na državni skrivnosti, se nikoli ne morejo uporabiti za omejitev pravne obveznosti držav, da raziščejo hude kršitve človekovih pravic; meni, da opredelitve zaupnih informacij in državne tajnosti ne bi smele biti preohlapne ter da so zlorabe instituta državne tajnosti in državne varnosti resne ovire za demokratični nadzor;

4.

poudarja, da se za osebe, osumljene terorizma, ne smejo uporabljati posebni postopki; poudarja, da mora vsaka oseba uživati vsa zagotovila, ki so sestavni del načela poštenega sojenja, kot je določeno v členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic;

5.

znova potrjuje svojo obsodbo praks izjemne izročitve, tajnih zaporov in mučenja, ki jih nacionalno in mednarodno pravo, ki določata spoštovanje človekovih pravic, prepovedujeta in ki med drugim kršijo pravico do svobode, varnosti, humane obravnave, svobode pred mučenjem, nevračanja, domneve nedolžnosti, pravičnega sojenja, pravnega svetovanja in enakovredne zaščite, ki so zagotovljene po zakonu;

6.

poudarja potrebo po zagotovilih, da bi v prihodnje preprečili vsakršne kršitve temeljnih pravic pri izvajanju protiterorističnih politik;

7.

meni, da so države članice izrazile pripravljenost, da ravnajo v skadu z mednarodnim pravom, vendar še niso ustrezno izpolnile svoje pozitivne obveznosti, ki velja za vse države članice, da raziščejo hude kršitve človekovih pravic, ki so povezane s programom ameriške obveščevalne agencije CIA, in obžaluje zamude pri popolni razjasnitvi tega primera, da bi se žrtvam čim prej zagotovila popolna odškodnina, vključno z opravičilom in nadomestilom, kjer je primerno;

8.

meni, da težave, s katerimi se soočajo države članice pri izvajanju preiskav, povzročijo, da države ne izpolnijo v celoti svojih mednarodnih obveznosti, kar lahko ogrozi vzajemno zaupanje v varstvo temeljnih pravic, s čimer se odgovornost prenaša na EU kot celoto;

9.

ponavlja, da je zavezanost držav članic in EU k preiskovanju vpletenosti Evrope v program ameriške obveščevalne agencije CIA v skladu z načelom resničnega in lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU;

10.

izraža zaskrbljenost glede ovir, s katerimi se soočajo nacionalne parlamentarne in sodne preiskave o vpletenosti nekaterih držav članic v program ameriške obveščevalne agencije CIA, kot je podrobneje dokumentirano v poročilu Sveta Evrope iz leta 2011 o zlorabi institutov državne tajnosti in nacionalne varnosti, vključno s pomanjkanjem preglednosti, zaupnostjo dokumentov, prevlado nacionalnih in političnih interesov, ozkim dometom preiskav, omejevanjem pravic žrtev do učinkovitega sodelovanja in obrambe ter pomanjkanjem strogih preiskovalnih metod in sodelovanja med preiskovalnimi organi v EU; poziva države članice, naj se izognejo temu, da bi svoje nacionalne kazenske postopke osnovale na pravni podlagi, ki s sklicevanjem na klavzule o zastaranju omogoča zaključek kazenskih postopkov in pripelje do njega ter vodi do nekaznovanja, ter naj spoštujejo načelo mednarodnega običajnega prava, ki priznava, da se zastaralni roki ne morejo in se ne bi smeli uporabljati v primerih hudih kršitev človekovih pravic;

11.

poziva države članice, ki še niso izpolnile te obveznosti, naj opravijo neodvisne in učinkovite preiskave kršitev človekovih pravic ob upoštevanju vseh novih dokazov, ki so prišli na dan; države članice zlasti poziva, naj raziščejo, ali so na njihovem ozemlju tajni zapori ter ali so bili ljudje zaprti v okviru programa ameriške obveščevalne agencije CIA v prostorih na njihovem ozemlju;

12.

ugotavlja, da se je parlamentarna preiskava, opravljena v Romuniji, zaključila z ugotovitvijo, da niso bili najdeni nobeni dokazi o obstoju tajnega zapora ameriške obveščevalne agencije CIA na romunskem ozemlju; poziva sodne oblasti, naj začnejo neodvisno preiskavo o domnevnih lokacijah tajnih zaporov ameriške obveščevalne agencije CIA v Romuniji, zlasti ob upoštevanju novih dokazov o letalskih povezavah med Romunijo in Litvo;

13.

spodbuja Poljsko, naj vztraja pri tekoči kazenski preiskavi v zvezi s tajnim pridržanjem, vendar obžaluje pomanjkanje uradne komunikacije o področju uporabe, poteku in stanju preiskave; poziva poljske oblasti, naj z vso potrebno preglednostjo opravijo temeljito preiskavo ter omogočijo učinkovito sodelovanje žrtev in njihovih odvetnikov;

14.

ugotavlja, da parlamentarne in sodne preiskave v Litvi med letoma 2009 in 2011 niso mogle dokazati, da so bili zaporniki tajno zaprti v Litvi; poziva litovske oblasti, naj izpolnijo svojo obveznost, da ponovno odprejo kazensko preiskavo o vpletenosti Litve v program ameriške obveščevalne agencije CIA, če pride do razkritja novih informacij, glede na nove dokaze, ki izhajajo iz podatkov agencije Eurocontrol in kažejo, da se letalo N787WH, ki naj bi prevažalo Abuja Zubajdaha, dne 18. februarja 2005 na svoji poti v Romunijo in Litvo ni ustavilo v Maroku; ugotavlja, da analiza podatkov agencije Eurocontrol razkriva tudi nove informacije iz načrtov letov, ki povezujejo Romunijo z Litvo, s transferjem na drugo letalo v Tirani v Albaniji dne 5. oktobra 2005, in Litvo z Afganistanom prek Kaira v Egiptu dne 26. marca 2006; meni, da je bistvenega pomena, da nove preiskave poleg zlorab položaja s strani državnih uradnikov obravnavajo tudi morebitna nezakonita pridržanja in grdo ravnanje z osebami na litovskem ozemlju; spodbuja državno tožilstvo, naj z listinami utemelji trditve, ki so bile podane v času obiska delegacije odbora LIBE, o kategoričnih zaključkih sodne preiskave, da v Litvi v objektih projektov št. 1 in 2 ni bil pridržan noben pripornik;

15.

ugotavlja, da so v Veliki Britaniji sprožili kazensko preiskavo v zvezi z izročitvami v Libijo, in pozdravlja odločitev, da bo sledila širša preiskava v zvezi z odgovornostjo Velike Britanije v programu ameriške obveščevalne agencije CIA, ko bo kazenska preiskava zaključena; poziva Veliko Britanijo, naj opravi to preiskavo z vso potrebno preglednostjo ter omogoči učinkovito sodelovanje žrtev in civilne družbe;

16.

se strinja, da morajo preiskave držav članic temeljiti na trdnih sodnih dokazih ter na spoštovanju nacionalnih sodnih sistemov in prava EU, ne le na domnevah medijev in javnem mnenju;

17.

poziva države članice, kot so Finska, Danska, Portugalska, Italija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Španija, Irska, Grčija, Ciper, Romunija in Poljska, ki so navedene v poročilu začasnega odbora, naj razkrijejo vse potrebne informacije o vseh osumljenih letalih, povezanih z ameriško obveščevalno agencijo CIA in njihovim ozemljem; poziva države članice, naj spoštujejo pravico do informacij in naj se ustrezno odzovejo na zahteve po dostopu do informacij; v zvezi s tem izraža zaskrbljenost, ker se večina držav članic z izjemo Danske, Finske, Nemčije, Irske in Litve, ni primerno odzvala na zahteve organizacij Reprieve in Access Info Europe po dostopu do informacij za preiskovanje primerov izrednih izročitev;

18.

poziva države članice, naj revidirajo vse določbe ali razlage, ki so naklonjene mučenju, kakršno je pravno mnenje Michaela Wooda (nanj se nanaša omenjen resolucija Parlamenta z dne 14. februarja 2007), ki v nasprotju z mednarodno sodno prakso zatrjuje, da je legitimno prejeti in uporabiti informacije, pridobljene z mučenjem, če ne obstaja neposredna odgovornost zanj (kar spodbuja in upravičuje mučenje s strani tretjih oseb);

19.

poziva vse države članice EU, naj podpišejo in ratificirajo mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem;

20.

glede na vse večje sodelovanje in izmenjavo informacij med obveščevalnimi in varnostnimi službami poziva države članice, naj zagotovijo popoln demokratični nadzor nad temi službami in njihovimi dejavnostmi z ustreznim internim, izvršnim, sodnim in neodvisnim parlamentarnim nadzorom, po možnosti prek posebnih parlamentarnih odborov s širokim dometom in pooblastili, vključno s pooblastili za zahtevanje informacij, in z zadostnimi preiskovalnimi in raziskovalnimi sredstvi, da bi lahko preučili ne le zadeve, kot so politika, upravljanje in finance, temveč tudi poslovanje teh služb;

21.

meni, da mora EU nujno obsoditi vse zlorabe v boju proti terorizmu, vključno s tistimi, ki so se dogajale na njenem ozemlju, da bo EU lahko delovala skladno s svojimi vrednotami, pa tudi zato, da jih bo lahko verodostojno zagovarjala v svojih zunanjih partnerstvih;

22.

opozarja, da se Svet nikoli ni uradno opravičil, ker je kršil načela, zapisana v Pogodbah, o lojalnem sodelovanju med institucijami Unije, ko je na neprimeren način poskušal prepričati Parlament, naj zagotovi namerno skrajšane različice zapisnikov za zasedanja Delovne skupine Sveta za mednarodno javno pravo COJUR in Delovne skupine Sveta za čezatlantske odnose COTRA) z visokimi severnoameriškimi uradniki; pričakuje opravičilo Sveta;

23.

pričakuje, da bo Svet končno podal izjavo, s katero bo priznal vpletenost držav članic v program ameriške obveščevalne agencije CIA in težave, s katerimi se soočajo države članice v okviru preiskav;

24.

poziva Svet, naj v celoti podpre postopke iskanja resnice in odgovornosti v državah članicah, tako da uradno obravnava zadevo na zasedanjih PNZ, deli vse informacije, ponudi pomoč pri preiskavah in predvsem odobri zahteve po dostopu do dokumentov;

25.

poziva Svet, naj opravi predstavitve z ustreznimi agencijami EU za varnost, predvsem Europolom, Eurojustom in koordinatorjem EU za boj proti terorizmu, da pojasnijo svojo seznanjenost z vpletenostjo držav članic v program ameriške obveščevalne agencije CIA in z odzivom EU; nadalje poziva Svet, naj predlaga varovalne mehanizme, ki bodo zagotavljali spoštovanje človekovih pravic pri izmenjavi obveščevalnih podatkov ter strogo ločevanje med vlogami, ki jih imajo obveščevalne dejavnosti in dejavnosti kazenskega pregona, tako da obveščevalne agencije ne bodo imele pooblastil za aretacijo in pridržanje, in naj v enem letu poroča Parlamentu;

26.

poziva Svet, naj spodbuja države članice k izmenjavi najboljših praks v zvezi s parlamentarnim in sodnim nadzorom nad obveščevalnimi službami z vključevanjem nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta v ta prizadevanja;

27.

ponovno poziva Svet in države članice, naj zanašanje zgolj na diplomatska zagotovila iz tretjih držav izključijo kot podlago za izročitev ali izgon, kadar obstaja nevarnost, da bodo posamezniki mučeni, da se bo z njimi grdo ravnalo ali da se jim bo sodilo na podlagi tako pridobljenih dokazov;

28.

poziva ustrezne organe, naj se ne sklicujejo na državno tajnost v zvezi z mednarodnim sodelovanjem med obveščevalnimi službami, da bi tako preprečili uveljavljanje odgovornosti in plačilo odškodnin, ter vztraja, da tajnost lahko utemeljijo samo dejansko obstoječi razlogi nacionalne varnosti, to tajnost pa v vsakem primeru razveljavijo brezpogojne obveznosti v zvezi s temeljnimi pravicami, kot je absolutna prepoved mučenja;

29.

poziva ustrezne organe, naj poskrbijo za jasno ločevanje med obveščevalnimi dejavnostmi in dejavnostmi varnostnih služb na eni strani ter organi kazenskega pregona na drugi strani, da bi tako zagotovili izvrševanje splošnega načela "nemo iudex in sua causa";

30.

poudarja, da je začasni odbor, ki je opravil preiskavo, na katero sta se oprli njegovi resoluciji z dne 14. februarja 2007 in 19. februarja 2009, razkril, da so bili postopki za izdajo dovoljenja in nadzor civilnih letal, ki so letela čez ozemlje držav članic ali na njem pristala, nadvse pomanjkljivi, kar ni omogočilo le tega, da so jih zlorabili za "izredne izročitve" v programu ameriške obveščevalne agencije CIA, ampak tudi to, da so jih zlahka obšle združbe organiziranega kriminala, vključno s terorističnimi mrežami; opozarja tudi na pristojnost Unije na področju varovanja in varnosti v prometu ter na priporočilo Parlamenta Komisiji, naj uredi in spremlja upravljanje zračnega prostora EU, letališč in nekomercialnega letalstva; zato poziva EU in njene države članice, naj ne odlašajo več s temeljito revizijo izvajanja Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu (čikaška konvencija) v zvezi z dovoljenji in pregledi civilnih letal, ki letijo skozi zračni prostor držav članic ali pristajajo na njihovem ozemlju, da bi zagotovili večjo varnost in sistematično izvajanje kontrol, kar zahteva predčasno identifikacijo potnikov in posadk in zagotavlja, da vsi leti, uvrščeni med "državne lete" (ki so izvzeti iz področja uporabe čikaške konvencije), dobijo predhodno in ustrezno dovoljenje; opozarja tudi na priporočilo Parlamenta, da morajo države članice učinkovito uveljaviti tokijsko konvencijo o kaznivih in drugih določenih dejanjih, storjenih na krovu letal;

31.

je seznanjen s pobudami Komisije v odgovor na priporočila Parlamenta; obžaluje pa, da niso del širšega programa in strategije, ki bi zagotavljala prevzem odgovornosti zaradi kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru programa ameriške obveščevalne agencije CIA, ter potrebno odškodnino in nadomestilo žrtvam;

32.

poziva Komisijo, naj razišče, ali so bile s sodelovanjem v programu ameriške obveščevalne agencije CIA kršene določbe EU, predvsem tiste o azilu in pravosodnem sodelovanju;

33.

poziva Komisijo, naj olajša in podpre pravno pomoč in pravosodno sodelovanje, ki bo temeljilo na spoštovanju človekovih pravic, med preiskovalnimi organi in odvetniki, ki sodelujejo pri iskanju odgovornih v državah članicah, ter naj zlasti zagotovi, da se izmenjajo pomembne informacije, in naj spodbudi učinkovito uporabo vseh razpoložljivih instrumentov in virov EU;

34.

poziva Komisijo, naj v enem letu sprejme okvir, ki bo vključeval obveznosti poročanja za države članice, na podlagi katerih bi spremljali in podpirali nacionalne postopke za ugotavljanje odgovornosti, vključno s smernicami o preiskavah, skladnih z zahtevami na področju človekovih pravic, na podlagi standardov, ki jih oblikujeta Svet Evrope in OZN;

35.

poziva Komisijo, naj ob upoštevanju institucionalnih pomanjkljivosti, ki so se pokazale v kontekstu programa ameriške obveščevalne agencije CIA, sprejme ukrepe, namenjene večji zmožnosti EU za preprečevanje in obravnavanje kršitev človekovih pravic na ravni EU, ter zagotovi večjo vlogo Parlamenta;

36.

poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi predlagala ukrepe za stalno sodelovanje in izmenjavo informacij med Evropskim parlamentom in parlamentarnimi odbori za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb držav članic v primerih, ki kažejo, da so se na ozemlju Evropske unije izvajali skupni ukrepi obveščevalnih in varnostnih služb držav članic;

37.

poziva Komisijo, naj predloži predloge za pripravo ureditev za demokratični nadzor nad čezmejnimi obveščevalnimi dejavnostmi v okviru protiterorističnih politik EU; namerava v celoti izkoristiti svoje parlamentarne pristojnosti za temeljit pregled protiterorističnih politik, skladno s priporočili, ki jih je pripravil študijski oddelek Parlamenta (PE 453.207);

38.

poziva evropskega varuha človekovih pravic, naj razišče pomanjkljivosti Komisije in Sveta ter agencij EU za varnost, zlasti Europola in Eurojusta, v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic ter načel dobrega upravljanja in lojalnega sodelovanja glede na njihov odziv na priporočila začasnega odbora TDIP;

39.

poziva EU, naj zagotovi, da bo popolnoma spoštovala svoje mednarodne obveznosti ter da se bodo politika EU in instrumenti zunanje politike, kot so smernice o mučenju in dialogi o človekovih pravicah, v celoti izvajali, s čimer si bo zagotovila močnejši položaj in bo lahko zahtevala strogo izvajanje klavzul o človekovih pravicah iz vseh mednarodnih sporazumov, ki jih podpiše, ter od svojih največjih zaveznic, na primer ZDA, terjala, da spoštujejo svoje nacionalno in mednarodno pravo;

40.

ponovno potrjuje, da se smeta mednarodni boj proti terorizmu in dvostransko ali večstransko mednarodno sodelovanje na tem področju, tudi v okviru Nata ali med obveščevalnimi in varnostnimi službami, izvajati samo ob popolnem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v okviru ustreznega demokratičnega in sodnega nadzora; poziva države članice, Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje (EEAS) in Svet, naj zagotovijo, da se bodo ta načela uporabljala v njihovih zunanjih odnosih, in vztraja, da bi morali vsi temeljito oceniti rezultate svojih sopogodbenic na področju človekovih pravic, preden sklenejo kakršen koli nov sporazum, predvsem o sodelovanju obveščevalnih služb in izmenjavi informacij, opraviti revizijo obstoječih sporazumov, pri katerih sopogodbenice ne spoštujejo človekove pravice, ter o sklepih takšnih ocen in revizij obvestiti Evropski parlament;

41.

opozarja, da se poseganje tujih specialnih služb v zadeve suverenih držav članic EU v prihodnje ne sme ponoviti in da se mora boj proti terorizmu izvajati s popolnim spoštovanjem človekovih pravic, temeljnih svoboščin, demokracije in pravne države;

42.

opozarja, da izbirni protokol h konvenciji proti mučenju zahteva vzpostavitev sistemov spremljanja, ki pokrivajo vse primere odvzema prostosti, in poudarja, da upoštevanje tega mednarodnega instrumenta zagotavlja dodatno zaščito; močno spodbuja partnerske države EU, naj ratificirajo izbirni protokol in oblikujejo neodvisne nacionalne preventivne mehanizme, ki bodo v skladu s pariškimi načeli, in naj ratificirajo mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem;

43.

ponavlja svoj poziv v skladu z mednarodnim pravom in predvsem členom 12 konvencije proti mučenju, naj vse države, ki se soočajo z verodostojnimi obtožbami, storijo vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo potrebna pojasnila, ter, če se obtožbe nadaljujejo, opravijo temeljite preiskave in poizvedbe v zvezi z vsemi domnevnimi dejanji izjemne izročitve, tajnih zaporov, mučenja in drugih večjih kršitev človekovih pravic, tako da se odkrije resnica in po potrebi ugotovi odgovornost, zagotovi prevzem odgovornosti ter prepreči nekaznovanost, tudi s tem, da se posameznikom sodi, kadar obstajajo dokazi o kazenski odgovornosti; v zvezi s tem poziva visoko predstavnico/podpredsednico in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi zagotovile ustrezno izvajanje ukrepov iz skupne študije ZN o globalnih praksah v zvezi s skrivnim pridržanjem v okviru boja proti terorizmu, zlasti v zvezi z naknadnim pismom, ki so ga imetniki mandatov za posebne postopke dne 21. oktobra 2011 poslali 59 državam in v njem prosili njihove vlade, naj jih seznanijo z izvajanjem priporočil iz te študije;

44.

poziva EU, naj zagotovi, da države članice, pridružene države in države partnerice (zlasti tiste iz sporazuma iz Cotonouja), ki so potrdile, da bodo sprejele bivše zapornike iz Guantánama, tem osebam dejansko zagotovijo popolno podporo, kar zadeva življenjske pogoje, olajševanje njihovega vključevanja v družbo, zdravstveno oskrbo, vključno s psihičnim okrevanjem, dostop do osebnih dokumentov in potnih listin, uveljavljanje pravice do združitve družine in vse druge temeljne pravice, ki so dane osebam s statusom političnih azilantov;

45.

je zlasti zaskrbljen zaradi postopka, ki ga je izvedla ameriška vojaška komisija v zvezi z Abdom Al Rahimom Al Naširijem, ki bi mu lahko izrekli smrtno kazen, če bi ga obsodili; poziva oblasti ZDA, naj izključijo možnost izreka smrtne kazni Abdu Al Rahimu Al Naširiju in ponavlja svoje dolgotrajno nasprotovanje smrtni kazni v vseh primerih in vsakršnih okoliščinah; ugotavlja, da Evropsko sodišče za človekove pravice obravnava Al Naširijev primer od 6. maja 2011; poziva oblasti vseh držav, v katerih je bil Abd Al Rahim Al Naširi zaprt, naj uporabijo vsa razpoložljiva sredstva, da bi zagotovile, da Al Naširija ne bo doletela smrtna kazen; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj o Al Naširijevem primeru z ZDA prednostno razpravlja in tako izvaja smernice EU o smrtni kazni;

46.

ponovno poudarja, da je dosledna uporaba klavzule o človekovih pravicah v sporazumih z državami nečlanicami EU ključnega pomena v odnosih med EU in njenimi državami članicami ter temi državami, in meni, da je zdaj pravi zagon, da se razišče, kako so evropske vlade sodelovale z represivnim aparatom diktature v imenu boja proti terorizmu; v zvezi s tem meni, da mora na novo revidirana evropska sosedska politika močno podpreti reformo varnostnega sektorja, ki mora zagotoviti predvsem jasno ločitev obveščevalnih funkcij od kazenskega pregona; poziva Evropsko službo za zunanje zadeve, Svet in Komisijo, naj okrepijo svoje sodelovanje z odborom za preprečevanje mučenja in drugimi ustreznimi mehanizmi Sveta Evrope pri načrtovanju in izvajanju projektov pomoči v boju proti terorizmu s tretjimi državami in v vseh oblikah dialoga s tretjimi državami v okviru boja proti terorizmu;

47.

poziva oblasti Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, naj ugotovijo, kdo so odgovorni, in zagotovijo, da bodo odgovarjali za ugrabitev, domnevno zaradi napačne identifikacije, Kaleda El Masrija, ki je vodilo k njegovemu nezakonitemu zaprtju in domnevnemu mučenju; obsoja nedejavnost tožilstva v Skopju pri kazenski preiskavi pritožbe Kaleda El Masrija; ugotavlja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice prevzelo ta primer in da je imel veliki senat 16. maja 2012 svoje prvo zaslišanje; meni, da ravnanje vlade Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije ni v skladu s temeljnimi načeli EU o temeljih pravicah in pravni državi ter da mora Komisija odpreti to vprašanje v zvezi s kandidaturo Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za pristop k EU;

48.

poziva organe Nata in ZDA, naj opravijo lastne preiskave, tesno sodelujejo v parlamentarnih ali sodnih preiskavah EU in držav članic o teh zadevah (31), tudi tako, da se po potrebi nemudoma odzovejo na prošnje po vzajemni pravni pomoči, razkrijejo podatke o programih izrednih izročitev in drugih praksah, ki kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, ter pooblaščencem osumljencev dajo vse potrebne podatke, da lahko zagovarjajo svoje stranke; poziva, da se potrdi, da vsi Natovi sporazumi ter sporazumi med Natom in EU ter drugi čezatlantski sporazumi spoštujejo temeljne pravice;

49.

izraža spoštovanje do pobud civilne družbe ZDA, da leta 2010 ustanovi neodvisno dvostrankarsko delovno skupino za preučitev politike in ukrepov vlade ZDA v zvezi s prijetjem, pridržanjem in pregonom "osumljenih teroristov" ter ameriškega nadzora med Clintonovo, Bushevo in Obamovo administracijo;

50.

poziva ZDA, glede na osrednjo vlogo čezatlantskega partnerstva in vodilni položaj ZDA na tem področju, naj opravijo temeljito preiskavo in zagotovijo prevzem odgovornosti za vsak primer zlorabe, ki so ga storile, zagotovijo, da se izvaja ustrezno nacionalno in mednarodno pravo, da se tako zapolnijo pravne vrzeli, naj odpravijo vojaška sodišča, v celoti uporabljajo kazensko pravo za osumljene terorizma ter spet vzpostavijo pregled nad pridržanji in spoštovanje načela habeas corpus, pravično sojenje, svobodo pred mučenjem in nediskriminacijo med tujci in državljani ZDA;

51.

poziva predsednika Obamo, naj izpolni svojo obljubo iz januarja 2009, da bo zaprl zapor v zalivu Guantánamo, da bo vsakemu zaporniku, ki ne bo obtožen, omogočena čimprejšnja vrnitev v domovino ali v drugo varno državo in da se bo zapornikom v Guantánamu, proti katerim obstaja dovolj dopustnih dokazov, nemudoma sodilo na pravičnem in javnem sojenju pred neodvisnim, nepristranskim sodiščem in da bodo v primeru obsodbe prestajali zaporno kazen v ZDA v skladu z veljavnimi mednarodnimi standardi in načeli; na podoben način poziva k preiskavi kršitev človekovih pravic v Guantánamu in pojasnitvi odgovornosti;

52.

poziva, naj vsi zaporniki, ki ne bodo obtoženi, vendar se ne morejo vrniti v domovino, ker obstaja dejansko tveganje, da jih bodo tam mučili ali preganjali, dobijo priložnost, da se naselijo v ZDA z zagotovljeno humanitarno zaščito in naj jim bo zdodeljena odškodnina (32), ter spodbuja tudi države članice EU, naj bodo pripravljene sprejeti te nekdanje zapornike iz Guantánama;

53.

poziva oblasti ZDA, naj razveljavijo pooblastilo priprtja za nedoločen čas brez obtožbe ali sojenja v okviru zakona o izvrševanju obrambnega proračuna;

54.

poziva konferenco predsednikov delegacij, naj zagotovi, da se začnejo parlamentarni dialogi o varstvu temeljnih pravic v okviru boja proti terorizmu na podlagi ugotovitev skupne študije ZN o globalnih praksah v zvezi s skrivnim pridržanjem v okviru boja proti terorizmu in nadaljnjih ukrepov v zvezi s tem ter na podlagi primerov dobrih praks ZN o pravnih in institucionalnih okvirih in ukrepih, ki zagotavljajo, da obveščevalne agencije v boju proti terorizmu spoštujejo človekove pravice, vključno z njihovim nadzorom;

55.

se zavezuje, da bo svojo naslednjo skupno parlamentarno sejo z nacionalnimi parlamenti namenil preučitvi vloge parlamentov pri zagotavljanju prevzema odgovornosti ob kršitvah človekovih pravic v okviru programa ameriške obveščevalne agencije CIA ter spodbujanju obsežnejšega sodelovanja in redne izmenjave med nacionalnimi nadzornimi organi, ki so zadolženi za nadzor obveščevalnih služb, pri čemer bo seja potekala v navzočnosti ustreznih nacionalnih organov, institucij in agencij EU;

56.

izraža odločenost, da bo skladno s členi 2, 6 in 7 PEU še naprej izpolnjeval svojo nalogo, ki mu jo je dodelil začasni odbor; naroča svojemu odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, skupaj s pododborom za človekove pravice, naj eno leto po sprejetju te resolucije zadevo ponovno predstavi na plenarnem zasedanju Parlamenta; meni, da je treba takoj oceniti, v kakšnem obsegu so se upoštevala priporočila, ki jih je sprejel Parlament, in kadar se niso, analizirati, zakaj se niso upoštevala;

57.

zahteva, da Svet, Komisija, evropski varuh človekovih pravic, vlade in parlamenti držav članic, držav kandidatk in pridruženih držav ter Svet Evrope, Nato, Združeni narodi ter vlada in oba domova ameriškega kongresa Parlament redno obveščajo o vsakem napredku na področjih, ki sodijo na področje tega poročila;

58.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic, držav kandidatk in pridruženih držav ter Svetu Evrope, Natu, Združenim narodom ter vladi in obema domovoma ameriškega kongresa.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/16

—

ob upoštevanju členov 67(2), 78 in 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 2. decembra 2011 o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila – Agenda EU za boljšo delitev odgovornosti in več medsebojnega sodelovanja (COM(2011)0835),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – Stockholmski program (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 6. aprila 2005 o pripravi okvirnega programa Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov za obdobje 2007–2013 (COM(2005)0123),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 8. marca 2012 o skupnem okviru za pristno in dejansko solidarnost z državami članicami, katerih azilni sistemi so pod posebnim pritiskom, med drugim zaradi mešanih migracijskih tokov, sprejetih med 3151. sejo Sveta za pravosodje in notranje zadeve,

—

ob upoštevanju mednarodnih in evropskih instrumentov na področju človekovih pravic, vključno zlasti s Konvencijo ZN o statusu beguncev, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 6. junija 2007 o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (COM(2007)0301),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. junija 2008 z naslovom „Načrt politike azila – Celostni pristop k zaščiti v EU“ (COM(2008)0360),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (2),

—

ob upoštevanju 18-mesečnega programa Sveta z dne 17. junija 2011, ki so ga pripravila poljsko, dansko in ciprsko predsedstvo,

—

ob upoštevanju predloga uredbe Komisije z dne 15. novembra 2011 o ustanovitvi Sklada za migracije in azil (COM(2011)0751),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0248/2012),

A.

ker se je Evropska unija zavezala, da bo leta 2012 dokončno vzpostavila skupni evropski azilni sistem;

B.

ker se solidarnost od samega začetka šteje za bistveni sestavni del in vodilno načelo skupnega evropskega azilnega sistema ter je ključno načelo zakonodaje EU, v skladu s katerim si morajo države članice enako in pravično deliti koristi in bremena;

C.

ker mora solidarnost spremljati odgovornost, države članice pa morajo zagotoviti, da so njihovi azilni sistemi sposobni izpolnjevati standarde, ki so določeni v mednarodnem in evropskem pravu, zlasti v Ženevski konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951 in dodatnem protokolu k njej iz leta 1967, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah;

D.

ker je treba obravnavati zagotavljanje podpore pri izvajanju azilnih postopkov v obliki učinkovite solidarnosti in pravične delitve odgovornosti kot sredstvo pomoči državam članicam pri izpolnjevanju njihove obveznosti zagotavljanja zaščite tistim, ki potrebujejo mednarodno zaščito in pomoči tretjim državam, ki gostijo največje število beguncev, s ciljem, da se okrepi celotno skupno območje zaščite;

E.

ker je treba, kadar skupna obravnava pripelje do skupnih odločitev, ne glede na obveznost obravnave vsake posamezne prošnje za azil posebej, ustrezno spoštovati skupna koncepta Evropske unije o varni državi izvora in varni tretji državi, ob spoštovanju pogojev in zaščitnih ukrepov iz stališča s prve obravnave predloga Komisije za revidirano direktivo o azilnem postopku v Parlamentu dne 6. aprila 2011;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila, ki poziva, naj se solidarnost in delitev odgovornosti preoblikujeta v konkretne ukrepe ter naj države članice izpolnjujejo svojo odgovornost za zagotavljanje, da so njihovi lastni azilni sistemi v skladu z mednarodnimi in evropskimi standardi;

2.

poudarja osrednjo vlogo in horizontalni učinek solidarnosti in delitve odgovornosti pri vzpostavitvi skupnega evropskega azilnega sistema; ponavlja, da je treba zagotoviti učinkovito in enotno uporabo pravnega reda Unije na področju azila ter izvajanje zakonodaje za zagotavljanje visokih ravni zaščite;

3.

opozarja, da je pravica do mednarodne zaščite temeljna pravica v mednarodnem pravu in pravu Unije, ki jo dopolnjuje vrsta dodatnih pravic in načel, kot so načelo nevračanja, pravica do dostojanstva, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zaščita žensk pred nasiljem in vsemi oblikami diskriminacije, pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter pravica do zasebnega in družinskega življenja;

4.

poudarja, da je načelo solidarnosti in delitve odgovornosti zapisano v Pogodbah ter da učinkovit okvir solidarnosti vključuje vsaj dolžnost institucij in agencij ter držav članic EU, da sodelujejo pri iskanju načinov za uveljavitev tega načela; vztraja, da solidarnost ni omejena le na odnose med državami članicami, temveč zadeva tudi prosilce za azil in upravičence do mednarodne zaščite;

5.

poudarja, da je bilo v zadnjem desetletju mogoče opaziti znatno zmanjšanje števila prošenj za azil v EU, čeprav je število prosilcev za azil v letu 2011 naraslo; poudarja, da se nekatere države članice zaradi različnih dejavnikov, vključno njihovih geografskih značilnosti, soočajo z nesorazmernim številom prošenj za azil v primerjavi z drugimi, ter da so prošnje za azil neenakomerno razporejene po Evropski uniji opozarja, da je bilo v letu 2011 v desetih državah članicah evidentiranih več kot 90 % prošenj za azil, da je bilo do poletja 2011 znotraj EU le 227 upravičencev do mednarodne zaščite premeščenih z Malte v šest drugih držav članic in da je bilo leta 2011 v celotni EU le 4 125 beguncev preseljenih v le deset držav članic EU, kar pomeni približno 6,6 % vseh oseb, preseljenih v navedenem letu; poudarja, da je treba opredeliti te neenakosti, med drugim s primerjavo absolutnih številk s kazalniki zmogljivosti in da morajo države članice, ki so jih najbolj prizadele prošnje za azil, prejeti večjo upravno kot tudi finančno pomoč Evropske unije;

6.

poudarja, da ni mogoče doseči visoke ravni zaščite prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite ter sprejeti trdnih odločitev, če se ne odpravi neskladje med deležem prošenj za azil ter tehnično in upravno absorpcijsko sposobnostjo posameznih držav članic in če podporni ukrepi v državah članicah niso prilagojeni odzivanju na spremenljive azilne tokove;

7.

ponovno opozarja, da bi morale države članice zagotoviti pravične in učinkovite azilne sisteme za odzivanje na spremenljive azilne tokove; meni, da kljub temu, da število prošenj za azil ni stalno, obstajajo dokazi, da so določene vstopne točke na zunanjih mejah EU pereče in se lahko za njih razumno predvideva, da bo tam morda vloženo veliko prošenj za azil; poziva k sprejetju ukrepov za izboljšanje pripravljenosti azilnih sistemov držav članic na glavnih vstopnih točkah v EU kot znak praktične solidarnosti;

8.

poudarja, da morajo vse države članice v celoti izvajati in uporabljati pravo Unije in mednarodne obveznosti na področju azila; ugotavlja, da se države članice na zunanjih mejah Unije srečujejo z drugačnimi izzivi v okviru skupnega evropskega azilnega sistema kot tiste brez zunanjih meja in zato potrebujejo tudi različne oblike podpore za ustrezno izvajanje svojih nalog; poudarja, da je treba v skladu s členom 80 Pogodbe o delovanju EU aktivirati obstoječe ukrepe in razviti nove, da bi po potrebi pomagali tem državam članicam;

9.

poziva k optimizaciji uporabe sedanjih ukrepov ter razvoju novih ciljno usmerjenih ukrepov in orodij za prožno, a učinkovito odzivanje na nenehno spreminjajoče se izzive; taka optimizacija je še zlasti ustrezna glede na hudo finančno krizo, s katero se spopada EU in ki še dodatno otežuje prizadevanja držav članic za učinkovito obvladovanje azilnih postopkov, zlasti tistih držav, ki sprejemajo nesorazmerno veliko število prosilcev za azil;

10.

ugotavlja, da ima lahko sodelovanje s tretjimi državami v okviru okoljskih in razvojnih politik zaradi vse večjih potreb v zvezi z begunci na svetovni ravni bistveno vlogo pri vzpostavljanju odnosov, ki temeljijo na solidarnosti;

11.

poudarja pomen zbiranja, analiziranja in razlaganja zanesljivih, natančnih, celovitih, primerljivih in osveženih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, da bi tako omogočili spremljanje in ocenjevanje ukrepov ter dobro razumevanje vprašanj na področju azila; zato spodbuja države članice, naj Evropskemu azilnemu podpornemu organu in Komisiji pošljejo ustrezne podatke o azilnih vprašanjih poleg podatkov, predvidenih v uredbi o statistikah o selitvah in uredbi o EASO; vse statistične podatke je treba razčleniti po spolu, kjer je to mogoče;

12.

obžaluje krepitev ksenofobije in rasizma ter negativnih in zgrešenih domnev o prosilcih za azil in beguncih, kar je povezano s socialno in gospodarsko negotovostjo v EU; priporoča, da države članice organizirajo kampanje za ozaveščanje o dejanski situaciji prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite;

13.

poudarja, da bi ustanovitev Evropskega urada za podporo azilu (EASO) lahko spodbudila tesnejše praktično sodelovanje med državami članicami, da se zmanjšajo pomembne razlike med njihovimi azilnimi praksami, s čimer bi oblikovali boljše in pravičnejše azilne sisteme v EU; meni, da mora biti takšno dejavno in praktično sodelovanje povezano z zakonodajnim usklajevanjem evropskih azilnih politik;

14.

opozarja, da mora EASO v sodelovanju s civilno družbo in UNHCR državam članicam nuditi tehnično podporo in posebno strokovno znanje pri izvajanju azilne zakonodaje, poudarja, da bi morala Komisija uporabljati podatke, ki je zbere EASO za opredelitev morebitnih pomanjkljivosti v azilnih sistemih držav članic; podatki, ki jih urad zbira v skladu z Uredbo (EU) št. 439/2010, so relevantni tudi sklopu mehanizma za zgodnje opozarjanje, pripravljenost in krizno upravljanje, ki bo del spremenjene dublinske uredbe; poudarja, da je treba zagotavljati redna poročila in oblikovati akcijske načrte za spodbujanje ciljno usmerjenih rešitev in priporočil za izboljšanje skupnega evropskega azilnega sistema in odpravo morebitnih pomanjkljivosti; je zlasti seznanjen z vlogo urada pri usklajevanju in podpiranju skupnih ukrepov za pomoč državam članicam, kateri azilni sistemi in sprejemne zmogljivosti so pod posebnim pritiskom, s pomočjo ukrepov, ki vključujejo dodelitev uradnikov zadevnim državam članicam in uporabo skupin strokovnjakov na področju azila ter socialnih delavcev in tolmačev, ki se jih lahko hitro mobilizira v kriznih razmerah; opozarja, da bo učinek Evropskega azilnega podpornega urada odvisen od pripravljenosti držav članic, da popolnoma izkoristijo njegove možnosti;

15.

ob upoštevanju dolžnosti in omejenega proračuna, sredstev in izkušenj poziva Evropski podporni azilni urad, naj optimalno uporabi sredstva, ki jih ima na voljo, pri čemer naj vzpostavi tesen dialog in sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in civilno družbo za namene izmenjave informacij in znanja na področju azila, zbiranja podatkov, izmenjave najboljših praks, oblikovanja celovitih smernic o vprašanjih na področju azila, povezanih s spolom, razvoja usposabljanja in oblikovanja skupin strokovnjakov, uradnikov, ki obravnavajo primere, in tolmačev, ki bi lahko v najkrajšem možnem času zagotovili pomoč; poleg tega priporoča, naj EASO zagotavlja široko zastopanost organizacij, ki sodelujejo v posvetovalnem forumu;

16.

poudarja, da morajo biti dejavnosti urada EASO osredotočene na dolgoročne preventivne cilje in kratkoročne reaktivne ukrepe za ustrezno odzivanje na različne okoliščine; zato meni, da mora EASO dajati prednost izrednim razmeram in državam članicam, ki so izpostavljene posebnim ali nesorazmernim pritiskom, čeprav mora podpirati tudi ukrepe za krepitev zmogljivosti premalo razvitim ali slabo delujočim azilnim sistemom; v zvezi s tem poudarja ključno vlogo, ki jo imajo skupine strokovnjakov za azil pri zagotavljanju pomoči pri velikem številu primerov in zaostankih, zagotavljanju usposabljanja, projektnem vodenju, svetovanju in priporočanju konkretnih ukrepov ter spremljanju in izvajanju nadaljnjih ukrepov;

17.

je seznanjen z operativnim načrtom, vzpostavljenim za podporo grškemu azilnemu sistemu ter izboljšanje položaja prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite v Grčiji; poudarja, da so kljub določenemu napredku potrebna dodatna prizadevanja organov EU in grških organov za izboljšanje azilnega sistema in zagotavljanje, da se pravice prosilcev za azil v celoti spoštujejo; opozarja, da ukrepi za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja onemogočajo dodelitev nacionalnih sredstev za zaposlitev večjega števila uradnikov, in priporoča, naj se to težavo reši, saj je potreben dobro delujoč organ, pristojen za azil, da se Grčiji omogoči izvajanje njenih obveznosti iz mednarodnega prava in prava EU;

18.

je seznanjen s priporočilom Komisije in Sveta glede sodelovanja med uradom EASO in agencijo Frontex ter poudarja, da je popolno in hitro izvajanje strategije agencije Frontex o temeljnih pravicah nujni pogoj za vsako tovrstno sodelovanje v zvezi z mednarodno zaščito, vključno z imenovanjem uradnika za človekove pravice, vzpostavitvijo posvetovalnega foruma s civilno družbo in povabilom mednarodnim organizacijam, naj sodelujejo v njegovih dejavnostih kot opazovalca človekovih pravic; poudarja, da je treba vsako sodelovanje obravnavati v sklopu ohranjanja standardov, ki jih določajo evropski in mednarodni normativi in s tem v praksi izboljšati kakovost zaščite, ki se jo nudi prosilcem za azil; zato poziva EASO, naj podpira agencijo Frontex pri njenih obveznostih, povezanih z dostopom do mednarodne zaščite, zlasti z načelom nevračanja; poudarja, da je treba ukrepe na meji uporabljati na način, ki upošteva zaščito;

19.

priznava potrebo po rednem pregledovanju pristojnosti urada EASO za zagotavljanje ustrezne odzivnosti na različne izzive, s katerimi se srečujejo azilni sistemi; ob upoštevanju, da so vsi ukrepi, ki jih sprejme urad EASO, odvisni od dobre volje držav članic, predlaga, naj se obravnava možnost uvedbe strukturnih jamstev v pristojnosti urada EASO za zagotovitev, da se po potrebi zagotavljata praktično sodelovanje in tehnična pomoč;

20.

spodbuja države članice, naj v celoti izkoriščajo možnosti, ki so na voljo v okviru Evropskega sklada za begunce v smislu izvajanja ciljno usmerjenih ukrepov za izboljšanje azilnih sistemov; priporoča, naj države članice sprejmejo ukrepe za obravnavo vprašanj, kot so zapleteni in zamudni birokratski postopki, zamude pri absorpciji in težave z likvidnostjo, za zagotavljanje učinkovite in hitre porazdelitve sredstev;

21.

opozarja, da morajo države članice poskrbeti, da v celoti izkoristijo možnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za begunce, in zagotoviti, da se lahko porabijo vsa dodeljena sredstva, da se nosilci projektov ne bi znašli v težavah pri izvajanju financiranih projektov;

22.

pozdravlja ustanovitev preprostejšega in bolj prilagodljivega sklada za azil in migracije, ki bo, po letu 2014 nadomestil Evropski sklad za begunce, Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav in Evropski sklad za vračanje ter poudarja, da je treba zaščiti upravičencev do mednarodne zaščite in prosilcev za azil nameniti zadostna sredstva; v zvezi s tem poudarja, da je treba vključiti jamstva v okviru sklada za azil in migracije, da bi preprečili dodeljevanje preveč sredstev za samo eno področje politik na račun skupnega evropskega azilnega sistema kot celote; meni, da je treba v sklopu reforme dodeljevanja sredstev na področju notranjih zadev za večletni finančni okvir 2014–2020 dodeliti tudi zadostna sredstva za zaščito meja, da se tudi na tem področju omogoči doseganje večje solidarnosti; opozarja, da bi moralo biti vedno dovolj sredstev za financiranje ukrepov mednarodne zaščite in solidarnosti držav članic;

23.

poudarja, da mora biti Sklad za azil in migracije dovolj prožen, da ga mora biti preprosto mobilizirati ter mora nuditi hiter dostop, da se bo mogoče hitro in ustrezno odzvati na nepredvidene pritiske in krize, ki prizadenejo eno ali več držav članic; v zvezi s tem predlaga, naj se po potrebi rezervira določen delež sklada za azil in migracije do vmesne revizije za ukrepe, namenjene pomoči državam članicam, da v celoti izvajajo in uporabljajo veljavni pravni red Unije na področju azila ter spoštujejo vse mednarodne obveznosti na tem področju;

24.

pozdravlja dialoge na področju notranje politike s posameznimi državami članicami, ki zadevajo njihovo porabo sredstev, pred večletnim načrtovanjem; poudarja, da je za doseganje optimalnih rezultatov pomembno sodelovanje pri ukrepih in priporoča okrepitev partnerskega načela z vključevanjem civilne družbe, mednarodnih organizacij ter lokalnih in regionalnih organov, pa tudi ustreznih zainteresiranih strani, saj so njihove dejanske izkušnje bistvene za določanje uresničljivih prednostnih nalog in razvoj trajnostnih programov; njihov prispevek k razvoju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju ciljev in programov je torej pomemben in bi ga morale države članice upoštevati;

25.

poudarja pomen delitve finančne odgovornosti na področju azila in priporoča uvedbo dobro financiranega mehanizma za sprejemanje (absolutno ali sorazmerno) večjega števila prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, in za pomoč tistim državam članicam, ki imajo slabše razvite azilne sisteme; meni, da je treba dodatno raziskati, opredeliti in številčno ovrednotiti dejanske stroške obravnavanja prošenj za azil; zato poziva Komisijo, naj opravi študijo za oceno sredstev, ki jih je treba dodeliti v skladu z odgovornostjo posamezne države članice in na podlagi kazalnikov, kot so: število prvih prošenj za azil, število ugoditvenih odločb, s katerimi se podeljuje status begunca ali subsidiarne zaščite, število preseljenih in premeščenih beguncev, število odločb o vrnitvi in postopkov vračanja ter število prijetih nezakonitih priseljencev;

26.

priporoča, naj države članice izkoristijo finančne spodbude, ki so na voljo za ukrepe premeščanja preko sklada za azil in migracije, ob priznavanju pomena finančne pomoči v okviru sklada in tehnične pomoči v okviru urada EASO; predlaga uvedbo prednostnih območij za obravnavo nujnih primerov in zagotavljanje večje finančne pomoči državam članicam, ki želijo sodelovati pri pobudah glede premeščanja, da se ublaži povezane finančne stroške;

27.

meni, da bo oblikovanje jasnejšega in učinkovitejšega sistema finančnih spodbud za države članice, ki sodelujejo pri dejavnostih v zvezi s premeščanjem in pri proaktivnih strategijah za izboljšanje infrastruktur nacionalnih azilnih sistemov, dolgoročno pozitivno vplivalo na zbliževanje standardov v EU in na kakovost skupnega evropskega azilnega sistema;

28.

pozdravlja možnost, da bo prispevek Komisije za projekte, ki se jih drugače ne bi izvajalo, povečan na 90 % skupnih upravičenih izdatkov; meni, da mora nastati jasna dodana vrednost iz projektov, ki jih financira Komisija; poudarja, da evropsko financiranje nikakor ne sme nadomestiti državnih proračunov za azilne politike;

29.

poudarja, da trenutno obstajajo težave v zvezi s financiranjem dejavnosti, kot so ovire pri dostopanju do natančnih informacij in financiranja, oblikovanju realističnih in ustreznih ciljev ter izvajanju učinkovitih nadaljnjih ukrepov; predlaga uvedbo jamstev za preprečevanje podvajanja, jasno dodeljevanje sredstev ter temeljito preučitev dodane vrednosti dejavnosti in doseženih rezultatov;

30.

poudarja, da je treba strogo nadzirati porabo in upravljanje sredstev na podlagi specifičnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov in meril, da bi se izognili neustreznemu dodeljevanju človeških in finančnih virov in zagotovili upoštevanje določenih ciljev; v zvezi s tem pozdravlja oblikovanje skupnega sistema ocenjevanja in spremljanja;

31.

poziva države članice, naj s pomočjo Komisije zagotovijo polno izkoriščanje obstoječih komplementarnosti med drugimi razpoložljivimi finančnimi instrumenti, kot so Evropski socialni sklad in drugi strukturni skladi, da se doseže pristop celostnega financiranja za politike v zvezi z azilom;

32.

pozdravlja dejstvo, da se je Komisija zavezala izvedbi celovite ocene dublinskega sistema v letu 2014, pri čemer bo pregledala učinke sistema na pravnem, ekonomskem in socialnem področju in na področju človekovih pravic, tudi učinek na položaj prosilk za azil; meni, da je treba dodatno razmisliti o oblikovanju pravičnega mehanizma za delitev odgovornosti za odločanje, katera država članic naj bo odgovorna za obravnavanje prošenj za azil, kar bi omogočilo hitro in učinkovito praktično podporo državam članicam v kriznih razmerah, ki se soočajo z nesorazmernimi bremeni;

33.

meni, da dublinska uredba, ki ureja dodelitev odgovornosti glede prošenj za azil, nalaga nesorazmerno breme državam članicam, ki so vstopne točke v EU, pri tem pa ne predvideva pravične porazdelitve odgovornosti za azil med države članice; je seznanjen, da je dublinski sistem, kot se ga je izvajalo doslej v zelo različnih azilnih sistemih in ob nezadostni ravni izvajanja azilnega pravnega reda, pripeljal k neenaki obravnavi prosilcev za azil, hkrati pa škodljivo vplival na združitev in vključevanje družin; poleg tega opozarja na pomanjkljivosti sistema z vidika učinkovitosti in stroškovne učinkovitosti, saj se več kot polovica dogovorjenih premestitev nikoli ne zgodi in je še vedno veliko število večkratnih prošenj; poziva Komisijo in države članice naj zagotovijo, da se ne diskriminira prosilcev za azil, ki so jih vrnili v državo članico na podlagi dublinske uredbe zgolj zato, ker so bili premeščeni v skladu z dublinskim sistemom;

34.

poudarja, da ustrezna sodna praksa že spodkopava podlago, na kateri temelji dublinski sistem; meni, da sodna praksa sicer nudi odgovor v posamezni zadevi, ne premaguje pa pomanjkljivosti, ki obstajajo pri izvajanju azilnega pravnega reda; priznava, da morajo države članice zagotoviti, da njihovi azilni sistemi izpolnjujejo normative Evropske unije in mednarodne normative, obenem pa pozdravlja prizadevanja, da se v dublinsko uredbo vključi dodatno merilo za blažitev neželenih škodljivih učinkov sistema; verjame, da je treba v razpravah za opredelitev pristojne države članice upoštevati dejstvo, da so nekatere države članice že izpostavljene nesorazmernim pritiskom in da so nekateri azilni sistemi deloma ali v celoti slabo delujoči;

35.

meni, da je nujno potreben nadaljnji dialog o delitvi odgovornosti glede prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, med drugim o uporabi orodij, kot so skupna obravnava prošenj za azil (v nadaljevanju: skupna obravnava) in programi premestitve;

36.

meni, da bi skupna obravnava lahko bila koristno orodje za solidarnost in delitev odgovornosti v različnih primerih, zlasti če se države članice srečujejo z velikimi ali nenadnimi navali prosilcev za azil ali če je prišlo do velikega zaostanka pri obravnavi vlog, ki upočasnjuje in ogroža azilni postopek v škodo prosilcev za azil; skupna obravnava bi lahko preprečila ali odpravila težave z zmogljivostmi, zmanjšala breme in stroške, povezane z azilnim postopkom, pospešila obravnavo prošenj ter zagotovila bolj pravično delitev odgovornosti za obravnavo prošenj za azil; poudarja, da je za skupno obravnavo potrebna jasna razdelitev odgovornosti med udeleženimi državami članicami, da se prepreči prenašanje odgovornosti, odločanje pa ostane v odgovornosti držav članic; ugotavlja, da bi bilo to treba dopolniti s sistemom za zagotavljanje pravičnejše delitve odgovornosti po končani obravnavi prošenj;

37.

pozdravlja študijo izvedljivosti, ki jo je začela Komisija, da bi preučila pravne in praktične posledice skupne obravnave na ozemlju Unije, saj je treba pojasniti niz vprašanj;

38.

ugotavlja, da skupna obravnava ne pomeni nujno tudi enotne odločitve, lahko pa bi vključevala podporo in enotno obravnavo pri drugih vidikih azilnega postopka, kot so identifikacija, priprava postopkov na prvi stopnji, razgovori ali ocena političnih razmer v matični državi;

39.

poudarja, da bi morala skupna obravnava zagotavljati dodano vrednost v zvezi s kakovostjo postopka odločanja ter zagotavljati in spodbujati pravične, učinkovite in hitre postopke; poudarja dejstvo, da lahko izboljšanje azilnih postopkov že od vsega začetka (izboljšanje kakovosti odločitev) skrajša dolžino in zmanjša stroške postopka, kar koristi prosilcem za azil in državam članicam;

40.

poudarja, da mora program skupne obravnave v celoti spoštovati pravice prosilcev in vsebovati stroga jamstva v ta namen; vztraja, da se skupna obravnava v nobenem primeru ne sme uporabljati za pospešitev azilnega postopka na račun njegove kakovosti; meni, da bi skupna obravnava lahko privedla do učinkovitejših azilnih postopkov tudi v korist posameznih prosilcev za azil, ker bi se zaradi večjih upravnih zmogljivosti lahko hitreje priznale njihove potrebe po zaščiti;

41.

meni, da bi lahko EASO koristno prispeval k oblikovanju, usposabljanju in usklajevanju azilnih podpornih skupin, ki bi zagotavljale pomoč, nasvete in priporočila za postopke na prvi stopnji;

42.

priporoča, da morajo predvideni programi v zvezi s skupno obravnavo prednostno razvrstiti možnosti, ki vključujejo prej uporabo in sodelovanje ustreznih organov kot pa premestitev prosilcev za azil;

43.

priporoča, naj EASO spodbuja, olajšuje in usklajuje izmenjave informacij in druge dejavnosti v zvezi s skupno obravnavo;

44.

poudarja, da sta programa EU za ponovno naselitev in premestitve znotraj EU dopolnilna ukrepa, namenjena krepitvi zaščite prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite ob hkratnem izražanju solidarnosti znotraj in zunaj EU;

45.

poudarja, da je fizična premestitev upravičencev do mednarodne zaščite in prosilcev za azil pod nekaterimi pogoji ena najbolj konkretnih oblik solidarnosti in lahko veliko prispeva k pravičnejšemu skupnemu evropskemu azilnemu sistemu; poudarja, da je do zdaj le malo držav članic sodelovalo v pobudah za premestitev, čeprav je tudi to jasen izraz zavezanosti mednarodni zaščiti in spodbujanju človekovih pravic;

46.

poudarja pomen projektov, kot je projekt EU za premestitev za Malto (Eurema) in njegova razširitev, v okviru katerega so bili in so upravičenci do mednarodne zaščite premeščeni z Malte v druge države članice, in se zavzema za več takšnih pobud; obžaluje, da ta projekt ni bil tako uspešen, kot je bilo pričakovano, ker države članice niso bile naklonjene sodelovanju; poziva države članice, naj dejavneje in v duhu solidarnosti in delitve odgovornosti sodelujejo v projektu Eurema; pozdravlja zavezo Komisije, da bo opravila temeljito oceno projekta Euremain pripravila predlog za stalni mehanizem EU za premestitve;

47.

poziva Komisijo, naj v svojem zakonodajnem predlogu za trajen in učinkovit mehanizem za premestitve znotraj EU upošteva uporabo delitvenega ključa EU za preselitev upravičencev do mednarodne zaščite na podlagi ustreznih kazalnikov, ki so povezani zmogljivostjo držav članic za sprejem in vključevanje, kot so BDP, prebivalstvo in površina držav članice ter najboljši interes upravičencev in obeti za njihovo vključevanje; delitveni ključ EU bi bilo treba upoštevati pri državah članicah, ki se soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski na nacionalne azilne sisteme ali v kriznih razmerah; poudarja, da bo preselitev vedno odvisna od soglasja upravičencev do mednarodne zaščite in da uvedba delitvenega ključa EU ne bi posegala v obveznost držav članic, da izvajajo in uporabljajo veljavno azilni pravni red pri opredelitvi zaščite, sprejemnih pogojev in postopkovnih jamstev ter da spoštujejo vse mednarodne obveznosti na tem področju;

48.

poziva Komisijo, naj v predlog za stalni program EU za premestitve vključi stroga postopkovna jamstva in jasna merila, da bo zagotovila spoštovanje interesov morebitnih upravičencev in tudi ublažila migracijski pritisk na države članice, ki so še posebej izpostavljene migracijskim tokovom. priporoča udeležbo skupnosti gostiteljice, civilne družbe in lokalnih oblasti v pobudah za premestitev že od vsega začetka;

49.

poudarja, da lahko premestitev sicer ponudi trajne rešitve za upravičence do mednarodne zaščite in razbremeni azilne sisteme držav članic, vendar ne sme voditi k prelaganju odgovornosti; vztraja, da se morajo države članice, ki imajo koristi od premestitve, odločno zavezati, da bodo učinkovito odpravile pomanjkljivosti pri zaščiti v svojem azilnem sistemu in zagotovile visoko raven zaščite za tiste, ki so ostali v državah članicah pošiljateljicah v smislu pogojev sprejema, azilnih postopkov in vključevanja;

50.

pozdravlja možnosti financiranja, ki jih ponuja sklad za azil in migracije za premeščanje prosilcev za azil, in spodbuja države članice, naj se vključijo v prostovoljne pobude, ob tem pa v celoti spoštujejo pravice prosilcev za azil in dejstvo, da morajo s premestitvijo soglašati; poziva Komisijo, naj preuči, ali bi bilo mogoče vzpostaviti sistem EU za premeščanje prosilcev za azil, ter pripravi predlog za izvedljiv in trajnosten program za notranje premestitve prosilcev za azil, ter med drugim preuči tudi možnost, da bi temeljil na delitvenem ključu EU, ki bi upošteval objektivno preverljiva merila, kot so BDP, prebivalstvo in površina držav članic ter najboljši interes prosilcev za azil in obete za njihovo vključevanje; takšen program bi bilo mogoče uporabljati kot solidarnostni ukrep v primerih, v katerih je število prosilcev za azil nesorazmerno veliko glede na zmogljivost azilnega sistema države članice, ali v nujnih primerih;

51.

opozarja na pristojnosti urada EASO v zvezi s spodbujanjem premestitve upravičencev do mednarodne zaščite med državami članicami in poziva agencijo, naj vzpostavi zmogljivosti za dejavno podpiranje programov in dejavnosti premestitve v tesnem sodelovanju z uradom UNHCR na podlagi izmenjave informacij in najboljše prakse ter dejavnosti usklajevanja in sodelovanja;

52.

ugotavlja, da je Komisija navedla, da bo vedno razmislila tudi o uporabi mehanizma iz direktive o začasni zaščiti, kadar bodo izpolnjeni ustrezni pogoji, zlasti v primeru množičnega prihoda ali neizbežnega množičnega prihoda razseljenih oseb, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo na varen in trajen način; poziva Komisijo, naj omogoči uporabo te direktive tudi v primerih, v katerih zadevni prihod pomeni množični prihod za vsaj eno državo članico in ne le, kadar pomeni množični prihod za EU kot celoto;

53.

vztraja, da vzajemno zaupanje temelji na skupnem razumevanju odgovornosti; poudarja, da je skladnost z zakonodajo EU nepogrešljiv element za zaupanje med državami članicami;

54.

poudarja, da izpolnjevanje pravnih obveznosti in obveznosti glede temeljnih pravic s strani držav članic krepi zaupanje in solidarnost;

55.

opozarja na pomen trdnih temeljev za medsebojno zaupanje med državami članicami, saj je to neločljivo povezano z razvojem skupnega evropskega azilnega sistema ter resnično in dejansko solidarnostjo;

56.

priznava, da spoštovanje obveznosti mednarodne zaščite krepi medsebojno zaupanje, vendar to še ne pomeni nujno enotne uporabe predpisov, glede na to, da se razlage in uporaba mednarodnega azilnega prava in azilnega prava EU med državami članicami še vedno zelo razlikujejo, kar kaže nedavna pravna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije v povezavi z dublinsko uredbo; poudarja, da morajo Komisija in sodišča spremljati in ocenjevati uporabo predpisov o azilu v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU;

57.

verjame, da so lahko mehanizmi za zgodnje opozarjanje, ki so bili uvedeni za odkrivanje in odpravljanje nastajajočih težav, preden te povzročijo krize, koristno orodje; kljub temu meni, da je treba predvideti tudi dopolnilne rešitve, da se prepreči kršenje temeljnih pravic in zagotovi ustrezno delovanje azilnih sistemov;

58.

poudarja, da bi bilo treba postopke za ugotavljanje kršitev pogosteje uporabljati za opozarjanje na obveznosti držav članic in njihovo nespoštovanje veljavnega pravnega reda na področju azila, prav tako pa morajo biti pospremljeni s preventivnimi ukrepi, operativnimi načrti in nadzornimi mehanizmi, da bodo prinesli rezultate; poudarja pomen rednih ocen, konstruktivnega dialoga in izmenjave najboljše prakse kot ključnih elementov, ki bodo verjetneje omogočili pozitiven potek dogodkov v azilnih sistemih, v katerih so bile ugotovljene pomanjkljivosti; meni, da je tako mogoče vnesti različne oblike finančne in pravne pomoči, da bi dosegli polno in pravilno izvajanje evropske azilne zakonodaje;

59.

ugotavlja, da dublinski sistem temelji na medsebojnem zaupanju in da njegovo izvajanje pomeni vzajemno priznavanje sklepov o zavrnitvi azila med državami članicami, glede na to, da je prošnjo za azil v EU mogoče obravnavati samo enkrat; poziva Komisijo, naj do leta 2014 predloži sporočilo o okviru za prenos zaščite upravičencev do mednarodne zaščite in vzajemnem priznavanju odločitev na področju azila, v skladu z akcijskim načrtom za izvajanje stockholmskega programa;

60.

poudarja, da lahko upravljanje migracij okrepi medsebojno zaupanje in solidarnostne ukrepe samo, če je pospremljeno s pristopom, ki upošteva zaščito in v okviru katerega se mejni ukrepi izvajajo brez poseganja v pravice beguncev in oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito;

61.

poudarja, da vizumske ureditve urejajo številna dovoljenja za vstop in izstop ter da ti predpisi o vstopu in izstopu ne omejujejo pravne obveznosti zagotavljanja dostopa do azila;

62.

opozarja na zavezo Komisije, da bo olajšala urejen prihod oseb, ki potrebujejo zaščito v EU in jo poziva, naj razišče nove pristope k dostopu od azilnih postopkov; s tem v zvezi pozdravlja zavezo Komisije, da do leta 2013 sprejme sporočilo o novih pristopih glede dostopa do azilnih postopkov v glavnih tranzitnih državah;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic in Svetu Evrope.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/25

—

ob upoštevanju naslednjega sporočila o delovnem programu Komisije za leto 2013,

—

ob upoštevanju sedanjega Okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo, zlasti njegove priloge 4,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2012 o Evropskem svetu junija 2012 (1),

—

ob upoštevanju člena 35(3) Poslovnika,

A.

ker velikost in narava dolga držav ter finančna in gospodarska kriza postavljajo upravljanje Evropske unije na preizkušnjo, na kakršni še ni bila;

B.

ker je EU na kritični točki in krize ne bo mogoče premagati brez občutnega poglabljanja evropskega povezovanja, zlasti na evroobmočju, z ustrezno krepitvijo demokratičnega nadzora in odgovornosti;

C.

ker je vloga Komisije spodbujati splošni interes Unije, sprejemati ustrezne pobude za njegovo uresničevanje, zagotoviti izvajanje pogodb, nadzorovati izvrševanje prava Unije, izvajati usklajevalne, izvršilne in upravljavske funkcije ter začenjati zakonodajne postopke;

1.

poziva Komisijo, naj v celoti uporabi vse svoje pristojnosti in zagotovi politično vodstvo, potrebno za soočanje s številnimi izzivi, ki so posledica nadaljevanja krize, ter naj istočasno poskuša doseči finančno stabilnost in gospodarsko okrevanje na temelju večje konkurenčnosti ter trajnostnega, učinkovitega in socialno pravičnega protikriznega programa;

2.

opozarja na svojo zahtevo z dne 4. julija 2012, da Komisija v skladu z metodo Skupnosti do septembra predloži sveženj zakonodajnih predlogov na podlagi štirih temeljnih sestavin, opredeljenih v poročilu z naslovom Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji;

3.

vztraja, naj Komisija odigra celovito vlogo pri oblikovanju poročil za srečanji Evropskega sveta oktobra in decembra 2012, ki morata določiti jasen načrt in urnik za utrditev gospodarske in monetarne unije, vključno z integriranim okvirjem finančne, fiskalne in gospodarske politike, ter sčasoma privesti do močnejše politične unije in zlasti do večje demokratične odgovornosti in legitimnosti na podlagi spremembe pogodbe;

4.

opozarja na stališče Parlamenta o zakonodajnem "dvojčku", ki bo okrepil proračunski nadzor in izboljšal proračunsko politiko v evroobmočju ter vključeval določbe, ki bodo dopuščale različne poti do proračunske konsolidacije v primeru resnega upada gospodarske rasti;

5.

poziva Komisijo, naj pripravi predloge za izvajanje zavez, izpostavljenih v Paktu za rast in delovna mesta, zlasti z namenom spodbujanja trajnostnih naložb, usmerjenih v rast, izboljšanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva, ki bo usmerjeno v cilje strategije Evropa 2020, zlasti cilja učinkovite rabe virov in trajnosti, ter poglabljanja enotnega trga; poziva Komisijo, naj uporabi svoj delovni program za leto 2013, da bi določila podroben načrt za rast, ki bo osredotočen na spodbujanje podjetij in podjetnikov k razvoju industrijskih in storitvenih panog, ki bodo zagotavljale dolgotrajna delovna mesta in blaginjo; v zvezi s tem poudarja pomen občutnega povečanja obsega evropskih projektnih obveznic na podlagi sodelovanja med proračunom EU in Evropsko investicijsko banko;

6.

nadalje opozarja na potrebo po trajnostnem in simetričnem zmanjšanju prevelikih makroekonomskih neravnotežij in poziva po konkretnih spremembah davčnega prava EU za spopadanje z vsemi vidiki davčnih oaz in utaje davkov;

7.

poziva Komisijo, naj stori vse, kar je v njeni moči, da bi spodbudila hitro sprejetje večletnega finančnega okvira in z njim povezanih večletnih zakonodajnih programov ob celovitem sodelovanju Parlamenta in ustreznem spoštovanju njegovih pravic soodločanja; odločno podpira zavezo, da proračun EU postane katalizator za rast in delovna mesta po Evropi; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem brani svoj predlog zagotavljanja, da proračun Unije bolj neposredno odraža njene potrebe in politične cilje;

8.

vseeno vztraja, da je reforma sistema lastnih sredstev, vključno z oblikovanjem novih lastnih sredstev, bistven element, brez katerega so zgledi, da bi dosegli dogovor o novem večletnem finančnem okviru, slabi; prosi Komisijo, naj podpre zahtevo več držav članic po okrepljenem sodelovanju na tem področju; vseeno poudarja, da je zaželeno do konca tega leta doseči splošen dogovor;

9.

poziva Komisijo, naj izboljša skladnost svojega zakonodajnega programa, izboljša kakovost svojih zakonodajnih predlogov, okrepi presojo vplivov osnutkov zakonov, naj vedno, ko je to ustrezno, predlaga uporabo korelacijskih tabel za boljši prenos zakonodaje EU ter naj podpre Parlament pri njegovih pogajanjih s Svetom o uporabi delegiranih izvedbenih aktov; ponavlja svoje večkratne pozive k ponovnim pogajanjem o medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003;

10.

poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva stališča Parlamenta glede različnih sektorjev, kot so navedena v delu 2 v nadaljevanju;

11.

poudarja pomen ustreznega in pravočasnega izvajanja prava EU prek nacionalne zakonodaje in poziva Komisijo, naj po potrebi sproži postopke za ugotavljanje kršitev, da bi zagotovila pravilen prenos in učinkovito izvajanje zakonodaje;

12.

poziva Komisijo, naj predlaga uvedbo obveznih izjav o državnem upravljanju, podpisanih na ustrezni politični ravni, ki bo zajemalo sklade EU v skupnem upravljanju; poziva k nadaljnjim ukrepom za poenostavitev programov EU, zlasti na področju raziskav in inovacij; poziva Komisijo, naj skrbno spremlja uporabo instrumentov finančnega inženiringa; poziva k izvedbi sistematičnih, rednih in neodvisnih ocen, da se zagotovi, da vsa poraba dosega želene rezultate na stroškovno učinkovit način;

13.

pričakuje, da bo Komisija pravočasno predložila osnutke sprememb proračunov, ki so potrebni za zagotavljanje skladnosti ravni plačil z ukrepi, o katerih je Evropski svet junija 2012 dosegel dogovor, in sicer, da bi ti spodbujali rast ter bili zadostni za kritje neporavnanih obveznosti;

14.

poziva Komisijo, naj se še naprej osredotoča na izboljšanje upravljanja enotnega trga, naj obnovi svoj zagon za doseganje upravne poenostavitve, naj ustrezno razmisli o tem, da po potrebi predlaga uredbe, raje kot direktive, da se zagotovi sorazmernost predlaganih ukrepov, in naj spremlja napredek z namenom popolnega izvajanja pravnega reda enotnega trga, zlasti v sektorju storitev, vključno z možnostjo pospešenih postopkov za ugotavljanje kršitev; poudarja, da je treba ustrezno upoštevati gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnost enotnega trga;

15.

z veseljem pričakuje objavo Akta za enotni trg II s prednostnimi ukrepi za spodbujanje rasti, ustvarjanje delovnih mest in zaupanje v enotni trg; spodbuja uporabo okrepljenega sodelovanja, kjer je to primerno in potrebno;

16.

poziva Komisijo, naj bo bolj sistematična pri ocenjevanju učinkov svojih predlogov na mala in srednja podjetja, na katera se Evropa opira za številna nova delovna mesta; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem dejavno odvrača od dodajanja nacionalnih pravil k zakonodaji EU, kar izkrivlja konkurenčne pogoje na notranjem trgu; poziva k dodatnemu zmanjšanju upravnega bremena;

17.

potrjuje svojo podporo poudarku, ki ga Komisija posveča digitalni agendi; poziva k oblikovanju predlogov za zagotavljanja več čezmejnih storitev za potrošnike v vsej EU;

18.

poudarja potrebo po temeljiti reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov (Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2)), ki zagotavlja zdravje in varnost potrošnikov, obenem pa omogoča lažje trgovanje z blagom, predvsem za mala in srednja podjetja; poziva Komisijo, naj predlaga horizontalno uredbo o nadzoru trga za vse proizvode; nadalje poziva k zagotovitvi učinkovitih odškodnin pri maloprodajnih finančnih storitvah ter skupen horizontalen in usklajen pristop za zaščito potrošnikov;

19.

poziva Komisijo, naj izboljša svoj regulativni odnos do MSP in mikropodjetij, tako da zakonodajo prilagodi potrebam MSP in pa z nadaljnjim uvajanjem primernih izvzetij;

20.

poziva Komisijo, naj nadaljuje s svojo reformo avtorskih pravic, ki bi morale biti primerne za internetno okolje in imeti podlago v družbeni legitimnosti, ob primernem upoštevanju temeljnih pravic, vključno z dokončanjem reforme pravic industrijske lastnine, da se spodbudita rast in ustvarjanje delovnih mest v Evropi; poziva Komisijo, naj pri predstavitvi svojega predloga revizije prava EU na področju blagovnih znamk ustrezno upošteva pravne probleme, ki so nastopili v povezavi s polemiko glede trgovinskega sporazuma o preprečevanju ponarejanja (ACTA);

21.

vztraja, da je treba izvajati časovni načrt za Evropo, gospodarno z viri, da se ustvarijo spodbude za razvoj okolju prijaznega gospodarstva, vzgajanje biotske raznolikosti in za boj proti podnebnim spremembam, vključno z integracijo ukrepov za učinkovito rabo virov, kot je predvideno v strategiji Evropa 2020;

22.

je prepričan, da mora evropski semester zagotoviti priložnost, da vsaka država članica upošteva lastne zaveze glede strategije EU2020, Pakta "evro plus", Akta za enotni trg in drugih pomembnejših ciljev EU;

23.

poziva Komisijo, naj nemudoma oblikuje predlog za obravnavanje pomanjkljivosti sedanjega sistema trgovanja z emisijami, da se prepreči njegov propad;

24.

poziva Komisijo, naj predstavi podroben akcijski načrt z ukrepi, oblikovanimi za uresničitev popolnoma integriranega in povezanega enotnega evropskega trga za energijo, in poudarja pomen zagotavljanja sodobne omrežne infrastrukture za EU;

25.

poziva Komisijo, naj izvaja časovni načrt za prehod v konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo leta 2050,vključno z vmesnimi mejniki;

26.

zahteva, da Komisija pripravi strategijo za spoprijemanje s posledicami rastočih cen energije, s katerimi se soočajo člani družbe;

27.

meni, da bi bilo treba krizo izrabiti kot priložnost za preoblikovanje našega modela razvoja družbe z namenom oblikovanja visoko učinkovitega, na obnovljivih virih energije temelječega in na podnebne spremembe odpornega gospodarstva; poudarja, da mora Komisija pripraviti predloge za energetski in podnebni sveženj za leto 2030 na podlagi sedanjih treh stebrov, t.j. toplogrednih plinov, obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti;

28.

podpira poudarek, ki ga Komisija polaga na potrebo po posodobitvi evropskega večmodalnega prometnega omrežja, ki je bistvenega pomena za uspeš notranjega trga; poziva Komisijo, naj se drži svojih zavez o železniškem sektorju in o razširitvi pristojnosti Evropske železniške agencije na področju podeljevanja varnostni spričeval in usklajevanja voznega parka;

29.

obžaluje, da ni prišlo do celovitega izvajanja pobude o enotnem evropskem nebu, in poziva Komisijo, naj glede tega obnovi svoja prizadevanja;

30.

odločno pozdravlja osredotočanje Komisije na zaposlovanje mladih in njene predloge za razširitev zmogljivosti Unije za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja; pričakuje, da bodo kot del krovnega sporočila o svežnju o zaposlovanju predloženi jasni cilji in časovni načrti ter konkretni predlogi na področjih mobilnosti mladih, jamstva za mlade, okvira za kakovost pripravništev, jezikovnih znanj in podjetništva mladih, in sicer zaradi boja proti visoki brezposelnosti mladih; pričakuje tudi oprijemljive ukrepe za zmanjšanje revščine, reformo trga dela in določitev družbenih standardov, da bodo države članice, ki to želijo, lahko izvajala uravnotežen pristop prožne varnosti, ter poziva, naj se večji poudarek nameni zaposlovanju invalidov kontekstu starajoče se družbe;

31.

poudarja pomen naložb v človeški kapital ter raziskave in razvoj, pa tudi primerne izobrazbe in usposabljanja za spodbujanje poklicne mobilnosti; poziva tudi k nadaljevanju dela glede vprašanj nasilja nad ženskami in trgovine z ljudmi;

32.

ponovno poziva k močni vseevropski kohezijski politiki po letu 2013, ki mora racionalizirati obstoječe sklade in programe, zagotoviti ustrezna finančna sredstva, temeljiti na upravljanju na več ravneh ter biti tesno usklajena s cilji strategije EU2020; vztraja, da je treba izboljšati učinkovitost in odzivnost solidarnostnega sklada ter pričakuje predloge v to smer; je prepričan, da je s primernimi sredstvi mogoče najti skupna podlaga za kohezijsko ter raziskovalno in razvojno politiko EU, ki bi morale biti usmerjene v rast in konkurenčnost, sočasno pa temeljiti na načelih gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije ter izvrstnosti;

33.

podpira pobude na ravni Unije za dopolnitev nacionalnih prizadevanj pri povečevanju mikrokreditov in spodbujanju socialnega podjetništva, ki zagotavlja storitve, ki jih javni in zasebni sektor ne zagotavljata v zadostni meri;

34.

pozdravlja odločnejši pristop Komisije k zaščiti pravne države in temeljnih pravic po vsej Uniji; poziva k reviziji Agenciji za temeljne pravice, da se zagotovi učinkovito spremljanje in izvajanje Listine o človekovih pravicah ter njena uskladitev z Lizbonsko pogodbo; podpira Komisijo pri pogajanjih o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah;

35.

poziva Komisijo, naj preuči izvajanje direktive o rasni enakosti (Direktiva 2000/43/ES (3)) in prenos okvirnega sklepa o boju proti rasizmu in ksenofobiji (Okvirni sklep Sveta 2008/913/PNZ (4)), in meni, da je obžalovanja vredno, da okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov ni pravno zavezujoč;

36.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo svoboda gibanja oseb zajamčena in da se bo schengenski pravni red v celoti spoštoval; poudarja potrebo po nadomestitvi neustreznih strokovnih pregledov, ki jih izvajajo države članice, in poziva Komisijo, naj prevzame celovito odgovornost za nadzor schengenskih predpisov; pozdravlja podporo, ki jo Komisija namenja njegovemu stališču o pravni podlagi schengenskih predpisov;

37.

meni, da je odsotnost zakonodajnega predloga o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila obžalovanja vredna; poziva k oblikovanju zakonodajnega predloga za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, ki bi združeval odgovornost in solidarnost;

38.

poudarja pomen sprejetja uredbe o splošnem okviru za varstvo podatkov in direktive o varstvu podatkov na področju preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj, da se zagotovi, da bodo vsi morebitni nadaljnji protiteroristični ukrepi izpolnjevali visoke standarde zasebnosti in varstva podatkov; poziva Komisijo, naj objavi pregled direktive o hrambi podatkov (Direktiva 2006/24/EC Evropskega parlamenta in Sveta (5));

39.

odločno podpira poudarek, ki ga Komisija polaga na izvajanje državljanom prijaznih pobud v povezavi s predlogom sklepa o evropskem letu državljanov (2013) (COM(2011)0489), da se dodatno okrepi ozaveščenost državljanov o koristih, ki izhajajo iz evropskega državljanstva;

40.

je seznanjen z reformo skupne kmetijske politike, ki je v teku; pozdravlja zavezo Komisije k spodbujanju uravnoteženega in integriranega pristopa, ki varuje trajnostno in učinkovito proizvodnjo visokokakovostne in cenovno dostopne hrane ter spoštovanje okoljske vrednosti in vrednosti dediščine podeželja; poziva, naj bo skupna kmetijska politika tesno usklajena s strategijo Evropa 2020, da se spodbujajo inovacije v kmetovanju ter izboljša trajnost, pravičnost in konkurenčnost evropskega kmetijstva na lokalni in regionalni ravni;

41.

poudarja, da mora biti reforma skupne ribiške politike ambiciozna, da se dosežejo trajnostni in zdravi dolgoročni staleži rib; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pravna podlaga za njene predloge člen 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, in naj omeji uporabo člena 43(3) na predloge, ki so izključno povezani z določanjem in dodeljevanjem ribolovnih možnosti; opozarja na svoje nasprotovanje praksi zavržkov ter nepremišljenim in dragim ukrepom, namenjenim zmanjšanju zmogljivosti ladjevja;

42.

poziva Komisijo in evropsko službo za zunanje delovanje naj sodelujeta pri predlaganju dobro usklajenih pobud Svetu na področju skupne zunanje in varnostne politike; poziva Komisijo, naj združi vse svoje ustrezne dejavnosti in službe, tudi razvojno politiko, da bi dosegla mednarodne cilje Lizbonske pogodbe in zlasti člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki zadeva skladnost politike za razvoj, istočasno pa naj ostane zvesta vrednotam, na katerih je zgrajena sama Unija;

43.

pričakuje, da bo v zakonodajnih pobudah revidirana pravna podlaga za naslednjo generacijo instrumentov zunanje finančne pomoči, in sicer s celovito uporabo sistema delegiranih aktov; poziva k večji prožnosti pri zagotavljanju finančne pomoči v kriznih razmerah;

44.

pričakuje, da bo Komisija podpirala širitev Unije na vse evropske države, ki spoštujejo vrednote Unije in njene zaveze k spodbujanju teh vrednot, pri čemer naj upošteva, da morajo države članice izpolnjevati zahteve københavnskih meril, in sposobnost Unije za njihovo integracijo; meni, da bi Unija izgubila moralno avtoriteto in politično verodostojnost po svetu, če bi zaprla vrata svojim sosedam; pričakuje, da bo Komisija nadaljevala svoje delo pri odprtih pristopnih pogajanjih;

45.

poziva Komisijo, naj uporablja okrepljeno in v rezultate usmerjeno razvojno politiko, s katero se zagotavlja večja učinkovitost pomoči in čvrstejša skladnost politik ter večje usklajevanje donatorjev na ravni držav, EU in na svetovni ravni, ter vedno bolj tudi z novimi globalnimi razvojnimi akterji; vztraja, da je treba oblikovati namenski sklad, ki bo obravnaval težave, povezane s podhranjenostjo v državah v razvoju, ter začeti s procesom posvetovanja o pojavu prilaščanja zemlje; poziva Komisijo, naj zagotovi večjo učinkovitost pomoči EU glede na morebitni razvojni okvir razvojnih ciljev tisočletja po letu 2015;

46.

meni, da je vzajemna in uravnotežena odprtost trgov strateški instrument politike za notranjo rast in zaposlovanje EU; poudarja pomen vključitve Parlamenta v vse faze pogajanj in ostaja zavezan multilateralnemu pristopu k mednarodni trgovini; poudarja pomen boja proti protekcionizmu na multilateralni ravni in z vsemi trgovinskimi sporazumi;

47.

podpira prizadevanja Komisije v vseh odprtih dvostranskih in regionalnih trgovinskih pogajanjih; priznava potrebo po nadaljnjem napredku pri doseganju dvostranskih trgovinskih sporazumov s pomembnimi partnerji;

48.

poudarja pomen, ki ga pripisuje vključevanju človekovih pravic, socialnih in okoljskih standardov ter družbene odgovornosti gospodarskih družb v vse mednarodne politike, z jasnimi pravili, ki opredeljujejo odgovorno ravnanje evropskih podjetij;

49.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/31

—

ob upoštevanju člena 184 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem člena 1 o človekovem dostojanstvu in člena 3 o pravici do osebne celovitosti, ki govori o "prepovedi uporabe človeškega telesa in njegovih delov za pridobivanje premoženjske koristi",

—

ob upoštevanju drugega poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o prostovoljnem in neplačanem darovanju tkiv in celic (COM(2011)0352),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2010 o sporočilu Komisije: Akcijski načrt o darovanju in presajanju organov (2009–2015): krepitev sodelovanja med državami članicami (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1394/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o zdravilih za napredno zdravljenje (3) ter o spremembi Direktive 2001/83/ES in Uredbe (ES) št. 726/2004,

—

ob upoštevanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o določitvi standardov kakovosti in varnosti, darovanja, pridobivanja, testiranja, predelave, konzerviranja, shranjevanja in razdeljevanja človeških tkiv in celic (4),

—

ob upoštevanju Direktive Komisije 2006/17/ES z dne 8. februarja 2006 (5) o izvajanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih tehničnih zahtevah za darovanje, pridobivanje in testiranje človeških tkiv in celic,

—

ob upoštevanju vodilnih načel Svetovne zdravstvene organizacije o presajanju človeških organov,

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in njenega dodatnega protokola o presaditvi človeških organov in tkiv,

—

ob upoštevanju Oviedske konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in njenega dodatnega protokola o presaditvi človeških organov in tkiv,

—

ob upoštevanju evropskih podatkov o tkivih, darovanju hematopoetskih in reproduktivnih celic ter presajanju iz poročila Evropskega registra za organe, tkiva in celice iz leta 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije o trgovini s človeškimi jajčnimi celicami (6) z dne 10. marca 2005,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0223/2012),

A.

ker se darovana tkiva in celice, kot so koža, kosti, tetive, roženice in hematopoetske matične celice, vse pogosteje uporabljajo pri medicinskem zdravljenju in kot izhodiščne snovi za zdravila za napredno zdravljenje; ker Direktiva 2004/23/ES določa, da si države članice prizadevajo za prostovoljno in brezplačno darovanje ter za pridobivanje tkiv in celic na nepridobitni osnovi; ker je to jasna pravna dolžnost; če države članice tega načela ne spoštujejo, se lahko sproži postopek za ugotavljanje kršitev;

B.

ker države članice v skladu s členom 12(1) Direktive 2004/23/ES vsaka tri leta poročajo Komisiji o izvajanju prostovoljnega in neplačanega darovanja krvi;

C.

ker ima 27 od 29 držav poročevalk na neki način urejeno načelo prostovoljnega in neplačanega darovanja tkiv in celic (zavezujoče ali nezavezujoče);

D.

ker ima 13 držav usmeritvena načela glede možnosti nadomestil ali spodbud za darovalce tkiv in celic;

E.

ker 19 držav poroča o nadomestilih ali spodbudah živim darovalcem tkiv in celic (razen reproduktivnih celic);

F.

ker v 14 državah obstajajo nadomestila ali spodbude za darovanje reproduktivnih celic;

G.

ker štiri države zagotavljajo nadomestila ali spodbude za svojce mrtvih darovalcev;

H.

ker imata ozaveščanje ciljne javnosti in razširjanje jasnih, korektnih, znanstveno utemeljenih in zanesljivih medicinskih podatkov zelo pomembno vlogo pri pridobivanju podpore javnega mnenja in povečevanju števila darovalcev tkiv in celic;

I.

ker bi bilo treba prepovedati oglaševanje potrebe po človeških tkivih ali celicah ali njihove razpoložljivosti, pri katerem se nudi ali išče dobiček ali primerljive koristi;

J.

ker ima 11 držav uradno vzpostavljene politike za spodbujanje samozadostnosti s tkivi in celicami, 17 drugih držav pa ima dvostranske sporazume z istim ciljem nacionalne preskrbe s tkivi in celicami;

K.

ker je hkrati bistvenega etičnega pomena preskrbeti dovolj tkiv in celic za zdravstvene namene, kolikor je to mogoče; ker je treba to preskrbo upravljati v interesu državljanov in bi jo morali zato nadzirati javni organi;

L.

ker ima večina držav poročevalk javne ustanove za zbiranje tkiv in celic ter preskrbo z njimi ali zasebne in javne ustanove za zbiranje in preskrbo;

M.

ker pridobivanje človeških tkiv in celic opravljajo osebe, ki so uspešno zaključile program usposabljanja, ki ga oblikuje klinična skupina, specializirana za tkiva in celice, ki jih je treba pridobiti, ali ustanova za zbiranje tkiv, ki ima odobritev za pridobivanje;

N.

ker je odvzem tkiv in celic v korist prejemnikov dovoljen samo, če sta izpolnjena dva pogoja: odvzem se mora izvajati v medicinske ali znanstvene in terapevtske namene in vsi odvzeti elementi morajo biti podarjeni brezplačno;

O.

ker mora biti odvzem tkiva in celic v skladu z naslednjimi načeli: anonimnost (razen v primeru, ko gre za odvzem živi osebi za sorodnika), brezplačnost, privolitev, obveznost, da se odvzeti organi za presaditev pravično razdelijo med bolnike, in varovanje zdravja darovalcev in prejemnikov;

P.

ker se sme odvzem tkiva in celic opraviti samo, če je darovalec dal pisno svobodno privolitev po predhodni seznanitvi, privolitev pa lahko prekliče v vsakem trenutku in v kakršni koli obliki;

Q.

ker uporaba tkiv in celic za vnos v človeško telo s seboj prinaša tveganje prenosa bolezni na prejemnika. To tveganje se lahko zmanjša s pazljivo izbiro in oceno morebitnih darovalcev pred odvzemom, ki temelji na analizi razmerja med tveganjem in koristmi, testiranjem in opazovanjem vsakega darovanja ter uporabo postopkov za pridobivanje tkiv in celic v skladu s pravili in procesi, ki so vzpostavljeni in posodobljeni ob upoštevanju najboljših razpoložljivih znanstvenih priporočil;

R.

ker darovanje nekaterih tkiv in celic prinaša visoko tveganje za darovalca; ker je to tveganje posebno visoko pri darovanju jajčnih celic zaradi hormonske terapije, ki je potrebna pred darovanjem;

S.

ker Listina o temeljnih pravicah, ki je vodilno načelo Evropske unije in je po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe pravno zavezujoča, prepoveduje uporabo človeškega telesa in njegovih delov za pridobivanje premoženjske koristi;

T.

ker bi bilo zaželeno, da bi imele vse države članice zavezujoča pravila za uveljavljanje tega etičnega načela, tudi s kazensko zakonodajo;

U.

ker kljub temu ostaja dvom, ali so določene vrste nadomestil, povezane z darovanjem, skladne s tem etičnim načelom, zlasti kadar nadomestilo prejmejo svojci umrlih darovalcev;

V.

ker neplačano darovanje ni le etično načelo, temveč je tudi nujno za varstvo zdravja darovalca in prejemnika, saj lahko vključevanje velikih vsot denarja v postopek darovanja spodbudi darovalca k tveganju in oteži razkritje tveganj v njegovi zdravstveni anamnezi;

W.

ker je veliko dokazov, da je presaditev alogenske popkovnične krvi za številne bolnike že uspešna in ker obstajajo verodostojna poročila o tem, da je v nekaterih primerih avtologna terapija s tovrstnimi celicami lahko uspešna;

X.

ker poročila iz uglednih medijskih virov kažejo, da je na področju tkiv in celic vedno znova kršeno načelo neplačanega darovanja;

Y.

ker sta zmožnost sledenja celicam in tkivom od darovalca do prejemnikov in obratno ter dolgoročno spremljanje živih darovalcev in prejemnikov celic in tkiv bistvena elementa zagotavljanja varnosti in kakovosti;

1.

pozdravlja predstavitev drugega poročila o prostovoljnem in neplačanem darovanju tkiv in celic, iz katerega je razvidno, da si v državah članicah močno prizadevajo izvajati načelo neplačanega darovanja, da pa je treba na tem področju še veliko narediti;

2.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da polovica držav članic poroča o stalnem pomanjkanju človeških tkiv in celic, predvsem hrbteničnega mozga, spolnih celic in tkiv roženice in kože, in meni, da bi bilo treba zato ponovno proučiti uveljavljene politike in veljavno zakonodajo, saj te niso ustrezne za doseganje samozadostnosti v Evropski Uniji;

3.

poudarja, da bi moralo biti darovanje prostovoljno, anonimno (razen v primeru, ko gre za odvzem živi osebi za sorodnika) in neplačano ter bi ga morali urejati pravni in etični varstveni predpisi, ki spoštujejo osebno celovitost;

4.

poziva države članice, naj sprejmejo varstvene ukrepe za žive darovalce in zagotovijo, da je darovanje anonimno (razen v primeru odvzema živi osebi za sorodnika), prostovoljno, da darovalci v darovanje svobodno privolijo po predhodni seznanitvi, in neplačano;

5.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja razvoj dogodkov v državah članicah, skrbno preuči poročanje civilne družbe ali medijev o kršitvah načela neplačanega darovanja in sprejme ustrezne ukrepe, vključno z izvajanjem postopka za ugotavljanje kršitev, če je to potrebno;

6.

meni, da je ključno, da države članice jasno opredelijo pogoje za dodelitev pravičnega in sorazmernega nadomestila ter pri tem upoštevajo, da je nadomestilo strogo omejeno na poravnavo stroškov, nastalih pri darovanju tkiv in celic, kot so potni stroški, izguba dohodka ali stroški zdravstvenega postopka in morebitnih stranskih učinkov, ter tako prepovejo finančne spodbude in preprečijo negativne učinke za morebitnega darovalca; takšna nadomestila morajo biti pregledna in treba jih je redno preverjati;

7.

poziva Komisijo, naj poroča o aktualnih praksah v državah članicah in merilih za nadomestila živim darovalcem, predvsem v primerih darovanja jajčnih celic;

8.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vsa nadomestila darovalcem skladna z etičnimi načeli; priporoča, da se temu nameni posebna pozornost, kadar nadomestilo ni dano darovalcu, temveč svojcem po njegovi smrti;

9.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo žive darovalce izbirali kvalificirani in usposobljeni zdravstveni delavci na podlagi ocene njihovega zdravja in zdravstvene anamneze, ki temelji na analizi razmerja med tveganjem in koristmi, vključno s psihološko oceno, če je po njihovem mnenju potrebna;

10.

poziva države članice, naj glede odvzema tkiv in celic sprejmejo varstvene ukrepe za mladoletne in polnoletne, ki so v skrbništvu;

11.

poudarja, da sta načeli preglednosti in varnosti bistveni za doseganje visoke javne podpore darovanju; spodbuja države članice, naj si prizadevajo izdelati pregleden sistem darovanja, ki bo varen tako za darovalca kot za prejemnika;

12.

poziva države članice, naj določijo pravila za zagotavljanje sledljivosti tkiv in celic človeškega izvora od darovalca do bolnika in obratno ter sistem za ureditev uvoza človeških tkiv in celic iz tretjih držav ter tako zagotovijo, da se bodo uporabljali enaki standardi kakovosti in varnosti;

13.

poziva države članice, naj okrepijo informacijske kampanje in kampanje ozaveščanja javnosti za spodbujanje darovanja tkiv in celic ter zagotovijo razpoložljivost jasnih, korektnih, znanstveno utemeljenih in zanesljivih zdravstvenih informacij ter podatkov, na podlagi katerih se javnost lahko osveščeno odloča; poudarja, da bi morali biti darovalci v celoti seznanjeni o postopkih v tem procesu in njihovih moralnih, psiholoških, medicinskih in družbenih posledicah;

14.

poziva države članice, naj usklajeno ukrepajo, da bi preprečile pojav črnega trga spolnih celih na spletu, saj tak trg ogroža kakovost in varnost tkiv in celic ter sproža pravne in etične probleme ter probleme v zvezi z javnim zdravjem;

15.

poziva države članice, naj okrepijo izmenjavo dobre prakse, predvsem na področju preskrbe s tkivi in celicami, ohranjanja kakovosti tkiv in celic med prevozom, ozaveščanja o darovanju in usposabljanja zdravstvenega osebja;

16.

pričakuje, da vse države članice vzpostavijo javne banke tkiv in celic;

17.

poziva k sprejetju evropskih standardov in zahtev za zasebne banke tkiv in celic;

18.

meni, da bi morale Komisija in države članice pri izpolnjevanju etičnega imperativa glede zadostne preskrbe premisliti o vzpostavitvi vseevropske zbirke podatkov o darovalcih in morebitnih prejemnikih, da bi preskrbo upravljale v splošnem interesu in, kadar je mogoče, preprečile pomanjkanje;

19.

meni, da imajo dvostranski sporazumi izredno pomembno vlogo pri podpiranju držav, ki se srečujejo s pomanjkanjem tkiv in celic ali nimajo ustreznih domačih darovalcev, ter pri zagotavljanju svobodnejšega pretoka informacij o tkivih in celicah med državami;

20.

posebej pozdravlja vlogo Euroceta na tem področju, ki ima na evropski ravni pomembno vlogo kot osrednja evropska podatkovna zbirka za zbiranje podatkov o dejavnostih darovanja in presajanja tkiv in celic; poziva države članice, naj okrepijo svoje sodelovanje z Eurocetom, da bi se dogovorile o nadaljnjih skupnih standardih na področju darovanja celic in tkiv ter tako zdravstvenim strokovnjakom omogočijo, da izboljšajo razpoložljivost ustreznih tkiv in celic za evropske državljane;

21.

poziva države članice, naj raziščejo vse možne priložnosti za širše mednarodno sodelovanje na tem področju, zlasti v zvezi s potencialno uporabo hematopoetskih matičnih celic;

22.

se zaveda znatnega znanstvenega napredka na področju popkovnične krvi, ki predstavlja zelo obetavno terapevtsko alternativo pri zdravljenju številnih bolezni, vključno z otroškimi;

23.

poudarja, da se klinični preskusi, pri katerih se uporabljajo matične celice iz popkovnične krvi in ki so namenjeni zdravljenju v zvezi z nehematopoetskimi boleznimi, trenutno izvajajo pretežno zunaj Evropske unije, in poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za vzpostavitev regulativnega okvira, ki bi lahko spodbujal večjo razpoložljivost matičnih celic iz popkovnične krvi;

24.

obžaluje, da se matične celice iz popkovnične krvi shranijo le pri 1 % vseh rojstev v Evropski uniji; zato poudarja, da je pomembno, da matere ob porodu darujejo popkovnično kri in tkiva bankam, ki spoštujejo skupne operativne in etične standarde, in s tem pomagajo pri zdravljenju bolezni ali nadaljnjih raziskavah na tem področju; poudarja tudi, da mora biti sledljivost eden od pogojev za izdajo dovoljenj tem bankam na nacionalni ali evropski ravni; poudarja, da mora biti postopek dodelitve prek teh bank pošten, pravičen, nepristranski in pregleden;

25.

poudarja, da morajo javne celične banke sprejeti potrebne ukrepe za varstvo zaupnosti podatkov, da bi zahtevo po sledljivosti uskladile s potrebo po varstvu pravic darovalca, kot sta zaupnost medicinskih podatkov in varstvo zasebnosti;

26.

meni, da je treba darovanje nedružinske alogenske popkovnične krvi – ne glede na to, ali je banka javna ali zasebna – dalje razvijati, da bi bile shranjene enote popkovnične krvi registrirane v svetovnem registru darovalcev kostnega mozga in bile na voljo vsem kompatibilnim bolnikom, ki jih potrebujejo;

27.

opozarja, da mora biti darovanje predmet materine svobodne privolitve po predhodni seznanitvi, da mora biti ta privolitev v pisni obliki in da jo je pred darovanjem mogoče kadar koli in v kakršni koli obliki preklicati;

28.

poziva države članice, naj z informacijskimi kampanjami, ki na primer lahko potekajo med predporodnimi tečaji, povečajo ozaveščenost o shranjevanju popkovnične krvi v javnih bankah; pri tem predlogu pa upošteva določbe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

29.

meni, da bi morali biti moški in ženske seznanjeni z vsemi obstoječimi možnostmi v zvezi z darovanjem popkovnične krvi ob rojstvu, med katerimi so na primer shranjevanje v javnih ali zasebnih bankah, darovanje za avtologne ali heterologne namene ali za raziskave; meni, da je treba zagotoviti celovite, objektivne in točne informacije o prednostih in pomanjkljivostih bank popkovnične krvi;

30.

poziva države članice, naj istočasno zagotovijo večje varstvo pravic staršev do privolitev po predhodni seznanitvi in svobodne izbire v zvezi s praksami shranjevanja matičnih celic iz popkovnične krvi;

31.

predlaga, naj države članice razmislijo o sprejetju in uveljavljanju operativnih in etičnih standardov za javne in zasebne banke popkovnične krvi, ki bodo na primer podpirali spoštovanje načela prepovedi trženja človeškega telesa in njegovih delov, ter zagotavljali sledljivost;

32.

pričakuje, da vse države članice vzpostavijo vsaj eno javno banko matičnih celic;

33.

poziva, naj se mnenje o etičnih vidikih shranjevanja popkovnične krvi v bankah (mnenje št. 19), ki ga je leta 2004 pripravila evropska skupina za etiko v znanosti in novih tehnologijah, posodobi glede na razvoj na področju shranjevanja matičnih celic iz popkovnične krvi in potekajoče klinične preskuse o uporabi matičnih celic iz popkovnične krvi;

34.

poziva države članice, naj zagotovijo pokritost ozemlja s porodnišnicami z dovoljenjem za odvzeme, da bi bila preskrba s popkovnično krvjo zagotovljena v vseh naseljenih središčih;

35.

poziva vse banke, ki spoštujejo operativne standarde EU za zbiranje in shranjevanje popkovnične krvi, naj se pri pripravi in izvajanju strategije za informacijske kampanje za starše posvetujejo z nacionalnimi organi;

36.

poziva k sprejetju evropskih standardov in zahtev za zasebne banke matičnih celic;

37.

opaža, da modeli in priložnosti za sodelovanje med javnimi in zasebnimi sektorji v nekaterih državah članicah že obstajajo, in spodbuja javne in zasebne banke popkovnične krvi, naj tesno sodelujejo, da bi se povečala razpoložljivost in izmenjava nacionalnih, evropskih in mednarodnih vzorcev popkovnične krvi in tkiva; poziva države članice, naj vzpostavijo ustrezno ureditev za javne in zasebne banke, da bi se zagotovila največja možna preglednost ter varnost popkovnične krvi, in pri tem poudarja, da morajo banke izvajati delovne prakse, ki so pri dajanju informacij odprte in zanesljive, da se bi zagotovila največja možna korist za bolnika;

38.

opozarja na razvoj neinvazivnih postopkov za pridobivanje matičnih celic z zbiranjem teh celic iz periferne krvi;

39.

meni, da bi morale države članice razmisliti o povečanju števila darovalcev kostnega mozga in matičnih celic iz periferne krvi ter izboljšanju registrov darovalcev kostnega mozga, tako da bi s sodelovanjem nacionalnih registrov drugih držav s pomočjo svetovnega registra darovalcev kostnega mozga vsak bolnik, ki potrebuje presaditev matičnih celic, imel najboljše možnosti, da najde kompatibilnega darovalca;

40.

poziva države članice, naj razvijejo programe za spodbujanje etničnih manjšin k darovanju tkiv in celic javnim bankam, da bi se odpravilo pomanjkanje ustreznih darovalcev v tej skupini;

41.

poudarja, da se države članice same odločajo, ali naj dovolijo, prepovejo ali regulirajo raziskave z matičnimi celicami človeških zarodkov in zunajtelesno oploditev, vendar morajo pri tem spoštovati pravila Direktive 2004/23/ES, vključno s kakovostjo in varnostjo ter načelom neplačanega darovanja; izpostavlja, da ima Evropska unija omejene pristojnosti na tem področju in da mora pri uporabi teh pristojnosti upoštevati načela Listine o temeljnih pravicah ter načela, uporabljena v sodbah Sodišča Evropske unije;

42.

poziva Komisijo, naj čim prej predlaga revizijo Direktive 2004/23/ES, da bi se ta uskladila z načeli darovanja organov iz Direktive 2010/45/EU, in pri tem upošteva nov pravni položaj, ki je nastopil z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, znanstveni razvoj, praktične izkušnje akterjev na tem področju in priporočila iz tega poročila;

43.

poziva Komisijo, naj predlaga tudi revizijo Uredbe (ES) 1394/2007, da se vanjo vključi določba, ki zagotavlja uporabo načela neplačanega darovanja, podobno kot v Direktivi 2010/45/EU, in pri tem upošteva težave, ki so se pojavile pri izvajanju uredbe, še posebej za mala in srednja podjetja;

44.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/38

—

ob upoštevanju člena 2 in druge alinee člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. junija 2011 z naslovom "Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju" (COM(2011)0363),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom "Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050" (COM(2011)0112),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 11. februarja 2011 z naslovom "Poročilo o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi 2010" (SEC(2011)0193),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom "Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015" (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah septembra 1995 v Pekingu, izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Organizacije združenih narodov Peking+5, Peking+10 in Peking+15 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005 oziroma 2. marca 2010,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov z dne 18. decembra 1979 o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW),

—

ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov iz leta 2012 z naslovom "Pregled izvajanja področja K pekinških izhodišč za ukrepanje v EU: ženske in enakost spolov na področju okolja ter podnebne spremembe",

—

ob upoštevanju skupne objave poročila "Zakaj je zeleno gospodarstvo pomembno za najmanj razvite države", ki so ga Program Združenih narodov za okolje (UNEP), Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) ter Urad visokega predstavnika Združenih narodov za najmanj razvite države, neobalne države v razvoju in male otoške države v razvoju (UN-OHRLLS) pripravili za četrto konferenco Združenih narodov o najmanj razvitih državah (1), ki se je odvijala maja 2011,

—

ob upoštevanju poročila Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz septembra 2008 z naslovom "Zelena delovna mesta: na poti k dostojnemu delu v trajnostnem svetu z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida" (2),

—

ob upoštevanju poročila Agencije ZN za ženske z dne 1. novembra 2011 z naslovom "Osrednja vloga enakosti spolov in krepitve vloge žensk za trajnostni razvoj" (3), ki je bilo pripravljeno v pričakovanju končnega dokumenta Konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Rio+20),

—

ob upoštevanju povzetka izjave o stališču skupine predstavnic žensk Women's Major Group z vrhunskega srečanja Rio+20 z dne 1. novembra 2011 (4),

—

ob upoštevanju dokumenta o stališču skupine predstavnic žensk iz marca 2011, ki je nastal v času priprav na konferenco Združenih narodov o trajnostnem razvoju 2012, z naslovom "Zeleno gospodarstvo z vidika enakosti spolov" (5)

—

ob upoštevanju objave uradnega poročila švedske vlade (Stockholm, Švedska) iz leta 2005 z naslovom "Bilen, Biffen, Bostaden: Hållbara laster – smartare konsumtion" (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2012 o ženskah in podnebnih spremembah (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o ženskah pri sprejemanju političnih odločitev – kakovost in enakost (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2011 (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. septembra 2011 o oblikovanju skupnega stališča EU pred konferenco Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Rio+20) (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o razvoju zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi (12),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0235/2012),

A.

ker je zeleno gospodarstvo opredeljeno kot trajnostno gospodarstvo, kar vključuje družbeno in ekološko trajnost; ker družbena trajnost vključuje družbeni red, osredotočen na enakost spolov in družbeno pravičnost, in sicer brez razlikovanja na podlagi spola, etnične pripadnosti, barve, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, invalidnosti ali političnega prepričanja;

B.

ker so podnebne spremembe in siromašenje biotske raznovrstnosti grožnja za življenjske razmere ter blaginjo žensk in moških; ker je ohranitev našega ekosistema temelj zelenega gospodarstva; ker današnja generacija generacijam svojih potomcev ne more prepustiti odgovornosti za reševanje sedanjih okoljskih težav; ker ekološka trajnost vključuje uporabo, ohranjanje in izboljševanje virov Unije, da se ohranijo ekološki procesi, od katerih je odvisno življenje, in da se lahko zdaj in v prihodnosti izboljša splošna kakovost življenja;

C.

ker ženske zaradi diskriminacije na podlagi spola ne vplivajo na okolje enako kot moški, v številnih državah pa strukturne norme in diskriminacija ovirajo dostop žensk do sredstev in možnosti za reševanje nastalega položaja in prilagajanje nanj;

D.

ker okoljske politike neposredno vplivajo na zdravje in družbenoekonomski položaj posameznikov in ker neenakost spolov v povezavi s pomanjkanjem občutka za različen ekonomski in socialni položaj žensk in različne potrebe žensk pomeni, da so ženske pogosto nesorazmerno bolj prizadete zaradi poslabšanja okolja in neustreznih politik na tem področju;

E.

ker je vloga ženske v zelenem gospodarstvu v nekaterih državah članicah podcenjena in nepriznana, zaradi česar so žrtve mnogih diskriminacij in ostajajo brez ugodnosti, kot so socialna varnost, zdravstveno zavarovanje, enake plače in pokojninske pravice;

F.

ker bodo zaradi podnebnih sprememb in uničevanja ekosistema najbolj prizadeti najrevnejši prebivalci, med katerimi je 70 % žensk,

G.

ker je prehod na zeleno gospodarstvo bistven za zmanjšanje okoljskega vpliva, krepitev družbene pravičnosti in izoblikovanje družbe, v kateri imajo ženske in moški enake pravice in možnosti;

H.

ker prehod v zeleno gospodarstvo pogosto povzroča posebne težave pri vključevanju žensk na trg za zelena delovna mesta, saj je njihova tehnična usposobljenost pogosto pomanjkljiva in neprimerna, prav takšna usposobljenost pa je potrebna za prevzem specializiranih delovnih mest v zelenem gospodarstvu;

I.

ker so ženske med okoljskimi pogajanji, proračunskimi razpravami in pri odločanju o vzpostavitvi zelenega gospodarstva veliko premalo zastopane;

J.

ker potrošniške in življenjske navade zelo vplivajo na okolje in podnebje; ker potrošniške navade v bogatih državah – predvsem v zvezi s prehrano in prometom – dolgoročno niso trajnostne, še zlasti, če upoštevamo, da imajo vse ženske in vsi moški na svetu pravico do kakovostnega življenja in visoke ravni blaginje;

K.

ker imajo ženske in moški običajno različne potrošniške navade; ker ženske ne glede na svoj socialno-ekonomski položaj porabljajo manj kot moški, hkrati pa se zdi, da želijo storiti več za ohranjanje okolja s prevzemanjem posebnih potrošniških navad, kot so zlasti zmanjšanje uživanja mesa, manj vožnje in učinkovitejša poraba energije;

L.

ker zaradi sedanje razporeditve moči med spoloma ženske nimajo enake moči niti enakega dostopa do prevoznih sredstev kot moški, ker je treba za izboljšanje prevoznih možnosti za ženske izboljšati učinkovitost javnega prevoza, ustvariti še več območij za pešce in kolesarje ter zmanjšati razdaljo do prevoznih storitev, pa tudi razviti in okrepiti znanje in inovacije na področju okolju prijaznih prevoznih sredstev;

M.

ker so ženske še posebej občutljive za učinke nevarnosti za okolje in podnebnih sprememb zaradi nižjega družbenoekonomskega položaja v primerjavi z moškimi, tradicionalno nesorazmerno večjih obveznosti v družini in nevarnosti nasilja, ki so mu izpostavljene v primerih konfliktov, ki nastanejo zaradi pomanjkanja naravnih virov ali jih to zaostruje;

N.

ker morajo biti ženske v polni meri udeležene pri oblikovanju politik, sprejemanju političnih odločitev in izvajanju zelenega gospodarstva; ker je udeležba žensk prispevala k boljši odzivnosti v izrednih razmerah, večji biotski raznovrstnosti, zanesljivejši oskrbi s hrano, omejeni dezertifikaciji in boljši zaščiti gozdov;

O.

ker ni dovolj izčrpnih in primerljivih podatkov o tem, kako prehod na zeleno gospodarstvo vpliva na trg dela;

1.

poudarja, da je treba vzpostaviti zeleno gospodarstvo, v katerem se okoljske zahteve skladajo z družbeno trajnostjo, kar vključuje krepitev enakosti spolov in družbene pravičnosti;

2.

ugotavlja, da se nekateri pomembni vidiki zelenega gospodarstva navezujejo na ekosistem, potrošnjo, prehrano, rast, promet, energijo in socialni sektor;

3.

obžaluje, da sporočilo Komisije institucijam Evropske unije in odborom z naslovom "Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju" ne vključuje razsežnosti spolov;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj med načrtovanjem, izvajanjem in ocenjevanjem strategij, programov in osnutkov proračunov v zvezi z okoljem in podnebjem zbirajo podatke, razčlenjene po starosti in spolu; meni, da neobstoj statističnih podatkov onemogoča izvajanje ustreznih ukrepov za večjo enakost spolov;

5.

obžaluje, da vprašanja in vidiki v zvezi z enakostjo spolov niso dobro vključeni v politike in programe za trajnostni razvoj; opozarja, da neobstoj vidikov enakosti spolov v okoljskih politikah neenakost spolov še povečuje, ter Komisijo in države članice poziva, naj na mednarodni, nacionalni in regionalni ravni vzpostavijo mehanizme za vključevanje načela enakosti spolov, da bi se ocenile okoljske politike;

6.

poziva Komisijo, naj se loti raziskav v zvezi s spolom in zelenim gospodarstvom ter prispevkom žensk k razvoju zelenih inovacij, storitev in proizvodov;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbujajo posebne raziskave in študije o tem, kako bo prehod na zeleno gospodarstvo prizadel ženske in moške v različnih sektorjih ter kako bo vplival na osrednjo vlogo žensk pri omogočanju lažjega prehoda; poziva Komisijo in države članice, naj v študije o varstvu okolja in presoje vplivov na okolje vključijo vidik enakosti spolov;

8.

priznava nujno potrebo po mednarodnem dogovoru glede skupne opredelitve zelenega gospodarstva, ki temelji na stebrih socialne in ekološke trajnosti; poudarja pomembno vlogo civilne družbe – zlasti socialnih gibanj, okoljskih organizacij in organizacij za pravice žensk – pri določanju ciljev in namenov zelenega gospodarstva;

9.

poziva Komisijo, naj vidik enakosti spolov sistematično vključi v opredelitev, izvajanje in spremljanje okoljskih politik na vseh ravneh, vključno z lokalnim in regionalnim razvojem ter raziskovalnimi dejavnostmi; poziva Komisijo, naj spodbujanje vključevanja načela enakosti spolov uporablja in podpira kot instrument dobrega upravljanja;

10.

poziva Komisijo, naj enakost spolov spodbuja kot ključni element pri pripravi in pogajanjih o prihodnjih predpisih in programih za strukturne sklade EU (Evropski socialni sklad (ESS) in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR)) in pri skupni kmetijski politiki, zlasti v okviru ukrepov v zvezi s preoblikovanjem v smeri zelenega gospodarstva;

11.

ugotavlja, da se obnovljiva energija lahko izkorišča na oddaljenih in osamljenih območjih brez električne energije in da prispeva k proizvodnji čiste energije; države članice zato poziva k razvoju struktur, ki bodo ob uporabi sredstev ESRR in ESS usmerjene v izkoriščanje obnovljivih in okolju prijaznih virov energije; poleg tega spodbuja večjo inovativnost in številnejšo udeležbo tako žensk kot moških pri razvoju, denimo, obnovljivih in okolju prijaznih virov energije in arhitekture;

12.

poziva Komisijo, naj organizira kampanje za obveščanje, da bi ozavestila javnost o pomenu prehoda na zeleno gospodarstvo in pozitivnih učinkih okoljskih politik, pri katerih se upoštevajo razlike med spoloma;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj cilje enakosti spolov vključijo v vse okoljske politike in na vse ravni gospodarskega odločanja; meni, da bi se bilo treba pri uresničevanju teh ciljev posvetovati s civilno družbo;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj začnejo uporabljati nov, socialni in podnebju prijazen kazalnik rasti, ki vključuje negospodarske vidike dobrega počutja in je osredotočen predvsem na vprašanja v zvezi s trajnostnim razvojem, kot so: enakost spolov, zmanjšanje revščine in nižje emisije toplogrednih plinov;

15.

opozarja, da je treba ukrepe za izpolnitev legitimnih zahtev prebivalstva v zvezi s prebivališčem, hrano, preskrbo, energijo in zaposlitvijo vedno sprejemati tako, da se ohrani ekosistem in omejijo podnebne spremembe, ter da je treba zemeljske vire uporabljati ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic in krepitvi enakosti in jih porazdeliti po načelih okoljske pravičnosti;

16.

poudarja, da moramo svojim otrokom in vnukom zagotoviti dobre življenjske razmere, z gospodarskim razvojem pa moramo zadovoljiti sedanje potrebe, ne da bi s tem ogrozili potrebe prihodnjih generacij;

17.

poudarja, da je BDP merilo proizvodnje, ne pa okoljske trajnosti, učinkovite rabe virov, socialne vključenosti ali družbenega napredka na splošno; poziva k izoblikovanju novih jasnih in merljivih kazalnikov, ki bodo upoštevali podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost, učinkovito rabo virov in družbeno pravičnost;

18.

poziva države članice, naj sprejmejo davčne politike, s katerimi bodo spodbudile ustvarjanje zelenega gospodarstva, in sicer delno s številsko opredelitvijo okoljskega vpliva, delno pa z naložbami za spodbuditev ekoloških inovacij in trajnostne infrastrukture;

19.

meni, da je treba še več javnih sredstev Evropske unije porabiti za financiranje trajnostnih javnih dobrin;

20.

poziva k določitvi pogojev za subvencije EU, ki naj se dodelijo samo dejavnostim v korist okolju in socialni trajnosti;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo trajnostni prometni sistem, v katerem bodo enako upoštevane prevozne potrebe žensk in moških ter bo imel majhen vpliv na okolje;

22.

poziva Komisijo, naj sredstva za raziskave, ki so nujen vzvod, namenja predvsem inovativnim trajnostnim prometnim projektom;

23.

poziva države članice, naj zmanjšajo okoljske in energetske učinke prometnega sektorja ter enakost krepijo z izboljšanjem dostopa do sistemov informacijskih tehnologij in načrtovanjem učinkovitega prometa;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj izdelajo prednostno lestvico prevoznih sredstev, pri čemer naj jasno navedejo tista, ki jim je treba dati prednost, da bi uresničili vse okoljske in prometne cilje;

25.

poziva, naj se pred pripravo kakršne koli prednostne lestvice prevoznih sredstev zberejo statistični podatki, na podlagi katerih bo mogoče oceniti okoljski vpliv javnih in zasebnih prevoznih sredstev v najrazličnejših lokalnih razmerah, javne organe pa poziva, naj bodo zgled na tem področju;

26.

poziva države članice, naj v nadzor javnih financ, ki ga opravljajo računska sodišča, vključijo učinek uporabe prevoza s strani javnih organov;

27.

zahteva, naj države razvijajo delo na daljavo s socialnimi in davčnimi spodbudami in zagotovitvijo pravnega okvira za zaščito delavca;

28.

poziva države članice, naj občutno okrepijo javni prevoz, v ta namen pa ponudijo kakovostnejše in številnejše storitve prevoza, izboljšajo varnost, udobje in fizično dostopnost prevoznih sredstev in objektov ter zagotovijo celostne in dodatne sisteme prevoza, tudi v malih mestih in na podeželju, s čimer se bo povečala možnost potovanja za ženske, invalide in starejše, kar bo pozitivno vplivalo na njihovo socialno vključenost in življenjske pogoje;

29.

poudarja, da morajo investicije v trajnostne prometne sisteme upoštevati dejstvo, da ženske in moški različno dojemajo javna mesta in da to dojemanje temelji na različnih ocenah tveganj, zato je treba dati v prometnem sistemu prednost varnim okoljem tako za ženske kot tudi za moške;

30.

ugotavlja, da so v zelenem gospodarstvu zelo pomembna zelena delovna mesta v sektorjih, kot so kmetijstvo, energetika, promet, javne službe, raziskave, IT, gradbeništvo in odpadki;

31.

poziva države članice, naj spodbujajo žensko podjetništvo v zelenem gospodarstvu in naj v ta namen omogočijo lažji dostop žensk do tega sektorja, zato pa razširjajo podatke in pripravljajo delavnice za usposabljanje ter oblikujejo ukrepe, ki bodo ženskam pomagali pri vzpostavljanju ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem; poziva države članice, naj spodbujajo žensko podjetništvo pri razvoju tehnologij za varovanje okolja in okolju prijaznih tehnologij, naprimer v sektorjih obnovljivih virov energije, kmetijstva in turizma, ter pri razvoju zelenih inovacij, zlasti v storitvenem sektroju; poudarja, da obnovljiva energija lahko ustvari nove zaposlitvene priložnosti za ženske podjetnice na območjih, kjer je brezposelnost žensk še posebej visoka;

32.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo ženske uživale ustrezne delovne pogoje, dostop do dostojnega standarda zdravstvenega varstva, izobraževanja in bivanja ter da bodo odmevno udeležene v socialnem dialogu, da bi tako olajšali prehod na nova zelena delovna mesta;

33.

ugotavlja, da trajnostno gospodarstvo pomeni "zeleno za vse", ustvarjanje dostojnega dela in trajnostnih skupnosti ter omogočanje pravičnejše razdelitve bogastva;

34.

ugotavlja, da so v zelenem gospodarstvu poleg zelenih delovnih mest pomembne vse dejavnosti z majhnim vplivom na okolje; ugotavlja, da takšnih dejavnosti ne najdemo zgolj v zasebnem sektorju, pač pa tudi v sektorju socialnega varstva, kot so šole in strukture za varstvo in nego;

35.

poziva države članice, naj zagotovijo enako zastopanost žensk pri sprejemanju odločitev političnih organov, organov, ki jih imenuje vlada, in institucij, ki se ukvarjajo z opredeljevanjem, načrtovanjem in izvajanjem okoljskih in energetskih politik ter politik za zelena delovna mesta, da se na ta način vključi tudi vidik spola; države članice poziva, naj na vodilne položaje ter v upravne odbore podjetij v sektorju zelenih delovnih mest imenujejo več žensk; poudarja, da je treba – če tega cilja ni mogoče uresničiti prostovoljno – za okrepitev enakosti in demokracije sprejeti posebne ukrepe, na primer določiti kvote ali druge metode;

36.

poudarja, da bosta preoblikovanje gospodarstva v okolju prijazno in prehod na nizkoogljično gospodarstvo sprožila velikansko povpraševanje po kvalificiranih delavcih; opozarja, da so ženske zelo slabo zastopane v sektorju obnovljivih virov energije, zlasti pa v znanosti in na tehnološko intenzivnih delovnih mestih; zato je še zlasti pomembno, da države članice razvijejo akcijske načrte, s katerimi bi več žensk spodbudile k izbiri študija in kariere na področjih, kot so inženiring, naravoslovje, IT in druge napredne tehnologije, kjer bo v prihodnosti mnogo zelenih delovnih mest;

37.

poziva države članice, naj uporabljajo in izpopolnijo metode za spodbujanje žensk k izbiri študija in kariere v sektorjih okolja, prometa in energetike, ter naj se odločno borijo proti stereotipom, ki podpirajo znanstvene poklicne poti za moške;

38.

ugotavlja, da je treba podpreti in spodbujati dostop žensk do mikro kreditov za mala podjetja,

39.

poziva države članice, naj uporabljajo in izpopolnijo metode za spodbujanje moških k izbiri študija in kariere z majhnim okoljskim vplivom v socialnem sektorju;

40.

poziva države članice, naj na osnovi programov EU, npr. ESRR in ESS, razvijejo izobraževalne tečaje, namenjene omogočanju lažjega dostopa žensk do novih "zelenih" delovnih mest in nastajajočih tehnologij z majhnim okoljskim vplivom v zasebnem in javnem sektorju; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo delavke bolj vključene v izobraževalne projekte in programe ekoloških sprememb, na primer v sektorju obnovljivih virov energije, v znanosti ter na tehnološko intenzivnih delovnih mestih, ter naj se osredotočijo na izobraževanje in usposabljanje za ženske, da bi te pridobile potrebna znanja in spretnosti in bi se lahko enakovredno kosale z moškimi pri zaposlovanju in razvoju osebne poklicne poti; ugotavlja, da moški lažje dostopajo do naprednih tehnologij kmetijske proizvodnje in podjetniških dejavnosti, potrebnih za zasedbo visoko kvalificiranih položajev v zelenem gospodarstvu;

41.

ugotavlja, da je treba za to, da se ženskam omogoči udeležba v zelenem gospodarstvu pod enakimi pogoji kot moškim, razvijati infrastrukturo otroškega varstva in domov za starejše, poleg tega pa je treba ženskam in moškim nujno omogočiti, da uskladijo družinsko in poklicno življenje, ter ženskam zagotoviti pravico do odločanja o spolnosti in reprodukciji; poudarja, da bi si morali s politikami in predpisi prizadevati zagotoviti podporo socialni varnosti, načrtovanju družine in varstvu otrok, saj bodo ženske lahko enakovredno prispevale svoje strokovno znanje k razvoju zelenega gospodarstva samo, če bo družba izpolnila te zahteve;

42.

poudarja, da se prehod na zeleno gospodarstvo obravnava kot sredstvo za spodbujanje gospodarskega razvoja, zlasti v okviru gospodarske krize in strategije EU 2020; poziva Komisijo in države članice, naj z naložbami in programi, ki spodbujajo zelena delovna mesta in so namenjeni tistim, ki jih najbolj potrebujejo, podprejo prizadevanja za "prehod na zeleno" gospodarstvo; vztraja, da je vidik enakosti spolov bistvenega pomena, da se prepreči poglobitev neenakosti;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj zberejo in analizirajo podatke, razčlenjene po spolu, o porazdelitvi finančnih virov v povezavi s sektorji, razdeljenimi po spolu, in zelenimi inovacijami ter razvijejo kazalnike za oceno potencialnih razčlenjenih učinkov zelenega gospodarstva na teritorialno in socialno kohezijo; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo strateško usmeritev in razvijejo niz instrumentov, da bi se učinkovito odzvale na morebitne spremembe glede ravni zaposlovanja in strukture trga dela;

44.

meni, da bo prehod na širše in bolj trajnostne gospodarske kazalnike, tudi v razvojni politiki, omogočil izpostavitev socialnih in okoljskih ciljev držav v razvoju, ter da bodo posebne politike in predpisi zagotovili lastninske pravice žensk in nadzor nad naravnimi viri; poudarja, da je treba spodbujati dostop žensk do tistih storitev in novih tehnologij, ki so potrebne za upravljanje z energijo, vodo, podjetji in kmetijsko proizvodnjo; poudarja, da je potrebno večje vključevanje žensk v vodenje podjetij in organizacij;

45.

poziva Komisijo, naj v celoti prizna in obravnava številne učinke poslabšanja okolja na neenakosti, zlasti med ženskami in moškimi, ter zagotovi spodbujanje enakih pravic žensk pri oblikovanju novih predlogov politike na področju podnebnih sprememb in okoljske trajnosti;

46.

poziva Komisijo in države članice, naj izdelajo kazalnike za oceno vplivov projektov in programov na vsak spol ter za spodbuditev vključevanja razsežnosti spolov in enakosti v okoljske strategije, da bi tako vzpostavili zeleno gospodarstvo;

47.

poziva Komisijo, naj posebej upošteva velik pomen dostopa do pitne vode za dekleta in ženske v številnih delih sveta, saj so prav one pogosto zadolžene za to, da hodijo po vodo in jo prinesejo domov; poudarja, da je pomembno tudi ohranjanje znanja avtohtonih ženskih skupnosti v zvezi z lokalnimi ekosistemi;

48.

poziva Komisijo, naj bo zlasti pozorna na dejstvo, da je v mnogih državah v razvoju možnost žensk, da zasedejo delovno mesto v zelenem gospodarstvu, še vedno zelo omejena zaradi socialnih dejavnikov in patriarhalnih sistemov in da ženske zato ne dobijo dostopa do informacij, izobrazbe in potrebnih tehnologij za vstop v ta sektor;

49.

poziva Komisijo, naj se posebej posveti dejstvu, da so milijarde ljudi popolnoma odvisne od biomase, ki jo uporabljajo kot vir energije; ugotavlja, da imajo ženske in otroci zdravstvene težave, povezane z zbiranjem, obdelavo in uporabo biomase; poudarja, da je treba zato vlagati v učinkovitejšo rabo obnovljivih virov energije;

50.

poziva k natančnejši analizi, kako izid večstranskih in dvostranskih trgovinskih pogajanj med EU in tretjimi državami vpliva na podnebje, položaj med spoloma in trajnost, ter odločno poziva Komisijo, naj v okviru vseh oblik pomoči za trgovino in druge ustrezne razvojne pomoči odobri izrecno podporo reševanju podnebnih sprememb;

51.

poziva Komisijo, naj razvije programe, s katerimi bi prenos sodobnih tehnologij in znanja pomagal skupnostim in regijam pri njihovem prilagajanju na podnebne spremembe;

52.

poudarja, da je treba pri opredelitvi strategij za boj proti podnebnim spremembam upoštevati neenakosti med spoloma pri dostopu do virov, kot so mikroposojila, krediti, informacije in tehnologija;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/47

—

ob upoštevanju člena 2 in druge alinee člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 153(1)(i) in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173) in njegovega spremnega dokumenta o izkoriščanju zaposlitvenega potenciala osebnih in gospodinjskih storitev (SWD(2012)0095),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Programu Evropske unije za socialne spremembe in inovacije (COM(2011)0609), ki ga je 6. oktobra 2011 predlagala Komisija,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je Evropski svet sprejel marca 2011 (1),

—

ob upoštevanju poročila Komisije iz leta 2011 z naslovom „Poročilo o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi 2010“ (SEC(2011)0193),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju predloga sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic – Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (COM(2010)0193),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2009 o prožni varnosti v času krize,

—

ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) (3),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (4),

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz leta 2008 z naslovom „Delo v Evropi: razlike med spoloma“,

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz leta 2007 z naslovom „Delovne razmere v Evropski uniji: vidik spola“,

—

ob upoštevanju konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) z dne 18. decembra 1979,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2011 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0246/2012),

A.

ker se številne države soočajo s terciarizacijo gospodarstva, kar pomeni, da sektor storitev zagotavlja večino delovnih mest in prispeva največ k BDP držav, predstavlja več kot 70 % gospodarske dejavnosti v Evropski uniji ter podoben delež celotne zaposlenosti, ki narašča, in ker so delovna mesta v sektorju storitev EU leta 2010 predstavljala skoraj 70 % vseh delovnih mest, medtem ko je ta delež v industrijskem sektorju znašal 25,4 %, v kmetijstvu pa 5,2 %;

B.

ker je trenutno devet od desetih delovnih mest ustvarjenih v sektorju storitev, pri čemer študije kažejo, da lahko nadaljnja krepitev enotnega trga za storitve pomaga sprostiti velik potencial za zaposlovanje, in sicer delovna mesta, ki jih Evropska unija nujno potrebuje v teh kriznih časih;

C.

ker je stopnja zaposlenosti žensk 62,1 % v primerjavi s 75,1 % pri moških, kar pomeni, da je mogoče glavni cilj strategije Evropa 2020, tj. 75-odstotno stopnjo zaposlenosti do leta 2020, doseči le, če bo imelo dostop do trga dela več žensk;

D.

ker je večina delovno aktivnih žensk zaposlena v sektorju storitev in ker je v EU v letu 2010 njihov delež znašal 83,1 %, v primerjavi z 58,1 % delovno aktivnih moških;

E.

ker je delež žensk na trgu zaposlitev za gibljiv in skrajšan delovni čas nesorazmeren zaradi stereotipov o spolih, ki so v družbi še vedno živi in ki ženske prikazujejo, kot da je njihova glavna naloga skrb za družino, zato velja, da so bolj kot moški primerne za delo za določen čas, priložnostno delo, delo s skrajšanim delovnim časom in delo na domu; ker se ureditev gibljivega delovnega časa, vključno z delom na daljavo, delom s skrajšanim delovnim časom ali delom na domu, še vedno šteje predvsem za „ženski“ način ureditve delovnega časa;

F.

ker sektor storitev nudi veliko priložnosti za prožne pogodbe o zaposlitvi (gibljiv delovni čas, delo s skrajšanim delovnim časom in kratkotrajno delo), ki pomagajo tako skrbnikom kot skrbnicam, če imajo možnost izbire, združevati delo in nego; ker se ženske bolj odločajo za gibljiv in skrajšan delovni čas, da bi lahko uskladile poklicne in družinske obveznosti, čeprav se urne postavke za delo s skrajšanim in polnim delovnim časom razlikujejo; in ker ženske večkrat prekinejo poklicno pot in imajo manj delovnih ur kot moški, kar lahko vpliva na njihovo poklicno napredovanje in njihove možnosti za napredovanje v družbi, kar se kaže tudi z manj donosno poklicno potjo;

G.

ker so negotove zaposlitve stalnica na trgu dela v Evropski uniji in ker so ženske bolj podvržene negotovosti, diskriminirane pri plačilu in pogosteje delajo s skrajšanim delovnim časom ter so zato plačane slabše od moških, imajo manj socialne varnosti, so bolj omejene pri poklicnem napredovanju in imajo manj možnosti za ekonomsko neodvisnost, kar jih sili nazaj v zasebno sfero in posledično še korak nazaj pri delitvi odgovornosti; ker je med delavci na črno zelo velik delež žensk, ki v glavnem opravljajo delo v gospodinjstvu in oskrbi;

H.

ker je na vseh izobrazbenih ravneh delež zaposlenih moških večji kot delež zaposlenih žensk, čeprav so enako ali bolj usposobljene kot moški, vendar so njihove sposobnosti pogosto slabše ovrednotene in poklicno napredujejo počasneje;

I.

ker delež žensk med univerzitetnimi diplomanti znaša približno 60 %, njihov delež med visokimi uradniki in na vodstvenih položajih v sektorju storitev pa je kljub temu nesorazmerno nizek;

J.

ker so ženske prekomerno zastopane na najnižjih delovnih mestih in položajih v sektorju storitev, kar zadeva usposobljenost, plačilo, nagrajevanje in ugled, zato je tudi njihova zaposlitvena negotovost precej večja kot pri moških, plačane pa so slabše od njih;

K.

ker delodajalci običajno podcenjujejo prispevek žensk k delovni sili, ker te pogosteje prekinejo poklicno pot zaradi rojstva in vzgoje otrok;

L.

ker je treba zagotavljanje boljših možnosti ženskam v poklicnem življenju obravnavati kot prednost in naložbo za družbo kot celoto, zlasti v razmerah sedanjih demografskih sprememb in izzivov v Evropi;

M.

ker ženske težje usklajujejo poklicno in družinsko življenje, saj odgovornosti, povezane z družinskim življenjem, niso vedno enakovredno porazdeljene in je skrb za vzdrževane družinske člane večinoma naložena ženskam, in ker bo zato usklajevanje poklicnega in družinskega življenja pomagalo sprožiti velik potencial za zaposlovanje žensk ter olajšalo boljšo razporeditev žensk na razpoložljiva delovna mesta v storitvenem in drugih zaposlitvenih sektorjih, s tem pa spodbudilo gospodarsko rast, zaposlovanje in inovacije; ker v zvezi s tem vladne politike za zagotavljanje storitev varstva otrok in oskrbe drugih vzdrževanih oseb pomembno vplivajo na zmožnost žensk in moških, da obvladujejo različne zahteve na delovnem mestu ter pri dejavnostih vzgoje in varstva;

N.

ker tradicionalne vloge spolov in stereotipi še vedno močno vplivajo na delitev vlog med moškimi in ženskami v domačem okolju, na delovnem mestu in v družbi na splošno ter še naprej ohranjajo podedovane ovire za enakost spolov, zaradi njih pa imajo ženske v sektorju storitev pogosto omejene zaposlitvene možnosti in možnosti za osebni razvoj, tako da kot posameznice in zaposlene ne morejo v celoti izkoristiti svojega potenciala;

O.

ker je družinsko, partnersko, ekonomsko in spolno nasilje nad ženskami kršitev človekovih pravic, ki vpliva na vse družbene, kulturne in ekonomske sloje;

P.

ker je ekonomska neodvisnost žensk prvi pogoj za to, da lahko usmerjajo osebno in poklicno pot ter se dejansko odločajo;

Q.

ker še vedno obstajajo neenakosti med moškimi in ženskami pri dostopnosti in uporabi novih tehnologij in interneta, kar pogosto pripelje do razlik v znanju in celo do „digitalne nepismenosti“, čemur na splošno pravimo „digitalni razkorak med spoloma“;

R.

ker je razlika v plačilu med moškimi in ženskami za enako delo ali delo enake vrednosti med najvišjimi v sektorju storitev;

1.

opozarja, da v sektorju storitev obstaja očitna horizontalna segregacija oziroma delitev dela glede na spol; skoraj polovica zaposlenih žensk dela v 10 izmed 130 poklicev po mednarodni standardni klasifikaciji poklicev, ki jo je oblikovala Mednarodna organizacija dela: prodajalke v trgovinah in veleblagovnicah, gospodinjske pomočnice, čistilke, delavke v pralnicah in čistilnicah, negovalke in druge delavke v oskrbi, pisarniške delavke, uradnice na srednji ravni, delavke v hotelirstvu in gostinstvu, tajnice in administrativne tehničarke, poslovodje/direktorice malih podjetij, ekonomsko-komercialne tehničarke ter strokovne sodelavke za zdravstveno nego in babištvo;

2.

poziva Komisijo, naj se proti tej razliki med spoloma bojuje s promocijskimi kampanjami za te poklice;

3.

poudarja, kako pomembno je zmanjšati segregacijo pri zaposlovanju, da bi premostili razlike v plačilu med spoloma, ki jih pogosto še bolj občutijo ženske, zaposlene na delovnih mestih, na katerih prevladujejo ženske, kot pa ženske, ki so enako usposobljene, a delajo v drugih sektorjih;

4.

poudarja, da je delež žensk večji tudi v javnem sektorju, kjer je 25 % delovno aktivnih žensk v primerjavi s 17 % delovno aktivnih moških; opozarja, da ženske v tem sektorju hitreje izgubijo zaposlitev zaradi zmanjšanja proračunskih sredstev; poudarja, da si je za dosego cilja 75-odstotne zaposlenosti moških in žensk iz Evrope 2020 (strategije EU za rast) treba prizadevati za večje zaposlovanje žensk v javnem in zasebnem sektorju; ugotavlja, da je v številnih državah članicah veliko več zdravnic kot zdravnikov;

5.

od držav članic zahteva, naj javni sektor, za katerega so značilni pregledna in jasna pravila zaposlovanja ter pogoji napredovanja, pokaže zgleden pristop na področju enakega dostopa do zaposlitev v javnih službah, zlasti na vodilnih mestih; poudarja, da je treba uvesti pregledna pravila za izbiro in zaposlovanje v zasebnem sektorju;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo konkretne ukrepe za nadaljnjo poglobitev trga storitev, da bi tako razvili njegov znaten potencial za delovna mesta;

7.

poudarja, da se je s sprejetjem aktivnih politik, ki lahko izboljšajo dejansko slabši položaj žensk, treba boriti proti stereotipom in diskriminaciji na podlagi spola v sektorju storitev, po katerih obstajajo moška in ženska dela in po katerih se ženska dela povezujejo z domačimi opravili in se obravnavajo kot nekakšen podaljšek teh opravil (tekstilna proizvodnja, šolstvo, zdravstvena nega, čiščenje ipd.); poziva k večji vlogi šolskega in poklicnega svetovanja v šolah, k spodbujanju enakosti med moškimi in ženskami med mladimi in odpravi stereotipov, da bi mlade ženske usmerili v kvalifikacije in poklice, v katerih so premalo zastopane; ugotavlja, da je delež moških, ki se odločijo za učiteljski poklic, precej manjši kot pri ženskah, in opozarja, da je v tem poklicu potrebnih več moških;

8.

poudarja, da je med ženskami, zaposlenimi v sektorju storitev, več takih, ki dobijo zaposlitev v sektorjih socialnih storitev, storitev oskrbe in telekomunikacij, kjer se običajno zahteva nižja usposobljenost, imajo nižji ugled v družbi in ustrezajo tradicionalnim vlogam žensk v družbi, medtem ko moški obvladujejo najuglednejše in najdonosnejše sektorje: finance in bančništvo;

9.

opozarja, da so politike in storitve oskrbe starejših, vzdrževanih oseb in otrok, vključno z določbami o porodniškem, očetovskem in starševskem dopustu, zares ključni elementi za dosego enakosti spolov; zato ugotavlja, da bi morali ženske in moški imeti pravico, da opravljajo plačano delo ter imajo otroke in družino, ne da bi se morali odreči polnemu uveljavljanju pravice do zaposlitve in enakih možnosti;

10.

opozarja na dejstvo, da je zaposlitev za skrajšani delovni čas (19,2 % vseh zaposlitev v EU v letu 2010) še vedno namenjena predvsem ženskam, ugotavlja, da je v EU v letu 2010 imelo 31,9 % delovno aktivnih žensk zaposlitev s skrajšanim delovnim časom v primerjavi s samo 8,7 % moških, kar pomeni, da 78 % dela s skrajšanim delovnim časom opravijo ženske; poudarja, da v celotni EU dela za „kratek“ (manj kot 20 ur na teden) skrajšani delovni čas 19 % žensk in 7 % moških ter da le 3 % moških med 35 in 49 letom dela s „kratkim“ skrajšanim delovnim časom, medtem ko je takšnih žensk v tej starostni skupini 18 %; opozarja tudi, da so delovna mesta s krajšim delovnim časom zlasti v specifičnih sektorjih, in sicer več kot 38 % delavcev, ki delajo s skrajšanim delovnim časom (tako „kratkim“ kot „dolgim“ (med 20 in 34 ur na teden)), dela na področju izobraževanja, zdravstvenih, socialnih in drugih storitev ter maloprodaje in veleprodaje;

11.

opozarja na splošno razširjenost gibljivega delovnega časa (delo za konec tedna, neredni in nepredvidljivi delovni urniki ter njihovo podaljševanje), in na dejstvo, da se ta prilagodljivost zahteva predvsem od zaposlenih za skrajšani delovni čas, ki so večinoma ženske, zato je več žensk kot moških žrtev tedenskih sprememb v urnikih dela, zaradi česar še težje usklajujejo družinsko in poklicno življenje, zlasti samske matere in tiste, ki skrbijo za vzdrževane družinske člane; poudarja, da morajo biti pogodbe o zaposlitvi stalne in delovni čas vnaprej določen, da pa se je mogoče na prošnjo zaposlenega dogovoriti za delovni čas, ki omogoča lažje usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja; poudarja, da se mora delavec sam odločiti za gibljiv delovni čas, ne pa da ga naloži ali zahteva delodajalec; zavrača razmere, ko prilagodljivost in pogodbena negotovost ne omogočata ustvarjanja družine in ustalitve;

12.

opozarja, da so prožni delovni pogoji značilni za številna delovna mesta v sektorju; poudarja, da večja prožnost delovnih pogojev (če je prostovoljna in prilagojena resničnim potrebam delavcev, če imajo delavci nadzor nad njo in jim je jasno, kakšen je njihov delovni čas ter kakšni so pogoji skrajšanega delovnega časa) po eni strani povečuje možnosti žensk za dejavno udeležbo v sektorju storitev ter podpira usklajevanje delovnega, družinskega in zasebnega življenja, da pa ima po drugi strani negativne posledice za plače in pokojnine ter zaposlovanje žensk, na primer neobstoj formalnih pogodb, socialne varnosti in varnosti zaposlitve; ugotavlja, da lahko pripelje tudi do tega, da delodajalci ne zagotavljajo ustreznih pogojev za varnost in zdravje pri delu;

13.

poudarja pomen dela na domu, ki je vedno bolj priljubljeno; opozarja, da več kot 90 % podjetij v Nemčiji in na Švedskem uporablja novo delitev delovnega tedna in svoje zaposlene raje kot na podlagi tedenskih ur ocenjujejo na podlagi letnih ur ter tako možem in ženam omogočajo, da si delijo naloge;

14.

poudarja, da je treba zagotoviti dostojne delovne pogoje, ki jih spremlja spoštovanje pravic, med drugim s področja plačila, zdravstvenih in varnostnih standardov, dostopnosti, poklicnih možnosti, dodatnega izobraževanja, trajnostne socialne varnosti in vseživljenjskega učenja;

15.

ugotavlja, da je bil v letu 2010 v EU delež delovno aktivnih žensk s pogodbami za določen čas nekoliko večji (14,5 %) kot delež moških v enakem položaju (13 %);

16.

še enkrat opozarja, da v Evropski uniji ženske v povprečju zaslužijo 16,4 % manj kot moški; poudarja, da ženske, ki so zaposlene na enakem delovnem mestu kot moški ali na delovnem mestu enake vrednosti, ne dobijo enake plače; ugotavlja, da v preostalih primerih ne opravljajo enakega dela zaradi vztrajne vertikalne in horizontalne poklicne segregacije ter zaradi dejstva, da pogosteje kot moški opravljajo delo s skrajšanim delovnim časom; zato poziva države članice, delodajalce in sindikalna gibanja, naj pripravijo in uporabljajo posebna praktična orodja za oceno delovnih mest, kar bo pripomoglo k določitvi dela enake vrednosti in tako k zagotovitvi enakega plačila za moške in ženske, podjetja pa spodbuja, naj izvedejo letne revizije enakosti plačil in objavijo podatke za kar največjo preglednost in zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma; poudarja, da razlike v plačilu med spoloma pogosto vodijo do razlik v pokojnini, zaradi česar se lahko ženske znajdejo pod pragom revščine;

17.

zato poudarja pomembnost izvajanja načela enakega plačila za ženske in moške na enakem delovnem mestu, kot je zapisano v členu 157 Lizbonske pogodbe; ponovno opozarja na svojo resolucijo z dne 24. maja 2012 o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske (8) ter ponavlja zahtevo iz te resolucije po pregledu Direktive 2006/54/ES najpozneje do 15. februarja 2013;

18.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se velika večina nizkih plač in skoraj vse zelo nizke plače izplačujejo za delo s skrajšanim delovnim časom, pri čemer je približno 80 % revnih zaposlenih žensk; poudarja, da so potrebni konkretni ukrepi za preprečevanje negotovih zaposlitev v sektorju storitev, ki zadevajo predvsem ženske, zato poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo strategije za preprečevanje negotovih zaposlitev;

19.

obsoja diskriminatorno in precej razširjeno prakso, da se enako delo ali delo enake vrednosti, ki ga opravljajo moški in ženske, razvrsti v različne poklicne kategorije; na primer v storitvah čiščenja so moški tehniki za vzdrževanje, ženske pa pomožne čistilke, kar služi kot izgovor za nižje plačilo za delo žensk;

20.

ugotavlja, da se s pridobitvijo višje izobrazbene ravni ženske le redko povzpnejo na poklicni lestvici, prav tako ta ne pomeni izboljšanja delovnih pogojev zanje, zato bi lahko trdili, da so ženske previsoko kvalificirane;

21.

ugotavlja, da imajo ženske zaradi vedno večjih teženj, da se jih zaposli za skrajšan delovni čas, in dejstva, da delodajalci raje vlagajo v delavce s stalno zaposlitvijo, očitno omejen dostop do vrste tečajev usposabljanja in preusposabljanja, kar zmanjšuje njihove možnosti za poklicni razvoj;

22.

poudarja, da morajo imeti vsi delavci v sektorju storitev, zlasti tisti, ki sodijo v najbolj ranljive skupine, dostop do trajnih programov za nadgrajevanje spretnosti in vseživljenjskega učenja, da bi tako izboljšali svoje možnosti na trgu dela v prihodnosti in zmanjšali neusklajenost med spretnostmi ter delovnimi nalogami, ki se nenehno razvijajo;

23.

opozarja na nizko raven sodelovanja žensk pri poklicnem usposabljanju v sektorju storitev v smislu vseživljenjskega učenja in poziva države članice, naj ukrepajo glede tega;

24.

poudarja potrebo po nadgrajevanju spretnosti starejših delavcev in staršev, ki se vračajo na trg dela po obdobju, v katerem so skrbeli za otroke ali odvisne sorodnike;

25.

poudarja, da je bila leta 2010 v upravnih odborih najpomembnejših evropskih podjetij na sedem članov samo ena ženska (13,7 %) in da samo 3,4 % upravnih odborov največjih podjetij predseduje ženska;

26.

poudarja, da si je treba prizadevati za vključitev večjega števila žensk na raziskovalna področja in da imajo lahko ženske odločilno vlogo pri razvoju novih in inovativnih sistemov ter novih proizvodov in storitev v sektorju storitev, zlasti ker ženske po vsem svetu sprejmejo 80 % odločitev za nakup, čeprav večino proizvodov, tudi 90 % tehničnih proizvodov, oblikujejo moški; meni, da bi večja udeležba žensk v inovativnih procesih odprla nove trge in povečala konkurenčnost; meni, da so inovativne storitve bistvene pri soočanju z izzivi prihodnosti, zlasti z naraščajočim povpraševanjem starajočega se prebivalstva po zdravstvenih storitvah, in da lahko ustvarijo boljše možnosti za življenje in delo v večjih in manjših mestih ter na podeželskih območjih v vsej Uniji z zagotavljanjem dobrih povezav in komercialnih storitev;

27.

poudarja, da je glede na to, da se številne ženske še naprej odločajo za usposabljanje v sektorju storitev in tako gradijo svoje poslovne izkušnje ter znanje o trgu, veliko prostora za razvoj ženskega podjetništva; meni, da so za uspeh prizadevanj za povečanje podjetništva med ženskami tudi v proizvodnem sektorju potrebni enaki pogoji kot v sektorju storitev; zato pozdravlja predlog, da bi se mikrofinanciranje razširilo v posebno os Programa EU za socialne spremembe in inovacije, in poudarja pomen mikrofinanciranja kot instrumenta za podporo podjetnicam in osebam v ranljivem položaju na trgu dela v sektorju storitev; pozdravlja sporočilo Komisije o socialnem podjetništvu (COM(2011)0682), ker se v sektorju socialnega podjetništva zaposlujejo zlasti ženske;

28.

ugotavlja, da v sektorju storitev ženske zasedajo vodstvene položaje v glavnem v panogah, kot je prodaja na drobno ali hotelirstvo, čeprav pridobivajo večji vpliv v manj tradicionalnih panogah, kot sta bančništvo in zavarovalništvo, v večini primerov pa so direktorice malih podjetij ali podjetij brez zaposlenih; ugotavlja tudi, da se ženske v velikih organizacijah do najvišjih položajev običajno prebijejo samo na manj pomembnih področjih, kot so kadrovske zadeve in administracija; spodbuja podjetja, naj mlajšim zaposlenim omogočijo redno usposabljanje ter izvajajo učinkovite sheme materinske, starševske in očetovske podpore;

29.

zahteva odpravo „steklenega stropa“ v javnih službah, zaradi katerega ženske ne morejo priti na visoke položaje; ugotavlja, da mora biti javni sektor na tem področju vzor;

30.

poudarja, da je v sivi ekonomiji v sektorju storitev več žensk kot moških, delno zato ker panoge, kjer so ženske tradicionalno zaposlene, na primer pomoč v gospodinjstvu, nega itd., ponavadi niso tako strogo urejene s predpisi; po drugi strani ugotavlja, da se je obseg sive ekonomije zaradi krize povečal, čeprav je zaradi neobstoja zanesljivih podatkov zelo težko opredeliti njene posebnosti, razsežnosti in učinke;

31.

pozdravlja delovni dokument letnega pregleda rasti o izkoriščanju zaposlitvenega potenciala osebnih in gospodinjskih storitev ter poziva države članice, socialne partnerje in druge zainteresirane strani, naj dejavno sprejmejo vabilo Komisije k razpravi o tem vprašanju;

32.

države članice poziva, naj oblikujejo politike za spremembo statusa delavcev z negotovo zaposlitvijo v sivi ekonomiji v status redno zaposlenih, na primer z uvedbo davčnih olajšav in kuponov za storitve; poziva k razvoju programa, namenjenega seznanjanju delavcev v sektorju storitev z njihovimi pravicami in spodbujanju njihovega povezovanja; poziva k pobudam, namenjenim delodajalcem in širši javnosti, za ozaveščanje o negativnih učinkih in vplivih negotovega in nezakonitega dela, tudi na varnost in zdravje pri delu;

33.

poziva Komisijo, naj objavi neodvisno študijo o učinkih liberalizacije sektorja domačega varstva na položaj in razmere delavcev;

34.

izraža zaskrbljenost zaradi položaja priseljenih in neprijavljenih delavk v sektorju storitev, zlasti tistih, ki delajo v zasebnih gospodinjstvih, saj imajo večinoma negotovo zaposlitev brez pogodbe kot gospodinjske pomočnice v slabih delovnih razmerah za precej nižjo plačo kot prijavljeni delavci in so povsem brez socialnih pravic; zato poudarja potrebo po ustreznih politikah za zagotovitev osnovnih človekovih pravic delavcem migrantom, vključno s pravico do zdravstvenega varstva, pravičnih pogojev dela, izobraževanja in usposabljanja, moralne in fizične integritete ter enakosti pred zakonom; države članice poziva, naj pregledajo nacionalne politike in prakse ter se bolj osredotočijo na prakse pri zaposlovanju, dostop do informacij in varstvo človekovih pravic ter naj te delavce spodbujajo k prijavam neustreznih delovnih razmer brez bojazni, da bi to kakor koli vplivalo na njihov rezidenčni status;

35.

spodbuja države članice, naj nemudoma ratificirajo Konvencijo št. 189 Mednarodne organizacije dela o zaposlenih v gospodinjstvu, ki jo je tristranska organizacija sprejela leta 2011 ter katere cilj je zagotovitev dostojnih delovnih pogojev za zaposlene v gospodinjstvu in enakih temeljnih delovnopravnih pravic, kot so zagotovljene drugim delavcem ter podpora razvoju formalnega sektorja dela v gospodinjstvu in oskrbe;

36.

poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi posebnega sistema za sektor osebnih in gospodinjskih storitev, da bi tako uredili razširjen pojav neprijavljenega dela, ki zadeva predvsem ženske, in zagotovili dostojne delovne pogoje; poziva države članice, naj poročajo o svojih prizadevanjih za boj proti neprijavljenemu delu v svojih nacionalnih programih reform, predloženih v okviru strategije Evropa 2020;

37.

poziva države članice, naj sprejmejo politike o vključevanju ranljivih delavcev na trg dela, zlasti ob upoštevanju nizkokvalificiranih, brezposelnih, mladih in starejših delavcev, invalidov, duševnih bolnikov ali manjšin, kot so migranti in Romi, z usmerjenimi in prilagojenimi programi poklicnega usmerjanja, usposabljanja in pripravništva;

38.

poudarja, da so gospodarska kriza in tako imenovani varčevalni ukrepi privedli do omejevanja ukrepov za enakopravnost moških in žensk in so dodatna ovira za uresničevanje načela enakopravnosti moških in žensk, zlasti pri izgubi zaposlitve, dostopu do novih zaposlitev in poslabšanju negotovega položaja žensk, kar ima poleg dejstva, da zaposlovanje moških oživlja hitreje kot zaposlovanje žensk, zelo negativne posledice za zaposlovanje žensk v sektorju storitev, njihovo poklicno pot in pokojnino; poziva Komisijo, naj zbira podatke o učinkih varčevalnih ukrepov na ženske na trgu dela, pri tem pa se posebej osredotoči na sektor storitev; poudarja potrebo po večjem priznavanju medsebojne povezanosti socialnih in ekonomskih vprašanj, saj je večja osredotočenost na socialna vprašanja prvi pogoj za učinkovito obravnavo neenakosti na podlagi spola;

39.

poudarja, da je po podatkih pete evropske raziskave o delovnih razmerah iz aprila 2012 18 % delavcev poročalo o slabi usklajenosti poklicnega in družinskega življenja; vztraja, da je treba razmisliti o okrepljenih politikah za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, še zlasti pa opozarja, da je treba zagotoviti več brezplačnih in kakovostnih javnih socialnih storitev in zmogljivosti za varstvo otrok in drugih odvisnih oseb, združljivih z usklajevanjem poklicnega, družinskega in zasebnega življenja na podeželju in v mestih; poudarja, da bo zagotovitev varstvenih zmogljivosti pomagala tudi pri zmanjševanju revščine med ženskami, saj bodo tako imele možnost delati;

40.

poudarja, da je dejavno sodelovanje in vključevanje moških v ukrepe usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, kot je delo s skrajšanim delovnim časom, ključno za uravnoteženje poklicnega in družinskega življenja, saj bi tako moški kot ženske lahko imeli koristi od družinam prijaznih politik zaposlovanja in od enakopravne delitve neplačanega dela in odgovornosti v gospodinjstvu; Komisijo in države članice poziva k odločnemu političnemu ukrepanju za odpravo stereotipov o spolih in spodbujanje moških k enakovredni delitvi nalog z ženskami pri varstvu in vzgoji otrok ter gospodinjstvu, zlasti s spodbudami moškim, da vzamejo starševski in očetovski dopust, kar bo povečalo njihove pravice kot staršev, pripomoglo k večji enakosti med ženskami in moškimi ter ustrezneje porazdelilo odgovornosti za družino in gospodinjstvo ter povečalo možnosti žensk za polno udeležbo na trgu dela; državam članicam predlaga, naj ustrezno izvajajo Direktivo Sveta 2010/18/EU (9) o starševskem dopustu, in sicer z zakonodajnimi in izobraževalnimi ukrepi za enakopravnost moških in žensk;

41.

poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta akcijski načrt za uresničitev barcelonskih ciljev na področju otroškega varstva in določitev časovnega načrta za postopno zvišanje ciljnih ravni;

42.

opozarja na omejene možnosti žensk, da se prilagodijo zahtevam na trgih dela v sodobnem, zelo globaliziranem svetu, v katerem sta delavčeva glavna aduta mobilnost in hitra selitev, da lahko zasede položaje zunaj kraja prebivališča, kar je za ženske, ki se bolj posvečajo skrbi za otroke in dom, pogosto nemogoče, zato ne morejo izkoristiti vseh možnosti, ki se jim ponujajo na trgu dela;

43.

poziva Svet, naj preneha ovirati sprejetje sprememb direktive o nosečih delavkah in sprejme prožnost, ki jo predlaga Evropski parlament, da bo lahko Evropa izboljšala varstvo pravic in delovne razmere delavk, ki so noseče ali so nedavno rodile; s tem v zvezi poudarja pomen učinkovite zaščite materinstva in očetovstva z bojem proti (i) odpovedi delovnega razmerja med nosečnostjo ali po porodu, (ii) znižanjem plače med porodniškim dopustom ter (iii) poklicnemu in plačnemu nazadovanju po vrnitvi na delo; poudarja potrebo po zagotovitvi, da lahko netipični zaposleni v podjetjih, kot so začasni namestniki, samostojni delavci in drugi začasni zaposleni, uveljavijo svoje pravice v obsegu, ki odraža prispevek posamezne delavke v obdobju pred nosečnostjo in porodom ter ki zagotavlja kar se da enako obravnavanje v primerjavi s stalno zaposlenimi kolegi v sektorju;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj ob spoštovanju načela subsidiarnosti in posvetovanju s socialnimi partnerji razvijejo strategije za določitev minimalnih standardov v sektorju storitev, vključno z rednimi pogodbami in kolektivnimi pogajanji, ter si prizadevajo obravnavati negativne posledice horizontalne in vertikalne segregacije;

45.

poudarja, da se je treba boriti proti vsem oblikam nasilja nad ženskami v sektorju storitev, vključno z ekonomskim nasiljem, psihičnim in spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, spolnim zlorabam in trgovini z ljudmi;

46.

poudarja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti skladnost delovnih pogojev (težavnost in nevarnosti pri delu ter delovno okolje) za ženske v sektorju storitev z Deklaracijo Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu, sprejeto junija 1998, ter njenimi posebnimi temeljnimi konvencijami;

47.

poziva države članice, naj ukrepajo proti zlorabam osebnih storitev, kot so masaže in savne, kot krinki za storitve spolne narave, če se izvajajo pod prisilo in pod nadzorom mrež za trgovino z ljudmi;

48.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo varstvo socialnih in zaposlitvenih pravic za veliko število mobilnih delavcev v sektorju storitev in se borijo proti vsem oblikam izkoriščanja in tveganju socialne izključenosti, hkrati pa zagotavljajo, da so informacije o pravicah delavcev zlahka dostopne; poudarja, da bi mobilnost morala biti prostovoljna;

49.

poudarja potrebo po spodbujanju možnosti začetnega in stalnega usposabljanja za ženske, usmerjenega in skladnega s ciljem razvoja znanstvenih in strokovnih znanj in spretnosti, potrebnih za vključitev v svet dela in poklicno pot;

50.

ugotavlja, da se je število žensk, ki uporabljajo računalnike in internet za preprosta opravila, sicer precej povečalo, vendar je digitalni razkorak v znanju še vedno velik, kar ženskam omejuje dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) in njihovo uporabo, zaradi česar so možnosti žensk pri iskanju kvalificiranega dela manjše, posledično pa se povečujejo neenakosti v gospodinjstvih, skupnostih, na trgih dela in v gospodarstvu na splošno; zato poziva k prednostnemu dostopu do brezplačnih tečajev za ženske, da se pospeši njihova uporaba novih tehnologij; države članice in regije poziva k pripravi brezplačnih računalniških izobraževalnih tečajev s projekti, financiranimi iz Evropskega socialnega sklada (ESS), da se ženskam omogoči, da pridobijo novo tehnično znanje s področja novih tehnologij in računalništva ter tako dobijo boljše možnosti za zaposlitev v storitvenem sektorju; vlade poziva, naj izvajajo politike (kot so promocijske kampanje in posebne šolnine) za povečanje vpisa študentk na študije informacijske in komunikacijske tehnologije;

51.

poziva k močnemu socialnemu dialogu ter sodelovanju predstavnikov delodajalcev in delavcev pri določanju prednostnih nalog EU v sektorju storitev glede varstva socialnih in delovnih pravic, dajatev za brezposelnost in pravic predstavnikov;

52.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/56

—

ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenega člena 14,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2011„Letni pregled rasti 2012“ (COM(2011)0815),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. decembra 2011„Izobraževanje in usposabljanje v pametni, trajnostni in vključujoči Evropi“ (COM(2011)0902),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010„Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja (1),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“) (2),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 28. junija 2011„Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih“ (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o zmanjševanju šolskega osipa (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o zgodnjem učenju v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o ključnih kompetencah za spreminjajoči se svet: izvajanje delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o vseživljenjskem učenju za znanje, ustvarjalnost in inovacije – izvajanje delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“ (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0247/2012),

A.

ker se vseživljenjsko učenje kljub nekaterim izboljšavam na področju izobraževanja in usposabljanja za večino prebivalstva EU še vedno ne uresničuje in so nekateri kazalniki resnično zaskrbljujoči; ker je treba poleg splošnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja poudariti pomen formalnega in neformalnega izobraževanja odraslih;

B.

ker se strategije vseživljenjskega učenja v mnogih državah članicah še zdaleč ne izvajajo, kot bi se morale, čeprav so poglavitna sestavina strategije EU 2020;

C.

ker morajo politike izobraževanja in usposabljanja zagotavljati možnost vseživljenjskega izobraževanja vsem ne glede na starost, invalidnost, spol, raso ali narodnost, vero ali prepričanje, spolno usmerjenost, jezikovno ali socialno-ekonomsko ozadje;

D.

ker so možnosti učenja za ljudi iz različnih skupin še vedno omejene in slabo prilagojene; ker bi poleg tega moralo tako avtohtono prebivalstvo kot jezikovne in kulturne manjšine imeti možnost izobraževati se v svojem jeziku;

E.

ker mora gospodarska rast zato, da bi se EU rešila iz krize, prednostno temeljiti na izobraževanju, znanju, inovacijah in primerni socialni politiki in ker je pomembno pravilno in v celoti izvajati politike na tem področju v okviru strategije EU 2020, da bi premostili to ključno obdobje;

F.

ker nosijo države članice javno odgovornost za oblikovanje politik izobraževanja in usposabljanja in ker so za ta področja potrebna primerna javna sredstva, da bi se zagotovil enakopraven dostop do izobraževanja brez socialne, ekonomske, kulturne, rasne ali politične diskriminacije;

G.

ker varčevalni ukrepi in posledično krčenje proračuna za sisteme izobraževanja in usposabljanja v vsej EU ogrožajo enega od ključnih gonilnih sil kohezije in rasti ter spodkopavajo cilj, da se v Evropi osnuje na znanju temelječe gospodarstvo;

H.

ker morajo države članice še naprej sodelovati in si izmenjevati najboljše prakse v prizadevanju za nadaljnji napredek nacionalnih sistemov izobraževanja in usposabljanja;

I.

ker je nezadostno znanje jezikov še vedno zelo velika ovira za mobilnost za namene izobraževanja in usposabljanja;

J.

ker bi moral biti cilj strategije izobraževanja in usposabljanja med drugim zagotoviti učencem in študentom znanja, ki so potrebna za osebni razvoj in aktivno državljanstvo;

K.

ker bi moral izraz vseživljenjsko učenje v danem demografskem okviru dejansko pomeniti vseživljenjsko in ker bi bilo treba nadalje bolje upoštevati potencial pridobljenega znanja starejših;

L.

ker znanja in veščine na področju novih tehnologij bistveno olajšujejo uresničevanje ciljev vseživljenjskega učenja;

M.

ker je vseživljenjsko učenje stalen proces učenja, ki bi moral trajati vse življenje, se začeti s kakovostno predšolsko vzgojo in nadaljevati tudi po končani delovni dobi;

N.

ker je zagotovitev kakovostnih predšolskih ustanov in vzgoje za vse otroke naložba v prihodnost in zagotavlja velike koristi posameznikom in družbi;

O.

ker ima šolski osip resne posledice za posameznika ter za družbeni in gospodarski razvoj EU;

P.

ker bi bilo treba razmisliti o nadaljnjih inovacijah na področju pomoči učencem za izobraževanje na preduniverzitetni ravni;

Q.

ker je dostopnost izobraževanja in usposabljanja glavni izziv tudi za nadaljnje pospeševanje socialnega vključevanja, kohezije in boja proti revščini;

R.

ker morajo evropski, nacionalni, regionalni in lokalni organi sodelovati, da bi se lahko uspešno spopadali z izzivi, s katerimi se trenutno sooča Evropa;

1.

je seznanjen z zgoraj navedenim sporočilom Komisije o izobraževanju in usposabljanju v pametni, trajnostni in vključujoči Evropi;

2.

ponavlja, da je bila uspešnost držav članic pri vključevanju vseh starostnih skupin v izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje pred sedanjo krizo precej različna, skupno povprečje EU pa je zaostajalo za mednarodnimi povprečji;

3.

poudarja, da so nekatere države članice glede na sedanje gospodarske razmere skrčile proračun za izobraževanje in usposabljanje, vendar meni, da je treba ohraniti in celo povečati naložbe z najvišjo strateško vrednostjo; poudarja, da večletni finančni okvir Unije določa, da se v dolgoročnem proračunu EU v odstotkih najbolj poveča proračun za izobraževanje in s tem povezane sektorje;

4.

poudarja, da je treba v večletnem finančnem okviru odobriti povečanje proračuna za izobraževanje in s tem povezane sektorje; poziva države članice, naj sprejmejo nacionalne strategije vseživljenjskega učenja s primernim obsegom finančnih sredstev kot najboljše možno orodje za doseganje ciljev iz strategije E&T 2020;

5.

poudarja, da so ekonomski stroški posledic slabih rezultatov na področju izobraževanja, vključno s šolskim osipom in socialnimi neenakostmi v sistemih izobraževanja in usposabljanja ter njihov vpliv na rast držav članic bistveno višji od stroškov finančne krize, države članice pa leto za letom že plačujejo ceno;

6.

poziva države članice, naj dajo prednost izdatkom na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine, vseživljenjskega učenja, raziskav, inovacij ter jezikovne in kulturne raznolikosti, ki veljajo za naložbe v prihodnjo rast in gospodarsko ravnotežje, hkrati pa naj zagotovijo dodano vrednost takih naložb; v zvezi s tem ponovno zahteva, naj si države članice za cilj postavijo skupne naložbe v visoko šolstvo v višini vsaj 2 % BDP, kar je vrednost, ki jo priporoča Komisija v letnem pregledu rasti in zaposlovanja kot minimalno zahtevo za gospodarstva, temelječa na znanju;

7.

opozarja, da morajo države članice, da bi lahko v prihodnosti konkurirale novim svetovnim silam, doseči temeljne cilje strategije Evropa 2020, ki jih je mogoče na področju izobraževanja izraziti z doseganjem 3 % naložb v raziskave, povečanjem odstotka mladih z univerzitetno izobrazbo na 40 % in zmanjšanjem šolskega osipa na manj kot 10 %;

8.

opozarja na pomen, ki ga je treba dati raziskavam v okviru ambiciozne strategije za izobraževanje in usposabljanje; zato poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo ukrepe, katerih namen je povečati delež mladih, ki se usmerjajo na to področje;

9.

opozarja, da bi se bilo treba osredotočiti posebej na mlade, ob upoštevanju, da se je stopnja brezposelnosti v EU povečala na več kot 20 %, pri čemer najvišje stopnje v nekaterih državah članicah ali regijah presegajo 50 %, in da je trenutna kriza posebej hudo prizadela mlade, zlasti najmanj kvalificirane; posebej poudarja škodljive učinke varčevalnih programov na področju brezposelnosti mladih v nekaterih državah Unije, predvsem v južnih državah, ki vodijo zlasti k številčnemu begu možganov v druge države, tudi v tretje države; opozarja tudi, da dandanes eden od sedmih učencev (14,4 %) konča šolanje z največ nižjo srednješolsko izobrazbo in se ne udeležuje nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja;

10.

opozarja na dualne sisteme poklicnega usposabljanja v nekaterih državah članicah, ki zagotavljajo povezavo med teorijo in prakso ter omogočajo boljši vstop v svet dela kot povsem šolske oblike izobraževanja;

11.

predlaga državam članicam, naj naložbe v izobraževanje in usposabljanje odštejejo od izračuna državnega primanjkljaja v fiskalnem paktu, saj so te ključna gonilna sila za zdravo okrevanje v skladu s cilji strategije EU 2020;

12.

poziva institucije EU, naj si še naprej prizadevajo pripraviti jasnejše in bolj ciljno usmerjene mladinske politike na ravni EU, prilagojene soočanju z novimi izzivi družbe; sedanja generacija mladih čuti, da ne bo mogla doseči enake ravni blaginje, kakor jo je dosegla prejšnja;

13.

posebej poziva države članice, naj uvedejo ciljno usmerjene ukrepe za mlade, ki bi lahko prezgodaj zapustili šolo ali ki se ne izobražujejo ali usposabljajo in niso zaposleni, da bi jim ponudile kakovostno učenje ter jim zagotovile usposabljanje in jamstva za mlade, da bodo lahko pridobivali znanja in izkušnje, ki jih potrebujejo za zaposlitev, in da bi nekaterim izmed njih omogočile ponovni vstop v izobraževalni sistem; hkrati poziva k temu, da se osredotočijo na poklicno izobraževanje in usposabljanje v sistemih terciarnega izobraževanja, pri čemer je treba upoštevati raznolikost nacionalnih sistemov izobraževanja; poziva države članice, naj si močneje prizadevajo zagotoviti, da bodo lahko mladi pridobivali prave poklicne izkušnje in hitro vstopili na trg dela; poudarja, da mora biti pripravništvo pomemben del študija in sestavni del usposabljanja;

14.

opozarja, da je v obdobju krize še posebej na udaru zaposljivost mladih; poudarja, da je treba spremljati, kako hitro mladi diplomanti po zaključku izobraževanja dobijo zaposlitev, ki ustreza njihovi izobrazbi in znanju, ter na podlagi teh podatkov ugotavljati kakovost sistemov izobraževanja in usposabljanja ter potrebe in možnosti njihove prilagoditve;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj si dosledno prizadevajo za uvedbo, izvajanje in nadaljnji razvoj sistema prenašanja kreditnih točk v poklicnem izobraževanje in usposabljanju (ECVET), Europassa in evropskega ogrodja kvalifikacij;

16.

poudarja, da morajo mladi prevzeti osrednjo vlogo pri doseganju glavnih ciljev EU za leto 2020 na področju zaposlovanja, raziskav in inovacij, podnebja in energije, izobraževanja in boja proti revščini;

17.

poudarja pomen priložnostnega in neformalnega izobraževanja za razvijanje vrednot, sposobnosti ter znanja in veščin, zlasti za mlade, ter za pridobivanje znanja o državljanstvu in demokratični udeležbi; poziva Komisijo, naj zagotovi podporo, tudi finančno, za priložnostno in neformalno izobraževanje v okviru novih programov na področju izobraževanja in mladih ter državljanstva;

18.

poziva univerze, naj razširijo dostop do učenja in posodobijo učne načrte tako, da bodo obravnavali nove izzive z namenom nadgraditi znanja in veščine evropskega prebivalstva, ne da bi to ogrozilo njihove akademske naloge na področju prenosa znanja, ob tem pa upošteva, da so demografske spremembe v Evropi stvarnost, ki je ni mogoče zanikati; pri tem poudarja pomen podpiranja in priznavanja neformalnega izobraževanja in priložnostnega učenja;

19.

spodbuja dialog zasebnih zainteresiranih strani, zlasti malih in srednjih podjetij, lokalnih in regionalnih organov ter akterjev civilne družbe z visokošolskimi institucijami/univerzami, da bi študente spodbudili k pridobivanju znanja in veščin, ki bodo olajšali njihovo vključevanje na trg dela; delodajalce opozarja na pomen uvajanja v delo, saj spodbuja prilagajanje mladih na delovno življenje;

20.

opozarja, da je kreativnost bistven element novega na znanju temelječega gospodarstva; poudarja, da ustvarjalni sektor daje velik in čedalje večji prispevek gospodarstvu v višini 4,5 % BDP Evropske unije in 8,5 milijona delovnih mest;

21.

opozarja, da je nujna sinergija med ponudbo delovne sile in absorpcijsko sposobnostjo trga dela;

22.

poudarja ključno vlogo javnih zavodov za zaposlovanje v politikah spremljanja in svetovanja iskalcem zaposlitve, zlasti za pomoč pri iskanju zaposlitve ali usposabljanju; poudarja, da se mora povečati število iskalcev, ki bodo deležni ustreznega usposabljanja, ki bo olajšalo njihovo vrnitev na trg dela, in torej poziva države članice, naj temu namenijo potrebna sredstva;

23.

poudarja odločilen pomen omogočanja dostopa invalidov do vseživljenjskega učenja s pripravo in izvajanjem usmerjenih programov, pa tudi z vključitvijo vidika invalidnosti v vse programe, namenjene splošni javnosti; posebno pozornost je treba nameniti povezavi med invalidnostjo in vseživljenjskim učenjem, da se prepreči socialna izključenost in resnično okrepi položaj invalidov na trgu dela, ker je glede na vse študije na tem področju raven izobrazbe invalidov nižja od povprečja in ker je stopnja njihove udeležbe v zadevnih programih izjemno nizka;

24.

opozarja, da imajo delodajalci ključno odgovornost pri tem, da bi vseživljenjske učenje postalo resničnost za vse, s posebnim poudarkom na enakosti spolov; spodbuja delodajalce, naj svojim delavcem omogočijo stalno usposabljanje med poklicnim življenjem z izboljšanjem prepoznavnosti pravic do usposabljanja, zagotavljanjem njihove dostopnosti za vse delavce in ustreznim priznavanjem internega usposabljanja in tako omogočijo nadaljnjo specializacijo in ustvarjajo priložnosti za poklicno napredovanje;

25.

poziva h krepitvi prizadevanja za oblikovanje in izvajanje evropskega sistema za potrjevanje in priznavanje formalnega in neformalnega učenja, vključno s prostovoljnim delom, da bi okrepili pomembne vezi med neformalnim učenjem in formalnim izobraževanjem ter izboljšali nacionalno in čezmejno mobilnost pri izobraževanju in na trgu dela;

26.

ugotavlja, da se sistemi izobraževanja in usposabljanja med državami zelo razlikujejo, in ob upoštevanju načela subsidiarnosti predlaga, naj se hkrati s poročilom o napredku objavi koristen priročnik za vsako posamezno državo članico, ki bo vseboval priporočila za izboljšanje obstoječih politik in razvoj nacionalnih izobraževalnih sistemov;

27.

poziva k povečanju zunanje razsežnosti politik EU s poglobljenim političnim dialogom in sodelovanjem pri izobraževanju in usposabljanju med Unijo in njenimi mednarodnimi partnerji in sosednjimi državami, da bi (a) prišla do odraza vse večja medsebojna ekonomska, socialna in politična odvisnost, (b) prispevali k izvajanju zunanje razsežnosti strategije Evropa 2020 in (c) podprli stabilnost, blaginjo in nove zaposlitvene možnosti za državljane držav partneric, hkrati pa razvili boljše instrumente za upravljanje in poenostavitev migracij usposobljene delovne sile v Evropo, da bi zapolnili primanjkljaje in vrzeli na področju znanj in spretnosti, ki so posledica demografskih sprememb v Evropi;

28.

opozarja, da morajo biti nacionalni sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja kot akterji na svetovnem trgu izobraževanja povezani s širšim svetom, da bi ostali sodobni in konkurenčni, ter da morajo biti sposobni pritegniti učence iz drugih evropskih in tretjih držav, jim zagotoviti izobraževanje in usposabljanje ter lažje priznavanje njihovega znanja in spretnosti; poudarja, da so ta vprašanja zaradi demografskih sprememb in mednarodne migracije še pomembnejša;

29.

poudarja, da čeprav se evropsko območje izobraževanja in usposabljanja razvija, cilj odprave ovir za mobilnost še ni bil dosežen in mobilnost učencev v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ostaja nizka; poudarja, da bosta povečanje mednarodne mobilnosti učencev in učiteljev v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter priznavanje njihovega znanja, spretnosti in usposobljenosti, ki so jih pridobili v tujini, pomemben izziv za prihodnost ter da sta za pritegnitev več tujih učencev v naše sisteme poklicnega izobraževanja in usposabljanja potrebna tudi boljše in ciljno usmerjeno zagotavljanje informacij in smernic.

30.

obžaluje, da sporočilo Komisije o izobraževanju in usposabljanju v pametni, trajnostni in vključujoči Evropi ne obravnava ustrezno vprašanja razvoja zgodnjega izobraževanja, zlasti na področju jezikov, čeprav je to eden osnovnih ciljev strategije Evropa 2020; je prepričan, da bi morala biti ta faza izobraževanja obravnavana kot najbolj bistvena za posameznikovo prihodnjo izobrazbo ter osebni in socialni razvoj; je prepričan, da bo otrokom koristilo zgodnje izobraževanje, usmerjeno v krepitev motoričnih in socialnih veščin ter podpiranje uravnotežene čustvene rasti, hkrati pa spodbujanje intelektualne radovednosti;

31.

poziva Komisijo, naj spodbuja države članice in jim pomaga, da vzpostavijo ukrepe za spremljanje otrok na resničnih izobraževalnih poteh, in to od najzgodnejšega otroštva;

32.

je trdno prepričan, da so naložbe v predšolsko vzgojo in varstvo, ki so primerno prilagojene obdobju razvoja in stopnji zrelosti posamezne ciljne skupine, učinkovitejše kot naložbe na kateri koli kasnejši stopnji; poudarja, da vlaganje v zgodnje izobraževanje dokazano zmanjšuje poznejše stroške; meni tudi, da je uspeh pri izobraževanju na vseh stopnjah odvisen od usposobljenih učiteljev in njihovega stalnega napredka s poklicnim usposabljanjem, zato je treba dovolj vlagati v usposabljanje učiteljev;

33.

poudarja potrebo po poklicnem predšolskem varstvu za socializacijo otroka, zlasti za družine, ki živijo v težkih socialnih razmerah;

34.

poudarja, da mora vsak posameznik pridobivati odlično znanje jezikov od najzgodnejšega otroštva, in sicer ne le uradnih jezikov EU, temveč tudi regionalnih in manjšinskih jezikov, saj to ljudem omogoča večjo mobilnost, daje boljši dostop do trga dela in bistveno poveča možnosti za študij, hkrati pa služi spodbujanju medkulturne izmenjave in večje evropske kohezije;

35.

poudarja, da je treba spodbujati mobilnost za potrebe učenja jezikov, da bi dosegli cilj, da bodo vsi državljani Evropske unije znali poleg maternega vsaj še dva jezika;

36.

poudarja, da je treba znanje jezikov začeti osvajati že pred šolo, in pozdravlja pobude, ki učencem omogočajo, da se učijo maternega jezika kot neobvezen predmet pisno in ustno v šoli in tako pridobijo dodatna znanja in veščine;

37.

meni, da je bistvenega pomena spodbujati mobilnost z velikopoteznimi programi Unije za izobraževanje in kulturo, zlasti z izmenjavo učiteljev, študentov in dijakov in predvsem na področju jezikov, da bi tako spodbujali aktivno državljanstvo, evropske vrednote ter jezikovna in druga dragocena znanja in veščine;

38.

spodbuja Komisijo, naj podpre razvoj inovativnih rešitev na področju izobraževanja in usposabljanja, ki jih je mogoče preprosto jezikovno in tehnično prilagoditi in bi omogočale mobilnost v sektorjih, na katere ta pojav manj vpliva;

39.

priznava pomemben prispevek evropskega leta aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti 2012 in ponavlja, da je za EU pomembno, da dobijo njeni državljani možnost izobraževati se na vse načine, tudi pozneje v življenju, in vključevati starejše v dialog s strokovnjaki na področju storitev, ki zagotavljajo in podpirajo učenje;

40.

opozarja, da je cilj programa Grundtvig pomagati razvijati sektor izobraževanja odraslih ter omogočiti vključitev večjega števila ljudi v izobraževanje; poudarja, da je osredotočen na potrebe študentov, ki se udeležujejo izobraževanja odraslih in „alternativnih“ izobraževalnih tečajev, na področju poučevanja in študija, pa tudi na organizacije, ki take storitve ponujajo; poziva države članice, naj izboljšajo kakovost izobraževanja, ki ga ponujajo organizacije za izobraževanje odraslih, ter naj spodbujajo sodelovanje med njimi;

41.

poudarja potrebo po promociji obstoječih evropskih orodij, zlasti strukturnih skladov, namenjenih usposabljanju;

42.

poudarja, da izobraževanje odraslih presega dejavnosti, povezane z zaposlitvijo, in vključuje širjenje osebnega, državljanskega in družbenega znanja in veščin v sistemih vseživljenjskega formalnega izobraževanja in usposabljanja, na kar opozarja program vseživljenjskega učenja;

43.

priznava, da dejavnosti starejši pozitivno vplivajo na družbo kot celoto, podpira pa jih vključitev starejših v dejavnosti izobraževanja in usposabljanja, ki se izvajajo zaradi osebne izpolnitve ali družabnih stikov;

44.

poudarja, da so potrebni statistični podatki o vseživljenjskem izobraževanju v starostni skupini nad 65 let; poudarja, da je z dviganjem upokojitvene starosti v številnih državah EU in podaljševanjem delovne dobe nujno treba upoštevati razvoj prebivalstva izven tega starostnega okvira;

45.

priznava vzgojno in izobraževalno vlogo športa ter zato poziva države članice, naj več vlagajo v šport in spodbujajo športne dejavnosti v šolah, da bi spodbudili vključevanje in prispevali k razvoju pozitivnih vrednot med mladimi Evropejci;

46.

poudarja, da je trening športnikov na lokalni ravni temeljnega pomena za trajnostni razvoj in družbeno vlogo športa, ter izraža podporo upravljavskim organom za šport, ki spodbujajo klube k vlaganju v izobraževanje in usposabljanje mladih lokalnih športnikov z ukrepi, ki določajo minimalno število igralcev v ekipah, ki trenirajo lokalno, in jih spodbuja, da naredijo še več;

47.

spodbuja države članice, naj razmislijo o možnosti uvedbe obširnejšega sistema majhnih štipendij s čim manj birokracije za učence s finančnimi težavami na preduniverzitetni ravni, da bi jih spodbudili k temu, da se nadalje izobražujejo in s tem prispevajo k odpravi socialnih neenakosti, hkrati pa zagotovijo boljše možnosti za izobraževanje za vse;

48.

je prepričan, da bi bilo treba storiti več za obravnavanje neenakosti med moškimi in ženskami, ki diplomirajo na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, saj je na področju strojništva le 20 % diplomantk;

49.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 353/64

—

ob upoštevanju člena 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije,