27.2.2013

Uradni list Evropske unije

C 57/2

Menjalni tečaji eura (1)

26. februarja 2013

2013/C 57/02

1 euro =

	Valuta	Menjalni tečaj
USD	ameriški dolar	1,3077
JPY	japonski jen	120,20
DKK	danska krona	7,4589
GBP	funt šterling	0,86330
SEK	švedska krona	8,4594
CHF	švicarski frank	1,2167
ISK	islandska krona
NOK	norveška krona	7,4595
BGN	lev	1,9558
CZK	češka krona	25,561
HUF	madžarski forint	294,93
LTL	litovski litas	3,4528
LVL	latvijski lats	0,6996
PLN	poljski zlot	4,1678
RON	romunski leu	4,3780
TRY	turška lira	2,3637
AUD	avstralski dolar	1,2763
CAD	kanadski dolar	1,3418
HKD	hongkonški dolar	10,1467
NZD	novozelandski dolar	1,5805
SGD	singapurski dolar	1,6209
KRW	južnokorejski won	1 425,53
ZAR	južnoafriški rand	11,5378
CNY	kitajski juan	8,1481
HRK	hrvaška kuna	7,5925
IDR	indonezijska rupija	12 694,71
MYR	malezijski ringit	4,0566
PHP	filipinski peso	53,373
RUB	ruski rubelj	40,0105
THB	tajski bat	39,009
BRL	brazilski real	2,5922
MXN	mehiški peso	16,7459
INR	indijska rupija	70,7400

(1) Vir: referenčni menjalni tečaj, ki ga objavlja ECB.

27.2.2013

Uradni list Evropske unije

C 57/6

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 57/06

V skladu s členom 51 Uredbe EU št. 1151/2012 (1) Evropskega parlamenta in Sveta je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„POPERINGSE HOPSCHEUTEN“/„POPERINGSE HOPPESCHEUTEN“

št. ES: BE-PGI-0005-0968-22.02.2012

ZGO ( X ) ZOP ( )

1. Ime:

„Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“

2. Država članica ali tretja država:

Belgija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1 Vrsta proizvoda:

Skupina 1.6

Sadje, zelenjava in žita, sveži ali predelani

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke:

„Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ so hmeljevi poganjki, ki počasi rastejo iz podzemnega dela rastline navadnega hmelja (Humulus Lupulus). Ko dosežejo končno velikost, imajo premer od 3 do 5 mm, dolgi pa so od 4 do 8 cm. Ti poganjki so vedno privlačno bele barve, na njih ni zemlje in niso okuženi z boleznimi ali zajedavci. So čvrsti in hrustljavi (niso niti vlaknasti niti oleseneli), zato jih je mogoče zlahka prelomiti, ne da bi se scefrali na konicah. Na poganjkih „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ ni sledov kolenc (v nasprotju z, na primer, sojinimi poganjki).

Njihov okus je zelo poseben in bi ga še najbolje opisali kot „tipičen okus, ki spominja na oreške“, z rahlim priokusom cikorije. Poganjke je težko s čim primerjati, vendar je to edini način, kako opisati njihove organoleptične značilnosti. Njihov okus spominja na okus tolščaka ali bobovih kalčkov, lahko pa bi ga primerjali tudi s kremastim okusom travniške kozje brade, ki spominja na oreške. Je svež in zelo „zemeljski“.

V sestavi poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ prevladujejo proteini, ne vsebujejo pa maščob, zato je njihova kalorična vrednost praktično enaka nič. Bogati so tudi z mikrohranili in vitamini, predvsem z vitamini iz skupine B.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode):

—

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

—

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Na opredeljenem geografskem območju pridelave poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ je treba izvajati naslednje faze: pokrivanje hmeljevih rastlin z zemljo, odstranjevanje pritlik, na katerih poganjki rastejo, in nabiranje. To velja za rastline, ki rastejo zunaj, in tiste iz ogrevanih rastlinjakov.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.:

Da bi zagotovili pristnost poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ in njihovo povezanost z lokalnim območjem, jih je treba prebrati, zapakirati in označiti na opredeljenem geografskem območju. Ko so hmeljevi poganjki zapakirani, jih je mogoče prosto prodajati po običajnih kanalih zunaj geografskega območja.

S pakiranjem na geografskem območju naj bi se zagotovili izvor, sledljivost, kakovost in sloves, kar je nujno za zagotavljanje kakovosti poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“. Tako je veriga med nabiranjem (na poljih ali v rastlinjakih na geografskem območju) in pakiranjem zelo kratka, kar prispeva k visoki kakovosti končnega proizvoda. Poganjki so namreč krhki in se lahko hitro poškodujejo, zato jih je treba čim manj prestavljati, da se njihova kakovost ne poslabša.

3.7 Posebna pravila za označevanje:

Proizvod, ki je namenjen za prehrano ljudi, mora biti opremljen z:

oznakami, na katerih je navedeno naslednje:

—	„Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“, ime pridelovalca + individualna identifikacijska številka;

—	oznaka za zagotovitev sledljivosti proizvoda, za katero je odgovoren proizvajalec po posvetovanju s skupino vlagateljev;

—	simbol ZGO EU.

4. Kratka opredelitev geografskega območja:

Območje pridelave vključuje mesto Poperinge (h kateremu poleg mestnega središča Poperinge spadajo še občine Krombeke, Proven, Reningelst, Roesbrugge-Haringe in Watou), sosednje mesto Ieper (h kateremu poleg mestnega središča Ieper spadajo še občine Boezinge, Brielen, Dikkebus, Elverdinge, Hollebeke, Sint-Jan, Vlamertinge, Voormezele, Zillebeke in Zuidschote) in sosednjo občino Vleteren (ki jo sestavljajo mesta Westvleteren, Oostvleteren in Woesten).

5. Povezanost z geografskim območjem:

Zaščitena geografska označba „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ temelji na slovesu in tradiciji pridelave tega proizvoda v regiji Poperinge.

5.1 Posebnosti geografskega območja:

Za gojenje hmeljevih poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ v regiji Poperinge je več razlogov.

Prvič, sestava tal v tej regiji in vremenske razmere so kot nalašč za njihovo pridelavo. Regija Poperinge ima tla „tipa Ldcz“ po belgijski klasifikaciji tal (Ameryckx in drugi, 1995), to je tla z zmerno vlažno peščeno-ilovnato teksturo, ki imajo zelo izrazito teksturno neenoten (fragmentiran) horizont B. Spodnje plasti tal so gostejše in omogočajo hitro odvodnjavanje podtalja.

Dobra, globoka peščena ilovica, v kateri voda ne zastaja in ki ima ustrezno vsebnost apna, je kot nalašč za hmeljarstvo. Tla morajo vsebovati precej vlage, ki jo je mogoče črpati iz globljih plasti.

Regija Poperinge ima podobno kot preostala Zahodna Flamska zmerno oceansko podnebje s suhimi zimami ter toplimi in vlažnimi poletji. Bližina morja blaži skrajne temperature. Povprečno zapade 825 mm dežja na leto. Tako podnebje je ugodno za gojenje hmeljevih poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“.

Poleg tega so lokalni kmetje v desetletjih pridobili obširno strokovno znanje o njihovemu gojenju.

Kmetje hmeljeve poganjke gojijo in nabirajo na dva načina. Po stari tradicionalni metodi se gojijo zunaj; ta postopek pridelave se je vse do danes ohranil na vseh hmeljarskih območjih, tudi v regiji Poperinge. Leta 1983 so hmeljeve poganjke v okviru znanstvene študije vzgojili tudi v ogrevanem rastlinjaku. Ta ekskluzivna druga metoda gojenja se uporablja le v regiji Poperinge, kjer se tretjina zadevnega pridelka vzgoji v ogrevanih rastlinjakih, dve tretjini pa se pridelata zunaj. Kombinacija obeh sistemov pridelave je posebnost tega geografskega območja. Ker je za nabiranje poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ potrebne veliko delovne sile ter je treba delo opraviti zelo pazljivo in skrbno, saj bi lahko sicer ta občutljivi pridelek poškodovali, morajo imeti pridelovalci veliko znanja in spretnosti.

Leta 1983 je bilo ustanovljeno združenje „Keurbroederschap De Witte Ranke“ („Združenje belega hmelja“), poimenovano po takrat običajni vrsti hmelja. Njegov namen je bil – in je še vedno – podpiranje interesov območja Westhoek na splošno, še posebej pa regije Poperinge in njenih hmeljevih poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“.

5.2 Posebnosti proizvoda:

Čeprav je na voljo široka ponudba „poganjkov“, so hmeljevi poganjki „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ zelo posebni, zlasti zaradi posebne strukture. Zaužije se le hrustljavi del hmeljevega poganjka, to je zgornji del, ki se odlomi pri drugem kolencu poganjka, da se tako ohrani le njegov od 5 do 8 cm dolgi hrustljavi beli del.

Poleg tega imajo ti poganjki zelo poseben okus, ki ga ni lahko opisati. Še najboljši približek je „tipičen kremast okus, ki spominja na oreške“, z rahlim priokusom cikorije. K posebnemu, svežemu in „zemeljskemu“ okusu deloma prispevajo značilna tla in podnebje na opredeljenem geografskem območju.

Ker so hmeljevi poganjki „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ tipično sezonski pridelek, ki ga je mogoče nabirati le od konca decembra do konca aprila, so vsako leto na voljo le omejen čas.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO):

Hmelj je bil v Belgiji, v kateri je bilo pivovarstvo zelo razširjeno, pomembna poljščina. V srednjem veku je bilo pivo priljubljena alternativa vodi, ki je bila manj čista. V pivovarstvu se je hmelj začel uporabljati v 13. stoletju, ko je nadomestil skrivne mešanice grenkih aromatičnih zelišč („gruut“). Ta poljščina je bila v regijo Poperinge vnesena, da bi nadomestila tekstilno industrijo. Legenda pravi, da je Ivan Neustrašni v 15. stoletju spodbujal prebivalce regije Poperinge, ki so izgubili pravico do proizvodnje tekstila, naj gojijo hmelj.

Ta regija je zaradi strukture tal in podnebja kot nalašč za hmeljarstvo. Tako je okolica mesta Poperinge skupaj z regijo Asse-Aalst postala „hmeljarna Evrope“.

Ena bistvenih faz pridelave hmelja je odstranjevanje odvečnih poganjkov. Na vsaki rastlini je treba pustiti le dva ali tri poganjke. Ti se razrastejo v nove ovijalke, na katerih lahko zrastejo hmeljevi storži.

Čeprav so bili hmeljevi poganjki sprva le stranski proizvod hmeljarstva, so bili zgodaj spomladi, ko je sveža zelenjava še redka, dobrodošla poslastica.

Že v 16. stoletju so pisali, da se hmeljevi poganjki „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ uporabljajo kot sveža zelenjava, in takrat so jim pripisovali celo zdravilne učinke.

Tako je doktor Rembert Dodoens leta 1554 zapisal, da se „hmeljevi poganjki uporabljajo v prehrani in kot dodatek za izboljšanje okusa“. Verjel je tudi, da imajo „Poperingse hopscheuten“ zdravilne učinke. „Moč in vitalnost. Poganjki ali mladi kalčki hmelja se uporabljajo v prehrani. Čeprav se uporabljajo bolj za izboljšanje okusa, kot pa da bi telo resnično nahranili – imajo zelo majhno hranilno vrednost –, dobro vplivajo na črevesje, saj olajšajo uriniranje in odvajanje blata ter krepijo želodec.“

Zdravilec in strokovnjak za zelišča Matthias de Lobel (25) je leta 1581 objavil delo z naslovom „Krudtboeck“ („Knjiga o zeliščih“), v katerem je omenil navado zauživanja koreninskih poganjkov kot vrste zelenjave:

„Neplemiško prebivalstvo namesto solate uživa mlade poganjke divjega in gojenega hmelja, ki jih ni mogoče dobiti pred koncem marca ali začetkom aprila. Imajo prijeten okus, ki spominja na cikorijo, in so dokaj topli.“

Pisne omembe hmeljevih poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ so še pogostejše tudi v poznejših obdobjih. Lokalni pridelovalci so znanje o gojenju in uporabi teh poganjkov na geografskem območju pridobili skozi stoletja, zato ga je mogoče opredeliti kot posebno tehnično znanje, obvladajo pa tudi različne spretnosti, ki jih v drugih regijah ne poznajo (na primer gojenje v rastlinjakih).

Kot dokaz ugleda, ki ga je mogoče neposredno pripisati samemu pridelku, tehnikam njegovega gojenja in njegovemu geografskemu območju, je mogoče obravnavati tudi dejstvo, da so hmeljevi poganjki „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ omenjeni v številnih (zgodovinskih) besedilih. Znanstvene študije, ki se še naprej izvajajo v zvezi s tehnikami gojenja različnih vrst rastline, kažejo na nadaljnje naložbe v to poljščino. V številnih restavracijah v regiji Poperinge od konca 19. stoletja strežejo jedi, pripravljene iz tega pridelka. Nekatere so iz njih celo sestavile celoten meni. Sloves hmeljevih poganjkov „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“, ki se jih je v tisku oprijelo ime „belo zlato iz Poperinga“, je jasno razviden tudi iz številnih knjig in člankov o njihovi uporabi v lokalnih restavracijah.

„Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ so vsestransko uporabna sestavina. V kulinaričnem tisku o njih vsako sezono kar mrgoli člankov, ki jih opisujejo kot pravo specialiteto. Na spletu in v številnih kuharskih knjigah je na voljo veliko posebnih receptov s to sestavino.

Združenje belega hmelja in mesto Poperinge vsako pomlad organizirata festival hmeljevih poganjkov, na katerem so poganjki „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“ v središču pozornosti. Najboljše restavracije v regiji Poperinge ponujajo poseben jedilnik z naborom jedi, ki vsebujejo to sestavino. Več pridelovalcev prireja tudi dneve odprtih vrat, ko lahko potrošniki iz prve roke izvejo vse, kar jih zanima o pridelavi teh poganjkov. Združenje je leta 2008 ob 25-letnici delovanja objavilo knjigo, posebej posvečeno proizvodu „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“.

Restavracije in potrošniki vsako leto decembra nestrpno pričakujejo prve hmeljeve poganjke „Poperingse hopscheuten“/„Poperingse hoppescheuten“, kar se kaže v velikem zanimanju za nakup prvega pridelka, ki so ga kupci iz Belgije in tujine pripravljeni drago plačati.

Sklic na objavo specifikacije:

http://lv.vlaanderen.be/nlapps/data/docattachments/dossier%20met%20bijlagen.pdf

ali

http://www.vlaanderen.be/landbouw — beleid (politika) — kwaliteitssystemen (sistem kakovosti) — Europese kwaliteitssystemen (evropski sistemi kakovosti) — vlaamse dossiers (flamske vloge)

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil.

27.2.2013

Uradni list Evropske unije

C 57/11

Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 57/07

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 (1) Evropskega parlamenta in Sveta je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora.

VLOGA ZA SPREMEMBO

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

VLOGA ZA SPREMEMBO V SKLADU S ČLENOM 9

„PIMENT D'ESPELETTE“/„PIMENT D'ESPELETTE-EZPELETAKO BIPERRA“

ES št.: FR-PDO-0105-0131-04.04.2011

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Postavka v specifikaciji proizvoda, na katero se sprememba nanaša:

—		ime proizvoda
—	☒	opis proizvoda
—	☒	geografsko območje
—	☒	dokazilo o poreklu
—	☒	metoda pridobivanja
—		povezanost
—	☒	označevanje
—	☒	nacionalne zahteve
—		drugo

2. Vrsta spremembe:

—	☒	sprememba enotnega dokumenta ali povzetka
—		sprememba specifikacije registriranega ZOP ali ZGO, za katerega enotni dokument in povzetek nista bila objavljena
—		sprememba specifikacije, pri kateri objavljenega enotnega dokumenta ni treba spremeniti (člen 9(3) Uredbe (ES) št. 510/2006)
—		začasna sprememba specifikacije zaradi obveznih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki so jih uvedli javni organi (člen 9(4) Uredbe (ES) št. 510/2006)

3. Spremembe:

—	Opravljena je bila posodobitev sklicev na pristojno službo države članice.

—

Opis proizvoda: merila, povezana z vonjem, so bila v specifikaciji navedena pomotoma in se črtajo; opis je poleg tega zdaj natančnejši in dopolnjen z opisnimi elementi proizvoda, ki so bili opredeljeni v nacionalnih predpisih o registriranih označbah porekla (AOC) (odlok o registrirani označbi porekla (AOC), tehnični predpis o uporabi in predpis o registraciji proizvoda):

—	cel sveži čili in čili, privezan na vrvico, imata gladko lupino,

—	čili v prahu je fino mlet (zmleti delci so veliki največ 5 mm), organoleptično opredeljen, oranžne do rdečerjave barve ter vsebuje manj kot 12 % vlage,

—	geografsko območje: seznam faz, ki morajo potekati na navedenem območju (pridelava, predelava in pakiranje), in postopek identifikacije poljin sta podrobneje pojasnjena. Ta pojasnila so samo prepisana iz odloka o navedeni označbi,

—	dokazilo o poreklu: razdelek je dopolnjen z določbami o nadzoru ter o zagotavljanju porekla in sledljivosti označbe, ki so bile spremenjene po reformi sistema nadzora francoskih registriranih označb porekla (AOC),

—

metoda pridobivanja: razdelek je bil na podlagi nacionalnih predpisov o opredelitvi zaščitene označbe porekla (AOC) dopolnjen z elementi v zvezi z opisom sorte, pogoji za uvedbo in pridelavo na ravni poljine (poljina za pridelavo čilija, namenjenega za navedeno označbo, prekrivanje s plastično folijo, omejeno na dve zaporedni vrsti, razmak med rastlinami najmanj 40 centimetrov, prepoved uporabe kanalizacijskega blata, komunalnih odpadkov in odpadnih snovi iz čistilnih naprav), pogoji za odobritev namakanja po 15. juliju, uporabo netkane folije za zaščito pred pozebo, prepovedjo sistematične fitosanitarne zaščite, podrobnimi pravili za izračun donosa (predpisana povprečna teža čilija je 35 gramov, predpisana količina čilija za pridobitev enega kilograma čilija v prahu pa 8 kilogramov), obiranjem, sortiranjem (suhi čili, čist in brez kakršne koli umazanije, izločitev čilijev, ki so poškodovani, razpokani ali imajo nekroze, med obiranjem in sortiranjem mine največ 48 ur) in sušenjem (prepoved kakršnega koli sušenja v peči ali prekomernega sušenja, naravno sušenje, dovoljeno je le zračenje brez ogrevalnega sistema). Navedeno je, da so za trženje čilija Espelette v prahu poleg vakuumskih dovoljene tudi steklene embalaže,

—	označevanje: navedbi „appellation d’origine contrôlée“ (zaščitena označba porekla) in „AOC“ se črtata, uvede pa se obvezna uporaba znaka ZOP Evropske unije,

—	nacionalne zahteve: dopolnjene so s preglednico glavnih točk, ki jih je treba preveriti, in metodo njihovega ocenjevanja, kot je določeno v francoski nacionalni zakonodaji.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (3)

„PIMENT D'ESPELETTE“/„PIMENT D'ESPELETTE-EZPELETAKO BIPERRA“

ES št.: FR-PDO-0105-0131-04.04.2011

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime:

„Piment d'Espelette“/„Piment d'Espelette-Ezpeletako Biperra“

2. Država članica ali tretja država:

Francija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1 Vrsta proizvoda:

Skupina 1.8

(začimbe)

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke:

ZOP „Piment d’Espelette“/„Piment d’Espelette-Ezpeletako Biperra“ se nanaša na čili vrste Capsicum annuum v obliki celih svežih čilijev, čilijev, privezanih na vrvico, in čilijev v prahu. Čiliji rastejo iz semen sorte Gorria ali sorte, ki spada v ta tip sorte; je zelnata enoletnica, ki lahko zraste do 80 centimetrov visoko. Listi so izmenično razporejeni, celi in ovalni. Beli cvetovi rastejo posamično na predelih med pritrdišči listov in vrhnjim delom stebla. Plod je mesnat, viseč, stožčaste oblike in ob dozorelosti rdeče barve. Razdeljen je na tri prekate, v katerih je veliko semen, vendar pa na vrhu plodu ta razdelitev ni popolna. Pridelovalci lahko uporabljajo semena s svojega kmetijskega gospodarstva.

Za čili „Piment d'Espelette“ so značilni izrazit vonj, v katerem prevladujejo sadne ali prekajene arome ali arome, včasih pa se jim pridružita še aromatični pridih pokošenega sena in izrazita, vendar ne prekomerna ostrina. Čili „Piment d'Espelette“ je ob dozorelosti rdeče barve in se trži v treh oblikah:

—	kot cel sveži čili: brez zelenih lis, pravilne stožčaste oblike, z gladko lupino in dolžino med 7 in 14 centimetri, v katero pa pecelj ni vštet,

—

privezan na vrvico: čiliji so privezani na vrvico po dva (v obliki ribje kosti), trije (v obliki trikotnika) ali štirje (v obliki križa), so rdeče barve ter imajo pravilno stožčasto obliko, gladko lupino in dolžino, ki brez peclja meri med 7 in 14 centimetri. Na vrvico je privezanih po 20, 30, 40, 60, 80 ali 100 čilijev enotne velikosti. Na vrvici morajo biti skladno in pravilno razporejeni glede na celoto ter glede na svojo obliko in velikost. Njihova razporeditev mora omogočati zorenje in sušenje,

—

v prahu: čili v prahu se pridobiva le s predelavo čilijev, ki so pridelani na istem kmetijskem gospodarstvu. Zmeljejo se po zorenju in končanem sušenju v peči; čili v prahu „Piment d'Espelette“ je oranžne do rdečerjave barve. Zmleti ga je treba dovolj fino, saj zmleti delci ne smejo presegati 5 milimetrov. Za čili v prahu „Piment d'Espelette“ je značilen izrazit vonj, v katerem prevladujejo sadne in prekajene arome in/ali arome sena, ki se jim pridružuje izrazit, vendar ne prekomerno oster okus, bolj ali manj obstojen v ustih, ki se razvija postopoma in/ali peče. Čili v prahu „Piment d'Espelette“ ima lahko v ustih sladko noto in/ali grenak priokus. Čili v prahu vsebuje manj kot 12 % vlage.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode):

Se ne uporablja

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

Se ne uporablja

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Čiliji morajo biti pridelani in predelani na geografskem območju.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.:

Pakiranje poteka na območju pridelave. Namen te zahteve je poleg pristnosti čilija ohranjati tudi njegovo kakovost in lastnosti ter s tem zaščititi označbo porekla „Piment d’Espelette“.

Čili se obira, ko pordeči (nima zelenih lis) in optimalno dozori. Obira se redno. Dozoreli čiliji so krhki, zato je treba z njimi po obiranju ravnati zelo previdno. Namen določb, navedenih v specifikaciji, je ohraniti posebne značilnosti čilija.

Čiliji se v 48 urah po obiranju sortirajo in odpremijo sveži, privezani na vrvico ali pa zorijo naprej za predelavo v prah.

Čiliji, ki se pakirajo sveži in celi ali se privezujejo na vrvice, se sortirajo posamično. Pri tem postopku so za zagotovitev neoporečne kakovosti čilijev (pravilna stožčasta oblika, gladka lupina ter dolžina med 7 in 14 centimetri) potrebni posebno znanje in spretnosti, ki omogočajo poznavanje čilijev in njihovo ocenjevanje.

Celi sveži čiliji se pred odpremo hranijo na hladnem in suhem mestu. Pakirajo se v preluknjane zabojčke, ki so identificirani in se uporabljajo le za čili „Piment d'Espelette“. Zabojčki držijo največ 15 kilogramov, visoki pa so največ 25 centimetrov.

Čilije, ki se prodajajo privezani na vrvico po 20, 30, 40, 60, 80 ali 100 kosov, pridelovalec ročno privezuje na kuhinjsko vrvico. Pri tem postopku so potrebni posebno znanje in veščine, ki omogočajo poznavanje čilijev in njihovo ocenjevanje. Pridelovalci ZOP lahko na podlagi navedenega znanja in spretnosti čilije na vrvico privezujejo v skladu z opisom pridelka: čiliji so glede na celoto ter glede na oblike in velikost posameznih čilijev skladno in pravilno razporejeni.

Čiliji za prodajo v prahu po sortiranju najmanj 15 dni zorijo na toplem in zračnem mestu. Po koncu zorenja se jim odstranijo peclji, nato se plodovi posušijo in zmeljejo. Navedena predelava temelji na popolnem poznavanju lastnosti čilijev ter znanju in spretnostih, ki so se prenašali iz roda v rod.

Pakiranje čilija v prahu je temeljna faza, pri kateri je treba ohraniti njegove organoleptične lastnosti.

Pridobljeni čili v prahu mora vsebovati manj kot 12 % vlage. Zanj so značilni oranžna do rdečerjava barva, izrazit vonj, v katerem prevladujejo sadne in prekajene arome in/ali arome sena, ki se jim pridružuje izrazito, vendar ne prekomerno oster okus, bolj ali manj obstojen v ustih, ki se razvija postopoma in/ali peče. Čili v prahu ima lahko v ustih sladko noto in/ali grenak priokus.

Čili v prahu je treba takoj po mletju shraniti v vakuumsko zaprto vrečko.

S tem hitro opravljenim postopkom se zaščiti pred organoleptičnimi pomanjkljivostmi, kot so izrazita grenkost, arome vlažnega sena, gob in zelenjave ter celo žaltavost. Če se ne bi zapakiral takoj po pridelavi, bi se lahko znova navlažil in umazal, njegove lastnosti pa bi se hitro poslabšale.

Čili v prahu se lahko za dajanje na trg pakira v 250-gramske, 500-gramske, kilogramske ali 5-kilogramske vakuumske vrečke ali v nepredušne steklene kozarce. Prepovedano je dodajanje barvil, aditivov in konzervansov, razen inertnega plina.

Ker se lahko čili v prahu meša, je namen obveznosti pakiranja na navedenem območju poleg tega zagotoviti njegovo sledljivost in poreklo.

3.7 Posebna pravila za označevanje:

Oznaka svežih čilijev, čilijev, privezanih na vrvico, ali čilijev v prahu z zaščiteno označbo porekla „Piment d'Espelette“/„Piment d'Espelette-Ezpeletako Biperra“ vsebuje ime označbe porekla „Piment d'Espelette“/„Piment d'Espelette-Ezpeletako Biperra“, napisano s črkami, ki so najmanj enake 1,3 velikosti največjih črk na oznaki. Na oznaki je znak „ZOP“ Evropske unije. Ob znaku je ime označbe, brez vmesnih navedb.

Oznaka lahko vsebuje tudi navedbo „zaščitena označba porekla“ ali „ZOP“ neposredno pred imenom označbe ali za njo, brez vmesnih navedb.

Poleg oznake tudi spremni dokumenti, računi in žigi vsebujejo ime označbe porekla in navedbo „zaščitena označba porekla“ in/ali „ZOP“ in/ali znak „ZOP“ Evropske unije.

4. Kratka opredelitev geografskega območja:

Geografsko območje obsega deset občin departmaja Pyrénées Atlantiques, ki v celoti vključuje občini Larressore in Souraïde ter delno občine Aïnhoa, Cambo les Bains, Espelette, Halsou, Itxassou, Jatxou, Saint-Pée sur Nivelle in Ustaritz.

Za delno vključene občine je na sedežu občine shranjen zemljevid z opredeljenimi mejami geografskega območja. Kartografska določitev teh občin je na voljo na spletni strani pristojnega nacionalnega organa v skladu z zahtevami Direktive INSPIRE.

5. Povezanost z geografskim območjem:

5.1 Posebnosti geografskega območja:

Majhno območje Espelette na jugozahodu Francije ima južno in oceansko podnebje: poletja so vroča (najvišje julijsko povprečje je 25 °C), zime mile (januarsko povprečje 12 °C), zmrzali redke (povprečno 23 dni na leto) in dnevi brez taljenja ledu še redkejši (8 dni v 20 letih).

Čeprav leži območje Espelette blizu oceana, ni izpostavljeno „morskim vetrovom“, ki jih povzroča razlika med temperaturo oceana in kopnega, saj ga pred njimi ščiti hribovje z vrhovi z nadmorsko višino 100 metrov, ki prestreza vetrove ter preprečuje evapotranspiracijo rastlin in njihovo dehidracijo.

Pirenejski hribi in gore, ki obdajajo območje Espelette, oblikujejo nekakšen amfiteater, ki se odpira proti severozahodu. Ko vlažni oceanski zračni tokovi zadenejo ob prve ovire, se sprostijo v obliki obilnih in rednih padavin. Povprečna letna količina padavin na območju Espelette, izračunana za zadnjih dvajset let, je 1 800 milimetrov.

Padavine se v povprečju pojavljajo 180 dni na leto. Ravnovesje vlažnosti – to je razlika med oskrbo z vodo in njeno porabo – je tako največje v Franciji na tej nadmorski višini. Ne nazadnje sosednja dvignjena območja s povečevanjem oblačnosti uravnavajo temperaturo in zmanjšujejo temperaturno razliko med dnevom in nočjo.

Poljine za posaditev s čilijem se izbirajo, da bi se čim bolj razvile možnosti, ki jih daje podnebje. Po posebnem postopku se izberejo več mesecev pred sajenjem. Biti morajo dovolj rodovitne in bogate z organskimi snovmi, da bi zadostile potrebam rastline, jo dobro preskrbele z vodo in omogočile odvajanje vode, ležati in odpirati pa se morajo tako, da omogočajo čim večjo osončenost in preprečujejo nevarnost erozije. Poljine imajo uravnoteženo teksturo, sestavljeno iz ilovice, puhlice in peska, skoraj vsako leto pa se jim doda še dobro razgrajen gnoj.

Zaradi Pirenejskega gorovja kot posledica fena, ki piha med severnimi in južnimi pobočji, nastane južni veter, imenovan „haïze hegoa“. Posebnost tega toplega vetra na navedenem območju je, da ponoči in podnevi ohranja enako jakost; pogosto piha jeseni in pozimi ter s tem zelo ugodno vpliva na zorenje plodov in njihovo sušenje.

Zapisani meteorološki podatki jasno kažejo, da ima majhno območje Espelette zaradi svoje geografske in geomorfološke lege posebne podnebne značilnosti.

5.2 Posebnosti proizvoda:

Za čili „Piment d'Espelette“ so značilni izrazit vonj, v katerem prevladujejo sadne in prekajene arome, včasih pa se jim pridružita še aromatični pridih pokošenega sena in izrazito, vendar ne prekomerno oster okus. Čili „Piment d'Espelette“ je ob dozorelosti rdeče barve in se trži v treh oblikah: kot cel sveži čili, v prahu in privezan na vrvico.

Čili se je začel gojiti na območju Espelette v 16. stoletju; do pokrajine Labourd naj bi prišel prek Španije, podobno kot koruza, ki je bila vpeljana v dolini reke Nive. V 17. stoletju se omenjajo čiliji vrste Capsicum, ki so se uporabljali kot začimbe in so pri začinjanju in konzerviranju mesa nadomestili črni poper., ki se je do tedaj uvažal po visokih cenah.

Tem čilijem so pripisovali tudi zdravilne lastnosti, zato so jih vpeljali v domačo lekarno. V slovarju baskovskega jezika duhovnika Manuela de Larramendija iz leta 1745 je navedeno, da se čili „Piment d'Espelette“ uporablja kot začimba.

Čili so na vrtovih pridelovale ženske, zlasti za domačo uporabo, pa tudi za prodajo mesarjem in predelovalcem mesa ali številnim gostilničarjem, ki so se naselili na območju Espelette, potem ko je Ludvik XV. odobril trgovanje.

Pridelava čilija „Piment d'Espelette“ se je ohranila kljub korenitim spremembam, ki so jih podeželska območja doživela v 19. in nato 20. stoletju, ter je bila neposredno povezana z lokalno kuhinjo in potrjeno identiteto navedenega območja.

Dohodek od pridelave čilija „Piment d'Espelette“ je bil še nedavno osebni dohodek ženske, ki ga je pridelovala, in je dopolnjeval skromne dohodke majhnih kmetijskih gospodarstev z mešanim kmetijstvom.

Razvoj pridelave čilija je torej povezan z ohranjanjem tradicionalnih kmetijskih gospodarstev z mešanim kmetijstvom.

Jesensko sušenje čilijev na fasadah hiš je temeljni in značilni element kulture navedenega območja.

Čili „Piment d'Espelette“ je danes edini tradicionalni čili, ki se uporablja kot začimba in se prideluje v Franciji. Vrsta Capsicum annuum L., v katero spada, zaradi tropskega porekla namreč ni primerna za pridelavo in predelavo v začimbo na zemljepisnih širinah Francije, razen v zelo posebnih razmerah in za njim prilagojen tip sorte.

Treba je opozoriti, da botaniki poznajo vrsto Capsicum annuum od leta 1930 po njeni nagnjenosti, da razvije različne lastnosti glede na tla in podnebje.

Rastlina je od tropskega porekla svojih prednikov ohranila veliko zahtevnost, kar zadeva podnebje. Potrebuje obilno in redno oskrbo z vodo, pri čemer ne prenaša niti pomanjkanja vode niti njenega presežka. Če je vode v koreninah preveč, se rastlina dokončno preneha razvijati. Poleg tega se začne razvijati šele, ko je temperatura tal nad 12 °C, in opazno zraste, ko povprečna temperatura doseže 20 °C, temperaturne spremembe med dnevom in nočjo pa so majhne.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO):

V podnebju majhnega območja Espelette sta torej na navedeni zemljepisni širini edinstveno povezani temperatura in vlažnost, ki sta potrebni za razvoj rastline in njeno preoblikovanje v začimbo. Zaradi temperaturnih in padavinskih značilnosti ter uravnavanja temperature rastlina dobi vse potrebno.

Lokalni tip sorte izvira iz množičnega izbora, ki so ga stoletja opravljali pridelovalci, med katerimi so bile prvotno le ženske. Vse navedene lastnosti so povsem v skladu z okoljskimi razmerami in omogočajo predelavo v začimbo z jasno prepoznavnimi značilnostmi, kot sta aromatičnost in ostrina, ki pa ni prekomerna.

Lokalni tip sorte neposredno temelji na opazovanju lokalnih pridelovalcev ter njihovem znanju in spretnostih: je izraz tesnega odnosa med pridelovalci in okoljem ter je posebno dobro prilagojena podnebnim razmeram navedenega območja.

Vsaka faza – od izbire semen do hranjenja začimbe z vsemi organoleptičnimi lastnostmi – poteka v skladu z lokalnim znanjem in spretnostmi, ki zahtevajo veliko učenja. Za pridelavo čilija „Piment d'Espelette“ in njegovo predelavo sta potrebni velika zmožnost opazovanja in pogosta uporaba ročnih postopkov. Moški in ženske so znali stoletja ohranjati tip sorte ter tradicionalne tehnike pridelave, sušenja in predelave, zaradi katerih se je lahko ohranila izvirnost čilija.

Čili „Piment d'Espelette“ ima v lokalni kuhinji in kulturi prevladujoče mesto, v Franciji je to začimba, značilna za Baskijo. Tako na besedi „piment“ temelji več lokalnih izrazov, praznik čilija v vasi Espelette pa je pomemben dogodek za celotno območje, saj tedaj približno 20 000 obiskovalcev napolni vas, da bi se oskrbeli s čilijem in proslavili „Piment d'Espelette“.

Ženske, ki so pridelovale čili „Piment d'Espelette“, so si lahko zagotovile finančno neodvisnost, danes pa približno šestdeset kmetijskih gospodarstev od njegove pridelave ustvari velik del dohodka. Pridelava čilija „Piment d'Espelette“ omogoča tudi odpiranje majhnih družinskih gospodarstev in njihovo ohranjanje.

Na navedenem območju so dejavnosti številnih podjetij, ki se ukvarjajo z mesarstvom in predelavo mesa, ali pripravljavcev gotovih jedi ter gostincev neposredno povezane s čilijem „Piment d'Espelette“.

Na nacionalni ravni pa mojstri odlične francoske kuhinje prisegajo na „Piment d'Espelette“, ki je pogosto ena od skrivnostnih sestavin njihovih receptov.

Sklic na objavo specifikacije:

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (4))

https://www.inao.gouv.fr/fichier/CDCPimentDEspelette.pdf

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil.

(3) Prim. opombo 2.

(4) Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil.

27.2.2013

Uradni list Evropske unije

C 57/19

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 57/09

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (1)

„PRÉS-SALÉS DU MONT-SAINT-MICHEL“

ES št.: FR-PDO-0005-0813-25.06.2010

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime:

„Prés-salés du Mont-Saint-Michel“

2. Država članica ali tretja država:

Francija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1 Vrsta proizvoda:

Skupina 1.1

Sveže meso (in drobovina)

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke:

Meso z označbo porekla „Prés-salés du Mont-Saint-Michel“ je meso jagnjet, mlajših od 12 mesecev, ki ima posebne značilnosti zaradi paše na slanih morskih močvirjih. Jagnjeta so potomci ovnov pasem „Suffolk“, „Roussin“, „Rouge de l'Ouest“, „Vendéen“, „Cotentin“, „Avranchin“ ali „Charollais“ oziroma ovnov, katerih matere izhajajo s kmetijskih gospodarstev z dovoljenjem za izkoriščanje pašnikov na slanih močvirjih. Samice za razplod se skotijo iz ovc, ki se vzrejajo na slanih morskih močvirjih na tem geografskem območju.

Trupi imajo naslednje značilnosti:

—	teža najmanj 14 kg,

—	le rahlo zaobljen profil trupa: „raven do rahlo vbočen profil“ in „srednje do močno razvite mišice“ (razredi U, R in O na lestvici EUROP),

—	po stopnji zamaščenosti „delno do popolnoma prekriti s tanko plastjo maščobe“ (stopnji 2 in 3 na lestvici EUROP),

—	čvrsta zunanja in notranja maščoba bele do smetanasto bele barve, ki je enakomerno razporejena.

Meso se prodaja ohlajeno. Prodaja odmrznjenega in ohlajenega mesa je prepovedana.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode):

—

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

Prehrana jagnjet in ovac zajema zlasti pašo na slanih močvirjih. Vzreja jagnjet poteka v zaporednih fazah, ki vključujejo fazo po skotitvi, pašo na slanih morskih močvirjih in po potrebi končno fazo.

—	V fazi po skotitvi, ki traja najmanj 45 in največ 105 dni, se jagnjeta prehranjujejo zlasti z materinim mlekom, ki ga je mogoče dopolniti z mlekom v prahu in živinsko ali koncentrirano krmo.

—

Jagnjeta v fazi paše na slanih morskih močvirjih, ki traja vsaj 70 dni, prebivajo na slanih močvirjih na opredeljenih avtonomnih pašnih območjih, ko so ta preplavljena, pa na nadomestnih zemljiščih. Prehranjujejo se večinoma ali izključno s travo (poleg paše je dovoljene največ 400 g koncentrirane krme na dan, ki se razdeli zvečer).

—	V neobvezni končni fazi (za jagnjeta, ki se v fazi paše na slanih morskih močvirjih prehranjujejo le s travo), ki glede na letni čas traja največ 30 ali 40 dni, se jagnje ne pase več na slanih močvirjih, ampak se prehranjuje z živinsko in koncentrirano krmo.

Obdobje paše na morskih močvirjih, vključno s pašo med umikom živali v dneh, ko je slano močvirje preplavljeno zaradi plimovanja, v vsakem primeru traja najmanj polovico časa vzreje živali.

Živinska krma, s katero se živali prehranjujejo v različnih fazah vzreje, je pridelana na opredeljenem geografskem območju, sestavljajo pa jo sveža trava, ki se popase ali shrani kot seno ali delno posušena balirana krma z več kot 50-odstotno vsebnostjo suhe snovi, korenine, gomolji in zelenjava.

Razdeljevanje koruzne silaže je od 1. junija 2013 prepovedano.

Koncentrirano krmo, ki se razdeljuje ovcam oziroma jagnjetom v posameznih fazah vzreje živali, sestavljajo:

—	žitno zrnje, proizvodi in stranski proizvodi: ječmen, koruza, pšenica, tritikala in oves,

—	semena oljnic, proizvodi in stranski proizvodi: pogača iz soje, sončničnih semen, oljne repice in lana ter sojino zrnje in luščine,

—	stročnice: grah, volčji bob in bob,

—	gomolji in korenine, proizvodi in stranski proizvodi: pulpa pese,

—	živinska krma: lucerna in slama,

—	melasa: melasa iz sladkornega trsa,

—

dodatki,

—	rudninske snovi in vitamini.

Vsa živinska krma in polovica koncentrirane krme se pridelata na opredeljenem geografskem območju.

Ovce na kmetijskem gospodarstvu je dovoljeno krmiti le z gensko nespremenjenimi rastlinami, stranskimi proizvodi in krmo. V krmi, ki se uporablja pri vzreji živali za pridobivanje mesa „Prés-salés du Mont-Saint-Michel“, razen mlečnih proizvodov ne sme biti nobenega proizvoda živalskega izvora.

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Kotenje, vzreja in zakol.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.:

—

3.7 Posebna pravila za označevanje:

Meso z označbo porekla „Prés-salés du Mont-Saint-Michel“ se identificira in označi na trupu po fazi odstranjevanja odvečne vode, in sicer z neodstranljivo oznako na glavnih kosih, torej na plečetih, rebrih in stegnih, na katerih se z neizbrisnim črnilom navede „Prés-salés MSM“.

Trup in njegovi odrezki imajo vse do končnega distributerja oznako, na kateri so navedeni vsaj:

—	ime označbe,

—	navedba „AOP“ („ZOP“) ali „appellation d'origine protégée“ („zaščitena označba porekla“),

—	simbol „ZOP“ Evropske unije,

—	ime rejca,

—	številka vzrejališča,

—	nacionalna identifikacijska številka jagnjeta,

—	datum zakola,

—	kraj in številka zakola ter

—	navedba „čas zorenja na kosti med datumom zakola jagnjeta in datumom prodaje na drobno končnemu potrošniku je najmanj štiri polne dni“.

4. Kratka opredelitev geografskega območja:

Geografsko območje, na katerem potekajo kotitev, vzreja in zakol jagnjet, zajema 42 spodaj navedenih kantonov; šest od njih jih ne spada na geografsko območje v celoti, ampak tja spadajo le njihovi deli, ki ležijo v departmajih Manche in Ille-et-Vilaine.

Departma Manche:

vse občine v kantonih Avranches, Barneville-Carteret, Beaumont-Hague, Bréhal, Bricquebec, Cherbourg-Octeville, Cherbourg-Octeville-Sud-Ouest, Coutances, Ducey, Equeurdreville-Hainneville, Granville, La Haye-Pesnel, Isigny-le-Buat, Jullouville, Lessay, Montmartin-sur-Mer, Les Pieux, Pontorson, Saint-Hilaire-du-Harcouët, Saint-James, Saint-Malo-de-la-Lande, Saint-Ovin, Saint-Sauveur-le-Vicomte, Sartilly, Tourlaville in Valognes, Vesly;

občine v kantonu La Haye-du-Puits razen občin Appeville, Coigny, Cretteville, Houtteville, Prétot-Sainte-Suzanne in Vindefontaine;

v kantonu Saint-Sauveur-Lendelin občini Muneville-le-Bingard in La Ronde-Haye.

Departma Ille-et-Vilaine:

vse občine v kantonih Antrain, Dol-de-Bretagne, Fougères-Nord, Fougères-Sud, Louvigné-du-Désert, Pleine-Fougère, Saint-Aubin-du-Cormier in Saint-Brice-en-Coglès;

v kantonu Cancale občine La Fresnaie, Hirel in Saint-Benoit-des-Ondes;

v kantonu Saint-Aubin d'Aubigné občine Andouillé-Neuville, Gahard, Romazy, Saint-Aubin-d'Aubigné, Sens-de-Bretagne in Vieux-Vy-sur-Couesnon;

v kantonih Vitré-Est in Vitré-Ouest občine Balazé, Châtillon-en-Vendelais, Montautour, Princé, Saint-M'Hervé in Vitré.

5. Povezanost z geografskim območjem:

5.1 Posebnosti geografskega območja:

Naravni dejavniki, ki prispevajo k povezanosti

Geografsko območje obkroža zaliv med Normandijo in Bretanjo ter tako zajema obalni del departmajev Manche in Ille-et-Vilaine. Njegovi posebnosti sta obsežen obalni pas ter močan vpliv morja in oceana na tamkajšnje podnebje. Na tem geografskem območju morje redno poplavlja travnike, zato so se izoblikovala slana močvirja (v francoščini poimenovana tudi „herbus“), ki živalim zagotavljajo večji del krme. Slana močvirja so v zgornjem delu območja plimovanja. Izoblikovala so se lokalno v samem zalivu Mont-Saint-Michel in v estuarijih na zahodu polotoka Cotentin, kjer se v zavetju pred valovanjem morja in močnimi tokovi nalagajo fine usedline. Slano močvirje leži na morskem glenu, ki ga sestavljata zelo fino blato in pesek, bogata z apnencem. To območje je prepredeno z globokimi kanali, ki se cepijo v sekundarne kanale in tako tvorijo zelo gosto mrežo, ki slano močvirje deli na več funkcionalnih enot in prav toliko ovir, ki jih morajo ovce premagovati pri paši.

Rastje, prilagojeno slanim tlom in poplavljanju, sestavljajo t. i. slanoljubne rastline. Med njimi je kar nekaj takih, na primer obmorska slanovka (Puccinellia maritima), obmorska triroglja (Triglochin maritima) ali navadni labodovec (Halimione portulacoides), ki še zlasti po zamrznitvi živalim zelo teknejo in tako tvorijo glavni del prehrane jagnjet „Prés-salés du Mont-Saint-Michel“.

Človeški dejavniki, ki prispevajo k povezanosti

Dokazi o vzreji jagnjet v zalivu Mont Saint-Michel segajo v 10. stoletje, ko so imeli menihi iz opatije Mont Saint-Michel pravico do izbire najlepšega jagnjeta iz vsake črede (t. i. pravica „brebiage“). Dokumenti iz istega obdobja kažejo, da je ovčereja potekala tudi v regiji z značilnimi zatoki na polotoku Cotentin, kar je razvidno iz listine o ustanovitvi opatije v Lessayju, ki vsebuje tudi podatek o tem, da sta ji bili podarjeni dve ovčji staji, v letu 1181 pa je desetina te opatije med drugim vključevala dve tretjini ovčje volne (Listina Henrika II. Plantageneta).

Do prve polovice 20. stoletja so – razen na polderjih v regiji Mont Saint-Michel, kjer so se na slanih močvirjih pod budnim očesom pastirjev pasle sorazmerno velike črede – ovce vodili na pašo v skupinah, ki so štele od dve do štiri živali, zvezane skupaj. V drugi polovici 20. stoletja so se izoblikovala bolj specializirana vzrejališča z ovčjimi stajami.

Da so lahko rejci kljubovali naravnim omejitvam okolja, so živali za razplod vselej izbirali po posebnih merilih, med katerimi je bila pri samicah najpomembnejša njena materinska zmožnost, na splošno pa sposobnost živali, da se selijo po močvirnem terenu, in rast jagnjet, prilagojena rastnemu obdobju rastlinstva slanih močvirij. Tako samice izhajajo iz črede, samci, ki se kupujejo drugje, pa so izbrani iz pasem, ki so dobro prilagojene življenjskim razmeram na slanem močvirju in pri katerih je mišična rast sorazmerno počasnejša.

K razvoju vzreje jagnjet na slanih travnikih sta pripomogla tudi postavitev ovčjih staj in gospodarjenje s travniki na zemeljskem pasu v bližini morskih močvirij. Oboje je nujno potrebno, saj živalim nudi zavetje ob kotitvi in med plimo, ko morska voda preplavi obmorske travnike.

Rejci so se velikim razlikam v rasti posameznih živali v čredi in spremenljivim podnebnim razmeram prilagodili z izoblikovanjem dopolnilnih strategij, prilagojenih legi teh krajev. Če so zavetja za živali blizu obale, je mogoče dopolnilno krmo razdeliti zvečer po paši. Če so nekoliko dlje, se lahko rejci odločijo le za končno fazo pred zakolom. Dopolnilna krma se večinoma pridela na opredeljenem območju, deloma pa lahko tudi zunaj njega, kar zlasti velja za živila, bogata z dušikom.

Navedena posebna vzreja, ki je posledica lokalnih stikov med rejci, mesarji in klavci, je omogočila stalen izbor klavnic v bližini, v katerih so se ohranjali načini, znanja in veščine v zvezi z zakolom ovac. Posebno znanje in veščine v zvezi z zakolom so razvidni zlasti iz kratkega obdobja, ki v ugodnih razmerah preteče med prihodom v klavnico ter posebno skrbnim zakolom, razkosavanjem in odstranjevanjem drobovja, pri čemer se ohrani podkožna maščoba, hkrati pa je trup zaščiten pred vsakršno umazanijo. S predpisi so urejene tudi zahteve glede odstranjevanja odvečne vode in zorenja. Po navedenih postopkih se presodi skladnost trupov, zlasti na podlagi kakovosti maščobe in videza trupov.

5.2 Posebnosti proizvoda:

Za trupe je značilna enakomerno razporejena čvrsta bela maščoba. So delno do popolnoma prekriti s tanko plastjo maščobe, imajo le rahlo zaobljen profil, stegna pa so dokaj vitka. Za meso so značilni enakomerna rožnata barva, dolga vlakna in marmoriranost (prepredenost z mišično maščobo). Po kuhanju ali peki in ves čas žvečenja ostane meso zelo sočno, arome so močne in obstojne v ustih, ni pa čutiti okusa po mastnem ovčjem znoju.

Posebnosti tega mesa se priznavajo že dolgo, kar dokazuje tudi ugotovitev Pierra Thomasa du Fossa, učenjaka in književnika iz Rouena, ki je poleti leta 1691 obiskal kraj Pontorson: „Trava ob morju je kot timijan, ovčetino naredi tako okusno, da bi se zanjo odpovedali jerebicam in fazanom, saj je to meso resnično slastno.“

V novejšem času je bil ta starodavni sloves potrjen zlasti s sodbo, v kateri je višje sodišče v Caenu 24. januarja 1986 pojasnilo, da se ovce, ki se redno pasejo na pašnikih, ki jih v rednih presledkih preplavlja morje, običajno imenujejo ovce slanih travnikov („moutons de prés-salés“), mesu tako vzrejenih živali pa se priznava posebna kakovost.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO):

Meso z oznako „Prés-salés du Mont-Saint-Michel“ je z območjem proizvodnje povezano z zauživanjem posebnega rastlinja slanih močvirij in fizičnega napora ovac pri iskanju hrane. Fizični napor pomembno prispeva k povezavi z opredeljenim območjem na slanih močvirjih zaliva Mont Saint-Michel, ki ponujajo prostrane površine za gibanje, pa tudi v predelih zatokov na polotoku Cotentin, čeprav je tam tovrstna pokrajina bolj omejena. Slana močvirja imajo namreč dokaj nizko krmilno vrednost, ovce pa so zaradi redkosti posebne trave, s katero se prehranjujejo, prisiljene v dolgotrajno hojo, da se dovolj napasejo. Zato so njihovi trupi le rahlo zaobljeni, meso pa je enakomerno obarvano.

Navedene značilnosti mesa so še izrazitejše zaradi drugih omejitev, povezanih z močvirnim terenom na tem območju, ki je poleg tega prepredeno z mrežo globokih kanalov in izpostavljeno ostrim podnebnim razmeram. Zaradi tako neugodnih razmer živali pogosto ne morejo biti zelo mlade, ko pridejo na slana močvirja, tam pa morajo ostati dovolj dolgo, da je v njihovem mesu polno čutiti vpliv tovrstne posebne prehrane.

Zaradi takih okoliščin vzreje so trupi živali le rahlo zaobljeni, njihova maščoba, ki je ni veliko, je čvrsta, ob okušanju pa ni mogoče zaznati posebnega priokusa po mastnem ovčjem znoju.

Te značilnosti se ohranijo, ker se zakol opravi blizu območja vzreje. Zato je trajanje prevoza omejeno, živalim pa se prihrani stres, zaradi katerega bi se lahko meso spremenilo. Tako se ohranijo organoleptične lastnosti, pridobljene na vzrejališčih. Poleg tega so se zaradi takšnega načina ovčereje v klavnicah na navedenem geografskem območju razvile in ohranile posebne veščine, ki spoštujejo kakovost navedene surovine, na primer ohranitev podkožne maščobe in prepoved tuširanja, hkrati pa je bilo s tem olajšano preverjanje skladnosti trupov.

Zato sladokusci t. i. „jagnjetini slanih travnikov“ priznavajo posebno okusnost, zaradi katere se to meso z več kot stoletnim slovesom prodaja po cenah, ki so od 50 do 100 % višje od prodajne cene običajne jagnjetine.

Sklic na objavo specifikacije:

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (2))

https://www.inao.gouv.fr/fichier/CDCPresSalesMontSaintMichel.pdf

(1) Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil.

(2) Prim. opombo 1.

27.2.2013

Uradni list Evropske unije

C 57/24

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 57/10

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo (1).

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„LIETUVIŠKAS VARŠKĖS SŪRIS“

ES št.: LT-PGI-0005-0853-28.01.2011

ZGO ( X ) ZOP ( )

1. Ime:

„Lietuviškas varškės sūris“

2. Država članica ali tretja država:

Litva

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1 Vrsta proizvoda:

Skupina 1.3

Siri

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke:

„Lietuviškas varškės sūris“ je nezorjeni skutni sir v obliki trikotne prizme z zaobljenimi robovi. Na najdebelejšem koncu ima vtisnjene sledi zavozlane sirne vrečke. Zaužije se lahko svež, prekajen, pečen ali sušen. Sir se proizvaja na starodavni način, tako da se mleko sesiri z uporabo sirišča z mlečnokislinsko bakterijo, pri čemer se mu ne dodajo fermenti. Značilno obliko dobi, ko se skuta ročno polni v tradicionalne trikotne sirne vrečke, ki se nato na širšem delu zavozlajo in stisnejo. Siru so lahko dodana zelišča in/ali sol. Velikost sira je odvisna od namena uporabe in lahko znaša od nekaj sto gramov do 5 kg ali več. Sir ne vsebuje nobenih dodatkov, dišav ali barvil.

Lastnosti

Barva: sveži in sušeni siri so beli do svetlo rumeni. Pečeni sir je svetlo rumen do svetlo rjav, zunanjo površino lahko prekrivajo začimbna mešanica in/ali zelišča, njegov prerez pa je belo rumen. Zunanja površina prekajenega sira je temno rumena oziroma rjava, prerez pa je belo rumen.

Tekstura: sveži sir je mehak, homogen, precej čvrst in se lahko ob rezanju drobi, medtem ko je pečeni sir homogen, čvrst in nekoliko elastičen. Prekajeni sir je homogen, čvrst in se drobi. Sušeni sir ima homogeno teksturo, je trd, rezanje je težavno. Če se prelomi, se drobi. Če sir vsebuje začimbno mešanico, je lahko ta neenakomerno porazdeljena.

Vonj in okus: značilna mlečna kislina s sledmi okusa in vonja uporabljene začimbne mešanice (kumina, sol itd.). Prekajeni sir ima opazen prekajeni vonj in okus.

Fizične in kemične lastnosti:

—	glede na sestavo lahko „Lietuviškas varškės sūris“ vsebuje 7–25 % maščobe v masi ali ima nizko vsebnost maščob (do 0,5 % maščobe v masi),

—	vsebnost suhega deleža je odvisna od vsebnosti maščobe sira in njegove nadaljnje predelave. V svežem, pečenem in prekajenem siru mora biti vsaj 31 % suhe snovi, v sušenem siru pa 67 % suhe snovi,

—	aktivna kislost pH je vsaj 4,3-odstotna.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode):

—	kravje mleko,

—	sirišče mezofilne mlečnokislinske bakterije,

—

sol,

—	tradicionalna zelišča, ki rastejo v Litvi (kumina, česen, meta itd.).

Surovine, ki se uporabljajo za „Lietuviškas varškės sūris“, lahko izvira tudi zunaj opredeljenega geografskega območja.

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

Ni nobenih posebnih zahtev glede kakovosti ali omejitev glede porekla.

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Postopek proizvodnje „Lietuviškas varškės sūris“ vključuje naslednje faze:

—	standardizacija, pasterizacija, hlajenje in fermentacija mleka,

—	ločevanje sirotke,

—	stiskanje pod lastno težo skute,

—	oblikovanje in stiskanje sira: skutina masa se ročno položi v majhne trikotne vrečke, ki so narejene iz tankega tkanega blaga (platna). Te vrečke se na širšem delu zavozlajo. Nato se stiskajo v stiskalnici, dokler ni dosežena želena vsebnost vlage,

—

predelava sira: sir se ohladi na temperaturo 6–12 °C in odstrani iz vrečke. Če se proizvaja prekajeni, pečeni ali sušeni sir, ga je treba ustrezno prekaditi, peči ali sušiti po hlajenju. Če se proizvaja pečeni sir z začimbno mešanico, je treba pred pečenjem v sir vtreti mešanico začimb in soli ter ga pustiti počivati vsaj 12our v sobi s temperaturo 10–20° C.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.:

„Lietuviškas varškės sūris“ se pakira na mestu proizvodnje, saj ima drobljivo teksturo, zlasti kadar je sir svež, in ga je težko rezati. Če bi se sir za namene pakiranja prepeljal na drugo lokacijo, bi se lahko poškodovala njegov videz in kakovost. Poleg tega ima kratek rok trajanja, pri čemer obstaja tudi tveganje bakterijske okužbe.

3.7 Posebna pravila za označevanje:

Proizvajalci, ki proizvajajo „Lietuviškas varškės sūris“ v skladu z objavljenimi specifikacijami za ta proizvod, lahko ime „Lietuviškas varškės sūris“ uporabljajo za namene označevanja, oglaševanja in trženja.

Na oznaki mora biti navedeno:

—	ime posameznega proizvajalca,

—	vsebnost maščobe, izražena v odstotkih teže sira ali označba „liesas“ (nizka vsebnost maščobe),

—	izraz „zaščitena geografska označba“ in/ali simbol EU.

4. Kratka opredelitev geografskega območja:

Geografsko območje, na katerega se nanaša vloga, zajema celotno Republiko Litvo. „Lietuviškas varškės sūris“ se je na celotnem opredeljenem geografskem območju proizvajal in se še vedno proizvaja na tradicionalen način, medtem ko se takšen sir v okoliških regijah proizvaja le še v obstoječih litovskih enklavah v Belorusiji. Vzroka za pojav tega posebnega proizvoda, ki se je dolgo proizvajal le v Litvi in je znan po vsej državi, sta geografski položaj Litve in litovski način življenja.

5. Povezanost z geografskim območjem:

5.1 Posebnosti geografskega območja:

Litva je majhna država, s površino le 65 300 km2, ki je podobna površini nekaterih regij v drugih državah članicah. Ker se sir v Litvi uživa že zelo dolgo, se je zanj uveljavilo ime „Lietuviškas varškės sūris“.

V Litvi so se ljudje v preteklosti preživljali predvsem s kmetijstvom za lastno oskrbo (industrializacija se je začela pozno), zato je bila in še vedno je osnovna prehrana podeželskega prebivalstva sestavljena iz žitaric in mlečnih izdelkov.

Skutni sir se je v Litvi proizvajal že v srednjem veku, kar dokazuje navedba v pisnem viru iz 16. stoletja, tj. v nekem popisu predmetov na dvoru. Ko se je krušna peč, v kateri so kuhali hrano, nekoliko ohladila, so vanjo postavili lonec kislega mleka in ga pustili, dokler niso na površino priplavale gobaste rumene beljakovine. Ko se je lonec umaknil iz peči, se je njegova vsebina izpraznila v trikotno vrečko (sirno vrečko), ki se je obesila zaradi odcejanja. Odcejena skuta se je nato stiskala v posebnih stiskalnicah ali na trdi površini (miza, klop ali druga ravna površina), na kateri se je pokrila z desko in stiskala s kamnom. Ker je bilo vreme jeseni in spomladi vlažno, je površino skutnega sira pogosto prekrila plast bakterij ali plesni. Zato se je sir konzerviral s krajšo peko v zmerno vroči peči ali s prekajevanjem. Skutni siri, ki so bili namenjeni za hrambo v daljšem obdobju, so bili sušeni.

5.2 Posebnosti proizvoda:

Zaradi značilnosti sira in hkrati preprostega postopka proizvodnje, za katerega ni potrebno nobeno sirilo ali zorenje, ampak vključuje le fermentacijo mleka in stiskanje skute, ki se potem oblikuje v sir, nato pa tudi soli ter suši, prekadi ali peče, je „Lietuviškas varškės sūris“ ljudem, ki so živeli na kmetijah, omogočil pripravo ozimnice, saj so pozimi krave pogosto ostale brez mleka.

„Lietuviškas varškės sūris“ je tako prepoznaven zaradi tradicionalne in delovno intenzivne metode proizvodnje, ki je ostala skoraj nespremenjena do danes. Osnovni surovini, ki se uporabljata v postopku proizvodnje, sta pasterizirano kravje mleko in sirišče mezofilne mlečnokislinske bakterije, zaradi katere ima sir okus po mlečni kislini. Sirno maso se ročno polni v tradicionalne tanke platnene trikotne sirne vrečke, katerih širši del se zavozla in zaradi katerih ima sir značilno obliko trikotne prizme z zaobljenimi robovi, na površini pa je viden odtis platna, ki je naguban na mestu, na katerem je bilo platno zavozlano. Oblika sirne vrečke je pomembna tudi zato, ker se sveži „Lietuviškas varškės sūris“ drobi in ker je lažje zagotoviti, da ostane nepoškodovan, kadar se vzame iz sirne vrečke trikotne oblike in ne iz katere koli druge oblike vrečke. „Lietuviškas varškės sūris“ je neločljivi del litovske kuhinje, nacionalne dediščine in podobe.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO):

Povezanost med proizvodom „Lietuviškas varškės sūris“ in geografskim območjem temelji na slovesu proizvoda, kot je predstavljen v literarnih virih, kuharskih knjigah ter priljubljenosti v vsakdanjem življenju, ob praznovanjih in dogodkih v zvezi s predstavljanjem Litve.

Protestantski pastor, Theodor Lepner, ki je deloval v Litvi, je leta 1690 v svojo knjigo o litovski hrani in pijači Der Preusche Littauer (Pruski Litovec) vključil naslednji opis proizvoda „Lietuviškas varškės sūris“: „Ta sir proizvajajo na naslednji način: dobro osoljeno skuto položijo v platno in ga zavijejo tako, da se lahko sirotka odcedi. Skuto nato obesijo v kaščo, da se ta poleže. Sir pojedo tako, da ga narežejo na koščke in položijo pred goste. Zelo ga obožujejo, kot da bi bil najboljši nizozemski sir.“ Več kot tristo let pozneje je Vilius Puronas v svoji knjigi Nuo mamutų iki cepelinų (Od mamutov do krompirjevih cmokov, 1999) zapisal: „‚Lietuviškas varškės sūris‘ se je proizvajal in užival po celotni Litvi (ne le na enem etnografskem območju), našim sosedom pa so se cedile sline, zato so nas prosili za recept. Naš ‚Lietuviškas varškės sūris‘, ki ga je na trgovskih policah danes mogoče dobiti s kumino, svežega ali sušenega, se od takrat ni veliko spremenil.“

Recept za „Lietuviškas varškės sūris“ je bil zapisan v prvi kuharski knjigi v litovskem jeziku z naslovom Lietuvos gaspadinė arba pamokinimai kaip prigulinčiai suvartoti dievo dovanas (Litovska gospodinja ali kako najbolje zaužiti božje darove), ki je bila izdana v Tilzitu leta 1893, in v knjigi Šeimininkėms vadovėlis (Gospodinjski priročnik), ki je bila izdana v Sejnyju leta 1911. „Lietuviškas varškės sūris“ je bil opisan tudi v literaturi za izvedence v mlečni industriji, npr. v zbirki Svarbesniais pieno produktų gamybos klausimais nurodymų ir instrukcijų rinkinys (Zbirka navedb in navodil za najpomembnejša vprašanja v zvezi s proizvodnjo mlečnih izdelkov), ki jo je leta 1947 objavil Pienocentras (Osrednja zveza mlečnih zadrug), in v knjigi Pieno produktų pardavimas ir vartojimas (Prodaja in uživanje mlečnih izdelkov), ki je bila objavljena v Vilniusu leta 1958. Industrijska proizvodnja te vrste sira, ki se je imenovala „litovski sir“, se je začela na koncu 19. stoletja. V obratih za predelavo mleka je postopek proizvodnje sira mehaniziran, polnjenje in zavezovanje sirnih vrečk pa je enako kot že stoletja poprej še vedno ročno. V domačih gospodinjstvih se celo še danes ob pridelavi sira še vedno uporabljajo stiskalnice, ki so narejene po zgledu starih modelov.

„Lietuviškas varškės sūris“ je v Litvi še vedno neločljivi del običajev na raznovrstnih srečanjih, krstih, porokah in drugih družinskih slavjih, ter je vedno odlično darilo. Prav tako je nepogrešljiv v vsakodnevnem življenju. V Litvi je običaj, da se sveži sir je sam, z marmelado ali medom ali v sendviču; pečeni ali prekajeni „Lietuviškas varškės sūris“ se je ob pivu ali pijači gira (fermentirana krušna pijača), sušeni sir pa se vzame na izlete ali daljša potovanja. Za slavnostne dogodke se običajno pripravi velik „Lietuviškas varškės sūris“. Za pevski festival leta 2007 je mlekarna v mestu Ukmergė pripravila sir, ki je tehtal kar 99 kg. Največji prekajeni „Lietuviškas varškės sūris“, ki je tehtal 12 kg, pa je bil pripravljen za kresno noč leta 2009 v okrožju Biržai. Za pripravo je bilo uporabljenih 105 litrov mleka, pri čemer se je sir prekajeval v posebni peči cela dva dneva. Na porokah ženinova priča prinese velik slasten sveži „Lietuviškas varškės sūris“ in z njim okrasi mizo; nevesta kot simbol zasebnosti in trdnosti zveze naslednje jutro po poroki glasbenikom podari sušeni „Lietuviškas varškės sūris“ in se jim tako zahvali za budnico.

V muzeju na posestvu dvorca Rokiškis se od leta 2006 izvaja izobraževalni program z naslovom „Sūrio kelias“ (sirna pot). Vsako leto približno 6 000 obiskovalcev spozna stare postopke pridelave sira „Lietuviškas varškės sūris“, si ogleda etnografske pripomočke in poskusi različne sire. „Lietuviškas varškės sūris“ je bil zelo priljubljen med obiskovalci na mednarodni razstavi „Zeleni teden 2009“ v Berlinu.

Zaradi izkušenj, znanja in veščin, ki so jih sirarji razvili v več stoletjih, se je lahko postopek proizvodnje prilagodil sodobnim pogojem, pri čemer se je ohranila značilna oblika in zagotovila njegova kakovost.

Sklic na objavo specifikacije:

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (3))

http://www.zum.lt/index.php?-1085950496

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomestila jo je Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil.

(3) Prim. opombo 2.

27.2.2013

Uradni list Evropske unije

C 57/28

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 57/11

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 (1) Evropskega parlamenta in Sveta je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„PECORINO DI PICINISCO“

ES št.: IT-PDO-0005-0859-28.02.2011

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime:

„Pecorino di Picinisco“

2. Država članica ali tretja država:

Italija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1 Vrsta proizvoda:

Skupina 1.3

Siri

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke:

„Pecorino di Picinisco“ je sir valjaste oblike z ravnimi stranicami, ki se proizvaja iz surovega mleka in surovega testa.

Proizvod z zaščiteno označbo porekla „Pecorino di Picinisco“, ki se trži kot „scamosciato“ („podoben gamsjemu siru“) in „stagionato“ („zoren“), ima naslednje lastnosti:

—

scamosciato: zorenje: od 30 do 60 dni; premer sira: od 12 do 25 cm; višina hlebca: od 7 do 12 cm; teža: od 0,7 do 2,5 kg; skorja: tanka in valovita, skoraj slamnato rumene barve; jedro: kompaktno z nekaj luknjami; barva: bela, skoraj slamnato rumena barva; vsebnost vlage: pod 45 %; vsebnost maščobe v suhi snovi: pod 55 %; okus: blag z izrazitim vonjem gorskega pašnika; brez vonja po hlevu,

—

stagionato: zorenje: več kot 90 dni; premer sira: od 12 do 25 cm; višina hlebca: od 7 do 12 cm; teža: od 0,5 do 2 kg; skorja: tanka in valovita, skoraj slamnato rumene barve; jedro: kompaktno z nekaj luknjami; barva: slamnato rumena; vsebnost vlage: pod 35 %; vsebnost maščobe v suhi snovi: pod 55 %; okus: močan, poln, z leti vse ostrejši, z izrazitim vonjem gorskega pašnika; brez vonja po hlevu,

—	obdobje proizvodnje: vse leto.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode):

Mleko, iz katerega se proizvaja „Pecorino di Picinisco“, se pridobiva izključno od pasem, ki so značilne za območje proizvodnje: sopravissana, comisana, massese ali križanci z vsaj eno od teh pasem. Uporabi se lahko tudi največ 25 % kozjega mleka lokalnih čred, v katerih so koze pasem capra grigia ciociara, capra bianca monticellana in njihovih križancev. Kozje mleko zgoraj navedenih pasem se uporablja že od nekdaj, saj je bilo v navadi, da je v čredi manjše število takih koz. Za ZOP „Pecorino di Picinisco“ se uporablja le surovo polnomastno mleko, pridobljeno z eno ali več molžami.

Tudi ostale surovine, ki se uporabljajo pri proizvodnji, se pridobivajo skladno z merili spoštovanja lokalne tradicije: za koagulacijo mleka se uporabi trdno sirilo kozlička ali jagnjeta, ki se pridobiva od doječih živali, vzrejenih na območju proizvodnje, ki je opisano v točki 4.

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

Vsaj 70 % krme ovac in koz mora izvirati z območja proizvodnje.

Temeljiti mora na naravnih pašnikih in sveži krmi, ki prihaja izključno z območja proizvodnje.

Najkrajše letno obdobje paše je 8 mesecev.

Vse leto je dovoljeno krmi dodajati surovine, kot so žitarice, stročnice in stranski proizvodi, ki nastanejo pri mletju zrna in industrijski proizvodnji olj, pri čemer jih lahko živali na posestvu uživajo kot samostojno krmo ali v mešanici, vendar tako, da te surovine ne presežejo 30 % krme, ki jo posamezna žival zaužije na dan.

Dovoljena je tudi uporaba sena, zelenjave in naravnih trav, ki so jeseni in pozimi največji delež krme, medtem ko spomladi in poleti delež te krme ne sme preseči 15 % krme, ki jo posamezna žival zaužije na dan.

Razen za doječe živali je dovoljena uporaba krme iz silaže z neuvelo travo in običajne silaže.

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Celotni proizvodni postopek (govedoreja, proizvodnja mleka, koagulacija, predelava sirnine, oblikovanje, odcejanje, soljenje in zorenje sira) se mora izvajati na opredeljenem območju iz točke 4.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.:

—

3.7 Posebna pravila za označevanje:

Poleg grafičnega znaka EU in podatkov, ki se zahtevajo v skladu s predpisi, morajo biti na etiketi celotnega ali delnega proizvoda jasno in čitljivo navedene tudi naslednje označbe:

—	ime „Pecorino di Picinisco“, ki mu sledi izraz „Denominazione Origine Protetta“ ali kratica DOP,

—	logotip proizvoda,

—	navedba, ali gre za vrsto „scamosciato“ ali „stagionato“,

—	ime proizvajalca in izvajalca pakiranja ter ime in naslov njunih podjetij.

4. Kratka opredelitev geografskega območja:

Območje proizvodnje sira „Pecorino di Picinisco“ zajema vso dolino Comino, v pokrajini Frosinone.

5. Povezanost z geografskim območjem:

5.1 Posebnosti geografskega območja:

Območje proizvodnje sira ZOP „Pecorino di Picinisco“, na katerem so zelo primerni pogoji za pašništvo ter proizvodnjo ovčjega in kozjega mleka, zajema dolino Comino (61 535 ha), tj. kotlino v pokrajini Frosinone v regiji Južni Lacij, nekaj kilometrov severno od občine Cassino in vzhodno od občine Sora, na zahodnem delu gorovja Meta-Mainarde.

Celotno območje zajema 20 občin in površino, ki je večja od 61 535 ha, ter delno tudi območje narodnega parka v regijah Abruci, Lacij in Molise; za to območje sta značilna apnenčasto hribovje z visoko okoljsko vrednostjo in veliko območje s pašniki, ki so glavni vir krme za ovce in koze, vzrejene na tem območju.

Območje ima večinoma zmerno podnebje, s povprečnimi letnimi temperaturami od 14 °C v dolini do 5 °C v najvišjih delih gorovja. Padavine so obilne, saj pade na leto povprečno od 1 460 mm padavin na merilnih postajah Atina (520 m nadmorske višine) in Picinisco (740 m nadmorske višine) do več kot 1 600 mm padavin na gorskih vrhovih.

Vodni izviri na tem območju se izlivajo v reko Liri in so zato del porečja kotline. V kotlini so od severa do juga naslednje štiri kotanje: ravnica Sora z gorsko rečico Lacerno in reko Fibreno, dolina Comino z reko Melfa in njenimi pritoki, ravnica Cassino z reko Rapido ter območje manjših rek Rio Chiaro in Rio Rava, ki sta za območje manj pomembni, vendar se izlivata v reko Volturno. Vsa vodna telesa na teh območjih zajemajo površino manj kot 100 ha. Ker poleti ni suše, kar potrjuje, da je za to območje značilno zmerno podnebje, in zaradi česar je to območje drugačno od sredozemskega podnebja, se lahko za krmo ovac in koz uporabijo naravne trave in pašne trave na tem območju, ki vključujejo veliko samoraslih rastlinskih vrst, značilnih za to območje; te vrste zajemajo metuljnico Bromus erectus, navadno gloto (Brachypodium pinnatum), Sesleria tenuifolia, šaš (kot so Carex kitaibeliana, Carex pairaei, Carex ovalis, Carex fusca, Carex hallerana in Carex pallescens) in stročnice (kot so Anthyllis montana, Anthyllis vulneraria in Vicia hybrida), Polypodium cambricum, Asplenium onopteris, Asplenium fissum, Dryopteris pallida ssp., Cerastiun cerastioides, Lychnis flos-cuculi, Sedum cepaea, Aphanes arvensis, Mespilus germanica, Astrantia tenorei, Seseli montanum, Grafia golaka, Ammi visnaga, Aster alpinus, Taraxacum glaciale, Reichardia picroides, Juncus compressus in pritlikavi brin (Juniperus nana).

Te posebne okoljske značilnosti v zvezi s temperaturami in podnebjem omogočajo rast značilnih gorskih vrst trav in pašniških trav.

Ob upoštevanju teh geografskih okoliščin se je na tem območju med več generacijami lokalnega prebivalstva izoblikoval zgodovinski in kulturni element, ki bistveno vpliva na lastnosti proizvoda, tj. spodbujanje sezonske paše. Zaradi te tradicionalne prakse se lahko živali pasejo na gorskih pašnikih, s čimer se izognejo vročini ter možnim pritiskom v zvezi z okoljem in krmo, ki bi lahko nanje vplivali v poletnem obdobju v dolini.

Glavni človeški dejavnik, ki prispeva k značilnosti proizvoda, so spretnost in znanje sirarjev v proizvodnem postopku. Pri proizvodnji sira „Pecorino di Picinisco“ je potrebna posebna pozornost pri predelavi mleka. Metoda proizvodnje zajema koagulacijo surovega mleka brez dodajanja mlečnih encimov, in vzdrževanje temperature koagulacije med rezanjem sirnine.

5.2 Posebnosti proizvoda:

„Pecorino di Picinisco“ ima značilen okus, ki se postopno iz sladkega spremeni v močan, poln okus in na koncu, ko sir dozori, oster okus z izrazitim vonjem gorskega pašnika, vendar brez vonja po hlevu. Jedro je kompaktno in slamnato rumene barve.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO):

„Pecorino di Picinisco“ je rezultat kombinacije posebnih elementov, povezanih z območjem porekla in njegovimi podnebnimi pogoji, spretnostmi in znanjem pastirjev in sirarjev ter s sposobnostjo ohranjanja tradicije in podeželskega okolja.

Zmerno podnebje in tradicionalna pastirska praksa sezonske paše sta elementa, zaradi katerih je sčasoma postalo mogoče izkoriščanje pašnikov ter vzreja ovac in koz z uporabo tehnike, ki temelji na visoko kakovostni krmi, ki vsebuje predvsem vrste pašniških trav. Zaradi dolgega obdobja paše je v mleku živali večja vsebnost kartenoidov, terpenov in polinenasičenih maščob, tj. snovi, ki pomembno prispevajo k slamnato rumeni barvi sira „Pecorino di Picinisco“ in njegovemu vonju po pašniku.

Za kakovost sira „Pecorino di Picinisco“ so pomembni tudi drugi vidiki, povezani z metodo proizvodnje, kot so uporaba surovega mleka, nedodajanje mlečnih encimov in uporaba trdnega sirila jagnjeta in kozlička ter znatne spretnosti in znanje sirarjev.

Z uporabo surovega mleka se ohranijo nekateri aromatski in mikrobiološki elementi, značilni za doječe živali, ki se hranijo z vrstami pašniških trav z območja.

Spretnosti in znanje sirarjev pri predelavi surovega mleka, dejstvo, da se mlečni encimi ne dodajajo, ter pravilno vzdrževanje temperature koagulacije med rezanjem sirnine zagotavljajo, da se ohrani posebna mlečna mikroflora, s čimer se okrepijo značilni okusi sira.

S preverjanjem temperature koagulacije med rezanjem sirnine se ne ohrani le vonj, ampak se preprečuje tudi izguba sirotke, zaradi česar je sir manj suh ter, ko dozori, mehak in kompakten.

Tradicionalna uporaba trdnega sirila jagnjet ali kozličkov, ki so bili vzrejeni na opredeljenem proizvodnem območju, se hranijo le z mlekom svoje mame ter so zaklani takoj, ko so odstavljeni, dodatno prispeva k večji ohranitvi aromatskih in mikrobioloških elementov, ki se prenesejo z rejnih živali in nastanejo pri proizvodnji sira. Ta vrsta sirila se zelo razlikuje od tekočega telečjega sirila in telečjega sirila v prahu zaradi lipolitičnih encimov, ki jih v drugih dveh vrstah sirila praktično ni.

Zaradi vseh teh elementov, povezanih z naravnim okoljem in tradicionalno metodo proizvodnje, se „Pecorino di Picinisco“ razlikuje od drugih lokalnih in regionalnih ovčjih in kozjih sirov.

Večstoletno tradicijo proizvodnje sira „Pecorino di Picinisco“ potrjujejo številni zapisi (avtor Castrucci v 17. stoletju in leta 1811 „Statistica Murattiana“) in številni dokumenti, ki so ohranjeni v arhivu mestne hiše v občini Picinisco, tj. računi, dovoljenja za prodajo na debelo in drobno ter potrdila o plačilu davkov. Veliko število ovac in koz z območja proizvodnje in predvsem iz same občine Picinisco, kot je razvidno iz popisov živine med letoma 1875 in 2000, potrjuje povezavo območja s pašništvom in zato tudi s proizvodnjo sira. Poleg tega so kraj Picinisco ter vasi Fontitune in Valleporcina vneti skrbniki tradicije pašništva in proizvodnje sira Pecorino, za katerega se danes upravičeno uporablja to ime.

„Pecorino di Picinisco“ znatno vpliva na lokalno kuhinjo, saj je osnovna sestavina številnih tradicionalnih receptov z območja.

S pašništvom in sirom Pecorino so povezani številne podeželske prireditve, prazniki in priljubljeni dogodki, predvsem na območju, na katerem se proizvaja „Pecorino di Picinisco“. Primeri takih praznovanj so letni festival pašništva v Picinisco, festival gora, festival zgodovine, ovčji festival ter festival vina Abbuoto in sira Pecorino. „Pecorino di Picinisco“ je na vseh teh festivalih simbolni proizvod tega območja.

Danes lokalni in regionalni potrošniki zelo dobro poznajo in cenijo „Pecorino di Picinisco“, kar potrjuje tudi to, da je prejel že več nagrad za svojo nesporno kakovost in tradicijo, na primer nagrado San Giorgio Bianco za „sir leta 2012“, ki jo je podelila delegacija Accademia di San Giorgio iz regije Rim in Lacij. Sodeloval je tudi na tekmovanju „Alma Ceseus“ v Parmi, in sicer v kategoriji sirov, in na dogodku „Salone del Gusto di Torino“. O siru „Pecorino di Picinisco“ se je večkrat razpravljalo tudi v številnih italijanskih javnih in televizijskih predstavah o hrani in vinu.

Sloves oznake „Pecorino di Picinisco“ se vseskozi krepi, kar potrjujejo računi, znaki, reklamno gradivo in objavljene publikacije.

Sklic na objavo specifikacije:

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (3))

Ministrstvo je uvedlo nacionalni postopek ugovora z objavo vloge za priznanje zaščitene označbe porekla „Pecorino di Picinisco“ v Uradnem listu Italijanske republike št. 283 z dne 3. decembra 2010.

Celotno besedilo proizvodne specifikacije je na voljo na spletni strani:

http://www.politicheagricole.it/flex/cm/pages/ServeBLOB.php/L/IT/IDPagina/3335

ali neposredno na domači strani Ministrstva za kmetijsko, prehrambno in gozdarsko politiko (http://www.politicheagricole.it), kjer izberete „Qualità e sicurezza“ (v desnem zgornjem kotu zaslona) in nato „Disciplinari di Produzione all’esame dell’UE“.

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil.

(3) Prim. opombo 2.

		ISSN 1977-1045 doi:10.3000/19771045.C_2013.057.slv
Uradni list Evropske unije		C 57

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 56 27. februar 2013

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	II Sporočila
	SPOROČILA INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropska komisija
2013/C 057/01	Nenasprotovanje priglašeni koncentraciji (Zadeva COMP/M.6787 – IHI Corporation/IHI Charging Systems International) ( 1 )	1

	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropska komisija
2013/C 057/02	Menjalni tečaji eura	2

	Računsko sodišče
2013/C 057/03	Posebno poročilo št. 24/2012 Odziv Solidarnostnega sklada Evropske unije na potres v Abrucih leta 2009: ustreznost in stroški ukrepov	3

	V Objave
	POSTOPKI V ZVEZI Z IZVAJANJEM POLITIKE KONKURENCE
	Evropska komisija
2013/C 057/04	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva COMP/M.6875 – TenneT Offshore/Mitsubishi Corporation/TenneT Offshore 8) – Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	4

2013/C 057/05	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva COMP/M.6859 – Mitsubishi Corporation/Isuzu Motors/Isuzu Motors India Private Limited) – Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	5

	DRUGI AKTI
	Evropska komisija
2013/C 057/06	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	6

2013/C 057/07	Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	11

2013/C 057/08	Pritožba CHAP(2012) 1860 – potrdilo o prejemu in informacije o predlogu za zaključek postopka	17

2013/C 057/09	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	19

2013/C 057/10	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	24

2013/C 057/11	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	28


	(1) Besedilo velja za EGP