11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/1

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči, ki so ga 18. decembra 2007 podpisali predsedniki Sveta Evropske unije, Evropskega parlamenta in Evropske komisije,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 29. maja 2008 o akcijskem načrtu s konkretnimi ukrepi za izvajanje soglasja (SEC(2008)1991),

—

ob upoštevanju člena 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki obravnava humanitarno pomoč,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (1),

—

ob upoštevanju smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava z dne 23. decembra 2005, posodobljenih decembra 2009, in sklepov Sveta z dne 8. decembra 2009,

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/162/ES z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito (2),

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/779/ES, Euratom z dne 8. novembra 2007 o vzpostavitvi mehanizma civilne zaščite Skupnosti (3),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta iz decembra 2007, ki Komisijo pozivajo k najboljši uporabi mehanizma civilne zaščite Skupnosti in k nadaljnji krepitvi sodelovanja med državami članicami,

—

ob upoštevanju skupnega dokumenta visoke predstavnice/podpredsednice Evropske komisije Catherine Ashton in Evropske komisarke Kristaline Georgijeve o izkušnjah iz odziva Evropske unije na katastrofo na Haitiju,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 10. septembra 2003 z naslovom „Evropska unija in Združeni narodi: izbira multilateralizma“ (KOM(2003)0526), ki poziva k okrepitvi in splošnemu zbliževanju odnosov med EU in OZN v okviru sistematičnega političnega dialoga, krepitvi sodelovanja na tem področju, boljšemu upravljanju in boljšemu preprečevanju kriz ter strateškemu partnerstvu med Komisijo in nekaterimi organi Združenih narodov,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z dne 5. marca 2008 z naslovom „Krepitev zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče“ (KOM(2008)0130) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 19. junija 2008 o krepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 23. februarja 2009 o strategiji EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju (KOM(2009)0084),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 31. marca 2010 o humanitarni pomoči v hrani (KOM(2010)0126),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o operativni strategiji GD ECHO za leto 2010,

—

ob upoštevanju Barnierovega poročila z naslovom „Za evropsko enoto za civilno zaščito: evropska pomoč“, objavljenega maja 2006,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948,

—

ob upoštevanju Ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov iz leta 1977,

—

ob upoštevanju Konvencije o statusu beguncev, sprejete julija 1951,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih, ki ju je generalna skupščina sprejela 20. novembra 1989,

—

ob upoštevanju Konvencije o pomoči v hrani, podpisani v Londonu 13. aprila 1999, s katero se je Evropska skupnost zavezala, da bo zagotavljala nujno pomoč v hrani in se odzivala na druge potrebe po hrani v državah v razvoju (5),

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter nevladnih organizacij v programih za odzive na nesreče iz leta 1994,

—

ob upoštevanju načel in dobre prakse človekoljubnega donatorstva (pobuda GHD), izpostavljenih v Stockholmu 17. junija 2003,

—

ob upoštevanju načel partnerstva, ki so jih leta 2007 v okviru svetovne platforme za humanitarno pomoč (GHP) sprejeli Združeni narodi in človekoljubne organizacije,

—

ob upoštevanju smernic Združenih narodov o uporabi sredstev vojaške in civilne zaščite za pomoč pri nesrečah (smernice iz Osla), ki so bile revidirane 27. novembra 2006,

—

ob upoštevanju smernic o uporabi vojaških sredstev in virov za civilno zaščito v podporo humanitarnim operacijam Združenih narodov v zapletenih izrednih razmerah (smernice MCDA), sprejetih marca 2003,

—

ob upoštevanju hjoškega akcijskega okvira, sprejetega na svetovni konferenci o zmanjšanju nesreč, ki je od 18. do 22. januarja 2005 potekala v Kobeju (prefektura Hjogo, Japonska),

—

ob upoštevanju pregleda humanitarnega odziva, ki ga je avgusta 2005 naročil koordinator Združenih narodov za nujno pomoč in generalni podsekretar za humanitarne zadeve,

—

ob upoštevanju indeksa humanitarnega odziva za leto 2010, ki ga je ustanovila organizacija DARA (Development Assistance Research Associates), ki analizira in razvršča načine, kako se velike države donatorke odzivajo na potrebe ljudi, prizadetih zaradi katastrof, spopadov in v izrednih razmerah,

—

ob upoštevanju mednarodnega programa predpisov, zakonov in načel, ki veljajo za mednarodne ukrepe ob nesrečah („smernice IDRL“), sprejetega na 30. mednarodni konferenci Rdečega križa in Rdečega polmeseca v Ženevi leta 2007, ter skupne zaveze držav članic Evropske unije, da bodo te predpise podpirale,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2007 o evropskem soglasju glede humanitarne pomoči (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o potresu na Haitiju (7),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 14 decembra 2010 o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje EU (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izraelski vojaški operaciji proti humanitarnemu konvoju in o blokadi Gaze (9),

—

ob upoštevanju osnutka resolucije o humanitarni krizi v Somaliji, ki ga je v skladu s členom 120 poslovnika vložil Oreste Rossi (B7-0489/2010),

—

ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o dostavi humanitarne pomoči tretjim državam,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0375/2010),

A.

glede na skupno vizijo humanitarne pomoči, ki jo določa evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ki poudarja pripravljenost Evropske unije, da tesno sodeluje na tem področju zaradi optimizacije svoje učinkovitosti, pri obrambi in spodbujanju temeljnih humanitarnih načel človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnost ter pri odločnem zagovarjanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

B.

ker obveznosti iz soglasja veljajo za države članice in Evropsko komisijo in ker morajo ukrepe iz akcijskega načrta v večini primerov skupaj izvajati Komisija in države članice,

C.

glede na dramatično povečanje števila in čedalje večjo intenzivnost naravnih nesreč, zlasti zaradi podnebnih sprememb, ki jih je s svojimi dejanji povzročil človek, in glede na dejstvo, da imajo industrializirane države zgodovinsko odgovornost na tem področju; glede na vse več zapletenih kriz zaradi številnih dejavnikov, kot so spreminjajoči se konflikti, slabo upravljanje in nestabilne razmere, čedalje hujše kršitve mednarodnega humanitarnega prava ter zmanjševanje prostora za humanitarno dejavnost;

D.

ker postaja dobava pomoči čedalje težja in nevarnejša, ker je humanitarno osebje vedno bolj ogroženo in ker je bilo v letu 2008 ubitih 122 humanitarnih delavcev,

E.

ker je treba ranljivim skupinam (ženskam, otrokom, prisilno preseljenim osebam) nameniti posebno pozornost in ker sta čedalje hujše nasilje na podlagi spola ter spolno nasilje velik problem na območjih, ki potrebujejo humanitarno pomoč, kjer se sistematična posilstva včasih uporabljajo kot vojno orožje,

F.

ker se zaradi čedalje večje vključenosti nehumanitarnih dejavnikov v odziv na humanitarne krize povečuje tveganje nejasne razdelitve vlog med vojaškimi in humanitarnimi akterji ter brišejo meje nevtralne, nepristranske in neodvisne humanitarne pomoči,

G.

ker se je ob nedavnih tragedijah na Haitiju in v Pakistanu še enkrat izkazalo, da je treba okrepiti instrumente, ki jih ima na voljo Evropska unija za obvladovanje nesreč (humanitarna pomoč in skupni mehanizem za civilno zaščito), z vidika učinkovitosti, hitrosti, usklajenosti in prepoznavnosti, in ker so te katastrofe še enkrat izpostavile potrebo po ustanovitvi evropskih enot za hitro posredovanje,

H.

ker so se humanitarne razmere na splošno poslabšale, ker so humanitarni izzivi in potrebe ogromni in ker si je treba prizadevati za okrepitev izvajanja soglasja in akcijskega načrta, pa tudi usklajevanja in porazdelitve bremena na svetovni ravni, ob upoštevanju regionalne odgovornosti držav, ki so sposobne veliko prispevati k humanitarni pomoči,

I.

ker proračun Komisije za humanitarne nesreče, natančneje generalnega direktorata ECHO, ni bil le zamrznjen, temveč se je v zadnjih petih letih realno nekoliko zmanjšal,

1.

obžaluje, da je humanitarno soglasje zunaj kroga humanitarnih partnerjev še vedno premalo znano, in poziva k uvedbi posebnega usposabljanja na to temo, zlasti v Evropski službi za zunanje delovanje (EEAS), za diplomate držav članic in vojaške akterje;

2.

obžaluje pomanjkanje sodelovanja držav članic pri izvajanju soglasja in meni, da je treba okrepiti vlogo delovne skupine za humanitarno pomoč in pomoč v hrani v okviru Sveta (Cohafa), da bi se zagotovilo boljše spremljanje izvajanja soglasja (na primer z organizacijo posebnih razprav o vključevanju soglasja v nacionalne humanitarne strategije ali s predstavitvijo letnega poročila o dejavnosti) in uresničila njena naloga dejavnejšega zavzemanja za humanitarno pomoč pri drugih delovnih skupinah Sveta ter pri političnem in varnostnem odboru, obenem pa posebna pozornost namenila učinkovitosti in hitrosti usklajevanja;

3.

podpira delegacije Unije v tretjih državah pri aktivnem širjenju in izvajanju soglasja in njegovega akcijskega načrta med predstavništvi držav članic;

4.

poziva Komisijo, naj preuči možnost letne izmenjave najboljših praks z nacionalnimi parlamenti Unije o njihovem izvajanju obveznosti iz soglasja;

5.

se zavzema za izdatnejše financiranje humanitarne pomoči zaradi čedalje številnejših območij, kjer je treba posredovati, in poziva proračunski organ, naj celoten znesek iz rezerve za nujne primere ali del tega zneska neposredno prenese v začetni proračun GD ECHO; poudarja, da je pomembno doseči cilj OECD in Odbora za razvojno pomoč v višini 0,7 % BDP do leta 2015;

6.

poziva, naj bodo predlagani realistični proračuni, za katere naj bodo predvidena sredstva za naravne nesreče in humanitarno pomoč na podlagi večkratnih izkušenj v zvezi s stroški iz preteklih proračunskih let;

7.

poziva k takojšnjim dodatnim prizadevanjem za pospešitev financiranja posredovanj v primeru naravnih in drugih nesreč ter k poenostavitvi postopkov za sprejemanje odločitev in izdajanje dovoljenj za izvrševanje proračuna; poudarja, da morajo službe Komisije tesno sodelovati z Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, da se hitro zagotovijo začetna sredstva za posredovanje;

8.

opozarja, da je pomembno ohraniti uravnotežen globalni odziv, „pozabljenim kriznim območjem“ pa nameniti posebno pozornost;

9.

poziva k povečanju sredstev ter krepitvi zmogljivosti in virov, da bi zagotovili, da humanitarna pomoč in civilna zaščita ostaneta izključno v civilni domeni;

10.

podpira temeljno vlogo NOHA (prvo univerzitetno omrežje, ki nudi usposabljanje za humanitarno pomoč na evropski ravni) pri spodbujanju zavedanja o humanitarnih potrebah na svetovni ravni ter zlasti v evropski politiki, da bi z izobraževanjem in usposabljanjem mladih Evropejcev lahko pomagali najbolj pomoči potrebnim;

11.

ponovno potrjuje načela in cilje humanitarne pomoči, ki jih določa soglasje; opozarja, da humanitarna pomoč Evropske unije ni instrument za obvladovanje kriz, in obžaluje vse večjo politizacijo humanitarne pomoči ter posledice te politizacije za spoštovanje humanitarne dejavnosti;

12.

meni, da mora zunanje delovanje Evropske unije, določeno z Lizbonsko pogodbo, spoštovati načela in obveznosti, sprejete s soglasjem o humanitarni pomoči, ter meni, da bi Unija kot skupnost z veliko politično močjo in vplivom, ker je največji svetovni donator, morala neprestano spodbujati humanitarna načela;

13.

prav tako poziva, naj vojaško in civilno osebje ter humanitarni delavci, vključeni v posredovanje v primeru nesreč ali humanitarnih posredovanj, delujejo v skladu z načelom nevtralnosti, samostojnosti in nepristranskosti;

14.

pozdravlja revizijo smernic Evropske unije o spodbujanju mednarodnega humanitarnega prava iz decembra 2009 in meni, da imajo Komisija in države članice pomembno politično vlogo pri njihovem izvajanju; želi, naj se v Evropski službi za zunanje delovanje uvede mednarodno humanitarno pravo kot predmet specifičnega usposabljanja;

15.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se namenijo dodatna sredstva za promocijske dejavnosti in širjenje ozaveščanja o mednarodnem humanitarnem pravu na terenu med oboroženimi posamezniki, mladino, politiki in civilno družbo;

16.

opozarja, da načela in dobra praksa za humanitarno pomoč, sprejeti v juniju 2003, poudarjajo potrebo po sestavljanju računov in rednem opravljanju ocen mednarodnih odzivov na humanitarne krize, vključno z učinkovitostjo donatorjev, ter vztraja, da se o teh ocenah razpravlja na širših posvetovanjih, zlasti med humanitarnimi akterji;

17.

opozarja, da mora zagotavljanje pomoči temeljiti izključno na ugotovljenih potrebah in stopnji prizadetosti in da je treba kakovost in količino pomoči določiti predvsem na podlagi začetne presoje, ki jo je treba še izboljšati, zlasti glede uporabe meril ranljivosti, s posebnim ozirom na ženske, otroke in invalide;

18.

opozarja, da je dejansko in stalno združevanje (in, če je mogoče, sodelovanje) uporabnikov pri upravljanju pomoči temeljni pogoj za kakovosten humanitarni odziv, zlasti v primeru dolgotrajnih kriz;

19.

vztraja, da bi morala biti pomoč Unije ob naravnih nesrečah ali nesrečah, ki jih povzroči človek, usmerjena predvsem v pomoč lokalnemu gospodarstvu, na primer s kupovanjem (v mejah možnega) lokalno ali regionalno pridelanih živil in zagotavljanjem potrebne opreme za kmete;

20.

poziva k uskladitvi metodologij, ki jih uporabljajo različne vključene strani, in spodbuja Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA), naj nadaljuje s svojimi prizadevanji za določitev skupnega metodološkega okvira, katerega prednostni nalogi bosta učinkovito in hitro posredovanje in ki bo kolikor mogoče stalno vključeval lokalne (tudi nedržavne) zainteresirane strani;

21.

odločno spodbuja nadaljevanje dela Komisije na področjih, kot so prehrana, varstvo, enakost moških in žensk in spolno nasilje, begunci, povratniki in razseljene osebe znotraj države, ter poziva k doslednemu vključevanju vprašanja moški-ženske in reproduktivnega zdravja v sklop nujne zdravstvene oskrbe med humanitarnim odzivom;

22.

poziva Svet, naj konkretizira priporočilo iz poročila Barnier, ki poziva, naj se izkoristijo najbolj oddaljene evropske regije (brez izjem) kot oporne točke za predhodno dostavo osnovnih proizvodov in logistike, da se v primeru nujnega humanitarnega posredovanja osebje in material iz Evrope lažje odpravi na pot;

23.

spodbuja Komisijo, naj nadaljuje razmišljanje o morebitnem negativnem vplivu humanitarne pomoči na področjih posredovanja, zlasti v zvezi z možno destabilizacijo gospodarskih in socialnih struktur ter posledicami za naravno okolje, ter jo poziva, naj razvija ustrezne strategije, ki bodo omogočale upoštevanje teh vplivov že v fazi nastajanja projektov;

24.

poziva k spoštovanju različnosti sodelujočih strani (Združenih narodov, Mednarodnega rdečega križa in Rdečega polmeseca, nevladnih organizacij) pri financiranju in izvajanju mednarodnih humanitarnih programov ter spodbuja prizadevanja za krepitev zmogljivosti lokalnih dejavnikov; poziva k ustreznemu usklajevanju in izmenjavi informacij med vsemi vključenimi dejavniki,

25.

poziva vse vladne organe, naj spoštujejo pomembno vlogo NVO pri zbiranju sredstev zasebnih donatorjev;

26.

podpira nadaljevanje humanitarnih reform na ravni Združenih narodov in poziva h krepitvi sistema humanitarnih koordinatorjev, k večji preglednosti, pristopu, ki bo bolj usmerjen v porabnike, k večji prožnosti pri uporabi sredstev iz skupnih skladov, k izboljšavam pristopa po „grozdih“ (sektorska odgovornost) na podlagi priporočil iz raziskave o humanitarnih posredovanjih Združenih narodov ter ob krepitvi načela preglednosti in odgovornosti, zlasti pri usklajevanju z lokalnimi strukturami in nedržavnimi akterji, ob upoštevanju medsektorskih vprašanj in usklajevanju med „grozdi“;

27.

ponovno potrjuje osrednjo vlogo Združenih narodov in zlasti OCHA pri koordinaciji mednarodne humanitarne dejavnosti;

28.

pozdravlja pobude za zagotavljanje večje skladnosti različnih evropskih instrumentov za odzivanje na krize in pozdravlja združitev humanitarne pomoči in civilne zaščite v istem generalnem direktoratu; vseeno pa vztraja pri formalni ločitvi njunih mandatov, vlog in sredstev;

29.

poziva Svet in Komisijo, naj določita natančna in pregledna pravila za sodelovanje in usklajevanje med EEAS in Komisijo pri obvladovanju obsežnejših kriz zunaj ozemlja Evropske unije ter naj si aktivno prizadevata za prepoznavnost virov in zmogljivosti, uporabljenih na terenu;

30.

opozarja, da bi morala zunanja strategija Evropske unije v zvezi s pravicami otrok temeljiti na vrednotah in načelih, ki so opredeljeni v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zlasti v členih 3, 16, 18, 23, 25, 26 in 29, ter Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah in njenih izbirnih protokolih;

31.

ponovno poudarja, da mora razlikovanje med mandati vojaških in humanitarnih dejavnikov ostati povsem nedvoumno, zlasti na območjih, ki so jih prizadele naravne katastrofe ali oboroženi spopadi, in da je bistveno, da se vojaška sredstva in zmogljivosti uporabijo samo v zelo omejenem obsegu ter zgolj v skrajni sili za podporo operacijam humanitarne pomoči v skladu s smernicami OZN (smernice MCDA in smernice iz Osla) (10);

32.

opozarja Komisijo in države članice, da je treba humanitarno pomoč in civilno zaščito obravnavati kot povsem civilni nalogi in ju temu primerno izvajati;

33.

poziva Komisijo, naj sproži kampanje ozaveščanja o specifičnosti humanitarne pomoči v okviru zunanje politike Evropske unije, ter poziva države članice, naj zagotovijo, da njihove oborožene sile spoštujejo in izvajajo smernice Združenih narodov; nadalje meni, da je potreben dialog med vojaškimi in humanitarnimi akterji za spodbujanje medsebojnega razumevanja;

34.

ponovno poudarja, da mora uporaba zmogljivosti civilne zaščite ob humanitarnih krizah temeljiti na potrebah ter se usklajevati s humanitarno pomočjo in jo dopolnjevati, v primeru naravnih nesreč pa lahko te zmogljivosti v določeni meri prispevajo k humanitarnih dejavnostim, če se jih uporabi v skladu z ustreznimi načeli Medagencijskega stalnega odbora (IASC);

35.

poziva Komisijo, naj predstavi ambiciozne zakonodajne predloge za vzpostavitev evropske enote civilne zaščite, ki bo temeljila na optimizaciji obstoječega mehanizma Unije za civilno zaščito in združevanju obstoječih nacionalnih sredstev ter ne bo tako povzročila bistvenih dodatnih stroškov in se bo zgledovala po preizkušenih metodah v okviru pripravljalnih ukrepov; financiranje enot civilne zaščite je treba dodati k že obstoječemu financiranju ukrepov v primerih izrednih humanitarnih razmer;

36.

meni, da bi evropska civilna zaščita lahko pomenila obvezo nekaterih držav članic, da dajo prostovoljno na voljo osnovne module civilne zaščite, vnaprej določene in takoj pripravljene za posredovanje Unije, v koordinaciji centra za nadzor in informiranje (MIC, Monitoring and Information Centre), ter meni, da bi večina teh modulov, ki so že na voljo na nacionalni ravni, ostala pod njihovim nadzorom, ter da bi uporaba teh modulov „v pripravljenosti“ predstavljala temelj civilne zaščite Unije pri odzivanju na nesreče znotraj in zunaj njenih meja;

37.

pozdravlja sprejetje nove evropske strategije za podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju, sprejete februarja 2009; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj z nacionalnimi vladami, lokalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe v državah prejemnicah razvija programe za preprečevanje nesreč in upravljanje odziva nanje, ter poziva k hitremu izvajanju omenjene strategije;

38.

poziva, naj se vloži veliko truda za bolj sistematično vključevanje razsežnosti zmanjšanja tveganja v politike razvojne in humanitarne pomoči;

39.

zagovarja znatno povečanje zneskov, dodeljenih tej razsežnosti, in poudarja pomen ohranjanja finančnih sredstev na majhni ravni za zagotovitev pristopa, ki spoštuje kontekst in lokalno lastništvo projektov;

40.

zahteva, da se program prilagajanja na podnebne spremembe bolje usklajuje z dejavnostmi za zmanjšanje tveganja;

41.

obžaluje, da je kljub krepitvi političnih zavez v zadnjih letih konkreten napredek na področju povezave med pomočjo, rehabilitacijo in razvojem še vedno omejen;

42.

poudarja pomembnost pravočasnega prehoda z nujne k razvojni pomoči na podlagi posebnih meril in temeljite ocene potreb;

43.

poziva, naj se zagotovi več sredstev za omogočanje kontinuitete pomoči in naj se razmišljanje usmeri na prožnost in dopolnjevanje obstoječih finančnih mehanizmov v prehodnem obdobju med izrednimi razmerami in razvojem;

44.

poziva k boljšemu dialogu in usklajevanju med humanitarnimi organizacijami, razvojnimi agencijami na krajih ukrepanja ter pristojnimi službami evropskih institucij in držav članic;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter uradu Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA).

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/8

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o skupni kmetijski politiki in zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o kmetijstvu EU in podnebnih spremembah (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (4),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu, glavnih nasprotnih strankah in registrih trgovanja (SEC(2010)1058),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o rasti cen živil v EU in državah v razvoju (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Okvirna politika EU za pomoč državam v razvoju pri soočanju z izzivi zanesljive preskrbe s hrano,

—

ob upoštevanju ciljev tisočletja Združenih narodov, ki vključujejo prepolovitev deleža svetovnega prebivalstva, ki se trpi zaradi lakote, do leta 2015 glede na 1990,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0376/2010),

A.

ker je zagotavljanje prehranske varnosti za evropske državljane, zdrave in visokokakovostne hrane po razumnih cenah za potrošnike in dohodkovne podpore za kmete osrednji cilj skupne kmetijske politike (SKP) vse od njenih začetkov ter je še vedno poglavitni cilj EU,

B.

ker je nedavna nestanovitnost cen hrane in proizvodov povzročila veliko zaskrbljenosti o delovanju evropske in svetovne preskrbe s hrano in ker je najbolj ranljive skupine prebivalstva dvig cen hrane najprej prizadel,

C.

ker je nestanovitnost cen v kmetijstvu po značaju stalna, saj se cene nesorazmerno odzivajo na majhne spremembe v količini proizvodnje, pogosto tudi zaradi špekulacij,

D.

ker je EU na nedavni seji odbora FAO za prehransko varnost v svetu poudarila problem izjemnega nihanja cen in je bila nova strokovna skupina na visoki ravni pozvana, naj poroča o razlogih za nihanje cen in o ukrepih v zvezi z njimi,

E.

ker lahko vremenski in drugi dogodki države privedejo do zatekanja k protekcionističnim politikam, kot se je pokazalo ob nedavni prepovedi izvoza pšenice iz Rusije in Ukrajine, ki skupaj izvozita okrog 30 % svetovne pšenice,

F.

ker lahko vrsta dejavnikov, kot so škodljivci in bolezni, dostopnost do naravnih virov in naravne nesreče nenehno slabi svetovno proizvodnjo hrane, kot se je v letu 2010 pokazalo ob daljši suši in požarih v Rusiji ter hudih poplavah v Pakistanu,

G.

ker bodo te naravne nesreče zaradi podnebnih sprememb vse pogostejše, kar bo ogrozilo prehransko varnost,

H.

ker smo zaradi obremenjevanja naravnih virov pred izzivom proizvesti „več iz manj“, s poudarkom na trajnostni proizvodnji,

I.

ker je EU največja neto uvoznica kmetijskih proizvodov in je pretirano odvisna od uvoza beljakovinskih in oljnatih proizvodov ter koruze za živinorejski sektor, pa tudi od uvoza sadja in zelenjave, med drugim tudi zato ker naši proizvajalci ne smejo uporabljati enakih postopkov pridelave navedenih proizvodov,

J.

ker bo po navedbah Organizacije za prehrano in kmetijstvo ocenjeno povečanje svetovnega prebivalstva s 7 na 9,1 milijarde v letu 2050 zahtevalo 70-odstotno povečanje preskrbe s hrano,

K.

ker sta v Evropski uniji še vedno prisotni revščina in lakota; ker 79 milijonov ljudi v EU še vedno živi pod mejo revščine (tj. 60 % povprečnega dohodka v državi, v kateri živijo); ker je preteklo zimo 16 milijonov državljanov EU od dobrodelnih organizacij prejelo pomoč v hrani,

L.

ker prehranska varnost ne pomeni samo, da so zaloge hrane na voljo, ampak po mnenju Organizacije za prehrano in kmetijstvo vključuje tudi pravico vseh do hrane in do dostopa do zdrave prehrane; ker lahko Evropa k prehranski varnosti v svetu prispeva tako, da postane še bolj konkurenčna,

M.

ker so najrevnejše člane družbe, ki niso deležni prehranske varnosti, še dodatno prizadele posledice svetovne gospodarske in finančne krize,

N.

ker so prihodki kmetov po desetletju stagnacije v letu 2009 strmo padli zaradi težkih razmer na trgu in višanja stroškov proizvodnje; ker so dohodki iz kmetijstva precej nižji (ocene govorijo o 40 % na delovno enoto) kakor v drugih gospodarskih panogah in ker je dohodek na prebivalca na kmetijskih območjih bistveno nižji (za približno 50 %) kakor v mestnih območjih,

O.

ker kmetje prejemajo čedalje manjši delež dodatne vrednosti iz verige preskrbe s hrano, delež živilske industrije pa je narasel; ker je dobro delovanje verige preskrbe s hrano nujen pogoj, da se kmetom zagotovi pravično plačilo za njihove proizvode,

P.

ker se vzdolž celotne verige proizvodnje in preskrbe s hrano ter njene porabe izgubi do 50 % proizvedene hrane,

Q.

ker je samo 7 % kmetov mlajših od 35 let,

R.

ker je prehranska varnost glavna naloga Evrope, zanjo pa sta potrebna doslednost in usklajevanje med različnimi področji sektorskih politik na ravni EU, kot so skupna kmetijska politika, energetska politika, raziskovalni programi, razvojne in trgovinske politike ter finančna ureditev,

1.

poudarja, da sta močan in trajnosten kmetijski sektor v EU ter cvetoče in trajnostno podeželsko gospodarstvo, ki ju zagotavlja močna SKP, bistvena dejavnika za uresničevanje izzivov v zvezi s prehransko varnostjo;

2.

zatrjuje, da ima EU najvišje standarde na svetu za kmetijsko in živilsko proizvodnjo s poudarkom na varnosti in kakovosti hrane ter okoljski trajnosti kmetijstva;

3.

meni, da bomo za nahranitev Evrope in tretjih držav potrebovali vse vrste kmetijstva;

4.

meni, da je pravica do prehranske varnosti temeljna človekova pravica, uresniči pa se takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični in ekonomski dostop do ustrezne, zdravstveno neoporečne in hranljive hrane za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in preferenc za aktivno in zdravo življenje;

5.

zagotavlja, da je dolžnost EU nahraniti državljane in da je za to bistveno zagotoviti neprekinjeno kmetovanje v EU; opozarja na zmanjšanje kmetijskih prihodkov v EU zaradi višanja cen proizvodnje in nestabilnosti cen, ki negativno vplivata na sposobnost kmetov, da ohranijo proizvodnjo; poudarja stroške, s katerimi se morajo spopadati evropski kmetje, da bi dosegli standarde varnosti hrane, varstva okolja, dobrega počutja živali in dela, ki so najvišji na svetu; poudarja, da je treba kmetom nadoknaditi te dodatne stroške in jih nagraditi za zagotavljanje javnih dobrin v družbi; poudarja, da morajo živila iz tretjih držav, ki vstopajo v EU, izpolnjevati enake visoke standarde, tako da evropski proizvajalci ne bodo trpeli v smislu konkurenčnosti;

6.

priznava, da je zagotavljanje zadostne količine hrane bistven del prehranske varnosti, a priznava tudi, da je treba zaradi dostopa do hrane in dostopnosti njenih cen posvetiti pozornost zagotavljanju ustreznega življenjskega standarda, zlasti ljudem z nezadostnimi ekonomskimi viri, med katerimi so pogosto otroci, starejši, priseljenci, begunci in brezposelni;

7.

podpira formulo „prehranska varnost – hranljivost – kakovost – bližina – inovacije – učinkovita proizvodnja“; meni, da bi morala prihodnja SKP za njeno uresničitev upoštevati pričakovanja javnosti, ki meni, da bi to morala biti kmetijska in prehrambena politika usmerjeni v obveščanje javnosti o zdravi prehrani;

8.

meni, da bi morala EU zagotoviti boljše pogoje za izvajanje programov (npr. programov za podporo prehrani, kot je program za sadje in mleko v šolah) v državah članicah, pa tudi boljše izobraževanje in ozaveščanje o izvoru proizvodov in prehrani, saj lahko utemeljene odločitve o prehrani preprečijo bolezni in olajšajo breme socialne porabe v Evropi; poziva tudi k večjemu številu programov za pomoč pri prehranjevanju, za katere bi bilo treba zmanjšati upravne obremenitve in povečati proračun; poziva Komisijo, naj oceni ustreznost teh programov;

9.

ponovno izraža podporo programu EU za najbolj prikrajšane osebe; opozarja, da ZDA preko zakona o kmetijstvu namenjajo veliko podpore svojemu programu pomoči pri dopolnilni prehrani, ki pomaga zadovoljiti nekatere prehrambene potrebe najrevnejših, poleg tega pa ustvarja velike prihodke za kmetijstvo in celotno gospodarstvo;

10.

se zaveda velikega izziva za doseganje prehranske varnosti, ki ga prinašajo spremembe podnebja, zlasti z večjo pogostostjo in obsegom vremenskih dogodkov, kot so suše, poplave, požari in viharji; poudarja, da je pomanjkanje vode čedalje večji izziv in da močno vpliva na proizvodnjo hrane; poudarja, da je treba nujno rešiti vprašanja o preskrbi z vodo in podnebnih spremembah;

11.

opozarja, da sta varna preskrba z energijo in hrano tesno povezani; priznava, da so stroški energije poglaviten dejavnik pri določanju ravni donosnosti kmetijstva, ki je največji porabnik nafte; spodbuja ukrepe, ki kmetom nudijo spodbude za večjo energetsko učinkovitost in razvoj alternativnih virov energetske oskrbe; poudarja, da je potrebna doslednejša podpora za raziskave, razvoj in svetovanje;

12.

meni pa, da je treba ob vse večjem prizadevanju za razvoj obnovljivih virov energije in izpolnjevanje ciljev za leto 2020 upoštevati tudi vpliv na proizvodnjo in preskrbo s hrano; poudarja, da je izjemno težko zagotoviti občutljivo ravnovesje med oskrbo s hrano in gorivom;

13.

se zaveda stopnje odvisnosti od uvoza beljakovinskih in oljnatih proizvodov iz tretjih držav, kar ima ob nenadnih podražitvah negativne posledice za živilski in kmetijski sektor, zlasti za sektor živinoreje;

14.

poziva Komisijo, naj predlaga tehnično rešitev problema nizke prisotnosti gensko spremenjenih snovi pri uvozu gensko nespremenjenih snovi ter naj predlaga hitrejši proces priznavanja v EU za uvažanje novih gensko spremenjenih krmil, ko je dokazano, da so varna;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj javnosti zagotovijo dostop do informacij o nadzoru prehranske varnosti, da bi izboljšali preglednost na evropski ravni;

16.

izraža zaskrbljenost zaradi pojava prilaščanja zemlje in njegovega vpliva na prehransko varnost ter na prihodnost kmetijstva in kmetov; poziva Komisijo, naj preuči razmere glede lastništva zemlje in naravnih virov;

17.

ugotavlja, da so se zaradi visokih stroškov krme poslabšale razmere na področju živinoreje v EU; zato poziva k usmerjeni uporabi instrumentov za stabilizacijo trga in preprečitev krize, ki so na voljo v okviru uredbe (ES) št. 1234/2007 o organizaciji skupnega trga;

18.

meni, da bo večja storilnost v novih državah članicah v prihodnosti povečala površino razpoložljivih zemljišč, kar bo priložnost za ponovni zagon proizvodnje beljakovinskih in oljnatih proizvodov v Evropi;

19.

ugotavlja, da varnosti hrane ni mogoče zagotoviti brez prostega dostopa do genetskih virov za prehrano in kmetijstvo; priznava, da je mednarodna pogodba Organizacije za prehrano in kmetijstvo o rastlinskih genskih virih pomemben instrument za ohranitev kmetijske biotske raznovrstnosti, ki na ta način preprečuje posledice podnebnih sprememb;

20.

poudarja, da pobude za trajnostne energetske poljščine, ki se zdaj v načrtujejo, nikakor ne bi smele ogrožati prehranske varnosti državljanov;

21.

poziva države članice, naj razvijejo in izvajajo programe z oprijemljivimi kmetijskimi ukrepi za blaženje učinkov podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

22.

poudarja, da je pomembno spodbujati uvedbo kampanj za obveščanje potrošnikov v zvezi s prizadevanji kmetov in kmetijskega sektorja na področju okolja in prehranske varnosti;

23.

meni, da finančni in kmetijski trgi še nikoli niso bili tako prepleteni; meni, da samo evropski odziv ne zadostuje več ter da bi morala Evropa glede vprašanj nestanovitnosti cen in prehranske varnosti ukrepati skupaj s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami; podpira pobude, ki jih je na tem področju sprejelo predsedstvo G20;

24.

poudarja težave, s katerimi se soočajo kmetje v času skrajnje nestabilnosti trga in cen; opozarja na težave, s katerimi se srečujejo kmetje, ko poskušajo načrtovati prihodnje dejavnosti v času skrajnjih nestabilnosti; poziva Komisijo, naj nemudoma uvede trajne in konkretne ukrepe za spopadanje z nestabilnostjo na kmetijskih trgih; meni, da bi to lahko bil ključni dejavnik, ki bi zagotovil, da se bo proizvodnja v Evropski uniji ohranila;

25.

ugotavlja, da indeks cen osnovnih kmetijskih proizvodov na finančnih trgih še nikoli ni bil tako nestabilen; kot primer navaja nedavno podražitev pogodb za pšenico, ki so se v dveh mesecih podražile za 70 %, število sklenjenih poslov z njimi na pariškem trgu z osnovnimi kmetijskimi proizvodi pa se je več kot podvojilo;

26.

poudarja, da gre te pojave le delno pripisati temeljnim dejavnikom trga, kot sta ponudba in povpraševanje, ter da so v veliki meri posledica špekulacij; ugotavlja, da so špekulacije povzročile do 50 % nedavnih podražitev; podpira sklepe posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane v zvezi z vplivom, ki ga imajo veliki institucionalni vlagatelji, na primer hedge skladi, pokojninski skladi in investicijske banke – vsi navedeni na splošno nimajo nobenih povezav s kmetijskimi trgi – na indekse cen osnovnih kmetijskih proizvodov s svojimi potezami na trgih izvedenih finančnih instrumentov;

27.

v zvezi s tem podpira pregled obstoječe zakonodaje o finančnih instrumentih, ki bi morala zagotoviti preglednejše trgovanje; opominja, da bi morali finančni instrumenti služiti gospodarstvu in pomagati kmetijski proizvodnji pri premagovanju kriz in vremenskih dogodkov; hkrati ne bi smeli dopustiti, da špekulacije ogrožajo sicer učinkovita kmetijska gospodarstva;

28.

pozdravlja predlog Komisije za uredbo o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu, glavnih nasprotnih strankah in registrih trgovanja; želi, da bi bile na voljo varnostne mreže proti izredni nestanovitnosti cen, ki bi bile mehanizem za hitro odzivanje na krizo; želi, da bi se uskladila zakonodaja med EU in tretjimi državami, kot so ZDA, da bi zmanjšali možnosti za špekulante, ki bi pridobili nepravično prednost zaradi razlik v različnih regulativnih sistemih;

29.

podpira drznejše evropsko ukrepanje za soočanje s problematiko špekulacij, vključno s podelitvijo mandata regulatorjem in nadzornim organom, da omejijo špekulacije; meni, da se izvedeni finančni instrumenti za osnovne kmetijske proizvode razlikujejo od drugih izvedenih finančnih instrumentov ter da bi morali z njimi rokovati samo trgovci, ki imajo upravičene interese za zaščito kmetijskega blaga pred tveganji, ter druge kategorije oseb, ki so neposredno povezane z dejansko kmetijsko proizvodnjo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti za osnovne živilske proizvode omejeno, kolikor je mogoče, na vlagatelje, ki so neposredno povezani s kmetijskimi trgi;

30.

izraža zaskrbljenost zaradi izjemno močne koncentracije, ki se je pojavila pri trgovanju z žiti in zaradi katere lahko zadevna podjetja vplivajo na tržne cene; ugotavlja, da lahko to poveča nestanovitnost cen, saj si trgovci z žiti zaradi svojih špekulativnih transakcij želijo večjih nihanj cen; meni, da to tudi dokazuje, da so intervencijske zaloge ali nekatere druge varnostne mreže potrebne za spodbujanje stabilnosti cen ter zaščito interesov kmetov in potrošnikov;

31.

poudarja, da brez velikih intervencijskih ali strateških zalog ni mogoče zagotoviti učinkovitega ukrepanja proti velikim nihanjem cen; zato meni, da je treba v prihodnji SKP okrepiti vlogo instrumentov za posredovanje na trgu;

32.

poudarja, da sta povečana preglednost in pravičnost v verigi preskrbe s hrano potrebni, da bi se kmetom zagotovil pravičen donos, dobiček in cene po vsej prehranski verigi, ter stabilni kmetijski sektor, ki omogoča prehransko varnost; poziva Komisijo, naj pripravi konkretne in učinkovite predloge za reševanje tega vprašanja;

33.

poudarja, da so države v razvoju z nizkimi prihodki, kjer primanjkuje hrane, ponavadi ranljivejše pri soočanju z nestanovitnostjo cen;

34.

ugotavlja, da sedanja celotna svetovna proizvodnja hrane ni nezadostna, temveč je mnogim ljudem prehranska varnost onemogočena zaradi nedostopnosti in visokih cen;

35.

ugotavlja pa, da so svetovne zaloge hrane veliko manjše kot v preteklosti – med krizo preskrbe s hrano leta 2007, ko so svetovne rezerve v hrani dosegle rekordno nizko vrednost, jih je bilo zgolj za 12 tednov; poudarja, da je svetovna proizvodnja hrane vse bolj občutljiva na skrajne vremenske pojave v povezavi s podnebnimi spremembami ter naraščajočim številom škodljivcev in bolezni, kar lahko povzroči nenadna in nepredvidljiva pomanjkanja hrane;

36.

zato meni, da bi bil usmerjeni svetovni sistem zalog hrane koristen (tako nujnih zalog za zmanjšanje lakote kot tudi zalog za uravnavanje cen surovin), saj bi olajšal svetovno trgovino ob nenadnih podražitvah, preprečil zatekanje k protekcionizmu in razbremenil svetovne trge s hrano; meni, da bi moral te zaloge upravljati skupen organ pod okriljem Združenih narodov ali Organizacija za prehrano in kmetijstvo, ki bi v celoti izkoristil izkušnje Organizacije za prehrano in kmetijstvo in Svetovnega programa za hrano pri Združenih narodih; poziva Komisijo, naj nujno preuči najučinkovitejši način za dosego tega cilja in o tem poroča Parlamentu; nadalje poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri zavzemanju za ta ciljno usmerjeni svetovni sistem zalog hrane;

37.

opominja, da se je EU do sedaj odzivala s pomočjo in denarjem, med drugim preko instrumenta za hrano (Food Facility); želi prejeti poročila o učinkovitosti tega instrumenta, vključno v zvezi z napredkom pri boju proti vzrokom in simptomom, ter poziva Komisijo, naj preuči možnost uvedbe instrumenta za pomoč v boju proti lakoti v svetu;

38.

ponovno poudarja, da je razvijanje kmetijstva v državah v razvoju pomembno, prav tako tudi dodeljevanje ustreznega deleža uradne razvojne pomoči EU kmetijskemu sektorju; obžaluje, da je prišlo do velikega zmanjšanja pomoči za razvoj, dodeljene kmetijstvu od osemdesetih let prejšnjega stoletja let in pozdravlja priznavanje potrebe, da se ta trend obrne; poziva Komisijo, naj pri dodeljevanju razvojne pomoči prednostno obravnava kmetijstvo, vključno s pomočjo kmetom pri dostopu do trgov;

39.

je razočaran nad sklepi vrhunskega srečanja Organizacije združenih narodov leta 2010 o razvojnih ciljih tisočletja in poudarja, da razvite države še zdaleč ne izpolnjujejo zavez, sprejetih v smislu uradne razvojne pomoči;

40.

pozdravlja pobudo, ki jo je med vrhunskim srečanjem Organizacije združenih narodov leta 2010 o razvojnih ciljih tisočletja podala Svetovna banka, o povečanju svoje podpore kmetijskemu sektorju, da bi povečali dohodke, zaposlenost in prehransko varnost, zlasti na območjih, kjer so dohodki nizki;

41.

znova opozarja na svoje stališče, ki ga je predstavil v poročilu o prihodnosti SKP po letu 2013; ponovno izraža svojo zavezanost močni kmetijski politiki in politiki razvoja podeželja, ki vsem zagotavlja prehransko varnost, ohranja vitalnost podeželske Evrope, krepi konkurenčnost kmetijstva, zagotavlja nadaljevanje kmetijske proizvodnje po vsej EU, podpira inovacije, konkurenčnost in zaposlovanje ter igra pomembno vlogo pri soočanju z velikimi svetovnimi izzivi, kot so podnebne spremembe; poudarja tudi potrebo po nadaljnji poenostavitvi skupne kmetijske politike in zmanjšanju birokracije v njej, da bi se znižali stroški izvajanja za upravičence;

42.

poudarja vlogo, ki jo morajo prevzeti mladi kmetje v prihodnji SKP; poudarja, da je samo 7 % evropskih kmetov mlajših od 35 let, hkrati pa se bo v naslednjih desetih letih upokojilo kar 4,5 milijona kmetov; zagovarja krepitev ukrepov v korist mladih kmetov, kot so zagonske premije, subvencionirane obrestne mere na posojila in druge spodbude, ki jih izvajajo države članice skozi svoje proračune za razvoj podeželja; znova opozarja na vsebino predlagane spremembe proračuna za program izmenjav za mlade ter želi, da bi se to izvajalo kot pilotni projekt; poziva tudi k odpravi vseh upravnih omejitev, ki mladim preprečujejo, da bi se ukvarjali s kmetijstvom;

43.

meni, da so raziskave in inovacije bistvene za dosego cilja prehranske varnosti ob vedno večji proizvodnji z manj viri; poudarja pomen spodbujanja poklicnega usposabljanja, dostopa do izobraževanja, prenosa znanja in izmenjave najboljših praks v kmetijskem sektorju; ponovno poudarja potrebo po usklajenem pristopu med SKP in drugimi politikami, da se olajša dostop do raziskav in inovacij v kmetijstvu;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj v celoti izkoristijo priložnosti, ki jim jih ponuja sedmi okvirni program za raziskave in razvoj na področju raziskav in tehnoloških inovacij, da bi izboljšale storilnost, obenem pa spoštovale merila energetske učinkovitosti in trajnosti;

45.

ugotavlja, da se zaradi podnebnih sprememb in urbanizacije vsako leto zmanjša obseg zemljišč za kmetijsko proizvodnjo;

46.

zlasti želi poudariti pomen raznolikosti v evropskem kmetijstvu in zagotavljanja soobstoja različnih kmetijskih modelov, zlasti majhnih kmetij, ki na evropskem podeželju ustvarjajo delovna mesta, ter pomen raznolikosti in kakovosti živil, zlasti kmetijskih in obrtnih proizvodov s kratko verigo preskrbe, in prehrane v Evropi, da bi se spodbujal razvoj podeželja in ohranila dediščina regionalnih prehrambenih in vinskih sektorjev;

47.

ugotavlja, da lahko tradicionalne kmetijske prakse, kot družinske kmetije, kmetovanje manjšega obsega in ekološko kmetovanje, pomembno prispevajo k prehranski varnosti, saj so pogosto učinkovit način izrabe zemljišč in vključujejo posebne metode, ki so se razvile v posameznih regijah skozi daljša obdobja, ter omogočajo vzpostavljanje čvrstih povezav med proizvodi in območjem, iz katerega izvirajo, kar simbolizira kakovost in pristnost proizvoda; poudarja, da morajo te vrste kmetijstva sobivati s trajnostnimi sodobnimi kmetijami, da bi se združili visoka produktivnost in trajnostna raba zemlje;

48.

poudarja tudi, da pretirana razdrobljenost kmetijskih zemljišč v nekaterih državah članicah ovira produktivnost kmetijstva, in da je treba sprejeti ukrepe za spodbujanje združevanja manjših kmetijskih gospodarstev;

49.

poudarja, da je treba ohraniti raznolikost kmetijstva v EU in priznava, da so lokalni trgi, na katerih je zagotovljena oskrba s svežimi in lokalno pridelanimi kmetijskimi proizvodi, okolju prijazni in da prispevajo k izboljšanju uveljavljenih kmetijskih skupnosti; poudarja pomen kmetijstva v območjih z omejenimi možnostmi; poziva Komisijo, naj v prihodnjih predlogih SKP obravnava raznolike evropske kmetijske modele, vključno s preučitvijo možnosti vzpostavitve posebnih finančnih spodbud in sistemov prepoznavanja;

50.

poudarja potrebo po pravičnejši SKP, ki bi morala zagotoviti uravnoteženo porazdelitev podpore kmetom v vseh državah članicah in tudi med njimi, večjo ozemeljsko kohezijo in postopno odpravo izvoznih subvencij, vzporedno pa bi morali potekati postopna odprava vseh oblik izvoznih subvencij v trgovinskih partnericah EU ter uvedba discipline pri vseh drugih izvoznik ukrepih z enakim vplivom;

51.

priznava, da so reforme SKP občutno zmanjšale vpliv kmetijske proizvodnje EU na države v razvoju, izvozna povračila pa so vse prej kot odpravljena; poziva EU, naj prizna pomen podpore kmetijskim sektorjem v državah v razvoju zlasti tako, da bo zagotovila, da kmetijstvo dobi prednostno vlogo v državah v razvoju in v proračunu EU za razvojno pomoč v čezmorskih državah;

52.

naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/16

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (10028/2010) (Republika Kongo) in predloga sklepa Sveta (12796/2010) (Kamerun),

—

ob upoštevanju osnutka prostovoljnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo in Republiko Kongo o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov pri uvozu lesa in lesnih proizvodov v Evropsko unijo (FLEGT) (07636/2010),

—

ob upoštevanju osnutka prostovoljnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo in Republiko Kamerun o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov pri uvozu lesa in lesnih proizvodov v Evropsko unijo (FLEGT) (13187/2010),

—

ob upoštevanju zahteve po soglasju, ki jo je Svet vložil v skladu s prvim pododstavkom člena 207(3), prvim pododstavkom člena 207(4), točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0170/2010 in C7-0339/2010),

—

ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev, ki je bila sprejeta 13. septembra 2007 z resolucijo generalne skupščine št. 61/295,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode (1),

—

ob upoštevanju Sporazuma iz Cancuna,

—

ob upoštevanju svojih stališč z dne 19. januarja 2011 o osnutku sklepov Sveta o sklenitvi prostovoljnih sporazumov o partnerstvu o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov pri uvozu lesa in lesnih proizvodov v Evropsko unijo (FLEGT) z Republiko Kongo (2) in Republiko Kamerun (3),

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) Poslovnika,

1.

pozdravlja prostovoljna sporazuma o partnerstvu z Republiko Kamerun in Republiko Kongo; verjame, da bodo iz pogajanj o teh prostovoljnih sporazumih o partnerstvu lahko izpeljane smernice za dobro prakso, da se ustvari precedens za druga potekajoča pogajanja o prostovoljnih sporazumih o partnerstvu z državami proizvajalkami lesa;

2.

poudarja deljeno odgovornost Evropske unije in držav, ki izvažajo izdelke iz tropskega lesa na trg Evropske unije, da se izkorenini nezakonita sečnja gozdov in prekine zadevna trgovina ter okrepijo prizadevanj za ohranitev in trajnostno svetovno uporabo gozdnih virov;

3.

v zvezi s tem pozdravlja obveze sodelujočih strani za izboljšanje upravljanja gozdov in, kjer je treba, reformo obstoječe zakonodaje, da se zagotovi, da bodo dejavnosti gozdarskega sektorja pregledne, spoštljive do pravic domorodnih ljudstev in da ne bodo škodljivo vplivale na okolje; pozdravlja tudi obvezo Evropske unije za zagotovitev podpore za krepitev zmogljivosti, zlasti tako, da v državah proizvajalkah lesa vzpostavijo sisteme za sledljivost in za preverjanje zakonitosti za les in lesne proizvode;

4.

opozarja, da prostovoljne sporazume o partnerstvu motivira ideja skupne želje po ustavitvi trgovine z nezakonito pridobljenim lesom in proizvodi iz njega, prispevek k prizadevanjem za ustavitev krčenja in uničevanja gozdov ter z njima povezanih emisij ogljika in izgube biotske raznovrstnosti, hkrati pa podpora za trajnostno gospodarsko rast, trajnostni človekov razvoj, trajnostne vire hrane ter spoštovanje domorodnih in lokalnih ljudstev;

5.

opozarja, da razširitev prekomernega izkoriščanja tropskih gozdov in drugih gozdov z veliko biotsko raznovrstnostjo ter z vrednotami zalog ogljika ni trajnostna in lahko povzroči dodatno krčenje in uničevanje gozdov, kar bi prispevalo k uničenju svetovnega okolja; opozarja na obstoječe napetosti znotraj prostovoljnih sporazumov o partnerstvu, s čimer bi lahko Evropska unija, pri istočasnem spodbujanju trgovine z lesnimi proizvodi iz držav, ki imajo obširna področja naravnih gozdov, škodila svojim ciljem na področju spopadanja s podnebnimi spremembami, podpore za ohranitev in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti, zmanjševanja revščine in prenehanja krčenja gozda na svetu; zato poziva Komisijo, da zagotovi skladnost politike Evropske unije in da bodo ukrepi, ki jih podpirajo prostovoljni sporazumi o partnerstvu, dejansko prispevali k doseganju mednarodnih obvez vseh sodelujočih v teh prostovoljnih sporazumih o partnerstvu; nemudoma poziva Komisijo in Svet, da podrobno navedeta, katere dodatne pobude so poleg prostovoljnih sporazumov o partnerstvu še predvidene za boj proti krčenju gozdov in uničevanju naravnih gozdov ter za spodbujanje njihove zaščite;

6.

opozarja, da, če so gozdovi suverena lastnina države, v kateri se nahajajo, pa je gozdno okolje skupna dediščina človeštva, ki jo je treba varovati, ohranjati in, kjer je mogoče, obnavljati, pri čemer je končni cilj ohranjanje svetovne biotske raznovrstnosti in funkcij ekosistema, varovanje podnebnega sistema in zaščita pravic domorodnih ljudstev ter skupnosti, odvisnih od gozda; zato poziva partnerske vlade v Afriki in tretjih državah, da razvijejo načrte rabe zemlje in upravljanja z viri, ki bodo omogočili doseganje teh ciljev kot tudi opredelitev področja in obsega podpore tujih partnerjev in mednarodnih organizacij za doseganje teh ciljev;

7.

glede na te okoliščine poziva Komisijo, da posveti največjo pozornost zagotavljanju tega, da prostovoljni sporazumi o partnerstvu ne spodbujajo razširitve dejavnosti industrijske sečnje v nedotaknjenih gozdnih pokrajinah, ter da sodeluje z vlado Republike Kamerun in Republike Kongo ter vsemi vladami, ki bodo v prihodnje podpisnice prostovoljnih sporazumov o partnerstvu, da spremljajo in ukrepajo na področju odpravljanja negativnih vplivov trgovinske sečnje, tako posrednih kot neposrednih, na divje živali;

8.

pozdravlja prostovoljen, pregleden, participativen in k soglasju usmerjen pristop, s katerim sta bila sporazuma dosežena; priporoča, da ta pristop postane pravilo za pogajanja o prostovoljnih sporazumih o partnerstvu z drugimi partnerskimi državami proizvajalkami lesa;

9.

poudarja bistveno vlogo neodvisnih nacionalnih organizacij civilne družbe in neodvisnih zunanjih opazovalcev pri spremljanju pravilnega izvajanja sporazumov s strani udeleženih držav, vključno z obvezo sodelovanja nacionalnih interesnih skupin v skupnih odborih, ki bodo oblikovani za nadzor postopka izvajanja; poudarja, da je treba lokalnim organizacijam civilne družbe dati pristojnosti za izvajanje neodvisnega nadzora uporabe zakonodaje kot tudi za izvajanje reform upravljanja v gozdarskem sektorju;

10.

poziva Komisijo, da vzpostavi mehanizem, ki bo zagotovil, da bo izvajanje prostovoljnih sporazumov o partnerstvu učinkovito in pravočasno v vseh različnih stopnjah faze izvajanja, pri čemer se zlasti zagotovi okrepitev zmogljivosti lokalnih interesnih skupin in neposredno sodelovanje lokalnih skupnosti ter domorodnih ljudstev v celotni fazi izvajanja, da se zagotovi širša odobritev reform, ki bodo izvajane pred prostovoljnimi sporazumi o partnerstvu kot tudi popolno preverjanje uvozov v Evropsko unijo;

11.

opozarja, da potrebujemo revizijo pravnega in regulativnega okvira za gozdarski sektor, da bodo prostovoljni sporazum o partnerstvu v skladu z akcijskim načrtom FLEGT in da zagotovimo, da bo izvajanje teh sporazumov prispevalo k spoštovanju okoljskih in socialnih konvencij ter mednarodnih sporazumov, ki veljajo za sodelujoče v prostovoljnih sporazumih o partnerstvu;

12.

opozarja, da je namen prostovoljnih sporazumov o partnerstvu izboljšanje socialne pravičnosti in spoštovanja pravic lokalnih in domorodnih skupnosti, vključno z načeloma preglednosti in sodelovanja na enaki ravni;

13.

opozarja, da je treba te zakonodajne izboljšave dokončati pred izdajanjem dovoljenj FLAGT;

14.

poziva Komisijo, da najkasneje v šestih mesecih po začetku veljave prostovoljnih sporazumov o partnerstvu predstavi poročilo o ukrepih, ki so bili sprejeti za zagotovitev nadaljevanja in ohranitve dialoga med fazo izvajanja med interesnimi skupinami in civilno družbo, vključno z lokalnimi in domorodnimi prebivalci; meni, da mora poročilo vsebovati oceno dejanskih negativnih in pozitivnih posledic vsebine prostovoljnega sporazuma o partnerstvu za mednarodne obveznosti Evropske unije in držav podpisnic s področja okolja in trajnostnega razvoja, zlasti ohranjanja in trajnostnega upravljanja virov biotske raznovrstnosti;

15.

obe strani, udeleženi v prostovoljnem sporazumu o partnerstvu, poziva, da zagotovita, da bodo lahko civilna družba, lokalno prebivalstvo in domorodna ljudstva prosto in z zaupanjem prispevali k izvajanju in uveljavljanju prostovoljnih partnerskih sporazumov; meni, da bi moral skupni odbor za izvajanje sporazuma dodeliti organizacijam civilne družbe, lokalnih prebivalcev in domorodnih ljudstev pravico do ugovora in v nasprotnem primeru pravico do pritožbe;

16.

poziva Komisijo, da zagotovi, da ima dobro poznavanje sedanjih razmer na področju človekovih pravic v vsaki morebitni partnerski državi v prostovoljnem sporazumu o partnerstvu in priporoča, da Komisija ne sodeluje z nobeno državo, kjer ne obstaja pravni okvir za zaščito osnovnih človekovih in socialnih pravic; ponovno poudarja, da v vsaki državi, ki jo zadeva prostovoljni sporazum o partnerstvu, potrebujemo odprt dialog, svobodo govora – tudi versko svobodo – in svobodo tiska, da bodo lahko morebitne pritožbe upoštevane;

17.

zahteva, da Komisija pripravlja in Parlamentu redno posreduje poročila o napredku pri izvajanju različnih določb vseh sedanjih in prihodnjih prostovoljnih sporazumov o partnerstvu;

18.

pričakuje, da se bo v prihodnjih letih podpisalo še več prostovoljnih sporazumov o partnerstvu, kar bo zahtevalo posebna in dodatna sredstva za razvoj tehničnih in človeških virov; poziva Komisijo in države članice Evropske unije, da natančno določijo, katera sredstva bodo potrebovale za podporo pogajanjem in izvajanju teh sporazumov;

19.

poziva Komisijo, da Parlamentu poroča o napredku pri pogajanjih in izvajanju sedanjih in prihodnjih prostovoljnih sporazumov o partnerstvu in da Parlament pravočasno obvešča o delu skupnega odbora za izvajanje sporazuma, o misiji in revizijskih poročilih neodvisnega revizorja, poročilih o oceni izvajanja sporazuma –vključno s presojo njegovega socialnega, gospodarskega in okoljskega učinka – in o seznamih imen družb, katerim so bile dodeljene koncesije;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in vsem vladam držav, ki jih zadevajo prostovoljni sporazumi o partnerstvu.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/19

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. septembra 2003 o peti ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v Cancunu (1), z dne 12. maja 2005 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po sklepu generalnega sveta WTO z dne 1. avgusta 2004 (2), z dne 1. decembra 2005 o pripravah na šesto ministrsko konferenco WTO v Hongkongu (3), z dne 23. marca 2006 o vplivu sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj (4), z dne 4. aprila 2006 o oceni pogajalskega kroga iz Dohe po ministrski konferenci WTO v Hongkongu (5), z dne 1. junija 2006 o trgovini in revščini: oblikovanje trgovinske politike, ki bo povečala prispevek trgovine k odpravi revščine (6), z dne 7. septembra 2006 o odložitvi pogajanj o razvojnem načrtu iz Dohe (7), z dne 23. maja 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (8), z dne 12. decembra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (9), svojih stališč z dne 5. junija 2008 o predlogu uredbe Sveta o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov v obdobju od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2011 in spremembi uredb (ES) št. 552/97, (ES) št. 1933/2006 ter uredb Komisije (ES) št. 964/2007 in (ES) št. 1100/2006 (10) ter svojih resolucij z dne 25. marca 2009 o sklenitvi začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi strani (11)

—

ob upoštevanju začasnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani in Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (Sporazum iz Cotonouja),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1528/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi ureditev za blago s poreklom iz nekaterih držav iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), določenih v sporazumih, ki vzpostavljajo ali vodijo k vzpostavitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. oktobra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (KOM(2007)0635),

—

ob upoštevanju splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), zlasti člena XXIV,

—

ob upoštevanju ministrske deklaracije četrtega zasedanja ministrske konference WTO, sprejete dne 14. novembra 2001 v Dohi,

—

ob upoštevanju ministrske deklaracije šestega zasedanja ministrske konference WTO, sprejete 18. decembra 2005 v Hongkongu,

—

ob upoštevanju poročila in priporočil delovne skupine o pomoči za trgovino, ki jih je generalni svet WTO sprejel 10. oktobra 2006,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, v kateri so opredeljeni razvojni cilji tisočletja kot merila, ki jih je mednarodna skupnost skupaj določila za odpravo revščine,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Kigalija, ki jo je Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU sprejela 22. novembra 2007 v Kigaliju, Ruanda,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2006 o razmerah na Fidžiju (13), v kateri je strogo obsodil prevzem oblasti, ki so ga izvedle fidžijske vojaške sile,

—

ob upoštevanju kataloga 103 priporočil Sveta Združenih narodov za človekove pravice, izdanega v poročilu delovne skupine za splošni redni pregled z dne 23. marca 2010, in ob upoštevanju uradnega odgovora fidžijske vlade z dne 10. junija 2010, da so splošne volitve, ki se jih že dolgo zahteva in so bile večkrat prestavljene, predvidene za leto 2014 in da datum ne bo prestavljen,

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji z dne 16. decembra 2010 o sklenitvi začasnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi (O-0212/2010 – B7-0807/2010),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker od 1. januarja 2008 trgovinski odnosi EU z državami AKP, ki so slednjim omogočali prednostni dostop do trgov EU na nevzajemni podlagi, niso več v skladu s pravili WTO,

B.

ker so sporazumi o gospodarskem partnerstvu skladni z načeli WTO ter so namenjeni podpori regionalnega povezovanja in spodbujanju postopnega vključevanja gospodarstev držav AKP v svetovno gospodarstvo, s tem pa pospeševanju njihovega trajnostnega socialnega in gospodarskega razvoja ter prispevanju k vsesplošnim prizadevanjem za izkoreninjenje revščine v teh državah,

C.

ker je treba sporazume o gospodarskem partnerstvu graditi na dolgoročnih odnosih, pri katerih trgovina podpira razvoj,

D.

ker je Protokol o sladkorju v okviru konvencij iz Loméja in sporazuma iz Cotonouja zagotovil predvidljiv prihodek za majhne pacifiške otoke, ki imajo omejene možnosti za diverzifikacijo v kmetijskem sektorju,

E.

ker so začasni sporazumi o gospodarskem partnerstvu sporazumi o trgovini z blagom, katerih namen je preprečiti motnje v trgovini držav AKP z EU,

F.

ker je zaradi sedanje finančne in gospodarske krize trgovinska politika za države v razvoju pomembnejša kot kdaj prej,

G.

ker sta izmed pacifiških držav AKP doslej začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu podpisali le Papua Nova Gvineja in Fidži, in sicer konec leta 2009; ker so druge pacifiške države AKP zajete v pobudi „vse, razen orožja“, ki zagotavlja dostop do trga EU brez carin in količinskih omejitev, ali z običajnim splošnim sistemom preferencialov EU,

H.

ker se v primeru Papue Nove Gvineje sporazum začasno uporablja od 20. decembra 2009; ker se bo sporazum z Republiko Fidži začel uporabljati, ko bo prejeto njeno obvestilo o začasni uporabi ali ratifikaciji,

I.

ker potekajo pogajanja o celovitih sporazumih o gospodarskem partnerstvu z vsemi 14 pacifiškimi državami AKP,

J.

ker začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu zajema vse glavne določbe sporazuma o trgovini z blagom,

K.

ker bi bile za zadevne države in pacifiško regijo posledice obveznosti iz sporazumov zelo občutne,

L.

ker bo sporazum o začasnem gospodarskem partnerstvu vplival na obseg in vsebino prihodnjih sporazumov, sklenjenih med Papuo Novo Gvinejo in Republiko otokov Fidži ter drugimi trgovinskimi partnerji, pa tudi na položaj regije pri pogajanjih o sporazumu za partnerstvo,

M.

ker je konkurenca med EU in pacifiškimi državami omejena, saj veliko večino izvoza EU predstavlja predvsem blago, ki ga pacifiške države ne proizvajajo, vendar pogosto potrebujejo za neposredno porabo ali kot surovine za domačo industrijo,

N.

ker sta ribištvo in z njim povezane dejavnosti ter industrija največja možnost za povečanje izvoza v prihodnosti, če se ribolov izvaja na okoljsko trajnosten način,

O.

ker morajo biti nova pravila trgovanja oblikovana tako, da bodo podpirala razvoj domačih panog ter varovala pred izčrpavanjem virov in podnebnimi spremembami, poleg tega pa jih bo morala spremljati večja podpora za pomoč, povezano s trgovino,

P.

ker je cilj pomoči za trgovino okrepitev zmožnosti držav v razvoju, da izkoristijo nove trgovinske možnosti,

Q.

ker so bila na pogajanjih med EU in državami AKP dosežena nova izboljšana in prožnejša pravila o poreklu, ki bodo državam AKP prinesla znatne koristi, če se bodo izvajala ustrezno, ob polnem upoštevanju namena sporazuma in ob upoštevanju omejenih zmožnosti teh držav,

R.

ker odstopanje od pravil o poreklu v začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu krije celotno verigo proizvodnje, od pridobivanja surovin do predelave, trženja in izvoza,

S.

ker veliko povpraševanje po proizvodih iz tuna pomeni, da imajo ti proizvodi posebne značilnosti – kot je hitro odzivanje na odstopanje v ceni – kar je privedlo do tega, da so bili na mednarodnem trgu opredeljeni kot „občutljivi proizvodi“, kar je treba upoštevati v vseh trgovinskih pogajanjih,

T.

ker Komisija za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika (WCPFC) (mednarodna organizacija, ki je odgovorna za zagotavljanje, da so ribji staleži na tem območju trajnostni) poroča, da so tretje države – še posebej Kitajska –, ki vlagajo v velike industrijske projekte v Papui Novi Gvineji, od vzpostavitve novih pravil o poreklu bistveno povečale svoje ribolovne zmogljivosti na tem območju in da kaže, da se bo to nadaljevalo, zaradi česar se bo povečala nevarnost prekomernega izkoriščanja ribjih staležev,

1.

meni, da bi morali trgovinski odnosi med to regijo in EU spodbujati in povečati trgovino, trajnostni razvoj in regionalno povezovanje ter hkrati spodbujati diverzifikacijo gospodarstva in zmanjšanje revščine; opozarja, da morajo začasni sporazumi prispevati k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja;

2.

poudarja, da pozitiven zaključek pogajanj o začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem kaže na močno zanimanje EU za ohranjanje tesnih gospodarskih odnosov na visoki ravni s pacifiškimi državami; upa, da bo ta začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki je zdaj omejen na dve državi, utrl pot širšemu sporazumu, ki bo obsegal tudi druge države pacifiškega območju;

3.

poudarja, da je namen začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ohraniti odprt trg za izvoze iz Papue Nove Gvineje in Fidžija ter omogočiti pogajanja o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu, če bi tako želele zadevne države;

4.

opozarja, da sta Papua Nova Gvineja in Fidži – edini pacifiški državi AKP, katerih izvoz v EU je omembe vreden – tudi edini državi pacifiške regije, ki sta se za sedaj odločili za sklenitev sporazuma, druge članice te skupine pa so zaradi manjše trgovinske menjave z EU sklenile, da tega ne bodo storile;

5.

opozarja, da medtem ko se začasni sporazum lahko upošteva kot prva faza postopka, je v pravnem smislu popolnoma neodvisen mednarodni sporazum, ki ne vodi samodejno k celovitemu sporazumu o gospodarskem partnerstvu ali k temu, da vse prvotne podpisnice začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu podpišejo celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu;

6.

opozarja institucije in vlade EU, da ne sklenitev ne odpoved sklenitve sporazuma o gospodarskem partnerstvu ne sme povzročiti, da bi se država AKP znašla v slabšem položaju, kot so ji ga zagotavljale trgovinske določbe sporazuma iz Cotonouja;

7.

poudarja, da morebitna privolitev Parlamenta k podpisu začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ne določa vnaprej stališča Parlamenta v zvezi s privolitvijo k celovitemu sporazumu, saj se v postopku sklenitve obravnavata dva različna mednarodna sporazuma;

8.

opozarja, da je resničen regionalen trg bistvena podlaga za uspešno izvajanje začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu – in podobno morebitnega prihodnjega celovitega sporazuma – ter da sta regionalno povezovanje in sodelovanje bistveni za socialni in gospodarski razvoj pacifiških držav; meni, da je treba pri izvajanju to upoštevati;

9.

poudarja, da so posebne določbe o pravilih o poreklu ribiških proizvodov namenjene razvoju predelovalne ribiške industrije na kopnem v pacifiških državah AKP, kar bo ustvarilo lokalna delovna mesta in prihodek;

10.

opozarja, da je začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu utrl pot za razvoj industrijskih projektov v Papui Novi Gvineji, kot je pacifiško pomorsko industrijsko območje v Madangu, ki naj bi v dveh letih proizvedlo več kot 400 000 ton konzerviranega tuna;

11.

v tem okviru je zaskrbljen zaradi ukrepov, kot je nedavni pregled okoljske zakonodaje organov Papue Nove Gvineje, kar v praksi opušča zahtevo za predložitev okoljskih poročil za takšne projekte in ovira obravnavo ugovorov;

12.

poudarja, da je ribiška industrija glavni vir zaposlovanja za ženske v pacifiški regiji; meni, da bi morala Komisija zagotoviti tehnično, politično in finančno pomoč, da bi izboljšala možnosti zaposlovanja za ženske v pacifiških državah;

13.

je zaskrbljen, da podatki WCPFC kažejo, da so tretje države povečale ribolovne zmogljivosti v teh pacifiških vodah in da zato obstaja nevarnost nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova ter čezmernega ribolova, kar ne pomaga k trajnostnemu razvoju lokalne ribiške industrije;

14.

poudarja, da čeprav imata Papua Nova Gvineja in Fidži omejene ribolovne zmogljivosti in zato omejene zaloge rib, v celoti pridobljene v teh državah, in omejene predelovalne zmogljivosti na kopnem, je odstopanje od pravil o poreklu za predelane ribiške proizvode, ki ga Papua Nova Gvineja dejavno uporablja, povzročilo, da je postala država pravo središče za predelavo ogromnih količin tuna različnih porekel (tudi s Filipinov, Tajske, Kitajske, iz Združenih držav Amerike in Avstralije); opozarja na dejstvo, da lahko odstopanje od pravil o poreklu povzroči nestabilnost industrije EU za predelavo in konzerviranje rib;

15.

poziva Komisijo, naj Parlamentu kar najhitreje predloži poročilo o teh posebnih vidikih ribiškega sektorja v pacifiških državah, pa tudi o upravljanju ribjih staležev v Pacifiku, vključno s praksami trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj brez odlašanja začne posvetovanja iz člena 6(6)(d) protokola II, priloženega začasnemu sporazumu o gospodarskem partnerstvu, in sproži začasni preklic posebnih določb o pravilih o poreklu, če bi poročilo o oceni dokazalo nestabilnost industrije EU za predelavo in konzerviranje rib;

16.

poudarja, da je treba takšno poročilo o izvajanju posebnih pravil o poreklu pripraviti leta 2011, tj. tri leta po obvestitvi Papue Nove Gvineje o sprejetju pravil v Uredbi (ES) št. 1528/2007, in da bi moralo obravnavati ekonomske, socialne in okoljske vplive, ki bi jih omejevanje oddajanja del in nabave po vsem svetu imelo na prebivalstvo Papue Nove Gvineje, zlasti na obalne skupnosti; v zvezi s tem zahteva takojšnje informacije o mandatu tega poročila in o tem, ali bodo pred pripravo poročil prišlo do posvetovanja z vsemi zainteresiranimi in prizadetimi stranmi, vključno z organizacijami civilne družbe na Papui Novi Gvineji;

17.

poziva Fidži, naj upošteva priporočila mednarodne skupnosti in izvaja prakse dobrega vodenja; meni, da bi tak korak moral privesti do sprostitve finančne pomoči za sektor sladkorja na Fidžiju; priznava, da je ta denar za podporo sektorja sladkorja nujno potreben, saj je ta sektor na Fidžiju glavni vir zaposlovanja;

18.

poudarja, da bi moral biti kakršen koli sporazum o gospodarskem partnerstvu sprejet pod pogojem, da vse ustrezne politične skupine v Republiki Fidži sprejmejo načrt za demokratične volitve;

19.

priporoča prilagodljiv, asimetričen in pragmatičen pristop k potekajočim pogajanjem o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu; vztraja, da se v celoviti sporazum vključi poglavje o razvojnem sodelovanju;

20.

poudarja, da bo sporazum morda vplival tudi na odnose med pacifiško regijo in njenima najbližjima in največjima trgovinskima partnericama, Avstralijo in Novo Zelandijo, ter da je treba zagotoviti, da določbe sedanjega sporazuma ne bodo ovirale prihodnjih trgovinskih sporazumov s temi državami;

21.

ponovno poudarja, da mora sporazum o gospodarskem partnerstvu podpirati razvojne cilje, politike in prednostne naloge pacifiških držav, ne samo po svoji strukturi in vsebini, temveč tudi po načinu in duhu njegovega izvajanja;

22.

opominja na sprejetje strategije EU za pomoč trgovini oktobra 2007, v kateri je zaveza k povečanju sredstev za skupno pomoč EU, povezano s trgovino, in sicer na 2 milijardi EUR letno do leta 2010 (1 milijardo EUR prispeva Skupnost in 1 milijardo EUR države članice); vztraja, naj pacifiška regija prejme ustrezen in pravičen delež te pomoči;

23.

poziva, naj se čim prej opredeli in priskrbi pacifiški delež sredstev pomoči trgovini; poudarja, da morajo to biti dodatna sredstva in ne le sredstva Evropskega razvojnega sklada s spremenjeno namembnostjo, da morajo ustrezati prednostnim nalogam Papue Nove Gvineje in Fidžija, pa tudi širše pacifiške regije, njihovo izplačevanje pa mora biti pravočasno, predvidljivo in v skladu z urniki izvajanja nacionalnih in regionalnih strateških razvojnih načrtov;

24.

poziva Komisijo, naj se glede na zaveze Svet s septembra 2007 v zvezi s sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in dostopnostjo zdravil, v okviru sporazuma o gospodarskem partnerstvu ne pogaja o določbah TRIPS plus, ki so povezane s farmacevtskimi proizvodi in vplivajo na javno zdravje in dostop do zdravil, naj ne zahteva spoštovanja oziroma sprejetja obveznosti iz pogodbe o sodelovanju na področju patentov in pogodbe o patentnem pravu, naj se vzdrži vključevanja določb direktive 2004/48/ES (14) in v sporazum o gospodarskem partnerstvu ne uvaja vprašanj, kot je varstvo neizvornih zbirk podatkov;

25.

izraža nadaljnjo podporo celovitemu sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami; se strinja, da bistvena vprašanja za pogajanje vključujejo:

26.

vseeno pa zahteva, da si Komisija še naprej prizadeva za sklenitev obsežnejšega sporazuma ter išče dostopne in izvedljive druge rešitve, ki bodo zajamčile dostop na trg in bodo v skladu s pravili WTO, ob domiselni uporabi vseh možnosti teh pravil, vključno z oprostitvijo obveznosti, za države, ki se ne želijo zavezati podpisu začasnega oziroma celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu;

27.

meni, da bi moral biti s celovitim sporazumom o gospodarskem partnerstvu ustanovljen parlamentarni odbor za spremljanje izvajanja sporazuma, in da mora biti sestava odbora na strani EP usklajena s sestavo skupnega parlamentarnega odbora Cariforum-EU;

28.

poudarja, da mora tako začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu kot tudi celoviti sporazum o gospodarskem partnerstvu vsebovati klavzulo o pregledu, ki predvideva neodvisno obsežno oceno učinkov, vključno z gospodarskim, socialnim in okoljskim učinkom ter stroški in posledicami izvajanja, ki jo je treba izvesti v roku treh do petih let po podpisu sporazuma; poudarja, da mora klavzula o pregledu začasnega in celovitega sporazuma vsebovati določbo, da so vse podpisnice na osnovi omenjene ocene učinkov upravičene uveljavljati to klavzulo o pregledu; zahteva, da so Evropski parlament in parlamenti pacifiških držav udeleženi v morebitnem pregledu sporazuma;

29.

glede na to podpira zavezo Komisije, da bo splošno odstopanje od pravil o poreklu v prihodnjih sporazumih o gospodarskem partnerstvu izjema, in ne pravilo;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav AKP, Svetu AKP-EU in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/24

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah otroka, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. novembra 1989, zlasti njenega člena 21,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o posvojitvi otrok iz leta 1967,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, podpisane v Haagu 29. maja 1993, in Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic z dne 25. januarja 1996 (ETS št. 160),

—

ob upoštevanju člena 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 3(3) in (5) Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 1996 o izboljšanju zakonodaje in sodelovanja med državami pri posvojitvah otrok (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije o strategiji EU na področju otrokovih pravic z dne 16. januarja 2008 (2),

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) svojega poslovnika,

A.

ker sta blaginja otrok in skrb za njihove koristi izjemnega pomena in ker je zaščita njihovih pravic cilj Evropske unije,

B.

ker imajo na področju posvojitve pristojnosti države članice, ki zadevne postopke izvajajo ob upoštevanju koristi otroka,

C.

ker obstajajo veljavne konvencije o varstvu otrok in starševskih odgovornostih, zlasti Evropska konvencija o posvojitvi otrok iz leta 1967, katere namen je približati pravo držav članic v primerih, ko se otrok zaradi posvojitve preseli v drugo državo, in Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah iz leta 1993 (Haaška konvencija),

D.

ker so vse države članice EU podpisnice Haaške konvencije,

E.

ker je bil na podlagi Haaške konvencije dosežen precejšen napredek,

F.

ker Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah in Haaška konvencija družino opisujeta kot temeljno družbeno skupnost in naravno okolje za rast in blaginjo otrok v večini primerov ter kot prednostno izbiro, kar zadeva oskrbo otrok,

G.

ker naj bi bila posvojitev druga naravna izbira, če prednostna izbira za oskrbo otroka ni mogoča, medtem ko naj bi bila otrokova namestitev v zavod res zadnja možnost,

H.

ker je v Evropi problem negotovega otroštva, zlasti zapuščenih otrok, ki se znajdejo v zavodih, vse hujši in bi ga bilo treba obravnavati skrajno resno,

I.

ker se EU še vedno otepa s kršitvami otrokovih pravic, nasiljem nad otroki in trgovino z njimi za namene posvojitve, prostitucije, nezakonitega dela, prisilne poroke in prosjačenja na ulicah ter druge nezakonite namene,

J.

ker je treba varovati pravico otrok do družinskega življenja in preprečiti, da bi predolgo bivali v sirotišnicah,

K.

ker je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe Listina Evropske unije o temeljnih pravicah postala zavezujoča; ker imajo otroci v skladu s členom 24 te listine pravico do „potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti“; ker poleg tega člen 3 Lizbonske pogodbe določa, da je varstvo otrokovih pravic eden od ciljev Unije,

1.

poziva, da se raziščejo možnosti za usklajevanje politik in strategij, ki se nanašajo na instrument mednarodne posvojitve, na evropski ravni, v skladu z mednarodnimi konvencijami, s čimer bi se izboljšala pomoč pri obveščanju, pripravah za meddržavne posvojitve, obdelavi prijavnih postopkov za mednarodno posvojitev ter storitvah po posvojitvi, ob upoštevanju, da vse mednarodne konvencije o varovanju otrokovih pravic priznavajo pravico osirotelih ali zapuščenih otrok do družine in varstva;

2.

poziva Komisijo, naj preuči delovanje nacionalnih sistemov na evropski ravni;

3.

meni, da bi bilo treba dati prednost – kadar je to le mogoče in je v korist otroka – posvojitvi v otrokovi matični državi, pri čemer je nadomestna možnost lahko družinska oskrba, na primer rejništvo ali nastanitev v domovih, sicer pa poiskati družino prek mednarodne posvojitve v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami, medtem ko bi se nastanitev v zavodu lahko uporabljala samo kot začasna rešitev;

4.

poudarja, da je treba, ko gre za varstvo otrokovih pravic na dolgi rok, uporabljati nacionalno zakonodajo matične države družine, ki zaprosi za mednarodno posvojitev;

5.

poziva države članice in Komisijo, naj v sodelovanju s Haaško konferenco, Svetom Evrope in organizacijami, ki skrbijo za otroke, razvijejo okvir za zagotavljanje preglednosti in učinkovitega ocenjevanja trendov na področju zapuščenih in posvojenih otrok, tudi tistih, ki so bili posvojeni mednarodno, ter naj svoje ukrepe usklajujejo, da bi preprečevale trgovino z otroki;

6.

poziva institucije Evropske unije, naj bodo dejavnejše v Haaški konferenci in pritisnejo nanjo, naj izboljša, poenoti in olajša postopke mednarodne posvojitve ter odpravi nepotrebno birokracijo, ob tem pa se zaveže spoštovanju pravic otrok iz tretjih držav;

7.

poziva pristojne državne organe, naj matičnim državam redno poročajo o razvoju mednarodno posvojenih otrok;

8.

poziva države članice, naj se zavedajo psiholoških, čustvenih, fizičnih ter socialnih in izobraževalnih posledic, do katerih lahko pride, kadar se otroka vzame iz njegovega prvotnega okolja, ter naj posvojiteljem in posvojenemu otroku ponudijo ustrezno pomoč;

9.

spodbuja države članice, naj posebno pozornost posvetijo otrokom s posebnimi potrebami, na primer tistim, ki potrebujejo zdravniško oskrbo ali so invalidi;

10.

se zaveda, da postopkovna zaščita in ustrezno preverjanje dokumentov o posvojitvi, vključno z rojstnimi listi, prispevata k varstvu otrok pred kršitvami pravic, do katerih lahko pride zaradi negotovosti glede njihove starosti ali identitete; je prepričan, da lahko zanesljiv sistem registracije rojstev prepreči trgovanje z otroki za namene posvojitve, in poziva k razmisleku o pravnih rešitvah, ki bodo olajšale vzajemno priznavanje dokumentov, potrebnih za posvojitev;

11.

poziva institucije EU in vse države članice, naj dejavno sodelujejo v boju proti trgovini z otroki za namene posvojitve;

12.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji, Haaški konferenci ter vladam in parlamentom držav članic.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/27

—

ob upoštevanju podpisa stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami in Republiko Srbijo, ki je v postopku ratifikacije pri državah članicah in pri Evropskem parlamentu, ter začasnega sporazuma o trgovini in z njo povezanimi vprašanji med Evropsko skupnostjo in Republiko Srbijo, ki je začel veljati 1. februarja 2010,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. oktobra 2010, v katerih poziva Komisijo, naj pripravi svoje mnenje o prošnji Srbije za članstvo v Evropski uniji, in sklepov Sveta z dne 14. junija 2010,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN 1244(1999), svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča z dne 22. julija 2010 glede skladnosti enostranske deklaracije neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom in resolucije generalne skupščine OZN z dne 9. septembra 2010, ki je potrdila vsebino mnenja in pozdravila pripravljenost EU, da spodbudi dialog med Beogradom in Prištino (1),

—

ob upoštevanju Sklepa sveta 2008/213/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih evropskega partnerstva s Srbijo in o razveljavitvi Sklepa 2006/56/ES (2),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Srbije (3) in sporočila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2010-2011 (4),

—

ob upoštevanju skupne izjave na Medparlamentarni skupščini EU-Srbija, ki je potekala 4. in 5. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju sporazuma med EU in Srbijo o ponovnem sprejemu z dne 8. novembra 2007 (5) in Uredbe Sveta (ES) št. 1244/2009 z dne 30. novembra 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (6),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 25. oktobra 2007 o odnosih med Evropsko unijo in Srbijo (7) ter svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o strategiji Komisije o širitvi za leto 2009 v zvezi z državami Zahodnega Balkana, Islandijo in Turčijo (8),

—

ob upoštevanju poročil glavnega tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, predstavljenih Varnostnemu svetu OZN 18. junija 2010 in 6. decembra 2010,

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice in podpredsednice Komisije Catherine Ashton z dne 8. septembra 2010 o prihodnjih korakih OZN glede svetovalnega mnenja o Kosovu,

—

ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A.

ker je predsedstvo v svojih sklepih, objavljenih po v vrhunskem srečanju Evropskega sveta v Solunu 19. in 20. junija 2003, prevzelo obvezo do vseh držav Zahodnega Balkana, ki bi rade pristopile Evropski uniji potem, ko bodo izpolnile zastavljena merila, in je bila ta obveza ponovno poudarjena v obnovljenem sporazumu o širitvi, ki ga je Evropski svet potrdil 14. in 15. decembra 2006, ter v sklepih Sveta o Srbiji z dne 25. oktobra 2010,

B.

ker je ritem evropske integracije različen za vsako državo zahodnega Balkana posebej in je odvisen od njihovih dosežkov, zlasti kar zadeva odločenost, da zadovoljijo vse zahteve, izpolnijo vse obveznosti, izvedejo reforme in sprejmejo potrebne ukrepe za članstvo v EU,

C.

ker so konstruktivni pristopi k regionalnemu sodelovanju in dobrim sosedskim odnosom bistven del stabilizacijsko-pridružitvenega procesa; ker imajo takšni pristopi pomembno mesto v procesu spreminjanja zahodnega Balkana v območje z dolgoročno stabilnostjo in trajnostnim razvojem,

D.

ker lahko Srbija postane pomemben subjekt pri zagotavljanju varnosti in stabilnosti v regiji,

E.

ker EU temelji na načelih, kot so sprava, kompromis in mirno sobivanje; ker politika EU za Zahodni Balkan sledi istim ciljem, da bi izboljšala odnose med narodi v tej regiji; ker v skladu s to politiko EU obsoja vse vojne zločine, ki so bili storjeni v nekdanji Jugoslaviji, in podpira delo Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in lokalnih senatov za vojne zločine, ki si prizadevajo, da bi zagotovili pravico in odgovornost,

1.

ponovno poudarja, da je prihodnost Srbije v EU, in spodbuja državo, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji v tej smeri; Srbiji izraža pohvalo za napredek, ki ga je dosegla pri reformah; pozdravlja odločitev Sveta z dne 14. junija 2010, da se odpre ratifikacijski postopek stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma s Srbijo, in dejstvo, da ga je 11 držav že ratificiralo; poziva druge države članice, naj nemudoma začnejo ratifikacijski postopek;

2.

pozdravlja prošnjo za članstvo v Evropski uniji, ki jo je Srbija vložila 22. decembra 2009, in sklep, ki ga je Svet ministrov sprejel 25. oktobra 2010, v katerem poziva Komisijo, naj ponovno preuči prošnjo Srbije; meni, da sklep Sveta daje Srbiji pozitivno sporočilo in jo spodbuja, naj pospeši izvajanje reform, ki so potrebne za izpolnjevanje københavnskih meril; poudarja, da je sklep Sveta pomemben prispevek k stabilnosti na Zahodnem Balkanu; poziva Komisijo, naj pripravi svoje mnenje o tej temi v skladu s postopkom iz člena 49 Pogodbe o Evropski uniji;

3.

pozdravlja sklep Sveta o sprostitvi vizumske ureditve, ki od 19. decembra 2009 srbskim državljanom omogoča potovanje v schengensko območje brez viz; pozdravlja sklep srbske vlade, da državljanom EU omogoči potovanje v Srbijo z osebnimi izkaznicami, in poziva k nadaljnjim pobudam za lajšanje medosebnih stikov in mobilnosti oseb na območju Zahodnega Balkana; poziva srbske organe, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in si kar najbolj prizadevajo, da bi omejili možnosti zlorabe brezvizumskega režima, zlasti pri zagotavljanju ustrezne informiranosti srbskih državljanov o njihovih pravicah in obveznostih, ki iz tega režima izhajajo;

4.

z zadovoljstvom ugotavlja, da Instrument za predpristopno pomoč v Srbiji dobro deluje; spodbuja vlado in EU, naj poenostavita upravne postopke za financiranje iz Instrumenta za predpristopno pomoč, da bi postal bolj dostopen manjšim upravičencem in upravičencem, ki so bolj oddaljeni od centra; poudarja, da je treba v prihodnji reviziji finančnega okvira EU ohraniti ustrezno raven predpristopne pomoči;

5.

pozdravlja skupno resolucijo EU in Srbije o svetovalnem mnenju Mednarodnega sodišča o skladnosti enostranske deklaracije neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, ki jo je generalna skupščina OZN 9. septembra 2010 z odobravanjem sprejela; pozdravlja pripravljenost srbske vlade, da pod okriljem EU ponovno vzpostavi dialog s Kosovom, in poziva, naj se pogovori nemudoma pričnejo; poziva Srbijo, naj vzpostavi dialog s Kosovom brez nadaljnjega sklicevanja na nova pogajanja o statusu; izraža prepričanje, da bi bil postopen pristop koristen za vse državljane Kosova; poudarja, da sta za uspešen dialog potrebni predanost in pripravljenost na kompromise pri obeh straneh, da bi se dosegla njuna skupna evropska prihodnost, njun skupen interes za vzpostavitev dolgotrajnega miru in stabilnosti v regiji ter za dobrobit prebivalcev; poudarja, da je sposobnost spodbuditi ta proces preizkušnja za verodostojnost EU in politično vizijo cele regije; opozarja, da so dobrososedski odnosi med glavnimi pogoji, ki jih morajo izpolniti vse države Zahodnega Balkana, da se bodo lahko približale članstvu v EU;

6.

pozdravlja izboljšano sodelovanje z Eulexom, a poudarja, da si je treba še naprej prizadevati v tej smeri, zlasti za boljšo izmenjavo informacij; poziva srbske oblasti, naj olajšajo sodelovanje Eulexa s kosovskimi Srbi pri prizadevanjih za uveljavljanje pravne države na severu Kosova;

7.

poziva srbsko vlado, naj ukine vzporedne strukture na Kosovu, ki spodkopavajo postopek decentralizacije in preprečujejo popolno vključitev srbske skupnosti v kosovske institucije; v zvezi s tem poziva srbske organe, naj bodo konstruktivni pri postavljanju in delovanju občinskih institucij v srbskih etnično mešanih občinah severno in južno od reke Ibar;

8.

poziva srbske organe, naj zavzamejo konstruktiven odnos do prihodnjih splošnih volitev na Kosovu; poudarja, da so stabilne večnacionalne institucije na Kosovu v interesu Srbije in drugih sosednjih držav, ter v zvezi s tem meni, da je sodelovanje kosovskih Srbov v volilnem procesu nepogrešljivo za preprečevanje marginalizacije srbske skupnosti na Kosovu;

9.

ugotavlja, da si Srbija in Kosovo v okviru Delovne skupine o pogrešanih osebah v povezavi z dogodki na Kosovu prizadevata najti osebe, pogrešane od spopadov v letih 1998 in 1999; poudarja, da je rešitev tega vprašanja pomembna za premik naprej od spopadov v letih 1998 in 1999; poleg tega ugotavlja, da ostaja še približno 1 862 primerov pogrešanih oseb, ter poziva Srbijo in Kosovo, naj za iskanje teh oseb nudita vso možno pomoč ena drugi, Mednarodnemu odboru Rdečega križa, Eulexu in drugim subjektom;

10.

poudarja, da razvoj regionalnega sodelovanja ostaja glavna prednostna naloga EU in ima vlogo glavnega sprožilca za spravo, dobrososedske odnose in krepitev medosebnih stikov na Zahodnem Balkanu; zato poziva Srbijo, naj ubere konstruktiven pristop do bolj vključujočega regionalnega sodelovanja, kar bi pripomoglo k oblikovanju praktične in trajnostne rešitve predstavljanja Kosova na regionalni ravni; zato pozdravlja sestanek na visoki ravni med EU in Zahodnim Balkanom, ki se je odvijal 2. junija 2010 v Sarajevu;

11.

opozarja, da je popolno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo temeljni pogoj za Srbijo, da lahko nadaljuje po poti do članstva v EU; ugotavlja, da se Srbija še naprej ustrezno odziva na zahteve Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, in poziva srbsko vlado, naj nadaljuje s tesnim sodelovanjem s Sodiščem, tudi tako, da nemudoma posreduje zahtevane dokumente in pravočasno zaključi primere, ki so bili preusmerjeni z Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo; poudarja pa, da so po najnovejši oceni glavnega tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo prizadevanja Srbije za aretacijo dveh preostalih ubežnikov še vedno problematična; poudarja, da lahko kot polno sodelovanje šteje samo aretacija in izročitev ubežnikov haaškemu sodišču, in poziva k bolj sistematičnim prizadevanjem za njihovo aretacijo, da bi bil mandat sodišča končno izvršen; zlasti poziva, naj se sedanji pristop na novo oceni v skladu s priporočili Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo; poudarja, da lahko Srbija pridobi status kandidatke in/ali vstopi v pristopna pogajanja z EU le, če bo urad tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo ocenil, da je ponudila popolno sodelovanje;

12.

pozdravlja resolucijo o Srebrenici, ki jo je sprejel srbski parlament, saj gre za pomemben korak v procesu ozaveščanja o okrutnostih, ki so se zgodile nedavno, in sprave v regiji; kot nadaljnji korak v tej smeri izreka pohvale predsedniku Tadiću za odločitev, da se bo udeležil komemoracije ob 15. obletnici genocida v Srebrenici, in da je obiskal Vukovar, kjer se je poklonil in opravičil žrtvam pokola na Ovčari leta 1991, kar bo dalo nov zagon razvoju dobrososedskih odnosov med Srbijo in Hrvaško; pozdravlja predanost in profesionalnost posebnega tožilstva za vojne zločine, vključno s hitrim odzivom glede preiskave jezera Perućac;

13.

je seznanjen z reformo sodstva in poziva k dodatnim energičnim prizadevanjem za zagotovitev neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov ter večjo učinkovitost dela sodišč; pozdravlja postopek ponovnega imenovanja sodnikov, vendar poudarja, da je treba postopek izpeljati transparentno in sodnikom, ki ne bodo ponovno imenovani, zagotoviti pravico do tega, da se zoper takšno odločitev pritožijo, ter svari pred politizacijo tega procesa; opozarja na zamude pri sprejemanju ustrezne zakonodaje in tamkajšnjo vlado poziva, naj preostale osnutke zakonov čim hitreje pošlje v parlament; poziva, naj bo delovanje pravosodja v celotni pregledno; poleg tega poziva, naj se sodiščem namenijo dodatni finančni in upravni viri, kar velja tudi za ustavno sodišče, da bi se izboljšalo njihovo delovanje in bi se odpravili sodni zaostanki; v zvezi s tem meni, da bi morala vrnitev lastnine nekdanjim lastnikom imeti prednost; poudarja, da je domneva nedolžnosti med osrednjimi instrumenti pravne države; poziva organe, zlasti izvršno vejo, naj strogo upoštevajo to načelo;

14.

opozarja, da bi morala biti prizadevanja za podpiranje načel pravne države glavna prednostna naloga državnih organov; pozdravlja napredek v boju proti korupciji, ki se je med drugim pokazal z nedavnimi zelo odmevnimi primeri kazenskega pregona in določitvijo ustreznega pravnega okvira, pa tudi z začetkom dejavnosti protikorupcijske agencije januarja 2010, vendar poudarja, da je korupcija v državi še vedno zelo razširjena, in poziva k prizadevanjem za njeno odpravo; opozarja zlasti na nezakonito trgovino in na njene negativne posledice ter na druge oblike nezakonitih dejavnostih, ki jih opravljajo kriminalne združbe; opozarja na prakso dvojnih službenih mest, zaradi katere obstaja velika nevarnost, da bi prišlo do navzkrižja interesov, in meni, da bi jo bilo treba obravnavati prednostno; zaradi tega je zaskrbljen nad nedavnimi spremembami zakona o protikorupcijski agenciji, ki gredo v nasprotno smer, in je seznanjen s pritožbo, ki jo je glede ustavnosti te določbe agencija vložila na ustavno sodišče; poziva organe, naj namenijo vso potrebno politično in upravno podporo dejavnostim protikorupcijske agencije, in poudarja, da je treba primere korupcije, o katerih je agencija poročala, hitro preiskati; poziva, naj se sprejmejo spremembe zakona o financiranju političnih strank, da bi se zagotovila popolna preglednost in učinkovit sistem spremljanja financiranja strank; spodbuja organe, naj sprejmejo zakonodajo, ki bo učinkovito ščitila prijavitelje; poudarja, da je vračanje lastnine pomemben korak pri zagotavljanju pravičnosti; poudarja, da je pomembno strogo slediti postopkom, kar bo okrepilo zaupanje družbe v nepristranskost pravosodja;

15.

pozdravlja napredek pri reformi javne uprave; poudarja, da bi si morala država bolj prizadevati za vzpostavitev neodvisne javne uprave, in zato poziva, naj se uvede sistem zaposlovanja, ki temelji na zaslugah, ki vključuje profesionalen in pregleden način zaposlovanja ter učinkovito kadrovsko upravljanje, in v zvezi s tem opozarja na škodljivo prakso zaposlovanja uslužbencev mimo zakona o javnih uslužbencih, pogosto na osnovi političnih poznanstev; opozarja na premajhno zastopanost nacionalnih manjšin v javni upravi in na sodiščih ter v podjetjih v državni lasti; opozarja, da je treba zmogljivost uprave na državni in lokalni ravni nenehno krepiti, poziva k nadaljnji krepitvi zmogljivosti in usklajevanju javne uprave na področju vključevanja v EU, ter Komisijo poziva, naj oblastem pri tem še naprej pomaga, hkrati pa se usklajuje z drugimi donatorji;

16.

pozdravlja napredek pri reformi policije in večjem sodelovanju na policijskem področju s sosednjimi državami; zlasti pozdravlja sporazum o policijskem sodelovanju s Hrvaško, Črno goro ter Bosno in Hercegovino; pozdravlja podpis načrta za sodelovanje z Europolom, da bi se sklenil operativni sporazum s to agencijo Evropske unije za kazenski pregon; poudarja pa, da je treba okrepiti prizadevanja, da bi se zadovoljili izzivi načrta, zlasti na področjih varstva osebnih podatkov in zaupnih podatkov, ki sta ključni za sklenitev sporazuma z Eurojustom ter za sodelovanje z njim;

17.

opozarja na primere neprimernega ravnanja policije, vključno s prekoračenjem pooblastil in nasiljem policistov nad državljani, in poziva k dodatnim energičnim prizadevanjem, da se kršitelji kaznujejo; zato pozdravlja sodelovanje policije z neodvisnimi nadzornimi organi in upoštevanje njihovih ugotovitev; meni, da mora imeti nevtralnost policije in drugih organov kazenskega pregona prednost pri obravnavi predstavnikov vseh manjšin ter poziva organe, naj na tem področju izboljšajo usposabljanje za razumevanje problematike na tem področju; pozdravlja prizadevanja za večjo udeležbo žensk v policiji;

18.

pozdravlja dosedanja prizadevanja, da bi se otresli dediščine dejavnosti varnostnih služb v preteklosti; v zvezi s tem poudarja, da je treba izvesti nadaljnje reforme v varnostnem sektorju, zlasti lustracijo, ter povečati parlamentarni pregled in nadzor obveščevalnih služb; opozarja organe, da je za regionalno spravo nujno, da se arhivi obveščevalnih služb odprejo javnosti, zlasti zaradi grozodejstev, ki so se zgodila med drugo svetovno vojno in po njej; opozarja, da so pravice posameznikov premalo zaščitene, in poziva k nadaljnjim reformam v tej smeri;

19.

pozdravlja izboljšano usklajenost med policijo in tožilstvom, ki prinaša rezultate v boju proti organiziranemu kriminalu in trgovini z mamili, ki sta skupna izziva za EU in Srbijo; ugotavlja, da je bil z državami Latinske Amerike podpisan memorandum, da bi se bolj učinkovito spopadli s prekomorsko trgovino z mamili; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za izboljšanje notranjih zmogljivosti policije in pravosodja, ob tem pa poudarja, da trgovina z mamili iz Srbije in prek nje ostaja problem za EU;

20.

opominja na pomen pravilno delujočega parlamenta kot ključne institucije v demokratičnem sistemu in pozdravlja proceduralne novosti, ki jih prinaša sprejetje novega zakona o narodni skupščini; poziva k takojšnji odpravi protiustavne prakse „praznih mandatov“, ki političnim strankam omogoča nadzor nad delom poslancev; poziva tudi k ustavitvi samovoljnega dodeljevanja sedežev v parlamentu; poziva politične stranke, naj čim prej, vsekakor pa v času sedanjega parlamentarnega obdobja, uvedejo ustrezne predpise v skladu z evropskimi demokratičnimi standardi; pozdravlja sprejetje novega poslovnika parlamenta, poziva k krepitvi nadzora nad dejavnostmi vlade in pozdravlja uradno uvedbo javnih predstavitev v poslovniku v ta namen; odobrava, da so v poslovniku prvič vključene določbe, ki omogočajo nadzor neodvisnih organov, vendar je zaskrbljen zaradi možnosti vmešavanja parlamenta v delo teh organov; poziva k pripravi osnutka novih predpisov v skladu s priporočili beneške komisije, ki določajo pravni okvir za neodvisno delo teh organov;

21.

pozdravlja dosedanja prizadevanja varuha človekovih pravic za zaščito pravic državljanov, kar zadeva pravilno delovanje državnih institucij, vključno z dejavnostmi v podporo pravicam otrok in manjšin, tako na državni kot pokrajinski ravni; poziva državne oblasti, naj olajšajo ta prizadevanja in naj zagotovijo zadostno ukrepanje v skladu s priporočili varuha človekovih pravic; pozdravlja vzpostavitev treh lokalnih uradov varuha človekovih pravic v občinah Preševo, Bujanovac in Medvedja;

22.

opominja, da so močni in neodvisni mediji nadvse pomembni za demokracijo, ter poziva k sprejetju ukrepov za zagotovitev njihove neodvisnosti od političnih pritiskov in drugih vplivov; pozdravlja prizadevanja srbske vlade za vzpostavitev pravnega okvira, ki bi zagotovil svobodo govora, vendar je zaskrbljen zaradi poskusov nadziranja medijev in poseganja vanje; je zaskrbljen nad polemikami, ki so spremljale privatizacijo dnevnika Večernje novosti, in vlado poziva, naj zagotovi enako obravnavo vseh tujih in domačih vlagateljev; obsoja napade in grožnje, usmerjene proti srbskim novinarjem, ter poziva tamkajšnje oblasti, naj jih v celoti raziščejo in storilce privedejo pred sodišče; opozarja na koncentracijo lastništva in nepreglednost v medijih; opozarja na primere objavljanja osebnih podatkov ter poudarja, da novinarji potrebujejo samoregulacijo in morajo spoštovati etični kodeks; ugotavlja, da je raven dostopa do spleta še vedno nizka, priznava pomen spleta za svobodo medijev ter zahteva, naj oblasti naredijo premik naprej na tem področju;

23.

poudarja pomen procesa decentralizacije za boljše delovanje države, saj jo približuje državljanom, hkrati pa je upoštevana njihova pravica do pokrajinske avtonomije in lokalne samouprave; v zvezi s tem pozdravlja sprejetje zakona o nacionalnih manjšinskih svetih, ki ureja pristojnosti in volitve nacionalnih manjšinskih svetov na način, ki je skladen z mednarodnimi standardi; priznava napredek pri izvajanju ustave iz novembra 2006 s sprejetjem statuta in zakona o pristojnostih Vojvodine; poziva k nadaljevanju procesa prenosa oblasti s sprejetjem zakona o javnih prihodkih in zakona o javni lastnini Vojvodine in lokalnih skupnosti, ki bosta Vojvodini omogočila izvajanje oblasti v skladu z novim statutom; dalje poziva k dodatnim političnim prizadevanjem za odziv na težnje po lokalni upravi albanske manjšine v dolini Preševo, za kar je treba hitro zagotoviti ustrezna sredstva, ki se morajo razdeliti po posvetovanju s koordinacijskim organom občin Preševo, Bujanovac in Medvedja; hkrati poudarja, da imajo predstavniki albanske manjšine največjo odgovornost, ter jih poziva, naj se izrečejo proti zagrizeni nacionalistični in secesionistični retoriki, ki je v ostrem nasprotju s temeljnimi evropskimi vrednotami; prav tako poudarja pomen integracije Srbov v te lokalne oblasti;

24.

pozdravlja srbska prizadevanja na področju zaščite manjšin, vendar poudarja, da je treba dostop do informacij in izobrazbe v manjšinskih jezikih izboljšati, zlasti za bošnjaško, bolgarsko, bunjevško in romunsko manjšino;

25.

pozdravlja vzpostavitev večine nacionalnih manjšinskih svetov, kar jim omogoča sprejemanje odločitev na področju izobraževanja, kulture, rabe manjšinskih jezikov in javnih informacij; ugotavlja, da je polno izvajanje pristojnosti teh manjšinskih samoupravnih organov zelo pomembno in da so potrebne ustrezne finančne pomoči, ki jih zagotavlja zakon o svetih narodnih manjšin; je seznanjen s pritožbami nad nepravilnostmi v postopku priprave in zakonskih zahtevah za ustanovitev teh svetov, pa tudi s pritožbami o kršenju zajamčenih pristojnosti narodnih svetov s strani nekaterih ministrstev in lokalnih skupnosti, ter poziva oblasti, naj se nanje odzovejo; izraža skrb v zvezi z ustanavljanjem bošnjaškega narodnega sveta in poziva k hitremu zaključku tega procesa v skladu s predpisi, da se omogoči zakonito zastopstvo Bošnjakov v svetu; je zaskrbljen nad vse večjimi napetostmi v Sandžaku, kot so se med drugim pokazale z nedavnimi nasilnimi incidenti, in odločno poziva k rešitvi političnih sporov z dialogom v okviru demokratičnih ustanov;

26.

pozdravlja dosežen napredek v zvezi s spodbujanjem enakosti spolov, zlasti sprejetje zakona o enakosti spolov ter sprejetje nacionalnega akcijskega načrta za izboljšanje položaja žensk in spodbujanje enakosti spolov; opozarja pa, da se še vedno čaka na izvajanje teh ukrepov in da so ženske še vedno diskriminirane, zlasti na trgu dela; zato poziva srbske oblasti, naj hitro začnejo v praksi uresničevati novi pravni okvir o enakosti spolov ter se lotijo reševanja širših vprašanj spolne diskriminacije, kot je vse višja stopnja družinskega nasilja v Srbiji;

27.

poziva k nadaljnjim korakom v smeri polnega izvajanja protidiskriminacijske zakonodaje in pozdravlja napredek na tem področju, zlasti imenovanje komisarja za varstvo enakosti, kar je pomemben korak pri zagotavljanju enake obravnave vseh državljanov Srbije;

28.

opominja, da sta svoboda izražanja in zbiranja temeljni evropski vrednoti in z veseljem ugotavlja, da je 10. oktobra 2010 v Beogradu potekala gejevska parada ponosa; ta dogodek dojema kot ključen korak k vzpostavitvi odprte, tolerantne in raznolike družbe ter kot zavezo vlade, da bo branila standarde EU o toleranci in zaščitila ranljive manjšine v družbi; je zadovoljen z zadostnimi varnostnimi ukrepi za zaščito udeležencev parade;

29.

vendar graja nasilne izgrede, ki so spremljali parado in v katerih je bilo veliko poškodovanih, večinoma policistov; opozarja, da so imeli vpleteni skrajneži posredno podporo nekaterih strank in verskih voditeljev; poziva srbske oblasti, naj zagotovijo pravno državo, tako da sodno preganjajo krivce za nasilje, ki je skazilo parado, ter dejansko prepovejo ekstremistične organizacije, katerim pripadajo; ugotavlja, da so bile te organizacije že odgovorne za hudo nasilje v preteklosti, zlasti 17. februarja 2008 in ob številnih športnih dogodkih; v zvezi s tem ugotavlja, da številni tovrstni primeri čakajo na razsodbo ustavnega sodišča; poziva k sprejetju ustreznih ukrepov za učinkovit boj proti vsem vrstam ekstremizma in radikalizma v družbi;

30.

poudarja, da številni Romi še vedno živijo v skrajni revščini, kar ima izrazito negativni vpliv na življenjske možnosti mladih Romov; poleg tega poudarja, da so diskriminirani na trgu dela, saj jih ima le 5 % stalno službo; poziva oblasti, naj nujno ukrepajo za izboljšanje njihovega položaja, tako da vsem priskrbijo osebne izkaznice, ter naj izboljšajo njihov dostop do ustreznih stanovanj, trga dela, izobrazbe in zdravstvenega varstva; opozarja na še vedno prisotno diskriminacijo ter nedavno nasilje nad Romi in prisilno preselitev Romov, ki so jo izvedle srbske oblasti;

31.

poudarja, da je Srbija država z najvišjim številom beguncev in notranje razseljenih oseb v Evropi; opozarja na njihov težek položaj v zvezi z nastanitvijo in revščino ter poziva srbske oblasti, naj revidirajo nacionalno strategijo za begunce; pozdravlja srbske pobude za oživitev regionalnega procesa za trajno rešitev begunske problematike ter poziva podpisnice sarajevske deklaracije, naj dosežejo večji napredek na tem področju; v zvezi s tem izpostavlja skupno zavezanost srbskega in hrvaškega predsednika preiskovanju usode pogrešanih oseb in iskanju rešitev za vprašanja beguncev in vračanja; poziva Komisijo, naj uporabi svoj politični vpliv na kandidatko za članstvo v EU in morebitne druge kandidatke v regiji, da bi zagotovila odpravo ovir, ki preprečujejo vračanje beguncev; poleg tega opozarja, da je v skladu s sporazumi z državami EU o ponovnem sprejetju predvidena vrnitev do 150 000 oseb ter da bodo za njihovo uspešno ponovno vključitev potrebne temeljite priprave, zlasti lokalnih oblasti; poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo organizacije civilne družbe pri tem procesu;

32.

pozdravlja reforme v vojaškem sektorju, zlasti profesionalizacijo srbske vojske, ki je začela veljati 1. januarja 2011, kar je pomemben korak v smeri posodobitve vojske in nadaljnje krepitve civilnega nadzora vojske;

33.

poudarja pomembno vlogo, ki jo ima civilna družba pri določanju prednostnih politik; poudarja pomen dialoga z organizacijami civilne družbe; poudarja tudi ključno vlogo predstavnikov civilne družbe in njihovega prispevka h krepitvi regionalnega sodelovanja pri socialnih in političnih vidikih; pozdravlja, da je novi zakon o združevanju, ki je bil sprejet leta 2009, jasno opredelil pravni status nevladnih organizacij ter da je bil dosežen napredek v sodelovanju med srbskimi upravnimi organi in civilno družbo; priznava prizadevanja vlade za posvetovanje s civilno družbo; poziva oblasti, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe za formalizacijo in povečanje udeležbe predstavnikov civilne družbe v procesu oblikovanja politik in pri spremljanju dejavnosti oblasti; poudarja, da je treba podpreti in zaščititi zagovornike človekovih pravic, zlasti aktiviste lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transseksualnih gibanj, ljudi, ki se ukvarjajo s preiskovanjem vojnih zločinov, ter ljudi, ki se zavzemajo za boljše odnose med Srbijo in Kosovom;

34.

v zvezi s tem izraža podporo pobudi o Regionalni komisiji za iskanje in razkrivanje resnice o vojnih zločinih in drugih resnih kršitvah človekovih pravic v nekdanji Jugoslaviji (RECOM), katere namen je premik naprej v procesu ozaveščanja in sprave na Zahodnem Balkanu, ter poziva srbske oblasti in oblasti drugih zadevnih držav, naj jo podprejo;

35.

poudarja, da je izobraževalni sistem nadvse pomemben za srbsko mladino in za prihodnje gospodarske obete; poudarja, da je sodoben izobraževalni sistem z visokimi standardi, ki proizvaja generacije visokokvalificiranih delavcev, eden osrednjih pogojev za družbeni in gospodarski razvoj; obžaluje visoko brezposelnost v državi, zlasti med mladimi, in nizek delež univerzitetnih diplomirancev; poziva oblasti, naj v celoti izvajajo določbe bolonjskega procesa in srbski izobraževalni sistem uskladijo z evropskimi standardi; pozdravlja napredek na področju znanosti in raziskav, vendar poudarja, da je treba storiti še več, če se želi Srbija pridružiti evropskemu raziskovalnemu prostoru; poleg tega poziva oblasti, naj povečajo naložbe v nacionalne raziskovalne zmogljivosti, da bi preprečili zaostajanje srbskih raziskovalnih standardov in zmogljivosti za evropskimi;

36.

priznava razširjeno splošno kolektivno pogodbo, ki jo je novembra 2008 podpisala srbska vlada s sindikati in združenjem delodajalcev spodbuja srbsko vlado, naj odpravi sedanjo zamrznitev pogodbe; poudarja, da so sindikati kljub ustavnim zagotovilom še vedno omejeni, ter poziva Srbijo, naj dodatno izboljša pravice delavcev in sindikatov; je zaskrbljen, ker je socialni dialog še vedno šibek, posvetovanje s socialnimi partnerji pa neredno; priznava, da se socialni in ekonomski svet sestaja pogosteje in da vsi specializirani organi delujejo, vendar je zaskrbljen, ker je njegova zmogljivost še vedno šibka; poziva k nadaljnjim korakom za okrepitev ekonomskega in socialnega sveta, ki bi zagotovili, da bo imel dejavno vlogo pri krepitvi socialnega dialoga ter dejavnejšo posvetovalno vlogo pri sprejemanju zakonodaje;

37.

opozarja na težke razmere v sistemu izvrševanja zaporne kazni in poziva k ukrepom za odpravo prenatrpanosti zaporov, izboljšanje izredno slabih pogojev v zaporih in zagotovitev ustreznih programov prevzgoje in usposabljanja za zapornike;

38.

opozarja na škodljive posledice finančne krize v državi; je seznanjen z nedavno revizijo „stand-by“ sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom zaradi pozitivne ocene makroekonomske politike države ter pozdravlja vzpostavitev okvira za naložbe v Zahodni Balkan, katerega cilj je napredek pri integraciji in gospodarskem oživljanju regije, saj namenja posojila za prednostne infrastrukturne projekte; poziva k razširitvi tega okvira, tako da bo vključeval podporo malim in srednjim podjetjem, ter poziva Srbijo, naj izkoristi te nove finančne vire, pa tudi priložnosti instrumenta predpristopne pomoči (IPA), med drugim z namenom učinkoviteje zaščititi ranljive družbene skupine pred posledicami krize;

39.

opozarja, da monopoli močno ovirajo razvoj v celoti delujočega tržnega gospodarstva; zato poziva vlado, naj dejavno ukrepa za zagotovitev, da bo z odpravo monopolov izvajala učinkovito konkurenčno politiko; poudarja, da so ovire za vstop malih in srednjih podjetij v gospodarstvo še vedno večje, kot bi bilo zaželeno; pozdravlja vzpostavitev tržnih regulatorjev na različnih področjih in pričakuje od oblasti, da bodo zagotovile neodvisnost teh organov, da bi preprečile njihovo „zajetje“;

40.

poleg tega ugotavlja, da so potrebne nadaljnje izboljšave državnega vodenja nacionalne in ekonomske statistike, ter poziva oblasti, naj ga nadgradijo;

41.

poziva srbske oblasti in politična gibanja, naj se odločneje zavzamejo za politike zaposlovanja in socialno kohezijo ter vzpostavijo razmere, ki bodo ugodne za razvoj demokracije, pravne države, svobodnega tržnega gospodarstva in spoštovanja človekovih pravic;

42.

poziva k dodatnim prizadevanjem za razvoj trajne mreže javnega prevoza, tako v Srbiji kot na celem Zahodnem Balkanu, ter za izboljšanje cestne infrastrukture, vključno s hitrim dokončanjem desetega koridorja, in nič manj tudi železniškega in notranjega vodnega prometa; poudarja pomen integriranega sistema prevoza za gospodarski razvoj srbskih regij in povečanje stopnje regionalne trgovine; se zlasti zanima za razvoj strategije za Podonavje, da bi izboljšali povezave in komunikacijske sisteme (ker zajema zlasti promet, energetska vprašanja in informacijsko družbo), obvarovali okolje, preprečili tveganje naravnih nesreč in okrepili socialno-ekonomski razvoj;

43.

v zvezi s tem obžaluje slabo stanje javnega prometa, zlasti kar zadeva železnice; poziva srbsko vlado, naj v celoti izkoristi sredstva iz instrumenta za predpristopno pomoč, da bi razvila, nadgradila in posodobila železniško omrežje ter izboljšala medsebojne povezave s sosednjimi državami za potnike in tovor;

44.

izraža pohvalo dobremu napredku Srbije na področju okolja; se vseeno zavzema za okrepitev prizadevanj na področju obnovljive energije in energetske učinkovitosti, saj ugotavlja, da je treba glavne člene evropske zakonodaje o obnovljivih virih energije še prenesti ter da je treba še sprejeti zakonodajni okvir za energetsko učinkovitost;

45.

pozdravlja pravilnik, ki ga je sprejela agencija za kemikalije in ki omejuje ali prepoveduje proizvodnjo kemikalij, ki so škodljive za zdravje ljudi in okolje, ter ki je industrijo kemikalij približal predpisom EU; obžaluje pa, da se zavlačuje z izvajanjem nekaterih določb, ki zahtevajo napredno tehnologijo in s tem povezane naložbe, saj naj bi to po navedbah predstavnikov industrije vodilo v finančne izgube in motnje v poslovanju te industrije v Srbiji; poziva k hitremu in polnemu izvajanju zelenega zakonodajnega paketa iz leta 2009;

46.

pozdravlja sporazuma s Črno Goro in Hrvaško o izročanju državljanov teh držav, ki so osumljeni sodelovanja v organiziranem kriminalu ter napovedane pogovore o določitvi meje med Srbijo in Hrvaško; spodbuja srbsko vlado, naj podobne sporazume sklene tudi z drugimi sosedami, ter pozdravlja premik, ki sta ga naredili Srbija in Črna Gora v tej smeri; spodbuja Srbijo, naj nadaljuje izmenjavo obveščevalnih podatkov in dokazov s sosednjimi državami o čezmejnih kriminalnih omrežjih, zlasti tistih, ki so vpletena v trgovino z mamili, da bi se učinkovito spopadli z mednarodnim organiziranim kriminalom na Balkanu;

47.

poudarja pomembno vlogo Srbije za stabilnost celotnega zahodnega Balkana ter zlasti za stabilnost in kohezijo Bosne in Hercegovine; v zvezi s tem poziva srbske oblasti, naj dejavno podprejo vse potrebne ustavne spremembe, ki bi državnim institucijam Bosne in Hercegovine omogočile izvedbo zahtevnih reform v procesu evropske integracije; poziva Beograd, naj še posebej podpre konsolidacijo, integracijo in krepitev državnih institucij Bosne in Hercegovine;

48.

poziva srbske oblasti, naj nadaljujejo približevanje okoljski zakonodaji in standardom EU ter izvajajo in izvršujejo sprejeto zakonodajo;

49.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladi in parlamentu Srbije.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/35

—

ob upoštevanju člena 168 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju člena 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju priporočila Sveta v zvezi z ukrepi za boj proti nevrodegenerativnim boleznim, zlasti Alzheimerjevi bolezni, prek skupnega načrtovanja raziskovalnih dejavnosti in sklepov Sveta o strategijah javnega zdravja za boj proti nevrodegenerativnim boleznim, povezanih s starostjo, in zlasti Alzheimerjevi bolezni,

—

ob upoštevanju ugotovitev neprofitne organizacije Alzheimer Europe v okviru projekta EU EuroCoDe (Evropsko sodelovanje v boju proti demenci) (2006/2008), ki ga je financiral GD SANCO, in svetovnega poročila o Alzheimerjevi bolezni 2010, ki ga je 21. septembra 2010 na svetovni dan te bolezni objavilo mednarodno združenje Alzheimer's Disease International (ADI),

—

ob upoštevanju rezultatov evropskega projekta EuroCoDe (evropsko sodelovanje v boju proti demenci) organizacije Alzheimer Europe, ki ga financira Evropska komisija,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah (KOM(2009)0380),

—

ob upoštevanju strateškega cilja EU v zvezi s spodbujanjem dobrega zdravja v starajoči se Evropi na podlagi bele knjige Komisije „Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013“, v katerem je poudarjena potreba po pospešenih raziskavah za paliativno nego in boljše poznavanje nevrodegenerativnih bolezni,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2010 o dolgoročni oskrbi starejših (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o vlogi žensk v starajoči se družbi (2),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0366/2010),

A.

ker bo po ocenah leta 2010 na svetu 35,6 milijonov oseb z različnimi oblikami demence, to število pa se bo po ocenah vsakih 20 let podvojilo in bi lahko leta 2030 znašalo 65,7 milijonov (poročilo mednarodnega združenja Alzheimer’s Disease international za leto 2010), ker je število obolelih za Alzheimerjevo boleznijo podcenjeno zaradi težav pri zgodnjem diagnosticiranju,

B.

ker naj bi bilo po ocenah v Evropi približno 9,9 milijona bolnikov z demenco, med njimi velika večina z Alzheimerjevo boleznijo (poročilo mednarodnega združenja Alzheimer’s Disease international za leto 2010); ker lahko nevrodegenerativne bolezni prizadenejo ljudi vseh starosti, vendar so eden najpomembnejših vzrokov za invalidnost in odvisnost starejših oseb in ker naj bi se v skladu s predvidevanji število obolelih s temi boleznimi do leta 2020 izrazito povečalo zaradi pričakovanega podaljšanja življenjske dobe in pomanjkanja družabnega življenja med upokojenci; ker se število obolelih oseb skoraj potroji, če upoštevamo število neformalnih negovalcev oseb z demenco,

C.

ker je glede na svetovno poročilo o Alzheimerjevi bolezni 2009 delež ljudi z demenco v Evropi večji od 28 %, kar Evropo uvršča na drugo mesto za Azijo (s 35 %), medtem ko ima med vsemi svetovnimi regijami zahodna Evropa največji delež obolelih (19 %),

D.

ker se prebivalstvo v Evropi dejansko stara, pri čemer so osebe, starejše od 80 let, najhitreje rastoča skupina v večini evropskih držav; ker se delež delovno aktivnega prebivalstva v primerjavi z upokojenim prebivalstvom manjša in ker bo demenca po pričakovanjih eden od glavnih izzivov za vzdržnost nacionalnih socialnovarstvenih in zdravstvenih sistemov, vključno z neformalno in dolgoročno nego v naslednjih desetletjih,

E.

ker naj bi po nekaterih ocenah (poročilo mednarodnega združenja Alzheimer’s Disease international za leto 2010) skupni neposredni stroški storitev zdravstvenega in socialnega varstva v zvezi z Alzheimerjevo boleznijo v Evropi znašali 135,04 milijarde USD,

F.

ker lahko zgodnje postavljanje diagnoze pomaga obvladovati zdravstvene stroške v Evropi,

G.

ker Evropska unija trenutno nima na voljo dovolj natančnih statističnih podatkov o demencah in zlasti nevrodegenerativnih boleznih in ker so v ocenah različnih raziskav do trikratne razlike; ker je zato nujno opraviti evropske epidemiološke raziskave na podlagi skupnih in natančnih kazalnikov,

H.

ker so posledice demence socialne in ekonomske ter vplivajo na vse zdravstvene sisteme v državah članicah,

I.

ker je za predvidevanje ekonomskega in socialnega vpliva Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence nujno vlagati v znanstvene raziskave in učinkovite pristope k sistemom oskrbe,

J.

ker si za raziskave na tem področju večinoma prizadevajo države članice, medtem ko je raven meddržavnega usklajevanja razmeroma nizka, kar vodi v razdrobljenost in omejeno izmenjavo znanja in najboljše prakse med državami članicami, in ker raziskave Alzheimerjeve bolezni zaostajajo za raziskavami drugih pomembnih bolezni v Evropi,

K.

ker najnovejše ugotovitve neprofitne organizacije Alzheimer Europe kažejo, da je število obolelih v EU večje od števila diagnosticiranih oseb ter da obstajajo številne razlike med državami članicami pri preprečevanju, dostopu do zdravljenja in zagotavljanju ustreznih storitev,

L.

ker sedanje raziskave kažejo, da bi bila lahko prehrana bistveni vzročni dejavnik pri razvoju Alzheimerjeve bolezni in bi zato moralo biti preprečevanje demence s prilagodljivimi posegi prednostna naloga in bi bilo treba pozornost zlasti nameniti dejavnikom, kot so zdrava prehrana, spodbujanje fizične in umske aktivnosti ter nadzoru nad dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni, kot so sladkorna bolezen, visoka raven holesterola, visok krvni tlak in kajenje,

M.

ker se vse bolj zavedamo vpliva nevrodegenerativnih bolezni na prebivalstvo v Evropi, ki je tako velik, da te težave ne more rešiti nobena država članica sama; ker je zato za države članice in EU nujno, da okrepijo sodelovanje in usklajevanje na področju inovativnih in večdisciplinarnih kliničnih raziskav vzrokov, preprečevanja in zdravljenja Alzheimerjeve bolezni in izmenjave informacij ter da znatno povečajo finančna sredstva v ta sektor, da bi se zoperstavile nevrodegenerativnim boleznim, zlasti Alzheimerjevi bolezni, ki so postale eden od glavnih izzivov za evropsko družbo,

N.

ker namen te evropske pobude ni zamenjati že obstoječe nacionalne načrte za boj proti Alzheimerjevi bolezni in drugim oblikam demence, temveč da bi se uporabila kot sredstvo za večjo usklajenost evropskih raziskav na tem področju,

O.

ker je demenca pogubna motnja za bolnike, lahko pa je, če niso zagotovljene ustrezne storitve dobre kakovosti, tudi zelo veliko breme za njihove sorodnike in negovalce zaradi čustvenih, fizičnih in finančnih težav, s katerimi se spopadajo sorodniki in prijatelji obolelih za katerokoli vrsto demence, ker so v vsaki družini z bolnikom v povprečju obremenjene tri osebe, to pomeni, da po ocenah demence neposredno vplivajo na 19 milijonov Evropejcev,

P.

ker je premalo zmogljivosti institucionalne oskrbe za ljudi z Alzheimerjevo boleznijo in jih bo v prihodnosti še manj; ker je zaposlenih v zdravstvu in socialnih delavcev, ki negujejo ljudi z Alzheimerjevo boleznijo premalo in se bo to pomanjkanje v prihodnosti še povečalo; ker je istočasno jasno, da je za takšne ljudi najbolje, da se jim pomaga, da ostanejo doma in v poznanem okolju,

Q.

ker morajo Evropska unija in države članice pri oskrbi bolnikov in pomoči negovalcem stremeti k trojnemu cilju: zagotoviti kakovostno oskrbo bolnikov in čas počitka za negovalce, prilagojenega njihovim potrebam, ter omogočiti oskrbo bolnikov na domu ali v kakovostnih in inovativnih varstvenih ustanovah,

R.

ker lahko moderne storitve telemedicine zagotovijo zelo učinkovito podporo bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo in njihovim negovalcem ter lahko tako bolnikom pomagajo k boljši kakovosti življenja v znanem okolju in omogočijo dobro alternativo institucionalni oskrbi,

S.

ker je Alzheimerjeva bolezen stigmatizirana in odnos širše javnosti do te bolezni in ljudi, ki jih je prizadela, izolira bolnike in njihove sorodnike; ker je splošni pristop k tej težavi še zmeraj napačen in prizadete ter njihove sorodnike vodi v socialno izključenost; ker obstaja potreba po boljšem razumevanju stigmatizacije, predsodkov in diskriminacije, povezane z demenco in ker je treba preučiti vprašanje, kako preprečiti socialno izključenost in spodbuditi aktivno državljanstvo, da se v jedru vsake aktivnosti ohrani dostojanstvo in spoštovanje ljudi z demenco,

T.

ker je izboljšanje kakovosti za bolnike pogosto povezano s čustvenim življenjem bolnikovih sorodnikov,

U.

ker skupine za pomoč nudijo primerno okolje za skupinsko razmišljanje o podpori in delitvi „zavestne odgovornosti“ bolnikovih sorodnikov,

V.

ker Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence ne smemo obravnavati kot normalne težave, s katero se posamezniki soočajo v procesu staranja, ne da bi bili pri tem upravičeni do primernega zdravljenja, zdravstvene pomoči in specializirane oskrbe,

W.

ker so možnosti za terapijo kljub znatno večji družbeni ozaveščenosti o Alzheimerjevi bolezni in njenemu večjemu znanstvenemu poznavanju, pri čemer je poudarek zlasti na značilnostih bolezni, in sicer ne samo pri klinični demenci, ampak tudi pri pojavu predhodnih stanj demence, še vedno omejene na simptomatska zdravila; ker med državami članicami, pa tudi znotraj njih, obstajajo občutne razlike in vrzeli v izobraževanju in usposabljanju osebja ter razpoložljivosti medicinske opreme za diagnosticiranje in raziskave; ker se Alzheimerjeva bolezen diagnosticira šele leta po pojavu bolezni, kar odloži kakršno koli možno zdravljenje za upočasnitev napredovanja bolezni,

X.

ker je najnovejši napredek pri uporabi zanesljivih bioloških označevalcev Alzheimerjeve bolezni spodbudil razvoj novih meril za opredelitev te bolezni kot klinične entitete, ki obsegajo ne samo fazo, v kateri je prizadet spomin in zaznavanje, temveč tudi predhodno fazo;

Y.

ker Alzheimerjeva bolezen in druge oblike demence ne prizadenejo le starejših ljudi, temveč lahko prizadenejo tudi mlade; ker je treba zato izboljšati dostop do diagnosticiranja, raziskave ter storitve oskrbe, pomoči in nastanitve mladih bolnikov,

Z.

ker naj bi povečanje javne in poklicne ozaveščenosti o Alzheimerjevi bolezni, tako na nacionalni kot na evropski ravni, omogočilo ljudem, da prepoznajo prve znake bolezni, si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko ter za dostop do zdravljenja in storitev v zgodnji fazi,

AA.

ker bi večja osredotočenost na predhodno fazo Alzheimerjeve bolezni lahko prispevala k podpori razvoja ustreznih terapevtskih posegov, ki lahko upočasnijo napredek bolezni ter konec koncev odložijo razvoj najbolj hude oblike Alzheimerjeve bolezni,

AB.

ker razvoj učinkovitih povzročiteljev, ki spreminjajo bolezen (v nasprotju s čisto simptomatskimi povzročitelji) predstavljajo področje kritičnih in nujnih nezadovoljenih potreb bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo,

AC.

ker se poleg tega v diagnozi Alzheimerjeve bolezni, postavljene v skoraj 70 % primerov demence, ne upoštevajo različne vrste ugotovljenih možganskih poškodb in ker mladi in starejši bolniki nimajo enake patološke in klinične slike,

1.

poziva Svet, naj demenco razglasi za prednostno nalogo EU na področju zdravja, države članice pa odločno poziva, naj pripravijo posebne nacionalne načrte in strategije za Alzheimerjevo bolezen, da bi lahko začele reševati družbene in zdravstvene posledice demence ter zagotovile storitve in podporo ljudem z demenco in njihovim družinam, kot so to storile nekatere države članice, v katerih je načrt o Alzheimerjevi bolezni in podobnih boleznih, ki se je začel izvajati leta 2008, omogočil ureditev socialnozdravstvene oskrbe in temeljnih kliničnih raziskav te bolezni na nacionalni ravni;

2.

pozdravlja pobudo držav članic o skupnem načrtovanju na ravni EU, da se spodbudi raziskave na področju Alzheimerjeve bolezni in drugih nevrodegenerativnih bolezni ter spodbuja Komisijo, naj nadaljuje z uvajanjem dejavnosti za reševanje izzivov, povezanih z zdravjem, družbo, tehnologijo in okoljem, ki se pojavijo pri zdravljenju Alzheimerjeve in drugih nevrodegenerativnih bolezni.

3.

poziva Svet in Komisijo, naj koncept demence upoštevata pri pripravi prihodnjih ukrepov na področju politike preventivnega zdravstva, zlasti v povezavi z boleznimi srca in ožilja, duševnim zdravjem, fizično aktivnostjo, izobraževanjem na področju zdravstva in novimi tehnologijami;

4.

poziva države članice, naj državljanom EU zagotovijo informacije o življenjskem slogu, da se upočasni ali prepreči nastop Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence in da se spodbudi koncept zdravega življenjskega sloga za zdrav um;

5.

predlaga, naj Svet in Komisija razmislita o razglasitvi evropskega leta duševnega zdravja, ki bo dopolnjeval svetovni dan boja proti Alzheimerjevi bolezni 21. septembra, da se poveča ozaveščenost glede bolezni možganov, povezanih s staranjem, in glede načinov zaznavanja in ugotavljanja zgodnjih simptomov takšnih bolezni, in sicer s kampanjami obveščanja javnosti o njihovem preprečevanju in o zdravljenju možganske kapi; evropsko leto bi tudi omogočilo spodbujanje izmenjave izkušenj v evropskih državah;

6.

poudarja, da bo (a) vedno večji delež starejšega prebivalstva in (b) iz tega naslova čedalje večja obremenjenost javnih financ in zasebne storilnosti zaradi povečanih stroškov za starejše prebivalstvo državam članicam povzročil strukturno težavo; Evropska unija bi zato morala v svoji dolgoročni strategiji sprejeti usmeritev odločnega spodbujanja načel preprečevanja (v smislu zdravstvenih praks ter v smislu spodbujanja bolj zdravega načina življenja). Kazalniki zdravja bodo prispevali k znatnemu izboljšanju gospodarskih kazalnikov;

7.

poziva Svet in Evropsko komisijo, naj priznata vlogo združenj bolnikov na področju nevrodegenerativnih bolezni in jih vključita v informativne in preventivne kampanje ter kampanje za podporo dementnim osebam, pa tudi v pripravo raziskovalnih programov;

8.

predlaga, naj Komisija razmisli o spodbujanju dneva negovalcev, s katerim bi povečali ozaveščenost in priznali ključno vlogo formalnih in neformalnih negovalcev v Evropi;

9.

poudarja, da mora odkrivanje učinkovitih posegov, ki preprečujejo pojav Alzheimerjeve bolezni ali zadržijo njeno napredovanje, postati nujno v vsakem pogledu;

10.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita ozaveščanje javnosti v Uniji o demenci, kar bi pripomoglo k prepoznavanju zgodnjih simptomov demence ter omogočilo zgodnje diagnosticiranje ter ustrezno zdravljenje in primerno podporo;

11.

poudarja, prednostni pomen preprečevanja ter pomembnost zgodnjega diagnosticiranja za učinkovite posege; poudarja potrebo in poziva države članice naj izboljšajo epidemiološke in klinične podatke, da bi pomagale usmeriti raziskave, rehabilitacijo in ukrepe, zlasti v asimptomatskih fazah in pred nastopom nezmožnosti;

12.

poudarja, da trenutno ni nobene posebne politike preprečevanja Alzheimerjeve bolezni, in zato spodbuja k njenemu oblikovanju, tudi na evropski ravni; temeljila naj bi na zagotavljanju okolja, ki bi spodbujalo telesne in umske aktivnosti bolnikov, prehrani, ki bi bila skladna s priporočili platforme EU za ukrepanje glede prehrane, telesne aktivnosti in zdravja, ter na spodbujanju vseh politik za zmanjševanje aktivnega in pasivnega kajenja;

13.

je prepričan, da so testi za zgodnje diagnosticiranje, ki jih je predlagala mednarodna delovna skupina za nova merila za Alzheimerjevo bolezen, raziskave dejavnikov tveganja in opredelitev meril za zgodnje diagnosticiranje bistvenega pomena;

14.

spodbuja vse države članice, naj se aktivno vključijo v opredelitev, oblikovanje in izvajanje skupnih protokolov za zgodnje diagnosticiranje, vzpostavijo biološke označevalce, da bi gradili na novih vrstah terapij za demence in predhodna stanja demence, ter oblikujejo skupni raziskovalni načrt na področju nevrodegenerativnih bolezni in izmenjavo izkušenj na področju raziskav teh bolezni ter tako zmanjšajo neenakosti med državami članicami in znotraj njih na področju diagnosticiranja in zdravljenja; poudarja, da bodo standardni operacijski postopki za ocenjevanje označevalcev bolezni bistveni za odkrivanje zdravila in razvoj učinkovitejše, tehnološko podprte nege bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo;

15.

spodbuja države članice, naj zagotovijo, da bodo zdravila, ki zavirajo nastop Alzheimerjeve bolezni, na voljo vsem obolelim za to boleznijo in ne samo tistim, pri katerih je bila ugotovljena huda oblika;

16.

spodbuja Evropsko komisijo, naj pripravi smernice za oblikovanje in izvajanje skupnega sistema zgodnjega diagnosticiranja, ki bo temeljil na večdisciplinarnem preverjanju spominskih sposobnosti, ter ustreznega sistema obveščanja in informiranja, ki bo bolnikom in njihovim družinam omogočil, da se bodo z boleznijo kakovostno spoprijeli;

17.

spodbuja države članice k ustanavljanju specializiranih centrov in zagotavljanju zadovoljive zdravstvene opreme (zlasti naprav za slikanje z magnetno resonanco, ki neizpodbitno prispevajo k raziskavam demence) na njihovem celotnem ozemlju;

18.

poziva Svet in Komisijo, naj pri snovanju akcijskih načrtov za raziskave upoštevata hitro širjenje demence in Alzheimerjeve bolezni ter njun vpliv;

19.

poziva države članice, naj razvijejo politike za lažji dostop do financiranja raziskav na področju demence in Alzheimerjeve bolezni, vključno z raziskavami preprečevanja, in sicer sorazmerno z ekonomskim vplivom teh bolezni v družbi;

20.

poudarja pomen večdisciplinarnega pristopa v zvezi z načini, na katere je mogoče s sodelovanjem in usklajevanjem na področju raziskav na evropski ravni izboljšati znanje, diagnosticiranje, zdravljenje, preprečevanje in socialne raziskave počutja bolnikov ter njihovih družin in negovalcev; meni, da raziskovanje na področju potrjevanja novih meril za diagnosticiranje, razvoj zgodnjih presejalnih testov in opredeljevanje dejavnikov tveganja za napredovanje bolezni iz stanja pred demenco na napredne faze bistvenega pomena; predlaga vključitev predstavnikov bolnikov, zdravstvenih organizacij in izvajalcev zdravstvenih storitev v ta postopek; zato ocenjuje, da ima izvajanje obsežnih epidemioloških in kliničnih raziskav z mednarodnim sodelovanjem neizpodbitno dodano vrednost;

21.

priznava pomen podpore Evropske unije 34 projektom o nevrodegenerativnih boleznih v višini 159 milijonov EUR; meni pa, da je v okviru prihodnjega 8. okvirnega programa za raziskave in razvoj nujno odpraviti razdrobljenost raziskav, zlasti o Alzheimerjevi bolezni, in vključiti projekte na nezadostno raziskanih področjih zdravljenja brez zdravil ter vedenjskega in kognitivnega zdravljenja;

22.

meni, da so testi za zgodnje odkrivanje bolezni, raziskovanje dejavnikov tveganja ter merila za zgodnje odkrivanje bistvenega pomena; zato ocenjuje, da ima izvajanje obsežnih epidemioloških in kliničnih raziskav z mednarodnim sodelovanjem neizpodbitno dodano vrednost; meni, da bo enako pomembna tudi evropska raziskava zdravstvenih pregledov, ki bo s kognitivnim testnim modulom lahko podala dragocene informacije o številu ljudi z zgodnjimi kognitivnimi težavami;

23.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj na področju zdravstvenih in socialnih raziskav ter politike zaposlovanja, zdravstvene in socialne politike upoštevajo posebne potrebe žensk, ki jih je med obolelimi dvakrat več, med negovalci pa nesorazmerno veliko;

24.

poziva države članice, naj razvijejo dolgoročne politike in akcijske načrte na področju oskrbe in preventive. ki bodo predvidevali in obravnavali socialne in demografske trende, in se osredotočijo na podporo družinam bolnikov, za katere te skrbijo, in s tem ranljivim osebam z demenco nudijo socialno zaščito;

25.

poudarja, kako pomembno je preprečevati Alzheimerjevo bolezen s spodbujanjem zdravega načina življenja, kar pomeni tudi z ohranjanjem duševne dejavnosti in s socialno vključenostjo, spodbujanjem dobrih načinov prehranjevanja in telovadbe;

26.

poziva države članice, naj oblikujejo strateški raziskovalni akcijski načrt in v njem določijo srednje- do dolgoročne raziskovalne potrebe in cilje na področju nevrodegenerativnih bolezni, tudi potrebe po zagotavljanju nege, zlasti pri Alzheimerjevi bolezni; v teh strateških načrtih si je treba prizadevati za okrepitev potenciala mladih raziskovalcev in podporo inovativnim pristopom k raziskavam na podlagi javnozasebnega partnerstva; priporoča, da se spodbuja razvoj centrov odličnosti za posebna področja raziskav in vključijo predstavniki bolnikov, organizacij negovalcev in javnih/zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev;

27.

poziva države članice, naj sodelujejo s Komisijo pri preučitvi morebitnih pobud Komisije za pomoč državam članicam pri razvoju in izvajanju skupnega raziskovalnega programa;

28.

poziva države članice, naj razvijejo akcijske načrte, usmerjene k izboljšanju počutja in kakovosti življenja bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi oblikami demence ter njihovih družin;

29.

poziva evropske institucije, naj kolikor je mogoče podprejo Observatorij za raziskave demence Alzheimer Europe kot koristno orodje za razširjanje zgledov najboljše prakse in rezultatov raziskav na paciente in njihove negovalce;

30.

poudarja, da je treba raziskati povezave in razlike med staranjem in demenco, med demenco in depresijo pri starejših osebah ter med razlikami, povezanimi s spolom, in različnimi oblikami demence; poleg tega spodbuja države članice, naj pospešujejo posebne programe zdravstvene oskrbe in raziskovalne programe, ki pripisujejo velik pomen bolnikovi izbiri in obetom, ter oblikujejo priporočila, osredotočena na temeljna načela dostojanstva in socialne vključenosti, ter tako pospeši samostojnost in samostojno odločanje bolnikov;

31.

poziva države članice, naj namenijo ustrezna sredstva zdravstvenemu varstvu za Alzheimerjeve bolnike ter izmenjavi informacij in povezovanju v mrežo v zvezi s dobljenimi rezultati;

32.

poudarja pomen pomoči na domu za bolnike in starejše osebe ter delovanje neprofitnih in prostovoljnih organizacij, ki bistveno prispevajo k negi Alzheimerjevih bolnikov in bolnikov z drugimi boleznimi, povezanimi s staranjem; spodbuja države članice, naj s temi organizacijami vzpostavijo partnerstva in podpirajo njihove dejavnosti; države članice tudi poziva, naj ustrezno upoštevajo in priznajo vlogo neformalne nege, ki jo zagotavljajo sorodniki oseb s temi boleznimi;

33.

poudarja, da so potrebni ukrepi, ki ne bodo usmerjeni le v zdravljenje Alzheimerjeve bolezni z zdravili po tem, ko se je bolezen že razvila, temveč tudi na preprečevalne ukrepe za zmanjšanje možnosti za razvoj Alzheimerjeve bolezni, vključno z dieto in prehrano; poziva k obsežni raziskavi učinkov diete in prehrane na bolezen in k svetovanju, tudi o prehrani, o preprečevanju razvoja bolezni, in k njunemu razširjanju v javnosti prek kampanj za povečanje ozaveščenosti;

34.

poudarja, da so za razumevanje psiholoških in družbenih vidikov demence potrebne raziskave na področju zdravstvene ekonomije, družbenih znanosti in humanističnih ved ter nefarmakološki pristopi;

35.

ugotavlja, da bi morala biti diagnoza zgodnjih bolezenskih znakov motenj spomina eno od osrednjih področij varovanja zdravja pri delu;

36.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj razmislijo o vzpostavitvi varnostnih standardov za institucije, specializirane za oskrbo starejših, za skupnosti, katerim pripadajo, in za ureditev oskrbe na domu;

37.

poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju s Komisijo in z raziskovalnimi organizacijami pripravi skupne smernice za usposabljanje osebja, ki v kakršni koli vlogi dela z bolniki z Alzheimerjevo boleznijo (medicinski in paramedicinski poklici), in za usposabljanje in spremljanje družinskih in drugih negovalcev, da bi zagotovili zadostno in učinkovito uporabo obstoječih virov; poudarja, da hitro narašča potreba po kvalificiranem osebju za delo z osebami z demenco;

38.

poziva države članice, naj premislijo o priložnostih, ki jih ponujajo strategije EU 2020 „agenda za nova delovna mesta“ in „nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta“ za okrepitev prihodnje zmogljivosti delovne sile, povezane z nego ljudi, ki imajo Alzheimerjevo bolezen ali drugo vrsto demence; v Evropi je treba spodbujati nova delovna mesta, ki zahtevajo posebno usposobljenost, da bo mogoče oskrbeti čedalje bolj odvisno starajoče se prebivalstvo;

39.

poziva Komisijo, naj uporabi sredstva vodilne pobude„Unija inovacij“ v strategiji Evropa 2020 in načrtovanega pilotnega partnerstva o dejavnem in zdravem staranju (ki se bo začelo v začetku leta 2011) za spoprijem z demenco v Evropi;

40.

poudarja, da nedavni napredek na področju slikanja in raziskav bioloških označevalcev omogoča odkrivanje tihih molekularnih procesov in zgodnjih znamenj Alzheimerjeve bolezni, na primer z označevalcem, o katerem potekajo raziskave, ki omogoča, da amiloidne plošče, ki so ena od dveh poškodb, povezanih s to boleznijo, v možganih postanejo vidne;

41.

priznava, da družine, negovalci in skupnosti bistveno prispevajo k temu, da oboleli uresničijo svoje zmogljivosti, in poziva države članice, naj podprejo družino, negovalce in življenje v skupnosti;

42.

poudarja pomen psihološke podpore bolnikom in njihovim družinam; poudarja pomen kombinacije psihosocialnega pristopa do staranja in rezultatov s področja medicinskih in biomedicinskih raziskav; zagovarja potrebo po raziskavah na področju zdravstvene ekonomije, socialno-humanističnih vidikov in nefarmacevtskih pristopov k zdravljenju, da se pridobi razumevanje psiholoških, ekonomskih in socialnih vidikov demence ter spodbuja uporaba obstoječih tehnologij (e-zdravstvo, IKT, podporne tehnologije itd.);

43.

priporoča, naj Komisija pregleda, kako bi bilo mogoče razširiti pobude EU na področju pravic ljudi z demenco, vključno z uporabo predhodnih aktov (oporoke v času življenja) in vprašanjem sistemov skrbništva;

44.

spodbuja države članice, naj premislijo o zmanjšanju uporabe antipsihotičnih zdravil v svojih akcijskih načrtih za pomoč bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo, saj je, čeprav se ta zdravila običajno predpisujejo za boj proti učinkom demence, dokazano, da je njihov koristni učinek omejen, poleg tega pa njihovo predpisovanje vsako leto prispeva k prekomernemu številu smrti;

45.

poudarja, da je treba ohraniti dostojanstvo ljudi z Alzheimerjevo boleznijo in odpraviti njihovo stigmatizacijo in diskriminacijo;

46.

spodbuja države članice in Komisijo, naj razvijejo nove, iz politike izhajajoče pobude za poenostavitev razširjanja informacij in strategije za dostop novih, inovativnih terapij in diagnostičnih testov, ki izpolnjujejo zdaj neizpolnjene potrebe bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, na trg;

47.

spodbuja države članice, naj razvijejo storitve zdravstvenega varstva in socialne storitve v skladu z osnovnim načelom maksimiranja pokritosti in zagotavljanja enakega dostopa in enakopravnosti, spodbujajo razvoj povezanih storitev dostave v skupnosti in na dom v korist dementnim osebam ne glede na starost, spol, etnično pripadnost, gmotni položaj, invalidnost in prebivališče bodisi na podeželju bodisi v mestu; spodbuja države članice, naj sprejmejo ukrepe za spoprijem z dejavniki, ki neenako vplivajo na zdravje prebivalcev, a se je njihovemu vplivu mogoče izogniti; spodbuja Komisijo in države članice, naj še naprej razvijajo zbirko podatkov o zdravstvenih neenakostih;

48.

poziva države članice, naj ne pozabijo na preprečevalno zdravljenje, ki pomaga upočasniti začetek demence, in zagotovijo dostop do cenovno dostopne, kakovostne nege za obolele; države članice posebej opozarja, da je treba te storitve zavarovati v obdobju konsolidacije javnih financ v Evropi;

49.

poziva države članice, naj vzpostavijo evropsko mrežo referenčnih centrov, v katerih bi bilo združeno znanje o diagnosticiranju, zdravljenju in negi bolnikov z demencami in Alzheimerjevo boleznijo ter v katerih bi potekala izmenjava ter ocena informacij in podatkov med državami članicami;

50.

poziva države članice, naj oblikujejo posamezniku prilagojene oblike oskrbe in pomoči, ki bodo združevale različne stroke in discipline in ki jih bo po obvestilu o diagnozi usklajevala ena referenčna oseba, ter naj omogočijo oskrbo na domu z okrepljeno uporabo večstranskih in specializiranih storitev pomoči in nege na domu, avtomatizacije doma ter novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

51.

poziva države članice, naj razvijejo raznovrstne, inovativne in kakovostne strukture, ki bodo negovalcem omogočale počitek, kot so začasne nastanitvene zmogljivosti in sprejemni centri, in naj zagotovijo zdravstveno spremljanje negovalcev, na primer z ustrezno zdravstveno oskrbo in psihološko ali socialno podporo;

52.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj okrepijo raziskave, izboljšajo dostop do diagnosticiranja in prilagodijo storitve nege in pomoči potrebam mladih bolnikov;

53.

spodbuja države članice, da bolnikom čim prej zagotovijo dostop do novih oblik zdravljenja, ko bodo na voljo in ko bo preverjena in vzpostavljena njihova učinkovitost;

54.

poziva države članice, naj izboljšajo javno in poklicno ozaveščenost o demenci med kvalificiranimi/polkvalificiranimi zaposlenimi v zdravstvu, odgovornimi za sprejemanje politik in mediji, kar bo imelo za posledico boljše prepoznavanje simptomov Alzheimerjeve bolezni, razumevanje te bolezni in nege obolelih; ozaveščenost mora biti osredotočena na različne sestavine, kot so diagnoza, zdravljenje in ustrezna podpora;

55.

opozarja Komisijo na poročilo Bowis iz leta 2006, ki poziva delodajalce, naj v okviru odgovornosti, ki jo imajo za zdravje in varnost pri delu, uvedejo ukrepe za „duševno zdravje pri delu“, da bi zagotovile osebam z duševnimi motnjami najboljšo možno vključitev na trg dela, ter te politike objavijo in spremljajo v skladu z veljavno zakonodajo na področju zdravja in varnosti; opozarja Komisijo, da Parlament še vedno pričakuje objavo teh politik;

56.

poudarja obseg stroškov zdravljenja, ki nastanejo zaradi Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence in ki je pomemben za iskanje možnih rešitev, pri katerih bodo upoštevani: neposredni stroški zdravljenja (vključno s stroški zdravstvenega sistema: stroški specialistov, zdravil, zdravniških preiskav in rednih pregledov); neposredni socialni stroški (vključno s stroški formalnih storitev izven zdravstvenega sistema: storitve skupnosti, nega na domu, zagotavljanje hrane, prevoza in namestitve bolnikov v specialističnih domovih za oskrbo starejših, kjer lahko dobijo zdravstveno pomoč) in neformalni stroški (vključno s stroški, povezanimi z zmanjšano storilnostjo v primeru podaljšanja delovne dobe in z upadom proizvodnje kot posledico predčasne upokojitve, dopusta zaradi zdravstvenih razlogov ali smrti);

57.

spodbuja države članice, naj pripravijo informativne kampanje za javnost in posebne skupine, kot so šolski otroci, zaposleni v zdravstvu in socialni delavci, v katerih bodo primerjali podporne ukrepe za družinske negovalce, združenja bolnikov in nevladne organizacije ter si o teh ukrepih izmenjali izkušnje, s spodbujanjem izdajanja in distribucije letakov, tudi na spletu, z informacijami glede usposabljanja in organizacije prostovoljnih delavcev ter pravnih, psiholoških in zdravstvenih pomočnikov na domu in v dnevnih centrih s spodbujanjem ali ustanavljanjem združenj za Alzheimerjevo bolezen, da bi prizadetim omogočili izmenjavo izkušenj; poudarja, kako pomembna je zmožnosti prepoznavanja simptomov demence v vseh kampanjah za ozaveščanje;

58.

spodbuja države članice, naj kot prostovoljno pospešujejo izvajanje brezplačnih preiskav spomina za tiste skupine prebivalcev, ki po znanstvenih podatkih močno tvegajo, da se bo pri njih razvila Alzheimerjeva bolezen ali druga vrsta demence;

59.

poziva države članice in Evropsko komisijo, naj spodbujajo razmislek o potrebah bolnikov in etični odnos do njih, da bi zagotovili spoštovanje človeškega dostojanstva, in naj razmislijo o pravnem statusu oseb z nevrodegenerativnimi boleznimi, da bi zagotovili pravni okvir za odvzem svobode in pravno varstvo bolnikov;

60.

poziva k priznanju združenj za Alzheimerjevo bolezen kot prednostnih partnerjev in njihovo sodelovanje pri 1) opredelitvi priporočil za preprečevanje in zgledov najboljše prakse ter njihovega razširjanja na osnovni ravni, 2) zagotovitvi zelo potrebnih informacij in podpore ljudem z demenco in njihovim negovalcem, 3) zastopanju potreb ljudi z demenco in njihovih negovalcev pri odgovornih za sprejemanje politik, in 4) spodbujanju partnerstev z medicinskimi poklici za zagotavljanje celostnega pristopa; poudarja, da bi v ta namen Evropske institucije morale preučiti možnosti, da bi evropski program javnega zdravja zagotavljal redno osnovno financiranje združenj Alzheimer Europe in spodbujati države članice k podpiranju združenj za Alzheimerjevo bolezen na nacionalni ravni;

61.

spodbuja države članice, naj razvijajo skupine za podporo zaposlenim v zdravstvu, ki delajo v institucijah, sorodnikom hospitaliziranih bolnikov, sorodnikom, ki skrbijo za bolnika na domu in zaposlenim v zdravstvu, ki delajo na področju zdravstvenih storitev na domu;

62.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj v sodelovanju s Parlamentom spodbujajo avtonomnost oseb z demenco ter njihovo dostojanstvo in socialno vključenost prek akcijskega načrta na področju zdravja ter naj zagotavljajo informacije o najboljših praksah na področju spoštovanja pravic ranljivih in v boju proti grdemu ravnanju z bolniki z demenco;

63.

poziva Komisijo in Svet, naj v povezavi z uresničevanjem projektov raziskav gojita razvoj partnerstev med javnimi institucijami ter med zasebnimi in javnimi institucijami, s tem pa izkoristita sredstva, vire in izkušnje zasebnega in javnega sektorja za boj z vplivi Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence;

64.

poudarja, da je potrebno doseči še velik napredek pri dostopu bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo ali podobnimi boleznimi do terapevtskih raziskav, da bi zagotovili učinkovitost novih molekul; poudarja tudi, da bi bilo to vprašanje treba obravnavati v prihodnjih spremembah direktive EU o kliničnem preskušanju zdravil (2001/20/ES);

65.

glede na uničevalen vpliv Alzheimerjeve bolezni na spomin in mentalno zmožnost poziva države članice, naj oblikujejo nacionalne strategije, ki bodo organom, pristojnim za finančno pomoč obolelim, omogočile spremljanje takšne pomoči in s tem zagotovitev, da se bo uporabljala izključno v korist obolelih;

66.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/44

—

ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor z dne 10. novembra 2010 za Komisijo o peticiji št. 0473/2008, ki jo je vložil Christoph Klein (nemški državljan), v zvezi z neukrepanjem Komisije v zadevi s področja konkurence ter škodljivih posledicah tega dejstva za udeleženo podjetje (O-0182/2010 – B7-0666/2010),

—

ob upoštevanju člena 227 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju členov 201 in 202 svojega poslovnika,

A.

ker je pravni okvir, ki se uporablja v tej zadevi, Direktiva Sveta 93/42/EGS (1) o medicinskih pripomočkih, ki določa, da lahko proizvajalci medicinskih pripomočkov razreda I tržijo pripomoček brez posredovanja priglašenega organa ali urada, ter da je proizvajalec tisti, ki mora dokazati, da je pripomoček v skladu z zahtevami iz direktive,

B.

ker morajo države članice, zato da zagotovijo, da so te zahteve izpolnjene, nadzorovati trg in sprejemati ustrezne ukrepe, kar vključujejo postopek zaščitne klavzule iz člena 8 ter ukrepe iz člena 18 v primeru neustrezno pritrjene oznake CE,

C.

ker je zadevni proizvajalec odgovornemu organu v državi članici dokazal, da njegov pripomoček izpolnjuje vse zakonske zahteve za trženje medicinskega pripomočka razreda I z oznako CE,

D.

ker mora država članica, ko sprejme ustrezne začasne ukrepe za umik pripomočka s trga ali prepoved ali omejitev njegovega trženja, prek odgovornega organa takoj seznaniti Komisijo o katerem koli od teh ukrepov ter navesti razloge za svojo odločitev,

E.

ker so nemški organi od leta 1996 izražali zaskrbljenost v zvezi z varnostjo pripomočka (inhalator) ter so Komisijo seznanili s tem, da bi začela postopek v zvezi z varnostjo, vendar se Komisija ni posvetovala s proizvajalcem in nikoli ni o zadevi odločila; posledica tega je, da je zadeva še odprta, vlagalec peticije pa nima na razpolago nobenega pravnega mehanizma,

F.

ker so oblasti nemške dežele Saška-Anhalt leta 1997 na vztrajanje bavarskih oblasti prepovedale prodajo pripomočka,

G.

ker je podjetje pred prvo prepovedjo iz leta 1997 zakonito prodajalo proizvode in glede na trditve odgovornih oblasti izpolnjevalo vse določbe iz Direktive Sveta 93/42/EGS,

H.

ker je proizvajalec leta 2003 začel tržiti pripomoček pod novim imenom in ker je leta 2005 vlada Zgornje Bavarske ukazala umik pripomočka s trga na podlagi nemškega zakona o medicinskih pripomočkih, ne da bi o tem obvestila Komisijo,

I.

ker je proizvajalec leta 2006 seznanil Komisijo o drugi prepovedi prodaje z namenom, da na podlagi člena 8(1) Direktive 93/42/EGS začne proti Nemčiji postopek zaradi kršitve pravic,

J.

ker Komisija trdi, da so bili dokazi, da inhalator izpolnjuje temeljne zahteve, kot je določeno v Direktivi 93/42/EGS, nezadostni, in meni, da ni bilo potrebe po ponovnem preverjanju varnosti novega proizvoda, ker je primer spadal bolj v člen 18 kot v člen 8 direktive,

K.

ker je proizvajalec leta 2008 vložil peticijo v Evropskem parlamentu, v kateri trdi, da je Komisija pri obravnavi tega primera kršila svoje obveznosti iz direktive in ni izpolnila svoje dolžnosti, da deluje kot varuhinja pogodb,

1.

meni, da Komisija v svojem odgovoru Odboru za peticije ni v zadostni meri odgovorila na vprašanje, ki so ga postavili vlagalec peticije in člani odbora, prav tako pa se tudi ni dovolj odzvala na zaskrbljenost, izraženo v mnenju Odbora za pravne zadeve;

2.

poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme potrebne ukrepe za končanje še odprtega postopka, ki se je začel leta 1997 v skladu z zaščitno klavzulo iz člena 8 Direktive 93/42/EGS;

3.

poziva Komisijo, naj nemudoma odgovori na upravičeno zaskrbljenost vlagalca peticije, ki že 13 let živi v tem nevzdržnem stanju in je zaradi tega utrpel veliko izgubo pri zaslužku, ter naj sprejme potrebne ukrepe, ki bodo vlagalcu peticije omogočili uveljavljanje njegovih pravic;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski komisiji in nemški zvezni vladi.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/46

—

ob upoštevanju mednarodne donatorske konference za novo prihodnost Haitija, ki je potekala 31. marca 2010 v New Yorku, in poročila o obisku delegacije Odbora Evropskega parlamenta za razvoj v New Yorku,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta iz marca 2010 za ponovni vzpon in nacionalni razvoj Haitija ter obsežne obnove za prihodnost,

—

ob upoštevanju sklepov izredne seje Sveta za zunanje zadeve, ki je 18. januarja 2010 potekala v Bruslju,

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 19. januarja 2010 o potresu na Haitiju,

—

ob upoštevanju sklepov pripravljalne ministrske konference, ki je 25. januarja 2010 potekala v Montrealu,

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči, ki so ga tri evropske institucije podpisale decembra 2007,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o nedavnem potresu na Haitiju (1),

—

ob upoštevanju poročila misije Odbora Evropskega parlamenta za razvoj na Haitiju (25.-27. junij 2010),

—

ob upoštevanju poročila Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 30. avgusta 2010 o misiji za ugotavljanje dejstev na Haitiju in v Dominikanski republiki,

—

ob upoštevanju skupnega dokumenta Catherine Ashton, podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter komisarke Kristaline Georgieve o izkušnjah iz odziva Unije med nesrečo na Haitiju (junij 2010),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o evropski zmogljivosti za odzivanje v izrednih razmerah z dne 26. oktobra 2010 (KOM(2010)0600),

—

ob upoštevanju misije Združenih narodov za stabilizacijo na Haitiju (MINUSTAH),

—

ob upoštevanju poročila Michela Barnierja z naslovom Za evropske enote civilne zaščite, imenovane „Europe Aid“, objavljenega maja 2006,

—

ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A.

ker je potres, ki je z močjo 7,3 po Richterjevi lestvici 12. januarja 2010 na Haitiju povzročil 222 750 smrtnih žrtev, prizadel 3 milijone ter razselil 1,7 milijona ljudi, od katerih je več kot milijon še vedno v neorganiziranih taboriščih, ki bi bila morala biti začasna, in ker so združenja zagovornikov človekovih pravic obsodila neznosne življenjske razmere v teh neorganiziranih taboriščih, zlasti posilstva in spolno nasilje nad ženskami,

B.

ker se v državi, v kateri skoraj 60 odstotkov prebivalstva živi na podeželju in 80 odstotkov v popolni revščini, med 2,5 in 3,3 milijona ljudi spopada z negotovostjo glede preskrbe s hrano,

C.

ker so leto po potresu razmere na Haitiju še vedno kaotične, v državi še vedno vladajo izredne razmere, obnova pa se le stežka začenja,

D.

ker so desetletja revščine, uničevanja okolja, občutljivosti za mnoge naravne nesreče, nasilja, politične nestabilnosti in diktature povzročila, da je Haiti najrevnejša ameriška država, v kateri se je pred katastrofo večina od 12 milijonov prebivalcev preživljala z manj kot dvema dolarjema na dan; in ker je škoda, nastala ob potresu, še poslabšala sposobnost države, da nudi osnovne javne storitve in se torej aktivno odzove na prizadevanja za pomoč in obnovo,

E.

ker je bilo do danes nakazanih le 1,2 milijarde od 10 milijard dolarjev (v 2 delih: 18 mesecev in 3 leta) obljubljenih na mednarodni donatorski konferenci za obnovo Haitija, ki je potekala 31. marca 2010 v New Yorku,

F.

ker je nedavna tragedija na Haitiju pokazala, da je treba okrepiti instrumente, ki so Uniji na voljo za obvladovanje nesreč (humanitarna pomoč in mehanizem civilne zaščite Unije), zlasti njihovo učinkovitost, hitrost, usklajevanje in prepoznavnost,

G.

ker je bila na predlog Haitija ustanovljena začasna komisija za obnovo, da bi se omogočilo usklajevanje, učinkovita razporeditev sredstev ter izvajanje akcijskega načrta za razvoj Haitija; ker je Evropska komisija kot največja donatorica članica začasne komisije in ima pravico do glasovanja,

H.

ker je odstranitev ruševin največji izziv za obnovo te države – majhen del je že odstranjen – in ker bo s sedanjo hitrostjo potrebnih 6 let za odstranitev milijonov kubičnih metrov ruševin,

I.

ker je epidemija kolere, ki je izbruhnila 19. oktobra 2010, do danes povzročila več kot 3 000 smrtnih žrtev in prizadela več kot 150 000 ljudi; ker širjenje epidemije odkriva očitne strukturne pomanjkljivosti haitijske države ter pomanjkljivosti sistema mednarodne pomoči in misije Združenih narodov za stabilizacijo na Haitiju in ker na boj proti koleri vpliva zlasti sedanja politična kriza, nastala po volitvah,

J.

ker so od 174 milijonov dolarjev Združeni narodi za boj proti epidemiji kolere prejeli le 44 milijonov,

K.

ker je Svetovna zdravstvena organizacija napovedala, da bo, če se epidemija ne ustavi, v naslednjih dvanajstih mesecih prišlo do 400 000 novih primerov kolere,

L.

ker je po volitvah 28. novembra 2010, katerih predhodni izidi so bili znani na začetku decembra, prišlo do nasilnih protestov na Haitiju ter številnih pritožb zaradi goljufij; ker bi mednarodna skupnost morala podpirati pregleden in zakonit volilni postopek, da bi se zagotovilo pošteno glasovanje, nujno potrebno za obnovo države; ker je zaščita civilistov prednostna naloga,

1.

ponovno poudarja svojo solidarnost s prebivalci Haitija, ki trpijo zaradi posledic potresa in kolere, in poudarja, da mora obnova potekati v posvetovanju in sodelovanju s haitijskim prebivalstvom in civilno družbo;

2.

poziva mednarodno skupnost, vključno z Evropsko unijo, naj se odločno in dolgoročno zaveže, da bo izpolnila vse obljube z mednarodne donatorske konference v New Yorku, in naj nemudoma ukrepa; poudarja tudi, da se morata humanitarna pomoč in pomoč pri obnovi, ki ju zagotovi Unija, dodeliti v obliki nepovratnih sredstev in ne posojil, ki povzročajo zadolževanje;

3.

opozarja na veliko mobilizacijo mednarodne skupnosti po razdiralnem potresu na Haitiju in njeno dejansko politično pripravljenost, da obnovo države podpre tako, da ne bi ponavljala napak iz preteklosti ter da bi za vselej odpravila globoke razloge za revščino na Haitiju;

4.

obžaluje obseg katastrofe na Haitiju, katere posledice ostajajo jasno vidne tudi leto dni po potresu; pozdravlja znesek humanitarne pomoči, ki ga je Evropska komisija namenila tej državi in ki znaša 120 milijonov EUR (od tega 12 milijonov za boj proti koleri), prispevek držav članic Unije v višini okrog 200 milijonov EUR, prizadevanja evropske komisarke za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje ter GD ECHO in njegovih strokovnjakov;

5.

poudarja, da je oblikovanje grozdov omogočilo usklajevanje humanitarne dejavnosti na terenu, vendar je ta metoda vseeno pokazala svoje pomanjkljivosti zaradi velikega števila humanitarnih dejavnikov ter zapletenosti izrednih razmer zaradi velike koncentracije prebivalstva v mestih;

6.

pozdravlja prizadevanja in delo, ki so ga opravile humanitarne organizacije (Rdeči križ, nevladne organizacije, Združeni narodi) in države članice, ter vztraja, da je treba poročati o nevidnih posledicah humanitarne dejavnosti ter da so bile razmere pod nadzorom zato, ker je bilo poskrbljeno za ranjene, pitno vodo in hrano ter začasna bivališča;

7.

ugotavlja, da je epidemija kolere pokazala skorajda popolno nesposobnost haitijske države v boju s to boleznijo, ki jo je mogoče enostavno preprečiti in zdraviti, ter pomanjkljivosti sistema humanitarne pomoči v državi z veliko humanitarno dejavnostjo (12 000 nevladnih organizacij); poudarja, da šibkih točk haitijske države ne smejo in ne morejo blažiti humanitarni akterji ter da je treba delovati v prid dolgoročnega razvoja, zlasti na področju dostopa do zdravstvene oskrbe, pitne vode in higienskih razmer;

8.

pozdravlja skupno zavezo Komisije in držav članic na mednarodni donatorski konferenci za obnovo Haitija, da bodo državi namenile 1,2 milijarde EUR, od katerih bo 460 milijonov nehumanitarne pomoči Komisije; ponovno poudarja svojo zahtevo, naj Evropska unija kot največja donatorica odigra vodilno politično vlogo v prizadevanjih za obnovo;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj v prizadevanja za obnovo Haitija vključijo lokalno proizvodnjo hrane in zanesljivo preskrbo s hrano (prek razvoja podeželske infrastrukture in pomoči malim kmetom) v skupni pristop pri načrtovanju sredstev za obnovo Haitija ter vmesni pregled načrtovanja sredstev, ki so ostala od Komisije (169 milijonov EUR od 460 milijonov, obljubljenih v New Yorku, je še vedno na voljo); poziva k izvajanju novega okvira ukrepov glede varnosti preskrbe s hrano ki ga je Komisija napovedala marca 2010;

10.

obžaluje dejstvo, da je začasna komisija za obnovo Haitija, ki mora imeti osrednjo vlogo pri usklajevanju obnove, pozno začela svoje delo; obžaluje pomanjkanje informacij o njenem delovanju in učinkovitosti ter poziva Komisijo kot članico te komisije, naj se posreduje za pospešitev izvajanja njenega mandata in preuči njeno delovanje ter naj Evropskemu parlamentu predloži poročilo o dejavnosti začasne komisije za obnovo Haitija, o razporeditvi virov ter o sredstvih, obljubljenih na konferenci v New Yorku, ki so bila dejansko porabljena za obnovo;

11.

priznava, da lahko začasna komisija za obnovo Haitija, ki je osrednji organ za upravljanje obnove, učinkovito deluje le s ponovno vzpostavitvijo haitijske državne strukture in obnovo haitijskega vodstva, ki mora biti izvoljeno na preglednih in zakonitih volitvah ter mora pokazati dejansko politično voljo za sprejemanje odločitev, ki bodo omogočile spopadanje s tem titanskim gradbiščem;

12.

nemudoma poziva haitijsko vlado, naj si še naprej prizadeva za izpolnitev zavez iz nacionalnega načrta obnove, da bi okrepila ugled države, povečala učinkovitost upravljanja na lokalni ravni, okrepila nacionalne in lokalne ustanove ter povezala koncept politične, gospodarske in institucionalne decentralizacije;

13.

ocenjuje, da je treba lokalne organe in predstavnike civilne družbe bolje podpreti in jih vključiti v proces odločanja;

14.

obžaluje dejstvo, da imajo Haitijci za čiščenje ton ruševin na voljo le lopate, motike in samokolnice, ki onemogočajo gibanje po glavnem mestu, kar je glede na resnost razmer smešno; poudarja, da je odstranitev ruševin za obnovo Haitija nujno potrebna; obžaluje, da za to niso bila namenjena nikakršna sredstva; poziva Komisijo, naj zagotovi finančno in tehnično pomoč pri odstranjevanju ruševin;

15.

poziva Združene narode, naj ponovno obravnavajo mandat svoje misije za stabilizacijo na Haitiju in se posebej posvetijo vprašanjem varnosti ter ocenijo svojo učinkovitost ob zadnjih dogodkih, epidemiji kolere in trenutnih volitvah;

16.

obžaluje veliko pomanjkanje stanovanj na Haitiju; poudarja, da je namestitev ljudi, ki so ostali brez domov in ki so večinoma nastanjeni v šotoriščih v glavnem mestu Port-au-Prince, težka zaradi pomanjkanja zemljišč, neobstoječega registra o zemljiščih ter zaradi izseljencev, ki imajo v lasti številne parcele, ter poziva haitijske oblasti, naj pokažejo politično voljo za proaktivne ukrepe, zlasti v zvezi z razlaščanjem;

17.

izraža čedalje večjo zaskrbljenost zaradi položaja najranljivejših, zlasti žensk in otrok, po potresu, ki je prizadel več kot 800 000 otrok, ki so bili izpostavljeni nevarnosti nasilja, spolne zlorabe, trgovine z ljudmi, izkoriščanja in zanemarjanja, ter poziva Evropsko unijo (Komisijo), naj se odločno zavzame za ponovno vzpostavitev življenjskih razmer, ki bodo otrokom omogočale zaščito in varnost, naj podpre vzpostavitev sistema socialne varnosti na Haitiju ter naj spodbudi šolsko reformo; poziva tudi k izboljšanju življenjskih razmer in varnosti v taboriščih;

18.

poziva Evropsko unijo, naj z vlado na Haitiju sodeluje pri sestavi splošne zakonodaje za varstvo pravic otrok, pri vključevanju obveznosti, ki izhajajo iz številnih mednarodnih instrumentov s področja otrokovih in človekovih pravic, ukinitve suženjstva in varstva otrokovih pravic, ki jih je Haiti ratificiral, v nacionalno zakonodajo;

19.

meni, da je zelo pomembno, da Komisija podpre izvajanje identifikacije, popisa in iskanja družin otrokom, ki so bili od njih ločeni, ter vzpostavi poseben nadzor na mejah zoper trgovino z otroki in nezakonitim posvojitvam;

20.

vztraja, da je nujno treba takoj vzpostaviti haitijsko državno strukturo zaradi delovanja demokracije in dobrega upravljanja države, ki je nujno potrebno za obnovo države, ter spodbujati vključevanje civilne družbe in haitijskega prebivalstva;

21.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi politične krize po rezultatih predsedniških in zakonodajnih volitev, ki so sprožili veliko nasprotovanje, a so jih misije tujih opazovalcev previdno potrdile, trenutno pa glasove ponovno preštevajo strokovnjaki Organizacije ameriških držav (OAS), ki so v svojem poročilu z dne 13. januarja 2011 predlagali, naj kandidat vladajoče stranke Jude Célestin zaradi dokazane goljufije prepusti mesto Michelu Martellyju;

22.

poziva Evropsko unijo, naj naredi vse, kar je v njenih močeh, za odločno podporo zakonitemu in preglednemu volilnemu postopku ter za pravilen potek drugega kroga, preloženega na februar, da se Haitiju prepreči, da bi zapadel v še globljo krizo; meni, da bodo samo izvoljen in zakonit predsednik ter zakoniti poslanci lahko sprejemali potrebne odločitve ter da sta za obnovo nujni stabilnost in politična volja;

23.

poziva mednarodno skupnost in Evropsko unijo, naj tesno sodelujeta z bodočimi haitijskimi oblastmi ter naj jim pomagata pri organizaciji njihovih institucij in državne infrastrukture, pri vzpostavljanju novega ravnovesja na vseh ravneh in popolnoma delujoče demokracije skozi ves postopek obnove;

24.

poudarja ključni pomen kapitalskih tokov denarnih nakazil haitijskih izseljencev, ki se brez posrednikov namenjajo prebivalcem države, ti pa lahko ta sredstva nemudoma uporabijo za nujne potrebe; poziva države članice in haitijsko vlado, naj olajšajo pretok teh nakazil in si prizadevajo za zmanjšanje njihovih stroškov;

25.

nemudoma poziva Unijo in njene države članice, naj pomoč in sanacijo na Haitiju vključijo med svoje glavne prednostne naloge; poudarja, da je prišel čas, ko je Haitiju treba pomagati, da postane gospodarsko ter politično močna in samostojna država; in poziva mednarodno skupnost, naj to priložnost izkoristi za dokončno izkoreninjenje osnovnih vzrokov revščine na Haitiju;

26.

poziva Komisijo, naj si v duhu evropskega soglasja o humanitarni pomoči ter v sodelovanju z vlado, lokalnimi oblastmi in civilno družbo dodatno prizadeva za vključitev priprav na nesreče in za zmanjšanje nevarnosti nesreč v fazo izrednih razmer in dolgoročnega razvoja;

27.

poziva Komisijo, naj čim prej predstavi zakonodajne predloge za ustanovitev enot civilne zaščite Evropske unije na podlagi mehanizma civilne zaščite Evropske unije;

28.

ugotavlja, da je humanitarna pomoč na Haitiju prisotna že desetletja ter da se povezava med pomočjo v izrednih razmerah, rehabilitacijo in razvojem v tej krizi kaže kot zelo pomembna in upravičena; vztraja, da je nujno, da Združeni narodi še naprej vodijo usklajevanje vseh civilnih in vojaških operacij, tako za ponovno vzpostavitev varnosti in humanitarne pomoči kot tudi za obnovo in razvoj;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, državam članicam, predsedniku in vladi Haitija, pomočniku generalnega sekretarja Združenih narodov za humanitarne zadeve in koordinatorju za nujno pomoč ter Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/50

—

ob upoštevanju mednarodnih instrumentov, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine in prepovedujejo diskriminacijo, zlasti Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji in člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki EU in njene države članice zavezujejo k spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zagotavljajo evropska sredstva za boj proti diskriminaciji in kršenju človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Listine temeljnih pravic Evropske unije, zlasti člena 11, ki zagotavlja pravico do svobode izražanja, ter člena 21, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti,

—

ob upoštevanju predloga spremembe zakona o upravnih prekrških Republike Litve (št. XIP-2595),

—

ob upoštevanju osnutka mnenja Ministrstva za pravosodje Republike Litve (št. 11-30-01),

—

ob upoštevanju dejavnosti Evropske unije za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in homofobije,

—

ob upoštevanju poročila Agencije za temeljne pravice iz novembra 2010 z naslovom Homofobija, transfobija in diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. septembra 2009 o razmerah v Litvi po sprejetju zakona o zaščiti mladoletnikov (1),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o homofobiji, zaščiti manjšin in protdiskriminacijskih politikah, zlasti tistih o homofobiji v Evropi (2),

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) poslovnika,

A.

ker je seimas 16. decembra 2010 odložil glasovanje o zakonodajnem predlogu za spremembo zakona o upravnih prekrških, na podlagi katerega bi se javna promocija homoseksualnih odnosov kaznovala z denarno kaznijo od 2 000 do 10 000 LTL (580–2 900 EUR), saj predlogov sprememb še niso pregledali ustrezni parlamentarni odbori in jih še vedno pregledujejo litovske nacionalne oblasti,

B.

ker je odbor za šolstvo, znanost in kulturo seimasa 8. decembra 2010 spolno usmerjenost umaknil s seznama razlogov za zaščito v določbah o enakih možnosti zakona o izobraževanju (člen 5(1)),

C.

ker so predlogi spremembe zakona o upravnih prekrških v nasprotju s členom 25 ustave Republike Litve, ki določa, da se oseb ne sme ovirati pri iskanju, prejemanju in dajanju informacij in idej, ter s členom 29, v katerem je zapisano, da so vsi ljudje enaki pred zakonom, sodiščem ter drugimi državnimi institucijami in uradniki. Človekovih pravic se ne sme omejevati, prav tako pa se ne sme podeljevati privilegijev na podlagi spola, rase, državljanstva, jezika, izvora, družbenega položaja, vere, prepričanja ali mnenja,

D.

ker je minister za pravosodje Republike Litve izrazil mnenje, da so predlogi spremembe zakona o upravnih prekrških v nasprotju z zavezami Litve v okviru njene ustave, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

E.

ker zadnje poročilo Agencije za temeljne pravice iz novembra 2010 o homofobiji, transfobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete vsebuje sklep, da bi spremembe lahko potencialno kriminalizirale skoraj vsak javen izraz, prikaz ali informacijo o homoseksualnosti,

F.

ker se je junija 2009 seimas z veliko večino odločil za spremembo zakona o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi učinki javnega obveščanja ter s tem mladoletnikom prepovedal dostop do informacij o homoseksualnosti,

G.

ker ostaja nepojasnjeno, kaj v zakonu o oglaševanju pomeni izkazovanje ali promocija spolne usmerjenosti,

H.

ker je to resolucijo spodbudil niz zaskrbljujočih dogodkov, na primer sprejetje zakona o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi učinki javnega obveščanja, poskus lokalnih oblasti, da bi prepovedale organizacijo pohodov za enakost in gejevskih parad, ter podžigajoč, grozilen in sovražen govor vodilnih politikov in poslancev,

I.

ker so 17. maja 2010, na mednarodni dan proti homofobiji, vse vrste homofobije in diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti soglasno obsodili podpredsednica Komisije Viviane Reding, visoka predstavnica Evropske unije Catherine Ashton, predsednik Evropskega sveta Herman van Rompuy in predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek,

J.

ker je Svetovna zdravstvena organizacija leta 1990 homoseksualnost umaknila s seznama duševnih bolezni; ker ni nobena verodostojna raziskava pokazala, da bi spolna vzgoja otrok in mladostnikov lahko vplivala na njihovo spolno usmerjenost, in ker vzgoja o spolni različnosti spodbuja strpnost in sprejemanje razlik,

1.

podpira vrednote in načela, na katerih temelji Unija, zlasti spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami vseh manjšin;

2.

ponovno potrjuje, da so institucije EU in države članice dolžne v Evropski uniji zagotavljati spoštovanje, zaščito in promocijo človekovih pravic, brez razlikovanja na podlagi spolne usmerjenosti, saj tako določajo Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 6 Pogodbe o Evropski uniji;

3.

poziva seimas, naj zavrne predlog spremembe zakona o upravnih prekrških, vključi spolno usmerjenost na seznam razlogov za zaščito v zakonu o izobraževanju, omogoči mladoletnikom, da prosto dostopajo do informacij o spolni usmerjenosti, in pojasni pomen prepovedi v zakonu o oglaševanju;

4.

poudarja, da na plenarnem zasedanju litovskega parlamenta še niso glasovali o predlaganih spremembah in da jih še pregledujejo litovski nacionalni organi;

5.

potrjuje odločno stališče, ki ga je v več priložnostih zavzela predsednica Republike Litve Dalia Grybauskaitė, ko je kritizirala homofobno zakonodajo kot škodljivo za litovske državljane in podobo Litve, ter jo poziva, naj vloži veto na predlagane spremembe zakona o upravnih prekrških, če bodo sprejete;

6.

odobrava nedavno uvrstitev homofobije med oteževalne okoliščine pri kaznivih dejanjih;

7.

odobrava dosedanje dvostransko ukrepanje Evropske komisije; poziva Komisijo, naj opravi pravno presojo predlaganih sprememb zakona o upravnih prekrških, obenem pa naj razglasi načrt EU s konkretnimi ukrepi zoper homofobijo in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti;

8.

odobrava načrt litovskih oblasti, da bodo pregledale predlagane spremembe, ki so domnevno v nasprotju z evropskim pravom, zlasti glede načela nediskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, predsedniku in parlamentu Republike Litve, Agenciji EU za temeljne pravice in komisarju Sveta Evrope za človekove pravice.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/53

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije s 15. novembra 2007 o resnih dogodkih, ki ogrožajo obstoj krščanskih in drugih verskih skupnosti (1), z 21. januarja 2010 o napadih na krščanske skupnosti (2), z dne 6. maja 2010 o množičnih grozodejstvih v nigerijskem mestu Jos (3), z dne 20. maja 2010 o verski svobodi v Pakistanu (4) in z dne 25. novembra 2010 o Iraku: smrtna kazen (zlasti primer Tarika Aziza) in napadi na krščanske skupnosti (5),

—

ob upoštevanju letnih poročil o stanju človekovih pravic po svetu, zlasti svoje resolucije s 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije na tem področju (6),

—

ob upoštevanju člena 18 splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju člena 18 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN o svobodi veroizpovedi ali prepričanja, zlasti njenih poročil z 29. decembra 2009, 16. februarja 2010 in 29. julija 2010,

—

ob upoštevanju člena 9 evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950,

—

ob upoštevanju člena 10 listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 3(5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 17 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju izjave predstavnice Catherine Ashton, visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Komisije, po napadu na vernike pri koptski cerkvi v Aleksandriji v Egiptu 1. januarja 2011,

—

ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta Jerzyja Buzeka o smrtonosni eksploziji v egiptovski cerkvi 1. januarja 2011,

—

ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A.

ker je Evropska unija večkrat izrazila zavezanost svobodi veroizpovedi, vesti in misli ter poudarila, da so jo vlade dolžne zagotoviti po vsem svetu; ker je razvoj človekovih pravic, demokracije in državljanskih svoboščin skupni temelj, na katerem Evropska unija gradi odnose s tretjimi državami in ki ga v sporazumih med EU in tretjimi državami določa klavzula o demokraciji,

B.

ker je v členu 18 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah zapisano, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ker ta pravica vključuje svobodo, po kateri lahko vsakdo sam izbere ali sprejme veroizpoved ali prepričanje, svobodo, po kateri lahko posameznik sam ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno izraža svojo veroizpoved ali prepričanje z bogoslužjem, obredi, običaji in poučevanjem,

C.

ker svoboda misli, vesti in veroizpovedi velja za pripadnike vere, a tudi za ateiste, agnostike in nevernike,

D.

ker se je število napadov na krščanske skupnosti po svetu leta 2010 povečalo, povečalo pa se je tudi število sojenj in obsodb na smrt zaradi bogoskrunstva, katerih pogoste žrtve so ženske; ker statistika o svobodi veroizpovedi zadnjih let kaže na to, da je večina dejanj verskega nasilja uperjena proti kristjanom, kakor je navedeno v poročilu o svobodi veroizpovedi v svetu za leto 2009, ki ga je pripravila organizacija Aid to the Church in Need; ker je položaj krščanskih skupnosti v nekaterih primerih tako slab, da je ogrožen njihov nadaljnji obstoj – če bodo izginile, bo to pomenilo izgubo pomembnega dela verske raznolikosti v teh državah,

E.

ker so bila v krvavih napadih, uperjenih zoper krščansko skupnost, 11. januarja 2011 spet odvzeta nedolžna življenja; ker je bilo 24. decembra 2010 napadenih več cerkev v mestu Maiduguri, 25. decembra 2010 pa se je zgodil bombni napad na nigerijsko mesto Jos, v katerem je umrlo 38 civilistov, na ducate pa je bilo ranjenih; ker so 21. decembra 2010 v kraju Turu v Nigeriji z meči in mačetami oboroženi moški napadli skupino lokalnih vaščanov, pripadnikov krščanske skupnosti, pri čemer so tri ubili, dva pa ranili; ker je bilo 3. decembra 2010 sedem kristjanov, med katerimi so bile ženske in otroci, najdenih mrtvih, medtem ko so bili v napadu v nigerijskem mestu Jos štirje ranjeni,

F.

ker sta umor guvernerja province Pandžab Salmana Tasirja 4. januarja 2011 in primer Asie Norin v Pakistanu izzvala proteste mednarodne skupnosti,

G.

ker so bili v terorističnem napadu na koptske kristjane 1. januarja 2011 v Aleksandriji ubiti in ranjeni nedolžni civilisti,

H.

ker sta bila med enajstimi ranjenci, ki jih je povzročila bomba, ki je 25. decembra 2010 eksplodirala v kapeli v mestu Sulu na Filipinih, tudi duhovnik in devetletna deklica,

I.

ker je bila božična maša v vaseh Rizokarpaso in Aja Triada na severnem delu Cipra 25. decembra 2010 nasilno prekinjena,

J.

ker so 30. decembra 2010 napadi džihadskih teroristov na asirske krščanske družine v obliki serije bombnih napadov na krščanske domove v Bagdadu v Iraku povzročili najmanj 2 mrtva in 14 ranjenih; ker je 27. decembra 2010 v Dudžajlu v Iraku obcestna bomba povzročila smrt asirske kristjanke in ranila njenega moža; ker sta bila 22. novembra 2010 v Mosulu ubita dva iraška kristjana; ker so bili 10. novembra 2010 v Bagdadu v vrsti napadov, katerih tarče so bila območja s krščanskimi prebivalci, ubiti nedolžni civilisti; ker je v pokolu 1. novembra 2010 v sirski katoliški cerkvi odrešitve v Bagadadu umrlo 52 ljudi, med katerimi so bile ženske in otroci,

K.

ker je iranska vlada poostrila svojo kampanjo zoper kristjane v islamski republiki, saj jih je bilo v zadnjem mesecu aretiranih več kot sto, številni pa so bili prisiljeni zapustiti državo ali se soočiti z obtožbo v kazenskem postopku in morebitno obsodbo na smrt,

L.

ker se tudi v Vietnamu grobo zatirajo dejavnosti katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti, kakor dokazujejo hude razmere, s katerimi se spopadajo vietnamske gorske skupnosti („motagnards“); ker lahko pozdravimo dejstvo, da si je vietnamski režim premislil glede očeta Ngujena Van Lija, kar je privedlo do njegove izpustitve,

M.

ker so napadi nasilnih islamskih skrajnežev tudi napadi na obstoječi režim zadevnih držav s ciljem povzročiti nered in začeti državljansko vojno med različnimi verskimi skupinami,

N.

ker se tudi v Evropi, tako kot drugod po svetu, dogajajo primeri kršitve svobode veroizpovedi, napadi na pripadnike verskih manjšin na podlagi njihovega verovanja in na veroizpovedi temelječa diskriminacija,

O.

ker je medskupnostni dialog ključnega pomena za spodbujanje miru in vzajemnega razumevanja med ljudmi,

1.

obsoja nedavne napade na krščanske skupnosti v različnih državah in izraža svojo solidarnost družinam žrtev; izraža svojo globoko zaskrbljenost zaradi širitve nestrpnosti, zatiranja in nasilnih dogodkov, uperjenih zoper krščanske skupnosti, zlasti v afriških in azijskih državah ter državah Bližnjega vzhoda;

2.

pozdravlja prizadevanja oblasti zadevnih držav, da se dožene identiteta avtorjev in materialnih izvršiteljev napadov na krščanske skupnosti; poziva vlade, naj zagotovijo, da se bodo storilci teh kaznivih dejanj in vse osebe, odgovorne za napade, pa tudi za druga nasilna dejanja zoper kristjane ali druge verske ali druge manjšine, preganjali in se jim bo pravično sodilo;

3.

obsoja vsako nasilje zoper kristjane in druge verske skupnosti, pa tudi vsako diskriminacijo in netolerantnost, ki temelji na veroizpovedi in prepričanju, zoper vernike, verske odpadnike in neverne osebe; ponovno poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi temeljna človekova pravica;

4.

je zaskrbljen zaradi izgona kristjanov iz številnih držav, zlasti držav Bližnjega vzhoda, v zadnjih letih;

5.

izraža svojo zaskrbljenost zaradi dejstva, da se pakistanski zakon o bogoskrunstvu, kateremu se je javno upiral pokojni guverner Salman Tasir, še vedno uporablja za preganjanje vernikov različnih veroizpovedi, vključno s kristjani, kot so Asia Norin, kristjanka, mati petih otrok, ki je obsojena na smrt, in zaradi dejstva, da morilec guvernerja Salmana Tasirja v velikem delu pakistanske družbe velja za junaka;

6.

pozdravlja odziv egipčanske javnosti, ki je strogo obsodila teroristično dejanje in hitro doumela, da je bil napad načrtovan tako, da bi oslabil globoke tradicionalne vezi med kristjani in muslimani v Egiptu; pozdravlja skupne demonstracije koptskih kristjanov in muslimanov zoper napade v Egiptu; pozdravlja tudi dejstvo, da so egiptovski predsednik Hosni Mubarak, veliki šejk Al Azarja in veliki egiptovski mufti javno obsodili napad;

7.

obsoja dejstvo, da so turške oblasti božično mašo za 300 kristjanov, ki so še na severnem delu Cipra, nasilno prekinile;

8.

izraža svojo hudo zaskrbljenost zaradi dejstva, da storilci terorističnih dejanj na različnih območjih na svetu zlorabljajo religijo; obsoja instrumentalizacijo religije v različnih političnih konfliktih;

9.

poziva oblasti v državah, ki imajo zaskrbljujoče visoko število napadov na pripadnike drugih veroizpovedi, da prevzamejo odgovornost za to, da se zagotovijo normalni in javni verski obredi za vse veroizpovedi, da povečajo prizadevanja za zanesljivo in učinkovitost zaščito veroizpovedi v njihovih državah in da zagotovijo osebno varnost in fizično celovitost pripadnikov veroizpovedi v državi ter tako izpolnijo obveznosti, ki so jih že sprejele na mednarodnem prizorišču;

10.

ponovno poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin, vključno s svobodo veroizpovedi ali verovanja, temeljno načelo in cilj Evropske unije ter skupna osnova za njene odnose s tretjimi državami;

11.

poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, naj bodo v sporazumih s tretjimi državami, pri sodelovanju z njimi in v poročilih o človekovih pravicah še posebej pozorni na vprašanje svobode veroizpovedi in položaj verskih skupnosti, vključno s kristjani;

12.

poziva prihodnji Svet za zunanje zadeve, naj 31. januarja 2011 razpravlja o vprašanju preganjanja kristjanov ter spoštovanja svobode veroizpovedi ali verovanja, kar bi moralo spodbuditi konkretne rezultate, zlasti kar zadeva sredstva, ki bi se lahko uporabila za nudenje varnosti in zaščite ogroženim krščanskim skupnostim povsod po svetu;

13.

poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije, da nemudoma vzpostavi strategijo EU o izvrševanju človekove pravice do svobode veroizpovedi, vključno s seznamom ukrepov zoper države, ki zavestno ne ščitijo drugih veroizpovedi;

14.

poziva visoko predstavnico, naj ob upoštevanju nedavnih dogodkov in vse večje potrebe po analizi in razumevanju razvoja kulturnih in verskih dogodkov v mednarodnih odnosih in sodobnih družbah znotraj direktorata za človekove pravice Evropske službe za zunanje delovanje razvije stalne zmogljivosti za nadzor vladnih in družbenih omejitev svobode veroizpovedi in povezanih pravic in naj vsako leto poroča Parlamentu;

15.

poziva Svet, Komisijo, visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Evropske komisije in Parlament, naj v svoje letno poročilo o človekovih pravicah vključijo poglavje o svobodi veroizpovedi;

16.

poziva institucije EU, naj ravnajo v skladu z obveznostjo iz člena 17 PDEU, da ohranijo odprt, pregleden in reden dialog s cerkvami ter verskimi, filozofskimi in neverskimi organizacijami, da se zagotovi, da bo vprašanje preganjanja kristjanov in drugih verskih skupnosti prednostno vprašanje, o katerem se bo sistematično razpravljalo;

17.

poziva vodstva vseh verskih skupnosti v Evropi, naj na podlagi enakega spoštovanja vseh veroizpovedi obsodijo napade na krščanske skupnosti in druge verske skupine;

18.

ponovno izraža podporo vsem pobudam, katerih cilj je spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med verskimi in drugimi skupnostmi; poziva vse verske oblasti, naj spodbujajo strpnost ter ukrepajo proti sovraštvu ter nasilni in ekstremistični radikalizaciji;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednii Evropske komisije, parlamentom in vladam držav članic, parlamentu in vladi Egipta, parlamentu in vladi Irana, parlamentu in vladi Iraka, parlamentu in vladi Nigerije, parlamentu in vladi Pakistana, parlamentu in vladi Filipinov, parlamentu in vladi Vietnama in Organizaciji islamske konference.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/57

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Belorusiji, zlasti resolucije z dne 17. decembra 2009 (1),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2010/639/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije (2), s katerim so bili omejevalni ukrepi podaljšani, nekateri ukrepi pa odloženi do 31. oktobra 2011,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 25. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju izjave o predhodnih in sklepnih ugotovitvah o predsedniških volitvah v Belorusiji, ki sta jo podala urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR) in parlamentarna skupščina OVSE 20. decembra 2010,

—

ob upoštevanju člena 110 svojega poslovnika,

A.

ker praška deklaracija, sprejeta na vrhu vzhodnega partnerstva, ponavlja zaveze do načel mednarodnega prava in temeljnih pravic, ki jih je sprejela tudi Belorusija, vključno z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

B.

ker je Svet 25. oktobra 2010 pozval beloruske oblasti, naj zagotovijo, da bodo (predsedniške) volitve potekale skladno z mednarodnimi normami in standardi za demokratične volitve in z zavezami Belorusije v svetu OVSE in ZN,

C.

ker se je Belorusija zavezala, da bo upoštevala priporočila OVSE in urada OVSE za demokratične ustanove in človekove pravice (ODIHR) glede izboljšanja njene volilne zakonodaje, da bi bila usklajena z mednarodnimi standardi za demokratične volitve, ter da se bo glede predlaganih sprememb posvetovala z OVSE; ker je beloruski državni zbor sprejel reformo volilnega zakonika, ne da bi se poprej posvetoval z OVSE,

D.

ker je Svet znova izkazal pripravljenost za poglobitev odnosov z Belorusijo, če bo dosegla dodaten napredek na področju demokracije, človekovih pravic in pravne države, in ji ponudil pomoč pri doseganju teh ciljev; če bi Belorusija pokazala napredek na teh področjih, bi bil Svet pripravljen sprejeti ukrepe za nadgradnjo pogodbenih odnosov z Belorusijo,

E.

ker se je Svet po oceni razvoja dogodkov v Belorusiji odločil, da podaljša omejitvene ukrepe proti nekaterim beloruskim uradnikom, hkrati pa začasno opusti izvajanje omejevanja potovanj v EU, in sicer oboje do 31. oktobra 2011,

F.

ker je glede na izjavo o predhodnih in sklepnih ugotovitvah o predsedniških volitvah v Belorusiji, ki sta jo podala urad OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR) in parlamentarna skupščina OVSE, v predvolilnem času prišlo do nekaterih izboljšav, ki pa so jih kmalu zasenčile hude nepravilnosti na dan volitev in nasilje, ki je izbruhnilo v noči 19. decembra 2010,

G.

ker je bilo zaradi sodelovanja na demonstracijah 19. decembra 2010 v Minsku pridržanih 700 oseb, od katerih je bila večina izpuščena po tem, ko je prestala kratko upravno kazen, 24 aktivistov in novinarjev, vključno s šestimi predsedniškimi kandidati, pa je bilo obtoženih organiziranja množičnih neredov, ki so jih spremljali siloviti napadi in oborožen odpor, zaradi česar bi bili lahko obsojeni tudi na 15 let zapora; ker bo morebiti kmalu obtoženih še 14 oseb,

H.

ker je policija zatrla demonstracije 19. decembra 2010, organi pregona pa so sprejeli dodatne ukrepe zoper demokratično opozicijo, svobodne medije in aktiviste civilne družbe, vse to pa so obsodili predsednik Evropskega parlamenta, visoka predstavnica Unije in generalni sekretar ZN,

I.

ker so odvetniki, ki zastopajo demonstrante, politično opozicijo ali njihove družine, izpostavljeni grožnji, da bodo izgubili licenco ali da bodo izključeni iz odvetniške zbornice,

1.

meni, da skladno s prvimi ugotovitvami generalne skupščine OVSE in urada za demokratične institucije in človekove pravice pri OVSE, volitve z 19. decembra 2010 niso izpolnile mednarodnih standardov, ki veljajo za svobodne, poštene in pregledne volitve; je prepričan, da pomenijo te volitve še eno neizkoriščeno priložnost za prehod Belorusije v demokracijo, ter glede na številne in hude nepravilnosti, o katerih poroča urad za demokratične institucije in človekove pravice pri OVSE, poziva k izvedbi novih volitev v svobodnih in demokratičnih razmerah, skladnih s standardi OVSE;

2.

obsoja brutalno silo, ki so jo pripadniki policije in služb KGB uporabili proti protestnikom na dan volitev, in izraža ogorčenje zlasti nad nasilnim napadom na g. Nakljajeva, saj gre v obeh primerih za hudo kršenje temeljnih demokratičnih načel, kot sta pravica do zbiranja in svoboda izražanja, ter človekovih pravic; izraža zaskrbljenost zaradi poskusov beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra 2010; je posebej zaskrbljen glede zdravstvenega stanja Nikolaja Statkeviča, ki že 31 dni gladovno stavka;

3.

močno obsoja aretacijo in pridržanje miroljubnih protestnikov, večine predsedniških kandidatov (npr. Vladimirja Nekljajeva, Andreja Sanikova, Nikolaja Statkeviča in Alekseja Mihaleviča), voditeljev demokratične opozicije (npr. Pavla Sevjarinca, Anatolija Lebedka) in velikega števila aktivistov civilne družbe, novinarjev, učiteljev in študentov, ki jim grozi do 15 let zaporne kazni; poziva, naj se pod okriljem OVSE opravi neodvisna in nepristranska mednarodna raziskava teh dogodkov; poziva, naj se nemudoma umaknejo politično motivirane obtožbe;

4.

obsoja zatiranje in poziva beloruske oblasti, naj nemudoma prenehajo vse oblike nadlegovanja, ustrahovanja ali groženj aktivistom civilne družbe, vključno z racijami, preiskavami in zaplembami materiala v zasebnih bivališčih, sedežih neodvisnih medijev ter uradih organizacij civilne družbe, pa izključitve z univerz in odpuščanje z delovnih mest;

5.

zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh, ki so bili priprti na volilni dan in po njem, vključno z zaporniki iz vesti, ki jih priznava Amnesty International; poziva beloruske oblasti, naj priprtim omogočijo neoviran stik z družinskimi člani, pravno pomoč in zdravniško oskrbo;

6.

obžaluje odločitev beloruskih oblasti, da odpovedo misijo urada OVSE v Belorusiji, ter jih poziva, naj to odločitev prekličejo;

7.

obsoja blokado številnih zelo obiskanih spletnih strani, med drugimi družabnih omrežij in spletnih strani opozicije na dan volitev v Belorusiji; poudarja, da veljavna beloruska zakonodaja o medijih ni v skladu z mednarodnimi standardi, zato beloruske oblasti poziva, naj jo revidirajo in dopolnijo;

8.

poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico EU, naj preučijo politiko EU do Belorusije ter razmislijo tudi o usmerjenih ekonomskih sankcijah in zamrznitvi vse makrofinančne pomoči, ki jo zagotavljajo posojila Mednarodnega denarnega sklada ter posojila v okviru programov Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj; poudarja, da je treba spremeniti smernice evropske sosedske politike in preusmeriti nacionalno pomoč, namenjeno Belorusiji, da bi zagotovili ustrezno podporo civilni družbi; poudarja pomen učinkovite uporabe evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

9.

poziva Komisijo, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe, neodvisnih medijev (vključno s TV Belsat, Evropskim radiom za Belorusijo, Radiom Racija in drugimi) in nevladnih organizacij v Belorusiji, za spodbujanje demokracije in nasprotovanje režimu; meni, da je nujno pospešiti in olajšati odnose beloruskih nevladnih organizacij z mednarodno skupnostjo nevladnih organizacij; Komisijo tudi poziva, naj prekine sedanje sodelovanje in ukine pomoč beloruskim medijem v državni lasti; istočasno bi morala Komisija financirati ponatis in distribucijo poezij Vladimirja Nekljajeva, ki so jih beloruske oblasti pred nedavnim zasegle in zažgale;

10.

poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizem za registracijo nevladnih organizacij, ki se v Belorusiji ne morejo registrirati iz političnih razlogov, da bodo lahko imele koristi od programov EU;

11.

nujno poziva Komisijo, naj še naprej dodeljuje finančno pomoč Evropski univerzi za humanistične študije v Vilni (Litva) ter jo še poveča, poveča pa naj tudi število štipendij za beloruske študente, ki so zaradi svojih državljanskih dejavnosti zatirani in izključeni z univerz, ter naj prispeva k donatorski konferenci, ki bo pod naslovom Solidarnost z Belorusijo potekala 2. februarja 2011 v Varšavi, ter naslednji konferenci v Vilni (3. in 4. februarja 2011);

12.

poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico EU, naj nemudoma ponovno uvedejo prepoved izdaje vizumov in zamrznitev premoženja za vodilne predstavnike beloruskih oblasti in naj ta ukrepa razširijo na državne uradnike, člane sodstva in varnostne uradnike, ki bi utegnili biti odgovorni za ponarejanje glasov, brutalno nasilje po volitvah in aretacije članov opozicije; poudarja, da morajo ostati sankcije v veljavi vsaj do takrat, ko bodo izpuščeni in kazni oproščeni vsi politični zaporniki in pridržane osebe; pozdravlja dober zgled poljske vlade, ki je uvedla omejitve za potovanja predstavnikov režima iz Minska, hkrati pa poenostavila dostop v EU za beloruske državljane;

13.

poziva Svet, naj preuči možnost, da bi začasno preklicali sodelovanje Belorusije pri dejavnosti vzhodnega partnerstva najpozneje na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva v Budimpešti, če ne bo sprejemljivega pojasnila in opaznih izboljšav glede razmer v Belorusiji; ta preklic ne bo veljal za nevladne organizacije in civilno družbo;

14.

poziva Komisijo in Svet, naj pospešita delo v zvezi s smernicami pogajanj o sporazumih o ponovnem sprejemu in poenostavitvi vizumskega režima, kamor sodijo tudi cenovno sprejemljive vizumske takse, da bi spodbudili stike med ljudmi;

15.

pričakuje, da države članice EU ne bodo oslabile ukrepov EU z dvostranskimi pobudami z beloruskim režimom, saj bi to spodkopalo verodostojnost in učinkovitost evropske zunanje politike;

16.

meni, da v Belorusiji ne bi smeli organizirati športnih dogodkov, kot je svetovno prvenstvo v hokeju na ledu, predvideno za leto 2014, dokler so v državi politični zaporniki;

17.

obžaluje odločitev Ruske federacije, da prizna volitve in pojasnilo, da so bili protesti notranja zadeva; priporoča, naj Evropska komisija začne dialog, posvetovanja in politično usklajevanje s sosedskimi državami Belorusije, ki niso članice EU in so tradicionalno v posebnih odnosih s to državo ter so tudi partnerice EU, namreč Rusija in Ukrajina, da bi čim bolj izboljšala učinkovitost politike EU do Belorusije in sodelovala z ustrezno uravnoteženim odzivom na demokratični primanjkljaj in kršitve človekovih pravic v Belorusiji, pri čemer bi bilo treba preprečiti njeno mednarodno osamitev;

18.

naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici EU, državam članicam EU, predsedniku, vladi in parlamentu Belorusije ter parlamentarnim skupščinam Sveta Evrope in OVSE.

11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/60

—

ob upoštevanju Poročila Komisije o politiki konkurence za leto 2009 (KOM(2010)0282) ter delovnega dokumenta služb Komisije, ki spremlja poročilo Komisije o politiki konkurence za leto 2009 (SEC(2010)0666),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2008 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize (3) (sporočilo o bančništvu),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. decembra 2008 o dokapitalizacija finančnih institucij v trenutni finančni krizi: omejitev pomoči na najmanjšo potrebno in zaščitni ukrepi za preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence (4) (sporočilo o dokapitalizaciji),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2009 o obravnavanju oslabljenih sredstev v bančnem sektorju Skupnosti (5) (sporočilo o oslabljenih sredstvih),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2009 o ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in oceni ukrepov prestrukturiranja v finančnem sektorju v sedanji krizi na podlagi pravil o državni pomoči (6) (sporočilo o prestrukturiranju); ta zadnja štiri sporočila bodo v nadaljevanju navedena skupaj kot „štiri sporočila za finančni sektor“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. decembra 2008 o začasnem okviru Skupnosti za ukrepe državne pomoči v podporo dostopa do sredstev v trenutni finančni in gospodarski krizi (7) (začasni okvir),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z 9. februarja 2009„Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj (8)“,

—

ob upoštevanju obvestila Komisije o kodeksu najboljše prakse pri izvajanju nadzornih postopkov glede državne pomoči (9), obvestila Komisije o poenostavljenem postopku obravnave nekaterih vrst državnih pomoči (10) in obvestila Komisije o izvrševanju zakonodaje o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (11) (sveženj za poenostavitev),

—

ob upoštevanju smernic Komisije o državni pomoči za varstvo okolja (12),

—