23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/1

455. PLENARNO ZASEDANJE 15. IN 16. JULIJA 2009

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o povezovanju politik prometa in rabe zemljišč za učinkovitejši mestni promet

(raziskovalno mnenje)

(2009/C 317/01)

Poročevalec: g. OSBORN

Evropska komisija je v dopisu z dne 3. novembra 2008 v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Povezovanje politik prometa in rabe zemljišč za učinkovitejši mestni promet.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. junija 2009. Poročevalec je bil g. OSBORN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 114 glasovi za in 1 glasom proti.

1. Povzetek

1.1 Ljudje potrebujejo prevoz, da pridobijo dostop do svojega delovnega mesta, trgovin, šol in drugih ciljnih krajev sodobnega življenja. Razvoj in vzdrževanje različnih vrst prometnih sistemov je ena pomembnih nalog javne politike. Promet pa ima tudi svoje slabosti. Povzroča onesnaževanje, prometne zastoje in nesreče. Prometne povezave (ali njihovo pomanjkanje) lahko določeno skupnost bodisi razdelijo in jo osamijo, ali pa jo podprejo. Promet je tudi eden glavnih virov emisij CO2 in čedalje večje grožnje podnebnih sprememb.

1.2 Zato so javne oblasti na vseh ravneh pod čedalje večjim pritiskom, da vzpostavijo učinkovitejše vzorce prometa, ki bodo hkrati izpolnjevali potrebe ljudi po prevozu in v čim večji možni meri zmanjševali negativne učinke. Ti problemi so najbolj pereči v mestnih območjih, ki zato še posebej nujno potrebujejo strategije za učinkovitejši promet.

1.3 Vzorec prometnih gibanj v mestnih območjih je tesno povezan z vzorci rabe zemljišč. Za vzpostavitev bolj trajnostnega prometa zato treba sprejeti celovite strategije in politike na področju rabe zemljišč in prometa.

1.4 Za razvoj in izvajanje celovitih strategij sta v prvi vrsti odgovorna lokalna in nacionalna raven. Določen napredek v smeri trajnosti je bil na tem področju že dosežen v nekaj posameznih naseljih, mestih in državah v Evropi. Ta napredek pa je bil doslej sporadičen. Obstajajo možnosti in potreba po pobudi na evropski ravni, ki bo spodbujala in pospeševala sprejetje in izvajanje celovitih strategij za učinkovitejši promet v naseljih in mestih po vsej Evropi.

1.5 Ključne sestavine te pobude bi morale biti naslednje:

—	uvedba nove raziskovalne pobude za natančnejše ugotavljanje glavnih prvin najboljše prakse na tem področju

—	razvoj skupine zanesljivih kazalnikov napredka k trajnostnemu prometu

—	pregled nacionalnih in lokalnih izkušenj in sistemov zakonodajne in finančne podpore v zvezi z vplivi, ki jih imajo na promet in emisije CO2

—	razvoj novega evropskega okvira za trajnostni mestni promet in rabo zemljišč

—	pregled uravnoteženosti drugih evropskih politik in programov, da bo skupni učinek evropske politike zagotovil obsežnejšo podporo trajnostnemu prometu

—	razvoj inteligentnih prometnih sistemov (ITS).

2. Splošna opažanja

2.1 Sodobne družbe so močno odvisne od prevoza. Posamezniki se k prevoznemu omrežju zatekamo, da nas pripelje do delovnega mesta, trgovin, prostočasnih aktivnosti in skoraj povsod drugod, kamor smo namenjeni. Tudi podjetja potrebujejo prometni sistem za proizvajanje svojih izdelkov in zagotavljanje storitev ter njihovo dostavljanje po vsem svetu.

2.2 V preteklih dveh stoletjih je tehnološki razvoj na področju prometa izjemno povečal razdalje, ki jih je mogoče udobno prepotovati po ugodnih cenah, in razširil ponudbo izdelkov in storitev ter življenjskih slogov, ki so na voljo posameznikom. Poleg tega je spremenil vzorec razvoja mestnih naselij. Slednja ne rabijo več biti zgoščena okrog majhnih središč z infrastrukturo, do katere se dostopa v glavnem peš. Danes se lahko z manjšimi gostotami razprostrejo na velikih površinah, povezanih s cestnimi omrežji in prometnimi sistemi.

2.3 Te spremembe prinašajo številne koristi. Seveda pa povzročajo tudi veliko težav. Nenehna rast povpraševanja po prevozu vodi v zastoje in zamude. Lokalne skupnosti izgubljajo svojo notranjo povezanost, saj lokalne zmogljivosti nadomeščajo bolj oddaljene in ljudje izgubljajo stike s svojimi sosedi. Večina motoriziranih oblik prometa povzroča hrup in onesnaževanje. Večina jih proizvaja tudi emisije CO2, nenehna rast povpraševanja po prevozu pa je tudi eden glavnih povzročiteljev podnebnih sprememb.

2.4 Veliko let so vlade gledale na razširitev potovalnih možnosti kot na javno dobrino. Javna politika in naložbe v področje prometa so bili osredotočeni na povečevanje prometnega omrežja in njegove širše dostopnosti za vse.

2.5 Številne druge javne politike in programi so tudi vplivali na krepitev povpraševanja po več in daljših potovanjih. Veliko novih stanovanjskih objektov je bilo zgrajenih po načelu manjše gostote, ki ne koristi javnemu prometu, pod predpostavko, da bodo stanovalci za zadovoljitev svojih potovalnih potreb zagotovili zasebni prevoz. Reorganizacije šol, bolnišnic in drugih javnih služb so praviloma usmerjene v izgradnjo večjih, vendar bolj oddaljenih objektov. Tudi projektanti nakupovalnih zmogljivosti dajejo prednost novim velikim objektom zunaj mesta.

2.6 Dojemanje teh vprašanj se postopno spreminja. Ljudje se poleg prednosti začenjajo zavedati tudi slabosti prometa. Temu se prilagaja tudi javna politika. Prometna politika in prometni programi še vedno morajo zagotoviti ustrezno zadovoljitev osnovnih prometnih potreb. Hkrati pa se čedalje bolj uveljavlja stališče, da morajo prometna politika, politika rabe zemljišč in druge politike vsebovati ukrepe, namenjene zmanjšanju ali omejevanju skupnega povpraševanja po prevozu, ter spodbujati ljudi, da več uporabljajo učinkovitejše oblike prometa, kot so javni prevoz, hoja in kolesarjenje, in tako tem dajo prednost pred osebnim avtomobilom.

2.7 Čedalje večja grožnja podnebnih sprememb in negotovost oskrbe z nafto povečujeta pomen reševanja teh dilem in krepita potrebo po odločnejšem delovanju v smeri zmanjšanja povpraševanja po prevozu ter po preusmerjanju slednjega na učinkovitejše načine prevoza. To bi lahko prineslo precejšnje spremembe v vzorcih mestne rabe zemljišč in mobilnosti.

2.8 Možno je določiti štiri nove politične cilje za učinkovitejši promet in rabo zemljišč:

—

spodbujati ljudi, da izberejo stanovanjske lokacije bližje objektom, kjer delajo, se izobražujejo ali se ukvarjajo z rekreacijo, in/ali zagotoviti delovna mesta in ustanavljanje šolskih ustanov bliže stanovanjskim območjem, da se zmanjšajo zastoji, onesnaževanje in emisije toplogrednih plinov ter ponovno vzpostavi vitalnost lokalnih skupnosti;

—	spodbujati ljudi, ki imajo možnost, da kadarkoli je možno uporabljajo javni prevoz, hodijo peš ali kolesarijo, in da jih odvračati od uporabe avtomobilov;

—	spodbujati podjetja, da uporabljajo več lokalnih virov oskrbe in delovne sile, da tako omejijo prometna gibanja, ki jih ustvarjajo;

—	ponovno zbuditi zanimanje za lokalne počitniške destinacije, da tako zmanjšajo ali omejijo čedalje večje povpraševanje po letalskem prevozu in škodo, ki ga ta povzroča okolju.

2.9 Stalno rastoče povpraševanje po prevozu je posledica ogromnega socialnega in ekonomskega zagona, ki ga ni lahko ustaviti ali odvrniti. Izkušnje kažejo, da se je te naloge mogoče uspešno lotiti samo, če je politika oblikovana na zelo usklajen način, s povezovanjem prometne politike, politike rabe zemljišč in drugih politik tako, da bodo druga drugo krepile, ter z oblikovanjem teh politik na odprt, pregleden in demokratičen način, da se jim zagotovi zadostna politična in ljudska podpora na vseh ravneh oblasti. Pri razvoju novih strategij in politik je treba posebno pozornost nameniti potrebam starejših, invalidov in gospodinjstev z nizkimi dohodki.

3. Elementi usklajene prometne politike in politike rabe zemljišč ter politike trajnostnega prometa

3.1 Politika rabe zemljišč in sorodne politike, ki lahko spodbudijo učinkovitejši mestni promet, vključujejo naslednje:

—	spodbujanje večje gostote razvojnih projektov;

—	spodbujanje strnjenih oblik mestnih razvojnih projektov s kratkimi razdaljami do vseh glavnih služb in storitev;

—	spodbujanje razvoja ali širitev manjših in srednje velikih naselij, čemur je treba dati prednost pred nadaljnjim razvijanjem že tako preobremenjenih večjih mest;

—	omejevanje nadaljnjega poseganja mest v zelena območja, ki jih obkrožajo, in ustvarjanje zelenih območij v mestih in okrog njih itd.;

—	spodbujanje opremljanja manjših bolj lokalnih zmogljivosti (trgovin, šol, cerkva, bolnišnic, državnih uradov itd.) z majhnimi zbirnimi območji in preprečevanje ustanavljanja večjih in bolj oddaljenih zmogljivosti z večjimi in bolj razpršenimi zbirnimi območji;

—	spodbujanje projektov za različne rabe, ne pa osamitev različnih funkcij na območjih, do katerih lahko ljudje dostopajo samo z avtomobilom ali javnim prevozom;

—	spodbujanje ljudi, da prebivajo bližje svojim delovnim mestom ali drugim rednim ciljnim krajem;

—	spodbujanje dela na domu s polno uporabo interneta;

—	usmerjanje umestitve pomembnih objektov (javnih ali zasebnih) na lokacije, ki že imajo dostop do javnega prevoza, in omejevanje parkirnega prostora za avtomobile v njih ali pa odrejanje višjih cen parkiranja;

—	spodbujanje podjetij, da svoje obrate umestijo v prostor tako, da bodo dostopni lokalnim delavcem, dobaviteljem in potrošnikom in da imajo dostop do javnega prevoza;

—	spodbujanje podjetij, da se oskrbujejo s surovinami in delovno silo iz lokalnega okolja in da služijo lokalnim trgom, se izogibajo prodaji na daljavo in lajšajo vplive globalizacije;

—	uvajanje sistema tehnično ustrezno podprte internalizacije zunanjih stroškov.

3.2 Prometne politike, ki lahko spodbudijo učinkovitejši mestni promet, so naslednje:

—	spodbujanje dobrega, čistega, dostopnega in energetsko učinkovitega javnega prevoza;

—	prerazporeditev cestnih naložb v naložbe v javni prevoz;

—	spodbujanje namenskih prog ali pasov, rezerviranih za javni prevoz;

—	omejevanje prostora in časa za zasebno parkiranje na območjih v mestnih središčih;

—	spodbujanje programov za uvajanje con za pešce, pešpoti, sprehajalnih poti in kolesarskih poti;

—	spodbujanje programov za upravljanje mobilnosti;

—	ozaveščanje s potovalnimi informacijami;

—	spodbujanje zaračunavanja za uporabo cestnega prostora;

—	vključevanje v obdavčevanje vozil in goriva vse zunanje dejavnike, s katerimi te vrste prevoza obremenjujejo družbo, vključno z emisijami CO2 in drugimi vrstami onesnaževanja;

—	spodbujanje oblasti, da se naselijo na območjih z velikim številom pisarniških zgradb, in uradnikov, da uporabljajo javni promet za pot na delo in uporabljajo premakljiv delovni čas.

3.3 Dosedanje izkušnje pa kažejo, da tovrstnih politik ni mogoče uvesti ločeno. Te politike so namreč učinkovite in politično sprejemljive samo, če njihovo uvajanje poteka v okviru celovite strategije, in sicer s povezovanjem ciljev, povezanih z rabo zemljišč, s prometnimi cilji ter z vključevanjem nekaterih delov javnega sektorja in številnih akterjev iz zasebnega sektorja.

3.4 Tako so na primer omejitve uporabe zasebnega prevoza v mestih, kot so omejitev števila parkirnih mest, uporabnine za ceste ali parkirnine, sprejemljive in učinkovite samo takrat, kadar so druge oblike javnega prevoza, ki so na voljo, privlačne – tj. čiste, varne, redne, zanesljive in cenovno ugodne. Poleg tega je treba upoštevati zlasti potrebe starejših, invalidov in gospodinjstev z nizkimi dohodki.

3.5 Tudi spodbujanje kolesarjenja terja vrsto ukrepov, vključno z zagotavljanjem namenskih kolesarskih prog, ponudbo ustreznih in varnih parkirnih mest tako na javnih kot zasebnih površinah, spodbujanjem državljanov, da kolesarjenju po možnosti dajo prednost pred vožnjo, finančnim prispevkom delodajalca za prevoz in razvojem kulture, ki spodbuja kolesarjenje.

3.6 Podobno spodbujanje lokalnih trgovin in drugih objektov zahteva ustrezno prostorsko razporeditev con, tako za spodbujanje ustanavljanja majhnih objektov in odvračanje od gradnje velikih zunajmestnih objektov, do katerih je mogoče dostopiti samo z avtomobilom, lokalnemu poslovanju naklonjene politike obdavčevanja, programe za obnovo mest, ki povečujejo privlačnost majhnih lokalnih objektov in lokalnih središč, ki služijo kot katalizatorji.

3.7 Pri tem pa ne bo lahko ustaviti in spreobrniti trende, ki zadnjih 100 let obvladujejo razvoj mest in mestnega prometa. Večina dosedanjih ukrepov je bila sprejeta na lokalni ravni, ukrepi pa so nepovezani in se izvajajo neodločno. Spori med različnimi organi in različnimi ravnmi oblasti zavirajo napredek na tem področju. Premagati je treba tudi številne javne in zasebne interese.

3.8 Čedalje večja grožnja podnebnih sprememb in dejstvo, da delež toplogrednih plinov, ki so posledica emisij iz prometa, še naprej narašča v skupni količini emisij toplogrednih plinov v Evropi poglablja resnost teh problemov. Ne moremo dopustiti, da se ti trendi vztrajno nadaljujejo v prihodnost. Potrebujemo veliko hitrejši prehod k učinkovitejšemu mestnemu prometu in bolj trajnostnim vzorcem rabe zemljišč.

4. Delovanje na lokalni in nacionalni ravni

4.1 Na lokalni ravni morajo imeti ključno vlogo lokalni organi, pristojni za načrtovanje, v sodelovanju z lokalnimi organi, pristojnimi za promet in avtoceste, ter drugimi organi. Organi, pristojni za načrtovanje, morajo vzpostaviti načrte rabe zemljišč, ki bodo usmerjali potek razvoja in prometne povezave tako, da bodo skozi čas povečevali trajnost in učinkovitost prometnih vzorcev (z razvojem sistemov ITS). Organi, pristojni za promet, morajo te načrte dopolniti z ukrepi, ki bodo zagotovili, da bodo storitve sistema javnega prevoza dovolj redne, zanesljive in cenovno ugodne, da bodo prestavljale sprejemljivo alternativo zasebnemu prevozu. Skupaj morajo oblikovati celovite strategije za trajnostni promet in rabo zemljišč. Vključiti je treba tudi druge javne organe in pomembnejše nosilce projektov, od katerih je treba zahtevati, da v svojih prihodnjih strategijah celoti upoštevajo vplive prometa.

4.2 Prehajanje v vzorec učinkovitejšega mestnega prometa in rabe zemljišč bo seveda zahtevalo čas. Celovite strategije morajo biti naravnane tako, da bodo zagotovile, da vedno, kadar se prometna omrežja spremenijo ali kadar pride do fizičnega razvoja in preoblikovanja, vsak naslednji ukrep predstavlja korak v pravo smer. Nekatera evropska mesta so že dosegla napredek na tem področju in so uvedla pomembne inovativne politike za spodbujanje učinkovitejšega prometa. Na splošno pa večino mest še vedno zavirajo pomanjkanje pooblastil in finančnih virov, pomanjkanje politične volje in pomanjkanje zadostnega razumevanja in podpore državljanov. Poleg tega imajo vtis, da so pod pritiskom, da tekmujejo, da pritegnejo nov razvoj, ki ni trajnosten. Treba je oblikovati nov vzorec sodelovanja, ki si bo prizadeval za bolj policentrično obliko strnjenih in trajnostnih naselij prihodnosti. Gibanju za preoblikovanje naselij je treba zagotoviti podporo in ga spodbujati.

4.3 Nacionalna (in regionalna) vlada mora imeti ključno vlogo pri spodbujanju in omogočanju pravih ukrepov na lokalni ravni. V nekaterih primerih bodo morale nacionalne vlade morda prestrukturirati lokalne organe in institucije ali ponovno razmejiti njihove pristojnosti, da olajšajo oblikovanje resnično povezanih strategij. V drugih primerih bodo morda morale pri razvoju celovitih strategij zahtevati ali spodbujati partnersko sodelovanje med različnimi lokalnimi organi in ustreznimi vladnimi službami. Morda bodo morale tudi ponuditi spodbude, utrditi znanje in izkušnje ter zagotoviti usklajevanje politik na vseh ravneh.

4.4 Nacionalne vlade so običajno odgovorne za osnovni zakonski okvir za oblikovanje načrtov rabe zemljišč in zakonsko ureditev novih projektov ter zagotovijo potrebna sredstva, medtem ko lahko lokalne oblasti regulirajo take projekte tako, da bodo podprli celovito strategijo.

4.5 Poleg tega so nacionalne vlade običajno odgovorne za določitev osnovnega finančnega okvira za poslovanje podjetij, ki se ukvarjajo z javnim prevozom, pri čemer morajo pogosto zagotoviti vire financiranja za nekatere večje naložbe, ki bodo potrebne. Nadzirajo tudi fiskalne okvire in vzorce obdavčevanja, pristojbin in subvencij, ki ključno vplivajo na posamezne in kolektivne odločitve o rabi zemljišč, razvoju in prometu.

4.6 Predvsem pa morajo nacionalne vlade odigrati ključno vlogo pri ozaveščanju javnosti o prežečih nevarnosti, ki izhajajo iz grožnje podnebnih sprememb in izčrpavanja naravnih virov, in o potrebi po veliko hitrejšem in odločnejšem ukrepanju za spremembo prometnih in potovalnih vzorcev. Naše mnenje je, da morajo vse vlade v Evropi razviti celovite strategije ali okvire za vključevanje rabe zemljišč in prometa v svoje načrtovanje naselij in mest.

5. Delovanje na evropski ravni

5.1 Do zdaj so se evropska politika in ukrepi na področju prometa osredotočali na vzpostavitev in širjenje glavnih prometnih omrežij, ki povezujejo različne dele Evrope. Regionalni in kohezijski skladi so imeli pomembno vlogo pri razvoju teh omrežij, zlasti pri širjenju glavnih cestnih omrežij. Tako je Evropa s svojim vplivom spodbujala nadaljnjo širitev in disperzijo številnih velikih evropskih mest ter s tem otežila razvoj k bolj trajnostnim vzorcem mestnega prometa in rabe zemljišč.

5.2 Komisija je nedavno sprejela izziv spodbujanja bolj trajnostnih vzorcev mestnega prometa. V zeleni knjigi o mestnem prometu in v spremnem tehničnem poročilu o načrtih za trajnostni mestni promet je opredelila številna ključna vprašanja. EU je preko strukturnih in kohezijskih skladov ter Evropske investicijske banke zagotovila investicijska sredstva. EU je spodbujala izmenjavo najboljših praks ter v majhnem obsegu finančno podprla projekte na področju raziskav, razvoja in predstavitvenih dejavnosti, na primer v okviru programa CIVITAS. To so koristni ukrepi, s katerimi je treba nadaljevati in jih tudi razširiti. Vendar pa nikakor ne prinašajo sprememb.

5.3 Novi izzivi podnebnih sprememb in nujna potreba po ukrepanju na vseh področjih za znižanje emisij CO2 kažejo na vedno večjo potrebo po novih skupnih evropskih prizadevanjih. Samo obsežna evropska pobuda lahko zagotovi potreben napredek pri procesu preoblikovanja v bolje usklajene trajnostne vzorce prometa in rabe zemljišč v prihodnosti.

5.4 EU ima na tem področju seveda omejene pristojnosti, uporaba načela subsidiarnosti pa pomeni, da bodo za večino dejavnosti na področju lokalnega prometa in načrtovanja rabe zemljišč še naprej v prvi vrsti odgovorni lokalni in državni organi. Vendar pa Odbor meni, da obstajajo možnosti za znatno okrepitev evropske dejavnosti za pospeševanje in spodbuditev ukrepov na lokalni in nacionalni ravni, zlasti ob upoštevanju vodilne vloge Evrope v boju proti podnebnim spremembam in zmanjšanju emisij CO2.

5.5 Odbor podpira nedavno sprejeta priporočila Evropskega parlamenta in Odbora regij za zagotovitev vpliva Evrope na tem področju. Odbor Komisiji priporoča, naj sprejme nov akcijski načrt na podlagi petdelnega pristopa:

5.6 A. Nova obsežna prizadevanja na področju raziskav v zvezi z medsebojnim vplivom rabe zemljišč in prometa v mestih

Četrti in peti okvirni program EU na področju raziskav in tehnološkega razvoja predstavljata dolgo tradicijo izjemnih raziskovalnih projektov v zvezi z medsebojnim vplivom mestnega prometa in rabe zemljišč (kot je dokumentirano npr. v Marshall and Banister (urednika): Land Use and Transport: European Research: Towards Integrated Policies, London/Amsterdam: Elseviers, 2007). Ta tradicija na področju raziskav je bila prekinjena s šestim in sedmim okvirnim programom za raziskave in tehnološki razvoj. Podnebne spremembe in možno pomanjkanje energije v prihodnosti pomenijo nove izzive za urbanistično načrtovanje in zahtevajo raziskave, usmerjene v politiko, kar bo nosilcem odločanja zagotovilo zanesljive informacije o verjetnih vplivih morebitnih celovitih strategij za soočanje z naraščajočimi stroški energije in doseganje ciljev glede znižanja emisij toplogrednih plinov v EU. Zato je treba pregledati in dopolniti rezultate predhodnih študij z vidika teh pogojev, ki bi se lahko bistveno spremenili. Ukrepi so nujni zlasti pri naslednjih vprašanjih politike:

—	Prilagoditev podnebnim spremembam: katere kombinacije prometa in rabe zemljišč so potrebne in izvedljive za zmanjšanje predvidenih nevarnosti podnebnih sprememb, kot so poplave, zemeljski plazovi, nevihte, vročinski valovi itd.?

—

Ublažitev podnebnih sprememb: s katerimi kombinacijami prometnih politik in politik rabe zemljišč bo sektor prometa najverjetneje prispeval k doseganju ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov EU in držav članic do let 2020 in 2050 s čim manjšimi negativnimi posledicami za gospodarstvo, socialno enakost in kakovost življenja?

—

Dostop do osnovnih storitev in udeležba v družbenem življenju: katere kombinacije prometnih politik in politik rabe zemljišč so najboljše, da se z vidika staranja/zmanjševanja števila prebivalcev in visokih cen energije dosežejo minimalni standardi za dostop do osnovnih storitev (zdravstvo, maloprodaja, izobraževanje) in udeležbo v družbenem življenju (vključno s potrebami starejših ljudi, invalidnih oseb in gospodinjstev z nizkimi dohodki) z javnimi prevoznimi sredstvi?

5.7 B. Priprava dogovorjenega sklopa kazalnikov, ki kažejo, kako je določeno mestno območje napredovalo v smeri trajnostnega prometa

Takšni kazalniki lahko na primer vključujejo primerjavo deleža potovanj s trajnostnimi načini prevoza (hoja, kolesarjenje in javni prevoz) in z zasebnim prevozom. Vključujejo lahko tudi podatke o velikosti zbirnih območij vseh objektov (šol, bolnišnic, javnih prostorov, nakupovalnih središč) in možnosti, s katerimi bi lahko s spodbujanjem manjših, bolj lokalnih zmogljivosti in ohranitvijo decentraliziranih enot javnih storitev sčasoma zmanjšali ta območja delovanja in skrajšali čas potovanj.

5.8 C. Izvajanje vseevropskega pregleda trenutnih praks na področju mestnega prometa in rabe zemljišč

Glavni cilj bi moral biti določiti, kateri so institucionalni, zakonodajni in finančni mehanizmi, ki najbolj prispevajo k prehodu na trajnostni promet in rabo zemljišč. Pregled lahko zajema zlasti nekatere novejše in precej sporne zamisli, kot so:

—	sistemi uvedbe pristojbin za uporabo cest in parkirnih prostorov ali omejevanje parkirnih prostorov v mestnih središčih

—	sistemi za financiranje razvoja zadovoljivih sistemov javnega prevoza in podporo njihovemu delovanju

—	sistemi, na podlagi katerih bi se od nosilcev projektov za izgradnjo velikih objektov, odprtih za javnost, zahtevalo, da vzpostavijo ustrezne povezave do sistemov javnega prevoza in omejijo ponudbo parkirnih prostorov za zasebna vozila

—

sistemi, na podlagi katerih bi se od javnih in zasebnih nosilcev projektov zahtevalo, da pri pripravi prihodnjih načrtov upoštevajo vplive prometa, in na podlagi katerih bi se za nosilce projektov in upravljavce velikih objektov uvedle pristojbine ali davki za dodatna potovanja in vplive emisij CO2, ki jih njihove odločitve povzročajo skupnostim.

5.9 D. Razvoj evropskega okvira za trajnostni mestni promet in rabo zemljišč

Takšen okvir lahko vključuje:

—

Smernice za nacionalne strategije držav članic za spodbujanje trajnostnega mestnega prometa in rabe zemljišč. Vsaka nacionalna strategija bi morala od organov za prostorsko načrtovanje, promet in avtoceste (ter drugih ustreznih javnih organov) zahtevati, da sodelujejo pri pripravi načrtov za lokalno rabo zemljišč in trajnostni promet za vsako mesto in veliko mestno naselje.

—	Smernice za dobro prakso in primerjalno analizo pri razvoju lokalnih strategij, vključno z ureditvami za sistematična in obsežna posvetovanja z javnostjo in vsemi zainteresiranimi stranmi za ozaveščanje javnosti o potrebnih spremembah in za dosego čim večjega soglasja o nadaljnjih ukrepih.

—	Kazalniki za merjenje napredka k trajnosti in vrednotenje prispevka različnih mest in regij k zmanjšanju emisij CO2 na podlagi trajnejših načrtov.

—	Določbe za zagotavljanje finančne podpore na evropski ali nacionalni ravni za naložbe, potrebne za dolgoročno izvajanje strategij. V okviru programa CIVITAS so bile podprte nekatere odlične pobude in Odbor meni, da je treba ta program razširiti.

5.10 E. Pregled druge evropske zakonodaje in programov financiranja, ki vplivajo na promet in rabo zemljišč

Večina evropskih izdatkov na področju prometa je bila namenjena širitvi cestne, železniške in zračne infrastrukture za podporo gospodarski rasti, in sicer z omejeno oceno njihovega vpliva z vidika emisij CO2 in trajnosti. Zdaj bi bilo treba ponovno oceniti bilanco teh programov, uvesti sistematično oceno vpliva CO2 zaradi takšnih naložb ter preusmeriti programe, da bi zagotovili večjo podporo javnemu prevozu, železniškim omrežjem in trajnostnemu mestnemu prometu ter manj spodbujali nadaljnjo širitev prometa na dolge razdalje, ki povzroča velike količine emisij CO2.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o konkurenčnosti evropske steklarske in keramične industrije s posebnim poudarkom na podnebno-energetskem paketu

(raziskovalno mnenje na zaprosilo češkega predsedstva)

(2009/C 317/02)

Poročevalec: g. ZBOŘIL

Soporočevalec: g. CHRUSZCZOW

Marek Mora, podpredsednik češke vlade, pristojen za evropske zadeve, je v imenu prihodnjega češkega predsedstva v dopisu z dne 10. decembra 2008 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti pripravi raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Konkurenčnost evropske steklarske in keramične industrije s posebnim poudarkom na podnebno-energetskem paketu.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. junija 2009. Poročevalec je bil g. ZBOŘIL, soporočevalec pa g. CHRUSZCZOW.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija).

1. Sklepi in priporočila

1.1 Steklarska in keramična industrija EU je sestavni del gospodarske strukture Skupnosti in morda celo ena najstarejših industrij v regiji, saj ima skoraj štiritisočletno zgodovino. Trenutno se na področju konkurenčnosti sooča s številnimi izzivi, povezanimi predvsem z globalizacijo, vse bolj obsežno okoljsko zakonodajo in večjimi stroški energije.

1.2 Oba sektorja sta energetsko intenzivna. Uporabljata domače surovine, njuni izdelki pa se prodajajo predvsem v EU (vendar pa imata dva steklarska sektorja velik izvozni trg: steklena namizna posoda se izvaža po vsem svetu, steklena embalaža pa se uporablja pri večjem delu izvoza visokokakovostnih izdelkov EU). V obeh sektorjih je bilo neposredno ustvarjenih skoraj pol milijona delovnih mest, posredno pa še veliko več, in sicer v sektorju oskrbe s surovinami in v sektorjih, ki uporabljajo steklene in keramične izdelke (zlasti gradbeni sektor).

1.3 Na tej stopnji razvoja Skupnosti so ti izdelki zelo pomembni, saj trenutno ni na voljo veliko nadomestnih konkurenčnih materialov. Oba sektorja se soočata s konkurenco držav v razvoju, ki so izkoristile težavnejše poslovno okolje v EU.

1.4 Če se stekleni izdelki ustrezno predelajo, se s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in prihranki energije izravnajo porabljena energija in emisije CO2, ki nastanejo pri proizvodnji teh izdelkov. Uporaba steklenih izdelkov, katerih življenjska doba je lahko dvajset ali več let, je zato velikega pomena pri izpolnjevanju evropskih okoljskih ciljev na področju gradnje stanovanj, prometa in energije iz obnovljivih virov. Pri končni odstranitvi izdelkov po njihovem večkratnem recikliranju ne nastajajo emisije.

1.5 EESO meni, da je treba preučiti ključne vidike, ki vplivajo na konkurenčnost steklarske in keramične industrije, ter ustvariti spodbudnejše poslovno okolje v EU, kot priporočata študiji o teh sektorjih (1). Upoštevati je treba posebnosti obeh sektorjev, tj. različno uporabo in široko paleto izdelkov, okoljske koristi, stopnje energetske intenzivnosti, raven koncentracije sektorjev, vključno z regionalno razsežnostjo, ter delež MSP v obeh sektorjih.

1.6 Zaradi dolgoletne tradicije steklarske in keramične industrije in obrti je njena najdragocenejša in nenadomestljiva vrednota izkušena, predana, visoko izobražena in usposobljena delovna sila, ki prispeva h kulturni in družbeni dediščini svojih regij in skupnosti. To preprosto dejstvo je treba upoštevati pri vseh politikah. Žal pa se vpliv določenih politik na to dragoceno kulturno in zgodovinsko bogastvo pogosto podcenjuje ali celo spregleda.

1.7 Ne glede na trenutno gospodarsko krizo je treba preučiti ključna vprašanja ohranjanja in povečanja konkurenčnosti obeh sektorjev, saj gre za sistematična vprašanja, ki niso povezana s krizo.

1.8 Najprej je treba sektorja podpreti pri njunih prizadevanjih za spodbujanje inovacij, saj se bo tako okrepil položaj steklarske in keramične industrije EU na trgu, izboljšala njuna okoljska uspešnost in zlasti povečala njuna vloga pri blažitvi učinkov podnebnih sprememb v družbi.

1.9 Tako je treba z vidika okoljske uspešnosti sektorjev in njunega pričakovanega prispevka k ublažitvi podnebnih sprememb oba sektorja enakopravno vključiti v sistem EU za trgovanje z emisijami ob upoštevanju analiz življenjskih krogov celotnih sektorjev, katerih koristi so veliko večje od okoljskih obremenitev, ki jih povzročata oba sektorja. Skratka, vse predelovalne industrije bi morali izvzeti iz dražb pravic za celotno obdobje trgovanja do leta 2020, saj bi s tem v veliki meri odpravili negotovost in ovire v zvezi z naložbami. Tako bi znatno izboljšali konkurenčni položaj sektorjev.

1.10 Vpliv energetsko-podnebnega paketa EU na cene energije v steklarski in keramični industriji, ki vplivajo tudi na dobavne verige za proizvodnjo, je treba čim bolj ublažiti z dobrim delovanjem energetskih trgov. Pri tem je nujno treba spodbujati konkurenco na energetskih trgih in razvoj vseevropskega električnega omrežja, kar bo omogočilo dolgoročno varnost oskrbe z energijo.

1.11 Močno je treba podpreti prizadevanja za dosego večjega deleža predelanega stekla in njegove nadaljnje uporabe (kar omogoča večjo okoljsko uspešnost na podlagi boljše energetske učinkovitosti in zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida).

1.12 Uveljaviti moramo obstoječe in po potrebi nove ureditvene ukrepe, ki se osredotočajo na odpravo nepoštenih trgovinskih praks, kot je na primer ponarejanje znanih modelov ali blagovnih znamk. Rešitev bi lahko bila tudi uporaba koncepta „država porekla“. EESO prav tako pozdravlja dejavnosti potrošniških organizacij in meni, da so te organizacije naravni zaveznik proizvodnje z visoko dodano vrednostjo. Podpora potrošniških organizacij v EU in tudi v tretjih državah prinaša velike koristi ne samo potrošnikom, ampak tudi podjetjem, ki proizvajajo visokokakovostno blago.

1.13 Dodatna politična podpora in skupni ukrepi EU bi pripomogli k:

—	odpravi uvoznih ovir na trgih zunaj EU;

—	boljšemu dostopu MSP do ustreznih tržnih informacij;

—	lažjemu dostopu do javnih naročil na novih trgih;

—	odpravi trgovinskih ovir za surovine s poreklom iz Kitajske;

—	spodbujanju recikliranja steklene embalaže v EU v sklenjenem krogu.

1.14 Odlično okoljsko uspešnost številnih steklenih in keramičnih izdelkov (izolacijski materiali, okna z dvojno zasteklitvijo itd.) bi morali uporabiti kot merilo za varčevanje z energijo v gradbeni industriji EU. Poleg tega bi morali to tehnologijo vključiti v vse predvidene prenose tehnologij v države nečlanice EU z velikimi možnostmi prihranka energije. Velik potencial na primer predstavljajo države nekdanje Sovjetske zveze, kjer je v prihodnje pričakovati spremembe energetske politike. Skupni projekti (na primer mehanizem čistega razvoja) lahko prav tako prispevajo k izravnavi emisij CO2 proizvajalcev EU.

1.15 Pobude vlad držav članic v gradbeni industriji za optimalno energetsko učinkovitost stavb so najboljše sredstvo podpore steklarski industriji in prispevajo h politiki podnebnih sprememb.

1.16 EESO priporoča, da organi EU oživijo projekt priprave boljše zakonodaje, ki je zastal, ne da bi bil dosežen oprijemljiv (in nujno potreben) napredek. Poleg tega je treba vse nove zakonodajne akte pazljiveje preučiti, o njih razpravljati s sodelujočimi zainteresiranimi stranmi in za njih pripraviti veliko bolj temeljite ocene učinka na podlagi dejanskih podatkov in ne na podlagi neutemeljenih domnev. Poslovno okolje je treba razširiti, vse dodatne omejitve pa bi bile v nasprotju z načelom trajnostnega razvoja.

2. Uvod: ugotovitve o konkurenčnosti

2.1 To mnenje na zaprosilo češkega predsedstva preučuje konkurenčnost steklarske in keramične industrije kot ključnih primerov energetsko intenzivnih panog. Poleg tega se ta analiza osredotoča na vpliv podnebno-energetskega paketa EU, hkrati pa upošteva tudi druge dejavnike, ki vplivajo na konkurenčnost energetsko intenzivnih industrij ter zlasti steklarske in keramične industrije.

2.2 EESO na tej podlagi obravnava številna priporočila oblikovalcem politike v zvezi s tem, kako je treba upravljati steklarsko in keramično industrijo, da bi ohranila svojo konkurenčno prednost in čim bolj pozitivno vplivala na politiko podnebnih sprememb EU (glej predhodno besedilo).

2.3 Keramika in steklo sta osnovna materiala tako kot na primer jeklo, aluminij in druge neželezne kovine, kemikalije, cement, apno, celuloza in papir. Njuna proizvodnja in predelava sta energetsko intenzivni, materiala pa sta nepogrešljiva osnova za industrijske vrednostne verige (2).

2.4 Energetsko intenzivne industrije spodbujajo naslednji dejavniki:

2.4.1 Izkušena in zavzeta delovna sila, ki izhaja iz dolgoletne tradicije obeh industrij in obrti, je visoko izobražena in usposobljena ter prispeva h kulturni in družbeni dediščini v svojih regijah in skupnostih. Te vrednote je pogosto težko prenesti na druga področja.

2.4.2 Tehnološke inovacije in inovacije izdelkov na podlagi meril trajnostnega razvoja. Inovacije so nujne za dosego učinkovite porabe snovi in energije, kakovosti, zanesljivosti, gospodarske učinkovitosti, trajnosti, vplivov na okolje itd.

2.4.3 Razpoložljivost osnovnih surovin, po možnosti znotraj EU. Vendar pa je zelo zaželen tudi uvoz iz politično varnih regij, če so prevozni stroški ugodni.

2.4.4 Razpoložljivost energije, vključno s primarnimi viri energije. Razpoložljivosti ni mogoče ocenjevati samo na podlagi delujočega energetskega omrežja in cen energije, ključno vlogo ima tudi varnost oskrbe z energijo. Energetsko sled je treba oceniti glede na celotno vrednostno verigo.

2.4.5 Konkurenčno upravljanje dejavnosti in premišljeno financiranje naložb. Po eni strani energetsko intenzivne industrije največ stroškov porabijo za surovine in varno oskrbo z energijo, kar predstavlja dokaj visok delež skupnih stroškov. Po drugi strani pa te industrije uporabljajo zelo nizke marže in so kapitalsko intenzivne. Zato sta potrebna izredno konkurenčno upravljanje dejavnosti in premišljeno financiranje naložb.

Okoljska trajnost in s tem povezan zakonodajni okvir na področju energije in podnebnih sprememb. Zakonodaja v EU je za energetsko intenzivne industrije zelo stroga, čeprav se je njihova okoljska uspešnost v zadnjih dveh desetletjih močno izboljšala, pričakujemo pa lahko še nadaljnje postopne izboljšave kot rezultat izvajanja direktive CPNO.

2.4.6.1 Posebno pozornost je treba nameniti nedavno sprejetemu podnebno-energetskemu paketu EU (3), ki bo imel resne posledice za konkurenčnost energetsko-intenzivnih industrij, kot so na splošno priznali EESO, Evropska komisija, Svet in Evropski parlament v svojih dokumentih, povezanih s to problematiko.

2.4.6.2 Pred sprejetjem paketa in po njem so organi in zainteresirane industrije predložili številne študije vplivov. Te jasno kažejo, da so energetsko intenzivne industrije bolj izpostavljene tveganju večjih emisij CO2 in da je treba skrbno načrtovati izvajanje paketa ob upoštevanju gospodarske krize in rezultata pogajanj v okviru COP15, ki bodo decembra 2009 v Københavnu.

2.4.6.3 Bazična industrija, vključno s steklarsko in keramično industrijo, uporablja predvsem fosilna goriva, nanjo pa različno vplivajo stroški raznih virov energije. Poleg fosilnih goriv porabi tudi veliko električne energije.

2.4.6.4 Zaenkrat so finančne posledice ukrepov na področju podnebne politike omejene na države in industrije v EU, saj za države nečlanice EU uporaba instrumentov, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami, ni obvezna. Tudi znotraj Skupnosti so temu izpostavljeni zgolj proizvajalci električne energije in energetsko intenzivne industrije.

2.4.6.5 Pravzaprav imajo evropske energetsko intenzivne industrije pozitiven odnos do politike podnebnih sprememb in poročajo o absolutnem znižanju emisij toplogrednih plinov za 6 % v primerjavi z letom 1990, kljub temu, da se je obseg proizvodnje povečal. To dokazuje, da emisije dejansko niso povezane z gospodarsko rastjo. Po drugi strani pa izvedba tega procesa ni poceni, zato je treba pri oblikovanju nadaljnjih ciljev in mehanizmov za zmanjšanje emisij resno upoštevati fizične omejitve posameznih tehnologij znotraj teh sektorjev.

2.4.6.6 Sektor proizvodnje električne energije lahko stroške podnebnih sprememb neposredno prenese na politiko oblikovanja cen energije, energetsko intenzivne industrije pa te možnosti nimajo. Zaradi hude mednarodne konkurence držav zunaj EU ti sektorji stroškov ne morejo prenesti in tudi ne morejo ustvariti nepričakovanih dobičkov.

2.4.6.7 Tako so energetsko intenzivne industrije dvakratno izpostavljene vplivu sistema EU za trgovanje z emisijami: najprej se posredno soočajo z višjimi cenami električne energije, potem pa morajo nositi še neposredne stroške omenjenega sistema. Mogoče bodo nedavne odločitve Sveta in Evropskega parlamenta delno ublažile predvideno breme stroškov v zvezi z licitiranjem pravic, čeprav je to le prelaganje bremena licitiranja na obdobje po letu 2020.

2.4.6.8 Energetsko intenzivne industrije so v zadnjih 20 letih uvedle velike tehnološke spremembe, da so lahko ostale konkurenčne, zato je bilo že omenjeno 6-odstotno absolutno zmanjšanje doseženo v času, ko se je delež emisij v energetskem sektorju celo povečal. Tako določitev istega izhodiščnega leta (2005) in istih ciljev za zmanjšanje emisij za sektorje proizvodnje energije in energetsko intenzivne sektorje še dodatno zaostruje neugoden položaj slednjih. To pomeni, da so do leta 2005 dejansko dosegle absolutno zmanjšanje za 50 % v primerjavi z letom 1990, ki je bilo v Kjotskem protokolu določeno kot izhodiščno leto, nov sistem za trgovanje z emisijami pa bi jih prisilil, da emisije zmanjšajo še za dodatnih 21 % v primerjavi z letom 2005. Zaradi te obveznosti bodo kaznovani proizvajalci z dobrimi rezultati, ki bodo prisiljeni omejiti svojo gospodarsko rast ali celo zmanjšati obseg svoje gospodarske dejavnosti in nenazadnje svojo dejavnost celo preseliti iz gospodarskega območja EU.

2.4.6.9 Taka enostranska izpostavljenost nedvomno vodi k preselitvi proizvodnje in tako tudi k nevarnosti povečanja emisij CO2. Trenutna gospodarska kriza in posledična možnost unovčenja prihranjenih pravic iz obstoječega obdobja trgovanja ter prelaganje licitiranja pravic v prihodnje obdobje ne bodo mogli spremeniti dejstva, da je industrija ranljiva, če leta 2009 ne bo sprejet ustrezen mednarodni sporazum na podlagi Kjotskega protokola.

3. Steklarska in keramična industrija EU – poglavitna spodbujevalca konkurenčnosti

3.1 Steklarski sektor (4) v glavnem zajema proizvodnjo ravnega stekla, steklene embalaže, namizne posode (stekla za domačo uporabo), steklenih vlaken in specialnega stekla. Steklarski sektor EU je leta 2007 proizvedel približno 37 milijonov ton različnih vrst stekla v vrednosti okrog 39 milijard EUR, kar predstavlja 32 % svetovne proizvodnje. Od leta 2000 dalje je rast proizvodnje razmeroma nespremenjena. Steklena embalaža je leta 2007 predstavljala 58 % celotne proizvodnje, ravno steklo 27 %, namizna posoda 4 %, izolacijska vlakna 6 %, ojačana vlakna 2 %, specialno steklo pa 3 % celotne tonaže steklarskega sektorja.

3.2 Večina proizvodnje se še vedno nahaja v državah EU-15, zlasti v Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji in Združenem kraljestvu, kar je leta 2007 predstavljalo 68 % celotne proizvodnje. Delež proizvodnje stekla v novih državah članicah je znašal 15 %, v preostalih državah EU-15 pa 17 %. Največja proizvajalka je Nemčija, proizvodnja v EU-12 pa je skoncentrirana na Poljskem in v Češki republiki. Steklarski sektor v Nemčiji, Češki republiki in na Poljskem je del nacionalne dediščine teh držav, saj na teh območjih obstaja že zelo dolgo. Tudi dekorativno steklo in visokokakovostno kristalno steklo se uvrščata med tradicionalne umetniške izdelke.

3.3 Zaposlovanje v steklarskem sektorju EU že od leta 2000 na splošno upada; v veliki meri je to posledica zahtev po večji produktivnosti, vse večje avtomatizacije, preoblikovanja sektorja in konkurence držav s poceni proizvodnjo. Leta 2007 je bilo v steklarskem sektorju EU zaposlenih 234 000 ljudi. V EU-12 je bil istega leta delež zaposlenih v tem sektorju skoraj 40-odstoten, kar kaže na razlike v intenzivnosti kapitala in delovne sile med EU-12 in EU-15. Večina zaposlenih tega sektorja v EU-12 je na Poljskem in v Češki republiki, kar skupaj predstavlja približno 71 % delovnih mest EU-12. Leta 2007 je bila produktivnost 160,5 tone na delovno mesto.

3.4 Proizvodnja v steklarskem sektorju je dokaj koncentrirana v primeru glavnih panog (ravno steklo, steklena embalaža), medtem ko je v drugih panogah (steklo za domačo uporabo, kristalno steklo) manj močna. Te panoge so tako izpostavljene večjim tveganjem (z vidika trga, financiranja itd.), saj manjši proizvajalci nimajo dovolj sredstev, zlasti v trenutnih resnejših gospodarskih razmerah.

3.5 Na splošno je večina izdelkov prodanih znotraj Skupnosti. Leta 2007 je bilo tako prodanih 90,7 % izdelkov (tonaža). 3,496 milijona ton izdelkov je bilo izvoženih, kar predstavlja približno 9,3 % celotne proizvodnje. Steklo za domačo porabo in kristalno steklo (25,4 %) ter specialno steklo (38,6 %) so predstavljali večino izvoženih izdelkov. Leta 2007 se je izvoz povečal za 5,3 %. Za primerjavo, uvoz se je v istem obdobju na letni ravni povečal za 35,8 % in presegel delež izvoženih izdelkov (3,601 milijona ton leta 2007). Povprečna cena izvoženega stekla je bila 1 780,1 EUR/tono, kar je znatno višji znesek od 1 159,5 EUR/tono uvoženega stekla. Največja količina blaga je uvožena iz Kitajske in Tajvana. Vse večje število izdelkov pa se uvaža tudi iz Indije, Turčije in Japonske. Uvoz kitajskega ravnega stekla se je od leta 2004 desetkratno povečal.

3.6 Za steklarski sektor EU je obdobje 2007–2009 težavno, saj se gospodarska dejavnost upočasnjuje zaradi kreditne krize, povpraševanje pa upada. Zlasti ranljiv je gradbeni sektor, saj se zaupanje in potrošnja gospodinjstev zmanjšujeta, povpraševanje po naložbah pa je omejeno. To ima seveda velik vpliv na steklarsko industrijo: približno 90 % steklenih izdelkov je namenjenih industrijskim sektorjem, ki proizvajajo potrošniško blago (avtomobilska industrija in industrija drugih vozil, elektrotehniška industrija, kemična industrija, prehrambena industrija itd.) ter gradbeni sektor. Steklarski sektor je v veliki meri odvisen od stabilnosti in razvoja omenjenih industrij.

3.7 Te težke razmere se bodo še zaostrile zaradi povečanja zmogljivosti v sosednjih državah EU. V obdobju 2004–2009 se bodo proizvodne zmogljivosti predvidoma povečale za 7,3 milijona ton v več državah, vključno z Rusijo, Ukrajino, Belorusijo, Katarjem, Združenimi arabskimi emirati in Egiptom. V glavnem se bo povečala proizvodnja ravnega stekla in steklene embalaže. Pri takem povečanju se bo verjetno še nadalje povečal obseg trgovanja, zato bodo morali oblikovalci politike v večji meri zagotoviti, da bodo proizvajalci stekla v EU delovali v enakih pogojih.

3.8 Steklarski sektor EU se na področju konkurenčnosti sooča s številnimi izzivi, povezanimi predvsem z globalizacijo, vse bolj obsežno okoljsko zakonodajo in večjimi stroški energije. Postopno povečanje števila primerljivih poceni steklenih izdelkov, uvoženih iz nastajajočih gospodarstev, dokazuje, da se konkurenčna prednost steklarskega sektorja EU zmanjšuje, zlasti na trgu izdelkov nizke vrednosti.

Steklarski sektor mora spoštovati okoljsko zakonodajo v zvezi s porabo energije, CO2, emisijami, preprečevanjem onesnaževanja in z odpadki ter tudi druge okoljske predpise. Proizvajalci iz tretjih držav, zlasti iz držav v razvoju, imajo veliko manj strogo okoljsko zakonodajo ter zato tudi manj omejitev pri proizvodnji in nižje proizvodne stroške. Poleg omenjenega pa se steklarski sektor EU sooča še z naslednjimi težavami na področju konkurenčnosti:

3.9.1 Zahteve povezane industrije po zmanjšanju stroškov. Zaradi intenzivnejše svetovne konkurence lahko stroškovni pritisk na evropske industrije, kot so proizvodnja avtomobilov, elektronika za široko porabo, letalski prevozniki in maloprodaja, prizadene steklarski sektor. Te industrije so v taki ali drugačni obliki neposredne ali posredne stranke evropskih proizvajalcev stekla, zato globalizacija škodljivo vpliva na povpraševanje v steklarskem sektorju EU.

3.9.2 Presežek svetovnih proizvodnih zmogljivosti v sektorju. Evropski steklarski sektor ima presežek proizvodnih zmogljivosti v številnih panogah, tudi v proizvodnji ravnega stekla. To lahko negativno vpliva na evropski steklarski sektor, saj zmanjšuje stopnje dobička, hkrati pa bi mu to po koncu krize omogočilo, da hitreje poveča proizvodnjo in zadovolji zahteve potrošnikov.

3.9.3 Pritisk na cene energije (in vhodnih materialov). Na splošno večje povpraševanje po energiji vpliva na dolgoročno preskrbo in stroške v steklarskem sektorju EU. To resno ogroža steklarski sektor, saj je ena najbolj energetsko intenzivnih panog, kjer stroški energije predstavljajo velik delež celotnih stroškov proizvodnje. Pozornost je treba nameniti verižnemu učinku energetsko-podnebnega paketa EU: steklarska in keramična industrija bosta morali pri svojem delovanju absorbirati predvideno povišanje cen energije. Cene so se povišale zaradi večjega števila dejavnikov, vključno s trgovanjem z emisijami, naložbami v energetsko infrastrukturo in prenosno omrežje ter potrebo po zagotovitvi večjega deleža obnovljivih virov energije v okviru sektorja proizvodnje energije. Poleg tega se lahko v skladu s povišanjem cene energije povišajo tudi cene osnovnih surovin, kot sta natrijev karbonat ali pesek.

3.9.4 Predpisi o delovnih pogojih. Delovne pogoje urejajo številni predpisi, kar vpliva na surovine in na način njihovega skladiščenja, obdelave in uporabe v proizvodnji. Veliko držav zunaj EU ima manj stroge predpise, zato so njihovi stroški proizvodnje nižji. Vendar pa industrija EU sprejema svojo odgovornost na področju delovnih pogojev.

3.9.5 Omejitev trgovanja in ponarejanje bi lahko ovirala izvoz na neevropske trge. Številni izvozni trgi uvajajo tarife za blago iz držav EU. Visoka carinska stopnja se na primer uporablja za izdelke EU, ki se prodajajo v Združenih državah. Ker podjetja iz držav zunaj EU ponarejajo izdelke s poreklom iz EU, se je zmanjšala konkurenčnost številnih proizvajalcev stekla v EU. Trenutno je to resen problem za številne proizvajalce, ki ga brez resne in temeljite obravnave tudi v prihodnje ne bomo odpravili. Hkrati pa industrije, povezane z oblikovanjem, dobivajo podporo v obliki pobud, kot je služba za pomoč kitajskim MSP glede pravic intelektualne lastnine, prilagojenih učnih gradiv in delavnic ter posameznikom prilagojenih nasvetov glede težav na področju pravic intelektualne lastnine.

3.10 V keramični industriji EU (5) so bili leta 2006 proizvedeni in prodani različni keramični izdelki v vrednosti približno 39 milijard EUR. V zadnjih letih se proizvodnja ni veliko povečala. Dva največja sektorja sta proizvodnja stenskih in talnih ploščic ter proizvodnja opeke in strešne opeke. Skupaj s proizvodnjo cevi iz kamenine sestavljata skupino gradbenih glinenih materialov, ki skupaj predstavljajo 60 % proizvodne vrednosti keramične industrije. Ognjevzdržna keramika predstavlja 13 % proizvodne vrednosti, namizna in okrasna posoda 9 %, sanitarna oprema 10 % in tehnična keramika 5 %. Glavne proizvajalke so Nemčija, Združeno kraljestvo, Španija in Italija. Nemčija je največja proizvajalka v večini sektorjev, prav tako tudi Združeno kraljestvo. Italija in Španija sta pomembni proizvajalki keramičnih ploščic, opeke in strešne opeke in v manjšem obsegu sanitarne opreme. Od novih držav članic EU imajo največji obseg proizvodnje v Češki republiki, na Poljskem in Madžarskem, v katerih je keramični sektor močan, te države pa so tradicionalne izvoznice v države EU. Vendar pa je delež novih držav članic v keramičnem sektorju EU dokaj nizek.

3.11 Treba pa je omeniti, da tudi na keramični sektor vplivajo dejavniki, značilni za steklarski sektor, vendar z bistveno razliko. Steklarski sektor je v glavnem zelo koncentriran, v keramičnem sektorju pa je velikih koncentriranih in integriranih proizvodnih obratov zelo malo.

3.12 Na splošno se je zaposlovanje v keramičnem sektorju EU od leta 2000 zmanjševalo. Manjši obseg zaposlovanja so v glavnem povzročile zahteve po večji produktivnosti hkrati z vse večjim deležem poceni konkurence. Leta 2006 je bilo v keramičnem sektorju EU zaposlenih 330 000 ljudi, tj. nekoliko manj kot leta 2005 (360 000). Največ zaposlenih je bilo v proizvodnji stenskih in talnih ploščic ter opeke in strešne opeke. Leta 2006 so skupaj predstavljali približno 52 % zaposlenih v keramičnem sektorju, medtem ko je bilo v sektorju namizne in okrasne posode zaposlenih 22 % ljudi.

3.13 Približno 20–25 % proizvodnje keramike EU (več kot 30 % stenskih in talnih ploščic) se izvozi zunaj EU. Uvoženih je na primer 3–8 % stenskih in talnih ploščic ter ognjevzdržne keramike in več kot 60 % namizne in okrasne posode. Najpomembnejši izvozni trgi keramičnega sektorja so ZDA, Švica in Rusija. Zadnje čase se je trgovinska bilanca poslabšala zaradi vse večjega obsega poceni konkurence na trgih EU, na primer iz Kitajske in Turčije, nadaljnjega omejevanja dostopa do nekaterih neevropskih trgov ter postopnega povečanja vrednosti eura v primerjavi z drugimi valutami od leta 2000 dalje. Zato so trgovanje in zlasti pogoji trgovanja postali temeljna vprašanja za izvoznike keramičnih izdelkov v EU.

3.14 Keramični sektor EU se na področju konkurenčnosti sooča s številnimi izzivi, povezanimi predvsem z globalizacijo in vse bolj obsežno okoljsko zakonodajo.

3.15 V nekaterih sektorjih, zlasti v sektorju namizne posode, se konkurenčna prednost EU, ki temelji na inovacijah in oblikovanju, čedalje bolj zmanjšuje, kar je posledica poceni izvoza iz nastajajočih gospodarstev v EU in na druge pomembne trge. EU je kljub temu še vedno pomembna svetovna sila v številnih sektorjih, zlasti na področju proizvodnje stenskih in talnih ploščic.

3.16 Drugi ključni dejavnik, ki vpliva na konkurenčnost keramičnega sektorja EU, je vse bolj obsežna okoljska zakonodaja in nadzor na splošno ter bolj specifično sistem EU za trgovanje z emisijami. Čeprav stroški energije predstavljajo povprečno 30 % proizvodnih stroškov keramične industrije, pa je količina emisij CO2 na tono majhna. Keramična industrija je imela v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami več kot 10 % vseh industrijskih obratov, porabljenih pa manj kot 1 % industrijskih emisij CO2. Na podlagi sprejete revizije direktive o sistemu trgovanja z emisijami bo leta 2013 v sistemu EU za trgovanje z emisijami zajetih približno 1 800 proizvodnih obratov keramike. Ti obrati bodo predstavljali manj kot 1,5 % industrijskih emisij CO2, zajetih v sistem trgovanja z emisijami. Treba je poudariti, da so proizvodni obrati keramike v glavnem majhni obrati, pri čemer 40 % obratov izpušča manj kot 25 000 ton CO2 na leto, 70 % pa manj kot 50 000 ton CO2 na leto.

3.17 Struktura stroškov energetsko intenzivne proizvodnje keramike je manj ugodna zaradi vse višjih cen surovin. Za nekatere sektorje keramične industrije EU je značilno, da so v veliki meri odvisni od določenih primarnih surovin, ki se v vse večjem obsegu uvažajo iz držav zunaj EU. Iz študije je razvidno, da nekonkurenčnost surovin v okviru proizvodnega procesa keramike, zlasti na energetski trgih, ovira konkurenčnost proizvajalcev keramike v EU.

3.18 Glavna težava na področju konkurenčnosti, s katero se sooča keramični sektor EU, je velik porast uvoza keramike iz držav zunaj EU, kjer okoljska zakonodaja ni tako stroga, predpisi o zdravju in varnosti pa milejši. Zaradi dokaj stroge zakonodaje EU proizvajalci keramike v EU ne morejo enakopravno konkurirati na svetovni ravni, kar predstavlja številne izzive na področju konkurenčnosti, hkrati pa odpira tudi veliko novih možnosti.

3.19 V tem okviru bodo proizvajalci keramike zaradi strukture stroškov keramične industrije (visoki stroški energije in delovne sile), dokaj majhne donosnosti sektorja ter vse večje konkurence v EU in na izvoznih trgih zelo težko na potrošnika prenesli dodatne stroške, povezane z dovoljenji za emisije CO2. Poleg tega se pri proizvodnji keramike že uporabljajo napredne tehnologije in tehnike, da bi zmanjšali porabo energije za peči, zato v bližnji prihodnosti učinkovitosti ne bo možno povečati v velikem obsegu.

3.20 Keramični sektor mora zaposlovati visoko usposobljeno delovno silo, ki mora imeti na voljo ustrezna sredstva in znanja za uporabo tehnologij, različni oddelki pa morajo sodelovati ne glede na to, kje se nahajajo. To je izziv tako za MSP, ki iščejo priložnosti na svetovnem trgu, kot za velika podjetja, ki delujejo v več državah, kar dokazuje sektor opeke. Znanja lahko izboljšamo z vseživljenjskim učenjem, z večjo prepoznavnostjo sektorja in z bolj usmerjenimi programi usposabljanja.

4. Kako lahko steklarska in keramična industrija prispevata k trajnostnemu razvoju EU, zlasti v okviru programa konference v Københavnu?

4.1 Ob upoštevanju trajnostnega razvoja v celoti je treba oceniti prednosti in slabosti steklarske in keramične industrije. Oba sektorja uporabljata domača rudna bogastva, ki jih je dovolj za zagotovitev njunega obstoja v gospodarskem območju EU in tudi na svetovni ravni. Ta sektorja sta v veliki meri uspela obvladati svoje vplive na okolje in ne pomenita posebnega tveganja za zdravje ljudi na delovnem mestu ali za javno zdravje.

4.2 Trenutno ne smemo pričakovati izjemnih inovacij v proizvodnih procesih steklarske in keramične industrije. Steklo talimo, keramiko pa žgemo pri zelo visokih temperaturah, kar pomeni, da obstajajo fizične omejitve glede zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida, oba sektorja pa se tem omejitvam hitro približujeta. Žal se te fizične omejitve niso upoštevale pri pripravi revizije sistema EU za trgovanje z emisijami, saj se sektorja nista obravnavala skupaj z drugimi energetsko intenzivnimi industrijami, ki pri svoji proizvodnji izpuščajo emisije.

4.3 Sektorja uporabljata napredne tehnologije in procese tudi na področju porabe energije in intenzivnosti ogljika. Nista torej okoljski problem, ampak bistveni pogoj za rešitev tega problema. Steklarski sektor na primer:

—	prispeva k zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida s prihrankom energije, saj se steklo uporablja kot izolacijski material;

—	s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov prispeva k proizvodnji energije brez ogljika;

—	proizvaja veliko manjše emisije CO2 od dovoljenih vrednosti za ta sektor ter

—	omogoča druge družbene koristi, kot je na primer shranjevanje zdravil in živil, zaradi česar je pomemben z vidika trajnosti.

4.4 Steklo spada v skupino materialov z visokim deležem recikliranih odpadkov. Običajno so v proizvodnem procesu cikli recikliranja, zato je z določenega vidika ta tehnologija brez odpadkov. Predelano steklo predstavlja velik delež uporabljenih materialov, predvsem pri proizvodnji steklene embalaže. Možnost recikliranja ni fizično omejena z življenjsko dobo tega materiala. Po vsej Evropi so bili vzpostavljeni sistemi za recikliranje, pri katerih je v primeru steklene embalaže delež recikliranja 62 %. S prizadevanji za večji delež recikliranja in uporabo predelanega stekla lahko izboljšamo okoljsko uspešnost na tri načine: (1) z boljšo energetsko učinkovitostjo: z 1-odstotnim povečanjem deleža predelanega stekla se poraba energije zmanjša za 0,25 %; (2) z zmanjšanjem emisij ogljikovega dioksida: z 1-odstotnim povečanjem deleža predelanega stekla se emisije CO2 zmanjšajo za 0,47 % ter (3) s prihrankom surovin: ob uporabi 1 tone recikliranega stekla za nove steklene izdelke se prihrani 1,2 tone primarnih surovin.

4.5 S praktičnega vidika lahko stekleni izdelki prispevajo k manjši porabi energije in s tem k zmanjšanju emisij, npr. v stavbah z uporabo izolacije iz steklenih vlaken ali z zasteklitvijo iz nizkoemisijskega stekla. S strešno in stensko izolacijo je možno prihraniti 460 milijonov ton na leto (več kot celotna vrednost v okviru zavez EU iz Kjotskega protokola). Če bi na primer vsa okna z enojno/dvojno zasteklitvijo v EU nadomestili z dvojno/trojno zasteklitvijo iz nizkoemisijskega stekla, bi na letni ravni emisije CO2 zmanjšali za 97 milijonov ton. To ustreza 21 milijonom ton nafte ali letni porabi energije stavb za 19 milijonov prebivalcev. Steklena vlakna, ki se uporabljajo za ojačanje plastike v vetrnih turbinah in za steklene materiale v avtomobilski industriji, npr. za zmanjšanje porabe energije zaradi manjših potreb po klimatizaciji, so drug primer uporabe, ki vpliva na zmanjšanje emisij CO2.

4.6 Solarna tehnologija se bo po predvidevanjih v prihodnjih desetih letih močno razširila. Steklo ima trenutno poglavitno vlogo pri prosojnih materialih za fotovoltaične sisteme in sisteme za zbiranje sončne energije, vključno s solarnimi dimniki, proizvodnjo biogoriv s pomočjo sončne energije, solarne fotokatalize, čiščenjem voda in razsoljevanjem. Te naprave imajo krajšo amortizacijsko dobo glede toplogrednih plinov, zanje pa je značilna večja okoljska skladnost z načeli trajnostne energije. Posamezni sektorji imajo ključno vlogo pri podpiranju in razvijanju teh naprav. Njihova stalna nastanjenost v Evropi je temeljnega pomena tako z znanstvenega kot s proizvodnega vidika.

4.7 Emisije toplogrednih plinov v celotnem steklarskem sektorju znašajo 20 milijonov ton na leto, v keramičnem sektorju pa 27 milijonov ton. Oba sektorja imata zelo malo možnosti za zmanjšanje emisij. To pomeni, da vključitev steklarskega in keramičnega sektorja v sistem EU za trgovanje z emisijami s fizičnega in gospodarskega vidika ni smiselna. Poleg tega obstaja nevarnost, da to ogrozi možnost zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Podobne ocene lahko dobimo za skoraj vse osnovne, energetsko intenzivne industrije. Pri sprejemanju odločitev o problemu povečanja emisij CO2 in o določitvi kvot emisij za tretje obdobje trgovanja na podlagi meril se je treba izogniti prevelikim stroškom. Za upoštevanje raznolikosti različnih sektorjev so potreba ločena merila. Ta bi morala upoštevati različne proizvodne tehnike, potrebe po energiji in fizični potencial tovarn za zmanjšanje emisij.

4.8 Zaradi majhne koncentracije, velike raznolikosti izdelkov in slabe kakovosti javno dostopnih statističnih podatkov bo za keramično industrijo zelo težko ustrezno izvesti sistem EU za trgovanje z emisijami. Pri oceni izpostavljenosti keramične industrije povečanju emisij CO2 je vprašanje razpoložljivosti in doslednosti podatkov možno rešiti samo z združevanjem ustreznih podatkov v kategorijo s 3 številkami (NACE rev. 2-2008). Pri takem obsegu združevanja lahko izpostavljenost povečanim emisijam CO2 prikažemo za tri keramične sektorje, in sicer za ognjevzdržno keramiko (NACE 23.2), gradbene glinene materiale (NACE 23.3) ter druge izdelke iz porcelana in keramike (NACE 23.4).

4.9 Keramični sektor nima enakih možnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov kot steklarski sektor, vendar moramo vseeno omeniti toplotno izolacijo pri sodobnih opekah in ploščicah ter mineralnih vlaknih. Kljub temu je keramični sektor dober zgled trajnostne porabe in proizvodnje zaradi značilnih lastnosti izdelkov, kot so vzdržljivost, higienska ustreznost in estetska vrednost. Keramični izdelki imajo ponavadi dolgo življenjsko dobo in jih v glavnem ni treba dodatno vzdrževati.

4.10 Znotraj keramičnega sektorja je zelo pomembna tudi proizvodnja refrakcijskih materialov. Ti materiali so pomembni za številne industrije s proizvodnjo pri visokih temperaturah (železo in jeklo, steklo, apno in cement), ki ne bi mogle obstajati brez izredno odpornih refrakcijskih materialov, ki omogočajo in olajšajo uporabo najučinkovitejših tehnologij v omenjenih sektorjih.

4.11 Za izboljšanje splošne konkurenčnosti ter zlasti energetske učinkovitosti in okoljske uspešnosti so glavni pogoj obsežne in učinkovite raziskave in razvoj. To velja za vse sektorje steklarske in keramične industrije, zlasti pa za sektor specialnega stekla, ki zaradi hitrega razvoja proizvedenih izdelkov največji delež svojih prihodkov namenja inovacijam. Čeprav ta sektor ni med najpomembnejšimi glede tonaže in števila delovnih mest, pa je za njegov razvoj izjemnega pomena, da ostane na ozemlju EU.

4.12 Kratkoročno bodo strogi okoljski in energetski predpisi ter tudi neenak položaj na mednarodnem trgu močno obremenili MSP v EU in omejili zasebno financiranje inovativnih naložb ter raziskave in razvoj. Vendar pa okoljski predpisi spodbujajo tudi naložbe v raziskave in razvoj, da bi izboljšali energetsko učinkovitost in zmanjšali odvisnost od tradicionalnih virov energije. Zato se lahko delež stroškov energije v okviru celotnih proizvodnih stroškov zmanjša. Vendar moramo zaradi dolgoročnih učinkov sprejeti obsežne podjetniške ukrepe in biti pripravljeni na tveganje.

4.13 Nedavno sprejeti predpisi in strožji standardi so omogočili večje število inovacij na področju energetske učinkovitosti ter optimizacijo izdelkov z vidika okolja, zdravja in varnosti. Razvijajo se tudi nove tehnike recikliranja. Vendar je zaradi narave keramičnih izdelkov nadaljnji napredek pri recikliranju keramike omejen.

4.14 Z nadaljnjimi raziskavami lahko keramika kot bolj ekološka rešitev postane še privlačnejša. Primer novejšega izdelka je glinena opeka z boljšo toplotno izolacijo. Njena proizvodnja je energetsko intenzivna, hkrati pa lahko prispeva tudi k prihranku energije, ko se uporabijo pri gradnji. Drug primer je uporaba keramike v avtomobilski industriji. V tem primeru bo lahko keramika osnovna tehnologija za številne pomembne komponente v motorjih zaradi svojih posebnih značilnosti, kot so toplotna odpornost, odpornost proti obrabi in koroziji, lahkost ter toplotna in električna izolacija. V prihodnosti bodo avtomobili lahko imeli vgrajene keramične komponente v motorjih, v napravah, odpornih pred obrabo, v sistemu za gorivo in v dodatnih komponentah v sistemu ventilov, na primer v ventilih in ležiščih ventilov. Lahko pa bodo uporabljali tudi keramične gorivne celice, ki bodo skoraj povsem odpravile emisije pri vožnji.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej opombi 4 in 5.

(2) Mnenje EESO o učinku sedanjega razvoja energetskih trgov na industrijske vrednostne verige v Evropi, UL C 77, 31.3.2009, str. 88-95.

(3) Glej sporočilo Komisije za javnost št. IP/08/1998 na spletni strani http://europa.eu/rapid/.

(4) Okvirna pogodba za izvedbo študije o konkurenčnosti sektorja – konkurenčnost steklarskega sektorja, oktober 2008.

(5) Okvirna pogodba za izvedbo študije o konkurenčnosti – konkurenčnost keramičnega sektorja, oktober 2008, Eurostat 2006.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih EU-Bosna in Hercegovina: vloga civilne družbe

(raziskovalno mnenje)

(2009/C 317/03)

Poročevalec: Patrik ZOLTVÁNY

Komisarka Margot Wallström in komisar Olli Rehn sta Evropski ekonomsko-socialni odbor z dopisom z dne 2. septembra 2008 zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Odnosi EU-Bosna in Hercegovina: vloga civilne družbe.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2009. Poročevalec je bil g. ZOLTVÁNY.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 147 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Glavna priporočila mnenja

1.1 Priporočila za institucije in organe Evropske unije

—	Spodbujati vlado Bosne in Hercegovine k pripravi strategije za razvoj civilne družbe (1).

—	Povečati podporo, tudi finančno, organizacijam civilne družbe v Bosni in Hercegovini, da bi ostale neodvisne v odnosu do vlade, in zagotoviti trajnost projektov, ki jih izvajajo.

—

Ustvariti ustreznejše in učinkovitejše programe finančne pomoči, da bi skrajšali dolgotrajne postopke prijave in sprejemanja odločitev. To velja tudi za nov finančni program, ki ga je ustanovila Evropska komisija za krepitev razvoja civilne družbe in dialoga. Pomoč bi morala biti na voljo za široko paleto zainteresiranih organizacij in bi morala biti prilagodljiva pri odzivanju na njihove potrebe.

—	Pospešiti pogajanja o odpravi vizumov ter dejavno pomagati pri izpolnjevanju tehničnih in drugih standardov.

—	Razlikovati med nevladnimi organizacijami in socialnimi partnerji pri oblikovanju in sprejetju strategij o podpori.

—	Podpreti programe za usposabljanje socialnih partnerjev, da bodo povečali zmogljivost za učinkovit socialni dialog.

—	Dejavno podpirati socialni in civilni dialog v Bosni in Hercegovini.

—	Sodelovati kot dejaven posrednik pri oblikovanju nove ustave.

—	Vztrajati pri uveljavitvi ratificiranih mednarodnih dokumentov in ustave BiH ter omogočiti registracijo sindikalnih organizacij in organizacij delodajalcev na posebni pravni podlagi, ki bo omogočala njihovo učinkovito delovanje.

—	Sistematično podpirati projekte organizacij civilne družbe in se osredotočiti na širjenje ideje o evropskem povezovanju v celotni družbi. V sistematično razpravo o vprašanjih glede evropskega povezovanja bi bilo treba vključiti vse dele družbe, vključno s civilno družbo.

—

Podpirati bi bilo treba projekte, katerih cilj je prenos znanja in izkušenj iz držav članic EU v Bosno in Hercegovino. Prispevek „novih“ držav članic iz srednje in vzhodne Evrope bi lahko imel resnično dodano vrednost. Institucije EU bi morale nameniti večjo pozornost projektom tesnega sodelovanja in jih bolj podpreti. Podporo za tovrstne dejavnosti lahko zagotovi novoustanovljeni program za razvoj civilne družbe in dialog.

—	Predstavnikom organizacij civilne družbe iz Bosne in Hercegovine je treba omogočiti obisk institucij EU in brezplačno sodelovanje na konferencah in dogodkih, ki jih organizira EU.

—	Povečati podporo regionalnim mrežam organizacij civilne družbe na Zahodnem Balkanu in razvijati regionalne programe.

—	Ohraniti sistematičen dialog z drugimi donatorji, da bi tako organizacijam civilne družbe v Bosni in Hercegovini ter celotnemu Zahodnemu Balkanu zagotovili dobro usmerjeno, učinkovito, smotrno in pravočasno pomoč.

—	Organizirati redna srečanja s predstavniki organizacij civilne družbe, da bi se prožneje odzivali na njihova pričakovanja in potrebe.

1.2 Evropski ekonomsko-socialni odbor si bo prizadeval:

—	ustanoviti skupni posvetovalni odbor med EESO in organizacijami civilne družbe v Bosni in Hercegovini za spodbujanje in podporo civilnemu dialogu v Bosni in Hercegovini;

—

dejavno sodelovati pri novem programu medčloveškega dialoga (People to People Dialogue Programme), ki ga upravlja generalni direktorat Evropske komisije za širitev: EESO bi lahko pripravil in organiziral študijske obiske v EU (zlasti v Bruselj) za predstavnike organizacij civilne družbe iz Bosne in Hercegovine;

—	omogočiti predstavnikom organizacij civilne družbe iz Bosne in Hercegovine, da obiščejo EESO in se seznanijo z njegovimi dejavnostmi.

1.3 Priporočila za oblasti v Bosni in Hercegovini

—	Razvijati pravno okolje, ki bo podpiralo civilno družbo, vključno z organizacijami delodajalcev in sindikati.

—	Razvijati strategijo razvoja civilne družbe: to bi ustvarilo podlago za preživetje civilne družbe kot potrebne prvine zrele demokratične družbe. Strategijo je treba razvijati v tesnem sodelovanju z organizacijami civilne družbe.

—	Vzdrževati sistematičen dialog s predstavniki organizacij civilne družbe o vprašanjih, ki se nanašajo na tovrstne organizacije. Vladni pristop do civilne družbe bi moral biti bolj vključujoč.

—	Uvesti različne spodbude za organizacije civilne družbe, vključno s finančnimi, in tako podpreti njihov razvoj in trajnost njihovih dejavnosti. Razviti pregleden sistem dodeljevanja subvencij, ki bo organizacijam civilne družbe omogočil kandidiranje za sredstva iz državnega proračuna.

—	Zvišati raven dialoga in sodelovanja z javnimi organi ter tako priznavati organizacije civilne družbe.

—	Rešiti vprašanje registracije Konfederacije sindikatov Bosne in Hercegovine (KsBiH).

—	Dejavno podpirati ustanovitev ekonomsko-socialnega sveta na državni ravni glede na napredek pri vzpostavljanju državnih institucij, povezanih s temi področji.

—	Pospešiti prizadevanja za izpolnjevanje pogojev za odpravo vizumov.

—	Uvesti državljansko vzgojo na področjih dejavnosti civilne družbe.

1.4 Priporočila za organizacije civilne družbe v Bosni in Hercegovini:

—	Spodbujati pristop „od spodaj navzgor“ in samoorganiziranje civilne družbe ter prispevati k priznavanju družbene odgovornosti organizacij civilne družbe.

—	Povečati zavest o vlogi civilne družbe v političnem procesu.

—	Omogočati povezovanje v mreže in vzpostavljanje partnerstva, tj. izmenjavo informacij, znanja in izkušenj.

—	Okrepiti znanje in razumevanje evropskega povezovanja, politik EU in evropskih institucij.

—	Okrepiti izobraževanje in usposabljanje v organizacijah civilne družbe.

—	Spodbujati medetnični in medverski dialog ter okrepiti sodelovanje, mrežno povezovanje in tesno medinstitucionalno sodelovanje med organizacijami civilne družbe.

2. Ozadje mnenja

2.1 Cilji Evropske unije na Zahodnem Balkanu

Zahodni Balkan je med glavnimi regionalnimi prednostnimi nalogami zunanje politike EU. Glavni cilj EU na Zahodnem Balkanu je okrepiti regionalno stabilnost in blaginjo. Enako pomemben cilj je tudi priprava držav Zahodnega Balkana na članstvo v EU, za kar EU uporablja posebne instrumente predpristopne pomoči.

Stabilizacijsko-pridružitveni proces (SPP) je bil zasnovan, da bi pomagal državam v tej regiji na poti v EU. Vključuje politični dialog, obsežnejše trgovinske preferenciale in finančno pomoč pa tudi sklenitev obširnega pogodbenega razmerja, ki bi državam v regiji pomagal pripraviti prihodnjo pridružitev. Razvoj civilne družbe in demokratizacija sta med cilji SSP in naj bi prispevala k politični, gospodarski in institucionalni stabilizaciji regije. Podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (SPS) velja za pomemben korak k polnemu članstvu v EU.

2.2 Evropski ekonomsko-socialni odbor in Zahodni Balkan

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) igra pomembno vlogo pri pomoči pri razvoju civilne družbe na Zahodnem Balkanu. Leta 2004 je bila ustanovljena skupina za stike z Zahodnim Balkanom, edino stalno in posebno telo EESO, ki se ukvarja posebej s tem območjem. Je del večje skupine organov EU, ki so dejavni na tem področju, in se osredotoča na dodano vrednost, ki jo k temu vprašanju lahko prispeva splošno delovanje EU.

Glavni cilj EESO na Zahodnem Balkanu je spremljanje sprememb političnega, gospodarskega in družbenega položaja v državah Zahodnega Balkana ter v odnosih EU-Zahodni Balkan, zlasti izvajanje Solunske agende in potek SPP; spodbujanje sodelovanja med EESO in organizacijami civilne družbe Zahodnega Balkana ter ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi institucijami ter spodbujanje in povečanje izmenjave najboljših praks med organizacijami civilne družbe EU in Zahodnega Balkana.

3. Politični razvoj v Bosni in Hercegovini

3.1 Trenutne politične razmere

Na politični proces v Bosni in Hercegovini (BiH) še naprej močno vpliva dediščina Daytonskega sporazuma, ki je vzpostavil samostojno državo v sedanji obliki. Konkurenčne politične sile si prizadevajo izkoristiti ustavnopravno strukturo, ki temelji na Daytonskem sporazumu, hkrati pa preseči zanjo značilne omejitve. Mednarodna skupnost pa tudi BiH sama vedno bolj priznavata potrebo po večji učinkovitosti in posodobitvi vlade v BiH, čeprav politična vodstva v obeh enotah procesa, ki je v veliki meri napredoval zaradi mednarodnega pritiska, ne podpirajo v enaki meri.

Glavni politični izziv za državo v prihodnjih letih bo ustavna reforma, brez katere bo v prihodnje težko doseči napredek v smeri bolj demokratične in učinkovite države, izvajanje celovite reformne agende in približevanje EU. Reforme ustavnopravne strukture, ki temelji na Daytonskem sporazumu, ni mogoče vsiliti od zunaj, četudi jo je mednarodna skupnost nasploh in zlasti EU pripravljena podpreti. Temeljiti bo morala na soglasju med političnimi stranmi v Bosni in Hercegovini in imeti široko podporo državljanov. Posledice tega procesa, ki utegne precej dolgo trajati, preden bo končan, lahko vplivajo na vsa področja.

Treba je opozoriti, da se mnenja o prihodnosti države med politiki razlikujejo in da med pripadniki različnih narodnosti še vedno vlada določeno nezaupanje. Nacionalistična retorika prevladuje in voditelji Bosne in Hercegovine niso dosegli napredka z ustavnimi reformami pri ustvarjanju bolj funkcionalnih in stroškovno manj zahtevnih državnih struktur, ki bi podpirale proces evropskega povezovanja.

Zaradi skrbi glede politične stabilnosti v Bosni in Hercegovini in v regiji je bilo zaprtje Urada visokega predstavnika že večkrat odloženo. Februarja 2008 je Svet za uresničevanje miru (PIC) sklenil, da bo zaprtje pogojeval z napredkom Bosne in Hercegovine na petih posebnih ciljih in dveh posebnih pogojih (podpis SPS in stabilne politične razmere). Pri petih ciljih (2) je bil posebno majhen napredek pri reševanju vprašanja, povezanega z državno lastnino in dokončnim statusom območja Brčko.

3.2 Politični odnosi z EU in sosednjimi državami

3.2.1 Odnosi z Evropsko unijo

Pogajanja o SPS so se z Bosno in Hercegovino (BiH) začela novembra 2005. Potem ko je bil dosežen napredek na štirih glavnih področjih, ki sta jih Komisija in Svet določila leta 2005, je bil SPS parafiran 4. decembra 2007 in podpisan 16. junija 2008 (3). Med čakanjem na ratifikacijo SPS v vseh državah članicah so bili z začasnim sporazumom, ki velja od 1. julija 2008, sprejeti trgovinski ukrepi, predvideni v SPS. S tem sporazumom so bili med drugim formalno potrjeni trgovinski preferenciali EU za bosanske izdelke od leta 2000 naprej (na samostojni podlagi). BiH pa je sprejela odločitev o postopni opustitvi trgovinskih omejitev in postopnem zmanjševanju carinskih dajatev za izdelke iz EU. Doslej je bilo izvajanje začasnega sporazuma zadovoljivo.

Vzporedno s pogajanji o SPS je bil pripravljen sporazum o poenostavitvi vizumskih postopkov, ki je bil podpisan 17. septembra 2007; veljati je začel januarja 2008. Ta sporazum je omejil in celo odpravil pristojbine za vizume za nekatere kategorije državljanov. Sporazum je tudi poenostavil pogoje za dodelitev vizumov mnogim skupinam državljanov, vključno s študenti, poslovneži, novinarji itd. Evropska unija je 26. maja 2008 začela z razpravo o odpravi vizumov za bosanske državljane. BiH bi za dokončanje pogajanj morala napredovati pri izpolnjevanju vseh meril.

Septembra 2008 je bil v okviru predpristopne finančne pomoči sprejet dokument večletnega orientacijskega načrtovanja za Bosno in Hercegovino za obdobje 2008–2010. Evropska komisija je Bosni in Hercegovini v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) za leto 2008 dodelila skupno 74,8 milijona EUR. Glavna področja ukrepov so: krepitev pravne države in struktur javne uprave, gospodarski in socialni razvoj ter utrditev demokracije. V okviru mehanizma za spodbujanje razvoja civilne družbe je bilo razvoju civilne družbe znotraj nacionalnih programov IPA 2007/2008 dodeljenih 6,5 milijona EUR. Organizacije civilne družbe iz Bosne in Hercegovine so vključene v programe za regionalne dejavnosti in obiskovalce, ki so financirani v okviru programa za različne upravičence. Poleg tega je bilo iz sredstev Skupnosti dodeljenih še 5,7 milijona EUR v podporo proračunu Urada visokega predstavnika do junija 2009.

Instrument za predpristopno pomoč in nadaljevanje programa za pomoč CARDS izvaja delegacija Evropske komisije v Sarajevu. Decentralizirano upravljanje pomoči ostaja srednjeročni cilj za Bosno in Hercegovino. Pri pripravah na decentralizirano izvajanje je bil dosežen določen napredek. Nacionalni sklad in centralna finančna in pogodbena enota v ministrstvu za finance sta se kadrovsko nekoliko okrepila, dodatno zaposlovanje pa se nadaljuje. Kompleksno institucionalno in politično okolje je prispevalo k velikim zamudam pri ratifikaciji okvirnega sporazuma o IPA. Ustrezno izvajanje sporazuma še ni zagotovljeno. Posledica tega je, da zamuja tudi program za izvajanje programa IPA za 2007.

3.2.2 Odnosi s Hrvaško

Odnosi s Hrvaško so se od leta 2000 močno spremenili. Državi sta dosegli več sporazumov o vračanju beguncev čez bosansko-hercegovsko in hrvaško mejo ter podpisali sporazum o prosti trgovini, ki se je skoraj takoj začel izvajati. Sporazum o dvojnem državljanstvu s Hrvaško je parlamentarna skupščina Bosne in Hercegovine potrdila februarja 2008. Po ocenah ima okoli 400 000 državljanov Bosne in Hercegovine tudi hrvaško državljanstvo. Rešiti je treba še nekaj sporov glede meje, še vedno pa se pojavljajo tudi ovire pri prenosu sodnih zadev in izročanju osumljencev za kazniva dejanja in zločine proti človeštvu med BiH in Hrvaško.

3.2.3 Odnosi s Srbijo

Odnosi s Srbijo so se močno izboljšali po padcu Miloševićevega režima; tako so bili 15. decembra 2000 znova vzpostavljeni diplomatski odnosi. Ko je Bosna in Hercegovina v obdobju 2003–2004 predsedovala Procesu sodelovanja v jugovzhodni Evropi (SEECP), so se zunanji ministri nekdanje Jugoslavije sestali z zunanjimi ministri s širšega območja jugovzhodne Evrope, da bi okrepili zavezanost dobrososedskim odnosom, stabilnosti, varnosti in sodelovanju v jugovzhodni Evropi.

Oktobra 2006 so se med volilno kampanjo v BiH okrepile vezi med Republiko Srbsko (RS) in Srbijo, kar je vodilo v podpis popravljenega sporazuma o posebnih in vzporednih odnosih 26. septembra 2007 v Banja Luki, čeprav sta obe strani poudarili, da sporazum nikakor ne spodkopava suverenosti, ozemeljske celovitosti ali politične neodvisnosti BiH.

Vendar potencialne napetosti v odnosih med BiH in Srbijo ostajajo. Po razglasitvi neodvisnosti Kosova se je okrepila protidaytonska retorika, več pa je bilo tudi groženj z odcepitvijo Republike Srbske; 21. februarja 2008 je narodna skupščina Republike Srbske sprejela resolucijo, ki je položaj RS v BiH primerjala s položajem Kosova v Srbiji in opisala, v katerih okoliščinah bi RS lahko razglasila neodvisnost.

3.2.4 Regionalno sodelovanje

Odnosi s Črno goro so dobri in se še krepijo. Podpisani so bili sporazumi o sodelovanju na področju obrambe, policije, civilne zaščite in čezmejnih projektov.

Odnosi z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo so dobri na dvostranski ravni in v regionalnem okviru. Sklenjeni so bili sporazumi o vračanju, policijskem sodelovanju in civilni zaščiti.

Okrepili so se odnosi z Albanijo, Bosna in Hercegovina pa je sklenila odpreti veleposlaništvo v Tirani.

Bosna in Hercegovina je dejavno vključena v programe mednarodnega sodelovanja in pobude, kot je CEFTA.

4. Gospodarski razvoj v Bosni in Hercegovini

4.1 Trenutni položaj gospodarstva v Bosni in Hercegovini

Kljub zahtevnemu političnemu okolju je bila BiH štiri leta zapored gospodarsko učinkovita, rast BDP pa je po ocenah v letu 2008 znašala 5,5 %. Inflacija je bila v prvem četrtletju leta 2007 1,5-odstotna, vendar se je zaradi višanja cen hrane in prevoza v drugi polovici leta 2007 začela povečevati. Decembra je znašala 4,9 %, avgusta 2008 pa že 9,5 %. Proračunski primanjkljaj se je z 21,3 % BDP v letu 2005 zmanjšal na 11,4 % BDP v letu 2006, vendar se je v letu 2007 spet povečal na 12,7 % BDP. Trgovinski primanjkljaj se je z 49,6 % BDP v letu 2005 zmanjšal na okoli 37 % v letih 2006 in 2007. Nadaljnje zmanjšanje trenutno ni verjetno, saj se je rast izvoza leta 2007 zmanjšala, uvoz se je znova povečal, neposredne tuje naložbe pa se bodo s svetovno finančno krizo verjetno še zmanjšale. Skupni proračunski presežek je leta 2006 znašal 3 % BDP; razlog za to so bili v prvi vrsti povečani prihodki po uvedbi DDV. Presežek se je zmanjšal na 1,3 % BDP v letu 2007, v letu 2008 pa med drugim tudi zaradi vračil DDV lahko pride do primanjkljaja.

Tako kot druge tranzicijske države ima tudi BiH rastoče gospodarstvo, vendar se v vedno večji meri sooča z revščino in socialnimi stiskami. Nezaposlenost po ocenah glede na metodologijo znaša med 16 in 44 odstotki. BiH se sooča s posledicami finančne in gospodarske krize, kar pomeni grožnjo za gospodarske, socialne in etnične razmere pa tudi za odnose v EU in regiji.

Struktura oblasti v državi je zapletena in porabi več kot 50 % BDP. Razdrobljene strukture, omejeni viri, pomanjkanje izkušenj in nedomišljen pristop pri krepitvi nacionalnih zmogljivosti zmanjšujejo zmogljivost vlade pri oblikovanju in izvajanju politik.

EU je glavni trgovinski partner Bosne in Hercegovine (menjava z EU predstavlja več kot 50 % celotne trgovine BiH). Podpis SPS in začetek veljavnosti začasnega sporazuma bosta verjetno poglobila ta odnos in okrepila povezovanje z EU na področju trgovine. Bosna in Hercegovina največ izvaža v Italijo, Nemčijo in Slovenijo. Tudi uvaža največ iz teh držav EU, v manjši meri pa tudi iz Avstrije. Izvoz Bosne in Hercegovine obsega predvsem kovine, les in lesne izdelke, mineralne izdelke in kemikalije. Uvoz obsega zlasti stroje, mineralne izdelke, živila in kemikalije.

5. Trenutni položaj in vloga organizacij civilne družbe

5.1 Socialni dialog

5.1.1 Pravno okolje

Socialni dialog formalno na ravni Bosne in Hercegovine ne obstaja. Razlog je ta, da sedanja ustava ne vsebuje določb o vzpostavitvi državnih institucij za socialno politiko ali izobraževanje.

Bosna in Hercegovina je ratificirala vseh osem temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela (ILO). Svobodo združevanja zagotavljajo ustave Bosne in Hercegovine, Federacije Bosne in Hercegovine (FBiH) in Republike Srbske (RS). Obe enoti ter območje Brčko imajo lastno delovno pravo.

Zakon o združenjih in ustanovah državljanov, ki je bil sprejet decembra 2001, ne vsebuje določb o registriranju sindikalnega združenja na ravni BiH.

V skladu s poročilom Evropske komisije o napredku iz leta 2008 na tem področju ni bilo napredka. Dejstvo, da na državni ravni ni pristojnih organov na področju zaposlovanja in socialne politike, ostaja ovira za razvoj vsedržavne strategije za zaposlovanje. Republika Srbska z ustavnimi argumenti sistematično zavrača vlogo državne ravni pri vprašanjih notranjega trga dela. Obe enoti in območje Brčko razvijajo strategije zaposlovanja in projekte ukrepov aktivnega zaposlovanja. Vendar pa je med njimi malo usklajevanja.

Položaj je podoben na področju socialnega dialoga. Konfederacija sindikatov se ni mogla registrirati na državni ravni. Registracija sindikatov in njihovo priznavanje – reprezentativnost – se po veljavnem zakonu enačita. Tudi pravna podlaga in postopek sta enaka za socialne partnerje in za vse druge organizacije civilne družbe, kot so skupine potrošnikov ali športna društva, kar ni primerno. Zapletena politična in družbena ureditev v državi še naprej vpliva na dialog med socialnimi partnerji, rešitve pa kot kaže tudi ne bodo prišle kmalu. Pomanjkanje jasnosti pri uradni registraciji sindikatov je onemogočilo nadaljnji napredek v smeri kolektivnih pogajanj in razvoja prostovoljnih kolektivnih pogajanj. Treba bi bilo pripraviti nov zakon, ki bo nadomestil omenjeni zakon o združenjih in ustanovah, tako da vlada ne bo več imela diskrecijske pravice odločanja o registraciji novih organizacij.

5.1.2 Socialni partnerji

5.1.2.1 Delodajalci

V primeru Bosne in Hercegovine je težko govoriti o organizacijah delodajalcev, ki bi delovale na državni ravni. Ker na državni ravni ni ministrstva za delo in so mnoga gospodarska vprašanja v pristojnosti vlad entitet, na nacionalni ravni ni uradnega usklajevanja sodelovanja med organizacijami delodajalcev.

Dve večji organizaciji delodajalcev sta Združenje delodajalcev Federacije Bosna in Hercegovina in Združenje delodajalcev Republike Srbske. Obe sodelujeta v ekonomsko-socialnih svetih na ravni entitet. Glavno vprašanje, s katerim se znotraj in zunaj srečujejo organizacije delodajalcev, je dejansko zastopanje interesov njihovih članov v odnosu do oblasti.

5.1.2.2 Sindikati

Stopnja včlanjenosti v sindikate v formalnem sektorju dela v FBiH in v Republiki Srbski je razmeroma visoka. V FBiH delavce povezuje Zveza samostojnih sindikatov Bosne in Hercegovine (Savez Samostalnih Sindikata Bosne i Hercegovine, SSSBiH), v Republiki Srbski pa Zveza sindikatov Republike Srbske (Savez Sindikata Republike Srpske, SSRS). Sindikalni zvezi obeh enot Bosne in Hercegovine, FBiH in RS, sta na ustanovni skupščini 24. januarja 2005 v Sarajevu ustanovili krovno organizacijo sindikatov Bosne in Hercegovine (Konfederacija sindikata Bosne i Hercegovine, KSBiH); KSBiH je posredovala zahtevo za registracijo na državni ravni, a njena zahteva do danes ni bila rešena.

5.1.3 Ocena obstoječih mehanizmov

Na državni ravni zaradi nasprotovanja Republike Srbske ni bil ustanovljen ekonomsko-socialni svet, večinoma zaradi nepripravljenosti (zlasti Republike Srbske (4)), da bi socialni dialog tekel na državni ravni. Obstajata dva delovna zakonika – po eden v vsaki entiteti, ni pa ministrstva za delo na državni ravni. Glavna vprašanja za socialne partnerje, kot so gospodarske politike, delavska zakonodaja in izobraževanje, so v pristojnosti entitet in lokalnih vlad. Pravi enotni trg (vključno s trgom dela) v Bosni in Hercegovini še ni bil vzpostavljen. Ekonomski in socialni sveti delujejo samo na ravni entitet in prejemajo sredstva za delovanje od vlade. Druga formalna ovira za ustanovitev ekonomsko-socialnega sveta na državni ravni pa je nepriznavanje krovne organizacije sindikatov. Treba je tudi omeniti, da so zmogljivosti socialnih partnerjev skromne in da je potrebna nadaljnja notranja profesionalizacija njihovega dela.

5.2 Civilni dialog

5.2.1 Pravno okolje

Bosna in Hercegovina ima kratko zgodovino razvoja civilne družbe. Pred vojno je obstajala vrsta javnih organizacij z dejavnostmi večinoma na področju kulture in športa. Med vojno in po njej se je večina nevladnih organizacij osredotočila na razdeljevanje humanitarne pomoči in le počasi na običajnejše dejavnosti nevladnih organizacij.

Nevladne organizacije se lahko registrirajo na državni ravni, ravni entitet, kantonov (v BiH) ali na občinski ravni. Od leta 2002 zakon o združenjih in ustanovah državljanov omogoča nevladnim organizacijam, da se registrirajo na državnem ministrstvu za pravosodje in delujejo kjer koli v državi. Vendar pa se zaradi zapletenih postopkov za registracijo na državni ravni in nepriznavanja registracije na državni ravni v entitetah (Republiki Srbski) nevladne organizacije raje registrirajo na ravni entitet. Memorandum o soglasju, ki so ga leta 2004 podpisale država, vlade entitet in območje Brčko, določa vzpostavitev skupnega registra združenj in ustanov v BiH in spodbuja „prosti pretok združenj in ustanov ter vzpostavlja sistem za hiter dostop do informacij o vseh ustanovah in združenjih“.

Zakon o združenjih in ustanovah je bil spremenjen leta 2008 in uveljavljen leta 2008, še vedno pa velja pravilnik o registriranju iz leta 2002, kar otežuje postopek registracije. Oblasti BiH naj bi ga spremenile s ciljem zmanjšanja števila zahtevanih oblik za registracijo. V načrtu je tudi uvedba spletne registracije.

Po študiji, ki jo je pripravil „Country Team“ Združenih narodov (5), je eno glavnih vprašanj za organizacije civilne družbe nedavno uveden sistem DDV. Zakon o DDV, ki je v BiH začel veljati 1. januarja 2006, je vpeljal enotno davčno stopnjo v višini 17 %, kar je pomenilo povečanje davka. Poleg tega morajo organizacije civilne družbe plačevati še druge (socialne, zdravstvene) prispevke za zaposleno osebje. Obdavčene so tudi donacije. Prevladuje splošen občutek, da bi bila oprostitev plačevanja davkov za sektor civilne družbe dobrodošla in da bi olajšala njihovo delo.

Drugo pomembno vprašanje je javno financiranje organizacij civilne družbe. V večini primerov organizacije civilne družbe delitev javnih sredstev ocenjujejo kot premalo transparentno. Zakonodaja o prostovoljstvu se še vedno ne izvaja. Problem ostaja neučinkovito izvajanje zakonodaje in neusklajenost zakonov. Nekatere organizacije civilne družbe menijo, da proces priprave zakonodaje v BiH ni pregleden in odprt.

Organizacije civilne družbe menijo, da jih politične oblasti podpirajo le v majhni meri, ker jih doživljajo kot tekmece. Tudi lokalne oblasti nasploh nimajo razumevanja za vrednost in prednosti partnerstva s civilno družbo.

5.2.2 Položaj različnih interesnih skupin

Vseh registriranih nevladnih organizacij v Bosni in Hercegovini je trenutno skoraj 8 000 (6), vendar pa je število tistih, ki so dejavne, veliko manjše. Prihodki v tretjem sektorju po ocenah znašajo 4,5 % BDP, odhodki pa 2,4 %. Zaposleni v sektorju predstavljajo 1,45 % gospodarsko aktivnega prebivalstva (7).

Prevladujoča dejavnost nevladnih organizacij je krepitev človekovih pravic. Druga področja, na katerih delujejo nevladne organizacije, so izobraževanje, enakost med spoloma, gospodarski razvoj, humanitarna pomoč, razvoj civilne družbe, zdravstvo, mladi in otroci ter krepitev pripadnosti skupnosti.

5.2.3 Ocena obstoječih mehanizmov

Ugotovljen je bil določen napredek na področju institucionalizacije odnosa med oblastmi in nevladnim sektorjem na državni ravni. Svet ministrov BiH je skupaj s predstavniki civilne družbe 7. maja 2007 podpisal sporazum o sodelovanju med svetom ministrov BiH in nevladnim sektorjem v BiH.

V skladu s sporazumom je bil oktobra 2007 ustanovljen svet civilne družbe. Čeprav svet ne predstavlja celotne civilne družbe, ima 31 podskupin, kar pomeni, da je največji forum nevladnih organizacij v državi. Vendar pa je potrebnih še več prizadevanj oblasti za vzpostavitev rednega in sistematičnega komuniciranja s civilno družbo in krepitev njenega sodelovanja pri oblikovanju politik.

6. Vloga organizacij civilne družbe pri pridruževanju EU

6.1 Organizacije civilne družbe in proces evropskega povezovanja

Evropska ideja ni zelo navzoča v delu organizacij civilne družbe. Državljani gledajo na pridružitev BiH evropski povezavi kot na oddaljen projekt. Večina ekonomsko-socialnih svetov ima malo izkušenj sodelovanja z ekonomsko-socialnimi sveti v državah EU. Razprava o EU se je v BiH šele začela. Ekonomsko-socialni sveti se v svojih načrtih osredotočajo na prednostne naloge, ki jih postavljajo finančni donatorji – mednarodne organizacije in vlade ter lokalni donatorji. Zavzemanja za pridružitev BiH Evropski uniji v posameznih sektorjih ni zares opaziti, z izjemo dejavnosti mednarodnih nevladnih organizacij. Kljub temu 80 odstotkov državljanov podpira članstvo BiH v EU, kar je dobro izhodišče za organizacije civilne družbe pri zagovarjanju izpolnjevanja meril za vstop v EU.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) V skladu z opredelitvijo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora pojem „civilna družba“ zajema organizacije delodajalcev, delojemalcev ter drugih nevladnih organizacij in interesnih skupin.

(2) 1) Sprejemljiva in trajnostna rešitev glede razdelitve premoženja med državo in drugimi ravnmi uprave; 2) sprejemljiva in trajnostna rešitev vprašanja obrambnih naprav; 3) končna odločitev o statusu Brčkega; 4) vzdržnost javnih financ (ki jo podpira sporazum o stalni uporabi koeficienta za obdavčitev in ustanovitvi nacionalnega davčnega sveta) in 5) krepitev pravne države (s sprejetjem nacionalne strategije za obravnavo vojnih zločinov ali zakona o tujcih in azilu ter nacionalne strategije za reformo pravosodja).

(3) 1) Izvajanje reforme policije ob upoštevanju sporazuma o prestrukturiranju policije iz oktobra 2005; 2) polno sodelovanje z MKSJ; 3) sprejetje in izvajanje vse potrebne zakonodaje o javni radioteleviziji; in 4) razvoj zakonodajnega okvira in upravnih zmogljivosti za omogočanje ustreznega izvajanja SPS.

(4) Predsednik vlade Republike Srbske, Milorad Dodik, je 22. avgusta 2007 izjavil, da „vlada RS ne bo podpirala ustanovitve socialnega sveta na ravni BiH, saj se osnovna gospodarska in socialna vprašanja obravnavajo na ravni entitet in je ustanovitev tega sveta politično vprašanje“.

(5) Glavne ugotovitve o ravni sodelovanja med agencijami ZN in organizacijami civilne družbe v BiH, januar 2007, delovni dokument UNCT v BiH.

(6) Številka je iz februarja 2005, iz poročila o projektu, ki ga je financirala EU - „Mapping Study of Non-State Actors in Bosnia-Herzegovina“, september 2005.

(7) „Employment, social service provision and the non-governmental organisation (NGO) sector. Status and prospects for Bosnia and Herzegovina. Analysis and policy implications“, Qualitative Study št. 3, 2. april 2005; DFID Labour and Social Policy Project.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/22

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o emisijah v cestnem prometu: konkretni ukrepi za odpravo stagnacije

(mnenje na lastno pobudo)

(2009/C 317/04)

Poročevalec: g. IOZIA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Emisije v cestnem prometu: konkretni ukrepi za odpravo stagnacije.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. junija 2009. Poročevalec je bil g. IOZIA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 109 glasovi za, 7 glasovi proti in nobenim vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 V boj proti onesnaževanju zraka in obremenjevanju s hrupom je vključenih več institucij. Temeljno vlogo imajo institucije Evropske unije, ki so odgovorne za pospeševanje in posodabljanje zakonov, države članice, ki so odgovorne za izvajanje te zakonodaje s pripravljanjem izvedbenih določb, ter lokalne oblasti, ki so odgovorne za nadzor onesnaževal in hrupa. Stagnacija napredka je posledica deljene odgovornosti in vsaka raven odgovornosti mora povečati svojo zavezo, da se odpravijo ali čimbolj zmanjšajo možne nevarnosti za zdravje državljanov in njihovo dobro počutje.

1.2 Emisije cestnega prometa – osebnega, javnega in tovornega – lahko povzročajo bolezni in poslabšujejo kakovost življenja, predvsem na mestnih območjih, na katerih živi več kot 75 % evropskih državljanov. Kljub pobudam Komisije, ki med drugim – tudi v zadnjem času – s svežnjem predlogov za okolju prijaznejši promet (Greening Transport Package) prilagaja evropsko zakonodajo, je v državah članicah še opazno stagniranje napredka v boju proti onesnaževanju zraka in hrupu, ki ju povzroča promet.

1.3 Čeprav je bila zakonodaja, vsaj kar zadeva kakovost zraka, v minulih letih prilagojena novim zahtevam in izboljšana, je treba po drugi strani opozoriti, da glede števila in kakovosti pregledov napredka ni bilo, niti glede emisij avtomobilov in motornih koles niti glede količine plinov in trdnih delcev v zraku. Komisiji je treba priznati, da je tudi tehnično in znanstveno precej spodbudila analizo različnih politik v prometnem sektorju s programi Tremove in z razvojem sistema COPERT 4 (COmputer Program for Estimating Emissions from Road Transport – računalniški program za oceno emisij cestnega prometa) v okviru dejavnosti European Topic Centre on Air and Climate Change, ki jo je še dodatno razvilo Skupno raziskovalno središče. Ta metoda je sestavni del vodiča EMEP/CORINAIR po emisijski evidenci v Evropi, namenjenega ocenjevanju in projekcijam podatkov, ki ga je razvila delovna skupina Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE).

1.4 V svežnju za okolju prijaznejši promet je bil predstavljen predlog za zmanjšanje obremenjevanja s hrupom, ki ga povzroča železniški promet, hkrati pa je bila 22. junija 2009 sprejeta uredba COM(2008) 316 o splošni varnosti motornih vozil, ki predvideva bistveno zmanjšanje ravni hrupa, ki ga povzročajo pnevmatike.

1.5 EESO priporoča Komisiji, svetoma evropskih ministrov za okolje ter za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in potrošniške zadeve ter Evropskemu parlamentu, da nemudoma sprejmejo ukrepe za okrepitev nadzornih ukrepov in s tem zaščitijo zdravje državljanov. Nadzor emisij zunaj preskusnih ciklov („off cycle“) in na cestah – še posebej, kadar je vozilo v uporabi – bi pokazal, da so današnji avtomobili hrupnejši od tistih pred 30 leti in da so njihove emisije precej višje od tistih, ki so bile ugotovljene v „preskusnih ciklih“.

1.6 EESO poudarja, da ni trdnega pristopa: pravila UNECE nimajo učinkovitih sistemov za nadzor, kot so predpisi EU, model samocertificiranja, ki preverjanja prepušča nadzornim mehanizmom trga, pa se je izkazal za nezadostnega.

1.7 EESO priporoča različnim organom Evropske unije in držav članic ter organom na lokalni ravni naslednje ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče zmanjšati učinke onesnaževanja zraka:

—	vključitev prebivalstva s spodbujanjem odgovornega vedenja za doseganje ciljev, ki so v prid vsem, ter z izboljšanjem preglednosti in obveščenosti s pomočjo panojev, spletnih strani itd.;

—	podpiranje splošnega in poklicnega izobraževanje na področju okolja in ekologije;

—	razširjanje dobrih praks, kot je kartica mobilnosti, ki daje pravico do brezplačnega javnega prevoza;

—	v javnem mestnem prevozu uporaba tramvajev in trolejbusov, ki jih danes napajajo že tudi lastni akumulatorji, kar omogoča uporabo tudi na območjih, ki jih ne pokrivajo nadzemni električni vodi;

—	omejevanje prometa osebnih vozil z izboljševanjem in krepitvijo javnega prometa;

—	sprejetje diferencirane obdavčitve motornih vozil in goriv glede na njihovo stopnjo onesnaževanja; dovoljenja proti plačilu za vstop v mestna središča, ob upoštevanju različnih finančnih zmogljivosti državljanov in povzročenih emisij;

—	internalizacija zunanjih stroškov, zlasti tistih, ki nastajajo za zdravje državljanov;

—	razvoj celostnih zasnov prometa, ob upoštevanju stopnje okoljske trajnosti posameznih projektov;

—	prispevek k drugačnemu, tj. zmernejšemu in okoljsko bolj ozaveščenemu načinu življenja;

—	podpiranje trajnostne mobilnosti: hoje in kolesarjenja na kratkih razdaljah ter z izboljševanjem infrastrukture za pešce in kolesarje;

—	preprečevanje nepotrebnega prometa;

—	pregled upravljanja logistike in sprotne proizvodnje („just in time“);

—	spodbujanje dela na daljavo, kjer je to mogoče;

—	zmanjševanje prometnih zastojev z boljšo uporabo vseh vrst prevoza ob dajanju prednosti javnemu prevozu;

—

podpiranje raziskav in inovativnega razvoja materialov in tehnoloških rešitev za zmanjševanje onesnaževal, ki nastajajo v prometu in cestnem prevozu, kot so gorivne celice za vozila s pogonom na vodik, elektriko in ogljikovodike z nizkimi emisijami, kot so sintezni plin, metan in tekoči naftni plin;

—	izvajanje strožjih rednih pregledov, zlasti v državah, kjer je vozni park bolj zastarel in bolj onesnažuje (na Poljskem je npr. 60 % avtomobilov starejših od 10 let).

1.8 Za zmanjšanje vplivov obremenjevanja s hrupom bi lahko predvideli:

—	nočne omejitve prometa z osebnimi vozili na stanovanjskih območjih;

—	omejevalnike hitrosti na cestišču;

—	izboljšanje kakovosti asfalta;

—	stene, ki vpijajo zvok, na zelo prometnih območjih;

—	dejansko odvračilne kazni za vozila, ki presegajo mejne vrednosti emisij hrupa, vse do zaplembe vozila, s posebno obravnavo motornih koles;

—	nadzor nad ravnijo hrupa, ki je bolj prilagojen „normalnim“ razmeram pri vožnji vozil;

—	pogostejše zdravniške preglede za ljudi, ki so bolj izpostavljeni tveganju obremenjevanja s hrupom;

—	učinkovite ukrepe za zmanjševanje prometnih zastojev, še posebej s povečanjem števila prednostnih voznih pasov in cest, rezerviranih za javni prevoz;

—	posebne določbe in prilagojeno opremo za osebe, ki delajo na prevoznih poteh in dihajo onesnažen zrak in/ali so izpostavljene stalnemu hrupu.

1.9 Metode ocene življenjskega cikla (Life Cycle Assessment, LCA) bi bilo treba uporabljati tudi za posredne emisije, povezane s prometom:

—	proizvodnjo in prevoz goriva (črpanje, prevoz do rafinerije in do bencinskih črpalk, v primeru avtomobilov na akumulatorski pogon pa za emisije, ki nastajajo ob pridobivanju električne energije);

—	proizvodnjo vozil (emisije, ki jih povzroča industrija, vključno z emisijami, ki nastajajo ob odstranjevanju odpadnih materialov);

—	ceste in parkirišča (če se za njihovo ureditev uporabijo parki in zelenice, se kakovost zraka poslabša, ker ni več učinka fotosinteze).

1.10 Mnenje obravnava samo emisije onesnaževal in hrupa, ki ga povzroča cestni promet. Med razpravo se je izkazalo, da je treba razmišljati tudi o drugih načinih prevoza in rekreacijskih vozilih ter o onesnaževanju, ki ga povzroča kmetijstvo. Nadzorovati bi bilo treba tudi vlake, letala, morska in rečna plovila, premične stroje, ki niso namenjeni cestnemu prometu, kot so npr. traktorji ali stroji za zemeljska dela, ter gradbene in rudarske stroje (1).

2. Uvod

2.1 Evropski svet je – čeprav z nekaterimi težavami – sprejel celoten sveženj o energiji in podnebju, tako da se bo lahko na decembrski konferenci v Københavnu predstavil dobro pripravljen in potrdil svojo vodilno vlogo v konkretnem boju proti emisijam toplogrednih plinov.

2.2 Tega pa ni mogoče trditi za rezultate, dosežene v okviru pobud, katerih cilj je boj proti emisijam onesnaževal in hrupu iz vozil.

2.3 Promet škoduje javnemu zdravju predvsem zaradi dveh pojavov: izpuščanja onesnaževal v zrak in hrupa. Glavna onesnaževala, ki jih povzroča promet in ki imajo neposredne negativne učinke na zdravje, so dušikov oksid in dioksid (NO in NO2), ogljikov monoksid (CO), žveplov dioksid (SO2), amoniak (NH3), hlapne organske spojine (HOS) in trdni delci ali aerosoli. Te snovi so opredeljene kot primarna onesnaževala, ker jih neposredno izpuščajo motorna vozila, medtem ko druge, t.i. sekundarna onesnaževala, nastajajo ob reakcijah v ozračju, npr. ozon, amonijev nitrat (NH4NO3), amonijev sulfat ([NH4]2[SO2]) in sekundarni organski aerosoli.

2.4 Cestni promet je v EU-27 glavni povzročitelj emisij NOx (39,4 %), CO (36,4 %) in NMVOC (nemetanski hlapni ogljikovodiki) (17,9 %) ter drugi največji vir emisij PM10 (17,8 %) in PM2,5 (15,9 %) (Evropska agencija za okolje, tehnično poročilo 2008/7, 28. julij 2008).

2.5 Primarni naravni trdni delci nastajajo ob vulkanskih izbruhih, gozdnih požarih, eroziji in razpadanju kamnin, zaradi rastlin (peloda in rastlinskih ostankov), spor, pršenja morske vode in ostankov žuželk. Sekundarne naravne trdne delce pa tvorijo drobni delci, ki nastajajo ob oksidaciji različnih snovi, npr. žveplovega dioksida in žveplene kisline, ki nastajata ob požarih in vulkanskih izbruhih, dušikovih oksidov, ki se sproščajo iz tal, in terpenov (ogljikovodikov), ki se sproščajo iz rastlinstva.

2.6 Primarni trdni delci, ki jih povzroča človekova dejavnost, nastajajo z uporabo fosilnih goriv (ogrevanje stanovanj, termoelektrarne itd.), emisijami iz motornih vozil, obrabo pnevmatik, zavor in cestišč ter v različnih industrijskih procesih (livarne, rudniki, cementarne itd.). Omeniti velja tudi velike količine prahu, ki lahko nastanejo kot posledica različnih kmetijskih dejavnosti. Sekundarni antropogeni prah pa nastaja predvsem ob oksidaciji ogljikovodikov ter žveplovih in dušikovih oksidov, ki se sproščajo ob različnih človekovih dejavnostih.

2.7 Trdni delci se razvrščajo glede na velikost, od nanodelcev do drobnih delcev, vse do vidnega prahu. Delci, manjši od 10 μm, so opredeljeni kot PM10; delci, manjši od 1 μm, pa kot PM1; najmanjši delci so najnevarnejši, saj prodrejo globlje v pljuča.

2.8 Druge snovi, ki jih oddajajo motorna vozila, niso neposredno škodljive za zdravje, vendar po mnenju EAO zelo škodujejo okolju: to so toplogredni plini – ogljikov dioksid (CO2), metan (CH4) in didušikov oksid (N2O). Tudi te snovi povzročajo v družbi precejšnjo zaskrbljenost in njihovo koncentracijo omejujejo predpisi o emisijah avtomobilov.

2.9 Pri enakih ravneh emisij prometa je raven koncentracij onesnaževal v nižjih plasteh ozračja odvisna od vremenskih razmer. Nizke temperature pri tleh, še zlasti ob toplotnih inverzijah, namreč zavirajo konvekcijske tokove, ki premešavajo ozračje, in spodbujajo kopičenje onesnaževal v nižjih plasteh. To se dogaja zlasti v dolinah na gorskih območjih, ki še prav posebej trpijo zaradi onesnaževanja ozračja.

2.10 Zdravstveni učinki onesnaževal, ki so jih potrdile epidemiološke študije – kronični bronhitis in emfizem – so kratkoročni učinki, povezani z visokimi koncentracijami delcev, medtem ko so dokazi o povezavi s pojavi, kot so alergijska astma, rinitis in dermatitis, šibki.

2.11 Vplivi hrupa na zdravje so tako slušni kot ekstraavralni (neslušni); Evropsko skupnost so spodbudili, da je uvedla mejne vrednosti za izpostavljenost hrupu pri delu in za prebivalstvo. Ustrezni predpisi za ugotavljanje izpostavljenosti hrupu so opredeljeni v standardih ISO 1996-1:2003, ISO 1996-2:2006, ISO 9613-1:1993, ISO 9613-2:1996 in Direktivi 2002/49/ES.

2.12 Da bi upoštevali različno občutljivost slušnega organa na različne frekvence zvočnega spektra (od 20 do 20 000 Hz), se pri oceni izpostavljenosti hrupu uporabljajo ponderirane krivulje za določanje izmerjene spektralne gostote glede na občutljivost slušnega organa. Najpogosteje se uporablja ponderirana krivulja A, ki kaže ponderirano meritev izpostavljenosti, izraženo v dB(A).

3. Predpisi EU

3.1 Kakovost zraka

3.1.1 Kakovost zraka je eno od področij, na katerih je bila EU v zadnjih letih še posebno dejavna, da bi razvila globalno strategijo z oblikovanjem dolgoročnih ciljev za kakovost zraka. Izdane so bile direktive, da bi nadzorovali ravni nekaterih onesnaževal in spremljali njihove koncentracije v ozračju.

3.1.2 Leta 1996 je svet okoljskih ministrov sprejel Okvirno direktivo 96/62/ES o ocenjevanju in nadzoru kakovosti zraka. S to direktivo so bili revidirani obstoječi predpisi in uvedeni novi standardi kakovosti zraka za onesnaževala, ki prej niso bila zajeta v ureditve. Določen je bil časovni razpored za razvoj posamičnih direktiv za nekatera onesnaževala. Seznam zračnih onesnaževal, vključenih v direktivo, obsega žveplov dioksid (SO2), dušikov oksid (NOx), trdne delce (PM), svinec (Pb) in ozon (onesnaževala, za katera so že prej obstajali cilji iz ureditev o kakovosti zraka), benzen, ogljikov monoksid, policiklične aromatske ogljikovodike, kadmij, arzen, nikelj in živo srebro.

3.2 Posamične direktive

3.2.1 Okvirni direktivi so sledile druge, tako imenovane „posamične direktive“, ki za vsako ugotovljeno onesnaževalo določajo številčne – ali, v primeru ozona, referenčne – mejne vrednosti. Poleg določitve mejnih vrednosti za kakovost zraka in alarmnih pragov so cilji posamičnih direktiv naslednji: uskladitev strategij spremljanja, metod merjenja in umerjanja ter ocenjevanje kakovosti zraka za pridobitev meritev, primerljivih po vsej EU, in zagotavljanje koristnih informacij za javnost.

3.2.2 Prva posamična direktiva (1999/30/ES), ki se nanaša na mejne vrednosti za koncentracije NOx, SO2, Pb in PM v zraku, je začela veljati julija 1999. Da bi omogočili skladen in strukturiran sistem poročanja, je Komisija sprejela podrobne ukrepe, na podlagi katerih lahko vsaka država članica posreduje informacije o svojih načrtih in programih. Ti ukrepi so določeni v Odločbi 2004/224/ES.

3.2.3 Naslednja posamična direktiva (2000/69/ES), ki se nanaša na mejne vrednosti za koncentracije benzena in ogljikovega monoksida v zraku, je začela veljati 13. decembra 2000. Pri posredovanju letnih poročil v skladu s to direktivo je treba upoštevati Odločbo Komisije 2004/461/ES.

3.2.4 Tretja posamična direktiva 2002/3/ES, o ozonu, je bila sprejeta 12. februarja 2002 in določa dolgoročne cilje, ki ustrezajo novim smernicam in referenčnim vrednostim, ki jih je določila Svetovna zdravstvena organizacija za koncentracije ozona v zraku in ki jih je treba doseči do leta 2010. Ti cilji sledijo Direktivi 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala.

3.2.5 Četrta posamična direktiva 2004/107/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 se nanaša na zmanjšanje koncentracij arzena, kadmija, živega srebra, niklja in policikličnih aromatskih ogljikovodikov v zraku.

3.2.6 Pred kratkim je bila sprejeta Direktiva 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, v kateri so bile združene okvirna in prve tri posamične direktive, medtem ko naj bi četrto direktivo vključili šele po pridobitvi zadostnih izkušenj pri njenem izvajanju. Ta nova direktiva določa meritve trdnih delcev PM2,5 in nacionalne cilje za zmanjšanje, kazalnik povprečne izpostavljenosti (IEM) ter mejno vrednost, določeno s 25 μg/m3, od leta 2020 dalje pa bo znašala 20 μg/m3. Ta direktiva je bila sprejeta po prejemu poročila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) z naslovom Posodobljene smernice o kakovosti zraka v svetu 2005 (Air Quality Guidelines Global Update 2005), ki je pokazalo nevarnost PM2,5 in tudi določilo pragove nevarnosti za NOx, SOx in O3.

3.2.7 Najpomembnejši argument za vključitev PM2,5 izhaja iz dejstva, da so ti delci primernejši za merjenje antropogenih dejavnosti, zlasti virov izgorevanja (poročilo Znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljska tveganja SCHER, Znanstveni odbor za zdravje in okoljska tveganja, 2005).

3.3 Obremenjevanje s hrupom

3.3.1 Direktiva o približevanju nacionalnih zakonodaj o dovoljeni ravni hrupa, ki ga povzroča promet, je iz leta 1970. To je Direktiva 70/157/EGS.

3.3.2 Treba je bilo počakati do leta 1986, da je bila sprejeta Direktiva 46/188/EGS o varstvu delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu.

3.3.3 Direktiva 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 se nanaša na ocenjevanje in boj proti okoljskemu hrupu, ki je opredeljen kot skupek nezaželenih ali škodljivih zvokov na prostem, ki nastaja zaradi človekovih dejavnosti, vključno s hrupom, ki ga povzročajo vozila.

3.3.4 Pozneje sta bili sprejeti Direktiva Komisije 2007/34/ES z dne 14. junija 2007 o spremembi (zaradi prilagoditve tehničnemu napredku) Direktive Sveta 70/157/EGS o dovoljeni ravni hrupa in izpušnem sistemu motornih vozil in Uredba št. 117 Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE) – Enotni predpisi o homologaciji pnevmatik v zvezi z emisijami hrupa pnevmatik pri kotaljenju in z oprijemljivostjo na mokrih površinah (UL L 231, 29.8.2008). Temu bi bilo treba dodati nedavno sprejeto uredbo COM(2008) 316 o splošni varnosti motornih vozil, ki vključuje zahteve za znatno znižanje ravni hrupa, ki ga povzročajo pnevmatike.

4. Sedanje stanje

4.1 Po neki študiji o Evropske agencije za okolje (Exceedance of air quality limit values in urban areas. Core set indicators assesment – Prekoračitve ravni kakovost zraka na mestnih območjih. Ocena ključnih kazalnikov, december 2008), ki temelji na desetletnem obdobju 1997–2006, je delež mestnega prebivalstva, potencialno izpostavljenega koncentracijam onesnaževal v zraku, višjim od ravni, ki jih je določila EU za varstvo zdravja ljudi, znašal:

—	za trdne delce (PM10) 18–50 % (50 μg/m3 dnevno, ki ne smejo biti preseženi več kot 35 dni v koledarskem letu),

—	za dušikov dioksid (NO2) 18–42 % (40 μg/m3 na koledarsko leto), ki kaže blago zmanjšanje,

—	za ozon (O3) 14–61 % (120 μg/m3 dnevno v osemurnem povprečju in ne več kot 25-krat v koledarskem letu); najvišja vrednost, 61 %, je bila dosežena leta 2003, pri čemer ni mogoče določiti zanesljivega trenda,

—	za žveplov dioksid (SO2) je bil delež izpostavljenega prebivalstva manjši od 1 % (raven 125 μg/m3 ne sme biti presežena več kot tri dni v koledarskem letu).

5. Škoda, ki jo povzročata obremenjevanje s hrupom in onesnaževanje zraka

5.1 Hrup je danes med glavnimi vzroki za poslabšanje kakovosti življenja v mestih. Čeprav trend v EU v zadnjih 15 letih kaže zmanjšanje najvišjih ravni hrupa na najbolj ogroženih območjih, so se obenem razširila območja z opredeljenimi opozorilnimi ravnmi, kar je imelo za posledico povečanje izpostavljenega prebivalstva in izničenje pozitivnih učinkov omenjenega trenda.

5.2 Hrup je na splošno opredeljen kot „nezaželen zvok“ ali kot „neprijeten in nadležen zvok“.

5.3 Proti hrupu se je mogoče boriti na tri načine:

—	z vplivanjem na vire hrupa (z zmanjšanjem emisij pri viru ali z izboljšanjem razmer za mobilnost na nekem delu ozemlja),

—	s preprečevanjem širjenja hrupa (tako, da so stanovanjska območja čim dlje od območij povečanega hrupa),

—	z uporabo sistemov pasivne zaščite (protihrupnih ovir) za stavbe, ki so najbolj izpostavljene obremenjevanju s hrupom.

5.4 Najpogostejše bolezni, ki jih povzroča hrup, so slušne in ekstraavralne bolezni. Naglušnost, tinitus (brnenje, ki ga včasih zaznava notranje uho in ki je lahko posledica trajne poškodbe dlakavih celic Cortijevega organa) in težave, povezane tako s sistemom polža in slušnih živčnih poti ter Evstahijevo cevjo. Izpostavljenost hrupu povzroča akutne in kronične poškodbe slušnega sistema. Hrup prometa ne dosega ravni, ki bi lahko povzročala akutne poškodbe. Slušni sistem lahko izravna negativne učinke kronične izpostavljenosti hrupu, če ima na voljo dovolj počitka. Zato se mejne ravni za kronično izpostavljenost nanašajo na skupno ponderirano izpostavljenost A za delavce za povprečno osemurni delavnik. V EU mejna vrednost hrupa, ki mu je posameznik lahko dnevno izpostavljen, znaša Lex, 8h = 87 dB(A).

5.5 Kot ekstraavralne bolezni se lahko pojavijo bolezni srca in ožilja, obolenja prebavnega sistema zaradi stresa, akutni glavoboli in endokrinološke težave zaradi spremembe osnovnih parametrov. Znani ekstraavralni učinki hrupa so občutek neprijetnosti (zaradi kaljenja miru), motnje spanja in zapleti pri že obstoječih psihiatričnih boleznih. Soodvisnost med visokimi navedenimi ravnmi občutka neprijetnosti (subjektiven parameter motnje) in ravnmi hrupa prometa, tudi železniškega, je bila dokazana s številnimi študijami, še zlasti glede nočnega hrupa. Težave s spanjem, ki jih neposredno povzroča hrup nočnega prometa, pogosto botrujejo nastajanju bolezni srca in ožilja ali endokrinih bolezni, ki praviloma – v nasprotju s težavami s spanjem – pri daljši izpostavljenosti ne popustijo.

5.6 Povsem drugače je z onesnaževanjem zraka. Zaradi onesnaženosti okoljskega zraka v svetu vsako leto umre 500 000 ljudi in znižuje se pričakovana življenjska doba (zaradi onesnaženosti notranjega zraka umrejo približno 3 milijoni ljudi). Po neki študiji oddelka za okoljsko epidemiologijo in register raka Nacionalnega inštituta za raziskave in zdravljenje raka v Milanu bi bilo mogoče z zmanjšanjem delcev PM10 s 60 na 30 μg/m3 zmanjšati število smrtnih primerov za 1 575, na 13 122. To bi moralo še posebej zanimati prebivalce tega mesta!

5.7 Ta dolgoročna ekstrapolacija izvira iz študije Lung Cancer, Cardiopulmonary Mortality and Long-term Exposure to fine Particulate Air Pollution (Pljučni rak, smrtnost zaradi pljučnih in srčnih bolezni in dolgoročna izpostavljenost onesnaževanju zraka z drobnimi trdnimi delci), ki jo je opravil C. Arden Pope III na vzorcu 1 200 000 oseb, članov Cancer Society, v opazovanem obdobju od leta 1982 do 1998. Objavljena je bila v reviji JAMA 2002, Vol 287, št. 9. Svetovna zdravstvena organizacija je sprejela parametre, ki izhajajo iz te študije, po kateri je za ljudi, starejše od 30 let, tveganje za smrt za 6 odstotkov večje.

5.8 Onesnaževanje zraka povzroča številne bolezni, kot so akutni in kronični bronhitis, pljučne bolezni ter bolezni srca in ožilja, težave z dihanjem (npr. dispnea), pogostejše nastajanje tumorjev in napadov astme ter akutna vnetja oči.

6. Delavci, ki so izpostavljeni hrupu in onesnaževanju zraka

6.1 Obstaja veliko kategorij delavcev, ki so v onesnaženem mestnem okolju izpostavljene prekomerni obremenitvi. To so vsi, ki delajo na prostem: vzdrževalci, policisti in prometniki, zaposleni na bencinskih črpalkah, vozniki avtobusov in vozil za prevoz blaga. Evropska in nacionalne zakonodaje podrobno obravnavajo možna tveganja za posamezne poklice in predpisujejo ustrezne varnostne ukrepe.

6.2 Zakonodaja o onesnaževanju zraka na delovnem mestu je še posebno stroga za industrijska podjetja, ki uporabljajo nevarne snovi. Kar zadeva hrup, pa oprema ali stroj, ki povzroča emisije hrupa, ob izdaji obratovalnega dovoljenja ne sme prekoračevati mejnih vrednosti, razen v posebnih primerih, ki presegajo najvišje mejne vrednosti in v katerih je predpisana obvezna uporaba varoval sluha (pnevmatska kladiva, stroji za rezkanje cestišča).

6.3 Za delavce, ki delajo na prostem in dihajo onesnažen zrak ali so izpostavljeni stalnemu hrupu, ni posebnih predpisov. V primeru voznikov avtobusov je treba zmanjšati vire hrupa in vibracij vozila ter izboljšati zvočno izolacijo voznikove kabine. Premočan hrup negativno vpliva na storilnost voznika, saj povzroča stres, zvišuje mišično napetost in vpliva na natančnost gibov. Hrup deluje na vegetativni živčni sistem in omejuje nekatere funkcije, ki so še posebej pomembne za vožnjo, kot sta npr. občutek za hitrost in razdalje.

6.4 Vse politične in upravne ravni morajo prevzeti odgovornost za izboljšanje zdravja in varnosti delavcev, in sicer s poostritvijo nadzora in strogim kaznovanjem kršilcev predpisov o varnosti. Delavci so pogosto žrtve nesreč, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, če bi bili predpisi o varnosti ustrezno posodobljeni na podlagi najnovejših raziskav in tehnološkega razvoja. Mednje se uvrščajo najnovejše epidemiološke študije, povezane z dejavniki onesnaževanja, ki lahko kolateralno povzročajo izgubo pozornosti in nepopravljive posledice.

7. Kako bi bilo treba ukrepati proti stagnaciji?

7.1 Poročila evropskih agencij kažejo, da je boj proti dejavnikom onesnaževanja šele na začetku. Treba je okrepiti instrumente pravnega varstva državljanov s pomočjo ustreznega sistema nadzora, ki mora biti neodvisen od lokalnih uprav in vlad.

7.2 Po nedavni študiji Evropske agencije za okolje je glavni vzrok za povečanje emisij škodljivih snovi rast povpraševanja po prevozu, tudi ob upoštevanju prihrankov zaradi energetske učinkovitosti in učinkovite rabe goriv: povpraševanje namreč pogosto nastaja zaradi dejavnikov, ki niso povezani s prevozom (nakupovalne vožnje, vožnje na delo in na dopust). Odločitve, sprejete izven prometnega sektorja, vplivajo na „carbon footprint“, tj. odtis bilance toplogrednih plinov prometnega sektorja, in ne upoštevajo posledic. Potrebna je podrobna analiza gospodarskih dejavnosti izven prometnega sektorja (Beyond transport policy – exploring and managing the external drivers of transport demand; Evropska agencija za okolje, tehnično poročilo št. 12/2008).

7.3 V nekaterih mestih so zato, da z omejitvami prometa ne bi ovirali trgovine, merilne postaje premestili iz najbolj onesnaženih mestnih območij v mirna predmestja ali pa podatkov iz tistih območij preprosto ne zbirajo več.

7.4 Sistem samocertificiranja proizvajalcev pnevmatik je povezan s pregledi, povezanimi s posebnimi lastnostmi asfalta (hrapavostjo, notranjo zmožnostjo vpijanja zvoka), in je močno usmerjen k zmanjševanju hrupa v vozilih (in-vehicle noise) namesto zunanjega hrupa (pass-by), ki ga zaznavajo prebivalci.

7.5 Obremenjevanje s hrupom nastaja s povzročanjem takšnega hrupa v bivalnem ali zunanjem okolju ter obsega neprijeten občutek ali motnjo počitka in človekovih dejavnosti, nevarnost za zdravje, poslabšanje stanja ekosistemov, gmotnih dobrin, spomenikov, bivalnega ali zunanjega okolja in oviranje zakonitih načinov rabe okolja samega. Proti obremenjevanju s hrupom se je treba boriti s premišljenim vključevanjem prebivalstva, in sicer s spodbujanjem k odgovornim načinom vedenja za uresničevanje ciljev, ki so v prid vsem.

7.6 Poleg širjenja odgovornega vedenja, zlasti med mlajšimi rodovi, prek sodelovanja s šolo že od osnovne šole, je treba sprejemati usmerjene ukrepe za dosego cilja družbe z nizkimi emisijami CO2 in onesnaževal.

7.7 Treba je ustvarjati spodbude za trajnostni in javni mestni prevoz. Zanimiv ukrep so sprejeli v Baslu, kjer obiskovalcem v dogovoru s hotelirji delijo brezplačne (to pomeni v hotelsko ceno vključene) kartice mobilnosti, ki dajejo pravico do brezplačnega javnega prevoza za dneve bivanja v hotelih. S tem jih spodbujajo, da pustijo avto doma.

Omejitve mestnega prometa ob namenjanju prednosti javnemu potniškemu prometu (2), diferencirano obdavčevanje motornih vozil in goriv v odvisnosti od njihovih emisij (3) in s tem internalizacija zunanjih stroškov (4) ter dovoljenja proti plačilu za vstop v mestna središča se po začetnih pozitivnih učinkih v obliki zmanjšanja mestnega prometa nagibajo k temu, da sčasoma izgubijo učinkovitost, kot v primerih Londona, Stockholma ali Milana. Terenska vozila (SUV) bi bilo treba uporabljati na odprtih terenih, ne pa v majhnih evropskih mestih, ki so bila zgrajena za kočije in konje (ki prav tako povzročajo emisije metana!).

7.8.1 V prizadevanjih za doseganje ciljev, ki jih določa ustrezna evropska zakonodaja, sta temeljnega pomena proizvodnja in uporaba okolju prijaznejših vozil, ki bolj upoštevajo omejitve emisij.

7.9 Razvoj inteligentnih transportnih sistemov (ITS, Intelligent Transportation Systems) (5): inteligentni transportni sistemi se razlikujejo glede na uporabljene tehnologije in zajemajo osnovne sisteme upravljanja, kot so satelitski navigacijski sistemi, sistemi za nadzor semaforjev ali senzorji za nadzor hitrosti, namenjeni za sisteme video nadzora, vse do naprednih aplikacij, ki v realnem času združujejo podatke iz različnih zunanjih virov, kot so vremenske informacije, sistemi proti zaledenitvi mostov in podobno.

7.10 Uporabljajo se lahko: računalniške tehnologije, dopolnjene z operacijskimi sistemi za delo v realnem času, z uporabo mikroprocesorjev, ki jih že vgrajujejo v nove avtomobile; sistem FCD (floating car data ali floating cellular data), ki uporablja signale mobilnih telefonov voznikov, ki imajo mobilni telefon; tehnologije z notranjimi ali zunanjimi senzorji; indukcijske zanke kot detektorji, nameščeni v asfaltu; video sistemi za nadzor.

7.11 Z elektroniko je mogoče obvladati tudi problem plačevanja primestnih in mestnih cestnin. Sistem elektronskega pobiranja cestnine (ETC, electronic toll collection) se razen za pobiranje cestnine uporabljajo tudi za spremljanje prometnih zastojev, tako da merijo število prehodov v posameznih časovnih presledkih.

7.12 Priporočljivo je spodbuditi razmišljanja o rekreacijskih vozilih (buggies, quads, terenskih motornih kolesih, vodnih skuterjih, motornih saneh, ultralahkih letalih). Pogosta značilnost teh vozil so hrup in emisije izjemno neprijetnega vonja. Ta vozila skoraj nikoli nimajo registrskih tablic, vendar jih je mogoče zakonito premikati in parkirati. Njihovi motorji morajo običajno ustrezati splošnim predpisom, vendar se pojavlja vprašanje, ali ti predpisi v zadostni meri upoštevajo, da se ta vozila uporabljajo na območjih z visoko naravno vrednostjo. Hitro širjenje teh vozil ne prinaša le okoljskih težav, ampak je tudi tehnološki izziv.

7.13 Internalizacija zunanjih stroškov, zlasti tistih, ki nastajajo za zdravje državljanov, in celostna prometna politika z določitvijo stopnje okoljske trajnosti posameznih projektov, razmerje med stroški in koristmi, izboljšanje okolja, ustvarjanje novih delovnih mest, vplivi na prometne zastoje.

7.14 Spreminjanje načina življenja: podpiranje trajnostne mobilnosti v obliki hoje in kolesarjenja na kratkih razdaljah, z izboljševanjem infrastrukture za pešce in kolesarje.

7.15 Pregled upravljanja logistike in sprotne proizvodnje (just in time), ki prinaša velikanske stroške premikov blaga. Standardizacija industrijskega oblikovanja in s tem številčno zmanjšanje nadomestnih delov.

7.16 Spodbujanje dela na daljavo, kjer je to mogoče.

7.17 Podpora raziskavam ter inovativnemu razvoju materialov in tehnoloških rešitev za zmanjšanje onesnaževal, ki nastajajo v prometu in cestnem prevozu.

7.18 Za zmanjšanje učinkov obremenjevanja s hrupom bi lahko sprejeli naslednje ukrepe: omejevalnike hitrosti na vozišču, izboljšanje kakovosti asfalta, postavitev sten, ki vpijajo zvok, na območjih z najgostejšim prometom, dejansko odvračilne kazni za vozila, ki presegajo omejitve emisij hrupa, vse do zaplembe vozila. Nadzor hrupa, ki je bolj približan „normalnim“ voznim razmeram vozil.

7.19 Motorna kolesa so pogosto glavni povzročitelji nadležnega in škodljivega hrupa. Okrepiti je treba nadzor njihovih emisij hrupa in prepovedati vožnjo, dokler ni predloženo potrdilo o skladnosti z obstoječimi predpisi.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 220, 16.9.2003, str. 16.

(2) UL C 168, 20.7.2007, str. 77–86.

(3) UL C 195, 18.8.2006, str. 26–28.

(4) Glej stran 80 tega Uradnega lista.

(5) Mnenje EESO 872/2009, TEN/382, o uvajanju inteligentnih prometnih sistemov; poročevalec: ZBOŘIL (še ni bilo objavljeno v UL).

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/29

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dobaviteljih avtomobilske industrije in trgih na koncu prodajne verige

(mnenje na lastno pobudo)

(2009/C 317/05)

Poročevalec: g. ZÖHRER

Soporočevalec: g. LEIRIÃO

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na plenarnem zasedanju 10. julij 2008 v skladu s členom 29 (2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Dobavitelji avtomobilske industrije in trgi na koncu prodajne verige.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. junija 2009. Poročevalec je bil g. ZÖHRER, soporočevalec pa g. LEIRIÃO.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 104 glasovi za, 4 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek, sklepi in priporočila

1.1 Proizvodnja avtomobilov je ena od ključnih industrijskih panog v EU. Je gonilo rasti, zaposlovanja, izvoza in inovacij. Prav tako pomembne so dobave in storitve trga na koncu prodajne verige. Akterji na tem trgu so proizvajalci vozil, njihovi dobavitelji in neodvisni ali pooblaščeni ponudniki na področju opravljanja storitev, nadomestnih delov in opreme ter na področjih proizvodnje, distribucije in maloprodaje. To je mreža 834 700 podjetij (predvsem MSP) s skupnim prihodkom 1 107 milijard EUR in 4,6 milijona zaposlenimi.

1.2 Tako proizvajalci avtomobilov kot tudi njihovi prodajalci so izpostavljeni ostri konkurenci, zaradi katere je dobiček vse manjši. Tako postajajo trgi na koncu prodajne verige vse pomembnejši, pri čemer imajo proizvajalci avtomobilov prevladujočo vlogo v primerjavi z neodvisnimi ponudniki.

1.3 Kriza na finančnih trgih v drugi polovici leta 2008 je kot eno prvih panog realnega gospodarstva zlasti hudo prizadela avtomobilsko industrijo in industrijo njenih dobaviteljev, posledica tega pa je bil boleč upad prodaje. Zaradi posledičnega zmanjšanja proizvodnje hude posledice občutijo tako podjetja kot tudi zaposleni. Prizadeta so tudi podjetja na trgih na koncu prodajne verige. Zanje predstavlja zlasti otežen dostop do finančnih sredstev resen problem, ki ogroža njihov obstoj. Odbor zato poziva Komisijo in države članice, naj pri vseh ukrepih enakovredno upoštevajo akterje na trgih na koncu prodajne verige.

Ne glede na sedanje razmere v avtomobilski industriji obstajajo srednje- in dolgoročni trendi, ki lahko tudi na trgu na koncu prodajne verige povzročijo precejšnje prestrukturiranje. V nekaj letih se bo ta panoga popolnoma prestrukturirala. Na eni strani se kaže sprememba tržnih deležev v korist neodvisnih ponudnikov, na drugi strani pa bodo mnoga, zlasti mala in mikropodjetja, preživela le, če bodo razvila nove zamisli in vlagala.

1.4.1 EESO meni, da se bo prestrukturiranje na trgu na koncu prodajne verige nadaljevalo v tem smislu, da bodo nastala različna nova partnerstva (tudi z drugimi akterji civilne družbe) in nove oblike odnosov s strankami. Zaradi tesne soodvisnosti avtomobilske industrije in drugih panog ter razčlenjenosti industrije dobaviteljev ter trgovine z avtomobili ima vsaka oblika prestrukturiranja z znatnimi negativnimi posledicami za mala in srednja podjetja tudi vpliv na stotisoče delavcev v posameznih državah članicah EU. Zato EESO meni, da bi morala Komisija pozorno spremljati procese prestrukturiranja na trgih na koncu prodajne verige in po potrebi ukrepati, da se zagotovi konkurenca.

1.4.2 Odbor zato poziva, da se v skladu z lizbonsko strategijo ustanovi skupina na visoki ravni, ki bo na podlagi rezultatov CARS 21 pripravila možnosti za obdobje po krizi in opredelila področja za ukrepanje. Ob upoštevanju razvoja v celotni avtomobilski industriji je treba pri tem poudariti naslednje:

—	nadaljnji razvoj pravnega okvira oz. dostop do svobodne in poštene konkurence;

—	uresničevanje lizbonske strategije;

—	ugotavljanje potreb po izpopolnjevanju;

—	inovacije;

—	potrošniška vprašanja;

—	trgovinsko politiko;

—	socialne vidike.

1.5 EESO meni, da bi morala revizija pravnih predpisov EU ob upoštevanju sedanjih gospodarskih in socialnih okvirnih pogojev prispevati k ohranjanju svobodne in poštene konkurence, in sicer:

—	s preprečevanjem korenitih sprememb v času te težke krize;

—	z uravnoteženim oblikovanjem določb, ki podpirajo previsoko koncentracijo v trgovini;

—	z oblikovanjem ustreznega okvira za varnost, varstvo okolja in poenostavitev določb;

—	s predvidevanjem ciljev vedenja, ki ni v skladu s pravili konkurence in se pojavlja zaradi nove tržne ureditve;

—	s spodbujanjem načela „Najprej pomisli na male“, zapisanega v aktu za mala podjetja, da se spodbudijo razvoj MSP in inovacije ter zavarujejo delovna mesta.

1.6 Za povečanje števila in izboljšanje kakovosti delovnih mest, povečanje mobilnosti zaposlenih in na nasploh izboljšanje privlačnosti sektorja morajo panoga in podjetja obravnavati tudi socialne izzive. Zlasti je treba obravnavati vprašanja demografskih sprememb, razvoja modelov vseživljenjskega usposabljanja in izpopolnjevanja ter nove zahteve na področju zdravja in varnosti na delovnem mestu. Odbor zato akterje in Komisijo poziva, naj gojijo dialog na vseh ravneh (v panogi, na nacionalni ravni in v podjetjih).

2. Ozadje

2.1 Avtomobilska industrija je ena najpomembnejših panog v EU. Komisija CCMI je novembra 2007 predložila informativno poročilo o stanju in obetih avtomobilske industrije v Evropi. Vendar pa se je poročilo omejevalo na osrednje področje panoge, t.j. na „proizvodnjo motornih vozil in sestavnih delov“ (v skladu s klasifikacijo gospodarskih dejavnosti NACE 29). Kot je bilo zapisano v dokumentu, pa klasifikacija NACE 29 ne zajema dobave nekaterih sestavnih delov za avtomobilsko industrijo in vrste povezanih gospodarskih dejavnosti.

2.2 Pri dobavi za avtomobilsko industrijo in trgih na koncu prodajne verige gre za široko področje dejavnosti (proizvodnja električne opreme za motorje in vozila, proizvodnja lakov za avtomobilsko industrijo, proizvodnja pnevmatik, izdelki iz umetne mase in tekstilni izdelki, proizvodnja klimatskih naprav, akumulatorjev in merilnih instrumentov za avtomobile). Nekatere, npr. servisiranje in popravilo motornih vozil, so odvisne od storitvenega sektorja.

Akterji na trgih na koncu prodajne verige so v Evropi proizvajalci vozil, njihovi dobavitelji in neodvisni ponudniki na področju opravljanja storitev, nadomestnih delov in opreme ter na področjih proizvodnje, distribucije in maloprodaje. Te gospodarske dejavnosti imajo ključno vlogo za evropsko gospodarstvo, saj zajemajo veliko število panog (tako velika podjetja kot tudi MSP) in so zelo pomembne z vidika politike zaposlovanja.

2.3.1 Trge na koncu prodajne verige je mogoče v grobem razdeliti na tri glavna področja:

I. Distribucija, storitve, popravila in servisiranje

V to kategorijo se uvrščajo lastne strukture proizvajalcev (distribucija in storitve) in pogodbeni partnerji, ki so neposredno odvisni od proizvajalca (generalni uvozniki, pooblaščene servisne delavnice itd.), pa tudi neodvisne servisne delavnice. Obstajajo splošne delavnice in takšne, ki so specializirane za določena področja. Delavnice, ki so specializirane za posamezne sestavne dele, so v nekaterih primerih tudi del industrije dobaviteljev.

II. Nadomestni deli

Nadomestne dele proizvajajo in dobavljajo predvsem proizvajalci avtomobilov sami ali pa njihovi dobavitelji in trgovci. Med nadomestnimi deli pa je vse več takšnih, ki se ne prodajajo več kot originalni, ampak kot neoriginalni nadomestni deli. Poleg tega obstaja vrsta splošno uporabnih nadomestnih delov, ki jih ni mogoče pripisati posameznim proizvajalcem avtomobilov (pnevmatike, platišča, akumulatorji, vžigalne svečke, filtri, žarnice itd.).

III. Oprema in individualno prilagajanje vozila (tuning)

Sem bi lahko prišteli skoraj vse tiste dele oz. komponente, ki se lahko uporabijo za individualno oblikovanje izgleda, udobja ali varnosti avtomobila. To je zelo razpršeno področje, ki zajema vse od zelo kompleksnih elektronskih ali hidravličnih sestavnih delov (kot na primer navigacijski sistemi GPS ali podvozja) do enostavnih plastičnih predmetov (npr. držala za pijačo).

2.3.2 Razgradnja in recikliranje imata na tem trgu vse večji pomen. Na eni strani se deli iz razgrajenih avtomobilov predelajo in prodajo. Po drugi strani so tudi vir surovin, kot npr. železa, aluminija in umetne mase.

2.3.3 Poleg tega je v storitvenem sektorju na trgu vrsta drugih udeležencev, kot so bencinske črpalke, službe za pomoč na cesti ali tehnični inšpektorji oziroma agencije in popravljalci karoserij.

Statističnih podatkov ni dovolj. Za ta področja industrijske proizvodnje ali zagotavljanja storitev so le izjemoma na voljo konkretni podatki. Na splošno gre za področja proizvodnje in storitev, ki se uvrščajo v različne panoge in storitvene sektorje.

2.4.1 Trg na koncu prodajne verige predstavlja približno 834 700 podjetij, med katerimi prevladujejo mala in srednje velika podjetja (MSP). V posameznih državah članicah obstajajo različne strukture. V nekaterih državah, zlasti v južni Evropi, prevladujejo mala in mikropodjetja (predvsem družinska podjetja), medtem ko panogo v drugih državah, na primer v Nemčiji in Franciji, zaznamujejo predvsem večje strukture. Prihodek panoge znaša 1 107 milijard EUR, v njej pa je zaposlenih približno 4,6 milijonov ljudi v Evropski uniji (1).

3. Gospodarsko okolje in mednarodni trendi

Kriza na finančnih trgih v drugi polovici leta 2008 je kot eno prvih panog realnega gospodarstva zlasti hudo prizadela avtomobilsko industrijo in njene dobavitelje. Panoga zlasti močno občuti dva učinka težav na finančnih trgih. Na eni strani je avtomobil poleg gradnje hiše najbrž največja naložba zasebnih gospodinjstev. V gospodarsko težkih časih se s tovrstnimi naložbami odlaga, kar je na trgu osebnih vozil pripeljalo do nepredvidenega upada prodaje. Po drugi strani je otežen dostop do posojil, zato imajo zlasti MSP težave pri financiranju svojih dejavnosti. To vpliva tudi na naložbe podjetij in posledično vodi k padajoči prodaji gospodarskih vozil (2) (3).

3.1.1 Število na novo registriranih vozil v Evropi se je v letu 2008 v primerjavi z letom poprej zmanjšalo za 7,8 %. Že samo v zadnjem četrtletju je razlika znašala 19,3 %. Prodaja lahkih gospodarskih vozilih je padla za več kot 10 %, prodaja tovornjakov pa za 4 %. Ta trend se je nadaljeval tudi v začetku leta 2009, čeprav je pri osebnih vozilih mogoče zaznati zmanjšanje upada zaradi ukrepov držav članic (npr. okoljske premije ali premije za razgradnjo avtomobilov). Na področju gospodarskih vozil pa se bo trend dramatično poslabšal. Položaj sektorja težkih gospodarskih vozil v Evropi je leta 2009 katastrofalen; število na novo registriranih vozil je v prvem četrtletju upadlo za 38,9 %.

3.1.2 Hude posledice upada proizvodnje občutijo ne le podjetja, ampak tudi zaposleni. Predvsem gre za zmanjšanje števila zaposlenih (kar predvsem občutijo zaposleni za določen čas) in skrajšani delovni čas ali podobne ukrepe, ki so povezani z izpadom dohodka.

Komisija CCMI je ne glede na sedanje trende v informativnem poročilu novembra 2007 temeljito proučila najpomembnejše trende v avtomobilski industriji (4). Sedanja kriza bo pospešila mnoge trende in privedla do obsežnih strukturnih sprememb v industriji. Ti trendi neposredno vplivajo na razvoj in spremembe na trgu na koncu prodajne verige. Komisija CCMI v nadaljevanju našteva najpomembnejše trende za dobavitelje in trge na koncu prodajne verige.

3.2.1 Najpomembnejše ugotovitve so:

—	vse trenutne študije trendov in napovedi kažejo, da je avtomobilska industrija srednjeročno po vsem svetu rastoča panoga, za katero pa bo še naprej značilno obsežno prestrukturiranje;

—	rast dodane vrednosti in zaposlovanja je osredotočena predvsem na industrijo dobaviteljev avtomobilske industrije in se dosega z neprestanim zunanjim izvajanjem (outsourcing);

—	dodatno zunanje izvajanje se zlasti pričakuje pri velikih (ameriških) množičnih proizvajalcih; ta pojav bo manj izrazit pri evropskih (zlasti nemških) proizvajalcih avtomobilov višjega cenovnega razreda;

—	povečanje avtomobilske proizvodnje (sektor osebnih vozil) je na mednarodni ravni najbolj osredotočeno na države BRIC (Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko – zlasti na Kitajsko in Indijo) in na Evropo;

—

kljub splošnemu trendu rasti lahko poleg regionalnih nihanj glavnih trendov rasti pričakujemo še druga nihanja:

—	nekaterim končnim proizvajalcem grozi kriza, ki ogroža njihov obstoj;

—	ni izključeno, da v ZDA poteka podoben notranji razvoj kot v 90-ih letih v Veliki Britaniji (obsežno prestrukturiranje z regionalnimi preseljevanji);

—	odnosi med proizvajalci vozil in dobavitelji se še naprej spreminjajo zaradi procesov zunanjega izvajanja;

—	v industriji dobaviteljev lahko pričakujemo nadaljevanje obsežne koncentracije;

—	zaradi tehnološkega razvoja (med drugim pogonske tehnologije in tehnologije motorjev) lahko pričakujemo precejšnjo reorganizacijo pri dobaviteljih;

—

obstaja vrsta različnih dejavnikov, od katerih je odvisno, v kolikšni meri bodo procesi prestrukturiranja vplivali na posamezna dobaviteljska podjetja. Pri tem gre za naslednje dejavnike:

—	paleta izdelkov podjetij in ali so ekskluzivni proizvajalci določenih izdelkov;

—	dejavnosti R&R ter porazdelitev njihovih stroškov;

—	odnosi med posameznimi proizvajalci in dobavitelji;

—	učinkovitost organizacije proizvodnje;

—	stopnja vključenosti podjetij v mreže dodane vrednosti in odnosi med grozdi;

—	struktura podjetij in njihovi lastniški odnosi;

—	viri kapitala in obseg prostega denarnega toka;

—	prisotnost na regionalni ravni;

—	regionalno strukturo evropske avtomobilske industrije bodo še naprej zaznamovali premiki iz zahoda na vzhod;

—	še naprej lahko predvidevamo, da bo pospešeno povečevanje produktivnosti v avtomobilski industriji presegalo predvideno povečanje proizvodnje. To pa bo povzročalo nenehen pritisk na zaposlovanje in delovne razmere (zlasti pri dobaviteljih);

—	v svetovni in tudi v evropski avtomobilski industriji so na področju proizvodnje osebnih vozil precejšnje presežne zmogljivosti. Pritisk presežkov zmogljivosti se dodatno povečuje z nadaljnjo gradnjo novih zmogljivosti;

—	trg oblikujejo vse bolj različne in mnogoplastne želje kupcev. Pri tem igra zelo pomembno vlogo demografski razvoj, pa tudi trendi prihodkov in prodajnih cen;

—

negativne posledice za podnebje, pomanjkanje surovin in varnost so veliki izzivi. To stopnjuje pritisk na pospešen razvoj na področjih pogonske tehnologije (in preprečevanja izpušnih plinov ter na področju alternativnih goriv) in tehnologij materialov ter v zvezi s celostnimi intermodularnimi prometnimi sistemi. To bo v bližnji prihodnosti najbolj trajno zaznamovalo panogo in zato je treba v okviru takšnega sistema opredeliti tudi prihodnjo vlogo cestnega prometa in avtomobila.

3.3 Tako proizvajalci avtomobilov kot tudi njihovi prodajalci so izpostavljeni ostri konkurenci, zaradi katere je dobiček vse manjši. Zlasti prizadeta je trgovina, saj dobiček tu znaša približno 0,3 %. Posledica tega razvoja je, da se akterji vse bolj osredotočajo na trge na koncu prodajne verige (storitve, servisiranje, nadomestni deli). Tu imajo proizvajalci avtomobilov v primerjavi z neodvisnimi ponudniki prevladujoč položaj.

4. Pravni okvir EU

4.1 V nasprotju s primarnim trgom je na trgih na koncu prodajne verige mogoče ugotoviti težave s konkurenco. Pooblaščeni prodajalci imajo visoke tržne deleže (približno 50 %), proizvajalci avtomobilov pa imajo visoke deleže na trgu nadomestnih delov. Poleg tega so tu še originalni nadomestni deli, ki so na voljo le pri proizvajalcih avtomobilov. Dostop neodvisnih servisnih delavnic do tehničnih informacij je morala Evropska komisija izsiliti. Drugačne konkurenčne razmere kot na primarnem trgu se kažejo tudi v dejstvu, da proizvajalci avtomobilov ponavadi lahko dosežejo veliko večji dobiček pri nadomestnih delih in da pooblaščeni prodajalci velik del dobička dosegajo s popravili in servisiranjem in ne s prodajo novih avtomobilov.

4.2 Evropska komisija je leta 2003 za varstvo konkurence in možnosti izbire potrošnikov ter enake izhodiščne pogoje v segmentu nadomestnih delov in popravil sprejela sedaj veljavno Uredbo (ES) št. 1400/2002 o skupinskih izjemah na področju motornih vozil, ki določa pravila za akterje na trgu in naj bi veljala do leta 2010.

Uredba o skupinskih izjemah opredeljuje vertikalne sporazume, ki so izvzeti iz prepovedi nelojalne konkurence iz člena 81 Pogodbe o EU. Zato so zanesljiva referenčna točka za udeležence na trgu. Če sporazumi izpolnjujejo pogoje iz uredbe o skupinskih izjemah, je mogoče z gotovostjo sklepati, da so v skladu z določbami EU o konkurenci.

4.3 Posebna uredba o skupinskih izjemah za področje motornih vozil je veliko podrobnejša kot splošna uredba o skupinskih izjemah in zaradi kompleksnosti povzroča težave pri razlaganju, zlasti malim in srednje velikim podjetjem. Komisija se je – po številnih pritožbah in vprašanjih udeležencev na trgu, ki niso bila povezana z vprašanji v zvezi s konkurenco – s tem seznanila. Na trgih na koncu prodajne verige zagotavlja uredba o skupinskih izjemah za motorna vozila a priori bolj velikodušen pristop, saj pod določenimi pogoji izjema velja za sporazume s tržnim deležem do 100 % (v splošni uredbi o skupinskih izjemah velja le za tržne deleže do 30 %), pri čemer konkretne določbe to velikodušno pravilo delno nevtralizirajo.

Zato ostaja uredba o skupinskih izjemah za področje motornih vozil precej sporna, saj večina pooblaščenih prodajalcev želi ohraniti status quo, medtem ko zahtevajo proizvajalci avtomobilov enostavnejše in manj restriktivne določbe, neodvisni sektor (neodvisne servisne delavnice in proizvajalci nadomestnih delov) pa poziva k boljši usklajenosti veljavnih pravnih predpisov.

4.4 Boljša usklajenost sedanjega pravnega okvira bi obsegala naslednje:

—	uredbo o skupinski izjemi;

—	razpoložljivost in dostopnost podatkov za vse akterje o tehnologiji v novih modelih in novih orodjih;

—	revizijo Direktive 96/96/ES o tehničnih pregledih motornih vozil;

—	pravice intelektualne lastnine podjetij (oblika in varstvo patentov);

—	določbe o jamstvu;

—	usposabljanje.

4.5 Vsi udeleženci na trgu si želijo pravno varnost in bi radi vedeli, kaj se bo zgodilo po letu 2010. Sedanja negotovost o tem, kaj bo v prihodnosti prinesla uredba o skupinskih izjemah, skrbi zlasti MSP, kar je vsekakor razumljivo glede na čas veljavnosti pogodb in naložbe, ki so potrebne, da vsi akterji poskrbijo za posodobitev na področju tehnologije za vozila in da se zagotovi dostop do nadomestnih delov, informacijske tehnologije, novih orodij, opreme in usposabljanja.

4.6 Komisija je okrepila pravni okvir z Uredbo (ES) št. 715/2007 (Euro 5), ki je začela veljati januarja 2009 in ki ureja dostop do vseh tehničnih informacij pri novi homologaciji motornih vozil.

4.7 EESO meni, da bi morala revizija pravnih predpisov EU ob upoštevanju sedanjih gospodarskih in socialnih okvirnih pogojev prispevati k ohranjanju svobodne in poštene konkurence, in sicer:

—	s preprečevanjem korenitih sprememb v času te težke krize;

—	z uravnoteženim oblikovanjem določb, ki podpirajo previsoko koncentracijo v trgovini;

—	z oblikovanjem ustreznega okvira za varnost, varstvo okolja in poenostavitev določb;

—	s predvidevanjem ciljev vedenja, ki ni v skladu s pravili konkurence in se pojavlja zaradi nove tržne ureditve;

—	s spodbujanjem načela „Najprej pomisli na male“, zapisanega v aktu za mala podjetja, da se spodbudijo razvoj MSP in inovacije ter zavarujejo delovna mesta.

5. Trenutni položaj na trgu na koncu prodajne verige evropske avtomobilske industrije

Trg EU na koncu prodajne verige oblikujejo pomembne strukturne spremembe zaradi novih in aktivnejših regulativnih ukrepov. Tudi tehnične spremembe in spremembe procesov prispevajo k preoblikovanju uspešnega poslovnega modela na trgu na koncu prodajne verige; to preoblikovanje zajema vse udeležence v verigi proizvodnje, trženja in distribucije.

5.1 Servisiranje in popravila

Tehnične novosti zagotavljajo boljši nadzor nad emisijami ter večjo varnost in udobje, kar pa vse bolj otežuje servisiranje in popravila. Ta trg je zelo konkurenčen; številčno na njem prevladujejo MSP, ki dobavljajo konkurenčne dele in izvajajo visokokakovostne storitve ter tako odločilno prispevajo k rasti in zaposlovanju v evropskem gospodarstvu.

5.1.1 Zlasti proizvajalci opreme in orodja, primernega za več blagovnih znamk (Multibrand Tools) potrebujejo posebne informacije (npr. posebne diagnostične informacije za generično diagnostično opremo, da zagotovijo širok obseg funkcij). Brez opreme in orodja, ki je generično ali primerno za več blagovnih znamk, so majhna podjetja za vsako znamko vozila, ki bi ga morda morala popravljati, prisiljena kupiti posebne komplete orodij. Za to so potrebni nakupi, ki bi jasno presegali finančne zmožnosti MSP. Da lovijo korak z vse številnejšimi elektronskimi sistemi, ki se vse pogoste vgrajujejo v vozila, proizvajalci orodij potrebujejo zanesljive informacije in podatke proizvajalcev avtomobilov. Brez teh podatkov proizvajalci diagnostičnih orodij ne morejo zagotavljati programske opreme, ki jo potrebujejo neodvisne delavnice.

5.2 Nadomestni deli

Proizvodnja in distribucija originalnih nadomestnih delov posameznih blagovnih znamk poteka v veliki meri najprej prek proizvajalcev originalne opreme ali prek njihovih pogodbenih dobaviteljev. Precejšen delež pa imajo deli, uporabni ne glede na znamko, kot so pnevmatike, kolesa, akumulatorji, vžigalne svečke, različni filtri itd.

Prav proizvajalci pnevmatik, akumulatorjev in koles se soočajo z vse večjo svetovno konkurenco in so v preteklosti doživeli obsežne strukturne spremembe. Tu bi bile priporočljive dopolnilne študije o posameznih podsektorjih.

5.2.1 Posnemanje in kopiranje nadomestnih delov

Alternativni, neodvisni ponudniki dobivajo na trgu nadomestnih delov vse večji pomen. Pogosto ponujajo nadomestne dele s takšnim razmerjem med ceno in kakovostjo, ki bolj ustreza potrebam kupcev (na primer, če je pri starejših vozilih velika trpežnost manj pomembna od nižje cene). V takšnih primerih ni pomembno kopiranje originala, ampak funkcionalnost.

Vedno znova pa ponujajo tudi nezakonite kopije ali ponaredke slabše kakovosti. To je navsezadnje goljufanje stranke, ki ga je mogoče vedno bolje preprečevati s pomočjo patentne zaščite, zaščite intelektualne lastnine in trgovinsko politiko.

5.2.2 Industrija individualnega prilagajanja vozil

Individualno prilagajanje („tuning“) vozil je hitro rastoč podsektor avtomobilske industrije.

Individualno prilagajanje vozil je preoblikovanje vozil z namenom, da se poveča njihova zmogljivost, optična privlačnost in varnost. Prilagajanje se lahko nanaša na vse avtomobilske dele: kolesa, pnevmatike, blažilnike, motor, notranjost, karoserijo, izpušni sistem itd.

Obstajajo podjetja, ki so se povsem usmerila na individualno prilagajanje vozil in prodajajo svoje izdelke po vsem svetu. Na splošno uporabljajo inovativne zamisli in materiale ter razvijajo nove tehnološke trende, ki jih včasih prevzemajo celo proizvajalci avtomobilov in jih uporabljajo za množično proizvodnjo.

Evropska komisija bi morala pripraviti in predlagati ustrezno zakonodajo za ureditev sektorja individualnega prilagajanja vozil.

5.3 Varnost in trajnostna korist za okolje

Da se zagotovi, da vozila izpolnjujejo zahteve Evropske unije glede emisij in varnosti ne samo, ko so tovarniško nova, temveč v vsej svoji življenjski dobi, jih je treba redno pregledovati, servisirati in popravljati. Pri tovarniško novih in starejših vozilih imajo pomembno vlogo neodvisne in pooblaščene delavnice, saj zagotavljajo, da se ohranja njihova voznost in da izpolnjujejo veljavne okoljske zahteve. Vendar je to raven storitev mogoče nuditi samo, če proizvajalci avtomobilov dovoljujejo dostop do informacij, generičnega orodja in opreme, nadomestnih delov in usposabljanja.

6. Velika prestrukturiranja na trgu na koncu prodajne verige

6.1 Gospodarska in finančna kriza je močno prizadela celotno avtomobilsko industrijo skupaj s trgovino in storitvenim sektorjem. Glavne težave za podjetja (zlasti MSP) so težje najemanje posojil in upad povpraševanja po novih avtomobilih. Na drugi strani pa so na trge na koncu prodajne verige vplivali številni dejavniki, med njimi

—	povečanje povprečne starosti vozil ob nižjem številu na leto prevoženih kilometrov;

—	zmanjševanje obsega popravil zaradi daljše življenjske dobe avtomobilskih delov in daljših presledkov med servisi;

—	relativno povečanje stroškov za popravila, ker v vozila vedno bolj vgrajujejo vrhunsko tehnologijo;

—	pritisk na stroške popravil zaradi nižjih dohodkov gospodinjstev in večje cenovne ozaveščenosti potrošnikov;

—	vse pogostejša uporaba elektronike v modernih vozilih; vse bolj zapletene naprave;

—	povečevanje števila nadomestnih delov, dramatično povečanje različic modelov in opreme;

—	vse večja zapletenost pri popravilih in servisiranju, označevanju delov in izvedbi orodij;

—	velikanske naložbe v informacijske sisteme, orodja, nadomestne dele in usposabljanja;

—	praksa proizvajalcev avtomobilov, da stranke vežejo s pogodbami o servisiranju.

6.2 Rezultat tega je bistvena sprememba, ki vodi v prestrukturiranja na različnih ravneh:

—	trend v smeri tržne koncentracije zaradi združevanj in nakupov podjetij se bo nadaljeval in se zaradi krize še okrepil;

—	število neodvisnih servisnih delavnic in trgovcev z nadomestnimi deli na debelo se zmanjšuje;

—	male in srednje velike servisne delavnice ter trgovci z nadomestnimi deli na debelo vse bolj težijo k temu, da se priključijo neodvisnim podjetjem ali verigam s celovito ponudbo storitev, da so lahko kos vse večjim zahtevam na svojem poslovnem področju;

—	proizvajalci nadomestnih delov in trgovci z nadomestnimi deli so izpostavljeni vse večjemu cenovnemu pritisku;

—	zaradi nizke donosnosti v trgovini z novimi avtomobili bodo proizvajalci avtomobilov razširili svojo poslovno dejavnost na trgih na koncu prodajne verige.

6.3 Poleg tega na trgu na koncu prodajne verige resda obstajajo možnosti za večjo prodajo nadomestnih delov, vendar se od ponudnikov vedno bolj pričakuje, da ta trg zalagajo z inovativnimi izdelki, ki izboljšujejo zmogljivost in varnost originalnih delov vozila in ki naj bi pospeševali povpraševanje na tem trgu. To vodi do tega, da se morajo trgovci, ki imajo pooblastilo proizvajalcev, boriti za svoj tržni delež, zlasti ker se potrebe po nadomestnih delih na najpomembnejšem tržnem segmentu – pri novih avtomobilih in do štiri leta starih rabljenih vozilih – zmanjšujejo.

6.4 Po mnenju EESO se bo prestrukturiranje na trgih na koncu prodajne verige nadaljevalo v tem smislu, da bodo nastala različna nova partnerstva in nove oblike odnosov s strankami. Zaradi tesne soodvisnosti avtomobilske industrije in drugih panog ter razčlenjenosti industrije dobaviteljev ter trgovine z avtomobili ima vsaka oblika prestrukturiranja z znatnimi negativnimi posledicami za mala in srednja podjetja tudi vpliv na stotisoče delavcev v posameznih državah članicah EU. Zato EESO meni, da bi morala Komisija pozorno spremljati procese prestrukturiranja na trgih na koncu prodajne verige in po potrebi ukrepati, da se zagotovi konkurenca.

7. Socialni vidiki

7.1 Usposabljanje in izpopolnjevanje

Na splošno so sistemi usposabljanja in poklicnega izpopolnjevanja v tem sektorju dobro razviti. To je ena od zahtev proizvajalcev, po drugi strani pa je stalno izpopolnjevanje potrebno zaradi hitrih tehničnih sprememb. Skorajda ni sektorja, kjer bi bil delež delavcev, ki se vsako leto izpopolnjujejo, tako visok. Pri tem pa tudi tu obstajajo razlike, ki so v glavnem odvisne od vrste in velikosti podjetja. Predvsem mikropodjetja (večinoma družinska podjetja) imajo velike težave pri soočanju s potrebami po usposabljanju in izpopolnjevanju. Že po svoji strukturi se usposabljanje pogosto preveč osredotoča na določeno delovno mesto ali znamko. To zmanjšuje mobilnost delavcev in otežuje zamenjavo delovnega mesta. Odbor zato podpira prizadevanja za razvoj enotnega evropskega sistema certificiranja.

7.2 Zdravje in varnost

Težavnost poklicev v avtomobilskem sektorju se razlikuje med proizvodnimi obrati, ki so večidel avtomatizirani in imajo na voljo obsežna tehnična sredstva, in delavnicami za popravila, kjer delo še vedno opravljajo predvsem ročno. Monotonost opravil lahko pri zaposlenih pogosto povzroča bolečine, ki vodijo v invalidnost, ali težave mišičevja in okostja. Zaradi prihodnjih izzivov, povezanih z demografskimi spremembami, bo nujno preoblikovanje organizacije dela, da bo mogoče ohraniti dovolj kvalificiranih delavcev pri dobrem zdravju in da bodo lahko delali do upokojitvene starosti. V nasprotnem primeru lahko v tej panogi pride do pomanjkanja izkušenih kvalificiranih delavcev.

Načrti za preprečevanje poklicnih tveganj in ukrepi za prilagajanje delovnih mest zato ne smejo upoštevati samo različnih onesnaževal ali strupov, temveč morajo zaposlene tudi zaščititi pred nevarnostmi, povezanimi z njihovim delom.

S prihodom novih tehnologij se pojavljajo nove nevarnosti: zato se bo treba npr. kmalu spopasti z nevarnostjo nesreč zaradi elektrike, ki izhaja iz visokonapetostnih električnih sistemov, in s tveganjem eksplozij vodika. Zato so potrebni pripravljalni ukrepi. Trenutno še ni mogoče napovedati, v kolikšni meri se bo spremenilo običajno delovno mesto. Vendar posamezni akterji potrebujejo jasne smernice, da lahko začnejo pripravljati ustrezne strategije. Poklicna tveganja v avtomobilski industriji so zato v ospredju dialoga, ki se oblikuje med socialnimi partnerji in ki naj bi spodbudil preventivne ukrepe in spremljanje zaposlenih.

EESO podpira stališče, da bi bilo treba močneje podpirati evropske in nacionalne pobude na področju varnosti in zdravja ter poklicnega preusmerjanja ter jih finančno spodbujati.

7.3 Demografske spremembe

Staranje prebivalstva bo vplivalo tudi na trge na koncu prodajne verige avtomobilske industrije. Povprečna starost delavcev se bo povečala, zato bodo zdravstvena vprašanja vse močneje vplivala na organizacijo dela, potrebe po usposabljanju in na delovne razmere.

7.4 Plačilo za delo

Plače ne sodijo v pristojnost EU. Vendar posebne razmere na trgih na koncu prodajne verige avtomobilske industrije utemeljujejo podrobnejšo obravnavo tega vprašanja. V skoraj vseh državah EU so plače v tej panogi pod izjemnim pritiskom. Ta pritisk izvajajo predvsem proizvajalci avtomobilov. Prodajalci avtomobilov/servisi in proizvajalci avtomobilov, ki podeljujejo koncesije, so močno odvisni drug od drugega. O naložbah in standardih usposabljanja odločajo proizvajalci, posredno pa – na primer z roki – vplivajo tudi na cene za končne uporabnike, medtem ko morajo finančno breme in vsa gospodarska tveganja nositi prodajalci in servisi. Zato imajo socialni partnerji le omejen manevrski prostor za kolektivna pogajanja in posledica so sorazmerno nizke plače v tej panogi. V povezavi s težkimi delovnimi razmerami ta okoliščina v očeh mladih delavcev zmanjšuje privlačnost panoge. V prihodnosti je mogoče pričakovati težave pri zaposlovanju.

8. Priložnosti in izzivi

8.1 Panoge na koncu prodajne verige so pred velikimi pretresi, ki utegnejo v prihodnjih letih imeti tako pozitivne kot negativne učinke. Zmogljivost teh panog je v veliki meri odvisna od rezultatov avtomobilske industrije. Obstajajo tudi pomembna področja, kjer na konkurenco vplivajo drugi dejavniki, kot so pravila za distribucijo in prodajo, vplivi na okolje, varnostna tveganja (dodatni izdelki), ukrepi v zvezi z recikliranjem, pravice intelektualne lastnine (ponarejanje) itd. Na teh področjih imajo inovacije ključno vlogo pri vseh dejavnostih na koncu prodajne verige.

8.2 Za ponazoritev velja opozoriti na nekatere pomembne spodbujevalne dejavnike na področjih dobaviteljev avtomobilske industrije, prodaje avtomobilov in servisov, ki krepijo konkurenco: nova pravila za distribucijo in prodajo novih vozil (sprememba uredbe o skupinskih izjemah), nova uredba EU o distribuciji avtomobilskih nadomestnih delov, prodaji in storitvah servisov, na primer nova „klavzula o popravilih“, ki naj bi jo vključili v direktivo o pravnem varstvu modelov (Direktivo 98/71/ES).

8.3 V odgovor na politične, pravne in tehnološke izzive so se številni ponudniki več znamk in avtomobilske organizacije združili, da bi skupno branili pravico do izvajanja popravil in pravice potrošnikov do servisiranja, vzdrževanja in popravil svojih vozil v delavnici po lastni izbiri. Sedanje določbe bodo leta 2010 prenehale veljati in vprašanje, ali bo njihova veljavnost podaljšana ali ne, je predmet polemičnih razprav (5).

8.4 MSP so temelj gospodarstva in zaposlovanja v Evropski uniji in tvorijo večino podjetij na trgih na koncu prodajne verige avtomobilske industrije. Jasna in specifična zakonodaja je odločilnega pomena za zagotovitev svobodne in poštene konkurence na trgu na koncu prodajne verige avtomobilskega sektorja (6).

8.5 V trenutni krizi je treba kratkoročno sprejeti učinkovite ukrepe za podporo, ki bodo celotnemu avtomobilskemu sektorju in v njem zaposlenim omogočili preživeti recesijo. Predvsem mala in mikropodjetja bodo srednjeročno in dolgoročno lahko vzdržala konkurenco samo, če bodo razvila nove zamisli in vlagala. Ker številna mala podjetja tega ne morejo storiti sama, bo več združevanj in kooperacij ter novih partnerstev z najrazličnejšimi akterji civilne družbe, pojavile pa se bodo tudi specializirane neodvisne mreže ali mreže specialistov za nove tehnologije (električna in hibridna vozila).

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Vir: FIGIEFA/WOLK & PARTNER CAR CONSULT GmBH.

(2) Glej mnenje EESO (še ni bilo objavljeno v UL) z dne 13.5.2009, CCMI/067.

(3) Združenje evropskih proizvajalcev avtomobilov (ACEA) je za sektor gospodarskih vozil določilo tri kategorije: lahka gospodarska vozila do 3,5 t (kombiji), gospodarska vozila nad 3,5 t, razen avtobusov nad 3,5 t (tovornjaki) in težka gospodarska vozila nad 16 t, razen avtobusov (težki tovornjaki).

(4) Informativno poročilo CCMI z dne 23. novembra 2007 o avtomobilski industriji v Evropi: sedanjem položaju in možnostih (poročevalec g. Zöhrer, soporočevalec g. Glahe).

(5) Kampanjo „Pravica do popravila“ („Right to Repair“) podpirajo:

AIRC – Mednarodna zveza popravljavcev karoserij (Association Internationale des Réparateurs en Carrosserie)

CECRA – Evropski svet za trgovino z motornimi vozili in njihovo popravilo (Comité Européen du Commerce et de la Réparation Automobile)

EGEA – Evropska zveza proizvajalcev servisne opreme (European Garage Equipment Association)

FIA – Mednarodna avtomobilistična zveza (Fédération Internationale de l’Automobile)

FIGIEFA – Mednarodna zveza distributerjev za trg za poprodajne storitve motornih vozil (Fédération Internationale des Grossistes, Importateurs & Exportateurs en Fournitures Automobiles).

(6) Mnenje EESO o sporočilu Komisije: „Najprej pomisli na male“ – „Akt za mala podjetja“ za Evropo – COM(2008) 394 konč. UL C 182, 4.8.2009, str. 30.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/37

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o urbanih območjih in mladostniškem nasilju

(2009/C 317/06)

Poročevalec: g. ZUFIAUR NARVAIZA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. julija 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Urbana območja in mladostniško nasilje.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. junija 2009. Poročevalec je bil g. ZUFIAUR NARVAIZA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 174 glasovi za, 3 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek in priporočila

1.1 Evropsko družbo trenutno skrbi pojav nasilja in prestopništva mladoletnikov in mlajših odraslih. Kljub vsemu pa želi spodbuditi celostni razvoj mladih in pospešiti njihovo socialno in poklicno vključevanje. Čeprav nacionalni mediji obsežno poročajo o pojavu mladostniškega nasilja, je treba pojasniti, da statistični podatki (1) v zvezi z mladoletniškim prestopništvom v Evropi praviloma ne kažejo na to, da bi se to znatno povečalo, temveč ostaja precej stabilno. To mnenje na lastno pobudo je namenjeno razjasnitvi v zvezi s tem in pa sestavi priporočil v zvezi z mladostniškim nasiljem, ne da bi poskušali inkriminirati mlade ali pa nasilje obravnavati zgolj kot izraz odklonilnega vedenja.

1.2 Skozi zgodovino je vsak pravni red v evropskem prostoru razvil lasten model pravnega varstva mladoletnih oseb, kar pojasnjuje različnost normativnih modelov in reševanja nasilja mladoletnikov in mladih. Sistemi pravnega varstva mladoletnih oseb, ki veljajo v državah članicah EU, se znatno razlikujejo glede vidikov, kot so politike socialnega varstva, politike preprečevanja, starost kazenske odgovornosti, uporabljeni postopki, veljavni ukrepi ali sankcije, razpoložljivi viri itd. Ta raznolikost je opazna tudi v družbah, ki stremijo k evropskemu povezovanju, a jih je kriza zelo prizadela, zaradi česar se že tako omejena sredstva za politike vključevanja mladih še zmanjšujejo.

1.3 Priporočila tega mnenja temeljijo na dveh smernicah, pri čemer prva zajema preventivni pristop k pojavu. Dejansko so vzroki za nasilno ali asocialno vedenje pogosto povezani z zasnovo in strukturo mest ter tudi revščino in marginalizacijo skupin ljudi. Mladi so v takih razmerah storilci nasilnih dejanj, hkrati pa tudi žrtve sveta, ki jih obdaja. Edina rešitev za skupinsko nasilje mladostnikov in mladih ter njegovo preprečevanje zato ne more biti zgolj zatiranje in sankcioniranje storjenih dejanj. Druga smernica tega mnenja je, da glede na prepletenost evropskega prostora na področju gospodarstva, v okviru vrednot, socialnega vedenja in komuniciranja tega pojava ni primerno obravnavati izključno z nacionalnega vidika.

1.4 Dejstvo je, da je pojav mladoletniškega nasilja in prestopništva v evropskih državah v ponavljajočih se oblikah opazen že vrsto let. Na splošno so bili ti pojavi razumljeni kot socialna patologija. Zdaj pa jih bolj opredeljujemo kot elemente negotovosti, kakor je natančno določeno v poročilu Peyrefitte (2), ki je opredelilo razliko med kriminalom in strahom pred kriminalom.

1.5 V evropskem okviru, kjer mladoletniško nasilje vzbuja posebno zanimanje, je Evropski ekonomsko-socialni odbor15. marca 2006 sprejel mnenje o preprečevanju mladoletniškega prestopništva, načinih obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vlogi pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji (3). Evropske institucije (4) so to mnenje, ki je poudarilo pomen preventivnega pristopa, povzele in ga na različnih evropskih in mednarodnih ravneh uporabile tudi kot referenco o pravnih, kazenskopravnih in socialnih vidikih mladoletniškega prestopništva.

1.6 Odbor je že v navedenem mnenju pozval k poglobitvi analize pojava mladoletniškega prestopništva. V tem smislu je nasilje mladoletnikov in mladih (zajeti so najstniki v starosti od 13 do 18 let in mladi odrasli od 18 do 21 let ali – odvisno od države – 25 let, za katere ponekod še velja sistem kazenske odgovornosti za mladoletnike) pojav, ki mu evropske družbe posvečajo vedno več pozornosti. Vendar pa se nasilje pojavlja v različnih oblikah: v urbanih območjih, v šolah (zlasti primeri ustrahovanja), a tudi v družinskem krogu, v druščinah ali tolpah, med športnimi prireditvami ali prek novih tehnologij komuniciranja, kot je internet itd. Vsako tako izražanje nasilja si zasluži analizo, a vsebino tega mnenja na lastno pobudo smo želeli omejiti na skupinsko nasilje mladih v urbanih območjih.

1.7 Vprašanje skupinskega nasilja je v ospredju dejansko že dvajset let, najbolj marginalizirani okoliši pa so predmet opazovanja in preučevanja raziskovalcev (sociologov, etnologov, geografov, pravnikov, politologov itd.). Kljub temu, da dobro poznamo dejavnike, ki povzročajo te urbane nemire, in sicer so to brezposelnost, negotovost, razpad družine, opustitev šolanja, neuspeh v šoli, diskriminacija itd., pa je stanje in reševanje razmer v zadnjih letih postalo težavnejše. Z zaustavitvijo „vzpenjanja po družbeni lestvici“ ter povečanjem individualizma so krize dejansko poslabšale gospodarske in socialne probleme ter razkrile padec mladih generacij v nižji družbeni razred glede na razred njihovih staršev. To privede do pojava in občutka nepravičnosti in zapiranja vase, pri čemer postane zoperstavljanje oblastem najbolj opazno skupinsko izražanje teh občutij.

1.8 Ker uradna in zakonita definicija ne obstaja, se je izraz skupinskega nasilja pogosto uporabljal za označevanje različnih nasilnih dogodkov, do katerih prihaja v javnosti in pomenijo napad v smislu etnične in rasne diskriminacije med skupnostmi, tudi s povzročitvijo konfliktov med rivalskimi druščinami, ali pa v odnosu skupin ljudi do institucij, kar se izrazito kaže v odnosih med mladimi in organi za vzdrževanje javnega reda.

1.9 Čeprav so se ti pojavi v zadnjih letih razširili po vsej evropski celini, saj se z njimi soočajo v Franciji, Veliki Britaniji, Španiji, na Nizozemskem, Danskem, v Belgiji, Grčiji itd., jih nacionalne vlade in evropske institucije niso nikoli obravnavale ali upoštevale kot globalen problem, temveč bolj kot stranske in osamljene pojave, vezane na določeno območje.

1.10 Zato to mnenje priporoča uskladitev ukrepov na lokalni, nacionalni in evropski ravni, kar zahteva odgovore Skupnosti v obliki posebnih programov v okviru politik na področju družine, mladih, izobraževanja in usposabljanja, zaposlovanja, preprečevanja prestopništva in pravosodnega usklajevanja. Te konkretne odgovore bi bilo treba vključiti v strategije obnove mest, prilagoditve javnih storitev, boja proti vsem oblikam diskriminacije ter tudi v okvir prevrednotenja odnosov med državo in njenimi državljani, zlasti prek organov za vzdrževanje javnega reda, z državljansko vzgojo, poučevanjem etičnih in družbenih vrednot, medijsko vzgojo ter s tem, da se staršem pomaga zagotavljati pomoč pri učenju.

2. Značilnosti in vzroki skupinskega mladoletniškega nasilja v urbanih območjih

2.1 Predlog definicije: skupne definicije skupinskega nasilja mladoletnikov in mladih odraslih v urbanih območjih, o kateri bi se strinjali vsi, ni. Če v belgijski zakonodaji razvijamo pojem „urbanih nemirov“, pa v drugih zakonodajah ta pomeni celo množico kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo znani ali neznani prestopniki. Da bi ugotovili izhodišče za najožjo in splošno definicijo, bo v nadaljnjem besedilu dokumenta takšno nasilje pomenilo koncentracijo nasilnega obnašanja v urbanem območju, ki nekaterim kategorijam prebivalstva tudi služi kot sredstvo izražanja. Vzgibi tistih, ki so udeleženi pri tovrstnem nasilju, so različni: družbena diskriminacija, konflikti z organi za vzdrževanje javnega reda, rasno sovraštvo, verski konflikti itd., kar nekako poudarja pomanjkljivosti in nezadostnost socialnih služb, katerih cilj je prek svojih dejavnosti socialnega varstva preprečiti tovrstno nasilje. Definicija, ki jo v tem mnenju uporabljamo, skuša opisati skupinsko nasilje, ki se dogaja v urbanih območjih in se izraža v napadih nad pripadniki drugih etničnih skupin ali policijskih sil ter v uničevanju in ropanju, kot na primer s požigom javnih stavb, vozil itd.

2.2 Mogoče je opaziti, da naraščanje nasilnih dejanj (dejanj uničevanja in vandalizma, pretepov in napadov, ropov, posilstev itd.) ni izrecno omejeno na mlade, saj je večanje nasilja značilnost našega časa. Kljub temu pa je starost posameznikov, ki zagrešijo nasilna dejanja, pomemben dejavnik pri razumevanju tega pojava in njegovem reševanju, odstotek mladoletnikov in mladih odraslih pa dejansko precejšen. Tako je iz podatkov policije v zvezi z dogodki leta 2005 v Franciji razvidno, da je bilo med 640 priprtimi osebami 100 mladoletnikov. V prizadevanjih za preventivni pristop je treba posebno pozornost nameniti trajnim rešitvam, ki se osredotočajo na mlade generacije, gonilno silo sprememb in razvoja.

2.3 Sedanje študije in klasifikacije: vsaka država je razvila lastno metodologijo za oceno in opredelitev lastnosti skupinskega nasilja v urbanih območjih. Zapleteni sistemi, kot je lestvica Bui-Trong (5), ki določa stopnje intenzivnosti različnih oblik skupinskega nasilja glede na število udeleženih oseb, organiziranost in cilje itd., omogočajo razumevanje pojava. Francija že vrsto let in še zlasti po dogodkih leta 2005 razvija kazalnike urbanega nasilja (INVU), ki temeljijo na oceni ravni nasilja v občutljivih okoliših na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih raziskav ter študij viktimizacije. Ti in podobni kazalniki v drugih evropskih državah so bili uvedeni šele pred kratkim, zato ne zagotavljajo točnih informacij glede intenzivnosti urbanega nasilja, poleg tega pa še vedno obstajajo težave glede virov in zbiranja podatkov.

2.4 Kot je bilo že natančno določeno v definiciji pojava, naj spomnimo, da izraz skupinskega nasilja – kljub temu, da je vezan na posamezen nacionalni kontekst – v Evropi vseeno ima skupne značilnosti. Tako je glede na dogodke, ki so se zgodili v več evropskih državah v zadnjih letih, mogoče določiti tipologijo poteka dogodkov:

—

Socialni in politični spopadi: tovrstno skupinsko nasilje se pojavi kot reakcija na diskriminacijo in socialno, ekonomsko in geografsko izključenost ter se manifestira v obliki nasilne reakcije nad organi za vzdrževanje javnega reda ali predstavniki države, ki se jih prepozna kot odgovorne za socialne probleme. Razsežnost protesta proti sistemu in razmeram, ki so dojete kot nepravične, sproži spopad z varnostnimi silami, javnimi institucijami, ki predstavljajo državo, in družbo, ki je ocenjena kot represivna. Francijo so socialni spopadi v t. i. krizi predmestij, kjer so pomanjkanje socialne raznolikosti in večdesetletne urbane politike brez rezultatov privedle do stigmatizacije teh urbanih območij, še posebej prizadeli. Takšne politične nemire (6) sestavljajo tri stopnje: izbruh, ki je pogosto povezan s tragičnim in krivičnim dogodkom, vzhičenost in učinek skupine ter na koncu izčrpanost (7).

—

Pojav izgube nadzora: gre za množična združevanja politične, športne ali kulturne narave, ki se sprevržejo in se končajo tako, da ne le organizatorji, temveč tudi sile za vzdrževanje javnega reda izgubijo nadzor nad njimi. Nasilje na nogometnih tekmah ali t. i. rave zabavah, pa tudi izguba nadzora na javnih demonstracijah je nekaj primerov tega pojava. Po številu in v okvir splošne izgube nadzora spadajo tudi udeleženi „razbijači“, ki okrog sebe zbirajo posameznike, da bi povzročili čim večjo materialno škodo. Unija ne sme pozabiti, da tovrstno neobvladljivo nasilje v nekaterih primerih izzove bolj organizirano nasilje, ki je za demokracijo še nevarnejše.

—

Konflikti med nasilnimi tolpami: te skupine niso same po sebi nasilne, pač pa nastanejo kot nekakšen nadomestek družine in okolja, ki je mladim blizu in jim daje občutek pripadnosti skupini ter je na nek način tudi konkreten odgovor na dvome odraščanja. Za nasilne tolpe je značilna kriminalna dejavnost; sestavljajo jih najstniki in mladi odrasli, ki uporabljajo moč in zastraševanje ter precej redno iščejo spopade in storijo nasilna kazniva dejanja. Te tolpe se med seboj spopadajo v urbanem okolju, tako na ulicah kot tudi v trgovskih centrih, da bi pridobile nadzor nad ozemljem, nezakonito trgovino ali nad oblastmi prek njihovih predstavnikov: policistov, varuhov ali čuvajev, kot npr. na severu Pariza ali jugu Londona, kjer se rivalske skupine redno spopadajo. V Španiji so se pojavile latinskoameriške tolpe (imenovane „Maras“ ali „Pandillas“ kot tudi „Latin kings“ in „Ñetas“). Pojav tolp je način, kako si mladi vzajemno zagotovijo varnost v sovražnem svetu, in sicer pred „drugimi“, ki prihajajo iz sosednje ulice ali okoliša. Danes te tolpe sestavljajo najbolj obubožani predstavniki družbe nekaterih predmestij in njihovo nasilje je povezano z neuspehom, negotovostjo itd. Primeren odziv na pojav nasilnih tolp je bistvenega pomena, da bi preprečili, da bi člane teh tolp za svoje dejavnosti pridobil organizirani kriminal.

—

Etnični in verski spopadi: značilnost te vrste nasilja je predvsem njegova etnična narava, saj prihajajo glavni udeleženci ali tarče nasilnih dejanj iz etničnih, verskih ali asimiliranih skupnosti. V mnogih evropskih državah, kot so Velika Britanija, Španija (nemiri v Alcorconu oktobra 2007 med mladimi španskega in latinskoameriškega porekla), Italija, Nizozemska (oktobra 2007 v Amsterdamu), Danska (februarja 2008), Belgija (Anderlecht maja 2008) itd., so potekale te vrste spopadov, v katerih imajo veliko vlogo vprašanja, povezana s priseljevanjem, verska pripadnost ter veliko različnih dejavnikov.

2.5 Nasilni dogodki v urbanih območjih imajo več vzrokov, ki se enkrat bolj, drugič manj pojavijo skupaj glede na vrsto dogodka:

—

revščina, negotovost, brezposelnost. Skupinsko nasilje v Evropi se je pojavljalo predvsem v najrevnejših okoliših, kot posledica marginalizacije in socialne izključenosti. Zaradi razpada družine, revščine mladih, poklicne negotovosti ter pomanjkanja izobrazbe in posledično socialno-poklicnega vključevanja so ti okoliši še posebej občutljivi na gospodarske spremembe, zlasti v primeru finančne krize, kakršna je zdaj;

—

dostop do orožja in prepovedanih snovi. Trgovina s trdimi drogami v veliki večini evropskih in regionalnih prestolnic, ki jo ponavadi vodijo odrasli in ne mladoletniki, pospešuje nastanek pojava nasilja, povezanega z nezakonitim trgovanjem s temi snovmi in širjenjem strelnega orožja. Otroci in najstniki so kot žrtve sveta, ki ga ne razumejo, lahko tarča preprodajalcev, ki jih izrabljajo za svoje cilje;

—

urbanizem. Tako imenovani občutljivi okoliši evropskih mest imajo skupne značilnosti in se pogosto obravnavajo kot predmestni geti, ki več ne ustrezajo merilom družbene raznolikosti in današnjega urbanizma. Ti okoliši in stavbe so bili ne glede na to, ali so v središču (Velika Britanija, Belgija) ali na obrobju (Francija, Nemčija itd.), slabo vzdrževani in so postopoma propadali do te stopnje, da so postali zdravju škodljivi in nevarni;

—

odnosi s silami za vzdrževanje javnega reda in miru. Veliko skupinskega nasilja podpihuje prikrita jeza v zvezi s tem, kar se je razumelo kot neupravičeno delovanje policije, katerega žrtev so bile opazne manjšine, ali prekomerna uporaba sile policistov (8). Kakor podrobno navaja Center za strateško analizo, je „sovražnost prebivalcev do prisotnosti sil za vzdrževanje javnega reda in miru v njihovem okolišu mogoče zaznati v obliki pomanjkanja zaupanja v državo in javne institucije (9)“;

—

mediji. Mediji so pogosto nagnjeni k temu, da se osredotočajo na negativne vidike, kar lahko s pretiranim poročanjem o teh pojavih še bolj stigmatizira prebivalce t. i. občutljivih okolišev in spodbudi nasilje. V Franciji so mediji leta 2005 dnevno poročali o tovrstnih dogodkih, medtem ko sta si vladi v Belgiji in Nemčiji prizadevali omejiti javno poročanje, da bi se preprečilo, da bi ta dejanja spodbudila nova kazniva dejanja.

3. Vrste rešitev za problem, ki sega prek nacionalnih meja

3.1 V evropskem okviru so nasilna dejanja v urbanem območju, pa naj se pojavljajo občasno ali stalno, posebej huda – tako s političnega vidika, saj vzbujajo dvom o tem, ali je država zmožna zagotoviti spoštovanje socialnega sporazuma in zaščititi državljane, kot tudi z družbenega vidika, saj odsevajo socialni razkorak in težave vključevanja. V tem okviru mora država zagotoviti jasne rešitve za problem skupinskega nasilja v mestih. Nujno pa je upoštevati dejstvo, da so te rešitve drugačne glede na posamezno državo; v nekaterih primerih so bolj represivne, v drugih pa bolj preventivne. Za rešitev tega pojava bi bilo tako treba na evropski ravni zagotoviti stalno ocenjevanje javnih politik in si prizadevati za bolj učinkovite in primerljive statistične podatke o tem pojavu (podatki o prestopništvu se ne smejo analizirati zgolj na podlagi števila vloženih pritožb, temveč tudi na podlagi deleža rešenih pritožb). Treba je razviti skupne kazalnike, da se na nacionalni ravni namesto bolj ali manj subjektivnih študij viktimizacije raje spodbudi dostop do policijskih in pravosodnih registrov.

3.2 Praviloma se države reševanja lotevajo na naslednje različne načine:

—

s pobudami pozitivne diskriminacije, namenjenimi občutljivim okolišem, kot so prednostna območja izobraževanja in območja pripravljanja na prvo zaposlitev v Franciji, ali pa pobudami kot v Berlinu, kjer mladi prostovoljci in policisti skupaj redno patruljirajo, da bi preprečili ali predvideli situacije, ki bi lahko privedle do urbanega nasilja. Od uvedbe teh mešanih patrulj (v ta namen je bilo treba nekdanje vodje druščin prepričati, naj sodelujejo) se je na območjih, kjer so delovale (10), kriminaliteta zmanjšala za 20 %;

—

z večjo prisotnostjo policistov in povečanim video nadzorom na občutljivih območjih, kot so šole ali prostori za prostočasne dejavnosti, kar pa so ukrepi, ki sami v celoti ne rešujejo tega problema. To v mladih lahko vzbudi občutek stigmatizacije teh območij in občutek stalnega nadzora ter represivnega delovanja;

—	s politikami obnove mest, ki so bile obsežne ali manjše – odvisno od države: v Franciji zlasti v okviru agencije za obnovo mest (11), v Nemčiji pa v okviru obnov mest med ponovno združitvijo države.

3.3 Po drugi strani pa lahko učinkovita politika ozemeljske kohezije pomaga preprečiti koncentracijo dejavnikov, ki lahko spodbudijo nasilno vedenje mladih v urbanih območjih. Zato obstaja soglasje glede prizadevanj za obnovo in krepitev bivanjske značilnosti urbanega območja. Sprememba zajema dolgoročni razmislek o postopkih obnove mest v okviru strateškega načrta globalnega prostorskega načrtovanja skupaj z vsemi zainteresiranimi stranmi, vključno z mladimi. Cilj je okoliše ponovno vključiti v mesto in jih obnoviti, da se pospeši razvoj lokalnega prebivalstva in spodbudijo socialna, ekonomska in kulturna funkcija teh javnih območij. Namen rezidencializacije, pojma, ki se opredeli kot posebna metoda spremembe urbanega območja, je zakonsko urediti posebne probleme območij, primernih za bivanje, in zagotoviti, da je mesto kraj vključevanja in preventive za boj s sedanjimi problemi urbanega območja: trgovino z mamili, množično zasedbo prostorov, nasiljem in uničevanjem okolja. Glavni cilj je preprečiti izključenost glede na preostalo prebivalstvo in spodbuditi pretok ljudi, da bi se ti okoliši lahko odprli mestu, s tem pa okrepiti opaznost in vključenost celotnega mestnega prebivalstva. To obnovo mest pa morajo spremljati močne strategije na področju izobraževanja, poklicnega usposabljanja in dostopa do zaposlitve, brez katerih ni mogoče nobeno trajno izboljšanje.

3.4 Nasilje mladih izvira iz nekakšnega pomanjkanja socialne kohezije, ki je povezano s krizo pripadnosti mestu. Javni prostor, katerega glavna značilnost je omogočiti skupno življenje zelo različnih državljanov, zahteva spoštovanje skupnih pravil, namenjenih zaščiti osebnih svoboščin. Glavna mesta se spoprijemajo s krhkim sobivanjem prebivalcev, ki ima mnogo pravil in kultur, ki so si tuje, kar lahko privede do drobljenja socialnih vezi in nekaterih vrst solidarnosti (12). Za izvajanje učinkovitih preventivnih ukrepov, koristnih za vse neposredno ali posredno vključene akterje, tj. policijo, pravosodje, socialne službe, stanovanjski sektor, sektor zaposlovanja ali sektor izobraževanja, je potreben medinstitucionalen odgovor na podlagi več dejavnikov. Lokalne oblasti pa imajo v tem okviru poseben pomen, saj se njihova pristojnost zlasti izraža v opredelitvi urbanih območij in storitev, ki se zagotavljajo državljanom.

3.5 V Evropi se urbano mladoletniško nasilje seveda izraža v različnih kontekstih in z različno stopnjo intenzivnosti, a analiza nasilja in študije o reševanju nasilja so vključene v širši pravni in zakonski okvir na ravni Evropske unije. Dandanes študije in ocene o preprečevanju mladoletniškega prestopništva zahtevajo interdisciplinarno in medinstitucionalno sodelovanje vladnih agencij in – na bolj praktični ravni – zaposlenih v službah, zadolženih za ta področja (socialnih delavcev, policistov, sodišč, delodajalcev itd.). Evropske države, regije in mesta, v katerih se je pojavilo skupinsko nasilje, imajo težave pri vzpostavljanju normalnih razmer, družbenega sobivanja in spoštovanja institucij na ravni celotnega prebivalstva. Poleg tega urbano nasilje zelo drago stane, tako v materialnem, predvsem pa v družbenem in političnem smislu (13).

3.6 V kontekstu, ko ostaja mladoletniško prestopništvo v Evropi pretežno stabilno, a so zagrešena dejanja nasilnejša, nekateri lokalni programi, ki so jih izvajali v različnih državah Evropske unije, dokazujejo pomembnost preventive ter socialnih in celovitih strategij za mlade v urbanem območju (14). V primeru programa zavarovanih okolišev Birminghama (evropska nagrada za preprečevanje prestopništva za leto 2004) so bili temeljni cilji zmanjšati različne oblike nasilja in prestopništva, izboljšati kakovost življenja državljanov in skupnosti spodbuditi, da dejavno sodelujejo pri zagotavljanju lastne socialne vključenosti (15).

3.7 Krepitev evropske organizirane in solidarne družbe s podporo Evropske unije inovativnim projektom, ki imajo socialno razsežnost in razsežnost vključevanja, zagotavlja večjo varnost in trajnejši razvoj mest. Med pobudami Skupnosti v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) so na primer programi Urban, ki so namenjeni trajnemu razvoju mest in okolišev v krizi in spodbujajo znatno izboljšanje na področju preprečevanja mladoletniškega nasilja in prestopništva na splošno.

3.8 Izboljšanje sodelovanja državljanov v procesu sprejemanja odločitev na lokalni ravni, izmenjave izkušenj in primerov dobre prakse zagotavljajo spodbujanje koncepta „mestnega upravljanja“, ki ga opredeljuje sklop študij nove ureditve in izboljšanja javnih storitev, oblikovanje in izvajanje novih struktur urbanega upravljanja, uvajanje stabilnih kazalnikov ocene lokalnega upravljanja ter kampanje obveščanja in izboljšanja dostopa do informacij, namenjenih državljanom, ne da bi pri tem zapadli v stigmatizacijo in mizerabilizem (slabšalno obravnavo revščine s prenašanjem krivde za revščino na reveže same).

3.9 Obstajajo tudi druge pobude, kot je Evropski pakt za mlade, katerega cilj je izboljšati usposabljanje, mobilnost, zaposljivost in socialno vključenost mladih Evropejcev, hkrati pa spodbuditi usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.

3.10 Praviloma se sodelovanje državljanov in dejavno sodelovanje mladih spodbujata z obsežnim uspešnim delovanjem združenj, ki dan za dnem razvijajo svoje dejavnosti na kraju samem ter tako v okviru evropskih, nacionalnih ali lokalnih strategij razvoja prispevajo k boju proti socialni izključenosti.

4. Predlogi za evropsko politiko proti mladostniškemu nasilju v urbanih območjih

4.1 Smernice ali usmeritve, navedene spodaj, izhajajo iz poudarkov tega mnenja na lastno pobudo:

—

Odgovori na skupinsko nasilje, prestopništvo, asocialna dejanja in druga nasilna dejanja, ki jih zagrešijo mladoletniki, morajo zajeti več vidikov. Stalno jih je treba ocenjevati, da se lahko neprestano izboljšujejo, tako da se ves čas krepi vidik izobraževanja in usposabljanja ter sodelovanje mladoletnikov pri ustvarjanju lastnega razvoja in prihodnosti.

—

Različne strategije preventive in alternativnih rešitev je treba spodbujati z jasno in trajno evropsko politiko, osnovano na opredeljenih prednostnih nalogah na ravni Evropske unije, da se pripomore k reševanju problemov mladoletniškega nasilja v urbanih območjih in se, kolikor je to mogoče, izogne posredovanju pravosodja.

—

Tako na evropski kot nacionalni ravni je treba posebej priznati socialne strukture za mlade. Mnoge od teh struktur, pa naj gre za združenja ali javne strukture, imajo odločilno vlogo v življenju mladih, zlasti s predlaganjem dejavnosti, ki jih zaposlijo in posledično preprečijo, da bi mladi sploh postali prestopniki. Zato je treba posebno upoštevati in podpreti vlogo šol in združenj, zlasti z vidika javnega financiranja.

—

Evropska in mednarodna načela v povezavi z mladoletniškim nasiljem in prestopništvom je treba uskladiti na podlagi minimalnih standardov, ki jih je treba spoštovati v okviru nacionalnih zakonodaj, in ta načela uporabiti kot kazalnike za zagotavljanje pravic mladoletnikov. Glede na interdisciplinaren značaj vladnih oddelkov in organov, ki so vključeni v upravljanje evropskega urbanega območja, je treba izvesti pobude in uvesti standarde dobre prakse, ki jih bo lahko na primer ocenil in analiziral evropski observatorij za pravno varstvo mladoletnih oseb, da se zagotovijo zanesljivi in primerljivi statistični podatki o mladoletniškem nasilju v urbanih območjih.

—	Sankcije in ukrepi, ki jih predpišejo nacionalne oblasti, morajo upoštevati največjo korist najstnika glede na njegovo starost, duševno zrelost, fizične pogoje, razvoj in zmožnosti (16). Ti morajo biti vedno prilagojeni osebnim okoliščinam (načelo individualizacije ukrepov).

—	Evropske institucije morajo za dosego boljše prostorske razdelitve in prostorskega načrtovanja spodbujati strategije obnove mest, ki jih spremljajo trajne socialne politike, da se prepreči izključenost in okrepi vključevanje najbolj ranljivih skupin prebivalstva v urbano območje.

—	Da bi lahko institucije omogočile zaščito in ponovno vključenost mladoletnikov in bi posredovanje lahko pomembno vplivalo na življenje mladoletnikov, jim morajo oblasti zagotoviti zadostne vire, ustrezna sredstva in osebje.

—

Zagotoviti je treba primerno selekcijo in posebno usposabljanje akterjev na področju sociale, pravosodja in med policisti, po možnosti na podlagi evropskih referenčnih standardov, ter oboje ves čas posodabljati na podlagi večinstitucionalnega in interdisciplinarnega sodelovanja v smislu nadnacionalnih izmenjav. Zlasti za to, da se vzpostavi dialog in ustvarijo odnosi med silami za vzdrževanje javnega reda in mladimi.

—

Evropske institucije in države članice morajo leto 2010, ki je bilo razglašeno za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, obravnavati kot priložnost, da pokažejo svojo odločnost, da v boju proti socialni izključenosti prednostno obravnavajo varovanje pravic mladih, ki so prišli v navzkrižje z zakonom, in preprečevanje nasilja v urbanih območjih.

—

Evropske institucije bi morale uvesti financiranje za zaščito mladostnikov pred socialno izključenostjo v bolj marginaliziranih urbanih območjih, da se podprejo inovativni projekti v okviru krepitve socialne kohezije civilne družbe in se s tem v mladih tudi spodbudi duh inovativnosti in podjetnosti.

—	Izvajanje skupnih meril in primerov dobrih praks se mora osredotočiti na preventivo, obravnavo in ponovno socialno vključevanje mladoletnikov, ki so storili kaznivo dejanje.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) To na primer dokazuje poročilo ministrstva za javno upravo v Španiji, kjer se je v letu 2007 prestopništvo zmanjšalo za skoraj 2 % v primerjavi z letom 2006.

(2) Poročilo študijskega odbora o nasilju, kriminalu in prestopništvu. Odgovori na nasilje (Réponses a la violence), Paris, Presse Pocket 1977, str. 41.

(3) Mnenje EESO z dne 15. marca 2006 o preprečevanju mladoletniškega prestopništva, načinih obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vlogi pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji; poročevalec: g. ZUFIAUR NARVAIZA (UL C 110, 9.5.2006).

(4) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. junija 2007 o mladoletniškem prestopništvu - vloga žensk, družine in družbe:

http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2007-0283+0+DOC+XML+V0//SL.

(5) Ponovni pojav nasilja v Franciji, BUI-TRONG Lucienne, Futuribles, februar 1996, str. 17–18.

(6) Le Goaziou(V.), Mucchielli (L.) 2006: Ko gorijo predmestja (Quand les banlieues brulent). Pogled na nasilje leta 2005 (Retour sur les émeutes de 2005), Pariz, La Découverte.

(7) Bachmann(C.), Le guennec (N.), 1997: Avtopsija nemira (Autopsie d’une émeute). Primer zgodovine vstaje v nekem okolišu (Histoire exemplaire du soulèvement d’un quartier), Pariz, Albin Michel.

(8) Politika protesta (The Politics of Protest). Izvenparlamentarna politika v Britaniji od leta 1970 naprej (Extra-Parliamentary Politics in Britain since 1970). Peter JOYCE. Palgrave MACMILLAN, 2002.

(9) Center za strateško analizo. Urbano nasilje: francoska posebnost? (Les violences urbaines: une exception française?); Učenje na podlagi mednarodne primerjave (Enseignements d’une comparaison internationale), poročilo (note de veille) št. 31, 23. oktober 2006. (http://www.strategie.gouv.fr/IMG/pdf/NoteExterneDeVeille31.pdf)

(10) Mladi in policisti si v Berlinu prizadevajo za isti cilj: http://www.oijj.org/news_ficha.php?cod=54117&home=SI&idioma=es.

(11) ANRU.fr.

(12) „Dinamika socialnega razvrednotenja“ (La dynamique de la disqualification sociale), Sciences humaines št. 28, maj 1993.

(13) Nemiri v okolišu Clichy-sous-Bois v Franciji so leta 2005 povzročili materialno škodo 150 milijonov eurov.

(14) „Preprečiti prestopništvo mladih v urbanem okolju. Mednarodna zbirka primerov navdušujoče prakse.“ (Prévenir la délinquance en milieu urbain et auprès des jeunes. Recueil international de pratiques inspirantes.) Mednarodni center za preprečevanje kriminala (Centre international pour la prévention de la criminalité), 2005. (www.crime-prevention-intl.org/publications/pub_113_1.pdf).

(15) Rezultati programa so bili povprečno 29-odstotno zmanjšanje kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili mladi, v primerjavi z 12-odstotnim zmanjšanjem na primerljivih območjih.

(16) Glej skupno deklaracijo mednarodnega observatorija za pravno varstvo mladoletnih oseb iz Valencije.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/43

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zaščiti otrok, ki jih ogrožajo potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost

(2009/C 317/07)

Poročevalka: ga. SHARMA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. julija 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Zaščita otrok, ki jih ogrožajo potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. junija 2009. Poročevalka je bila ga. SHARMA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija 2009) s 157 glasovi za, 2 glasovoma proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila – „Don’t Let Child Abuse Travel“ (Naj otroci ne bodo žrtve potovanj) (1)

1.1 Sprejeti je treba evropsko strategijo za zaščito otrok, ki jih ogrožajo potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, jo izvrševati in priznati kot prednostno nalogo.

Storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost NE SMEJO ostati v pristojnosti tujih sodišč. Obsodbe zunaj EU se ne končajo vedno z odvzemom prostosti. Večkratni storilci pogosto ostanejo v isti državi ali pa odpotujejo drugam, da jih ne bi odkrili. Evropske oblasti in nacionalne vlade torej ne vedo, kdaj storilec zlorabe vstopi v Evropo. To povečuje tveganje za evropske otroke.

Treba je sprejeti okrepljen celostni pristop, ki se osredotoča na otroke in zajema:

—	preprečevanje zlorab; treba je raziskati preteklost potujočih storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost (2);

—	zaščito „ogroženih“ in žrtev, vključno s prepoznavanjem ranljivih otrok (3), z vzpostavitvijo telefonskih linij za pomoč in klic v sili;

—	pregon storilcev zlorab z izvrševanjem veljavnega pravnega okvira;

—	partnerstvo z nevladnimi organizacijami in tistimi, ki še niso vključene;

—	sodelovanje mladih in civilne družbe pri ozaveščanju o tem problemu.

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira priporočila, navedena v sporočilu Komisije Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, priporočilo Evropskega parlamenta (4) in konvencijo Sveta Evrope (5), ki se osredotočajo na zaščito otrok pred izkoriščanjem. Vendar EESO obenem poziva preostale države članice (6) k čimprejšnjemu podpisu in ratifikaciji konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (7) ter konvencije Sveta Evrope, da bo Evropa lahko učinkovito preučila, kako ravnati z Evropejci, ki na delu ali počitnicah v tujini zlorabljajo otroke.

1.2 Ukrepi, potrebni za učinkovito in proaktivno strategijo, morajo vključevati:

—	učinkovita mednarodna partnerstva z boljšo izmenjavo informacij, ki vključujejo sodelovanje policij in okrepitev njihovih informacijskih sredstev, namenjenih pregonu potujočih storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost;

—	trdnejše dvostranske sporazume o sodelovanju z ustreznimi državami;

—	skupne preiskovalne enote z drugimi agencijami kazenskega pregona;

—	sporazume s tujimi vladami o izgonu in spremljanju obsojenih storilcev; obravnavo uporabe potnih nalogov za tujino (Foreign Travel Orders), s katerimi bi omejevali potovanja storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki predstavljajo veliko tveganje;

—	uporabo postopkov preverjanja in prepoved dela v tujini za storilce kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost (8);

—	izvedbo evropske in po možnosti globalne kampanje za ozaveščanje javnosti o prijavljanju storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Podprta bi morala biti z brezplačno mednarodno telefonsko linijo za klic v sili, ki bi imela spletni mehanizem za prijave „v realnem času“ (9);

—	sodelovanje akterjev civilne družbe in socialnih partnerjev pri ozaveščanju;

—	zagotavljanje mehanizmov za izobraževanje, svetovanje in terapevtsko/zdravstveno pomoč žrtvam ter usposabljanje za specializacijo na tem področju.

1.3 Ključni izziv je ozaveščanje javnosti o obsegu problema. To je mogoče izvesti z uvedbo evropskega projekta Europe Against the Sexual Exploitation of Children (Evropa proti spolnemu izkoriščanju otrok) (10). Evropske institucije bi lahko utirale pot tako, da bi svoje etično prizadevanje proti spolnemu zlorabljanju otrok na potovanjih poudarjale na vseh obrazcih za povračilo potnih stroškov.

1.4 To mnenje ne obravnava trgovanja z ljudmi ali ugrabitev, saj ti področji zahtevata ločeno zakonodajo in ukrepe ter bi ju bilo treba obravnavati v posebnem dokumentu.

2. Ozadje mnenja

2.1 To mnenje obravnava potovanja in spolno zlorabljanje otrok v Evropi in zunaj nje.

2.2 Ljudje, ki spolno zlorabljajo otroke ali jih izkoriščajo za spolne namene, so večinoma domačini. To velja povsod na svetu. Kljub temu pa je spolna zloraba otrok na potovanjih danes postala del dobro uveljavljene in donosne globalne spolne industrije.

2.3 Cenejša potovanja, potovanja brez vizumov in nove tehnologije storilcem kaznivih dejanj omogočajo, da postajajo njihova tarča najbolj ranljivi otroci po svetu, tudi v Evropi, predvsem pa na območjih, kjer vladajo revščina, pomanjkanje ter slabi socialne razmere in pogoji za čustveni razvoj. Dejanja zlorabe so pogosto posneta v digitalni obliki in globalno dostopna. Številne nevladne organizacije, med katerimi je najbolj znana ECPAT (11), pri varovanju teh otrok sodelujejo s policijo ter potovalno in turistično industrijo.

2.4 Prvi svetovni kongres proti komercialnemu spolnemu izkoriščanju otrok je bil leta 1996 v Stockholmu, kjer se je 122 držav zavezalo h „globalnemu partnerstvu proti komercialnemu spolnemu izkoriščanju otrok“. Danes se na lokalnih (12) in mednarodnih konferencah (13) vedno znova poroča o obstoju enakih ovir za učinkovito preprečevanje zlorab.

2.5 V EU so bila pripravljena številna dodatna poročila in sprejete številne zaveze (14). Kot pa je navedeno v nedavnem poročilu Evropskega parlamenta (15), več držav članic še vedno ni podpisalo ali ratificiralo teh konvencij.

2.6 Žal to pomeni, da kljub odlično opravljenemu delu (16) s številnimi praktičnimi ukrepi na ravni EU (17) Evropa ni uspela zaščititi najbolj ranljivih otrok, preprečiti zlorab, ki jih zagrešijo evropski državljani, ali uresničiti zavez, sprejetih v Stockholmu. Otroke je doma in v tujini mogoče zaščititi le z izvajanjem ukrepov v praksi.

2.7 Nemogoče je oceniti, koliko otrok so prizadeli potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Zbiranje podatkov je zahtevna naloga zaradi prikrite in kaznive narave spolnih zločinov do otrok in zaradi ranljivosti otrok, predvsem tistih, ki živijo v revščini. Spolno zlorabljanje otrok je del globalnega pojava komercialnega spolnega izkoriščanja otrok in vključuje:

—	kupovanje in prodajanje otrok za prostitucijo;

—	spolno zlorabljanje otrok, povezano s pedofilijo;

—	izdelavo posnetkov zlorabe otrok in drugih oblik pornografije, ki vključuje otroke.

2.8 Storilci potujejo običajno na lokacije, kjer mislijo, da ne bodo ujeti, to pa so pogosto kraji, kjer vladajo pomanjkanje izobrazbe, revščina, nevednost, korupcija, apatija in odsotnost kazenskega pregona ali vladne politike. Otroke zlorabljajo ljudje, ki namerno ustanovijo sirotišnice (18), otroške projekte in šole v ranljivih skupnostih, njihov edini namen in namen njihovih sodelavcev pa je zloraba otrok. Večkratni storilci kaznivih dejanj potujejo od države do države in se s tem izognejo mehanizmom za odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Dodatno je treba raziskati miselne procese, povezane s spolno zlorabo otrok. Sociolog David Finkelhors opredeljuje štiri predpogoje, na podlagi katerih se lahko (ali pa tudi ne) zgodijo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok (19):

—	motivacija za zlorabo;

—	notranji zaviralci, povezani z osebno etiko;

—	zunanji zaviralci;

—	odpor žrtve.

2.9 Strokovnjaki za zaščito otrok in splošna javnost niso seznanjeni s kaznivimi dejanji v tujini. Mediji poročajo le o najbolj senzacionalističnih zgodbah. Le malo je povedanega o tveganjih, ki so jim izpostavljeni otroci v Evropi, ko se ti storilci vrnejo.

2.10 Center CEOP (20) uporablja primeren izraz „potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost“, s katerim označuje ljudi, ki potujejo v tujino in zlorabljajo otroke. V javnosti vlada prepričanje, da je nekdo, ki zagreši zločin v tujini, samodejno vpisan v register storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Vendar se to le redko zgodi, saj zaradi vrste kompleksnih vprašanj registri morda ne obstajajo, informacije niso posredovane ali pa predpisi o varovanju podatkov ne dovoljujejo nadzora.

2.11 Spolni turizem je treba obravnavati širše kot povezavo s turizmom v smislu„počitnic“. Danes se številna podjetja selijo ali pa imajo svoje pisarne in poslovna pogajanja po vsem svetu. Delodajalci, delavski sindikati in organizacije morajo jasno povedati, da spolnega zlorabljanja otrok pod nobenimi pogoji ne bodo dopuščali.

3. Globalna odgovornost

3.1 Vlade po vsem svetu imajo odgovornost do svojih državljanov, da zaščitijo ranljive otroke, kjer koli se nahajajo. Porastu turizma v zadnjih petdesetih letih se je v zadnjem času pridružilo naraščanje števila potujočih storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok. Glavni storilci kaznivih dejanj so pogosto ljudje, ki izkoriščajo dejstvo, da so v drugi državi, in se ne menijo za družbene tabuje, ki bi običajno vplivali na njihovo vedenje.

3.2 Globalni etični kodeks v turizmu (21) določa referenčni okvir za odgovoren in trajnosten razvoj svetovnega turizma. Evropska skupnost bi se morala sramovati tega, da so Evropejci med tistimi, ki spolno izkoriščajo otroke znotraj EU in po svetu. Evropski državljani so odgovornost Evrope in dejstvo, da so storilci v svoji državi preganjani, nato pa lahko neovirano in brez nadzora potujejo v druge države, je popolnoma nesprejemljivo. Evropa mora obravnavati obe plati pravne ureditve, ki državljanom Unije omogoča prosto gibanje, hkrati pa tudi storilcem zlorab dopušča neovirano potovanje.

3.3 Na mednarodni ravni obstaja pravno načelo, ki preprečuje, da bi nekomu dvakrat sodili za isto kaznivo dejanje. Kadar se storilec vrne v državo gostiteljico, je treba sojenje v tej državi nadaljevati ali pa ob odkritju novih dokazov izreči novo sodbo. Mednarodno sodelovanje je torej odločilnega pomena. Odbor pozdravlja novi okvirni sklep Komisije za obravnavo tega vprašanja (22).

3.4 Treba bi bilo vzpostaviti usklajevanje dejavnosti, izvajati nadzor in vrednotiti statistične podatke ter sprejemati praktična in pravočasna priporočila. Vendar lahko na ozemlju Unije – ker gre za področje, kjer lahko sprejete odločitve segajo vse do odvzema prostosti in se torej nanašajo na temeljne svoboščine posameznika – odločajo samo države članice, in sicer v skladu z zakoni, ki urejajo njihove policijske in pravosodne zadeve. Evropske in mednarodne nevladne organizacije opravljajo odlično delo pri zaščiti otrok, vendar ne morejo nadomestiti policije ali pravosodnih sistemov.

Razvojno sodelovanje in pomoč, kar zadeva odpravljanje revščine (23), izobraževanje ter zdravstveni in socialni razvoj, morata v večji meri podpreti zaščito otrok pred spolnim zlorabljanjem. Nevladnim organizacijam in socialnim partnerjem je treba nuditi pomoč v obliki usposabljanja in čustvene/psihološke podpore. Izboljšati je treba izobraževanje in usposabljanje za tiste, ki delajo na terenu in širše kot ponudniki storitev (npr. mediji, zaposleni v gostinstvu, učitelji, skrbniki in policija), da bi lahko razumeli in odstranili ovire pri prijavljanju storilcev kaznivih dejanj. Kot je poudarjeno v danskem poročilu organizacije Save the Children (24), je treba otroke, predvsem tiste, ki so najbolj ogroženi, usmerjati, da se zavedajo situacije in da vedo, kako se z njo soočiti. V razvitih državah in državah v razvoju je treba otroke naučiti varne uporabe interneta, da bodo poznali prijeme tistih, ki internet spretno zlorabljajo za iskanje svojih žrtev.

3.5 Storilcem zlorab je treba zagotoviti terapevtske in svetovalne storitve in tako podpreti njihovo resocializacijo (25).

4. Odgovornost civilne družbe

4.1 Evropska civilna družba mora obsoditi zločine in ukrepati, ko obstaja potencialna grožnja za soljudi doma ali v tujini, predvsem v primerih zlorabljanja otrok. Po ocenah naj bi bilo dandanes v Evropi spolno napadenih med 10 % in 20 % otrok, obseg teh pojavov pa narašča in se geografsko širi. Nekateri evropski državljani so potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost v Evropi in zunaj nje.

4.2 Zato je treba oblikovati skupne strategije in sprejeti nadaljnje ukrepe s poudarkom na preprečevanju in kaznih za boj proti zlorabam. Evropski delodajalci bi morali boj proti otroški prostituciji in otroški pornografiji obravnavati kot odgovornost gospodarskih družb.

4.3 Od 842 milijonov (2006) popotnikov jih je 4,5 % storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, 10 % med njimi pa je pedofilov (26). Potovalne agencije lahko od leta 2003 podpišejo kodeks ravnanja za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem v turizmu (27). Do danes je ta kodeks ravnanja podpisalo že nad 600 podjetij v več kot 30 državah. Vendar spolno zlorabljanje otrok na potovanjih ni le odgovornost potovalne industrije. Vsi gospodarski sektorji morajo preprečevati takšne dejavnosti.

4.4 Mednarodna konfederacija sindikatov (ITUC) svoje člane spodbuja, naj vzpostavijo strukture uradnikov, odborov in delovnih skupin, ki bodo podprli ustrezne strategije. Da bi se dokopala do bistva problema, je konfederacija ITUC uporabila sektorski pristop in vzpostavila dragocena partnerstva za izvajanje mednarodnih okvirnih sporazumov. Spolno izkoriščanje otrok predstavlja resno kršitev osnovnih pravic delavcev in človekovih pravic, zato je sestavni del njihovega boja proti najhujšim oblikam dela otrok (28). Sindikati zato še naprej spodbujajo ratifikacijo ustreznih mednarodnih standardov, nadzorujejo, ali vlade in delodajalci učinkovito izvršujejo politike in predpise (29), ozaveščajo svoje člane in javnost o tem problemu (30) ter obravnavajo to vprašanje v okviru kolektivnih pogajanj (31).

4.5 Svet Evrope v svoji konvenciji, ki jo je sprejel Odbor ministrov 12. julija 2007, navaja: „Vsaka pogodbenica spodbuja zasebni sektor in civilno družbo, naj sodeluje pri pripravi in izvajanju politik za preprečevanje spolnega izkoriščanja in spolnega zlorabljanja otrok in naj izvršuje notranje norme s samoregulacijo in koregulacijo.“Skupni evropski projekt je torej izvedljiv.

5. Posebni ukrepi

5.1 Glavni cilj vseh dejavnosti mora biti ZAUSTAVITEV zlorabljanja otrok in zaščita ranljivih. Če lahko zaustavimo zlorabljanje otrok, ne bo nobenih žrtev. To mora biti prednostna naloga in osnovni cilj vseh politik, ki se osredotočajo na otroke.

5.2 Evropske institucije lahko utirajo pot tako, da spolno zlorabljanje otrok obsodijo kot del politike etičnosti na potovanjih, ki bi morala biti jasno poudarjena na vseh obrazcih za povračilo potnih stroškov.

Spodnje ukrepe in primere lahko tu omenimo le na kratko, pripravljeni pa so bili po posvetovanju z organizacijo ECPAT (32), vodilno globalno organizacijo za otrokove pravice, ki si prizadeva za zaščito otrok pred komercialnim spolnim izkoriščanjem. ECPAT deluje na najvišji vladni ravni v več kot 70 državah, obenem pa sodeluje tudi s strokovnimi delavci in tistimi, ki se z otroki neposredno ukvarjajo v okviru raziskav, usposabljanja in vzpostavljanja zmogljivosti.

5.3.1 Mehanizmi preverjanja in preprečevanja: Šole v tujini trenutno nimajo nobenega mehanizma za preverjanje preteklosti kandidatov za delo ali njihove primernosti za delo z otroki. To je zelo šibka točka pri zaščiti ranljivih otrok. Treba je vzpostaviti mehanizme, s katerimi bi registriranim mednarodnim organizacijam ali policiji omogočili dostop do teh informacij.

5.3.2 Dvostranski sporazumi o sodelovanju: Nevladne organizacije po vsem svetu vedno več ključnih informacij o zadevah, povezanih z bivšimi storilci kaznivih dejanj, delijo z drugimi. Zato je mogoče hitro in pravočasno ukrepati. Ironično pa je, da vlade, ki jih ovirajo birokracija in predpisi o varovanju podatkov, ne morejo hitro ukrepati in se zanašajo na to, da bodo nevladne organizacije opravile delo tam, kjer mednarodni nadzor nima uspeha. Zaščita otrok bi morala imeti vedno prednost pred predpisi o varovanju podatkov. Če države v okviru sodelovanja krepijo zaupanje in znanje, se lahko proaktivno borijo proti spolnemu zlorabljanju. Da bi to učinkovalo, je treba preseči raven usposabljanja in krepitve zmogljivosti.

5.3.3 Treba je zagotoviti mednarodne telefonske linije za prijave in pomoč ter s tem preprečiti, da bi ljudje pogledali stran, zamižali na eno oko in molčali. Mehanizmi morajo podpirati delovanje „v realnem času“. Vzpostaviti je treba celovit sistem strokovnih organov in služb za zaščito otrok, ki bi v sodelovanju z nevladnimi organizacijami skrbel za zaščito in prepoznavanje žrtev in ogroženih.

5.3.4 Skupne preiskovalne enote in nacionalne agencije kazenskega pregona: Evropa potrebuje posebne agencije s prednostnimi nalogami za zaščito otrok, ki širijo svojo dejavnost tudi prek nacionalnih meja ter imajo zadostna sredstva za preiskovanje znanih storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki potujejo v tujino, in zbiranje dokazov o tistih, ki opravljajo različne dejavnosti v tujini.

5.3.5 Sporazumi o izgonu in spremljanju obsojenih storilcev kaznivih dejanj: Sistem za poročanje o pregonih ali obsodbah med državami ni obvezen. Zato so storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost lahko obsojeni v tujini, pa tega doma nihče ne ve. Veleposlaništva ali diplomatska predstavništva so odgovorna za obveščanje matične države o vsaki obsodbi. Ko so storilci kaznivih dejanj obsojeni in v tujini odslužijo kazen, mnogi od njih ostanejo v isti državi ali pa se selijo po različnih državah, vendar se ne vrnejo domov, s čimer se izognejo vpisu v register storilcev spolnih kaznivih dejanj. Pri obsojenih storilcih, poslanih nazaj v matično državo, obstaja tveganje, da bodo pobegnili, saj se vračajo z leti na velikih razdaljah in s postanki. Zato so potrebni dvostranski sporazumi o sodelovanju in spremljevalci vračajočih storilcev, ki delajo za organe kazenskega pregona.

5.3.6 Model večagencijske ureditve za civilno zaščito (MAPPA): Ta model se uporablja v Združenem kraljestvu za ocenjevanje storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in ravnanje z njimi v skupnosti. Model vključuje več agencij (za kazensko pravosodje, socialno varstvo, bivališče, zdravstvo), katerih namen je čim bolj zmanjšati resne posledice za javnost in pomagati pri odkrivanju večkratnih storilcev kaznivih dejanj. Okvir sestavljajo štiri osrednje funkcije, vendar trenutno ne zajema britanskih državljanov na poti v tujini:

—	prepoznavanje storilcev kaznivih dejanj;

—	izmenjava pomembnih informacij, ki so del ocene tveganja;

—	ocena tveganja in resne škode;

—	obvladovanje tveganja.

5.3.7 Uporaba in učinkovitost potnih nalogov za tujino (Foreign Travel Orders): Sodišča lahko te potne naloge uporabijo za prepoved potovanja v tujino, bodisi v določeno državo bodisi kamor koli po svetu. Izdajo jih lahko z namenom zaščite določenega otroka ali otrok na splošno. Njihova veljavnost je časovno omejena. Leta 2005 je avstralska vlada spremenila zakon o potnih listih in policiji omogočila, da zahteva preklic potnega lista storilcev spolnih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki predstavljajo veliko tveganje.

5.4 Zelo poseben ukrep: evropski projekt „Evropa proti spolnemu izkoriščanju otrok – RECITE NE!“

Lahko bi oblikovali evropski projekt, ki bi združil dosedanje delo in vse sprejete listine ter ozaveščal tako, da bi organizacije že samo s poudarjanjem osnovnih dejstev spodbujal k boju proti spolnemu izkoriščanju otrok. „Izjavo o vrednotah“, predlagano v Dodatku I, bi lahko spremljal mednarodno sprejeti „kodeks“ ali „listina“. Ta cilj bi podprla tudi že potrjena ali nova zakonodaja, če bi jo učinkovito izvrševali.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Slogan kampanje Svetovne turistične organizacije.

(2) Danska podružnica organizacije Save the children. Poročilo Sex offenders without borders (Storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ne poznajo meja; op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino), maj 2009.

(3) The Rio de Janeiro Declaration and Call for Action to Prevent and Stop the Sexual Exploitation of Children and Adolescence (Deklaracija iz Ria de Janeira in poziv k ukrepom za preprečevanje in zaustavitev spolnega zlorabljanja otrok in mladostnikov), november 2008.

(4) Priporočilo Evropskega parlamenta Svetu z dne 3.2.2009 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji (2008/2144(INI)).

(5) Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem, 25.10.2007, na naslovu: http://conventions.coe.int/Treaty/EN/treaties/Html/201.htm.

(6) http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ChercheSig.asp?NT=201&CM=&DF=&CL=ENG Države članice, ki še niso ratificirale izbirnega protokola h konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah: Nemčija, Madžarska, Irska, Luksemburg, Malta in Združeno kraljestvo. Države članice, ki še niso podpisale konvencije Sveta Evrope: Češka republika, Madžarska, Latvija, Luksemburg, Malta in Slovaška. Konvencijo je ratificirala le Grčija.

(7) Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije. Sprejetje: maj 2000. Začetek veljavnosti: januar 2002. Na naslovu: http://www.unhchr.ch/html/menu2/6/crc/treaties/opsc.htm.

(8) The End of the Line for Child Exploitation (Konec poti za izkoriščanje otrok; op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino). Glej poročilo ECPAT 2006.

(9) Glej Childwise ECPAT Avstralija.

(10) Glej Dodatek 1.

(11) ECPAT (End Child Prostitution, Child Pornography and the Trafficking of Children for Sexual Purposes – mednarodna organizacija za odpravljanje otroške prostitucije, otroške pornografije in trgovine z otroki za namene spolnega izkoriščanja) ima poseben svetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu Združenih narodov (ECOSOC).

(12) When Travelling, Put a Stop to Indifference (Zaustavite brezbrižnost na potovanjih); Stopchildprostitution.be, Travelling abusers in Europe (Potujoči storilci zlorab v Evropi), maj 2007.

(13) Tretji svetovni kongres proti spolnemu izkoriščanju otrok in mladostnikov, november 2008.

(14) Glej opombi 4 in 5. Glej tudi:

http://www.nspcc.org.uk/Inform/policyandpublicaffairs/Europe/Briefings/councilofeurope_wdf51232.pdf in http://www.unhchr.ch/html/menu2/6/crc/treaties/opsc.htm.

(15) Glej opombo 4.

(16) PE 410.671, januar 2009.

(17) COM(1996) 547 konč.; COM(1999) 262 konč.; Okvirni sklep Sveta 2000/375/PNZ (UL L 138, 9.6.2000); Okvirni sklep Sveta 2004/68/PNZ (UL L 13, 20.1.2004)) in COM(2009) 135 konč.

(18) Storilci uporabljajo uradni izraz „sirotišnice“, da prikrijejo svoje dejavnosti. To so domovi za otroke, ustanovljeni z namenom zlorabljanja otrok.

(19) Sex Offenders Without Borders (Storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost brez meja; op.prev.: dokument ni preveden v slovenščino), Save the Children, Danska, maj 2009.

(20) UK CEOP – Center za preprečevanje izkoriščanja otrok in zaščito otrok na spletu.

(21) Sprejet z resolucijo A/RES/406(XIII) na 13. generalni skupščini Svetovne turistične organizacije Združenih narodov (UNWTO) (27. sept. – 1. okt. 1999).

(22) COM(2009) 135 konč.

(23) Tematska študija o ukrepih politike za boj proti revščini otrok.

(24) Prav tam.

(25) Sarah Macgregor: Sex offenders treatment programs effectiveness of prison and community based programs in Australia and New Zealand (Programi za ravnanje s storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost – učinkovitost programov v zaporih in skupnosti v Avstraliji in na Novi Zelandiji), v: http://www.indigenousjustice.gov.au/briefs/brief003.pdf; Dario Dosio, Friedemann Pfaefflin, Reinhard Eher (ur.): Preventing Sexual Violence Through Effective Sexual Offender Treatment and Public Policy (Preprečevanje spolnega nasilja z učinkovito obravnavo storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in javno politiko), 10. konferenca mednarodnega združenja za obravnavo storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost (IATSO), v: www.iatso.org.

(26) Vir: ACPE – združenje za boj proti otroški prostituciji.

(27) Pripravo tega kodeksa je leta 1998 spodbudil ECPAT Švedska. Priznavata ga tako UNICEF kot tudi Svetovna turistična organizacija. Glej tudi: www.thecode.org.

(28) Konvencija Mednarodne organizacije dela (ILO) 182.

(29) http://www.ituc-csi.org/IMG/pdf/FINAL_EU_CLS_2009_report__2_.pdf.

(30) http://www.itfglobal.org/campaigns/traffickingstate.cfm.

(31) http://www.iiicongressomundial.net/congresso/arquivos/thematic_paper_csr_eng.pdf.

(32) ECPAT (End Child Prostitution, Child Pornography and the Trafficking of Children for Sexual Purposes – mednarodna organizacija za odpravljanje otroške prostitucije, otroške pornografije in trgovine z otroki za namene spolnega izkoriščanja).

Dodatek I

Evropa proti spolnemu izkoriščanju otrok

Spolna zloraba mladoletne osebe je ZLOČIN povsod po svetu

Evropske institucije in socialni partnerji zlorabljanja ne bomo sprejeli!

Otroci povsod po svetu imajo pravico do tega, da odraščajo v miru in da so zaščiteni pred vsakršno fizično ali spletno obliko spolnega izkoriščanja.

Izjava o vrednotah „ime organizacije“:

—	Prispevamo k razvoju etične in odgovorne gospodarske rasti.

—	Spoštujemo in varujemo pravice otrok.

—	Obsojamo spolno izkoriščanje otrok v vsakršni obliki – fizično ali na spletu.

—	Pridržujemo si pravico, da prijavimo vse osebe, osumljene opravljanja dejavnosti, ki vodijo v izgubo dostojanstva ali spolno zlorabo osebe, mlajše od 18 let.

Zaposleni v „ime organizacije“ se zavezujemo:

—	da bomo upoštevali zgoraj navedena načela podjetja in spoštovali temeljne pravice varovanja otrok;

—	da bomo prispevali k etični in odgovorni rasti podjetja;

—	da bomo spoštovali in varovali pravice otrok;

—	da ne bomo širili informacij ali gradiv, ki lahko vodijo v morebitno spolno izkoriščanje otrok;

—	da bomo oblasti, vključno s policijo, obveščali o sumljivih dejavnostih, ki bi lahko vodile v ogrožanje otrok ali njihovo spolno izkoriščanje.

Pričakovanja strank in dobaviteljev „ime organizacije“:

Upoštevamo in spoštujemo svetovne zakone za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem. Zavezujemo se, da ne bomo sodelovali v takšnih praksah, ne fizično in ne prek spleta, doma, na poslovnih potovanjih ali na počitnicah.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/49

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti zunajmestnih območij v družbi znanja

(mnenje na lastno pobudo)

(2009/C 317/08)

Poročevalec: g. SANTILLÁN CABEZA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. julija 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Prihodnost zunajmestnih območij v družbi znanja.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 24. junija 2009. Poročevalec je bil g. SANTILLÁN CABEZA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija).

1. Izjemna raznolikost Evrope

1.1 EU je ozemeljsko izredno raznolika in bogata, njen vzorec poseljenosti pa je edinstven. To prispeva h kakovosti življenja meščanov, ki živijo v bližini podeželskih območij, in tudi podeželskih prebivalcev, ki imajo enostaven dostop do storitev. Prav tako se je to izkazalo za bolj stroškovno učinkovito, ker lahko preprečimo težave, ki jih opažamo v velikih strnjenih naseljih, visoko stopnjo porabe energije in rabe zemljišč, značilno za širjenje urbanih območij; ti problemi bodo z nadaljevanjem podnebnih sprememb in izvajanjem ukrepov za prilagajanje nanje ali premagovanje težav (1), povezanih z njimi, postali vse pomembnejši.

OECD razlikuje med lokalnimi upravnimi enotami (LAU raven 1 ali 2) in regijami (raven NUTS 3). Lokalna upravna enota je podeželska občina, če je gostota prebivalstva manj kot 150 prebivalcev na kvadratni kilometer. Regije (NUTS 3) pa se razlikujejo po stopnji ruralnosti, tj. deležu prebivalstva, ki živi v podeželskih lokalnih upravnih enotah.

1.2.1 V skladu z opredelitvami OECD razlikujemo še med tremi vrstami regij:

—	pretežno podeželske: v podeželskih občinah živi več kot 50 % prebivalstva;

—	zmerno podeželske: v podeželskih občinah živi 15–50 % prebivalstva;

—	pretežno mestne regije: v podeželskih občinah živi manj kot 15 % prebivalstva.

Med podeželska območja spada več kot 50 % ozemlja EU-25.

1.2.2 Eurostatov koncept stopnje urbanizacije razlikuje med tremi vrstami območij:

—	gosto poseljeno območje: sklenjen sklop občin, v katerem je gostota prebivalstva posamezne občine 500 prebivalcev na kvadratni kilometer, v celotnem sklopu občin pa živi najmanj 50 000 prebivalcev;

—	vmesno območje: sklenjen sklop občin, ki ne pripadajo gosto poseljenemu območju, gostota prebivalstva v posamezni občini je večja od 100 prebivalcev na kvadratni kilometer, v sklopu občin pa živi vsaj 50 000 prebivalcev ali pa ta prostorsko meji na gosto poseljeno območje;

—	redko poseljeno območje: sklenjen sklop občin, ki ne spadajo niti med gosto poseljena niti med vmesna območja (2).

—	V večini držav članic je „lokalna enota“ občina ali lokalna skupnost. Redko poseljena območja pokrivajo skoraj 84 % celotnega ozemlja EU-25 (3).

2. Mestna in podeželska območja: različen razvoj

2.1 Že leta je splošno sprejeto dejstvo, da se bo EU lahko soočila z izzivi globalizacije, če si bo bolj prizadevala na področju raziskav in razvoja. V zvezi s tem vsebuje lizbonska strategija izrecno določen cilj: povečati naložbe na tem področju na 3 % BDP.

2.2 Podrobneje je treba analizirati potencial regij, ki se razlikuje glede na njihove demografske (različna stopnja staranja prebivalstva) ali sociološke značilnosti (človeški kapital) in gospodarske dejavnike (mobilnost kapitala in kvalificiranih delavcev, mobilnost dela davčne osnove) in njihovo proizvodno strukturo (zapuščina iz preteklosti, privlačnost za naložbe).

2.3 Čeprav „podeželskih območij“ ne smemo avtomatično poistovetiti z „zaostalimi območji“ niti z „vmesnimi območji“ in „območji v razvoju (4)“, pa so pretežno podeželska (17,9 % evropskega prebivalstva) in vmesna območja (37,8 % oz. skupno 55,7 %) na splošno v slabšem stanju. Poleg tega so v državah članicah z manjšimi prihodki razlike med mestnimi in zunajmestnimi območji večje (5).

2.4 V zadnjih letih je bilo oblikovanih ali razvitih veliko instrumentov za spodbujanje inovacij (sedmi okvirni program za raziskave in razvoj, programi pobud Skupnosti, Jeremie, skupne tehnološke pobude, vodilni trgi (lead markets) itd). Ta hvalevredna dejavnost pa je v nasprotju s sorazmernim pomanjkanjem zanimanja za regije, ki nimajo zmogljivosti za izkoriščanje teh možnosti z upanjem na pozitivni rezultat.

2.5 Ker je gospodarska dejavnost večinoma skoncentrirana v mestih, je treba večje ravnotežje doseči pri razvoju družbe znanja.

3. Predlogi za ponovno uravnoteženje v korist zunajmestnih območij

3.1 Kakovostne storitve splošnega pomena za zagotavljanje socialne in teritorialne kohezije

3.1.1 Evropska komisija se je v sporočilu o storitvah splošnega pomena (6) zavezala, da „Parlamentu predloži izčrpno analizo dosedanjih učinkov ‚liberalizacije‘, (…) pregledala bo tudi napredek pri uporabi Protokola, ko bo začela veljati nova Pogodba, in vsaki dve leti izdala namensko poročilo o socialnih storitvah, ki bo služilo kot orodje za izmenjavo informacij z zainteresiranimi stranmi.“ Po mnenju Odbora je še posebno pomembno, da Komisija analizira morebitne učinke liberalizacije na teritorialno kohezijo. Analiza bi morala vsebovati razčlenjene podatke glede na mestni ali podeželski značaj lokalnih in regionalnih skupnosti ter mnenja prebivalstva.

3.1.2 Ker je lahko dostop do zdravstvenega varstva, priznanega v Listini o temeljnih pravicah (člen 35), še posebno težaven v zunajmestnih območjih zaradi pomanjkanja kvalificiranega osebja, ustrezne infrastrukture in proračunskih virov, bi morala Komisija organizirati razpravo z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi ter evropskimi združenji sindikatov in delodajalcev, da razišče, kako bi bilo mogoče instrumente (sporazume med socialnimi partnerji, državne pomoči, pobude Skupnosti) preoblikovati, da bi temu sektorju dali nov zagon.

3.2 Informacijska družba in družba znanja

3.2.1 Ker sta ta dva pojma včasih zamenljiva, je treba razločevati med družbo znanja (ideal ali razvojna faza človeštva) in „informacijsko družbo“, za katero je značilna množična uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Informacija je zgolj sredstvo za pridobivanje znanja.

3.2.2 Izobrazba je ključni dejavnik za napredek v smeri družbe znanja. V zunajmestnih območjih pa imajo poseben vpliv demografske spremembe (izseljevanje, visoka stopnja odvisnosti, staranje prebivalstva). Vsako leto so majhne šole na manj dinamičnih območjih prisiljene zapreti svoja vrata, ker nimajo dovolj učencev. To lahko še poveča tendenco k izseljevanju, saj se starši raje naselijo na območjih, ki so bolj dinamična v smislu razpoložljivih dejavnosti, delovnih mest, šol in infrastrukture (7).

3.2.3 V EU je bilo ugotovljeno, da so razlike med pretežno podeželskimi in vmesnimi regijami ter pretežno mestnimi regijami v odstotku odraslih s srednje- ali visokošolsko izobrazbo vse manjše. V severnoevropskih in nekaterih novih državah članicah (FR, NL, FI, IE, BE, PL, CZ, HU) je stanje boljše (manj kot 10 točk razlike), medtem ko je v nekaterih drugih državah (UK, DE, AT) stopnja izobrazbe višja na podeželskih kot v mestnih območjih, največje razlike (več kot 20 točk) pa so v sredozemskih državah (GR, ES, IT, PT).

3.2.4 Odstotek odraslih, ki se izobražujejo in poklicno usposabljajo (vseživljenjsko učenje), je sorazmerno nizek (približno 12 % v EU-25), tako da ni opaznih razlik med podeželskimi in mestnimi območji. Nekatere države podpirajo izobraževanje in usposabljanje odraslih (DK, ES, NL, AT, SL, SK, SE, UK), druge pa to manj spodbujajo. Trend obsežnejšega izobraževanja odraslih je nekoliko močnejši na podeželskih kot na mestnih območjih (8).

3.2.5 Čeprav bližina izobraževalnih ustanov prispeva k večji udeležbi študentov iz bližnjih podeželskih območij, oddaljenost univerzitetnih središč očitno ni ovira za visokošolsko izobraževanje, vendar pa lahko povzroči težave pri izbiri študijskih programov.

3.2.6 Evropska komisija je poudarila, da si nekatere države članice ne prizadevajo dovolj za zmanjšanje zgodnje opustitve izobraževanja ali spodbujanje vseživljenjskega učenja, da bi uresničili cilje lizbonske strategije.

3.3 E-učenje in pomen širokopasovnih povezav (9)

3.3.1 Koncentracija visokih stopenj izdatkov za raziskave in razvoj (R&R) v dokaj omejenem številu regij vzbuja skrb: 70 % sredstev v ta namen je v Nemčiji, Franciji in Združenem kraljestvu. Iz ocene izdatkov za R&R na regijo je razvidno, da v 35 regijah intenzivnost R&R presega lizbonski cilj (10).

3.3.2 Odbor poudarja, da je podpora EU in vlad držav članic širokopasovni internetni povezavi, ki omogoča dostop do sistemov e-učenja, ključni pogoj za uporabo IKT pri vseživljenjskem učenju, zlasti na podeželskih območjih Skupnosti in v manjših mestih (11).

3.3.3 Decembra 2007 je pokritje s širokopasovnimi (DSL) povezavami doseglo v povprečju 98 % prebivalstva v mestnih območjih, medtem ko je bilo pokritega samo 70 % prebivalstva EU-27 na podeželskih območjih (12).

3.3.4 „Dostop do širokopasovne povezave je kot del širše strategije, katere cilj je zagotoviti, da se e-dostop prizna kot storitev javnega interesa (13)“. Treba je poudariti, da je cena te storitve v nekaterih državah članicah zelo visoka.

3.4 Delovna mesta in geografski položaj

3.4.1 Trenutno se zastoji pojavljajo v 10 % evropskega cestnega omrežja, predvsem na pomembnejših cestah, ki povezujejo obrobne regije, bivalna območja in mestna središča, ki zagotavljajo delovna mesta svojim prebivalcem. Letno predstavljajo strošek v višini 0,5 % BDP. Da bi zmanjšali to težavo, bi Komisija lahko po posvetovanju s socialnimi partnerji skušala bolj spodbujati delo na daljavo. Tako bi bil ta vidik prožne varnosti lahko v službi teritorialne kohezije, saj bi spodbujal lokalno trgovino in omogočil zmanjšanje okoljskih stroškov (14).

3.4.2 Učinkovitost iskanja zaposlitve se lahko zmanjša z večjo razdaljo do delovnega mesta (merjeno v času prevoza in s tem povezanimi stroški), ker imajo posamezniki manj informacij o možnostih za delo, ki je daleč od njihovega bivališča (15)).

Bivališče, voda, elektrika, plin in druga goriva v % celotne potrošnje (2005)

	Delavci	Delojemalci	Samozaposlene osebe	Brezposelni	Upokojenci	Drugi delovno neaktivni	Razlika med najmanjšo in največjo vrednostjo	Razlika med povprečjem delovno neaktivnih in aktivnih
Belgija	26,3	22,5		36,3	29,9	23,7	13,8	5,6
Danska	27,8	25,6	28,7			33,1	7,5	5,7
Nemčija	29,9	27	27,6	35,8	32,5	35,5	8,8	6,4
Irska	20,3	21,1	22,3	25	30,4	28,3	10,1	6,7
Grčija	22,1	22,1	20,6	24,7	29	31,5	10,9	6,8
Španija	26,3	28,9	26,9	29,5	35	34,9	8,7	5,8
Francija	25,8	23,2	22	30,9	31,1	33,4	11,4	8,1
Italija	25,8	27,2	26,6	28,1	34,2	35,3	9,5	6,0
Luksemburg	29,6	27,4	30,9	32,9	34,9	34,2	7,5	4,7
Nizozemska	23,6	22,3	24,3	32	32,8	28,8	10,5	7,8
Avstrija	22,2	20,7	21,5	27,1	24,3	23,4	6,4	3,5
Portugalska			26,3	27,1	30,6	31,7	5,4	3,5
Finska	25	23	26,6	34,4	35,6	27,1	12,6	7,5
Švedska	28,4	27,5		32,9	35,5	30,8	8	5,1
Združeno kraljestvo	27,9	25,4	25,4	39,5	39,7	34,8	14,3	11,8
Vir: Eurostat, lastni izračuni

3.4.3 Sorazmerna oddaljenost obrobnih območij ima lahko določeno prednost glede bivališča in kakovosti življenja. Ta območja imajo še velik potencial za razvoj, predvsem v kohezijskih državah, kajti kadar se dohodek poveča za 1 %, tudi gospodinjstva povečajo svojo uporabo bivalnega prostora za 0,7–0,8 %, če upoštevamo cenovni učinek.

3.4.4 Treba je omeniti pojav „širjenja mestnega območja“ (urban sprawl), ki je opazen zlasti v državah in regijah z veliko gostoto prebivalstva in močno gospodarsko dejavnostjo ali v državah in regijah, prejemnicah pomoči iz strukturnih skladov. Mestna območja so v obdobju 1990–2000 zavzemala skupno več kot 8 000 km2 površine, ki je več kot trikrat večja od površine Luksemburga (16). Širjenje mestnih območij pa ni brez posledic, zlasti za biotsko raznovrstnost.

3.5 Kulturni turizem kot dejavnik razvoja

3.5.1 Turizem predstavlja od 3 do 8 % BDP držav članic. V tem sektorju je v EU zaposlenih devet milijonov oseb. Prav tako je pomembno gonilo za gospodarske panoge, kot so industrija (predvsem sektorji, povezani z modo), promet, trgovina in druge kategorije storitev (17).

3.5.2 Spodbujanje umetnostne dediščine, prireditev, sejmov in dogodkov, enologije, gastronomije in agroturizma ter kinematografskega turizma in tematskih kulturnih parkov je lahko pomemben vir naložb in delovnih mest. Odbor ponovno poudarja priporočila, ki jih je pred kratkim predložil za spodbujanje tega sektorja.

3.5.3 Pri tem je treba razlikovati pobude, sprejete v okviru Nature 2000 (18).

4. Mreže mest olajšujejo širjenje informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

4.1 Lizbonska pogodba predvideva novo razsežnost ekonomske in socialne kohezije: teritorialno kohezijo. Celostna vizija ekonomskega in socialnega razvoja je lahko uspešna samo z roko v roki s prostorskim načrtovanjem kot glavnim instrumentom teritorialne kohezije, ki hkrati upošteva vpliv informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

4.2 Javni ukrepi morajo upoštevati vsa geografska območja. Za uresničitev cilja teritorialne kohezije potrebuje podeželje okrepljene povezave majhnih in srednje velikih mest. Mreže majhnih in srednje velikih mest lahko prispevajo – in tudi morajo prispevati – k teritorialni koheziji, tako da delujejo kot vmesne stopnje pri širjenju procesov uvajanja informacijskih in komunikacijskih tehnologij na podeželje.

5. Sklepi in priporočila

5.1 Recimo ne vdajanju v usodo: zunajmestna območja imajo prihodnost. V EU številna podeželska območja zagotavljajo visoko kakovost življenja. V prikrajšanih regijah lahko zagotavljanje dostopa do ustrezne infrastrukture, prizadevanja za izboljšanje izobraževanja ter učinkovita uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije med drugim bolj prispevajo k spodbujanju podjetništva (19) in napredka ter boljši kakovosti življenja na podeželskih in vmesnih območjih.

5.2 Povezave med podeželskimi in mestnimi območji je treba okrepiti. Mestni in podeželski razvoj sta bila desetletja obravnavana kot dve različni realnosti. Tradicionalno se je podeželska politika osredotočala izključno na sektor kmetijske proizvodnje. Vendar pa se časi spreminjajo. Z večjo interakcijo in komunikacijo med mestom in podeželjem je „klasično“ ločevanje postalo manj samoumevno in meja med njima zabrisana. Zato bi bilo treba uvesti celovit pristop do razvojnih politik (20).

5.3 Potencial informacijske in komunikacijske tehnologije na podeželskih območjih. Za spodbujanje informacijske in komunikacijske tehnologije na podeželju trenutno sicer obstajajo posebne politike, financirane iz strukturnih skladov in sklada EKSRP, vendar pa je za zapolnitev obstoječe vrzeli treba sprejeti bolj intenzivne ukrepe, ki so namenjeni kmetijskim gospodarstvom, MSP in mikropodjetjem, mladim, ženskam (predvsem za spodbujanje podeželskih podjetij), starejšim osebam in prikrajšanim skupinam (21). Mreže srednje velikih in majhnih mest prispevajo k ozemeljski koheziji in tehnološki inovativnosti na podeželju.

5.4 Strukturni skladi so sestavni del splošnih instrumentov. Poglobljen razmislek o prihodnosti teh regij v okviru v prihodnost usmerjenega pristopa bi omogočil boljšo ureditev strukturnih skladov, da bi povečali njihov učinek in po potrebi predlagali nove smernice.

5.5 Udeležba civilne družbe. Velika raznolikost EU-27 lahko ovira učinkovitost razvojnih politik za podeželska območja, če se te izvajajo centralizirano. Zato je bistveno, da civilna družba podeželskih skupnosti sodeluje pri pripravi politik, ki so povezane z njihovo prihodnostjo (22).

5.6 Ustrezni kazalniki. Kot je Odbor že poudaril, je treba pripraviti „bolj reprezentativen kazalnik kohezije, ki bi poleg BDP vključeval še spremenljivke, kot sta stopnja zaposlenosti in brezposelnosti, obseg socialnega varstva, stopnja dostopa do storitev splošnega pomena itd (23)“.. Te kazalnike bi bilo treba dopolniti tudi s kazalniki razlik v dohodkih (Ginijev količnik ali interkvintilno razmerje) in kazalniki emisij CO2 (na prebivalca ali razvoj po letu 1990). Na splošno je treba razviti evropske statistične instrumente, zlasti na ravni NUTS, in okrepiti vezi med Eurostatom in nacionalnimi statističnimi uradi, da bo čim prej mogoč dostop do najbolj izčrpnih in natančnih podatkov (24) (25).

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Na celotnem ozemlju Evropske unije je približno 5 000 manjših mest in skoraj 1 000 velikih mest, ki so središča gospodarskih, socialnih in kulturnih dejavnosti. To sorazmerno gosto mestno omrežje vključuje le nekaj zelo velikih mest. V EU le 7 % ljudi živi v mestih z več kakor 5 milijoni prebivalcev v nasprotju s 25 % v ZDA, le 5 mest v EU pa je med 100 največjimi mesti na svetu. Zelena knjiga o teritorialni koheziji COM(2008) 616 konč.

(2) Sklop občin s skupno manj kot 100 km2, ki ne dosega zahtevane gostote, vendar je povsem obdan z gosto poseljenim območjem ali vmesnim območjem, je treba obravnavati, kot da je del tega območja. Če je ta sklop občin obdan z gosto poseljenim območjem in vmesnim območjem, se šteje, da je del vmesnega območja.

(3) Regije: Statistični letopis 2006 (podatki 2000–2004, str. 162).

(4) V obdobju 1995–2004 je bila rast BDP večja od povprečne v 43 % pretežno podeželskih območij ter le v 36 % mestnih regij in 39 % vmesnih regij.

(5) Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji, COM (2007) 273 konč.

(6) Storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza, COM(2007) 725 konč.

(7) Odbor je predlagal ustanovitev demografskega sklada za premagovanje vseh teh težav.

(8) Zagotavljanje kakovostnega izobraževanja v podeželskih regijah – soočanje z izzivi podeželskih regij (Delivering quality education to rural regions - Meeting the Challenges of Rural Regions), Elena Saraceno. Köln, 3. in 4. april 2008.

(9) Glej mnenje EESO Z raziskavami in inovacijami do konkurenčnih evropskih regij – Prispevek k večji rasti ter k povečanju števila in kakovosti delovnih mest, UL C 211, 19.8.2008, str. 1.

(10) Delež teh 35 regij predstavlja 46 % vseh izdatkov za R&R v EU-27, kar je dvakrat več od njihovega deleža v BDP. Najvišji izdatki za R&R so v regiji Braunschweig (DE), kjer znašajo 7 % BDP, v drugih 12 regijah pa presegajo 4 %. Četrto vmesno poročilo o koheziji, COM(2006) 281 konč.

(11) Širokopasovni internetni dostop: komunikacijski kanal velike zmogljivosti, ki omogoča hitri dostop do informacij in sistemov e-učenja (vir: http://www.elearningeuropa.info/).

(12) Sporočilo Komisije Boljši dostop podeželskih območij do sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), COM(2009) 103 konč. Pokritje na podeželskih območjih na Slovaškem (39 %), Poljskem (43 %), v Grčiji (50 %), Latviji (65 %) ter Bolgariji in Romuniji je še vedno slabo.

(13) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora Prispevek vseživljenjskega učenja s podporo informacijske tehnologije h konkurenčnosti Evrope, spremembam v industriji in razvoju družbenega kapitala, UL C 318, 23.12.2006, str. 20.

(14) Več kot 50 % porabe goriva povzročajo cestni zastoji ali neprilagojena vožnja. Celotni okoljski strošek (onesnaženost zraka, segrevanje ozračja) prometnega sektorja je ocenjen na 1,1 %. (Glej Vmesni pregled Bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001, (COM(2006) 314 konč, 22.6.2006).

(15) Y. Zenou, Neenakost v mestu (Les inégalités dans la ville) iz Villes et économie, La documentation française, 2004.

(16) Evropska agencija za okolje: Urban Sprawl in Europe: the ignored challenge (Širjenje mestnega območja v Evropi: prezrt izziv), 2006.

(17) Glej mnenje EESO na lastno pobudo o turizmu in kulturi: dejavnika rasti, UL C 110, 9.5.2006, str. 1.

(18) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.

(19) Na primer, proizvodnja iz obnovljivih virov energije, npr. vetrne, je lahko na podeželskih območjih pomemben vir dohodkov.

(20) Januarja 2009 je GD za regionalno politiko organiziral seminar, na katerem so prikazali primere uspešnih odnosov med mestom in podeželjem, kot je npr. operativni program Scanie-Blekinge na Švedskem. Glej Urban-Rural linkages fostering sustainable development in Europe (Povezave med mesti in podeželjem za spodbujanje trajnostnega razvoja v Evropi), Inforegio.

(21) Sporočilo Komisije Boljši dostop podeželskih območij do sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), COM(2009) 103 konč.

(22) Glej mnenje EESO na lastno pobudo o potrebi po usklajenem delovanju na ravni EU za krepitev civilne družbe na podeželskih območjih s posebnim poudarkom na novih državah članicah., UL C 175, 28.7.2009, str. 37.

(23) Glej mnenje EESO na lastno pobudo Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj, UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

(24) „Evropski svet je ob oživitvi Lizbonske strategije marca 2005 potrdil, da spada ta strategija v širši okvir trajnostnega razvoja, ki zahteva, da sedanje potrebe zadovoljujemo tako, da ne bomo ogrožali sposobnosti prihodnjih generacij zadostiti svojim potrebam. Evropski svet znova poudarja svojo zavezanost trajnostnemu razvoju kot ključnemu načelu, ki vodi vse politike in dejavnosti Unije.“ Sklepi Evropskega sveta, junij 2005.

(25) Glej mnenje EESO Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji, UL C 120, 16.5.2008, str. 73.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/54

455. PLENARNO ZASEDANJE 15. IN 16. JULIJA 2009

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov

(COM(2008) 614 konč. – 2008/0196 (COD))

(2009/C 317/09)

Poročevalec: g. Hernández BATALLER

Soporočevalec: g. MULEWICZ

Svet Evropske unije je 6. novembra 2008 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov

COM(2008) 614 konč. – 2008/0196 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. junija 2009. Poročevalec je bil g. HERNÁNDEZ BATALLER, soporočevalec pa g. MULEWICZ.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) z 68 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepne ugotovitve

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da bi bilo treba predlog Komisije o pravicah potrošnikov preoblikovati v skladu s tem mnenjem in da bi moral predlog tako obravnavati samo horizontalno uskladitev prodaje na daljavo in zunaj poslovnih prostorov, ne pa si prizadevati za popolno uskladitev, saj čezmejna trgovina zadeva zlasti ti dve področji.

Dele predloga direktive, ki se nanašajo na nepoštene pogoje in prodajo blaga ter z njim povezane garancije, bi bilo treba umakniti, saj gre za vprašanja, katerih obravnava v okviru popolne uskladitve se zdi neustrezna glede na trenutno fazo razvoja zakonodaje Skupnosti.

1.2.1 S tem predlogom ne bodo uvedene nobene novosti za številna pomembna področja, kot so poprodajne storitve in nadomestni deli ali neposredna odgovornost proizvajalca in distribucijskih omrežij.

EESO meni, da bi uvedba „skupnih“ opredelitev trgovcem in potrošnikom zagotovila večjo stopnjo pravne varnosti. Komisija bi torej morala odpraviti obstoječa neskladja na tem področju predloga.

1.3.1 EESO poziva Komisijo, naj zaradi pravne varnosti zagotovi, da bo v predlogu pojasnjeno, ali je treba navedene opredelitve v celoti uskladiti ali bodo lahko države članice te pojme do določene mere dopolnile po lastni presoji.

1.3.2 Evropskih potrošnikov ne bi smeli obravnavati zgolj z vidika notranjega trga ali gledati nanje kot na razumne, zavestne in dobro obveščene udeležence na trgu, ki se odločajo samo na podlagi zakona konkurence, pri čemer je njihovo varstvo omejeno zgolj na zagotavljanje izčrpnejših in kakovostnejših informacij.

1.4 EESO želi opozoriti, da so resne pomanjkljivosti pri reševanju sporov in nadomestilih za škodo pomemben, „če ne najpomembnejši“, dejavnik nezadostnega napredka pri čezmejni trgovini. Predlog Komisije pa te bojazni, ki jo odražajo rezultati raziskav Eurobarometra, ne obravnava.

2. Uvod

2.1 Ta predlog je nastal v okviru obširne razprave na ravni Skupnosti, v kateri so bile obravnavane možnosti za poenotenje zakonodaje na področju pogodb na podlagi „skupnega referenčnega okvira“ za pogodbe, na osnovi katerega je Komisija sprejela Sporočilo o evropskem pogodbenem pravu (1). Prav tako so na področju politike varstva potrošnikov potekale razprave o pregledu pravnega reda na področju varstva potrošnikov, ki zajema horizontalne (2) in vertikalne (3) vidike v zvezi z obstoječimi direktivami o varstvu potrošnikov, ki obravnavajo pogodbena vprašanja.

2.2 Evropski ekonomsko-socialni odbor v svojem mnenju o pregledu pravnega reda na področju varstva potrošnikov (4) ugotavlja, da „potrošniška politika ni le sestavni del strategije notranjega trga EU, temveč tudi pomemben element državljanstva, ki tega tudi krepi“. Poleg tega avtor tega mnenja meni, da bi moralo biti vodilno načelo usklajevanja na ravni Skupnosti uvedba najvišje in najučinkovitejše ravni varstva, ki trenutno obstaja v različnih državah članicah.

3. Kratka vsebina sporočila Komisije

3.1 Neposredni predhodnik predloga Komisije je zelena knjiga Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (COM(2006) 744 konč.) z dne 8. februarja 2007, katere povod in cilj sta bili poenostavitev in dopolnitev obstoječega zakonodajnega okvira. Zelena knjiga obravnava osem direktiv o varstvu potrošnikov (5). Odzivi na zeleno knjigo so analizirani v podrobnem poročilu, ki ga je zahtevala Evropska komisija in v zvezi s katerim je treba poudariti, da polovica vseh prejetih prispevkov prihaja iz trgovinskega sektorja (150), drugo polovico pa prispevajo potrošniške organizacije (53), pravni in drugi strokovnjaki (33), javni organi (39) in akademske ustanove (32) (6).

3.2 Predlog vsebuje 50 členov, razdeljenih v sedem poglavij: 1) Predmet, opredelitev pojmov in področje uporabe (členi 1 do 4); II) Informacije za potrošnike (členi 5 do 7); III) Informacije za potrošnike in pravica do odstopa za pogodbe na daljavo ter pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov (členi 8 do 20); IV) Druge pravice potrošnikov, značilne za prodajne pogodbe (členi 21 do 29); V) Pravice potrošnikov v zvezi s pogodbenimi pogoji (členi 30 do 39); VI) Splošne določbe (členi 40 do 46) in Končne določbe (členi 47 do 50). Dokument vsebuje tudi pet prilog, od katerih dve obravnavata pogodbene pogoje.

3.3 Komisija želi v celoti razveljaviti naslednje direktive Skupnosti (glej člen 47): (i) Direktivo 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, (ii) Direktivo 1993/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, (iii) Direktivo 1997/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo in (iv) Direktivo 1999/44/ES o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij.

4. Splošne ugotovitve

Popolna uskladitev: različni akterji organizirane civilne družbe so imeli o predlogu Komisije zelo različna stališča:

4.1.1 Združenja delodajalcev podpirajo predlog, saj bo po njihovem mnenju pripomogel k boljšemu delovanju in večji konkurenčnosti notranjega trga z zmanjšanjem nenaklonjenosti do čezmejnih transakcij ter z znižanjem upravne obremenitve in stroškov usklajevanja za trgovce. To bi lahko bilo zlasti pomembno za MSP.

4.1.2 Organizacije potrošnikov menijo, da predlog vpliva na predhodno pridobljene pravice, ki so del pravnega reda Skupnosti, in da je vsakršno zmanjšanje pravic potrošnikov nesprejemljivo. Splošno mnenje je, da bi predlog vodil v zmanjšanje pravic potrošnikov zaradi učinkov popolne uskladitve, ki bi bili preveliki in nesorazmerni z želenimi cilji ter bi ovirali prihodnji razvoj.

4.1.3 Za premostitev razhajajočih stališč Odbor predlaga naslednje:

omejitev področja uporabe predloga izključno na prodajo zunaj poslovnih prostorov in na daljavo, saj je cilj predloga predvsem to, da se odpravijo ovire na teh področjih čezmejnih transakcij, na katerih je popolna uskladitev tudi najbolj logična. Izključena bi bila popolna uskladitev glede nepoštenih pogojev in prodajnih garancij;

b)	določitev skupnih opredelitev v predlogu in odprava obstoječih neskladij;

c)	uvedba drugih sprememb, kakor je predlagano v tem mnenju.

4.2 Pomanjkanje notranje skladnosti predloga

4.2.1 EESO meni, da predlog Komisije ne izpolnjuje želja in pričakovanj, ki so jih vzbudili mnogi dokumenti, razprave in študije o evropskem pogodbenem pravu v zadnjih več kot 20 letih, veliko pred ali skupaj z zeleno knjigo in tudi glede na vzporedni projekt skupnega referenčnega okvira (7)..

4.2.2 Prvič, v okviru cilja pregleda pravnega reda je navedenih osem direktiv, medtem ko se predlog Evropske komisije za revizijo in vključitev omejuje na samo štiri od teh. Drugič, namen dela na področju skupnega referenčnega okvira je bil odpraviti neskladja in združiti načela t. i. evropskega pogodbenega prava v neobveznem instrumentu, ki bi bil koristno orodje za strokovnjake, potrošnike, tiste, ki izvajajo pravo, in za zakonodajalce.

4.2.3 V tem smislu trenutno predlagana stvarna vsebina, ki sicer ima nekaj pozitivnih vidikov, zgolj povzema pravila iz štirih direktiv v enem samem besedilu, pod sklopom skupnih opredelitev, ter je tako neinovativna, slabo strukturirana in ne upošteva pomislekov glede konsolidacije, razjasnitve in izpopolnitve, potrebnih za visoko raven varstva potrošnikov, ki jo mora zagotoviti EU. Treba je dodati, da predlog s tem, ko prepušča bistvene vidike pravnega sistema, ki se uporabljajo za spremenjene direktive, zakonodaji držav članic in je namesto uredbe oblikovan kot direktiva, ni skladen niti z lastnim ciljem popolne usklajenosti. Predlog tega cilja ne dosega na zadovoljiv način ter namesto tega ustvarja dodatno negotovost in razlike v sistemih držav članic.

4.2.4 EESO igra aktivno vlogo na področju varstva potrošnikov, saj redno in na lastno pobudo pripravlja mnenja, v katerih izraža svoja stališča, in prav na podlagi teh besedil zdaj preučuje predlog Komisije.

4.2.5 Vzpostavitev enotnega trga za podjetja in potrošnike je cilj, s katerim se strinja tudi EESO, ki se zaveda, da pri izvajanju pravil o varstvu potrošnikov v posameznih državah članicah nastajajo transakcijski stroški, ki bi lahko predstavljali oviro za bolj raznoliko ponudbo blaga in izdelkov na notranjem trgu, kar bi bilo v korist potrošnikom. Vendar izkušnje kažejo, da obstajajo druge pomembnejše ovire, kot izhaja iz raziskav Eurobarometra (8), npr. pomanjkanje zaupanja v elektronsko trgovanje.

4.3 Čezmejne ovire

Zdi se, da so po mnenju Komisije stroški in zadržki trgovcev na strani ponudbe ter pomanjkanje zaupanja potrošnikov na strani povpraševanja glavna ovira za dokončno vzpostavitev notranjega trga in predvsem za čezmejno prodajo. Komisija meni, da so ugotovljene težave posledica razdrobljenosti in razlik v zakonodajah, ki izhajajo iz minimalne usklajenosti.

4.3.1.1 Čeprav so bile direktive o minimalnem usklajevanju najpogosteje uporabljeni instrument v zakonodaji Skupnosti o varstvu potrošnikov, je iz primera Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah razvidno, da je popolna usklajenost zakonodajna možnost, ki bi lahko bila resnično pogubna za do sedaj pridobljene pravice potrošnikov, saj bi pomenila njihovo nespoštovanje, ob očitni kršitvi člena 153 Pogodbe (9)..

4.4 Pristojnosti na ravni Skupnosti

4.4.1 EESO želi poudariti, da imajo politike varstva potrošnikov in politike varstva konkurence Skupnosti povsem različna izhodišča.

4.4.2 Medtem ko je bilo v Rimski pogodbi določeno, da ima Skupnost izključno pristojnost na področju politike konkurence, pa ta ni vključevala varstva potrošnikov kot ločenega cilja politike. Dejansko je kljub uvedbi številnih ukrepov (10) okvir za to politiko Skupnosti resolucija Sveta, kot je predhodni program Evropske gospodarske skupnosti za politiko varstva in informiranja potrošnika, ki je bil sprejet šele 14. aprila 1975.

4.4.3 Sprejetje politike Skupnosti na področju varstva potrošnikov je torej rezultat številnih in sistematičnih intervencij na strani potrošniških organizacij, ki so prisilile svoje države članice, da so sprejele to vrsto zaščitne politike, ki jo je nazadnje priznala tudi EU.

4.4.4 S tem je pojasnjeno, zakaj je Skupnost na področju varstva potrošnikov danes razklana med dolžnostjo zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov ter deljeno in subsidiarno pristojnostjo držav članic (11).

4.4.5 Države članice so sprejele politike varstva potrošnikov, ki zagotavljajo višjo raven zaščite in ohranjajo že uveljavljene ukrepe, tudi z namenom posredovanja in zagotavljanja socialnega miru.

4.4.6 Evropskih potrošnikov torej ne bi smeli obravnavati zgolj z vidika notranjega trga ali gledati nanje kot na razumne, ozaveščene in dobro obveščene udeležence na trgu, ki se odločajo samo na podlagi zakona konkurence, pri čemer je njihova zaščita omejena zgolj na zagotavljanje izčrpnejših in kakovostnejših informacij.

4.4.7 Kot je Evropski ekonomsko-socialni odbor že večkrat izjavil, se morajo vsi predlogi za doseganje čim večje usklajenosti na področju varstva potrošnikov osredotočiti na zelo praktične vidike in jih morajo spremljati posebni previdnostni ukrepi, da bodo v skladu z visoko ravnjo varstva potrošnikov, ki jo zagotavlja Pogodba, ter načelom subsidiarnosti. V nasprotnem primeru bodo zadrževali in ovirali razvoj pravic potrošnikov v posameznih državah članicah.

4.5 Pravna podlaga

4.5.1 EESO izraža dvom tudi glede pravne podlage, ki se uporablja za Direktivo: člen 95 in ne člen 153.

4.5.2 Odbor je večkrat izrazil svojo podporo uporabi člena 153 Pogodbe kot pravne podlage za zakonodajne predloge v zvezi z varstvom potrošnikov, namesto člena 95 Pogodbe ES, ki obravnava notranji trg. Komisija nasprotno v vseh svojih novejših predlogih uporablja člen 95 Pogodbe ES, katerega primernost upravičuje z dejstvom, da se predlog direktive nanaša na notranji trg.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Na splošno je predlog precej zapleten in vsebuje preveč sklicevanj (glej na primer čl. 3(2) in (4), čl. 6(9)(a), čl. 10, čl. 21(1) in (3), čl. 28, čl. 32(2) in čl. 35), kar otežuje branje in razumevanje, zaradi pogoste rabe ohlapnih ali nedoločnih izrazov pa bi bil prenos težaven. Dodati je treba, da njegova struktura ni vedno lahko razumljiva (glej čl. 45 o nenaročeni dobavi v poglavju VI – Splošne določbe). Če bodo navedene nejasnosti v direktivi ostale, je treba v direktivo in nacionalne predpise vključiti določbo, v skladu s katero se bo v primeru sporov zaradi nejasnosti besedilo razlagalo v korist potrošnika kot šibkejše stranke.

5.2 Poleg tega predlog ne obravnava pravil o postopkih in kaznih, ki so kot logična posledica popolne usklajenosti še vedno prepuščena državam članicam (glej uvodno izjavo 58 in čl. 42). To bi verjetno povzročilo znatna neskladja pri usklajevanju. Glej naslednje primere: (i) zahteve po informacijah (člen 5), kjer je določitev posledic neizpolnjevanja teh zahtev prepuščena državam članicam, pri čemer pa je besedilo nenavadno – „na področju pogodbenega prava“ –, saj ni jasno, ali bi se uvedba upravnih ali kazenskih sankcij obravnavala kot kršitev direktive; (ii) posledice uvrstitve pogodbenega pogoja kot nepoštenega, pri čemer besedilo navaja samo, da taki pogoji niso zavezujoči za potrošnika, saj lahko države članice uporabijo kateri koli pojem nacionalnega pogodbenega prava, ki izpolnjuje navedene cilje (glej uvodno izjavo 54 in člen 37), sistem pravice do odstopa.

5.3 Pravila glede pravice do odstopa so v nacionalnih pravnih sistemih urejena različno. Pravna narava te pravice, za katero se zdi, da izključuje pojem pacta sunt servanda iz obligacijskega prava, se med državami članicami razlikuje ter sega od enostranskega odstopa do poravnave in prenehanja pogodbe, pri čemer ima vsaka od njih različne pravne posledice. Komisija bi morala obravnavati to vprašanje ter v svoj predlog vključiti jasno ureditev za ta vidik pogodbenega prava.

5.4 Opredelitve in področja uporabe

EESO meni, da bi moralo biti v predlogu Komisije pojasnjeno, ali bodo opredelitve iz tega predloga državam članicam dopuščale, da jih dopolnijo.

5.4.1 Potrošnik (čl. 2(1)) – predlagana opredelitev se sicer ujema z opredelitvijo v večini besedil Skupnosti, vendar pa ne podaja stališča glede možnosti razširitve pojma, kadar fizična oseba deluje za različne namene (12), kar je priznano v številnih državah članicah (13), ali možnosti razširitve na nekatere pravne osebe. Ta toga opredelitev potrošnika, razumljena v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (SES) in Direktivo 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, skupaj s pravili iz člena 4, v skladu s katerimi so prepovedane strožje določbe, ki bi zagotovile drugačno raven varstva potrošnikov, preprečuje varstvo ranljivih potrošnikov, na katere bi lahko vplivale pogodbe iz predloga. Treba je poudariti, da sama Direktiva 2005/29/ES priznava obstoj ranljivih potrošnikov (člen 5(3)), ki bi jih bilo treba izvzeti tudi tukaj.

5.4.2 Trgovec (člen 2(2)) – v predlogu Komisije ni pojasnjen položaj nepridobitnih organizacij ali javnih organov, kadar delujejo zunaj pooblastil za izvajanje javne oblasti (acta iure imperium).

5.4.3 Blago in izdelek (člen 2(4) in (12)) – sprejetje dveh različnih opredelitev za blago in izdelke (opredelitev slednjega ustreza opredelitvi iz Direktive 2005/29/ES) je zavajajoče in težko razumljivo. To še posebej velja za elektriko, ki je lahko blago ali storitev, odvisno od tega, ali povzroča pogodbeno ali izvenpogodbeno odgovornost; to seveda ne prispeva k večji skladnosti zakonodaje Skupnosti. Izključitev elektrike iz direktive je protislovna, saj direktiva velja za predmete, ki omogočajo shranjevanje električne energije, kot so baterije, kot to velja v številnih državah članicah.

5.4.4 Pogodbe na daljavo (člen 2(6)). Ta opredelitev je širša od opredelitve iz obstoječe direktive o prodaji na daljavo, kar povzroča težave. V skladu z novo opredelitvijo je treba komunikacijo na daljavo uporabiti izključno „za sklenitev pogodbe“, kar pomeni, da bo veliko več pogodb kot prej spadalo v kategorijo pogodb na daljavo. To lahko ponazorimo z dvema primeroma. Prvi primer: potrošnik X gre v trgovino, kjer se dogovarja o možnosti nakupa nekega izdelka. Po vrnitvi domov pokliče v trgovino, da potrdi nakup. Ni jasno, zakaj je treba razširiti opredelitev pojma, da bi zajemal ta primer. Drugi primer: trgovec obišče potrošnika Y na domu in med obiskom mu potrošnik Y predstavi ponudbo za nakup njegovih izdelkov. Ponudba je izražena ustno oziroma z izpolnitvijo naročilnice. Trgovec kasneje po telefonu ali elektronski pošti potrdi, da sprejema ponudbo potrošnika Y. V drugem primeru bi pogodba lahko veljala tako za pogodbo na daljavo kot za pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov: za kakšno pogodbo torej gre? Ali si potrošnik Y lahko premisli v roku 14 dni po datumu podpisa naročilnice (odstopni rok za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov) ali v roku 14 dni po dnevu, ko pridobi materialno posest blaga (odstopni rok za pogodbe na daljavo)? Opredelitvi pojmov „pogodba na daljavo“ in „pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov“ se ne bi smeli prekrivati.

5.4.5 Poslovni prostori (člen 2(9)). To je še ena opredelitev, katere dejanski obseg je težko ugotoviti. Pri razlagi te opredelitve v skladu z uvodno izjavo 15 se pojavi naslednje vprašanje: ali je treba prodajo na letalu ali ladji obravnavati kot prodajo v poslovnih prostorih ali zunaj njih?

5.4.6 Tržna garancija. Predlog uporablja pojem „tržna garancija“ (glej člen 2(18)) iz zelene knjige o garancijah za potrošniško blago in poprodajne storitve, vendar ga ne razlikuje od pravne garancije, ki jo zajema samo Direktiva 99/44/ES (glej člen 1(2)(e)). Ta zamenjava bi verjetno zbegala potrošnike glede dejanskega obsega ene ali druge vrste garancije. Pojasniti je treba, da lahko trgovec v skladu s tržno garancijo svoje obveznosti izpolni prostovoljno, medtem ko je pravna garancija zavezujoča.

5.4.7 Posrednik. Opredelitev posrednika (člen 2(19)) in posebne zahteve za informiranje, ki veljajo zanj (člen 7), so težko razumljive. Kadar je to poklicna dejavnost, zanjo velja direktiva, kadar pa to ni tako, ni potrebe po zakonodajni ureditvi. EESO zato priporoča pojasnilo.

5.4.8 Informacije za potrošnike (člen 5). Zahteve po splošnih informacijah pred sklenitvijo pogodbe nedvoumno dopuščajo možnost, da informacije ne bodo predložene (1. Pred sklenitvijo katere koli prodajne pogodbe ali storitvene pogodbe trgovec potrošniku predloži naslednje informacije, „če te niso že jasne iz okoliščin“). EESO ne odobrava tega besedila, ker meni, da vzbuja številne dvome in ustvarja veliko negotovost.

5.4.9 Tudi z vidika mednarodnega zasebnega prava ni jasno, ali bi se morala za te informacije uporabljati uredba „Rim I“ (kakor je predvideno v členu 5(3)) ali, kadar se zdi, da je prišlo do kršitve dolžnosti razkritja, člen 12 uredbe „Rim II“ (uvodna izjava 30 uredbe „Rim II“).

5.4.10 Določba iz člena 6(2) predloga o določitvi posledic kršitve dolžnosti predložitve informacij v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ni smiselna in lahko privede do različnih rešitev, zato jo je treba uskladiti.

5.4.11 Dražbe. Treba je pojasniti, da bodo obvezne dražbe, ki jih organizirajo javni organi, vedno izključene iz področja uporabe predloga, ki sicer vključuje pojma „dražba“ in „javna dražba“, vendar samo za primere, kadar trgovec takšne dražbe organizira prostovoljno.

5.5 Pogodbe na daljavo in pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov

Direktiva 85/577/EGS, ena od prvih evropskih zakonodajnih pobud na področju varstva potrošnikov, kaže na nižjo stopnjo izkrivljanja pri prenosu v nacionalno zakonodajo, ki je večinoma povezano z uporabo možnosti izključitve nekaterih vrst pogodb (pod določeno vrednostjo ali za določene vrste blaga) ali z razširitvijo varstva potrošnikov, kar omogoča klavzula o minimalnem usklajevanju (glej člen 8). Zato na splošno predvidena največja usklajenost ni problematična ter se je izkazala za uravnoteženo in pozitivno. Direktiva 85/577/EGS se uporablja samo, kadar potrošnik trgovca ni zaprosil za obisk na svojem domu ali delovnem mestu. Predlog za razširitev področja uporabe te direktive, da bi vključevala tudi zahtevane obiske, je sprejemljiv, če se poveča tudi število izjem iz člena 19(2). Na seznam pogodb, pri katerih se pravica do odstopa od pogodbe ne uporablja (kot na primer pri pogodbah na daljavo), je treba dodati naslednje:

a)	storitve, katerih izvajanje se je z izrecnim predhodnim soglasjem potrošnika začelo pred iztekom odstopnega roka, in

b)	dobavo blaga, izdelanega po podrobnem opisu ali osebnih željah potrošnika ali ki se lahko hitro pokvari ali mu poteče rok uporabe.

5.5.1.1 Če prva od teh izjem ne bi bila vključena v člen 19(2), bi lahko ponudniki storitev od potrošnikov, ki želijo, da bi bilo delo hitro opravljeno (na primer obnova kuhinje ali striženje las na domu), zahtevali, naj počakajo vsaj 14 dni. Če ne bi bila vključena druga izjema, bi lahko trgovec, ki izdeluje izdelke po meri (na primer kuhinjske elemente ali oblačila), zavrnil začetek pogodbenih del, dokler ne preteče najmanj 14 dni. V nasprotnem primeru bi potrošnik lahko odstopil od pogodbe in trgovcu pustil blago, ki ga slednji ne bi mogel prodati.

5.5.2 Čeprav pri pogodbah na daljavo primerjalna študija (14) ni ugotovila večjih neskladij pri prenosu Direktive 1997/7/ES, je treba omeniti, da so države članice uporabile možnosti in klavzulo o minimalnem usklajevanju za vzpostavitev ugodnejših režimov za potrošnike. Koristno bi bilo zagotoviti možnosti varstva potrošnikov pri prodaji na daljavo, ki vključuje tretje države.

5.5.3 Vendar pa je mogoče zaznati možne ovire na notranjem trgu, ki so povezane z različnimi seznami izjem ali različnimi zahtevami po informacijah, uvedenimi za trgovce.

5.5.4 EESO priznava, da obstajajo možnosti za izboljšanje, kar zadeva izbor izjem v zvezi z uporabo pravil, kot je vključitev blaga ali storitev z nižjo vrednostjo (15) ali blaga ali storitev, ki bi lahko bili vključeni iz zdravstvenih, higienskih ali varnostnih razlogov. To velja zlasti za varnost živil (glej člen 20(1)(d)), kjer je treba izrecno vključiti sklicevanje na člen 2 Uredbe (ES) 178/2002 (16). Kar zadeva izjemo za blago (in storitve) z nižjo vrednostjo, obstaja možnost za občutno povečanje zneska 60 EUR (v Direktivi 85/577/EGS).

5.5.5 V zvezi s pravico do odstopa od takšnih pogodb, za katero predlog predvideva en sam rok, 14 dni, EESO pozdravlja način, na katerega so ti roki izračunani. V skladu z zgoraj navedenim pa bi bilo treba ta pojem in učinke te pravice uskladiti.

5.5.6 EESO se sprašuje tudi o primernosti uvedbe pravila o odgovornosti potrošnika, ki ga določa člen 17(2) (v skladu s katerim je potrošnik odgovoren samo za kakršno koli zmanjšano vrednost blaga, ki je posledica ravnanja z blagom, ki ni nujno potrebno za ugotavljanje narave in delovanja blaga), saj meni, da bo to pri potrošnikih povzročilo negotovost in potencialne težave z dokazovanjem.

5.5.7 Brez poseganja v zelo potrebne izboljšave trenutno predlaganih pravil se EESO (17) strinja, da se predlagana največja uskladitev omeji samo na ti dve direktivi, s čimer bi zagotovili več možnosti za čezmejno opravljanje prodaje.

6. Nepošteni pogoji v pogodbah, sklenjenih s potrošniki

To vprašanje, ki ga trenutno ureja Direktiva 1993/13/EGS, je obravnavano v poglavju V in prilogah II in III. Vendar pa EESO meni – v skladu s študijami, ki jih je opravila Komisija – da to vprašanje ne bi smelo biti obravnavano v sedanjem predlogu in bi ga bilo treba umakniti, saj bi popolna uskladitev tega vprašanja glede na trenutno stanje prava Skupnosti neizogibno povzročila težave v nacionalnih pravnih sistemih različnih držav članic.

Če pa Komisija ne bo umaknila vseh pravil o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih s potrošniki, želi EESO podati naslednja stališča:

6.1.1.1 Kot je znano, gre za temeljni vidik pogodbenega prava, ki so ga pred sprejetjem direktive delno urejale države članice.

6.1.1.2 Primerjalna študija prenosa direktive v nacionalne zakonodaje kaže, da je velika večina držav članic uporabila klavzulo o minimalnem usklajevanju (člen 8), zato so njihova pravila za potrošnike ugodnejša od tistih, ki jih določa direktiva. Zaradi trenutnega stanja na tem področju se zdi popolna uskladitev tega vprašanja neprimerna (14).

6.1.1.3 Zato je treba upati, da bo predstavljeni predlog, ki poziva k dokončni razveljavitvi trenutno veljavne direktive, prenesen v nacionalne zakonodaje v največji možni meri in da bo obenem razjasnil nekatere dvoumnosti, ki so razdelile doktrino in sodno prakso.

6.1.1.4 To se seveda nanaša na odnos med načelom dobre vere in merilom neravnovesja pri izpolnjevanju obveznosti, ki ga določa člen 3(1) sedanje direktive in je skoraj nespremenjen v členu 32(1) predloga v zvezi s posledicami kršitve zahtev po preglednosti, ki so zdaj urejene v členu 31.

6.1.1.5 Kar zadeva področje uporabe, je treba omeniti uvedbo posebne omejitve v škodo potrošnikov. Medtem ko se obravnavani predlog nanaša samo na pogoje v pisnih pogodbah („ki so pripravljene vnaprej“, kot določa člen 30(1)), kar obvezuje države članice, da „se vzdržijo kakršnih koli predstavitvenih zahtev glede tega, kako so pogodbeni pogoji izraženi ali dani potrošniku na razpolago“, se sedanja direktiva uporablja tudi za ustne pogodbe (glej učinek člena 5 Direktive 93/13/EGS), kot velja tudi v nekaterih državah članicah.

6.1.1.6 EESO meni, da bi bila ohranitev sedanjega sistema skupaj z ustanovitvijo odbora in sistema za beleženje pogojev, za katere pristojni nacionalni organi menijo, da so nepošteni, zadovoljiv korak naprej na področju obveščanja o nepoštenih pogojih in izjemno koristna za trgovce, saj bi pomenila zmanjšanje stroškov usklajevanja, pa tudi za uporabnike zakona in potrošnike.

6.1.1.7 Vprašanje nepoštenih pogojev v pogodbah horizontalno zadeva vse pogodbe, sklenjene s potrošniki, pogosto pa tudi pogodbe, sklenjene med trgovci. EESO meni, da bo imel predlog Komisije s tega vidika zelo pomembne in negativne posledice za pogodbeno pravo na splošno in zlasti za varstvo potrošnikov v vseh državah članicah.

7. Nekateri vidiki prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij

7.1 EESO meni, da tega vprašanja ni primerno vključiti v direktivo, in predlaga, da se ga umakne iz predloga, saj nima nobene dodane vrednosti, potrošnikom pa ne zagotavlja višje ravni varstva.

7.2 Direktiva 1999/44/ES je državam članicam omogočila, da so sprejele ali ohranile v veljavi ukrepe za zagotavljanje večjega varstva potrošnikov, kar je privedlo do različnih nacionalnih predpisov.

7.3 Ta primer kaže na odsotnost kakršne koli večje težnje po prenosu (18), saj so vse države članice, brez izjeme, že pred tem sprejele predpise, ki se uporabljajo za vidike prodajnih pogodb za potrošniško blago, ki jih ureja direktiva.

7.4 V zvezi s prenosom tveganja (člen 23) je namen predloga razrešiti spore, povezane s pojmom dobave, zato določa, da je trgovec odgovoren potrošniku v trenutku, ko se tveganje prenese na potrošnika (člen 25), kar je mogoče obravnavati kot izboljšanje in napredek z vidika jasnosti.

7.5 EESO meni, da bi bila določitev enotnega roka za dobavo blaga neskladna, razen za nekatere vrste prodaje (na daljavo in zunaj poslovnih prostorov), saj člen 22 predloga direktive, v skladu s katerim mora trgovec dobaviti blago najpozneje v tridesetih dneh od dneva sklenitve pogodbe, ustvarja nesorazmerje.

7.6 Vendar pa predlog z odpravo možnosti držav članic, da določijo rok za domnevo o skladnosti z določbami sedanje direktive, in z določitvijo enotnega roka 6 mesecev zmanjšuje pravice potrošnikov, saj morajo slednji dokazovati obstoj napak, ki se pojavijo naknadno.

7.7 Tudi kar zadeva časovne roke in dokazno breme v zvezi z neskladnostjo, se bo, kakor je razvidno iz člena 28(4) in (5), s sprejetjem predloga direktive in s tem obvezne vložitve pritožbe kot pravila garancijski rok v vseh državah članicah, ki se niso odločile za ta mehanizem, v praksi skrajšal na ta rok za pritožbo.

8. Postopkovne pomanjkljivosti

8.1 Predlog vsebuje sklop postopkovnih pravil, kot sta dokazno breme in upravičenost do sproženja postopka, ki bi moral biti natančneje opredeljen, da bi se zagotovila skladnejša ureditev postopkov. Potreben je predpis v zvezi z možnostjo sprejetja previdnostnih ukrepov, ki zagotavlja združitev opustitvene tožbe z odškodninskim zahtevkom ali objavo sodb.

8.2 V zvezi s skupinskimi tožbami želi EESO opozoriti na nedavne izjave Odbora o tej zadevi (19).

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 241, 7.10.2002.

(2) UL C 256, 27.10.2007.

(3) UL C 175, 27.7.2007 in UL C 44, 16.2.2008.

(4) Glej opombo 2.

(5) Postopek pregleda je bil opisan v sporočilu „Evropsko pogodbeno pravo in sprememba pravnega reda Skupnosti: pot naprej“, COM(2004) 651 konč., UL C 14, 20.1.2005.

(6) Pripravljalna dela za oceno učinka pregleda pravnega reda o varstvu potrošnikov/analitično poročilo GP z dne 6.11.2007, ki so ga pripravili GHK/CIVIC Consulting/Bureau Van Dijk in je na voljo na spletni strani Evropske komisije.

(7) Glej COM(2007) 447 konč. z dne 25.7.2007: Drugo poročilo o napredku skupnega referenčnega okvira; glej tudi resolucijo Evropskega parlamenta o skupnem referenčnem okviru na področju evropskega pogodbenega prava z dne 3. septembra 2008. Resolucija Sveta 2863 z dne 18. aprila 2008, str. 18.

(8) Glej Posebno št. EB 298 (Varstvo potrošnikov na notranjem trgu – 2008); Flash EB št. 224 (Odnos podjetij do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov – 2008); Flash EB št. 250 – Zaupanje v informacijsko družbo, iz maja 2009, ter Poročilo o čezmejnem elektronskem trgovanju v EU, SEC(2009) 283 konč. z dne 5.3.2009.

(9) Kot je navedeno v sodbi Sodišča Evropskih skupnosti z dne 23. aprila 2009 (združeni zadevi C-261/07 in C-299/07).

(10) Glej primera ustanovitve službe za varstvo potrošnikov, ki se je osamosvojila od drugih tematskih področij šele leta 1989, ali posvetovalnega odbora za potrošnike.

(11) Deljena pristojnost v evropski ustavi in v členu 169 Lizbonske pogodbe. Glej UL C 115/51, 9.5.2008.

(12) „Potrošnik“ je vsaka fizična oseba, ki deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti. Osnutek skupnega referenčnega okvira, skrajšana izdaja, december 2008.

(13) Avstrija, Belgija, Danska, Grčija, Finska, Švedska, Španija in Portugalska so na primer razširile pojem potrošnika.

(14) Glej zbornik s primerjalno analizo potrošniške zakonodaje „EC Consumer Law Compendium – Comparative Analysis“, ki ga je uredil prof. Hans Schulte-Nolke v sodelovanju z dr. Christianom Twingg-Flesnerjem in dr. Martinom Ebersom in ki je bil februarja 2008 pripravljen za Evropsko komisijo v okviru pogodbe o storitvah št. 17.020100/04/389299: „Annotated Compendium including a comparative analysis of the Community consumer aquis“.

(15) Glej čl. 3(1) Direktive 85/577/ES; možnost, ki jo je uporabilo 18 držav članic.

(16) Uredba (ES) št. 178/2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(17) UL C 175, 27.7.2007 in UL C 162, 25.6.2008.

(18) Glej zbornik s primerjalno analizo potrošniške zakonodaje „EC Consumer Law Compendium – Comparative Analysis“, ki ga je uredil prof. Hans Schulte-Nolke v sodelovanju z dr. Christianom Twingg-Flesnerjem in dr. Martinom Ebersom in ki je bil februarja 2008 pripravljen za Evropsko komisijo v okviru pogodbe o storitvah št. 17.020100/04/389299: „Annotated Compendium including a comparative analysis of the Community consumer aquis“.

(19) UL C 162, 25.6.2008.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/62

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2001/83/ES glede preprečevanja vstopa zdravil, ki so ponarejena, kar zadeva njihovo istovetnost, zgodovino ali vir, v zakonito dobavno verigo

(COM(2008) 668 konč. – 2008/0261 (COD))

(2009/C 317/10)

Poročevalec: g. MORGAN

Svet je 12. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2001/83/ES glede preprečevanja vstopa zdravil, ki so ponarejena, kar zadeva njihovo istovetnost, zgodovino ali vir, v zakonito dobavno verigo

COM(2008) 668 konč. - 2008/0261 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. junija 2009. Poročevalec je bil g. MORGAN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 150 glasovi za in 2 glasovoma proti.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO podpira to pobudo. Zdravje ljudi je v ospredju zanimanja vseh članov Odbora. Vendar se Odbor povsem zaveda dejstva, da ta direktiva sama ne bo učinkovita. Predstavlja le en del večplastnega prizadevanja, ki vključuje kazensko pravo, organe pregona, varstvo pravic intelektualne lastnine, carinski nadzor in mednarodno sodelovanje. EESO poziva države članice, da okrepijo izvršilne ukrepe.

1.2 EESO predlaga večje prizadevanje na področju usklajenosti imen in znamk, ki se uporabljajo za zdravila v EU ter za ovojnine in kodne oznake zdravil po vsej EU. V EU je vsaj 10 različnih sistemov označevanja s kodami, vendar se pri nobenem od njih ne posveča pozornost vidikom varnosti, kot so na primer serijska številka, datum proizvodnje in rok uporabnosti. Vzpostaviti je treba usklajen evropski standard za identifikacijo zdravil, da se zagotovi sledenje skozi vso distribucijsko verigo do bolnika. Usklajevanje bo pripomoglo h krepitvi notranjega trga, saj bo odprlo vrata varnemu prostemu pretoku zdravil v EU. Olajšalo bo tudi potrjevanje pristnosti zdravil neposredno pri proizvajalcih vedno in povsod, na začetku vsaj na notranjem trgu EU. Na koncu bi to lahko privedlo do pobude na svetovni ravni.

1.3 Tehnologija lahko omogoči precejšen napredek na področju kodnih oznak, zagotavljanja istovetnosti in potrjevanja pristnosti. Glavni izziv predstavljata potrjevanje pristnosti in sledenje. Te strategije se smejo uporabljati le v okviru ciljev, za katere so namenjene, pri čemer se daje prednost neposrednemu preverjanju – brez posrednikov – pri uradnih registrih proizvajalcev, saj lahko le oni potrjujejo pristnost njihove proizvodnje. Obstajajo različni sistemi zagotavljanja istovetnosti, na primer radiofrekvenčna identifikacija (RFID) ali dvodimenzionalno označevanje s črtnimi kodami (Data Matrix). V Belgiji uporabljajo sistem posamične registracije ovojnine z uporabo zaporedne številke in enodimenzionalne črtne kode, ki ga je uvedel sistem zdravstvenega zavarovanja, z namenom da se preprečijo večkratni zahtevki zdravstvenim zavarovalnicam za isto embalažo v okviru sistema tretjega plačnika. Vendar belgijski sistem ne vključuje niti serijske številke niti roka uporabnosti. Prehod od belgijske enotne črtne kode (Code Barres Unique (CBU)) k označevanju DataMatrix bi zapolnil obstoječe vrzeli v zvezi s sledenjem in potrjevanjem pristnosti, kot zahteva zakonik Skupnosti o zdravilih. Čeprav bi te tehnične možnosti lahko brez težav in takoj začeli uvajati ob minimalnih stroških, Komisija presenetljivo meni, da je prezgodaj za sprejemanje odločitev glede kodnih oznak ter da je potrebnih več preizkusov. Dlje kot se bo odlašalo z uvedbo kodnih oznak, bolj bo situacija zmedena in razdrobljena. Zato Odbor predlaga, da se ustanovi projektna skupina za kodne oznake, ki naj preuči, ali se lahko začnejo uporabljati usklajeni obstoječi postopki, v začetku vsaj na notranjem trgu EU. Pozneje to lahko postane priložnost za prevzem vodilnega položaja na svetovni ravni.

1.4 Usmerjanje pozornosti na zakonito dobavno verigo ni dovolj. Če se ne bomo resno lotili vprašanja spleta, bo zdravje ljudi vse bolj ogroženo. Gre tudi za pomembno socialno razsežnost, saj nezakonita poceni zdravila s spleta ustvarjajo dvotirni sistem zdravstvenega varstva. EESO poziva Komisijo k ukrepanju.

1.5 EESO podpira odločen boj proti vsem, ki omogočajo vstop ponarejenih zdravil v verigo zakonitih zdravil. Kazni morajo biti stroge, in sicer od glob do zaplembe podjetja. EESO poziva Komisijo, naj objavi smernice za države članice na področju kazni.

1.6 Obsega ponarejanja in virov ponarejenih zdravil očitno še ne razumemo dovolj. Predlog direktive bi moral vsebovati tudi načrte za obravnavo pomanjkljivosti v sistemih za nadzor.

1.7 Tako kot Svetovna zdravstvena organizacija se tudi EESO strinja, da se v direktivi uporablja izraz „ponarejena“ zdravila (v angleščini se daje prednost izrazu „counterfeit“ pred „falsified“).

1.8 Besedilo je zaradi številnih prejšnjih in sedanjih sprememb zapleteno in ga je zato težko razumeti. EESO priporoča, da se objavi dosje z osnovnim besedilom in spremembami, da bo besedilo o ponarejenih izdelkih berljivo in razumljivo.

2. Uvod

2.1 Novembra 2001 je EU z Direktivo 2001/83/ES uvedla zakonik Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini. To je bil enciklopedični pregled, ki je zajemal vse vidike te teme. Pozneje je bil spremenjen z eno uredbo in petimi nadaljnjimi direktivami. Zdaj obsega 70 strani in vsebuje 130 členov ter dodatnih 44 strani prilog.

2.2 Predmet obravnave tega mnenja je še ena direktiva o spremembi. Obravnava preprečevanje vstopa zdravil, ki so ponarejena, kar zadeva njihovo istovetnost, zgodovino ali vir, v zakonito dobavno verigo. Ta direktiva o spremembi je ena od treh takih direktiv, ki so jih uvedli hkrati, z namenom da obravnavajo različne vidike zakonika Skupnosti. EESO meni, da bi bilo pametneje, vsaj kar se tiče te direktive, če bi pripravili dosje z osnovno direktivo in predlogi sprememb sedanje direktive, tako da bi zainteresirane strani imele na voljo kratko, celostno, skladno in izčrpno besedilo. Sedanje besedilo je nepregledno in težko razumljivo.

2.3 Ponarejena zdravila so namenoma in nezakonito napačno označena, da se prikrije njihova narava ali izvor; njihove kakovosti ni mogoče predvideti, saj lahko vsebujejo napačne odmerke aktivnih učinkovin, napačne aktivne učinkovine ali pa jih sploh ne vsebujejo. V vsakem primeru ponarejena zdravila proizvajajo v skrivnih laboratorijih brez možnosti nadzora.

2.4 Ponarejena zdravila predstavljajo veliko nevarnost za zdravje ljudi. Škodujejo farmacevtski zakonodaji EU in farmacevtski industriji EU. Število ponaredkov inovativnih in življenjsko pomembnih zdravil se povečuje. Poleg tega se ta zdravila usmerjajo do bolnikov po zakoniti dobavni verigi, da bi se povečala njihova količina.

2.5 Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima ta problem naslednje razsežnosti:

—	manj kot 1 % v večini industrializiranih držav in v večini EU;

—	več kot 20 % v večjem delu nekdanje Sovjetske zveze;

—	več kot 30 % v nekaterih delih Azije, Afrike in Latinske Amerike;

—	več kot 50 % na nelegalnih spletnih mestih.

Glede spleta je Komisija ugotovila, da soočenje z nezakonitimi dobavnimi verigami zahteva ločeno opredelitev problema, z ločenimi osnovnimi razlogi, cilji in ločenimi političnimi možnostmi. V predlagani direktivi to ni obravnavano.

2.6 Po mnenju Komisije je osnovnih razlogov, zakaj se ponarejena zdravila v zakoniti dobavni verigi ne odkrijejo, mnogo, vendar se lahko združijo v štiri vidike:

—	ponarejenih zdravil ni mogoče vedno zlahka razlikovati od originalov zaradi problemov sledenja in prepoznavanja;

—	distribucijska veriga je postala zelo zapletena in je „močna le toliko kot njen najšibkejši člen“;

—	obstajajo pravne negotovosti glede režima, ki se uporablja za zdravila, vnesena v EU, ki se domnevno ne dajo v promet ter

—	že aktivne farmacevtske učinkovine (API), ki se vnesejo v postopek izdelave, so lahko ponaredki originalnih aktivnih farmacevtskih učinkovin.

3. Kratka vsebina predloga direktive

3.1 Cilj osnovne Direktive 2001/83/ES in te predlagane spremembe je vzpostaviti delujoči notranji trg za zdravila v EU ob zagotavljanju visoke ravni varovanja javnega zdravja. Glavne določbe spremembe so navedene v nadaljevanju. Reference se nanašajo na prvi člen direktive o spremembi.

Sledenje in prepoznavanje

3.2 Revizije proizvajalcev aktivnih farmacevtskih učinkovin. (4)

3.3 Pravna podlaga za Komisijo, da določi obvezno uporabo specifičnih zaščitnih elementov (na primer kodno oznako ali pečat, ki ga ni mogoče odstraniti) na ovojnini zdravil na recept, da se lahko prepoznajo, potrdijo in izsledijo zdravila. (6), (8), (9)

3.4 Načelna prepoved udeležencem, ki so v distribucijski verigi med izvirnim proizvajalcem in zadnjim udeležencem (ponavadi farmacevtom) ali končnim uporabnikom (zdravnikom/bolnikom), da priredijo (torej odstranijo, nedovoljeno spremenijo ali prelepijo) zaščitne elemente na ovojnini. Vsak udeleženec dobavne verige, ki pakira zdravila, mora biti imetnik dovoljenja za proizvodnjo in biti odgovoren za škodo, povzročeno z zdravili, ki so ponarejena. (9), (10)

Distribucijska veriga

3.5 Nekatere obveznosti za druge udeležence poleg distributerjev na debelo, ki delujejo v distribucijski verigi. Tipični udeleženci, kot so posredniki in licitatorji, sodelujejo pri poslih, ne da bi bili dejansko v stiku z zdravili. (1), (14)

3.6 Dopolnilna pravila o obstoječi dobri distribucijski praksi. (13)

3.7 Distributerji na debelo bodo še naprej potrebovali dovoljenja. (12), (13), (14)

3.8 Obvezne revizije distributerjev na debelo, ki dobavljajo zdravila, da se zagotovi zanesljivost poslovnih partnerjev. (15)

Pravna negotovost

3.9 Odprava pravne negotovosti v zvezi z uvozom zdravil, namenjenih za ponovni izvoz. (2), (7)

Ponaredki originalnih aktivnih farmacevtskih učinkovin

3.10 Potrdilo proizvajalcev, da njihovi dobavitelji aktivnih farmacevtskih učinkovin izpolnjujejo zahteve. (3), (5), (7)

3.11 Okrepitev nadzora uvoza aktivnih farmacevtskih učinkovin iz tretjih držav, če ni mogoče ugotoviti, da ureditveni okvir v zadevni tretji državi zagotavlja ustrezno raven varovanja zdravja ljudi za zdravila, ki se izvozijo v EU. (4), (16)

Splošne določbe

3.12 Strožja pravila za inšpekcijske preglede, vključno z večjo preglednostjo rezultatov inšpekcijskih pregledov v zbirki podatkov EudraGMP. (12), (15)

3.13 Pristojni organi v državah članicah bodo izvajali nadzor in tudi vse potrebne sankcije. Komisija bo objavila nove smernice. (16), (17)

4. Stališče EESO

4.1 EESO podpira to pobudo. Zdravje ljudi je temeljna skrb Odbora.

4.2 Odbor ugotavlja, da Svetovna zdravstvena organizacija uporablja izraz „ponarejeni“ izdelki (v angleščini uporablja izraz „counterfeit“ namesto izraza „falsified“). Priporočamo, da se Komisija zgleduje po Svetovni zdravstveni organizaciji. „Ponarejanje“ (angleško „counterfeit“) bolje označuje kriminalni značaj te dejavnosti. Po besedah Svetovne zdravstvene organizacije je ponarejanje zdravil, vključno z vsemi dejavnostmi od proizvodnje do dobave bolnikom, nizkotno in hudo kaznivo dejanje, ki ogroža človeško življenje ter spodkopava verodostojnost zdravstvenih sistemov (1).

4.3 V zakoniti dobavni verigi se preprečevanje vstopa ponarejenim zdravilom zanaša na sodelovanje med zaupanja vrednimi in zanesljivimi poslovnimi partnerji. Za boljše sodelovanje bi morali uvesti obvezna potrdila vseh udeležencev v dobavni verigi, vsi podrobni podatki pa bi morali biti dosegljivi prek javno dostopne baze podatkov.

Sledenje in prepoznavanje

4.4 EESO meni, da Komisija podcenjuje problem sledenja in zagotavljanja istovetnosti. „Ponarejenih zdravil nikdar ni mogoče zlahka razlikovati od originalov, če ni usklajenih kodnih oznak, kar vodi k problemom sledenja.“

4.5 EESO predlaga večje prizadevanje na področju usklajenosti imen in znamk, ki se uporabljajo za zdravila v EU ter za ovojnine in kodne oznake zdravil po vsej EU. V EU je vsaj 10 različnih sistemov označevanja s kodami, vendar se pri nobenem od njih ne posveča pozornost vidikom varnosti, kot so na primer serijska številka, datum proizvodnje in rok uporabnosti. Vzpostaviti je treba usklajen evropski standard za identifikacijo zdravil, da se zagotovi sledenje skozi vso distribucijsko verigo do bolnika. Usklajevanje bo pripomoglo h krepitvi notranjega trga, s tem, da bo odprlo vrata varnemu prostemu pretoku zdravil v EU. Olajšalo bo tudi potrjevanje pristnosti zdravil neposredno pri proizvajalcih vedno in povsod, na začetku vsaj na notranjem trgu EU. Na koncu bi to lahko privedlo do pobude na svetovni ravni.

4.6 EESO meni, da bo lahko prepoznavanje pristne ovojnine zmanjšalo število goljufij. EESO priporoča, naj Komisija prevzame pobudo in vzpostavi bazo vizualnih podatkov o ovojninah zdravil.

4.7 Videti je, da v besedilu točke 3.4 niso upoštevali vzporednih distributerjev. Lahko bi bilo natančnejše in bi prepovedalo, da bi kateri koli udeleženec, ki ni imetnik dovoljenja za proizvodnjo, manipuliral z zaščitnimi elementi na ovojnini. Vzporedni distributerji morajo zdravilo prepakirati. Ne smejo pa zamenjati zaščitnih elementov, s čimer bi lahko prekinili verigo sledenja.

4.8 Tehnologija lahko omogoči precejšen napredek na področju kodnih oznak, zagotavljanja istovetnosti in potrjevanja pristnosti zdravil. Glavni izziv predstavljata potrjevanje pristnosti in sledenje. Te strategije se smejo uporabljati le v okviru ciljev, za katere so namenjene, pri čemer se daje prednost neposrednemu preverjanju – brez posrednikov – pri uradnih registrih proizvajalcev, saj lahko le oni potrjujejo pristnost njihove proizvodnje. Obstajajo različni sistemi zagotavljanja istovetnosti, na primer radiofrekvenčna identifikacija (RFID) ali dvodimenzionalno označevanje s črtnimi kodami (Data Matrix). V Belgiji imajo sistem posamične registracije ovojnine z uporabo zaporedne številke in enodimenzionalne črtne kode, ki ga je uvedel sistem zdravstvenega zavarovanja, njegov namen pa je preprečiti večkratne zahtevke zdravstvenim zavarovalnicam za isto embalažo v okviru sistema tretjega plačnika. Vendar belgijski sistem ne vključuje niti serijske številke niti roka uporabnosti. Prehod od belgijske enotne črtne kode (Code Barres Unique (CBU)) k označevanju DataMatrix bi zapolnil obstoječe vrzeli v zvezi s sledenjem in potrjevanjem pristnosti, kot zahteva zakonik Skupnosti o zdravilih. Čeprav bi te tehnične možnosti lahko brez težav in takoj začeli uvajati ob minimalnih stroških, Komisija presenetljivo meni, da je prezgodaj za sprejemanje odločitev glede kodnih oznak ter da je potrebnih več preizkusov. Dlje kot se bo odlašalo z uvedbo kodnih oznak, bolj bo situacija zmedena in razdrobljena. Zato Odbor predlaga, da se ustanovi projektna skupina za kodne oznake, ki naj preuči, ali se lahko začne uporabljati usklajene obstoječe postopke, v začetku vsaj na notranjem trgu EU. Pozneje to lahko privede do priložnosti za prevzem vodilnega položaja na svetovni ravni.

Distribucijska veriga

4.9 Ko je zdravilo zapakirano, je treba ponovno pakiranje brez ustreznih zaščitnih ukrepov obravnavati kot kaznivo dejanje. Ponarejena zdravila namreč vstopijo v zakonito distribucijsko verigo s ponarejeno ovojnino. Ovojnino zdravil, ki jih ponujajo legitimne spletne lekarne, bi bilo treba pregledati.

4.10 EESO ugotavlja, da direktiva predlaga hude kazni za tiste, ki niso uspeli preprečiti vstopa ponarejenim zdravilom v distribucijsko verigo. EESO priporoča, naj bodo sankcije zelo hude. Podjetja, ki delujejo proti tem pravilom, je treba zapreti.

Pravna negotovost

4.11 EESO izraža zadovoljstvo nad tem, da je bila v osnutku direktive obravnavana pravna negotovost v zvezi z uvozom za izvoz.

Ponaredki originalnih aktivnih farmacevtskih učinkovin

4.12 Kot je navedeno v zvezi z distribucijsko verigo, je treba podjetja, ki sodelujejo pri ponarejanju, zapreti.

Nezakonita dobavna veriga

4.13 Vnašanje ponaredkov prek nezakonite dobavne verige ni obravnavano v tej direktivi. Vendar pa to predstavlja veliko nevarnost za zdravje ljudi, zlasti ob upoštevanju spleta. Statistični podatki Svetovne zdravstvene organizacije so navedeni v točki 2.5. Pred kratkim so ugotovili, da je v Veliki Britaniji eden od štirih zdravnikov že zdravil bolnike zaradi stranskih učinkov, ki jih povzročajo zdravila, kupljena prek spleta. Nadaljnjih 8 odstotkov zdravnikov je morda imelo take primere, vendar niso bili prepričani. V enem zadnjih sporočil (2) Komisije je navedba, ki se sklicuje na poročilo o carinskih dejavnostih Skupnosti na področju ponarejanja in piratstva za leto 2007. Število zdravil, ki so jih zasegle carinske oblasti, je med letoma 2005 in 2007 naraslo za 628 %. Ne gre le za zdravila za zdrav način življenja, temveč tudi za zdravila proti življenjsko nevarnim boleznim.

4.14 Pozornost je treba usmeriti v splet. Spletne lekarne niso zakonite, če niso registrirane in odobrene v vsaki državi članici, registracija pa mora biti lahko dostopna v javni bazi podatkov, kot že velja za tradicionalne/klasične lekarne. Čeprav je na tem področju očitno potrebno evropsko in mednarodno sodelovanje, vsaka država določa svoja pravila za splet. Poleg tega trgovine na drobno trenutno ne ureja EU, tako da so pristojnosti Skupnosti na tem področju omejene in bi jih bilo treba razširiti kot že v primeru prodajalcev in distributerjev na debelo.

4.15 Razlogi, zakaj se bolniki obračajo k spletu, namesto k svojemu zdravniku, so lahko razumljivi. Določeno zdravilo morda ni na voljo na nekem območju, cena zdravila, zlasti ponarejenega, je lahko nižja v spletu in nenazadnje je kupovanje nekaterih zdravil neposredno v spletu manj neprijetno kot pa morebiten neprijeten pogovor z zdravnikom. Poleg tega bolnika ni mogoče sodno preganjati zaradi nakupa zdravil v spletu.

4.16 V vsaki državi članici bi bilo treba organizirati kampanje obveščanja, ki bi ljudi usmerjale k registriranim spletnim lekarnam in proč od kriminalnih združb. Kampanje bi morale poudariti potencialno nevarnost, ki jo za človeško življenje lahko pomenijo izdelki, kupljeni od neregistriranih virov v spletu. Publikacije o tem bi morale biti na voljo v vsaki lekarni, zdravstvenem domu, bolnišnici in na vsaki avtorizirani spletni strani.

4.17 Za vsakogar, za katerega se ugotovi, da je sodeloval pri ponarejanju zdravil, bi morale veljati hude finančne in kazenske sankcije. Podobno kot se v spletu nadzirajo spolne vsebine, bi bilo treba predvideti sodelovanje med javnimi oblastmi (kot je opisano v točki 4.3) in različnimi zainteresiranimi stranmi, kot so ponudniki internetnih storitev, iskalniki, storitve v tovornem prometu in družbe, ki upravljajo s kreditnimi karticami, za učinkovitejše ugotavljanje nezakonitih udeležencev v trgovini s ponarejenimi zdravili. Kot je poudarila Komisija, so njene direktive le delček večplastnega prizadevanja.

Splošne določbe

4.18 Obsega ponarejanja in virov ponarejenih zdravil očitno še ne razumemo dovolj. Predlog direktive bi moral vsebovati tudi načrte za obravnavo pomanjkljivosti v sistemih za nadzor.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej poročilo Mednarodne skupine za boj proti ponarejanju zdravil (International Medical Products Anti-Counterfeiting Taskforce – IMPACT), ki deluje v okviru Svetovne zdravstvene organizacije, posodobljeno maja 2008.

(2) COM(2008) 666 konč.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/67

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 78/660/ES o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb v zvezi z mikro subjekti

(COM(2009) 83 konč./2 – 2009/0035 (COD))

(2009/C 317/11)

Poročevalec: g. PEZZINI

Svet Evropske unije je 20. marca 2009 sklenil, da v skladu s členom 44 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 78/660/ES o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb v zvezi z mikro subjekti

COM(2009) 83 konč./2 - 2009/0035 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 22. junija 2009. Poročevalec je bil g. PEZZINI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 144 glasovi za, 10 glasovi proti in 17 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja potrebo, da se zadovoljijo potrebe malih in srednje velikih podjetij in obrti, da se jim omogoči obvladovanje strukturnih izzivov, ki so pogosti v kompleksni družbi, ob polnem izvajanju Evropske listine za mala podjetja (1) in v procesu, vključenem v lizbonsko strategijo.

1.2 EESO je seznanjen s pobudo Komisije, da se mikropodjetja izvzamejo iz računovodsko-administrativnih obveznosti, ki so pogosto drage in pretirane glede na strukturo teh podjetij, in opozarja na stališče, ki ga je zavzel pred tem v mnenjih CESE 1187/2008 (2) in CESE 1506/2008 (3).

1.3 Po mnenju EESO je pomembno, da pobuda spoštuje naslednja načela:

—	Obveznost: vsaka država članica je dolžna uvesti merila za izvzetje mikropodjetij;

—	Prožnost: državam članicam je treba prepustiti možnost, da v okviru skupnih mej prilagajajo merila za izvzetje v skladu s potrebami svojega posebnega položaja;

—	Enostavnost: spremembe izvzetij morajo biti enostavne za izvedbo;

—	Preglednost: vsekakor je treba zagotoviti ustrezno preglednost enotnega trga.

1.4 Čeprav se EESO zaveda, da Skupnost na tem področju nima izključne pristojnosti, meni, da je – zaradi celovitosti enotnega trga in nediskriminatornosti glede subjektov, ki na njem delujejo – zaželeno, da se v prihodnjih ukrepih revizije četrte in sedme direktive o pravu družb olajšave lahko samodejno uporabljajo za vsa mikropodjetja v Uniji, v skladu z merili, ki jih jasno opredeli vsaka država članica.

1.5 V zvezi s tem Odbor poziva, da se uporabi vodilno načelo „najprej pomisli na male“ (Think Small First) prek medinstitucionalnega sporazuma, ki temelji na enaki pravni podlagi kot sporazum o boljši pripravi zakonodaje (4), z vrsto jasnih in preglednih zavez na ravni Skupnosti in na nacionalni ravni v zvezi z odpravljanjem oziroma zmanjševanjem upravnih bremen, da se zagotovi sistematska uporaba teh zavez tako v zakonodajnih kot v izvedbenih postopkih, zlasti za mikropodjetja in mala podjetja.

1.6 Po mnenju EESO bi bilo tudi primerno, da bi Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu in EESO v treh letih po začetku veljavnosti predlagane direktive predložila poročilo z oceno učinkov in delovanja izvzetja v korist mikropodjetij v vseh državah članicah EU in dejanske prihranke, dosežene z evropskimi mikropodjetji.

2. Uvod

2.1 Od leta praznovanja „evropskega leta malih in srednje velikih podjetij ter obrti“ (5), ki mu je sledilo oblikovanje GD XXIII (6) in vrsta evropskih konferenc (7), si je Evropska komisija zelo prizadevala, da bi zadovoljili potrebe malih in srednje velikih podjetij ter obrti in jih podpirali pri soočanju s številnimi gospodarskimi in strukturnimi izzivi. To je bilo že poudarjeno v številnih mnenjih EESO (8).

2.2 Za mala in srednje velika podjetja pogosto veljajo enaka pravila kot za velika podjetja. Njihove posebne potrebe na področju računovodstva so bile le redko proučene, predpisi na področju poročanja o finančnem položaju pa prinašajo znatno finančno obremenitev, poleg tega pa ovirajo učinkovito uporabo kapitala za proizvodnjo in zaposlovanje.

2.3 V zvezi z računovodstvom in revizijo je po eni strani temeljnega pomena izboljšanje kakovosti računovodskih izkazov kapitalskih družb in povečanje preglednosti, po drugi strani pa so večje obveznosti, naložene podjetjem, za mikro in mala podjetja pogosto še posebno obremenjujoče.

2.4 Prav ob upoštevanju tega dejstva je Komisija pred kratkim predložila predlog, da srednje velika podjetja oprostijo nekaterih obveznosti glede poročanja in priprave konsolidiranih računovodskih izkazov (9); ta predlog je EESO pozdravil (10).

2.5 Visoki upravni stroški, ki izhajajo iz zakonodaje Skupnosti, omejujejo konkurenčnost evropskih podjetij. Poleg tega se zakonodaja v zvezi s pravom, računovodstvom in revidiranjem računovodskih izkazov družb ni razvijala vzporedno z okoljem, v katerem podjetja poslujejo. Dejstvo je, da direktive, ki zagotavljajo kakovost finančnega poročanja in revidiranja v EU, vključujejo veliko upravno breme za podjetja, zlasti za mala.

2.6 Po ocenah, pripravljenih za Komisijo, ki se ne zdijo znanstveno in metodološko strukturirane, bi se ukrep izvzetja utegnil nanašati na približno 5,4 milijona mikropodjetij, celotni upravni stroški za izpolnitev upravnih in računovodskih obveznosti, določenih z direktivo, pa bi znašali približno 6,3 milijarde eurov na leto.

2.7 EESO izrecno opozarja na zavezo, ki jo je sprejela Komisija, da se upravno breme za podjetja zmanjša za 25 % (11); zavezo je EESO brez pridržkov podprl (12).

2.8 Po mnenju Odbora je treba „izvesti […] potrebne ukrepe, da se v vseh državah članicah zagotovi pravočasno in kakovostno izvajanje vseh direktiv ter da se nacionalne in regionalne vlade ter zakonodajalce prepriča, da začnejo z lastnimi projekti za poenostavitev predpisov v primerih, pri katerih je prišlo do pretirano natančnega izvajanja (gold-plating) evropske zakonodaje“ (13).

3. Ozadje mnenja

3.1 V okviru četrte faze pobude za poenostavitev zakonodaje o notranjem trgu (Simplification of the Legislation on the Internal Market – SLIM) sta bili posodobljeni prva in druga direktiva o pravu družb.

3.2 Evropski svet je 8. in 9. marca 2007 poudaril, da je zmanjševanje upravnih obremenitev pomemben ukrep za pospeševanje evropskega gospodarstva, zlasti zaradi svojega učinka za mala podjetja. Izrecno je opozoril, da je potrebno močno skupno prizadevanje za znatno zmanjšanje upravnih obremenitev v EU.

3.3 Na svojem zasedanju 13. in 14. marca 2008 je Evropski svet Komisijo pozval, naj pripravi nove zakonodajne predloge za zmanjšanje upravnih obremenitev, ki jih je treba sprejeti po pospešenem postopku (14), ter med prednostna področja uvrstil evropsko pravo družb ter računovodstvo in revizijo.

3.4 Tudi European Small Business Act (15), ki ga je Komisija predložila junija 2008 in o katerem se je Odbor že opredelil (16), je poudaril potrebo po poenostavitvi za majhna podjetja.

3.5 Tudi Evropski načrt za oživitev gospodarstva, predstavljen konec novembra 2008, je opozoril, kako pomembno je zmanjšanje upravnih obremenitev za mala in srednje velika podjetja (MSP) ter mikropodjetja, med drugim z odpravo „zahteve, da morajo mikro podjetja pripravljati letne računovodske izkaze“ (17).

3.6 Evropski parlament se je v svoji resoluciji z dne 8. decembra 2008 (18) opredelil za črtanje zahtev o predložitvi računovodskih izkazov za mikropodjetja, da bi ta podjetja povečala konkurenčnost in bolje izkoristila svoje možnosti rasti. Komisijo je pozval, naj predloži zakonodajni predlog, ki bi državam članicam omogočil, da ta podjetja izvzamejo s področja uporabe Četrte direktive 78/660/EGS.

3.7 V zadnjih dvajsetih do tridesetih letih je Direktiva 78/660/EGS doživela več sprememb (19).

4. Povzetek dokumenta Komisije

4.1 Komisija predlaga uvedbo pojma mikropodjetja, ki ga že predvidevajo nekatere države članice, in da se ta podjetja izključijo iz področja uporabe Četrte direktive Sveta 78/660/EGS o letnih računovodskih izkazih. Da bi bila deležna ugodnosti na podlagi tega izvzetja, morajo mikropodjetja izpolnjevati dvoje od treh naslednjih meril:

—	10 ali manj zaposlenih,

—	bilančna vsota manjša od 500 000 eurov in

—	neto promet manjši od 1 000 000 eurov.

4.2 V teh zelo majhnih podjetjih so stroški pripravljanja letnih izkazov še posebno veliki. Po drugi strani pa za njihovo finančno stanje ni posebnega interesa, saj gre predvsem za podjetja, ki delujejo na lokalni in regionalni ravni.

4.3 Z uvedbo izvzetij v direktive o računovodstvu bi države članice imele možnost, da same določijo pravila, ki bi veljala za mikropodjetja.

4.4 Zato se je Komisija odločila za spremembo sedanje zakonodaje Skupnosti. Kar zadeva mikropodjetja, so predlagani različni ukrepi:

—	izvzetje teh podjetij iz obveznosti, da objavljajo svoje izkaze,

—	možnost za mikropodjetja, da prostovoljno pripravljajo tudi letne računovodske izkaze, jih predložijo v revizijo in pošljejo v nacionalni register,

—	diskrecija držav članic, da mikropodjetja izvzamejo iz področja uporabe Četrte direktive o pravu družb.

5. Splošne ugotovitve

5.1 EESO podpira cilj pobude Komisije, da se mikropodjetja izvzamejo iz računovodskih upravnih obveznosti, ki so drage in povsem nesorazmerne glede na potrebe mikropodjetij in glavne uporabnike računovodskih informacij.

5.2 Odbor meni, da je – zlasti v sedanji gospodarski krizi, ki še posebej močno pesti majhna podjetja v vsej Evropi – prednostnega pomena, da se ukrepi izvzetja mikropodjetij izvajajo hitro (po postopku „fast track“) (20) in s splošno veljavo v celotnem Evropskem gospodarskem prostoru; biti morajo prožni, prilagojeni posameznim nacionalnim razmeram in se uporabljati pregledno v zvezi s fizičnimi in pravnimi subjekti v Evropi.

5.3 Predlog Komisije je tudi močna spodbuda za boj proti sivi ekonomiji, kot je to Odbor že večkrat zahteval. Odbor je opozoril na „zelo negativen učinek dela na črno za področje javnih financ, tako zaradi izgube davčnih dohodkov kot tudi socialnih prispevkov“ (21), in da „cena za poštenost ne sme biti previsoka, sicer tvegamo, da se bo delo na črno vedno bolj širilo“ (22).

5.4 EESO pozdravlja predlog Komisije za poenostavitev, s katerim naj bi zagotovili, da bo ureditveni okvir prispeval k spodbujanju podjetništva in inovativnosti malih in mikropodjetij, da bodo bolj konkurenčna in bolje izkoriščala potencial notranjega trga.

5.5 Čeprav se Odbor zaveda, da Skupnost na tem področju nima izključne pristojnosti in da je potrebna uporaba člena 5 Pogodbe ES o načelu subsidiarnosti, meni, da je – zaradi celovitosti enotnega trga in nediskriminacije subjektov, ki na njem delujejo – zaželeno, da v prihodnjih ukrepih splošnega pregleda četrte in sedme direktive o pravu družb olajšave za mikropodjetja ne bi bile prepuščene presoji posameznih držav članic, temveč bi se samodejno uporabljale za vsa mikropodjetja v EU.

5.6 Odbor poziva Komisijo, Evropski parlament in Svet, naj se pri napovedanem splošnem pregledu četrte in sedme direktive o pravu družb uporabi vodilno načelo „najprej pomisli na male“ (Think Small First) prek medinstitucionalnega sporazuma na temelju iste pravne podlage kot sporazum o boljši pripravi zakonodaje (23), z vrsto jasnih zavez v zvezi z zmanjševanjem oziroma odpravljanjem upravnih obremenitev.

5.7 Po mnenju EESO bi bilo tudi primerno, da bi Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu in EESO v treh letih po začetku veljavnosti predlagane direktive predložila poročilo z oceno učinkov in delovanja izvzetja v korist mikropodjetij v vseh državah članicah EU ter dejanskih prihrankov, doseženih z evropskimi mikropodjetji.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej zasedanje Evropskega sveta v Lizboni, 2000.

(2) UL C 27, 3.2.2009, str. 7.

(3) UL C 77, 31.3.2009, str. 37.

(4) Glej mnenje EESO, UL C 182, 4.8.2009, str. 30, priporočilo št. 1, poročevalec g. MALOSSE, soporočevalec g. CAPPELLINI.

(5) Leto 1983.

(6) Najprej je bila – pod vodstvom Edith Cresson – oblikovana delovna skupina, ki je pozneje postala nov GD: GD XXIII.

(7) Avignon 1990, Berlin 1994, Milano 1997.

(8) Glej med drugim UL C 161, 14.6.1993, str. 6; UL C 388, 31.12.1994, str. 14; UL C 295, 7.10.1996, str. 6; UL C 56, 24.2.1997, str. 7; UL C 89, 19.3.1997, str. 27; UL C 235, 27.7.1998, str. 13; UL C 221, 7.8.2001, str. 1; UL C 374, 3.12.1998, str. 4; UL C 116, 20.4.2001, str. 20.

(9) COM(2008) 195 konč. z dne 18. septembra 2008.

(10) UL C 77, 31.3.2009, str. 37, poročevalec g. CAPPELLINI.

(11) COM(2006) 689, 690 in 691 konč. z dne 14. novembra 2006.

(12) UL C 256, 27.10.2007, str. 8.

(13) Glej UL C 256, 27.10.2007, str. 8, točka 4.3.6, in UL C 204, 9.8.2008, str. 9, točka 6.2.

(14) Sklepi predsedstva Evropskega sveta v Bruslju 13. in 14. marca 2008, točka 9.

(15) COM(2008) 394 konč., 25.6.2008.

(16) UL C 182, 4.8.2009, str. 30, poročevalec g. MALOSSE, soporočevalec g. CAPPELLINI.

(17) Sporočilo Komisije Evropskemu svetu Evropski načrt za oživitev gospodarstva (COM(2008) 800 konč., 26.11.2008, točka 4).

(18) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008 o računovodskih zahtevah za mala in srednje velika podjetja, zlasti mikro podjetja.

(19) Več deset sprememb: direktive 83/349/EGS, 84/569/EGS, 89/666/EGS, 90/604/EGS, 90/605/EGS, 94/8/ES, 1999/60/ES, 2001/65/ES, 2003/38/ES, 2003/51/ES, 2006/43/ES, 2006/46/ES.

(20) Fast track („takojšnji“): za hitro dosego prvih rezultatov je Komisija predlagala tri „takojšnje“ ukrepe. Prvi takojšnji ukrep, ki je bil namenjen uskladitvi določenih pravil o strokovnih poročilih v primeru nacionalih združitev in delitev s pravili iz direktive o čezmejnih združitvah (Direktiva 2005/56/ES), sta Svet in Evropski parlament sprejela v novembru 2007 (Direktiva 2007/63/ES). Poleg tega je Komisija aprila 2008 predložila dva predloga za spremembo prve in enajste direktive o pravu družb in direktiv o računovodstvu.

(21) UL C 101, 12.4.1999, str. 30, poročevalec g. GIRON.

(22) UL C 255, 14.10.2005, str. 61.

(23) UL C 182, 4.8.2009, str. 30, priporočilo št. 1, poročevalec g. MALOSSE, soporočevalec g. CAPPELLINI, in sicer predvsem točko 3.2: „EESO v zvezi z načelom ‚najprej pomisli na male‘ ponavlja svoje stališče (UL C 27, 3.2.2009, str. 27) in poziva k temu, da mora dobiti zavezujočo obliko (kodeks ravnanja, medinstitucionalni sporazum, sklep Sveta), ki jo je treba še opredeliti in bi obvezovala Evropski parlament, Komisijo in Svet. Izbira medinstitucionalnega sporazuma, ki bi temeljil na isti pravni podlagi kot sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003, …“.

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednje besedilo iz mnenja strokovne skupine, ki je prejelo več kot četrtino glasov, je bilo med razpravo zavrnjeno v korist amandmaja, ki ga je sprejela skupščina.

„2.6	Po ocenah, pripravljenih za Komisijo bi se ukrep izvzetja utegnil nanašati na približno 5,4 milijona mikropodjetij, celotni upravni stroški za izpolnitev upravnih in računovodskih obveznosti, določenih z direktivo, pa bi znašali približno 6,3 milijarde eurov na leto.“

Rezultat glasovanja o amandmaju Glasovi za: 89 Glasovi proti: 40 Vzdržani glasovi: 30

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/72

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Peti del

(COM(2009) 142 konč. – 2009/0048 (COD))

(2009/C 317/12)

Glavni poročevalec: g. RETUREAU

14. maja 2009 je Svet sklenil, da v skladu s členom 152 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Peti del

COM(2009) 142 konč. – 2009/0048 (COD).

Predsedstvo Odbora je 12. maja 2009 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

V skladu s členom 20 poslovnika je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija (seja z dne 16. julija) za glavnega poročevalca imenoval g. RETUREAUJA ter mnenje sprejel s 122 glasovi za in 2 glasovoma proti.

1. Sklepi

1.1 EESO sprejema predloge Komisije v zvezi z regulativnim postopkom s pregledom, vendar se sprašuje o potrebi po posebnem postopku, kadar spremembe, čeprav se ne spremeni cilj instrumenta, presegajo merilo spreminjanja nebistvenih določb in imajo razmeroma velik socialni, gospodarski ali zdravstveni vpliv.

1.2 Meni, da je težko uvesti pregled zaradi organizacije dela v Parlamentu.

1.3 Dodana vrednost novega postopka državljanom še ni popolnoma jasna, saj imajo organizacije civilne družbe, na katere se nanašajo „dodatni“ predpisi, vzpostavljeni v okviru postopka komitologije, lahko težave s spremljanjem zaporednih sprememb predpisov prvotnega instrumenta.

2. Povzetek postopkov prilagajanja na regulativni postopek s pregledom med letoma 2007 in 2008

2.1 Regulativni postopek Parlamenta s pregledom se je v zadnjih dveh letih razširil z naborom prilagoditev pravnih instrumentov, ki so bili v preteklosti sprejeti s postopkom „normalne“ komitologije. „Normalna“ komitologija ostaja v veljavi, kadar se ne izvajajo regulativni postopki s pregledom.

2.2 Sklep Sveta 2006/512/ES z dne 17. julija 2006 je spremenil sklep Sveta z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (1999/468/ES), predvsem z dodanim členom 5a, ki uvaja nov regulativni postopek s pregledom. Ta postopek Parlamentu omogoča izvajanje pravice do podrobnega pregleda pri spremembah ustreznih zakonodajnih aktov, sprejetih s postopkom komitologije, če so te spremembe „nebistvene“ ali pa določbam dodajajo ali odvzemajo elemente, ki niso bistveni.

2.3 Postopki komitologije, ki zagotavljajo spremljanje vsakega zakonodajnega akta, bodo tako obsegali dodatno možnost, ki bo okrepila pregled Parlamenta nad uresničevanjem izvedbenih pooblastil, ki so Komisiji podeljeni z aktom; gre za akte, za katere se uporablja ta nova možnost in za katere velja postopek soodločanja ali postopek Lamfallussy na finančnem področju (1).

Komisija, Svet in Parlament so se v skupni izjavi dogovorili o seznamu aktov, za katere menijo, da jih je treba nujno prilagoditi spremenjenemu sklepu, da se namesto prvotnega postopka uvede regulativni postopek s pregledom. Skupna izjava med drugim določa, da so pri izvajanju načel dobre zakonodaje izvedbena pooblastila podeljena Komisiji brez časovne omejitve.

2.4.1 Komisija se je odločila za uskladitev starejših aktov, na katere se nanaša novi postopek s predlogi uredb nabora uredb, torej tistih, ki se nanašajo na niz aktov, namesto za ločeno uredbo za vsak akt posebej.

2.4.2 Prvi trije nizi so bili sprejeti konec leta 2007, četrti pa 11. februarja 2008 (2). Komisija je tako predlagala retroaktivno spremembo vseh aktov, ki po njenem mnenju spadajo pod novi postopek komitologije s pregledom, da bi tako vključila novi postopek in po potrebi odstranila časovne omejitve glede izvajanja izvedbenih pooblastil, ki bi jih akti lahko vsebovali.

2.5 Parlament pa je z resolucijo z dne 23. septembra 2008 priporočil Komisiji, naj znova prouči seznam 14 aktov, za katere predlaga uvedbo regulativnega postopka s pregledom namesto postopka komitologije brez pregleda, ki je bil sprva predviden. To mnenje se nanaša na odgovor in predlagane ukrepe Komisije po resoluciji.

2.6 Parlament je izrazil stališče, da so bili postopki za izvajanje sklepa Sveta 1999/468/ES izrazito nezadovoljivi in to, razen postopkov za novi regulativni postopek s pregledom, še vedno so, med drugim tudi zaradi načina upravljanja s podatkovno bazo komitologije; menil je, da so dokumenti pogosto poslani po koščkih in ne vsebujejo pojasnila o tem, kakšne vrste so, včasih pa vsebujejo tudi zavajajoče naslove; osnutki izvedbenih ukrepov, o katerih se v odboru še ni glasovalo, so na primer poslani pod opombo „pravica do pregleda“, čeprav bi morali biti poslani pod opombo „pravica do obveščenosti“, zaradi česar ni jasno, kateri časovni roki zanje veljajo (3).

3. Predlogi Komisije

3.1 V predlogu uredbe, navedene v naslovu mnenja, Komisija predlaga prilagoditev obeh aktov, ki jih je predložil Parlament, na regulativni postopek s pregledom in pojasnjuje, zakaj preostalih 12 instrumentov ni treba prilagoditi, pri tem pa navaja pravne razloge, ki se nanašajo na naravo teh aktov.

Ti akti so naslednji:

Instrumenti, katerih uskladitev je že bila izvedena ali predlagana

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/25/ES z dne 22. maja 2000 o spremembi Direktive Sveta 74/150/EGS (4).

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/43/ES z dne 27. junija 2001 o spremembi Direktive Sveta 92/23/EGS (5).

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/3/ES z dne 11. februarja 2004 o spremembi direktiv Sveta 70/156/EGS in 80/1268/EGS. Komisija meni, da sta bili ti direktivi samodejno podvrženi regulativnemu postopku s pregledom (6).

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/64/ES z dne 26. oktobra 2005 o spremembi Direktive Sveta 70/156/EGS (7).

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/40/ES z dne 17. maja 2006 o spremembi Direktive Sveta 70/156/EGS (8).

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/33/ES z dne 6. julija 2005 o spremembi Direktive Sveta 1999/32/ES (9).

Instrument, ki ne spada pod postopek soodločanja

—	Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (10).

Instrument, sprejet po začetku veljavnosti reforme iz leta 2006

—	Uredba (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006. Sprejeta je bila po 23. juliju 2006, tj. po začetku veljavnosti reforme, ki je uvedla regulativni postopek s pregledom, zato prilagoditev ni potrebna (11).

Instrumenti, ki ne vsebujejo določb, za katere velja regulativni postopek s pregledom

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/46/ES z dne 23. julija 2001 o spremembi Direktive Sveta 95/53/ES in direktiv Sveta 70/524/EGS, 96/25/ES in 1999/29/ES (12).

—	Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/33/ES z dne 21. oktobra 2002 o spremembi direktiv Sveta 90/425/EGS in 92/118/EGS (13).

—

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/41/ES z dne 21. aprila 2004 o razveljavitvi nekaterih direktiv o higieni živil in zdravstvenih pogojih za proizvodnjo in dajanje na trg nekaterih proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi, in o spremembi direktiv Sveta 89/662/EGS in 92/118/EGS in Odločbe Sveta 95/408/ES (14).

—	Odločba št. 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 (15).

3.3 Komisija skupaj z Evropskim parlamentom priznava, da naslednja temeljna akta zajemata več določb, ki jih je treba prilagoditi regulativnemu postopku s pregledom:

—	Direktiva 2000/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. aprila 2000 o spremembi Direktive Sveta 64/432/EGS o problemih v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki vplivajo na trgovino z govedom in prašiči med državami članicami Evropske skupnosti (16), in

—	Uredba (ES) št. 1760/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo govedi ter o označevanju govejega mesa in proizvodov iz govejega mesa in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 820/97 (17).

3.4 Cilj tega predloga je prilagoditi ta dva temeljna akta regulativnemu postopku s pregledom.

4. Splošne ugotovitve Odbora

4.1 EESO je z zanimanjem spremljal izvajanje novega postopka komitologije – regulativnega postopka s pregledom.

4.2 EESO sprejema predloge Komisije v zvezi z regulativnim postopkom s pregledom, vendar se sprašuje o potrebi po posebnem postopku, kadar spremembe nekoliko presegajo merilo spreminjanja nebistvenih določb in imajo razmeroma velik socialni, gospodarski ali zdravstveni vpliv, čeprav se ne spremeni cilj instrumenta. Tak primer je uredba OEEO.

4.3 Meni, da postopek komitologije s pregledom pomeni demokratični napredek pri spremljanju upravljanja nekaterih instrumentov, ki se spreminjajo, saj tako niso potrebni nekateri drugi postopki, kot je revizija, ki bi brez potrebe obremenili institucije; vendar pa je Parlamentu težko organizirati pregled zaradi časovnega načrtovanja svojega dela.

4.4 Dodana vrednost novega postopka državljanom še ni popolnoma jasna, saj imajo organizacije civilne družbe, na katere se nanašajo dodatni predpisi, vzpostavljeni v okviru postopka komitologije, lahko težave s spremljanjem zaporednih sprememb predpisov prvotnega instrumenta.

4.5 Položaj se še bolj zaplete, če spremembe segajo dlje od merila spreminjanja „nebistvenih“ določb, saj ta koncept v nekaterih primerih ostaja nejasen. To na primer velja za novo uredbo o nevarnih proizvodih v odpadni električni in elektronski opremi. Dodajanje strupenih snovi na seznam ali črtanje z njega naj bi se po predlogu opravilo po postopku s pregledom, vendar je Odbor v mnenju (18) pozval, da bi bilo v primeru spremembe seznama treba opraviti posvetovanja z udeleženo industrijo in delavci ter pripraviti oceno učinka, saj se takšne spremembe v primeru te uredbe zdijo „bistvene“.

4.6 Ob upoštevanju te pripombe, ki se utegne nanašati na nekatere posebne primere in jo je mogoče uporabiti v praksi, ne da bi bilo treba spremeniti sedanje predpise, Odbor lahko sprejme predloge Komisije.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Člen 5a Sklepa 1999/468/ES, kakor je bil spremenjen, je uvedel nov regulativni postopek s pregledom za ukrepe splošnega obsega za spreminjanje nebistvenih določb temeljnega akta, sprejetega v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe, vključno s črtanjem nekaterih takšnih določb ali z dopolnjevanjem akta tako, da se mu dodajo nove nebistvene določbe.

(2) COM(2008) 71 konč. in COM(2007) 740 konč.; COM(2007) 741 konč.; COM(2007) 822 konč. in COM(2007) 824 konč.; UL C 224, 30.8.2008.

(3) EP, Odbor za ustavne zadeve, poročevalka: Monica Frassoni A6-0107/2008. Predlog odločbe, uvodna izjava B.

(4) UL L 173, 12.7.2000.

(5) UL L 211, 4.8.2001.

(6) UL L 49, 19.2.2004.

(7) UL L 310, 25.11.2005.

(8) UL L 161, 14.6.2006.

(9) UL L 191, 22.7.2005

(10) UL L 210, 31.7.2006.

(11) UL L 378, 27.12.2006.

(12) UL L 234, 1.9.2001.

(13) UL L 315, 19.11.2002.

(14) UL L 157, 30.4.2004.

(15) UL L 108, 24.4.2002.

(16) UL L 105, 3.5.2000.

(17) UL L 204, 11.8.2000.

(18) COM(2008) 809 konč. in CESE 1032/2009, 10.6.2009.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/75

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o srednjeročni oceni izvajanja akcijskega načrta ES za biotsko raznovrstnost

(COM(2008) 864 konč.)

(2009/C 317/13)

Poročevalec: g. RIBBE

Komisija je 16. decembra 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Srednjeročna ocena izvajanja akcijskega načrta ES za biotsko raznovrstnost

COM(2008) 864 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. junija 2009. Poročevalec je bil g. RIBBE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja dne 15. julija) s 162 glasovi za, 3 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO globoko obžaluje, da cilj „zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010“ ne bo dosežen.

1.2 Vendar je razveseljivo, da je bilo mogoče z direktivo o habitatih in direktivo o pticah doseči pozitiven razvoj pri nekaterih habitatih in vrstah. To kaže, da je evropska zakonodaja za varstvo narave ob pravilni uporabi učinkovita.

1.3 Vendar nadaljnje resne izgube vrst zunaj varovanih območij, do katere prihaja v okviru popolnoma zakonitih gospodarskih dejavnosti, ni mogoče ustaviti. EESO se strinja s Komisijo, da vprašanja biotske raznovrstnosti še niso dovolj vključena v druge sektorske politike.

1.4 EESO vendarle meni, da ni treba določiti nobenih novih ciljev. Predvsem morajo Komisija in države članice resno upoštevati in v prihodnosti odločneje zastopati dosedanji dejanski cilj „zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti in obnovitve naravnih habitatov“, ki je bil določen že leta 2001.

1.5 Varstvo narave se z gospodarsko-političnega vidika pogosto obravnava kot ovira oziroma grožnja. Gospodarski pomen biotske raznovrstnosti se do zdaj v politični praksi še ni uveljavil. Komisijo se poziva, naj pojasni, kako bo – na primer v okviru razprav o večji internalizaciji zunanjih stroškov – rešila ta problem.

1.6 Javnost je treba bolje seznanjati s pozitivnimi primeri iz prakse, ki kažejo na tesno povezavo med regionalnim gospodarskim razvojem in biotsko raznovrstnostjo (npr. turizem).

1.7 Odločitev Sveta o financiranju mreže Natura 2000 s sredstvi strukturnih skladov in drugega stebra SKP se je izkazala za neučinkovito; države članice namenjajo v ustreznih programih nasploh premalo pozornosti varstvu narave in biotske raznovrstnosti. EESO se zavzema za uvedbo samostojne proračunske postavke v finančnem obdobju 2014–2020. V kmetijsko-okoljske programe je treba ponovno vključiti spodbujevalne ukrepe.

1.8 V številnih regijah in na številnih območjih, npr. močvirjih, gorskih predelih, obalnih regijah, pašnih območjih in rečnih livadah, varstvo in obnova naravnih habitatov hkrati pomembno prispevata tudi k varstvu podnebja. Čeprav je jasno, da je treba biotsko raznovrstnost ohraniti iz številnih drugih razlogov kot pa zgolj zaradi varovanja podnebja, je treba podnebno politiko in politiko biotske raznovrstnosti še tesneje preplesti.

1.9 Da bi vrstam omogočili prilagoditev na spremenjene podnebne razmere, je treba njihove habitate še tesneje povezati. Razmisliti je treba o vzpostavitvi „vseevropske mreže za naravo“.

1.10 Vedno več površin je pozidanih s stavbami ali prekritih z asfaltom, kar predstavlja veliko težavo z vidika varstva narave. V Evropi je treba zmanjšati rabo zemljišč.

1.11 Varstvo narave uživa v civilni družbi visoko podporo, vendar pa je poznavanje tega področja še zelo slabo. EESO pozdravlja dejstvo, da se bo končno namenilo več pozornosti ozaveščanju o potrebi po razumevanju vzrokov za izgubo biotske raznovrstnosti in spodbujanju ustreznih protiukrepov. Med te ukrepe spada tudi zagotavljanje natančnejših informacij za potrošnike o posledicah nekaterih proizvodnih postopkov in o razvoju trajnostnih proizvodnih praks.

2. Sporočilo Evropske komisije

2.1 Komisija navaja v svojem sporočilu zaskrbljujoče rezultate, v skladu s katerimi je kljub predloženemu akcijskemu načrtu za ohranitev biotske raznovrstnosti, ki vsebuje 160 ukrepov, „malo verjetno, da se bo lahko do leta 2010 dosegel skupni cilj zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti v EU. Če se želimo temu cilju vsaj približati, bodo morale Evropska skupnost in države članice EU v naslednjih dveh letih vložiti še veliko dodatnega truda“. Komisar EU za okolje Dimas je medtem priznal, da cilj zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010 ne bo dosežen!

2.2 Izguba biotske raznovrstnosti na svetovni ravni se opisuje kot „katastrofalna“. Ne gre samo za motnje v naravnih procesih, temveč prihaja tudi do hudih gospodarskih in socialnih posledic. Komisija ugotavlja, da je Evropa soodgovorna tudi za negativne posledice na svetovni ravni. Tako so se pojavili „novi problemi, kot so širjenje kmetijskega sektorja za zadostitev naraščajočih potreb po hrani in nastanek novih tržnih niš, kakršna so biogoriva, kar pomeni velike izzive“.

2.3 Čeprav so razlogi za dosedanji velik neuspeh politike na področju biotske raznovrstnosti zelo različni, Komisija v sklepih srednjeročne ocene povzema naslednje: „Ključni izziv ostaja vključitev vprašanj biotske raznovrstnosti v druge sektorske politike.“ Odločilni razlog za nezadovoljivo bilanco srednjeročne ocene je dejstvo, da pri vključevanju vprašanj biotske raznovrstnosti v druge sektorske politike v zadnjih letih ni bil dosežen noben napredek.

2.4 Začetni rezultati prvega večjega „pregleda stanja“ akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost so pokazali, da ima 50 % vrst in morda do 80 % habitatnih tipov, ki so zaščiteni v skladu z direktivo o habitatih (1) in katerih ohranitev je v evropskem interesu, „neugodno stanje ohranjenosti“.

2.5 Vseeno je mogoče pri nekaterih vrstah, ki so zaščitene v skladu z direktivama o habitatih in pticah, opaziti tudi napredek. Pri posameznih zaščitenih vrstah bi lahko upadanje zaustavili: „Direktiva je tem vrstam ptic očitno pomagala, zlasti z določitvijo posebnih območij varstva“.

2.6 Komisija ugotavlja, da skupna mreža NATURA-2000 zdaj obsega okoli 25 000 varovanih območij in pokriva približno 17 % celotnega ozemlja EU. Razvoj biotske raznovrstnosti je še naprej negativen zlasti zunaj varovanih območij.

2.7 Komisija obravnava prve rezultate študije o ekonomiji ekosistemov in biotski raznovrstnosti (TEEB (2) – poročilo Sukhdeva). To poročilo vsebuje podobne zaključke kot Sternovo poročilo na področju varstva podnebja: biotsko raznovrstnost je treba ohraniti ne samo iz etično-moralnih, temveč tudi iz gospodarskih razlogov. „To izgubljanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov ogroža delovanje planeta, gospodarstvo in človeško družbo. Letno zmanjšanje blaginje zaradi izgube storitev ekosistemov naj bi po ocenah do leta 2050 znašalo 6 % svetovnega BDP, če se bo nadaljevalo sedanje ravnanje brez dodatnih ukrepov“.

3. Splošne pripombe

3.1 EU zdaj prvič javno priznava, da najpomembnejše obljube, ki so jo voditelji držav in vlad ter Komisija dali državljanom na področju okoljske politike, in sicer zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010, ne bo mogoče izpolniti.

3.2 EESO nad tem priznanjem ni presenečen, saj se je v svojem mnenju o akcijskem načrtu strinjal s kritično analizo, ki jo je podala Komisija, ter priznal pravilnost in nujnost vseh 160 ukrepov, hkrati pa izrazil resen dvom, ali bodo upravna področja in politike oziroma politiki, ki jih biotska raznovrstnost ne zadeva neposredno, sodelovali pri potrebnih prizadevanjih in jih tudi dejansko upoštevali. Žal so se ti dvomi zdaj izkazali za utemeljene.

3.3 Žal so stališča EESO o akcijskem načrtu za biotsko raznovrstnost danes enako aktualna kot pred dobrima dvema letoma, ko jih je sprejela plenarna skupščina. Takrat je EESO zapisal natanko naslednje (3):

—

Pri opisu položaja se EESO in Komisija strinjata, da je ohranitev biotske raznovrstnosti potrebna in osrednja naloga, h kateri nismo obvezani le z etično-moralnega vidika. Hitrejše in uspešnejše ukrepanje je potrebno tudi iz gospodarskih razlogov, ki jih je dovolj. Gospodarske izgube, ki izhajajo iz upada storitev ekosistemov, že danes znašajo nekaj sto milijard EUR. To je zapravljanje, ki si ga naše gospodarstvo enostavno ne more privoščiti.

—	Izginjanje vrst v Evropi je rezultat milijonov posameznih odločitev o vrednotah v zadnjih desetletjih, ki so se v absolutno prevladujoči meri sprejemale v okviru sedanjih zakonov. Delež nezakonitih ukrepov pri upadanju biotske raznovrstnosti v Evropi je zanemarljiv.

—

Razvoj biotske raznovrstnosti je – kljub političnim obljubam – na žalost negativen, vzrok za to pa ni pomanjkanje znanja o tem, kako se spoprijeti z izginjanjem vrst. Doslej je manjkala politična volja, da bi se že dolgo priznani ukrepi tudi zares izvedli. Izkušnje z mrežo Natura 2000 govorijo zase.

—	Razloge za to Komisija v svojem sporočilu pravilno navaja, med drugim zaradi „nezmožnosti uprav in konvencionalnih ekonomskih znanosti, da bi prepoznale gospodarsko vrednost naravnega kapitala in storitev ekosistemov“.

—

Prihodnost bo torej pokazala, ali bo politika s predložitvijo akcijskega programa dejansko našla moč za občutne spremembe ali se bodo uresničile bojazni mnogih naravovarstvenikov, da politika sicer ponovno razpravlja o družbenopolitično aktualnem področju, da pa bo pri verbalnem ukrepanju tudi ostalo.

—	EESO meni, da je posebno pomembno dati prednost četrtemu političnemu področju, tj. bazi znanja, kajti tako se bodo državljani in politiki začeli bolj zavedati dejanskih posledic svojega ravnanja.

3.4 Komisija v svojem aktualnem sporočilu potrjuje številne dejavnike, ki prispevajo k nadaljnjemu upadanju biotske raznovrstnosti. Zato tukaj ni potrebno nobeno novo mnenje EESO in bodo namesto tega obravnavani tisti vidiki, ki se zdijo danes novi oziroma nekoliko drugačni kot pred dvema letoma.

4. Posebne ugotovitve

Pravni okvir in upravljanje

4.1 V zadnjih letih je postalo očitno, da so evropske direktive za varstvo narave zelo primerne za spodbujanje pozitivnega razvoja, kadar se uporabljajo pravilno in kadar se potrebe lastnikov ustrezno upoštevajo (4). EESO tudi ugotavlja, da obstajajo znotraj območij N2000 številni problemi, za katere je treba najti rešitev. Poleg tega pa ustrezne direktive EU za zaščito območij zajemajo „samo“ 17 % površin.

4.2 Zdaj ko je vzpostavitev mreže NATURA 2000 po precejšnjih zamudah skoraj zaključena, vstopa evropsko varstvo narave v novo fazo. Za določena območja je treba oblikovati ustrezne načrte upravljanja. EESO dvomi, da imajo države članice na voljo dovolj osebja in finančnih zmogljivosti za pripravo in izvajanje teh načrtov. Pomembno je, da se ti načrti pripravijo v tesnem sodelovanju z vsemi zainteresiranimi družbenimi skupinami, saj je mogoče samo tako doseči njihovo sprejemljivost.

4.3 Glede na izreden pritisk na površine, na katerega upravičeno opozarja Komisija, se lahko vprašamo, ali je obsežna obnova uničenih biotopov sploh možna. EESO želi spomniti, da so voditelji držav in vlad na vrhu v Göteborgu obljubili, da bodo zaustavili izgubo biotske raznovrstnosti do leta 2010 ter poskrbeli za ponovno obnovo življenjskih prostorov in naravnih sistemov. Vmesno poročilo tega ne omenja.

4.4 Mreža NATURA 2000 je bila komaj vzpostavljena, ljudje pa že razpravljajo o izvzetju posameznih območij ali njihovih delov iz mreže, zlasti za infrastrukturne projekte, ki jih pogosto financira EU. Sporočilo Komisije dejansko navaja najbolj znani primer: dolino Rospuda na severovzhodu Poljske. Čeprav poljska vlada trenutno preučuje alternativni potek trase Via Baltica, je jasno, da smo še zelo daleč od rešitve, ki bi razrešila konflikt med varstvom narave na eni strani in gospodarskim razvojem na drugi strani.

4.5 S tega vidika zato skoraj ni dvoma, da bodo službe EU v naslednjih letih soočene z valom upravnih postopkov, ki bodo vključevali takšne „izjeme“. EESO meni, da Komisija trenutno ne razpolaga z zadostnimi človeškimi viri za obdelavo teh zahtevkov in iskanje ustreznih rešitev.

4.6 EESO je že v mnenju o akcijskem načrtu za biotsko raznovrstnost navedel, da biotska raznovrstnost v naših kulturnih krajinah še naprej upada, in sicer kljub „dobri strokovni praksi“ in kljub temu, kar EU v svojih določbah opredeljuje kot „dobre kmetijske in okoljske pogoje“– izguba torej ni posledica nezakonitega ravnanja, temveč dejanj v skladu z zakonodajo. To pa je nesprejemljivo.

4.7 Prav zato obstajajo tudi obsežne razprave o tako imenovanih „merilih navzkrižne skladnosti“. Ta merila naj bi skupaj z dobrimi kmetijskimi in okoljskimi pogoji ter dobro strokovno prakso poskrbela za to, da se upoštevajo vidiki biotske raznovrstnosti. Kadar pa pride do precejšnje izgube biotske raznovrstnosti v okviru obstoječih zakonov, je logično, da so ta merila predmet polemičnih razprav. Tudi Evropsko računsko sodišče je v posebnem poročilu o navzkrižni skladnosti podalo ustrezne pripombe. Države članice in Komisija morajo končno sprejeti ustrezne ukrepe.

4.8 To pogosto velja tudi za zakonodajne predloge, ki na prvi pogled niso neposredno povezani z biotsko raznovrstnostjo. Za boj proti bolezni BSE/TSE je bilo z Uredbo 1774/2002 prepovedano odlaganje živalskih trupel v prosti naravi. To je vodilo do občutnega pomanjkanja hrane za mrhovinarje, kot so volkovi, medvedi ali jastrebi. Kadar so jastrebi zapaženi daleč od svojih maloštevilnih habitatov, to nikakor ni pozitivni signal, temveč preprosto dejstvo, da se živali zaradi lakote selijo v zelo oddaljene kraje. Okoljevarstvene skupine in španski poslanec Evropskega parlamenta so na te razmere opozorili v evropski zakonodaji, Komisija pa se je na to odzvala šele po zelo dolgem času. Predhodna „presoja vpliva na biotsko raznovrstnost“ očitno ne obstaja.

Politične posledice/financiranje

4.9 Konflikt med gospodarno rabo zemljišč in varstvom narave/biotsko raznovrstnostjo ostaja nerešen zlasti zunaj varovanih območij. Komisija opozarja, da je v okviru „pregleda stanja“ kmetijske politike v zvezi s tem predložila različne predloge, npr. „da se omogoči dodatno financiranje razvoja podeželja, med drugim za biotsko raznovrstnost, s povečanimi prenosi sredstev s prvega na drugi steber SKP (t. i. modulacija)“. Žal je treba poudariti, da Svet pri sprejemanju odločitev teh predlogov ni v celoti upošteval. Države članice niso v zadostni meri sprejele nekaterih ukrepov, ki jih EU obravnava kot nujne.

4.10 Tako je eden od problemov, ki jih je treba rešiti, financiranje mreže Natura 2000, vključno s kompenzacijo za posebne okoljske zahteve. EESO z zaskrbljenostjo opaža, da je po pripravi ustreznih programov v državah članicah na voljo veliko premalo sredstev za financiranje mreže Natura 2000, kar povzroča resne konflikte. Zato se EESO zavzema za uvedbo samostojne proračunske postavke v finančnem obdobju 2014–2020.

4.11 EESO se močno zavzema za učinkovitejše in k cilju usmerjeno financiranje varstva narave. EESO je že v mnenju o akcijskem načrtu za biotsko raznovrstnost opozoril, da

—	neposredna plačila kmetom, ki predstavljajo pretežni del proračuna za kmetijstvo, že v osnovi niso namenjena spodbujanju biotske raznovrstnosti, temveč pripravi kmetov na izzive svetovnih trgov;

—

„dokler pogoji svetovnega trga ovirajo obsežno uvedbo kmetovanja, ki je v skladu z zahtevami varstva narave, si mora za to prizadevati politika“, npr. tako, da se „stopnje pomoči za kmetijske okoljske ukrepe toliko zvišajo, da bo mogoče vse kmete v EU pridobiti za okolju prijazne proizvodne postopke“ (5). Tudi tukaj dejanja zaostajajo za napovedmi.

4.12 EESO poziva Komisijo, naj končno pojasni položaj z vidika prihodnje reforme SKP in proračuna. Kmetijsko-okoljski programi so lahko uspešni le, kadar bodo kmetom nudili tudi gospodarske spodbude. Odprava spodbujevalnih ukrepov je bila napaka, ki jo je treba popraviti. Politično sporočilo kmetom (in družbi) mora biti naslednje: mi kot družba cenimo, kadar kmetje za ohranitev biotske raznovrstnosti naredijo več, kot od njih zahtevajo predpisi!

4.13 V državah članicah potekajo trenutno prve razprave o nadaljnjem razvoju kmetijske politike. Te razprave so za biotsko raznovrstnost pomembne tudi z vidika izkoriščanja več obnovljivih virov energije in s tem tudi bioenergije, in sicer na nacionalni, evropski in svetovni ravni. Evropska komisija pojasnjuje, da bo „ključni izziv zagotoviti, da priporočilom iz trajnostnih presoj vplivov (SIA) sledijo ustrezni ukrepi, in okrepiti naše razumevanje vpliva porabe prehrane in drugih dobrin (npr. mesa, soje, palmovega olja, rud), ki bi lahko prispevale k izgubi biotske raznovrstnosti, v EU. To bi lahko vodilo k proučitvi možnosti politike, da se zmanjša ta vpliv“. EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje z intenzivnim izvajanjem ustreznih študij.

4.14 Reforma SKP po letu 2013 bo tako pokazala, ali bo mogoče v kmetijsko politiko vključiti več ukrepov za ohranitev biotske raznovrstnosti in trajnosti.

Krovni in gospodarski vidiki

4.15 EESO ugotavlja, da je mogoče z doslednim varstvom narave hkrati doseči tudi cilje politike na področju varstva podnebja. Varstvo ter obnova močvirnatih območij in mokrišč tako učinkovito prispevata k varstvu podnebja. Enako velja za rabo travnatih površin v Evropi v vseh oblikah (kot npr. „dehesas“ na Iberskem polotoku). Vendar pa so številne kmetijske dejavnosti, potrebne za ohranitev teh habitatov, v zadnjih letih za kmete postale ekonomsko nezanimive. Biotska raznovrstnost nima tržne vrednosti! Cena ne pove ničesar o tem, ali je bil izdelek proizveden na okolju prijazen način. Politika EU in držav članic se do zdaj na to ni ustrezno odzvala.

4.16 V Nemčiji je na primer 15 od 16 zveznih dežel še maja 2006, torej v mesecu, v katerem je bil objavljen akcijski načrt Evropske komisije za biotsko raznovrstnost, zahtevalo spremembo oziroma zmanjšanje zahtev direktiv EU za varstvo narave. Zlasti zvezna dežela Hessen še naprej zagovarja te spremembe, med drugim z (ekonomskim) argumentom, da si nobena industrializirana država ne more privoščiti tako strogih zahtev v zvezi z varstvom narave. To kaže, da se številni politiki še ne zavedajo gospodarskega pomena biotske raznovrstnosti.

4.17 Presenetljivo je, da se družba in politika sploh ne odzoveta na podatke iz poročila TEEB, po katerih bi lahko izguba biotske raznovrstnosti pomenila do 6 % izgubo globalnega BDP, na drugi strani pa je trenutna finančna in gospodarska kriza, ki je povzročila veliko manjši padec BDP, sprožila organizacijo izrednih vrhov in uvajanje milijardnih programov za oživitev gospodarstva. Ena najpomembnejših nalog Komisije bo ozaveščati o etično-moralni vrednosti in gospodarskem pomenu biotske raznovrstnosti ter to dejansko uveljaviti v praksi.

4.18 Biotska raznovrstnost je v državah članicah še vedno pod zelo velikim pritiskom: vedno več površin je pozidanih s stavbami ali prekritih z asfaltom, kar predstavlja veliko težavo z vidika varstva narave. Še naprej obstaja pretirana raba zemljišč, pritisk na podeželje pa se povečuje. Obstaja nevarnost, da bodo interesi na področju varstva narave potisnjeni v ozadje.

Ozaveščanje/komunikacija

4.19 Komisija v točki 4e (Razvoj izobraževanja, ozaveščenosti in sodelovanja javnosti) navaja, da „le manjšina državljanov EU meni, da so dobro obveščeni o problemu izgube biotske raznovrstnosti“. Enako bi lahko veljalo za politike in zaposlene v javni upravi. To je lahko ovira za doseganje političnega uspeha. Če bodo Komisija in države članice zdaj preučile „možnost prednostnih akcij za javno obveščevalno kampanjo, s katero bi se podprle nacionalne in druge kampanje“, lahko pri tem računajo na polno podporo EESO.

4.20 Že zdaj obstajajo številne pozitivne pobude za ozaveščanje javnosti, tudi v mestih, kjer ljudje pogosto nimajo neposrednega dostopa do narave. Te pobude zaslužijo več javne pozornosti. Mesto Berlin na primer enkrat letno organizira tako imenovani „Langer Tag der Stadtnatur“ (celodnevni izlet v naravo mesta), ki privabi več 100 000 ljudi.

4.21 Odbor meni, da je treba državljane čim konkretneje in čim bolj neposredno seznaniti s posameznimi vprašanji, povezanimi z varstvom narave. Tako bi bilo primerno, da se na lokalni ravni pojasni, kje in zakaj so bila posamezna območja določena kot del mreže NATURA 2000, katere vrste se tam pojavljajo, kako jih je mogoče zaščititi in kdo jih lahko zaščiti. Javnost mora varstvo narave izkusiti in dojeti v pravem pomenu besede. Že samega pojma biotske raznovrstnosti skoraj nihče ne razume, zato mnogi z njim nimajo kaj početi.

4.22 Z vidika informacij za potrošnike EESO poziva, da se proizvajalcem omogoči, da na oznaki proizvoda navedejo, ali so proizvodi proizvedeni v skladu z okolju prijaznimi proizvodnimi postopki.

Pomembno je, da so državljani dejavno vključeni v varstvo okolja in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kampanje Evropske komisije za spodbujanje trajnostnega načina življenja ne zadostujejo, saj je treba poleg tega oblikovati strategije, da bi potrošnikom zagotovili instrumente, s katerimi bi lahko ocenili učinke svojega vsakodnevnega ravnanja ter tako dosegli potrebne spremembe potrošnikovega vedenja.

Primeri takšnih ukrepov so naslednji:

—	vključitev poučevanja in praktičnih informacij o varstvu okolja in biotski raznovrstnosti v učne načrte;

—	zasnova instrumentov za merjenje učinkov potrošnje določenih prehrambnih proizvodov na biotsko raznovrstnost (na podlagi košarice izbranih vsakodnevnih proizvodov in možnih alternativnih proizvodov), na metodološki podlagi analize življenjskega cikla.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.

(2) http://ec.europa.eu/environment/nature/biodiversity/economics/pdf/teeb_report.pdf.

(3) UL C 97, 28.4.2007, str. 6.

(4) UL C 97, 28.4.2007, str. 6.

(5) Stanje narave in ohranjanja narave v Evropi, UL C 221, 7.8.2001, str. 130–137 (op. p.: dokument ni preveden v slovenščino).

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/80

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov

(COM(2008) 435 konč./2)

(2009/C 317/14)

Poročevalec: g. SIMONS

Komisija je 8. julija 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov

COM(2008) 435 konč./2.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. maja 2009. Poročevalec je bil g. SIMONS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 133 glasovi za, 6 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

1.1 Odbor ugotavlja, da si je Komisija močno prizadevala za ureditev internalizacije zunanjih stroškov za vse načine prevoza. Odbor zaradi težavnosti te naloge sicer ceni njeno prizadevanje, vendar opozarja na številne ovire, ki še vedno obstajajo pri uporabi tega modela v praksi in jih bo treba odpraviti. Predvsem pa bo treba pri izvajanju internalizacije zagotoviti, da jo bo družba na splošno sprejela.

1.2 Internalizacija zunanjih stroškov mora zmanjšati onesnaževanje in negativne vplive vseh današnjih načinov prevoza.

1.3 Odbor poziva Komisijo, da od vsega začetka skrbi za to, da bodo prevozna podjetja v tretjih državah vključena v internalizacijo zunanjih stroškov, da ne bi bila v ugodnejšem položaju.

1.4 Sedanji položaj, v katerem zunanji stroški ne bremenijo posameznih vrst prometa in njihovih uporabnikov, pomeni konkurenčno prednost za tiste vrste prometa, ki povzročajo visoke zunanje stroške. Internalizacija teh stroškov bi omogočila zdravo konkurenco, ki bi povzročila premik k okolju prijaznejšim vrstam prometa. Po mnenju Odbora je pomembno, da se temu načelu nameni veliko večji poudarek, saj bodo s tem nujno povezane tudi spremembe v strukturi ponudnikov in uporabnikov v prometnem sektorju.

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba oblikovati okvir na ravni Skupnosti. Poleg tega meni, da nobena država članica ne sme imeti možnosti, da se temu izogne.

1.5.1 Po mnenju Odbora je treba v ta okvir vključiti sklop splošnih pogojev (na primer višino pristojbin glede na življenjski standard, ki bi se razlikovale po kraju in času, določene pa bi bile geografsko in ne politično), ki jih bo treba izpolniti v okviru dopustnih odstopanj pri zaračunavanju pristojbin za nevtralizacijo zunanjih stroškov.

1.5.2 Pristojni organi za zaračunavanje pristojbin, npr. država članica ali lokalne ali regionalne oblasti, bodo morale v skladu s svojim poglobljenim poznavanjem lokalnih razmer in v okviru zgoraj navedenih dopustnih odstopanj določiti ustrezno višino pristojbine.

1.6 Odbor meni, da je nujno, da Komisija celo med krizo predloži konkretne predloge glede evropskega okvira za internalizacijo zunanjih stroškov za vse načine prevoza, in poskrbi za to, da bodo države članice skupaj z Evropsko komisijo še naprej razvijale in izvajale. Predlogi morajo seveda imeti podporo javnosti, upoštevati načine prevoza ter biti v skladu z okoljsko ozaveščenostjo. Plačila ali pristojbine morajo biti odvisna tudi od uporabe in ne le od lastništva prometnega sredstva.

1.7 Če se bo internalizacija zunanjih stroškov izvajala v praksi, bi bilo treba po mnenju Odbora nastale prihodke ob upoštevanju nacionalnih proračunskih pravil nameniti ukrepom za zmanjšanje zunanjih učinkov (po možnosti pri njihovem viru), tj. okoljske škode, ki jo načini prevoza neposredno povzročajo, ali pa posledic za zdravje.

2. Uvod

2.1 Problematika internalizacije zunanjih stroškov ni nova. Britanska ekonomista – Arthur Cecil Pigou leta 1924 in Ronald Coase leta 1960 – sta razvila teoriji o tem, kako je mogoče stroške zunanjih učinkov, pozitivnih in negativnih, z določitvijo cene vključiti v mehanizem delovanja trga. Pigou je predlagal subvencije in pristojbine, Coase pa prenosne lastninske pravice, vendar ob upoštevanju strogih pogojev (nizki ali nični stroški transakcij, merljiva škoda in omejeno število udeležencev).

2.2 Zunanje učinke povzroča tudi promet, tj. usmerjeno premikanje prevoznih sredstev po prometni infrastrukturi. V primeru velikega števila udeležencev, na primer v notranjem prometu, je treba dati prednost Pigoujevemu pristopu, ker je dodelitev sredstev učinkovita, če temelji na mejnih stroških.

2.3 V okviru EGS se je problematika internalizacije začela obravnavati konec šestdesetih let. Glede na napredek znanosti v tistem obdobju še ni bilo mogoče na tem področju sprejeti nobene smernice, kako naj bi v praksi dejansko merili in ocenjevali te učinke. Cilj je tako bil odpraviti domnevno izkrivljanje konkurence med načini prevoza.

2.4 EU tako ni mogla ostati križem rok. Navedemo lahko npr. zeleno knjigo iz leta 1995 z naslovom K primernim in učinkovitim pristojbinam v prometu in belo knjigo, objavljeno leta 1998, z naslovom Pravične cene za uporabo infrastruktur: postopni pristop k oblikovanju skupnega okvira na področju pristojbin za prometne infrastrukture v EU ter belo knjigo Evropska prometna politika za 2010: čas za odločitev in vmesno oceno tega dokumenta iz leta 2006.

2.5 Leta 2006 je bila Komisija pozvana (1), naj „po preučitvi vseh alternativ, vključno s stroški, povezanimi z okoljem, hrupom, zastoji in zdravjem, najpozneje do 10. junija 2008 predloži splošno uporaben, pregleden in skladen model za ocenjevanje vseh zunanjih stroškov, ki bo osnova za izračunavanje infrastrukturnih dajatev v prihodnosti. Ta model spremljata analiza učinkov internalizacije zunanjih stroškov za vse vrste prevoza in strategija za postopno uporabo tega modela za vse vrste prevoza“.

2.6 Cilj je internalizirati zunanje stroške za vse načine prevoza in določiti ustrezno raven cene, tako da bi uporabniki krili dejanske stroške, ki jih povzročajo. Uporabniki bi se s to informacijo precej bolj zavedali posledic svojih dejanj in bi svoje ravnanje lahko prilagodili ter s tem v največji možni meri zmanjšali zunanje stroške.

2.7 Odbor je izračun zunanjih stroškov obravnaval že v več predhodnih mnenjih. V mnenju iz leta 1996 je opozoril na to, da lahko nepopolno zaračunavanje stroškov infrastrukture in zunanjih stroškov, ki se razlikujejo glede na posamezne načine prevoza, privede do izkrivljanja konkurence, v mnenju o beli knjigi iz leta 2001 pa je poudaril, da odobrava „cilj, v skladu s katerim mora biti ukrep Skupnosti usmerjen v postopno nadomestitev obstoječe obdavčitve prometnih sistemov z učinkovitejšimi instrumenti, ki bodo internalizirali stroške infrastrukture in zunanje stroške“.

2.8 V mnenju o vmesnem pregledu bele knjige, objavljene leta 2001, se je Odbor strinjal s spremenjenim pristopom, ki ga je sprejela Komisija, in sicer s prehodom s politike obveznega modalnega prevoza na t. i. pristop „somodalnosti (2)“. Ta pristop pomeni optimizacijo vseh načinov prevoza, ki bodo tako postali konkurenčnejši, bolj trajnostni, donosnejši, bolj družbeno koristni, prijaznejši do okolja in varnejši, kar bo omogočilo povečanje in izboljšanje kombinacij prevoza.

2.9 V skladu s tem Odbor meni, da bi tako moral vsak način prevoza (3) kriti vse svoje stroške.

2.10 Odbor je prav tako objavil več mnenj o vprašanju trajnostnega mestnega prometa, predvsem o zeleni knjigi: za novo kulturo mobilnosti v mestih (4) in predhodno mnenje o mešanici energetskih virov v prometu (5). Stališču Odbora je dodana še ena razsežnost. Načelo „uporabnik plača“ postane „onesnaževalec“ ali v tem primeru „uporabnik plača“.

2.11 Bistvo sedanje strategije je uporaba načela „pristojbine na ravni mejnih družbenih stroškov“ kot splošnega načela internalizacije.

2.12 To načelo pomeni, da bi morala biti cena prevoza enaka dodatnim stroškom, ki jih ustvarja dodatni uporabnik določene infrastrukture. Načeloma bi morali ti dodatni stroški pokrivati stroške uporabnika in zunanje stroške, voditi k učinkoviti uporabi infrastrukture in vzpostaviti neposredno povezavo med uporabo skupnih virov in prevoznimi storitvami. Pristojbina na podlagi mejnega družbenega stroška tako vodi k učinkoviti uporabi obstoječe infrastrukture (6).

2.13 Po mnenju Odbora bo internalizacija zunanjih stroškov lahko imela družbene posledice. Zato je treba socialne partnerje vključiti v razpravo čim bolj zgodaj, da se dogovorijo o poteku izvajanja internalizacije v različnih sektorjih.

3. Povzetek sporočila Komisije in sklepov Sveta

3.1 V okviru „ukrepov za okolju prijaznejši promet“, ki zajemajo splošno sporočilo, predlog za spremembo direktive o evrovinjeti, sporočilo o ukrepih za zmanjšanje hrupa železniškega prometa za obstoječi vozni park in strateško sporočilo, namerava Komisija zunanje stroške (CO2, onesnaževanje ozračja, hrup in zastoji) vključiti v ceno prevoza, da bodo uporabniki krili stroške, ki jih povzročajo.

3.2 Še vedno so potrebni tudi drugi ukrepi, kot so politika za reševanje težav pri njihovem izvoru, pobude v zvezi z notranjim trgom ali spodbujanje tehnoloških inovacij. Prihodke bi bilo treba vlagati v zmanjšanje zunanjih stroškov, ki jih promet povzroča, na primer z naložbami na področju raziskav in razvoja, infrastrukture, ki je prijazna do okolja, ali razvoja javnega prometa. Ocena je predvidena leta 2013.

3.3 Svet je na zasedanju 8. in 9. decembra 2008 že pojasnil, da bi bilo treba za vse načine prevoza upoštevati postopni, pravični, učinkovit in uravnotežen pristop, ki je s tehnološkega vidika nevtralen. Prav tako se je seznanil s predlogom Komisije, da se leta 2013 začne ocena izvajanja strategije. Nato je izjavil, da je „spoštovanje teh načel predpogoj za zagotovitev javne podpore za pristop internalizacije zunanjih stroškov“.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Odbor meni, da je bila Komisija od leta 2006 dejavna. Po javnem posvetovanju in organizaciji raznih delavnic z zainteresiranimi stranmi je predložila predlog skupnega okvira za internalizacijo zunanjih stroškov, pred tem pa je pripravila študijo učinka in izdelala strategijo za postopno internalizacijo zunanjih stroškov za vse načine prevoza.

4.2 Skratka, Komisija je v sorazmerno kratkem času opravila veliko delo pri precej zahtevnem dosjeju internalizacije zunanjih stroškov. Odbor meni, da so delovni dokumenti SEC(2008) 2209, SEC(2008) 2208 in SEC(2008) 2207 Komisije, razen podanih sklepov, zelo smiselni. Škoda le, da Komisija v uradnem sporočilu ni bolj upoštevala njihove vsebine, predvsem „najboljših rešitev“ na podlagi opravljene analize. Kljub temu pa Odbor priporoča, da se prouči, ali bi bilo mogoče osnovne podatke iz Priročnika o oceni zunanjih stroškov v prevoznem sektorju (Handbook on estimation of external costs in the transport sector) še bolj potrditi.

4.3 Komisija in Svet menita, da je treba še naprej zagotavljati podporo družbe, ki na splošno že obstaja, predvsem pa pri posameznih načinih prevoza, za vzpostavitev objektivnega, splošno uporabnega, preglednega in celovitega sistema.

4.4 Poleg tega Odbor meni, da bo treba upoštevati več pomembnih pogojev, kot so tehnološki napredek, družbene posledice uvedbe tega sistema, posledice za otoške, neobalne in oddaljene regije Unije, višina naložb v sektorju in prispevek k uresničitvi ciljev trajnostne prometne politike.

4.5 Odbor se strinja s Komisijo, da je treba prihodke iz internalizacije zunanjih stroškov za različne načine prevoza po možnosti nameniti ukrepom, ki lahko maksimalno prispevajo k boju proti onesnaževanju, hrupu in zastojem pri teh načinih prevoza in s tem spodbujajo njihovo trajnostno delovanje v okviru prizadevanj za optimalno uporabo različnih načinov prevoza.

4.6 Ustvarjene prihodke bi bilo treba nameniti preprečevanju ali boju proti neželenim zunanjim učinkom, na primer ukrepom, usmerjenim v vir problema, ukrepom za obravnavo stroškov zdravstvenih storitev, ki so, jasno, neposredno povezani z načinom prevoza, ali ponorom ogljika.

4.7 Odbor tudi meni, da je bistvenega pomena, da so različni sestavni deli zunanjih stroškov pri vsaki vrsti prevoza znani in priznani.

4.8 V cestnem prometu je na primer treba stroške, ki jih ustvarjajo zastoji, zaračunavati sorazmerno in pravično za tovorni promet in prevoz oseb.

4.9 Odbor bi želel, da bi se za dosego trajnostnega razvoja različnih načinov prevoza večja pozornost namenila obravnavi družbenih vidikov v okviru razprave o internalizaciji zunanjih stroškov.

4.10 Poleg tega želi Odbor poudariti dejstvo, da internalizacija zunanjih stroškov nikakor ne sme vplivati na dohodke delavcev, temveč morajo te stroške kriti uporabniki različnih načinov prevoza.

4.11 Odbor tako načeloma podpira pristop Komisije, da bi se zaračunavali vsi zunanji stroški (7). Vendar pa bo želen učinek mogoče doseči samo, če se bo ta pristop izvajal na enaki ravni na vseh področjih, kjer se pojavljajo zunanji stroški.

4.12 Sedanji položaj, v katerem zunanji stroški ne bremenijo posameznih vrst prometa in njihovih uporabnikov, pomeni konkurenčno prednost za tiste vrste prometa, ki povzročajo visoke zunanje stroške. Internalizacija teh stroškov bi omogočila zdravo konkurenco, ki bi povzročila premik k okolju prijaznejšim vrstam prometa. Po mnenju Odbora je pomembno, da se temu načelu nameni veliko večji poudarek, saj bodo s tem nujno povezane tudi spremembe v strukturi ponudnikov in uporabnikov v prometnem sektorju.

Strinja se s Komisijo, da je treba na ravni Skupnosti oblikovati okvir.

4.13.1 Vendar pa Odbor meni, da je treba pri tem predvideti vrsto splošnih pogojev, ki jih je v okviru dopustnih odstopanj treba izpolnjevati za zaračunavanje pristojbin, namenjenih nevtralizaciji zunanjih stroškov. Predvsem bi bilo treba predvideti različne vrste zunanjih stroškov, višino pristojbin, ki jih je treba utemeljiti glede na življenjski standard in ki bi se razlikovale po kraju in času, določene pa bi bile geografsko in ne politično.

4.13.2 Pristojni organi za zaračunavanje pristojbin, npr. država članica ali lokalne ali regionalne oblasti, bodo nato morale v skladu s svojim poglobljenim poznavanjem lokalnih razmer in v okviru zgoraj navedenega razpona določiti ustrezno višino pristojbine, pri čemer bodo upoštevane razlike v življenjskem standardu med regijami.

Na področju pomorskega in zračnega prometa je treba pri internalizaciji zunanjih stroškov upoštevati svetovno konkurenco, s katero se sooča ta sektor.

4.13.3.1 Z vidika konkurence je za tri „klasične“ sektorje notranjega prometa na evropskem ozemlju, tj. ceste, železnice in plovne poti treba pripraviti enotno strategijo in metodologijo, ki pa bosta zaradi posebnih značilnosti posameznih sektorjev lahko seveda privedli do različnih rezultatov.

4.13.3.2 Taka internalizacija je v skladu s politiko somodalnosti prometa in politiko konkurence, približa pa nas letu 1992, tj. vzpostavitvi notranjega trga brez nacionalnih meja.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Komisija z navajanjem Mannheimske konvencije o notranji plovbi upravičeno poudarja, da ta pomeni regulativni okvir, ki ga je treba upoštevati. Uporablja se za Ren, vključno z njegovim švicarskim delom in njegovimi pritoki. Konvencija, ki jo je sprejela še tretja država, je starejša od pogodb Unije, zato ima prednost (8). Prepoveduje obdavčitev plovbe – notranje plovbe.

5.2 Odbor, ki se po eni strani sooča s hudo svetovno krizo, še vedno podpira zamisel o internalizaciji zunanjih stroškov, predvsem v zvezi z okoljskimi vidiki, poziva k vztrajnosti.

5.3 Nasprotno, Odbor upa, da bodo še med krizo sprejeti pozitivni ukrepi in da se bo okvir za internalizacijo zunanjih stroškov še naprej razvijal in izpopolnjeval, kot je opisano v točki 4.13.1. Meni, da je to naloga, pri kateri morajo tesno sodelovati evropske institucije, države članice in podjetja.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Člen 11 direktive 2006/38/ES.

(2) COM(2006) 314, točki 1.1 in 9.

(3) Vsa prevozna sredstva v okviru evropske zakonodaje, razen na primer vojaških in drugih vozil.

(4) UL C 224, 30.8.2009, str. 39.

(5) UL C 162, 25.6.2008, str. 52.

(6) Glej dokument Komisije COM(2008) 435 konč. sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov.

(7) Odbor opozarja na dejstvo, da je treba iz teh določb izključiti dediščino cestnih vozil, plovil ali zrakoplovov, tj. prevoznih sredstev z zgodovinsko vrednostjo.

(8) Člen 307 Pogodbe ES.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/84

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o koristih telemedicine za paciente, zdravstvene sisteme in družbo

(COM(2008) 689 konč.)

(2009/C 317/15)

Poročevalec: g. BOUIS

Komisija je 4. novembra 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o koristih telemedicine za paciente, zdravstvene sisteme in družbo

COM(2008) 689 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. junija 2009. Poročevalec je bil g. BOUIS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 160 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Ugotovitve in priporočila

1.1 Odbor z zanimanjem pozdravlja sporočilo Komisije, ki države članice spodbuja k vključevanju telemedicine v zdravstvene politike in jih pri tem podpira.

1.2 EESO podpira namen Komisije, da ob upoštevanju načela subsidiarnosti spodbudi zaupanje v telemedicino in zagotovi njeno sprejetost, poveča pravno jasnost na tem področju, odpravi tehnične težave ter poenostavi razvoj trga. Države članice ostajajo pristojne za svoje javne zdravstvene politike in za razvoj telemedicine v skladu s svojimi investicijskimi sposobnostmi.

1.3 EESO meni, da je treba bolje seznanjati pristojne za javno zdravje, zdravstvene delavce in paciente ter jim zagotoviti utemeljene informacije, na podlagi katerih se lahko oceni stroškovna učinkovitost.

1.4 EESO bo pozorno spremljal, ali razvojne in raziskovalne dejavnosti zagotavljajo varno uporabo, ergonomske izboljšave ter manjše stroške nabave in uporabe. Odbor je seznanjen z namenom Komisije, da podpre obsežen pilotni projekt za telenadzor.

1.5 EESO opozarja na težave pri razvoju telemedicine – kljub temu, da ob nekaterih jasno opredeljenih pogojih lahko prispeva k izboljšanju zdravstvenega sistema v korist pacientov, zdravstvenih delavcev in organov socialnega varstva. Zato meni, da je treba opredeliti področje uporabe in zagotoviti trdno pravno podlago za telemedicino.

1.6 EESO meni, da je treba uporabiti poenostavljeno opredelitev medicinskih posegov na področju telemedicine, da se zagotovi zaupnost podatkov in omogoči čim večja varnost pacientov.

1.7 EESO pozdravlja namen, da se že leta 2009 ustanovi evropska platforma pomoči državam članicam pri izmenjavi informacij o nacionalnih pravnih okvirih.

1.8 EESO meni, da mora biti medicinski poseg, ki uporablja telemedicino kot dodatno tehniko, skladen s pravicami in obveznostmi, določenimi za posamezne medicinske posege; poleg tega mora upoštevati tudi obveznosti glede njihove posebnosti, kot je npr. zagotavljanje informacij o tehničnih sredstvih za prenos in varovanje podatkov.

1.9 Po mnenju EESO je jasno, da sta dostop do širokopasovnega omrežja (1), ki je enake kakovosti v vseh državah, in brezhibna povezljivost bistvena pogoja za razvoj telemedicine. Digitalne storitve je treba – zlasti na podeželju in v regijah na skrajnem obrobju – okrepiti, da bi vsem državljanom zagotovili enak dostop do zdravstvene oskrbe.

1.10 EESO podpira namen Komisije, da pripravi na podlagi sedanjih predpisov ali predpisov v pripravi strateški politični dokument, da se zagotovi interoperabilnost, kakovost in varnost sistemov.

1.11 EESO meni, da je treba poleg tehničnih in organizacijskih vidikov pripraviti tudi izmenjavo dobrih kliničnih praks na področju telemedicine.

1.12 EESO pozdravlja predlog, da se ukrepi v prihodnjih letih izvajajo na treh ravneh.

1.13 Na ravni držav članic je treba posebno pozornost nameniti klasifikaciji medicinskih posegov ter njihovim stroškom in stopnjam povračil.

1.14 Na ravni držav, ki bodo dobivale podporo Evropske unije, pa je treba pripraviti sredstva za pilotažo ter oceno tehničnih vidikov in učinkovitosti telemedicine.

1.15 V zvezi z ukrepi, ki naj jih izvede Komisija, EESO meni, da bi morala Komisija podpreti programe obveščanja in usposabljanja na področju uporabe novih tehnologij tako za zdravstvene delavce kot za širšo javnost, da bi tako odpravili bojazni uporabnikov in okrepili njihovo zaupanje v te nove tehnologije.

1.16 EESO obžaluje, da vidikom, povezanim z usposabljanjem zdravstvenih delavcev, ni namenjena posebna pozornost. Nujno je potreben strukturiran univerzitetni program za usposabljanje pri delu. To usposabljanje ne bi smelo biti usposabljanje „telezdravnikov“, temveč usposabljanje vseh zdravnikov za telemedicino.

1.17 EESO Komisijo in države članice poziva, da dosledno upoštevajo priporočila, navedena v tem sporočilu, in časovni načrt za izvedbo ukrepov.

1.18 EESO meni, da je treba predstavniške organizacije pacientov, potrošnikov in zdravstvenih delavcev vključiti v opredeljevanje načinov razvoja teh novih tehnologij. Meni, da bi moral biti vključen v analizo različnih faz izvajanja prevzetih obveznosti.

1.19 EESO meni, da je treba razvoj telemedicine, ki je v službi pacientov, sistemov zdravstvenega zavarovanja in družbe, obravnavati v okviru splošnega razvoja zdravstvenih sistemov in politik.

2. Povzetek sporočila

2.1 Ozadje priporočila

2.1.1 Telemedicina (2), tj. izvajanje zdravstvenih storitev na daljavo, lahko prispeva k izboljšanju življenja tako pacientov kot tudi zdravstvenih delavcev ter odpravljanju težav, s katerimi se soočajo zdravstveni sistemi (staranje prebivalstva, razvoj kroničnih bolezni, ostajanje doma, v oddaljenih območjih izolirani bolniki ali bolniki z omejeno mobilnostjo, medicinska demografija, neenakomerna geografska porazdelitev zdravstvene ponudbe itd.).

2.1.2 Telemedicina lahko poleg izboljšanja oskrbe pacientov in učinkovitosti zdravstvenih sistemov Evropski uniji prinese tudi gospodarske koristi, saj gre za zelo dinamičen sektor, v katerem prevladujejo mala in srednje velika podjetja. Vendar je uporaba telemedicine trenutno še vedno omejena, trg pa je razdrobljen.

2.2 Pristop sporočila

2.2.1 Sporočilo podpira in spodbuja države članice k vključevanju telemedicine v nacionalne zdravstvene politike, in sicer tako, da ugotovijo ovire za njeno široko uporabo ter pomagajo pri njihovi odpravi, in kaže, kako je mogoče vzbuditi zanimanje za te storitve in pridobiti zdravstvene delavce in paciente, da jih sprejmejo.

2.2.2 Komisija je – ob upoštevanju dejstva, da so predvsem države članice pristojne za organizacijo, financiranje in nudenje zdravstvene oskrbe ter da lahko le one omogočijo dejansko uporabo telemedicine – opredelila ukrepe, ki naj jih izvedejo države članice, Komisija sama in zainteresirane strani.

Splošne ugotovitve

3.1 EESO se je seznanil z opredelitvijo področja uporabe v sporočilu Komisije ter želi poudariti potrebo po digitalizaciji zdravstvenih kartotek in njeni tesni povezanosti z razvojem telemedicine.

EESO podpira razvoj telemedicine kot načina doseganja splošnega cilja, da se vsem zagotovi enak dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe. Opozarja pa na verjetni učinek na zdravstveni sistem in prakso zdravstvenih delavcev ter meni, da si je treba bolj prizadevati za preprečitev nevarnosti komercializacije.

3.2.1 Razvoj telemedicine je vzvod za razširjanje sodelovanja zdravstvenih delavcev in organizacijo služb zdravstvene oskrbe prek omrežij ter tudi sredstvo izboljšanja kakovosti in dostopnosti zdravstvene oskrbe. Kljub temu je treba te spremembe predvideti in pozorno spremljati organizacijo, hierarhizacijo ter dodeljevanje nalog in sprejemanje protokolov za telemedicinske postopke.

EESO pozdravlja tri predlagane ravni ukrepov in v nadaljevanju navaja ugotovitve v zvezi s to temo.

3.3.1 Spodbujanje zaupanja v telemedicinske storitve in krepitev njihovega sprejemanja

3.3.1.1 EESO meni, da je treba zdravstvenim oblastem, zdravstvenim delavcem in pacientom ter organizacijam, ki jih zastopajo, zagotavljati več informacij, in sicer z ustvarjanjem prostora za razprave in poudarjanjem argumentov o učinkovitosti telemedicine. Zato je treba zagotoviti utemeljene informacije o stroškovni učinkovitosti. Treba je opozoriti, da je razvoj trajne uporabe telemedicine odvisen od stopnje povračila stroškov za te storitve in zneska doplačila, ki ga plačajo pacienti.

3.3.1.2 EESO želi opozoriti, da mala in srednje velika podjetja v tem sektorju nimajo zadostnih sredstev za raziskave in razvoj. Zato so posegi javnega sektorja in javno-zasebna partnerstva primerno sredstvo za obsežno razširjanje sistemov za telenadzor. EESO bo pozorno spremljal tehnični razvoj telemedicinske opreme, da bi zagotovili njeno varnost, ergonomske izboljšave ter manjše stroške nabave in uporabe. Ta razvoj ne sme biti izključna domena proizvajalcev.

3.3.1.3 EESO poudarja, da razvoj telemedicine, zlasti pa telenadzora, odpira nova etična vprašanja, saj spreminja odnos med pacientom in zdravnikom. Zato meni, da je treba za sprejetje teh tehnik, ki nikakor ne morejo nadomestiti človeškega stika, jasno opredeliti odnos med ponudnikom zdravstvene oskrbe in pacientom, ki pričakuje človeško toplino ter jasne, nedvoumne in tolažilne besede.

3.3.1.4 EESO meni, da je treba demokratizirati uporabo teh tehničnih sredstev, da bi tako pacientom omogočili, da ohranijo nadzor nad svojim življenjem in odločitvami.

3.3.1.5 Poleg tega je treba medicinsko osebje, ki je v stiku s pacienti po telefonu ali prek monitorja, usposabljati tudi na področju psihologije, da bi tako človeško ublažili odtujenost odnosa zaradi pomanjkanja fizične navzočnosti, na kateri je doslej temeljilo razmerje med zdravnikom in pacientom.

3.3.1.6 EESO se z zanimanjem seznanja z namenom Komisije, da v okviru svojega programa za konkurenčnost in inovacije podpre obsežen pilotni projekt za telenadzor, pri katerem bodo sodelovali plačniki zdravstvenih storitev, in poudarja, da morajo države članice do konca leta 2009 oceniti svoje potrebe in prednostne naloge na področju telemedicine.

3.3.1.7 Odbor odobrava tudi financiranje programov kot so „podpora samostojnemu življenju doma“ (3), ki se izvajajo v skladu s členom 169 Pogodbe, in spodbuja države članice k sodelovanju.

3.3.2 Povečanje pravne jasnosti

3.3.2.1 EESO ugotavlja, da je razvoj telemedicine težaven kljub temu, da lahko ob nekaterih jasno določenih pogojih pripomore k izboljšanju zdravstvenega sistema v korist pacientov, zdravstvenih delavcev in organov socialne varnosti, saj je zaradi hitre interakcije učinkovito sredstvo za optimizacijo kakovosti zdravstvene oskrbe ter prispeva k boljši porabi časa v zdravstvu. Zato EESO meni, da je treba opredeliti področje uporabe telemedicine in zagotoviti ustrezno pravno podlago.

3.3.2.2 EESO meni, da je treba uporabiti poenostavljeno opredelitev medicinskih posegov na področju telemedicine, kot so:

—	telekonzultacije: medicinski poseg, ki poteka v interakciji med pacientom in zdravnikom, izvaja pa se na daljavo – na podlagi tega posega se lahko izda napotnica za zdravljenje ali recept za zdravila;

—	teleekspertiza: diagnoza in/ali terapija, ki se izvaja v odsotnosti pacienta. Gre za izmenjavo med večjim številom zdravnikov, ki postavijo diagnozo na podlagi podatkov v zdravstvenem kartonu;

—	telepomoč: pomoč na daljavo, ki jo nudi zdravnik drugemu zdravstvenemu strokovnjaku pri izvajanju medicinskega ali kirurškega posega. Ta izraz se uporablja tudi za pomoč, ki se nudi reševalcu v nujnih primerih.

Za te medicinske posege so bistvenega pomena povečanje pravne jasnosti, izboljšanje sistemov varstva podatkov in zagotovitev največje možne varnosti za pacienta, tako pri zbiranju kakor tudi pri hranjenju in uporabi podatkov.

3.3.2.3 EESO ugotavlja, da se opredelitev medicinskih posegov in njihovih implikacij po državah članicah razlikuje – tako v pravnem in pravosodnem smislu kakor tudi glede povračila; opozarja, da lahko vsi pacienti zahtevajo posvetovanje in zdravniško pomoč v drugi državi članici, ne glede na način, kako se storitev izvaja (4), tj. vključno s telemedicino.

3.3.2.4 EESO ponovno poudarja svoj poziv k uvedbi sistema pritožb v primeru škode in jasne ureditve za pravne spore, tudi na transnacionalni ravni, kar bi moralo ustvariti obvezen sistem zavarovanja za vse zdravstvene delavce.

3.3.2.5 EESO pozdravlja namen Komisije, da že leta 2009 vzpostavi evropsko platformo pomoči državam članicam pri izmenjavi informacij o nacionalnih pravnih okvirih in vseh spremembah, ki se nanašajo na telemedicino.

3.3.2.6 EESO meni, da telemedicina ne more in ne sme nadomestiti medicinskega posega. Je samo dodatek in je omejen, ker ne vsebuje kliničnega pregleda. Mora upoštevati vse pravice in obveznosti, ki se nanašajo na vsak medicinski poseg. Poleg tega je treba posebno pozornost nameniti naslednjim vidikom:

—	jasno mora biti navedena pristojnost zdravnika;

—	pacienti morajo imeti korist od najnovejših medicinskih spoznanj ne glede na svojo starost, finančni položaj in bolezen;

—	pacienta je treba obvestiti o namenu in obsegu medicinskega posega ter o uporabljenih sredstvih;

—	pacient mora imeti možnost svobodne odločitve;

—	zagotovljena mora biti medicinska zaupnost;

—	priznan mora biti obnovljivi zdravniški recept;

—	vprašanja in odgovori zdravstvenih strokovnjakov pacientu morajo biti razumljivi;

—	ustvarjene dokumente je treba zavarovati in evidentirati v zdravstveni karton;

—	zagotoviti je treba kontinuiteto zdravljenja;

—	medicinski poseg mora biti vsaj enake kakovosti kot tradicionalni poseg;

—	odsotnosti kliničnega pregleda ne sme nadomestiti večja uporaba rentgenskih pregledov ali bioloških testov;

—	zagotoviti je treba strogo zaupnost v zvezi s tehničnimi sredstvi za prenos podatkov in načinom, kako z njimi ravna medicinsko in paramedicinsko osebje.

Natančneje povedano, pri telemedicinskem posegu je treba zagotoviti tudi informacije o tehničnih sredstvih za prenos podatkov.

3.3.3 Reševanje tehničnih težav in spodbujanje razvoja trga

EESO meni, da sta širokopasovni dostop (1), potreben za zagotovitev največje varnosti, in brezhibna povezljivost bistvena pogoja za razvoj telemedicine. Če naj zdravstveni delavci in pacienti zaupajo telemedicini, potrebujejo jamstvo, da je uporabljena tehnologija varna in preprosta za uporabo.

3.3.3.1.1 Zlasti na podeželju in v regijah na skrajnem obrobju je treba izboljšati digitalne storitve, ker telemedicina potrebuje učinkovito povezanost v mrežo, zlasti ker je prebivalstvo na teh območjih še posebej prizadeto.

3.3.3.1.2 Če zdravstveno osebje ne bi imelo širokopasovne povezave, njihov odzivni čas ne bi bil sprejemljiv in ne bi mogli pošiljati večjih dokumentov, nekakovostne informacije pa lahko povzročijo velika zdravstvena tveganja.

3.3.3.2 EESO podpira namen Komisije, da v sodelovanju z državami članicami pripravi strateški politični dokument o zagotovitvi interoperabilnosti, kakovosti in varnosti sistemov telenadzora, ki temeljijo na obstoječih standardih ali standardih, ki se pripravljajo na evropski ravni. EESO glede na nenehni razvoj teh tehnologij meni, da je mogoče zaupanje vanje krepiti le z rednim ocenjevanjem zanesljivosti opreme.

3.4 EESO meni, da je – čeprav je razvoj teh tehnologij zagotovo priložnost za celotno gospodarstvo – treba oceniti njihov vpliv na že sedaj oslabljeno financiranje zdravstvenih sistemov; tudi pomoč EU za raziskave in razvoj bi bila primerna. Meni, da bi moral program „IKT za prijetno staranje“ (5) vključevati nekatere elemente telemedicine.

4. Posebne ugotovitve

Ker telemedicine nikakor ne bi smeli obravnavati le kot eno od področij razvoja e-poslovanja, saj gre za samostojen medicinski poseg, EESO pozdravlja predlog, da se v prihodnjih letih ukrepi izvajajo na treh ravneh.

EESO poudarja, da je treba na ravni držav članic pozornost nameniti klasifikaciji medicinskih posegov in ustreznih povračil. Vsi zdravstveni sistemi zavarovanja telemedicine še vedno ne obravnavajo kot medicinski poseg in so zelo previdni glede pogojev za njeno sprejetje.

4.1.1.1 Glede na stroške investicij je jasno, da bi morale institucije in/ali organi, pristojni za zdravstveno politiko, v okviru platform za izmenjavo med različnimi zainteresiranimi stranmi zagotoviti njeno financiranje in opredeliti vire. EESO je zaskrbljen zaradi nevarnosti precejšnjega povečanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje pacientov, ki se upravičuje s temi novostmi.

EESO v zvezi z državami članicami, ki prejemajo pomoč EU, poudarja, da je treba – glede na različnost predpisov držav članic ter njihovega izvajanja in uporabe na tem področju – leta 2009 objaviti analizo zakonodajnega okvira Skupnosti, ki bi se lahko uporabljal za telemedicinske storitve.

4.1.2.1 EESO meni, da je treba poleg te analize ob pomoči EU pripraviti tudi sredstva za pilotažo in ocenjevanje. Določiti je treba tudi strateške in usklajene cilje, da se zagotovi vidnost, ki jo potrebujejo oblikovalci politik. Ta vidnost zahteva, da medicinska in ekonomska ocena upošteva demografske izzive in razvoj sistemov zdravstvenega varstva v korist pacientov.

Odbor poziva Komisijo, da s sprejetimi ukrepi spodbuja izobraževalne programe za seznanjanje pacientov s temi novimi postopki in pripomočki, da bi se odzvali na strahove uporabnikov in s tem povezano problematiko zaupanja, zlasti ker gre pogosto za starejše osebe.

EESO obžaluje, da Komisija ni namenila posebne pozornosti vprašanju usposabljanja zdravstvenih delavcev, v okviru katerega bi se seznanili z novimi razmerami, v katerih bodo v prihodnosti opravljali svoj poklic. Za neprekinjeno in usklajeno oskrbo je treba obvladati nove pripomočke za dialog med zdravnikom in pacientom.

4.1.3.1.1 EESO meni, da je treba usposabljanje na področju telemedicine (in veliko drugih), ki bi bilo prilagojeno vsem zdravstvenim delavcem v sektorju zdravstva, obravnavati kot najpomembnejše sredstvo za spremembo. Nujno je potreben strukturiran projekt za univerzitetno izobraževanje in usposabljanje pri delu, katerega cilj bi bil optimizacija uporabe telemedicine zaradi povečevanja kakovosti zdravstvenega varstva. Zato je potrebno tudi stalno obveščanje širše javnosti.

4.1.3.1.2 EESO tudi ugotavlja, da je interakcijski in medpoklicni značaj uporabe teh novih tehnologij pravzaprav učni pripomoček, ki spodbuja samostojno učenje v okviru razvijajočega se partnerskega sodelovanja.

4.1.4 EESO meni, da je – ko gre za tehnološke raziskave, razvoj strojne in programske opreme, gospodarski vidik dobave opreme in povračilo sredstev ter za sprejemanje telemedicine in zaupanje vanjo – bistvenega pomena, da se telemedicina obravnava kot izpopolnjen medicinski postopek, in ne kot modni dodatek ali nadomestek. Zato bi bilo treba zagotoviti usklajevanje in homologacijo, da bi olajšali izmenjave med zdravstvenim osebjem in vključevanje pacientov, ki naj poteka v sproščenem okolju.

5. Sklepi

5.1 Kulturne spremembe, ki jih prinaša uporaba telemedicine, zahtevajo ustrezno komuniciranje. Tak razvoj dogodkov lahko povzroči tudi nastanek novih poklicev.

5.2 EESO meni, da bi se morala telemedicina razvijati v okviru oblikovanja zdravstvenih sistemov in politik.

5.3 Od uporabnikov zdravstvenih sistemov se pričakuje, da prevzamejo večjo odgovornost za lastno zdravje. Njihove predstavniške organizacije in organizacije zdravstvenih delavcev je treba vključiti v opredeljevanje načinov razvoja in financiranja teh novih tehnologij.

5.4 EESO meni, da bi moral biti vključen v analizo različnih faz izvajanja prevzetih obveznosti, saj ne gre samo za operativni razvoj telemedicine in novih razpoložljivih virov, temveč tudi za enakopravnost državljanov pri dostopu do zdravstvenega varstva.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 175, 28.7.2009, str. 8.

(2) Telemedicina obsega različne storitve, kot so teleradiologija, telepatologija, teledermatologija, telekonzultacije, telenadzor (oz. monitoring na daljavo) in teleoftalmologija, z izjemo telekirurgije. Vendar sporočilo portalov z zdravstvenimi informacijami, elektronskih sistemov zdravstvenih dosjejev, elektronskega prenosa receptov in napotitve pacientov k specialistu ne obravnava kot telemedicinske storitve.

(3) UL C 224, 20.8.2008, str. 8.

(4) UL C 175, 28.7.2009, str. 116.

(5) Program je del sedmega okvirnega programa.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/89

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov

(COM(2008) 816 konč. – 2008/0246 (COD))

(2009/C 317/16)

Poročevalec: g. Hernández BATALLER

Soporočevalec: g. RUSCHE

Svet Evropske unije je 12. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 71 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov

COM(2008) 816 konč. - 2008/0246 (COD).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. junija 2009. Poročevalec je bil g. HERNÁNDEZ BATALLER, soporočevalec pa g. RUSCHE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 65 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO podpira predlog Komisije, saj naj bi ta uredba na splošno okrepila notranji trg in pravice potnikov, zlasti invalidov.

1.2 Vendar pa Odbor obžaluje, da predlog ne vsebuje posebnejše in podrobnejše obravnave položaja invalidov, niti ne določa višjih standardov na področju zaščite temeljnih pravic in gospodarskih pravic potrošnikov.

1.3 V zvezi z invalidi bi bilo treba določiti okvir, ki bi zagotavljal dostopnost v vseh primerih, kakor predlaga EESO v tem mnenju.

1.4 V zvezi z varnostjo bi bilo treba vedno upoštevati najvišje možne standarde, ki jih države članice EU na tem področju uporabljajo oziroma nameravajo uvesti.

1.5 Tudi druge temeljne človekove pravice, kot je zaščita zasebnega življenja v povezavi z varovanjem osebnih podatkov, bi bilo treba urediti posebej, da bi okrepili jamstva.

1.6 Na področju gospodarskih pravic potrošnikov bi bilo treba precej popraviti več vidikov obravnavane zakonodaje, npr. alternativni sistem prevoza in povračilo stroškov, odškodnino v obliki cenejše vozovnice, informacije za potnike in sistem obravnave reklamacij.

2. Ozadje mnenja

2.1 Člen 38 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (1) določa, da „politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov“. Člen 3 Pogodbe ES opredeljuje krepitev varstva potrošnikov kot eno od dejavnosti Skupnosti, člen 153 pa vsebuje mandat za podpiranje interesov potrošnikov in zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov.

2.2 Komisija je v beli knjigi Evropska prometna politika do leta 2010: čas odločitev (2) predlagala, da se določijo pravice potnikov za vse načine prevoza in skupna načela za vse načine prevoza (3). Opozorila je, da je treba okrepiti nekatere pravice, na primer posebne ukrepe za ljudi z zmanjšano mobilnostjo, samodejne takojšnje rešitve v primerih prekinitev potovanj (velike zamude, odpovedi in zavrnitve prevoza), obveznosti obveščanja potnikov ter obravnavo reklamacij in načine reševanja pritožb.

2.3 Komisija je leta 2006 začela z javno obravnavo o pravicah potnikov v pomorskem prometu, ki se delno nanaša na zaščito pravic oseb z zmanjšano mobilnostjo med potovanjem po morju in celinskih vodnih poteh. Izražena je bila večinska podpora zamisli o skupnih minimalnih standardih zaščite pravic potnikov v celotni EU, ne glede na način prevoza in ne glede na to, ali poteka potovanje v celoti znotraj ene države članice ali pa prek notranjih ali zunanjih meja.

2.4 Po drugi strani pa so bile splošne ugotovitve neke neodvisne študije (4), da varstvo potnikov v EU ni povsem zadovoljivo, med drugim zaradi pomanjkanja enotnosti v zvezi z obsegom in stopnjo varstva pravic potnikov; odsotnosti okvira za takojšnje in vnaprej določene rešitve v primeru odpovedi in zamud ter nezadostnega obveščanja potnikov o njihovih pravicah v primeru kritičnega dogodka.

2.5 Ocena učinka je zajela predvsem načela odškodnine in pomoči v primeru odpovedi in zamud, pravila o dostopnosti, nediskriminaciji ter pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, standarde kakovosti in obveznosti v zvezi z obveščanjem ter pravila za obravnavo reklamacij in nadzor izpolnjevanja predpisov.

3. Predlog Komisije

3.1 Cilj predloga je z uredbo določiti skupne minimalne standarde v zvezi z nediskriminacijo potnikov po prevoznih pogojih prevoznikov; nediskriminacijo ter obvezno pomoč invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo; obveznostmi prevoznikov do potnikov v primeru odpovedi ali zamude; minimalnimi informacijami, ki jih je treba zagotoviti potnikom, ter obravnavo reklamacij in dejanskim uveljavljanjem pravic potnikov.

3.2 Predlog se uporablja za komercialne storitve za potnike po morju in celinskih plovnih poteh, vključno s križarjenji, med pristanišči ali v pristaniščih ali kjer koli na mestu izkrcanja/vkrcanja, ki je na ozemlju države članice, za katerega velja Pogodba.

3.3 V njem so določene obveznosti prevoznikov v primeru prekinitve potovanja in sicer v zvezi z obveščanjem, pravico do pomoči, alternativnim prevozom in povračilom, odškodnino v obliki cenejše vozovnice ter drugimi ukrepi v korist potnikom.

3.4 Predlog poleg tega določa, da mora vsaka država članica imenovati enega ali več neodvisnih organov, ki bodo pristojni za izvajanje uredbe in sprejemanje ukrepov za zagotovitev spoštovanja pravic potnikov, vključno s predpisi o dostopnosti.

4. Splošne ugotovitve

EESO pozdravlja skupne minimalne standarde, predstavljene v predlogu uredbe, in pričakuje, da bo mogoče v prihodnosti doseči ugodnejšo in višjo raven varstva potrošnikov, kakor določa Pogodba ES. Komisija bi morala izrecno pojasniti, da področje uporabe tega predloga ne zajema turističnih izletov, ki trajajo manj kot en dan.

4.1.1 Gre za pogumen predlog, ki v skladu z najnovejšimi pristopi Komisije potrošnika postavlja v središče delovanja notranjega trga in ga pojmuje kot končnega uporabnika odprtja nacionalnih trgov.

4.1.2 Poleg tega, da predlog uredbe določa niz pravil in načel, s katerimi naj bi zagotovili gospodarske pravice potnikov v pomorskem in rečnem prometu znotraj ene države članice in med več državami članicami, določa tudi sistem za priznavanje in zaščito pravic državljanov in oseb nasploh.

4.1.3 Predlog hkrati dopolnjuje zakonodajo mnogih držav članic EU, ki tega vprašanja ne obravnavajo ali pa to počnejo tako negotovo, da v praksi ne zagotavljajo pravic invalidov in starejših. To zdaj vpliva na sisteme dostopnosti, obveščanja in pomoči na ladjah ter na vnaprejšnje informacije, ki bi jih bilo mogoče v mnogih primerih precej izboljšati.

4.1.4 Vendar se EESO ne strinja s tem, da bi države članice imele pravico, da iz področja uporabe uredbe izvzamejo prevozne storitve, zajete v pogodbah o storitvah javnega pomena, saj prav te storitve državljani najbolj uporabljajo in so lahko prav za invalide najbolj nepogrešljive. Komisija bi lahko za točkama 19a) in b) v posebni alinei od pristojnih oblasti zahtevala sistem samodejne odškodnine v teh primerih.

Kljub obstoječi zakonodaji o pomorski varnosti (direktive 1999/35/ES, 98/18/ES in 98/41/ES) bi morala ta uredba po mnenju EESO izrecno vključevati tudi pravico potnikov do varnosti kot njihovo posebno pravico.

Zato bi moral pojem varnosti na tem področju vključevati tudi dostopnost, se pravi, da bi morala biti zagotovljena ne samo ob vkrcanju in izkrcanju, temveč ves čas potovanja.

Ravno tako bi bilo treba na vseh mestih vkrcanja in na vseh potovanjih, ki so zajeta v področje veljavnosti te uredbe, izrecno dovoliti dostop psov vodnikov, ki so neločljivo spremstvo invalidov in jim omogočajo, da v polni meri uveljavljajo svojo pravico do svobodnega gibanja in mobilnosti.

4.1.5 EESO opozarja Komisijo, da mora na ravni Skupnosti sprejeti in predlagati vse potrebne ukrepe, da bi invalidi in osebe z omejeno mobilnostjo imeli enake pravice do svobodnega gibanja v EU, svobodnega odločanja in nediskriminacije kot vsi drugi državljani. Udejanjiti je treba „socialni model invalidnosti“, ki bo vključeval tudi prekomerno telesno težo, da bi lahko prometna sredstva uporabljali vsi.

4.1.6 Glede pravne podlage (člena 70 in 81 Pogodbe) EESO meni, da bi bilo treba navesti tudi člen 153 Pogodbe, ki pri dejavnostih Skupnosti zahteva visoko raven varstva potrošnikov.

4.1.7 EESO meni, da je uporaba uredbe kot zakonodajnega instrumenta primerna, saj je treba predpise, ki jih določa ta predlog, uporabljati enotno in učinkovito v celotni Evropski uniji, da bi zagotovili ustrezno raven varstva potnikov v pomorskem prometu in enakost pogojev za prevoznike.

4.1.8 EESO se strinja s stališčem evropskih zakonodajalcev, da se koregulacija ali samoregulacija „ne bo uporabljata, kadar gre za temeljne pravice ali pomembne politične možnosti ali v razmerah, ko je treba predpise uporabljati enotno v vseh državah članicah“ (5). Predlog uredbe torej upošteva načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

4.1.9 Glede poglavja III pa je treba reči, da se cilj zagotavljanja enakih pogojev za vse gospodarske akterje na notranjem trgu dosega le v omejenem obsegu, saj imajo z uredbo države članice precej svobode v zvezi s pravicami v primeru zamude ali odpovedi. V poročilu, ki ga mora Komisija predložiti najkasneje v treh letih po začetku veljavnosti te uredbe (člen 30), bi moralo biti konkretno proučeno, ali morebitne razlike v zakonodajah na tem področju vplivajo na konkurenco ali na pravilno delovanje notranjega trga.

4.1.10 EESO priznava, da prevoz predvsem turističnega značaja, zlasti izleti in turistični ogledi, ni zajet v področje uporabe te uredbe. Vendar pa bi bilo treba upoštevati primer potnikov, ki zaradi težav na katerem izmed delov potovanja zamudijo prometno povezavo.

EESO poudarja pomen vozovnice kot dokazila o sklenjeni pogodbi o prevozu in meni, da je pomembno, da se obveznosti, določene v tej uredbi, upoštevajo kot nujne in neodtujljive pravice potnikov, kar ne vpliva na veljavne določbe o varstvu potrošnikov, zlasti v zvezi z določbami o zlorabah (6) in nepoštenih trgovskih praksah (7).

Poiskati bi bilo treba posebno rešitev za odstopanje od sedanje skoraj povsod veljavne obveznosti, po kateri morajo invalidi prevoznika o svojem potovanju obvestiti najmanj 48 ur vnaprej, ali pa to obveznost vsaj tako spremeniti, da bi bila čim bolj ugodna za invalide. Jasno je, da tako tog rok lahko invalide ovira pri uveljavljanju nekaterih pravic v zvezi s svobodnim gibanjem oseb, kot je pravica do prostega časa ali pa pravica do ukrepanja v vsakršni stiski, v kateri se lahko znajdejo.

EESO poziva k nekoliko večji prožnosti sistema obveščanja v zvezi s pomočjo na krovu. Za to vrsto prevoza potniki ne potrebujejo vnaprejšnje rezervacije, od invalidov pa se zahteva, da vnaprej napovejo, da bodo potrebovali pomoč, kar jih lahko postavlja v neenak položaj. Razlikovati bi bilo torej treba med potovanji na kratke in dolge razdalje ter glede na vrsto ladje ali čolna, ki se uporablja za prevoz. Komisija bi morala od prevoznikov zahtevati, da potnikom potrdijo, da so prejeli obvestilo, s čimer bi imel potnik dokaz, da je resnično obvestil prevoznika o svoji potrebi po pomoči, če bi se sistem obveščanja slučajno pokvaril.

4.2.1 V skladu s pravicami, ki jih določa konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, bi morala biti invalidom na voljo pomoč v pristaniščih, v krajih vkrcanja in izkrcanja ter na potniških ladjah. EESO se v celoti strinja, da bi morala biti z vidika socialnega vključevanja, ko gre za vključevanje invalidov, v skladu s členom 26 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije ta pomoč brezplačna.

4.2.2 Zato EESO meni, da bi morale izjeme glede zavrnitve vkrcanja invalidov ali oseb z zmanjšano mobilnostjo temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih, preglednih in preverljivih merilih.

4.3 EESO pozitivno ocenjuje določbo v členu 8 predloga uredbe glede dialoga in posvetovanja med organizacijami civilne družbe in organi oblasti, na podlagi katere prevozniki in združenja invalidov ter nacionalni organi za izvajanje določijo predpise v zvezi z dostopnostjo. Standardi kakovosti bi morali biti določeni v sodelovanju s potrošniškimi organizacijami, kakor določa člen 22 predloga, pri tem pa bi bilo treba upoštevati priporočila Mednarodne pomorske organizacije in drugih mednarodnih organov, pristojnih za to področje.

4.4 Predvidena taksa, določena v členu 9(3) predloga, je v popolnem nasprotju z načelom brezplačnosti ukrepov socialnega vključevanja, zlasti ker gre za enostransko potezo, kot v tem predlogu. Ločevanje računovodskih izkazov pa je normalna posledica zahtev po minimalni preglednosti, čeprav bi bilo treba združenjem invalidov in potrošniškim organizacijam dati na voljo letna poročila revizorjev. EESO kljub vsemu priporoča, da se opravi ocena, ali naj bo priprava takšnega poročila z vsemi povezanimi stroški obvezna tudi za mala in srednje velika podjetja.

4.5 Nadomestilo za invalidske vozičke in opremo, povezano z mobilnostjo, je v skladu s ciljem uredbe, da bi zagotovili zaščito, ravno tako določba, da se zainteresiranim da na voljo nadomestna oprema. Nadomestilo mora biti popolno in pokrivati mora vso povzročeno škodo ali neugodnosti.

Obveznosti v primeru prekinitve potovanja kot skupni minimalni standardi so glede na pomanjkanje ustrezne zakonodaje primerne. EESO izraža razumevanje za to, da je na ravni Skupnosti najprej treba predvideti uskladitev pravil o varnosti letalskih potnikov s pravili o varnosti potnikov na drugih prevoznih sredstvih, vendar meni, da bi bilo treba priporočiti, da se v prihodnosti zelo hitro doseže najvišja raven zaščite.

4.6.1 Odškodnina v obliki cenejše vozovnice kot samodejnega sistema odškodnin bi lahko bil pravičen način, pod pogojem, da je sistem prožen in učinkovit. V prihodnosti bi bilo treba na tem področju doseči višje odškodnine za zamude.

4.6.2 Pojasniti je treba člen 20(4) predloga, po katerem zakonodaja ne bi veljala, če je do zamude prišlo „zaradi izrednih okoliščin“. To bi bilo treba v skladu s sodno prakso Sodišča (8) opredeliti tako, da se določba ne nanaša na tehnične težave na ladji, zaradi katerih potovanje odpovejo, razen če je težava povezana z dogodkom, ki po svoji naravi ali izvoru ni del običajnega opravljanja dejavnosti prevoznika. Poleg tega samo dejstvo, da je prevoznik upošteval minimalne standarde za vzdrževanje ladje, ni zadosten dokaz, da je storil „vse potrebno“ in zato ni dolžan plačati odškodnine. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi navtične posebnosti ustrezne prevozne storitve.

4.6.3 Vsekakor je določba iz člena 21, po kateri se potnikom na noben način ne onemogoča, da na nacionalnih sodiščih zahtevajo odškodnino za škodo ali neugodnosti zaradi odpovedi ali zamude pri prevoznih storitvah, v celoti v skladu s temeljno pravico do učinkovitega pravnega varstva, določenega s členom 47 Listine o temeljnih pravicah.

4.7 Informacije so za potnike zelo pomembne; morajo biti dostopne in ustrezati razvoju tehnologije, zato je predlog v zvezi s tem primeren.

4.8 Če se reklamacije nanašajo na škodo na področju civilnega in/ali gospodarskega prava, jih je treba vlagati pri izvensodnih potrošniških organizacijah, ki so bile vzpostavljene že na podlagi Priporočila Komisije 1998/257/ES z dne 30. marca 1998, ali pa vsaj organom, ki izpolnjujejo načela neodvisnosti, preglednosti, ugovora, učinkovitosti, zakonitosti, svobode in možnosti zastopanja.

4.9 Nacionalni organi izvajanja morajo biti pristojni za popolno uporabo učinkovitega, odvračilnega in sorazmernega sistema kazni, po katerem bi bilo v vsakem primeru možno zahtevati izplačilo odškodnine prizadetim potnikom, ki so vložili reklamacijo.

Uredba bi morala vključevati tudi obveznost posredovanja primernih in ustrezno dostopnih informacij o kaznih in reklamacijah, ki jih vlagajo potniki.

4.10 V zvezi z varovanjem osebnih podatkov in prostim pretokom podatkov (9) EESO deli stališče Komisije, da je treba strogo uporabljati obstoječo zakonodajo, da bi tako zagotovili spoštovanje zasebnega življenja potnikov, kakor to določata Direktiva 95/46/ES in sodna praksa Sodišča. To je še zlasti pomembno pri osebnih podatkih, ki se zaradi opravljanja prevoznih storitev lahko posredujejo tretjim državam. Osebe, katerih podatki so v registru, morajo biti s tem vedno seznanjene; ravno tako jih je treba obvestiti, da imajo pravico do vpogleda v register in lahko zahtevajo popravek ali izbris svojih podatkov.

4.11 EESO Komisijo opozarja, da je treba pregledati Direktivo 90/314/ES, da bi bila bolj v skladu s tem predlogom in drugimi akti iz sekundarne zakonodaje Skupnosti, in zato, da:

—	posodobi opredelitve in razlage pojmov, kot so „končna cena“, „potovalni paket“ in „vnaprej določena kombinacija“;

—	jasneje opredeli, za kaj natanko sta prevoznik in agent odgovorna v primeru neizpolnitve ali nepopolne izpolnitve pogodbe, ne glede na to, ali je prevoznik oziroma agent to storitev opravil posredno ali neposredno;

—	določi bolj jasna in popolna nadomestila za potnike v primeru, da organizator odpove pogodbo.

4.12 Nenazadnje EESO opozarja Komisijo, da je treba v tej uredbi izrecno navesti direktive o prevozu po morskih in celinskih plovnih poteh, katerih cilj je višja raven zaščite, zlasti za osebe z zmanjšano mobilnostjo, in po potrebi prilagoditi geografski okvir uporabe.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 303, 14.12.2007, str. 1.

(2) COM(2001) 370, 12.9.2001.

(3) Kot je določeno z Uredbo (ES) Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004 z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov; UL L 46, 17.2.2004.

(4) Neodvisna študija o analizi in oceni stopnje varstva pravic potnikov v sektorju pomorskega prometa EU, ki jo je v obdobju 2005-2006 naročil GD za energetiko in promet.

(5) Medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o boljši zakonodaji (2003/C 321/01), točka 17.

(6) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, UL L 95, 21.4.1993, str. 29.

(7) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu, UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

(8) Sodba z dne 22. decembra 2008, zadeva C-549/07 (Friederike Wallentin-Hermann/Alitalia-Linee Aeree Italiane SpA).

(9) Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/94

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet

(COM(2008) 852 konč. – 2008/0247 (COD))

(2009/C 317/17)

Poročevalec: g. FORNEA

Svet Evropske unije je 19. januarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet

COM(2008) 852 konč. – 2008/0247 (COD).

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. junija 2009. Poročevalec je bil g. FORNEA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija 2009) s 164 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi

1.1 EESO pozdravlja predlog uredbe, ki ga je pripravila Komisija, kot korak naprej pri podpori vzpostavitve mednarodnih železniških koridorjev za tovorni promet in pri razvoju te vrste prometa v Evropi.

1.2 Za pospešitev razvoja železniških koridorjev za tovorni promet je treba ne glede na druge zakonodajne postopke sprejeti konkretne politične ukrepe v zvezi s posameznimi koridorji. Predpisi sami po sebi niso dovolj za spodbujanje teh koridorjev. Zagotavljanje javnih in zasebnih naložb za povečanje splošne kakovosti, učinkovitosti in zmogljivosti infrastrukture ter dosledno izvajanje prvega in drugega železniškega paketa po vsej EU bi morala soditi med glavne prednostne naloge.

1.3 Učinkovito usklajevanje na visoki ravni je nujno za izboljšanje železniške infrastrukture vsakega posameznega koridorja, zato je sodelovanje vseh prometnih ministrov glede posameznih koridorjev izredno pomembno. Po medvladnih razpravah bi morale države članice določiti pogoje in obveznosti. Evropski komisar, odgovoren za promet, bi moral biti dejavnejši pri spodbujanju ministrov k sodelovanju v zvezi s posameznimi koridorji, in sicer z usklajenimi političnimi ukrepi na ravni EU.

1.4 EESO se strinja, da vnaprejšnje rezervacije zmogljivosti ne bi smele biti obvezne, temveč bi jih morali določiti upravljavci infrastrukture, če se ugotovi, da so potrebne. Če se upravljavce infrastrukture prisili k vnaprejšnji rezervaciji zmogljivosti, lahko to povzroči neizkoriščenost namesto optimizacijo zmogljivosti. Kljub temu bi upravljavci morali obdržati možnost rezervacije zmogljivosti.

Po mnenju EESO je treba upravljavcem infrastrukture zagotoviti prožnost za pragmatično uporabo prednostnih pravil. V zvezi s tem je pomembneje „čim bolj zmanjšati zamude v celotnem omrežju“, kot pa dajati prednost eni vrsti prometa pred drugo. Upravljavci infrastrukture morajo železniškim prevoznikom zagotoviti jasne informacije o pravilih, ki veljajo za vlake z zamudo, ne glede na to, katera pravila se sicer uporabljajo.

1.5 Posvetovanja z vsemi udeleženimi stranmi bi morala biti obvezna ali pa bi morale biti vse udeležene strani zastopane v organu upravljanja železniških koridorjev za tovorni promet: to so upravljavci infrastrukture, železniški prevozniki, predstavniki držav članic, sindikati, stranke in okoljevarstvene organizacije. Železniški prevozniki bi morali biti polno zastopani pri upravljanju koridorjev, saj so bližje trgu in je poleg tega zelo verjetno, da bodo morali izvajati sklepe za izboljšanje ali da bodo ti sklepi nanje vplivali.

1.6 Uporaba sistema „vse na enem mestu“ za železniške prevoznike ne bi smela biti obvezna, da se omogoči konkurenca med različnimi infrastrukturnimi enotami. Običajen način vlaganja prošenj za vlakovne poti, tj. pri posameznih nacionalnih upravljavcih infrastrukture ali pri vodilnem upravljavcu infrastrukture, bi bilo treba ohraniti vsaj kot nadomestno rešitev, če sistem „vse na enem mestu“ ne bi deloval.

1.7 Pooblaščeni prevozniki ne bi smeli imeti dovoljenja za celoten koridor, če jim ena država ob koridorju ne dovoli delovati na njenem ozemlju. Komisija mora podrobno proučiti podrobnosti v zvezi s pooblaščenimi prevozniki, da bi javnosti zagotovila obsežno sliko gospodarskih in družbenih posledic te določbe. EESO načeloma ne nasprotuje zasnovi nediskriminacijskega dostopa do infrastrukture, vendar meni, da je v tem posebnem primeru potrebno več raziskav in posvetovanj z vladami držav članic, evropskimi in nacionalnimi socialnimi partnerji, uporabniki železniških storitev ter drugimi organizacijami civilne družbe.

1.8 Vključenost v omrežje TEN-T ne bi smelo biti izključujoče merilo za izbiro tovornih koridorjev. Koridorjev ne bi smeli določati „od zunaj“, zgolj na temelju političnih in geografskih meril; zagotoviti bi bilo treba, da se koridorji izbirajo na podlagi prilagodljivih in tržno usmerjenih meril. Izbira bi morala temeljiti na tržnih ciljih, ki upoštevajo pomembne sedanje ali možne blagovne tokove. Odločilna bi morala biti trg in razmerje med stroški in koristmi.

1.9 V uredbo bi bilo treba vključiti možnost izbire zunaj omrežja TEN-T. Če je npr. odsek, ki ni del omrežja TEN-T, pomemben za dinamičen železniški tovorni promet, bi bilo treba zagotoviti možnost, da se ga že na začetku vključi v koridor in pozneje v omrežje TEN-T.

1.10 Koncept strateških terminalov je nekonkurenčen. Povzroči lahko okrepitev močnega položaja t. i. strateških terminalov v škodo tistih, ki veljajo za „strateško nepomembne“. V predlogu uredbe bi bilo treba črtati navedbo strateških terminalov, da se terminalom, ki so zdaj strateško nepomembni, omogoči, da se razvijajo in mogoče v prihodnosti postanejo strateško pomembni.

1.11 Prosti pretok blaga ne sme ovirati uresničevanja temeljnih pravic oseb, ki delajo v tovornih koridorjih.

2. Predlog Komisije

2.1 Evropska komisija se je zavezala k pospešitvi vzpostavitve in organizacije evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet na temelju mednarodnih železniških koridorjev za tovorni promet. Za dosego tega cilja je Komisija sklenila, da po obsežnem postopku javnih posvetovanj in proučitvi različnih možnosti na podlagi študije ocene učinka predstavi predlog uredbe. Ocena učinka je pokazala, da bi zakonodajni pristop zagotovil boljše gospodarske rezultate v primerjavi s prostovoljnim pristopom, pri katerem je tveganje, da predlagani cilji ne bodo doseženi, večje.

2.2 Določbe uredbe so namenjene predvsem udeleženim gospodarskim akterjem, upravljavcem infrastrukture in železniškim prevoznikom ter se zlasti nanašajo na:

—	postopke za izbiro železniških koridorjev za tovorni promet,

—	upravljanje vseh koridorjev in

—	značilnosti, ki jih morajo imeti železniški koridorji za tovorni promet.

2.3 Uredba se ne uporablja za:

—	neodvisna lokalna in regionalna omrežja, ki za potniški promet uporabljajo železniško infrastrukturo;

—	omrežja, ki so namenjena samo obratovanju mestnega in primestnega potniškega prometa;

—	regionalna omrežja, ki jih za regionalni promet blaga uporablja izključno en sam železniški prevoznik, ki ga Direktiva 91/440/EGS ne zajema, dokler drugi prevoznik ne zaprosi za infrastrukturne zmogljivosti na tem omrežju, in

—	zasebno železniško infrastrukturo, ki jo uporablja izključno njen lastnik za lastne prevoze blaga (1).

3. Splošne ugotovitve

3.1 Kot je navedeno v sporočilu COM(2006) 314 konč., tj. vmesnem pregledu bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001, je optimalen razvoj vseh vrst prometa v državah članicah ob upoštevanju varstva okolja, varnosti, konkurence in energetske učinkovitosti usmeritev, za katero si prizadeva evropska prometna politika.

3.2 Evropska unija se je obvezala, da bo do leta 2020 emisije toplogrednih plinov zmanjšala za 20 %. Tega cilja ne bo mogoče doseči, če se emisije v prometu ne bodo močno zmanjšale. Zato je pomembno dati absolutno prednost energetsko najbolj učinkovitim in najbolj „zelenim“ vrstam prometa; v zvezi s tem se vsi strinjajo, da je železniški promet glede porabe energije in emisij okolju prijazen (2).

3.3 Evropski ekonomsko-socialni odbor je že izrazil svoje stališče o železniškem omrežju, namenjenemu predvsem tovornemu prometu (3). V tem mnenju ne bomo ponavljali splošnih ugotovitev, ki veljajo tudi za predlog uredbe o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet.

3.4 Sedanji položaj v tovornem prometu v Evropski uniji zahteva učinkovite evropske in nacionalne zakonodajne instrumente, pa tudi mobilizacijo političnih sil za določitev zneska sredstev, potrebnih za naložbe v železniško infrastrukturo. Zato EESO pozdravlja predlog uredbe, ki ga je pripravila Komisija, kot korak naprej pri podpori vzpostavitve mednarodnih železniških koridorjev za tovorni promet in pri razvoju te vrste prometa v Evropi (4).

3.5 Možne koristi vzpostavitve koridorjev:

—	okolju prijazna vrsta prometa – splošno zmanjšanje okoljskega vpliva prometnih dejavnosti v Evropi;

—	zmanjšanje nesreč v prometnem sektorju;

—	usklajenost s cilji lizbonske strategije glede rasti;

—	velik prispevek k odpravljanju ozkih grl v cestnem prometu;

—	spodbujanje somodalnosti (železniški in pomorski promet, rečne plovne poti in cestni promet);

—	povečanje zanesljivosti oskrbe evropskega gospodarstva s surovinami z uporabo ene najbolj ekoloških vrst prevoza velikega razsutega tovora;

—	podpora gradnje logističnih centrov, povezanih z železniškim omrežjem (logistični terminali bi lahko vse bolj služili kot distribucijska skladišča, ki so zdaj večinoma del proizvodnih obratov);

—	krepitev gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije v Evropski uniji.

3.6 Okoljski cilji uporabe železniških koridorjev za tovorni promet:

—	okolju prijazna infrastruktura in vozila za železniški tovorni promet;

—	nizke specifične emisije;

—	nizka raven hrupa, ki nastaja med obratovanjem, kot rezultat protihrupne zaščite in uporabe tihih tehnologij za vozni park in železniško infrastrukturo;

—	100 % elektrificirane železniške proge na tovornih koridorjih;

—	povečanje deleža obnovljivih virov energije v mešanici pogonskih energetskih virov.

4. Posebne ugotovitve o predlogu uredbe

4.1 Naložbe v infrastrukturo železniških koridorjev za tovorni promet, terminale in njihovo opremo

4.1.1 V zadnjem desetletju je bil z evropskimi politikami za odprtje trga dosežen napredek, toda rezultati v državah članicah glede poštene konkurence med različnimi vrstami prometa in učinkovitih naložb v sodobno interoperabilno infrastrukturo so bili zgolj omejeni.

4.1.2 Zdi se, da so finančne zmogljivosti držav članic nezadostne v primerjavi z ambicioznimi cilji Komisije. Zato bodo imele evropske institucije pomembno vlogo pri omogočanju uporabe instrumentov EU za podporo razvoja evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet, in sicer s sofinanciranjem vzpostavitve železniških koridorjev za tovorni promet prek proračuna za vseevropska prometna omrežja (TEN-T), sklada za regionalni razvoj in kohezijskega sklada ter posojil EIB.

4.1.3 EESO meni, da bi morale biti potrebe po naložbah (in njihovo financiranje) v uredbi bolj poudarjene (5). Med letoma 1970 in 2004 se je dolžina avtocestnega omrežja v EU-15 povečala za 350 %, dolžina železniškega omrežja pa zmanjšala za 14 %. Če so na cestah zastoji, se sklepi o razširitvi ali gradnji nove cestne infrastrukture hitro uresničijo v praksi. Po mnenju EESO železniško omrežje ne more sprejeti več tovora, če se za železnico ne uporabi enaka politika naložb, kot je v zadnjih štirih desetletjih veljala za cestno omrežje.

4.1.4 V zvezi s tem se ne sme zanemariti potrebe po financiranju železniških povezav med industrijskimi conami in glavnim železniškim omrežjem. Cestne povezave industrijskih con z glavnim cestnim omrežjem se običajno financirajo z javnimi sredstvi. Povezave teh lokacij z glavnim železniškim omrežjem pa v večini držav EU običajno niso deležne enake obravnave. Na splošno jih skupaj financirajo podjetja, ki upravljajo industrijski obrat, in železniški tovorni prevoznik, ki posluje s podjetjem. Za lažje obratovanje železniškega tovornega prometa so potrebne evropske in nacionalne naložbene rešitve (npr. prek instrumentov, kot so sistemi javnega financiranja, ki že obstajajo v Nemčiji, Avstriji in Švici).

4.1.5 Eden od ciljev Komisije je okrepiti vse tehnične in zakonodajne instrumente za zanesljivost oskrbe evropskega gospodarstva s surovinami. Železniški koridorji bodo veliko prispevali k doseganju tega strateškega cilja; glede tega je zelo pomemben tovorni promet med Evropsko unijo in vzhodnimi partnerji. Zato mora EU vlagati v širitev zahodno-vzhodne železniške infrastrukture in z njo povezanih zmogljivosti za pretovarjanje. K uresničitvi tega cilja bo pripomogla tudi revizija TEN-T.

4.1.6 Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti carinskim službam, da se poenostavijo postopki v EU (6) in zagotovi hiter čezmejni železniški tovorni promet. Za predvideno vzpostavitev sistema carinskih obveznosti, ki bo temeljil na elektronski izmenjavi podatkov (EDI (7)), in za zagotovitev naložb v železniška omrežja, ki zdaj še nimajo avtomatiziranega sistema za izpolnjevanje carinskih obveznosti, je potrebna evropska finančna podpora.

4.1.7 Po mnenju EESO so jasne smernice za državno pomoč pomembne, da se lažje ponazori državna pomoč železniškemu sektorju, ki bi jo službe Komisije odobrile. Hkrati Odbor poudarja, da bi večletne pogodbe lahko prispevale k trajnostnemu financiranju evropskega železniškega omrežja.

4.1.8 Glede zasnove strateških terminalov iz člena 9 predlagane uredbe EESO opozarja, da lahko povzroči okrepitev močnega položaja t. i. strateških terminalov v škodo tistih, ki veljajo za „strateško nepomembne“.

4.1.9 Prosti pretok blaga ne sme ovirati uresničevanja temeljnih pravic oseb, ki delajo v tovornih koridorjih.

4.2 Izbira železniških koridorjev za tovorni promet in upravljanje omrežja

4.2.1 Revizija politike TEN-T železniškemu sektorju ponuja možnost, da opozori na pomen nadaljnjega razvoja prilagodljivih železniških koridorjev za tovorni promet na dolgih razdaljah kot temelja prometnega omrežja EU.

4.2.2 EESO opozarja, da koridorji ne bi smeli biti omejeni izključno na omrežja TEN-T (kot je določeno v Poglavju II, člen 3(1)(a)), ali današnje koridorje evropskega sistema za upravljanje železniškega prometa (ERTMS), saj bi takšen pristop lahko izključil proge, ki so pomembne za tovorni promet ali to lahko še postanejo, vendar še niso v omrežju TEN-T ali sistemu ERTMS. Nasprotno, ob vzpostavitvi novih železniških koridorjev za tovorni promet bi bilo treba omrežja TEN-T prilagoditi.

4.2.3 Posvetovanja z vsemi udeleženimi strani, tudi sindikati, strankami in okoljskimi organizacijami, bi morala biti obvezna, ali pa bi morale biti udeležene strani zastopane v organu za upravljanje, v katerem bi morala železniška podjetja sodelovati na enaki ravni kot upravljavci infrastrukture, saj uporabljajo koridorje, imajo stike s strankami in so najbližje trgu. Sklepi, ki jih sprejema organ za upravljanje, bodo na ta podjetja vplivali, in nekatere sklepe bodo morala tudi izvesti. Zato je pošteno, da so zastopana v samem organu za upravljanje.

4.2.4 Ustrezno zastopstvo železniških podjetij, ki uporabljajo koridor, je možno brez preobremenitve strukture upravljanja, namreč v obliki posameznih podjetij, „skupin podjetij“ ali mešanice obojega. Vendar je treba vključiti samo podjetja, ki res uporabljajo koridor, da se zagotovi resnični prispevek k njegovemu razvoju.

4.3 Operativni ukrepi

4.3.1 Po mnenju EESO so prednostna pravila (dodelitev vlakovnih poti, rezervacija zmogljivosti, prednost v primeru zamud) na splošno težko in občutljivo vprašanje za vse tovorne koridorje (Poglavje IV, členi 11, 12 in 14). Oblikovati bi jih bilo treba tako, da bi se jih lahko pragmatično uporabilo pri vsakem koridorju in da bi upravljavci infrastrukture čim bolj pravično in pregledno dodeljevali vlakovne poti.

4.3.2 Rezervacija zmogljivosti ne bi smela biti obvezna, temveč bi jo morali določati upravljavci infrastrukture, če se ugotovi, da so takšne rezerve nujne. Če se upravljavce infrastrukture prisili k vnaprejšnji rezervaciji zmogljivosti, lahko to povzroči neizkoriščenost zmogljivosti namesto optimizacije, zlasti če vozni red vlakov ni določen že nekaj mesecev vnaprej.

4.3.3 Ravno tako sprememba prednostnih pravil mogoče sploh ni potrebna in poleg tega nikakor ne poveča zmogljivosti, temveč bo enostavno prenesla težave z ene skupine uporabnikov na drugo. Splošno pravilo bi se moralo glasiti, da je treba čim bolj zmanjšati zamude v celotnem omrežju in čim hitreje odpraviti zastoje.

4.3.4 Glede določb člena 10 v Poglavju IV o uporabi sistema „vse na enem mestu“ EESO meni, da bi o tem morala odločati struktura vsakega posameznega koridorja, ob upoštevanju zahtev trga ali železniških podjetij, ki uporabljajo koridor.

4.3.5 Železniški prevozniki bi morali obdržati možnost, da zaprosijo za vlakovne poti tako, kot si želijo (prek sistema „vse na enem mestu“ ali na običajen način). Neobvezna uporaba sistema „vse na enem mestu“ železniškim podjetjem daje priložnost, da ustvarjajo konkurenco med različnimi infrastrukturnimi enotami (npr. sistemom „vse na enem mestu“ in posameznimi upravljavci infrastrukture ob koridorju), s čimer jih spodbudijo k izboljšavam.

4.3.6 Obvezna uporaba sistema „vse na enem mestu“ bi lahko povzročila velik infrastrukturni monopol ob koridorju, brez jamstva, da bo takšen sistem dejansko zagotavljal boljše storitve kot posamezni upravljavci infrastrukture. Poleg tega običajna zasnova za sistem „vse na enem mestu“ ne deluje.

4.3.7 Če bi imeli pooblaščeni prevozniki (npr. naročniki prevoza, špediterji in intermodalni operaterji) možnost kupiti vlakovne poti, bi to lahko železniške prevoznike (zlasti „novince“) zaradi velikega tveganja v zvezi z razpoložljivostjo poti odvrnilo od vlaganj v vlakovodje in lokomotive. To bi lahko izkrivilo konkurenco na domačih trgih v škodo železniških prevoznikov in kakovosti delovnih mest v teh podjetjih. Cene bi se lahko povišale, razpoložljive zmogljivosti bi bile še naprej omejene in lahko bi se razširile špekulacije.

4.3.8 Toda za današnjo Evropsko unijo je značilno, da se podjetja, ki niso železniška (npr. logistična, trgovinska in proizvodna), močno zanimajo za večjo uporabo železnice (8). Nekatera evropska železniška podjetja so že kupila logistična podjetja, da bi tovor, ki se je doslej prevažal po cestah, preusmerila na železnico. Pod temi pogoji je možno, da bodo imeli pooblaščeni prevozniki na podlagi družbeno odgovornega in inovativnega pristopa pomembno vlogo pri razvoju železniških koridorjev za tovorni promet.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2008) 852 konč., člen 1(2).

(2) Približno 80 % železniškega prometa v Evropi poteka po elektrificiranih progah.

(3) UL C 27, 3.2.2009, str. 41–44.

(4) Potreba po učinkovitih zakonodajnih instrumentih, mobilizaciji političnih sil in naložbah je bila ponovno poudarjena med posvetovanjem o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet, ki ga je EESO organiziral 28. aprila 2009 v Brnu na Češkem v okviru češkega predsedovanja Evropski uniji.

(5) V skladu s študijo Skupnosti evropskih železnic (CER) o železniških koridorjih v tovornem prometu, ki jo je izvedlo posvetovalno podjetje McKinsey, bi lahko naložbe v vrednosti 145 milijard EUR na šestih velikih tovornih koridorjih, ki temeljijo na evropskem sistemu za upravljanje železniškega prometa (ERTMS), do leta 2020 povečale zmogljivosti v železniškem prometu za 72 %, kar ustreza 34 % tovora, ki se prevaža v Evropi.

(6) Zato je pomembno, da se na ravni EU učinkovito izvaja Uredba Komisije (ES) št. 1875/2006 o carinskem zakoniku Skupnosti.

(7) EDI – Electronic Data Interchange.

(8) Dokument o stališču Evropskega združenja špediterskih, transportnih, logističnih in carinskih agentov (CLECAT), Bruselj, 19.1.2009.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/99

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov

(COM(2008) 817 konč. – 2008/0237 (COD))

(2009/C 317/18)

Poročevalka: ga. DARMANIN

Svet je 19. januarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 71 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov

COM(2008) 817 konč. - 2008/0237 (COD).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 75 glasovi za in 3 glasovi proti.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja predlog Komisije o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, ki je široko uporabljena in cenovno ugodnejša oblika prevoza potnikov.

1.2 V predlogu so predstavljene različne temeljne pravice, priznane v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, na primer prosto gibanje oseb, nediskriminacija na podlagi invalidnosti in varstvo potrošnikov. EESO zato na splošno podpira predlog uredbe Komisije, ima pa predloge za njegovo izboljšanje.

1.3 Opozarja, da je nekatera mesta v besedilu treba natančneje pojasniti, ker dopuščajo napačno razlago, na primer v zvezi z:

—	odgovornostjo za zagotavljanje storitev invalidom – iz besedila mora biti jasno razvidno, da je glavni cilj Komisije zmanjšati diskriminacijo pri obveščanju potnikov (ali pomanjkanju tega) o storitvah, ki so na voljo invalidom,

—	odgovornostjo prevoznika v primeru izgube prtljage – treba jo je natančno opredeliti, vzpostaviti pa je treba tudi nek sistem registracije,

—	zagotavljanjem informacij na avtobusni postaji po odhodu – to je zelo težavno, zato je treba proučiti praktične vidike zagotavljanja in sporočanja takih informacij,

—	uporabo izraza postaja – v primeru avtobusnega prevoza je napačna, saj gre večinoma le za postajališča (če za postajo, ta ni v pristojnosti prevoznikov).

1.4 EESO meni, da bi razširitev določb o pravicah potnikov na mestni in primestni prevoz izboljšala kakovost storitev in podobo tega sektorja, vendar ugotavlja številne razlike med mestnim in mednarodnim avtobusnim prevozom. Zato meni, da bi bilo bolj razumno ločiti pravice potnikov glede na ti obliki prevoza ter posebej določiti pravice potnikov v mestnem in primestnem prevozu. EESO je torej prepričan, da določbe predloga uredbe ne bi smele nujno veljati tudi za mestni in primestni prevoz.

1.5 Usposabljanje uslužbencev je odločilno za zagotavljanje storitev invalidom. EESO zato močno podpira vključitev člena 18, ki opredeljuje zahtevo po usposabljanju voznikov avtobusov.

2. Predlog Komisije

2.1 Komisija je leta 2005 začela postopek posvetovanja o pravicah potnikov v mednarodnem avtobusnem prevozu. Odziv specializiranih organizacij, civilne družbe, nacionalnih agencij in držav članic je bil zelo velik.

2.2 Komisija je prav tako izvedla oceno učinka možnih politik, ki je zajela:

—	ohranitev obstoječega stanja,

—	minimalno varstvo,

—	maksimalno varstvo,

—	prostovoljne obveznosti in samoregulacijo.

Na podlagi te ocene učinka je bila za različne ugotovljene vidike varstva uporabljena mešanica možnosti.

2.3 Osnovni cilj predloga je določiti pravice potnikov v avtobusnem prevozu, da se poveča privlačnost avtobusnega prevoza in zaupanje vanj ter da se dosežejo enaki konkurenčni pogoji med prevozniki iz različnih držav članic in med različnimi načini prevoza.

2.4 Predlog načeloma vsebuje določbe o:

—	odgovornosti v primeru smrti ali poškodbe potnikov in izgube ali poškodbe njihove prtljage,

—	nediskriminaciji na podlagi narodnosti ali stalnega prebivališča pri pogojih prevoza, ki jih potnikom zagotavljajo avtobusni prevozniki,

—	pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo,

—	obveznostih avtobusnih prevoznikov v primeru odpovedi ali zamude potovanja,

—	obveznostih v zvezi z obveščanjem,

—	obravnavanju pritožb,

—	splošnih pravilih izvajanja.

3. Splošne ugotovitve

3.1 EESO pozdravlja predlog Komisije o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, ki se zaenkrat med državami članicami zelo razlikujejo. Meni, da so potrebne jasne smernice za varstvo pravic potnikov, ki uporabljajo to vrsto prevoza, še posebej, ker je v večini držav članic avtobusni prevoz vrsta prevoza, za katero obstaja najmanj predpisov.

3.2 EESO pozdravlja krepitev načela nediskriminacije ter podporo invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, vendar poziva k določenim pojasnitvam dokumenta Komisije, da bi odpravili nejasnosti, ki bi lahko povzročile napačno razlago besedila.

3.3 Nekatere obveznosti izhajajo iz Konvencije ZN o pravicah invalidov, zato bi države članice morale vzpostaviti sistem kazni za prevozna podjetja, ki se uporabijo v primeru kršitve teh pravic.

3.4 Odbor je trdno prepričan, da je v primeru pravic invalidov maksimalno varstvo ustrezen pristop. Tak pristop zagotavlja resnično spoštovanje, dostojanstvo in pravice posameznikov. Odbor je kljub temu zaskrbljen nad pravilnim izvajanjem teh pravil. Regulativne standarde je treba vzpostaviti v najkrajšem času in jih natančno spremljati.

3.5 Prav je, da predlog vsebuje določbe o avtobusnih storitvah. Člen 2.2 predloga uredbe zagotavlja podobno raven pravic v vsej Uniji in ta raven je v skladu z načelom subsidiarnosti in upošteva različne razmere.

3.6 V zvezi z odgovornostjo avtobusnih prevoznikov za potnike in njihovo prtljago bi bilo treba pojasniti, da stopnja odškodnine, opredeljena v predlogu, oškodovanim potnikom ne onemogoča, da bi si po potrebi poiskali pravno varstvo. Vzpostaviti bi bilo treba podoben sistem odškodnin kot pri drugih vrstah prevoza.

3.7 EESO poudarja, da to vrsto čezmejnega prevoza najpogosteje uporabljajo najbolj ranljive skupine prebivalstva, zato Odbor podpira nove varstvene ukrepe, ki jih predlaga Komisija.

3.8 EESO meni, da je treba pripraviti akcijski načrt, ki bi osebam z omejeno mobilnostjo na avtobusnih postajah, postajališčih ter v vozilu zagotavljal potrebno pomoč. V tem procesu bi morali prevzeti ključno vlogo predstavniki invalidov in avtobusnih prevoznikov.

3.9 Odbor meni, da bi glavni cilj vedno moral biti čim večje zmanjšanje nevšečnosti za potnike. Razmislek o odškodninah in povrnitvi stroškov bi moral vključevati naslednje vidike:

—	poškodba ali smrt zaradi uporabe te vrste prevoza,

—	odpoved, zamude ali preusmeritve,

—	izguba prtljage zaradi prevoznika,

—	pomanjkanje informacij.

3.10 Vendar je v vseh teh primerih nujno dokazati odgovornost prevoznika, breme odškodnine pa ne sme biti tako veliko, da bi prevoznik zaradi njega propadel. Odškodnine bi zato morale biti realne in pravočasne za potrošnika in tudi za prevoznika.

3.11 Vložitev odškodninskega zahtevka bi morala biti enostavna. Predpisi o tem, kje ga je mogoče vložiti, bi morali vključevati vse države članice, v katere je potnik potoval, in tudi državo njegovega stalnega prebivališča.

3.12 Dostop do informacij je izrednega pomena, zato EESO pozdravlja dejstvo, da je bil s tem v zvezi izbran pristop maksimalnega varstva, še posebej, ker so informacije najboljši način za zmanjšanje nevšečnosti pri prevozu potrošnikov.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Mestni promet

4.1.1 EESO pozdravlja predlog Komisije, saj bo izvajanje uredbe na splošno okrepilo notranji trg in pravice potnikov, zlasti invalidov.

Pozdravlja tudi možnost, da države članice s področja uporabe uredbe lahko izvzamejo mestne, primestne in regionalne prevozne storitve, ki jih pokriva uredba 1370/2007 z dne 23. oktobra 2007.

EESO meni, da bo zaradi varstva pravic potrošnikov v obsegu, kot ga predpisuje predlog uredbe, vendarle treba spremeniti celo vrsto pogodb o javnih storitvah, ki so bile sklenjene v skladu z uredbo 1370/2007. Podobno se pogoji, infrastruktura in oprema cestnih prevoznih storitev (predpisanih v uredbi 1370/2007) ter mednarodnega potniškega prevoza tako razlikujejo, da jih niti ni mogoče primerjati.

EESO meni, da bi morale biti mestne, primestne in regionalne prevozne storitve povsem izključene iz tega predloga. Pravice uporabnikov teh vrst javnega prevoza bi morale biti obravnavane v posebni uredbi.

4.2 Dostopnost

4.2.1 EESO obžaluje, da predlog ne opredeljuje pravic invalidov natančneje in izčrpneje ali predpisuje naprednejših standardov za varstvo pravic invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, ki jim mora biti zagotovljen dostop do prevoznih storitev.

Praktično izvajanje pravic invalidov ne bi pomenilo novega bremena za podjetja, saj večina obveznosti iz uredbe izhaja iz določb drugih zakonodajnih instrumentov Skupnosti, na primer Direktive 2001/85/ES (1), v kateri je v uvodni izjavi 11 zapisano, da „je treba skladno s prometno in socialno politiko Skupnosti zagotoviti tudi tehnične predpise, ki osebam z zmanjšano zmožnostjo gibanja omogočajo vstop v vozila, urejena s to direktivo. Storiti je treba vse, da bi se izboljšal dostop v ta vozila.“

4.2.2 Odbor meni, da bi bilo obveznosti prevoznika treba razumeti kot obveznosti javnih služb, zato bi moral prejeti finančno nadomestilo, kot je opredeljeno v Uredbi (ES) št. 1370/2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza.

4.2.3 Cilj je osebam z omejeno mobilnostjo (tudi osebam s prekomerno telesno težo) zagotoviti podobne možnosti za avtobusni prevoz, kot jih imajo drugi člani družbe. EESO zato podpira opredelitev pravil, s katerimi bi preprečili diskriminacijo, in zagotovitev pomoči med prevozom v skladu s (čeprav nezadostnim) predlogom uredbe za te potnike. EESO meni, da bi se v ta namen združenja prevoznikov in invalidov morala dogovoriti o pogojih za dostopnost storitev.

4.2.4 Dostopnost je mogoče zavrniti iz upravičenih razlogov, na primer varnosti v cestnem prometu, ne pa zgolj iz ekonomskih razlogov. Dostop je mogoče zavrniti le iz objektivnih, nediskriminatornih razlogov po načelu sorazmernosti, ki so bili predhodno opredeljeni in se jih razlaga ozko, ker omejujejo prosto gibanje oseb. Te pravice so neodtujljive, kot pravilno izhaja iz člena 5 predloga uredbe.

4.2.5 EESO poziva Komisijo, naj začne postopek za standardizacijo izdelave invalidskih vozičkov in sistemov za pritrjevanje vozičkov, da bo njihova uporaba na avtobusih varna.

4.2.6 EESO podpira pobude, kot je naročanje prevoza, ki so pogosto lahko dobra nadomestna rešitev za prevoz invalidov. Odbor zato spodbuja, da se v objavo javnih razpisov za prevoz vključijo tovrstne storitve.

4.2.7 Poglavje III predloga uredbe prepoveduje zavrnitev prevoza in vsebuje določbe o pravici do pomoči na postajah in na vozilu, pogojih za zagotovitev pomoči, posredovanju informacij ter o odškodnini za invalidske vozičke in opremo za gibanje. Te določbe so ustrezne, vendar jih je mogoče izboljšati. EESO predlaga podelitev nagrad prevoznikom, ki naredijo več, kot se od njih zahteva, in nudijo prevozne storitve, prilagojene potrebam invalidov.

4.3 Usposabljanje uslužbencev

4.3.1 EESO meni, da je za zagotavljanje storitev invalidom odločilno usposabljanje, zato popolnoma podpira člen 18. Odbor prav tako meni, da bi to bila odlična priložnost za nadaljnje sodelovanje med združenji prevoznikov in invalidov, pri čemer bi slednja lahko zagotavljala tako usposabljanje.

4.4 Odškodnina v primeru smrti

4.4.1 EESO priznava, da se včasih predplačila odškodnine vzdrževanim osebam, ki so izgubile svojca v prometni nesreči, izplačajo pozno. Po drugi strani EESO meni, da je petnajst dni ustrezno obdobje za izplačilo predplačila za takojšnje finančne potrebe družin žrtev prometne nesreče s smrtnim izidom, pri čemer se upošteva škoda, ki so jo utrpele, ter predplačila potnikom, ki so zaradi nesreče utrpeli fizično poškodbo ali duševni pretres.

4.4.2 EESO zato priporoča pojasnitev člena 8 z opredelitvijo vzdrževane osebe kot mladoletnika, ki je izgubil starša (oziroma skrbnika), ki ga je vzdrževal.

4.5 Izgubljena prtljaga

4.5.1 EESO priznava, da bi morali upoštevati pravice potnikov, katerih prtljaga je ukradena ali izgubljena in so zato upravičeni do odškodnine. Avtobusni prevozniki bi morali biti odgovorni za izgubo prtljage, ki jim je bila zaupana. Za zagotovitev pravne varnosti bi Komisija morala natančneje pojasniti določbe člena 9 predloga uredbe, saj je sedanje besedilo nejasno in omogoča različno razlago v različnih okoliščinah.

4.5.2 EESO v ta namen poudarja, da ni dolžnost prevoznika, da zagotovi storitev prijave potnikov.

4.5.3 EESO prav tako meni, da bi morale posebne določbe veljati tudi v primeru izgube ali poškodbe opreme invalidov.

4.6 Informacije v primeru prekinitve potovanja

4.6.1 EESO meni, da bi si morali prizadevati, da potniki pravočasno prejmejo informacije o zamudi ali prekinitvi potovanja. Včasih jih je seveda zelo težko zagotoviti. Odbor zato meni, da je člen 21 neprimeren in v praksi težko izvedljiv zaradi samih avtobusnih postajališč, ki so brez zaposlenega osebja.

4.6.2 EESO predlaga, naj Komisija vloži sredstva iz skladov za raziskave in razvoj v razvoj in izvajanje orodij IKT za potniške informacijske sisteme, ki bi bili zanesljivi, časovno točni in varni za namestitev na avtobusnih postajališčih, ter v razvoj lahkih informacijskih sistemov, nameščenih v avtobusih, da bi poenostavili upravljanje prevozov (ITS – inteligentni prometni sistemi).

4.7 Postaje v avtobusnem prevozu

4.7.1 V predlogu uredbe so večkrat omenjene postaje na avtobusnih progah. Pomembno je poudariti, da postaje praviloma ne obstajajo, kjer pa obstajajo, so večinoma v pristojnosti železniških postaj ali letališč. V večini drugih primerov ni postaj ampak le postajališča brez zaposlenega osebja.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL L 42, 13.2.2002, str. 1-102.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/105

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o evropskih delavcih na področju zdravja

(COM(2008) 725 konč.)

(2009/C 317/20)

Poročevalec: g. METZLER

Evropska komisija je 10. decembra 2008 sprejela sporočilo Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom:

Zelena knjiga o evropskih delavcih na področju zdravja

COM(2008) 725 konč.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. junija 2009. Poročevalec je bil g. METZLER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 104 glasovi za, 29 glasovi proti in 29 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja zeleno knjigo o evropskih delavcih na področju zdravja, ki jo je predložila Evropska komisija. V njej so predstavljene demografske spremembe in njihov vpliv na zdravstvene delavce ter delovno obremenitev v zdravstvu.

1.2 Po mnenju EESO je treba sprejeti ukrepe za izboljšanje privlačnosti zdravstvenih poklicev za mlade, da se bodo pogosteje odločali zanje.

1.3 EESO priporoča zagotovitev zadostnih kadrovskih zmogljivosti v zdravstvu, da se zadovoljijo potrebe zdravstvenega varstva ter okrepijo preventivni pregledi, spodbujanje zdravja in preprečevanje bolezni.

1.4 Nezaželeno odseljevanje zdravstvenih delavcev v druge države je po mnenju EESO mogoče zavreti z višjimi plačami, boljšimi delovnimi pogoji in po potrebi novimi odgovornostmi. Za te pa so potrebne ustrezne kvalifikacije. To bi tudi na splošno povečalo privlačnost sektorja.

1.5 Obseg statističnih podatkov o zdravstvenih delavcih v EU, zlasti na področju migracij in mobilnosti, na podlagi katerih se sprejemajo odločitve, je treba znatno izboljšati.

1.6 Treba je spodbujati uporabo nove tehnologije v zdravstvu, ki razbremeni zdravstvene delavce, izboljša kakovost storitev in omogoča pomoč pacientom. EESO se zaveda, da bo zaradi tega morda treba ponovno preučiti, kako deluje veriga odgovornosti zdravstvenih delavcev.

1.7 EESO poudarja pomembno vlogo socialnih standardov za zagotovitev visokokakovostne nege in varnosti pacientov ter odločno zavrača vse poskuse sprostitve teh standardov (t. i. tekmovanje v zniževanju standardov ali „race to the bottom“).

1.8 EESO poudarja pomembno vlogo svobodnih poklicev v zdravstvu, saj zlasti ti lahko poleg glavnih izvajalcev storitev, tj. bolnišnic in izvajalcev javnih zdravstvenih storitev, nudijo ljudem strokovno in varno nego ter zdravljenje. Zaposleni v svobodnih poklicih so zelo dobro usposobljeni, kar je zasluga prizadevanj civilne družbe držav članic za javno šolstvo. Člani EESO, ki to civilno družbo zastopajo, izražajo dvom glede prizadevanj Komisije, da bi spodbudila zdravstvene delavce k opravljanju svobodnih poklicev. Hkrati pa ima Odbor kritično stališče do naraščanja navidezne samozaposlenosti, kjer je to problematično za samo dejavnost (npr. oskrba bolnikov in starejših).

1.9 EESO je zaskrbljen zaradi razprave o novi razdelitvi nalog v zdravstvu, katere cilj je nadomestitev kvalificiranih zdravstvenih delavcev s cenejšo alternativo. Odbor meni, da bi moral strukturni razmislek glede razdelitve nalog med zdravstvenimi poklici temeljiti na zdravstvenih potrebah, ravni usposobljenosti in potrebah pacientov.

1.10 EESO je trdno prepričan, da zdravstvene ustanove s svojimi delavci izvajajo storitve splošnega pomena, zato bi bilo treba intenzivneje uporabljati strukturne sklade za izobraževanje zdravstvenih delavcev. EESO meni, da je treba tem delavcem obvezno omogočiti nadaljnje izobraževanje, da se njihovo znanje razširi in poglobi ter da se odpravi pomanjkljiva nega v strukturno šibkih regijah.

1.11 EESO poudarja pomembno vlogo socialnih partnerjev in socialnega dialoga pri določanju delovnih pogojev, plač in kvalifikacij zdravstvenih delavcev.

1.12 Po mnenju Odbora imajo socialni poklici pomembno vlogo pri negi in oskrbi pacientov ter s tem tudi v zdravstvu.

2. Povzetek dokumenta Komisije

2.1 Zelena knjiga naj bi bila osnova za intenzivno razpravo med evropskimi institucijami, državami članicami ter ključnimi socialnimi in gospodarskimi akterji na evropski in nacionalni ravni. Predstavlja okvir, znotraj katerega bo mogoče dolgoročno upoštevati zahteve.

2.2 Zelena knjiga je osredotočena na devet ključnih področij:

—	demografske spremembe;

—	zmogljivosti v zdravstvu;

—	izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje;

—	upravljanje mobilnosti in odseljevanje zdravstvenih delavcev v EU;

—	migracije zdravstvenih delavcev po svetu;

—	podatki kot osnova za odločanje;

—	uvedba in širitev nove tehnologije za izboljšanje učinkovitosti in kakovosti nege;

—	krepitev načela samozaposlovanja;

—	kohezijska politika.

2.3 Ozadje

2.3.1 Zdravstveni sistemi EU morajo obvladovati vse večje povpraševanje po storitvah, se odzivati na spreminjajoče se zdravstvene potrebe in biti pripravljeni na večje krize v javnem zdravju. Pri tem morajo izpolnjevati pričakovanja po visoki kakovosti zdravstvenih storitev. Treba je priznati, da gre za delovno intenziven gospodarski sektor, v katerem je zaposlenih 10 % evropskih delavcev, in da se za plače v povprečju porabi 70 % izdatkov za zdravstvo.

2.3.2 Člen 152 Pogodbe ES navaja, da je „[p]ri dejavnosti Skupnosti na področju javnega zdravja […] v celoti upoštevana odgovornost držav članic za organizacijo in zagotavljanje zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva“ in da je treba tudi spodbujati sodelovanje med državami članicami, da se uskladijo strategije in programi ter izmenjujejo informacije o uspešnih programih v posameznih državah članicah.

2.3.3 Evropska komisija odpira v zeleni knjigi ključna vprašanja, ki povzemajo probleme in izzive zdravstvenega varstva, s čimer želi spodbuditi razprave. Ta ključna vprašanja obsegajo:

—	staranje prebivalstva;

—	novo tehnologijo;

—	potrebo po izboljšanju dostopa do zdravstvenih storitev;

—	kakovost ponudbe in s tem dražitev zdravljenja;

—	izbruh in potencial nalezljivih bolezni;

—	razpoložljivost zdravstvene oskrbe blizu doma.

Opredelitev zdravstvenih delavcev: vsi delavci v zdravstvu, ki ponujajo storitve na področju zdravljenja in oskrbe bolnikov, nege, socialnega varstva in oskrbe, ter vsi specializirani zdravstveni delavci.

2.3.4 Trenutno v vseh državah članicah poteka razprava o nujnem obsegu in razpoložljivosti delovne sile, ki bo potrebna v prihodnjih desetih letih in pozneje. V nekaterih državah članicah že vlada veliko pomanjkanje podmladka in usposobljenih delavcev, še posebej na področjih, na katerih delajo večinoma starejši delavci.

2.3.5 Poleg tega pomanjkanja delovne sile pa se zdravstveni delavci še izseljujejo iz EU v druge države, npr. v ZDA ali Švico, še posebej visokokvalificirani zdravstveni delavci.

Tudi znotraj EU je stopnja mobilnosti in migracij visoka. Zaznati je mogoče izrazite selitvene tokove med posameznimi državami članicami.

Preseljevanje zdravstvenih delavcev je vprašanje ključnega pomena. Vzrok za to dogajanje so razlike v plačah in delovnih pogojih. Raznolikost struktur sistema močno vpliva na strukturo ponudbe in kvalifikacij.

2.3.6 Komisija z zeleno knjigo tudi v okviru javnega posvetovanja o prihodnosti zdravstvenih delavcev postavlja v ospredje probleme zdravstvenih poklicev v Evropi in jasno izrisuje prihodnje izzive. S tem upošteva dejstvo, da je zdravstveno varstvo osrednja in temeljna potreba državljanov EU, pa tudi dejstvo, da bi bile temeljne svoboščine v Evropski skupnosti brez zadostnega zdravstvenega varstva zelo hitro omejene.

2.3.7 Preventiva in zdravljenje imata ekonomsko komponento. V zdravstvu so potrebni usposobljeni in zelo izkušeni delavci s priznanimi kvalifikacijami, ki predstavljajo pomemben del družbe znanja.

3. Ugotovitve EESO o rešitvah, predlaganih v zeleni knjigi:

3.1 Rešitve Evropske komisije

Zaradi omejenih pristojnosti na področju zdravstva je Komisija zadržana pri predlogih rešitve. Najprej ugotavlja, da je v zadnjih letih narasel delež žensk v zdravstvenih poklicih, zato predlaga izboljšanje združljivosti poklicnega, družinskega in zasebnega življenja ter ukrepe, potrebne za to, s čimer bo zagotovljena ponudba delovne sile in usposobljenih delavcev. Nato poziva k trdnim strategijam načrtovanja in priporoča okrepitev naložb v širitev usposabljanja v vseh evropskih državah, da se zdravstveni delavci ne bodo izobraževali samo v nekaterih državah in zaposlovali v drugih, kar bi lahko povzročilo dodatno zmanjšanje zmogljivosti usposabljanja. Izboljšanje možnosti za pridobivanje kvalifikacij, zlasti na področju usposabljanja in izpopolnjevanja, bi tudi spodbudilo delodajalce k zaposlovanju in usposabljanju ljudi.

3.2 Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja zeleno knjigo, ki je izčrpen posvetovalni dokument o velikih izzivih zdravstvenih sistemov, zdravstva in zdravstvenih delavcev v Evropi. Spodbuja k javnim razpravam v okviru lizbonske strategije za podpiranje storitev, ki temeljijo na znanju. Zdravstveno varstvo opredeljuje kot strnjeno celoto.

3.3 EESO meni, da je treba trg zdravstvenih storitev razumeti kot trg s posebnimi pravili, ker neposredno vpliva na zdravje prebivalstva. Zato Odbor predlaga razpravo o problemih, ki nastajajo v nekaterih državah zaradi razdrobljenosti zdravstvenega varstva, zlasti o sistemih, ki niso pod neposrednim nadzorom države, zaradi česar je še posebej težko zagotoviti enoten standard za razvoj kvalifikacij in usposabljanja.

3.4 Demografija in spodbujanje trajnostne delovne sile v zdravstvu

3.4.1 EESO opozarja, da je delež žensk v zdravstvenih poklicih že zdaj velik in da bo najverjetneje še naraščal. To velja za vse tipe poklicev. Enakopravnost je nujna, da bo mogoče v skladu z direktivami o enakopravnosti doseči enake pogoje za oba spola in tudi več moških spodbuditi k opravljanju dejavnosti na različnih področjih zdravstva. K temu sodijo med drugim ukrepi, ki prispevajo k združevanju poklicnega in družinskega življenja, priznavanju potrebnega znanja ter težavnosti dela in podpirajo ženske, da ohranjajo zaposlitev in se po daljšem obdobju skrbi za družino vrnejo na trg dela.

3.4.2 Nič presenetljivega ni, da na zaposlene v zdravstvu močno vplivajo neoporečni delovni pogoji, zdravje in varnost na delovnem mestu. Zadovoljstvo in varnost izboljšata njihovo skrb za paciente. Kakovost delovnega mesta, preventivni ukrepi za zaposlene in soočanje s posebnimi obremenitvami na delovnem mestu v zdravstvu so izredno pomembni za zagotovitev visoke kakovosti, varnosti pacientov in ustrezne zanesljivosti oskrbe. Zelena knjiga tega skoraj ne omenja.

3.4.3 EESO opozarja na raziskave o programih za vrnitev na trg dela, ki jih opravljajo socialni partnerji. Odbor meni, da lahko imajo takšni programi ključno vlogo pri ohranjanju in vračanju zdravstvenih delavcev, zlasti žensk, na trg dela in da bodo v prihodnosti vse pomembnejši pri preprečevanju pomanjkanja usposobljenih delavcev.

3.4.4 Po mnenju EESO je treba v nekaterih državah članicah sprejeti ukrepe za izboljšanje privlačnosti zdravstvenih poklicev za mlade, da se bodo pogosteje odločali zanje oziroma iskali delo v zdravstvu. Če želimo spodbuditi več mladih in tudi več moških za delo v zdravstvu, negi in sociali, je treba okrepiti privlačnost tega dela z izboljšanjem delovnih pogojev in plač v celotnem obdobju njihove zaposlitve.

3.5 Zmogljivosti v zdravstvu

3.5.1 Uspešno preprečevanje bolezni in spodbujanje zdravja ter izboljšano upravljanje zdravstvenega varstva lahko znižajo potrebe po zdravljenju in negi. Zato EESO priporoča zadostne kadrovske zmogljivosti v zdravstvu, da se okrepijo preventivni pregledi, spodbujanje zdravja in preprečevanje bolezni. Predpogoj za to pa je razpoložljivost ukrepov, ki temeljijo na znanstvenih spoznanjih ter so nato v celoti in dolgoročno financirani. Po mnenju Odbora bi se morala Skupnost osredotočiti tudi na spodbujanje zdravja zdravstvenih delavcev, da bodo ostali zdravi in storilni (preprečevanje „sindroma izgorevanja“). Še posebej je treba skrbeti za storilnost delavcev ob koncu njihove poklicne poti, da jih bo lahko vse več delalo brez zdravstvenih težav. Pri določitvi pogojev za njihovo upokojitev pa je treba upoštevati zahtevnost njihovega dela.

3.6 Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje

3.6.1 EESO poziva k obravnavi problemov zaradi razdrobljenosti ponudbe zdravstvenega varstva v nekaterih državah, zlasti v primerih, v katerih zdravstveno varstvo ne nadzoruje neposredno država, kar otežuje zagotovitev visokega standarda kvalifikacij, usposabljanja in izpopolnjevanja. Meni, da je treba ugotoviti, kako bi bilo mogoče bolje podpreti te razdrobljene strukture ponudbe pri ustvarjanju delovnih mest. Odbor tudi odpira vprašanja obveznega usposabljanja in izpopolnjevanja ter uvedbe visokih standardov in zagotovitve njihove preglednosti s pomočjo certificiranja, poenotenja standardov na evropski ravni in zagotavljanja njihove uporabe. Poleg tega se sprašuje, kolikšne spodbude so prejele države za napredek na tem področju.

3.6.2 EESO dvomi v povezavo direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij z morebitno direktivo o kvalifikacijah v zdravstvu. Zanima ga, kako bi bilo to mogoče povezati z veljavnimi posebnimi direktivami za nekatere poklice. Sprašuje se, kako so te direktive vplivale na poenotenje kvalifikacij in sposobnosti, usposabljanje in izpopolnjevanje v Evropi ter kako vplivajo na enakost delovnih pogojev v vsakdanjem življenju.

3.6.3 EESO želi načeti vprašanje stroškov in koristi za ustrezno strukturo zahtev glede nadaljnjega usposabljanja evropskih zdravstvenih delavcev.

3.7 Upravljanje mobilnosti in odseljevanje zdravstvenih delavcev v EU

3.7.1 EESO se sprašuje o posledicah ponudbe in vplivu podpornih programov, zato prosi za znanstvene podatke o tem, do kakšne mere državne in jezikovne meje ter tudi kulturne razlike v Evropi vplivajo na preseljevanje delavcev na tem področju, ki zahteva posebno mero empatije in znanja.

3.8 Migracije zdravstvenih delavcev po svetu

3.8.1 Kot je navedeno v zeleni knjigi, je treba pri zaposlovanju delavcev upoštevati etična načela. Zato je treba poleg zaposlovanja delavcev iz drugih držav spodbujati mlade iz svoje države k zaposlovanju na tem področju. Pomanjkanja spodbujanja podmladka se ne sme nadomeščati z zaposlovanjem delavcev iz drugih držav. Glede na to, da že obstajajo številne prostovoljno sprejete obveznosti in da EU sodeluje pri pripravi kodeksa ravnanja WHO, EESO prosi, da se preuči, kakšne dodatne koristi bi imel kodeks ravnanja EU.

3.8.2 Treba je preprečevati tudi beg možganov iz držav v razvoju. Zdravstvene delavce bi bilo treba čim bolj zaposlovati v institucionalnem okviru, v katerem se spodbuja mobilnost delavcev z dvostranskimi ali večstranskimi programi sodelovanja. To je mogoče doseči z naložbami v izobraževalno infrastrukturo na področju zdravstva in izboljšanjem delovnih pogojev. Če se ne bodo odpravljali razlogi za selitev, tj. izjemne razlike v plačah in delovnih pogojih, se bodo selitve nadaljevale in povzročile še večje pomanjkanje zdravstvenih delavcev v državah v razvoju.

3.9 Podatki kot osnova za odločanje

3.9.1 EESO poziva k primerljivosti nacionalnih statističnih podatkov v vsej Evropi, kar pa ovirajo delno različne klasifikacije zdravstvenih poklicev v državah članicah. Nacionalnih posebnosti na področju kompetenc in poimenovanj zdravstvenih poklicev se ne sme prikriti zavoljo doseganja enotnih kazalnikov. EESO predlaga zbiranje ustreznih statističnih podatkov o zdravstvenih poklicih v Evropi in migracijah med državami. V zeleni knjigi je predlagana ustanovitev observatorija za razvoj zdravstvenih delavcev, vendar se Odbor sprašuje, ali je ta res potreben oziroma ali v ta namen ne bi mogli uporabljati obstoječih ustanov, kot sta Eurostat in Dublinska fundacija.

3.9.2 Podatke bi bilo treba na splošno izboljšati z uvedbo registra podatkov. EESO priporoča, da se spremljanje zdravstvenih poklicev, omenjeno v zeleni knjigi, poveže z drugimi projekti EU, npr. s podpiranjem zdravstvenih informacijskih sistemov, ter izboljša seznanjanje z nacionalnimi registri – kjer obstajajo – za vse poklice.

3.9.3 Ker v večini držav članic zdravstvo organizira oziroma ureja država, EESO pozdravlja podporo Evropske komisije, katere cilj je boljše načrtovanje. Zato poziva Evropsko unijo, da nameni sredstva za analize zdravstvenega varstva držav članic. Te analize bi morale biti podlaga za oblikovanje celovite oskrbe z zdravstvenimi in negovalnimi storitvami blizu doma.

3.10 Uvedba in širitev nove tehnologije za izboljšanje učinkovitosti in kakovosti nege

3.10.1 EESO predlaga, da se ugotovi, ali je mogoče v interesu zaposlenih uporabljati nove tehnologije z novimi možnostmi zdravljenja, ki so povezane z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in jih je mogoče ponuditi povsod, tudi na najodročnejših območjih, med drugim za samodiagnozo ali ob udeležbi pacienta. Pri tem je treba upoštevati izkušnje drugih držav. Preden bo mogoče uvesti nove tehnologije, bo treba pridobiti odobravanje zdravstvenih delavcev. To bo mogoče le, če bodo zdravstveni delavci vključeni v razvoj tehnologij e-zdravja, da se zagotovi enostavna in varna uporaba elektronskih orodij pri vsakdanjem delu. Za uspešno uvedbo je nujno potrebno ustrezno usposabljanje zdravstvenih delavcev o optimalni uporabi novih tehnologij. EESO opozarja, da je treba kljub vsem prednostim novih tehnologij nenehno upoštevati tudi tveganja, npr. vprašanja varovanja podatkov. Uvedba novih tehnologij mora biti prilagojena različnim nacionalnim sistemom zdravstvenega varstva. Mogoče bo zato treba prilagoditi pravne predpise o odgovornosti, ki v posamezni državi članici veljajo za zdravstvene delavce. Odbor se sprašuje, do kakšne mere različni ukrepi in pilotni projekti, ki jih spodbuja Evropska komisija, omejujejo vzpostavljanje nacionalne infrastrukture IT ali ga celo ustavijo.

3.11 Vloga zdravstvenih delavcev podjetnikov v delovni sili

3.11.1 V nekaterih državah članicah imajo samozaposleni v zdravstvenih poklicih, ki v praksi izvajajo načelo podjetništva, pomembno vlogo v ponudbi zdravstvene oskrbe. Zelena knjiga priznava vlogo svobodnih poklicev v zdravstvu in funkcijo, ki jo opravljajo poleg javnega sektorja. Pogosto lahko prav ti pacientom zagotavljajo strokovno in varno zdravljenje in nego. Vendar pa Odbor poudarja, da je zdravstveno osebje v svobodnih poklicih v večini primerov v EU bilo deležno dolgotrajnega strokovnega usposabljanja po zaslugi prizadevanj skupnosti za brezplačno javno šolstvo. Zato ima civilna družba pravico pričakovati povračilo (cena in stroški), njeni predstavniki pa morajo zavzeti zadržano stališče glede želje, ki jo Komisija izraža v točki 6, v kateri kaže, da gre za spodbujanje povečevanja zasebnih oblik tega vidika zdravstvenih sistemov. Hkrati pa ima Odbor kritično stališče do naraščanja navidezne samozaposlenosti, kjer je to problematično za samo dejavnost (npr. oskrba bolnikov in starejših).

3.12 Kohezijska politika

3.12.1 EESO se zavzema za večjo uporabo strukturnih skladov pri izobraževanju in usposabljanju zdravstvenih delavcev. Pomanjkanje zdravstvenega varstva v strukturno šibkih regijah bi lahko odpravljali na primer z omogočanjem in podpiranjem izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja v regijah, ki najbolj potrebujejo usposobljene delavce. Ta predlog temelji na ugotovitvi, da se zdravstveni delavci v glavnem zaposlijo, kjer so se usposabljali. Kohezijska politika bi lahko ponudila okvir za spodbujanje vzorčnih projektov, ki bi obravnavali odprta vprašanja. Poleg tega predlaga, da se sprostijo sredstva evropskih strukturnih skladov za izboljšanje infrastrukture v zdravstvu in po potrebi za izboljšanje komunikacije in novih standardov zdravljenja (z dokazi podprta medicina ali „evidence based medicine“).

3.12.2 EESO je zaskrbljen zaradi v glavnem ekonomsko motivirane razprave – zlasti v upravi in zainteresiranih poklicnih skupinah – o novi razdelitvi nalog v zdravstvu, katere cilj je nadomestitev kvalificiranih zdravstvenih delavcev s cenejšo alternativo. Boljša rešitev bi bila izboljšanje uskladitve, optimizacija procesa in mreženje ob hkratnem izboljšanju prožnosti pri razdeljevanju nalog. Pri tem EESO meni, da je izredno pomembno opraviti ustrezno usposabljanje, da se prepreči upadanje kakovosti zdravljenja.

3.12.3 Po mnenju Odbora bi moralo pripisovanje kvalifikacij oz. poklicev nalogam temeljiti na:

1.	zdravstvenih potrebah;

2.	usposabljanju, delovnih nalogah in odgovornosti;

3.	potrebah pacientov.

3.12.4 EESO meni, da je treba finančni krizi navkljub ohranjati pripravljenost držav članic, da zadostno financirajo svoje sisteme zdravstvenega varstva (finančno upravljanje), s čimer morajo zlasti zagotoviti dovolj človeških virov, ki lahko ponudijo visokokakovostne storitve, za kar pa je potrebno tudi izboljšanje delovnih pogojev zaposlenih v tem sektorju.

3.13 Socialno partnerstvo

3.13.1 EESO poudarja pomembno vlogo in odgovornost socialnih partnerjev pri oblikovanju delovnih pogojev zdravstvenih delavcev ter izrazito raznolikost zdravstvenih poklicev in opozarja na delo, ki so ga na tem področju že opravili socialni partnerji.

3.13.2 Demografske spremembe, ki vodijo v pomanjkanje nove delovne sile, ne smejo povzročiti upada ravni kvalifikacij in zniževanja plač (t. i. tekmovanje v zniževanju standardov ali „race to the bottom“). Po mnenju Odbora so odgovornost za to dolžne prevzeti države članice.

3.13.3 EESO priznava vzpostavitev socialnega dialoga v evropskem sektorju bolnišnic in ugotavlja, da delovni program, ki so ga sprejeli socialni partnerji, pokriva vsa vprašanja, obravnavana v zeleni knjigi. Zato Odbor izraža obžalovanje, ker v zeleni knjigi ta proces ni omenjen.

3.13.4 EESO poudarja pomembno vlogo načela enakega plačila za enako delo ne glede na spol.

3.13.5 Posebni delovni pogoji 24-urnega delovnika zahtevajo posebna nadomestila (plačilo nadur in nočnega dela, koriščenje prostih dni), da se izravnajo visoke obremenitve delovne sile. Ob upoštevanju tega ima EESO zelo kritično stališče do naraščajočih pobud v številnih državah članicah za spodbujanje navidezne samozaposlenosti in s tem izgube socialne in zaposlitvene varnosti.

V Bruslju, 15. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/110

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (prenovitev)

(COM(2008) 815 konč. – 2008/0244 (COD))

(2009/C 317/21)

Poročevalka: ga. LE NOUAIL-MARLIÈRE

Svet Evropske unije je 1. aprila 2009 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (prenovitev)

COM(2008) 815 konč. – 2008/0244 (COD).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. junija 2009. Poročevalka je bila ga. LE NOUAIL MARLIÈRE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 154 glasovi za, 2 glasovoma proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

1.1 Odbor izraža zaskrbljenost, da pretirano omejevalen ali prosilcem nenaklonjen zakonodajni okvir pomeni posredno podporo najbolj avtoritarnim in najmanj demokratičnim sistemom, zato podpira prenovitev in izboljšanje direktive o pogojih za sprejem, hkrati pa znova poudarja nekatera priporočila iz svojih prejšnjih mnenj ter zlasti ugotovitve o Zeleni knjigi o skupnem prihodnjem evropskem azilnem sistemu (1) in o akcijskem načrtu za prihodnji skupni azilni sistem (2).

Predlog prenovitve direktive bi moral na področju sprejema prosilcev za azil spodbujati uporabo skupnih in ne minimalnih standardov in vsebovati zaščitne klavzule, ki jih uporabljajo države članice, ki v največji možni meri spoštujejo temeljne pravice prosilcev za mednarodno zaščito, status beguncev ali subsidiarno zaščito, zlasti v zvezi z:

—	zagotavljanjem vstopa na ozemlje,

—	svobodno izbiro kraja, kjer se predloži prošnja za azil in zaščito,

—	tem, da se najprej preuči možnost konvencijskega statusa in šele nato subsidiarne zaščite, vendar le, če niso izpolnjeni zahtevani pogoji za prvi konvencijski status,

—	načelom nevračanja, če je življenje prosilca v državi njegovega stalnega prebivališča ali v zadnji tranzitni državi ogroženo,

—	zadržanjem izvršitve ukrepov izgona, dokler o tem ne odloči pristojno sodišče, da bi v celoti uveljavili pravico do pritožbe v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (glej točko 4.8.1),

—	posebno zaščito za mladoletnike ali domnevne mladoletnike,

—	spoštovanjem individualnih pravic posameznikov in zlasti pravic žensk, da vložijo prošnjo za zaščito.

1.2 Odbor izraža željo, da se v zvezi z mladoletniki sistematično opredeli, da je treba „največjo korist otroka“ razumeti v smislu člena 3(1) Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah (člen 22(1) prenovljene direktive).

1.3 Zadržanje in pridržanje se lahko uporabita samo kot zadnja možnost, ko so že izčrpane vse druge možnosti in vedno na podlagi odločitve pristojnega sodišča, ob spoštovanju pravice do obrambe in v skladu s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

1.4 Pristojne nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic, bi morale vedno imeti možnost stikov s prosilci za zaščito, prosilci pa bi morali vedno imeti možnost uporabe pravne in humanitarne pomoči ne glede na to, ali to pomoč zagotavljajo države ali nevladne organizacije.

1.5 Odbor države članice spodbuja, naj pospešijo pogajanja, da bo prenovljena direktiva sprejeta v okviru postopka soodločanja z Evropskim parlamentom in bo Evropska unija lahko izboljšala svoje zmogljivosti za ustrezno obravnavo prošenj za zaščito prosilcev in prosilk za azil.

1.6 Odbor podpira ustanovitev urada za podporo državam članicam na področju azila in mednarodne zaščite, če bo omogočal hitrejšo porazdelitev obveznosti sprejema in zaščite med državami članicami EU, preglednost na področju sprejema prosilcev za azil in mednarodno zaščito, ovrednotenje izkušenj združenj in organizacij, dejavnih na področju pomoči prosilcem za azil ali mednarodno zaščito, ter boljšo preučitev posameznih prošenj.

2. Uvod in povzetek predloga Komisije

2.1 Skupni evropski azilni sistem se je oblikoval v dveh ločenih fazah. Prvo fazo je začel Evropski svet v Tampereju (1999) po sprejetju Amsterdamske pogodbe, ki je politikam priseljevanja in azila dala evropsko razsežnost. Prva faza je bila zaključena leta 2005.

2.2 V prvi fazi je bil dosežen napredek pri pripravi številnih direktiv o azilu, izboljšala se je raven sodelovanja med državami članicami, na področju azila pa je vse bolj pomembna postala zunanja razsežnost.

2.3 Druga faza oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema se je začela s haaškim programom (sprejetim leta 2004), ki je leto 2010 določil kot skrajni rok za doseganje glavnih ciljev, in sicer s sprejetjem instrumentov in ukrepov za večjo usklajenost in izboljšanje standardov varstva v okviru evropskega azilnega sistema.

2.4 Komisija je leta 2007 v okviru priprave za sprejetje novih pobud pripravila zeleno knjigo (3), da bi spodbudila razpravo med različnimi institucijami, državami članicami in civilno družbo (4), na podlagi katere je potem sprejela načrt politike azila. S tem je bil določen časovni načrt za prihodnja leta ob navedbi ukrepov, ki jih Komisija namerava sprejeti pred izvedbo druge faze evropskega azilnega sistema.

2.5 V direktivi, za katero Komisija zdaj predlaga prenovitev in ki jo je Svet sprejel 27. januarja 2003, EESO pa je o njej pripravil mnenje (5), so ti vidiki upoštevani.

2.6 Glavni cilj tega predloga je zagotoviti višje standarde obravnave prosilcev za azil v zvezi s pogoji za sprejem, da bi jim v skladu z mednarodnim pravom omogočili dostojen življenjski standard. Prav tako je potrebno nadaljnje usklajevanje nacionalnih predpisov o pogojih za sprejem za omejitev pojava sekundarnega gibanja prosilcev za azil v državah članicah, saj so taka gibanja posledica razlik v nacionalnih politikah sprejema.

2.7 Predlog razširja področje uporabe direktive z vključitvijo subsidiarne zaščite prosilcev in je predviden za uporabo za vse vrste azilnih postopkov in za vsa geografska območja ter ustanove, ki sprejemajo prosilce za azil.

Namen predloga je tudi olajšati dostop do trga dela. Zagotavlja predvsem, da bodo prosilci za azil na trg dela lahko vstopili najpozneje v šestih mesecih po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ter določa, da se vstopa prosilcev za azil na trg dela ne sme neupravičeno omejevati z uvajanjem nacionalnih pogojev.

2.8 Da bi z dostopom do materialnih pogojev za sprejem zagotovili „življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilca za azil in ki lahko zagotovi njegovo/njeno eksistenco“, predlog države članice zavezuje, da pri dodeljevanju finančne podpore prosilcem za azil upoštevajo raven socialne pomoči, ki jo prejemajo njihovi državljani.

2.9 Predlog pridržanje dovoljuje samo v izjemnih primerih, predvidenih v direktivi.

2.10 Predlog prav tako zagotavlja, da se priprti prosilci za azil ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic ter v skladu z mednarodnim pravom in nacionalno zakonodajo obravnavajo na human in dostojanstven način.

2.11 Predlog omogoča uvedbo nacionalnih ukrepov za takojšnjo opredelitev posebnih potreb.

Poleg tega vsebuje tudi več zaščitnih ukrepov glede oblikovanja pogojev za sprejem, ki bodo zadovoljili posebne potrebe prosilcev za azil.

2.12 V zvezi z izvajanjem in izboljšanjem nacionalnih sistemov predlog vsebuje ukrepe za zagotovitev nadaljnjega spremljanja in okrepitev vloge Komisije kot varuha zakonodaje EU.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Odbor podpira napredek, ki ga prinašajo predlogi Komisije v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, in pripravljenost, da se uskladijo nacionalni predpisi, področje uporabe pa razširi na subsidiarno zaščito. Vendar pa opozarja, da je treba vsakega prosilca obravnavati posamično, tudi v fazi določitve države članice, odgovorne za natančno preučitev prošnje in odobritev subsidiarne zaščite, vendar samo, če niso izpolnjeni zahtevani pogoji za prvi konvencijski status (status begunca).

3.2 Odbor podpira cilj zagotavljanja dostojnega življenjskega standarda prosilcev za zaščito ter njihovega lažjega vključevanja in naselitve v državi gostiteljici (6), in sicer z možnostjo dostopa do trga dela najpozneje v šestih mesecih, ki ga ne smejo neupravičeno omejevati nacionalni pogoji na trgu dela (člen 15(2) prenovljene direktive). Pri tem je treba v celoti spoštovati temeljne pravice prosilcev za azil ali mednarodno zaščito, kot izhajajo iz evropskega pozitivnega prava, tj. Splošne deklaracije človekovih pravic – člen 23(1) (7), Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (členi 2, 9, 10, 11 in 12), Konvencije MOD št. 118 o enakem obravnavanju domačinov in tujcev na področju socialne varnosti, Evropske socialne listine, Listine o temeljnih pravicah ter Ženevske konvencije o zaščiti beguncev (8). Strinja se tudi z ravnjo dodeljene socialne pomoči in različnimi pogoji za nastanitev glede na posebne potrebe posameznikov, širše pojmovanje družinskih vezi prosilcev ter potrebo po ustreznem upoštevanju teh vezi pri preučitvi prošnje.

3.3 Kar zadeva splošna načela in mednarodne smernice, na katerih temeljijo priznavanje in varstvo temeljnih pravic oseb v stiski ter pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito, se v skladu z Ženevsko konvencijo, zlasti pa členom 26 konvencije o svobodi gibanja in členom 31 o nezakonitih priseljencih v državi gostiteljici (9), ter glede na uvodno izjavo 16 obrazložitvenega memoranduma Komisije posameznikov ne sme pridržati zgolj na podlagi njihove prošnje za zaščito. Pridržanje se sme predvideti samo v ustrezno utemeljenih nujnih primerih in ne sme postati sprejemljiva praksa, razen ko prosilec za azil prošnjo predloži z namenom goljufije ali zavlačevanja.

3.4 Odbor se strinja s predlaganimi ukrepi v direktivi glede upoštevanja posebnih potreb mladoletnikov. Dodaja pa, da bi bilo treba zaradi natančnosti poleg člena 37 (10) Konvencije Združenih narodov o pravicah otrok iz leta 1989 sistematično navesti tudi člen 3(1) (11), torej ne bi smeli navajati zgolj izraza „največja korist otroka“, ki ga je mogoče razlagati različno.

3.5 Na koncu Odbor pozornost posveča sistematski uvedbi možnosti, da se prosilci za azil ali begunci pritožijo na sodne ali upravne odločbe, ki jih zadevajo. Meni pa, da morajo pritožbe vedno imeti odložilni učinek, da bodo popolnoma učinkovite.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Informiranje (poglavje II – člen 5)

4.1.1 Odbor priporoča, da se doda naslednje besedilo: „države članice obvestijo člane družine prosilca za azil o možnosti predložitve individualne prošnje“.

4.2 Pridržanje in pogoji pridržanja (poglavje II – členi 8–11)

Odbor meni, da mora splošno pravilo obravnave prosilcev za zaščito temeljiti na členu 7 predloga direktive, ki navaja, da je treba prednost dati načelu svobode gibanja oseb in namesto pridržanja predvideti druge možnosti.

4.2.1.1 Tako naj bi se prosilci za azil pridržali (člen 8) samo v izjemnih primerih, in sicer:

—	če je bil pred predložitvijo prošnje za azil prosilcu izdan ukrep izgona,

—	če se odločitev o prošnji za azil sprejme v okviru postopka odločanja o pravici prosilca do vstopa na ozemlje, ko je ta nameščen v prostorih za pridržanje ali čakanje.

4.2.1.2 Po mnenju Odbora se razen v teh dveh primerih prosilec za azil ne sme pridržati, odločitve o pridržanju pa v nobenem primeru ni mogoče utemeljiti s tem, da je treba „določiti, preveriti ali potrditi njegovo identiteto ali nacionalnost“, še manj pa s tem, da je treba „določiti elemente, na katerih temelji njegova prošnja za azil, ki bi se drugače lahko izgubili“.

4.2.1.3 EESO predlaga, da se besedilo novega člena 9(5) spremeni tako: „Pridržanje v razumnih časovnih presledkih preuči sodni organ po uradni dolžnosti in na zahtevo zadevnega prosilca za azil, kadar pride do spremembe okoliščin ali se pojavijo nove informacije, ki vplivajo na razlog za pridržanje .“

4.2.2 Po mnenju EESO je treba v primeru pridržanja zagotoviti humano obravnavo ob spoštovanju dostojanstva oseb. Glede pogojev pridržanja (člen 10) v posebnih ustanovah za pridržanje in ne zaporih bi bilo prav, da se pridržane prosilce za azil loči od drugih državljanov tretjih držav, ki niso vložili prošnje za azil, samo na podlagi pisne odobritve zainteresirane strani (člen 10(1)).

Ob upoštevanju različnih načinov pridržanja v državah članicah Evropske unije pa je treba pojasniti, da imajo UNHCR (Urad visokega komisarja ZN za begunce) in druge organizacije možnost obiskovanja prosilcev na vseh območjih pridržanja in komuniciranja z njimi (člen 10(2)). Enako terminologijo je treba uporabiti tudi v členu 10(3).

4.2.3.1 Odbor tako ponavlja priporočila, ki jih je dal glede predloga prenovitve druge dublinske uredbe o merilih in mehanizmih za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (12), in predlaga, da se informacije iz člena 10(3) prosilcu za mednarodno zaščito posredujejo „v njegovem jeziku ali jeziku, za katerega potrdi, da ga razume“, po potrebi s pomočjo sodnega tolmača ali sodnega prevoda.

4.2.4 Da bi poenotili besedilo, je treba izraz „prosilci za azil“ (člen 11(4)) nadomestiti z izrazom „prosilci za mednarodno zaščito“.

4.2.5 EESO pozdravlja prepoved pridržanja mladoletnikov brez spremstva (člen 11(1) prenovljene direktive) in podpira predlog, po katerem se osebe s posebnimi potrebami načeloma ne pridržijo (člen 11(5) prenovljene direktive).

4.3 Šolanje, zaposlovanje in poklicno usposabljanje mladoletnikov (poglavje II – členi 14–16)

Cilj predloga direktive je olajšati in pospešiti vključevanje prosilcev za azil v družbo države gostiteljice. K temu prispevajo šolanje, zaposlovanje in poklicno usposabljanje mladoletnikov.

4.3.1.1 Glede na to Odbor meni, da bi bilo treba mladoletnike vključiti v izobraževalni sistem čim prej, obdobje „treh mesecev“ pa se zdi nepotrebno dolgo in ga je treba skrajšati na dva meseca (člen 14(2)).

Odbor podpira pobudo Komisije, da prosilcem za azil omogoči vstop na trg dela najpozneje v šestih mesecih, in meni, da je treba člen 15(1) podrobneje pojasniti z naslednjo navedbo: „Države članice zagotovijo, da se prosilcem zagotovi dejanski dostop do trga dela“, kar pomeni dostop do socialnih storitev za podporo iskalcem zaposlitve.

4.3.2.1 Odbor priznava, da lahko ureditev sprejema koristi tako državi kot prosilcu za azil, saj se prosilcu za azil omogoči, da pridobi določeno raven samozaupanja.

4.3.3 Odbor opozarja na svoje mnenje (13) o prvi direktivi o pogojih za sprejem in poudarja potrebo, da „se državljanom tretjih držav v oskrbi države gostiteljice nudi čim več možnosti za izobraževanje, in sicer iz dveh razlogov: izobraževanje teh oseb bo pozitivno vplivalo na razvoj njihove države porekla v primeru, da se tja vrnejo, (…). v primeru, da te osebe ostanejo v državi članici, pa bo zaradi pridobljene izobrazbe njihov dostop do trga dela lažji“. Tako meni, da je treba razlago glede držav članic v členu 16 prilagoditi in sprejeti neposrednejše in popolnejše besedilo, in sicer: „države članice odobrijo in organizirajo poklicno usposabljanje prosilcev za azil, tudi če slednji nimajo dostopa do trga dela“.

4.4 Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem in zdravstvenem varstvu (člen 17)

4.4.1 Odbor priporoča, da se natančneje pojasni, da se pravila uporabljajo tudi med pritožbenim postopkom.

4.4.2 EESO podpira člen 17(5) prenovljene direktive, ki naj bi zvišal raven materialnih pogojev za sprejem v državah članicah, kjer je trenutno ta raven nezadovoljiva.

4.5 Omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem (poglavje III – člen 20)

4.5.1 Odbor izraža zaskrbljenost glede uporabe tega ukrepa v primerih, ko so prosilci za azil „že vložili prošnjo v isti državi članici“. Na podlagi izkušenj vemo, da se po prvi prošnji lahko predloži prošnja za ponovno preučitev primera ob predložitvi dodatnih informacij o položaju prosilca ali dodatnih dokazil. Zato ne bi bilo prav, da se prosilci izključijo iz sistema materialnih pogojev za sprejem. Odbor tako predlaga, da se ta navedba črta (člen 20(1)(c)).

Poleg tega se zdi tak ukrep v nasprotju z usmeritvijo predloga prenovitve uredbe o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (14), in predvidenih določb.

4.5.2 EESO pozdravlja predloge za zmanjšanje možnosti umika pogojev za sprejem – člen 20(2) prenovljene direktive – in predlog za razširitev področja uporabe določbe, ki zagotavlja, da se vsem prosilcem za azil omogočijo minimalni materialni pogoji za sprejem – člen 20(4) prenovljene direktive.

4.6 Določbe glede oseb s posebnimi potrebami (poglavje IV – členi 21–24)

Odbor želi, da se v zvezi z mladoletniki sistematično opredeli, da je treba „največjo korist otroka“ razumeti v smislu člena 3(1) Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah (člen 22(1) prenovljene direktive).

4.7 Žrtve mučenja in nasilja (člen 24)

4.7.1 Odbor predlaga, da se žrtvam mučenja in nasilja ter osebam z zdravstvenimi in psihološkimi težavami omogoči ustrezna bolnišnična oskrba.

4.7.2 Po potrebi se takim osebam omogoči tudi dostop do posebnih ustanov. Splošni in specializirani zdravstveni delavci morajo imeti dostop do sprejemnih centrov in prostorov za pridržanje, prosilcem za mednarodno zaščito pa naj bi zdravstveni delavci, usposobljeni v okviru zdravstvenega sistema države gostiteljice, zagotovili diagnostične preiskave in posebno oskrbo.

4.7.3 Čeprav EK ni predlagala sprememb člena 13, ki državam članicam omogoča, da zaradi javnega zdravja lahko zahtevajo zdravniške preglede prosilcev, pa Odbor želi opozoriti, da se z obveznim testiranjem za virus HIV kršijo številne človekove pravice, zlasti pravica do zasebnosti (15). Testiranje ne bi smelo biti predpogoj za dovoljenje vstopa na ozemlje ali uporabe azilnega postopka prosilcev za mednarodno zaščito. Splošneje bi morali hkrati z zdravniškimi pregledi zagotoviti ustrezne informacije v jeziku, ki ga prosilec razume (glej 4.2.3.1), pridobiti prosilčevo soglasje za pregled ter prosilcu omogočiti svetovanje, zaupnost, ustrezno zdravniško spremljanje in zdravljenje.

4.8 Pritožbe (poglavje V – člen 25)

4.8.1 Odbor podpira dejstvo, da morajo države članice prosilcem zagotoviti pravno pomoč – člen 25(2), hkrati pa je po njegovem mnenju treba pojasniti, da obstaja možnost, da bo pritožba brezpredmetna, če ne bo imela odložilnega učinka – člen 25(1) (16).

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej mnenje EESO z dne 12.3.2008 o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu; poročevalka: ga. LE NOUAIL MARLIÈRE (UL C 204, 9.8.2008).

(2) Glej mnenje EESO z dne 25.2.2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Načrt politike azila – celostni pristop k zaščiti v EU; poročevalec: g. PARIZA CASTAÑOS, soporočevalka: ga. BONTEA (UL C 218, 11.9.2009)

(3) COM (2007) 301 konč., predloženo 6. junija 2007.

(4) EESO je v zvezi s tem 12.3.2008 pripravil mnenje o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu; poročevalka: ga. LE NOUAIL MARLIÈRE (UL C 204, 9.8.2008).

(5) Glej mnenje EESO z dne 28.11.2001 o predlogu direktive Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah; poročevalec: g. MENGOZZI, soporočevalec: g. PARIZA CASTAŃOS (UL C 48, 21.2.2002).

(6) Glej mnenje EESO z dne 28.11.2001 o predlogu direktive Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah; poročevalec: g. MENGOZZI, soporočevalec: g. PARIZA CASTAÑOS (UL C 48, 21.2.2002).

(7) „Vsakdo ima pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred nezaposlenostjo.“

(8) 1951.

(9) Ženevska konvencija (člen 31): Države pogodbenice ne smejo naložiti kazni beguncem zaradi njihovega nezakonitega vstopa ali prisotnosti, ki prihajajo neposredno iz območja, kjer je bilo ogroženo njihovo življenje ali svoboda v smislu člena 1, ki vstopijo ali so prisotni na njihovem območju brez pooblastila, pod pogojem, da se brez oklevanja javijo pristojnim organom in izkažejo vzrok njihovega nezakonitega vstopa ali prisotnosti.

(10) Člen 37 se nanaša zlasti na pridržanje.

(11) Mednarodna konvencija o otrokovih pravicah, člen 3(1): Pri vseh ukrepih, ki se nanašajo na otroke in jih izvajajo javni ali zasebni socialnovarstveni zavodi, sodišča, upravni ali zakonodajni organi, se upoštevajo predvsem koristi otroka.

(12) Glej stran 115 tega Uradnega lista.

(13) Glej mnenje EESO z dne 28.11.2001 o predlogu direktive Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah; poročevalec: g. MENGOZZI, soporočevalec: g. PARIZA CASTAÑOS (UL C 48, 21.2.2002) – Direktiva 2003/9/ES.

(14) COM(2008) 820 konč., ki ga obravnava mnenje EESO z dne 16.7.2009 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev); poročevalka: ga. LE NOUAIL MARLIÈRE (CESE 443/2009 – SOC/333; nahaja se v isti publikaciji).

(15) Kot je med drugim opredeljeno v členu 8 EHCR.

(16) Primer Gebremedhin v. Francija; sodba ESČP z dne 26. aprila 2007: Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1950, člena 3 in 13, trajen značaj poškodb, ki se lahko povzročijo v primeru mučenja ali slabega ravnanja, uporaba pravnih sredstev z odložilnim učinkom. Odstavka 66 in 67, http://cmiskp.echr.coe.int/tkp197/view.asp?action=html&documentId=816069&portal=hbkm&source=externalbydocnumber&table=F69A27FD8FB86142BF01C1166DEA398649.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/115

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva

(COM(2008) 820 konč. – 2008/0243 (COD))

(2009/C 317/22)

Poročevalka: ga. LE NOUAIL-MARLIÈRE

Svet je 1. aprila 2009 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

COM(2008) 820 konč. – 2008/0243 (COD).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 154 glasovi za, 6 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

1.1 Odbor pozdravlja načrte Komisije za izpopolnitev druge dublinske uredbe, s katero naj bi se povečala učinkovitost sistema in zagotovilo spoštovanje ustreznega izvajanja postopka, spoštovanja pravic oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Uredba naj bi bila odgovor na razmere v nekaterih državah članicah, ki jim primanjkuje sprejemnih zmogljivosti, zaradi česar ne morejo zagotavljati potrebne ravni zaščite.

1.2 Odbor potrjuje in podpira prizadevanja za to, da bi zagotovili učinkovit dostop do postopka zaprosila za azil in obveznost vsake države članice, ki bi bila odgovorna za celovito oceno potreb po zaščiti prosilcev, ki bi ji jih predali.

1.3 EESO ugotavlja, da predlog Komisije vsebuje napredek pri zagotavljanju višjih standardov zaščite, zlasti zaradi boljšega obveščanja prosilcev za azil o stanju postopka obravnave njihove prošnje, vendar pa izraža dvom glede jezikovnih vprašanjih in jezika, v katerem so prosilci obveščeni o stanju njihovega zaprosila ali predaje. Ker informacija velja za uradno obvestilo in vključuje pravico do pritožbe in časovne roke, bi prosilca za mednarodno zaščito vedno morali obveščati v njegovem jeziku ali pa v jeziku, za katerega potrdi, da ga razume, četudi vključuje uporabo zapriseženega tolmača ali uradnega prevoda, ter zagovornika, ki ga samodejno določi sodišče ali izbere prosilec.

1.4 Prosilci za mednarodno zaščito bi morali imeti vnaprej brezplačno na voljo zagovornika in pravno pomoč.

1.5 Odbor pozdravlja razširitev humanitarnih določb na diskrecijsko klavzulo, vendar izraža željo, da bi podrobneje opredelili okvir izvajanja, da se diskrecijske klavzule in določbe o suverenosti ne spremenijo v nasprotju z interesom in zaščito prosilcev za azil.

1.6 Odbor poudarja potrebo po tem, da se prouči položaj vsakega prosilca posebej, tudi pri določanju, katera država članica je pristojna za izčrpno obravnavo prošnje, in da se o subsidiarni zaščiti razmisli le takrat, ko niso izpolnjeni zahtevani pogoji za prvi konvencijski status (begunca).

1.7 Odbor ponavlja priporočilo državam članicam in Evropski uniji, da ne uporabi seznama t. i. varnih tretjih držav, dokler ni pripravljen skupni seznam držav članic in predložen nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju človekovih pravic, Evropskemu parlamentu, nacionalnim parlamentom, zlasti v fazi določanja, katera država članica je odgovorna za obravnavo prošnje.

1.8 Odbor izraža obžalovanje, da pridržanje prosilcev za azil ni razglašeno za nesprejemljivo prakso, če ga ne odredi pravosodni organ.

1.9 Odbor izraža željo, da bi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru prisilne ali t. i. prostovoljne vrnitve pritožba vedno imela odložilni učinek.

1.10 Odbor priporoča, da bi ovrednotili izkušnjo nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, in jim omogočili dostop do prosilcev za mednarodno zaščito ter prosilcem azila omogočili pomoč, državam članicam pa uporabo pristojnosti za morebitno sodelovanje pri programih izobraževanja za uradnike, odgovorne za proučitev prošenj za zaščito, vključno s ključno fazo določanja pristojne države članice, pa tudi upoštevali lokalno razsežnost in lokalnim ali regionalnim oblastem omogočili pomoč in podporo usposobljenih nevladnih organizacij.

1.11 Odbor priporoča državam članicam, da so dejavnejše proti storilcem kaznivih dejanj, odgovornih za trgovino z ljudmi, in da ratificirajo mednarodne instrumente za boj proti organiziranemu čezmejnemu kriminalu, vključno z dodatnima protokoloma h konvenciji Združenih narodov proti organiziranemu čezmejnemu kriminalu, da s seznama varnih tretjih držav izločijo države, ki niso ratificirale teh instrumentov in Ženevske konvencije o zaščiti beguncev, pa tudi, da zagotovijo zaščito žrtev trgovine z ljudmi in jih sodno ne preganjajo, da bolje spoštujejo njihove pravice do mednarodne zaščite, kadar prosijo za azil in zaščito, in sicer takoj, ko so javni uradniki obveščeni o tem, ter da jim zagotovijo ustrezno usposabljanje.

1.12 Zaupnost in upravljanje osebnih podatkov

—

EESO pozdravlja predloge za zagotavljanje večjega varstva podatkov v sistemu Eurodac (COM-2008/825-3), tudi z vključitvijo obveznosti vsake države članice, da med drugim (1) pripravijo varnostni načrt za fizično varstvo podatkov, za zavrnitev dostopa nepooblaščenih oseb in preprečitev nedovoljene uporabe, branja, kopiranja ali vnosa podatkov. Posebna ranljivost prosilcev za azil za tveganja, ki lahko izvirajo iz objave podatkov, zahteva visoke standarde zaupnosti in varnosti.

—	Druge določbe, katerih cilj je zagotavljanje „učinkovitega upravljanja izbrisov“, Odbor prav tako podpira, saj bodo zagotovile, da občutljive informacije v bazi podatkov ne bodo hranjene dlje, kot je potrebno, zlasti po izdaji dovoljenja za prebivanje ali posameznikovega odhoda iz držav članic.

1.13 Varstvo beguncev v tretjih državah, ki mejijo na EU

Odbor spodbuja EU, da ne prenese obravnave in posamične proučitve primerov prosilcev za azil na države, ki niso ratificirale mednarodne konvencije o statusu beguncev (2); ali njenega dodatnega protokola (3).

2. Uvod in povzetek predloga Komisije

2.1 Skupni evropski azilni sistem se je oblikoval v dveh ločenih fazah. S prvo fazo je začel Evropski svet v Tampereju (1999) po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe, ki je politikam priseljevanja in azila dala evropsko razsežnost. Prva faza je bila zaključena leta 2005.

2.2 Ta prva faza je omogočila pripravo direktiv o azilu in postavila temelje za neke vrste sodelovanja med državami članicami.

2.3 Druga faza oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema se je začela s haaškim programom (sprejetim leta 2004), ki je leto 2010 določil kot rok za doseganje glavnih ciljev skupnega evropskega azilnega sistema, in sicer s sprejetjem instrumentov in ukrepov za večjo usklajenost in izboljšanje standardov varstva v okviru evropskega azilnega sistema.

2.4 Komisija je leta 2007 pred sprejetjem novih pobud pripravila zeleno knjigo (4), ki jo je predložila različnim institucijam, državam članicam in civilni družbi (5) in na podlagi katere je potem sprejela načrt politike azila. Ta našteva ukrepe, ki jih Komisija namerava sprejeti za izvedbo druge faze skupnega evropskega azilnega sistema.

2.5 Komisija predlaga prenovitev Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, pristojne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju: „dublinska uredba“ (6)), ki je bila že obravnavana v mnenju EESO (7).

2.6 Glavni cilj prenovitve je povečati učinkovitost sistema in zagotoviti višje standarde zaščite oseb, za katere velja „dublinski postopek“, katerega namen je določiti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, za subsidiarno zaščito ali za mednarodno zaščito v smislu Ženevske konvencije iz leta 1965 in Newyorškega protokola iz leta 1967 ter direktive Sveta o sprejemu (2003/9/ES z dne 27. januarja 2003) in direktive Sveta o pogojih (2004/83/ES z dne 29. aprila 2004), ki je v postopku prenovitve. Hkrati je namen predloga prispevati k boljšemu reševanju primerov, ko se države članice srečujejo s posebnim pritiskom na svoje sprejemne zmogljivosti.

2.7 Predlog ohranja temeljna načela dublinske uredbe, in sicer, da bi morala biti država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca na njeno ozemlje ter njegovem bivanju v njej, odgovorna tudi za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, razen nekaterih izjem zaradi varstva enotnosti družine.

2.8 Poleg tega ohranja glavni del obveznosti, ki jih imajo države članice druga do druge, ter določbe, ki urejajo obveznosti držav članic do prosilcev za azil, za katere velja dublinski postopek, vendar samo, v kolikor navedene določbe vplivajo na potek postopkov med državami članicami ali pa so potrebne za zagotovitev skladnosti z drugimi instrumenti na področju azila. Nove določbe izboljšujejo obstoječe postopkovne zaščitne ukrepe za zagotovitev višje ravni zaščite, hkrati pa je njihov namen boljše odzivanje na posebne potrebe oseb, za katere velja dublinski postopek, hkrati pa se poskuša odpraviti vrzeli v njihovi zaščiti.

Zaradi uskladitve predloga s „kvalifikacijsko“ direktivo 2004/83/ES sedanji predlog razširja področje uporabe uredbe na prosilce (in upravičence) za subsidiarno zaščito, prvotna uredba (ES) št. 343/2003 pa je zajemala samo prosilce za azil in vključevala nekaj izboljšanih določb za zagotavljanje brezhibnega postopka in sistema določanja pristojnosti vsake države članice ter krepila pravna jamstva za prosilce za mednarodno zaščito in jim omogočala učinkovitejšo varstvo lastnih pravic.

Predlog namenja tudi večjo pozornost ukrepom za zaščito enotnosti družine in mladoletnikov brez spremstva ter „drugih ranljivih skupin“.

Da bi se v primerih, ko se države članice znajdejo pod posebnim pritiskom glede njihovih sprejemnih in absorpcijskih zmogljivosti, izognili dodatnemu bremenu za te države zaradi predaj na podlagi dublinske uredbe, je v uredbi opredeljen nov postopek, ki omogoča odložitev tovrstnih „dublinskih“ predaj.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Ta predlog, ki je del napovedanih ukrepov v akcijskem načrtu na področju azila za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema (8) sodi v okvir usklajevanja, h kateremu poziva Odbor, in upošteva pomanjkljivosti, so opozorili na posvetovanju o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu. Vendar je mogoče ugotoviti, da ne postavlja pod vprašaj načela, po katerem ima pristojnost za obravnavo prošnje za azil, razen izjemoma, država članica, ki je imela glavno vlogo pri vstopu ali bivanju prosilca za azil, Komisija pa predlaga večje spremembe, vendar ne navaja časovnega načrta (glej povzetek analize vpliva SEC(2008) 2962/2963-2, poglavje o spremljanju in ocenjevanju, tretji odstavek), ki bi odgovornost dodelil glede na mesto, kjer je bila vložena prošnja (COM(2008) 820, obrazložitveni memorandum, točka 2, Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi, odstavek 3).

3.2 Odbor ugotavlja, da stališče Komisije verjetno zagovarja večina držav članic, vendar spominja, da se je že leta 2001 odločno izrekel za to, da bi prosilec za azil lahko izbral „državo, kjer bo zaprosil za azil, ob upoštevanju kulturnih in družbenih vidikov (…), ki so odločilni za hitrejše vključevanje“ (9), o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (10) pa ugotavlja, da njegovo stališče podpirajo „številne organizacije civilne družbe“ in tudi UNHCR.

3.3 Odbor ob izrečenih zadržkih glede načela pozdravlja dejstvo, da je na podlagi dublinske uredbe predviden nov postopek za odložitev predaj odgovorni državi, zaradi katerih bi se nanjo izvajal dodaten pritisk.

3.4 EESO ugotavlja, da ti ukrepi izražajo prizadevanja za boljše pravne in postopkovne zaščitne ukrepe, da bi se tako spoštovale temeljne pravice prosilcev za azil.

3.5 Odbor izraža obžalovanje, da pridržanje prosilcev za azil ni razglašeno za nesprejemljivo prakso – razen v primeru goljufivega naklepa in naklepa zavlačevanja – in da je predvideno za t. i. izjemne primere, vendar po merilih, ki vpletenim državam članicam puščajo preveč možnosti lastne presoje in od zagovornikov prosilcev zahtevajo številne in dolge postopke.

3.6 EESO se strinja s sistematizacijo načela pravice do pritožbe na kateri koli sklep, zlasti pa tisti, ki bi vodil k predaji, in meni, da bi pritožbe morale veljati za „odložilne“, da bi bile v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v celoti učinkovite pri zagotavljanju pravic.

4. Posebne ugotovitve

4.1 O uvodnih izjavah

4.1.1 O enotnosti družine (12): cilj skupne obravnave prošenj članov iste družine ne bi smel biti samo preprečiti, „da člani ene družine niso ločeni“, marveč bi moral imeti za cilj zagotavljati ponovno združitev družine prosilcev za mednarodno zaščito ter spoštovati avtonomne pravice vsakega prosilca, zlasti žensk.

4.1.2 EESO močno podpira predlog, da bi kateri koli državi članici moralo biti dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti, zlasti iz humanitarnih razlogov (14).

4.1.3 Pravica do pritožbe v zvezi s predajo odgovorni državi članici (16, 17) mora imeti odložilni učinek, saj bi bila sicer lahko v nasprotju s ciljem učinkovitosti (11).

4.1.4 V skladu z Ženevsko konvencijo je pridržanje prosilcev za azil (18) možno le v „izjemnih okoliščinah“. V nasprotju z uvodnimi izjavami v predlaganem besedilu izjemne okoliščine tukaj niso zelo jasno določene. Odbor meni, da bi se prosilca za azil smelo pridržati le, če je bil še pred vložitvijo prošnje obveščen o ukrepu izgona.

4.2 O predmetu in opredelitvah (poglavje I, člena 1 in 2)

4.2.1 Odbor se sprašuje o ustreznosti vključitve „tveganja pobega“ (člen 2(1)) v niz opredelitev, čeprav je ta pojem v nadaljevanju besedila prenovljene uredbe uporabljen za določitev primerov pridržanja. Vsekakor je treba omejiti „objektivna merila, določena z zakonom“, saj za osebo, na katero bi se nanašal sklep o predaji, obstaja tveganje pobega, o teh merilih pa v skladu s pravico do obrambe, kot jo določa Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, mora presoditi pristojno sodišče.

4.3 O splošnih načelih in zaščitnih ukrepih (poglavje II, členi 3 do 6)

Pravica do obveščenosti

4.3.1 Prosilec za azil mora biti obveščen o pravici do„pritožbe zoper odločitev o predaji“ in mora imeti na voljo informacije o tem, kako se lahko pritoži, ne pa le o tem, da ima „možnost“ to storiti (člen 4(1)(e)).

4.3.2 Odbor meni, da omejitev, po kateri je treba pridržane osebe obvestiti „v jeziku, za katerega se razumno domneva, da ga razumejo“, daje možnost presoje predstavnikom oblasti, čeprav ni mogoče jamčiti, da imajo zadostno jezikovno znanje za uporabo tega jezika (člen 4(2)). Treba bi bilo opredeliti, da je pridržano osebo treba obvestiti v jeziku, za katerega prizna, da ga razume.

Zaščitni ukrepi za mladoletnike

4.3.3 Če mora biti izvajanje določb podrejeno „največji koristi otroka“ (člen 6(1)), je treba izrecno opredeliti, da mora biti to v skladu s členom 3(1) Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, da bi se bilo na to mogoče sklicevati pred sodiščem.

Nepreskrbljeni sorodniki (člen 11(1))

4.3.4 Zaradi poenotenja besedila je treba izraz „prosilec za mednarodno zaščito“ nadomestiti z izrazom „prosilec za azil“.

4.3.5 To, da prosilec željo izrazi pisno, lahko omeji njegovo zmožnost izražanja, kar je v nasprotju z duhom besedila. Zato bi bilo ustrezneje navesti: prošnja je lahko izražena v kateri koli obliki, ki jo organi lahko evidentirajo (pisna prošnja, pogovor, vprašalnik).

O diskrecijski klavzuli (poglavje IV, člen 17)

4.3.6 Odbor se strinja, da „v odločitvi o zavrnitvi zahteve [države, ki je bila zaprošena, da sprejme prosilca], na katerih temelji“ (člen 17(2), alineja 3). Meni, da bi moralo biti navedeno tudi, da „če ni odgovora v roku dveh mesecev, zaprošena država postane odgovorna za obravnavo prošnje“.

O postopkih za sprejem in ponovni sprejem (poglavje VI, členi 20 do 31)

4.3.7 Odbor spodbuja države članice, da čim hitreje vložijo zahtevo za ponovni sprejem (člen 23(2)), v vsakem primeru pa v roku, ki ga priporoča Komisija (dva meseca za Eurodac, tri mesece v drugih primerih).

4.3.8 Če obstaja pripravljenost, da bi prosilcu ponudili čim bolj celovito informacijo in jo ta tudi razume, ne more zadostovati obvestilo „v jeziku, za katerega se razumno domneva, da ga oseba razume“ (člen 25(1)). Tako kot v členu 4(2) Odbor izraža željo, da se navede, da mora biti obvestilo v jeziku, za katerega prosilec prizna, da ga razume.

Navesti je treba, da ima pritožba odložilni učinek (člena 25(2) in 26(1)), kot je omenjeno zgoraj (uvodni izjavi 16 in 17).

4.3.9 Odboru se zdi se protislovno, da se spodbuja pravica do pritožbe (z odločilnim učinkom) za prosilca, na katerega se nanaša odločitev o predaji, in da je hkrati navedeno, da se tej osebi ne more dovoliti, da ostane v državi, dokler se njena pritožba ali ponovni pregled obravnava (člen 26(3) in (4))

4.3.10 V podporo načelu, ki ga vsebuje Ženevska konvencija, po katerem države ne pridržijo osebe zgolj zato, ker zaprosi za mednarodno zaščito (člen 27(1)), Odbor predlaga, da se člen 27(3) umesti pred člen 27(2) in tako ovrednoti alternativne rešitve namesto pridržanja.

4.3.11 Odbor se strinja s tem, da je izrecno navedeno, da je mladoletnike mogoče pridržati samo, če imajo spremstvo (člen 27(10)).

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej člen 19 (COM-2008/825-3)

(2) Ženeva, 1951.

(3) New York, 1967.

(4) COM (2007) 301 konč. z dne 6. junija 2007.

(5) EESO je v zvezi s tem 12.3.2008 pripravil mnenje o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu, poročevalka: ga. LE NOUAIL MARLIÈRE (UL C 204, 9.8.2008).

(6) Glej Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, UL L 50, 25.2.2003, str. 1.

(7) Glej mnenje EESO z dne 20.3.2002 o predlogu za vzpostavitev meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, poročevalec: g. SHARMA, UL C 125, 27.5.2002.

(8) EESO ni prejel zaprosila za mnenje o spremembah sistema Eurodac [COM (2008) 825]. Ta uredba (ES) 2725/2000 Sveta z dne 11. decembra 2000 dopolnjuje dublinsko uredbo.

(9) Glej zlasti:

—	mnenje EESO z dne 20.3.2002predlogu za vzpostavitev meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, [Dublin II] (COM(2001) 447 konč.), poročevalec: g. SHARMA, UL C 125, 27.5.2002, str. 28–31;

—	l'avis du CESE du 12.3.2008 sur le „Livre vert sur le futur régime d’asile européen commun“ (COM(2007) 301 final), rapporteure: Mme LE NOUAIL MARLIÈRE (JO C 204 du 9.8.2008, p. 77-84).

(10) Zelena knjiga o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (COM(2007) 301).

(11) Primer Gebremedhin v. Francija;sodba ESČP z dne 26. aprila 2007: Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1950, člena 3 in 13, trajen značaj poškodb, ki se lahko povzročijo v primeru mučenja ali slabega ravnanja, uporaba pravnih sredstev z odložilnim učinkom, točki 66 in 67, http://cmiskp.echr.coe.int/tkp197/view.asp?action=html&documentId=816069&portal=hbkm&source=externalbydocnumber&table=F69A27FD8FB86142BF01C1166DEA398649

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/120

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi

(COM(2009) 28 konč. – 2009/0007 (CNS))

predlogu direktive Sveta o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja

(COM(2009) 29 konč. – 2009/0004 (CNS))

(2009/C 317/23)

Poročevalec: g. SANTILLÁN CABEZA

Svet je 13. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog direktive Sveta o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi,

COM(2009) 28 konč. – 2009/0007 (CNS),

ter

Predlog direktive Sveta o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, COM(2009) 29 konč. – 2009/0004 (CNS).

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 114 glasovi za, 3 glasovi proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja predlog direktive o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki ter predlog direktive Sveta o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, saj izpolnjujeta nujno potrebo. Veljavni predpisi, ki so bili sprejeti pred tremi desetletji, so se izkazali za neučinkovite pri soočanju s sedanjimi zahtevami. Dejstvo, da se trenutno izterja le 5 % terjatev, zahteva takojšen odziv.

1.2 Predlog Komisije izhaja iz niza študij, predlogov in priporočil, oblikovanih v EU, državah članicah ter v institucijah in mednarodnih forumih, kot sta G-20 in OECD. EESO je v več mnenjih v celoti podprl tudi predlog za povečanje učinkovitosti sistemov sodelovanja med državami na davčnem področju (točka 4.8 tega mnenja).

1.3 Potreba po reformi je zdaj bolj očitna, saj se morajo podjetja spopadati z družbenimi in gospodarskimi posledicami gospodarske katastrofe, ki so jo povzročili špekulativni finančni postopki in goljufive prakse, razkrite ob koncu leta 2007. Glede na razmere, ki bodo za več let v veliko breme davkoplačevalcem, je bolj pereča potreba po sprejetju učinkovitih ukrepov proti goljufom, ki delujejo v okrilju davčnih oaz ali izkoriščajo pravne vrzeli, da se izognejo plačilu davkov.

1.4 Globalizacija povečuje potrebo po sodelovanju držav na davčnem področju. Temeljne svoboščine v okviru EU, ki so ključnega pomena za njeno delovanje, ne morejo služiti kot izgovor za neizpolnjevanje javne obveznosti plačevanja davkov.

1.5 Zato je pravilna odločitev Komisije o sprejetju novih predpisov v zvezi s temi vprašanji, namesto uvedbe delne reforme na podlagi sedanjih predpisov.

1.6 EESO podpira glavni cilj obeh predlogov, da se oblikuje upravno kulturo Skupnosti ter upravam dodeli ustrezna sredstva, ki jih omogoča sodobna tehnologija (kot so elektronski obrazci), da bi se postopki poenostavili in pospešili. Opozoriti je treba tudi na določbe v zvezi z jezikovno ureditvijo, saj je slednja ena glavnih ovir za sodelovanje na davčnem področju (točka 5.1).

1.7 Obveznost obveščanja in omejitve na tem področju (točka 5.2) so v skladu s postopki OECD; tako naj bi – po mnenju EESO povsem upravičeno – poskusili preprečiti zlorabo bančne tajnosti in druge navidezno legalne oblike davčne utaje.

1.8 V nekaterih veljavnih zakonskih določbah obstaja precedens za sodelovanje uradnikov države članice prosilke pri upravnih preiskavah, ki se izvajajo v zaprošeni državi članici (točka 5.3). V tem konkretnem primeru, tako kot v drugih, predlogi zagotavljajo ohranjanje suverenosti držav (odstavek 5.5).

1.9 Obveznosti davkoplačevalcev do državne blagajne se ohranjajo v okviru sodelovanja med državami, saj imajo davkoplačevalci možnost izpodbijanja zakonitosti preiskav in dejanj organov oblasti (točka 5.4).

1.10 EESO predlaga, da Komisija v prihodnosti pretehta poenotenje davčnih predpisov (točka 5.6).

2. Predlog direktive Sveta o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (COM(2009) 28 konč.)

2.1 Obrazložitveni memorandum Komisije

2.1.1 Pravni predpisi, ki urejajo medsebojno pomoč (1), povzročajo težave zaradi počasnosti, neskladja ter pomanjkanja koordinacije in preglednosti.

2.1.2 Davčni organi nimajo pristojnosti za izterjavo davkov zunaj svoje države, saj so predpisi nacionalni, zato morajo zaprositi za pomoč drugo državo (ali države) ter opraviti postopke, ki so se izkazali za neučinkovite. Ta omejitev pristojnosti je zaradi vse večje mobilnosti kapitala in ljudi vedno bolj problematična. Prosto gibanje, ki je eden osrednjih ciljev Evropske unije, ima v tem primeru negativne posledice, saj koristi goljufom. Zato je treba sprejeti nove ukrepe.

2.1.3 Dokaz za to je dejstvo, da so države članice v letu 2007 iz drugih držav članic prejele 11 794 prošenj za pomoč v zvezi z izterjavo davčnih terjatev. Vendar je bilo dejansko izterjanih komaj 5 % skupnega zneska terjatev.

2.1.4 Goljufija je še zlasti opazna na področju DDV in ima dva učinka, ki jih je treba preprečiti: izkrivljanje pogojev konkurence na notranjem trgu ter zmanjšanje davčnih prihodkov držav članic in Skupnosti (2).

2.2 Predlagani ukrepi za področje izterjave terjatev

2.2.1 Širitev področja uporabe medsebojne pomoči. Za razliko od Direktive 2008/55/ES, ki vsebuje omejen seznam izterljivih zahtevkov za povračilo, sedanji predlog vključuje „davke in carine, ki jih obračunajo teritorialni ali upravni pododdelki držav članic ali ki se obračunajo v njihovem imenu“, obvezne prispevke za socialno varnost, „povračila, intervencijsk[e] in druge ukrep[e]“, ki so del sistema EKJS (3) in EKSRP (4), ter „prelevman[e] in druge carine, predvidene v okviru skupne ureditve trga v sektorju sladkorja“ (čl. 1 in 2).

2.2.2 Izboljšanje izmenjave informacij. Poleg izmenjave informacij (čl. 5) je dodana (kar je zelo pomembno) tudi možnost, da uradniki ene države članice dejavno sodelujejo v preiskavah, ki jih izvajajo druge države (čl. 6).

2.2.3 Poenostavitev postopka vročitve dokumentov (člena 7 in 8).

2.2.4 Izboljšanje učinkovitosti ukrepov za izterjatev ali previdnostnih ukrepov (poglavje IV). Te določbe, ki so pomemben vidik tega predloga, se nanašajo na naslednje vidike:

—	ureditev za zaprosila za izterjavo v državi članici prosilki (člen 9 do 12);

—

obravnava terjatve: „Za namene izterjave v zaprošeni državi članici se vsaka terjatev, za katero je bilo predloženo zaprosilo za izterjavo, obravnava kot terjatev zaprošene države članice, razen če ta direktiva določa drugače.“ (čl. 12.1) (5). Izterjava terjatve se opravi v valuti zaprošene države članice;

—	drugi vidiki izterjave: informacije organu prosilca, prenos izterjanih zneskov, zamudne obresti in obročno odplačevanja (čl. 12.2 do 12.5);

—	previdnostni ukrepi za zagotavljanje izterjave terjatev (čl. 15 in 16);

—	omejitve v zvezi z dolžnostmi zaprošenega organa (čl. 17);

—	zastaranje terjatev (čl. 18);

—	stroški izterjave (čl. 19).

2.2.5 Enotnost in poenostavitev splošnih določb, ki urejajo vse vrste zaprosil za pomoč (obrazci, sporočila, jezikovna ureditev itd. (čl. 20 do 23).

3. Predlog direktive Sveta o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, COM(2009) 29 konč.

3.1 Obrazložitveni memorandum Komisije

3.1.1 Delovna skupina Sveta na visoki ravni za goljufije (6), Komisija (7) in države članice so ugotovile, da določbe o vzajemni pomoči med pristojnimi organi držav članic na področju neposrednih davkov in davkov na zavarovalne premije niso več ustrezne (8). Komisija meni, da so velike pomanjkljivosti Direktive 77/799 povzročile vedno večje težave pri pravilni odmeri davkov, vplivajo na delovanje sistemov obdavčevanja ter povzročajo dvojno obdavčevanje, ki spodbuja davčne goljufije in utaje, medtem ko se nadzor še naprej izvaja le na nacionalni ravni (9).

3.1.2 Glede na to se predlaga sprejetje inovativnega pristopa, ki bi ponujal več možnosti, in ne le spreminjanje veljavne direktive. Zato nova ureditev predstavlja nov, celovit pravni okvir, ki vključuje vse temeljne vidike upravnega sodelovanja na davčnem področju ter precej izboljšuje možnosti organov za boj proti goljufiji in utaji davkov.

3.1.3 Ker gre za vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za sodelovanje med organi Skupnosti in državami članicami ter med slednjimi, je osrednji cilj obeh obravnavanih predlogov sprejetje skupnih določb ob popolnem spoštovanju davčne suverenosti držav članic.

3.2 Predlagani ukrepi za izboljšanje upravnega sodelovanja med državami članicami

3.2.1 Razširitev področja uporabe na način, podoben tistemu iz prejšnjega predloga (za izterjavo terjatev).

3.2.2 Izmenjava informacij. Predlagajo se tri vrste izmenjave:

—	na predhodno zahtevo organa prosilca (čl. 5 do 7). Zahteva za informacije lahko povzroči „kakršn[e] koli uradn[e] preiskav[e]“ za pridobitev informacij.

—

avtomatična izmenjava informacij (čl. 8). Gre za sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih informacij drugi državi članici brez predhodnega zahtevka v vnaprej določenih rednih časovnih presledkih ali sporočanje teh informacij, če in ko so na voljo (čl. 3.4). Vendar bodo posebni vidiki te izmenjave informacij določeni v postopku odbora iz člena 24, in sicer v roku dveh let.

—	izmenjava na lastno pobudo, kadar pristojni organi države članice menijo, da je to primerno (čl. 9).

3.2.3 Druge oblike sodelovanja:

—	prisotnost uradnikov organa prosilca v upravnih uradih drugih držav članic in njihova udeležba v upravnih postopkih zaprošenega organa (čl. 10);

—	sočasne kontrole ene ali več oseb v različnih državah (čl. 11);

—	uradni postopki za upravna obvestila, o katerih je odločitev sprejeta v drugi državi (čl. 12);

3.2.4 Splošni vidiki upravnega sodelovanja

—	Povratne informacije (čl. 13). Poudarek je predvsem na hitrosti odgovorov.

—	Izmenjava najboljših praks in izkušenj (čl. 14).

—

Različni vidiki sodelovanja. Organi (prosilci ali zaprošeni) lahko pridobljene informacije in dokumentacijo razkrijejo drugim organom ter jih lahko uporabljajo tudi za druge namene, ki niso izrecno predvideni (čl. 15). Drugi upoštevani vidiki se nanašajo na pogoje, ki urejajo obveznosti držav članic (čl. 16), omejitve obveznosti glede sodelovanja (čl. 17), uporabo načela „države z največjimi ugodnostmi“ (čl. 18), skupne obrazce in elektronske oblike za izmenjavo informacij (čl. 19) ter uporabo skupnega informacijskega omrežja (CCN/CSI, čl. 20).

4. Splošne ugotovitve

4.1 EESO se popolnoma strinja s Komisijo, ki navaja: „Potreba držav članic po medsebojni pomoči na področju obdavčevanja in zlasti neposrednega obdavčevanja v obdobju globalizacije hitro narašča. Mobilnost davkoplačevalcev, število čezmejnih transakcij in internacionalizacija finančnih instrumentov se zelo hitro povečujejo, zaradi česar imajo države članice vse več težav pri pravilni odmeri davkov, medtem ko glede ravni davkov vztrajajo pri nacionalni suverenosti“ (10).

4.2 Oba predloga temeljita na ugotovitvi, da so predpisi, sprejeti pred več kot tremi desetletji (ko je EU imela devet držav članic), postali neprimerni glede na spremembe na notranjem trgu, saj v drugi polovici sedemdesetih let prosti pretok še ni bil realnost, povezovanje pa je bilo omejeno.

4.3 Obseg davčnih goljufij in utaj v EU je že vrsto let zaskrbljujoč. Komisija je leta 2004 to vprašanje obravnavala zaradi škandalov, ki so jih povzročile zlorabe nekaterih podjetij (11), ter predlagala sveženj ukrepov za izboljšanje preglednosti davčnih sistemov. Menila je tudi, da je potrebna priprava „konkretnih predlogov, osredotočenih na primere davčne goljufije in izogibanja, ki vključujejo kompleksne in netransparentne strukture“. Komisija je na podlagi konkretnih primerov (12) opozorila, da „so številni škandali povzročili negotovost na kapitalskih trgih in tako škodovali celotnemu gospodarstvu“.

4.4 Pet let kasneje ugotavljamo, da so dejstva, opisana v sporočilu iz leta 2004, zanemarljiva v primerjavi s tistim, kar se dogaja zadnje čase, škoda za gospodarstvo pa je občutno večja.

4.5 Zdaj je to vprašanje pomembno za ves svet, in sicer zaradi gospodarske in finančne katastrofe, povzročene z goljufivimi ravnanji, ki prihajajo na dan od konca leta 2007. Ena od nalog skupine G-20 je predlagati mednarodne predpise, ki bi zagotovili preglednost in zanesljivost komercialnih transakcij ter s tem prispevali k boju proti davčnim goljufijam in utajam (13).

4.6 Škandali, ki so nastali v nekaterih državah Unije zaradi mehanizmov izogibanja davkom v davčnih oazah (kot so primeri davčne goljufije v Lihtenštajnu na račun nemških davčnih prihodkov), so sprožili splošno ogorčenje javnosti, ki zahteva učinkovitejše ukrepe za boj proti davčnim utajam in gospodarskemu kriminalu.

4.7 Eden od ciljev OECD je tudi izmenjava informacij in lažji dostop do podatkov zaradi boja proti davčnim utajam (14).

4.8 EESO že vrsto let močno podpira ukrepe za izboljšanje sodelovanja ter zahteva boljše nadzorne instrumente in postopke (15).

4.9 EESO glede na povedano z veseljem pozdravlja oba predloga direktiv kot pomemben korak naprej za evropsko združevanje. Izpolnjevanje davčnih obveznosti je eden od temeljnih pogojev za delovanje socialne države.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Oblikovanje upravne kulture Skupnosti

5.1.1 Najbolj izstopajoč vidik obeh predlogov – zlasti predloga za upravno sodelovanje – je pripravljenost za oblikovanje upravne kulture Skupnosti, ki je ključen vidik v boju proti goljufijam, kot je navedeno v sporočilu iz leta 2006 (16).

5.1.2 Ta odločitev, ki se odziva na izkušnje davčnih uprav v daljšem časovnem obdobju, se nanaša na različne vidike: na obveznost, da se v vsaki državi članici določi en sam davčni urad za stike, pri čemer je možno določiti tudi posebne službe za stike, ki bi med seboj neposredno komunicirale; možnost imenovanja uradnikov, pooblaščenih za neposredno sodelovanje pri uradnih dejanjih; določitev rokov (trenutno jih ni) za pošiljanje informacij; obveznost zagotavljanja povratne informacije itd.

5.1.3 Odbor pozdravlja določitev skupnih obrazcev in elektronskih oblik, ki bodo ukrepanje občutno olajšali.

5.1.4 Poudariti je treba tudi poenostavitev jezikovne ureditve, ki je bila doslej velika ovira za sodelovanje in je zahtevala drage ukrepe, ter uporabo novih tehnologij na tem področju, kar omogoča, da se lahko zdaj obrazci prevajajo avtomatično.

5.2 Omejitve upravnega sodelovanja, bančna tajnost, delovanje posrednikov in lastniška udeležba

5.2.1 Predvideno upravno sodelovanje ima nekaj omejitev. Zaprošeni organ države članice mora zagotoviti zahtevane informacije, če to ne pomeni „nesorazmerne upravne obremenitve“ in če je „organ prosilec izrabil običajne vire informacij“, ki bi jih lahko uporabil. Zaprošena država lahko v nekaterih primerih odkloni zagotovitev informacij: a) če sta preiskava ali zbiranje zahtevanih informacij v nasprotju z zakonodajo te države, b) kadar zaradi pravnih razlogov država prosilka ne bi mogla zagotoviti informacij, podobnih tistim, ki jih zahteva, c) kadar bi informacija vodila v razkritje poslovne, industrijske ali poklicne skrivnosti ali poslovnega postopka ali pa bi bilo razkritje informacije v nasprotju z javnim redom (17). EESO meni, da so te omejitve primerne.

5.2.2 Vendar zaprošena država ne sme zavrniti zagotovitev teh informacij „le zato, ker ima te informacije banka, druga finančna institucija, pooblaščeni zastopnik ali oseba, ki deluje v agenciji ali kot zastopnik, ali ker zadevajo lastniško udeležbo osebe“ (18). Zaradi večkrat potrjenih izkušenj z davčnimi goljufijami EESO pozdravlja to pojasnitev, saj bi bilo lahko brez nje ogroženo doseganje ciljev, opredeljenih v dveh predlogih, in sicer spoštovanje davčnih obveznosti (19).

5.2.3 Opozoriti je treba, da se obveznosti in omejitve v zvezi z informacijami podobno obravnavajo tudi v vzorčnih konvencijah OECD (20).

5.3 Prisotnost uradnikov iz druge države članice

5.3.1 Oba predloga direktiv, in sicer o upravnem sodelovanju in o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, predvidevata možnost, da se uradniki države prosilke udeležijo upravne preiskave, ki poteka v zaprošeni državi. EESO meni, da je takšno sodelovanje primerno. Za to sodelovanje veljata dva pomembna pogoja: med organom prosilcem in zaprošenim organom mora obstajati sporazum, uradniki pa morajo delovati „v skladu z zakoni in drugimi predpisi zaprošene države članice“ (21).

5.3.2 Prisotnost uradnikov drugih držav članic je že predvidena na področju trošarin (22) in DDV (23), čeprav so pristojnosti v obravnavanem primeru večje, saj lahko uradniki opravljajo inšpekcijske preglede.

5.4 Zakonitost instrumenta za uveljavljanje davčne terjatve

5.4.1 Posebno pozornost velja nameniti zakonitosti preiskovalnih postopkov, ki jih lahko izvajajo pristojni davčni organi. EESO meni, da je to vprašanje v predlagani direktivi o pomoči pri izterjavi terjatev primerno obravnavano. Opozoriti je treba, da predvideni sistemi – tako v obeh predlogih direktiv, obravnavanih v tem mnenju, kakor v primeru DDV in trošarin – določajo le postopke za sodelovanje med državami članicami, ki pa sicer ohranjajo polno suverenost pri odločanju o zakonitosti preiskovalnih postopkov, opravljenih na njihovem ozemlju.

5.4.2 Uradniki se morajo v skladu s splošnimi načeli ravnati po zakonu (24), za upravne ukrepe pa se domneva, da so veljavni in zato zavezujoči, prizadeta stranka pa jih lahko izpodbija na sodišču. V primeru spora glede izterjav terjatev je država članica, ki zahteva izterjavo (tj. država članica prosilka), pristojna za sprejetje odločitve o veljavnosti terjatve, prvotnem izvršilnem naslovu. enotnem izvršilnem naslovu in veljavnosti vročitve, ki jo izvede pristojni organ države članice prosilke (25).

5.4.3 Organi zaprošene države članice pa so v primeru spora pristojni za sprejetje odločitve o izvršilnem naslovu ali veljavnosti vročitve, ki jo izvede zaprošena država (26). V vsakem primeru je pravno varstvo davkoplačevalcev zagotovljeno, saj se – razen če zakon določa možnost, navedeno v naslednji točki – ustavi izvršilni postopek za del terjatve, na katerega se spor nanaša. Določeno je, da morajo informacije o elementih, ki so predmet spora, zagotavljati države članice, vendar to lahko seveda storijo tudi udeleženci.

5.4.4 V primeru sodnih sporov zaradi terjatev se lahko sprejmejo previdnostni ukrepi, če to omogoča zakonodaja zaprošene države članice. Poleg tega lahko država članica prosilka – če to njena zakonodaja omogoča – z utemeljenim zahtevkom zaprosi zaprošeni organ za sodno izterjavo terjatve (27).

5.4.5 V zvezi s kazensko zakonodajo je treba opozoriti, da to področje sodi v izključno pristojnost držav članic (28).

5.5 Suverenost držav članic

5.5.1 EESO poudarja, da so ti predlogi v celoti skladni z načelom suverenosti držav članic, ki se navsezadnje v okviru direktiv lahko opirajo na lastno zakonodajo in lastne ustanove na ustreznih področjih. To ponazarjajo tudi primeri, navedeni v točkah 5.3 in 5.4 tega mnenja.

5.5.2 To se nanaša tudi na razkritje informacij in dokumentov, prejetih na podlagi te direktive, pod pogojem, da:

—	organ (prosilec ali zaprošeni) lahko takšne informacije razkrije drugim organom v isti državi članici, če to dopušča zakonodaja te države članice; ti podatki se lahko uporabijo ne samo za izterjavo terjatev, temveč tudi za druge namene;

—	pristojni organ države članice lahko te informacije posreduje pristojnemu organu tretje države članice, „če je takšno posredovanje v skladu s pravili in postopki, določenimi v tej direktivi“;

—	vsi dokumenti in podatki, ki jih prejme organ prosilec, se lahko uporabijo kot dokazno gradivo na enak način kot dokumenti, ki se pridobijo na njegovem ozemlju (29).

5.5.3 Za razliko od določb sporazuma OECD o izmenjavi davčnih informacij (30) dovoljenje zaprošene države članice ni obvezno.

5.6 Potreba po uskladitvi predpisov

5.6.1 Direktivi vsebujeta določbe z enako ali podobno vsebino. Primer za to so določbe o vročitvi dokumentov (31), lahko pa bi navedli še druge. Kot že rečeno, je prisotnost uradnikov druge države članice urejena z dvema direktivama in dvema uredbama, ki se poleg tega razlikujejo glede na pristojnosti za posamezne primere.

5.6.2 EESO meni, da bi si v prihodnosti v smislu boljšega sprejemanja zakonodaje morali prizadevati za čim večje poenotenje davčne zakonodaje.

5.7 Vzpostavitev novega sistema

5.7.1 Za uveljavitev predlaganega zapletenega sistema bodo potrebna precejšnja prizadevanja institucij Skupnosti in nacionalnih institucij. Na eni strani zaradi rokov, saj je rok za prenos teh dveh direktiv (ki bodo vplivale na različne vidike pravnega sistema) 31. december 2009, kar se zdi težko izvedljivo. Priprava (v roku dveh let) zadevnih predpisov za avtomatično izmenjavo informacij bo zahtevala velika prizadevanja odbora za upravno sodelovanje v davčnih zadevah.

5.7.2 Poleg tega bo treba za prilagoditev upravnih struktur novim zahtevam davčnim upravam dodeliti ustrezne materialne in človeške vire. Poudariti je treba potrebo po prizadevanju na področju usposabljanja uradnikov, zaradi česar bodo v številnih primerih potrebna dodatna proračunska sredstva.

5.7.3 EESO je prepričan, da bodo cilji obeh predlogov privedli do oprijemljivih rezultatov v boju proti davčnim goljufijam in utajam samo, če bodo podprti z močno politično voljo za zagotovitev ustreznih sredstev.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Direktiva 76/308/EGS z dne 15. maja 1976, ki je bila kodificirana z Direktivo Sveta 2008/55/ES z dne 26. maja 2008.

(2) COM(2009) 28: „Zaradi Direktive 2000/65/ES, s katero je bila odpravljena možnost, s katero je bilo mogoče zaprositi za imenovane zastopnike DDV, in širjenja goljufij v zvezi z DDV, zlasti tako imenovanih goljufij vrste davčni vrtiljak, se 57,50 % vseh zaprosil za izterjave nanaša na terjatve v zvezi z DDV (stanje leta 2007).“ Glej tudi Sporočilo Komisije o usklajeni strategiji za izboljšanje boja proti goljufijam na področju DDV v Evropski uniji, COM(2008) 807 konč.

(3) Evropski kmetijski jamstveni sklad.

(4) Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.

(5) Veljavna Direktiva 2008/55/ES vsebuje podobno določbo (člen 6, odstavek 2), v skladu s katero terjatev ni terjatev države članice, vendar se šteje kot terjatev države članice in se tako tudi obravnava, torej se obravnava enako kot država članica obravnava svoje terjatve.

(6) Poročilo iz maja 2000 (dokument 8668/00 Sveta „boj proti davčnim goljufijam“).

(7) Glej sporočili 2004 (COM(2004) 611 konč.) in 2006(COM (2006) 254 konč.).

(8) Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977.

(9) COM(2009) 29 konč., str. 2.

(10) Obrazložitveni memorandum, COM(2009) 29 konč.

(11) Sporočilo Komisije o preprečevanju in boju proti korporacijski in finančni zlorabi (COM(2004) 611 konč.).

(12) Kot primera Parmalat in Enron, v katerih so delničarji izgubili 67 milijard dolarjev.

(13) Washingtonska deklaracija skupine G-20 (15.11.2008): „Davčni organi morajo na podlagi dela pristojnih organov, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), še naprej prizadevati za pospeševanje izmenjave davčnih informacij. Rešiti morajo probleme, povezane z nepreglednostjo in pomanjkanjem izmenjevanja teh informacij.“

(14) Svetovni forum za obdavčitev, v katerem enakopravno sodelujejo tudi države, ki niso članice OECD. Glej Davčno sodelovanje: k sprejetju predpisov o enakopravnih pogojih konkurence – ocena Svetovnega foruma o obdavčevanju leta 2008, OECD, avgust 2008.

(15) Glej Mnenje o Sporočilu Komisije o potrebi po razvoju usklajene strategije za izboljšanje boja proti davčnim goljufijam, UL C 161, 13.7.2007, str. 8. To mnenje izčrpno navaja predpise Skupnosti. Glej tudi mnenja o naslednjih predlogih:

—

predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost ter predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 77/799/EGS o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega in posrednega obdavčevanja, UL C 80, 3.4.2002, str. 76;

—

predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o upravnem sodelovanju na področju trošarin in predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 77/799/EGS o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega obdavčevanja, nekaterih trošarin in zavarovalnih premij ter Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, UL C 112, 30.4.2004, str. 64.

—	predlog odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013), UL C 93 du 27.04.2007, str. 1.

(16) Ponovna obravnava predloga ad hoc skupine Sveta za davčne utaje (glej COM(2006) 254, točko 3.1).

(17) COM(2009) 29 konč., čl. 16.

(18) COM(2009) 29 konč., čl. 17.2.

(19) Sodeč po ocenah, Švica hrani približno tretjino od 11 000 milijard dolarjev nezakonito pridobljenega premoženja. „Swiss banks ban top executive travel. Concern that employees will be detained“ (Financial Times, 27.3.9).

(20) Vzorčna konvencija o davkih na prihodek in premoženje, čl. 26 in 16, OECD, 17. julij 2008.

(21) COM(2009) 28 konč., čl. 6.2 in COM (2009) 29 konč., čl. 10.2.

(22) Uredba (ES) št. 2073/2004 Sveta z dne 16. novembra 2004 o upravnem sodelovanju na področju trošarin, čl. 11.

(23) Uredba (ES) št. 1798/2003 Sveta z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 218/92, čl. 11.

(24) V skladu z evropskim Kodeksom dobrega upravnega ravnanja mora uradnik „zagotoviti, da imajo odločitve, ki vplivajo na pravice ali interese posameznikov, pravno podlago in da je njihova vsebina skladna z zakonom“ (čl. 4).

(25) COM(2009) 28 konč., čl. 13.4.

(26) COM(2009) 28 konč., čl. 13.2.

(27) Če je pozneje izid izpodbijanja ugoden za dolžnika, mora organ prosilec vrniti vse izterjane zneske, skupaj z ustreznim povračilom v skladu z zakonodajo, veljavno v državi članici, v kateri ima sedež zaprošeni organ. COM(2009) 28 konč., čl. 13.4, zadnji odstavek.

(28) „… ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter varovanja notranje varnosti.“ Pogodba o EU, čl. 33.

(29) COM(2009) 29 konč., čl. 15.1, 15.2 in 15.3.

(30) Informacij se ne sme posredovati drugim osebam, ustanovam, organom ali drugim tujim organom oblasti brez izrecnega pisnega dovoljenja pristojnega organa zaprošene strani (čl. 8).

(31) COM(2009) 28 konč., čl. 7 in 8; COM (2009) 29 konč., čl. 12.

23.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 317/126

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Regionalno povezovanje za razvoj v državah AKP

(COM(2008) 604 konč.)

(2009/C 317/24)

Poročevalec: g. DANTIN

Soporočevalec: g. JAHIER

Evropska komisija je 1. oktobra 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Regionalno povezovanje za razvoj v državah AKP

COM(2008) 604 konč.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 27. maja 2009. Poročevalec je bil g. DANTIN, soporočevalec pa g. JAHIER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 16. julija) s 132 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor meni, da je regionalno povezovanje držav AKP temeljni pogoj za njihov razvoj, kar je izrazil že v prejšnjih mnenjih. Razvoj bo ravno tako prispeval k okrepitvi povezovanja in tako sprožil začetek pozitivnega cikla.

1.2 Zato toplo pozdravlja analize in smernice, navedene v tem sporočilu, in želi, da bi bilo poleg tega regionalno povezovanje eden od vidikov za pripravo revizije Sporazuma iz Cotonouja leta 2010.

1.3 Obžaluje pa, da sporočilo ne obravnava težav, s katerimi se je bilo treba spoprijemati doslej, in ne določa jasneje prednostnih nalog izvajanja.

1.4 Odbor poudarja, da določeno število dejavnikov nedvomno vpliva na razvoj regionalnega povezovanja. Na vsakega izmed njih EU lahko in tudi mora pomembno vplivati.

1.5 Regionalnega povezovanja ni mogoče okrepiti brez večje stabilnosti držav. Mir in varnost morata biti med prednostnimi nalogami EU.

1.6 Razvoj držav AKP je eden od pogojev za njihovo regionalno povezovanje, ki pa bo ravno tako koristilo njihovemu razvoju.

1.7 Ta razvoj je zlasti odvisen od:

—	preusmeritve virov rasti za dosego diverzifikacije gospodarstva, struktur proizvodnje in sistemov storitev;

—	trajnostnega razvoja podeželja, ki bo zagotavljal varnost hrane;

—	širitve zasebnega sektorja, zlasti malih in srednje velikih podjetij;

—

dobrega upravljanja, ki mora biti načrtovano celostno, zlasti glede človekovih pravic in pravic delavcev, pravne države, demokracije in boja proti korupciji. Glede te zadnje točke Odbor preseneča, da ni v sporočilu nikjer omenjena korupcija; želi, da bi se dodelitev sredstev, zlasti 1,75 milijarde eurov iz 10. Evropskega razvojnega sklada, namenjenih za prispevek k razvoju povezovanja, pogojevala s sledljivostjo njihove uporabe;

—	učinkovitega sodelovanja nedržavnih akterjev, kot je bilo to določeno v sporazumu o gospodarskem partnerstvu med karibskim forumom držav AKP (CARIFORUM) in ES. S tega stališča bo treba tako politično kot finančno spodbujati socialno-poklicna omrežja na regionalni ravni.

1.8 Odbor želi, da se nadaljuje ali začne z razmišljanjem o naslednjih vidikih:

—	koristi in možnosti spodbujanja regionalnega povezovanja med najbolj oddaljenimi regijami EU in povezanimi regijami AKP, ki sestavljajo geografsko okolje;

—	ovirah za sklenitev regionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki bi jih lahko povzročili začasni sporazumi o gospodarskem partnerstvu s posameznimi državami, in kako bi bilo mogoče ovire odpraviti;

—	ovirah za regionalno povezovanje, ki bi jih lahko povzročila pogajanja glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki se nanašajo na drugačne skupine od tistih, ki že obstajajo;

—	morebitnih posledicah za regionalno povezovanje, predvsem v Afriki, ki bi jih lahko povzročila narava in raznolikost močnih gospodarskih akterjev, ki so se v zadnjih letih spremenili in razširili;

—	posledicah sedanje finančne in gospodarske krize.

2. Uvod

2.1 Upravičeno lahko priznamo, da je pomembna značilnost novega tisočletja svetovna konkurenca. Glede na priložnosti in izzive globalizacije je eden od delnih odgovorov nanje, ki velja za vse države in vse celine, regionalno povezovanje gospodarstva z gospodarstvom sosednjih držav, da se ustvarijo večji in konkurenčnejši regionalni gospodarski bloki (NAFTA, ASEAN, APEC, MERCOSUR ter CARIFORUM) in se omogoči sodelovanje v mednarodni trgovini, ne zgolj v vlogi države, temveč regionalne velesile.

2.2 Ta razvoj je najbolj nujen prav v državah AKP in zlasti v Afriki (1), kjer zaradi posledic kombinacije različnih dejavnikov (sorazmerno slabo razvito gospodarstvo, velika revščina, trgovinski pogoji, meje, ki so dediščina kolonializma, slabo upravljanje, pogosto trajni konflikti, korupcija itd.) države še niso imele možnosti, da bi se obsežno vključile v mednarodno trgovino, kljub temu, da velikost in potencial njihovih trgov nista zanemarljiva.

2.3 Zato je bilo podpiranje regionalnega povezovanja eden od temeljev politike sodelovanja Evropske unije v povezavi z državami AKP. Začetki podpore Evropske skupnosti politiki gospodarskega povezovanja segajo v leto 1969 v okvir konvencije iz Yaoundéja, kjer je opredeljen ta koncept sodelovanja v povezavi s pomočjo partnerstvu. EU od takrat z različnimi konvencijami (iz Loméja, Cotonouja) nadaljuje sodelovanje na političnem, tehničnem in finančnem področju (2). Ta tema se je razvila in nato razširila tudi izven držav AKP, na sklop držav v razvoju (3). Poleg tega naj spomnimo tudi, da se eden od osmih akcijskih načrtov, sprejetih na vrhu EU-Afrika, ki je bil 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni, nanaša na „regionalno povezovanje in infrastrukturo“ (4).

2.4 Cilj tega sporočila je ponovno vzpostaviti okvir in kontekst regionalnega povezovanja ter preučiti doseženi napredek in izzive, s katerimi se bo treba spopasti. Sporočilo določa tudi prihodnje cilje in predlaga način podpore za uresničevanja le-teh.

2.5 Po opisu in preučitvi temeljne vsebine tega sporočila je v mnenju navedenih več ugotovitev ter splošnih in posebnih pripomb. Pri tem se bo Odbor opiral na že opravljeno delo, tako pri pripravi preteklih mnenj kot tudi regionalnih seminarjev, ki jih je organiziral in se jih je udeležila organizirana civilna družba iz različnih regij AKP, ter tudi konferenc v Bruslju, na katerih so se zbrali nedržavni akterji iz vseh držav AKP.

3. Kratka vsebina sporočila

3.1 Sporočilo najprej kratko opiše „spreminjajoče se razmere“ in spomni na stalno in že dolgotrajno delovanje Evropske unije ter na več nedavnih političnih pobud v prid regionalnega povezovanja držav AKP (regionalnega načrtovanja 10. Evropskega razvojnega sklada, intenzivnih pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu itd.). Nato nadaljuje z oceno in preučitvijo usklajenosti delovanja Evropske unije ter začrta usmeritev za naprej z uporabo orodij EU.

3.2 Ocena preteklih ukrepov in perspektive so v ta namen obravnavane v štirih glavnih poglavjih:

—	glavni cilji regionalnega povezovanja;

—	dosežki in izzivi regionalnega povezovanja držav AKP;

—

razvoj načina podpore EU, oblikovanega v okviru petih prednostnih nalog:

—	krepitev regionalnih institucij;

—	vzpostavitev povezanih regionalnih trgov;

—	spodbujanje razvoja podjetništva;

—	povezovanje regionalnih infrastrukturnih omrežij;

—	razvoj regionalnih politik za trajnostni razvoj;

—

čim učinkovitejša uporaba orodij EU s krepitvijo političnega dialoga na svetovni, regionalni in državni ravni in hkrati s sistematično podporo ustvarjanja ali razvoja regionalnih forumov civilne družbe. Ta okrepljena podpora Skupnosti bo zagotovila večje koristi v okviru 10. Evropskega razvojnega sklada.

4. Splošne ugotovitve

Evropski ekonomsko-socialni odbor je pri svojem delu že večkrat obravnaval vprašanje regionalnega gospodarskega povezovanja držav AKP.

4.1.1 Zato je bilo regionalno povezovanje osrednja tema na treh regionalnih seminarjih, ki jih je organiziral Odbor (maja 2003 v Yaoundéju, oktobra 2004 na Fidžiju in februarja 2006 v Bamaku), na to temo pa sta bili pripravljeni dve mnenji.

4.1.2 Te ugotovitve so konkretno obliko dobile na konferenci AKP, ki so se je junija 2005 v Bruslju udeležili nedržavni akterji. Zapisnik s te konference navaja: „Prilagoditev držav AKP v smeri odpiranja trgovini zahteva okrepitev regionalnega povezovanja. Treba je pospešiti oblikovanje resničnih skupnih trgov v Afriki, na Karibih in Pacifiku. Z boljšo organizacijo na tej podlagi bodo te države lahko bolje zagovarjale svoje gospodarske in socialne interese pri spoprijemanju z globalizacijo“.

4.1.3 Nedavno je Odbor v raziskovalnem mnenju o strategiji EU-Afrika (5), pripravljenem na zahtevo komisarja Michela, navedel naslednje: „Gospodarski razvoj Afrike se najprej in predvsem izvaja s poglabljanjem notranjega trga, ki lahko razvije endogeno rast, in tako omogoča stabilizacijo in utrditev celine v svetovnem gospodarstvu. Regionalno povezovanje in razvoj notranjega trga sta oporni točki, izhodišče, ki Afriki omogoča, da se pozitivno odpre svetovni trgovini. S tega stališča Odbor obžaluje, da doslej še niso bila zaključena regionalna pogajanja v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, pri čemer je ena od tem prav gospodarsko povezovanje.“

4.2 Evropski ekonomsko-socialni odbor v skladu s svojimi predhodnimi ugotovitvami in stališči pozdravlja to sporočilo z vsemi njegovimi pobudami. Meni tudi, da mora biti regionalno povezovanje glede na njegov pomen eden od vidikov, ki sestavljajo revizijo Sporazuma iz Coutonouja leta 2010, tako pri skupni oceni, ki jo bodo izvedli akterji partnerstva, kot pri okrepitvi in prednostnem ponovnem zagonu sporazuma za prihodnja leta.

4.3 Obžaluje pa, da to sporočilo težav, ki so se pojavile doslej in so ovirale regionalno povezovanje, ne navaja bolj celovito, če že ne izčrpno, in jih kritično analizira. Takšna analiza bi pomagala odkriti ovire, ki se jim je treba izogniti, in bi pripomogla k določitvi smernic prihodnjega sodelovanja na racionalen način. Podobno Odbor meni, da bi bilo ne glede na spremembe, ki so zaradi razlik v razvoju držav potrebne v fazi izvajanja, sporočilo lahko bolj berljivo in laže razumljivo, če bi bila razvrstitev prednostnih nalog po pomembnosti bolj jasna.

4.4 V okviru splošnih in posebnih ugotovitev, ki sledijo, se zdi koristno poudariti vrsto vprašanj. Ta so v sporočilu ponekod obravnavana na kratko ali pa sploh niso, a Odbor meni, da jih je zaradi njihovih posebnih značilnosti v povezavi z okrepitvijo regionalnega povezovanja treba poudariti in jih predstaviti kot temeljna ter kot neobhodne in nujne elemente tega procesa.

5. Splošne in posebne ugotovitve

5.1 Splošno znano je, da k uspešnemu izvajanju regionalnega povezovanja pripomore vrsta dejavnikov. Med njimi so politična zavezanost, mir in varnost, pravna država, demokracija, dobro javno upravljanje in makroekonomska stabilnost. Poleg tega so potrebni še gospodarsko okolje, ki je naklonjeno učinkovitemu delovanju trgov, odprtost do tretjih držav, dovolj trdne institucije z jasnimi pristojnostmi, ustrezni viri, politična podpora ter tudi velika vključenost zasebnega sektorja in civilne družbe.

5.2 Toda za napredek pri izvajanju regionalnega povezovanja, zlasti če se za cilje določijo enaki koncepti, kot so opredeljeni v Sporazumu iz Cotonouja (6), je treba prednostno upoštevati vidike, ki so opredeljeni v naslednjih točkah in prispevajo k razvoju držav AKP; če namreč velja, da je povezovanje vir napredka, velja tudi, da razvoj koristi povezovanju. EU mora vsa svoja prizadevanja kar najbolje usmeriti prav na vse točke.

5.3 Mir in varnost – Razvoj, zlasti v Afriki, in z njim regionalno povezovanje brez večje stabilnosti držav ni mogoč. Toda veliko držav je še vedno globoko vpletenih v neskončne spore. V zadnjih desetih letih so spopadi v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone, državah, katerih naravni viri so zlasti diamanti in les, poglobili hudo krizo v regiji, kar je povzročilo velik val beguncev. Da niti ne omenjamo konflikta v Darfurju, ki divja v Sudanu, „pozabljenih vojn“ na severu Ugande, pobojev v Kivuju zaradi koltana in medetnične vojne, ki deloma spominja na genocid v Ruandi, stalne negotovosti na vzhodu in severu Srednjeafriške republike, nestabilnosti v Kongu, Mavretaniji, Fidžiju, „težav“, s katerimi se v zadnjem času spoprijemajo Kenija in Zimbabve itd. To so nepremostljive ovire za regionalno povezovanje. Prispevek k večji stabilnosti držav in miru mora biti ena izmed prednostnih nalog Evropske unije, zlasti za spodbuditev razvoja, ki bo lahko privedel do okrepitve povezovanja.

5.4 Najprej države … – Če je regionalno povezovanje bistveno za razvoj držav AKP, so koraki v za dosego regionalnega povezovanja razvoj vsake posamezne države (7), stopnja usklajenosti njihovega gospodarstva in vrsta politik, ki jih izvajajo. Dejansko bi bilo nesmiselno povezati nekaj, kar ne obstaja. Regionalno povezovanje prometa in povezovanje infrastruktur je mogoče le, če slednje obstajajo in se v teh državah razvijajo. S tega vidika je osrednjega pomena kakovost priprave vsebine (sodelovanje nedržavnih akterjev) in izvajanja okvirnih nacionalnih in nato še regionalnih načrtov. EU je odgovorna predvsem za „uporabo“ sredstev, ki so na voljo v okviru Evropskega razvojnega sklada. Poleg tega Odbor predlaga, da se posebna pozornost nameni problemu financiranja kohezijskih ukrepov za primere, ko se dodeljena podpora regionalnemu gospodarskemu povezovanju razdeli med države, ki imajo zelo različne gospodarske strukture in stopnje razvoja. V nasprotnem primeru bi lahko zdravilo za bolezen slabše od bolezni same.

5.5 Korupcija – Korupcija je, zlasti v Afriki, prisotna tako rekoč na vseh družbenih ravneh in je ovira gospodarskemu razvoju (8). S tem posledično ovira tudi regionalno povezovanje (9). Odbor izraža začudenje nad dejstvom, da sporočilo nikjer ne omenja korupcije, čeprav je njeno zmanjšanje eden od ciljev Afriške unije in je navedena tudi v Sporazumu iz Cotonouja (glej člen 30(f)). Jasno je, da so, zlasti v afriških državah, politične in gospodarske posledice velike in je vloga diplomacije pomembna, a zgolj diplomacija v nobenem primeru ne more biti dovolj. EU kot donatorka svojim partnericam dejansko ne more narekovati izbire potrebnih ukrepov, hkrati pa je zavezana, da zagotovi dobro porabo in dodelitev sredstev za sodelovanje, saj gre v tem primeru dejansko za denar evropskih državljanov/davkoplačevalcev. Odbor želi, da bi se dodelitev sredstev, zlasti 1,75 milijarde eurov iz Evropskega razvojnega sklada, namenjenih razvoju in povezovanju, tako pogojevala s sledljivostjo njihove porabe.

5.6 Preusmeritev virov rasti z diverzifikacijo gospodarstva, struktur proizvodnje in sistemov storitev – Raznolik in rastoč trg bo spodbudil regionalno povezovanje. To ne bo temeljilo le na izkoriščanju surovin ali tradicionalni in masovni kmetijski proizvodnji (sladkorni trs, bombaž, banane, arašidi, kakav itd.). Temeljilo bo na razvoju predelovalne industrije, ki bo proizvajala proizvode z dodano vrednostjo, kar je na dolgi rok najboljši način, da se prepreči slabšanje pogojev trgovanja in pozitivno prispeva k razvoju regionalnega gospodarstva (8).

5.7 Zagotovitev varnosti hrane in trajnostnega razvoja podeželja – Regionalno gospodarsko povezovanje ni mogoče, če v vseh sodelujočih državah ni zagotovljena varnost hrane (8). Glede na to mora kmetijstvo biti strateška prednostna naloga, saj je bistveni del trajnostnega razvoja. Ta sektor se mora učiti iz izkušenj preteklih prehrambenih kriz leta 2007 in 2008 ter tudi sedanje prehrambene krize, ki je posledica velikega povečanja cen kmetijskih proizvodov in energije v letu 2008. Postopen razvoj kmetijstva, ki prinaša začetek in/ali razvoj živilske industrije in splošneje na novo tudi daje prednost razsežnosti razvoja podeželja, se lahko zgodi le z zagotovitvijo premišljene kmetijske politike, varnosti hrane in integriranega razvoja podeželja na državni in regionalni ravni, kar je treba oblikovati in načrtovati kratko-, srednje- in dolgoročno. Ta politika mora imeti proračunsko in finančno prednost v širšem smislu in jo je treba prilagoditi glede na omejitve posamezne države, hkrati pa mora zajeti regionalni pristop. V okviru 10. Evropskega razvojnega sklada bi bilo primerno spodbujati prednostni program razvoja kmetijstva v vseh državah AKP, ki bi sodelovale pri regionalnem povezovanju. S tem bi se prekinil način uporabe 9. Evropskega razvojnega sklada, v katerem so zgolj 4 države AKP izmed 78 za prednostni sektor določile kmetijstvo, 15 izmed njih pa je izbralo razvoj podeželja. Tako je bilo zgolj 7 % sredstev 9. Evropskega razvojnega sklada namenjenih trajnostnemu razvoju, dejavnostim, neposredno vezanim na kmetijstvo, pa 1,1 %. Za trajnostno izvajanje razvojnih politik je tako odločilno bolj široko, stalno in načrtovano sodelovanje nedržavnih akterjev, zlasti kmetov in podeželskih organizacij, ter lokalnih oblasti.

5.8 Razvoj zasebnega sektorja – Okrepitev in diverzifikacija zasebnega sektorja je temeljnega pomena za trajnostni razvoj, ustvarjanje dostojnih delovnih mest in zmanjšanje revščine. Razvoj zasebnega sektorja, zlasti malih in srednje velikih industrijskih podjetij (8), in hkrati spodbujanje možnosti za trgovanje sta nujna za uspešno povezovanje. Da bi bil ta razvoj učinkovit, ga morajo podpreti organizacijsko močna mala in srednje velika podjetja na regionalni ravni, pozornost pa je treba posvetiti tudi čim boljši uporabi človeških virov (10) tako na področju izobraževanja in usposabljanja, kot tudi glede vprašanj zdravja, kot je boj proti virusu HIV/aidsu (11), dostopa do pitne vode, neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev (socialna varnost), zdravja in varnosti pri delu itd. Odbor tako pozdravlja dejstvo, da je Komisija razvoj podjetij, zlasti malih in srednje velikih, opredelila kot enega od ključnih elementov svojega delovanja za podporo regionalnega povezovanja. Glede tega so socialni dialog, skupna pogajanja in vloga reprezentativnih socialnih partnerjev na splošno vidiki, ki so nujni za učinkovitost procesa; zato ga je treba spodbujati na regionalni ravni. Mednarodna organizacija dela je v okviru svojega programa usposabljanja PRODIAF (12) spodbujala razvoj socialnega dialoga v Zahodni Afriki. Odbor je že v več sklepnih izjavah seminarjev ali konferenc navedel, da si želi prenos tega primera na anglofonski del Afrike in Pacifik, da bi se razvil skupen regionalen koncept dogovora, kakor je bilo doseženo v frankofonskem delu Afrike.

5.9 Dobro upravljanje – Kakršno koli slabo upravljanje v državah, ki so del te regije, bo otežilo povezovanje in tudi oviralo neposredne tuje naložbe. Dobro upravljanje mora biti načrtovano celostno in zlasti zajeti spoštovanje človekovih pravic in pravic delavcev, pravno državo, demokracijo in zatiranje korupcije (13). Da bi bilo to dobro upravljanje učinkovito, morajo pri tem vzporedno sodelovati združenja ter močni in politično neodvisni reprezentativni sindikati in združenja delodajalcev.

5.10 Sodelovanje nedržavnih akterjev (8) – EESO pozdravlja namen sporočila: t.j. „načrtno podpirati vzpostavljanje ali krepitev regionalnih forumov civilne družbe“, da se spremlja regionalno povezovanje. S tega stališča so pogajanja za sklenitev sporazuma o gospodarskem partnerstvu priložnost. Ta je bila dobro izkoriščena v okviru sporazuma o gospodarskem partnerstvu med karibskim forumom držav AKP (CARIFORUM) in ES, ki je institucionaliziral sodelovanje nedržavnih akterjev pri spremljanju izvajanja tega sporazuma. Odbor meni, da to načelo s skupnim izkoriščanjem znanja prispeva h krepitvi regionalnega povezovanja in sodelovanja državljanov, s čimer se krepi partnerstvo AKP in EU, in poziva Komisijo ter države AKP, ki so v procesu pogajanj, da se to načelo ohrani v vseh prihodnjih regionalnih sporazumih o gospodarskem partnerstvu. Še preden pa se izražena volja tudi udejanji bi bilo treba za zagotovitev popolnega in učinkovitega sodelovanja civilne družbe v procesu regionalnega povezovanja tako politično kot finančno spodbujati vzpostavitev in/ali krepitev socialno-poklicnih omrežij na regionalni ravni. Izkušnje tudi dokazujejo, da je to nujna faza pri oblikovanju doslednega in učinkovitega dialoga na regionalni ravni med nedržavnimi akterji.

Pri izvajanju takšnega pristopa pa je treba upoštevati težave, ki so se pojavile v zvezi z izvajanjem Sporazuma iz Cotonouja, zlasti glede povečanja usposobljenosti nedržavnih akterjev, saj se pristop drugače lahko izjalovi. To je nujno zaradi potreb in pogosto ugotovljenih slabosti državnih institucij tako na nacionalni kot na regionalni ravni.

6. Posebne ugotovitve

6.1 Nadaljnji razmislek – EESO Komisijo poziva, naj oceni učinek kulturnih in etničnih vidikov ter meja na prizadevanja v prid regionalnemu povezovanju ter opredeli morebitne ukrepe za omejitev ter učinkov.

6.2 Vzpostavitev sodelovanja – Odbor poziva Komisijo k spodbujanju in/ali podpori regionalnega sodelovanja z vključitvijo najbolj oddaljenih regij Unije, držav ali povezanih regij AKP, ki sestavljajo geografsko okolje, v perspektivo sodelovanja, ki temelji na razvojnih potrebah različnih partnerjev in spoštuje interese vsakega izmed njih.

6.3 Sporazumi o gospodarskem partnerstvu in regionalno povezovanje – Kakor je navedeno v zgornji točki 4.1.3, je Odbor v mnenju o strategiji EU-Afrika iz septembra 2008 izrazil obžalovanje, da regionalni sporazumi o gospodarskem partnerstvu (razen sporazuma o gospodarskem partnerstvu med karibskim forumom držav AKP (CARIFORUM) in ES), katerih cilj je tudi regionalno povezovanje, doslej niso bili sklenjeni. Danes so začasni sporazumi o gospodarskem partnerstvu s posameznimi državami zaenkrat nadomestili regionalne sporazume o gospodarskem partnerstvu. Odbor meni, da lahko takšen pristop ovira sklenitev regionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu in regionalnemu povezovanju, saj je v velikem obsegu upošteval posamezne značilnosti vsake države in ne skupnih značilnosti, ki sestavljajo identiteto regije. Tej situaciji, ki otežuje preoblikovanje nacionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu v regionalne, je treba posvetiti veliko pozornosti.

Odbor tudi meni, da je treba nujno oceniti morebitne posledice pogajanj za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu za regionalne enote, ki so drugačne od zdajšnjih enot, na regionalno povezovanje (14).

6.4 Novi akterji na prizorišču – V več državah AKP, zlasti v Afriki, se je narava močnih gospodarskih akterjev spremenila, njihova raznolikost pa povečala. Koristno bi bilo, če bi sporočilo za večjo učinkovitost prihodnje politike v analizo vključilo posledice vseprisotnosti Kitajske na prizorišču, opazne vrnitve ZDA in začetek preboja Indije ter Japonske in Koreje na regionalno povezovanje. Sporočilo bi bilo koristno z vidika regionalnega povezovanja navzkrižno primerjati s sporočilom „EU, Afrika in Kitajska: k tristranskemu dialogu in sodelovanju“ (15).

6.5 Ko je to sporočilo nastalo, svetovna gospodarska kriza še ni dosegla današnjega obsega, zato je v analizo sporočila ni bilo mogoče vključiti. Odbor meni, da kriza še toliko bolj upravičuje nujnost povezovanja. Vendar pa situacija, ki jo je mogoče opaziti v ZDA in Evropi, vzbuja strah, da se bo zgodilo prav nasprotno in se bodo države zaprle vase s samozadostnim delovanjem in nacionalizmom, seveda pa Evropska unija ni tista, ki sprejema odločitve v državah AKP. EU ima z uporabo Sporazuma iz Cotonouja in sklenitvijo regionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, tako da si posebej prizadeva izogniti reviziji – morebitnemu zmanjšanju prvotno sprejetih finančnih obveznosti držav članic in zagotovi dobro izvajanje odločitev skupine G-20 v korist državam v razvoju, osrednjo vlogo pri tem, da prepreči oviranje gospodarskega razvoja držav AKP. Oviran razvoj bi lahko povzročil val preseljevanja, to pa bi lahko posledično zmanjšalo količino denarja, ki se iz Evrope prek diaspore steka v države AKP, zlasti v Afriko (16).

Poleg tega je krepitev regionalne razsežnosti za države AKP in zlasti Afriko zelo verjetno ena od redkih konkretnih možnosti za proaktiven odziv na sedanjo finančno in gospodarsko krizo, da si zagotovijo vlogo v prihodnjem procesu globalizacije in perspektivo razvoja.

V Bruslju, 16. julija 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Afriki je tudi zaradi njene velikosti v primerjavi z drugimi območji v okviru AKP namenjenih 95 % pomoči.

(2) V zvezi s tem obstajajo zelo jasne določbe, zajete v Sporazumu iz Cotonouja, tako glede ciljev (člen 1), strategije sodelovanja in regionalnega povezovanja (členi 28, 29 in 30; glej Prilogo 1). Te določbe so še vedno veljavne, a jih je treba ponovno predlagati in uvesti.

(3) Sporočilo Komisije o podpori Evropske skupnosti prizadevanjem za regionalno povezovanje med državami v razvoju, COM(1995) 219 konč., 16.6.1995.

(4) Cilj je „podpreti program afriškega povezovanja; okrepiti afriške zmožnosti na področju predpisov, standardov in nadzora kakovosti; vzpostaviti partnerstvo med EU in Afriko na področju infrastruktur“. V zvezi s tem glej mnenje UL C 77, 31.3.2009, str. 148–156 o strategiji EU-Afrika.

(5) REX/247 – UL C 77, 31.3.2009, str. 148–156. Poročevalec: Gérard DANTIN.

(6) „[…] regionalno povezovanje je proces sporazumnega premagovanja političnih, fizičnih, gospodarskih in socialnih ovir, ki ločujejo države od sosednjih držav, ter sodelovanja pri upravljanju skupnih virov in regionalnih javnih dobrin […]“.

(7) Za analize in predloge Odbora glej mnenje o strategiji EU-Afrika – UL C 77, 31.3.2009, str. 148–156.

(8) Glej opombo 7.

(9) Za primer je mogoče navesti maja 2008 objavljeno poročilo Svetovne banke o Slonokoščeni obali, ki pravi, da: „so izsiljevanje varnostnih sil Slonokoščene obale in šikaniranje na cestnih zaporah v državi ovire prostemu pretoku blaga in oseb. Hkrati to izsiljevanje negativno vpliva na gospodarsko dejavnost, ker prevoznike nelegalno stane od 230 do 363,3 milijonov dolarjev letno“. Študija pokaže, da ta znesek obsega 35 % do 50 % izdatkov za naložbe te države v okviru proračuna za leto 2007.

(10) Glej opombo 7: točko 7.5 in Prilogo V.

(11) Glej opombo 7. V zvezi s tem je zanimivo mnenje g. BEDOSSE z maja 2006 o Afriki, nujni prioriteti: stališče evropske civilne družbe – UL C 195, 18.8.2006, str. 104–109.

(12) „Spodbujanje socialnega dialoga v frankofonskem delu Afrike“.

(13) Glej opombo 7. Glej tudi člen 30 veljavnega Sporazuma iz Cotonouja.

(14) V Afriki na primer regijo SADC sestavlja 15 držav članic. V okviru Južne Afrike se skupaj pogaja 7 držav, v okviru Jugovzhodne Afrike (ESA, Eastern Southern African Community) 6, v okviru Vzhodne Afrike (EAC, Eastern Africa) ena in v okviru Srednje Afrike ravno tako ena.

(15) COM(2008) 654 konč.

(16) Glej: UL C 120, 16.5.2008, str. 82–88; Migracija in razvoj: priložnosti in izzivi; poročevalec: g. SHARMA.

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2009.317.slv
Uradni list Evropske unije		C 317

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 52 23. december 2009

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	455. plenarno zasedanje 15. in 16. julija 2009
2009/C 317/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o povezovanju politik prometa in rabe zemljišč za učinkovitejši mestni promet	1

2009/C 317/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o konkurenčnosti evropske steklarske in keramične industrije s posebnim poudarkom na podnebno-energetskem paketu (raziskovalno mnenje na zaprosilo češkega predsedstva)	7

2009/C 317/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih EU-Bosna in Hercegovina: vloga civilne družbe (raziskovalno mnenje)	15

2009/C 317/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o emisijah v cestnem prometu: konkretni ukrepi za odpravo stagnacije (mnenje na lastno pobudo)	22

2009/C 317/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dobaviteljih avtomobilske industrije in trgih na koncu prodajne verige (mnenje na lastno pobudo)	29

2009/C 317/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o urbanih območjih in mladostniškem nasilju	37

2009/C 317/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zaščiti otrok, ki jih ogrožajo potujoči storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost	43

2009/C 317/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o prihodnosti zunajmestnih območij v družbi znanja (mnenje na lastno pobudo)	49

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	455. plenarno zasedanje 15. in 16. julija 2009
2009/C 317/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov (COM(2008) 614 konč. – 2008/0196 (COD))	54

2009/C 317/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2001/83/ES glede preprečevanja vstopa zdravil, ki so ponarejena, kar zadeva njihovo istovetnost, zgodovino ali vir, v zakonito dobavno verigo (COM(2008) 668 konč. – 2008/0261 (COD))	62

2009/C 317/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 78/660/ES o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb v zvezi z mikro subjekti (COM(2009) 83 konč./2 – 2009/0035 (COD))	67

2009/C 317/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek iz člena 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Peti del (COM(2009) 142 konč. – 2009/0048 (COD))	72

2009/C 317/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o srednjeročni oceni izvajanja akcijskega načrta ES za biotsko raznovrstnost (COM(2008) 864 konč.)	75

2009/C 317/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija za izvajanje interiorizacije zunanjih stroškov (COM(2008) 435 konč./2)	80

2009/C 317/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o koristih telemedicine za paciente, zdravstvene sisteme in družbo (COM(2008) 689 konč.)	84

2009/C 317/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (COM(2008) 816 konč. – 2008/0246 (COD))	89

2009/C 317/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (COM(2008) 852 konč. – 2008/0247 (COD))	94

2009/C 317/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (COM(2008) 817 konč. – 2008/0237 (COD))	99

2009/C 317/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1321/2004 o vzpostavitvi upravljavskih struktur Evropskega satelitskega radio-navigacijskega sistema (COM(2009) 139 konč. – 2009/0047(COD))	103

2009/C 317/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o evropskih delavcih na področju zdravja (COM(2008) 725 konč.)	105

2009/C 317/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (prenovitev) (COM(2008) 815 konč. – 2008/0244 (COD))	110

2009/C 317/22	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (COM(2008) 820 konč. – 2008/0243 (COD))	115

2009/C 317/23	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (COM(2009) 28 konč. – 2009/0007 (CNS)) in predlogu direktive Sveta o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja (COM(2009) 29 konč. – 2009/0004 (CNS))	120

2009/C 317/24	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Regionalno povezovanje za razvoj v državah AKP (COM(2008) 604 konč.)	126

2009/C 317/25	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremenjenem predlogu direktive Sveta o čistopasemskem plemenskem govedu (kodificirana različica)	132