7.10.2008

Uradni list Evropske unije

CE 254/1

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 21/2008

z dne 19. maja 2008

z namenom sprejetja Direktive 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov

(Besedilo velja za EGP)

(2008/C 254 E/01)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 175(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	V skladu s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o Šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (4) ta direktiva določa skupni pravni okvir za doseganje trajnostne rabe pesticidov.

(2)	Ta direktiva bi se morala trenutno uporabljati za pesticide, ki so fitofarmacevtska sredstva. Vendar je predvidena razširitev področja uporabe te direktive tudi na biocidne pripravke.

(3)

Ukrepi, določeni s to direktivo, bi morali dopolnjevati in ne vplivati na ukrepe, določene v drugi s tem povezani zakonodaji Skupnosti, zlasti v Direktivi Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (5), Direktivi Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (6), Direktivi 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (7), Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora (8) in Uredbi Sveta (ES) št. …/… z dne… o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (9). Ti ukrepi prav tako ne bi smeli posegati v prostovoljne ukrepe v okviru uredb za strukturne sklade ali v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (10).

(4)

Da bi olajšali izvajanje te uredbe, bi morale države članice uporabljati nacionalne akcijske načrte, namenjene določitvi ciljev, ukrepov in časovnih načrtov za zmanjševanje tveganj in vplivov uporabe pesticidov na zdravje ljudi in okolje ter spodbujanju razvoja in uvedbi integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi in alternativnih pristopov ali tehnik, da bi se zmanjšala odvisnost od uporabe pesticidov. Nacionalni akcijski načrti so lahko usklajeni z izvedbenimi načrti v drugi ustrezni zakonodaji Skupnosti in se jih lahko uporabi za združevanje ciljev, ki jih je treba doseči v okviru druge zakonodaje Skupnosti, povezane s pesticidi.

(5)

Izmenjava informacij o ciljih in ukrepih, ki jo države članice določijo v svojih nacionalnih akcijskih načrtih, je zelo pomemben element za doseganje ciljev te direktive. Zato je primerno, da se od držav članic zahteva, da redno poročajo Komisiji in drugim državam članicam, zlasti o izvajanju in rezultatih svojih nacionalnih akcijskih načrtov ter svojih izkušnjah.

(6)	Za pripravo in preoblikovanje nacionalnih akcijskih načrtov je primerno določiti uporabo Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem (11).

(7)

Bistveno je, da države članice oblikujejo sisteme začetnega in nadaljevalnega usposabljanja za distributerje, svetovalce in poklicne uporabnike pesticidov ter sisteme potrdil za evidenco teh usposabljanj, s pomočjo katerih se tisti, ki uporabljajo ali bodo uporabljali pesticide, v celoti zavedajo možnih tveganj za zdravje ljudi in okolje ter ustreznih ukrepov za zmanjševanje teh tveganj, kolikor je le mogoče. Dejavnosti usposabljanja poklicnih uporabnikov so lahko usklajene z usposabljanjem, ki je organizirano v okviru Uredbe (ES) št. 1698/2005.

(8)

Prodaja pesticidov, tudi internetna prodaja. je pomemben člen v distribucijski verigi; ob prodaji bi bilo namreč treba končnemu uporabniku, predvsem poklicnim uporabnikom, konkretno svetovati o varnostnih navodilih za zdravje ljudi in okolje. Nepoklicnim uporabnikom, ki običajno nimajo enake izobrazbe ali niso opravili enakega usposabljanja, bi bilo treba svetovati predvsem o varnem ravnanju s pesticidi, varnem skladiščenju pesticidov in odstranjevanju embalaže.

(9)	Ob upoštevanju možnih tveganj zaradi uporabe pesticidov bi morala biti širša javnost s pomočjo kampanj za ozaveščanje, informiranjem s strani prodajalcev na drobno in drugimi primernimi ukrepi bolje obveščena o vseh posledicah uporabe pesticidov.

(10)

Če je treba zaradi ravnanja s pesticidi in njihovega nanašanja določiti minimalne zdravstvene in varnostne zahteve na delovnem mestu, ki zajemajo tveganja zaradi izpostavljenosti delavcev takšnim proizvodom ter splošne in posebne preventivne ukrepe za zmanjševanje takšnih tveganj, so ti ukrepi zajeti v Direktivi Sveta 98/24/ES z dne 7. aprila 1998 o varovanju zdravja in zagotavljanju varnosti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom pri delu (12) in Direktivi 2004/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (13).

(11)

Ker bo Direktiva 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o strojih (14) določila pravila za dajanje naprav za nanašanje pesticidov v promet in tako zagotovila, da so izpolnjene okoljske zahteve, je primerno, da se predvidi sistem rednih tehničnih pregledov naprav za nanašanje pesticidov, ki so že v uporabi, da bi se negativni učinki pesticidov na zdravje ljudi in okolje, ki jih povzročajo takšne naprave, zmanjšali v največji možni meri. Države članice bi morale v svojih nacionalnih akcijskih načrtih opisati, kako bodo zagotovile izvajanje teh zahtev.

(12)

Tretiranje iz zraka ima lahko,predvsem zaradi zanašanja škropiva, zelo škodljiv vpliv na zdravje ljudi in okolje. Zato bi moralo biti tretiranje iz zraka splošno prepovedano, z možnim odstopanjem, če ima v primerjavi z drugimi metodami tretiranja očitne prednosti v smislu zmanjšanega vpliva na zdravje ljudi in okolje ali če ni drugih izvedljivih možnosti.

(13)

Na pesticide je še posebej občutljivo vodno okolje. Zato je izjemno pomembno, da se posebna pozornost nameni preprečevanju onesnaževanja površinskih in podzemnih voda, tako da se uporabi ustrezne ukrepe, kot so določitev zaščitnega pasu in varstvenega območja ali posaditev žive meje vzdolž površinskih voda, da bi se zmanjšala izpostavljenost vodnih teles zanašanju škropiva, drenaži in odtekanju. Velikost zaščitnih pasov bi morala biti odvisna zlasti od značilnosti tal in pesticidov ter kmetijstva na zadevnih območjih. Uporaba pesticidov na območjih črpanja pitne vode ali vzdolž prometnih poti, kot so železniške proge, ali na neprepustnih ali zelo prepustnih površinah lahko poveča tveganje onesnaženja vodnega okolja. Na takih območjih bi bilo treba uporabo pesticidov zmanjšati kolikor je mogoče ali jo po potrebi popolnoma odpraviti.

(14)

Na zelo občutljivih območjih, kot so na primer območja Natura 2000, zaščitena v skladu z direktivama 79/409/EGS in 92/43/EGS, je lahko uporaba pesticidov še posebej nevarna. Na drugih območjih, kot so javni parki, športna ali otroška igrišča, obstaja visoko tveganje izpostavljenosti pesticidom za širšo javnost. Zato bi bilo treba uporabo pesticidov na takšnih območjih prepovedati, omejiti ali pa v največji možni meri zmanjšati tveganje zaradi takšne uporabe.

(15)

Pri ravnanju s pesticidi, vključno s skladiščenjem, pripravo škropilne brozge ter čiščenjem naprav za nanašanje pesticidov po uporabi, ter pri ponovni uporabi in odstranjevanju škropilne brozge, prazne embalaže in ostankov pesticidov, so lahko ljudje in okolje hitro nehote izpostavljeni. Zato je treba kot dopolnilo k ukrepom, določenim v Direktivi 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (15) in v Direktivi Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (16), predvideti posebne ukrepe, ki obravnavajo te dejavnosti. Ukrepi bi morali prav tako veljati za nepoklicne uporabnike, saj je v tej skupini uporabnikov, zaradi pomanjkanja znanja, nepravilno ravnanje zelo verjetno.

(16)

Uporaba splošnih načel in smernic integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi za posamezne kulture in sektorje s strani vseh pridelovalcev bi omogočila boljšo ciljno uporabo vseh razpoložljivih ukrepov varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, vključno s pesticidi. Tako prispeva k nadaljnjemu zmanjševanju tveganj za zdravje ljudi in okolje ter odvisnosti od uporabe pesticidov. Države članice bi morale spodbujati varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi z nizko uporabo pesticidov, zlasti integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi, in določiti potrebne pogoje in ukrepe za izvajanje le-tega.

(17)

Ker je na podlagi Uredbe (ES) št. …/… in te direktive izvajanje načel integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi obvezno in ker načelo subsidiarnosti velja za način, kako se izvajajo načela integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, bi morale države članice v svojih nacionalnih akcijskih načrtih opisati, kako zagotavljajo izvajanje načel integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi.

(18)

Napredek, dosežen pri zmanjševanju tveganj in škodljivih učinkov zaradi uporabe pesticidov za zdravje ljudi in okolja, je treba oceniti. Ustrezna sredstva za to so usklajeni kazalci tveganja, ki bodo oblikovani na ravni Skupnosti. Države članice bi morale te kazalce uporabiti za obvladovanje tveganja na nacionalni ravni in za namene poročanja, medtem ko bi morala Komisija izračunati kazalce za oceno napredka na ravni Skupnosti. Uporabili naj bi se statistični podatki, zbrani v skladu z Uredbo (ES) št. …/… Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o statistiki o fitofarmacevtskih sredstvih (9). Poleg usklajenih skupnih kazalcev bi moralo državam članicam biti omogočeno, da uporabijo svoje nacionalne kazalce.

(19)	Države članice bi morale določiti kazni za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in zagotoviti, da se te določbe izvajajo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(20)

Ker cilja te direktive, in sicer varovanje zdravja ljudi in varstvo okolja pred možnimi tveganji, povezanimi z uporabo pesticidov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ga lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego tega cilja.

(21)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti naj bi se s tem, v skladu z načelom trajnostnega razvoja iz člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vzpodbujalo vključevanje visoke ravni varstva okolja v politiko Skupnosti.

(22)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (17).

(23)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za oblikovanje in posodobitev prilog k tej direktivi. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, med drugim z njenim dopolnjevanjem, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(24)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (18) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

Splošne določbe

Člen 1

Vsebina

V tej direktivi je določen okvir za doseganje trajnostne rabe pesticidov z zmanjševanjem tveganj in vplivov uporabe pesticidov na zdravje ljudi in okolje ter s spodbujanjem uporabe integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi in alternativnih pristopov ali tehnik.

Člen 2

Področje uporabe

1. Ta direktiva se uporablja za pesticide, ki so fitofarmacevtska sredstva, kakor so določena v točki 9(a) člena 3.

2. Ta direktiva se uporablja brez poseganja v drugo ustrezno zakonodajo Skupnosti.

Člen 3

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)	„poklicni uporabnik“ pomeni vsako osebo, ki uporablja pesticide v svojih poklicnih dejavnostih, vključno z izvajalci, tehniki, delodajalci in samozaposlenimi v kmetijskem in drugih sektorjih;

(2)	„distributer“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za dajanje pesticidov v promet, vključno s trgovci na debelo, trgovci na drobno, prodajalci in dobavitelji;

(3)

„svetovalec“ pomeni vsako osebo, ki v okviru strokovnih služb ali komercialnih storitev,, vključno s samozaposlenimi in javnimi svetovalnimi službami, trgovskimi zastopniki, proizvajalci živil in trgovci na drobno, kjer je to primerno, svetuje v zvezi z varstvom rastlin pred škodljivci in varno uporabo pesticidov;

(4)	„naprave za nanašanje pesticidov“ pomeni naprave, namenjene posebej za nanašanje pesticidov, vključno z opremo, ki je bistvena za učinkovito delovanje takšne naprave, kot so šobe, manometri, filtri, cedila in čistilne naprave za rezervoar;

(5)	„tretiranje iz zraka“ pomeni nanašanje pesticidov z zrakoplovom (letalom ali helikopterjem);

(6)

„integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi“ pomeni skrbno upoštevanje vseh razpoložljivih metod varstva rastlin in naknadno povezovanje ustreznih ukrepov, ki preprečujejo razvoj populacij škodljivih organizmov ter ohranjajo uporabo fitofarmacevtskih sredstev in drugih oblik posredovanja na ekonomsko in ekološko upravičeni ravni ter zmanjšujejo tveganje za zdravje ljudi in okolje. Integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi poudarja rast zdravih rastlin s čim manjšimi motnjami v kmetijskih ekosistemih in spodbuja naravne mehanizme varstva pred škodljivimi organizmi;

(7)	„kazalnik tveganja“ pomeni rezultat izračuna, ki se uporabi za oceno nevarnosti pesticidov za zdravje ljudi in/ali okolje;

(8)	izraza „površinske vode“ in „podzemne vode“ imata enak pomen kot v Direktivi 2000/60/ES;

(9)

„pesticid“ pomeni:

(a)	fitofarmacevtsko sredstvo, kakor je opredeljeno v Uredbi (ES) št. …/…;

(b)	biocidni pripravek, kakor je opredeljen v Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (19).

Člen 4

Nacionalni akcijski načrti

1. Države članice sprejmejo nacionalne akcijske načrte za določanje ciljev, ukrepov in časovnih razporedov za zmanjševanje tveganj in vplivov uporabe pesticidov na zdravje ljudi in okolje ter za spodbujanje razvoja in uvedbe integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi in alternativnih pristopov ali tehnik, da bi se zmanjšala odvisnosti od uporabe pesticidov.

Pri oblikovanju in spreminjanju nacionalnih akcijskih načrtov države članice upoštevajo socialne, ekonomske, okoljske in zdravstvene vplive predvidenih ukrepov. Države članice v nacionalnih akcijskih načrtih opišejo, kako bodo izvajale ukrepe, sprejete na podlagi členov 5 do 14, da bi uresničili cilje iz prvega pododstavka tega odstavka.

2. Države članice predložijo svoje nacionalne akcijske načrte Komisiji in drugim državam članicam do … (20).

Nacionalni akcijski načrti se pregledajo najmanj vsakih pet let, morebitne bistvene spremembe teh načrtov pa se brez nepotrebnega odlašanja sporočijo Komisiji.

3. Komisija po potrebi prek interneta omogoči dostop do informacij, posredovanih v skladu z odstavkom 2.

4. Za pripravo in preoblikovanje nacionalnih akcijskih načrtov se uporabljajo določbe o sodelovanju javnosti iz člena 2 Direktive 2003/35/ES.

POGLAVJE II

Usposabljanje, prodaja pesticidov, obveščanje in ozaveščanje

Člen 5

Usposabljanje

1. Države članice zagotovijo, da imajo vsi poklicni uporabniki, distributerji in svetovalci dostop do ustreznega usposabljanja. To vključuje začetno in dodatno usposabljanje za ustrezno pridobitev in obnovitev znanja.

Usposabljanje je oblikovano tako, da uporabniki, distributerji in svetovalci ob upoštevanju njihovih različnih vlog in pristojnosti pridobijo zadostno znanje o področjih, navedenih v Prilogi I.

2. Države članice do … (21) uvedejo sisteme potrdil in imenujejo pristojne organe, ki so odgovorni za njihovo izvajanje. Ta potrdila zagotovijo najmanj dokaz o zadostnem poznavanju področij iz Priloge I, ki ga poklicni uporabniki, distributerji in svetovalci pridobijo bodisi z usposabljanjem bodisi na kakšen drug način.

Sistemi potrdil zajemajo zahteve in postopke za odobritev, ohranitev in odvzem potrdil.

3. Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive v zvezi s spreminjanjem Priloge I z namenom, da se upošteva znanstveni in tehnični napredek, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 19(2).

Člen 6

Zahteve v zvezi s prodajo pesticidov

1. Države članice zagotovijo, da imajo vsaj tisti distributerji, ki prodajajo pesticide poklicnim uporabnikom, zaposlenega dovolj osebja, ki ima potrdilo iz člena 5(2). Te osebe so v času prodaje na voljo, da strankam o zadevnih proizvodih zagotovijo ustrezne informacije v zvezi z uporabo pesticidov ter varnostna navodila za zdravje ljudi in okolje.

2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi se prodaja pesticidov, ki so dovoljeni za poklicno uporabo, omeji na osebe, ki imajo potrdilo iz člena 5(2).

3. Države članice zahtevajo od distributerjev, ki prodajajo pesticide nepoklicnim uporabnikom, da zagotovijo splošne informacije o tveganju pri uporabi pesticidov, zlasti o nevarnostih, izpostavljenosti, pravilnem shranjevanju, rokovanju, nanašanju in varnem odstranjevanju v skladu z zakonodajo Skupnosti o odpadkih, ter informacije o drugih možnostih z majhnim tveganjem. Države članice lahko od proizvajalcev pesticidov zahtevajo, da zagotovijo te informacije.

4. Ukrepi iz odstavkov 1 in 2 se sprejmejo do … (22).

Člen 7

Obveščanje in ozaveščanje

Države članice sprejmejo ukrepe za obveščanje širše javnosti ter za spodbujanje in pospeševanje ozaveščenosti ter dostopnosti širše javnosti do točnih in uravnoteženih informacij o pesticidih, zlasti o tveganju za zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje ter o uporabi drugih nekemičnih možnostih.

POGLAVJE III

Naprave za nanašanje pesticidov

Člen 8

Pregledi naprav v uporabi

1. Države članice zagotovijo redne preglede naprav za nanašanje pesticidov za poklicno rabo. Do leta 2020 časovni presledek med pregledi ne sme biti daljši od petih let oziroma od treh let po letu 2020.

2. Države članice do … (23) zagotovijo, de se naprave za nanašanje pesticidov pregledajo vsaj enkrat. Po tem datumu se poklicno uporablja le naprave za nanašanje pesticidov, katerih rezultat pregleda je bil pozitiven.

Nove naprave se pregledajo vsaj enkrat v petih letih od nakupa.

3. Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 in po oceni tveganja za zdravje ljudi in okolje ter oceni pogostosti uporabe naprav lahko države članice:

(a)

uporabljajo drugačne časovne razporede in obdobja med pregledi naprav za nanašanje pesticidov, ki se ne uporabljajo za nanašanje pesticidov, za ročne naprave za nanašanje pesticidov ali nahrbtne škropilnice in za dodatno opremo za nanašanje pesticidov z zelo omejenim obsegom uporabe, ki bo navedena v nacionalnem akcijskem načrtu iz člena 4.

V nadaljevanju navedene dodatne naprave za nanašanje pesticidov se v nobenem primeru ne obravnavajo kot naprave z zelo omejenim obsegom uporabe:

(i)	naprave za tretiranje, nameščene na vlakih in letalih;

(ii)	poljske škropilnice, večje od 3 m, vključno s poljskimi škropilnicami na napravah za setev;

(b)	iz pregleda izključijo ročne naprave za nanašanje pesticidov ali nahrbtne škropilnice.

4. S pregledi se potrdi, da naprave za nanašanje pesticidov izpolnjujejo ustrezne zahteve iz Priloge II, da se doseže visoka stopnja varstva zdravja ljudi in okolja.

Šteje se, da naprave za nanašanje pesticidov, ki ustrezajo usklajenim standardom po členu 18(1), izpolnjujejo bistvene zdravstvene in varnostne ter okoljske zahteve.

5. Poklicni uporabniki redno kalibrirajo naprave za nanašanje pesticidov in opravljajo tehnične preglede v skladu z opravljenim ustreznim usposabljanjem, kot je določeno v členu 5.

6. Države članice imenujejo organe, odgovorne za izvajanje sistemov pregledov in o tem obvestijo Komisijo.

Vsaka država članica uvede sisteme potrdil, ki so oblikovani tako, da omogočajo potrditev pregledov in priznavanje potrdil, pridobljenih v drugih državah članicah v skladu z zahtevami iz odstavka 4, če je obdobje od zadnjega pregleda, opravljenega v drugi državi članici, enako ali krajše od obdobja med časovnimi presledki za pregled na njenem ozemlju.

Države članice si prizadevajo priznati potrdila, izdana v drugih državah članicah, če so upoštevana obdobja med pregledi iz odstavka 1.

7. Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive v zvezi s spreminjanjem Priloge II z namenom, da se upošteva znanstveni in tehnični napredek, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 19(2).

POGLAVJE IV

Posebne prakse in uporabe

Člen 9

Tretiranje iz zraka

1. Države članice zagotovijo, da je tretiranje iz zraka prepovedano.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 se lahko tretiranje iz zraka dovoli le v posebnih primerih, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	drugih izvedljivih možnosti ni ali pa so prednosti glede zmanjšanih učinkov na zdravje ljudi in okolje v primerjavi s kopenskim nanašanjem pesticidov očitne;

(b)	države članice morajo uporabljene pesticide za tretiranje iz zraka izrecno odobriti in sicer po izvedbi posebne ocene tveganja zaradi tretiranja iz zraka;

(c)	izvajalec, ki izvaja tretiranje iz zraka, mora imeti potrdilo iz člena 5(2). V prehodnem obdobju, ko sistemi potrdil še niso vzpostavljeni, lahko države članice sprejmejo drug dokaz o usposobljenosti;

(d)	podjetje, odgovorno za izvajanje tretiranj iz zraka, mora imeti potrdilo pristojnega organa za odobritev naprav in zrakoplovov za nanašanje pesticidov iz zraka.

3. Države članice imenujejo organe, pristojne za določitev posebnih pogojev, pod katerimi se lahko izvaja tretiranje iz zraka, in objavijo, za katere rastline in območja ter v kakšnih okoliščinah in pri katerih posebnih zahtevah za nanašanje, vključno z vremenskimi pogoji, se lahko dovoli tretiranje iz zraka.

Pristojni organi opredelijo ukrepe za opozarjanje prebivalcev in drugih prisotnih oseb ter za varstvo okolja v bližini tretiranega območja.

4. Poklicni uporabnik, ki želi tretirati iz zraka, pravočasno vloži prošnjo pri pristojnem organu, opremljeno s podatki, ki dokazujejo, da so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3. Države članice lahko določijo, da prošnje, za katere v roku, ki ga določijo pristojni organi, odgovor o sprejeti odločitvi ni bil posredovan, veljajo za odobrene.

5. Države članice zagotovijo, da so pogoji iz odstavkov 2 in 3 izpolnjeni, tako da izvajajo ustrezno spremljanje.

6. Pristojni organi vodijo evidenco o zahtevah, vloženih v skladu z odstavkom 4.

Člen 10

Posebni ukrepi za varovanje vodnega okolja in pitne vode

1. Države članice zagotovijo, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za varovanje vodnega okolja in zalog pitne vode pred vplivom pesticidov. Ti ukrepi podpirajo in so skladni z ustreznimi določbami Direktive 2000/60/ES in Uredbe (ES) št. …/….

2 Ukrepi iz odstavka 1 vključujejo:

(a)

dajanje prednosti pesticidom, ki niso označeni kot nevarni za vodno okolje v skladu z Direktivo 1999/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov (24) niti ne vsebujejo prednostnih nevarnih snovi, kot so določene v členu 16(3) Direktive 2000/60/ES;

(b)	dajanje prednosti najučinkovitejšim tehnikam nanašanja, kot je uporaba naprav za nanašanje pesticidov z majhnim zanašanjem škropiva, zlasti pri visokih nasadih, kot so hmelj in nekateri sadovnjaki in vinogradi;

(c)

uporabo metod za zmanjševanje tveganja, ki do najmanjše možne mere zmanjšujejo tveganje onesnaženja izven kraja nastanka, ki ga povzročajo zanašanje škropiva, drenaža in odtekanje. To po potrebi vključuje določitev ustrezno velikih zaščitnih pasov za varovanje neciljnih vodnih organizmov in varovalnih območij za površinske in podzemne vode, ki se uporabljajo za pridobivanje pitne vode, kjer se pesticidi ne smejo uporabljati ali shranjevati;

(d)

zmanjšanje, kolikor je mogoče, ali odpravo, če je to primerno, nanašanja na ali ob cestah, železniških progah, zelo prepustnih površinah ali drugih infrastrukturah v bližini površinskih ali podzemnih voda ali vzdolž njih ali na neprepustnih površinah z velikim tveganjem odtekanja v površinske vode ali kanalizacije.

Člen 11

Zmanjševanje uporabe pesticidov ali tveganj na posebnih območjih

Države članice ob ustreznem upoštevanju potrebnih higienskih zahtev in zahtev javnega zdravja ter biotske raznovrstnosti ali rezultatov zadevnih ocen tveganja zagotovijo, da se uporaba pesticidov prepove ali omeji ali pa se čimbolj omejijo tveganja, ki izhajajo iz takšne uporabe, na:

1)	območjih, ki jih uporablja širša javnost ali ranljive skupine prebivalstva, na primer v parkih, javnih vrtovih ter na športnih, šolskih in otroških igriščih;

2)	zavarovanih območjih, kakor so opredeljena v Direktivi 2000/60/ES, ali drugih območjih, določenih za namene oblikovanja potrebnih ohranitvenih ukrepov v skladu z določbami direktiv 79/409/EGS in 92/43/EGS;

3)	nedavno tretiranih območjih, ki jih uporabljajo kmetijski delavci ali imajo dostop do njih.

Člen 12

Ravnanje s pesticidi in njihovo skladiščenje ter obdelava njihove embalaže in ostankov

1. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da naslednje dejavnosti poklicnih uporabnikov in, kjer je primerno, distributerjev ne ogrožajo zdravja ljudi ali okolja:

(a)	skladiščenje, rokovanje, priprava škropilne brozge pred nanašanjem;

(b)	ravnanje z embalažo in ostanki pesticidov;

(c)	odstranjevanje ostankov škropilne brozge v rezervoarjih po nanašanju;

(d)	čiščenje uporabljenih naprav po nanašanju;

(e)	ponovna uporaba ali odstranitev ostankov pesticidov in njihove embalaže v skladu z zakonodajo Skupnosti o odpadkih.

2. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s pesticidi, dovoljenimi za nepoklicne uporabnike, da se izognejo nevarnemu načinu ravnanja s pesticidi. Ti ukrepi lahko vključujejo uporabo pesticidov z nizko stopnjo toksičnosti, formulacij v obliki gotovih pripravkov in omejitve glede velikosti embalaže ali pakiranja.

3. Države članice zagotovijo, da so prostori za skladiščenje pesticidov za poklicno uporabo zgrajeni tako, da se preprečijo neželeni izpusti. Posebno pozornost je treba nameniti lokaciji, velikosti in gradbenim materialom.

Člen 13

Integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi

1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje varstva rastlin pred škodljivimi organizmi z nizko uporabo pesticidov, pri čemer, kadar je to mogoče, dajejo prednost nekemičnim metodam oziroma praksam in tistim sredstvom, med razpoložljivimi sredstvi za zatiranje enakega škodljivega organizma, ki predstavljajo najmanjše tveganje za zdravje ljudi in okolje. Varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi z nizko uporabo pesticidov zajema integrirano varstvo rastlin pred škodljivci in ekološko kmetovanje v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (25).

2. Države članice vzpostavijo potrebne pogoje za izvajanje integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi oziroma podpirajo vzpostavitev teh pogojev. Še zlasti zagotovijo, da imajo poklicni uporabniki na voljo informacije, opremo za spremljanje pojava škodljivih organizmov in odločanje ter svetovalno službo za integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi.

3. Do 30. junija 2013 države članice poročajo Komisiji o izvajanju odstavkov 1 in 2, zlasti o tem, ali so vzpostavljeni potrebni pogoji za izvajanje integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi.

4. Države članice v svojih nacionalnih akcijskih načrtih iz člena 4 opišejo, kako zagotavljajo, da bodo vsi poklicni uporabniki pesticidov do 1. januarja 2014 izvajali splošna načela o integriranem varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi iz Priloge III.

Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive v zvezi s spreminjanjem Priloge III z namenom, da se upošteva znanstveni in tehnični napredek, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 19(2).

5. Države članice uvedejo ustrezne spodbude, s katerimi poklicne uporabnike spodbudijo k prostovoljnemu izvajanju smernic integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi za posamezne pridelke ali sektorje. Javne službe in/ali organizacije, ki zastopajo določene poklicne uporabnike, lahko pripravijo take smernice. Države članice se v svojih nacionalnih akcijskih načrtih, izdelanih v skladu s členom 4, sklicujejo na tiste smernice, ki so po njihovem mnenju potrebne in ustrezne.

POGLAVJE V

Kazalniki, poročanje in izmenjava informacij

Člen 14

Kazalniki

1. Določijo se usklajeni kazalniki tveganja, kakor so opredeljeni v Prilogi IV. Države članice pa lahko poleg usklajenih kazalnikov še naprej uporabljajo obstoječe nacionalne kazalnike ali sprejmejo druge ustrezne kazalnike.

Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive v zvezi s spreminjanjem Priloge IV z namenom, da se upošteva znanstveni in tehnični napredek, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 19(2).

2. Države članice:

(a)	izračunajo kazalnike tveganja iz odstavka 1 z uporabo statističnih podatkov, zbranih v skladu z Uredbo (ES) št. …/…, skupaj z drugimi ustreznimi podatki;

(b)	določijo trende pri uporabi določenih aktivnih snovi;

(c)

opredelijo prednostne podatke,kot so aktivne snovi, rastline, regije ali prakse, ki zahtevajo posebno pozornost ali dobre prakse, ki so lahko zgled, da se dosežejo cilji te direktive v zvezi z zmanjšanjem tveganj in vplivov uporabe pesticidov na zdravje ljudi in okolje ter za spodbujanje razvoja in uvedbo integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi in alternativnih pristopov ali tehnik, da bi se zmanjšala odvisnost od uporabe pesticidov.

3. Države članice posredujejo rezultate vrednotenj, izvedenih v skladu z odstavkom 2, Komisiji in drugim državam članicam.

4. Komisija izračuna kazalnike tveganja na ravni Skupnosti z uporabo statističnih podatkov, zbranih v skladu z Uredbo (ES) št. …/…, in drugih ustreznih podatkov za ocenjevanje trendov v zvezi s tveganji pri uporabi pesticidov.

Komisija uporabi te podatke in informacije tudi za oceno napredka pri doseganju ciljev drugih politik Skupnosti, usmerjenih k zniževanju vplivov pesticidov na zdravje ljudi in okolje.

Člen 15

Poročanje

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu redno predloži poročilo o napredku, doseženem pri izvajanju te direktive, z ustreznimi predlogi za spremembe, če je primerno.

POGLAVJE VI

Končne določbe

Člen 16

Kazni

Države članice določijo kazni za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Države članice obvestijo Komisijo o navedenih določbah najpozneje do … (20) in jo nemudoma obvestijo o vsaki njihovi poznejši spremembi.

Člen 17

Pristojbine in takse

1. Države članice lahko s pristojbinami ali taksami izterjajo stroške za delo v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti v skladu s to direktivo.

2. Države članice zagotovijo, da se pristojbine ali takse iz odstavka 1 določijo na pregleden način in ustrezajo dejanskim stroškom opravljenega dela.

Člen 18

Standardizacija

1. Standardi iz člena 8(4) te direktive se določijo v skladu s postopkom iz člena 6(3) Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (26).

Zahteva za razvoj takih standardov se lahko določi ob posvetovanju z odborom iz člena 19(1).

2. Komisija objavi sklice standardov v Uradnem listu Evropske unije.

3. Če država članica ali Komisija meni, da standard ne zadošča v celoti temeljnim zahtevam, ki jih pokriva, Komisija ali zadevna država članica navede argumente in zadevo predloži odboru, ustanovljenem z Direktivo 98/34/ES. Odbor nemudoma predloži svoje mnenje.

Ob upoštevanju mnenja odbora Komisija odloči, ali bo v Uradnem listu Evropske Unije objavila sklic na zadevne usklajene standarde, ga ne bo objavila, delno objavila, ohranila obstoječe sklice, delno ohranila obstoječe sklice ali jih umaknila.

Člen 19

Postopek v odboru

1. Komisiji pomaga Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali, ustanovljen s členom 58 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (27).

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb iz člena 8 Sklepa.

Člen 20

Odhodki

Komisija lahko za podpiranje oblikovanja usklajene politike in sistemov na področju trajnostne rabe pesticidov financira:

(1)	razvoj usklajenega sistema, vključno z ustrezno zbirko podatkov za zbiranje in shranjevanje vseh podatkov v zvezi s kazalniki tveganja za pesticide in za zagotavljanje, da bodo ti podatki na razpolago pristojnim organom, drugim zainteresiranim stranem in javnosti;

(2)	izvedbo študij, potrebnih za pripravo in razvoj zakonodaje, vključno s prilagoditvijo prilog te direktive tehničnemu napredku;

(3)	razvoj smernic in najboljših praks za olajšanje izvajanja te direktive.

Člen 21

Prenos

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo do … (28).

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice Komisiji posredujejo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 22

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 23

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …

Za Evropski parlament

Predsednik

…

Za Svet

Predsednik

…

(1) UL C 161, 13.7.2007, str. 48.

(2) UL C 146, 30.6.2007, str. 48.

(3) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2007 (še ni objavljeno v Uradnem listu), Skupno stališče Sveta z dne 19. maja 2008 in Sklep Sveta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4) UL L 242, 10.9.2002, str. 1.

(5) UL L 103, 25.4.1979, str. 1.

(6) UL L 206, 22.7.1992, str. 7.

(7) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.

(8) UL L 70, 16.3.2005, str. 1.

(9) UL L …

(10) UL L 277, 21.10.2005, str. 1.

(11) UL L 156, 25.6.2003, str. 17.

(12) UL L 131, 5.5.1998, str. 11.

(13) UL L 158, 30.4.2004, str. 50. Popravljena različica v UL L 229, 29.6.2004, str. 23.

(14) UL L 157, 9.6.2006, str. 24.

(15) UL L 114, 27.4.2006, str. 9.

(16) UL L 377, 31.12.1991, str. 20.

(17) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(18) UL C 321, 31.12.2003, str. 1.

(19) UL L 123, 24.4.1998, str. 1.

(20) Tri leta po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

(21) Štiri leta po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

(22) Šest let po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

(23) Sedem let po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

(24) UL L 200, 30.7.1999, str. 1.

(25) UL L 189, 20.7.2007, str. 1.

(26) UL L 204, 21.7.1998, str. 37.

(27) UL L 31, 1.2.2002, str. 1.

(28) Dve leti po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

PRILOGA I

Področja usposabljanja iz člena 5

1.	Vsa ustrezna zakonodaja v zvezi s pesticidi in njihovo uporabo.

Nevarnosti in tveganja, povezana s pesticidi, ter kako jih prepoznati in nadzirati, zlasti:

(a)	tveganja za ljudi (izvajalce ukrepov varstva rastlin, prebivalce, druge navzoče osebe, osebe, ki vstopajo na obravnavana območja in tiste, ki ravnajo s tretiranimi kulturami ali uživajo tretirane dele rastlin) in kako dejavniki, kot je kajenje, povečajo ta tveganja;

(b)	simptomi zastrupitve s pesticidi in ukrepi prve pomoči;

(c)	tveganja za neciljne rastline, koristne žuželke, prosto živeče živali, biotsko raznovrstnost in okolje na splošno.

Strategije in tehnike integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, strategije in tehnike celovitega ravnanja s kmetijskimi rastlinami, načela ekološkega kmetovanja, informacije o splošnih načelih in smernicah za posamezne kulture ali sektor v okviru integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi.

4.	Uvajanje primerjalne ocene na ravni uporabnika za pomoč poklicnim uporabnikom, da v dani situaciji za problem s škodljivimi organizmi med vsemi registriranimi sredstvi izberejo najustreznejši pesticid z najmanj stranskimi učinki za zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje.

Ukrepi za zmanjšanje tveganja za ljudi, neciljne organizme in okolje na najnižjo možno raven: varne delovne prakse za skladiščenje, rokovanje s pesticidi in njihovo mešanje ter odstranjevanje prazne embalaže, drugih onesnaženih materialov in odvečnih pesticidov (vključno z ostankom škropilne brozge) v koncentrirani ali razredčeni obliki; priporočen način za nadziranje izpostavljenosti izvajalca (osebna zaščitna oprema).

6.	Postopki za pripravo naprav za nanašanje pesticidov za obratovanje, vključno z njihovo kalibracijo, ter za njihovo delovanje z najnižjim možnim tveganjem za uporabnike, druge osebe, neciljne živalske in rastlinske vrste, biotsko raznovrstnost in okolje.

7.	Uporaba naprav za nanašanje pesticidov in njihovo vzdrževanje ter posebne tehnike škropljenja (npr. pršenje z majhno porabo vode, šobe z majhnim zanašanjem škropiva) kot tudi cilji tehničnega pregleda škropilnic v uporabi in načini izboljšane kakovosti škropljenja.

8.	Nujni ukrepi za varovanje zdravja ljudi in okolja v primeru nenamernega razlitja in onesnaženja.

9.	Spremljanje zdravja in centri za sporočanje vseh nesreč ali možnih nesreč.

10.	Vodenje evidence o uporabi pesticidov v skladu z ustrezno zakonodajo.

PRILOGA II

Zahteve za varovanje zdravja in varnosti in okoljske zahteve v zvezi s pregledi naprav za nanašanje pesticidov

Pregled naprav za nanašanje pesticidov pokriva vse vidike, ki so pomembni za doseganje visoke stopnje varnosti in zaščite zdravja ljudi in okolja. Popolna učinkovitost nanašanja se zagotovi s pravilnim delovanjem naprav in funkcij opreme ter s tem prispeva k izpolnitvi naslednjih ciljev.

Naprave za nanašanje pesticidov morajo delovati zanesljivo in se morajo pravilno uporabljati za njihov predvideni namen ter tako zagotoviti, da se lahko pesticidi pravilno odmerjajo in razporedijo. Naprave morajo biti v stanju, ki omogoča varno, enostavno in popolno polnjenje in praznjenje ter preprečujejo uhajanje pesticidov. Omogočeno mora biti enostavno in temeljito čiščenje. Zagotovljeno mora biti varno delovanje naprav in njihov nadzor ter možnost takojšnje ustavitve s sedeža upravljavca. Morebitno poravnavanje mora biti enostavno, natančno in ponovljivo.

Posebno pozornost je treba nameniti naslednjemu:

(1) Deli za prenos pogona

Zaščitni držaj priključne gredi in varovalo pogonskega priključka morata biti vgrajena in v dobrem stanju, varovalne naprave ter vsi premični ali vrteči se pogonski prenosniki ne smejo biti ovirani pri svojem delovanju, da se zagotovi zaščita upravljavca.

(2) Črpalka

Kapaciteta črpalke ustreza potrebam naprave in deluje pravilno, da se zagotovi stalna in zanesljiva stopnja nanašanja. Črpalka ne pušča.

(3) Mešanje

Naprave za mešanje morajo zagotoviti pravilno kroženje, da se doseže enaka koncentracija škropilne brozge po celotnem volumnu rezervoarja.

(4) Rezervoar škropilne brozge

Rezervoarji škropilnic, vključno z merilcem vsebine rezervoarja, polnilnimi napravami, cedili in filtri, sistemi za praznjenje in spiranje ter mešalnimi napravami delujejo tako, da zmanjšujejo možnost nenamernega razlitja, neenakomerno koncentracijo pripravka, izpostavljenosti izvajalca in količino ostanka.

(5) Merilni sistemi, sistemi za nadzor in regulacijo

Vse naprave za merjenje, vklapljanje in izklapljanje ter uravnavanje tlaka in/ali prostornine pretoka so ustrezno kalibrirane in pravilno delujejo ter ne puščajo. Nadzor tlaka in delovanja naprav za nastavitev tlaka je med nanašanjem lahko izvedljivo. Naprave za nastavitve tlaka ohranjajo konstantni delovni tlak pri konstantnih obratih črpalke, da se zagotovi nanašanje konstantnega izmeta škropilne brozge.

(6) Cevi in vodi

Vodi in cevi so v dobrem stanju, da ne pride do motenj pretoka tekočine ali nenamernega razlitja v primeru okvare. Iz cevi ali vodov ne izteka, tudi če naprava deluje pod največjim dosegljivim tlakom sistema.

(7) Filtriranje

V izogib vrtinčenju in neenakomernosti škropilnih curkov so filtri ustrezno vzdrževani, velikost mrežnega očesa filtrov pa ustreza velikosti razpršilnih šob, vgrajenih v škropilnico. Sistem za prikaz zamašitve filtra mora delovati pravilno, kjer je to ustrezno.

(8) Škropilna letev (za naprave, ki pesticide škropijo s horizontalno postavljeno letvijo, nameščeno blizu rastline ali drugega predmeta tretiranja)

Škropilna letev je v dobrem stanju in stabilna v vseh smereh. Sistemi za pritrditev in uravnavanje ter naprave za blaženje nenamernih gibanj in izravnavanje nagiba morajo pravilno delovati.

(9) Razpršilne šobe

Razpršilne šobe delujejo pravilno in škropilna brozga ne kaplja iz njih, ko tretiranje preneha. Prostornina pretoka vsake posamezne šobe ne sme bistveno odstopati od podatkov iz tabel prostornine pretoka, ki jih zagotovi proizvajalec, da se zagotovi homogenost škropilnih curkov.

(10) Porazdelitev

Prečna in navpična (v primeru nanašanj na visoke kulture) porazdelitev škropilne brozge na ciljni površini morata biti, kjer je to smiselno, enakomerni.

(11) Puhalo (za naprave, ki porazdeljujejo pesticide s pomočjo zraka)

Puhalo je v dobrem stanju ter zagotavlja stalen in zanesljiv zračni tok.

PRILOGA III

Splošna načela integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi

(1)

Preprečevanje in/ali zatiranje škodljivih organizmov se med drugim doseže ali izboljša zlasti s:

—	kolobarjenjem;

—	uporabo ustreznih tehnik gojenja (npr. tehnik slepe setve, obdobij in gostote setve, setve podsevkov rastlin, konzervirajoče obdelave zemlje, obrezovanja in tehnik neposredne setve);

—	uporabo odpornih/tolerantnih kultivarjev in standardnega/certificiranega semenskega ter sadilnega materiala, kjer je to primerno;

—	uporabo uravnoteženega gnojenja, apnenja in postopkov namakanja/osuševanja;

—	preprečevanjem razširjanja škodljivih organizmov s higienskimi ukrepi (npr. z rednim čiščenjem strojev in opreme);

—	zaščito in povečanjem števila pomembnih koristnih organizmov, npr. z ustreznimi ukrepi za zaščito rastlin ali uporabo ekološke infrastrukture znotraj in izven proizvodnih območij.

(2)

Škodljive organizme je treba spremljati z ustreznimi metodami in orodji, kjer so dostopna. Takšna ustrezna orodja vključujejo opazovanje na terenu in znanstveno zasnovane sisteme opozarjanja, napovedovanja in zgodnjega ugotavljanja populacij škodljivih organizmov kadar je to izvedljivo, kot tudi uporabo nasvetov strokovno usposobljenih svetovalcev.

(3)

Poklicni uporabniki se morajo na podlagi rezultatov spremljanja škodljivih organizmov odločiti, če in kdaj bodo uporabili ukrepe za zaščito rastlin. Trdni in znanstveno utemeljeni pragovi škodljivosti so bistveni pri odločanju. Pri odločitvi o izvedbi tretiranja je treba po možnosti upoštevati pragove škodljivosti, prilagojene za škodljive organizme za regijo, posebno območje, rastline in posebne podnebne razmere.

(4)	Trajnostne biološke, fizikalne in druge nekemične metode imajo prednost pred kemičnimi metodami, če zagotavljajo zadovoljiv nadzor nad škodljivimi organizmi.

(5)	Uporabljeni pesticidi morajo biti čim bolj specifični glede na cilj, imeti pa morajo kar najmanj stranskih učinkov na zdravje ljudi, neciljne organizme in okolje.

(6)

Poklicni uporabnik bi moral uporabo pesticidov in drugih oblik ukrepanja ohraniti na nujno potrebnih ravneh, npr. z zmanjšanimi odmerki, zmanjšano pogostnostjo nanašanja ali delnim nanašanjem, pri tem pa mora upoštevati, da je raven tveganja v vegetaciji sprejemljiva in ne povečuje tveganja za razvoj odpornosti pri populacijah škodljivih organizmov.

(7)

Če je znano tveganje za nastanek odpornosti proti določenemu ukrepu za varstvo rastlin in če velikost populacije škodljivih organizmov zahteva večkraten nanos pesticidov na rastline, je treba uporabiti razpoložljive metode proti pojavu odpornosti, s katerimi se ohrani učinkovitost sredstev. To lahko vključuje uporabo več pesticidov z različnimi načini delovanja.

(8)	Poklicni uporabnik bi moral na podlagi evidenc o uporabi pesticidov in nadzorovanja škodljivih organizmov preveriti uspešnost uporabljenih ukrepov za varstvo rastlin.

PRILOGA IV

Usklajeni kazalniki tveganja

UTEMELJITEV SVETA

I. UVOD

1.	Komisija je 18. julija 2006 Svetu predložila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov. Podlaga za predlog je člen 175(1) Pogodbe.

2.	Evropski parlament je mnenje sprejel v prvi obravnavni 23. oktobra 2007 (1). Ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij sta mnenji predložila 14. marca oziroma 1. februarja 2007.

3.	Svet je skupno stališče v skladu s členom 251 Pogodbe sprejel 19. maja 2008.

II. CILJI

Namen predloga je varstvo zdravja ljudi in živali ter okolja pred škodljivimi posledicami rabe pesticidov pri kmetovanju in v ekosistemu ter zmanjšanje nevarnosti rabe pesticidov na način, ki še vedno omogoča potrebno zaščito pridelka.

Vsebuje zlasti določbe o:

—	uvedbi nacionalnih akcijskih načrtov za zmanjšanje nevarnosti in učinkov, ki jih ima uporaba pesticidov za zdravje ljudi in okolje;

—	obveščanju, ozaveščanju in usposabljanju svetovalcev in poklicnih uporabnikov o pesticidih;

—	konkretnih zahtevah za prodajo pesticidov;

—	rednih pregledih naprav za nanašanje pesticidov;

—	prepovedi škropljenja z letali ter morebitnih odstopanjih;

—	posebnih ukrepih za varstvo vodnega okolja pred onesnaženjem s pesticidi;

—	omejitvi rabe pesticidov na določenih območjih;

—	zahtevah za ravnanje s pesticidi in njihovo shranjevanje ter embalažo in ostanke;

—	določitvi obveznih standardov za celostno zatiranje škodljivcev ter

—	razvoju kazalcev tveganja za merjenje napredka, doseženega pri rabi pesticidov.

III. ANALIZA SKUPNEGA STALIŠČA

1. Splošne ugotovitve

Skupno stališče Sveta se v veliki meri sklada s stališčem Komisije in Evropskega parlamenta, saj:

—	potrjuje cilje in velik del ureditve, ki jih je predlagala Komisija in podprl Evropski parlament;

—

vključuje precejšnje število sprememb, ki jih je v prvi obravnavi sprejel Evropski parlament.

Spremembe 6, 17, 43, 49, 52, 60, 61, 62, 63, 68, 85, 93, 95, 103, 106, 112, 122, 137 in 155 so vključene v celoti.

Spremembe 13, 18, 29, 35, 36, 39, 42, 48, 51, 54, 59, 64, 87, 90, 114, 146 in 164 so vključene smiselno ali delno.

Spremembe 1, 5, 16, 22, 23, 28, 30, 32, 37, 40, 55, 57, 58, 69, 72, 77, 84, 88, 91, 96, 98, 99, 102, 104, 120, 121, 138, 139 niso bile vključene; Svet ima enako stališče kot Komisija.

Spremembe 2–4, 7–11, 15, 19–21, 24–27, 31, 33, 44, 46, 47, 50, 53, 56, 65, 66, 70, 71, 74, 76, 78, 79, 81-83, 92, 94, 97, 100, 101, 105, 107–111, 113, 115–119, 133, 135, 141, 143, 151 in 153, ki jih je Komisija sprejela, niso bile vključene v skupno stališče, saj Svet ne deli mnenja Komisije.

Skupno stališče vsebuje spremembe, ki jih Evropski parlament ni predvidel; v njih so obravnavana številna vprašanja, ki so jih med pogajanji izpostavile države članice.

Vnesenih je bilo tudi več tehničnih in redakcijskih sprememb zaradi določitve področja uporabe nekaterih določb, jasnejše ubeseditve direktive, uskladitve besedila s predlogom besedila uredbe o dajanju na trg ter zagotovitve pravne varnosti oziroma zaradi večje skladnosti z drugimi akti Skupnosti.

Komisija je sprejela skupno stališče, o katerem se je dogovoril Svet.

2. Posebne opombe

Pravna podlaga

Svet ni sprejel spremembe 1, saj je po njegovem mnenju člen 175(1) pravilna in zadostna pravna podlaga.

Opredelitev pojmov

Izvirni predlog je bil spremenjen:

—	opredelitev izraza „uporaba“ je bila črtana, saj se je štela za nepotrebno;

—	v opredelitev izraza „svetovalec“ je bil vključen pojem strokovne usposobljenosti ali komercialne storitve;

—	izraza „naprava za nanašanje pesticidov“ in „pribor za nanašanje pesticidov“ sta bila združena v eno opredelitev;

—	opredelitev izraza „celostno zatiranje škodljivcev“ je bila v ta predlog prestavljena iz uredbe o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter

—	dodana je bila opredelitev izrazov „površinske vode“ in „podzemne vode“.

Skupno stališče vsebuje spremembo 29 o vključitvi opredelitve pesticidov kot fitofarmacevtskih sredstev, čeprav ji je Komisija nasprotovala. Svet je v opredelitev dodal biocidne proizvode.

Nacionalni akcijski načrti

Parlament in Svet sta imela enako stališče o teh elementih:

—	države članice bi morale upoštevati učinek, ki bi ga predvideni ukrepi imeli na zdravje;

—	v nacionalnih akcijskih načrtih bi moralo biti opisano, kako države članice izvajajo direktivo (zlasti ukrepe iz členov 5 do 14), da bi zmanjšale odvisnost od uporabe pesticidov;

—	informacije, ki jih o teh nacionalnih akcijskih načrtih prejme Komisija, bi morale biti objavljene na spletu.

Svet je menil, da drugih sprememb, zlasti določitve količinskih ciljev za zmanjšanje rabe, ne bi bilo primerno upoštevati in se je raje kot določanju ciljev za zmanjšanje rabe posvetil zmanjšanju tveganja.

Usposabljanje

Svet je vključil določbe, s katerimi bo zagotovljena ponudba začetnega, pa tudi nadaljevalnega usposabljanja. To vprašanje je izpostavil tudi Evropski parlament. Svet je prav tako sprejel enega od predlogov Evropskega parlamenta za prilogo I glede uvajanja v primerjalno ocenjevanje, s čimer bi poklicnim uporabnikov pomagali, da izberejo dober pesticid z najmanj negativnimi učinki za ljudi in okolje.

Po mnenju Sveta bi bilo koristno tudi posebej navesti, da bi bilo treba pri usposabljanju upoštevati različne vloge in odgovornosti oseb, ki delajo s pesticidi: uporabnikov, distributerjev in svetovalcev. Poleg tega je Svet vključil določbo, v skladu s katero bodo v sisteme potrdil o usposabljanju, ki jih bodo vzpostavile države članice, vključene zahteve in postopki za podeljevanje, ohranjanje in odvzem potrdil.

Zahteve za prodajo pesticidov

Svet je sprejel predlog Parlamenta, da oseba, ki prodaja pesticide poklicnim uporabnikom, poleg o uporabi pesticidov svetuje tudi o navodilih glede zdravja ljudi in varstva okolja.

Dodal je zahtevo, da morajo distributerji, ki pesticide prodajajo nepoklicnim uporabnikom, dodatno zagotavljati informacije o proizvodih z majhnim tveganjem. Poleg tega je ta člen spremenil, tako da ni treba, da bi bili imetniki potrdila osebno prisotni, temveč morajo biti dostopni na drug način. Svet je menil, da je ta prožnost potrebna za male trgovce na drobno.

Obveščanje in ozaveščanje

Evropski parlament je precej razvil člen 7 in Svet ni mogel sprejeti vseh njegovih predlogov. Vendar pa je obdržal zahtevo, da mora biti obveščanje javnosti o pesticidih točno in uravnoteženo.

Pregledi naprav v uporabi

Svet je sprejel vse razen ene spremembe Parlamenta o pregledu naprav za poklicno uporabo. Podobno kot Parlament je tudi Svet menil, da je treba obdobja med pregledi določiti natančneje, vendar je šel korak dalje in zahteval krajša obdobja med pregledi po letu 2020.

Po mnenju Sveta bi bilo kljub temu nesorazmerno zahtevati pregled vseh ročnih naprav za nanašanje pesticidov ali nahrbtnih škropilnic in je vstavil možnost njihovega izvzetja. Prav tako je vključil možnost, da se glede na oceno tveganja uporabijo različni urniki ali obdobja med pregledi za določene vrste naprav z omejeno uporabo.

Svet je nadalje menil, da je od poklicnih uporabnikov nujno zahtevati redne kalibracije in tehnične preglede naprav za nanašanje.

Nazadnje je Svet odločil, da bi morale države članice uvesti sistem vzajemno priznanih potrdil.

Škropljenje z letali

Svet se sicer strinja s Parlamentom o splošnem pristopu k temu vprašanju ter je sprejel spremembo 63 in del spremembe 64, vendar pa so po njegovem mnenju spremembe, ki bi lahko pristojnim organom povzročile prekomerna upravna bremena, nepotrebne.

Svet je spremenil izvirni predlog, tako da je natančno določeno, da morajo biti uporabljeni proizvodi odobreni po oceni tveganja ter da morajo imeti podjetja, ki opravljajo škropljenje z letali, ustrezno potrdilo; predvidena je tudi možnost, da se po preteku določenega časa šteje, da so pristojni organi tiho odobrili prošnjo za škropljenje z letali.

Posebni ukrepi za varovanje vodnega okolja

Svet je vključil spremembo 68 in tako poudaril pomen varovanja pitne vode. Spremenjen je bil tudi člen 10, tako da imajo prednost pesticidi, ki ne vsebujejo prednostnih nevarnih snovi.

Svet je glede spremembe 70 o obvezni uvedbi tamponskih območij menil, da bi bilo ustrezneje nadgraditi člen 10, tako da bi zajemal večji obseg ukrepov za ublažitev, ki bi se lahko sprejeli po potrebi.

Zmanjševanje uporabe pesticidov ali nevarnosti na posebnih območjih

Besedilo je bilo preoblikovano, da bi države članice dobile možnost čim bolj zmanjšati nevarne učinke pesticidov na teh posebnih območjih. Svet ni mogel sprejeti sprememb Parlamenta na tem področju.

Ravnanje s pesticidi in njihovo shranjevanje ter obdelava embalaže in ostankov

Svet je na novo ubesedil besedilo točk 1 in 3 člena 12, da bi pojasnil, da se ti ukrepi uporabljajo samo za poklicne uporabnike in po potrebi za svetovalce. Dodal je tudi določbi o ponovni uporabi ali odstranitvi ostankov pesticidov in embalaže. Po mnenju Sveta spremembe Parlamenta niso ustrezne.

Celostno zatiranje škodljivcev

Svet in Parlament imata o tem vprašanju precej podobno mnenje. Svet lahko podpre predvsem spremembi Parlamenta 85 in 122 glede vključitve nove priloge v predlog, ki bi vsebovala splošna načela o celovitem zatiranju škodljivcev. Strinja se lahko tudi z deli sprememb 164 in 87.

Svet je poleg tega izraz „gojenje z nizko uporabo pesticidov“ zamenjal z izrazom „zatiranje škodljivcev z nizko uporabo pesticidov“ in navedel, da je v ta pojem zajeto tudi celovito zatiranje škodljivcev in ekološko kmetijstvo.

Kazalniki

Svet se je strinjal z mnenjem Komisije, da spremembe za vključitev rabe niso ustrezne. Svet je sprejel samo del spremembe 93 in načelo iz spremembe 95.

Komitologija

Svet je sprejel spremembe, s katerimi so določeni členi prilagojeni novemu sklepu o komitologiji (17, 52, 62, 103, 137 in 155).

IV. SKLEP

Svet meni, da je skupno stališče uravnotežena in realna rešitev za vrsto vprašanj glede predloga Komisije ter pričakuje konstruktivno razpravo z Evropskim parlamentom, da bi dosegli primeren dogovor o direktivi.

(1) 14183/07.

7.10.2008

Uradni list Evropske unije

CE 254/18

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 22/2008,

ki ga je sprejel Svet dne 23. junija 2008

z namenom sprejetja Direktive 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta … o letaliških pristojbinah

(Besedilo velja za EGP)

(2008/C 254 E/02)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 80(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Glavna naloga in gospodarska dejavnost letališč je zagotoviti oskrbo zrakoplova od pristanka do vzleta ter oskrbo potnikov in tovora, tako, da letalskim prevoznikom omogočijo opravljanje zračnega prevoza. Letališča v ta namen ponujajo več objektov, naprav in sredstev ter storitev, povezanih z delovanjem zrakoplova ter sprejemom in odpremo potnikov in tovora, stroške za to pa na splošno krijejo z letališkimi pristojbinami. Upravni organi letališča, ki zagotavljajo objekte, naprave in sredstva ter storitve, za katere se obračunavajo letališke pristojbine, bi si morali prizadevati, da poslujejo na stroškovno učinkovit način.

(2)

Treba je vzpostaviti skupen okvir, ki bo urejal bistvene značilnosti letaliških pristojbin in način njihovega določanja, saj se lahko zgodi, da brez takšnega okvira ni mogoče izpolniti osnovnih zahtev v odnosu med upravnimi organi letališča in uporabniki letališča. Ta okvir ne bi smel posegati v možnost države članice, da določi obseg v katerem se prihodki iz gospodarskih dejavnosti letališča upoštevajo pri določanju letaliških pristojbin.

(3)	Ta direktiva bi se morala uporabljati za letališča v Skupnosti, ki presegajo najmanjšo velikost, saj pri upravljanju in financiranju manjših letališč okvir Skupnosti ni potreben, in za letališča z največjim potniškim prometom v vsaki državi članici.

(4)	Da bi okrepile ozemeljsko kohezijo, bi morale države članice imeti možnost, da v okviru omrežja letališč uporabljajo skupen sistem obračunavanja pristojbin. Ekonomski transferji med letališči v takšnih omrežjih bi morali potekati v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(5)	Zaradi porazdelitve prometa bi morale države članice imeti možnost dovoliti, da upravni organ letališč istega mesta ali somestja obračunavajo isto stopnjo letaliških pristojbin. Ekonomski transferji med temi letališči bi morali biti v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti.

(6)	Spodbude za odpiranje novih prog, kot so med drugim potrebne za pospeševanje razvoja zapostavljenih in najbolj oddaljenih regij, bi morale biti odobrene le v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(7)

Pobiranje pristojbin za opravljanje navigacijskih služb zračnega prometa in storitev zemeljske oskrbe urejata že Uredba Komisije (ES) št. 1794/2006 z dne 6. decembra 2006 o določitvi skupne ureditve pristojbin za navigacijske službe zračnega prometa (4) oziroma Direktiva Sveta 96/67/ES z dne 15. oktobra 1996 o dostopu do trga storitev zemeljske oskrbe na letališčih Skupnosti (5). Pristojbine, obračunane za pomoč invalidnim osebam in potnikom z omejeno sposobnostjo gibanja, ureja Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (6).

(8)	Svet Mednarodne organizacije civilnega letalstva (svet ICAO) je leta 2004 sprejel politike o letaliških pristojbinah, ki med drugim vključujejo načela stroškovnosti, nediskriminacije in neodvisnega mehanizma za gospodarsko ureditev letališč.

(9)

Po mnenju sveta ICAO je letališka pristojbina dajatev, ki je namenjena in se uporablja posebej za povrnitev stroškov zagotavljanja objektov, naprav in sredstev ter storitev za civilno letalstvo, davek pa je dajatev, namenjena povečanju nacionalnih ali lokalnih proračunskih prihodkov, ki se navadno ne uporabljajo v celoti za civilno letalstvo oziroma za kritje točno določenih stroškov.

(10)

Letališke pristojbine bi morale biti nediskriminatorne. Uvesti bi bilo treba obvezen postopek, po katerem bi potekalo redno posvetovanje med upravnimi organi letališča in uporabniki letališča, z možnostjo, da se lahko katera koli stran obrne na neodvisno nadzorno telo, če uporabniki letališča spodbijajo odločitev o letaliških pristojbinah ali spremembi sistema obračunavanja pristojbin.

(11)

Da bi zagotovili nepristranskost odločitev ter ustrezno in učinkovito uporabo te direktive, bi bilo treba v vsaki državi članici ustanoviti neodvisno nadzorno telo. To telo bi moralo imeti za izvajanje svojih nalog na voljo vse potrebne vire, kar zadeva zaposlovanje, strokovno znanje in izkušnje ter finančna sredstva.

(12)

Za uporabnike letališča je bistvenega pomena, da od upravnega organa letališča redno dobivajo informacije o tem, kako in na kakšni podlagi se obračunavajo letališke pristojbine. Takšna preglednost bi letalskim prevoznikom omogočila vpogled v stroške, ki jih ima letališče, in v produktivnost naložb letališča. Da bi lahko upravni organ letališča ustrezno ocenil zahteve glede prihodnjih vlaganj, bi bilo treba od uporabnikov letališča zahtevati, da mu pravočasno posredujejo svoje napovedi prometa, razvojne projekte ter posebne zahteve in predloge.

(13)

Upravni organi letališč bi morali uporabnike letališča obveščati o večjih infrastrukturnih projektih, saj imajo ti velik vpliv na sistem ali na višino letaliških pristojbin. Te informacije bi morale biti posredovane, da se omogoči spremljanje morebitnih stroškov, povezanih z infrastrukturo, z namenom zagotovitve ustreznih in stroškovno učinkovitih objektov, naprav in sredstev ter storitev na zadevnem letališču.

(14)

Upravnim organom letališč bi bilo treba omogočiti, da obračunavajo letališke pristojbine, ki ustrezajo infrastrukturi oziroma ravni opravljenih storitev, saj lahko letalski prevozniki od upravnega organa letališča upravičeno zahtevajo storitve, ki ustrezajo razmerju med ceno in kakovostjo. Dostop do različnih stopenj infrastrukture ali storitev pa bi moral biti na voljo na osnovi nediskriminacije vsem prevoznikom, ki jih želijo koristiti. Če povpraševanje presega ponudbo, bi se moral dostop določiti na podlagi objektivnega in nediskriminatornega merila, ki ga določi upravni organ letališča. Vsako razlikovanje letaliških pristojbin bi moralo biti pregledno in objektivno ter temeljiti na jasnih merilih.

(15)	Uporabniki letališča in upravni organ letališča bi morali imeti možnost skleniti sporazum o ravni storitev glede kakovosti storitev, opravljenih v zameno za letališke pristojbine. Pogajanja o kakovosti storitev, opravljenih v zameno za pristojbine, so lahko del rednih posvetovanj.

(16)	Ta direktiva ne bi smela posegati v Pogodbo, zlasti v člene 81 do 89 Pogodbe.

(17)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve skupnih načel za obračunavanje letaliških pristojbin na letališčih Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj na nacionalni ravni ni mogoče vzpostaviti enotnih sistemov obračunavanja letaliških pristojbin za celotno območje Skupnosti, in jih zaradi obsega in učinkov lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenega cilja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Predmet urejanja

1. V tej direktivi so določena skupna načela za obračunavanje letaliških pristojbin na letališčih Skupnosti.

2. Ta direktiva se uporablja za vsako letališče na ozemlju, za katero velja Pogodba, in je odprto za komercialni promet, in katerega letni promet presega 5 milijonov potnikov, ter za letališče z največjim potniškim prometom v vsaki državi članici.

3. Države članice objavijo seznam letališč na njihovem ozemlju, za katera se uporablja ta direktiva. Seznam temelji na podatkih Komisije (Eurostat) in se letno posodablja.

4. Ta direktiva se ne uporablja za pristojbine, pobrane za plačilo preletnih in terminalnih storitev in navigacijskih služb zračnega prometa v skladu z Uredbo (ES) št. 1794/2006 ali za pristojbine, pobrane kot plačilo storitev zemeljske oskrbe iz Priloge k Direktivi 96/67/ES, ali za pristojbine, obračunane za financiranje pomoči invalidnim osebam in potnikom z omejeno sposobnostjo gibanja v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2006.

5. Ta direktiva ne posega v pravico držav članic, da določijo dodatne ureditvene ukrepe, ki niso v nasprotju s to direktivo ali z drugimi ustreznimi določbami prava Skupnosti v zvezi s katerim koli upravnim organom letališča na njenem ozemlju. To lahko vključuje ukrepe ekonomskega nadzora, kot so odobritev sistemov obračunavanja pristojbin in/ali višino pristojbin, vključno z metodami obračunavanja, ki temeljijo na spodbudah, in določitev najvišjih cen.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi:

„letališče“ pomeni katerokoli površino, ki je posebej prilagojena za pristajanje, vzletanje in manevriranje zrakoplovov, vključno s pomožnimi objekti, napravami in sredstvi, ki se lahko uporabljajo pri teh operacijah za potrebe prometa zrakoplovov in storitev v zvezi z njimi, ter z objekti, napravami in sredstvi za zagotavljanje podpore komercialnemu zračnemu prevozu;

„upravni organ letališča“ pomeni telo, katerega naloga je, na podlagi nacionalne zakonodaje ali predpisov oziroma pogodb, po potrebi skupaj z drugimi dejavnostmi ali brez njih, upravljati letališko infrastrukturo ali infrastrukturo letaliških omrežij in poslovati z njo ter usklajevati in nadzirati dejavnosti različnih izvajalcev na zadevnih letališčih ali zadevnih omrežjih letališč;

3.	„uporabnik letališča“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je odgovorna za prevoz potnikov, pošte in/ali tovora po zraku do ali od zadevnega letališča;

„letališka pristojbina“ pomeni pristojbino, obračunano v korist upravnega organa letališča, ki jo plačajo uporabniki letališča za uporabo objektov, naprav in sredstev ter storitev, ki jih zagotavlja izključno upravni organ letališča in ki so povezane s pristankom, vzletom, osvetlitvijo in parkiranjem zrakoplova ter sprejemom in odpremo potnikov in tovora;

5.	„omrežje letališč“ pomeni skupino letališč, ki jih določi država članica in jih upravlja isti upravni organ letališča.

Člen 3

Nediskriminacija

Države članice zagotovijo, da pri letaliških pristojbinah v skladu z zakonodajo Skupnosti ni razlikovanja med uporabniki letališča. To pa ne izključuje prilagajanja letaliških pristojbin v zvezi z zadevami, ki so v javnem in splošnem interesu, vključno z okoljskimi vidiki. Merila za takšno prilagajanje morajo biti ustrezna, nepristranska in pregledna.

Člen 4

Omrežje letališč

1. Države članice lahko upravnemu organu omrežja letališč dovolijo, da za omrežje letališč določi skupen in pregleden sistem obračunavanja pristojbin.

2. Države članice lahko upravnemu organu letališča za letališča istega mesta ali somestja dovolijo, da na vseh zadevnih letališčih obračunajo enako stopnjo letališke pristojbine, če vsa letališča v celoti izpolnjujejo zahteve o preglednosti iz člena 6.

Člen 5

Posvetovanje in pravna sredstva

1. Države članice zagotovijo, da je vzpostavljen obvezen postopek za redno posvetovanje med upravnim organom letališča in uporabniki letališča ali zastopniki ali združenji uporabnikov letališča glede delovanja sistema obračunavanja letaliških pristojbin, ravni letaliških pristojbin in po potrebi o kakovosti opravljenih storitev. Tako posvetovanje poteka vsaj enkrat letno, razen če ni bilo ob zadnjem posvetovanju dogovorjeno drugače. V primeru, da je med upravnim organom letališča in uporabniki letališča sklenjen večletni sporazum, posvetovanja potekajo v skladu s tem sporazumom. Države članice imajo pravico zahtevati pogostejše posvetovanje.

2. Države članice zagotovijo, da se sistem obračunavanja letaliških pristojbin ali višine letaliških pristojbin, če je le mogoče, spremeni po dogovoru med upravnim organom letališča in uporabniki letališča. Zato upravni organ letališča predloži uporabnikom letališča vsak predlog za spremembo sistema obračunavanja ali višine letaliških pristojbin najpozneje štiri mesece pred začetkom veljavnosti, skupaj z razlogi za predlagane spremembe, razen v primeru izrednih okoliščin, ki pa jih mora uporabnikom letališča opravičiti in v tem primeru obdobje ne sme biti krajše od dveh mesecev. Upravni organ letališča se o predlaganih spremembah posvetuje z uporabniki letališča in pri dokončni odločitvi upošteva njihova stališča. Upravni organ letališča objavi svojo odločitev ali priporočilo v razumnem roku pred začetkom njene veljavnosti. Če med upravnim organom letališča in uporabniki letališča ne pride do sporazuma o predlaganih spremembah, upravni organ letališča svojo odločitev utemelji glede na stališče uporabnikov letališča.

3. Države članice zagotovijo, da lahko v primeru nesoglasja glede odločitve upravnega organa letališča o letaliških pristojbinah vsaka stran prosi neodvisno nadzorno telo iz člena 10 za posredovanje, ki nato preuči utemeljitve za spremembo sistema obračunavanja ali višine letaliških pristojbin.

4. Sprememba višine letaliških pristojbin, za katero se odloči upravni organ letališča, če je predložena neodvisnemu nadzornemu telesu, ne bo začela učinkovati, dokler je nadzorno neodvisno telo ne preuči. Neodvisno nadzorno telo lahko sprejme začasno odločitev o začetku veljavnosti spremembe letaliških pristojbin.

5. Država članica se lahko odloči, da ne bo uporabila odstavkov 3 in 4 v zvezi s spremembami sistema obračunavanja ali višine letaliških pristojbin na tistih letališčih, za katera je vzpostavila postopek, v skladu s katerim se izvaja ekonomski nadzor. Ti ukrepi ekonomskega nadzora so lahko ukrepi iz člena 1(5). Če ti ukrepi vključujejo odobritev sistema ali višine letaliških pristojbin, jih mora odobriti isto telo, ki je bilo za namene te direktive imenovano ali ustanovljeno kot neodvisno nadzorno telo.

Člen 6

Preglednost

1. Države članice zagotovijo, da upravni organ letališča vsakemu uporabniku letališča ali zastopnikom oziroma združenjem uporabnikov letališča pred vsakim posvetovanjem iz člena 5(1) pošlje informacije o vseh elementih, na podlagi katerih je določen sistem ali višina vseh pristojbin, ki jih upravni organ letališča zaračunava na vsakem letališču. Te informacije obsegajo vsaj:

(a)	seznam različnih storitev in infrastrukture, ki se zagotavljajo kot povračilo za obračunano pristojbino;

(b)	metodologijo, uporabljeno za določanje letaliških pristojbin;

(c)	celotno strukturo stroškov v zvezi z letališkimi objekti, napravami in sredstvi ter storitvami, na katere se nanašajo letališke pristojbine;

(d)	prihodke iz različnih pristojbin ter celotne stroške storitev, ki se financirajo s pristojbinami;

(e)	napovedi stanja glede pristojbin, rasti prometa in načrtovanih naložb na letališču;

(f)	dejansko uporabo letališke infrastrukture in opreme v danem obdobju.

2. Države članice zagotovijo, da uporabniki letališča upravnemu organu letališča posredujejo informacije pred vsakim posvetovanjem, kot je predvideno v členu 5(1), zlasti pa o:

(a)	napovedih glede prometa;

(b)	napovedih glede sestave in predvidene uporabe njihove flote;

(c)	svojih razvojnih projektih na zadevnem letališču;

(d)	svojih zahtevah na zadevnem letališču.

3. Ob upoštevanju nacionalne zakonodaje se informacije, posredovane na podlagi tega člena, štejejo kot zaupne ali gospodarsko pomembne in tako se z njimi tudi ravna. Če delnice upravnega organa letališča kotirajo na borzi, je treba še zlasti izpolnjevati borzne predpise.

Člen 7

Nova infrastruktura

Države članice zagotovijo, da se upravni organ letališča pred dokončnim oblikovanjem načrtov za nove infrastrukturne projekte posvetuje z uporabniki letališča.

Člen 8

Standardi kakovosti

1. Z namenom, da se zagotovi nemoteno in učinkovito delovanje letališča, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da upravnemu organu letališča in zastopnikom ali združenjem uporabnika letališča, omogočijo začetek pogajanj o sporazumu o ravni storitev glede kakovosti storitev, opravljenih na letališču. Ta pogajanja o kakovosti storitev se lahko vključijo v posvetovanje iz člena 5(1).

2. V vsakem takem sporazumu o ravni storitev je določena raven storitev, ki jo mora zagotoviti upravni organ letališča, upoštevani pa sta dejanski sistem ali višina letaliških pristojbin in raven storitev, do katerih so uporabniki letališča upravičeni v zameno za plačilo letaliških pristojbin.

Člen 9

Prilagojene storitve

1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi upravnemu organu letališča omogočijo, da spreminja kakovost in obseg posameznih letaliških storitev, terminalov ali delov terminalov, in sicer z namenom opravljanja prilagojenih storitev ali zagotavljanja namenskega terminala ali dela terminala. Sistem ali višina letaliških pristojbin se lahko razlikujeta glede na kakovost in obseg takih storitev, stroške storitev oziroma kakršno koli drugo objektivno utemeljitev. Upravni organi letališč lahko sami določijo take različne letališke pristojbine.

2. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da kateremu koli uporabniku letališča, ki želi uporabljati prilagojene storitve ali namenski terminal ali del terminala, omogoči dostop do teh storitev in terminala ali dela terminala.

Če želi imeti dostop do prilagojenih storitev in/ali do namenskega terminala ali dela terminala več uporabnikov letališča, kot je zaradi omejene zmogljivosti mogoče, se dostop določi na podlagi ustreznih, objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril. Ta merila lahko določi upravni organ letališča, države članice pa lahko zahtevajo, da jih odobri neodvisno nadzorno telo.

Člen 10

Neodvisno nadzorno telo

1. Države članice imenujejo ali ustanovijo neodvisno telo, kot svoje nacionalno neodvisno nadzorno telo, da se zagotovi pravilna uporaba ukrepov, sprejetih za uskladitev s to direktivo, in prevzamejo najmanj naloge, dodeljene s členom 5. To telo je lahko isto kot subjekt, kateremu država članica zaupa izvajanje dodatnih ureditvenih ukrepov iz člena 1(5), vključno z odobritvijo sistema obračunavanja in/ali višino letaliških pristojbin, pod pogojem, da izpolnjuje zahteve iz odstavka 2 tega člena.

2. Države članice zagotovijo neodvisnost neodvisnega nadzornega telesa tako, da zagotovijo njegovo pravno ločenost in funkcionalno neodvisnost od vseh upravnih organov letališč in letalskih prevoznikov. Države članice, ki ohranijo lastništvo nad letališči, upravnimi organi letališč ali letalskimi prevozniki ali prevladujoč vpliv v upravnih organih letališč ali pri letalskih prevoznikih, zagotovijo, da se funkcije, povezane s takim lastništvom ali nadzorom, ne prenesejo na neodvisno nadzorno telo. Države članice zagotovijo, da neodvisno nadzorno telo izvaja svoja pooblastila nepristransko in pregledno.

3. Države članice Komisijo uradno obvestijo o imenu in naslovu neodvisnega nadzornega telesa, dodeljenih nalogah in odgovornostih ter o ukrepih, sprejetih za zagotovitev skladnosti z odstavkom 2.

4. Države članice lahko za potrebe neodvisnega nadzornega telesa vzpostavijo mehanizem financiranja, ki lahko vključuje obračunavanje pristojbine uporabnikom letališč in upravnim organom letališč.

5. Brez poseganja v člen 5(5) države članice zagotovijo neodvisnemu nadzornemu telesu, da se v primeru nesoglasij iz člena 5(3) sprejmejo ustrezni ukrepi, ki se nanašajo na sistem obračunavanja ali višino letaliških pristojbin, vključno s kakovostjo storitev, da bi tako:

(a)	vzpostavili postopek za reševanje nesoglasij med upravnim organom letališča in uporabniki letališča;

(b)	določili pogoje, pod katerimi se neodvisno nadzorno telo lahko vključi v reševanje nesoglasja. Neodvisno nadzorno telo lahko zavrne pritožbe, ki niso ustrezno utemeljene ali zadostno dokumentirane;

(c)	določili merila, v skladu s katerimi se bodo nesoglasja preučila, da bi tako dosegli rešitev.

Ti postopki, pogoji in merila so nediskriminatorni, pregledni in objektivni.

6. Pri preverjanju upravičenosti spremembe sistema obračunavanja ali višine letaliških pristojbin iz člena 5 ima neodvisno nadzorno telo dostop do potrebnih podatkov zadevnih strani, s katerimi se mora posvetovati preden sprejme odločitev. Svojo odločitev objavi čim prej, vendar najpozneje v šestih mesecih po prejemu pritožbe. Odločitve neodvisnega nadzornega telesa so zavezujoče in ne posegajo v parlamentarni ali sodni pregled, v skladu z ustrezno ureditvijo v državah članicah.

7. Neodvisno nadzorno telo izda letno poročilo o svojih dejavnostih.

Člen 11

Poročilo in revizija

1. Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu do … (7) poročilo o uporabi te direktive, v katerem oceni napredek pri doseganju ciljev, po potrebi pa doda tudi ustrezne predloge.

2. Države članice in Komisija sodelujejo pri uporabi te direktive, zlasti pri zbiranju informacij za poročilo iz odstavka 1.

Člen 12

Prenos

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo do … (8) O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 13

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 14

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …

Za Evropski parlament

Predsednik

…

Za Svet

Predsednik

…

(1) UL C 10, 15.1.2008, str. 35.

(2) UL C 305, 15.12.2007, str. 11.

(3) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2008 (še ni objavljeno v Uradnem listu), Skupno Stališče Sveta z dne 23. junija 2008 in Stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4) UL L 341, 7.12.2006, str. 3.

(5) UL L 272, 25.10.1996, str. 36.

(6) UL L 204, 26.7.2006, str. 1.

(7) Štiri leta po začetku veljavnosti te direktive.

(8) 36 mesecev po dnevu začetka veljavnosti te direktive.

UTEMELJITEV SVETA

I. UVOD

1.	Komisija je 29. januarja 2007 Svetu predložila zgoraj navedeni predlog, ki temelji na členu 80(2) Pogodbe ES.

2.	Svet PTE je na zasedanju 29. in 30. novembra 2007 sprejel splošni pristop glede predloga.

3.	Evropski parlament (poročevalec Ulrich Stockmann (PSE – DE)) je 15. januarja 2008 o predlogu glasoval v prvi obravnavi. Mnenje Evropskega parlamenta vključuje 45 sprememb.

4.	Svet PTE je 7. aprila 2008 dosegel politični dogovor o predlogu, pri čemer je sprejel več od teh 45 sprememb EP iz prve obravnave (dok. 8017/08). Skupno stališče naj bi Svet sprejel 23. junija 2008.

II. CILJ

Cilj predlagane direktive je določiti skupna načela za zaračunavanje letaliških pristojbin na letališčih Skupnosti. Njen namen je pojasniti odnos med upravljavci in uporabniki letališč, in sicer z zahtevami po preglednosti, posvetovanju z uporabniki ter uporabi načela, da se pri zaračunavanju pristojbin uporabnikom ne delajo razlike. S to direktivo naj bi vzpostavili tudi močne, neodvisne organe v državah članicah, ki bi posredovali v sporih, da bi te čim prej rešili.

III. ANALIZA SKUPNEGA STALIŠČA

1. Splošno

Evropski parlament (EP) je na plenarnem zasedanju 15. januarja 2008 sprejel 45 predlogov sprememb k predlogu Komisije. Skupno stališče Sveta zajema številne spremembe in tako odraža spremembe predloga Komisije (glej točko 2.a v nadaljevanju):

—	bodisi dobesedno (spremembe EP 8, 10, 11, 45) bodisi

—	smiselno, tj. s podobno ubeseditvijo (spremembe EP 1, 2, 3, 15, 23, 28, 29).

Kljub temu pa znatno število sprememb ni vključenih v skupno stališče, saj so po mnenju Sveta

1.	nepotrebne, ker so že zajete v drugih instrumentih, sprejetih po sprejetju mnenja EP; ali

2.	že upoštevane drugod v besedilu, saj je bil prvotni predlog Komisije v skupnem stališču preoblikovan.

2. Posebna vprašanja

(a) Glavne spremembe predloga Komisije

Svet je glede na prvotni predlog Komisije uvedel več sprememb, ki jih je mogoče povzeti v naslednjih točkah:

— Področje uporabe predlagane direktive (člen 1)

Komisija je najprej predlagala, da se v direktivo vključijo vsa letališča z letnim prometom več kot milijon potnikov. Svet je sklenil ta prag zvišati na pet milijonov in hkrati vključiti tudi največje letališče v vsaki državi članici. Področje uporabe v tej obliki je poleg tega v skladu z mnenjem Evropskega parlamenta.

— Prilagajanje pristojbin v zvezi z okoljskimi in drugimi zadevami, ki so v javnem interesu (člen 3)

Svet je sklenil vključiti to možnost v člen o prepovedi diskriminacije. S tem je ugodil želji držav članic, da bi imele možnost spodbujati uporabo okolju prijaznejših zrakoplovov, in sicer s prilagajanjem letaliških pristojbin, pa tudi za druge namene.

— Navezava na stroške (uvodna izjava 8)

Ta uvodna izjava odraža uravnotežen kompromis med željo držav članic, da bi se letališke pristojbine strogo navezovale na raven stroškov zagotavljanja letaliških storitev (v skladu s priporočili v okviru politike ICAO glede letaliških pristojbin) in ustrezno ravnjo prožnosti za druge države članice, vključno s tistimi, ki menijo, da bi ta določba lahko vplivala na delovanje letaliških omrežij, saj nekatere države članice potrebujejo prožnost pri uporabi komercialnih prihodkov v okviru letališkega omrežja.

— Letališko omrežje in letališki istem (člen 2(5) in (4))

Svet se je strinjal, da je treba v besedilo osnutka direktive vključiti opredelitev letališkega omrežja. Poleg tega je menil, da je primerno vključiti tudi besedilo, ki bi zagotovilo, da si lahko letališča v istem mestu ali somestju delijo skupen sistem obračunavanja pristojbin.

— Ukrepi ekonomskega nadzora (člen 5(5))

Svetu se je zdelo primerno vključiti določbo o ukrepih ekonomskega nadzora, po kateri državam članicam, ki uporabljajo sisteme ekonomskega nadzora, ni treba uporabiti v direktivi predpisanega postopka za reševanje sporov, saj ekonomski nadzor zagotavlja raven varstva, ki je primerljiva z ravnjo varstva, določeno v direktivi.

— Rok za prenos direktive (člen 12)

Svet je podaljšal obdobje za prenos direktive v državno zakonodajo na 36 mesecev, da bi vsem državam članicam omogočil dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov za njeno izvajanje.

(b) Spremembe Evropskega parlamenta

Svet je poleg tega preučil še druge spremembe, vendar jih ni vključil v skupno stališče. Povzeti jih je mogoče v naslednjih točkah:

— Pristojbine za varnost

(spremembe 4, 13, 37–41)

V skupno stališče niso bile vključene spremembe o financiranju varnostnih ukrepov glede na to, da so bili pomisleki EP v zvezi s tem vprašanjem že obravnavani ob začetku veljavnosti nove uredbe o varovanju civilnega letalstva (Uredba (ES) št. 300/2008). Ti pomisleki bodo upoštevani tudi v prihodnji politični pobudi Komisije.

— Vnaprejšnje financiranje

(spremembi 31, 32)

Svet v skupnem stališču priznava pomen novih infrastrukturnih projektov in predvideva možnost njihovega financiranja, pri čemer se zaščitijo interesi uporabnikov letališč. Načelo vnaprejšnjega financiranja je že omenjeno v besedilih ICAO; Svetu se zdi primerneje, da tega zaradi nasprotujočih si pristopov držav članic in ohranitve prožnosti ne vključi v skupno stališče. Komisija teh sprememb ni sprejela.

— Sistem „single till“ ali „dual till“

(spremembi 6, 22)

Svet je menil, da bi moral biti vzpostavljen skupen okvir, ki bi urejal bistvene lastnosti letaliških pristojbin in način njihovega določanja, vendar bi morale imeti po njegovem mnenju države članice možnost, da dovolijo uporabo sistema „single till“, „dual till“ ali kombinacijo obeh sistemov, tako da jim ni treba sprejeti zakonodaje, ki bi predpisala obvezno uporabo katerega koli od teh sistemov, ali da letališčem dovolijo, da se sama odločijo za uporabo enega od sistemov „till“. Zato v skupnem stališču ni nobene izrecne določbe glede tega vprašanja.

— Zajetje vseh letališč v omrežje

(spremembi 9, 14)

Ti spremembi nista bili vključeni v skupno stališče zaradi skladnosti s celotnim pristopom do omrežij (tj. nediskriminacija omrežij med državami članicami, odprava nepotrebnih administrativnih bremen na manjših letališčih in odsotnost praktične potrebe), saj je po mnenju Sveta nevarnost navzkrižnega subvencioniranja neutemeljena.

— Druge spremembe

Nekatere spremembe niso bile vključene v skupno stališče zaradi treh razlogov:

—	po mnenju Sveta niso bile skladne z načeli in pristopom iz osnutka direktive;

—	po mnenju Sveta niso bile dovolj jasne in bi lahko povzročile pravno negotovost, saj bi se lahko razlagale na več kot en način;

—	po mnenju Sveta jih države članice ne bi mogle izvajati, zlasti kar zadeva spremembe o določitvi rokov, ki so se državam članicam zdeli bodisi prekratki bodisi predlogi.

Te spremembe zadevajo:

—	načela konkurence in državne pomoči (deloma 7, 16, 24, 25, 26),

—	prepoved diskriminacije (34, 35, 36),

—	pogoje za posredovanje neodvisnega nadzornega organa in dodelitev pooblastil (19, 21, 42, 43),

—	raven in kakovost storitev (5, 27, 33),

—	navedbo dejavnikov, ki določajo višino pristojbin (12),

—	posvetovanje (17),

—	predvideni čas za predložitev sprememb sistema obračunavanja pristojbin (18),

—	dopustnost pritožb (20),

—	preglednost (30),

—	rok za odločitev neodvisnega nadzornega organa (44).

IV. SKLEP

Svet meni, da je skupno stališče uravnoteženo in da spoštuje cilje predloga Komisije. V njem so upoštevani tudi rezultati prve obravnave Evropskega parlamenta.

Svet je seznanjen z neuradnimi pogajanji med Svetom in Evropskim parlamentom in verjame, da bodo dosežena kompromisna besedila omogočila hitro sprejetje direktive v bližnji prihodnosti.

7.10.2008

Uradni list Evropske unije

CE 254/26

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 23/2008,

ki ga je sprejel Svet dne 15. septembra 2008

z namenom sprejetja Direktive 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o spremembi Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa

(2008/C 254 E/03)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 137(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Člen 137 Pogodbe določa, da Skupnost podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic z namenom izboljšanja delovnih pogojev za varovanje zdravja in varnosti delavcev. Direktive, sprejete na podlagi navedenega člena, ne smejo uvajati upravnih, finančnih in zakonskih omejitev, ki bi lahko zavirale ustanavljanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij.

(2)	Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa minimalne zahteve za organizacijo delovnega časa, med drugim glede dnevnega in tedenskega počitka, odmorov, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in nekaterih vidikov nočnega dela, dela v izmenah in vzorcev dela.

(3)	Tretji odstavek člena 19 in drugi pododstavek člena 22(1) Direktive 2003/88/ES določata ponovno preučitev pred 23. novembrom 2003.

(4)

Več kot deset let po sprejetju Direktive Sveta 93/104/ES (5), prve direktive o organizaciji delovnega časa, je treba v večji meri upoštevati nove okoliščine in zahteve tako delodajalcev kot delavcev in zagotoviti sredstva za doseganje ciljev na področju rasti in zaposlovanja, kakor jih je določil Evropski svet 22. in 23. marca 2005 v okviru Lizbonske strategije.

(5)

Usklajenost poklicnega in družinskega življenja je bistven element pri doseganju ciljev, ki si jih je Evropska unija zastavila v Lizbonski strategiji, zlasti povečanja stopnje zaposlenosti med ženskami. Cilj ni zgolj ustvariti ugodnejše delovno okolje, temveč tudi omogočiti boljše prilagajanje potrebam delavcev, zlasti tistih, ki imajo družinske obveznosti. Kar nekaj sprememb, ki jih vsebuje ta direktiva, naj bi omogočilo boljšo uskladitev med poklicnim in družinskim življenjem.

(6)	V tej zvezi bi morale države članice spodbujati socialne partnerje, naj na ustrezni ravni sklenejo sporazume za boljšo usklajenost poklicnega in družinskega življenja.

(7)

Okrepiti je treba varovanje zdravja in varnosti delavcev in zagotoviti večjo prožnost pri organizaciji delovnega časa, zlasti glede časa dežurstva, natančneje neaktivnega dela časa dežurstva, na novo pa je treba najti tudi ravnovesje med usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja na eni strani ter bolj prožno organizacijo delovnega časa na drugi.

(8)

Delavci bi morali v okoliščinah, ko se počitek sicer ne dodeli, dobiti nadomestni počitek. Določitev dolžine razumnega roka, v katerem se delavcu zagotovi nadomestni počitek, bi morali prepustiti državam članicam, pri čemer bi bilo treba upoštevati potrebo po skrbi za zdravje in varnost zadevnih delavcev ter načelo sorazmernosti.

(9)	Ponovno je treba pregledati določbe o referenčnem obdobju za najdaljši tedenski delovni čas, in sicer s ciljem, da se ob upoštevanju zaščitnih ukrepov za varovanje zdravja in varnosti delavcev prilagodijo potrebam delodajalcev in zaposlenih.

(10)	Kadar pogodba o zaposlitvi traja manj kot eno leto, referenčno obdobje ne bi smelo biti daljše od trajanja pogodbe o zaposlitvi.

(11)	Izkušnje, pridobljene pri uporabi člena 22(1) Direktive 2003/88/ES, kažejo, da če se država članica sama odloči, da ne bo uporabljala člena 6 navedene direktive, lahko to povzroči težave v zvezi z varovanjem zdravja in varnostjo delavcev ter svobodnim odločanjem delavca.

(12)

Možnost iz člena 22(1) je odstopanje od načela, da sme delovni teden trajati največ 48 ur, izračunano kot povprečje referenčnega obdobja. Pri tem se upošteva učinkovito varovanje zdravja in varnosti delavcev ter izrecno, svobodno in na poznavanju vseh informacij utemeljeno soglasje zadevnega delavca. Uporabljati se mora ob upoštevanju ustreznih varovalk, da se zagotovi, da so ti pogoji izpolnjeni, in ob pozornem spremljanju.

(13)	Pred uporabo možnosti iz člena 22(1) bi bilo treba preučiti, ali najdaljše referenčno obdobje ali druge določbe o prožnosti, predvidene z Direktivo 2003/88/ES, zagotavljajo potrebno prožnost ali ne.

(14)	Da bi se izognili ogrožanju zdravja in varnosti delavca, v državah članicah ni mogoče hkrati kumulativno uporabljati prožnega referenčnega obdobja iz točke (b) prvega odstavka člena 19 in možnosti iz člena 22(1).

(15)	V skladu s členom 138(2) Pogodbe se je Komisija posvetovala s socialnimi partnerji na ravni Skupnosti o možni usmeritvi ukrepov Skupnosti na tem področju.

(16)	Komisija je po teh posvetovanjih ocenila, da so ukrepi Skupnosti priporočljivi, in se je v skladu s členom 138(3) Pogodbe ponovno posvetovala s socialnimi partnerji o vsebini predvidenega predloga.

(17)	Ob koncu druge faze posvetovanj socialni partnerji na ravni Skupnosti niso obvestili Komisije, da želijo začeti postopek, ki bi lahko pripeljal do sklenitve sporazuma v skladu s členom 139 Pogodbe.

(18)

Ker cilja te direktive, in sicer posodobitve zakonodaje Skupnosti v zvezi z organizacijo delovnega časa, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj torej laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(19)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina Unije o temeljnih pravicah (6). Namen Direktive je zlasti zagotoviti popolno spoštovanje pravice do zdravih in varnih delovnih pogojev iz člena 31 Listine in predvsem odstavka 2 navedenega člena, ki določa, da ima „Vsak delavec […] pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta“.

(20)	Izvajanje te direktive bi moralo ohraniti splošno raven zaščite, priznano delavcem v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Direktiva 2003/88/EGS se spremeni:

V členu 2 se vstavijo naslednje točke:

„1a.	‚čas dežurstva‘ pomeni vsako obdobje, ko mora biti delavec na razpolago na svojem delovnem mestu, da lahko na zahtevo delodajalca opravlja svoje naloge ali dolžnosti;

1b.	‚delovno mesto‘ pomeni mesto ali mesta, kjer delavec navadno opravlja svoje naloge ali dolžnosti, in ki je opredeljeno v skladu s pogoji delovnega razmerja ali pogodbe o zaposlitvi, ki velja za delavca;

1c.	‚neaktivni del časa dežurstva‘ pomeni obdobje, med katerim delavec opravlja dežurstvo v smislu točke 1a, vendar njegov delodajalec ne zahteva, da dejansko opravlja svoje naloge ali dolžnosti;“.

Vstavita se naslednja člena:

„Člen 2a

Čas dežurstva

Neaktivni del časa dežurstva se ne obravnava kot delovni čas, razen če to ni določeno drugače z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, kolektivno pogodbo ali sporazumom med socialnimi partnerji.

Neaktivni del časa dežurstva se ob upoštevanju izkušenj v zadevnem sektorju lahko izračuna na podlagi povprečnega števila ur ali kot delež trajanja časa dežurstva v okviru kolektivne pogodbe, sporazuma med socialnimi partnerji ali nacionalne zakonodaje po posvetovanju s socialnimi partnerji.

Neaktivni del časa dežurstva se ne upošteva pri izračunu dnevnega ali tedenskega počitka iz členov 3 in 5, razen če ni določeno drugače

(a)	v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji ali

(b)	z nacionalno zakonodajo, pripravljeno po posvetovanju s socialnimi partnerji.

Obdobje, med katerim delavec dejansko opravlja naloge ali dolžnosti med časom dežurstva, se vedno obravnava kot delovni čas.

Člen 2b

Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja

Države članice spodbujajo socialne partnerje na primerni ravni, da brez poseganja v njihovo neodvisnost sklepajo sporazume s ciljem boljše uskladitve poklicnega in družinskega življenja.

Države članice brez poseganja v Direktivo 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti in po posvetovanju s socialnimi partnerji zagotovijo, da delodajalci pravočasno obvestijo delavce o vseh znatnih spremembah delovnega ritma ali organizacije delovnega časa (7).

Države članice ob upoštevanju potreb delavcev po prožnosti njihovega delovnega urnika in vzorcev dela ter v skladu s svojimi nacionalnimi praksami tudi delodajalce spodbujajo, naj proučijo zahteve po spremembah delovnega urnika in vzorcev, v skladu s potrebami podjetja in potrebami po prožnosti tako delodajalcev kot delavcev.

Člen 17 se spremeni:

(a)	v odstavku 1 se besedilo „od členov 3 do 6, 8 in 16“ nadomesti z besedilom „od členov 3 do 6, člena 8 ter člena 16(a) in (c)“;

(b)	v odstavku 2 se besedilo „če zadevni delavci dobijo enakovreden nadomestni počitek“ nadomesti z besedilom „če zadevni delavci dobijo enakovreden nadomestni počitek v razumnem roku, ki se določi z nacionalno zakonodajo ali v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji“;

(c)	v uvodnem stavku odstavka 3 se besedilo „od členov 3, 4, 5, 8 in 16“ nadomesti z besedilom „od členov 3, 4, 5, 8 ter člena 16(a) in (c)“;

(d)

odstavek 5 se spremeni:

(i)	prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim besedilom: „5. V skladu z odstavkom 2 tega člena so mogoča odstopanja od člena 6 pri zdravnikih na usposabljanju, v skladu z določbami iz drugega do šestega pododstavka tega odstavka.“;

(ii)	zadnji pododstavek se črta.

V členu 18 se v tretjem pododstavku besedilo „pod pogojem, da se delavcem dodeli enakovreden nadomestni počitek“ nadomesti z besedilom „pod pogojem, da se zadevnim delavcem dodeli enakovreden nadomestni počitek v razumnem roku, ki se določi z nacionalno zakonodajo ali v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji“.

Člen 19 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 19

Omejitve odstopanj od referenčnih obdobij

Brez poseganja v člen 22a(b) in z odstopanjem od člena 16(b) ima država članica, pod pogojem, da ravna v skladu s splošnimi načeli varnosti in zdravja delavcev, možnost dopustiti, da se referenčno obdobje iz objektivnih ali tehničnih razlogov ali iz razlogov, ki zadevajo organizacijo dela, določi na največ dvanajst mesecev:

(a)	v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji, kakor je določeno v členu 18; ali

(b)	z zakoni ali drugimi predpisi po posvetovanju socialnih partnerjev na ustrezni ravni.

Pri izbiri možnosti iz točke (b) prvega odstavka države članice zagotovijo, da delodajalci spoštujejo svoje obveznosti iz Oddelka II Direktive 89/391/EGS.“.

Člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22

Druge določbe

1. Čeprav je po splošnem načelu najdaljši tedenski delovni čas v Evropski uniji 48 ur in v praksi delavci v Uniji delajo dlje le izjemoma, se lahko države članice, ob spoštovanju potrebnih ukrepov za zagotovitev dejanskega varovanja zdravja in varnosti delavcev, odločijo, da člena 6 ne bodo uporabljale. Izvajanje te možnosti se izrecno določi v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji na ustrezni ravni ali z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji na primerni ravni.

2. V vsakem primeru pa države članice, ki želijo uporabiti to možnost, z ustreznimi ukrepi poskrbijo, da:

(a)	noben delodajalec od delavca ne zahteva, da dela več kot 48 ur v sedmih dneh, izračunano kot povprečje v okviru referenčnega obdobja iz člena 16(b), razen če prej ne pridobi soglasja delavca za opravljanje takšnega dela. To soglasje velja največ eno leto in se lahko podaljša;

(b)	delodajalec ne sme škodovati delavcu, ki ni pripravljen dati soglasja za takšno delo ali če iz drugih razlogov umakne svoje soglasje;

(c)

je soglasje, dano ob:

(i)	podpisu individualne pogodbe o zaposlitvi; ali

(ii)	v prvih štirih tednih delovnega razmerja

nično in neveljavno;

(d)

noben delavec, ki je dal soglasje v skladu s tem členom, v sedmih dneh ne dela več kot:

(i)	60 ur, izračunano kot povprečje v obdobju treh mesecev, razen če je v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji določeno drugače; ali

(ii)	65 ur, izračunano kot povprečje v obdobju treh mesecev, če kolektivna pogodba ni sklenjena in če se neaktivni del časa dežurstva obravnava kot delovni čas v skladu s členom 2a;

(e)

ima vsak delavec v prvih šestih mesecih po podpisu veljavnega soglasja ali v času poskusnega dela, določenem v njegovi pogodbi, in v treh mesecih po zaključenem poskusnem delu, katerokoli obdobje je daljše, pravico umakniti svoje soglasje za takšno delo s takojšnjim učinkom, in sicer tako, da svojega delodajalca o tem pravočasno pisno obvesti. Po tem obdobju lahko delodajalec od delavca zahteva, da mu obvestilo o umiku soglasja pisno predloži vnaprej, z rokom za odpoved soglasja dveh mesecev;

(f)	delodajalec vodi tekočo evidenco vseh delavcev, ki opravljajo tako delo, in ustrezno evidenco, iz katere je razvidno, da se določbe te direktive upoštevajo;

(g)	se evidence predložijo pristojnim organom, ki lahko iz razlogov, povezanih z varnostjo in/ali zdravjem delavcev, prepovejo ali omejijo možnost preseganja najdaljšega tedenskega delovnega časa;

(h)	delodajalec pristojnim organom na njihovo zahtevo predloži podatke o primerih, ko so delavci dali soglasje za delo več kot 48 ur v sedmih dneh, izračunano kot povprečje za referenčno obdobje iz člena 16(b), ter ustrezno evidenco, iz katere je razvidno, da se upoštevajo določbe te direktive.

3. Če je delavec zaposlen pri istem delodajalcu za obdobje ali obdobja, ki skupaj ne presežejo deset tednov v obdobju dvanajstih mesecev, se določbe iz odstavka 2(c)(ii) in (d) odstavka 1a ne uporabijo, v kolikor so spoštovana splošna načela varovanja zdravja in varnosti delavcev.“.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 22a

Posebne določbe

Če država članica uporabi možnost iz člena 22:

(a)	se možnost iz točke (b) prvega odstavka člena 19 ne uporabi;

(b)

ta država članica lahko z odstopanjem od člena 16(b) in iz objektivnih ali tehničnih razlogov ali iz razlogov, ki zadevajo organizacijo dela, z zakoni ali drugimi predpisi dovoli, da referenčno obdobje ne presega šest mesecev.

Takšno referenčno obdobje spoštuje splošna načela varnosti in zdravja delavcev in ne vpliva na trimesečno referenčno obdobje, ki se v skladu s členom 22(2)(d) uporablja za delavce, ki so skladno s členom 22(2)(a) v zvezi s tem dali veljavno soglasje.“.

Člen 24 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 24

Poročila

1. Države članice predložijo Komisiji besedila predpisov nacionalne zakonodaje, ki so že sprejeti ali jih sprejemajo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

2. Države članice vsakih pet let poročajo Komisiji o praktičnem izvajanju določb te direktive, pri čemer navedejo stališča socialnih partnerjev.

Komisija o tem obvesti Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Svetovalni odbor za varnost in zdravje pri delu.

3. Vsakih pet let od 23. novembra 1996 Komisija predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive, pri čemer upošteva odstavka 1 in 2.“.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 24a

Poročilo o oceni

1. Do … (8):

(a)

države članice, ki uporabijo možnost iz člena 22(1), po posvetovanju s socialnimi partnerji na nacionalni ravni obvestijo Komisijo o razlogih, sektorju(-ih), dejavnostih in številu zadevnih delavcev. Poročilo vsake od držav članic vsebuje informacije o učinkih na zdravje in varnost delavcev ter navaja stališča socialnih partnerjev na ustrezni ravni, predloži pa se tudi socialnim partnerjem na nacionalni ravni;

(b)	države članice, ki uporabijo možnost iz točke (b) prvega odstavka člena 19, Komisijo obvestijo o načinu izvajanja te določbe in o njegovem učinku na zdravje in varnost delavcev.

2. Do … (9) Komisija po posvetovanju s socialnimi partnerji na ravni Skupnosti Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o:

(a)	uporabi možnosti iz člena 22(1) in razlogih za njeno uporabo ter

(b)	drugih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na veliko število delovnih ur, denimo uporaba točke (b) prvega odstavka člena 19.

Poročilu lahko priloži ustrezne predloge za zmanjšanje prekomernih delovnih ur, vključno z uporabo možnosti iz člena 22(1), ob upoštevanju vplivov na zdravje in varnost delavcev, ki jih zajema ta možnost.

3. Svet na podlagi poročila iz odstavka 2 oceni uporabo možnosti iz te direktive, zlasti pa možnosti iz točke (b) prvega odstavka člena 19 in člena 22(1).

Komisija lahko ob upoštevanju te ocene do … (10) Evropskemu parlamentu in Svetu po potrebi predlaga spremembo te direktive, vključno z možnostjo iz člena 22(1).“.

Člen 2

Države članice določijo kazni za kršitev nacionalnih predpisov za izvajanje te direktive, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihove uporabe. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o teh ukrepih do … (11). Države članice v najkrajšem možnem času uradno obvestijo Komisijo o vsaki nadaljnji spremembi teh določb. Še zlasti pa zagotovijo, da imajo delavci in/ali njihovi predstavniki na voljo ustrezne postopke za uveljavitev obveznosti iz te direktive.

Člen 3

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do … (11), ali pa zagotovijo, da socialni partnerji s sporazumom določijo potrebne predpise; pri tem morajo države članice storiti vse potrebno, da lahko kadar koli zagotovijo, da se cilji te direktive uresničujejo. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice pošljejo Komisiji besedila določb predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 4

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 5

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …

Za Evropski parlament

Predsednik

…

Za Svet

Predsednik

…

(1) UL C 267, 27.10.2005, str. 16.

(2) UL C 231, 20.9.2005, str. 69.

(3) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 11. maja 2005 (UL C 92 E, 20.4.2006, str. 292), Skupno stališče Sveta z dne 15. septembra 2008 in Sklep Seta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4) UL L 299, 18.11.2003, str. 9.

(5) UL L 307, 13.12.1993, str. 1. Direktiva, kakor je bila razveljavljena z Direktivo 2003/88/ES.

(6) UL C 303, 14.12.2007, str. 1.

(7) UL L 80, 23.3.2002, str. 29.“.

(8) Šest let po datumu začetka veljavnosti te direktive.

(9) Sedem let po datumu začetka veljavnosti te direktive.

(10) Osem let po datumu začetka veljavnosti te direktive.

(11) Tri let po datumu začetka veljavnosti te direktive.

UTEMELJITEV SVETA

I. UVOD

Komisija je 24. septembra 2004 predložila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa (1). Podlaga za predlog je člen 137(2) Pogodbe.

Evropski parlament je v skladu s členom 251 Pogodbe dal svoje mnenje v prvi obravnavi 11. maja 2005 (2).

Ekonomsko-socialni odbor je mnenje predložil 11. maja 2005 (3), Odbor regij pa 14. aprila 2005 (4).

Komisija je 2. junija 2005 predstavila spremenjeni predlog (5), v katerega je vključila 13 od 25 sprememb Evropskega parlamenta.

Svet je 9. junija 2008 s kvalificirano večino sprejel politični dogovor o skupnem stališču skupaj s političnim dogovorom o skupnem stališču o direktivi o delovnih pogojih za začasne delavce. Pet delegacij, ki niso mogle sprejeti besedila političnega dogovora o direktivi o delovnem času, je v zapisnik Sveta vključilo skupno izjavo (6).

Svet je v skladu s členom 251(2) Pogodbe ES 15. septembra 2008 s kvalificirano večino sprejel skupno stališče.

II. CILJI

Cilja predloga sta:

—

prvič, pregledati nekatere določbe Direktive 2003/88/ES (s katero je bila nazadnje spremenjena Direktiva 93/104/ES) v skladu s členoma 19 in 22 direktive. Te določbe se nanašajo na odstopanje od referenčnega obdobja pri uporabi člena 6 (najdaljši delovni čas na teden) in na možnost neuporabe člena 6, če delavec soglaša z opravljanjem takega dela („določba o možnosti neuporabe“);

—

drugič, upoštevati sodno prakso Sodišča, zlasti sodbi v primerih SIMAP (7) in Jaeger (8), po katerih je treba čas dežurstva zdravnika, če se od njega zahteva, da je v bolnišnici fizično prisoten, šteti za delovni čas. Taka razlaga nekaterih določb direktive, ki jo je Sodišče Evropskih skupnosti dalo po več zahtevah za predhodno odločanje v skladu s členom 234 Pogodbe, močno vpliva na pojem „delovni čas“ in posledično tudi na bistvene določbe direktive.

Predlog zlasti:

—

poskuša vzpostaviti pravo ravnotežje med zdravjem in varnostjo delavcev ter potrebo delodajalcev po prožnosti in zato uvaja splošna načela varstva dežurnih delavcev med aktivnimi in neaktivnimi urami dežurstva. Predlog določa, da neaktivne ure dežurstva ne spadajo v delovni čas v smislu direktive, če ni drugače določeno v nacionalni zakonodaji, kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji.

—

Namen predloga je pod določenimi pogoji povečati prožnost delodajalcev v državah članicah pri organizaciji delovnega časa, saj omogoča, da se referenčno obdobje za izračun najdaljšega delovnega tedna razširi do največ enega leta, tako da se bodo podjetja lahko spoprijela z bolj ali manj rednimi nihanji v povpraševanju.

—	Predlog prav tako omogoča boljšo usklajenost delovnega in družinskega življenja, predvsem s predlaganimi spremembami člena 22.

—

Predlog glede možnosti posameznika, da se odloči za neuporabo določbe o povprečno 48-urnem delovnem tednu, krepi socialni dialog, tako da vključuje socialne partnerje v sprejemanje odločitev države članice glede uporabe možnosti posameznih delavcev, da se odločijo za možnost neuporabe. V okviru tega novega sistema je treba odločitev države članice, da dovoli uporabo možnosti neuporabe, izvesti s kolektivno pogodbo ali sporazumom med socialnimi partnerji na ustrezni ravni ali z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji na ustrezni ravni. Noben delodajalec ne sme od delavca zahtevati, da dela več od povprečnega 48-urnega delovnega tedna, zato mora tudi posamezni delavec dati soglasje k izbiri možnosti neuporabe. Okrepljeni pogoji se bodo uporabljali tudi na ravni Skupnosti, da se preprečijo zlorabe in da se zagotovi popolnoma svobodna odločitev delavca glede izbire možnosti neuporabe. Predlog nadalje uvaja splošno načelo, v skladu s katerim naj bi bilo omejeno tudi največje število delovnih ur v tednu.

III. ANALIZA SKUPNEGA STALIŠČA

(1) Splošne ugotovitve

(a) Spremenjeni predlog Komisije

Evropski parlament je sprejel 25 sprememb predloga Komisije, od katerih jih je bilo 13 v predlog Komisije vključenih v celoti, delno ali v drugačnem besedilu (spremembe 1, 2, 3, 4, 8, 11, 12, 13, 16, 17, 18, 19 in 24). Dvanajst drugih sprememb za Komisijo ni bilo sprejemljivih (spremembe 5, 6, 7, 9, 10, 14, 15, 20, 21, 22, 23 in 25).

(b) Skupno stališče Sveta

Svet je lahko sprejel 8 od 13 sprememb, kot so bile v celoti ali delno vključene v spremenjeni predlog Komisije, namreč spremembe 1 in 2 (uvodna izjava št. 4, ki navaja sklepe Evropskega sveta iz Lizbone), 3 (uvodna izjava št. 5, ki omenja večjo stopnjo zaposlenosti žensk), 4 (uvodna izjava št. 7: dodana navedba o združljivosti poklicnega in družinskega življenja), 8 (uvodna izjava št. 14, ki navaja člen 31(2) Listine o temeljnih pravicah), 16 (člen 17(2) o nadomestnem počitku), 17 (prva alinea člena 17(5), odprava napake) in 18 (člen 18(3) o nadomestnem počitku).

Svet je prav tako sprejel načela, ki so podlaga za naslednje spremembe, vendar jih je treba na novo napisati:

—	št. 12 (člen 2b: dodana določba o usklajenosti poklicnega in družinskega življenja);

—	št. 13 (črtanje člena 16b(2) o 12-mesečnem referenčnem obdobju);

—	št. 19 (člen 19: referenčno obdobje).

Po mnenju Sveta ne bi bilo priporočljivo sprejeti teh sprememb:

—

št. 11 (kumuliranje ur v primeru več delovnih pogodb), kot je upoštevana v uvodni izjavi 2 spremenjenega predloga, saj uvodna izjava 3 veljavne direktive določa: „Določbe Direktive Sveta 89/391/EGS z 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu se še naprej v celoti uporabljajo za področja, zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe“. Poleg tega tudi člen 1(4) direktive določa, da se določbe Direktive 89/391/EGS v celoti uporabljajo za najkrajši čas dnevnega počitka, tedenskega počitka in letnega dopusta, odmore in največje število delovnih ur na teden ter za določene vidike nočnega dela, izmenskega dela in ritem dela;

—	št. 24 (določba o veljavnosti sporazumov o možnosti neuporabe, ki so bili podpisani pred začetkom veljavnosti sedanje direktive, člen 22(1c)): Svet je menil, da ta določba, ki je bila vključena v spremenjeni predlog Komisije, ni potrebna;

—	št. 25 (ki določa, da se po objavi vladam in parlamentom držav kandidatk pošlje izvod te direktive).

Svet iz enakih razlogov, kot so navedeni v spremenjenem predlogu Komisije, prav tako ni mogel sprejeti sprememb 5, 6, 7, 9, 10, 14, 15, 20, 21, 22 in 23.

Komisija je sprejela skupno stališče, o katerem se je dogovoril Svet.

(2) Posebne pripombe

Določbe o času dežurstva

Svet se je strinjal z opredelitvijo „časa dežurstva“ in „neaktivnega dela časa dežurstva“, kot jo je Komisija predlagala v prvotnem predlogu in potrdila v spremenjenem predlogu.

Svet se je s Komisijo strinjal tudi, da je treba dodati opredelitev pojma „delovno mesto“ v členu 1(1)(1b) skupnega stališča ter tako razjasniti opredelitev pojma „čas dežurstva“.

Svet se je tudi pri novem členu 2a o času dežurstva strinjal s Komisijo o načelu, da neaktivne ure dežurstva ne bi smele biti obravnavane kot delovni čas, razen če nacionalna zakonodaja ali kolektivna pogodba ali sporazum med socialnimi partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo določajo drugače. Svet deli mnenje Komisije, da bi moralo biti zaradi uvedbe te nove kategorije razmerje med delovnim časom in počitkom jasnejše.

Svet je uporabil isti pristop k metodi za izračun neaktivnih ur dežurstva kot Komisija, vendar dodal, da ni nujno, da se ta metoda določi le s kolektivno pogodbo ali sporazumom med socialnimi partnerji, temveč se lahko določi tudi z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji.

Svet je priznal, da se neaktivne ure dežurstva načeloma ne bi smele upoštevati pri izračunu dnevnega ali tedenskega počitka. Vendar bi bilo po mnenju Sveta ustrezno dopustiti tudi nekaj prožnosti pri uporabi te določbe v okviru kolektivnih pogodb, sporazumov med socialnimi partnerji ali nacionalne zakonodaje po posvetovanju s socialnimi partnerji.

Nadomestni počitek

Pri členih 17(2) in 18(3) se je Svet lahko strinjal s spremembama št. 16 in 18, kot sta bili na novo napisani v spremenjenem predlogu Komisije.

Splošno načelo je, da bi morali delavci dobiti čas za nadomestni počitek, kadar ne morejo imeti običajnega časa za počitek. Določitev ustreznega časa za nadomestni počitek delavcev bi bilo treba prepustiti državam članicam, ki morajo upoštevati zdravje in varnost zadevnih delavcev ter načelo sorazmernosti.

Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja

Svet se strinja s Parlamentom, da je treba izboljšati usklajenost poklicnega in družinskega življenja. Ta skrb je precej jasno izražena v uvodnih izjavah 5, 6 in 7 ter v členu 1(2) skupnega stališča, ki vključuje tudi novi člen 2b.

Svet se strinja s spremembama 2 in 3 (o uvodnih izjavah 4 in 5), kot sta na novo napisani v spremenjenem predlogu Komisije.

Pri novem členu 2b je Svet sprejel besedilo prvega odstavka spremenjenega predloga Komisije, v katerem je določeno, da „države članice spodbujajo socialne partnerje na primerni ravni, da brez poseganja v njihovo neodvisnost sklepajo sporazume s ciljem boljše usklajenosti med poklicnim in družinskim življenjem“.

Druga dva odstavka temeljita na spremembi 12 in na spremenjenem predlogu Komisije. Drugi odstavek nadalje navaja Direktivo 2002/14/ES o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti ter posvetovanja s socialnimi partnerji. Tretji odstavek določa, da bi morale države članice spodbujati delodajalce, da preučijo zahteve delavcev za spremembe delovnega urnika in ritma, ob upoštevanju potreb po prožnosti delodajalcev in delavcev.

Referenčno obdobje (člen 19)

Svet deli mnenje Evropskega parlamenta, da bi moralo biti podaljšanje referenčnega obdobja povezano z večjo udeleženostjo delavcev in njihovih predstavnikov ter s potrebnimi preventivnimi ukrepi glede zdravstvenih in varnostnih tveganj za delavce. Vendar bi po njegovem mnenju ustrezno zagotovilo predstavljalo sklicevanje na oddelek II Direktive 89/391/ES (9), ki vsebuje več določb o tej zadevi.

Okvir za možnost neuporabe (člen 22)

Svet ni mogel sprejeti niti spremembe 20, po kateri bi se člen 22 o možnosti neuporabe prenehal uporabljati 36 mesecev po začetku veljavnosti direktive, niti spremenjenega predloga Komisije, ki predvideva podaljšanje te možnosti po treh letih. Nekatere delegacije so podprle načelo o prenehanju možnosti neuporabe po določenem času, vendar je večina nasprotovala kakršni koli taki rešitvi, kar pa ne pomeni nujno, da bodo na tej stopnji vse izbrale možnost neuporabe.

Svet je po preučitvi različnih možnih rešitev tako na koncu ugotovil, da je edina rešitev, ki bi jo podprla kvalificirana večina delegacij, nadaljnja možnost neuporabe, vendar je treba uvesti varovalke, da ta možnost ne bi bila izkoriščena na škodo delavcev.

Predvsem člen 1(7) skupnega stališča o členu 22a(a) direktive določa, da možnost neuporabe ne more biti uporabljena skupaj z možnostjo iz člena 19(b). Uvodna izjava 13 poleg tega določa, da bi bilo treba pred uporabo možnosti neuporabe preučiti, ali potrebne prožnosti ne zagotavljajo že najdaljše referenčno obdobje ali druge določbe o prožnosti, predvidene v tej direktivi.

Skupno stališče glede pogojev za možnost neuporabe določa, da:

—

bi moral najdaljši delovni teden v EU ostati 48 ur v skladu s členom 6 veljavne direktive, razen če država članica zagotovi možnost neuporabe s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi med socialnimi partnerji na ustrezni ravni ali z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji na ustrezni ravni, pri čemer možnost neuporabe izbere posamezen delavec. Odločitev tako sprejme posamezen delavec, ki ne more biti prisiljen, da dela več kot 48 ur;

—	za uporabo te možnosti poleg tega veljajo strogi pogoji, katerih namen je zavarovati prostovoljno privolitev delavca, uvesti pravno omejitev števila delovnih ur na teden v okviru možnosti neuporabe ter določiti posebne obveznosti za delodajalce, da na zahtevo obveščajo pristojne organe.

Skupno stališče glede zavarovanja prostovoljne privolitve delavca določa, da je izbira možnosti neuporabe veljavna le, če je delavec dal soglasje, preden je opravil tako delo in ne za več kot enoletno obdobje, ki pa je obnovljivo. Delodajalec ne more v nobenem primeru šikanirati delavca, če ni pripravljen dati soglasja za tako delo ali če iz drugih razlogov umakne svoje soglasje. Odločitev o neuporabi je lahko poleg tega podpisana le po prvih štirih tednih dela in od delavca ni mogoče zahtevati, da podpiše izbiro možnosti neuporabe hkrati s pogodbo, razen v primeru kratkoročnih pogodb (glej v nadaljevanju). Delavec lahko v določenem roku tudi umakne soglasje, da bo delal na podlagi možnosti o neuporabi.

Skupno stališče uvaja pravno omejitev dovoljenega števila delovnih ur na teden v okviru možnosti neuporabe, ki je veljavna direktiva ne določa. Običajna omejitev naj bi bila 60 ur, izračunano kot trimesečno povprečje, razen če bo v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji določeno drugače. Ta omejitev se lahko poveča na 65 ur, izračunano kot trimesečno povprečje, če ni kolektivne pogodbe in če so neaktivne ure dežurstva obravnavane kot delovni čas.

Skupno stališče prav tako določa, da morajo delodajalci voditi evidenco delovnih ur, ko so zaposleni delali na podlagi možnosti neuporabe. Evidence so na voljo pristojnim organom, ki lahko iz razlogov, povezanih z varnostjo in/ali zdravjem delavcev, prepovejo ali omejijo možnost preseganja najvišjega števila delovnih ur na teden. Pristojni organi lahko od delodajalca zahtevajo podatke o primerih, ko so delavci dali soglasje za več kot 48-urno delo v sedemdnevnem obdobju, izračunano kot povprečje za referenčno obdobje iz člena 16(b).

V skupnem stališču so določeni posebni pogoji za kratkoročne pogodbe (če je delavec v obdobju 12 mesecev zaposlen pri istem delodajalcu za obdobje ali obdobja, ki skupaj ne presežejo 10 tednov): soglasje k izbiri možnosti neuporabe se lahko da v prvih štirih tednih zaposlitvenega razmerja, za dovoljeno število delovnih ur na teden v okviru možnosti neuporabe pa ni pravne omejitve. Vendar se od delavca ne sme zahtevati, da da soglasje za delo v okviru možnosti neuporabe ob podpisu pogodbe o zaposlitvi.

Skupno stališče nadalje določa, da lahko država članica, kadar izbere možnost neuporabe, z zakoni ali drugimi predpisi zaradi objektivnih ali tehničnih razlogov ali zaradi organizacije dela omogoči, da se kot referenčno obdobje določi obdobje, ki ne presega šest mesecev. Vendar to referenčno obdobje ne bi smelo vplivati na trimesečno referenčno obdobje za izračun omejitve najdaljšega 60- ali 65-urnega delovnega tedna.

Določbe o spremljanju, oceni in pregledu

Člen 1(9) skupnega stališča o novem členu 24a direktive določa podrobne zahteve o poročanju o možnosti neuporabe in drugih dejavnikih, ki lahko prispevajo k dolgim delovnim uram, kot je uporaba člena 19(b) (12-mesečno referenčno obdobje). Te zahteve naj bi Komisiji omogočile podrobno spremljanje.

Natančneje, skupno stališče določa, da bo Komisija:

—	najpozneje štiri leta po začetku veljavnosti direktive predložila poročilo, po potrebi skupaj z ustreznimi predlogi za zmanjšanje prekomernih delovnih ur, tudi uporabe možnosti neuporabe, ob upoštevanju učinka na zdravje in varnost delavcev, za katere velja ta možnost. To poročilo bo ocenil Svet;

—	lahko ob upoštevanju te ocene in najpozneje pet let po začetku veljavnosti direktive Svetu in Evropskemu parlamentu predlagala, naj revidirata direktivo in tudi možnost neuporabe.

IV. SKLEP

Svet ob upoštevanju istočasno doseženega občutnega napredka pri direktivi o začasnih delavcih, zaposlenih prek agencij, meni, da je skupno stališče o direktivi o delovnem času uravnotežena in realna rešitev zadev iz predloga Komisije, zlasti zaradi velikih razlik v razmerah na trgu dela v državah članicah in v njihovih stališčih glede potrebnih pogojev za poenotenje teh razmer. Z zanimanjem pričakuje konstruktivne razprave z Evropskim parlamentom, ki bodo omogočile končni dogovor o tej pomembni direktivi.

(1) UL C 322, 29.12.2004, str. 9.

(2) UL C 92, 20.4.2006, str. 292.

(3) UL C 267, 27.10.2005, str. 16.

(4) UL C 231, 20.9.2005, str. 69.

(5) UL C 146, 16.6.2005, str. 13.

(6) Dok. 10583/08 ADD 1.

(7) Sodba Sodišča z dne 3. oktobra 2000 v zadevi C-303/98, Sindicato de Médicos de Asistencia Publica (SIMAP) proti Conselleria de Sanidad y Consumo de la Generalidad Valenciana, ECR 2000, str. I-07963.

(8) Sodba Sodišča z dne 9. oktobra 2003 v zadevi C-151/02, predlog za predhodno odločanje: Landesarbeitsgericht Schleswig Holstein (Nemčija) v postopku pred tem sodiščem med Landeshauptstadt Kiel in Norbertom Jaegerjem; še ni objavljena.

(9) UL L 183, 29.6.1989, str. 1.

7.10.2008

Uradni list Evropske unije

CE 254/36

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 24/2008,

ki ga je sprejel Svet dne 15. septembra 2008

z namenom sprejetja Direktive 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela

(2008/C 254 E/04)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 137(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in ustreza načelom, priznanim z Listino Unije o temeljnih pravicah (3). Zasnovana je predvsem tako, da zagotavlja popolno upoštevanje člena 31 Listine, ki določa, da ima vsak delavec pravico do delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo zdravje, varnost in dostojanstvo, ter do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.

(2)

Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev med drugim določa v točki 7, da mora dokončno oblikovanje notranjega trga izboljšati življenjske in delovne pogoje delavcev v Evropski skupnosti; ta proces bo uresničen z uskladitvijo napredka v zvezi s temi pogoji, v glavnem glede oblik dela, kot so delo na podlagi pogodbe za določen čas, delo s krajšim delovnim časom, delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in sezonsko delo.

(3)	Komisija se je 27. septembra 1995 v skladu s členom 138(2) Pogodbe posvetovala s socialnimi partnerji na ravni Skupnosti o ukrepih, ki bi jih lahko sprejeli na ravni Skupnosti glede prožnosti delovnega časa in varnosti zaposlitve delavcev.

(4)	Komisija je po tem posvetovanju ocenila, da so ukrepi Skupnosti priporočljivi, in se je 9. aprila 1996 ponovno posvetovala s socialnimi partnerji v skladu s členom 138(3) Pogodbe o vsebini načrtovanega predloga.

(5)

V uvodu k okvirnemu sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem 18. marca 1999, so podpisniki izrazili namero, da preučijo potrebo po podobnem sporazumu v zvezi z delom prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in da se delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ne vključijo v direktivo o delu za določen čas.

(6)

Splošne medpanožne organizacije, in sicer Združenje evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij (UNICE) (4), Evropski center za podjetja z javno udeležbo (CEEP) in Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), so v skupnem pismu z dne 29. maja 2000 obvestile Komisijo, da želijo začeti postopek, predviden v členu 139 Pogodbe. V naslednjem skupnem pismu z dne 28. februarja 2001 so Komisijo zaprosile za enomesečno podaljšanje roka iz člena 138(4). Komisija je ugodila prošnji s podaljšanjem pogajalskega roka do 15. marca 2001.

(7)	Socialni partnerji so 21. maja 2001 izjavili, da pogajanja o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela niso privedla do sporazuma.

(8)

Evropski svet je marca 2005 menil, da je bistvenega pomena oživiti Lizbonsko strategijo in se pri prednostnih nalogah znova osredotočiti na rast in zaposlovanje. Svet je odobril integrirane smernice za rast in delovna mesta za obdobje 2005–2008, ki naj bi med drugim spodbujale prožnost v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšale segmentacijo trga dela, ob upoštevanju vloge socialnih partnerjev.

(9)

Evropski svet je v skladu s Sporočilom Komisije o socialni agendi za obdobje do 2010, ki jo je marca leta 2005 Evropski svet pozdravil kot prispevek, ki s krepitvijo evropskega socialnega modela pripomore k doseganju ciljev iz Lizbonske strategije, menil, da bi nove oblike organizacije dela in večja raznolikost pogodbenih dogovorov za delavce in podjetja, v katerih sta bolje združena prožnost in varnost, prispevale k boljši prilagodljivosti. Nadalje je Evropski svet na zasedanju decembra 2007 odobril dogovorjena skupna načela prožne varnosti, ki pomenijo uravnotežen pristop med prožnostjo in varnostjo na trgu dela, delavcem in delodajalcem pa pomagajo, da izrabijo priložnosti, ki jih ponuja globalizacija.

(10)	Znotraj Evropske unije obstajajo precejšnje razlike glede uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in glede pravnega položaja, statusa in delovnih pogojev delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

(11)	Delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ustreza tako potrebam podjetij glede prožnosti kot tudi potrebi zaposlenih glede usklajevanja njihovega poklicnega in zasebnega življenja. Tako prispeva k odpiranju novih delovnih mest ter k udeležbi na trgu dela in vključevanju vanj.

(12)	Ta direktiva vzpostavlja okvir za varnost delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ki je nediskriminatoren, pregleden in sorazmeren, hkrati pa upošteva raznolikost razmer na trgih dela ter odnosov med delojemalci in delodajalci.

(13)

Direktiva Sveta 91/383/EGS z dne 25. junija 1991, s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem (5), določa varnostne in zdravstvene predpise, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

(14)	Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, bi morali biti vsaj takšni, kot so pogoji, ki bi se uporabljali za te delavce, če bi jih podjetje uporabnik zaposlilo na isto delovno mesto.

(15)

Pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so običajna oblika delovnega razmerja. Za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in glede na posebno varstvo, ki izhaja iz takšne pogodbe, bi bilo torej treba predvideti določbo, ki bi omogočala izjeme od pravil, veljavnih v podjetju uporabniku.

(16)

Da bi se lahko države članice prožno spopadale z raznolikostjo razmer na trgih dela ter odnosov med delojemalci in delodajalci, lahko socialnim partnerjem dovolijo, da opredelijo delovne pogoje in pogoje zaposlitve, če je upoštevana splošna raven varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

(17)	Poleg tega bi bilo treba v nekaterih točno določenih okoliščinah državam članicam omogočiti, da na podlagi sporazuma, ki so ga sklenili socialni partnerji na nacionalni ravni, v določenih mejah odstopajo od načela enakega obravnavanja, dokler je zagotovljena ustrezna raven varstva.

(18)

Izboljšanje minimalnega varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, bi moral spremljati pregled vsakršnih omejitev ali prepovedi, ki so morda bile uvedene za delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Upravičijo se lahko le na podlagi splošnega interesa, predvsem v zvezi z varstvom delavcev, zahtevami glede varnosti in zdravja pri delu ter potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja trga dela in preprečevanja zlorab.

(19)	Ta direktiva ne vpliva na avtonomijo socialnih partnerjev niti ne bi smela vplivati na odnose med njimi, vključno s pravico pogajanja o kolektivnih pogodbah in njihovega sklepanja v skladu z nacionalno zakonodajo in praksami, ob upoštevanju veljavnega prava Skupnosti.

(20)	Določbe te direktive glede omejitev ali prepovedi v zvezi z delom prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ne posegajo v nacionalno zakonodajo ali prakso, ki prepoveduje nadomeščanje stavkajočih delavcev z delavci, zaposlenimi pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

(21)	Države članice bi morale predvideti upravne ali sodne postopke za varovanje pravic delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ter predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za primere kršitev obveznosti iz te direktive.

(22)	Ta direktiva bi se morala izvajati v skladu z določbami Pogodbe glede svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja ter brez poseganja v Direktivo 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (6).

(23)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitev okvira, usklajenega na ravni Skupnosti, za varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

STA SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

Splošne določbe

Člen 1

Področje uporabe

1. Ta direktiva se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja.

2. Ta direktiva se uporablja za javna in zasebna podjetja, ki so agencije za zagotavljanje začasnega dela ali podjetja uporabniki, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno poslovanje.

3. Države članice lahko po posvetovanju s socialnimi partnerji določijo, da se ta direktiva ne uporablja za pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja, sklenjena na podlagi posebnega javnega ali javno podprtega programa poklicnega usposabljanja, vključevanja ali preusposabljanja.

Člen 2

Cilj

Namen te direktive je zagotovitev varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšanje kakovosti dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela sile z zagotavljanjem uporabe načela enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 5, za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev, ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.

Člen 3

Opredelitve

1. V tej direktivi:

(a)	„delavec“ pomeni vsako osebo, ki je v zadevni državi članici zaščitena kot delavec po nacionalni zakonodaji o delovnem pravu;

(b)

„agencija za zagotavljanje začasnega dela“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki v skladu z nacionalnim pravom sklepa pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavci, zaposlenimi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, da bi jih napotila v podjetja uporabnike, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili teh podjetij;

(c)	„delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela“ pomeni delavca, ki ima z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in je napoten v podjetje uporabnika, kjer začasno dela pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja;

(d)	„podjetje uporabnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, za katero začasno dela delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in sicer pod nadzorom in v skladu z navodili te osebe;

(e)	„napotitev“ pomeni čas, v katerem je delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, dodeljen podjetju uporabniku, kjer začasno dela pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja;

(f)

„osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ pomeni delovne pogoje in pogoje zaposlitve, določene z zakoni in drugimi predpisi, kolektivnimi pogodbami in/ali drugimi zavezujočimi splošnimi določbami, ki veljajo v podjetju uporabniku in se nanašajo na:

(i)	trajanje delovnega časa, nadurno delo, odmore, počitke, nočno delo, dopust in dela proste dni;

(ii)

plačilo.

2. Ta direktiva ne posega v nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma plačila, pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja in delavca.

Države članice ne smejo iz področja uporabe te direktive izključiti delavcev, pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij le zato, ker se ta nanašajo na delavce s skrajšanim delovnim časom, delavce s pogodbo za določen čas ali osebe, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje.

Člen 4

Pregled omejitev ali prepovedi

1. Prepovedi ali omejitve pri uporabi dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela so upravičene le zaradi razlogov splošnega interesa, ki se nanašajo predvsem na varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, zahteve glede zdravja in varnosti pri delu ali potrebo, da se zagotovi pravilno delovanje trga dela in preprečevanje zlorab.

2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in prakso do … (7) pregledajo omejitve ali prepovedi glede uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi preverile, ali so upravičene iz razlogov, navedenih v odstavku 1.

3. Če so takšne omejitve ali prepovedi določene v kolektivnih pogodbah, lahko socialni partnerji, ki so se pogajali o zadevni pogodbi, izvedejo pregled iz odstavka 2.

4. Odstavki 1, 2 in 3 ne posegajo v nacionalne zahteve glede registracije, izdaje dovoljenj, certificiranja, finančnih jamstev ali nadzora agencij za zagotavljanje začasnega dela.

5. Države članice do … (7) obvestijo Komisijo o rezultatih pregledov iz odstavkov 2 in 3.

POGLAVJE II

Pogoji zaposlitve in delovni pogoji

Člen 5

Načelo enakega obravnavanja

1. Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, so v času njihove napotitve v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

Za namene uporabe prvega pododstavka morajo biti veljavni predpisi v podjetju uporabniku glede:

(a)	zaščite nosečih žensk in doječih mater ter zaščite otrok in mladih; ter

(b)	enakega obravnavanja moških in žensk ter ukrepov v boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere, prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti

usklajeni s tem, kar je določeno v zakonih in drugih predpisih, kolektivnih pogodbah in/ali drugih splošnih določbah.

2. Glede plačila lahko države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji predvidijo izjeme od načela določenega v odstavku 1, kadar delavci, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prejemajo plačilo tudi v času med napotitvami.

3. Države članice lahko po posvetovanju s socialnimi partnerji tem ponudijo možnost, da na ustrezni ravni in pod pogoji, ki jih določijo države članice, ohranijo ali sklenejo kolektivne pogodbe, v katerih se ob spoštovanju splošnega varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, lahko podrobno določijo delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ki se lahko razlikujejo od pogojev iz odstavka 1.

4. Če je za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, predvidena ustrezna raven varstva, lahko države članice, ki nimajo zakonsko določenega sistema za razglasitev splošne veljavnosti kolektivnih pogodb niti nobenega takšnega zakonsko določenega sistema ali prakse, na podlagi katerih bi določbe iz teh sporazumov veljale za vsa podobna podjetja v določenem sektorju ali na določenem geografskem območju, po posvetovanju s socialnimi partnerji na nacionalni ravni in na podlagi sporazuma, ki so ga sklenili socialni partnerji, določi ureditev osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve, ki odstopajo od načela iz odstavka 1. Takšna ureditev lahko zajema rok za uveljavitev načela enakega obravnavanja.

Ureditev iz tega odstavka mora biti v skladu z zakonodajo Skupnosti ter dovolj natančna in dostopna, da lahko iz nje zadevni sektorji in podjetja razberejo svoje obveznosti in te izpolnjujejo. Zlasti pa države članice pri uporabi člena 3(2) navedejo, ali so poklicni sistemi socialne varnosti, vključno s sistemi pokojninskega zavarovanja, sistemi nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali sistemi finančne udeležbe, vključeni v osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve iz odstavka 1. Takšna ureditev ne posega v sporazume na nacionalni, regionalni, lokalni ali sektorski ravni, ki so vsaj enako ugodni za delavce.

5. Države članice v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab pri uporabi tega člena, zlasti za preprečevanje zaporednih napotitev, katerih namen je obiti določbe iz te direktive. O teh ukrepih obvestijo Komisijo.

Člen 6

Dostop do zaposlitve, bonitet in poklicnega usposabljanja

1. Delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, so obveščeni o prostih delovnih mestih v podjetju uporabniku, da se jim omogočijo enake možnosti kot drugim delavcem v tem podjetju glede zaposlitve za nedoločen čas. Takšne informacije se lahko priskrbijo v obliki splošne objave na primernem mestu v podjetju, za katerega in pod nadzorom katerega delajo delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela.

2. Države članice sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev, da so kakršna koli določila, ki prepovedujejo sklenitev pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja med podjetjem uporabnikom in delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, po zaključku njegove napotitve ali ki imajo učinek, da to preprečijo, nična in neveljavna ali se lahko razglasijo za nična in neveljavna.

Ta odstavek ne posega v določbe, po katerih agencije za zagotavljanje začasnega dela prejmejo ustrezno visoko nadomestilo za storitve, opravljene za podjetje uporabnika, v zvezi z napotitvijo, zaposlitvijo in usposabljanjem delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela.

3. Agencije za zagotavljanje začasnega dela delavcem ne smejo zaračunati provizije v zameno za to, da so se s podjetjem uporabnikom dogovorile o njihovem delu pri uporabniku ali za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja s podjetjem uporabnikom po opravljeni napotitvi v zadevnem podjetju.

4. Brez poseganja v člen 5(1) se delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, omogoči dostop do dobrin ali bonitet v podjetju uporabniku, zlasti do menze, otroškega varstva in prevoznih storitev, in sicer pod enakimi pogoji, kot jih imajo delavci, ki jih podjetje zaposli neposredno, razen če je razlika v obravnavanju upravičena zaradi objektivnih razlogov.

5. Države članice v skladu z nacionalno tradicijo in prakso sprejmejo ustrezne ukrepe ali spodbujajo dialog med socialnimi partnerji, da bi se:

(a)	izboljšal dostop delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, do usposabljanja in otroškega varstva v agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in sicer tudi v času med napotitvami, da bi hitreje poklicno napredovali in povečali svojo zaposljivost;

(b)	izboljšal dostop delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, do usposabljanja za delavce podjetij uporabnikov.

Člen 7

Zastopanje delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela

1. Delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, se pod pogoji, ki jih določijo države članice, upoštevajo pri izračunu praga, nad katerim je treba v agenciji za zagotavljanje začasnega dela ustanoviti organe, ki predstavljajo delavce in so predvideni po pravu Skupnosti in nacionalnem pravu ter kolektivnih pogodbah.

2. Države članice lahko pod pogoji, ki jih opredelijo, določijo, da se delavci, ki so zaposleni pri agencijah za začasnega dela, upoštevajo pri izračunu praga, nad katerim je treba v podjetju uporabniku ustanoviti organe, ki predstavljajo delavce in so predvideni po pravu Skupnosti in nacionalnem pravu ter kolektivnih pogodbah, in sicer enako, kot če bi bili delavci, ki bi jih podjetje uporabnik zaposlilo neposredno za enak čas.

3. Državam članicam, ki izrabijo možnost iz odstavka 2, ni treba uveljaviti določb odstavka 1.

Člen 8

Obveščanje predstavnikov delavcev

Brez poseganja v nacionalne predpise in predpise Skupnosti o obveščanju in posvetovanju, ki so strožji in/ali podrobnejši, ter zlasti Direktivo 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti (8) mora podjetje uporabnik priskrbeti ustrezne informacije o uporabi delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, kadar obvešča o zaposlitvenem položaju v zadevnem podjetju organe, ki predstavljajo delavce in so ustanovljeni v skladu z nacionalno zakonodajo in zakonodajo Skupnosti.

POGLAVJE III

Končne določbe

Člen 9

Minimalne zahteve

1. Ta direktiva ne posega v pravico držav članic, da uporabljajo ali sprejmejo za delavce ugodnejše zakone ali druge predpise ali da spodbujajo ali dopuščajo za delavce ugodnejše kolektivne pogodbe, sklenjene med socialnimi partnerji.

2. Izvajanje te direktive v nobenem primeru ni zadostna podlaga za utemeljitev znižanja splošne ravni varstva delavcev na področjih, vključenih v to direktivo. To ne posega v pravice držav članic in/ali socialnih partnerjev, da zaradi spremenjenih okoliščin sprejmejo zakonske, druge predpise ali pogodbene ureditve, ki se razlikujejo od ureditve, obstoječe v času sprejetja te direktive, če vsakokrat zagotovijo izpolnjevanje minimalnih zahtev te direktive.

Člen 10

Kazni

1. Države članice poskrbijo za ustrezne ukrepe za primer, da agencija za zagotavljanje začasnega delaali podjetje uporabnik ne upoštevata določb te direktive. Zlasti zagotovijo, da so na razpolago ustrezni sodni in drugi postopki, da se omogoči izvrševanje obveznosti, ki izhajajo iz te direktive.

2. Države članice določijo sistem kazni za kršitve nacionalnih predpisov, ki izvajajo to direktivo, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o teh ukrepih do … (7). Države članice v najkrajšem možnem času Komisiji uradno obvestijo o vseh nadaljnjih spremembah teh ukrepov. Zlasti zagotovijo, da imajo delavci in/ali njihovi predstavniki na voljo ustrezne postopke za izvajanje obveznosti iz te direktive.

Člen 11

Izvajanje

1. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do … (7) ali zagotovijo, da socialni partnerji s sporazumom določijo potrebne predpise, pri čemer pa morajo države članice storiti vse potrebno, da lahko kadar koli zagotovijo, da se cilji te direktive uresničujejo. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 12

Pregled s strani Komisije

Komisija po posvetovanju z državami članicami in socialnimi partnerji na ravni Skupnosti pregleda uporabo te direktive do… (9), da bi predlagala potrebne spremembe, če je to primerno.

Člen 13

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 14

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …

Za Evropski parlament

Predsednik

…

Za Svet

Predsednik

…

(1) UL C 61, 14.3.2003, str. 124.

(2) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 21. novembra 2002 (UL C 25 E, 29.1.2004, str. 368), Skupno stališče Sveta z dne15. septembra 2008 in Sklep Sveta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3) UL C 303, 14.12.2007, str. 1.

(4) Združenje UNICE je januarja 2007 spremenilo svoje ime v BUSINESSEUROPE.

(5) UL L 206, 29.7.1991, str. 19.

(6) UL L 18, 21.1.1997, str. 1.

(7) Tri leta po začetku veljavnosti te direktive.

(8) UL L 80, 23.3.2002, str. 29.

(9) Pet let od sprejema te direktive.

UTEMELJITVE SVETA

I. UVOD

Komisija je 20. marca 2002 v okviru lizbonske strategije sprejela predlog direktive o „delovnih pogojih za posojene delavce“, da bi lahko bolje uskladili prožnost trgov dela in varnost zaposlitve ter ustvarili nova in boljša delovna mesta.

Evropski parlament je po postopku iz člena 251 Pogodbe svoje mnenje sprejel na prvi obravnavi 21. novembra 2002.

Ekonomsko-socialni odbor je mnenje o predlogu Komisije sprejel 19. septembra 2002.

Odbor regij je v pismu z dne 23. maja 2002 navedel, da mnenja o predlogu direktive ne bo predložil.

Komisija je 28. novembra 2002 ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta sprejela spremenjeni predlog.

Svet je s kvalificirano večino dosegel politični dogovor o skupnem stališču na sejah 9. in 10. junija 2008; hkrati je prav tako s kvalificirano večino dosegel tudi politični dogovor o direktivi o delovnem času.

Svet je v skladu s členom 251(2) Pogodbe ES 15. septembra 2008 s kvalificirano večino uradno sprejel skupno stališče.

II. CILJ

Cilj osnutka direktive je zagotoviti varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšati kakovost dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela z zagotavljanjem, da se za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, uporablja načelo enakega obravnavanja, in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev. Namen osnutka direktive je tudi vzpostaviti ustrezen okvir za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.

III. ANALIZA SKUPNEGA STALIŠČA

1. SPLOŠNE UGOTOVITVE

V skladu s členom 137(1) Pogodbe „Skupnost podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic na“ številnih področjih, vključno z „delovnimi pogoji“.

Člen 137(2) Pogodbe določa, da Svet lahko „sprejme v obliki direktiv minimalne zahteve za postopno izvajanje, pri čemer upošteva pogoje in tehnične predpise, ki veljajo v posameznih državah članicah“.

Skupno stališče Sveta je skladno s cilji iz člena 137(2) Pogodbe za zadevno področje, saj je njegov namen zagotoviti varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in izboljšati kakovost dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Poleg tega je v skupnem stališču upoštevana tudi potreba po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.

V skupnem stališču so upoštevani cilji, ki jih je določila Komisija in podprl Parlament, zlasti pa načelo enakega obravnavanja, ki bi moralo od prvega dne veljati za splošno pravilo. Skupno stališče v splošnem vsebuje večino sprememb, ki jih je Parlament sprejel na prvi obravnavi predloga Komisije.

2. OBLIKA IN KLJUČNI ELEMENTI

2.1 Splošna oblika in naslov direktive

Splošna oblika skupnega stališča je skladna s splošno obliko spremenjenega predloga Komisije. Kar zadeva naslov direktive, je Svet upošteval spremenjeni predlog Komisije in se odločil za splošnejši naslov: direktiva o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Treba je opozoriti, da so v številnih primerih v skupnem stališču Sveta pojasnjeni ključni pojmi in izrazi, zlasti z dosledno uporabo angleških pojmov „delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela“ in „agencija za zagotavljanje začasnega dela“.

2.2 Glavne razlike glede na spremenjeni predlog Komisije

Svet je v členu 4 o pregledu omejitev ali prepovedi glede uporabe dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela v glavnem sledil duhu spremembe 34 Evropskega parlamenta, dodal pa je nov odstavek 3 o pregledu kolektivnih pogodb, o katerih se pogajajo socialni partnerji. Po njegovem mnenju bi morali socialnim partnerjem za ohranitev njihove avtonomnosti omogočiti, da sami preverijo, ali so omejitve in prepovedi, o katerih so se pogajali, upravičene iz razlogov, navedenih v členu 4(1). Svet je bil mnenja, da ni treba ohraniti izrecnega sklicevanja na prenehanje neupravičenih omejitev in prepovedi.

V splošnem je sicer sledil spremenjenemu predlogu Komisije, vendar je spremenil člen 5(3) in znatno preoblikoval člen 5(4) in (5). Strinjal se je, da bi moralo načelo enakega obravnavanja od prvega dne dalje veljati za splošno pravilo. O vsakem odstopanju od tega načela pri obravnavanju delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, bi se bilo treba dogovoriti s socialnimi partnerji, bodisi s kolektivnim pogajanjem bodisi s sporazumi, sklenjenimi s socialnimi partnerji na nacionalni ravni. Glede na spremembe člena 5(3) do (5) se posebna izjema za kratkoročne pogodbe (za šest tednov ali manj), kakor je bila predvidena v spremenjenem predlogu Komisije, ni zdela več potrebna oziroma ustrezna.

Tako kot v številnih drugih primerih tudi v členu 5(3) in (4) skupno stališče odraža spremembe Parlamenta, ki poudarjajo pomen vloge socialnih partnerjev pri pogajanjih o delovnih pogojih in pogojih zaposlitve. V členu 5(5) skupnega stališča se odražajo pomisleki Parlamenta glede preprečevanja zlorabe.

Člen 10 skupnega stališča Sveta vsebuje nov odstavek 1 o ukrepih, ki naj bi jih države članice sprejele za zagotovitev, da agencije za zagotavljanje začasnega dela in podjetja uporabniki upoštevajo to direktivo.

Po mnenju Sveta naj bi države članice za začetek izvajanja te direktive potrebovale tri leta, Komisija pa je predlagala dvoletno obdobje za začetek izvajanja (člen 11).

Poleg tega je bilo posodobljenih in spremenjenih več uvodnih izjav, da bi pojasnili spremembe, ki jih je uvedel Svet glede na spremenjeni predlog Komisije, in opisali novosti od leta 2002, ko je bil spremenjeni predlog objavljen. Tako so bila na primer v uvodni izjavi 8 in 9 vključena sklicevanja na oživitev lizbonske strategije v letu 2005 in na dogovorjena skupna načela prožne varnosti, ki jih je Evropski svet potrdil decembra 2007.

3. SPREMEMBE EVROPSKEGA PARLAMENTA S PRVE OBRAVNAVE

3.1 Spremembe Evropskega parlamenta, ki jih je Svet sprejel

V skupnem stališču je v celoti vključenih skupno 26 sprememb (spremembe 1, 15, 19, 20, 23, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 40, 42, 43, 46, 47, 48, 49, 51, 85 in 86), če ne dobesedno, pa vsaj smiselno.

Natančneje, Svet je sprejel spremembo naslova (sprememba 1), tri spremembe uvodnih izjav (spremembe 15, 19 in 20) in vrsto sprememb naslednjih členov: člen 1 o področju uporabe (sprememba 23), člen 2 o cilju direktive (26), člen 3 o opredelitvah (27–33 in 85), člen 4 o pregledu omejitev ali prepovedi (34–36), člen 5 o načelu enakega obravnavanja (40, 42, 43 in 86), člen 6 o dostopu do zaposlitve, bonitet in poklicnega usposabljanja (46–49) ter člen 7 o zastopanju delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela (51).

Opozoriti je treba, da so bile nekatere spremembe vključene drugje v besedilu skupnega stališča, kot je prvotno predlagal Parlament. Na primer, del spremembe 32 se odraža v členu 5(1) in ne v členu 3(1)(d). Drug podoben primer je sprememba 36, ki se namesto v členu 4 v splošnejši obliki odraža v uvodni izjavi 20.

3.2 Spremembe Evropskega parlamenta, ki jih je Svet deloma sprejel

Sprememba 4 o „novih oblikah regulirane prožnosti“ se smiselno odraža v besedilu uvodne izjave 9, kljub temu pa se je Svetu zdelo primerno, da se besedilo uvodne izjave posodobi in da se vanj vključijo sklicevanja na skupna načela prožne varnosti, dogovorjena leta 2007, namesto da se uporabi besedilo, ki ga je predlagal Parlament v mnenju s prve obravnave.

Sprememba 6 je bila sprejeta smiselno, saj uvodna izjava 5 opredeljuje povezavo med to direktivo in Direktivo 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o delu za določen čas. Kar zadeva to spremembo, skupno stališče sledi spremenjenemu predlogu Komisije.

Namen spremembe 12 o pogodbah o zaposlitvi za nedoločen čas, ki so običajna oblika delovnega razmerja, se odraža v uvodni izjavi 15.

Temeljni cilji spremembe 18 o omogočanju socialnim partnerjem, da se pogajajo o osnovnih delovnih pogojih in pogojih zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in te pogoje določijo, ko ti odstopajo od načela enakega obravnavanja, so vključeni v skupno stališče (glej uvodni izjavi 16 in 17 ter člen 5(3) in (4)).

Sprememba 24 je delno sprejeta, saj bi bilo treba pojasniti, da direktiva zajema tako podjetja uporabnike kot tudi agencije za zagotavljanje začasnega dela, kar je v skladu s spremenjenim predlogom. Vendar pa državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da nekatera podjetja izvzamejo iz obveznosti uporabe načela enakega obravnavanja (zadnji del spremembe).

Sprememba 54 (o odpiranju novih delovnih mest, prizadevanju za večjo privlačnost dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in o upoštevanju različnih nacionalnih okoliščin) je bila smiselno sprejeta v členu 2 (cilj direktive), ki sedaj vsebuje besedilo „ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela“. Potreba po upoštevanju različnih nacionalnih pogojev je izrecno navedena v uvodnih izjavah 12, 16, 17 in 19.

Sprememba 87 je delno vključena v člen 5(1): prvi del spremembe (o načelu enakega obravnavanja) je vključen v spremenjeni predlog Komisije in tudi v skupno stališče Sveta, drugi del pa je postal odvečen, saj je bil pojem „primerljiv delavec“ iz besedila črtan (glej spremembo 28, ki sta jo sprejela Komisija in Svet).

V skladu s spremenjenim predlogom Komisije je bila sprememba 92 delno sprejeta v členu 5(3). Vendar se je zdelo primerno izrecno navesti, da bi morali sporazumi s socialnimi partnerji pri določanju delovnih pogojev in pogojev zaposlitve, ki odstopajo od načela enakega obravnavanja, spoštovati „splošno varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela“.

3.3 Spremembe Parlamenta, ki jih Svet ni sprejel

Svetu se v skupno stališče ni zdelo priporočljivo vključiti sprememb 3, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12 (prvi del), 13, 16, 21, 22, 25, 44, 45, 52, 53, 71, 84, 88, 91, 93, 94 in 95 iz naslednjih razlogov:

(i) Uvodne izjave

Nobenega posebnega razloga ni bilo, da se v uvodnih izjavah pojasni pretekli razvoj dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ali osnutka direktive, zato je Svet sledil spremenjenemu predlogu Komisije in zavrnil spremembe 3, 5, 7 in 11 ter prvi del spremembe 12.

V skladu s spremenjenim predlogom Komisije Svet sprememb 8, 9, 10, 13, in 84 ni sprejel. Spremembe so vsebovale posebne primere o tem, kako bi lahko delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela pomagalo ali škodovalo samim delavcem, zaposlenim pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela (ženskam, delavcem s prekinitvami poklicne poti itd.), ali podjetjem uporabnikom (zlasti malim in srednje velikim podjetjem) ali vplivalo na sisteme oz. tradicijo odnosov med delojemalci in delodajalci.

Spremembi 16 in 94 sta postali nepotrebni, saj v spremenjenem predlogu Komisije ni bilo več prejšnje uvodne izjave 16 o vprašanju, kdaj bi se razlike v obravnavanju štele za sprejemljive.

Iz istih razlogov, kot so bili pojasnjeni v zvezi s členom 7 (glej točko (v) spodaj), je bila zavrnjena tudi sprememba 21 o obveščanju, posvetovanju in sodelovanju zaposlenih.

Sprememba 22 o čezmejni delovni mobilnosti (sprejeta s strani Komisije), ki bi se lahko štela za primer, v skupno stališče ni vključena, saj besedilo ni posebej omejeno na čezmejno mobilnost.

Svet je preoblikoval uvodno izjavo 12 in jo znatno skrajšal. V preoblikovano besedilo uvodne izjave pa so bili vključeni nekateri elementi spremembe 93 (npr. zahteva po jasnosti glede pravic delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in glede statusa agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev).

Svet je sicer uvodno izjavo 15 o delavcih, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, poostril, s tem ko je dodal stavek, ki pojasnjuje, da je zaposlitev za nedoločen čas običajna oblika delovnega razmerja, vendar pa skupno stališče ne vključuje podrobnejšega besedila spremembe 88 o tem, kaj bi morale te pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zagotavljati delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela.

(ii) Člen 1 – Področje uporabe

V skladu s spremenjenim predlogom Komisije Svet ni sprejel spremembe 25, ki bi razširila možnost, da se direktiva ne uporablja za pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja, sklenjena na podlagi posebnega programa usposabljanja brez državne podpore.

(iii) Člen 4 – Pregled omejitev ali prepovedi

Parlament je s spremembo 91 zahteval celovit pregled nacionalnih zakonodaj o delavcih, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela. Tako kot Komisija v svojem spremenjenem predlogu je tudi Svet menil, da to ne bi spadalo v področje uporabe Direktive.

(iv) Člen 5 – Načelo enakega obravnavanja

V skladu s spremenjenim predlogom je Svet menil, da je sprememba 39 (o nediskriminaciji) nepotrebna, saj so bili v besedilo člena 5(1) vključeni ustrezni elementi spremembe 32.

Sprememba 44 je sicer postala nepotrebna, saj člen 5(5) spremenjenega predloga ni bil vključen v skupno stališče, vendar je treba opozoriti, da se smisel te spremembe odraža v splošnem namenu besedila, ki poziva k spoštovanju različnih nacionalnih praks.

Sprememba 45 o varnosti in zdravju pri delu ter varnostnem usposabljanju se je štela za nepotrebno, saj je v vsakem primeru treba uporabiti zadevno zakonodajo Skupnosti o varnosti in zdravju pri delu, zlasti pa Direktivo 91/383/EGS, s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem. Svet je zato sledil spremenjenemu predlogu Komisije in to spremembo zavrnil.

(v) Člen 7 – Zastopanje delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela

Sprememba 95 s pripadajočo spremembo 21, ki zadeva uvodno izjavo 21, ni bila sprejeta, saj ne spada v področje uporabe člena o zastopanju delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

Glede tega je treba omeniti, da člen 8 skupnega stališča vsebuje sklicevanje na Direktivo 2002/14/ES o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti.

(vi) Člen 10 – Kazni

Po mnenju Sveta besedilo „delavci in/ali njihovi predstavniki“ v členu 10(2) ustrezno upošteva raznolikost razmer na trgih dela posameznih držav članic. Zato je v skupnem stališču ta izraz ohranjen, sprememba 52 pa je bila zavrnjena.

(vii) Člen 11 – Izvajanje

Besedilo člena 11 o izvajanju se je štelo za dovolj jasno brez predlagane spremembe 53, ki se je glasila „kjer je to primerno, v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso“.

Sprememba 71 (o petletnem obdobju, v katerem se direktiva v določenih primerih ne uporablja) je postala nepotrebna, saj skupno stališče v členu 5 načelo enakega obravnavanja določa za splošno pravilo od prvega dne dalje in ne vključuje možnosti, da se napotitve, krajše od šestih tednov, izvzamejo iz uporabe tega načela. Vendar je treba opozoriti, da je bilo bistvo zadnjega dela te spremembe, ki zadeva preprečevanje zlorabe, vključeno v člen 5(5) skupnega stališča.

IV. SKLEPNE UGOTOVITVE

Svet meni, da je skupno stališče kot celota v skladu s temeljnimi cilji spremenjenega predloga Komisije ter da je upošteval glavne cilje, ki jih je skušal doseči Evropski parlament s svojimi spremembami prvotnega predloga Komisije.

		ISSN 1725-5244
Uradni list Evropske unije		C 254E

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 51 7. oktober 2008

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	III Pripravljalni akti
	SVET
2008/C 254E/01	Skupno stališče (ES) št. 21/2008 z dne 19. maja 2008, ki ga je sprejel Svet v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov ( 1 )	1

2008/C 254E/02	Skupno stališče (ES) št. 22/2008 z dne 23. junija 2008, ki ga je sprejel Svet v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o letaliških pristojbinah ( 1 )	18

2008/C 254E/03	Skupno stališče (ES) št. 23/2008 z dne 15. septembra 2008, ki ga je sprejel Svet v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa	26

2008/C 254E/04	Skupno stališče (ES) št. 24/2008 z dne 15. septembra 2008, ki ga je sprejel Svet v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela	36


2008/C 254E/05	Opomba bralcu(glej notranjo stran zadnje strani ovitka)	s3