23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/1

A.

EESO je januarja 2003 sprejel mnenje na lastno pobudo o spremembah v industriji: sedanje stanje in perspektive — splošen pristop. Cilj mnenja ni bil le zagotoviti pregled najbolj perečih vprašanj, povezanih s spremembami v industriji, ampak tudi poudariti vlogo komisije CCMI in njenega dela v prihodnje. K področjem, za katera je pristojna komisija CCMI v tem okviru, sodita:

V omenjenem mnenju je poudarjena tudi potreba, da bi v skladu z lizbonsko strategijo „konkurenčnost povezali s trajnostnim razvojem in socialno ter ozemeljsko kohezijo“. Poleg tega je v mnenju predlagana zasnova dela za „spremembe v industriji“, ki zajema tako razvoj, ki prizadene podjetja, kot tudi njihovo vzajemno delovanje z okoljem.

Komisija CCMI se je doslej osredotočala predvsem na ocenjevanje vpliva sprememb v industriji na sektorje, podjetja, zaposlene, območja in okolje. Cilj tega mnenja na lastno pobudo je proučiti, kako lahko trajnostni razvoj deluje kot usmerjevalec sprememb v industriji.

B.

Sklep omenjenega mnenja je bil, da so se spremembe v evropskem industrijskem sektorju pogosto obravnavale z vidika prestrukturiranja, pojem pa je dejansko veliko bolj dinamičen. Gospodarstvo je tesno povezano z evropskim političnim in družbenim okoljem, v katerem se razvija, in to okolje tudi samo vpliva na proces sprememb v industriji. Do temeljnih sprememb v industriji prihaja na dva načina: z radikalnimi ukrepi in s postopnim prilagajanjem. Namen tega mnenja na lastno pobudo je proučiti, kako trajnostni razvoj, kot ga opredeljuje Brundtlandova (razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi s tem ogrozil možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij), lahko sproži postopne in proaktivne spremembe v industriji.

C.

V mnenju so predvsem navedeni primeri iz energetskega sektorja in z njim povezanih sektorjev, toda tu opisani procesi lahko veljajo tudi za druge sektorje. Razlogov za to izbiro sektorjev je več:

D.

Kdaj neka tehnologija postane razpoložljiva, določijo raziskave in razvoj. Kdaj se dejansko začne uporabljati, pa določi trg. Na vmesno obdobje lahko vpliva tudi politika. Zaradi uravnotežene mešanice političnih ukrepov — subvencije, spodbujanje, davčni ukrepi — je industrija na Švedskem in Japonskem hitro začela razvijati tehnologijo toplotnih črpalk in sončnih kolektorjev. Ti državi sta deloma tudi zato dosegli vodilni položaj na trgu.

E.

EESO znova potrjuje, da so trije stebri lizbonske strategije enako pomembni. Toda pogosto se poudarja, da je prostor za okoljske in socialne interese le, če je gospodarstvo zdravo in raste. To je preveč poenostavljena razlaga strategije, saj drži tudi nasprotno. Zdravo in rastoče gospodarstvo vsekakor nima prostora v onesnaženem okolju in v družbi, v kateri vlada socialno nesoglasje. Odbor pozdravlja ukrepe na tem področju, ki so opisani v prilogi 2 Sporočila Komisije o pregledu strategije trajnostnega razvoja — izhodišča za ukrepanje  (1).

F.

Trajnost ni le ena možnost med mnogimi, ampak predstavlja edino možno pot, da se zagotovi sprejemljivo prihodnost. Pojem „trajnosti“ je obsežen in zato ni omejen le na okolje, ampak zajema tudi vprašanja gospodarskega in družbenega trajnostnega razvoja. Kontinuiteta podjetij je oblika gospodarske trajnosti, ki se lahko najbolje doseže z ohranjanjem donosnosti. Evropa lahko k temu prispeva z izboljšanjem konkurenčnosti preko inovacij ter s spodbujanjem raziskav in razvoja z dejavno politiko ter mešanico ciljno usmerjenih ukrepov (glej primer Švedske in Japonske).

G.

Socialna trajnost pomeni, da ljudje lahko živijo zdravo in da imajo dohodke, medtem ko se tistim, ki ne morejo živeti tako, zagotavlja primerna raven socialne zaščite. EESO še vedno meni, da lahko Evropa prispeva na tem področju s tem, da stremi k družbi, ki omogoča ljudem ohranjanje poklicne usposobljenosti, in jim nudi dostojno delo v varnem in zdravem delovnem okolju ter ozračju, kjer je prostor tako za delavske pravice kot tudi za ploden socialni dialog.

H.

Ekološka industrija nudi veliko možnosti za gospodarsko rast. V številnih sektorjih te industrije ima Evropa močan položaj. EESO meni, da mora Evropa pokazati več prizadevanja, da bo obdržala in razvila svoje prednosti ter dosegla podoben položaj v drugih sektorjih.

I.

Industrijska politika, ki je usmerjena v trajnostni razvoj, lahko prispeva h konkurenčnosti celotnega evropskega gospodarstva, med drugim ne le k novim sektorjem v vzponu, ampak tudi tradicionalnim industrijskim sektorjem. EESO želi, da Evropska komisija podpira tako politiko. Primeri, ki so opisani v tem mnenju, kažejo, da dobro premišljeni podporni sistemi (kombinacija obdavčevanja, tarif na dovajanje toka, spodbujanja in predpisov), ki se izvajajo med uvedbo novih okoljskih tehnologij, lahko pomagajo pri ustvarjanju trga za te tehnologije, ki se lahko nato brez podpore nadalje razvijajo. Vsak podporni mehanizem mora biti jasno degresiven, saj stroški državne pomoči ne bi smeli omejevati mednarodne konkurenčnosti drugih vej industrije.

J.

EESO meni, da subvencije in spodbude niso vedno učinkovite, ob neustrezni uporabi lahko povzročijo visoke finančne stroške in imajo malo učinka za gospodarstvo. Subvencije in predpisi bi morali predstavljati začetno pomoč za nastanek in razvoj trga, dokler tehnologija ni toliko napredovala, da omogoča preživetje brez podpore. Za uspešno podporo so odločilnega pomena naslednji dejavniki:

K.

Trajnostni razvoj ne sme biti omejen na evropski okvir, saj ima svetovno razsežnost. Evropska politika trajnosti bi morala biti opremljena z instrumenti za preprečevanje preseljevanja delovnih mest v druge regije. Da bi zagotovili enake pogoje za vse je potreben dvojni pristop: znotraj in zunaj EU. Glede prvega je treba uvesti ustrezne instrumente, s katerimi bi zagotovili, da se socialni in okoljski stroški, ki izvirajo iz netrajnostnih metod proizvodnje v Evropski uniji, vključijo v ceno blaga, da se spodbuja glavni namen poročila Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije za skladnost politik med Svetovno organizacijo dela (ILO), Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in Svetovno banko (glej CESE 252/2005). Zunaj Skupnosti bi si morala EU v ustreznih mednarodnih forumih (zlasti WTO) močno prizadevati, da se vprašanja, ki niso povezana s trgovino, kot so temeljni socialni in okoljski standardi, vključijo vmednarodne trgovinske sporazume, da se pospeši posodabljanje politik trajnosti evropskih konkurentov. Države kot ZDA, Indija in Kitajska imajo v primerjavi z Evropo nepošteno gospodarsko prednost, dokler se ne zavežejo ciljem zmanjšanja emisij CO2 v skladu s Kjotskim protokolom. Tovrstne dogovore bi bilo treba izvajati na svetovni ravni, saj je trgovina lahko resnično prosta le, ko je tudi pravična.

1.1

Naše gospodarstvo sedaj temelji na razpoložljivosti poceni energije in surovin. Vendar so zaloge omejene, kar je deloma razlog zato, da so vse dražje. Potrebne so strukturne in tehnološke spremembe, ki so izvedljive, Evropa pa mora prispevati k spremembam, da se bo evropska industrija lahko spopadla s tem izzivom. Proizvodnja v sektorjih z visoko porabo energije in surovin mora postati bolj trajnostna, da se zmanjša izčrpavanje naravnih virov. Ti sektorji bodo namreč v prihodnosti še vedno potrebni, ker je proizvodnja začetnih materialov in polizdelkov osnova za ustvarjanje vrednosti v industriji.

1.2

Evropskih energetsko intenzivnih industrijskih panog s trajnostno proizvodnjo, ki se soočajo z mednarodno konkurenco, ne smejo izriniti s trga konkurenti iz tretjih držav, ki uporabljajo manj trajnostne načine proizvodnje. Da bi to preprečili, je treba za te sektorje v sodelovanju med civilno družbo in vlado ustvariti enake pogoje.

1.3

Največji izziv je razvoj trajnostne družbe, ki bo lahko ohranjala sedanjo stopnjo blaginje in hkrati nevtralizirala stranske učinke sedanjih vzorcev porabe. Eden glavnih pogojev za to je, da se naučimo drugače pokrivati naše energetske potrebe in da se preusmerimo na drugačno obliko industrijske proizvodnje.

1.4

Nedvomno je treba postopoma preiti na bolj trajnostni model družbe. Za to obstaja več razlogov. Strokovnjaki si niso enotni o tem, koliko časa bodo fosilna goriva na voljo po razumnih cenah, a vsi se strinjajo, da bodo vedno redkejša in dražja. Poleg tega se zaradi naših potrošniških navad soočamo z eno največjih groženj našega časa: podnebnimi spremembami.

1.5

Najboljši način za ustavitev teh procesov bi bilo prenehanje zgorevanja fosilnih goriv v sedanji obliki. Toda to s kratkoročnega vidika politično in gospodarsko ni mogoče. Sprejeti je treba druge pristope, ker je treba ukrepati — če že ne tako hitro, kot je potrebno, vsaj takoj, ko je mogoče.

1.6

Z uporabo modela trias energetica  (2), ki v treh korakih spodbuja učinkovitejšo uporabo energije, lahko kratkoročno naredimo prvi korak k bolj trajnostni porabi in proizvodnji. Ti koraki so:

1.7

Za uresničitev teh ciljev in prehod na bolj trajnostno industrijsko proizvodnjo je potreben paket ukrepov. Ti ukrepi morajo temeljiti na gospodarskih in strateških ocenah. Pri pripravi teh ocen se je treba v določenem trenutku nujno odločiti med nasprotujočimi si interesi. Tem nasprotjem se ne smemo izogibati. Obstajajo rešitve, ki so v zadovoljstvo vseh, in politike bi morale biti vedno usmerjene k doseganju le-teh, toda v praksi je to lahko zelo težko. V takem primeru se je treba odločiti med priložnostmi za trajnostne spremembe in zaščito obstoječih interesov, pri tem pa je treba upoštevati naravno rast in nazadovanje posameznega sektorja v primerjavi z ostalimi. Takšni obstoječi in nasprotujoči si interesi morajo postati pregledni in treba jih je obravnavati.

1.8

V skladu s pojmom trajnosti so gospodarski, okoljski in socialni vidik razvoja evropske družbe enako pomembni. V mnenju:

2.1.1

Zemlja vsako leto absorbira 3 milijone eksajoulov (EJ) sončne energije. Skupne rezerve fosilnih goriv znašajo 300.000 EJ, 10 % skupne letne osončenosti. Skupna letna poraba energije znaša 400 EJ. 3 milijoni EJ absorbirane energije so na voljo v obliki 90 EJ hidroelektrične energije, 630 EJ energije vetra in 1.250 EJ biomase. Ostalo je na voljo kot sončna energija (3). Dejansko je na voljo dovolj trajnostne energije za pokritje naših potreb. Težava je v dostopu do te energije.

2.1.2

Ker glede na stroškovni vidik in pomanjkanje ustrezne tehnologije obnovljivi viri energije kratkoročno ne bodo mogli zadostiti naraščajočemu povpraševanju po energiji, bodo potrebni drugi viri energije. Fosilna goriva se lahko uporabljajo na okolju prijazen način, na primer tako, da se iz njih izloči CO2 in nato shrani, da se prepreči izpust v ozračje. Razvoj tehnologije za zajetje in shranjevanje CO2 je v polnem razmahu: v Evropi, Severni Ameriki in na Kitajskem je kakih ducat pilotnih naprav bodisi že v začetni fazi ali v izgradnji. Pričakovati je, da bo z uporabo te tehnologije mogoče poslovati s pozitivno ničlo že v obdobju 2015/2020.

2.1.3

Ključnega pomena je trajanje podpornih programov za obnovljivo energijo, ker prezgodnji umik podpore lahko ogrozi novo industrijo, predolga podpora pa je po drugi strani neučinkovita. Ponavadi se podpora lahko ukinja postopoma, saj cena tehnologije zaradi raziskav in razvoja ter ekonomije obsega pada. Zelo pomemben je tudi ustrezen opis podpornega programa. Nenazadnje je pomembna vnaprejšnja napoved podpornih programov, da imajo podjetja dovolj časa, da se pripravijo na nove tržne razmere.

2.1.4

Razprava o jedrski energiji postaja vedno pomembnejša, kot kažejo Zelena knjiga o evropski strategiji za trajnostno, konkurenčno in varno energijo  (4) ter sklepi Evropskega sveta o tej temi, sprejeti na zasedanju marca 2006. V nekaterih državah večina podpira jedrsko energijo, v nekaterih pa je večina proti, večinoma zaradi težav z odpadki (5). Kljub temu bo jedrska energija še veliko časa nenadomestljiva pri zadovoljevanju močno naraščajoče potrebe po energiji, ker je energetski vir brez emisij in ker je količina odpadkov, ki nastanejo pri pridobivanju, majhna v primerjavi s proizvedeno energijo. Dolgoročno je lahko jedrska fuzija rešitev za slabe strani jedrske fisije.

2.1.5

Treba je opozoriti, da vodni viri energije niso obravnavani v posebnem odstavku, ker je ta tehnologija (razen plimovanja kot vira energije) v celoti razvita in se uporablja. To ne pomeni, da ima v okviru trajnosti v kakršnem koli smislu manjši pomen.

2.2.1

Biomasa je organska snov iz rastlin in dreves, posebej pridobljena v energetske namene. Zanjo se uporabljajo les in hitro rastoče kulture z velikim pridelkom na hektar. Kot biomasa se uporabljajo tudi stranski proizvodi iz kmetijstva, v glavnem prehrambeni proizvodi. Primera sta slama in listi sladkorne pese. Energija iz biomase se lahko pridobi tudi iz ostankov, npr. odpadkov, ki nastanejo pri zasajanju in vzdrževanju nasadov, ter odpadkov iz gospodinjstva, podjetij in industrije. Primeri so odpadki sadja, zelenjave in vrta, odpadni les, gnoj, gnojevka, odpadki, nastali pri mletju, in lupine kakava.

2.2.2

Biomasa lahko (delno) nadomesti fosilna goriva. Letna poraba energije, pridobljene iz fosilnih goriv, je 400 EJ. Letna razpoložljivost z energijo, pridobljeno iz biomase, je 1.250 EJ. Vendar to ne pomeni, da je mogoč takojšen prehod. Z obstoječo tehnologijo je iz biomase zdaj mogoče proizvesti 120 EJ energije. Zdajšnja svetovna poraba energije iz biomase je 50 EJ (6). Omejeno povečanje uporabe biomase za goriva je zato kratkoročno mogoče, da pa bi lahko izkoristili potencial, bo potreben tehnološki napredek.

2.2.3

Več pobud je že prineslo obetajoče rezultate. V Avstriji se je uporaba biomase za daljinsko ogrevanje v desetih letih šestkrat povečala, na Švedskem pa osemkrat. V ZDA temelji na uporabi biomase več kot 8.000 MW nameščenih proizvodnih zmogljivosti. V Franciji pridobijo iz biomase 5 % energije, ki se uporablja za ogrevanje. Na Finskem bioenergija že predstavlja 18 % celotne proizvedene energije, cilj države pa je ta odstotek do leta 2025 povečati na 28 %. V Braziliji v velikem obsegu proizvajajo etanol kot gorivo za avtomobile; etanol zdaj v Braziliji zagotavlja približno 40 % goriva, ki ni dizel (7)

2.2.4

Razvoj biomase je pomemben z več vidikov:

2.3.1

Njen teoretični potencial na svetovni ravni je več kot dvakrat višji od napovedi glede potreb po električni energiji za leto 2020. Zaradi tega potenciala in postopnega izboljševanja konkurenčnega položaja zaradi tehnološkega napredka postaja energija vetra pomembno nadomestilo za fosilna goriva. Zaradi nihanj v oskrbi energija vetra ne bo mogla nikoli pokrivati vseh potreb.

2.3.2

V zadnjih nekaj desetletjih so se nameščene proizvodne zmogljivosti, ki uporabljajo energijo vetra, občutno povečale. Zmogljivost komercialnih turbin se je z 10 KW (premer rotorja 5 m) povečala na več kot 4.500 KW (premer rotorja več kot 120 m) (9). V zadnjih osmih letih so se nameščene proizvodne zmogljivosti, ki uporabljajo energijo vetra, večale z letno stopnjo več kot 30 % (10). Po napovedih Evropske zveze za energijo vetra (EWEA) bo skupna zmogljivost energije vetra leta 2020 dovolj velika za pokritje 12 % potreb po električni energiji. To pomeni povečanje zmogljivosti energije vetra z 31 GW ob koncu leta 2002 na 1.260 GW leta 2020 pri 23-odstotni letni rasti. Na tem trgu vodijo Združeno kraljestvo, Danska in Nemčija, ki so tudi največje države izvoznice, glavni izvozni trgi pa so Kitajska, Indija in Brazilija. Razmere se bodo spremenile na Kitajskem, kjer hitro raste industrija naprav za proizvodnjo energije iz vetra. Število proizvajalcev na Kitajskem se je v letu 2005 v primerjavi z letom 2004 povečalo za 60 %. To lahko pomeni, da evropska industrija naprav za proizvodnjo energije iz vetra lahko doživi isti scenarij kot industrija sončnih celic in zaradi kitajskih konkurentov izgubi velik tržni delež.

2.3.3

Sektor energije vetra je v določeni meri še vedno odvisen od različnih podpornih ukrepov. Najpomembnejši je tarifa, ki jo proizvajalci prejmejo za energijo, prodano v omrežje, skupaj z zajamčeno ravnjo cen za naslednjih deset do dvajset let. Zaradi teh ukrepov je sektor energije vetra v nekaterih državah članicah hitro rastoča panoga. Slaba stran tega je, da ti ukrepi povzročijo velike, centralizirane parke za pridobivanje energije vetra, ki beležijo velik dobiček, namesto dobro prepletenega omrežja majhnih, decentraliziranih obratov za pridobivanje te energije. Javno mnenje je vse bolj proti temu obsežnemu pojavu. Seveda pa mora biti energija vetra na koncu sposobna preživeti sama, brez subvencij in tarif na dovajanje toka.

2.3.4

Prizadevanja za raziskave in razvoj je treba pospešiti, da bi se konkurenčni položaj energije vetra še izboljšal. Pravnim smernicam in političnim ciljem je treba namenjati stalno pozornost. Razen tega večje izzive postavljata razvoj novih lokacij za parke za pridobivanje energije vetra na morju in odprava negotovosti v zvezi z uveljavljanjem energije vetra.

2.3.5

Razvoj energije vetra je pomemben z več vidikov:

2.4.1

Obstajata dva načina uporabe sončne energije: za ogrevanje in toplo vodo ter za proizvodnjo električne energije (12). Solarni sistemi za ogrevanje so sorazmerno preprosti in poceni ter se že uporabljajo v številnih državah.

2.4.2

Glavni razlog za prizadevanja za obsežnejšo uporabo sončne energije je dejstvo, da je neizčrpna. Po vsem svetu ima ogromen potencial in je, če so naprave dobro načrtovane in zgrajene, okolju zelo prijazna.

2.4.3

Sončno energijo je mogoče na različne načine izkoriščati skoraj povsod po svetu: od zelo majhnih sistemov na oddaljenih mestih prek solarnih plošč na strehah hiš do velikih elektrarn za pridobivanje sončne energije.

2.4.4

Uporaba solarnih sistemov za ogrevanje je zelo razširjena. Največji trg za te sisteme je Kitajska, predvsem ker na podeželju primanjkuje infrastrukture za distribucijo plina in električne energije. V takšnih primerih je sončna energija najučinkovitejša rešitev. Drug velik trg je Turčija. Med letoma 2001 in 2004 se je prodaja solarnih plošč po svetu povečevala za 10 % do 15 % na leto. Kitajska predstavlja 78 % skupne svetovne proizvodnje, Turčija pa 5,5 %.

2.4.5

Glavni trgi za solarne sisteme za ogrevanje v Evropi so Nemčija, Avstrija, Španija in Grčija. Nemška in avstrijska vlada ponujata finančne spodbude za nameščanje takšnih sistemov. V nekaterih regijah Španije je namestitev takšnih sistemov v nove zgradbe obvezna. Zaradi podpornih ukrepov sta Nemčija in Avstrija daleč največji proizvajalki solarnih sistemov za ogrevanje v Evropi in ustvarjata 75 % evropske proizvodnje. Vseeno pa to povsem zbledi v primerjavi s proizvodnjo takšnih sistemov na Kitajskem. Evropa je proizvedla 0,8 milijona m2 teh sistemov, Kitajska pa 12 milijonov m2. Glavni razlog za to je, da je kitajska vlada zgodaj priznala pomembnost solarnega ogrevanja in je v petletnih načrtih z različnimi ukrepi spodbujala proizvodnjo teh sistemov.

2.4.6

Električna energija, proizvedena iz sončne energije, kljub neizčrpnosti zdaj pokriva le majhen delež naših potreb. Vzrok za to je, da so stroški pridobivanja sončne energije še vedno znatno višji od električne energije, proizvedene v plinskih elektrarnah ali elektrarnah na premog. Za prekinitev začaranega kroga nizke uporabe in visokih cen je treba sončno energijo čim več uporabljati, ker bo to povzročilo pomembne ekonomije obsega v proizvodnji in nameščanju. Šele potem bo tehnologijo mogoče nadalje posodabljati in izboljševati.

2.4.7

Razen tega proizvodnja električne energije z uporabo relativno majhnih enot z različno močjo (odvisno od sonca) zahteva drugačen pristop k energiji, kot se je uporabljal doslej. Prehod na sončno energijo je srednjeročna rešitev, vendar je zelo pomembno, da se razvoj tega sektorja močno spodbuja.

2.4.8

Čeprav fotovoltaični trg hitro raste, dejansko obstajajo le trije večji trgi: Japonska, Nemčija in Kalifornija. Ta tri območja proizvedejo 80 % svetovne proizvodnje sistemov za pridobivanje sončne energije. Proizvodnjo spodbujajo visoke subvencije in plačevanje dobre cene gospodinjstvom za tako pridobljeno energijo. Svetovna proizvodnja sončnih celic je leta 2004 ustrezala proizvodnim zmogljivostim 1.150 MW. Če to dodamo proizvodnim zmogljivostim približno 3.000 MW, ki so bila že nameščene konec leta 2003, to pomeni, da so leta 2005 skupne zmogljivosti zrasle na približno 4.500 MW.

2.4.9

Japonski trg je bil ustvarjen leta 1994 s programom spodbud, ki vključujejo 50-odstotne subvencije. Subvencija se je vsako leto zmanjšala za 5 % in leto 2004 je bilo zadnje leto izvajanja programa, ko je bila na voljo 5-odstotna subvencija. Ker je program ustvaril precejšnje povpraševanje, je japonska industrija izkoristila prednosti ekonomij obsega. Cene so vsako leto padle za 5 %, zaradi česar so maloprodajne cene ostale stabilne. Čeprav subvencije ni več na voljo, trg še naprej raste za približno 20 % na leto. To stabilno povpraševanje omogoča japonskim podjetjem naložbe v raziskave in razvoj ter v nove proizvodne tehnologije. Zaradi tega Japonska zdaj predstavlja približno 53 % svetovnega trga.

2.4.10

Nemčija je približno pet let pozneje, leta 1999, izvedla podoben proces. Kombinacija posojil z nižjo obrestno mero, subvencij in stabilnih cen za prodajo električne energije v omrežja je povzročila hitro rast fotovoltaičnega trga. Že leta 2001 je Nemčija na področju nameščenih zmogljivosti prehitela ZDA. Pojavili so se lokalni proizvajalci in zdaj polovica evropske proizvodnje (13 % svetovne proizvodnje) prihaja iz Nemčije. Začetek novega podpornega programa leta 2004 s stabilnimi nabavnimi cenami za električno energijo, zajamčenimi za naslednjih 20 let, je dal procesu nov zagon. Nemški trg je zdaj najhitreje rastoči trg na svetu, približno za 40 % v letih 2004 in 2005. To domače povpraševanje nemškim proizvajalcem omogoča razvoj lastne proizvodnje in preusmeritev proizvodnje na zunanje trge, ko bo domači trg prenasičen.

2.4.11

Razvoj sončne energije je pomemben z več vidikov:

2.5.1

Geotermalno energijo je mogoče uporabljati za ogrevanje in hlajenje zgradb z uporabo toplotnih črpalk. Te črpalke porabijo le del plina ali električne energije, ki ga porabijo konvencionalni sistemi za ogrevanje in hlajenje. Energija, ki se porablja za ogrevanje (ali hlajenje), je vzeta iz okolja (zrak, voda ali zemlja) (13).

2.5.2

Največji trgi za toplotne črpalke so ZDA, Japonska in Švedska, ki imajo 76 % vseh nameščenih zmogljivosti. Sledijo Kitajska, Francija, Nemčija, Švica in Avstrija. Evropski trg je zrasel s 40.000 enot leta 1997 na 123.000 enot leta 2004. Skupno je trg leta 2004 zrasel za 18 %. Izdelava in nameščanje toplotnih črpalk sta koncentrirana v državah, v katerih so vlade dajale močne finančne in druge spodbude.

2.5.3

Švedska je dober primer takšnega pristopa. Švedska vlada od devetdesetih let s številnimi ukrepi spodbuja uporabo toplotnih črpalk, kot na primer z neposrednimi finančnimi subvencijami, davčnimi olajšavami in promocijskimi dejavnostmi. Vendar je tudi nova zakonodaja, ki velja za gradbeni sektor in določa natančne temperaturne zahteve za sisteme za ogrevanje, prispevala k povečanju uporabe toplotnih črpalk.

2.5.4

Tako se je na Švedskem oblikoval trg za proizvodnjo toplotnih črpalk. Država ima zdaj uveljavljeno industrijo toplotnih črpalk s tremi večjimi akterji na svetovnem trgu in 50-odstotnim povpraševanjem v Evropi. Švedski trg toplotnih črpalk je zdaj samozadosten. Število uporabljenih toplotnih črpalk enakomerno raste tudi brez vladne podpore. Več kot 90 % zgradb na Švedskem je zdaj opremljenih s toplotno črpalko.

2.5.5

Podoben razvoj je bil v Avstriji, kjer so regionalne vlade dajale subvencije v višini 30 % cene nakupa in namestitve toplotnih črpalk. V Avstriji je sedaj sedem proizvajalcev toplotnih črpalk. V obeh državah je kombinacija neposredne finančne pomoči, gradbenih predpisov in promocijskih kampanj omogočila razvoj industrije toplotnih črpalk, ki lahko zdaj deluje brez podpore.

2.5.6

Razvoj geotermalne energije je pomemben z več vidikov:

3.1

Omejena ni le energija, ki se pridobiva iz fosilnih goriv, ampak so omejene tudi zaloge kovinskih, mineralnih in bioloških surovin za proizvodnjo (15). Surovine se obsežno uporabljajo v industrijskih državah: 20 % svetovnega prebivalstva porabi več kot 80 % vseh surovin.

3.2

Ta vzorec porabe ni v skladu s trajnostno uporabo naravnih virov, ki so na voljo. Če predpostavljamo, da so zaloge surovin naša skupna dediščina in da je dostop do njih sedaj in v prihodnosti splošna in neodtujljiva pravica, bo morala Evropa do leta 2050 zmanjšati uporabo surovin na četrtino sedanje porabe, do leta 2080 pa na desetino (16). EESO pozdravlja pobude na tem področju, kot so dematerializacija in Akcijski načrt okoljskih tehnologij (ETAP, Environmental Technology Action Plan).

3.3

V končni analizi vsak izdelek bremeni okolje: bodisi med proizvodnjo, uporabo ali odstranjevanjem na koncu življenjskega cikla. Cikel ima več faz: pridobivanje surovin, oblikovanje, proizvodnja, sestavljanje, trženje, distribucija, prodaja, uporaba in odstranjevanje. Na vsaki stopnji so vključeni različni akterji: oblikovalci, proizvajalci, trgovci, uporabniki itd. Integrirana politika proizvodnje si prizadeva izboljšati usklajevanje teh faz (npr. z upoštevanjem optimalnega recikliranja pri oblikovanju), da se izboljša delovanje in vpliv izdelkov na okolje v celotnem življenjskem ciklu.

3.4

Glede na veliko število različnih proizvodov in akterjev, ki so vpleteni, ni mogoče pripraviti enotnega ukrepa, ki bo rešil vse težave. Potrebna je cela vrsta političnih instrumentov, tako prostovoljnih kot tudi obvezujočih. Te instrumente je treba izvajati v tesnem sodelovanju z javnim in zasebnim sektorjem ter civilno družbo.

3.5

Tudi potrošniške organizacije bi morale imeti večjo vlogo pri spodbujanju in dajanju podpore kot doslej. Doslej so se mnoge od teh organizacij osredotočale večinoma na doseganje najboljšega izdelka za najnižjo ceno. V praksi to pomeni, da proizvodnja ne poteka na najbolj trajnostni način.

3.6.1

Uporaba toplote, ki nastane pri proizvodnji električne energije, pomeni izjemno izboljšanje na področju učinkovitosti porabe energije kljub tehničnim omejitvam zaradi oddaljenosti med mestom, kjer se topota proizvaja (industrijsko okolje), in mestom, kjer se porablja (dom), zaradi česar se velik del energije izgubi. Enote mikro soproizvodnje se lahko primarno uporabljajo za potrebe ogrevanja, pri čemer je električna energija stranski proizvod. Alternativne naprave so lahko oblikovane tako, da prvotno proizvajajo električno energijo, toplota pa je stranski proizvod. Doslej so se večinoma prodajale mikro naprave SPTE, ki uporabljajo toploto, medtem ko se gorivne celice pogosteje oblikujejo za pokrivanje potreb po električni energiji.

3.6.2

Tehnologija SPTE se lahko izogne tej omejitvi in evropski industriji hkrati ponudi gospodarski izziv. SPTE se večinoma uporablja za ogrevanje stanovanjskih hiš in trgovin, električno energijo pa proizvaja kot stranski produkt. Do leta 2004 je bilo nameščenih približno 24.000 enot. SPTE se lahko uporablja z različnimi viri energije. Najobetavnejša je tehnologija na podlagi vodika (gorivne celice), vendar je to tehnologijo treba najprej še dodatno razviti.

3.6.3

Zaradi subvencij, ki jih prejmejo končni uporabniki obratov SPTE, je Japonska najbolj napredovala pri razvoju te tehnologije, deloma zato, ker avtomobilska industrija na Japonskem močno spodbuja tehnologijo gorivnih celic. Japonska vlada želi, da japonska industrija prevzame vodilni položaj na področju tehnologije gorivnih celic, kot je to že storila na področju sončne energije. Zato Japonska spodbuja in financira raziskave in razvoj ter daje na zgodnji stopnji tržnega razvoja končnim uporabnikom subvencije za nakup.

3.6.4

Razvoj SPTE je pomemben z več vidikov:

4.1.1

Prometni sektor je eden največjih porabnikov fosilnih goriv. V tem sektorju obstajajo obetajoče možnosti za trajnostno rabo energije, kot je razvidno iz številnih uporabnih priporočil v končnem poročilu CARS 21 (17). Poleg tega boljše načrtovanje razvoja mest in mestne infrastrukture ter bolj intenzivna uporaba tehnologije IKT prinašajo možnosti za večjo učinkovitost prevoza. To bo skupaj z nadaljnjim izboljšanjem tehnologije motorja z notranjim izgorevanjem privedlo do bistvenega varčevanja z energijo. V tem sektorju kratkoročno obstajajo tudi dobre možnosti za delni prehod na druga goriva, kot je zemeljski plin ali gorivo iz biomase (BTL). Dolgoročno obstajajo privlačne možnosti za uporabo vodika. Tudi hibridna tehnologija, ki se zdaj razvija, je obetavna začasna rešitev.

4.1.2

Največji možni tržni delež goriva iz biomase je ocenjen na 15 %. EU je do leta 2010 zastavila cilj s 6-odstotnim tržnim deležem. Začetni pilotni projekt za obsežno proizvajanje goriva iz biomase se je že začel in poteka.

4.1.3

Zemeljski plin proizvaja manj emisij CO2 kot bencin (–16 %) ali dizel (–13 %) in lahko pri ugodnem davčnem režimu zavzame večji tržni delež. Tako se lahko razvije stabilen trg za proizvajalce in porabnike. Tehnologija že obstaja. Možnosti so zlasti velike v zvezi z mestnim javnim prevozom, ker bi to omogočilo optimalno uporabo bencinskih servisov z zemeljskim plinom. 10-odstotni tržni delež bo mogoč do leta 2020 (18).

4.1.4

Primeri v drugih državah (zlasti v Braziliji) kažejo, da takšnega tržnega deleža ni mogoče doseči le s tem, da se zagotovi razpoložljivost biogoriva. Za spodbujanje potrošnika k zamenjavi so potrebne spremljevalne politike, kot so davčne olajšave, ciljno usmerjena zakonodaja, pravna ureditev in spodbujanje.

4.1.5

Druga plat medalje je, da povečana uporaba biogoriv, ki izvirajo iz okoljsko občutljivih območij (kot npr. palmovo olje iz JV Azije), lahko pripelje do obširnega uničenja deževnega gozda, kjer nastajajo plantaže za pridobivanje palmovega olja. Na svetu je 23 velikih ekosistemov, od katerih je po navedbah nedavne študije Združenih narodov 15 izčrpanih oz. močno onesnaženih.

4.2.1

V gradbeništvu — npr. pri gradnji stanovanj — obstaja ogromen potencial za bolj trajnostne tehnike. Mogoče je zgraditi hiše „ničte energije“ (ki ne porabijo nobene dodatne energije) z le nekaj dodatnimi stroški, zlasti ob upoštevanju, da se vsi dodatni stroški hitro povrnejo s prihranki energije. Takšna gradnja stane povprečno 8 % več kot tradicionalne metode gradnje. Ekonomija obsega bi lahko v desetih letih zmanjšala razliko na 4 %. Norman Foster, eden najbolj znanih arhitektov na svetu, je nekoč dejal, da če pogledamo celotne stroške neke zgradbe v obdobju 25 let, dejanski stroški gradnje predstavljajo le 5,5 %. Stroški uporabe zgradbe (energija, velika in majhna vzdrževalna dela, obrestne mere na posojilo ali najemnina) predstavljajo do 86 % stroškov v enakem obdobju. Medtem ko je bolj trajnostna gradnja kratkoročno morda nekoliko dražja, je srednje- do dolgoročno bistveno cenejša.

4.2.2

V Nemčiji in Avstriji se energetsko učinkovito gradbeništvo razvija hitreje kot v preostali Evropi. Passiv Haus Institut v Nemčiji je naročil načrte stanovanj, ki z uporabo sončne energije skupaj z učinkovito nepropustno izolacijo porabijo zelo malo energije. Več kot 4.000 takšnih hiš je bilo zdaj zgrajenih v Nemčiji in več kot 1.000 v Avstriji. Prav tako se to načelo vedno bolj uporablja pri gradnji poslovnih zgradb.

4.2.3

Občina Freiburg je določila nova pravila o energetsko učinkoviti gradnji. Ta pravila so sestavni del vsake zakupne ali nakupne pogodbe, ki jo lokalni organi sklenejo z gradbeniki in pripravljavci zemljišča za gradnjo. Za spodbujanje obsežnega upravljanja z energijo lokalni organ tako optimalno uporablja svoja zakonska pooblastila. Sporazumi določajo, da se mora vsaka gradnja na zemljišču, kupljenem ali najetem od lokalnega organa, opraviti v skladu s smernicami za učinkovito rabo energije; zgradbe je treba načrtovati za največjo uporabo sončne energije in strehe morajo biti primerne za namestitev sončnih kolektorjev. Na območjih, kjer so zgradbe tako zgrajene, se dosežejo 40-odstotni prihranki pri uporabi tople vode.

4.3.1

Odbor pozdravlja pristop Komisije k industrijski politiki, ki upošteva vprašanja trajnosti in ki ga je zavzela v sporočilu o izvajanju lizbonskega programa skupnosti: politični okvir za krepitev proizvodnje EU — za celovitejši pristop k industrijski politiki  (19). Za dosego lizbonskih ciljev je potrebna konkurenčna evropska politika. Zato EESO pozdravlja vzpostavitev skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energijo in okolje, ki je ena od sedmih glavnih medsektorskih političnih pobud za povečevanje sinergij med različnimi političnimi področji z upoštevanjem konkurenčnosti. Odbor pozdravlja tudi prizadevanja same evropske industrije na tem področju.

4.3.2

Industrija je sedaj še vedno v veliki meri odvisna od fosilnih goriv. Toda v številnih primerih izbira električnega procesa omogoča uporabo vseh primarnih virov energije, medtem ko v večini primerov hkrati omogoča varčevanje z energijo (20). Obstajajo tudi načini za izmenjavo odvečne energije med industrijskimi kompleksi in drugimi sektorji ali stanovanjskimi kompleksi. Tako se odvečna toplota industrijskega kompleksa Europoort uporablja za ogrevanje največjega toplogrednega kompleksa v severozahodni Evropi, 20 kilometrov od Westlanda.

4.3.3

Surova nafta je osnova za kemično industrijo, vendar je bo v prihodnosti na voljo vedno manj. Alternativa je v biosintezi, pridelavi osnovnih kemikalij iz biomase z uporabo bakterij, ki je zelo zapleteno, ampak tudi obetavno področje. V zadnjih letih je bil dosežen velik napredek v zvezi z znanjem o genski sestavi mikroorganizmov, kot so bakterije. Nove tehnologije omogočajo gensko spremembo teh organizmov, tako da pretvorijo prvotno snov v specifične snovi. Bakterije postanejo poseben programljiv mini reaktor.

4.3.4

Živilska in farmacevtska industrija zdaj uporabljata to tehnologijo mikroorganizmov, npr. pri proizvodnji sira, piva in penicilina. Možnosti za biopretvorbo so velike tudi v teh sektorjih, vendar se tudi kemična industrija zdaj zanima za to tehnologijo. Za pridobivanje snovi iz surove nafte in njihovo čiščenje so potrebne številne reakcijske faze. Tehnologijo je treba nadalje razvijati, vendar je teoretično mogoča preusmeritev na neposredno pretvorbo biomase v osnovne kemikalije in druge proizvode. To bo zmanjšalo potrebo po porabi nafte z vsemi spremljajočimi ekonomskimi in okoljskimi koristmi — zmanjšanjem emisij, sklepom kroženja in upravljanjem procesa.

4.3.5

Energetsko intenzivni sektorji se lahko soočijo s posebnimi težavami pri zagotavljanju postopnega prehoda na obnovljive vire energije. Stopnja trajnosti proizvodnje je neposredno odvisna od ravni uporabljene tehnologije in na tem področju v bližnji prihodnosti ni pričakovati bistvenih izboljšav. Sektor jekla in aluminija v Evropi, na primer, na tem področju že dosega dobre rezultate. Medtem ko industrija jekla močno vlaga v nove tehnologije za bolj trajnostno proizvodnjo, zlasti preko projekta ULCOS (Ultra Low CO2 Steelmaking/izdelava jekla z ultranizkimi emisijami CO2, največji evropski projekt na področju jekla nasploh), in pričakuje, da se bodo emisije CO2 do okoli leta 2040 zmanjšale za polovico, proizvodnjo primarnega alumunija v Evropi zaznamuje izredno velika uporaba obnovljive energije (44,7 %). Ker se pri izdelavi sekundarnega aluminija iz odpadnega aluminija porabi le 10 % energije, potrebne za izdelavo primarnega aluminija, obstaja v tem sektorju velik potencial za varčevanje z energijo. Toda odpadni aluminij na evropskem trgu masovno kupuje Kitajska zaradi vladnih spodbud, usmerjenih k varčevanju z energijo.

4.3.6

Evropska industrija jekla dosega dobre rezultate tudi na področju učinkovitosti surovin in recikliranja. Polovica jekla na svetu se proizvaja z uporabo odpadnega železa. Tudi reciklirani odpadki so optimalno uporabljeni. V obratu Corus v nizozemskem mestu Ijmuiden se 99 % odpadkov ponovno uporabi bodisi v obratu ali zunaj njega.

4.3.7

Čeprav se v bližnji prihodnosti ne bo mogoče izogniti uporabi fosilnih virov energije kot surovine za industrijsko proizvodnjo, bo z uporabo novo razvitih materialov mogoče prihraniti energijo na področjih uporabe, npr. z zmanjšanjem teže pri izdelavi vozil. Za spodbujanje takšnih inovacij mora evropska industrija ohraniti mednarodno konkurenčnost, začenši z ekstraktivno industrijo, kjer se začenja veriga ustvarjanja vrednosti.

5.1

Potreba po postopnem prehodu na trajnostno proizvodnjo je neizogibna in nesporna. Deindustrializacija, selitev proizvodnje v druge regije in naraščajoča konkurenca iz gospodarstev v razvoju so povzročili negotovost in strah. V tehokoliščinah se javnost nagiba k mnenju, da bo preusmeritev na bolj trajnostno proizvodnjo škodljivo vplivala na konkurenčnost Evrope, ovirala rast industrije in uničila delovna mesta ter da je neugodna za gospodarstvo in zaposlovanje.

5.2

V Evropi je prišlo do negativnih učinkov na zaposlovanje. Po napovedih študij bo v Nemčiji zaradi sistema trgovanja z emisijami (ETS) do leta 2010 izgubljenih 27.600 delovnih mest, do leta 2020 pa 34.300 (21). Do leta 2010 bo v Nemčiji prišlo do izgube dodatnih 6.100 delovnih mest kot posledica izvajanja zakona o obnovljivi energiji (22). Nenazadnje bo do leta 2010 izgubljenih dodatnih 318.000 delovnih mest v Nemčiji zaradi izvajanja dogovorov iz Kjotskega protokola (23). Te številke je treba primerjati s številom na novo ustvarjenih delovnih mest, kar kaže, da s politiko, usmerjeno k ciljem varovanja podnebja, dejansko prihaja do „sprememb v industriji“: med drugim z EUR 16,4 milijard prihodka, ki so jih v letu 2005 ustvarili v Nemčiji z obnovljivimi viri energije, in 170.000 delovnimi mesti, ustvarjenimi na tem področju doslej (24). S proizvodnjo v vrednosti EUR 55 milijard sektor varovanja okolja in podnebja v Nemčiji sedaj zagotavlja približno 1,5 milijona delovnih mest in s svojim prispevkom k nemškemu izvozu (EUR 31 milijard v letu 2003) zagotavlja mnogo dodatnih delovnih mest (25).

5.3

Toda posledice niso le negativne. Raziskava o izgubljenih delovnih mestih v Evropi kaže, da je manj kot 5 % delovnih mest izginilo zaradi selitve proizvodnje v druge regije (26). Kljub metodološkim omejitvam zaradi tehnik pridobivanja podatkov je raziskava uporaben vir informacij, zlasti če se rezultati obravnavajo v povezavi z drugimi pomembnimi kazalniki. Poleg tega bi lahko trdili, da gre za le majhen delež delovnih mest, ki so izginila zaradi okoljske zakonodaje.

5.4

Prišlo je tudi do povečanja števila delovnih mest. Ekološka industrija, vključena v raziskave in razvoj na področju trajnostnih tehnologij, je dinamičen sektor, ki letno povečuje zaposlovanje za 5 %. Ta sektor z več kot dva milijona neposrednih zaposlitev s polnim delovnim časom zdaj zagotavlja toliko delovnih mest v Evropi kot farmacevtska in letalska industrija (27).

5.5

Študija OECD (28) je pokazala, da trajnostna proizvodnja po definiciji ne povzroča višjih stroškov. Dolgoročno lahko celo v določeni meri zmanjša stroške. Razen tega lahko donos iz trajnostne proizvodnje uravnovesi te stroške. Jasne tržne prednosti, okoljska zakonodaja in dodatni predpisi vodijo v naložbe v trajnostne inovacije, spodbujajo učinkovitejšo uporabo surovin, krepijo blagovne znamke, izboljšujejo podobo podjetij in končno vodijo do večje donosnosti in zaposlenosti. Za uspeh tega procesa je potreben skupen pristop na podlagi skupne odgovornosti gospodarstva, delojemalcev in vlade.

5.6

Nujno je treba preprečiti, da bi višji stroški zaradi okoljske in socialne zakonodaje in predpisov bistveno omejevali konkurenčnost evropske industrije v primerjavi z regijami izven EU. Če Evropa postavi standarde trajnostne proizvodnje za lastno industrijo, je nesprejemljivo in nerazumljivo, da hkrati dovoljuje proizvajalcem iz tretjih držav, da tržijo izdelke, ki niso proizvedeni v skladu s temi standardi. Za spodbujanje trajnostne proizvodnje je potreben dvojni pristop: znotraj in zunaj EU.

5.6.1

Glede prvega je treba uvesti ustrezne instrumente, s katerimi bi zagotovili, da se socialni in okoljski stroški, ki izvirajo iz netrajnostnih metod proizvodnje v Evropski uniji, vključijo v ceno blaga, da se spodbuja glavni namen poročila Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije za skladnost politik med Svetovno organizacijo dela (ILO), Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in Svetovno banko, kot je to poudaril EESO v mnenju o socialni razsežnosti globalizacije.

5.6.2

Glede pristopa zunaj EU bi si morala EU v ustreznih mednarodnih forumih (zlasti WTO) močno prizadevati, da se vprašanja, ki niso povezana s trgovino, kot so temeljni socialni in okoljski standardi, vključijo v mednarodne trgovinske sporazume, da se pospeši posodabljanje politik trajnosti evropskih konkurentov. Države, kot so ZDA, Indija in Kitajska, imajo v primerjavi z Evropo nepošteno gospodarsko prednost, dokler se ne zavežejo ciljem zmanjšanja emisij CO2 v skladu s Kjotskim protokolom. Te dogovore bi bilo treba izvajati na svetovni ravni, saj je trgovina lahko resnično prosta le, ko je tudi pravična.

5.7

Evropska ekološka industrija zdaj obsega približno tretjino svetovnega trga in proizvaja presežek pri trgovanju za več kot 600 milijonov EUR. V letu 2004 se je izvoz povečal za 8 % in prodaja na trgu se bo še povečala, ker se bodo v prihodnosti vse države, celo Kitajska in Indija, vse bolj preusmerjale na trajnostne proizvode in proizvodne postopke.

5.8

Trajnostna, inovativna družba, ki jo moramo doseči, bo potrebovala temeljito kampanjo informiranja, usmerjeno k državljanom in potrošnikom, ki bo povečala ozaveščenost in zagotovila široko družbeno osnovo. Potrebuje tudi dobro usposobljene delavce. Nedavno je Evropa temu namenjala premalo pozornosti. Ko so pregledali angleško besedilo desetih direktiv na tem področju (trajnost, inovacije), da bi preverili, ali vključujejo besede „usposabljanje“, „učenje“, „razvijanje sposobnosti“ in „izobraževanje“, se je le prva od teh enkrat pojavila v eni direktivi.

5.9

Veliko sporočil Komisije pred temi direktivami se je podrobno ukvarjalo s potrebo po usposabljanju. Toda ta vidik je v celoti manjkal v direktivah. Sporočila so le besede, medtem ko so direktive dejanja. Politika ni to, kar govoriš, ampak to, kar delaš. EESO pozdravlja dejstvo, da se v novi industrijski politiki EU veliko pozornosti posveča izobraževanju, in spodbuja Komisijo, naj nadaljuje v tej smeri.

5.10

Evropa si je v lizbonski strategiji določila cilj, da do leta 2010 postane najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju, z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo. Za gradnjo in ohranjanje takšne družbe je potrebna dobro usposobljena delovna sila. Če ne bomo dovolj vlagali v usposabljanje svojih delavcev, ne le da lizbonskih ciljev ne bomo dosegli do leta 2010, ampak jih ne bomo nikoli dosegli.

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/12

1.1

Evropski svet se je na zasedanju marca 2006 osredotočil na ponovno oživitev lizbonske strategije za rast in zaposlovanje ter na celosten, na upravljanju temelječ pristop k novim izzivom globalizacije.

1.2

EU si mora prizadevati za zagotavljanje inovativnega, konkurenčnega in trajnostnega razvoja za svoje prebivalce, da zagotovi večjo gospodarsko in socialno kohezijo ter spodbudi ustvarjanje in razvoj novih podjetij, novih poklicnih profilov, več in boljših delovnih mest, hkrati pa ohrani evropski socialni model in se usmeri v gospodarstvo znanja.

1.2.1

Odbor je trdno prepričan, da bodo brez „novega obdobja upravljanja, ki bo temeljil na partnerstvu in lastni odgovornosti“ (1), vsa prizadevanja Evrope za povečanje konkurenčnosti in zaposlenosti zaman ter da je treba sprejeti nove modele upravljanja, ki se bodo izvajali hitro in na vseh področjih.

1.2.2

Po mnenju Odbora sta sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj in novi program za konkurenčnost in inovativnost (PKI) še vedno preveč oblikovana od zgoraj navzdol in še ne omogočata ustrezne stopnje integracije in odgovorne udeležbe javnih in zasebnih razvojnih akterjev na lokalni in regionalni ravni, ki bi čimbolj izkoristili pomembno vlogo socialnih partnerjev za spodbujanje trajnostne in dolgotrajne rasti.

1.3

Evropska unija bi morala spodbujati takšno partnerstvo na lokalni ravni z organi in gospodarskimi akterji ter zlasti socialnimi partnerji, tudi prek obeh omenjenih instrumentov, zato da se spodbudi nova generacija ozemeljskih dogovorov za razvoj v okviru globalizacije (2).

1.4

EESO je prepričan, da ena oblika upravljanja, ki bi ustrezala vsem, ne obstaja. Vsaka regionalna ali lokalna raven mora najti način, ki najbolj ustreza zahtevam lokalnega ali regionalnega upravljanja in pri tem ostaja združljiv z nacionalnim, evropskim ali mednarodnim referenčnim okvirom.

1.5

Vsekakor pa obstajajo nekatere skupne značilnosti:

1.5.1

Prav tako je izjemno pomembno, da ta celostna regionalna politika vključuje strukturiran socialni dialog, tudi s povečanjem vloge lokalnih/regionalnih ekonomsko-socialnih svetov, vključitvijo socialnih partnerjev in predstavnikov organizirane civilne družbe ter z oblikovanjem učinkovitih oblik ekonomskega in socialnega partnerstva (3).

1.5.2

Pri tem je treba slediti poti, ki jo kaže EESO in v strukturiran dialog z njim vključiti ekonomsko-socialne svete ter podobne organe posameznih evropskih držav.

1.6

Uspeh te nove oblike upravljanja je zelo odvisen od zmožnosti določiti najučinkovitejšo stopnjo bližine za obvladovanje težav in iskanje rešitev v skladu z načelom subsidiarnosti, pri tem pa ohraniti skladen okvir in skupno vizijo z drugimi ravnmi posredovanja (4).

1.7

Odbor je prepričan, da lahko raziskovanje srednjeročnih in dolgoročnih možnih poti, dejavnosti in ukrepov v obliki proučevanja prihodnjega razvoja (foresight), predstavlja dragocen prispevek od zgoraj navzdol h kulturni rasti družbe in pomaga pri izbiri politikov in upravljavcev. Najpomembnejše pa je, da prav tako lahko utrjuje in krepi lokalno interakcijo med tehnološkimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi sektorji, ki so potrebni za zagotavljanje trajnostnega in konkurenčnega razvoja.

1.8

Predvsem morajo biti socialni partnerji in predstavniki organizirane civilne družbe vključeni v oblikovanje jasnega dogovora o prednostih in pomanjkljivostih za iskanje novih niš na notranjem in mednarodnem trgu.

1.9

Globalizacija povzroča konkurenčni pritisk na področju modernizacije, inovativnosti in izboljšanja vrednostne verige ter omogoča učinkovitejšo in cenejšo proizvodnjo ter trženje blaga in storitev. Vendar pa v primeru prepoznega ukrepanja obstaja nevarnost, da bodo nastale nove delitve in razdrobljenost v ekonomskih in socialnih strukturah, zlasti na lokalni in regionalni ravni.

1.9.1

S stališča Odbora je zato potrebno čimprejšnje oblikovanje novih področij pristojnosti, da bi javnost pripravili na potrebne spremembe. Organizirati je treba skupne ukrepe usposabljanja za področne vodje, poslovne vodje in odgovorne za finančne in kreditne sisteme, ki bi jih morali izvajati v sodelovanju s politiki, uradniki javnega sektorja in vodji lokalnih in regionalnih oblasti.

1.10

Le celosten in skupno oblikovan ozemeljski pristop bo zagotovil, da bo lahko znanje, pridobljeno z naložbami v raziskave in razvoj, inovacije in izobraževanje, ustvarilo možnosti za inovacije, ki bodo evropski industriji dale konkurenčno prednost in ji omogočile privabiti človeške in finančne vire.

1.10.1

V okviru tega je najpomembneje proučiti nove načine privabljanja človeških virov v regijo, med drugim tudi z izboljšanjem združljivosti poklica in družine ter oblikovanjem pobud, zlasti za intelektualne poklice in visokokvalificirane delavce, kot so vodje, raziskovalci in strokovnjaki na področju industrije, ki jim zagotavljajo ustrezne ugodnosti v delovnem življenju.

1.11

Novega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) ni mogoče obravnavati ločeno od drugih regionalnih politik in programov Skupnosti. Njegov cilj je obravnavati vprašanja s tremi različnimi pristopi: podjetništvo in inovacijski program, podporni program za politiko IKT in program Inteligentna energija.

1.12

V okviru tega Odbor podpira intenzivno usklajevanje programa za konkurenčnost in inovativnost z regionalno in kohezijsko politiko ter čezmejnimi, transnacionalnimi in medregionalnimi ukrepi sodelovanja kot tudi s sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj. Pomemben del programa „Zmogljivosti“, ki je vključen v sedmi okvirni program za raziskave in razvoj, je namenjen tudi razvoju področja raziskav in razvoja v malih in srednje velikih podjetjih, pobudi Regija znanja in podpori inovacijam in inovativnim storitvam za podjetja ter pomembnim povezavam med usposabljanjem in podjetjem.

1.13

Odbor meni, da je pomembno skrbno usklajevati te pobude za zagotavljanje sinergije in preprečevanje prekrivanja in neskladnosti. Vsaka regija jih mora prilagoditi in sprejeti, pri tem pa dati prednost partnerstvu za skupno oblikovan lokalni razvoj.

1.14

Odbor ponovno poudarja stališča, ki jih je izrazil že v nedavnem mnenju o sodobni industrijski politiki: „Manjka pa jasna povezava med prizadevanji na ravni EU in nepogrešljivim sodelovanjem vlad, industrije ter nacionalnih in regionalnih interesnih skupin.“

2.1

Upravljanje: antropološka literatura razlikuje med tremi vrstami upravljanja (5). Upravljanje, ki je blizu državljanom, vključuje usklajevanje vseh akterjev na lokalni ravni, in je izrazito usmerjeno v vse vrste dejavnosti, povezane s tehnologijo. Za mrežno upravljanje je značilna visoka stopnja usklajenosti med akterji, ki so povezani v mrežo, zlasti podjetji, raziskovalnimi organizacijami in organizacijami za financiranje. Dirigistično upravljanje temelji na visoki stopnji usklajenosti in osrednjem upravljanju ključnih vidikov, kot so financiranje in pristojnosti na področju raziskav.

—

vključevanju socialnih in okoljskih vidikov v gospodarske odločitve;

—

uporabi skupnega sistema vrednot in participativne metodologije v procesu odločanja;

—

spodbujanju dobre prakse in stalnem združevanju zamisli med interesnimi skupinami za povečanje inovacij in konkurenčnosti.

—

opredeliti prebivalstvo, ki živi na določenem območju;

—

opredeliti njegove vodilne vrednote.

—

Institucionalni kapital: sposobnost uradnih institucij določenega območja, da se osredotočijo na problem — reševanje problema, sposobnost ukrepanja, hitrost pri sprejemanju odločitev, kakovost informacij, ki so na voljo organizacijam, njihova prilagodljivost in tudi obstoječi odnosi med različnimi organizacijami.

—

Kulturni kapital: dediščina tradicij, vrednot in prepričanj regije, bogastvo njenega jezika in tudi socialni odnosi ter vedenjski vzorci (7).

—

Simbolični kapital: zmogljivost regije, da zbere potrebno energijo za zagotavljanje lastnega razvoja in svoj potencial kot vzor za lokalna podjetja.

—

Psihosocialni kapital: večinoma temelji na zaupanju, na prepričanju, da obstaja neka skupnost, ki ima razvojni potencial, ter na zavedanju, da obstaja možnost za sodelovanje v skupinah in združenjih.

—

Kognitivni kapital predstavljajo kolektivno znanje in izkušnje, kar pa ne smemo zamenjati s človeškim kapitalom posameznikov. Odraža se v organizacijah, ki tvorijo infrastrukturo znanja, kot so univerze, raziskovalni centri, kulturne in strokovne organizacije, podjetja in organi, odgovorni za socialni dialog (8).

2.4.1

Za podporo smernic, ki jih je sprejel Evropski svet v Lizboni, je Komisija postavila temelje za vzpostavitev evropskega raziskovalnega prostora (ERA) (10); potrebna finančna sredstva pa so vključena v šesti okvirni program, pri čemer je posebna pozornost namenjena ozemeljskemu proučevanju prihodnjega razvoja (11). Pozneje, leta 2001, je Komisija ustanovila enoto za „proučevanje prihodnjega razvoja na področju znanosti in tehnologije, povezave z IPTS“ (12), ki naj bi spodbujala proučevanje prihodnjega razvoja kot modela za inovacije.

2.5.1

V preteklih letih je zamisel o bližini državljanom pridobila pomen hkrati z drugimi koncepti, kot je subsidiarnost. Kultura, ki je blizu državljanom, javnosti omogoča, da izrazi željo po sodelovanju pri sprejemanju odločitev na družbenem področju. Zaradi novih tehnologij se znanje širi zelo hitro in v takšnem obsegu, kot si ga prej ni bilo mogoče predstavljati.

3.1

Ob začetku tretjega tisočletja se EU srečuje s korenitimi strukturnimi spremembami, ki so le v nekaj letih izjemno spremenile svetovno okolje, v katerem deluje in tekmuje evropsko gospodarstvo. Te spremembe vključujejo zlasti naslednje:

3.2

Ahovo poročilo (13) je ponovno poudarilo potrebo po novih modelih upravljanja, da postane Evropa konkurenčna in se začne zavedati izzivov, ki so jih sistemu prinesle strukturne spremembe.

3.2.1

Sprejetje tega novega modela upravljanja zahteva:

3.3

Raziskave in razvoj, načrtovanje, sistemi proizvodnje, logistični sistemi (16), trženje in storitve za kupce se vedno bolj povezujejo kot dejavnosti, ki delujejo kot ena sama enota za povezovanje kupcev z izumitelji novih proizvodov.

3.4

Sodobna struktura podjetij je vedno manj odvisna od razpoložljivosti fizične infrastrukture in vedno bolj od lastništva neopredmetenih sredstev. Zahteva regijo, opremljeno s strukturami za ozemeljsko upravljanje, ki lahko ohrani zmogljivost za proizvodnjo blaga in storitev ter zagotovi najboljše možne poprodajne storitve.

3.5

Razvoj jasne regionalne ali lokalne identitete, ki se odraža v socialnem kapitalu, je ključnega pomena, ker preprečuje nevarnost preseljevanja podjetij in omogoča nov poslovni razvoj, ki zahteva posebne značilnosti in visoko kakovost storitev na lokalni ravni. Te standarde je mogoče doseči le z dobro usposobljenim osebjem z visoko stopnjo ozaveščenosti.

3.6

Ozaveščenost javnosti, političnih nosilcev odločitev in socialnih partnerjev glede regionalne/lokalne identitete omogoča celosten pristop do okoljske in socialne trajnosti, ki s privabljanjem novih naložb ustvarja dodano vrednost.

3.7

Regionalna/lokalna identiteta kot kakovost temelji na kombinaciji pripadnosti, prepoznavnosti in empatiji glede niza skupnih vrednot in skupne vizije prihodnosti. Spodbujanje regionalne/lokalne identitete vključuje:

4.1.1

Glede najboljšega izkoriščanja lokalnih človeških virov obstajajo različna prednostna področja ukrepanja:

4.2.1

Celostni ozemeljski pristop lahko z zagotavljanjem ugodnega okolja spodbudi in pospeši ustvarjanje in razvoj podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij. To zajema:

4.3.1

Evropski svet je na zasedanju marca 2006 določil prednostne naloge, ki jih je treba obravnavati v obnovljenem partnerstvu za rast in zaposlovanje:

4.4

Program za podjetniške pobude in inovativnost, ki je del programa za konkurenčnost in inovativnost, povezuje v skladen okvir veliko dejavnosti, namenjenih obravnavi ključnih težav, ki vplivajo na konkurenčnost in inovacije v gospodarski in družbeni strukturi EU, z usmerjanjem razvoja v inovativne in produktivne ukrepe, varstvom okolja ter oblikovanjem učinkovite in družbeno sprejemljive uporabe virov.

4.5

Poseben program „Zmogljivosti“, ki je del sedmega okvirnega programa, je namenjen povečanju možnosti za raziskave in inovacije, zlasti:

4.5.1

Zagotavljanje optimalne udeležbe malih in srednje velikih podjetij pri raziskovalnih in inovacijskih dejavnostih bo vključevalo tudi druge posebne programe sedmega okvirnega programa („Sodelovanje“, „Zamisli“, „Ljudje“).

4.5.2

Bistvena je tudi potreba po polni uporabi rezultatov raziskav, ki je tudi skupna značilnost vseh programov, najučinkoviteje pa se izpolni na teritorialni ravni. V okviru tega je potrebna visoka stopnja usklajenosti, skladnosti in sinergije z instrumenti regionalne in kohezijske politike Skupnosti in drugimi podpornimi instrumenti Skupnosti za regionalno sodelovanje ter izobraževanje in usposabljanje.

4.5.3

Poleg tega je treba zgoraj navedene ukrepe uskladiti z regionalnimi politikami v zvezi z reformiranimi evropskimi strukturnimi skladi.

4.6

Da se te pobude ustrezno prilagodijo v praksi, morajo poleg tega, da so čim bolj usklajene, za zagotavljanje sinergije in preprečevanje prekrivanja ali neskladja prednostno obravnavati tudi:

4.6.1

Odbor meni, da sta sedmi okvirni program za raziskave in razvoj ter nov program za konkurenčnost in inovacije, o katerem je Odbor že predložil mnenja, še vedno preveč oblikovana od zgoraj navzdol in še ne omogočata ustrezne stopnje integracije in odgovorne udeležbe javnih in zasebnih razvojnih akterjev na lokalni in regionalni ravni, kot je to nujno in zaželeno. Tak pristop lokalnim akterjem v resnici ne omogoča primerne vloge skupnih skrbnikov evropskega upravljanja.

4.6.2

Evropska unija bi morala spodbujati takšno partnerstvo na lokalni ravni z organi in gospodarskimi akterji ter zlasti socialnimi partnerji tudi prek obeh omenjenih instrumentov, zato da se spodbudi nova generacija ozemeljskih dogovorov za razvoj v okviru globalizacije (23). Ti morajo vključevati vse interesne skupine na področju gospodarskega razvoja in razvoja zaposlovanja, da se zagotovi učinkovit odziv na izzive trga in konkurenčnosti, pri čemer je treba preseči lokalno miselnost, ki je v svetu medsebojno povezanih stvarnosti vedno bolj omejujoča.

4.7.1

Za velik del ukrepov za trajnostno konkurenčnost so odgovorni lokalni in regionalni subjekti, zaradi česar so sistemi upravljanja in sodelovanja med različnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi, različnimi organi in institucijami, socialnimi partnerji, podjetji in akterji civilne družbe prednostna naloga.

4.7.2

V zvezi s konceptom upravljanja, je treba omeniti predhodne ugotovitve Odbora o tem, „da morajo zasebne interesne skupine ukrepati in prevzeti odgovornost z dejanskimi prispevki in ukrepi. (…) Socialni in civilni dialog sta pomembna spremljevalna ukrepa“ (24).

4.7.3

V zvezi s krepitvijo socialnega dialoga je treba poudariti: „Odbor se strinja …, da imajo socialni partnerji glede na njihovo poznavanje sektorja lahko posebno vlogo pri opozarjanju.“

4.7.4

Po mnenju Odbora gre za izvajanje poenostavljenega, proaktivnega in reaktivnega sistema socialnega inženiringa in sprejemanja odločitev, ki bo lahko ohranil visokokakovostno politično, gospodarsko in socialno demokracijo brez zadrževanja in oviranja razvoja ukrepov in pobud.

4.7.5

Bistven je razvoj skupne srednjeročne do dolgoročne vizije in tudi prepoznavanje in razdelitev odgovornosti v zvezi z dogovorjenimi vmesnimi cilji ter uporaba naprednih in preverjenih orodij na regionalni ravni, kot je proučevanje prihodnjega razvoja (foresight).

4.8

Celostni ozemeljski pristop je strategija upravljanja za razvoj socialno odgovornih regij.

4.8.1

V kontekstu, kot je ta, ki je odprt svetovni konkurenci, mora vsaka strategija upravljanja za socialno odgovoren lokalni in regionalni razvoj zagotoviti trajnostno težnjo v smeri ekonomskega razvoja in visokih socialnih standardov. Takšna strategija bi morala vključevati zlasti:

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/20

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je prepričan, da bi morala uporaba elektronskih medijev pri poučevanju in usposabljanju (e-učenje) (1) pomagati Evropski uniji pri izvajanju dejavnosti, katerih cilj je povečanje učinkovitosti in kakovosti izobraževanja, vključno z izobraževanjem in usposabljanjem na delovnem mestu. Ta in drugi ukrepi bodo zmanjšali stroške usposabljanja zaposlenih, obenem pa bistveno izboljšali konkurenčnost podjetij, zlasti malih in srednjih.

1.2

Odbor meni, da v EU še vedno ni usklajeno učenje in usposabljanje s podporo informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Razlog za to so jezikovne in kulturne razlike ter nerazvitost zadevnih trgov.

1.2.1

Da bi se to spremenilo, bi morale biti vse izobraževalne ustanove (vključno s tistimi, ki delujejo na področju vseživljenjskega učenja (2)) odprte za nove oblike učenja in pripravljene za njihovo vedno večjo uporabo, pri čimer bi podpirale povezovanje znanja in izkušenj zaradi doseganja sinergije z načrtovanim tehnološkim in gospodarskim razvojem.

1.2.2

Odbor meni, da je Evropska komisija najbolj primerna za določitev nove politike na tem področju. Zato je za službe Komisije pomembno predvsem vprašanje komunikacije in usklajevanja, zlasti na področju izobraževanja in informacijske družbe.

1.2.3

Čas je za potrditev, da je e-učenje postalo del vsakdanjega življenja in da se je znanje na tem področju utrdilo, kar bo omogočilo uporabo usklajenih pristopov in pomagalo pridobiti dodano vrednost e-učenja.

1.3

EESO je prepričan, da je potrebna večja seznanjenost z IKT v EU, zlasti z možnimi načini uporabe teh tehnologij za podporo usposabljanja v industriji in vseživljenjskega učenja, na primer z:

1.4

EESO poziva institucije EU in države članice, da pri izvajanju razvojnih programov, povezanih z vzpostavljanjem informacijske družbe, zagotovijo, da ne prihaja do kakršne koli oblike izključevanja. To pomeni, da ne sme biti nobenih družbenih, gospodarskih ali regionalnih ovir za dostop do elektronske infrastrukture, namenjene učenju.

1.4.1

Odbor poudarja, da je podpora EU in vlad držav članic širokopasovni internetni povezavi (3), ki omogoča dostop do sistemov e-učenja, ključni pogoj za uporabo IKT pri vseživljenjskem učenju, zlasti na podeželskih območjih Skupnosti in vmanjših mestih. Razmere so izredno težke na teh območjih v novih državah članicah. To daje celo večjo težo argumentu, da ne sme biti nobenih ovir za dostop do širokopasovne povezave.

1.4.2

V tej zvezi EESO poziva Komisijo, da dostop do širokopasovne povezave prizna kot del širše strategije, katere cilj je zagotoviti, da se e-dostopu dodeli status javnega interesa.

1.5

Odbor meni, da moramo biti glede e-učenja in usposabljanja na daljavo posebej pozorni na nevarnost pojava generacijskega prepada, zlasti zato, ker se bo vedno več dejavnosti na področju vseživljenjskega učenja odraslih izvajalo ob uporabi IKT.

1.6

Poleg tega želi EESO opozoriti na dejstvo, da je treba e-učenje načrtovati tako, da ustreza potrebam slepih. Glede na to, da so tehnične rešitve na tem področju splošno znane, bi morali avtorji priročnikov o e-učenju izhajati iz skupka pravil, ki so jih oblikovale predstavniške organizacije skupnosti slepih.

1.7

EESO je prepričan, da bi moralo biti e-učenje učinkovito sredstvo za izboljšanje konkurenčnosti podjetij in povečanje njihovih poslovnih možnosti, zlasti možnosti malih in srednjih podjetij, ki imajo ključno vlogo pri povečevanju gospodarske rasti in ustvarjanju delovnih mest.

1.8

Odbor meni, da bo širitev obsega vseživljenjskega učenja s podporo IKT v EU velik prispevek ne samo k povečanju konkurenčnosti podjetij, ampak tudi h krepitvi družbenega kapitala zaposlenih v teh podjetjih, kar pa bi moralo povečati vrednost evropskega gospodarskega kapitala.

1.9

EESO opozarja, da je nujno treba opredeliti novo vlogo civilne družbe ter dialoga med socialnimi partnerji glede spodbujanja in uvajanja vseživljenjskega učenja s podporo IT na trgih dela v EU. Priprava vseh evropskih družb za vseživljenjsko učenje s podporo IKT bo prispevala k oblikovanju evropskega prostora znanja in družbe znanja (4).

1.10

Odbor ugotavlja, da je vključevanje IKT v učenje in uveljavljanje e-učenja v poklicnem življenju potekalo počasneje, kot je bilo pričakovano. Zato poziva pristojne oblasti na ravni EU in nacionalni ravni, da sprejmejo ukrepe za znatno povečanje števila oseb, ki uporabljajo e-učenje. To bi lahko precej prispevalo h konkurenčnosti in produktivnosti gospodarstva.

1.11

EESO poziva institucije EU, da zaradi zagotavljanja čim boljše uporabe IKT pri usposabljanju namenijo posebno pozornost potrebam malih in srednjih podjetij, njihovim mrežam in reprezentativnim organizacijam.

1.12

Odbor meni, da je treba učiteljem sodobne tehnologije in metodologije (informacijskotehnološko izobraževanje) nuditi dolgoročno, sistematično podporo z obsežnimi programi in spodbudami.

1.13

EESO želi poudariti, da bi morala Evropska komisija posvetiti posebno pozornost vprašanju pravic intelektualne lastnine na področju informacijskotehnološkega izobraževanja.

1.14

Odbor v sklepnem delu svojih predlogov in priporočil predlaga, da se po zgledu izrazov, ki se že uporabljajo v EU (e-Evropa, e-učenje, e-veščine itd.), uvede kratica za e-vseživljenjsko učenje s podporo IKT (e-VU), s čimer bi poudarili vlogo in status, ki ga ima ta oblika učenja v okviru akcijskega načrta e-Evropa in prihodnje pobude i2010.

2.1

To mnenje obravnava prispevek vseživljenjskega učenja s podporo IKT h konkurenčnosti, spremembam v industriji in razvoju družbenega kapitala v Evropski uniji.

2.2

Glede na izvajanje lizbonske strategije postaja vseživljenjsko učenje eden od najpomembnejših konceptov v izobraževalni politiki EU in v novih izobraževalnih programih za obdobje 2007–2013 (5). Prilagodljive in odprte metode učenja in usposabljanja s podporo IKT bodo zagotovo imele ključno vlogo pri razvoju gospodarstva znanja.

2.3

Po pionirskem programu e-Evropa in ukrepih za uvedbo e-učenja, ki so dali nekaj obetajočih rezultatov, je treba obravnavati vprašanja, kako nadaljevati na podlagi teh dosežkov glede na spremembe v industriji, kako izboljšati priložnosti, ki so povezane s temi dosežki, in kako oblikovati pričakovanja za prihodnost.

3.1

Pomembnost informacijske tehnologije pri razvoju človeških virov sta priznala Evropski parlament in Svet Evropske unije (6), ki sta odobrila večletni program (2004–2006) za učinkovito uvajanje IKT v izobraževalne sisteme v Evropi. Osnovni cilj tega programa je uporaba IKT za pospeševanje visoko kakovostnega izobraževanja in usposabljanja v okviru vseživljenjskega učenja.

3.2

Odprto in prilagodljivo učenje na daljavo je skupaj z e-učenjem prevladovalo v zadnjem desetletju, vendar je ponovno predmet obravnave, tokrat v širšem okviru. Zaradi učenja s podporo IKT ali e-učenja so življenje, izobraževanje in delo bolj prilagodljivi; takšno učenje se šteje za enega od glavnih načinov doseganja ciljev lizbonske strategije. Neformalno (7) in priložnostno učenje (8) ter usposabljanje na delu sta vedno bolj pomembna.

3.3

EESO je v svojem mnenju iz leta 2004 o izboljšanju izvajanja lizbonske strategije  (9) poudaril potrebo po obravnavi novih priložnosti, ki jih zagotavlja gospodarstvo znanja, ter pomembnost večjega razširjanja informacijskih tehnologij in inovativnih procesov.

3.3.1

Opozoril je tudi na pomanjkljivosti v izobraževalnih sistemih in na potrebo po boljšem vključevanju socialne razsežnosti.

3.4

Nekatere pobude Unije na področju učenja s podporo IKT so v zadnjem desetletju imele izjemne rezultate, medtem ko so je za druge izkazalo, da niso dovolj usklajene ter da niso imele pričakovanih številčnih rezultatov in kakovosti.

3.4.1

Začetni modeli e-učenja so bili osredotočeni na posameznika in prenos vnaprej določenega znanja. Niso vključevali niti mentorske podpore niti ocenjevanja, tisti pa, ki so se na začetku poskušali prilagoditi temu načinu učenja, so bili delno razočarani.

3.4.2

Hitri tehnološki napredek, večji gospodarski pritiski in različna hitrost izvajanja ukrepov vladne politike v preteklih letih, namenjenih uvajanju IKT v izobraževanje in usposabljanje, niso zadostovali za spodbujanje razvoja poklicnih veščin.

3.5

Za leto 2010 se predvideva, da se bo delež odraslih v EU, starih od 25 do 64, ki se bodo udeleževali različnih oblik vseživljenjskega učenja, zvišal s sedanjih 10 % na 12,5 % (10). Ti cilji se lahko dosežejo le s pospeševanjem razširjanja izobraževanja in usposabljanja s podporo IKT.

3.5.1

Izzivi, s katerimi se soočajo programi Komisije in držav članic za izobraževanje in usposabljanje, so toliko večji, če upoštevamo, da bo v naslednjih petih letih le 15 % novih delovnih mest namenjenih nekvalificiranim delavcem, medtem ko bo 50 % namenjenih visoko kvalificiranemu osebju (11).

3.6

Nova pobuda EU v zvezi s sporočilom Komisije i2010  (12) je pobuda za e-vključevanje. Izraz e-vključevanje se nanaša tako na vključevanje IKT kot tudi njihovo uporabo pri doseganju vključitve (13). Cilj politike e-vključevanja je odpraviti ovire za uporabo IKT in spodbujati uporabo IKT zaradi preprečevanja izključevanja ter izboljšanja gospodarske storilnosti in možnosti za zaposlitev.

3.6.1

E-učenje na daljavo je pomemben vidik e-vključevanja, katerega cilj je zmanjšanje ali preprečevanje socialne marginalizacije poklicnih skupin z omejenim dostopom do tradicionalnih oblik izobraževanja zaradi njihovega kraja bivanja, socialnih razmer ali posebnih izobraževalnih potreb.

3.6.2

Prednosti učenja na daljavo so: ni vezano na določen kraj učenja, omogoča prilagajanje hitrosti posameznikovim učnim potrebam, omogoča uporabo sodobne informacijske tehnologije, omogoča osebam iz prikrajšanih skupin, da izboljšajo svoje veščine, itd.

3.6.3

EESO je v svojem nedavnem mnenju (14) predstavnike vlad in poslovnih sektorjev pozval, da pripravijo in podprejo ukrepe v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem s podporo IKT, ki bi bili namenjeni različnim družbenim skupinam, soočenim z e-izključenostjo (15).

3.6.4

Izvajanje programa e-vključevanja je povezano tudi s spodbujanjem digitalne pismenosti (16), ki je postala sinonim za sodobno družbo znanja. V smislu nedavnega mnenja EESO (17) (med drugim) se zdi, da je čim prejšnje priznanje digitalne pismenosti kot ene od ključnih veščin pri vseživljenjskem učenju ne samo potrebno, ampak tudi nujno.

3.7

Spodbujanje e-veščin  (18) pomembno vpliva na različne vidike industrijskih sprememb. Izraz e-veščine obsega izvajalca IKT, uporabnika IKT in e-poslovne veščine. Komisija je nedavno v okviru pospeševanja obsežne agende za e-veščine predlagala niz ukrepov, od katerih jih je veliko povezanih z industrijo in spodbujanjem e-veščin na trgu dela ter z razvojem in spodbujanjem novih e-spretnosti (19).

3.7.1

Partnerstvo med predstavniki interesnih skupin ima ključno vlogo pri ukrepih, ki se nanašajo na e-veščine, in z nizom vprašanj v zvezi z uvajanjem vseživljenjskega učenja s podporo IKT. Te interesne skupine vključujejo:

3.8

Razširjanje širokopasovnega dostopa do interneta je osrednjega pomena za doseganje ciljev strategije i2010 in ciljev projektov e-vključevanja. Ta dostop ne sme biti na voljo le v mestih, ampak bi moral biti dostopen tudi prebivalcem manj razvitih regij (20).

3.8.1

Premisliti bi bilo treba o podatku, da ima v EU petnajsterice približno 90 % podjetij in gospodinjstev v urbanih območjih dostop do širokopasovne povezave, vendar samo 60 % na podeželju in v obrobnih območjih; te razlike so veliko večje v novih državah članicah.

3.8.2

Širokopasovni dostop je življenjskega pomena ne samo za krepitev gospodarske konkurenčnosti in gospodarske rasti regij, ampak tudi za sektor izobraževanja in usposabljanja, zlasti tam, kjer se e-učenje uporablja v programih usposabljanja.

3.9

Politična razprava o tej temi bi bila v tem trenutku zelo priporočljiva, če želimo izboljšati prakso vseživljenjskega e-učenja in tako povečati učinkovitost te oblike usposabljanja. EU ima najboljše možnosti za preusmeritev politike na tem področju.

3.9.1

Sedanje politike dajejo dejansko prednost uvajanju IKT v institucije formalnega izobraževanja, predvsem šole in univerze; veliko manj pozornosti se posveča IKT in veliko manj sredstev se namenja spodbujanju uporabe IKT pri vseživljenjskem in neformalnem/priložnostnem učenju odraslih.

4.1

Glede na splošne spodbude iz sporočila Komisije iz leta 2002 (21) in iz mnenja EESO o usposabljanju in produktivnosti bi lahko rekli, da je produktivnost ključnega pomena za konkurenčnost podjetij in evropska gospodarstva ter tudi za gospodarsko rast. Povečana produktivnost je v veliki meri odvisna od napredka na področju IKT in od sposobnosti delovne sile, da se prilagaja zahtevam gospodarstva.

4.1.1

Kljub dejstvu, da elektronska tehnologija, od katere se je zelo veliko pričakovalo, ni izpolnila pričakovanj v začetnih fazah razvoja, se e-sektorji družbe in gospodarstvo razvijajo kot nikoli doslej, imajo pa tudi veliko možnosti za prihodnost.

4.1.2

Glede na to Evropska komisija ravna prav, ko priznava in vrednoti pomembnost sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri spodbujanju konkurenčnosti in inovacij ter njihovo pomembnost za gospodarstvo znanja, zlasti za mala in srednja podjetja.

4.2

Pot do izboljšanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva mora biti poklicno izobraževanje v okviru programov izobraževanja in usposabljanja, pri katerih se uporablja IKT. Ustvarjanje povezanih, mobilnih in prilagodljivih sistemov izobraževanja in usposabljanja za tiste, ki iščejo zaposlitev, tiste, ki se pripravljajo za delo, in tiste, ki so zaposleni v industriji, bo povečalo stopnjo rasti znanja ter omogočilo pomembne tehnološke spremembe in inovacije v predelovalnih podjetjih, kar bo povečalo njihovo konkurenčnost.

4.2.1

Glede na to bi moralo uvajanje vseživljenjskega učenja s podporo IT v podjetja in z njimi povezana področja, povečati njihovo konkurenčnost ter pomagati pri povečevanju družbenega kapitala zaposlenih, s tem pa zvišati vrednost evropskega gospodarskega kapitala.

4.3

Okoli leta 1994 je prišlo do izredno hitrega napredka pri uvajanju in uporabi e-učenja, ko je industrija (predvsem velike korporacije) to metodo začela uporabljati v večjem obsegu pri usposabljanju in razvoju človeških virov znotraj podjetij. To je bil znak dozorelosti: e-učenje je pokazalo sposobnost za omogočanje trdnih in trajnostnih rešitev, pri čemer je preseženo prejšnje obdobje preprostih promocijskih in marketinških sporočil. Med tem so mala in srednja podjetja zaradi več razlogov postala skupina uporabnikov e-učenja, ki je dejansko prikrajšana, kjer je uporaba te metode usposabljanja — in pogosto ravno tako uporaba IKT — omejena, večina zaposlenih v teh podjetjih pa tvega, da ne bo mogla izkoristiti možnosti, ki jih ponuja stalno izobraževanje. Večja uporaba e-učenja bi lahko precej spodbudila konkurenčnost malih in srednjih podjetij ter pomagala pri povečevanju njihove učinkovitosti. Pristojni organi, tako na nacionalni kakor tudi na evropski ravni, bi se morali s tem bolje seznaniti in izvajati ukrepe za spodbujanje uporabe IKT za namene usposabljanja v sektorju malih in srednjih podjetij.

4.4

Družbeni kapital obsega veščine, informacije, kulturo, znanje in posameznikovo ustvarjalnost ter tudi odnose med ljudmi in organizacijami. Pomembnost teh virov za gospodarsko rast in spremljajoče industrijske spremembe je treba ocenjevati na osnovi razmerja med razvojem, podporo in uporabo teh virov ter dodano vrednostjo, ki jo ustvarjajo.

4.4.1

Visoka raven družbenega kapitala neposredno vpliva na sposobnost oblikovati ustvarjalno in inovativno družbo znanja, ki je odprta za spremembe ter sposobna za ustvarjanje dolgoročnih gospodarskih in družbenih vezi. Eden od temeljnih kamnov take družbe so naložbe v raziskovanje, izobraževanje in usposabljanje.

4.4.2

Družbeni kapital bi se povečal s sposobnostjo ustreznih interesnih skupin (glej 3.7.1) za partnersko sodelovanje pri vseh programih in dejavnostih, povezanih z izobraževanjem in usposabljanjem s podporo IKT, zlasti pa z vseživljenjskim učenjem.

4.5

E-učenje in usposabljanje na daljavo lahko omogoči sistematičen, hitrejši in cenejši prenos znanja, ki je ključnega pomena predvsem v industriji, saj je pomemben element njenega človeškega kapitala in spodbuja prenos znanja iz raziskovalnih inštitutov v industrijo.

4.5.1

Dobro izobraženi delavci, ki stalno nadgrajujejo svojo kvalifikacijo, so pomemben dejavnik pri določanju vrednosti posameznega podjetja. Lajšajo tudi spremembe v proizvodni tehnologiji in njenem profilu ter prilagajanje potrebam trga dela.

4.6

Evropska komisija je poudarila (22), da zaradi hitrega tehnološkega razvoja in spremenjenih gospodarskih razmer obstaja potreba po dolgoročnih naložbah v razvoj človeških virov, vključno z zasebniki, podjetji, socialnimi partnerji in javnimi organi oblasti. Na žalost v državah EU ni opaziti jasnega trenda večje javne porabe za izobraževanje, ki v povprečju znaša približno 5 % BDP, razlike med posameznimi državami pa so precejšnje in včasih celo drastične.

4.7

Vlaganje v razvoj človeških virov neposredno vpliva na rast produktivnosti in je tudi privlačna oblika vlaganja na mikroekonomski in družbeni ravni. Študije (23) kažejo, da vsako leto učenja neposredno poveča gospodarsko rast za približno 5 %, gledano kratkoročno, in za približno 2,5 %, gledano dolgoročno. To potrjujejo tudi predlogi Evropskega sveta (24), ki je poudaril, da vlaganje v izobraževanje in usposabljanje prinaša koristi, ki daleč presegajo stroške vlaganja.

4.8

Zaradi hitrega tehnološkega razvoja se pogosto pojavlja sodobna proizvodna oprema z informacijsko-komunikacijskimi sistemi, s katerimi lahko dela le osebje, ki pozna IKT. To osebje je včasih težko dobiti takoj, vendar bo zaradi široke uporabe informacijske tehnologije pri poučevanju in usposabljanju, zlasti pri vseživljenjskem učenju, zagotovo olajšano iskanje tega osebja na trgu dela.

4.9

Zaradi zgoraj omenjenih razlogov in glede na sedanje spremembe v industriji bi bilo treba nemudoma sprejeti učinkovite ukrepe za uvajanje IKT v vseživljenjsko učenje. Ti ukrepi bi morali omogočiti zaposlenim v evropskih predelovalnih podjetjih in brezposelnim osebam, ki se usposabljajo, da hitreje pridobijo novo znanje in veščine. Zlasti je treba brezposelnim osebam zagotoviti dostop do usposabljanja s podporo IKT, ki prejema državno pomoč (25).

4.9.1

Brezposelne osebe niso zelo motivirane za neodvisno učenje, saj imajo še vedno premalo možnosti za uporabo pridobljenega znanja. Najboljša motivacija so dejanske možnosti za novo delovno mesto, ki nastanejo na podlagi posebne oblike usposabljanja in preusposabljanja, te oblike usposabljanja pa najbolje izvajajo podjetja, ki ponujajo zaposlitev.

4.9.2

To bi lahko ustvarilo ugodne razmere za vseživljenjsko učenje s podporo IKT, vendar je infrastruktura neprimerna na področjih, na katerih bi to bilo najbolj primerno (revna kmetijska področja, ki jih je vedno več v novih državah članicah).

4.9.3

Infrastruktura na teh področjih potrebuje podporo vlade in Unije, saj podjetja IKT niso pripravljena kriti stroškov za dostop do interneta v revnih območjih (manjših mestih in podeželskih območjih).

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/26

—

neposredni in dopolnilni ukrepi za dovršitev notranjega trga za poslovne storitve in še posebej za odstranitev ovir za nemoteno delovanje sektorja (ovire za združevanje trgov, mobilnost delovne sile in gospodarsko rast);

—

čimprejšnje priznanje poslovnih storitev kot neločljivega dela vsakršne industrijske politike; Evropska komisija bi morala to upoštevati in sprejeti ukrepe za razširitev obsega evropske industrijske politike z vključitvijo poslovnih storitev;

—

vzpostavitev evropske opazovalnice za poslovne storitve s ciljem, da zbira informacije, spodbuja raziskave in razprave, predlaga priporočila za politične strategije ter spremlja njihovo uresničevanje;

—

okrepljeno spodbujanje socialnega dialoga, da se spremljajo in presojajo spremembe delovnih razmer in zaposlitvenih možnosti, ki nastajajo ob strukturnih spremembah, ter tako utrjuje podlaga poslovnih storitev kot moderne gospodarske oblike.

—

spodbujanje poslovnih storitev kot sredstva za izboljšanje gospodarske in industrijske produktivnosti in zato, da se dosežejo konkurenčne prednosti za tekmovanje na svetovnem trgu z državami, kjer so proizvodni stroški nizki, in drugimi konkurenčnimi državami;

—

spodbujanje obsežnejše in učinkovitejše uporabe poslovnih storitev, ki jih izvajajo MSP;

—

spodbujanje zaposlovanja in izboljševanje delovnih razmer pri poslovnih storitvah kot sredstva za povečevanje produktivnosti, kakovosti storitev in življenjske ravni;

—

usmerjeni programi usposabljanja in dopolnilnega izobraževanja za krepitev sposobnosti prilagajanja in za izboljševanje zaposlitvenih možnosti delojemalcev, na katere vplivajo strukturne spremembe.

—

Z javnimi sredstvi financirani programi raziskav in razvoja na nacionalni ravni in ravni EU bi morali posebej upoštevati ukrepe in projekte, ki imajo za cilj povečevanje proizvodnje in uporabo inovativnih poslovnih storitev.

—

Pozornost bi morali namenjati izbranim projektom za storitve v industriji, ki terjajo veliko znanja in ki vodijo k inovacijam, visoki produktivnosti in velikim možnostim rasti (npr. storitve informacijsko-komunikacijskih tehnologij in raziskav ter razvoja).

—

Poslovne storitve so v gospodarstvu, ki temelji na znanju, vir inovacij. Raziskave bi morali spodbujati k temu, da nadaljujejo razvoj „znanosti poslovnih storitev“ in še zlasti metodološko znanje, ki ga je treba uporabljati v procesih podjetij.

—

Zaščito pravic intelektualne lastnine bi bilo treba okrepiti s sprejetjem patentne zakonodaje v pripravi, da se podjetja spodbujajo k vlaganjem v raziskave in razvoj ter v inovacije.

—

Priznati in spodbujati je treba vlogo informacijsko-komunikacijskih tehnologij — s ciljem, da se zagotovi opravljanje storitev, še zlasti za MSP, s hitrim širokopasovnim internetnim dostopom povsod v Evropi, in si pri tem prizadevati za rešitev vprašanj varnosti in varstva zasebne sfere v zvezi z digitalnimi mrežami e-gospodarstva. V tem okviru ima pomembno vlogo pobuda Evropske komisije i2010.

—

Inženiring storitev je nova strokovna disciplina, ki služi kot osnova za izboljševanje kakovosti poslovnih storitev z boljšim sistematičnim načrtovanjem. Ta inovativni pristop je treba kot posebnost nadalje razvijati za raziskave in izobraževanje na univerzah, visokih poslovnih šolah in drugih izobraževalnih ustanovah.

—

Standardizacija se lahko izkaže za koristno pri izboljševanju kakovosti storitev in močnejšem združevanju trgov EU. Zato bi bilo treba spodbujati prostovoljno standardiziranje storitev nasploh in še posebej poslovnih storitev.

—

Iskanje rešitev za krepitev človeškega kapitala v EU in preobrat trenda vse močnejšega odseljevanja raziskovalcev iz EU.

—

Uvedba novih pobud za zasebni sektor, da se poveča njegov delež dejavnosti raziskav in razvoja v skladu z lizbonsko strategijo.

—

Izboljšanje podatkov in informacij o poslovnih storitvah in o storitvah, ki jih ponujajo industrijska podjetja.

—

Izboljšanje tržne transparentnosti dobaviteljev poslovnih storitev.

—

Zagotavljanje več sredstev za boljše splošno in poklicno izobraževanje, e-učenje in znanje jezikov, da se omogoči razvoj čezmejnih poslovnih storitev.

1.1

To mnenje proučuje učinke poslovnih storitev na zaposlovanje, konkurenčnost in produktivnost evropske industrije ter možnosti nadaljnjega razvoja tega sektorja v skladu z lizbonskim programom. Posebna pozornost je namenjena razvoju novega strokovnega področja, znanega kot „inženiring storitev“, in učinkom eksternalizacije — oddajanja storitev zunanjim izvajalcem.

1.2

Obstaja zaskrbljenost glede možnosti evropskega gospodarstva in vprašanja, kako se bo v prihodnosti soočilo z močno konkurenco držav z nizkimi proizvodnimi stroški. V Evropi so tako proizvodna podjetja kot podjetja s področja poslovnih storitev izgubila več tisoč delovnih mest v korist držav, ki imajo primerjalno prednost na področju stroškov in usposabljanja (npr. Kitajske na področju proizvodnje in Indije na področju poslovnih storitev). Kljub temu razvoju ima industrija v evropskem gospodarstvu še vedno ključno vlogo. Po najnovejših statističnih podatkih za leto 2004 je bila EU največja izvoznica blaga, v vrednosti več kot 1.200 milijard dolarjev (1).

1.3

Industrija še naprej velja za glavno gonilo tehničnih sprememb in inovacij v EU. Vendar je treba ugotoviti, da ji v minulem desetletju pogosto ni uspelo, da bi svoje dejavnosti na področju višje tehnologije in večje dodane vrednosti v pravem trenutku okrepila. Rast na področju poslovnih storitev — še posebej z uporabo storitev, ki terjajo veliko znanja — je dodatna pot za razvoj novih tehnologij, odpiranja novih zaposlitvenih možnosti in pridobivanja novih konkurenčnih prednosti. Poslovne storitve so tudi vir za netehnične inovacije (npr. organizacijske narave), ki spodbujajo nematerialno imetje podjetij in znanje zaposlenih.

1.4

Izredne spremembe potrošnje v visokorazvitih narodnih gospodarstvih, vse do storitev, ne kažejo, kot včasih domnevajo, na deindustrializacijo. Ta razvoj je mogoče obravnavati kot statistični odraz vse globlje delitve dela v razvitih gospodarstvih in kot razdruževanje nekoč združenih vertikalnih verig ustvarjanja vrednosti. Storitve, ki so jih doslej interno izvajala industrijska podjetja, zdaj ponujajo specializirani ponudniki storitev. Nastala so nova storitvena podjetja in ta podpirajo prizadevanje evropske industrije, da poveča svojo učinkovitost in uporabi nove tehnologije, ki ustvarjajo nove izdelke z večjo dodano vrednostjo.

1.5

Najnovejše raziskave kažejo, da so v zdaj razvijajočem se gospodarstvu storitve in industrija združene in se medsebojno dopolnjujejo. Povpraševanje po storitvah obstaja povsod, kjer je močno industrijsko gospodarstvo, in razvija se kot posledica tega. Niso izključna alternativa (2).

1.6

To mnenje se ne zavzema za posebno pospeševanje storitev na račun zapostavljanja industrije, temveč poudarja soodvisnost med proizvodnjo in storitvenim sektorjem (3) in pozitivni potencial za izboljšanje in razširjanje poslovnih storitev. EESO poudarja pozitiven prispevek poslovnih storitev za višjo produktivnost in konkurenčnost evropskega industrijskega sektorja. Obenem pa ponudniki poslovnih storitev povečujejo svojo lastno produktivnost z inovacijami, vključno s hitrim odpiranjem do novih tehnologij, z ustvarjanjem spodbud za višje kvalificirane delavce in z izboljševanjem delovnih razmer (4).

1.7

Eksternalizacija oziroma oddaja izvajanja storitev zunanjim specializiranim ponudnikom storitev, ki lahko izkoriščajo učinke racionalizacije in stalne inovacijske procese, pozitivno vpliva na stroške in produktivnost. Očitno pa se mala in srednje velika podjetja znanja in inovativnih poslovnih storitev še ne poslužujejo v zadostni meri. Poleg tega je treba delavcem z ustreznimi prešolanji omogočiti, da bodo zaposlitev v industriji lažje zamenjali za zaposlitev na področju poslovnih storitev.

1.8

Večino poslovnih storitev zdaj ponujajo domači ponudniki. Vendar pa ni nobenega jamstva, da bo tako tudi v prihodnosti. Nekatere poslovne storitve je mogoče zaupati zunanjim izvajalcem v širšem evropskem okviru — vključno z novimi državami članicami in državami kandidatkami — ali celo svetovnem okviru (tako imenovani near-shoring in offshore outsourcing). Najnovejši podatki Eurostata kažejo, da je EU-25 v letu 2004 v trgovini s storitvami imela presežek 42,8 milijarde EUR (v primerjavi z letom 2003 za 5,8 milijarde EUR več) (5).

1.9

Obstaja potreba po stalni in natančni analizi strukture in procesov podjetij, da se določijo takšna področja nalog, ki jih lahko ponujajo specializirani ponudniki poslovnih storitev ali mrež podjetij (skupnih služb), ki lahko takšne naloge izvajajo učinkoviteje, ker lahko delujejo v večjem obsegu in združujejo svoje strokovno znanje. Čeprav bi to utegnilo imeti posledice za zaposlitveni položaj v industriji, se s tem morda v nekaterih primerih preprečuje potencialne negativne učinke eksternalizacije prek državnih meja (offshore outsorcing), ohranja industrijo v Evropi in povečuje povpraševanje po delovnih mestih na področju poslovnih storitev. Z okrepljenim ustvarjanjem delovnih mest na področju poslovnih storitev za kvalificirane delavce v podjetjih nastajajo nove konkurenčne prednosti.

2.1

Učinke globalizacije in potrebo, da se s spremembami prilagajajo novim okoliščinam, občutijo na vseh področjih evropskega gospodarstva. V tem kontekstu lahko industrijska politika igra pozitivno vlogo. V svojem sporočilu Industrijska politika za razširjeno Evropo: Pospeševanje industrijskih sprememb  (6) je Evropska komisija objavila svojo namero, da razvija primerno industrijsko politiko za spremljanje sprememb v industriji.

2.2

Evropska komisija je nedavno objavila sporočilo Izvajanje lizbonskega programa Skupnosti: politični okvir za krepitev proizvodnje EU — za celovitejši pristop k industrijski politiki  (7). V tem okviru za industrijsko politiko je Komisija napovedala sedem velikih medsektorskih ukrepov:

Velika pomanjkljivost tega sporočila je zanemarjanje storitev nasploh in poslovnih storitev še posebej. EESO je prepričan, da morajo biti poslovne storitve v celoto vključen sestavni del vsake industrijske politike. Evropsko komisijo poziva, da z vključitvijo poslovnih storitev razširi pristope k prihodnji industrijski politiki. Učinkovita industrijska politika mora upoštevati tudi socialne posledice sprememb v industriji in njihove učinke na zaposlitveno strukturo. To pomeni, da je treba bolj poudarjati politiko vseživljenjskega učenja in mobilnost delojemalcev.

2.3

Evropa mora v večji meri in temeljiteje osvojiti informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Večja uporaba IKT in njihova vključenost v industrijo sta prav tako pomembni kot na področju poslovnih storitev. Evropa na področju informacijske tehnologije zaostaja za svojimi glavnimi tekmeci. Izdatki za informacijsko tehnologijo so bili v letu 2004 v zahodni Evropi 732 EUR na prebivalca, v ZDA 1 161 EUR in na Japonskem 1 012 EUR. Delež izdatkov za informacijsko tehnologijo je v primerjavi z BDP znašal v zahodni Evropi 3,08 %, v ZDA 4,55 % in na Japonskem 3,59 % (8). V tem okviru ima pomembno vlogo task-force Evropske komisije za konkurenčnost IKT.

2.4

Zaostajanje produktivnosti evropske industrije pogosto pripisujejo premajhni uporabi tehnologije in nezadostni uporabi potenciala IKT, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih. Zdi pa se, da problem ne tiči v stroških strojne opreme, temveč v pomanjkanju znanja s področja IKT v malih in srednje velikih podjetjih, kar tem podjetjem otežuje soočanje s hitrimi spremembami in vse večjo zapletenostjo informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Med malimi in srednje velikimi podjetji obstaja torej „digitalni prepad“ — s posledico, da celotni potencial IKT in modelov e-poslovanja vse doslej še ni bil izkoriščen (9). Vloga poslovnih storitev je pomembna za takšno oblikovanje sektorja IKT, da se poveča njegova učinkovitost in tako doseže trajnostno povečanje produktivnosti.

2.5

Notranji trg za storitve na splošno in za poslovne storitve še posebej še ni dovršen, in še naprej obstaja veliko ovir za učinkovitost, konkurenčnost in ustvarjanje novih delovnih mest. Veliko ovir je bilo opisanih v poročilu Komisije Stanje notranjega trga za storitve  (10). Vendar je bil odtlej dosežen določen napredek z uresničevanjem lizbonske strategije. Na najvišjem mestu ureditvenih vidikov za trge poslovnih storitev so v poročilu opisane dopolnilne politike, s katerimi se zagotavlja potrebna konkurenčnost EU na svetovnem trgu, a tudi socialni in gospodarski napredek.

3.2

K poslovnim storitvam sodijo zelo različne dejavnosti, od storitev, ki terjajo veliko znanja (npr. inženirske in knjigovodske storitve ter pravno svetovanje) do storitev z visoko dodano vrednostjo (npr. storitve IKT in podjetniško svetovanje) ter storitve, povezane z osebjem (npr. izbor osebja in posredovanje dela, pomoč pri preusmerjanju v poklicu (outplacement), delo za določen čas), vse do podpornih storitev, vključno s tistimi, ki imajo nizko dodano vrednost (npr. čiščenje poslopij, varnostne službe, gostinstvo) in tistimi z rastočo dodano vrednostjo (kot so upravljanje z energijo, oskrba in ravnanje z vodo in drugimi tekočinami, ter ravnanje z zrakom in odpadki). V navedenih skupinah dejavnosti je treba delovnim razmeram in socialnim standardom namenjati še posebno pozornost.

Preglednica 1:   Najpomembnejše storitve, odločilne za uspeh podjetja (funkcionalni pristop) (12)

3.4

Danes je vse več proizvodnih podjetij, ki si storitve upajo izvajati sama. Ne ponujajo samo storitev za stranke, temveč kot del svojega poslovanja vse bolj odkrivajo tudi dodano vrednost, ki nastaja s prodajo njihovega strokovnega znanja — s področja tehnike, oblikovanja ali inovacij v postopkih — drugim podjetjem. Nastaja nova, mešana oblika podjetja, ki obsega podjetniške dejavnosti tako na področju proizvodnje kot tudi storitev. Odjemalci vse bolj zahtevajo „rešitve“ in ne samo preprosto izdelkov. Konkurenčna prednost za proizvodno podjetje pogosto nastane s sposobnostjo, da je podjetje zmožno ponujati dodatne storitve.

3.5

Pomanjkanje posebnih statističnih podatkov o poslovnih storitvah  (14). Ni dovolj statističnih podatkov o povpraševanju po storitvah. Vzajemno delovanje med različnimi sektorji ni dovolj dokumentirano. Informacije o dejavnostih izvajalcev storitev in o njihovem prispevku k narodnim gospodarstvom držav članic EU bo, upajmo, mogoče izboljšati z revizijo klasifikacijskega sistema NACE za gospodarske panoge, ki jo pričakujejo v letu 2007. Revidirana klasifikacija bo omogočala boljši vpogled v strukturo in razvoj storitvenega sektorja (15). Tudi informacij o tem, katere storitve izvajajo proizvodna podjetja in v kakšnem obsegu, ni.

3.6

Razdrobljenost in pomanjkanje informacij in analiz, ki se nanašajo na poslovne storitve — EESO ugotavlja, da obstaja potreba po Evropski opazovalnici poslovnih storitev, namenjeni zbiranju informacij, pospeševanju raziskav, spodbujanju razprav in pripravljanju političnih priporočil oziroma njihovemu spremljanju. Vzpostavitev opazovalnice ali podobni ukrepi bi vodili do boljšega razumevanja najnovejših dogajanj na tem področju, ki potekajo zelo hitro, in bi služili kot vmesnik med političnimi nosilci odločitev ter udeleženci.

3.7

Standardizacija storitev. Nadaljnja pospešitev prostovoljne standardizacije storitev na podlagi zahtev trga dela in jasnih izhodišč terja vzpostavitev temeljnih standardov varnosti, kakovosti in storilnosti ter spodbujanje konkurence ter inovativnosti v izvajanju storitev. Ta izziv morajo sprejeti CEN (Evropski odbor za standardizacijo), ISO (International Standard Organisation) in nacionalni standardizacijski organi. Razvoj prostovoljnih standardov v storitvenem sektorju bi nedvomno spodbujal čezmejne trgovinske storitve in prispeval k pospeševanju notranjega trga storitev.

4.1

Poslovne storitve so zelo pomembne za sektor malih in srednje velikih podjetij, da lahko prispeva svoj potencialni delež k inovativnosti in rasti. Obstajajo znamenja, da najbolj dinamični MSP izdatno uporabljajo poslovne storitve. Spričo pritiska internacionalizacije je treba spodbujati močnejšo uporabo teh storitev pri večjem številu MSP.

4.2

Nacionalna inovacijska sposobnost.

Sposobnost države, da poraja nove zamisli in da trajno trži tok inovativnih tehnologij, je odvisna od različnih dejavnikov (17):

4.3

85 % raziskav EU (v ZDA 66 %) je osredotočenih na industrijo, za razčlenitev raziskav in razvoja v storitvenem sektorju pa ni zanesljivih podatkov. Od celotnih raziskav in razvoja, ki se nanašajo na industrijo, jih 87,5 % poteka na osmih področjih (kemija, strojna industrija, pisarniški stroji, elektrotehnika, polprevodniška tehnika in komunikacije, instrumenti, motorna vozila ter letalstvo in vesoljski poleti).

4.4

Pri absolutnih izdatkih za raziskave in razvoj Evropski uniji ni uspelo premostiti prepada med EU in ZDA; temveč se je ta v zadnjem desetletju še poglobil.

4.5

Močnejše osredotočenje financiranja raziskav in razvoja na visoke tehnologije in storitve, ki terjajo veliko znanja (z visokimi deleži dobička) je za konkurenčnost evropske industrije odločilnega pomena. „Cilj 3 %“ (18) BDP Evropske unije, ki naj bi jih namenjali za raziskave in razvoj, bi bil laže dosegljiv, če bi izdatneje pospeševali raziskave in razvoj v storitevah, ki se nanašajo na podjetja.

4.6

Evropski tehnološki inštitut, kot ga je predlagala Evropska Komisija v enem svojih nedavnih sporočil (19), je sicer koristen, a tehnologijo morajo spremljati učinkovite trženjske in organizacijske strategije.

4.7

Učinki inovativnih funkcij storitev, ki se nanašajo na podjetja, je prikazan v naslednji preglednici.

Preglednica 2:   Inovativne funkcije storitev, ki se nanašajo na podjetja (20)

4.8

Med ponudniki poslovnih storitev je resda nekaj najbolj inovativnih evropskih podjetij, a splošna raven raziskav in razvoja v storitvenem sektorju je prenizka in nestrukturirana. Novi storitveni in poslovni modeli pogosto nastajajo iz dragih in zamudnih poskusov ter napak posameznih podjetij. EU mora podpirati raziskave na izbranih področjih, da bi tako posodabljala znanje podjetij na področju vodilnih svetovnih vrhunskih tehnologij.

4.9

Treba je najti poti za izboljšanje dostopa malih in srednje velikih podjetij do izsledkov raziskav, in ta podjetja je treba podpirati pri njihovem kratkoročnem razvoju izdelkov.

4.10

Če naj podjetja več vlagajo v inovacije ter v raziskave in razvoj, mora Evropska komisija zagotoviti primerno zaščito pravic intelektualne lastnine in izvesti ukrepe za uresničitev zdajšnjega predloga za patentiranje računalniško izvedenih izumov.

4.11

Potrebni so boljši pravni predpisi in ureditve.

5.1

Sistem EU za pridobivanje znanja je treba korenito predelati. To vključuje:

6.1

Inovativnost storitev je v Nemčiji predmet poglobljenih razprav in raziskav že od sredine 90. let. Inženiring storitev je ustvaril velik del zagona tako za teoretično kot tudi za praktično delo na tem področju. To se je razvilo v tehnično disciplino, ki se ukvarja s sistematičnim razvojem in oblikovanjem storitvenih izdelkov, pri katerih uporabljajo primerne modele, metode in orodja. Čeprav inženiring storitev zajema tudi področja upravljanja storitev, je njegovo težišče razvoj novih storitvenih izdelkov. Hkrati se inženiring storitev ukvarja tudi z oblikovanjem sistemov razvoja, t.j. s tistimi vprašanji splošnega upravljanja raziskav in razvoja ter inovacij, ki so povezana s storitvami.

6.2

Temeljne raziskave za razvoj novih poslovnih modelov, metod in orodij bodo inženiringu storitev pomagale pri vzponu. Močno se bodo uveljavili celostni pristopi za skupno tehnično načrtovanje materialnih dobrin, programske opreme in storitev. Končno bo vse močnejše usklajevanje standardov za storitve spodbudilo specializacijo in učinkovit razvoj novih storitev (21).

6.3

Inženiring storitev je eno od maloštevilnih področij v storitvenem sektorju, ki so ga bistveno oblikovale evropske raziskave. Močnejša vključenost v mednarodna omrežja in sistematičen razvoj lastnih neodvisnih strokovnjakov za inženiring storitev sta nepogrešljiva za ohranjanje vodilne vloge na tem področju v prihodnosti (22).

7.1

Trend krepitve opravljanja storitev prek interneta. Povečuje se interes za rast in učinke na IKT oprtega mednarodnega opravljanja storitev informacijske tehnologije in storitev za procese v podjetjih. Uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter premiki k močnejšemu opravljanju storitev prek interneta prinašajo novo preusmeritev za poslovne storitve. Poudarek je na digitalnem opravljanju storitev na področjih, kot so storitve s področja programske opreme, raziskave in razvoj ter storitve tehničnega preskušanja, storitve svetovanja in usposabljanja osebja ter storitve posredovanja dela. Storitve večinoma usmerja trg, to pa zaradi:

7.2

Sondiranje možnih prednosti offshoringa za gospodarstvo EU. Novi globalni izzivi nastajajo s stalno ponudbo storitev, ki so jih podjetja oddala zunanjim izvajalcem, z vseh koncev sveta. Zato bi morala biti Evropa pripravljena ponujati visokokakovostne storitve in jih izvažati v preostali svet. Digitalno izvajanje in s tem povezana podpora e-poslovanja se bosta zagotovo okrepila. Mednarodno oddajanje storitev, ki se nanašajo na podjetja, se zdaj pojavlja predvsem pri dejavnostih back-office  (23) (npr. storitve informacijske tehnologije, finančne in knjigovodske storitve, dejavnosti call-centrov). Na področju storitev z višjo dodano vrednostjo, kot so inženiring informacijskih tehnologij, raziskave in analize, se EU še vedno drži. Vendar pa bodo tehnični razvoj ter globalna razpoložljivost kvalifikacij in s tem povezani stroški na globalnem trgu v prihodnosti zagotovo bolj vplivali na odločitve evropskih podjetij. Izziv za evropski trg dela je v tem, da ustvari zaposlitvene možnosti za bolje usposobljene delojemalce in da prepreči brezposelnost (24).

7.3

Ovire za elektronsko opravljanje storitev. Za razvoj elektronskega opravljanja storitev obstajajo ovire, ki jih je treba temeljito preiskati in zanje poiskati rešitve, da bi lahko evropski ponudniki poslovnih storitev delovali ofenzivneje in se močneje širili zunaj EU. Med temi ovirami so med drugim pomanjkljiva standardizacija in interoperabilnost, pomanjkanje zaupanja v elektronsko trgovino in njeno varnost, premalo naložb v brezžično in fiksno širokopasovno infrastrukturo ter še vedno premajhno sprejemanje IKT v MSP.

8.1

V zadnjih desetletjih se je število zaposlenih na področju poslovnih storitev močno povečalo. V obdobju od leta 1979 do 2002 so letne stopnje rasti znašale okoli 4,5 %; to je veliko več kot v katerem koli drugem gospodarskem sektorju. Delež zaposlenosti v sektorju poslovnih storitev je v primerjavi s celotno zaposlenostjo leta 2003 v EU-15 znašal 9 %, v EU-25 pa 8,6 %. Storitveni sektor nasploh in zlasti sektor poslovnih storitev bosta v prihodnosti posebnega pomena pri ustvarjanju novih delovnih mest in bosta s tem nadomeščala izgubljanje delovnih mest v industriji.

8.2

Preglednica 3 kaže povečevanje zaposlenosti v sektorju poslovnih storitev v primerjavi s celotnim gospodarstvom do leta 2002.

Preglednica 3:   Letne stopnje rasti zaposlenosti na področju poslovnih storitev, 1979-2002 (25)

8.3

Dinamična rast zaposlovanja v storitvenem sektorju in zlasti v sektorju poslovnih storitev, ki terjajo veliko znanja, je značilnost sodobnih gospodarstev. Čeprav se delež zaposlenosti v poslovnih storitvah in tudi njihove stopnje rasti v Evropi od države do države razlikujeta, je mogoče ugotoviti, da „ni revne države s številnimi poslovnimi storitvami, pa tudi ne bogate z maloštevilnimi“ (26).

8.4

Treba je pričakovati, da se bo rast zaposlovanja v storitvenem sektorju in zlasti v sektorju poslovnih storitev, ki terjajo veliko znanja, še nadaljevala, čeprav bolj umirjeno. Kljub temu pa bo po preglednici 4 višja od pričakovane rasti zaposlovanja v drugih gospodarskih panogah. Pričakujejo, da bo rast v novih državah članicah precej višja, ker se razvoj storitev v teh državah začenja z veliko nižje absolutne ravni.

Preglednica 4:   Gibanje zaposlovanja v zahodnoevropskih gospodarskih panogah

Opomba: Zahodna E vropa tu pomeni EU-15 z Norveško in Švico

Vir: Cambridge Econometrics Press Release, What has happened to the Lisbon Agenda? (Kaj se je zgodilo z lizbonsko agendo?), november 2005.

8.5

Posebna značilnost zaposlovanja v sektorju poslovnih storitev je visoka stopnja izobrazbe. Kot kaže anketa EU o zaposlenih, je bilo zaposlenih z visoko izobrazbo leta 2003 41 %; še leta 1998 jih je bilo 38 %. Nizkokvalificiranih je bilo 17 %; še leta 1998 jih je bilo 25 %. Dejstvo, da sta za večino delovnih mest v sektorju poslovnih storitev potrebni visoka in srednja izobrazba, je izziv tudi za izobraževalne sisteme v Evropi (in zlasti za politiko vseživljenjskega učenja), ker strukturna preobrazba evropskega gospodarstva zahteva, da se bo moralo več zaposlenih z drugih sektorjev zaposlovati v sektorju poslovnih storitev. Odločno uresničevanje lizbonskega programa 2010 za izobraževanje bo zato glede na to izrednega pomena. Preglednica 5 kaže stopnje izobrazbe v različnih sektorjih.

Tabela 5:   Izobrazba v pomembnih gospodarskih sektorjih in poslovnih storitvah, EU-15, 2003 (27)

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/38

1.1

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (v nadaljevanju ESPG). EESO se strinja s ciljem, da ESPG posreduje v primerih, ko resne in nepredvidljive gospodarske motnje delavcem povzročijo neposredne in znatne socialne probleme.

1.2

EESO se strinja, da so v prvi vrsti odgovorne države članice same in da lahko ESPG posreduje le na prošnjo države članice in potem, ko proračunski organ izda ustrezen sklep. Pravila morajo biti jasna.

1.3

V času resnih gospodarskih motenj so odločilnega pomena politika predvidevanja, dinamično podjetništvo, odgovorno ravnanje regionalne ravni, pravočasni ukrepi in sodelovanje ustreznih zainteresiranih strani — podjetij, socialnih partnerjev, vlade, regionalnih oblasti in drugih. ESPG ima kot instrument solidarnosti EU dopolnjevalno funkcijo. Pričakovanja zaradi verodostojnosti ne smejo biti previsoka.

1.4

Posebni ukrepi, ki jih financira ESPG, morajo biti združljivi s splošnimi načrti vseh vpletenih zainteresiranih strani. ESPG ne sme posredovati na področjih, ki so v izključni pristojnosti držav članic. Jasno je treba poudariti, da je sklad namenjen ustvarjanju posebnih možnosti zaposlovanja za ljudi, ki so se znašli v težkem gospodarskem položaju.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo socialni partnerji dejavno vključeni v ustvarjanje delovnih mest za presežne delavce. Doseganje cilja „hitre ponovne vključitve“ presežnih delavcev na trg dela je ponavadi težka naloga. Kot je dokazano, so tovrstni procesi dolgotrajni.

1.6

Za povečanje učinkovitosti in skladnosti je treba zagotoviti dosledno usklajevanje različnih obstoječih instrumentov, zlasti ESPG in strukturnih skladov.

2.1

Komisija je marca 2006 predložila predlog za ustanovitev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (1). Njegov namen je zagotoviti posebno, enkratno podporo za lažjo ponovno vključitev delavcev v delovno razmerje na območjih ali v sektorjih, ki so jih prizadele hude gospodarske motnje.

2.2

Hude gospodarske motnje lahko nastanejo zaradi selitve proizvodnje v tretje države, obsežnega povečanja uvoza ali postopnega upada tržnega deleža EU v nekem sektorju. Glavno merilo za ESPG je več kot 1.000 presežnih delavcev v podjetju ali skupini podjetij v regijah z nadpovprečno visoko stopnjo brezposelnosti.

2.3

Ukrepi, upravičeni do financiranja ESPG, bi morali ustvarjati pogoje za hitro ponovno vključitev delavcev, ki so izgubili zaposlitev, na trg dela. Ta pomoč dopolnjuje nacionalne ukrepe in ciljne regionalne programe. Med ukrepe naj bi sodili: preusposabljanje, pomoč pri premestitvi, pomoč pri ustanavljanju podjetij in dodatna dohodkovna podpora.

2.4

ESPG bo posredoval le na zahtevo države članice. Znesek EU ne sme preseči 50 % skupnih predvidenih stroškov celotnega sklopa ukrepov države članice.

2.5

V finančni perspektivi za sklad ni posebne finančne določbe. Financiral se bo z neizkoriščenimi in sproščenimi sredstvi. O vsaki razporeditvi sredstev bo odločal proračunski organ, kar pomeni, da imata Svet in Evropski parlament vso odgovornost.

2.6

Predviden je natančen proračunski postopek. Države članice so odgovorne za upravljanje z ukrepi, ki jih podpira ESPG. Komisija izvaja nadzor. V primeru neizčrpanih sredstev se finančni prispevek vrne.

2.7

Komisija neprestano ocenjuje rezultate, merila in učinkovitost uredbe ter izvaja naknadno ocenjevanje. Od leta 2008 bo Komisija pripravljala letno poročilo o izvajanju ukrepov sklada, vključno z ocenami.

3.1

Predlog, katerega namen je pokazati solidarnost EU z delavci, ki so postali presežni zaradi nenadnih sprememb v svetovnih trgovinskih gibanjih, temelji na sklepih Evropskega sveta decembra 2005. Predlog predstavlja kompromisno rešitev, ki je del sporazuma o finančni perspektivi. Izvedena je bila presoja vplivov (2), ki vsebuje pomembne informacije o vsebini in obsegu ESPG.

3.2

ESPG je ločen od strukturnih skladov in bo služil kot eden izmed instrumentov EU, potrebnih za spodbujanje prilagajanja in konkurenčnosti evropskega gospodarstva (3).

3.3

Medtem ko so strukturni skladi usmerjeni k dolgoročno načrtovanim večletnim ukrepom, ESPG ni predviden za prestrukturiranje. Namenjen je zlasti posameznikom v regijah, ki so jih prizadeli resni šoki v svetovnih trgovinskih gibanjih. Takšne redke, a kritične razmere lahko zahtevajo enkratno in časovno omejeno individualno podporo. Strukturni skladi ne zajemajo nekaterih ciljev ESPG.

3.4

Do neke mere je za vzor služil ameriški program pomoči za tržno prilagajanje (Trade Adjustment Assistance — TAA) iz leta 1962. Namen TAA je popraviti nesorazmerje med škodljivimi posledicami in splošnimi koristmi odpiranja trgovine in mednarodne liberalizacije v posameznih posebnih primerih ali regijah. Primerjava med TAA in ESPG pa ni lahka zaradi razlike med kulturo ZDA in EU ter različnih meril.

3.5

ESPG bi moral delovati v skladu z najboljšo prakso Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), v skladu s katero je treba jasno določiti skupine delavcev, ki so izgubili delovno mesto zaradi razvoja trgovine, in zagotoviti časovno omejeno pomoč v skladu z načeli stroškovne učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti.

3.6

Namen ESPG je prispevati k razvoju pristopa fleksivarnosti v Uniji, ravnotežju med prožnostjo in varnostjo zaposlitve, dopolnjeval pa bo tudi večletne strateške prednostne naloge in politike strukturnih skladov.

4.1

Uredba izhaja iz ugotovitve, da ima globalizacija na splošno pozitiven učinek na rast in zaposlovanje v EU. Toda EESO opozarja, da so hkrati možne občutne in škodljive posledice na sektorski in regionalni ravni. ESPG bo poseben instrument, ki bo spodbujal možnosti ponovne zaposlitve delavcev, ki so jih prizadele hude motnje v gospodarskih gibanjih. Na žalost v oceni vplivov (4) ni bila izvedena analiza konkretnih primerov.

4.2

Glede na to, da morajo biti dejavnosti ESPG v skladu z uvodno izjavo 4 uredbe „dosledne in skladne z drugimi politikami Skupnosti ter v skladu s pravnim redom Skupnosti“, bi morala predloge podrobno proučiti vrsta oblikovalcev politike v Komisiji, zlasti z generalnega direktorata za konkurenco, da bi se izognili neupravičenemu podeljevanju državnih pomoči.

4.3

ESPG predstavlja konkreten korak Evropske unije k obvladanju posledic hudih šokov v zunanji trgovini in na svetovnemu trgu. V prihodnosti bi lahko razmislili o podobnem instrumentu za blažitev negativnih posledic notranje trgovine in enotnega trga EU (npr. preseljevanje obratov znotraj EU, davčna politika).

4.4.1

Zahtevajo se stroga merila za pomoč. Toda merilo, ki je omenjeno v členu 1: „podporo delavcem, ki postanejo presežni zaradi velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, kadar imajo ti tehnološki presežki znaten škodljiv vpliv na regionalno ali lokalno gospodarstvo“, je precej ohlapno. Za vložitev prošenj za sredstva iz sklada so v prvi vrsti odgovorne države članice. Komisija bi morala zagotoviti enotno uporabo meril v vseh primerih in vseh državah članicah.

4.4.2

Dokazno breme glede vlog nosijo države članice. Komisija vlogo prouči in natančno spremlja na podlagi smernic, finančno podporo pa dodeli proračunski organ za vsak primer posebej. Za Komisijo, države članice in proračunski organ bo to pomenilo učenje iz dejanj in praktičnih izkušenj. Treba se je izogniti nejasnostim: v vsej Uniji morajo veljati enaka pravila in pristop, ki jih je treba tudi uporabljati.

4.4.3

Glede najmanjšega števila presežnih delavcev v določenih regijah so merila za posredovanje jasno opredeljena v točki 2. Merilo „1.000 delavcev“ ni omejeno na eno podjetje, ampak vključuje tudi predhodno in sledečo proizvodnjo.

4.4.4

Ponavadi razlogi za zmanjšanje števila zaposlenih izhajajo iz cele vrste dejavnikov, kot so posodabljanje, racionalizacija, sprememba načina proizvodnje in tudi mednarodni trgovinski tokovi. Le redko popolnoma prevladuje en sam dejavnik.

4.4.5

Kot zgled služi ameriški program TAA. Toda v opisu delovanja TAA Komisija ne prikazuje jasne povezave med spreminjajočimi se trgovinskimi tokovi in vladnimi ukrepi, namenjenimi blažitvi njihovega vpliva na presežne delavce. Poleg tega se merila in pretekla uporaba TAA razlikujejo od tega, kar je predvideno v EU.

4.4.6

Financiranje iz ESPG se bo uporabljalo v primeru gospodarskih pretresov ali nepredvidenih okoliščin. Toda trendi sprememb so ponavadi opazni še preden se občutijo dejanske posledice teh sprememb. Dobro poslovno upravljanje pomeni pravočasno sprejeti preventivne ukrepe.

4.4.7

To pomeni, da bo pri kakršnem koli načrtovanju državnih podpornih ukrepov in podpornih ukrepov EU treba upoštevati, kako so podjetja in socialni partnerji sami predvideli spremembe. Na primer, kako pomembni so podporni ukrepi, če podjetja in socialni partnerji niso uspeli pravočasno prepoznati razvoja dogodkov, ki bi lahko ogrozili trge in/ali delovna mesta?

4.5.1

Med strukturnimi skladi in ESPG obstaja razlika na treh področjih: a) razlika v obsegu finančnih sredstev: EUR 44 milijard v primerjavi z EUR 500 milijonov na leto v naslednjem programskem obdobju 2007–2013; b) razlika v pristopu: dolgoročni in preventivni ukrepi za širšo posodobitev v primerjavi s kratkoročnimi ukrepi, usmerjenimi k hitri ponovni vključitvi delavcev na trg dela; in c) zaradi svojega obsega in področja uporabe so strukturni skladi ponavadi povezani z več birokracije, medtem ko se pri ESPG sledi nebirokratskemu pristopu.

4.5.2

Treba je zagotoviti strogo razlikovanje med strukturnimi skladi in ESPG. ESPG je po definiciji kratkoročen in časovno omejen ter osredotočen na posebna področja. Dolgoročno se lahko v okviru širšega regionalnega konteksta predvidijo dodatna sredstva iz strukturnih skladov. V primerih, kjer se ukrepi dopolnjujejo, je treba spoštovati različno filozofijo in strukturo vsakega sklada.

4.5.3

Pogojev za „hitro“ ponovno vključitev presežnih delavcev na trg dela ne bo lahko ustvariti ob neugodnem okviru in okoliščinah, kot npr. v regijah, kjer primarno prevladuje ena industrijska dejavnost, v zaostalih regijah, ob pomanjkanju možnosti za izobraževanje in usposabljanje na kraju samem itd. Posebno pozornost je treba posvetiti vodstvenim delavcem na srednji in višji ravni, da se prepreči morebitni beg možganov. V teh posebnih primerih je najbrž potrebna kombinacija sredstev ESPG in strukturnih skladov, hkrati pa je treba čim bolje izkoristiti mrežo EURES za spodbujanje možnosti za mobilnost v Evropi. Pomanjkanje učinkovitega usklajevanja bi lahko povzročilo težave. V tem smislu je treba posebej nameniti pozornost določbi v členu 5(3).

4.5.4

Ukrepe, upravičene do financiranja, ki so navedeni v členu 3, je treba obravnavati v povezavi z določbami v členih 5 in 6, zlasti v smislu medsebojne povezanosti in medsebojnega delovanja med regionalnimi in nacionalnimi ukrepi ter ukrepi EU. Ker ukrepi EU dopolnjujejo regionalne in nacionalne ukrepe, so lahko uporabne pretekle izkušnje v EU — kot npr. v okviru programov RESIDER, RECHAR in RETEX — ali izkušnje, pridobljene v drugih okoliščinah, pri čemer je treba upoštevati, da ESPG ni namenjen prestrukturiranju.

4.5.5

V posebnih primerih je pri preverjanju analiz in določanju uporabe instrumentov lahko koristna uporaba sektorskega pristopa sodobne industrijske politike.

4.5.6

Za mnoge države članice je zlasti pomembno, da politike na področju dohodkov in delovnega trga ostanejo v nacionalni pristojnosti ter da se Komisiji prepreči, da bi posegala v nacionalne pristojnosti. Zato se mora prispevek EU v okviru vseh ukrepov, ki jih država članica sprejme za prebroditev določene krize, izrecno osredotočiti na posameznike in na spodbujanje ponovnega vstopa presežne delovne sile na trg dela. Na tem mestu EESO opozarja na merila za uporabo nekdanjih socialnih določb Evropske skupnosti za jeklo in premog, ki so lahko uporabna pri izogibanju prekrivanja in konfliktov med institucijami.

4.6

Proračunski organ ima zelo pomembno vlogo. EESO pozdravlja dejstvo, da uredba ustrezno in podrobno predpisuje finančne postopke, ki jih je treba upoštevati.

4.7

Uredba je pripravljena za posebne nujne primere, za katere je ponavadi potrebno hitro in učinkovito ukrepanje. To pomeni, da je pri uporabi predpisov potrebno čim manj birokracije, hkrati pa je potrebna previdnost. Cilj bi moral še naprej biti zagotavljanje učinkovite podpore v najkrajšem možnem času.

4.8

V (bližnji) preteklosti je bilo v številnih primerih, celo v zapletenih, izvedeno uspešno prestrukturiranje. Čeprav so konkretni primeri vedno edinstveni, širok spekter prestrukturiranja kaže, da so intenzivna regionalna prizadevanja vseh zainteresiranih strani, ki jih pogosto podpirajo njihove vlade in so jasno usmerjena v ustvarjanje pogojev za novo ustanavljanje ali krepitev podjetij na področju industrije in storitev ter prerazporeditev kadrov, prispevala k uspehu.

4.9

V večini primerov so bili ekonomski in socialni načrti pripravljeni v tesnem sodelovanju med nacionalno vlado, regionalnimi oblastmi in socialnimi partnerji, ki so na splošno organizirali okrogle mize in vključili vse zainteresirane strani v regiji.

4.10

V novem ESPG je treba predvideti in izvajati podobne postopke, da bo sklad uspešen. Zato morajo predstavniki Komisije neposredno sodelovati na tovrstnih srečanjih in sestankih na regionalni in lokalni ravni.

5.1

Čeprav je Komisija za ESPG na podlagi statističnih simulacij konkretnih primerov določila proračunska sredstva v višini EUR 500, bi bilo treba znesek letno oceniti in po možnosti prilagoditi na podlagi spreminjajočih se razmer in dejanskega odziva o uporabi sklada.

5.2

Člen 2 določa, da so vzrok za posredovanje ESPG hude gospodarske motnje. EESO poziva Svet, naj pred začetkom veljavnosti uredbe obravnava definicijo pojavov, ki so omenjeni v uvodnem odstavku tega člena. Preširoke definicije lahko ovirajo kasnejše učinkovito odločanje proračunskega organa. Preozke definicije imajo lahko enak učinek. Razprava Sveta bi lahko pomagala razjasniti dilemo in doseči uravnoteženo rešitev. Takšna razprava je lahko tudi koristen prispevek za smernice Komisije.

5.3

Razloge za takšno posredovanje je treba jasno navesti. Treba je upoštevati preventivne ukrepe podjetij samih, pa tudi socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih strani. Tudi to bi lahko vključili v smernice Komisije.

5.4

V okviru letnega ocenjevanja pa tudi glede na možne spremembe v skladu s členom 20, je treba premisliti o oceni meril za pomoč, ki so opredeljena v členu 2 (število prizadetih delavcev, ozemeljska razsežnost in kazalci zaposlenosti), da se zagotovi, da so merila za pomoč tudi dovolj prožna in upoštevajo raznolikost posameznih regij, zlasti v majhnih državah s pretežno malimi in srednjimi podjetji.

5.5

Člen 3 v točkah a) in b) določa ukrepe, ki so upravičeni do financiranja ESPG. EESO ugotavlja, da so področja, povezana z dohodki, kot so pokojninske pravice in socialni dodatki, v izključni pristojnost držav članic. ESPG bi moral biti omejen na financiranje različnih možnosti izobraževanja in usposabljanja ter okvirnih pogojev. V posebnih okoliščinah lahko to pomeni podporo v obliki dodatka plači za posameznike, ki so zaposleni ali iščejo zaposlitev.

5.6

Člen 10(1) določa, da znesek prispevka ESPG ne sme preseči 50 % skupnih predvidenih stroškov celotnega sklopa ukrepov države članice. EESO te meje ne želi postavljati pod vprašaj. Poudarja pa dejstvo, da obstaja povezava med stopnjo finančnega prispevka ESPG in številom ter razsežnostjo primerov, ki jih bo obravnaval.

5.7

Glede člena 12 EESO predlaga, da se odstavek 1(b) oblikuje tako: „dokazila o izpolnjevanju meril iz člena 2 in zahtev iz člena 6“.

5.8

EESO meni, da morajo biti socialni partnerji in druge zainteresirane strani v regijah vključeni na vseh stopnjah postopka ESPG. EESO in Odbor regij bi morala obveščati tudi Komisija.

5.9

Od leta 2008 naprej bo Komisija pripravljala letna poročila o ESPG. O takšnem naknadnem vrednotenju lahko razpravlja Svet. V členu 20 je predviden formalni pregled uredbe do decembra 2013. EESO priporoča, da Komisija oceno ESPG vključi v belo knjigo pred vmesno razpravo o proračunu EU, predvideno do leta 2009.

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/42

1.1

EESO pozdravlja predlog Komisije, saj ovire pri čezmejnem glasovanju izkrivljajo enotni trg.

1.2

V nekaterih državah članicah še vedno obstaja postopek zaustavitve trgovanja z delnicami, tj. obveznost, da se za nekaj dni pred skupščino delničarjev prekine trgovanje z delnicami ali se delnice deponirajo, da bi delničarji lahko volili; v nekaterih je takšna praksa celo obvezna. Vendar pa je ta postopek drag in delničarjem onemogoča, da bi se o delnicah pogajali pred skupščino. To je po mnenju večine institucionalnih vlagateljev ena največjih ovir pri glasovanju. Člen 7 predlagane direktive prepoveduje vsakršen predlog zaustavitve trgovanja z delnicami z zahtevo po njihovem deponiranju pred skupščino delničarjev. EESO izrecno pozdravlja ta predlog, čeprav se zaveda, da je takšna praksa dovoljenja le še v nekaterih državah.

1.3

EESO meni, da bi morala direktiva upoštevati zahteve po boljši pripravi zakonodaje, in zlasti opozarja na odstavek 34 Mednarodnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje iz decembra 2003, ki države članice spodbuja, da v lastnem interesu in interesu Skupnosti pripravijo ter objavijo preglednice, ki — kolikor je to mogoče — ponazarjajo razmerje med to direktivo in nacionalnimi ukrepi za njen prenos.

1.4

EESO bi pozdravil pogostejšo uporabo elektronskega glasovanja, saj bi to izboljšalo transparentnost in delničarje spodbudilo k sodelovanju, vendar meni, da je treba končno odločitev glede tega prepustiti podjetjem. Kljub temu upa, da države članice ne zavirajo večje uporabe elektronskih sredstev za udeležbo na skupščinah delničarjev.

1.5

Glede na prejšnji odstavek EESO pričakuje pogostejše glasovanje preko varnih spletnih povezav, mogoče tudi s kratkimi sporočili. Direktiva ES mora takšno prakso spodbujati, vendar je ne sme zahtevati.

1.6

EESO pozdravlja predloge glede glasovanja preko pooblaščenca, ki jih navaja člen 10, zlasti odpravo omejitev pri takšnem glasovanju, kot je na primer zahteva nekaterih držav članic, da so „pooblaščenci“ lahko samo sorodniki delničarjev.

1.7

EESO podpira idejo, da lahko države članice ob upoštevanju določenega števila koledarskih dni pred skupščino delničarjev določijo referenčni datum, in zagotovijo, da podjetja niso dolžna odgovarjati na vprašanja, predložena po tem datumu.

1.8

EESO bi pozdravil strožje zahteve člena 5, v katerem so navedene informacije, ki jih morajo delničarji dobiti pred skupščino delničarjev.

2.1

Vrsta nedavnih škandalov v EU in ZDA, povezanih s slabim skupnim upravljanjem, je opozorila na dejstvo, da je treba delničarje spodbujati k glasovanju in s tem dejavnejši vlogi na skupščinah delničarjev. Cilj obravnavanega predloga je zaščita pravic delničarjev ne le v EU, temveč tudi drugod po svetu.

2.2

Poleg tega želi Komisija z okrepitvijo pravic delničarjev na skupščinah izboljšati skupno upravljanje podjetij, katerih delnice kotirajo na borzah v EU. To poskuša doseči predvsem z zagotovitvijo, da lahko delničarji, lastniki delnic podjetij, ki so registrirana in kotirajo na borzi v drugi državi članici, brez težav glasujejo na skupščinah delničarjev.

2.3

Osnutek direktive obravnava naslednja štiri pomembna vprašanja:

2.4

Obravnavani predlog je eden izmed kratkoročnih ukrepov, ki jih Komisija predlaga v sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 21. maja 2003 (1) o posodobitvi prava gospodarskih družb in izboljšanju upravljanja podjetij v Evropski uniji — načrtu za naprej.

2.5

Komisija opaža, da se postopek glasovanja na skupščinah delničarjev podjetij v posameznih državah članicah močno razlikuje in je pogosto zelo zapleten. Če so lastniki delnic v različnih državah EU, to postopek še dodatno zaplete.

2.6

Komisija meni, da sedanja zakonodaja EU ne obravnava dovolj težav pri čezmejnem glasovanja. Člen 17 Direktive o preglednosti (2004/109/ES) od podjetij zahteva, da dajo na razpolago omejeno količino informacij o skupščini, vendar direktiva ne določa postopka glasovanja delničarjev.

2.7

Glasovanje delničarjev je lahko zelo zapleten postopek. Delnice pogosto hranijo posredniki v imenu vlagateljev. V takšnih primerih lahko glasovanje pomeni vrsto dogodkov, v katere so vključena podjetja, registratorji, depozitne banke, upravitelji naložb, centralni registri vrednostnih papirjev in agencije za glasovanje preko pooblaščenca.

3.1

Jamstva za to, da se bo trg odzval dovolj hitro, da se bodo izboljšale pravice delničarjev ali da bodo vse države članice ustrezno spremenile zakonodajo in odpravile težave, ki jih povzroča zapleten postopek glasovanja, ni.

3.2

Priporočilo Komisije ni pravno zavezujoče, vendar bi državam članicam omogočilo, da ga na osnovi smernic Komisije prenesejo v sisteme na državni ravni.

Priporočilo ne jamči za uvedbo najnižjih standardov pri tistih najpomembnejših vprašanjih, ki povzročajo višje stroške in težave pri čezmejnem glasovanju. Takšno vprašanje je na primer začasna zaustavitev trgovanja z delnicami, ki odvrača vlagatelje zaradi bojazni, da bo to zahtevala zakonodaja na nacionalni ravni.

3.3

Uredba bi uvedla enotno obravnavo ne glede na zakonodajo v posameznih državah članicah. Poleg tega bi zagotovila ozek skupni okvir za urejanje čezmejnih vprašanj. Dodatna prednost uredbe bi bila, da bi preprečili pretirano natančno izvajanje direktive v državah članicah, t. i. „gold plating“.

Po mnenju Komisije bi bila cena uredbe precejšnja, saj zaradi razlik, ki so značilne za pravno tradicijo posameznih držav članic EU, ni mogoče zagotoviti prožnosti.

3.4

Direktiva bi dovoljevala razlike v praksi posameznih držav članic, pri tem pa preprečila neravnovesje med različnimi razredi delnic in delničarjev ter podpirala osnovne, najnižje standarde.

4.1.1

Predlog bi kratkoročno največ koristil institucionalnim vlagateljem, ki imajo trenutno v svojih portfeljih čezmejne delnice. Zaradi stroškov, povezanih z ovirami pri čezmejnem glasovanju, vlagatelji ne morejo tako dejavno sodelovati pri upravljanju podjetij, kot bi si mogoče želeli.

4.1.2

Dolgoročno bo predlog mogoče spodbudil manjše vlagatelje, ki jih visoki stroški glasovanja trenutno odvračajo od lastništva čezmejnih delnic, da povečajo svoj delež takšnih delnic. To jim bo omogočilo nadaljnjo diverzifikacijo portfeljev in zmanjšanje tveganj. Na splošno naj bi predlog dolgoročno prispeval k večji likvidnosti evropskih trgov kapitala.

4.1.3

Trenutno obstaja še vrsta ovir za čezmejno glasovanje. Začasna zaustavitev trgovanja z delnicami v nekaterih državah še vedno predstavlja težavo in veliko vlagateljev meni, da resno ovira glasovanje. S tega vidika torej otežuje učinkovito delovanje čezmejnih trgov kapitala. Poleg tega med vlagatelji vlada zmešnjava glede natančnih pravil za zaustavitev trgovanja z delnicami v posameznih državah članicah. Tudi to jim povzroča visoke stroške, te pa bi osnutek direktive znižal.

4.1.4

Med domačimi in čezmejnimi delničarji obstajajo nepoštene razlike glede informacij o skupščinah delničarjev, ki so na voljo čezmejnim delničarjem. Osnutek Komisije zagotavlja ustrezne in pravočasne informacije na vseh trgih in bi torej moral te težave ublažiti.

4.1.5

Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti poudarja, da morajo države članice preprečiti zlorabe, ki jih zakrivijo posamezni razredi delničarjev v škodo drugih razredov.

4.1.6

Glasovanje preko pooblaščenca in zahteve za ponovno registracijo so pogosto zelo dragi in nekateri dokazi na osnovi presoje vplivov, ki jo je izvedla Komisija, kažejo, da visoki stroški dejansko odvračajo manjše delničarje od glasovanja. Predlog Komisije naj bi poenostavil postopek imenovanja pooblaščencev in pojasnil, kdo je lahko imenovan, ter okrepil pravice pooblaščencev v nekaterih državah.

4.1.7

Če je pooblaščenec delničarjev predsednik skupščine, mora pri uporabi glasovalnih pravic strogo upoštevati želje delničarjev, ki so ga pooblastili.

4.2.1

Predlagani enotni rok za vabilo na skupščino bi za tiste države članice, kjer je treba obvestilo o sklicu izredne skupščine delničarjev poslati le 14 dni vnaprej, pomenil manjšo fleksibilnost.

4.2.2

Zahteva, da je treba na pisna vprašanja delničarjev odgovoriti v pisni obliki, je bistvenega pomena.

4.2.3

Člena 5 in 7 osnutka direktive določata 30 dni časovnega razmaka med referenčnih datumom in datumom skupščine, da bi tako delničarji lahko uveljavili svojo volilno pravico.

5.1

EESO pozdravlja predlog Komisije, saj ovire pri čezmejnem glasovanju izkrivljajo enotni trg.

5.2

Finančni sektor pomembno vpliva na gospodarstvo in rast zaposlovanja, zato je treba poskušati odstraniti vse ovire za udeležbo delničarjev. To je tudi cilj predloga Komisije.

5.3

Čezmejno glasovanje je sedaj že vnaprej dražje za delničarje s prebivališčem v drugi državi kot za tiste, ki imajo bivališče v državi, kjer kotirajo delnice podjetja, in je torej primer izkrivljanja trga.

5.4

Po mnenju Odbora je trenutno v nekaterih državah članicah preveč ovir, ki po nepotrebnem otežujejo glasovanje preko pooblaščenca.

5.5

Začasna zaustavitev trgovanja z delnicami, tj. obveznost, da se za nekaj dni pred skupščino delničarjev prekine trgovanje z delnicami ali se delnice deponirajo, da bi delničarji lahko volili, v nekaj državah članicah še vedno obstaja, v nekaterih je takšna praksa celo obvezna. Gre za izredno drag postopek, ki delničarjem za več tednov pred skupščino onemogoči trgovanje z delnicami. To je po mnenju večine institucionalnih vlagateljev ena največjih ovir pri glasovanju.

5.6

EESO se strinja s Komisijo, da so prepozne ali nepopolne informacije, pomembne za skupščino delničarjev, povzetki sklepov ali kratka časovna obdobja za obveščanje glavne ovire, s katerimi se pri uveljavljanju svojih pravic soočajo delničarji s prebivališčem v drugi državi. Vsi pomembni dokumenti, tudi poročila revizorja, odgovori na vprašanja delničarjev in obvestila o sklicu skupščine delničarjev ter predlogi, ki se vlagajo na teh skupščinah, bi morali biti na voljo v elektronski in fizični obliki.

5.7

Člen 8 obravnava udeležbo na skupščini delničarjev z elektronskimi sredstvi. Ker se tehnologija razvija tako hitro, Komisija predlaga, da države članice „ne prepovejo udeležbe delničarjev na skupščini delničarjev z elektronskimi sredstvi“.

5.8

Besedilo predloga ne obravnava posebej „prinosniških delnic“, pri katerih poteka obveščanje v glavnem preko oglasov v časopisih. EESO meni, da je elektronska komunikacija sodobnejša, hitrejša in vsekakor cenejša.

5.9

Člen 10 določa način glasovanja preko pooblaščenca in odpravlja pravila, ki podjetjem dovoljujejo omejitve glede osebe, ki je lahko imenovana za pooblaščenca.

5.10

EESO ne priporoča, da se ne ukrene ničesar, oz. da sedanje stanje ostane nespremenjeno. Zaradi ovir je čezmejno glasovanje za majhne delničarje namreč povezano s stroški, ki si jih sploh ne morejo privoščiti, za institucionalne vlagatelje pa je še vedno izredno drago.

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/45

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog uredbe, ki naj bi oblikovala pravno podlago za določitev paritet kupne moči (PKM). To naj bi izboljšalo preglednost, pravočasnost in kakovost celotnega procesa priprave PKM tako na ravni Skupnosti kot tudi na nacionalni ravni.

1.2

Zaradi pomembnosti teme, ki jo obravnava predlog, in potrebe po določitvi zavezujočih standardov za omejitev pristojnosti Komisije in držav članic ter enotne podlage za izračunavanje in posredovanje informacij za PKM, EESO priporoča hitro sprejetje predloga uredbe.

1.3

Vendar pa EESO opozarja, da zaradi stroškov Komisija (Eurostat) trenutno izračunava PKM za države, ne za regije (1). Ti izračuni pa se med drugim uporabljajo za ocenjevanje gospodarske storilnosti regij. Iz razpoložljivih informacij je razvidno, da so znotraj držav članic včasih precej velike razlike v cenah blaga in storitev med posameznimi regijami. Čeprav statistični uradi, ki zbirajo osnovne informacije, uporabljajo prostorske prilagoditvene faktorje, morajo biti ti faktorji primerni, da se prepreči izkrivljanje pri izračunavanju PKM. Zato je državam članicam treba priporočiti, da si v gospodarskem in tehničnem pogledu na vse možne načine prizadevajo, da bi prostorski prilagoditveni faktorji čim natančneje odražali geografske razlike v cenah.

1.4

Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, se minimalno obdobje šestih let za pregled prostorskih prilagoditvenih faktorjev zdi predolgo in bi ga bilo treba skrajšati. Glede na to, da je v predlogu uredbe predvidena minimalna pogostnost (2) posredovanja osnovnih informacij, bi bilo treba informacije o cenah posredovati — po možnosti — vsake dve leti (3) (predlog predvideva najmanj tri leta).

1.5

Na splošno je treba poudariti, da si je treba bolj prizadevati za večjo učinkovitost evropskega statističnega aparata, tako s tehničnega vidika kot z vidika človeških virov, ter za usklajenost med Eurostatom in nacionalnimi statističnimi uradi, ki imajo pomembno vlogo pri izračunu PKM.

2.1

Program PKM sta v začetku 80-ih let uvedla Eurostat in OECD za redno in pravočasno primerjavo bruto domačega proizvoda (BDP) držav članic Evropske unije in OECD (4). PKM so količniki za pretvorbo valut, s katerimi se gospodarski indikatorji, izraženi v nominalnih nacionalnih valutah, pretvarjajo v umetno skupno valuto, imenovano standard kupne moči (SKM), ki izravnava kupno moč različnih nacionalnih valut.

2.2

Gospodarski agregati v smislu obsega v SKM se pridobijo z deljenjem njihove prvotne vrednosti v nacionalni valuti z ustrezno PKM. BDP držav, izraženi v SKM z uporabo PKM kot pretvorbenih faktorjev, torej odražajo čisto količinsko primerjavo, ker so cene izključene.

2.3

PKM so tako cenovni deflatorji kot tudi pretvorniki valut. Z uvedbo eura v državah članicah območja eura se lahko prvič neposredno primerjajo cene med državami članicami, ki imajo glede na nacionalne ravni cen različno kupno moč. Zato so PKM za države zunaj območja eura pretvorniki valut, ki odpravljajo učinke različnih ravni cen, medtem ko za države, ki so v območju eura, opravljajo samo funkcijo cenovnega deflatorja.

2.4

PKM se izračunajo za košaro primerljivega blaga in storitev, ki so bili izbrani na podlagi sistemov kot sta klasifikacija individualne potrošnje po namenu (Classification of Individual Consumption by Purpose, COICOP (5)) in klasifikacija proizvodov po dejavnosti (Classification of Products by Activity, CPA). Raziskovanja se izvajajo v enem ali različnih mestih gospodarskega območja (na splošno le v glavnih mestih držav članic). V večini držav članic se prostorski prilagoditveni faktorji uporabljajo, da bi upoštevali regionalne razlike; v nekaterih državah članicah pa se upoštevajo le informacije glavnega mesta, ker zaradi geografske majhnosti regionalnih razlik ni.

3.1

BDP odraža rezultate vseh dejavnosti gospodarskih akterjev na določenem gospodarskem območju in v določenem času, običajno v enem letu. Izračunava se v skladu s sistemi nacionalnih računovodstev; za EU je to Evropski sistem integriranih ekonomskih računov 1995 (ESR 95). BDP se lahko meri glede na proizvodnjo, odhodke in prihodke. Za namene PKM je zlasti pomembno merjenje odhodkov, ki pokaže v kakšnem obsegu se blago in storitve, ki jih proizvede (ali uvozi) gospodarstvo države, uporabljajo za zasebno potrošnjo, javno potrošnjo, naložbe ali izvoz.

3.2

Za dejansko primerjavo obsegov je bistveno uporabiti pretvorbene faktorje (prostorske deflatorje), ki odražajo razlike v stopnjah cen med državami. Menjalnih tečajev ni mogoče uporabljati kot pretvorbenih faktorjev, saj poleg razlik v stopnjah cen običajno odražajo tudi mnoge druge elemente.

3.3

Zato so bile PKM med različnimi valutami držav posebej razvite za primerno uporabo kot prostorski pretvorbeni faktorji.

4.1

Sprva so PKM uporabljale mednarodne organizacije, kot na primer Eurostat, Mednarodni denarni sklad, OECD, Svetovna banka in Združeni narodi. Sčasoma pa se je uporaba statističnih podatkov o PKM razširila in zdaj jih uporabljajo mnogi: vladne agencije, univerze, raziskovalni inštituti, pa tudi javna in zasebna podjetja. Banke uporabljajo PKM pri svojih ekonomskih analizah in za spremljanje menjalnih tečajev, posamezniki in njihovi delodajalci pa jih uporabljajo za izračun plače v primeru opravljanja dela v drugi državi.

PKM se lahko uporabljajo tudi v transnacionalnih kolektivnih pogajanjih o plačah.

4.2

PKM so za EU v gospodarskem in političnem smislu ključni indikatorji. Zakonodaja določa, da se uporabljajo za strukturne sklade (6). Poleg tega so obvezno merilo uspešnosti za Kohezijski sklad (7). Poudariti pa je treba, da v prvem primeru (pri strukturnih skladih) izračun temelji na bruto domačem proizvodu na prebivalca (BDP), v drugem (pri Kohezijskem skladu) pa na bruto nacionalnem proizvodu (BNP). Predlog te uredbe pa omenja samo BDP (8).

4.3

Poleg tega se PKM uporabljajo tudi za določitev korekcijskih faktorjev, ki jih je treba uporabljati za osebne prejemke in pokojnine uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (9).

5.1

Namen predloga uredbe za določitev pravnega okvira na področju izračunavanja PKM je zapolniti pravno vrzel. Preglednost in kakovost podatkov, ki jih zagotavljajo države članice, bi morali izboljšati z vzpostavitvijo enotnih pravil za zagotavljanje osnovnih informacij (člen 1). Zastavljeni cilj bi zato imel pozitivne učinke tako za Eurostat kot koordinatorja rezultatov, kot tudi za statistične urade držav članic.

5.2

Opredelitev pristojnosti in nalog. Komisija je odgovorna za to, da s pomočjo Eurostata usklajuje zagotavljanje osnovnih informacij, izračunava in objavlja PKM ter razvija metodologijo v posvetovanju z državami članicami (člen 4(1)). Naloga držav članic je zagotavljati osnovne informacije, pisno odobriti rezultate raziskovanj in skrbeti za verodostojnost podatkov (člen 4(2)).

5.3

Statistični uradi držav članic posredujejo Eurostatu osnovne informacije, izračunane na podlagi enotnih parametrov v enotnem tehničnem formatu (člen 5 in Priloga I).

5.4

Statistične enote so tiste, ki so opredeljene v Uredbi Sveta (ES) št. 696/1993 ali druge, ki jih je treba določiti v prihodnje (člen 6), Komisija in države članice pa bodo ustanovile tudi sistem za nadzor kakovosti (člen 7).

5.5

Eurostat izračuna PKM enkrat letno (člen 8) in je odgovoren za objavo rezultatov za vsako državo članico na agregatnih ravneh (člen 9).

5.6

Osnutek uredbe od držav članic ne zahteva, da opravijo raziskave samo za določitev korekcijskih faktorjev, ki se uporabljajo za osebne prejemke in pokojnine uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih Skupnosti (člen 10).

5.7

Časovni in prostorski prilagoditveni faktorji. PKM se izračunajo na podlagi nacionalnih letnih povprečnih cen (člen 2(2)). Ker „se lahko zbiranje podatkov omeji na eno ali več lokacij znotraj ekonomskega ozemlja“ in „na določeno časovno obdobje“, morajo države članice uporabiti časovni prilagoditveni faktor (ki ni starejši od enega leta) in prostorski prilagoditveni faktor (ki ni starejši od šestih let) (Priloga I, Metodologija, točke 2–4).

23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/47

1.1

Predmet predloga Komisije je nov projekt elektronske carine, katerega cilj je uvedba popolnoma avtomatiziranega, interoperabilnega, varnega, lahko dostopnega in brezpapirnega elektronskega carinskega sistema v Evropi. Predlog je potrebna dopolnitev uvedbe carinskega zakonika Skupnosti (1), ki ga je predlagala Komisija in o katerem je EESO že pripravil posebno mnenje.

1.2

Pogoj za preusmeritev na računalniško podprto okolje je skupno in usklajeno prizadevanje vseh držav članic, in sicer ne le glede carin, temveč tudi mejnih uradov, ki niso del carinske uprave. Le-ti se morajo obvezati, da bodo uresničili sistem storitev na enem okencu in vse na enem mestu. Tako bo mogoče carinjenje opravljati enostavneje, hitreje in stroškovno učinkoviteje, carinske uprave pa bodo lahko izvajale učinkovitejše nadzore tveganega upravljanja.

1.3

Države članice so doslej že veliko vložile v razvoj elektronskih carinskih sistemov. Ti sistemi pa se kljub tehničnemu razvoju, veljavnim predpisom in uporabi podatkov med seboj bistveno razlikujejo. Iz tega je mogoče sklepati, da dosedanji cilji niso bili zadovoljivo uresničeni. Poleg tega obstaja še mnogo pomembnejši in doslej nerešen problem: pomanjkanje interoperabilnosti med sistemi.

1.4

Interoperabilnost omogoča izmenjavo informacij med upravami različnih držav. Kot znamenje za upoštevanje želja državljanov so v okviru projekta predvideni vmesniki s strankami, in sicer ne le za izvajanje koncepta „vse na enem mestu“, temveč tudi za zagotovitev izmenjave informacij. Ko bo to pripravljeno v polnem obsegu, bo nov elektronsko podprt sistem usmerjen v uresničenje enotnega notranjega trga, katerega edine meje so zunanje meje, in bo vsaj glede na carinske postopke pomenil velik napredek. Kljub temu se ne sme pozabiti, da je zaradi globalne razsežnosti trgov treba posvetiti pozornost odnosom s tretjimi državami. Tega vidika pa dokument Komisije ne upošteva.

2.1

Komisija opozarja, da bi bilo mogoče e-carino, podprto z interoperabilnimi sistemi, doseči tudi s centralnim carinskim sistemom. Iz različnih razlogov — trdi Komisija — pa taka rešitev ni mogoča. Eden izmed razlogov so težave pri prenosu upravne pristojnosti z držav članic na Komisijo, kar bi utegnilo biti v nasprotju z načelom subsidiarnosti in sorazmernosti. Resničen razlog za to pa je verjetno nasprotovanje držav članic, da bi se odrekle svoji pristojnosti, saj se zavedajo, da del carinskih prihodkov sodi neposredno v proračun Skupnosti. EESO je mnenja, da mora biti carinska uprava Skupnosti dolgoročni cilj Unije. Ob taki upravi bi postalo carinjenje enostavnejše, bolj zanesljivo in stroškovno bolj učinkovito. Tako bi bilo omogočeno tudi povezovanje z drugimi sistemi v EU in tretjih državah. V zvezi z možnimi zamudami pri uvajanju osnovnih sistemov, ki so jih od 25 držav članic razvile posamezne, je treba oceniti, ali ne bi bilo bolje uvesti popolnoma avtomatizirane sisteme, kot sta avtomatizirani sistem uvoza (Automated Import System, AIS) in avtomatizirani sistem izvoza (Automated Export System, AES), povezana z enotno evropsko dostopno točko.

2.2

Pobuda Komisije je v prvi vrsti potreben ukrep, ker je treba, kot pogoj za uresničitev novega carinskega zakonika, postopke prilagoditi novim standardom. Poleg tega je del vrste pobud, ki so bile sprejete v okviru e-Evrope in e-uprave  (2); natančneje je to posledični ukrep obveznosti, ki izhajajo iz sporočila Komisije iz leta 2003 o poenostavljenem in brezpapirnem okolju za carino in trgovino  (3). Po drugi strani pa so bile te obveznosti — vsaj glede na brezpapirno okolje — določene že v programu Carina 2007  (4) in v predlogu o spremembi uredbe o določitvi carinskega zakonika (5) iz leta 2004.

2.3

EESO pozdravlja najpomembnejše novosti, ki jih uvaja sistem, ki ga je predlagala Komisija. Povezovanje nacionalnih sistemov, ustanovitev sistema enega okenca za gospodarske subjekte na enem mestu, možnost elektronskega carinskega poslovanja in integrirano upravljanje tveganja so nujni pogoji za uspeh — pod pogojem, da so stroški za splošno javnost in za gospodarske subjekte zmerni. Zato bi bilo smiselno, da se upoštevajo posledice teh sprememb za carinske uradnike (sredstva, ukrepi za usposabljanje, poklicna pot, prilagoditev).

2.4

Toda EESO mora opozoriti na integracijo računalniško podprtega sistema in njegove dopolnilnosti. Komisija si prizadeva za popolno interoperabilnost carinskih sistemov. Carinske uprave morajo izmenjavati podatke med seboj in z drugimi upravami ali agencijami, ki so vključene v mednarodni pretok blaga. Ta opredelitev seveda ne vključuje organov, pristojnih za upravljanje DDV. Pri tem bi bila za nadzor ponarejanja izvirnih oznak prav gotovo smiselna tesna povezava med carinskimi organi in organi za DDV — vsaj v nekaterih primerih in za določeno vrsto blaga. To seveda ni nič novega, temveč pojav, ki se širi: pogosto so uvoženi izdelki iz tretjih držav opremljeni z oznako evropskega izvora ali s ponarejenimi „evropskimi“ oznakami, nato pa se tržijo v Skupnosti (pri čemer se plača DDV).

2.5

EESO bi poleg tega želel opozoriti na drugo uvodno izjavo predloga odločbe: „Vseevropske e-vladne storitve […] zahtevajo ukrepe […] kar bi omogočilo … boj proti goljufijam, organiziranemu kriminalu in terorizmu …“ Namen je jasen. Manj jasno pa je, kako bi bilo mogoče cilj doseči s pomočjo določb iz predloga. Zbiranja podatkov za carinske namene namreč ni mogoče uporabiti za druge namene brez sistema, povezanega z drugimi sistemi.

2.5.1

Svet je decembra 2004 na podlagi ocene Komisije (6) in priporočila Evropskega parlamenta z dne 14. oktobra 2004 sprejel Haaški program. V njem je opredelil vrsto ukrepov in dejavnosti za izboljšanje varnosti v EU, predvsem za sodelovanje na področju policije, carin in pravosodja. V nadaljnjem dokumentu z dne 10. junija 2005 je bil pripravljen akcijski program za izvajanje Haaškega programa, v katerem je naveden sklic na sklep Sveta za pravosodje in notranje zadeve o carinskem sodelovanju z dne 30.3.2004 ter na sporočilo o boju proti čezmejnemu trgovanju s prepovedanim blagom ali blagom, katerega trženje je omejeno. V še pozneje pripravljenem dokumentu (7) je carinsko sodelovanje znova navedeno med prednostnimi nalogami. Vsi projekti v navedenih dokumentih temeljijo na razpoložljivosti informacij na področju pregona; to je tudi predmet Haaškega programa. Ob upoštevanju splošnega konteksta in tekočih projektov je treba po mnenju EESO pri načrtovanju trajnega carinskega e-sistema brezpogojno poskrbeti, da se bo carinska baza podatkov v času začetka delovanja sistema ali kmalu nato povezala z drugimi sistemi, zlasti s sistemi notranje varnosti v Evropi in tretjih državah. Pri tem je seveda treba zmeraj omogočiti zasebnost, poslovno tajnost in varstvo podatkov.

2.5.2

Upoštevanje tega pa v dokumentu Komisije, razen v sklicih v točki 2.5.1., sploh ne pride do izraza. Tudi v obrazložitvenem memorandumu na nobenem mestu ni opaziti sklica na Haaški program. V delu Usklajenost z drugimi politikami in cilji Unije je navedena le lizbonska strategija in pobude v okviru e-Evrope in e-uprave. Tudi ob upoštevanju člena 3(d), ki je v nadaljevanju podrobneje obravnavan, tako pomembna izpustitev ne more biti naključje in bi morala Komisija navesti razloge za to. Na vsak način je jasno, da bi bilo nesprejemljivo preložiti pobudo, ki bi jo bilo treba sprejeti že prej.

2.5.3

V pripravljalnem obdobju tega dokumenta je Komisija v dveh letih organizirala šest seminarjev, spraševala udeležence in temo razložila na odboru za carinski zakonik, v skupini za carinsko politiko, skupini Carina 2007 — e-carina in kontaktni skupini za trgovino. V nasprotju s tem pa niso navedeni stiki z Europolom, OLAF-om oz. drugimi generalnimi direktorati Komisije. Sistema ni mogoče načrtovati le na osnovi potreb neposrednih uporabnikov. Če naj bi bil oblikovan za povezovanje z drugimi sistemi, je treba poznati tudi njihove značilnosti in potrebe. EESO se zdi, da se zadržki, ki jih je že izrazil v mnenju o carinskem zakoniku Skupnosti, tj. da manjka dejansko upoštevanje medsebojne odvisnosti različnih organov v boju proti kriminalu, sedaj uresničujejo.