14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/1

1.1.

Okrožja so bila predmet obsežnih razprav na vseh ravneh in v vseh industrijsko razvitih državah, zlasti v zadnjih petnajstih letih. Države v razvoju in sredozemske partnerske države so prav tako želele posnemati organizacijo po okrožjih, uveljavljeno v številnih evropskih državah, da bi tako pospešile razvoj organiziranosti svojih podjetij.

1.2.

Poleg tega so študije, opravljene na tem področju, poudarile pozitivne vplive okrožij na politiko zaposlovanja in prikazale več več primerov dobre prakse (1) na področju socialne odgovornosti podjetij, ki se je izvajala veliko prej, preden je Komisija objavila svojo zeleno knjigo (2).

1.3.

Medtem so novi gospodarski in socialni dejavniki ter nove mreže znanja spremenili tradicionalne vezi med okrožji ter proizvodne sisteme usmerili proti metaokrožjem (3) in potrebi, da se v mrežo povežejo posamezne gospodarske panoge.

1.4.

Kot poskus sinteze te obsežne teme, mnenje na lastno pobudo obravnava naslednje teme:

1.5.

Cilj predlaganega mnenja na lastno pobudo o novih evropskih mrežah inteligentnih okrožij (4) je:

1.6.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je večkrat poudaril obveznost, ki jo je Evropski svet prevzel, ko si je za osrednji cilj lizbonske strategije postavil, „da Evropa postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju in je sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“.

1.6.1.

Tako sedaj izhajamo iz dejstva, da bi morale strategije rasti bolj kot kdaj prej temeljiti na sposobnosti, da:

1.7.

Več kot štiri leta po uvedbi lizbonske strategije je vsem jasno, da sta doseženi napredek pri uresničitvi njenih ciljev in celosten odgovor na proces, ki ga zagovarja, precej nespodbudna. Celo poročilo o lizbonski strategiji skupine na visoki ravni, ki ji predseduje Wim KOK, ugotavlja, da „vzrok za nespodbudno izvajanje strategije je predvsem v pomanjkanju odločnih političnih ukrepov“, in dodaja, da je „program nalog preobsežen, koordinacija, nekatere prednostne naloge pa so si med seboj nasprotne“  (6) .

1.8.

Med zasedanjem Evropskega sveta v Bruslju 4. in 5. novembra 2004 je imel predsednik Evropske komisije možnost poudariti, da poročilo Koka „daje stvarno, vendar alarmantno oceno o doseženem napredku in kaže, da moramo ukrepati sedaj, da nadoknadimo izgubljeni čas“  (7) . Zlasti je izpostavil potrebo, da se je treba „ponovno osredotočiti na prednostne naloge, spremljati napredek in prevzeti večje odgovornosti, da se omogoči njihovo nadaljevanje“  (8). Odbor je svoje stališče o tem vprašanju prikazal tudi v svojem nedavnem mnenju na lastno pobudo o tej zadevi. (9)

1.9.

Po mnenju Odbora bi moral nov okvir prednostnih nalog lizbonske strategije upoštevati industrijska okrožja in njihov razvoj kot enega ključnih elementov za oblikovanje novih znanj ter predvsem povečati število delovnih mest in izboljšati njihovo kakovost, kar se lahko uresniči z izkoriščanjem širših možnosti, ki jih ponujajo mreže. Te naj bi tudi razvile številne medsebojne vplive med kodificiranim raziskovalnim znanjem in „tihim znanjem“ (10), ki se širi in uresničuje v proizvodnih in distribucijskih sistemih.

1.10.

Spodbujanje pobud na lokalni ravni in možnost njihove vključitve v mrežo, da se dosežejo lizbonski cilji, se zdita nujna, da se na eni strani spodbudi ustanavljanje in razvoj inovativnih podjetij na celotnem ozemlju Unije, zlasti v novih državah članicah, ter na drugi strani povečajo možnosti, da se ta podjetja srečajo in sodelujejo v duhu večje ekonomske in socialne kohezije.

1.11.

Novo „odprto tehnološko okrožje“ omogoča vključevanje vseh subjektov, ki na določenem območju delujejo z nosilci dejavnosti na drugih območjih, in njihovo povezovanje v mrežo.

1.12.

Praktično to pomeni, da so evropske mreže „odprtih tehnoloških okrožij“ bistvene za uresničitev naslednjih ciljev:

1.13.

V trenutnem okviru, za katerega je značilna naraščajoča globalizacija svetovnega gospodarstva, bo razvoj Evrope znanja bistveno vplival na ureditev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter tudi na mednarodno ravnotežje. Ta vpliv lahko pomeni nabavo in uporabo novih tehnologij v bližnji prihodnosti, zaposlitev usposobljenih kadrov na mednarodni ravni in ne nazadnje možnost decentralizirane organizacije proizvodnega in distribucijskega procesa, pri čemer mora ta ostati sklenjen, prožen in bolj kakovosten.

1.14.

V proizvodno-gospodarskem okviru in zlasti v gospodarski stvarnosti okrožij so pojavi globalizacije in skoraj sočasen pojav razvoja omrežnih tehnologij povzročili kratko-, srednje- in dolgoročne spremembe.

1.15.

Obstoječa okrožja so že poudarila dinamiko odpiranja proti novim trgom in podprla nedavne politične spremembe, ki so se med drugim izrazile s pogostejšim premeščanjem proizvodnih dejavnosti, ki so ga spodbudile posebne okoljske razmere v nekaterih državah in ga je podprla naraščajoča stopnja informatizacije.

1.16.

V povprečju je 50 odstotkov proizvodnje v okrožjih Evrope petindvajseterice namenjene tujim trgom. Industrijska struktura okrožja je tako torej že internacionalizirana in njeno referenčno prodajno obzorje postaja vedno bolj mednarodni trg.

1.17.

Potreben je prehod iz internacionalizacije v globalizacijo:

1.18.

Razširitev geografskih meja, ki so jo povzročile gospodarske koristi in omogočila tehnična podpora, je zmanjšala navezanost na ozemeljsko bližino, ki je bila značilna za industrijska okrožja in na katerih je temeljila njihova moč. Zaradi tega so nastala vodilna podjetja, katerih referenčni okviri tržišč z vidika prodaje in dobav so prešli od ozemeljske k navidezni logiki, ki temelji predvsem na strategijah gospodarske rentabilnosti.

1.19.

Trenutno so evropska industrijska okrožja v središču pozornosti, saj gredo skozi občutljivo fazo. Pravzaprav se srečujejo z dvema vrstama težav:

1.20.

Nova oblika konkurenčnih vzorcev na svetovnem trgu prinaša velike spremembe. Nove integrirane platforme in mreže morajo obravnavati teme v zvezi z raziskavami in inovacijami, zasnovo novih proizvodov in proizvodnih postopkov, vodenjem novih, bolj usposobljenih človeških virov in novih materialov, promocijo in trženjem, financami in posojili, logistiko ter spremljanjem trga in storitev za kupce.

1.21.

Na mednarodni ravni so primeri okrožij in lokalnih industrijskih proizvodnih sistemov („clusters“ ang. — grozdi) najbolj zaznamovali severnoameriško celino, kjer so se razmnožili v velikem številu od pacifiške do atlantske obale, na primer od Silicon Valley, industrijskih grozdov v San Diegu do „Route 128“. V Južni Ameriki najdemo okrožja — čeprav v zelo različnih oblikah glede na različne stopnje industrijskega razvoja — v Mehiki (Guadalajara Cluster), Braziliji (Sinos Valley) in Urugvaju (Meat Cluster), medtem ko so v Aziji pomembnejši primeri opaženi v Indiji (Agra Cluster, Tiruppur Cluster, Ludhiana Cluster), Pakistanu (Sialkot Cluster), Južni Koreji (Consumer Microelectronics Assembly Cluster) in Indoneziji (Central Java Cluster). Pojav okrožij je dosegel tudi Afriko: določeno število jih najdemo v več državah podsaharske Afrike.

1.22.

V Evropi so, poleg desetin primerov v Italiji, najpomembnejše francoske (privedle so do ustanovitve kluba „francoskih industrijskih okrožij“ leta 1998) in nemške izkušnje (ki so pripeljale do več kot 50 „Raumordnungsregionen“, še zlasti so pomembne pobude iz Baden-Württemberg). Prav tako pomembne so britanske izkušnje (zlasti Cambridge High-Tech Cluster, Motor Sport Cluster iz Birminghama, škotske izkušnje ali izkušnje drugih območij). V Skandinaviji je bila zelo uspešna nordijska šola, za katero je značilno, da veliko vlogo pripisuje izobraževanju kot ključnemu elementu razvoja, ki ga omogoča bližina. V novih državah članicah lahko pomembne izkušnje najdemo na območjih različnih držav, kot so na primer Češka, Madžarska, Poljska, Slovenija, Malta in baltske države.

2.1.

Za pojav okrožij, ki je tako raznolik, dinamičen in raznovrsten na svetovni ravni, ni lahko zagotoviti enotne opredelitve pojma.

2.2.

Pravzaprav se lahko industrijska okrožja na splošno opredelijo kot homogeni lokalni proizvodni sistemi, za katere je značilno močno združevanje industrijskih podjetij, predvsem malih in srednje velikih, ter višja stopnja specializacije proizvodnje.

2.3.

Končno poročilo izvedenske skupine Evropske komisije — Generalnega direktorata za podjetništvo — o „grozdih in mrežah podjetij“ (12) okrožja opredeljuje kot:

„Skupine neodvisnih podjetij in pridruženih ustanov, ki:

2.3.1.

V zadnjih desetletjih so se okrožja, ki so se pojavila na območjih z gospodarskimi značilnostmi, v katerih spodbujajo ustanavljanje in razvoj proizvodnih dejavnosti v gospodarskih in storitvenih sektorjih, razvila precej avtonomno ter se osredotočila na posebne sektorje, v katerih so dosegla in utrdila izredno pomembne konkurenčne prednosti. Potreba po izpolnjevanju vedno strožjih standardov kakovosti in varnosti je podjetja v okrožjih vodila k usmeritvi v vedno bolj specializirane tržne niše, kot to pričajo njihovi bolj kakovostni proizvodi.

2.4.

Okrožja niso samo skupine podjetij, ki se lahko specializirajo in se nahajajo na določenem ozemlju. Gre za skupine podjetij, ki delujejo po pravilih skupinskih iger: znotraj teh skupin podjetja medsebojno sodelujejo in tekmujejo pri istih projektih, medtem ko je ozemlje, ki ni samo preprosto ozadje, na katerem podjetja delujejo in proizvajajo, resnična infrastruktura za socialno in ekonomsko vključevanje ter vključevanje proizvodnih ciklusov; v bistvu gre za skladišče tradicij na področju proizvodnje in praktičnih znanj.

2.5.

Pospeševanje prenosa informacij in možnost hitrega izkoriščanja celotne ponudbe sta na eni strani olajšala delo podjetij in jih na drugi strani prisilila, da so se prilagodila. Ravnotežje na ravni okrožij se je spremenilo. Pojav novih tehnoloških modelov in nato njihova utrditev sta vključila vse proizvodne organizacije ter vplivala na poklicne profile, organizacijo dela, razvoj delavcev in območja rasti.

2.6.

Vedno pogosteje se okrožja povezujejo in vključujejo v specializirana storitvena središča, šole poklicnega usposabljanja, univerze, tehnološke parke in raziskovalne centre na lokalni ravni. Kakovost končnega proizvoda, ki je ključni dejavnik za preživetje podjetij v okrožju, temelji večinoma na sposobnosti, da ta podjetja optimalno združijo že utrjene tradicije na področju proizvodnje s potrebami po inovacijah in specializaciji, ki jih trg izrazi ali opazi.

2.7.

Internacionalizacija proizvodnje vedno pogosteje zahteva, da si morajo podjetja prizadevati za naložbe v čeznacionalni mreži. Kadar mreža, v kateri nameravajo razvijati svoje konkurenčne prednosti, presega lokalno razsežnost, morajo mala in srednje velika podjetja po zgledu velikih multinacionalk imeti možnost, da lahko računajo na ustrezno tehnološko infrastrukturo, tako da lahko delijo in razvijajo znanja ter odgovorno in motivirano delovno silo.

2.8.

Če naj bi na eni strani naraščajoče povezovanje trgov kaznovalo podjetja, ki so bila navajena delovati na omejenih trgih, pa na drugi strani ponuja velike priložnosti z vidika novih tržnih možnosti, zlasti za vedno bolj dinamična mala in srednje velika podjetja. Večje tehnološke spremembe ne pomenijo nujno dejavnika izbire, ki bi bil naklonjen velikim podjetjem. Pogosto „mrežno gospodarstvo“ („net economy“) omogoča nevtraliziranje dejavnikov, kot sta geografska oddaljenost ali razpoložljivost neodvisne distribucijske mreže, ter tako odpravo številnih elementov, ki so bili zgodovinske pomanjkljivosti malih in srednje velikih podjetij. Vseeno pa morajo imeti možnost, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jim jih zagotavlja tehnološki razvoj, zlasti zaradi podpore centrov za pomoč in storitve.

2.9.

Zaradi medmrežja so delno izginile nekatere geografske omejitve. Nekoč bistvene značilnosti, kot sta hitra izmenjava informacij ali možnost nadzora, zaradi katerih je bilo prej treba skrajšati čas dostave, so sedaj zagotovljene z informacijskimi povezavami.

2.10.

Čeprav je veliko več možnosti in dejavnosti, pa medmrežje ne more nadomestiti medosebnih odnosov. Neposredni stiki, ki temeljijo na znanju in izkušnjah, so trenutno še vedno nenadomestljivi. Odnos zaupanja, ki se razvije med gospodarskimi subjekti, je še vedno nujen, čeprav je medmrežje delno odpravilo geografske razdalje in spremenilo strukturo okrožja, zaradi česar so podjetja v določenem okrožju morala vedno bolj delovati s subjekti zunaj okrožja, pogosto v različnih državah.

3.1.

Tradicionalna industrijska okrožja se vedno bolj združujejo z metaokrožji in se včasih preoblikujejo v njih: v primerjavi s klasičnimi okrožji lahko metaokrožja opredelimo kot integrirane industrijske platforme, v katerih se gospodarski subjekti tehnološkega sektorja širijo, da bi vključili nove centre za obdelavo znanja in uporabne raziskave, ter s preseganjem koncepta ozemeljske pripadnosti razvijajo proizvodne in distribucijske sisteme, ki se opirajo na skupne vrednote in strategije.

3.2.

Metaokrožje omogoča, da v geografsko oddaljenih krajih pride do različnih faz, izbranih na podlagi gospodarskih prednosti in možnosti na lokalni ravni: tako z ohranjanjem stopenj produktivnosti in, zlasti za proizvodna podjetja, jamčenjem kakovosti z „interaktivnim učenjem“, omogoča prehod s pristopa, ki temelji na prilagajanju, na proaktivno logiko.

3.3.

V okviru razvoja proti metaokrožjem mora okrožje vedno bolj delovati kot laboratorij znanja. Politike, ki so potrebne, da se podpre ponovna uveljavitev okrožja v globalnih logikah, morajo izvajati javne, še posebej lokalne in regionalne ustanove, in predvsem podjetja ter morajo temeljiti na človeških virih in sposobnosti za inovacije, v procesu, ki zagotavlja popolno vključenost vodilnih ljudi iz javnega in zasebnega sektorja.

3.4.

Metaokrožja pospešujejo mreže med malimi, srednje velikimi in velikimi podjetji, ki vzajemno delujejo ter vzpostavljajo odnose za sodelovanje in delo z najnaprednejšimi znanstvenimi in tehnološkimi raziskovalnimi centri. Nosilni elementi v tej zvezi so:

3.5.

Na splošno lahko metaokrožje prepoznamo po naslednjih štirih elementih:

3.6.

Proces poznavanja tega pojava, ki bi moral privesti do načrtovanja intervencij za metaokrožja, je prav gotovo še bolj zapleten in večstranski, ne nazadnje, kot je že bilo navedeno v zvezi z opredelitvijo pojma metaokrožij, ker je namen na eksperimentalni podlagi izbrati proizvodna območja odličnosti s pomembnimi že obstoječimi ali možnimi povezavami s svetom raziskav, proizvodnje in inovacij. Razumevanje teh pojavov je vseeno zapleteno, saj je praktična stran skoraj nepreizkušena in statistična slabo dokumentirana.

3.7.

Postopek načrtovanja mora vključevati vse elemente, potrebne za stalno izboljševanje analiz značilnosti metaokrožij:

3.8.

Prehod na sistem, ki ga ureja znanje, prinaša prav tako velike težave v zvezi z upravljanjem:

3.9.

Zdi pa se, da nove strukture storitev, ki imajo vlogo kognitivnega vmesnika med lokalno podlago in svetovnimi mrežami, pridobivajo vedno večji pomen. Gre za rojstvo novih agencij, usmerjenih v potrebe lokalnih podjetij in prvotne mehanizme konkurence ter sodelovanja, ki naj bi spremljale razvoj proizvodnje.

4.1.

Po nekaterih ocenah je bilo v ZDA v drugi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja okoli 380 okrožij/lokalnih proizvodnih sistemov, ki zajemajo širok razpon proizvodnih in storitvenih sektorjev ter predstavljajo 67 % aktivnega prebivalstva in 61 % proizvodnje države (14). Ta okrožja, ki so pogosto nastala zaradi krize regionalne proizvodnje, kot je bilo to v primeru kalifornijskih lokalnih proizvodnih sistemov v San Diegu, ki so se razvili iz preoblikovanja obrambnega sektorja, so uživala koristi osrednje vloge nacionalnih in lokalnih oblasti, ki so začele proces, ki ga je potem nadaljeval zasebni sektor. Tako je v Arizoni vladna komisija na lokalnih univerzah dala pobudo, da se določijo lokalna okrožja, pri čemer je zbrala glavne akterje zasebnega sektorja in tako spodbudila oblikovanje okrožnih organizacij, da bi ocenila njihove priložnosti in pomagala reševati težave vsakega okrožja. Podobne pobude so bile uvedene v drugih ameriških državah, kot so New York, Minnesota, Oklahoma in Oregon.

4.2.

V Kanadi je zvezna vlada v ospredje svoje inovacijske strategije postavila oblikovanje in razvoj industrijskih okrožij, temelječih na znanju in priznanih na mednarodni ravni, in sicer na podlagi opredelitve naložb v raziskave, ki so jih v 27 regijah/mestih države opravile glavne zvezne agencije („Granting Agencies“). Kanada je v inovacijsko strategijo med prednostne cilje zvezne politike v zvezi z inovacijami vključila razvoj najmanj desetih mednarodno priznanih lokalnih tehnoloških proizvodnih sistemov („technology clusters“) do leta 2010. Prisotnost pomembnih raziskovalnih inštitutov, pogosto univerzitetnih, v samem središču industrijskih okrožjih, je zelo pogosta značilnost kanadske izkušnje (15).

4.3.

V Aziji in Južni Ameriki so bili opravljeni zelo raznovrstni poskusi. Okrožja imajo v Indiji in tudi na Kitajskem. V Pakistanu so novi konkurenčni pritiski zaradi liberalizacije trgovine in globalizacije okrepili težnjo po sodelovanju z industrijskimi združenji in storitvami, ki jih ta zagotavljajo, da bi lahko začeli izpolnjevati mednarodno priznane zahteve zagotavljanja kakovosti. V Braziliji in Mehiki so se morala okrožja soočiti z mednarodno cenovno konkurenco zaradi močnega kitajskega prodora na severnoameriški trg. Učinek te konkurence je bil na eni strani spodbuditev izboljšanja vertikalne integracije in na drugi strani razlikovanje samih okrožij.

4.4.

Na Novi Zelandiji so lokalne oblasti sprejele številne pobude za spodbujanje industrijskih okrožij, medtem ko so bili v Avstraliji razviti ukrepi vrste „od spodaj navzgor“, zlasti na pobudo lokalnih oblasti Adelaide, Cairnsa in Hunter Valleyja; ti so omogočili določitev skupin podjetij, oblikovanje dinamike med njimi glede na različne potrebe in v nekaterih primerih pridobitev financiranja vlade za študije, svetovalne in tajniške storitve.

5.1.

V številnih evropskih regijah je industrijska politika, ki je bila do sedaj usmerjena v sektorske politike in pobude, začela svojo pozornost usmerjati tudi na lokalno raven, da bi podprla pogoje, ki so prispevale k uspehu „Made in …“ v svetu. Lokalni proizvodni sistemi so medtem zelo pogosto imeli težave pri iskanju ustreznih odgovorov z vidika organizacije in vodenja: to je odprlo pot novim vrstam podpore, ki ni več usmerjena v posamezno podjetje, ampak v lokalni sistem kot celoto.

5.2.

Lokalne oblasti so se skupaj z univerzami, raziskovalnimi inštituti, podjetniškimi združenji in kreditnimi ustanovami zavezale, da bodo podprle ukrepe, namenjene širjenju inovacij, spodbujanju kakovosti, razvoju trženja lokalnih proizvodov in tudi razvoju sistemskih projektov s pobudami, usmerjenimi v poslovne odnose.

5.3.

Industrijska okrožja, ki so zdaj pravno priznana v različnih evropskih državah (v Italiji, na primer, z zakonom 317/1991), so soglasno opredeljena kot resničen uspeh za različna gospodarstva, in zlasti za italijansko gospodarstvo. Vseeno pa jih ni lahko natančno opredeliti in uradni podatki se ne ujemajo niti glede števila niti glede specializacije.

5.4.

Spodbujanje okrožij je bilo predmet pobud na regionalni ravni v Italiji (zlasti v Piemontu, Lombardiji, Benečiji, Emiliji-Romanji in Toskani), Španiji (zlasti v Kataloniji in Valenciji) in v Nemčiji (glej pobude BioRegio, Exist in InnoRegio). V Franciji je DATAR (16) kot medresorska služba predsednika vlade razvil posebne politike podpore za razvoj lokalnih proizvodnih sistemov, povezanih v Klubu francoskih industrijskih okrožij. Na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem obstajajo številni primeri okrožij.

5.5.

Nordijske države so prav tako razvile svoj lasten pristop v zvezi s politiko okrožij; tako na primer Danska, kjer je metodologija, uporabljena za okrožja, močno vplivala na gospodarsko politiko države, ali Finska, kjer je spodbujanje okrožij vplivalo ne samo na gospodarsko politiko, ampak tudi na politiko v zvezi znanstvenimi raziskavami, tehnologijo in izobraževanjem.

5.6.

V novih državah članicah so bili od leta 2000–2001 odobreni različni programi za razvoj okrožij. Češka je izvedla program Sodelovanje. Na Madžarskem program NFT GVOP predvideva razvoj industrijskih parkov (17) na podlagi pobude, ki izhaja iz NVO (18) Združenje industrijskih parkov. Trenutno je na Madžarskem 165 industrijskih parkov, ki predstavljajo 18 % delovnih mest in 28 % industrijskega izvoza. Med letoma 1997 in 2003 je bilo v madžarske industrijske parke vloženih 46 182 000 evrov (19). Program PGK (20) je se je začel izvajati v zahodni prekodonavski regiji, program Lokalni proizvodni sistemi in povezovanje v mrežo MSP (SME Clustering/Networking) pa na Poljskem. V Sloveniji se je leta 2000 začel izvajati triletni program za razvoj okrožij: vključeval je več kot 500 podjetij in 50 ustanov. V baltskih državah trenutno poteka več kot 130 pilotnih projektov in poskusov. Na Malti so lokalne oblasti uvedle strategijo, namenjeno podpori ključnih okrožij v sektorjih, kot so zdravstvo, oceanografija, informacijska tehnologija, letalstvo in storitve. Pomembni primeri so bili razviti tudi v državah kandidatkah za pristop, kot na primer okrožje Timisoara v Romuniji. V Bolgariji je bilo leta 2001 v okviru programa Phare (sklop „Okrepitev zmogljivosti za pospešen razvoj sektorja MSP v Bolgariji“) opredeljenih pet potencialnih okrožij. Minister za gospodarstvo se je odločil, da je primerno ustanoviti nacionalno agencijo, posebej pristojno za zagotavljanje razvoja teh okrožij.

5.7.

Na Nizozemskem je bila metodologija, ki se uporablja za okrožja, vključena v samo vladno politiko in programe, medtem ko je bila v Avstriji izvedena posebna politika za okrepitev vezi med raziskovalnimi inštituti in zasebnim sektorjem, omejitev regulativnih in upravnih ovir za inovacije, spodbujanje posebnih okrožij in oblikovanje konkurenčnih centrov.

5.8.

Politika za spodbujanje okrožij vsekakor zahteva celostni sistematični pristop, ki upošteva vezi med podjetji, med industrijskimi sektorji in nazadnje med podjetji, ustanovami in lokalnimi oblastmi: v skladu s tem pristopom bi zasebni sektor moral biti gonilna sila za pobude, medtem ko bi javni sektor moral imeti vlogo pospeševalca in katalizatorja.

5.9.

„Sistem okrožij“ je podlaga za različne pojave horizontalne integracije med podjetji, ki segajo od primarnih in sekundarnih vezi ter vezi znotraj verige do pojavov podizvajanja. Ta integracija omogoča ohranitev visoke stopnje prilagodljivosti, zahvaljujoč integrirani proizvodnji, pa tudi izvajanje ekonomije velikega obsega, značilne za velika podjetja. Z razčlenitvijo različnih predelovalnih faz je okrožje sposobno samostojno poskrbeti za vsako fazo proizvodne verige v sektorjih, v katerih deluje, kar omogoča prilagodljivo upravljanje stroškov proizvodnje in boljše prilagajanje potrebam trga.

5.10.

Uspeh, ki ga doživljajo proizvodi okrožij na mednarodnih trgih, je tudi rezultat velike zmogljivosti inovativnosti in stalnega prizadevanja za izboljšanje proizvodov, ki ga spodbujata konkurenca med podjetji okrožja in vzajemno delovanje z univerzami in/ali visokošolskimi ustanovami, prisotnimi na ozemlju. Zaradi teh sinergij so na mednarodni ravni postali konkurenčni tudi sektorji, ki s tehnološkega vidika ponavadi štejejo za manj razvite, kot na primer tekstilni in oblačilni sektor.

5.11.

Dejavniki, ki so se do sedaj upoštevali za določitev kazalnikov morebitne prisotnosti okrožja, so vključevali: gostoto podjetij, raven sektorske specializacije, odstotek zaposlenih v proizvodnem sektorju. Vedno je torej šlo za kvantitativne vrednosti, združljive s ciljem možnosti „objektivnega“ odločanja. Vendar je treba analizirati tudi dejavnike, kot so gospodarski profil, inovacije, ki jih je prinesel proizvod, ali celotna strategija podjetij, ter — in predvsem — element „mreže“. Ta je bistvenega pomena za določitev izvora strukture okrožja in opredelitev prihodnjih adutov metaokrožja z vidika tesne povezave med raziskavami in podjetji.

5.12.

Na ravni Evropske unije lahko številne pobude prispevajo k razvoju evropskih tehnoloških okrožij, čeprav mora prava celostna politika za spodbujanje razvoja mreže inovativnih okrožij še dozoreti. Ta mora biti v skladu s ponovnim zagonom lizbonske strategije, ki jo je 4. in 5. novembra 2004 potrdil Evropski svet, ter z obvezo, da se v razširjen enotni trg čim hitreje vključi ekonomska in socialna struktura malih in srednje velikih podjetij v starih in novih državah članicah.

5.13.

Evropa petnajsterice je izdelala vrsto instrumentov Skupnosti, ki jih je mogoče uporabiti za spodbujanje razvoja in oblikovanja mrež okrožij znanja. Te instrumente najdemo zlasti na področjih regionalne politike, politike raziskav in razvoja, politike inovacij in podjetij, politike informacijske družbe in politike usposabljanja.

5.13.1.

Regionalna politika. Zaradi svojih zelo solidnih proračunskih sredstev politika strukturnih skladov za razvoj in inovacije spodbuja na podlagi inovativnih ukrepov, predvidenih v členu 10 ESRP, program RIS (Strategije regionalne inovativnosti) in ukrepe Skupnosti, kot je Interreg III — razdelek C, ter zlasti razvoj podeželja. Evropski investicijski sklad in Evropska investicijska banka pa prek „Pobude za rast“ predstavljata rešitve, ki jih je mogoče raziskati za inovativen razvoj MSP „v mreži“.

5.13.2.

Evropska politika RTR. Šesti okvirni program za raziskave in razvoj 2002–2006 je pomemben vir možne podpore za razvoj okrožij znanja, zlasti na področjih:

5.13.3.

Po drugi strani akcijski načrt „Več raziskav za Evropo: cilj 3 % BDP“ predvideva vrsto novih ukrepov na nacionalni/evropski ravni. Prav tako bo mogoče razviti pobude za podporo mrež evropskih okrožij znanja na področju aplikacijskih storitev programa Galileo za satelitsko radionavigacijo in določanje položaja.

Kot je bilo zapisano v zadnjih poročilih, zlasti v poročilu o sodelovanju malih podjetij v programu, je dostop teh podjetij naletel na številne težave, zlasti v novih državah članicah. (21)

5.13.4.

Podjetniška politika. V okviru podjetniške in inovacijske politike je treba omeniti zlasti:

5.13.5.

Med ukrepi, katerih vodenje je bilo zaupano GD za podjetništvo, so še zlasti zanimivi ukrepi, namenjeni razvoju mrež okrožij, ter ukrep v korist podjetij in mrež podjetij programa IDAbc. V okviru skupnih ukrepov za trajnostni razvoj, ki jih upravlja GD za okolje, je treba nasprotno opozoriti predvsem na pobude za sodelovanje med industrijskimi okrožji na področju certificiranj EMS-EMAS (sistem za okoljsko ravnanje in presojo „Eco-management and audit scheme“), financiranih na regionalni ravni.

5.13.6.

Politika informacijske družbe. Številne projekte za podporo mrež okrožij je mogoče razviti v okviru programa e-Europe 2005, in zlasti naslednjih programov: e-uprava (e-Government), elektronsko poslovanje (e-Business), elektronsko trgovanje (e-Commerce), e-javna naročila (e-Procurement), širokopasovna omrežja, vključevanje v informacijsko družbo (e-Inclusion) in pobuda „Go digital“.

5.13.7.

Politika izobraževanja in usposabljanja. Z različnimi ukrepi, ki jih predvidevata programa Socrates in Leonardo, je mogoče spodbujati ukrepe usposabljanja za mreže okrožij znanja, prav tako je mogoče oblikovati pobude v okviru programov izobraževanja in usposabljanja (e-Learning) in programa e-Europe 2005.

6.1.

Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2004 je bilo poudarjeno, da: „ukrepi, ki so jih sprejele države članice na ravni Unije, pomenijo samo del ukrepov, potrebnih za uspešno izvajanje lizbonske strategije; izvesti je treba še veliko reform in naložb, ki izhajajo iz pristojnosti držav članic“ (22). Ta usmeritev je bila ponovljena na zasedanju Evropskega sveta 4. in 5. novembra 2004, na katerem Wim KOK predložil svoje poročilo (23).

6.2.

Glavni izzivi so bili opredeljeni na treh temeljnih strateških področjih za rast:

6.2.1.

razvoj inteligentnih nadnacionalnih mrež: uresničiti med drugim z uporabo pobude Skupnosti za rast in dajanjem prednosti naložbam v raziskave, inovacije in vseživljenjsko usposabljanje. Opredelitev in oblikovanje novih poklicnih profilov je drug pomemben element, ki ga spremlja vse večja uporaba instrumentov za sodelovanje v mreži, predvidenih v Šestem okvirnem programu;

6.2.2.

okrepitev konkurenčnosti podjetij na svetovnem trgu in okoljska trajnost: uresničiti med drugim z razvojem širokopasovnih komunikacij in omrežij z visokimi hitrostmi, potrebnih za raziskave in inovacije (Géant), uporabo pilotnih aplikacij programa Galileo in razvojem pobud v okviru programa e-Europe 2005;

6.2.3.

okrepitev „sosedske politike“ (24) v razširjeni Evropi: prizadevati si je treba za vzpostavitev organskih in racionalnih sinergij s sosednjimi državami nove Evrope, da bi vzpostavili območje blaginje in varnosti z izvajanjem mehanizmov sodelovanja v zvezi z občutljivimi temami, kot so upravljanje skupnih meja, nadzor migracijskih tokov in boj proti organiziranemu kriminalu.

6.3.

V vseh državah Unije in zlasti v novih državah članicah je opaziti vse večje zavedanje pomena mrež okrožij in lokalnih industrijskih proizvodnih sistemov („cluster“) kot sredstva za krepitev konkurenčnosti in produktivnosti, izboljšanje politike zaposlovanja in kakovosti zaposlitev ter spodbujanje razvoja malih in srednje velikih podjetij.

6.4.

Po mnenju Odbora bi bilo treba tudi na ravni Unije razviti celostno politiko, ki bi spodbudila oblikovanje evropske platforme za podporo vzpostavitve novih evropskih mrež metaokrožij znanja.

6.5.

EESO je prepričan, da so z vidika svetovnega trga nova metaokrožja znanja pravi instrument uspeha, ker na eni strani malim in srednje velikim podjetjem zagotavljajo boljši dostop do kakovostnega znanja, sodobnih skupnih storitev in novih infrastruktur znanja ter na drugi strani izboljšujejo vodenje podjetij, ozaveščajo delovno silo in jo naredijo zrelejšo.

6.6.

Po mnenju Odbora bi lahko oblikovanje evropske platforme za okrožja zagotovilo skladno, pregledno in lahko dostopno podlago, ki je tako potrebna za mala in srednje velika podjetja, za nove in stare države članice ter za države kandidatke in evropska sosednja območja.

6.7.

Ta evropska platforma za okrožja bi morala biti sposobna usklajevati različne politike različnih generalnih direktoratov, trenutno razpoložljive instrumente in ukrepe Skupnosti.

6.8.

Po mnenju Odbora bi bilo treba za to evropsko platformo nameniti dovolj proračunskih sredstev za vzpostavitev kritične mase, potrebne za podporo posredovanja Unije. Ukrepi, ki bi se usklajevali na podlagi platforme in izvajali po lizbonski strategiji, bi zagotovo lahko prispevali k razvoju MSP, zlasti bogatih s stratificiranim tihim znanjem: ukrep Skupnosti bi moral omogočiti kodifikacijo tega znanja in njegovo preoblikovanje v skupno dediščino ter njegov prenos na evropske mreže.

6.9.

Evropska platforma za okrožja bi morala zagotavljati programski okvir za:

7.1.

Deindustrializacija poteka v vseh razvitih državah, tako da je v EU dodana vrednost terciarnega sektorja že dosegla 70 % skupnega BDP (industrija 22 %, gradbeništvo 5 % in kmetijstvo 3 %) (26). Vendar pa se tega procesa ne sme spodbujati, saj je večina dodane vrednosti storitev namenjena podjetjem ali pa iz njih izhaja (27): 21,6 % za trgovino in promet, 27,2 % za finančne storitve in storitve za podjetja ter 21,6 % za javno upravo (28).

7.1.1.

Politika, sposobna spodbujati in razširjati filozofijo, ki poudarja izkušnje v zvezi z okrožjem, zagotovo lahko omogoči okrožjem celotne razširjene Evrope, da konkurirajo državam, v katerih so stroški dela trenutno nižji, a v njih ni dialoga med različnimi socialnimi partnerji ter so prezrti standardi zdravja in varnosti pri delu.

7.1.2.

Po mnenju EESO gre v bistvu za izboljšanje konkurenčne prednosti, ki je odvisna od pravilne in konkretne uporabe družbeno odgovornih praks v podjetjih (29) in ki spodbuja svet dela na splošno k zavestnemu in odgovornemu proizvajanju, upoštevanju rokov, določitvi „zmerne cene“ (30) in zagotavljanju jamstev v smislu usposobljenosti, točnosti in zanesljivosti poprodajnih storitev.

7.2.

EESO upa, da se bodo našla sredstva, ki bodo omogočila okrepitev vključevanja novih okrožij v mrežo, zlasti v novih državah članicah, da bi spodbudili povpraševanje, ki temelji na pridobljenih informacijah in ki ga usmerja trg.

7.3.

Predvideti bi bilo treba degresivna sredstva (za 3 ali 4 leta), namenjena študijam izvedljivosti, ustanavljanju novih podjetij, financiranju stroškov posredništva, povezanih z mrežo, financiranju okoljske trajnosti in vzpostavitvi laboratorijev za izdelavo testov v zvezi s certificiranjem.

7.4.

Tehnološki okvir in družbeni odnosi se razvijajo zelo hitro in zahtevajo oblikovanje novih poklicnih profilov v kratkem roku (s potrebami, ki jih to predpostavlja v smislu orodij stalnega usposabljanja (31)), in sicer:

7.5.

EESO zaradi svojih lastnih izkušenj v okviru metaokrožij podpira organizacijo predavanj, ki temeljijo na tehnoloških inovacijah, predavanj, na katerih sodelujejo javni in zasebni sektor, industrijski sektor, svet dela, univerze in banke. Temu je mogoče dodati štipendije za financiranje izmenjav med zasebnim in javnim sektorjem ali med podjetji in izobraževalnimi ustanovami.

7.6.

GD za inovacije, kateremu je treba priznati zaslugo za spodbujanje evropskih izkušenj v svetovnem okviru, bi moral bolj podpirati mehanizme za začetek, nadzor in oceno izvajanja tehnoloških predvidevanj ter medokrožnega in nadnacionalnega primerjalnega preverjanja, zato da bi nepretrgoma razširjal kulturno podlago in zbirke podatkov o tekočih spremembah ter instrumente za njihovo merjenje.

7.7.

Da bi zagotovili podporo v zvezi s posojili, ki jih je vedno težko pridobiti ne glede na državo, še zlasti pa v novih državah članicah, bi lahko predvideli oblikovanje centra za stike pod pokroviteljstvom EIS (32), ta pa bi s svojimi jamstvenimi instrumenti, zagotavljal jamstva za kreditne linije, ki jih odobrijo banke, finančne ustanove, konzorciji in zadruge, ki poslujejo s podjetji metaokrožij.

7.8.

Po mnenju EESO je nova mreža znanja idealno mesto za preizkušanje najrazvitejših oblik družbene odgovornosti podjetij, in to prek različnih oblik e-uprave in elektronskega trgovanja ter novih odnosov e-business2business, ki imajo temeljno vlogo v nadnacionalnem razvoju mrež okrožij, s podporo skupnih interoperabilnih mrež IDA-bc (33) in v tesnem sodelovanju s programom e-Europe 2005 (34).

7.9.

Kot še meni EESO, je bistveno, da se Komisija loti oblikovanja skupne nomenklature, ki jo bodo morala uporabljati vsa okrožja, sodelujoča v programih Skupnosti, in interaktivne evropske banke podatkov, ki bo zajemala vsa okrožja po sektorju in po dejavnosti.

7.10.

Prav tako bi bilo treba v GD za podjetništvo oblikovati center Skupnosti za usklajevanje in sodelovanje med okrožji, prisotnimi na območju, in različnimi zadevnimi ustanovami. Ta center bi predvsem lahko izdelal in sproti dopolnjeval vodnike dobre prakse, ki bi jih razširjal na regionalni ravni.

7.11.

Kultura, ki je podlaga za družbeno odgovornost podjetij in ki v podjetju vidi vir za skupnost, je v nasprotju z birokracijo, ki s povečanimi stroški hromi vsako ukrepanje. V tem smislu začetek pobude „Slid“ pomeni instrument za razširitev izkušnje, pridobljene v okviru projektov, povezanih s programom Slim (35), na okrožja.

7.12.

EESO meni, da je prav tako pomembno, da se ustanovi služba za pomoč uporabnikom, ki bo sposobna svetovati in pomagati v zvezi z intelektualno lastnino ter zagotavljati druge storitve v povezavi s stvarnostjo okrožij, ki se vse bolj vključujejo v evropske mreže in svetovni trg.

7.13.

Treba je olajšati sodelovanje okrožij na pred- in konormativni stopnji v projektih tehnološkega razvoja, ki se izvajajo v okviru CEN, CENELEC, ETSI in NORMAPME (36).

7.14.

EESO meni, da je treba v zvezi s Petim večletnim programom za podjetništvo in konkurenčnost podjetij (za obdobje 2007–2013 (37)) opozoriti na razmere in zahteve industrijskih okrožij.

7.15.

Glede na izkušnje, zbrane v zadnjih letih, zlasti po Evropskih svetih v Lizboni, Barceloni in Sevilli, EESO meni, da je primerno oblikovati evropsko platformo za stalen dialog po sektorjih in po dejavnostih, ki bo združevala predstavnike okrožij, javnih oblasti, socialne partnerje in predstavnike finančnih ustanov, raziskovalnih centrov in nevladnih organizacij.

7.15.1.

EESO ocenjuje, da je treba začeti razmišljati o priznanju evropskih mrež metaokrožij znanja v Skupnosti, da bi:

7.15.2.

V tem pogledu EESO meni, da bi bilo koristno na podlagi tega mnenja organizirati javno zaslišanje, na katerem bodo sodelovala okrožja in organizacije iz različnih regij, da bi spodbudili čezmejno sodelovanje in prikazali:

7.15.3.

Evropski konzorcij EOZ bi moral spodbujati podjetništvo, družbeno odgovornost, oblikovanje novih dejavnosti in razvoj stalnega usposabljanja ter čezmejno partnerstvo. Ta konzorcij bi moral izpolnjevati naslednje pogoje:

7.15.4.

Značaj EOZ — EOZ bi moral biti zasebni subject in ne bi smel uporabljati javnih sredstev.

7.15.5.

Pristop — EOZ bi moral izpolnjevati merila, ki urejajo ustanovitev konzorcijev, ki lahko sodelujejo v Šestem okvirnem programu RTR, biti ustanovljen za pet let z možnostjo podaljšanja (39) in biti vpisan v poseben register v okviru platforme EOZ, ki jo ustanovi Komisija.

7.15.6.

Pravni položaj — koordinator EOZ bi moral biti edini priznani pogajalec v odnosih z institucijami Skupnosti, po analogiji s postopkom, ki se uporablja za integrirane projekte in mreže odličnosti v okvirnem programu RTR Skupnosti.

7.16.

Za zaključek EESO meni, da izkušnje, pridobljene z okrožji, ki so danes usmerjene v metaokrožja znanja, zagotavljajo resnično priložnost za:

7.17.

Zaradi tega je treba podpirati in spodbujati razvoj metaokrožij na lokalni, nacionalni in evropski ravni.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/14

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor mora v okviru nalog, ki jih že izvaja, zaradi določitve svojega stališča in posredovanja predlogov turističnemu sektorju izdelati mnenje, ki bi upoštevalo novo stvarnost razširjene Evropske unije, in sicer v okviru že dokončanega procesa in procesa, ki je predviden v naslednjih letih.

1.2

EESO je že izdal več mnenj o različnih vidikih v zvezi s turizmom, vendar pa tukaj prvič raziskuje učinke in pričakovanja za turistični sektor v novem evropskem okviru, in to — kar je najpomembnejše — z udeležbo članov iz novih držav članic.

1.3

Ne da bi podvomili o delu pri pripravi prejšnjih mnenj, bo ta nova stvarnost za vso Evropo ali pa samo za posebej upoštevane dosedanje in nove države članice poleg novih pričakovanj prinesla tudi nevarnosti in možnosti.

1.4

Cilj pri pripravi tega mnenja je bila načelna odprtost za informacije, razmišljanja in predloge novih držav članic in vključevanje že sprejetih stališč. Na razpravi v poljskem mestu Katovice je Odbor lahko računal na številne in pomembne prispevke od dosedanjih in novih držav članic, ki soglasno menijo, da je turizem vir ustvarjanja gospodarske, kulturne in družbene vrednosti ter prispevek k Evropi državljanov in s tem k evropskemu povezovanju. To je toliko bolj pomembno in potrebno zaradi dosedanjega in zdajšnjega procesa širitve, ki zahteva večje prizadevanje za približanje državljanom ter medsebojno razumevanje kultur in narodov. V bližnji prihodnosti se bo to prizadevanje za evropsko povezovanje postopoma stopnjevalo, saj je v novih državah članicah Evropske unije nujno. Ljudje, ki kot turisti potujejo v druge kraje, so nedvomno najboljši protagonisti in akterji tega evropskega povezovanja.

1.5

Cilj tega mnenja ni ukvarjanje z današnjim stanjem in možnostmi turistične industrije v prihodnosti v posameznih državah, ampak preučitev skupnih elementov, ki bi lahko v prihodnje tvorili evropsko turistično politiko, ter preverjanje in predlaganje ukrepov, ki prispevajo k temu, da bo turizem z vidika stabilnosti za vse države močno gonilo gospodarskega in socialnega razvoja.

1.6

Evropska ustava je novo dejstvo, ki ga bo treba upoštevati v vseh raziskavah o medsebojnih odnosih med državami in institucijami Evropske unije. S tem mnenjem naj bi ugotovili, kako razširitev vpliva na celoten turizem in koliko lahko novi, z ustavno pogodbo za Evropo opredeljeni okvir v Evropi in v vsem svetu pospešuje ali pa zavira napredovanje turizma, tega edinstvenega pobudnika razvoja. Ne nazadnje je smotrno opredeliti elemente, ki lahko vplivajo na oblikovanje evropske turistične politike.

1.7

Ravno na področju odnosov med različnimi evropskimi narodi, med državljani tega političnega, gospodarskega in socialnega dejstva Evrope, je treba poiskati eno najboljših storitev, s katero lahko turizem pripomore k boljšemu razumevanju med vsemi narodi in s tem tudi k vzpostavitvi, povezanosti in utrditvi nove Evrope.

1.8

Zavedati se moramo tudi, da turizem trenutno preživlja težko obdobje, na kar vplivajo različni dejavniki, kot so mednarodni terorizem in s tem povezano vprašanje varnosti in nujnosti njenega združevanja s svobodo ter svetovna gospodarska kriza in njen vpliv na pripravljenost za potovanje, vsaj za daljna potovanja. Turizem je instrument miru v svetu in tako lahko ostane tudi v prihodnosti.

1.9

Turizem po vsem svetu in še posebej v Evropi se mora opirati na razvoj dejanskih kulturnih vrednosti držav in jih sooblikovati, in sicer v emitivnih in receptivnih državah. Izmenjava običajev in kultur, medsebojno spoštovanje, spoštovanje lokalnega okolja z vsemi njegovimi ekološkimi, kulturno-zgodovinskimi in socialnimi izrazi lahko in morajo prispevati k izgradnji združene Evrope v svetu solidarnosti in spoštovanja drugih držav.

2.1.1

Turistična politika v Evropski uniji in evropska ustava: Tudi če se turizem ne uvršča neposredno med skupna politična področja Evropske unije, različne institucije Evropske unije izvajajo ukrepe in akcije, ki zaradi večsektorskega značaja vplivajo nanj ali pa turizem uporabljajo kot orodje za uresničevanje različnih pomembnih ciljev Evropske unije, kot so stabilen razvoj, gospodarska in socialno povezanost — in navsezadnje boljše življenje državljanov Evropske unije.

2.1.2

Ustava za Evropo v členu III-281 odstavka 4, „Turizem“, zavzema naslednje stališče do turizma:

2.1.2.1

V členu I-17 je turizem uvrščen med ukrepe podpore, usklajevanja ali dopolnitve:

„Unija je pristojna za izvedbo ukrepov podpore, usklajevanja ali dopolnitve. Ti ukrepi z evropskim ciljem se lahko sprejmejo na naslednjih področjih:

2.1.3

Kot je razvidno iz členov pogodbe, se sicer priznavata gospodarski značaj turizma in njegova sposobnost, da zagotovi blaginjo v tem sektorju, vendar se nikakor ne teži k širokemu usklajevanju znotraj Evropske unije, ampak se mu priznava zgolj naloga dopolnjevanja in koordinacije državnih politik. Na drugi strani se jasno kaže želja po izključitvi vsakršnega sprejemanja predpisov za usklajevanje teh ukrepov. Po mnenju EESO dogovori za določanje vrednot, ki tvorijo evropski turistični model, s tem ne bodo izključeni, ampak bodo, če bo le mogoče, olajšani.

2.1.3.1

Pogodba bi se morda utegnila vrniti na bolj intervencionistično obarvane modele na področju turizma, vendar branje in analiza predlaganega besedila kažeta, da gre za izključno pozitivno in s celotnim ustavnim besedilom usklajeno vrednotenje. Besedilo pogodbe o turizmu dovoljuje, da se lahko še naprej zasleduje najpomembnejše cilje glede vloge in izboljšanja turizma in EESO naj bi v prihodnje na tej podlagi sodeloval z drugimi institucijami in akterji v tem sektorju.

2.1.4

V tem mnenju ne gre za analiziranje posameznega političnega področja različnih držav članic Evropske unije in primerjavo modelov, temveč za: bolj ali manj močno vpetost v evropski dogovor, bolj ali manj „nacionalistično“ obarvan vsakokratni turistični model, turistično raznolikost Evrope itd. Kakor je bilo opazno že v prejšnjih mnenjih Odbora, turizem temelji na lokalni in regionalni razsežnosti in se od tam usmerja na državno in mednarodno raven. Med pomembno in vsebinsko bogato razpravo v Katovicah ni bilo mogoče ugotoviti le, kako različno vsaka država članica obravnava turistično dejavnost, ampak tudi, koliko je strateških možnosti izbire glede poudarka, ki ga vsaka država, vsaka regija in vsaka občina danes in v prihodnosti daje svojemu turističnemu modelu.

2.1.5

Predmet tega mnenja je tudi sprejemanje ocen o raznolikosti modelov delovanja, pri čemer pa je treba ugotoviti, da ta raznolikost zajema celo to, ali obstaja večja ali manjša pripravljenost za sodelovanje na vsaki ravni, medtem ko drugi izključno poudarjajo stvarnost, ki izhaja iz tržne konkurence.

2.2.1

Širitev Evropske unije je novost, ki bo zagotovo prinesla nove možnosti za vso Evropo in seveda za vsako njeno dosedanjo, novo in prihodnjo državo članico.

Te možnosti je mogoče obravnavati z različnih vidikov:

2.2.1.1

Ponudba: jasno je, da bo širitev Evropske unije krepko povečala že zdaj veliko turistično ponudbo v Evropi, in sicer ne samo v smislu čistega kvantitativnega povečanja turističnih ciljev, ampak tudi — kar je mogoče še pomembnejše — v smislu pridobivanja vrednosti s prispevki na področju kulture, kulturne dediščine in okolja. Tukaj je treba spet opozoriti na razpravo v Katovicah, kjer se pokazalo povečanje ponudbe različnih pobud na področju izletniškega in kulturnega turizma ter izkušenj na področju turistične „industrije“, ki so jih prinesle nove države članice. Ta pestrejša ponudba bo vplivala na večjo konkurenčnost evropske turistične obrti doma in v tujini v primerjavi z državami Amerike, Azije in preostalega sveta. Nove države članice si celo prizadevajo, da bi razširile svojo turistično ponudbo, ki je pomemben element njihovega turističnega in konec koncev tudi gospodarskega razvoja. Če je želja po rasti povsem legitimna in zaželena, pa se ne sme pozabiti, da ima rast meje in da mora biti njena stopnja trajna, če naj bi ohranili socialno, gospodarsko in ekološko vrednost tudi v prihodnosti. Izkušnja drugih držav z razvojem turizma — skupaj z njegovimi uspehi in neuspehi — mora biti pozitiven in negativen zgled v modelu razvoja novih turističnih potovalnih ciljev.

2.2.1.2

Povpraševanje: večje povpraševanje po turizmu zaradi širitve je nedvoumno določeno s tremi bistvenimi dejavniki. Prvi je več državljanov Evropske unije z željo in potrebo spoznavati druga mesta in države Evropske unije, ki so bili do sedaj manj dostopni, ker so bili ali zunaj skupnosti, ali pa je bilo potovanje težko izvedljivo, ali pa so obstajale težave pri potovanju v tretje države. Drugi dejavnik je višja življenjska raven, ki jo bodo nove države zagotovo dosegle in ki bo povečala pripravljenost na potovanje tamkajšnjih državljanov. In končno upanje, da bo nova in boljša prometna in komunikacijska infrastruktura spodbudila potovanja in turizem, poslovna ali športna potovanja in da se bo konec koncev povečal obseg potovalne dejavnosti in z njo povezane turistične industrije.

2.2.1.3

Trg: zaradi povečanja ponudbe in povpraševanja se bo turistični trg po širitvi Evropske unije močno in pozitivno razširil. To bo zagotovo ugodno delovalo na celotno gospodarsko dejavnost Evropske unije, kjer je turizem industrija z velikim potencialom. Sicer je težko napovedati, kako bo razširitev trga vplivala na cene turističnih proizvodov, ustvarjeni proizvod ali dobičke podjetij, a vse kaže, da bodo prevladale pozitivne posledice. Na razširjenem trgu se bo konkurenca sicer povečala, vendar se mora to povečanje — če bodo pozitivni učinki občutni in se bodo pomnožili — opirati na večjo konkurenčnost podjetij in več potovalnih ciljev Evropske unije.

2.2.2

Da pa bi se s širitvijo nove in velike možnosti dejansko uresničile, morajo biti izpolnjena nekatera osnovna načela, merila in skupna pravila, ki zagotavljajo splošno izvedljivost turistične dejavnosti in njeno socialno neškodljivo prihodnost. Tovrstna merila obstajajo že od sestanka na vrhu v Lizboni, kjer je bila zakoličena strategija na podlagi ciljev stabilnosti, na znanosti temelječe družbe, zaposlenosti in socialne povezanosti.

2.2.2.1

Stabilnost: EESO je v svojem prejšnjem mnenju o „turizmu, ki je dostopen za vse in socialno stabilen“ (1), prav tako kot druge institucije na svetovni in evropski ravni, kot so Komisija, Parlament itd., pojasnil, da so splošni pogoji stabilnosti evropskega turizma pomemben element za uravnotežen razvoj turizma in dolgoročno blaginjo, ki jo prinaša. Sto pobud, ki so v tem dokumentu prišle do izraza, je niz konkretnih elementov, ki prispevajo k doseganju stabilnosti.

Privlačnost novih držav, ki želijo pospešiti svojo turistično dejavnost s povečanjem turistične ponudbe, mora biti po razsežnostih, izraženih v absolutnih številkah, in stopnjah rasti usmerjena tako, da je gospodarsko, socialno in ekološko sprejemljiva. Zahteve po stabilnosti v turistični dejavnosti ni lahko izpolniti, ker se nenehno pojavljajo novi ugovori in ker se merila za uporabo stabilnosti razhajajo glede na udeležence pri oblikovanju turizma.

2.2.2.2

Družba, temelječa na znanju: turizem lahko na podlagi načina svoje dejavnosti, ki se opira na izmenjavo med kulturami, potovanja za preučevanje drugih krajev ter spoznavanje drugih socialnih in kulturnih življenjskih navad in stvarnosti, zelo pozitivno prispeva k izpolnjevanju tega cilja lizbonske strategije. Tako bo predvsem pri mladini občutno povečano pridobivanje znanja, če bodo potovali kot turisti, se srečali z ljudmi iz drugih okolij in postali bolj odprti, strpni in solidarni. Pri pridobivanju znanja ne gre samo za duhovni napor, ampak za pridobivanje izkušenj, ki je mogoče v vseh življenjskih okoliščinah in v vsaki starosti. Turizem je tudi velika priložnost za razvoj posameznika.

Informacijske in komunikacijske tehnologije prav tako bistveno prispevajo k vzpostavitvi in porabi turističnih proizvodov in bodo zagotovo prispevale k temu, da bo turizem konkurenčna in vsem dostopna industrija.

2.2.2.3

Zaposlovanje: v skladu z lizbonsko strategijo si bo Evropa v prihodnjih letih načrtno prizadevala za več in boljša delovna mesta. Turizem, ki na evropski ravni ustvarja približno 5 % — v nekaterih državah članicah celo do 10 % — bruto družbenega proizvoda in delovnih mest, je lahko za razširjeno Evropsko unijo vir zaposlovanja v količinskem in kakovostnem pogledu. Za zagotovljeno socialno stabilnost bi za delovna mesta, ki so nastala in nastajajo v turizmu, morale zadostovati osnovne zahteve po kakovosti, izobrazbi na delovnem mestu, stabilnosti in še posebej po priznanju pravic sezonskih delojemalcev in delojemalcev za skrajšani delovni čas.

2.2.2.4

Socialna povezanost: turizem je pomemben instrument socialne povezanosti, ki omogoča poznavanje drugačnih danosti in s tem prispeva k izoblikovanju koncepta in uresničevanju državljanstva Skupnosti v razširjeni Evropski uniji. Če hočemo skupaj z drugimi slediti deljenim ciljem, je nujno poznavanje teh ciljev, in turizem ponuja ustrezno okolje za to. Turistična izmenjava bo, medtem ko skrbi za močnejšo povezanost med vsemi narodi Evrope, postala element socialnega napredka za Evropo.

3.1

Temeljno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo in ki si ga moramo zastaviti, je: Ali se turistična politika lahko vključi v splošni razvoj svetovne industrijske in gospodarske politike za Evropsko unijo? Izhajamo iz tega, da mora biti odgovor pritrdilen in je pritrdilen, če se pod politiko turizma razume celovitost vseh meril, ciljev in instrumentov, ki lahko dvignejo evropski turizem na primerno raven konkurenčnosti, ustvarjanja blaginje in stabilnosti. Kot je opredeljeno v ustavni pogodbi za Evropo, so to ukrepi za podporo, koordinacijo in dopolnitev preostalih ukrepov na evropski ravni.

3.2

Elementi industrijske politike, ki jih je mogoče uporabiti v turističnem sektorju. Nekateri elementi turistične politike, ki so lahko izpeljani iz splošnih industrijskih in gospodarsko-političnih ukrepov Evropske unije, so:

3.2.1

Zaposlovanje in socialna politika: neodvisno od posebnih lastnosti, ki jih imajo delovna mesta v turističnem sektorju zaradi svojega sezonskega značaja, je mogoče vse ukrepe Evropske unije na področju zaposlovanja v celoti uporabiti za delovna mesta v turističnem sektorju. Zato bodo institucije Evropske unije ne le pozdravile, ampak tudi spodbujale in zahtevale vse dodatne pobude za zmanjšanje odvisnosti od sezone. Na tem področju je treba še marsikaj postoriti, kajti na najpomembnejših turističnih področjih je sezonsko zaposlovanje praktično zakon. Časovna razporeditev počitnic bi lahko pozitivno prispevala k podaljšanju sezone, kar bi omogočilo boljše izkoriščanje kapacitete turističnih infrastruktur.

3.2.2

Kakovost: prav tako je treba prizadevanja v okviru ukrepov Skupnosti za spodbujanje kakovosti in njeno ukoreninjenje v podjetjih uporabiti za kakovost v turizmu, ki je zaradi posebnega značaja storitve in njegove osnovne komponente individualne oskrbe zelo odvisen od te spremenljivke. Napori akterjev, ki so dejavni v turističnem sektorju po vsej Evropi in so usmerjeni v politiko kakovosti, morajo biti glede na ustavno pogodbo podprti, koordinirani in izpolnjeni.

3.2.3

Raziskave in razvoj: trenutno je turizem v posebnem položaju, saj je podvržen strukturnim spremembam na področju oblike ponudbe in prodaje storitev preko interneta. Zato je treba preučiti in spodbuditi pozitivne učinke, ki jih bodo te spremembe imele za turizem. R&R napore na turističnem področju morajo nositi vse institucije na vseh ravneh in vsa podjetja.

3.2.4

Zaščita potrošnikov: turizem je gospodarska dejavnost, ki jo označuje močna soodvisnost ponudnikov storitev in potrošnikov. Vse splošne politike EU na področju zaščite potrošnikov se morajo neposredno in na sektorski način izvajati v turizmu in spodbuditi odgovornost podjetij in potrošnikov. Pospeševanje in razširjanje kakovostnih in okoljskih oznak na področju turizma je treba podpirati in spodbujati.

3.2.5

Zaščita okolja: vsaka strategija za zaščito okolja na evropski ravni je uporabna za turistično industrijo in ugodno vpliva nanjo. Če je turizem industrija, ki temelji na razumni uporabi naravnih virov, lahko vsaka pobuda, dejanje ali predpis le izboljša turistično dejavnost danes ter srednje in dolgoročno.

3.2.6

Druga politična področja Evropske unije: ker je turistična industrija odvisna od več sektorjev, nanjo vplivajo vsi gospodarski in industrijsko-politični ukrepi Evropske unije. Institucije Evropske unije naj bi vendarle zaznale strateški pomen turizma za zaposlovanje in socialno povezanost ter s študijami in pilotnimi projekti ustrezno uresničile ukrepe na področju turizma.

3.2.6.1

Navsezadnje mora biti turistična politika razširjene Evropske unije ob določenem času — takoj ko začne veljati evropska ustava — politika podpore, koordinacije in dopolnitve vseh političnih ukrepov Evropske unije, ki so povezani s turizmom. Konkurenčnost podjetij, stabilnost v najširšem pomenu, ustanovitev zelo pomembnih delovnih mest, infrastrukturna politika idr. morajo prispevati k temu, da se turizem postavi v središče kot temeljna dejavnost za razvoj celotne Evropske unije.

3.2.7

Povezava z drugimi dejavnostmi: turizem lahko okrepi učinke drugih aktivnosti, kot je na primer šport, kar je EESO preučil v svojem mnenju o turizmu in športu: prihodnji izzivi za Evropo (2).

3.3

Realnost turistične politike v EU: na vprašanje, ali ima turizem znotraj EU in v evropski politiki tudi dejansko mesto, pomen in strateški značaj, ki mu pripada kot človeški, gospodarski in socialni dejavnosti, je treba odgovoriti z različnih vidikov.

3.3.1

EU, njene države, regije in mesta so turistični cilji za ljudi z vsega sveta: nova stvarnost EU zaradi širitve na nove države članice predpostavlja oblikovanje zelo široke, raznolike in močno kontrastne ponudbe, da bi se lahko razvijala kot vplivna turistična država izvora in cilj potovanj za preostali svet. Prihodnja pričakovanja so usmerjena v nadaljnjo, sicer zmernejšo rast, ki pa je nad pričakovanji drugih industrijskih panog. Politika kakovosti, podlaga konkurenčnosti in stabilnosti, mora biti temelj te ponudbe, razvoj evropske oznake oziroma oznak za kakovost turizma pa mora biti njeno orodje in izraz.

3.3.2.1

Priznava se, da si institucije EU, med njimi Komisija in Parlament, stalno prizadevajo za usklajevanje ukrepov, ki vplivajo na turizem. Tukaj je treba zlasti omeniti že uveljavljeno pobudo EVROPSKEGA TURISTIČNEGA FORUMA, letnega srečanja vseh akterjev v turističnem sektorju, ki ima velik znanstveni in programski pomen za izboljšanje evropskega turizma in za politično sodelovanje.

3.3.2.2

Ta in druga prizadevanja, s katerimi je treba z udeležbo vseh sogovornikov spodbuditi vzpostavitev zavesti za turizem v Evropi, Odbor ocenjuje kot zelo pozitivna. Dodatek 1 vsebuje sklepne ugotovitve foruma, ki je potekal leta 2004 v Budimpešti.

3.3.2.3

Tukaj je treba znova opozoriti na pobudo EESO, izraženo v mnenju o „turistični politiki in sodelovanju med javnim in zasebnim sektorjem“ (3), da se predlaga Komisiji, naj srednje ali dolgoročno preveri možnost vzpostavitve evropskega sveta za turizem.

3.3.2.4

Ta svet za turizem bi lahko na podlagi svoje sestave razmislil o širšem zastopstvu institucionalnih in zasebnih akterjev, zlasti socialnih partnerjev in sodelujočih organizacij civilne družbe, in bi bil lahko zadolžen za analiziranje podatkov o turizmu, predlaganje možnosti za pospeševanje turizma ter izvajanje ukrepov, ki bi sledili sporazumu evropskega turističnega foruma. EESO bi dejavno sodeloval pri vzpostavitvi sveta za turizem.

3.3.2.5

EESO se zavzema za to, da bi si še naprej sam ter tudi skupaj s Komisijo, Evropskim parlamentom, Odborom regij in drugimi institucijami EU prizadeval za uresničevanje pomembnih spodbud za prisotnost in razvoj turizma v Evropi.

3.3.2.6

Zaradi napredovanja na tej poti se predlaga okrepitev institucionalnega srečanja, na katerem naj se preveri, uskladi in spodbudi izvajanje sklepov EVROPSKIH TURISTIČNIH FORUMOV.

3.4.1

Cilj mnenja je ohraniti skladnost s prejšnjimi mnenji EESO o „turizmu, ki bo dostopen vsem in socialno stabilen“ (4), in, upoštevajoč širitev EU, opredeliti okvire turistične politike. Tu „turistične politike“ ne smemo razumeti v smislu pristojnosti EU za določanje pravne ureditve, ampak v smislu načel in vrednot, ki morajo biti prisotne in ki morajo prežemati turistične dejavnosti vseh javnih institucij na vseh ravneh ter tudi zasebni sektor v njegovi podjetniški dejavnosti. Ti elementi, ki skupaj tvorijo vrednostni sistem ukrepov za prispevek k večji stabilnosti turistične dejavnosti, bodo navedeni v nadaljevanju.

3.4.2

Definicija turizma za razširjeno Evropo mora tako kot definicija sedanjega evropskega turizma temeljiti na vrednotah, ki so povezane z evropsko tradicijo in kulturo, pri čemer je treba turista kot takega obravnavati kot najpomembnejšega dejavnika. Podobi turista kot prejemnika kompleksnih, raznolikih in, kar zadeva njihove lastnosti in sestavo, zelo osebnih storitev se ni mogoče odpovedati. Vendar pa je treba upoštevati temeljno gospodarsko in podjetniško naravo turizma, ki industrijo velikega gospodarskega obsega, ki veliko prispeva k BDP v Evropi, sili k upoštevanju meril dobičkonosnosti in konkurenčnosti.

3.4.3

Turistična politika v razširjeni Evropi se mora oblikovati na podlagi trajnostnega razvoja, pri čemer je tega treba v širšem pomenu razumeti kot gospodarski, socialni in ekološki razvoj, ki pa obenem nalaga strožja razvojna merila. Eno najpomembnejših vprašanj, o katerih je v tej zvezi treba razpravljati, so meje rasti: Ali obstajajo meje turistične dejavnosti, ki so objektivne in jih je mogoče izraziti s številkami? Je razvojni ritem ciljev potovanj na vsem svetu podvržen gospodarskim omejitvam?

3.4.3.1

Odgovor na ta vprašanja ni preprost, a kot kaže, se vedno bolj uveljavlja pojmovanje, da sicer obstajajo meje rasti, ne pa razvoja, če se ta postavi v uravnotežen in trajnosten okvir. Kot primer je treba omeniti sredozemski prostor, kjer se število turističnih mest povečuje, kar bi lahko srednjeročno občutno ogrozilo celotno industrijo turizma in njeno dobičkonosnost. Pobude na področju turističnih investicij v sodelovanju z državami južnega sredozemskega prostora pod pogoji trajnostnega razvoja je treba pozdraviti kot instrumente gospodarske in socialne rasti trenutno manj razvitega velikega geografskega prostora.

3.4.4

Osnovni pogoj za vsa evropska podjetja, zlasti pa za tista, ki želijo v razširjeni Evropi najti tržno nišo, je prilagoditev turističnih podjetij spreminjajoči se stvarnosti, da bi zagotovili njihovo konkurenčnost na področju raziskav in razvoja, novih tehnologij, investicij, javnega oglaševanja, oblikovanja, trženja, mrež in povezovanja podjetij. Vloga, ki jo ima medmrežje danes in jo bo verjetno imelo v prihodnosti, mora vse sektorje spodbujati k vključitvi v njegov razvoj in uporabo za dvig produktivnosti, raziskovanja in ne nazadnje uravnotežen razvoj turistične industrije.

3.4.5

Turizem in zaposlovanje: delovni odnosi, poklicno izobraževanje in napredovanje, specializacija, socialno varstvo, prost pretok delojemalcev, so ključni elementi v okviru oblikovanja turistične politike za razširjeno EU. Posebno pozornost si zasluži tudi ustvarjanje novih poklicev in izobraževanje v novih poklicih na področju turizma, kamor je treba vključiti institucije, da bi tako zagotovili izpolnitev meril za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. Poleg tega je treba razširiti in izboljšati ponudbo turističnih poklicnih kvalifikacij.

3.4.6

Turizem v odnosu do pospeševanja evropske kulture in evropske kulturne dediščine: običaji, umetnost, arhitektura, zgodovina, folklora in gastronomija so elementi, ki morajo v okviru primerne turistične politike v EU imeti zelo pomembno vlogo. Nove države članice s svojo bogato kulturno dediščino, ki se lahko uveljavi kot turistični izdelek, se morajo pri razvoju svojega turizma opreti na te vrednote. Izkušnje, kot so Paradores v Španiji, Pousadas na Portugalskem in Ville e Castelli v Italiji, bi bile lahko dobri primeri za to, kako je mogoče kulturno dediščino na podlagi njenega gospodarskega vrednotenja preplesti s turizmom.

3.4.7

Dostop do turizma za vse je izziv, ki se ga ne sme zapostavljati. Turizem je človekova pravica — pravica vseh ljudi, tudi invalidov: za razširjeno EU se predlaga motivacijska kampanja na temo turizma, usmerjena zlasti na otroke in mladostnike v šolah ter na starejše ljudi in upokojence.

3.4.8

Rast turističnega trga zaradi širitve mora prispevati k večji dinamiki evropskega domačega turizma in tako ustvariti temelj delovanja za celostno politiko stikov z javnostjo.

3.4.8.1

Na podlagi posebnega pomena domačega turizma in njegovih učinkov na povpraševanje in porabo znotraj EU ter zlasti na podlagi dejanske in možne razsežnosti socialnega turizma bo EESO pripravil mnenje o socialni turistični politiki za Evropo .

3.4.9

Sodelovanje akterjev tega sektorja pri raziskovanju, zasnovi, upoštevanju in ocenjevanju turističnih ukrepov na različnih področjih mora biti za celotno turistično politiko načelo, ki se ga je treba brezpogojno držati. Posamezni udeleženci se morajo dogovoriti o strategijah sodelovanja in uskladiti instrumente udeležbe.

3.4.10

Čeprav je sezonska odvisnost turizma morda vendarle njegova največja hiba, mora biti stremljenje k stabilnosti delovnih mest in dejavnosti kot take temelj turistične politike za razširjeno Evropo. S pilotskimi projekti je treba raziskati, kako bi lahko nadomestili nezadostno izkoriščenost človeških in kapitalskih virov, ki so posledica odvisnosti od sezone. Pri tej raziskavi je treba temeljito obravnavati spreminjajoče se turistične modele in to, kako je mogoče doseči, da bo turizem ostal edinstven razvojni instrument.

3.4.11

Posebno pozornost pri tem si zasluži poseben položaj na evropskih otokih z nekaterimi turističnimi značilnostmi, zaradi katerih imajo razmere, v katerih se tam turizem razvija, zelo pomemben učinek. Tako so politike na področjih komunikacij, prometa in regionalnega razvoja strateškega pomena za otoke kot tudi za hribovita območja zaradi njihovih posebnih značilnosti glede turizma.

3.4.12

Tukaj naj znova poudarimo, da mora biti varnostna in preventivna politika v današnjem svetu temelj razvoja turizma. Tako pri naravnih katastrofah kakor pri katastrofah, ki so posledica človekovega ravnanja, mora biti v središču turističnega razvoja preventiva z normami, ki zagotavljajo svobodo potovanja in gibanja ljudi.

3.4.13

Ne smemo pozabiti, da mora turistična politika za razširjeno Evropo prispevati k učinkoviti uveljavitvi vloge, ki jo ima lahko turizem v okviru pospeševanja socialne, gospodarske in politične kohezije, in sicer z različnimi ukrepi:

3.5.1

Z uporabo raziskave razširjene EU in turizma ne bi smeli ustreznega usklajevanja in sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem presojati zgolj na lokalni ali nacionalni ravni; nasprotno, te ovire bi lahko presegli in bi jih morali preseči, da bi sodelovanje usmerjalo trajnostne politične ukrepe in dejanja za izboljšanje investicij in konkurenčnosti med narodi. Očitno je, da lahko države in socialni sektorji z veliko turistično tradicijo ponudijo svoje izkušnje novim državam članicam EU in jim tako pomagajo izogniti se napakam v modelu razvoja turizma ter jim prinesejo pozitivna spoznanja o uspehih in neuspehih in konec koncev sodelujejo pri tem novem modelu gospodarsko, socialno in ekološko trajnostnega turizma.

3.5.2

Izobraževanje mora biti eden od stebrov za izboljšanje kakovosti turizma; vendar je priporočljivo, da vsebinsko temelji na dejanskem povpraševanju različnih turističnih akterjev, da bi tako zagotovili boljšo učinkovitost institucionalnih prizadevanj. Sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem ima pri tem lahko pomembno vlogo in jo tudi mora imeti.

3.5.2.1

EESO bi rad izrecno opozoril, da bo vsekakor podpiral pobudo za uvedbo magistrskega študija na področju turizma, s katerim bi lahko oblikovali, razširili in uporabili evropski turistični model, ki temelji na vrednotah Evropske unije kot prostoru sožitja in gospodarskega razvoja.

3.5.3

Evropska turistična politika mora poskrbeti, da se bo na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni podpiralo mreže turističnih akterjev in gibanje podjetniškega združenja.

3.5.4

Prometne infrastrukture v razširjeni EU so pomembne, če naj se turizem v vseh državah razvija konkurenčno. Prizadevanja, ki jih mora EU vložiti na to področje, morajo zagotoviti varen, hiter in kakovosten dostop in intermodalnost prometnih sredstev do vseh območij, pri čemer se je treba zavedati, da ima turistična uporaba infrastrukture velike gospodarske in socialne učinke. V zvezi s tem mora biti dostop do otokov držav članic Evropske unije posebej prednosten cilj za ukrepe izboljšanja notranjih in zunanjih prometnih poti.

3.6.1

Evropsko institucionalno sodelovanje lahko prevzame najrazličnejše oblike:

3.6.1.1

Pilotski projekti: npr. projekt za evropski socialni turizem, ki lahko občutno prispeva k rasti domačega turizma, njegovi neodvisnosti od sezone in k olajšanju dostopa vseh državljanov do turizma. Ta projekt bi morale skupaj s Komisijo spodbujati različne države z uspešnimi izkušnjami s tega področja in raziskati dolgoročno izvedljivost globalnega projekta evropskega socialnega turizma tja do njegovega dosega. Evropska komisija bo predlagala raziskavo možnih učinkov programa za evropski socialni turizem na evropsko turistično industrijo.

3.6.1.2

Sodelovanje pri raziskavah: npr. na področju novih oblik turizma, pri katerih daje širitev nove spodbude, da bi okrepili oblike turizma, ki so združljive s trajnostjo. Komisija predlaga izdelavo študije na to temo, h kateri bo prispeval tudi EESO.

3.6.2.1

Največji gospodarski izraz solidarnosti EU je politika gospodarske in socialne kohezije, ki se uresničuje s strukturnimi skladi. Ta politika, ki se je izkazala za učinkovito pri pomoči državam v njihovem napredovanju, bo zlasti s širitvijo pridobila na pomenu. Zato je treba podpirati dejavnosti s pozitivnimi učinki na razvoj ukrepov kohezijske politike, ki lahko dajo nove spodbude turistični dejavnosti v vseh državah, tako da lahko turizem prek razvoja turistične politike učinkuje kot gonilo teh dejavnosti. Tako se lahko prek čezmejnih ukrepov s skupnimi dejavnostmi in ponudbami določijo ponudbe, katerih nosilke bodo različne države.

3.6.2.2

Za poglobitev tega vidika Komisija predlaga izdelavo študije o učinkih strukturnih skladov v turističnem sektorju.

4.1

Turizem je gospodarski sektor in industrija, ki je odločilnega pomena za učinkovito nadgradnjo razširjene Evrope, pozvane k temu, da se v najširšem smislu razvija v skladu z merili trajnosti in učinkovito prispeva k socialni koheziji v Evropi.

4.2

Nove države članice vidijo turizem kot veliko priložnost za svoj gospodarski razvoj, ki bi lahko zmanjšal razliko v dohodkih v primerjavi z dosedanjimi članicami Unije. Velika raznolikost, ki jo prispevajo na področju kulture, kulturne dediščine in narave, bo vodila k povečanju ponudbe ter domačega in tujega turističnega povpraševanja.

4.3

Prihodnje učinke širitve na dodatne države na turistični sektor — zlasti pri uporabi evropskega turističnega modela na podlagi meril trajnosti –EESO ocenjuje kot zelo pozitivne.

4.4

Eden od predlogov, ki jih bo Odbor predložil v potrditev in ki ga je treba prenesti v vse institucije v vseh državah članicah, je uresničevanje široko zastavljene „kampanje ozaveščanja in motivacije“ o turizmu kot strateški industriji za Evropo. Ta kampanja bi se usmerila zlasti na dijake, katerim naj se turizem predstavi kot človeško dejavnost za spoznavanje ljudi, krajev in kultur, ki je lahko življenjskega pomena za njihov osebni razvoj in blaginjo. Ta kampanja bi morala vključevati institucije na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter podjetniške organizacije in sindikate z vseh področij ter spodbuditi dijake, da spoznajo svojo neposredno turistično okolico (mesto, pokrajino, regijo), kar jih bo spodbudilo, da bodo raziskali svoje države in prepotovali vso Evropo.

4.5

Vzpostavitev podatkovne banke o preizkušenih praksah turistične dejavnosti ter o ciljih potovanj in zasebnih akterjih — hotelirjih, potovalnih agencijah, dodatni ponudbi itd. — je lahko instrument za usmerjanje izmenjave pozitivnih izkušenj, od katerih lahko imajo nove in stare države članice velike koristi.

4.6

Enako je oblikovanje in okrepitev različnih mrež ciljev potovanj, ki so usmerjene na spodbujanje najboljših možnih vrednot trajnosti in kakovosti, jamstvo, da turistični razvoj poteka po merilih, ki so osredotočena na nov model evropskega turizma z boljšimi jamstvi za kontinuiteto.

4.7

Varstvo potrošnika mora biti temelj evropskega turističnega modela, ki si prizadeva še naprej skrbeti za trajnostno gospodarsko dejavnost. Na podlagi močne vzajemne odvisnosti med potrošnikom in izvajalcem storitev na področju turizma mora biti vsaka splošna strategija za varstvo potrošnika zasnovana tudi za področje turizma.

4.8

Odbor pozdravlja pobudo Komisije, da bo na podlagi mnenja EESO o „turizmu in športu: prihodnji izzivi za Evropo“ izdelala študijo o vplivih športnih prireditev na turizem.

4.9

Da bi pridobili referenčne vrednosti in ustvarili temelje za prihodnje ukrepe za podporo evropskemu turizmu, predlaga EESO Komisiji, naj čimprej izvede študije o turizmu in stanju socialnega turizma ter razišče turizem invalidov, da bi tako upoštevali njegov socialni pomen in morebitne pozitivne učinke na turistično dejavnost.

4.10

EESO bi rad ponovil zlasti dva predloga, izražena v tem mnenju:

5.

EESO želi, da bi mnenje poimenovali, objavili in razširjali kot Katoviško izjavo o turistični politiki za razširjeno Evropsko unijo in da bi ga razumeli kot prispevek Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k svetovnemu dnevu turizma 2005, ki ga je ustanovila Svetovna turistična organizacija.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/22

1.1

V skladu z načrtom dela opazovalne skupine za enotni trg (v nadaljevanju OSET (1)) strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo (INT) predlaga oblikovanje dodatnega mnenja o prednostnih nalogah enotnega trga za obdobje 2005–2010. Kot doslej, OSET prispeva k spreminjanju ciljev in metod, da bi sledili napredku enotnega trga.

1.2

Dosežkov Evropske unije v letu 2004 ne smemo podcenjevati. Po zgodovinski širitvi na deset novih članic so državljani zdaj 25 držav članic izvolili nov Evropski parlament, novembra in decembra 2004 pa so člani nove Evropske komisije nastopili svoj petletni mandat.

1.3

V tem času je bilo na zahtevo, ki jo je Evropski svet oblikoval marca 2004, objavljeno Kokovo poročilo (2) ter mnenje Odbora (3) o izvajanju lizbonske strategije. Mnenje Odbora na lastno pobudo o prednostnih nalogah enotnega trga za obdobje, ki sovpada z mandatoma novega Parlamenta in nove Komisije, se idealno navezuje na to delo in zagotavlja praktičen prispevek civilne družbe.

1.4

Zato je pomembno pripraviti temelje za udeležbo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v posvetovanjih, ki jih načrtuje nova Komisija.

1.5

To mnenje je nadaljevanje mnenja Odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija notranjega trga — prednostne naloge 2003–2006 COM(2003)238 final. V tem mnenju (4), pri katerem je bil poročevalec g. Cassidy, se je Odbor osredotočil na številne prednostne vidike za nemoteno delovanje enotnega trga: zmanjševanje učinka davčnih preprek, izboljševanje pogojev za poslovanje podjetij, varovanje ustreznega pravnega sistema, visoke in transparentne standarde glede kakovosti, predvsem na področju storitev splošnega pomena, boljše in obširnejše obveščanje državljanov in drugo.

1.5.1

Odbor v tem mnenju poudarja tudi, da nadaljnje blaginje ne bo mogoče doseči zgolj z ukrepi liberalizacije in spodbujanjem konkurenčnosti, temveč da lahko k uspešnemu dokončnemu oblikovanju notranjega trga bistveno prispeva makroekonomska politika, usmerjena v rast in zaposlovanje. Razprava o obliki prihodnjih socialnih sistemov ne sme biti osredotočena le na zahteve notranjega trga in proračuna, ampak mora sisteme obravnavati kot celoto in upoštevati njihove cilje.

1.6

To mnenje tudi temelji na „25 ugotovitvah“ opazovalne skupine za enotni trg, objavljenih ob 10. obletnici ustanovitve opazovalne skupine (brošura Stanje razširjenega enotnega trga — 25 ugotovitev opazovalne skupine za enotni trg, izdana oktobra 2004). V teh različnih ugotovitvah je OSET poudarila, da kljub bistvenemu napredku v zadnjih letih ostajajo zamude in nepravilnosti pri delovanju enotnega trga, ki kaznujejo evropske uporabnike in vplivajo na učinkovitost EU v smislu konkurenčnosti, rasti, inovacije in zaposlovanja v primerjavi z glavnimi svetovnimi partnerji.

1.7

Večletni strateški program, ki ga je pripravilo šest predsedstev (5) za obdobje 2004–2006, je podlaga za preučitev tega vprašanja in oblikovanje priporočil za ključno obdobje 2005–2010, ko sta se poleg procesa vključevanja novih držav članic oblikovala tudi nova Komisije in nov Evropski parlament. Namen je torej prednostne naloge EU umestiti v širši kontekst in obravnavati operativne probleme, ki so bili dolgo potisnjeni v ozadje. Program šestih predsedstev predstavlja dobrodošlo politično kontinuiteto. V preteklosti so nova predsedstva prepogosto skušala vsiliti svojo agendo ter s tem povzročala zmedo in prepričanje, da EU nima jasnih političnih ciljev.

2.1

Prednostne naloge šestih predsedstev v zvezi z enotnim trgom temeljijo na lizbonski strategiji. Cilj strategije je, da bi Evropa postala „najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo, ki bi doseglo trajno gospodarsko rast z več ter boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno kohezijo.“ Komisija je izdelala akcijski načrt z naslovom Poenostavitev in izboljšanje regulativnega okolja  (6). Od 1. maja 2004 naprej ta operacija poteka na velikem trgu, ki ga sestavlja 25 držav. Odbor v smislu lizbonske strategije ponovno opozarja, da je treba skrbno upoštevati razliko med nepotrebnimi pravnimi in upravnimi obremenitvami ter standardi in pravili, ki so potrebna za zagotovitev in oblikovanje življenjskih in delovnih pogojev v smislu skupnih ciljev EU.

2.2

Pomemben razlog za zaskrbljenost je ta, da nekatere države članice postopek prenosa direktiv Skupnosti v nacionalno zakonodajo po nepotrebnem zapletajo. Zainteresirane strani so razočarane nad nepreglednim postopkom „komitologije“, pri katerem se podrobni predpisi za izvajanje okvirnih direktiv obravnavajo za zaprtimi vrati in celo brez nadzora Evropskega parlamenta ali nacionalnih parlamentov.

2.3

Ena najresnejših težav je časovni razkorak med trenutkom, ko Svet in Parlament določeno direktivo sprejmeta, ter njenim prenosom v nacionalno zakonodajo.

2.4

Države članice pogosto direktiv Skupnosti ne prenesejo v nacionalno zakonodajo, s čimer ustvarjajo vrsto ovir, ki povzročajo gospodarsko škodo. Odprava ovir zahteva skrbno pretehtano mešanico usklajevanja, medsebojnega priznavanja in poenostavljanja.

2.5

Zahtevni pogoji, ki urejajo dejavnosti na enotnem trgu, so ovira, ki so jo izpostavili gospodarski subjekti. Čeprav je poenostavitev predvsem zadeva dobre prakse in izvajanja, je bistvenih določb o poenostavljanju še vedno premalo, zlasti tistih v zvezi s patentom Skupnosti, odpravo dvojnega obdavčevanja, statusom evropskega podjetja, odprtim za mala in srednje velika podjetja, standardnimi predpisi o združevanju podjetij in poenostavljenimi predpisi o DDV-ju znotraj Skupnosti.

2.6

Tudi Komisija sama nosi del krivde. Nekatere pobude za zakonodajo Skupnosti niso vedno dovolj utemeljene s predhodnimi analizami učinkov, ki včasih niso dovolj natančne in pregledne, kot je na primer predlog za drugo direktivo o dostopu do trga pristaniških storitev (7). Evropske direktive so pogosto rezultat zapletenih političnih kompromisov med državami ali med Svetom in Evropskim parlamentom, ki ne olajšujejo življenja uporabnikom takšnih predpisov.

3.1

Prav zaradi poenostavitve regulativnega okolja je treba akterjem na enotnem trgu dovoliti, da izrazijo svoje mnenje. Samoregulacija in koregulacija znotraj evropskega enotnega trga sta se zato na začetku razvili na dveh področjih: pri sklicevanju na standarde, da bi izpopolnili direktive o tehničnih ovirah, in pri neodvisnosti socialnega dialoga, priznanega z Maastrichtsko pogodbo.

3.2

Takšen pristop se je postopoma z etičnimi kodeksi in prostovoljnimi sporazumi razširil na druga področja: pravice potrošnikov, zlasti v elektronski trgovini (npr. obveščanje, označevanje, oznake, varnost plačil), storitve, vključno s finančnimi storitvami (npr. medsebojno priznavanje kvalifikacij), in varovanje okolja (npr. skladnost s standardi).

3.3

Medinstitucionalni sporazum (8), sklenjen 16. decembra 2003 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, je prvič opredelil in uredil samoregulacijo in koregulacijo znotraj enotnega trga. Odbor z začudenjem opozarja, da ni prišlo do posvetovanja s socialnimi partnerji, ki imajo pri oblikovanju pravnih predpisov bistven pomen.

3.4

Kot je pokazala zbirka podatkov EESO PRISM (9), so zainteresirane strani začele pogosteje uporabljati samoregulacijo in koregulacijo na evropski ravni v zadnjih desetih do petnajstih letih. Med takšnimi pobudami OSET opaža:

3.5

Uspeh samoregulacije in koregulacije je odvisen predvsem od:

3.6

Samoregulacija in koregulacija lahko zagotavljata zgolj rešitve za posamezne primere kot dopolnitev dela zakonodajalca, ki bo imel pri uresničevanju javnega interesa še naprej glavne pristojnosti. Za poenostavitev regulativnega okolja na določenih področjih, bi bilo zaželeno, da bi bila samoregulacija v okviru evropskih združenj bolj razširjena.

3.7

EESO je 10. februarja 2005 sprejel informativno poročilo o trenutnem položaju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, ki razvija te analize in ugotovitve (CESE 1182/2004) (10).

4.1

Namen predloga Komisije o spremembi carinskega zakona je poenostaviti veljavno zakonodajo ter doseči večjo usklajenost in povezanost. Širitev bo privedla do sprememb v zakonodaji EU in carinskih praksah. Carinsko upravljanje na zunanjih mejah EU se med državami članicami močno razlikuje, zlasti glede delovne sile in virov, pa tudi temeljitosti. To postavlja vprašanje, ki je s širitvijo postalo še toliko pomembnejše: kako učinkoviti so carinski pregledi na evropski ravni ter kako varen je zaradi tega enotni trg pred nelojalno konkurenco, nezakonito trgovino in ponarejanjem. Vredno bi bilo raziskati možnost carinskega ekvivalenta OLAF-u, ki bi zagotavljal prihodke od zunanjih carin in kmetijskih prelevmanov. Eno od tveganj je, da bi izguba medsebojnega zaupanja med carinskimi organi različnih držav članic privedla do ponovne uvedbe pregledov znotraj Skupnosti, ki bi lahko ogrozili enotnost in svoboščine enotnega notranjega trga.

4.2

Da bo enotni trg lahko ustrezno deloval, je treba carinske službe EU organizirati učinkoviteje in bolj homogeno. Najbolje bi bilo ustanoviti carinsko službo EU, vendar vlade držav članic do zdaj niso bile navdušene nad tem korakom, predvsem zaradi pomanjkanja zaupanja v učinkovitost carinskih služb drugih držav. EESO želi zato poskrbeti za postopno vzpostavljanje tesnejšega sodelovanja med 25 nacionalnimi organi. Za doseganje tega cilja je potrebno večje število programov usposabljanja in izmenjave carinikov, vendar, kot kaže, države članice za to nimajo dovolj politične volje.

5.1

Treba je jasneje določiti ovire, ki kršijo načelo enotnega trga in jih je zato treba prednostno odpraviti (kot so, recimo, zaviranje patenta Skupnosti, dvojno obdavčevanje, javne kupoprodajne pogodbe, sklenjene tako, da dajejo prednost „nacionalnim prvakom“, ali segmentacija predpisov, ki se uporabljajo za intelektualno lastnino), ter tiste ovire, ki bodo zaradi posebnosti držav članic ostale in se jim bodo morali upravljavci preprosto prilagoditi (kot so, recimo, kulturna raznolikost, jezikovne posebnosti in razlike v obdavčevanju). Spletno omrežje Komisije SOLVIT še ni dovolj poznano, vendar je že začelo kazati rezultate in ga je treba razvijati.

6.1

Mala podjetja zaustavljata zlasti birokracija in ovire za trgovanje, ki še vedno obstajajo. Mnoga želijo imeti lažji dostop do enotnega trga, zlasti v obmejnih regijah. Vendar pa jim je onemogočen dostop do poenostavljenega evropskega statusa.

6.2

EESO je zahteval poenostavljen status evropskega podjetja (11), ki bi bil odprt za podjetja vseh velikosti, da bi se tako olajšale njihove dejavnosti na enotnem trgu. Trenutno se pripravlja študija izvedljivosti, na osnovi katere bo Komisija odločila, ali in kakšen predlog za dosego tega bi bil primeren. (Komisija pričakuje, da bo študija gotova junija 2005).

6.3

EESO čaka tudi rezultate pregleda širokega spektra sporazumov s področja dvojnega obdavčevanja, sklenjenih tako med državami članicami kot med državami članicami in nečlanicami (12), ki ga izvaja Komisija. Pregled je v teku, rezultat in možne rešitve pa bodo predstavljene še letos.

7.1

V vseh državah EU se priznava, da je napredek enotnega trga potrošnikom zagotovil možnost veliko večje izbire, zlasti blaga (obseg ponudbe, razmerje cena-kakovost). Tako kot različni predpisi EU za varstvo interesov potrošnikov se je v zadnjih letih razvila tudi prostovoljna ali pogodbena samoregulacija, zlasti na področju e-trgovine ter urejanje varnosti plačil, jamstev, poprodajnih storitev in alternativnih metod reševanja sporov. Med prednostnimi nalogami za izboljšanje se je zlasti treba sklicevati na analize učinkov načrtovanih uredb, realistično, vendar ne težavno izvajanje načela previdnosti, učinkovito čezmejno varstvo pravic potrošnikov in učinkovitih mehanizmov, ki bi pripomogli k reševanju sporov.

7.2

Zapomniti si je treba, da ima enotni trg še en namen: ustvarjanje delovnih mest. To bo mogoče le, če se sprejme ukrep za odpravo obstoječih ovir. Zdaj, ko se je širitev ravnokar zaključila, EESO meni, da je za doseganje pristnega multiplikativnega načela bolj kot kdaj koli prej pomembno imeti proaktivno politiko obveščanja, ki zahteva udeležbo nacionalnih organov držav članic, in zagotavljati, da so države odgovorne za svoje ukrepe. Informacijska omrežja (kot je zlasti EURES in službe za reševanje problemov, predvsem SOLVIT) delujejo, vendar se zaradi pomanjkanja podpore in informacij še vedno ne uporabljajo dovolj.

7.3

Med cilji enotnega trga sta tudi ustvarjanje delovnih mest in mobilnost delavcev, programi za usposabljanje in izobraževanje pa se morajo bolj usmeriti na priprave za „na znanju temelječe gospodarstvo“. EESO opozarja, kot v točki 1.5 omenjenega mnenja EESO, da zgolj vzpostavitev notranjega trga ne bo odpravila težav evropskega trga delovne sile, temveč da so potrebni dodatni aktivni ukrepi.

7.4

EESO bo v celoti podpiral Komisijo pri doseganju napredka na teh pomembnih političnih področjih in upa, da bodo nacionalne vlade sodelovale in storile vse potrebno, da pospešijo sprejetje in izvajanje svojih obljub. EESO obžaluje omejitve, ki so jih nekatere „stare“ države članice uvedle v zvezi s prostim pretokom delavcev iz „novih“ držav članic, in zahteva ponoven pregled „prehodnih obdobij“.

8.1

Odprava ovir zahteva dinamično ravnotežje med pritiskom trga, vzajemnim priznavanjem in usklajevanjem. Pomeni novo partnerstvo med institucijami EU, državami ter ponudniki in uporabniki storitev, da bi tako lahko bolje ocenili trenutne ovire, preprečili nastanek novih, uskladili pristope, poenostavili predpise, zagotovili možne prehode in upoštevali globalizacijo trgovine.

8.2

Tržni potencial storitev ostaja precej nedotaknjen zaradi nacionalnih zahtev, ki so neskladne s svobodo opravljanja storitev. Dokončna vzpostavitev enotnega trga storitev je postala bistvena zaradi: a) internacionalizacije trgovine pri trenutnih pogajanjih STO o storitvah, b) eura, ki je zaostril konkurenco in povečal potrebo po enotnem trgu storitev.

8.3

V zvezi s finančnimi storitvami, kot sta zavarovanje in bančništvo, sta počasen napredek pri uresničevanju akcijskega načrta za finančne storitve in njegovo počasno izvajanje za izpolnitev lizbonske agende posledica zavlačevanja nekaterih držav članic. Nekateri voditelji vlad v Evropskem svetu prepogosto sprejmejo politične izjave, s katerimi od Komisije zahtevajo, da naj ukrepa, nato pa ob vrnitvi v svoje nacionalne prestolnice vse skupaj pozabijo.

8.4

Na področju finančnih storitev se zakonodajna faza akcijskega načrta za finančne storitve zaključuje, sedaj je ključno dosledno izvajanje zakonodajnih ukrepov na nacionalni ravni.

8.5

Potrebna je oživitvena strategija, ki jo je predlagala Komisija. Vendar pa je pri tem treba upoštevati raznolikost sektorjev, na katere se nanaša. Eden izmed načinov za obvladovanje te raznolikosti je večja uporaba strokovne koregulacije in samoregulacije na evropski ravni. Zainteresirani socialno-ekonomski krogi morajo prevzeti nove pobude, tako da bodo lahko igrali polno vlogo v tem procesu odpiranja.

8.6

Mnenje, ki ga je Odbor sprejel 10. februarja 2005, vsebuje ugotovitve Odbora o predlogu za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah na notranjem trgu (CESE 484/2004) (13).

9.1

Enotni trg in z njim trg dela se nenehno razvijata. Obvladovanje sprememb je pomemben izziv za Evropsko komisijo in zlasti za socialne partnerje.

9.1.1

Komisija bi morala svoje delo osredotočiti na to, da bi poenostavila in utrdila obstoječe evropske pravne predpise ter izboljšala njihovo koherenco, da bi potencial notranjega trga lahko izkoristili tako ponudniki storitev kot tudi potrošniki.

9.2

EESO od vlad držav članic zahteva tudi, da pokažejo politično voljo pri vzpostavljanju mehanizmov za tesnejše sodelovanje med carinskimi organi.

9.3

Po mnenju EESO so glavne ovire za doseganje enotnega trga države članice. Nekatere so pri izvajanju prepočasne, druge pa preveč dlakocepske, s čimer vzpostavljajo nasprotja enotnemu trgu in EU. Druge ovirajo npr. s sprejemanjem nacionalne zakonodaje, ki prepoveduje čezmejne prevzeme finančnih ustanov, kot so banke. Spet tretje dovoljujejo svojim nacionaliziranim gospodarskim panogam izvajanje čezmejnih prevzemov brez dovoljevanja vzajemnosti. Dajanje neomejenih sredstev na razpolago nacionaliziranim gospodarskim panogam nekaterih držav pomeni izkrivljanje konkurence in je ena izmed ovir, s katero se Komisija do zdaj še ni spoprijela.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/29

1.1

Komisija je predložila Sporočilo o okrepitvi zaupanja v medpodjetniške elektronske trge. Odbor meni, da:

2.1

Sporočilo Komisije je v veliki meri zgrajeno na delu strokovne skupine s predstavniki industrije in ponudniki storitev elektronskih trgov („strokovna skupina“) (1). Sporočilo se nanaša na potrebo po okrepitvi zaupanja v medpodjetniške elektronske trge, da bi zmanjšali gospodarska tveganja, ki izhajajo iz nepoštenega ali nezakonitega poslovnega ravnanja na takih trgih. Medpodjetniški elektronski trgi lahko povečajo učinkovitost z znižanjem transakcijskih stroškov in okrepitvijo konkurence, vendar pa je tako izboljšanje učinkovitosti precej odvisno od pripravljenosti podjetij, da sodelujejo na teh trgih. Komisija predvideva naslednje ukrepe za odstranitev morebitnih ovir za uporabo medpodjetniških elektronskih trgov, ki so posledica pomanjkanja zaupanja:

2.2

Komisija bo spodbujala intenzivnejši dialog med interesnimi skupinami, vključenimi v medpodjetniške elektronske trge, v zvezi z upoštevanjem načel poštene trgovine in varnostnih zahtev. Zaradi tega je treba odstraniti morebitne ovire za sodelovanje v takih oblikah elektronskega trgovanja. Službe Komisije bodo redno poročale o doseženem napredku prek evropskega portala elektronskih tržnic.

3.1

Medpodjetniški elektronski trgi se lahko opredelijo kot spletne platforme za trgovanje, kjer si podjetja izmenjujejo blago in storitve. Na podlagi te precej široke opredelitve se lahko medpodjetniški elektronski trgi razdelijo v naslednje kategorije glede na različne transakcijske možnosti, ki jih ponujajo:

Število dejavnih elektronskih trgov se spreminja in še vedno ni stabilno. Ocenjuje se, da je trenutno na svetu dejavnih okoli 1000 elektronskih trgov, kar je približno 20 % manj kot pred dvema letoma [SEC(2004) 930].

4.1

Sporočilo Komisije zajema področje „okrepitve zaupanja v medpodjetniške elektronske trge“. Elektronski trgi so pomemben del bolj splošnega področja elektronskega poslovanja. O tem področju elektronskega poslovanja je mogoče podati nekaj splošnih pripomb.

4.1.1

Načeloma dobro delujoči elektronski trgi prispevajo k uspešnejšemu poslovnemu okolju. Dolgoročno je to koristno za evropska podjetja in zaposlovanje. Večja konkurenca bo spodbudila evropska podjetja k izboljšanju učinkovitosti. EESO zato podpira ukrepe, ki koristijo razvoju elektronskega poslovanja. To je bilo navedeno tudi v predhodnih pripombah.

4.1.2

Odbor je v svojem mnenju o predlogu direktive o nekaterih pravnih vidikih elektronskega trgovanja (2) ugotovil, da negotov pravni okvir preprečuje elektronsko trgovanje. Trenutno sporočilo si prizadeva zmanjšati to negotovost, kar EESO pozdravlja.

4.1.3

EESO je v svojih mnenjih o sporočilih Komisije „Pomoč MSP pri utiranju poti k elektronskemu poslovanju (Go Digital)“ (3) in „Prilagajanje politik elektronskega poslovanja v spreminjajočem se okolju: Spoznanja iz pobude Go Digital in prihodnji izzivi“ (4) izrazil pripombe k prizadevanju Komisije za spodbuditev elektronskega poslovanja. Načeloma te pripombe še vedno veljajo.

4.1.4

Za poslovni in javni sektor je elektronsko poslovanje velikega pomena. Odpira možnosti za večjo konkurenčnost, za trgovanje na celotnem notranjem trgu in za enake možnosti za MSP. Pomembno je spodbuditi uporabo te nove tehnologije, zlasti med MSP. Odbor pozdravlja in podpira delo Komisije na tem področju.

4.1.5

Odbor tudi pozdravlja ugotovitve strokovne skupine za medpodjetniške spletne platforme za trgovanje. Skupina je opravila temeljito delo v zvezi z opredelitvijo problemov. Vendar pa se strokovna skupina morda zdi nekoliko negotova glede ozaveščenosti MSP o koristih. Na 10. strani je navedeno, da se „MSP na splošno zavedajo prednosti elektronskega poslovanja in so prepričana o njih“; kot pa je navedeno na 11. strani, se „MSP še vedno obotavljajo, da bi se v celoti vključila v elektronsko trgovanje“, in to zaradi „pomanjkanja ozaveščenosti o tveganjih in koristih“. Vseeno je treba opozoriti na razliko med elektronskim poslovanjem in elektronskim trgovanjem. Sklepali bi lahko, da se MSP zavedajo splošnih možnosti uporabe IT, medtem ko je bolj specifično elektronsko trgovanje še vedno bolj oddaljeno.

4.1.6

Kljub zavedanju o možnostih elektronskega poslovanja, in mnoga MSP so v ospredju pri uporabi e-trgovanja, pa nekatere težave še vedno preprečujejo polno sodelovanje večine MSP „v družbi elektronskega poslovanja“. Te težave so bolj splošnega značaja in niso posebej omejene na elektronsko trgovanje. Vseeno pa se nanašajo tudi na to področje.

4.1.6.1

Komisija ima več pobud za podporo MSP, ki uporabljajo elektronsko poslovanje. Odbor podpira te pobude in bi želel Komisijo spodbuditi, da bi dodala ali okrepila pobude, ki spodbujajo posebno potrebo MSP po prilagojeni programski opremi in standardih.

4.1.7

EESO bi želel posebej omeniti potrebo po spodbuditvi interesa v MSP za učenje, kako sodelovati v elektronskem poslovanju. Področje elektronskega trgovanja in elektronskega poslovanja hitro napreduje. Zato bi bilo vredno preučiti spodbudo za MSP za vseživljenjsko učenje.

4.1.7.1

To je zelo v skladu s priporočili v nedavno sprejetem mnenju Odbora o vseživljenjskem učenju (5). V navedenem mnenju EESO priporoča okrepitev programov vseživljenjskega učenja, namenjenih državljanom, ki so trenutno zaposleni, hkrati pa tudi vzpostavitev neposredne povezave med temi programi in dosežkom gospodarstva, ki temelji na znanju. EESO pripisuje poseben pomen možnosti MSP za dostop do programa.

5.1.1

Strokovna skupina je v svojem končnem poročilu razlikovala med dvema oblikama platform za trgovanje. Odbor podpira pripombo strokovnjakov, da „ne bi bilo primerno osredotočiti se samo na elektronske tržnice“. Obstaja veliko različnih načinov za sodelovanje v „družbi elektronskega poslovanja“. Različna podjetja imajo različne potrebe in različna poslovna načela. Kot navaja strokovna skupina, „ker je večina problemov MSP povezana z elektronskimi tržnicami, in tu zlasti z obrnjenimi dražbami, je bila ta posebna oblika medpodjetniškega spletnega foruma za trgovanje … deležna največ pozornosti“.

5.1.2

Vendar pa bi Odbor tu želel opozoriti tudi na tekoče izvajanje na ravni nacionalne zakonodaje dveh direktiv o javnih naročilih. Ti dve direktivi sta odprli nove metode za elektronska naročila in, čeprav bomo morda opazili nekatere razlike v izvajanju v različnih državah članicah, je seveda zelo koristno za podjetja, da javna naročila lahko spodbudijo uporabo novih elektronskih sredstev. Komisija je tudi uvedla „akcijski načrt za izvajanje pravnega okvira za elektronske javne nabave“, ki ima pomembno vlogo v boljšem seznanjanju MSP z elektronskim poslovanjem.

5.1.3

Odbor se strinja z dejstvom, da imajo elektronske tržnice potencial in da bi bilo nespametno, če ga ne bi podprli. Sporočilo je dobrodošlo. Vseeno pa meni, da je pomanjkanje zaupanja sicer pomemben, ne pa edini razlog za zadržanost MSP glede elektronskih tržnic ali, kar se tega tiče, bolj splošne zasnove medpodjetniške spletne platforme za trgovanje.

5.1.3.1

Kot navaja strokovna skupina, „ima podjetniška politika lahko koristno vlogo pri pomoči MSP, da se prilagodijo novim izzivom spletnih platform za trgovanje, s spodbujanjem preglednosti trga, interoperabilnosti in poštenosti. … javni organi ne bi smeli spodbujati določenih oblik elektronskega trgovanja, ampak bi morali ostati nevtralni glede različnih prodajnih poti in različnih funkcionalnosti na spletnih platformah za trgovanje. … Ugotovljena je bila potreba po nadaljnjih ukrepih, zlasti na področjih ozaveščanja, preglednosti trga, standardizacije in zaupanja.“

5.1.3.2

Na splošno se morajo medpodjetniške spletne platforme za trgovanje polniti z informacijami iz MSP. Kolikor bolj izpopolnjene so, toliko večja je potreba po standardih. Ti standardi so še daleč od tega, da bi bili dokončno izdelani, toda ko bodo, mora za njihovo uporabo obstajati programska oprema, prilagojena MSP.

5.1.3.3

Pomanjkanje standardov ni samo tehnično, ampak se nanaša tudi na vmesnik človek/stroj. Če upoštevamo število platform za trgovanje in temu dodamo še vprašanje večjezične zapletenosti, je razumljivo, da so MSP zadržana. To področje morajo temeljiteje preučiti standardizacijski organi in Komisija, zlasti če je zaželeno spodbujanje čezmejne trgovine. To velja tudi za standardizacijo klasifikacij proizvodov oziroma storitev in izrazov, kjer stalna prizadevanja v Evropskem odboru za standardizacijo (CEN/ISSS) podpira EESO.

5.1.3.4

Težava pri sodelovanju MSP v elektronskih dražbah in drugih elektronskih tržnicah je tudi velikost zahtevane ponudbe. MSP imajo omejene zmožnosti dobave velikih količin. Temu področju je treba pozornost posvetiti zlasti v zvezi z javnimi naročili.

5.1.3.5

Druga vprašanja, ki bi lahko preprečevala uporabo spletnih platform za trgovanje, so različne nacionalne zakonodaje in izvajanja direktiv EU. Žal mnoge direktive omogočajo nacionalno izbiro z vidika usklajevanja, pri čemer je večji problem elektronsko podpisovanje. Odbor pozdravlja in močno podpira pobudo Komisije za analizo obstoječe zakonodaje.

5.2.1

Različne medpodjetniške spletne platforme za trgovanje so primerne za različne namene. Elektronski trgi ponavadi podpirajo „najnižjo ceno“. To velikokrat ni najpomembnejši dejavnik. Pravočasna dobava, stroški storitve in stroški za prilagoditev strankam so prav tako pomembni, če ne še bolj. Te dejavnike je težko vključiti v bolj ali manj avtomatizirane elektronske trge, kar bi lahko deloma razložilo počasno prevzemanje bolj avtomatiziranih verzij elektronskih trgov.

5.2.2

MSP pogosto ne tekmujejo samo z „najnižjo ceno“, ampak tudi s prožnostjo in prilagoditvami za stranke. Za MSP je pomemben osebni odnos. Uporaba elektronskih trgov je nova „poslovna kultura“, ki ji MSP niso vedno prilagojena. Anonimnost spleta bi lahko preplašila MSP. Psihološki razlogi so lahko prav tako pomembni za odpor do uporabe naprednejših elektronskih trgov. Kodeksi ravnanja morajo upoštevati te okoliščine.

5.2.3

V razpravi o pravilih konkurence za medpodjetniške elektronske trge je omenjena zaskrbljenost, da bi lahko „tako imenovani omrežni učinki“ povzročili dominanten položaj omrežnega operaterja. Vprašljivo je, koliko bi moralo biti to zaskrbljujoče. Tveganje za zlorabo takega dominantnega položaja se zdi v večini primerov omejeno. Odbor podpira, da Komisija spremlja to vprašanje zaradi ugotavljanja morebitnih zlorab, izhajajočih iz velike moči, vendar močno priporoča, da se ne uvedejo posebni predpisi za elektronske trge v zvezi s tem. Ureditev za elektronske trge naj bi bila kar najbolj izenačena s pravili za tradicionalne trge. Pravila in direktive morajo biti nevtralne glede tehnologije in mehanizmov za dobavo storitev.

5.3.1

Odbor podpira Komisijo pri spodbujanju interesnih skupin, da se dogovorijo o kodeksih ravnanja ali jih ponovno preučijo. Podpreti želi tudi zamisli strokovne skupine o uporabi kontrolnih seznamov.

5.3.2

Komisija navaja v Sporočilu (stran 4), da se bo mnogim podjetjem „zdelo težko razlikovati med preusmeritvijo tržne moči, ki jo je treba sprejeti iz ekonomskih razlogov, in nepoštenimi praksami, ki niso v skladu z zakonitimi določbami kodeksa ravnanja“. Kadar se uvajajo novi poslovni modeli, pogosto traja nekaj časa, da se trg prilagodi. Opomba Komisije zagotovo drži, zato bi bilo treba več poudarka nameniti poskusom za razlago novih tržnih mehanizmov.

5.3.3

Čeprav bodo morda nekateri dobavitelji nenaklonjeni obrnjenim dražbam, so te zagotovo orodje z velikim potencialom za blago (izjemno dobro opredeljene proizvode z nizko stopnjo storitvene vsebine in nizko možnostjo za opremljanje z blagovno znamko). Odbor se strinja s Komisijo, da morajo obstajati strožja pravila za to vrsto dražb, naj bodo te elektronske ali s katerimi koli drugimi sredstvi.

5.3.4

Vprašanje zaupanja ima mnogo razsežnosti:

Te in druge razsežnosti zaupanja je treba upoštevati.

5.4

Če povzamemo, Odbor se glede vseh pomembnejših tem strinja s sklepnimi ugotovitvami v sporočilu. Vendar pa je po njegovem treba uvideti, da je to lahko pomemben ali celo nujen korak za spodbujanje uporabe medpodjetniških spletnih platform za trgovanje in zlasti elektronskih trgov, vendar ne edini korak, ki je potreben. Standardi, primerna programska oprema, ozaveščanje, nacionalna zakonodaja in zakonodaja EU so druga področja.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/33

1.1

Predlogi Skupnosti za varovanje javnega zdravja in okolja se trenutno nanašajo predvsem na tri zakonodajne instrumente, ki so v veljavi že dlje časa, to so Direktiva Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi, Direktiva Sveta 88/379/EGS z dne 7. junija 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov, ki sta jo nadomestile Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 99/45/EGS z dne 31. maja 1999 in Direktiva Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z omejitvami pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov.

1.2

Nadaljnje direktive EGS in ES so v preteklih letih omenjene zakonodajne instrumente ohranjale, podaljševale in spreminjale njihovo pravno vsebino ter jih prilagajale tehničnim napredkom z vključevanjem posameznih prilog. Slednje navajajo tehnična vprašanja, načine laboratorijskih preizkusov, ki se izvajajo, podatke o opozorilnih in obvestilnih stavkih, kemijske identitete, številke CAS, EC in indeksne številke ter uporabo snovi.

1.3

Cilj spremenjenih direktiv je ohranitev notranjega trga za navedene snovi in pripravke. Zato je treba zagotoviti, da so določila posameznih direktiv usklajene tako med seboj kot tudi z drugimi pravnimi instrumenti določenih sektorjev (npr. na področju pesticidov ali kozmetike) ter da podpirajo ustrezne akcijske programe (npr. akcijski načrti EU za boj proti raku).

1.4

Predloženi predlog Komisije je 29. sprememba Direktive Sveta 76/769/EGS. Slednja sledi in izvaja Direktivo Komisije 2004/73/EG z dne 29. aprila 2004, ki je 29. (naključno ista številka) prilagoditev tehničnemu napredku Direktive Sveta 67/548/EGS.

1.5

Direktiva Komisije 2004/73/EG v okviru prilagoditve tehničnemu napredku dopolnjuje prilogo I k Direktivi Sveta 67/548/EGS in pri razvrščanju, pakiranju in označevanju številnih snovi upošteva najnovejše podatke toksikoloških znanstvenih raziskav, hkrati pa spreminja tudi prilogo V k Direktivi Sveta 67/548/EGS, oziroma navedene metode za določitev fiziokemičnih lastnosti, strupenosti in strupenosti za okolje snovi in pripravkov, ter omejuje število živali, ki se lahko uporabljajo v namene poizkusov, na minimum.

1.6

Direktiva Komisije 2004/73/EG, ki določa te spremembe, je bila objavljena aprila 2004 (Ul. L 152 1-311). Direktiva številne snovi razvršča ali ponovno razvršča kot rakotvorne, mutagene ali teratogene (snovi cmr ali c/m/r). Ukrepi so v skladu z mnenjem Odbora o prilagajanju tehničnemu napredku direktiv o odpravi tehničnih ovir pri trgovanju z nevarnimi snovmi in pripravki. V tovrstnih primerih Evropska komisija ni obvezana, da Evropski parlament ali Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za njuno mnenje.

1.7

V skladu z Direktivo Sveta 94/60/EG (14. sprememba Direktive Sveta 76/769/EGS), se snovi c/m/r ne smejo uporabljati v snoveh in pripravkih, ki se dajo v promet za prodajo širši javnosti. Da se te snovi lahko dodajo prilogi k Direktivi 76/769/EGS je potreben primeren izvedbeni ukrep, kot je to trenutni predlog Komisije. V skladu s členom 95 Pogodbe je v tem primeru potreben postopek soodločanja z Evropskim parlamentom in mnenje Ekonomsko-socialnega odbora.

1.8

Komisija se je v tržnem letu 2004 posvetovala s številnimi organizacijami, ki predstavljajo ustrezne interesne skupine, vključno s CEFIC (Svet evropske kemijske industrije), CONCAWE (Ohranjanje čistega ozračja in voda v Evropi), Eurometaux (Evropsko združenje za kovine) in BLIC (Evropsko združenje evropske kemijske, naftne, kovinske in gumarske industrije) in BEUC (Evropska potrošniška organizacijo) ter s strokovnjaki iz držav članic.

2.1

Ta predlog bo dodatku priloge I k Direktivi Sveta 76/769/EGS dodal 346 vpisov snovi, ki jih Direktiva Komisije 2004/73/ES na novo razvršča ali prerazvršča. Vendar za 304 teh 346 snovi že veljajo omejitve glede prodaje splošni javnosti na podlagi njihovega predhodnega razvrščanja kot snovi r/m/r v 1. ali 2. skupino. Tako se omejitev pravzaprav nanaša le na 42 snovi.

2.2

Številne snovi omenjenih 42 snovi se uporabljajo kot surovine, vmesni produkti organske sinteze ali za določene profesionalne namene. Posvetovanja so pokazala, da se te snovi ne uporabljajo v snoveh ali pripravkih, ki so v prodaji za širšo javnost, in da ne obstaja potreba po izjemnih določilih.

2.3

Od 304 novo razvrščenih snovi, bo 145 rakotvornih snovi 2. skupine premeščenih v 1. skupino. To zahteva dva popravka po snovi: razvrstitev snovi novi skupini in črtanje snovi iz stare skupine. Prav tako je treba spremeniti opombe k vsakem vnosu.

2.4

Namen tega predloga je ohranitev notranjega trga in sočasno zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja potrošnikov ter okolja. Stroški so ocenjeni kot nizki zaradi omejene uporabe teh snovi v širši javnosti. Ker se uporabe snovi r/m/r v širši javnosti ne more pravilno nadzirati z drugimi ukrepi, je predlaga omejitev prodaje edini primerni pristop.

2.5

Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najkasneje dvanajst mesecev od začetka veljavnosti te direktive.

3.1

Tako kot prejšnje spremembe Direktive Sveta 76/769/EGS tudi predložen predlog Komisije zajema veliko, v tem primeru zelo veliko, število snovi, ki med seboj niso povezane, kot denimo zemeljsko olje ogljikovodikovega toka, pesticide in fungicide, splošne industrijske kemikalije, anorganske in organske surovine, ter vmesne produkte.

3.2

Za razliko od dosedanjih sprememb predlog Komisije ne predlaga spremembe primarne zakonodaja. Ta predlog je zgolj nujna posledica sprememb razvrščanja in označevanja snovi kot to prav tako predlaga in izvaja Direktiva Sveta 2004/73/ES. Številna vprašanja glede pravilnosti razvrščanja bi morala biti že zaključena, zato jih na tej stopnji ne moremo ponovno obravnavati.

3.3

Komisija je že, kolikor se le da, ocenila stroške svojega predloga in prišla do zaključka, da na podlagi novega ali spremenjenega razvrščanja snovi kot so r/m/r snovi in omejitve prodaje splošni javnosti za proizvajalce ne bodo nastali pomembni dodatni stroški. Rezultati povpraševanj glede novega vnosa zemeljskega olja ogljikovodikovih tokov pri CONCAWE, predstavniku naftne industrije, in glede obeh novih vnosov didecilftalatov (BBP in DIPP) pri CEFIC, predstavniku kemijske industrije, te sklepe potrjujejo.

3.4

Pomanjkanje vplivov na proizvajalce pesticidov in fungicidov, ki so navedeni pod svojimi zaščitenimi imeni (benomil, azafenidin, dinokap, linuron) ali kot anorganske kemikalije (kadmijev klorid), zaradi pomanjkanja informacij o evropskih proizvajalcev teh snovi — če ti trenutno sploh obstajajo — ni mogoče jasno potrditi. Iskanje po internetu je pokazalo, da je nevarnost teh snovi za zdravje, že vsesplošno znana, tako da prepoved prodaje teh snovi splošni javnosti ne bo imela negativnih vplivov na uporabnika, kajti ustrezne nadomestilne snovi že obstajajo.

3.5

Predlog prav tako ponazarja, da so trenutno veljavni predpisi Skupnosti za tovrstne snovi na splošno težko razumljivi in se temu primerno težko izvajajo. Številne snovi, ki jih ta predlog ter seznam EINECS starih snovi navajata, so bile razvrščene kot snovi UVCB, to pomeni, kot kompleksna zmes z nepoznano ali spremenljivo sestavo, kot to definira znanstveni članek, ki je bil objavljen leta 1999, in na katerega se prav tako sklicuje opomba na 18. strani priročnika „Manual of Decisions for Implementation of the Sixth and Seventh Amendments to Directive 67/548/EGS“, ki ga je leta 2002 izdal Evropski urad za kemikalije. Te snovi nikakor niso snovi v splošnem pomenu besede; razen tega so trenutno na tržišču le redke. To potrjuje točnost ocene Komisije ob prvi objavi seznama EINECS, da je EINECS štirikratno precenil število snovi komercialnega pomena, kar pomeni, da je bilo takrat na tržišču dejansko okoli 25.000 snovi Verjetno je nekatere teh snovi zdaj nadomestilo približno 5.000 novih snovi, ki jih navaja seznam ELINCS, in pri katerih se pojavljajo podobne težave definiranja in identifikacije. Leta 2005 je bilo na trgu okoli 30.000 snovi. To število je realnejše kot število 100.000. Še zmeraj pa se zastavlja vprašanje dostopa javnosti in podjetij do podatkov o najmanj polovici teh snovi, ki so že zbrani, vendar se neredno aktualizirajo. Razen tega imajo pristojni upravni organi v državah članicah še naprej težave pri pravilnem razvrščanju teh snovi kot obstoječih ali novih snovi tako kot pri določitvi ustreznih urejevalnih postopkov.

3.6

Ker je bil dokument Komisije, znan pod imenom REACH, oblikovan na podlagi predloženih predpisov, ki jih ta dokument deloma tudi upošteva, naj se omenjena vprašanja kmalu tudi obravnavajo. Zato so verjetno potrebna dodatna sredstva, ki naj so kar najhitreje na razpolago.

4.1

EESO podpira omejitve prodaje in uporabe nevarnih snovi in priprav, ki jih navaja predlog Komisije. Ti nujno izhajajo iz določitev o pakiranju in označevanju nevarnih snovi in pripravkov, ki jih je Komisija skupaj s strokovnjaki iz držav članic in po dogovoru s proizvajalci in drugimi interesnimi skupinami sklenila, ter jih je zato treba pozitivno oceniti

4.2

Vendar obžaluje, da se tako kot pri predhodnih spremembah Direktive Sveta 76/769/EGS snovi, ki so med seboj povezane, niso obravnavale v okviru enega samega dokumenta. To je v nasprotju z dobrim, pravočasnim, učinkovitim in predvsem preglednim upravljanjem.

4.3

Sestava seznama snovi v dodatku k predloženemu dokumentu Komisije in k Direktivi Sveta 2004/73/ES izgleda poljubna in je nepregledna. Razume naj se kot povod za to, da se v prihodnosti izboljša kakovost in razpoložljivost podatkov, preden se jim dodajo številni novi podatki. Če to s pomočjo najsodobnejših tehnologij in postopkov za vzpostavitev izboljšanega sistema za širjenje podatkov tudi uspe, potem je lahko uporaba dokumenta REACH na področju shranjevanja in posredovanja podatkov, ki so ustrezni za varovanje zdravja in okolja, učinkovitejša.

4.4

Namen dokumenta REACH je prav tako poenostavitev obstoječega sistema, kar bi bilo v korist predvsem interesnim skupinam. V tem okviru vsekakor obstaja določen manevrski prostor. Ne glede na natančno formuliranje pa dokument Komisije REACH ne sme voditi do otežitve procesa, ki je že zdaj večplasten ali morda celo nepregleden.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/36

1.1

Prva zakonodaja Skupnosti o stopnjah velikosti predpakiranih izdelkov (1) je iz leta 1975. Vključuje uredbo za meroslovne zahteve (2) in stopnje velikosti za tekočine. Dvajset let pozneje je v okviru projekta SLIM-IV (Poenostavitev zakonodaje za notranji trg) ekipa, v kateri so bili člani, ki so jih imenovale države članice, in predstavniki interesnih skupin, ki jih je določila Komisija, podala izvedensko mnenje o zakonodaji o velikostih pakiranja (3):

„glede na kompleksnost (okrog 40 ciljnih proizvodov, kompleksnost določenih stopenj vrednosti …), razvoj obnašanja potrošnikov in njihovih nagnjenj skozi vmesno obdobje, dvomimo, da je primerno obdržati to vrsto zakonodaje. Poleg tega je zaradi nenehnih sprememb direktiv in razširitev obsega uporabe direktive o predpakiranju iz leta 1975 postala uporaba tega zakonodajnega telesa problematična … Uporaba direktiv se je pokazala za težavno, predvsem zaradi raznolikih predpisov in praks v zvezi s stopnjami velikosti: nekatere stopnje so postale obvezne (na primer za vino), medtem ko so druge ostale izbirne. Nadalje so države članice obdržale pravico do določanja stopenj na nacionalni ravni zaradi izbirnega značaja predpisov Skupnosti. Raznolikost predpisov je pripeljala do razdelitve na različne nacionalne trge znotraj Evropske skupnosti. Poleg tega je prihod novih formatov in novih proizvodov in njihove klasifikacije v obstoječ sistem stopenj pripomogel k poslabšanju že tako nejasnega položaja.“

2.1

Z začetkom Evropske skupnosti v šestdesetih letih so različne nacionalne predpise o nazivnih količinah (4) za predpakirane proizvode (velikosti pakiranja/polnjenja) videli kot veliko oviro za prosti pretok blaga med državami članicami. Zato so bile te velikosti usklajene s pomočjo predpisov Skupnosti.

2.2

Istočasno se je pojavila skrb, da ne bi novih predpisov Skupnosti vsiljevali podjetjem, ki so delovala le na nacionalnem trgu in niso imela namena izvažati v druge države članice. Uredba o uskladitvi je bila torej „neobvezna“: države članice so sprejele predpise Skupnosti, vendar so smele obdržati obstoječe nacionalne predpise za svoje nacionalne trge. Le proizvodi, ki so bili v skladu s predpisi Skupnosti, so lahko izkoriščali koristi prostega pretoka.

2.3

Za nekatere proizvode (na primer vino in alkoholne pijače) pa je bila uvedena popolna uskladitev. Količine in velikosti Skupnosti so postale obvezne za vse nosilce dejavnosti na teh področjih, vse nacionalne količine in velikosti pa so bile razveljavljene.

2.4

V zadnjih desetletjih so se na področju pakiranja zgodile velike spremembe — demografske spremembe, gospodinjstva so se zmanjšala, povečala se je poraba posameznih kosov, zaradi večjega blagostanja in zahtevnejših potrošnikov so se povečali zahteve po večji raznolikosti pakiranj in izdelkov. Poleg tega so veleblagovnice postale najpomembnejša oblika nakupovanja za potrošnike, zaradi zahtev potrošnikov po spremembi pa je industrija pod pritiskom, da mora biti vedno bolj inovativna in konkurenčna na globalnem trgu.

2.5

Elementi, ki jih je pokrivala zakonodaja o velikostih predpakiranja, so zdaj združeni v novih pravnih instrumentih za varstvo potrošnika. Ta zakonodaja o varstvu potrošnika je začrtana, tako da prepoveduje nepošteno poslovno prakso v odnosu do potrošnika, in je razvila, v glavnem, skladen in zadovoljiv sistem obveščanja potrošnikov z označevanjem in navedbo cen na enoto. Zato je sedanja zakonodaja o velikostih predpakiranja neproduktivna.

2.6

V okviru projekta SLIM-IV so bili člani, ki so jih imenovale države članice, in predstavniki interesnih skupin, ki jih je določila Komisija, zadolženi, da pregledajo in podajo izvedensko mnenje o zakonodaji o velikostih predpakiranja. To potrebo po ponovnem pregledu je podkrepilo razsodba Sodišča v zadevi Cidrerie-Ruwet (5), v kateri je uporabilo sodno prakso iz zadeve „Dijon“ in določilo, da morajo države članice sprejeti na svojih trgih proizvode, ki so zakonito proizvedeni in dani na trg v drugi državi članici, razen če obstajajo bolj pomembne javne zahteve. Sodišče je menilo, da bi v primeru velikosti predpakiranja težko obstajale take zahteve.

2.7

Priporočila iz ponovnega pregleda so bila osnova za delovni dokument, na podlagi katerega je 8. novembra 2002 in 31. januarja 2003 Generalni direktorat za podjetja organiziral javno spletno posvetovanje v 11 jezikih s potrošniki, proizvajalci in trgovci na drobno. Pozneje je bila narejena ocena učinka in pripravljena nova direktiva o določitvi pravil za nazivne količine predpakiranih proizvodov, razveljavitvi Direktiv Sveta 75/106/EGS (6) in 80/232/EGS (7) ter spremembi Direktive Sveta 76/211/EGS (8).

2.8

Glavni instrumenti varstva potrošnikov so:

Direktiva 2000/13 o označevanju in predstavitvi živil (člen 2) in Direktiva 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju (spremenjena z Direktivo 97/55/ES, tako da je vključila primerjalno oglaševanje), bosta spremenjeni z dokumentom COM(2003) 356 final z dne 18. junija 2003: predlog direktive EP in Sveta o nepošteni poslovni praksi v odnosu do potrošnika na notranjem trgu, Direktiva 98/6ES o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov (cena na kg/l): cene na enoto, ki so obvezne za vse proizvode v veleblagovnicah.

3.1

Nova direktiva odpravlja določanje velikosti in preprečuje državam članicam, da bi svojo zakonodajo, ki se razlikuje od predpisov Skupnosti, vsiljevale na svojih nacionalnih trgih. Edine izjeme (razen za zelo majhne količine in blago v razsutem stanju) so predpisi Skupnosti, ki so zdaj določeni za vina in alkoholne pijače, beli sladkor in instant kavo. Aerosoli so dodatna izjema in bodo v sedanji zakonodaji o varstvu potrošnikov ostali v okviru predpisov o zdravju in varnosti. Vendar nova direktiva, ki je trenutno v pregledu, ureja tudi aerosole, ki bodo nato črtani v direktivi o nazivnem pakiranju.

3.2

Trenutni dokument se nanaša le na zakonodajo o „stopnjah velikosti/količin“, ne pa tudi na meroslovne zahteve, ki bodo predmet poznejšega predloga.

3.3

Cilj predloga je:

3.4

Sedanji okoljski predpisi nimajo vpliva na velikosti, pa tudi velikosti nimajo nobenega vpliva na okoljske predpise. Obstoječi okoljski predpisi se še naprej uporabljajo, predlog pa naj ne bi oviral polnega in pravilnega izvajanja okoljskega prava, z ozirom na to, da zmanjševanje količine odpadkov zahteva čim manj pakiranja.

3.5

Da bi industriji omogočili prilagoditev na deregulacijo in ob upoštevanju povprečnega naložbenega ciklusa za opremo za pakiranje, je bil za deregulacijo določen rok 20 let.

4.1

Nazivne količine za predpakiranje, kjer se nazivno nanaša na označbo določene prostornine, količina pa na dejansko vsebino, so tiste, ki so določene samo z velikostmi količine vsebin embalaže/pakiranja. Odbor pozdravlja napovedano revizijo meroslovne količine (kontrola zaprte vsebine) kot glavno prednostno nalogo pri varstvu potrošnikov in evropske industrije.

4.2

EESO ceni, da se je Komisija odločila za javno posvetovanje in dialog s predstavniki interesnih skupin in ugotavlja, da je upoštevala različne sektorje, vključno s sektorji vin in alkoholnih pijač, sladkorja in kave. Potreba po večji konkurenčnosti in inovativnosti v evropski industriji je bistvena za rast in projekt SLIM-IV bo pripomogel k tej prednostni nalogi.

4.2.1

CEPS (Evropska organizacija za proizvodnjo alkoholnih pijač) je ločeno izrazila pripombo Komisiji in nadalje izpostavila vprašanja varstva potrošnikov, cen na enoto in možno razveljavitev obvezne zakonodaje o alkoholnih pijačah v dvajsetih letih ter upravičeno poudarila, da bi morala biti zakonodaja, ki zadeva slednje, pregledana pred začetkom dvajsetletnega časovnega okvirja.

4.3

V direktivi mora biti jasno navedena največja količina mineralne vode — 10 litrov. Za večje količine od te obstajajo dokazi, da kakovost mineralne vode lahko začne upadati in lahko predstavlja tveganje za zdravje potrošnikov.

4.4

Nova direktiva omogoča večje možnosti za inovativnost, tržne raziskave in razvojne priložnosti, ki bodo ustvarjale široko izbiro in raznolikost za potrošnike.

4.5

Vendar je treba opozoriti, da cene na enoto niso splošno razširjene po vsej Evropi in so pogostokrat prikazane v drobnem tisku na nalepkah na policah. Velikost pisave cen na enoto je določena na nacionalni ravni in v mnogih primerih za potrošnike še vedno ni jasna. To vsekakor ne bo zmanjšalo težav za slepe, slabovidne, nepismene ali državljane, ki niso domači govorci, še posebno za tiste, ki so navajeni kupovati standardne proizvode istih velikosti.

4.6

Potrošniške organizacije so opozorile, da so nekateri potrošniki lahko zmedeni zaradi prekomernih sprememb velikosti pakiranja in zaradi pakiranja, ki morda ne spada med zavajajoča, vendar vseeno daje vtis večje vsebine. Jasne in čitljive označbe pakiranja, vključno s 'cenami na enoto na polici' in velikostjo pakiranja ter nenehno spremljanje zakonodaje o zavajajočem pakiranju, bodo odpravili to težavo. Večji poudarek bi tudi moral biti na takojšnjem ukrepanju, tam kjer je zakonodaja o varstvu potrošnikov kršena ali pa sploh ne obstaja. Ta vprašanja morajo biti bolj jasno izražena v direktivi in nadalje obravnavana pri meroslovnem pregledu.

4.7

V potrošniških organizacijah vlada velika zaskrbljenost, da bo svobodno določanje velikosti omogočalo, da bo veliko laže vsilili povišanja cen pod pretvezo novih velikosti pakiranja, podobno kot je bilo z uvedbo evra (evro cona) in spremembo v metrični sistem (UK). Odbor zato zahteva, da se pri zbiranju statističnih podatkov kot del postopkov notranjega nadzora navedejo spremembe velikosti izdelkov za vsako spremembo cene na enoto proizvoda.

4.8

Medtem ko na direktivo ne vpliva trenutna okoljska zakonodaja, je verjetno, da se bo s povečanjem manjših velikosti povečala tudi prostornina pakiranja, kar bo imelo za posledico večje količine odpadne embalaže.

4.9

Nujno je, da so cilji direktive o pakiranju/odpadni embalaži (PPW) doseženi, ne glede na to, ali so velikosti predpisane ali ne. To sporočilo je treba ponoviti vsem državam članicam in industriji, skupaj z jasnim sporočilom potrošnikom, naj od trgovcev na drobno zahtevajo manj embalaže.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/39

1.1

Komisija namerava s tem predlogom (COM(2004) 470 final z dne 14. 7. 2004) nadaljevati s programoma MEDIA Plus (1) in MEDIA — Programi usposabljanja (2), ob upoštevanju rezultatov njunega vmesnega ocenjevanja v povezavi s pripravljalnim ukrepom „Avdiovizualno i2i: rast in avdiovizualno“  (3), rezultatov široke javne razprave, ki je potekala od maja do avgusta 2003, in analize vpliva iz julija 2004, ki vsebuje predhodno oceno (4).

1.2

Po mnenju Komisije je avdiovizualni sektor temeljni kamen evropskega državljanstva in kulture ter lahko igra glavno vlogo pri izgradnji evropske kulturne identitete, pri čemer pa Komisija upošteva dejstvo, da je ta sektor razdrobljen, kar sicer pomembno prispeva h kulturni raznolikosti, hkrati pa preprečuje evropski avdiovizualni industriji, da bi postala zares konkurenčna neevropski produkciji, bodisi na notranjem trgu Unije bodisi na nivoju svetovne trgovine.

1.3

Komisija želi s programom MEDIA 2007 prispevati k spodbujanju zasebnih naložb v avdiovizualni sektor, da bi tovrstnim podjetjem, zlasti majhnim in srednje velikim, omogočili izboljšanje njihove konkurenčnosti in finančne stabilnosti s pomočjo izkušenj, pridobljenih iz prejšnjih programov.

1.4

Zaradi spodbujanja sinergij in odpravljanja birokratskega podvajanja in ovir želi imeti Komisija samo en program, ki pokriva fazi pred- in postprodukcije s poudarkom na distribuciji na evropski ravni.

1.5

Posebni cilji programa v strnjeni obliki:

1.6

Komisija je v prilogi k predlogu natančno preučila posamezne operativne cilje, jih nadalje razčlenila in za vsakega opredelila ukrepe, ki jih je treba sprejeti, načrt za izvedbo, potrebne instrumente in finančna sredstva, dodeljena vsakemu izmed njih. Med načini za izvajanje ukrepov velja izpostaviti ustanovitev mreže centrov MEDIA in predstavništev MEDIA, z dolgim seznamom pristojnosti in nalog.

1.7

Predlog se zaključi z natančnim proračunom za 7 let izvajanja programa. Proračun za izvedbo programa znaša 1055 milijonov evrov in določa finančna sredstva, dodeljena posameznim načrtovanim dejavnostim in ukrepom.

2.1

Kot je bilo že omenjeno zgoraj, ta predlog sledi pristopu, ki so ga najprej privzeli programi MEDIA (1991-1995) (5), MEDIA II — Razvoj in distribucija (1996-2000) (6), MEDIA Plus (7), MEDIA — Programi usposabljanja (8), in MEDIA — Programi usposabljanja (2001-2005) (9), sedaj združeni v en sam program.

2.2

S tem v zvezi se velja spomniti glavnih ugotovitev iz mnenj, ki jih je v zvezi s temi programi sprejel EESO.

2.2.1

EESO je svoje mnenje o predlogih za programe MEDIA II — Programi usposabljanja (1996/2000) in MEDIA II — Razvoj in distribucija (1996/2000) (10) (COM(1994) 523 final) zaključil z opozorilom, da je treba „zmanjšati tveganje nesmotrne porabe sredstev“ in vnaprej določiti „kriterije, ki bodo zagotovili kar največjo učinkovitost programov in njihovega financiranja“, ter da je treba tudi „bolje opredeliti vse kriterije in instrumente, ki lahko pripomorejo k natančni identifikaciji upravičencev do financiranja in zagotavljanju kar največje preglednosti“.

2.2.2

EESO v mnenju o predlogih programov MEDIA II — Programi usposabljanja (2001/2005) in MEDIA Plus — Razvoj, distribucija in promocija (2001-2005) (11) (COM (1999/658 final) kljub siceršnji podpori predlogom Komisije obžaluje dejstvo, da ti predlogi niso „upoštevali dejstva, da si avdiovizualna industrija svoje veljave ni pridobila zgolj zaradi svoje poslovne dimenzije, temveč tudi zaradi svoje vloge promotorja nove kulture in demokratičnih vrednot“.

2.2.3

Prav tako poudarja potrebo po „oceni učinkov, ki jih izvajanje (predlaganih ukrepov lahko) povzroči na področju dela“ in priporoča, da je treba dejavno spodbujati „večjo udeležbo žensk in zagotoviti njihovo boljšo zastopanost v tem sektorju“.

2.2.4

EESO tudi priznava, da je premalo spodbud za „vstop neodvisnih (evropskih) podjetij na trg“ in za„javni dostop do evropske avdiovizualne dediščine“ s pomočjo digitalizacije. Odbor je predlagal, da bi bilo smiselno razviti„pilotne projekte v okviru e-Evrope“, ter ob tem, ko je izrazil podporo pospeševanju podnaslavljanja in obžaloval skromnost dodeljenih sredstev, ponovno spregovoril o predlogu za ustanovitev Evropske agencije za informacijsko družbo, „ki bi bila v pomoč pri koordinaciji različnih pobud na področju multimedijske konvergence“. Prav tako je Odbor pozdravil ustanovitev jamstvenega sklada kot načina podpore avdiovizualnemu sektorju (12).

2.2.5

EESO je v svojem mnenju o predlogih za uredbo in za sklep o razširitvi programov MEDIA — Programi usposabljanja in MEDIA Plus (13) (COM(2003) 188 final in COM(2003) 191 final) do leta 2006 kritiziral dejstvo, da Komisiji ni uspelo pravočasno predstaviti večletnih programov za avdiovizualni sektor in

2.3

Pri upoštevanju predloga, ki je sedaj v fazi analize, bo Odbor pregledal vsebino pripomb in priporočil z namenom, da preveri, do kakšne mere so bili le-ti upoštevani in ali so še vedno veljavni.

3.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, ki v veliki meri upošteva vrsto predlogov in priporočil iz prejšnjih mnenj EESO.

3.2

Primer takšnega ravnanja je dejstvo, da je novi program MEDIA namenjen strukturni poenostavitvi ukrepov Skupnosti za avdiovizualni sektor, saj bo en sam enotni program za fazi predprodukcije in postprodukcije (MEDIA 2007) nadomestil sedanja dva (MEDIA Plus in MEDIA — Programi usposabljanja).

3.3

Novi program prav tako upošteva horizontalne prioritete, ki jih je poprej poudaril EESO, kot na primer:

3.4

EESO tudi ugotavlja in obenem pozdravlja razumen in dobro urejen način priprave osnutka programa, še posebno pa način priprave priloge o proračunu in finančnih učinkih.

3.5

EESO nadalje ugotavlja, da Komisija v obrazložitvenem memorandumu ni zmogla, kot je bil to sprva njen namen, podrobneje pretehtati vloge industrije, ki jo ima ta lahko v trajnostnem razvoju evropskega avdiovizualnega in kinematografskega sektorja kot pomembnega kanala za izražanje evropskega državljanstva in kulture. EESO vseeno meni, da je ključnega pomena, da so evropske kulturne vrednote vedno varovane in da sta v vseh avdiovizualnih medijih zagotovljena raznolikost in pluralizem; skrb za to mora biti sestavni del vseh pobud Komisije v okviru tega programa.

3.5.1

V tem okviru želi EESO Komisijo še posebej opozoriti na potrebo po okrepitvi pobud za preprečitev prevelike koncentracije v industriji, ki lahko škoduje pluralizmu in raznolikosti in ki bi se lahko izkazala za še bolj škodljivo pri uvajanju novih tehnologij, saj bi bilo to lahko pogubno za produkcijo in distribucijo. EESO želi tudi poudariti potrebo po zagotovitvi zaščite avtorskih pravic in boju proti piratstvu ter hkrati okrepiti sredstva za boj proti določenim protikonkurenčnim praksam.

3.5.2

Na enak način lahko EESO zgolj pozdravi sporočilo Komisije, ki sledi sporočilu o nekaterih pravnih vidikih glede kinematografskih in drugih avdiovizualnih del (14) ter podpira sprejetje predloga priporočila, ki ga to (sporočilo) vsebuje, v Evropskem parlamentu in Sveta, kot je navedeno v prejšnjem mnenju (15).

3.6

EESO meni, da bi vključitev opredelitve poglavitnih konceptov, ki predstavljajo osnovo programa, v samo besedilo sklepa — zlasti kadar so ti koncepti posebno pomembni za sam program, kot na primer koncept neodvisnega producenta — olajšala razumevanje programa MEDIA 2007, kljub temu, da Odbor priznava, da takšne koncepte že vsebujejo drugi dokumentih Skupnosti in da so bile tradicionalno tovrstne opredelitve razložene v „smernicah“ za izvajanje programa.

3.7

Ob upoštevanju, da v predlogu za sklep, ki ga je predstavila Komisija, obstajajo razlike med posameznimi jezikovnimi različicami, EESO močno priporoča, naj se ta odstopanja poiščejo in v končnih besedilih tudi uskladijo.

3.8

Slednjič, ob priznavanju, da na splošno ni bilo nikakršnih dodatnih pripomb glede finančnih sredstev, namenjenih predvidenim ukrepom, in njihove razporeditve po letih, EESO meni, da bi bilo treba upoštevati vse morebitne zaplete, ki bi nastali zaradi spodaj navedenih „posebnih pripomb“ in priporoča, da bi bilo treba pri vmesnem ocenjevanju resno razmisliti ali so dodeljena sredstva zadostna za dosego programskih ciljev v celoti.

4.1

EESO ponovno opozarja na in potrjuje strateške razmisleke iz svojega mnenja z dne 24. septembra 2003 (16), saj je prepričan, da v predlogu za sklep Komisije še vedno niso dovolj zajeti nekateri vidiki, ki se nanašajo na potrebo, da novi program:

4.2

EESO ponovno izraža svoje priporočilo iz mnenja z dne 15. septembra 2004 (17), da se večji poudarek nameni usposabljanju za nove tehnologije in novim potrebam glede zbiranja, katalogizacije, shranjevanja in restavriranja filmskih in televizijskih del, upravljanja s podatkovnimi bazami in standardiziranim metodam za shranjevanje del v digitalni obliki.

4.3

EESO meni, ker programski cilji vključujejo posebne spodbude za majhna in srednje velika podjetja, da bi se te spodbude morale bolje odražati v dodeljenih finančnih sredstvih, kar bi zagotovilo bolj učinkovito in usklajeno podporo; prav tako bi bila potrebna večja finančna sredstva za podporo uvajanja novih digitalnih tehnologij, tako v kinodvoranah kot na internetu, in za nove spodbude na področju tehnoloških inovacij.

4.4

V zvezi z upravljanjem programa MEDIA 2007 EESO ugotavlja, da je Komisija ravnokar ustanovila izvajalsko agencijo za upravljanje dejavnosti Skupnosti na področjih izobraževanja, avdiovizualnega in kulture (18) za obdobje od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2008, z možnostjo spremembe ali razširitve nalog agencije v okviru nove generacije programov, ki bi tako vključevali upravljanje programa MEDIA 2007.

4.4.1

Vendar pa EESO, glede na dejstvo, da bo Komisija v skladu s točko 7 obrazložitvenega memoranduma „za upravljanje programa pooblastila izvajalsko agencijo“, kar je ponovno zapisano v točki 5.3 priloge in točki „6.1.1 Finančne intervencije“, ki prav tako določa finančna sredstva za izvajalsko agencijo, in ko je preučil cilje in naloge omenjene agencije, kot so navedeni v členu 4 zgoraj omenjenega sklepa, poziva Komisijo, naj natančno in jasno navede kakšne bodo posebne odgovornosti te agencije za upravljanje programa MEDIA 2007 v skladu s točkami 4(2), 4(3) in 4(4) ter na kakšen način si bo delila pristojnosti z drugimi organi Skupnosti, odgovornimi za izvajanje, svetovanje ali vrednotenje programa MEDIA 2007 in/ali te pristojnosti prevzela.

4.4.2

Pozornost je zlasti treba posvetiti temu, da je treba izvajalski agenciji zagotoviti človeške vire, specializirane za to področje avdiovizualnega sektorja; sklep namreč tega nikjer ne omenja.

4.4.3

Pozornost bi bilo treba posvetiti tudi temu, da je pomembno, da agencija zagotovi ustrezno integrirano upravljanja programa, zlasti da se na ta način preprečijo bodisi pozitivni bodisi negativni spori glede pristojnosti med organi, vključenimi v oblikovanje strateških ciljev in upravljanja programa.

4.4.4

Prav tako bi moralo biti pojasnjeno, kateri organ oz. organi bodo prevzeli pristojnosti agencije v primeru, da sredi izvajanja programa ne bo več gotovo ali je še zmožna zagotavljati njegov nemoten in učinkovit potek brez alternativnih rešitev.

4.5

V zvezi s finančnimi določbami in zaradi tega, ker evropski avdiovizualni trg ostaja razdrobljen in se njegova kulturna raznolikost odraža v razpetosti med države z nizko stopnjo avdiovizualne produkcije in/ali omejenim jezikovnim območjem ter države z večjimi produkcijskimi zmogljivostmi (19), EESO meni, da lahko Komisija kljub omejitvam konkurenčnega prava pri določanju smernic programa upošteva realno situacijo v nekaterih državah članicah in na območjih, ki očitno niso zmogla v celoti razviti svoje avdiovizualne industrije.

4.6

Na področju komunikacije EESO povsem podpira strateško odločitev Komisije, da podpre neodvisne pristojnosti centrov MEDIA in predstavništev MEDIA, kot je določeno v točki „2.2 Centri MEDIA in predstavništva MEDIA“ v prilogi k temu sklepu. EESO zato predlaga, da Komisija besedilo člena 12 uskladi z širšim spektrom nalog, naštetih v prej omenjeni točki priloge (20), in zagotovi primerno financiranje centrov MEDIA, da bi lahko nemoteno izvajali svoje naloge.

4.7

Odbor tudi poudarja potrebo po tem, da se v členu 13(2) predloga eksplicitno navede obveznost Komisije, da zagotovi skladnost in komplementarnost med programom MEDIA 2007 ter programi in dejavnostmi, ki se v avdiovizualnem sektorju izvajajo v okviru sodelovanja Skupnosti s tretjimi državami in s pristojnimi mednarodnimi organizacijami, kakor določa člen 9(2) Sklepa Sveta z dne 20. decembra 2000 o programu MEDIA Plus (21).

4.8

EESO meni, da bi bilo glede na predvideni čas trajanja programa (7 let) in način, kako se ponavadi razvijajo trgi in tehnologije, smiselno spremeniti urnik ocenjevanj, določen v členu 14(3) sklepa in med drugim na zgodnejši čas premakniti prvo poročilo vmesnega ocenjevanja rezultatov ter kvalitativnih in kvantitativnih vidikov izvajanja programa. Tako bi se ugotovitve tega ocenjevanja lahko še vedno uporabile pri morebitnem ponovnem določanju operativnih ciljev in ukrepov za njihovo uresničevanje.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/44

1.1

Evropski trgovci na drobno so se odzvali na socialne in gospodarske spremembe v zadnjih dvajsetih letih, še posebej na drugačne potrebe potrošnikov, in ustanovili sistem velikih trgovcev na drobno. Osnovna zamisel je bila narediti nakupovanje udobnejše za potrošnika, s tem da je pod eno streho na voljo širok spekter živil in drugega blaga. Tržno gledano so imeli veliki trgovci na drobno za cilj privabiti vedno več potrošnikov s privlačno predstavitvijo izdelkov po konkurenčnih cenah. Maloprodaja živil je doživela velike spremembe glede velikosti in pomembnosti in ta razvoj je imel izreden vpliv na potrošnike. V Veliki Britaniji potrošniki 80 % živilskih izdelkov kupijo pri velikih trgovcih na drobno. Ta delež je med najvišjimi v EU. Veleblagovnice lahko potrošnikom ponudijo kar 20 000 vrst izdelkov.

1.2

Veliki trgovci na drobno so kupcem postopoma zagotovili velike ugodnosti v smislu obsega izdelkov in konkurenčnih cen. Še posebej pa so poskrbeli, da so imeli potrošniki bogato izbiro in raznovrstne izdelke pod eno streho, skupaj z brezplačnim parkiranjem na velikih parkiriščih. Prodajni prostori so prilagojeni otrokom in invalidom. Nekateri ponujajo tudi bančne storitve in okrepčevalnice ter možnosti recikliranja. Mnogi ponujajo možnost spletnega nakupovanja in omogočajo dostavo na dom v bližnji okolici. Možnost tedenskega nakupa za gospodinjstvo na enem mestu po konkurenčnih cenah je tisto, kar je naredilo veleblagovnice privlačne za potrošnike in pojasnjuje rast deleža velikih trgovcev na celotnem trgu živil.

1.3

V večini novih držav članic imajo veliki trgovci na drobno manjši tržni delež kot v EU 15, toda njihov tržni delež hitro narašča.

Veliki trgovci na drobno delujejo v okviru različnih poslovnih struktur:

1.4

Tržni delež velikih trgovcev se od ene do druge države članice močno razlikuje. Na Madžarskem največji trije trgovci na drobno dosegajo delež 29 % trga živil. V Veliki Britaniji največji trije trgovci obvladujejo 60 %, na Irskem pa 66 % trga živil. Deleži živilskega trga največjih treh trgovcev na drobno v naslednjih državah članicah so: Poljska 14,2 %, Češka 25,4 %, Slovaška 42,6 %, Slovenija 77,3 %. Če opazujemo trend zadnjih desetih let, vidimo, da na trgu živil na drobno prevladuje majhno število zelo velikih trgovcev na drobno. V povprečju prodaja hrane znaša 70 % živilskega trga. (Vir Anketa GfK, opravljena na vzorcu potrošnikov v gospodinjstvih).

2.1

Generalni direktorat za notranji trg je s pomočjo podatkov, ki jih je zbralo podjetje AC Nielsen, vzel košarico izdelkov z vseevropsko (1) blagovno znamko, ki so bili na voljo v štirinajstih državah EU v obdobju od septembra 2002 do oktobra 2003, in primerjal cene. Spodnji indeks cen kaže, da so bile cene v štirinajstih državah precej različne. Spodaj so prikazane najnižje in najvišje cene v posameznih državah članicah, če se uporablja mediana EU = 100:

2.2

Blago z vseevropsko blagovno znamko, kot je to, prikazano zgoraj, je dobro znano potrošnikom po vsej Evropski uniji.

Razlike v cenah so večje pri izdelkih z generično blagovno znamko ali brez blagovne znamke. Vendar tudi tukaj ni očitnega vzorca, zakaj so med državami članicami razlike v cenah:

2.3

Medtem ko nam te razlike med cenami blaga z blagovno znamko ali brez nje dajejo sliko trenutnega položaja, bi pogost nadzor cen lahko tudi pomagati dognati, ali cene tega blaga sčasoma konvergirajo, kot bi lahko pričakovali od delujočega notranjega trga. Generalni direktorat za notranji trg zagovarja stališče, da na učinkovito delujočem notranjem trgu razlike v cenah ne bi smele biti tako velike kot je prikazano. V podobnem pregledu v ZDA so bile razlike v cenah manjše kot v štirinajstih državah EU.

2.4

Obstaja veliko razlogov za razlike v ceni — različni poslovni stroški, kot so stroški dela, prevoza, ravnanja z odpadki, velikost prodajalne in količina prometa, lokalni davki in raven konkurenčnosti cen, tako na strani nakupa kot prodaje. Pomembno vlogo imajo lahko tudi različna priljubljenost in okusi potrošnikov, ki so veliki meri odvisni od kulturnih običajev. Vendar je treba upoštevati tudi pogoje lokalnega trga, kot sta podnebje in dobavna veriga.

3.1

V zadnjih petih letih so večji trgovci na drobno z živili oglaševali v slogu „vsak dan nizke cene“ — „za vaš denar dobite več“ — „dobra živila stanejo manj“ — „pomagamo vam, da vsak dan porabite manj“. Kar naprej se ponavlja, da so veliki trgovci na drobno za potrošnike prvaki v zniževanju nepravično visokih cen. Očitno je razlog v tem, da je za potrošnike cena zelo pomemben element. Teoretično bi to morala biti dobra novica za potrošnike, še posebno kratkoročno, vendar je treba upoštevati dolgoročne posledice. Kmetom je treba plačati primerne cene, da se zagotovi stalna oskrba z živili dobre kakovosti, ki so pridelana v dobrih okoljskih pogojih. Vsi, ki sodelujejo pri predelovanju in distribuciji, morajo prav tako imeti primeren dobiček.

3.2

Britanski supermarket ASDA (lastnik ameriški gigant Wal-Mart) je zniževanje cen spremenil v človekoljubno poslanstvo z izjavo „naš namen je, da postanejo blago in storitve bolj dostopni vsem“. Očitno je nova filozofija čim manj porabiti za živila. V mnogih primerih bi veliki trgovci na drobno s svojim oglaševanjem radi dosegli, da bi potrošnik mislil, da je pri živilih najpomembnejša njihova cena. Delež dohodkov, ki ga gospodinjstva porabijo za živila, se po vsej Evropi niža. (glej Dodatek 1)

3.3

Običajno so veliki trgovci izvajali najbolj agresivno cenovno propagando za osnovne izdelke, ki so „generatorji prometa“, ker jih je treba pogosto kupovati, medtem ko višajo marže drugih izdelkov, ki jih potrošniki toliko ne opazijo. V nekaterih državah članicah se ti „generatorji prometa“ pogosto prodajajo pod ceno. Prodaja živil pod ceno je v nekaterih državah članicah prepovedana, in sicer v Belgiji, Franciji, na Irskem, v Italiji, Luksemburgu, na Portugalskem, kakor tudi v Španiji in v Grčiji pod posebnimi pogoji.

3.4

Prodaja pod ceno in uničujoče zbijanje cen lahko konec koncev vodi v protikonkurenčne prakse.

4.1

Rastoči sektor velikih trgovcev na drobno je po vsej EU ustvaril na tisoče služb, od katerih so mnoge slabo plačane (pogosto s krajšim delovnim časom). V nedavni študiji, ki je bila objavljena na spletni strani Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Industrijski odnosi v drobnoprodajnem sektorju, oktober 2004, primerjalna študija), je bilo ugotovljeno, da je okrog 60 % delavcev pri trgovcih na drobno žensk, visok pa je tudi delež mladih in slabo kvalificiranih delavcev. Plača je relativno nizka, visoka je stopnja dela s krajšim delovnim časom in dela ob koncu tedna. Panoga doživlja velike strukturne spremembe s procesi koncentracije in diverzifikacije in je pod pritiskom zaradi prestrukturiranja, deregulacije in zmanjševanja števila zaposlenih. Druga značilnost je običajno velika razlika med plačili za ženske in moške, kar je posledica visokega deleža žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom, in koncentracije žensk v službah z nizkim statusom.

4.2

Veliki trgovci na drobno zaposlujejo ljudi v raznovrstnih službah, toda zaposleni na blagajnah in tisti, ki polnijo police, pogosto predstavljajo dno plačilne lestvice in — odvisno od zaposlitvenega položaja v državi članici — višina plače je lahko minimalna ali malenkost nad minimalno.

4.3

Gibljiv delovni čas je lahko ugoden za študente in tiste, ki delajo s krajšim delovnim časom, za začasno zaposlene in tiste, ki imajo družinske obveznosti ali drugo službo. Zelo pomembno je, da se ne pojavi diskriminacija do tistih, ki delajo s krajšim delovnim časom.

4.4

Evropski veliki trgovci se morajo razviti v smeri kakovostnih storitev za potrošnike, ki jih bo izvajalo sposobno osebje, ki bo delalo v varnih in dobrih delovnih pogojih. Trajna koncentracija sektorja velikih trgovcev na drobno vodi k novim konkurenčnim strategijam (na primer cenovnim vojnam), hudemu pritisku zaradi nadzora stroškov, vključno s stroški dela, deregulaciji obratovalnega časa in več naduram ter delu ob koncu tedna.

4.5

„Medtem ko so se cene živil znižale zaradi konkurenčnih cen, večje kupne moči, uprave, postopkov skladiščenja, trženja in kakovostnih živil, je vseeno v resnici tako, da poceni živila pogosto pomenijo poceni delovno silo in začeti moramo veliko več razmišljati o tem, ko spodbujamo veleblagovnice, da med sabo tekmujejo v cenovnih vojnah.“ Profesor Tim Lang, univerza Thames Valley.

4.6

Poleg tega pri uvozu iz držav tretjega sveta ne smemo zanemariti delovnih pogojev, ki tam veljajo.

5.1

Koncentracija v maloprodaji živil se je po vsej Evropi zelo povečala. Od leta 1993 do 2002 se je tržni delež prvih petih trgovcev na drobno z živili povečal povprečno za 21,7 % in dosegel povprečje 69,2 % v EU petnajsterice. V letu 2002 je znašal od 37 % v Italiji, 52,7 % v Grčiji do 94,7 % na Švedskem (vir — poročilo London Economics 2003 za oddelek za okolje v VB).

5.2

V nekaterih državah članicah tako nakupna kot prodajna stran trga težita po enakomerni koncentraciji. V drugih državah članicah skupine kupcev predstavljajo (tehnično vzeto) neodvisne trgovce na drobno (na primer prostovoljne verige), zato je na nacionalni ravni nakupna stran trga bolj nasičena kot prodajna.

5.3

Hipermarketi širijo storitve in ponudbo izdelkov, diskonti pa se še naprej širijo predvsem na področju živil in čeprav se osredotočajo na nizke cene, bodo morda ponudili nekatere izdelke višje kakovosti po najnižjih možnih cenah.

5.4

Zadnji trendi v sektorju sadja in zelenjave vodijo stran od blagovnega tržnega pristopa. Veliki trgovci želijo osredotočiti svoje nakupe na majhno število velikih dobaviteljev, s katerimi naj bi sodelovali po eno leto. EESO je v prejšnjem mnenju (2) ugotovil naslednje: „Bogata izbira ponujenega svežega sadja in zelenjave se zdi posebna prednost hipermarketov. Po drugi strani pa tedenske tržnice hvalijo zaradi boljše kakovosti, svežih živil, velike izbire, zanesljivosti in človeškega stika.“

5.5

Veliki trgovci so spodbujali združevanje na področju dobaviteljev izdelkov, še posebno dobaviteljev živilskih izdelkov. Eno od področij, na katerem je do tega prišlo, je dobava kruha. Zlasti na Irskem in v VB je cenovna konkurenca pri prodaji kruha povzročila zaprtje velikega števila pekarn in trg danes obvladujejo maloštevilne zelo velike pekarne. To je omogočilo supermarketom, da potrošnikom po nizkih cenah ponujajo kruh z zmanjšano hranilno vrednostjo. Kruh z večjo hranilno vrednostjo pa je še vedno na voljo po višji ceni.

5.6

Mnogi supermarketi so tudi uvedli pekarne v samem prodajnem prostoru. Zamrznjene izdelke iz testa, ki so pripravljeni v tovarni, kupijo in jih dokončno spečejo v prodajalni.

6.1

London Economics v svojem poročilu iz leta 2003 ugotavlja, da v letu 2001 nobena država članica očitno ni sistematično zbirala podatkov o razliki v ceni nad ceno na kmetiji. Na splošno se razlika v cenah giblje med enkratno in petkratno ceno na kmetiji. Pri kruhu, ki ima za glavno sestavino pšenico, lahko razlika v ceni znaša kar 30-krat toliko kot je cena na kmetiji, kar odseva velik delež nekmetijskih stroškov pri proizvodnji kruha.

6.2

Leta 2001 so se razlike nad ceno na kmetiji za jagnjetino povečale v VB in na Irskem in zmanjšale v Franciji in Nemčiji. V primeru sadja in zelenjave pa razlike nad ceno na kmetiji ne kažejo nobenega posebnega trenda oziroma le manjši upad. Trg sadja in zelenjave na debelo je v upadanju že nekaj časa, medtem ko je trg za takojšnja gotovinska plačila ostal pomemben za sveže pridelke; cene pa so včasih zelo nihale, kar je bila posledica vremenskih razmer in stanja dobave. Veliki kupci se vedno bolj odločajo za sezonske in letne pogodbe z majhnim številom dobaviteljev, da bi na področje svežih pridelkov vnesli stabilnost in znižali stroške. To bo stabiliziralo razlike med cenami na drobno in na kmetiji. Ko se bodo začele cenovne vojne, pa bi to lahko pomenilo, da bodo primarni proizvajalci vzeli nižje marže, s tem pa se jim bodo povečali stroški.

6.3

Če bo kupna moč velikih trgovcev povzročila zniževanje cen dobaviteljem in če bodo teh znižanih cen deležni potrošniki, potem odstotek marže, ki je namenjen kmetu, ne bo nujno padel, vendar bo dejanska kmetijska cena nižja, tako da bo kmet lahko imel le malo ali nič dobička.

6.4

V pregledu, ki ga je izvedlo nacionalno združenje kmetov v VB leta 2002, je košarica z živili, ki je vsebovala govedino, jajca, mleko, kruh, paradižnik in jabolka, v supermarketu stala v povprečju 55 evrov, kmet je prejel okrog 16 evrov, kar je manj kot tretjina maloprodajne cene. V primeru posameznih pridelkov je kmet dobil 26 % končne maloprodajne cene govedine, 8 % v primeru kruha in 14 % v primeru slanine.

6.5

Indeks cen proizvajalcev je (dejansko) za vse kmetijske izdelke v EU15 padel za 27 % v obdobju 1990–2002. Nominalno gledano so kmetijske prodajne cene v istem obdobju ostale na splošno enake. Velika razlika med cenami na kmetiji in maloprodajnimi cenami živil je privabila precejšnjo pozornost, toda nobenega splošnega soglasja o razlogih za razliko v gibanjih cen. (Poročilo London Economics 2003).

6.6

Ugotovimo lahko, da veliki trgovci na drobno ponujajo vedno več izdelkov z oznako „pravična trgovina“, kar je dobro. V članku v Wall Street Journalu z dne 8. junija 2004, ki sta ga napisala Steve Steckton in Erin White, lahko preberemo naslednje o poštenem trgovanju v supermarketih: „Sainsburys (britanski supermarket) je prodal banane z oznako ‚pravična trgovina‘ za več kot štirikratno ceno navadnih banan — in za več kot 16-krat toliko, kot so prejeli pridelovalci. Tesco je nedavno določil ceno 3,46 $ za funt kave z oznako ‚pravična trgovina‘, medtem ko je pridelovalec dobil 44 centov nad ceno na svetovnem trgu.“„Supermarketi izkoriščajo oznako, da imajo več dobička, ker se zavedajo, da bodo potrošniki pripravljeni plačati nekaj več, ker gre za pravično trgovino,“ pravi Emily Dardaine, menedžerka za področje sadja pri Mednarodni organizaciji za označevanje izdelkov pravične trgovine (FLO), s sedežem v Nemčiji.

7.1

Razlike v stopnji in načinu, ki jih lahko opazimo pri koncentraciji trgov raznih držav članic EU, predstavljajo dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri obravnavi odnosa velikih trgovcev na drobno do njihovih dobaviteljev. Ker je cena za potrošnike zelo važna, in ker zahteve potrošnikov tudi vplivajo na ponudbo, trgovci na drobno občutijo velik pritisk, da znižajo cene. V svoji nameri, da potrošnikom ponudijo nizke cene, veliki trgovci pritiskajo na dobavitelje, da znižajo cene. To velja za področje živil in predvsem za trge, kjer je koncentracija zelo visoka. Nenehno grozijo s črtanjem izdelkov s seznama, kot orožjem, da dosežejo še ugodnejše pogoje pri dobaviteljih. Poleg tega mnogi zelo veliki trgovci pogosto premeščajo nabavljače iz enega oddelka v drugega, da bi preprečili razvoj osebnega razmerja med nabavljači in dobavitelji. Vloga nabavljača je, da si prizadevajo dobiti vedno cenejša živila od dobaviteljev. S črtanjem izdelkov s seznama in preusmeritvijo k drugemu podjetju lahko naredijo ali pa uničijo podjetje, še posebej takrat, ko je dobavitelj veliko vložil v dobavo določene linije enemu samemu velikemu trgovcu. Pogosto dobavitelji, predvsem majhni, nimajo finančnih virov, da bi izpolnili zahteve velikih trgovcev. Kakšno možnost pa ima kmet, da doseže primerne cene na trgih, kjer imajo veliki trgovci tako kupno moč?

7.2

Ne glede na sposobnost doseganja popustov pri poslih z dobavitelji se lahko kupna moč jasno pokaže v pogodbenih obveznostih, ki jih veliki trgovci naložijo dobaviteljem, kot so na primer strošek uvrstitve na seznam, retroaktivni popusti na že prodano blago, nepravično visok prispevek za stroške promocije in vztajanje pri ekskluzivni dobavi.

7.3

Dobavitelji živil velikim trgovcem so pogosto izpostavljeni hudemu finančnemu pritisku zaradi velikih zamud pri prejemanju plačil — včasih tudi do 120 dni (redkeje tudi do 180 dni) po dostavi živilskih izdelkov. Nasprotno pa potrošnik plača za izdelek takoj ob nakupu. Velike zamude pri plačilu so veliko prispevajo k dobičku velikih trgovcev, ker dobavitelji poskrbijo za brezobrestna posojila.

7.4

Včasih veliki trgovci prisilijo svoje dobavitelje, da določeno obdobje dobavljajo živila pod ceno, zato da ostanejo njihovi izdelki na policah supermarketov. To lahko vodi v velike finančne izgube dobaviteljev in kmetov.

7.4.1

Uvedba sprotnih (on-line) avkcij je prav tako utrdila položaj velikih trgovcev pri pridobivanju poceni izdelkov za lastno blagovno znamko. S tem sistemom veliki trgovci iščejo ponudbe za dobavo izdelkov (v glavnem lastna/zasebna znamka) po internetu. Dobavitelji tekmujejo med sabo, kdo bo ponudil najnižjo ceno.

7.5

Pojav lastnih blagovnih znamk (hišnih) se povečuje med vsemi velikimi trgovci. Ta trend je najbolj opazen na Irskem in v Veliki Britaniji pa tudi na razvijajočih se trgih. „Visoka stopnja rasti hišnih blagovnih znamk na razvijajočih se trgih je neposredno povezana z ekspanzijo globalnih trgovcev na drobno prek svojih tradicionalnih zemljepisnih meja“, pravi Jane Perrin, ACNielsen. Ker se je raven kakovosti nekaterih lastnih blagovnih znamk povečala, imajo trgovci ob majhnih promocijskih stroških možnost dvigniti stopnje dobička.

7.6

Sistem lastnih blagovnih znamk pomeni večjo moč supermarketov v odnosu do njihovih dobaviteljev.

7.7

V okolju, kjer se zmagoviti trgovski koncepti hitro posnemajo, so strategije zasebnih blagovnih znamk vedno bolj pomembne, saj pomagajo pri razlikovanju blaga od znamk konkurence.

7.8

Ta obrat v moči od dobaviteljev k trgovcem sega še veliko dlje od prednosti, ki izhajajo iz lastništva nad prostorom polic in koristi od lastnih blagovnih znamk (hišne znamke). S pomočjo kartic zvestobe imajo trgovci danes boljši vpogled v identiteto potrošnika, njegov profil in vzorce porabe kot kateri koli dobavitelj. Ta vpogled je še boljši zaradi tedenskega dostopa do potrošnika, ki ga ima trgovec.

7.9

Medtem ko veliki trgovci reklamirajo izdelke lastne blagovne znamke (hišne znamke), povpraševanje potrošnika pomeni, da morajo biti na policah tudi izdelki dobro poznanih znamk. Vendar pa želijo veliki trgovci zmanjšati število dobaviteljev izdelkov blagovnih znamk in so uvedli sistem upravljanja kategorij. Upravljanje kategorij je način, ki ga uporabljajo veliki trgovci, da zmanjšajo število posameznih dobaviteljev, od katerih kupujejo, in posledično zmanjšajo stroške in izboljšajo marže. V vsaki kategoriji linije izdelkov izberejo enega vodilnega dobavitelja, ki dobavlja vse linije izdelkov iz te kategorije. Podjetje z vodilno znamko je ponavadi izbrano, da dobavlja še celo vrsto sorodnih izdelkov, da bi ohranilo svoje izdelke na seznamu. Na primer, podjetje, ki dobavlja sir znamke cheddar, bi lahko zaprosili, da dobavlja tudi druge vrste sirov, ki jih trgovec zahteva, ki bi jih potem to podjetje moralo kupiti od drugih dobaviteljev. Ta sistem daje prednost največjim dobaviteljskim podjetjem in tako omejuje možnosti vstopa malim in lokalnim dobaviteljem. To lahko celo zmanjša izbiro potrošnikov.

7.10

Mnoga mala in srednje velika živilska podjetja so izredno ranljiva, še posebej če so v veliki meri odvisna od enega od velikih trgovcev. Ti lahko zahtevajo 2-odstotno letno znižanje za naslednja tri leta. Če tega ne doseže, pomeni, da bo posel prevzel drug dobavitelj. Da bi ostala v poslu, morajo mala in srednje velika podjetja zniževati stroške in marže — znižati cene kmetom, zmanjšati število zaposlenih in znižati kakovost izdelka za potrošnika.

8.1

Potrošniki bodo še naprej zahtevali od supermarketov konkurenčne cene, stalno dobavo varne hrane dobre kakovosti, kakovostne storitve in prijetno nakupovalno okolje.

8.2

Potrošniki bi morali začeti dialog z glavnimi proizvajalci in dobavitelji živilskih izdelkov, da bi dobili boljši pogled v politike na ravni maloprodaje.

8.3

Potrošniki bi se tudi morali zavedati, kdaj dobavitelji financirajo posebne popuste ali nizke cene in ne supermarket.

8.4

Potrošniki morajo biti bolje poučeni o vseh vidikih trga živil in dolgoročnih posledicah njihovih zahtev. Veletrgovine na obrobjih mest, ki reklamirajo nizke cene živil, pogosto kaj malo koristijo družinam z nizkimi prihodki, saj si ne morejo privoščiti primernega prevoza do veletrgovin, da bi lahko kupili živilske izdelke po nizkih cenah.

8.5

Problemi, kot so debelost in prekomerna poraba, so za potrošnika pomembne zadeve. Trgovci morajo v zvezi s temi vprašanji zavzeti primerno politično stališče.

9.1

Zaradi reforme skupne kmetijske politike (ločitev pomoči od višine proizvodnje) bodo na odločitve kmetov o tem, kaj bodo pridelovali, bolj vplivale spodbude v zvezi s cenami in povpraševanjem, ki bodo prihajale iz trgovskega sektorja. Sistem pomoči, ki je bil del skupne kmetijske politike, ne bo več zagotavljal iste najnižje cene za kmetijsko pridelavo. To bo pomenilo, da bodo veliki trgovci mnogo bolj pomembni oblikovalci cen v živilski verigi kot prej. Višja raven uvoza živil v Skupnost bo prav tako pripomogla k nižanju cen na kmetiji, kadar bodo svetovne cene nizke. Končni rezultat bo verjetno mnogo večje nihanje cen živil glede na ponudbo in povpraševanje.

9.2

Če bodo v prihodnje prihodki kmetov upadli, hkrati pa se povečali njihovi stroški, bo več kmetov ostalo brez posla. Takšen razvoj lahko vodi do zmanjšanja pridelave živil v Evropi, kar bi oviralo razvoj večfunkcionalnega kmetijstva v EU. Prav tako bi oviralo ohranjanje in razvoj živega podeželja. Da bi se temu izognili, morajo kmetje iznajti nove načine obdelovanja in staviti na nove proizvode. Rešitev bi lahko bila v tem, da bi našli nova tržna področja, na primer z izpostavljanjem živil boljše kakovosti, povsem novih živil, nove oblike maloprodaje in nove oblike sodelovanja (na primer na področju nakupov ali z ustanovitvijo trgovin „hrane s kmetov“) ali morda ekološki turizem in na ta način okrepili svoj položaj.

9.3

Primerjave razlik med cenami na kmetiji in cenami na drobno so težko izvedljive za celoten EU trg, ker je nemogoče ugotoviti stroške in marže v sektorju predelave in drobnoprodajnem sektorju. Vendar je jasno, da če se veliki trgovci odločijo za prodajo kmetijskih pridelkov pod ceno, potem bo kmet, ki je zadnji v vrsti, dobil nižjo ceno, ker bosta predelovalec in supermarket še naprej jemala maržo, da bi ostala v poslu.

a)

Velikim trgovcem se zaupa, da bodo priskrbeli varna živila.

b)

Veliki trgovci so v rednem stiku s potrošniki, ker ti tedensko nakupujejo.

c)

Kartice zvestobe omogočajo ugotoviti natančen profil potrošnikovih nakupovalnih navad in na ta način velikim trgovcem zagotavljajo pomembne podatke o potrošniku in predstavljajo glavni vir tržnih informacij.

d)

Potrebe potrošnikov se ugotovijo s tržno raziskavo.

e)

Na nakupovalno obnašanje vplivajo s promocijskimi cenami, popusti, storitvami za potrošnike, ureditvijo in obliko prodajalne. Skladno s tem imajo veliki trgovci možnost vplivanja na usmeritev trga.

11.1

Potrebnih je več informacij in pregled strukture cen in profitnih marž, tako med trgovci na drobno in dobavitelji (predelovalci živil) kot primarnimi proizvajalci.

11.2

Države članice morajo zagotoviti, da bo obstajala primerna konkurenca v regijah znotraj držav članic in dajati prednost sodelovanju majhnih kmetijskih proizvajalcev, predelovalcev in trgovcev in na ta način ohranjati konkurenco v razmerju do velikih kmetijskih proizvajalcev, predelovalcev in distribucijskih mrež. Nadalje morajo države članice in institucije EU zagotoviti obstoj raznih oblik trgovine in se izogibati popolni liberalizaciji trga, ki bi vodila k nadaljnji koncentraciji trga.

11.3

Generalni direktorat za notranji trg mora nenehno raziskovati in vrednotiti cene za potrošnika po vsej EU, da bi povsod v Skupnosti zagotovil primerno konkurenco.

11.4

Eno od področij konkurenčnega prava, ki ga je treba pregledati, je opredelitev javnega interesa — ta ne bi smel biti omejen le na cene in tržne sile.

11.5

Kupna moč velikih trgovcev mora biti na trgu živil še naprej stvar uradov za varstvo konkurence.

11.6

Obstaja možnost, da bo v prihodnje maloprodaja živil v rokah zelo majhnega števila akterjev, kar pa bi lahko pripeljalo do manjše izbire za potrošnika in višjih cen. Komisija in vlade držav članic se morajo zavedati te možnosti.

11.7

EU mora zagotoviti ohranitev proizvodnje zadostnih količin živil, da nahrani svoje državljane. Nikakor ne smemo postati odvisni od dobave živil iz tretjih držav.

11.8

Uvesti je treba podrobne raziskave in analize prenosa cen in razlike v cenina kmetiji in drobnoprodajno ceno pri velikem trgovcu.

14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/52

1.1

Finančna perspektiva EU za obdobje 2007 — 2013, ki je zdaj v pripravi, predvideva spremembe tudi za področje subvencij za okolje.

1.2

Najpomembnejši instrument EU za financiranje okolja je bil doslej nedvomno tako imenovani program LIFE, ki je zaživel maja 1992 z Uredbo (EGS) št. 1973/92 Finančni instrument za okolje (LIFE). Cilj tega instrumenta je bil in je, da prispeva k uporabi in razvoju okoljske politike in okoljskega prava Skupnosti.

1.3

LIFE I je potekal od leta 1992 do 1995 in je imel proračun 400 milijonov eurov (100 milijonov eurov na leto). Ker je bil uspešen, so z Uredbo (ES) št. 1404/96 začeli izvajati 2. fazo (LIFE II), ki je potekala od leta 1996 do 1999 in za katero je bilo skupno na voljo 450 milijonov eurov (112,5 milijona eurov na leto). Zdaj poteka LIFE III, za katerega so z Uredbo (ES) št. 1655/2000 določili veljavnost od leta 2000 do 2004 (128 milijonov eurov na leto) in jo z uredbo (ES) št. 1682/2004 podaljšali do konca leta 2006.

1.4

LIFE so doslej sestavljali trije deli: LIFE-Okolje, LIFE-Narava in LIFE-Tretje države. Podpirali so tako inovativne projekte kot tudi razvoj in izvajanje okoljske politike in okoljskega prava EU. Program LIFE-Narava je bil odločilno udeležen pri vzpostavitvi mreže NATURA 2000.

1.5

Iz okoljskega proračuna Komisije (proračunska postavka B 4-3; od leta 2004 postavka 07) pa so v preteklosti financirali še druge okoljsko pomembne programe: tako, recimo, program za trajnostni razvoj mest, program za nevladne organizacije, program Forest Focus, splošno pomoč za razvoj in izvajanje politike (z interno in eksterno razsežnostjo) in prenos proračunskih sredstev na Evropsko okoljsko agencijo.

1.6

S predlaganim novim instrumentom za financiranje okolja LIFE+ naj bi dosedanje spodbujanje povsem preoblikovali. LIFE+ naj bi po eni strani povzemal dele dosedanjih programov spodbujanja iz proračunske postavke 07 (Forest Focus, spodbujanje nevladnih organizacij, pobuda URBAN, razvoj novih pobud za politiko, dele iz Uresničevanja okoljske politike, dele LIFE-Okolje in LIFE-Narava), po drugi strani pa naj ne bi več spodbujali nobenih klasičnih, fizično otipljivih projektov okoljskih naložb; za to naj bi za LIFE-Okolje v prihodnosti služila postavka 1a, za LIFE-Naravo pa postavki 1b in deli iz postavke 2. Dosedanje spodbujanje mednarodnih dejavnosti naj bi v prihodnje financirali iz postavke 4, civilno zaščito iz postavk 3 in 4 ter morsko okolje iz postavke 3.

1.7

LIFE+ se bo zato osredotočil na to, da bo spodbujal ukrepe (z izključno evropsko razsežnostjo), ki podpirajo okoljsko politiko, recimo izmenjavo zglednih praks, graditev zmogljivosti pri lokalnih in regionalnih oblasteh in podporo nevladnim organizacijam, ki delujejo v vsej Evropi.

1.8

Za naložbene projekte tako Komisija vidi v prihodnosti predvsem nove postavke 1A, 1B, 2 in 4. Argumentira, da je bilo sklenjeno, naj se varstvo okolja vključi v vsa področja politike, in da je zato treba v okviru uresničevanja trajnostne strategije kot tudi lizbonske strategije — ki naj bi imela tesno povezavo z okoljem — podpirati z varstvom okolja usklajene oziroma skladne naložbene pomoči iz omenjenih rubrik.

1.9

LIFE + naj bi se v prihodnosti osredotočil na dve osrednji točki, namreč