22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/1

1.1

„Zadruga je avtonomno združenje ljudi, ki so se prostovoljno združili, da bi svoja skupna ekonomska, socialna in družbena pričakovanja ter potrebe izpolnili v okviru podjetja, ki je v skupni lasti in v katerem se oblast izvaja demokratično“.  (1) Čeprav lahko pravna opredelitev pojma zadruge zajema različne stvarnosti po državah članicah, pravniki priznavajo, da je za to družbo značilno načelo „intuitu personae“.

1.2

Identiteta zadrug ni okrepljena samo z vrednotami, kot so demokracija, enakopravnost, pravičnost, solidarnost, preglednost ali socialna odgovornost, ampak tudi z načeli, kot so prostovoljno članstvo, demokratična moč, ki jo izvajajo člani, ekonomsko sodelovanje članov ali zavezanost skupnosti (2).

1.3

Poleg tega se zadruga od kapitalskih družb razlikuje tudi zaradi spremenljivega kapitala, saj so njeni deleži poimenski in načeloma niso prenosljivi na tretje osebe, nečlane zadruge.

1.4

V Evropski uniji je približno 140 milijonov državljanov članov zadrug. Zadrug je približno 300 000 in zagotavljajo zaposlitev za 2,3 milijona oseb.

1.5

Zadružno podjetništvo, ki ga najdemo v večini gospodarskih dejavnosti in za katerega je značilen način organizacije, ki v glavnem temelji na združevanju kupne moči, prodajnih zmogljivosti ali delovne sile za zadovoljitev gospodarskih potreb svojih članov, se prav tako zdi dobro prilagojeno doseganju socialnih, okoljskih in kulturnih ciljev.

1.6

Zadruge so tudi zlasti primerne, da prispevajo k ciljemlizbonske strategije, saj želijo uskladiti ekonomski učinek, udeležbo in osebni razvoj.

1.7

Čeprav se lahko zadruge močno razlikujejo po velikosti in stopnji razvoja, so na splošno lokalno zakoreninjene ter sodelujejo pri povezovanju v mrežo in krepitvi socialno-ekonomskega tkiva regije ter pri ohranjanju socialne kohezije na ozemljih, ki se morajo spopadati z zaostalostjo v razvoju ali večjimi potrebami po prestrukturiranju (3). Ta lokalna zakoreninjenost pa jim nikakor ne preprečuje, da svojih dejavnosti ne bi razvijale zunaj meja Evropske unije. Tako zadruge pomembno vplivajo na blagovno menjavo in gospodarsko dinamiko po svetu (4).

1.8

S tega vidika sta vloga in vpliv zadrug priznani na nacionalni in svetovni ravni. Tako je Mednarodna organizacija za delo (ILO) junija 2002 sprejela priporočilo o spodbujanju zadrug (5), v katerem zlasti poudarja, da „zadruge v vseh svojih različnih oblikah spodbujajo najpopolnejše sodelovanje pri gospodarskem in socialnem razvoju vsega prebivalstva“. To priporočilo je sprejelo vseh 25 držav članic Evropske unije in je sedaj v postopku ratifikacije.

1.9

Na ravni Evropske unije so zadruge priznane v členu 48 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (6). Komisija je v okviru svoje enote, ki je odgovorna za „obrtništvo, mala podjetja, zadruge in vzajemne družbe“, posebno pozornost posvetila tej obliki družbe. Svet je nedavno sprejel statut evropske zadruge ter direktivo, ki ta statut dopolnjuje z vidika udeležbe delavcev (7). Sprejetje tega sporočila dokazuje stalni interes Komisije, ki ga posveča tej obliki družbe.

1.10

Ta interes prav tako izpolnjuje pričakovanja zadrug, saj se morajo te odslej spopadati z velikimi izzivi, če nočejo zavirati svojega razvoja ali ogroziti svojega obstoja. V več novih državah članicah Unije je zadruge izkoriščal prejšnji režim, zaradi česar je ta oblika družbe prišla na slab glas. Prav tako morajo številne zadruge, ki so prisotne na vedno bolj konkurenčnih trgih, porabiti precej sredstev, da ostanejo konkurenčne ter hkrati obdržijo svoje posebnosti in identiteto.

2.1

Eden od glavnih poudarkov sporočila, ki je bilo sprejeto 23. februarja 2004, temelji na dejstvu, da Komisija poudarja „vedno bolj pomembno in pozitivno vlogo zadrug kot načina za doseganje številnih ciljev Skupnosti“.

2.2

Poleg tega ugotavlja, da zmogljivost zadrug ni zadosti izkoriščena. Da bi se to popravilo, Komisija predlaga, da se opredelijo trije glavni cilji, ki naj bi jih dosegli z nizom dvanajstih ukrepov.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je vedno posvečal posebno pozornost problematiki osebnih družb in socialni ekonomiji na splošno (8). Tako kot Odbor regij tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bi bilo treba vse oblike podjetij spodbujati in podpirati enako (9). Odbor je 11. oktobra organiziral javno zaslišanje na podlagi vprašalnika, da bi zbral odzive organizacij in zadrug na sporočilo Komisije. To je omogočilo, da se je načrt Komisije primerjal s pričakovanji ter prednostnimi nalogami zadružnega sektorja.

3.2

Odbor pozdravlja sporočilo Komisije Svetu o spodbujanju zadrug v Evropi. Izvedba tega sporočila bi morala omogočiti ustanovitev večjega števila podjetij te vrste, zlasti z večjim poudarjanjem pomena in povečanjem njihovega prispevka k ciljem lizbonske strategije.

3.3

Na drugi strani pa Odbor iz sporočila ugotavlja, da so številni ukrepi, predvideni za zagotovitev večjega spodbujanja zadrug, izredno previdno oblikovani, saj so v njih pogosto navedeni izrazi, kot so „raziskati ali preučiti možnosti“ ali „posebno pozornost posvetiti“. Zato bi bilo zaželeno, da se cilji, ki jih je treba doseči, natančneje oblikujejo in se jim določi ustrezen časovni razpored.

3.4

Poleg tega Odbor pozdravlja pozornost, ki jo Komisija posveča novim državam članicam Unije in državam kandidatkam. V nekaterih od teh držav je uporaba zadruge pod prejšnjim režimom privedla do tega, da se zadruga obravnava kot eden od njegovih instrumentov.

3.4.1

Prav zaradi tega Odbor meni, da je treba zlasti opozoriti podjetnike v teh državah na potencial zadruge, ki predvsem omogoča razvoj dejavnosti z delitvijo virov sredstev, pristojnosti in poslovnih tveganj, zaradi česar bodo projekti po pričakovanju bolj ekonomsko opravičljivi in trajnejši (10).

3.4.2

Odbor prav tako meni, da bi bilo treba v novih državah članicah podpreti silnice, ki se zavzemajo za uporabo tega modela zadrug v boju proti socialni izključenosti ter na področju okolja, in paziti, da tkivo združenj, ki ga ustvarjajo nekatere zadruge, ne razpade zaradi sprememb, ki vplivajo na to vrsto podjetništva.

3.5

Kljub razumevanju pristopa Komisije, ki želi poudariti razsežnost MSP v zadrugah, Odbor poudarja, da številne zadruge in zadružne skupine presegajo omejitve Skupnosti, ki se nanašajo na opredelitev pojma malih in srednje velikih podjetij. Prav zato Odbor priporoča, da se predlogi sporočila ne omejijo samo na to razsežnost. To zlasti zadeva sklicevanje na nekatere ukrepe Skupnosti, kot na primer v okviru službe za podporo podjetjem ali dostopa do financiranja.

4.1.1

Komisija v sporočilu posebno pozornost posveča zadružnemu pravu in zlasti različnim nacionalnim statutom, ki ga urejajo. Odbor ta pristop podpira, saj je bistveno, da imajo zadruge tako na nacionalni kot evropski ravni na voljo najboljšo možno pravno podlago za razvoj svojih dejavnosti.

4.1.2

Poleg tega za zadruge prav tako velja cela vrsta določb, ki se nanašajo na pravo družb (računovodsko pravo, socialno pravo, konkurenčno pravo, davčno pravo …). Če te ne upoštevajo nekaterih posebnosti zadrug, lahko upravičeno domnevamo, da bi se lahko razvoj zadrug upočasnil, četudi bi imele na voljo optimalno zadružno pravo.

4.1.2.1

Predlog računovodskega standarda IAS 32 je na primer predvideval, da se deleži v zadrugi obravnavajo, kot da sodijo v kategorijo obveznosti in ne lastnih sredstev, saj obstaja možnost, da se zahteva njihovo povračilo. Glede na posledice, ki bi jih ta določba imela za zadruge, je razlaga tega načela taka, da omogoča izjemo od tega pravila pod dvema dodatnima pogojema (11). Dejstvo, da pravilo ni bilo revidirano, ampak je bila dodana samo razlaga za zadruge, utemeljuje tezo, v skladu s katero se ta oblika družbe ponavadi obravnava kot izjema glede na kapitalske družbe. Kot je že bilo navedeno (glej 3.1), Odbor meni, da se zadruge ne bi smele obravnavati kot izjeme, ampak bi bilo treba na drugi strani prilagoditi zakonodajni okvir, kadar je to potrebno, da se upoštevajo posebne značilnosti zadrug.

4.1.2.2

Odbor zato Komisijo poziva, naj preuči sinergije, ki bi jih bilo treba vzpostaviti med zadružnim pravom na eni strani in drugimi sestavnimi deli pravnega okolja na drugi strani, ter jih prenese v dejanske ukrepe.

4.1.2.3

V istem okviru Odbor predlaga, naj skupine strokovnjakov, ki jih je Komisija zadolžila, da pripravijo mnenja o prihodnjih zakonodajnih besedilih na tem področju, sistematično upoštevajo značilnosti, ki so bistvene za zadruge, ter izkoristijo izkušnje in znanje svojih reprezentativnih organizacij (12).

4.2.1

V zvezi s konkurenčnim pravom Odbor odločno poudarja, da za zadruge po zgledu drugih oblik podjetij veljajo členi 81, 82 in od 86 do 88 Pogodbe ES. Vendar pa meni, da besedilo odstavka sporočila, ki se sklicuje na člen 81 Pogodbe o sporazumih, ni jasno, saj Komisija poudarja, da „se lahko vedenje ali naknadno sprejeta pravila obravnavajo kot ovira za konkurenco, če organizacija v obliki zadruge nujno ne nasprotuje členu 81 PES“  (13). Komisija tako priporoča boljše razširjanje pravil konkurence po različnih zadružnih sektorjih.

4.2.1.1

Na podlagi zaslišanja predstavnikov zadružnih sektorjev, organiziranega 11. oktobra 2004, Odbor meni, da je težava manj povezana z nepoznavanjem pravil konkurence kot z dejstvom, da ta pravila ne zajemajo vedno posebnih značilnosti zadrug. Odbor zato Komisijo poziva, da svoje ukrepe usmeri tudi v službe, ki so zadolžene za politiko konkurence, da bi bile bolje obveščene o različnih načinih organiziranosti zadrug.

4.2.1.2

Medtem ko Odbor prav tako poudarja, da je številčnost oblik podjetništva na trgu eden ključnih elementov zdrave konkurence, meni, da bi se s tem ukrepom lahko izognili vsaki diskriminaciji zadrug na podlagi njihove organiziranosti.

4.2.2

Odbor poleg tega opozarja, da je v nekaterih državah prepovedano ustanavljati podjetja s statusom zadruge za opravljanje dejavnosti v določenem sektorju (14). To je očitna ovira za svobodo ustanavljanja. Ta položaj je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker uredba o statutu evropske zadruge to prepoved potrjuje. (15) Odbor zato Komisijo poziva, naj opravi raziskavo o obsegu in vplivu teh prepovedi.

4.2.3

V zvezi z davčno obravnavo zadrug Odbor podpira načelo, po katerem morajo biti ugodnosti, ki so dodeljene eni vrsti družbe, sorazmerne s pravnimi omejitvami ali socialno koristnostjo (16), ki se nanaša na to obliko podjetja. V tem okviru Odbor Komisijo spodbuja, naj države članice pozove k preučitvi možnosti, da zadrugam dodelijo davčne olajšave na podlagi njihove socialne koristnosti ali glede na njihov prispevek k regionalnemu razvoju, ob upoštevanju strogih pogojev nadzora, povezanih z upoštevanjem zadružnih načel in vrednot (17).

4.3.1.1

Globalizacija gospodarstva vedno bolj pritiska na podjetja, da morajo biti dobičkonosna, včasih na škodo drugih družbenih vidikov. Socialna odgovornost podjetij, ki je bila opredeljena kot „prostovoljno vključevanje socialnih in okoljskih vidikov podjetij v njihove poslovne dejavnosti in odnose z zainteresiranimi stranmi“  (18), ni nov koncept za zadruge. Dejstvo, da zadruge združujejo ekonomske in socialne cilje ter da njihovi načini delovanja temeljijo na posamezniku in načelih notranje demokracije, pomeni, da že v osnovi sprejemajo socialno odgovornost podjetij in si zelo prizadevajo na tem področju (19).

4.3.1.2

Odbor obžaluje, da ta vidik ni bil vključen v sporočilo, in zato priporoča, da se zanj pripravi ustrezen ukrep, s katerim se bodo zlasti spodbujale zadružne prakse na tem področju (20).

4.3.2.1

Odbor več let z velikim zanimanjem preučuje zadeve, ki se nanašajo na upravljanje družb (21). Vendar pa se mnenja, ki še naprej prevladujejo na tem področju, redko nanašajo na zadruge. To je nekoliko paradoksalno, saj so morale zadruge zaradi številnih določb v zvezi z njihovo organizacijo uvesti posebne vzorce upravljanja (22). K uspešnemu delovanju zadrug lahko s svojimi storitvami bistveno prispevajo tudi revizijske zadružne zveze, ki delujejo v več državah članicah, ponekod z več kot stoletno nepretrgano tradicijo. Zato je pomembno, da tudi predpisi Evropske skupnosti o obvezni reviziji priznavajo ta institut zadružnega prava in ga ne izključujejo.

4.3.2.2

Odbor zato meni, da bi bilo treba te izkušnje vključiti v razpravo o upravljanju družb, saj bi tako izkoristili napredek in priporočila, ki bi se lahko uporabili za različne načine upravljanja.

4.4.1

Odbor Komisijo prav tako opozarja na obstoj združenj, ki jih sestavljajo zadruge. Gre za vzorce podjetništva, ki so bolj naklonjeni strategijam partnerstva in sodelovanja med zadrugami kot združitvam ali prevzemom. To tem podjetjem omogoča, da se spopadejo z izzivi globalizacije in spremljajočih potreb po vedno večji konkurenčnosti ter hkrati ohranijo in poudarijo zadružno identiteto.

4.4.2

Odbor meni, da bi bilo ob upoštevanju pravil konkurence primerno podpreti spodbujanje in razvoj takih združenj, ki lahko zadrugam omogočajo razvoj skupne znamke ali serije blaga in storitev, kar bi lahko še bolj okrepilo prisotnost zadrug na nadnacionalni in svetovni ravni. Priporoča tudi, da se ta vidik v sporočilu še bolj upošteva.

5.1.1

Odbor spodbuja Komisijo, naj izvede vse ukrepe za spodbujanje boljšega zaznavanja in upoštevanja posebnih značilnosti zadrug. Nepoznavanje teh značilnosti je dejansko glavni razlog, da se njihov potencial ne izkorišča zadosti. Odbor v tej zvezi meni, da je treba še bolj podpreti in spodbujati odkrivanje, primerjalno analizo in širjenje dobrih praks, povezanih s to posebno vrsto podjetništva.

5.1.2

Priporoča zlasti, naj Komisija uradno da večje priznanje priporočilu 193 Mednarodne organizacije dela, ki je, glede na to, da ga je sprejelo 25 držav članic EU, prvo evropsko soglasje o standardih in spodbujanju zadrug. Odbor prav tako priporoča, naj se pripravijo in uvedejo dejanski ukrepi, kot je obveščevalna kampanja o značilnostih in podjetniški razsežnosti zadrug, podprta z različnimi videopredstavitvami, spletno stranjo generalnega direktorata za podjetništvo itd. Ta kampanja bo namenjena gospodarskim in socialnim sogovornikom ter nacionalnim javnim organom oblasti.

5.1.3

Odbor poleg tega priporoča, da ta ukrep spodbujanja zadrug izvajajo tudi vsi drugi generalni direktorati Komisije. V tej zvezi je treba posebno pozornost posvetiti službam, pristojnim za pobude, ki se neposredno nanašajo na zadruge v njihovi podjetniški in socialni razsežnosti (generalni direktorat za notranji trg, generalni direktorat za zaposlovanje in socialne zadeve, generalni direktorat za konkurenco, generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov …).

5.2.1

Odbor podpira željo Komisije, da bi obogatila statistične podatke o zadrugah. V večini držav Unije se ti podatki, kadar so na voljo, redko posodabljajo. Poleg tega so metode, ki se uporabljajo za zbiranje, redko usklajene. To je glavna ovira za spodbujanje in izboljševanje poznavanja zadrug.

5.2.2

Da bi Komisija izboljšala ta položaj, namerava uporabiti tehniko satelitskih računov. Področje uporabe te tehnike, ki za zadruge še ni opredeljena, je bilo do sedaj preizkušeno na organizacijah, ki načeloma ne izvirajo s trgovinskega področja ali sodijo v okvir neprofitnih organizacij (23). Odbor prav tako poudarja potrebo, da poti in sredstva, ki bi jih lahko izbrali, ne zastirajo gospodarskega in komercialnega vidika zadrug. Kot je treba poudariti, sta javno zaslišanje in vprašalnik razkrila, da isto skrbi tudi zadružne organizacije.

5.2.3

Da bi kar najhitreje odgovorili na potrebe po podatkih o zadrugah, Odbor priporoča, da se v bližnji prihodnosti, kadar je to mogoče, razvije sodelovanje med Eurostatom in nacionalnimi organi, pristojnimi za zbiranje statističnih podatkov o podjetjih, da bi se lahko zlasti razvrstili podatki o podjetjih na podlagi različnih pravnih statusov, v skladu s katerimi delujejo.

5.3.1

Po mnenju Odbora je pomembno, da se v programih izobraževanja, usposabljanja in spodbujanja podjetništva ter vseživljenjskega učenja (24) upošteva vidik zadrug. Odbor poudarja, da je to vprašanje obravnavano tudi v priporočilu 193 Mednarodne organizacije za delo (ILO), in je vesel, da je Odbor regij to točko omenil tudi v svojem mnenju (25). Odbor tako podpira Komisijo v njeni želji po vzpostavitvi omrežja in širjenju obstoječih izkušenj.

5.3.2

Odbor poleg tega priporoča, da se izvede popis poučevanja na temo zadrug v šolah in na univerzah. Komisija bi lahko s takim ravnanjem in tudi z zagotavljanjem podpore pri pripravi ter širjenju posebnega pedagoškega gradiva izpolnila dva cilja, in sicer na eni strani povezovanje obstoječih izkušenj v mrežo in na drugi strani vključitev vidika zadrug v izobraževalne programe.

5.4.1

Odbor podpira željo Komisije, da se tradicionalne službe za podporo podjetjem povabijo, da še bolj vključijo vidik zadrug, ter poudarja, da že obstajajo posebni organi, ki zagotavljajo storitve te vrste. Ti organi bi morali biti z ukrepi, ki jih izvaja Komisija, sposobni še bolj razvijati in razširjati svojo ponudbo storitev.

5.4.2

Odbor v tej zvezi poudarja, da novi večletni program za podjetja in podjetništvo 2006-2010 (26) ne vsebuje nobene smernice ali posebne postavke za zadruge. Prav tako poudarja, da akcijski načrt za podjetništvo (27) ne vsebuje nobenega sklicevanja na zadruge, ampak samo sklicevanje na pristop „socialne ekonomije“, ki pa v tem dokumentu ni jasno opredeljena.

5.5.1

Odbor Komisijo poziva, naj nemudoma izvede načrtovano oceno možnosti, da se v instrumente Evropskega investicijskega sklada vključi sklicevanje na zadruge. Vendar pa je bil Odbor v tej zvezi obveščen, da je bila vključitev tega sklicevanja nedavno zavrnjena zaradi potrebe, da se zagotovi enaka obravnava pravnih oblik. Odbor zato Komisijo poziva, naj natančno navede, kakšni bodo dejanski novi ukrepi, ki bi jih Komisija lahko izvedla na področju financiranja, saj drug vidik ukrepanja, in sicer zagotavljanje, da so zadruge še naprej upravičene do drugih programov Skupnosti, v ničemer ne spreminja sedanjih razmer. Poleg tega bi Odbor želel, da lahko Evropski investicijski sklad več sredstev svojih pomoči nameni malim in srednje velikih podjetjem ter zadrugam, ki v finančnem načrtu nimajo večjih jamstev.

5.5.2

V istem okviru želi Odbor Komisijo opozoriti, da bodo morale banke v okviru novega sporazuma o lastnih sredstvih, imenovanega Baselski sporazum II, v svoji politiki financiranja gospodarskih družb še bolj upoštevati profil tveganja podjetij, zlasti z vidika njihove plačilne sposobnosti in načina upravljanja. To bi lahko še bolj otežilo dostop nekaterih zadrug do financiranja (28).

5.5.3

Zaradi posebne vrste njihovega kapitala (na primer, lastniški deleži ne kotirajo na borzi, deleži se povrnejo po nominalni vrednosti …), zadruge včasih težko pridejo do financiranja za svoj razvoj. Odbor v tej zvezi podpira Komisijo, ko države članice, ki imajo posebno zakonodajo o zadrugah, poziva, naj vključijo možnost, da lahko zadruge za vlagatelje, ki niso člani, izdajo lastniške deleže, s katerimi se lahko trguje in se obrestujejo, če njihova udeležba ne ogroža zadružne narave družbe niti nadzora njenih članov nad zadrugo (29).

5.6.1

Odbor se strinja z mnenjem Komisije, da je zadruga s svojimi načini upravljanja vzorec, ki je posebej primeren za delavski odkup podjetij. Odbor predlaga, da je treba ta vzorec še bolj poudariti v programih in ukrepih, ki jih Komisija namerava spodbujati na tem področju.

5.6.2

Komisija predlaga, da se opravi raziskava o zadrugah, v katerih je glavna naloga upoštevanje socialnih potreb. Ta raziskava bi lahko prav tako izpostavila njihov prispevek v zvezi s temi cilji. Odbor zato priporoča, da se v tej raziskavi dobro predstavijo značilnosti zadrug v primerjavi s „socialnimi podjetji“ (30).

5.7.1

Odbor podpira prednost, ki jo je Komisija posvetila vprašanju pravnega statusa zadrug na evropski in nacionalni ravni, pri čemer poudarja, da je zakonodajno okolje, v katerem se razvijajo zadruge, enako pomembno kot načini organiziranosti, ki jih zadruge uporabljajo za dosego svojih ciljev.

5.7.2

Odbor podpira organizacijo srečanj z nacionalnimi upravami v zvezi z izvajanjem uredbe o evropski zadrugi in z njo povezane direktive. Zahteva tudi stalno spremljanje teh pripravljalnih del. Za primerjavo, statut evropske družbe, ki je pred kratkim začel veljati, je na primer vključen v samo šest nacionalnih zakonodaj.

5.7.3

V zvezi s pripravo tipskih zakonov želi Odbor opozoriti na dvoumnost besedila tega odstavka. Medtem ko Komisija na eni strani ne priporoča uskladitve zakonodaje o zadrugah, na drugi strani predstavlja sklepne ugotovitve skupine visokih evropskih strokovnjakov za pravo o gospodarskih družbah, ki pa uskladitev statutov zadrug priporočajo.

5.7.4

Odbor se zaveda, da številni členi uredbe o evropski zadrugi napotijo na nacionalne zakonodaje. Ob upoštevanju, da bo treba pet let po začetku veljave te uredbe pripraviti poročilo o njeni uporabi, Odbor meni, da morajo biti v ta razmišljanja in delo že od vsega začetka vključene strokovne organizacije, ki zastopajo zadruge, če je treba pripraviti tipske zakone za približevanje zakonodaje o zadrugah in/ali sprejetje skupnih pravil na evropski ravni.

5.7.5

Odbor želi v tej zvezi vseeno poudariti, da se je med javnim zaslišanjem ugotovilo, da si številne zadružne organizacije bolj želijo utrditve in okrepitve sedanje nacionalne zakonodaje o zadrugah kot revizije zakonov, s katero bi dosegli uskladitev (31). Po mnenju teh organizacij bi s takim pristopom verjetneje dobili boljše odgovore na vprašanje razpadanja skupne lastnine (32), s katerim se spopadajo nekatere zadruge.

5.7.6

V tem pogledu Odbor Komisiji prav tako priporoča, da izvede primerjalno študijo o vplivu in obsegu vključevanja določb, ki so bile do sedaj značilne samo za kapitalske družbe (33), v nekatere nacionalne zakonodaje o zadrugah.

5.8.1

Odbor podpira namen Komisije, da prek programov Skupnosti poveča prispevke zadrug k ciljem Skupnosti. Vendar pa se sprašuje, kako jih doseči, saj v trenutnih razmerah ni nobenih proračunskih postavk v ta namen.

5.8.2

V sporočilu je zlasti poudarjeno področje „kmetijske politike v okviru širitve“, ki je predmet enega od predlaganih ukrepov. Odbor podpira ta vidik, vendar meni, da bi bilo treba tudi druga navedena področja, in sicer razvoj podeželja in regionalni razvoj ter odpiranje delovnih mest, prenesti v ukrepe.

5.8.3

Odbor na splošno meni, da bi bilo z vidika opredelitve ukrepov za podporo in spodbujanje primerneje ohraniti koncept zadružnih razvojnih središč. Ta koncept omogoča, da se zadružne prakse s prvotnega posebnega področja širijo na druga področja dejavnosti.

6.1

Odbor je vesel objave tega sporočila o spodbujanju zadrug v Evropi. Po sprejetju uredbe o statutu evropske zadruge sporočilo tako priča o zanimanju Komisije za zadruge ter poudarja gospodarski in socialni vidik te vrste podjetja ter tudi njegov potencial pri uresničevanju lizbonske strategije.

6.2

Odbor zlasti podpira prednost, ki se daje spodbujanju zadružnega podjetništva. Nepoznavanje te oblike podjetništva je pravzaprav glavna ovira za razvoj zadrug v Evropi.

6.3

Medtem ko Odbor podpira glavne smernice tega sporočila, vseeno meni, da bi bilo zaželeno natančneje opredeliti nekatere ukrepe na podlagi vnaprej določenega časovnega razporeda. Prav zato Odbor priporoča, da se v najkrajšem možnem času vzpostavi postopek spremljanja predvidenih ukrepov in se ne čaka na objavo ocen teh ukrepov po letu 2008, kot to priporoča Komisija. V tak postopek bi morale biti tesno vključene zadevne strokovne zadružne organizacije na nacionalni in evropski ravni.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/8

1.1

Dne 14. julija 2004 je Evropska komisija objavila predlog Direktive (1) o preoblikovanju druge Direktive o kapitalski ustreznosti (93/6/EGS) in Konsolidirane bančne direktive (2000/12/ES). S to direktivo se bo izvajal novi baselski okvir (Mednarodno zbliževanje kapitalskih ukrepov in kapitalskih standardov) v Evropski uniji. Direktiva o preoblikovanju se bo v tem dokumentu imenovala Direktiva o kapitalskih zahtevah.

1.2

Direktiva o kapitalskih zahtevah se bo uporabljala za vse kreditne institucije in investicijske družbe, ki poslujejo v Evropski uniji. Cilj Direktive o kapitalskih zahtevah je vzpostaviti bančni okvir za hiter odziv na tveganje. Sčasoma bo bančni sektor s pomočjo napredka v tehnologiji in investiranjem v izobraževanje osebja spodbudila h konvergentnemu razvoju tehnik merjenja občutljivosti za tveganje. Direktiva bo izboljšala varstvo potrošnikov, okrepila finančno stabilnost in spodbudila globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva, tako da bo zagotovljeno trdno izhodišče za širitev poslovanja in inovacije s pomočjo prerazporeditve kapitala.

1.3

Direktiva o kapitalskih zahtevah je zakonodajni instrument za izvajanje novega baselskega okvira v Evropski uniji, ki ga je razvil Baselski odbor za bančni nadzor. Baselski odbor so leta 1974 ustanovili guvernerji centralnih bank držav G10. Sporazumi, ki jih je objavil Baselski odbor, niso pravno zavezujoči, ampak so namenjeni oblikovanju skupnega nadzornega okvira, ki bi spodbujal zbliževanje v smeri skupnih pristopov in pospešil vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za mednarodno aktivne banke.

1.4

Baselski kapitalski sporazum (Basel I) je bil objavljen leta 1988, leta 1999 pa se je začelo njegovo dopolnjevanje v skladu s hitrim razvojem strategij obvladovanja tveganj v devetdesetih letih. Rezultat tega dela je bilo Mednarodno zbliževanje kapitalskih ukrepov in kapitalskih standardov (2), objavljeno junija 2004 (imenovano novi baselski okvir).

1.5

Novi baselski okvir je razdeljen na tri dele, ki se običajno imenujejo trije stebri. Prvi steber določa minimalne kapitalske zahteve za kreditno, tržno in operativno tveganje. Institucijam je na voljo seznam možnosti različnih zahtevnosti. Drugi steber predstavlja postopek regulativnega nadzora, ki se izvaja prek aktivnega dialoga med institucijo in njenim nadzornikom, da bi se zagotovili ustrezni notranji postopki za ocenjevanje kapitalskih zahtev, povezanih s profilom tveganja skupine. Tretji steber zahteva od institucij razkritje podatkov o poslovanju trgu. Tretji steber se pogosto imenuje tudi tržna disciplina, saj bo razkritje spodbudilo najboljše prakse in dvignilo zaupanje vlagateljev.

1.6

Bankam in investicijskim družbam je na voljo seznam opcij za merjenje kreditnega in operativnega tveganja ter za zmanjšanje kreditnega tveganja. S tem se zagotovi sorazmernost okvira in spodbudi manjše institucije, da začnejo uporabljati naprednejše pristope. Izvajanje naprednejših pristopov je dražje, saj temeljijo na notranjih modelih, ki jih oblikujejo institucije. Vendar pa so bolj občutljivi za tveganje in tako povezani z nižjimi kapitalskimi zahtevami.

2.1

Direktiva o kapitalskih zahtevah je zakonodajno orodje za izvajanje novega baselskega okvira v EU. Komisija je pripravila direktivo, ki je na splošno skladna z baselskimi pravili in upošteva posebnosti EU. Zelo pomembno je doseči visoko stopnjo skladnosti med Baselskim okvirom in pravili EU, da bi evropskim bankam in njihovim konkurentom v drugih jurisdikcijah, ki izvajajo ta okvir, omogočili enake konkurenčne pogoje.

2.2

Ključna razlika med Direktivo o kapitalskih zahtevah in baselskim okvirom je, da bodo pravila veljala za vse kreditne institucije in investicijske družbe znotraj EU. Baselski okvir je namenjen mednarodno aktivnim bankam. Razširjen obseg uporabe, ki ga predlaga Komisija, je v interesu vlagateljev in posojilojemalcev v EU. Dobro upravljan in kapitaliziran bančni sistem bo omogočil bankam nadaljnje posojanje v celotnem času gospodarskega cikla. To bo zagotovilo večjo stabilnost bančnega sistema.

2.3

Ugodnosti za evropsko bančno industrijo, evropska podjetja in potrošnike bodo trajne, če se bo direktiva dovolj sposobna prilagajati razvoju dogodkov v industrijski praksi, na trgih in pri potrebi nadzora. To je nujno za zaščito interesov vlagateljev in posojilojemalcev ter za ohranitev ugleda EU kot trga najboljših praks.

2.4

Pristop Komisije k definiranju trajnih načel in ciljev v členih Direktive o preoblikovanju ter tehničnih ukrepov v prilogah, ki so odprte za spremembe z uporabo postopka odbora (komitologija), je učinkovit način doseganja potrebne fleksibilnosti.

3.1.1

Odbor meni, da je v okviru koristi za vse potrošnike in podjetja v EU obseg predloga Komisije za direktivo pravilen. Nadalje Odbor meni, da bodo kreditne institucije vseh velikosti imele koristi od revidiranega predpisanega kapitalskega režima. Besedilo Komisije vzpostavlja občutljivo ravnotežje med zagotavljanjem pobud za manjše institucije, da sčasoma začnejo uporabljati naprednejše pristope, in sorazmernim okvirom, ki upošteva omejena sredstva manjših kreditnih institucij.

3.1.2

Besedilo Komisije vključuje tudi ukrepeza zmanjšanje regulativnega bremena pri posojilih malim in srednje velikim podjetjem, ki jih je sprejel Baselski odbor. Zaradi teh sprememb (ki so navedene spodaj pod „Vpliv na mala in srednje velika podjetja“) ni več Odborzaskrbljen, da bo nov okvir pripeljal do večje konsolidacije znotraj evropskega bančništva in zmanjšal možnost izbire za potrošnike. Poleg tega je Odbor tudi pomirilaštudija učinka, ki jo je izvedlo podjetje PriceWaterhouseCoopers (PWC) aprila 2004 (3), ki ugotavlja, da pri doslednem izvajanju direktive v celotni EU večji vpliv na konkurenco v bančništvu ni verjeten.

3.3.1

Odbor pozdravlja spremembe okvira, ki obravnavajo vpliv na posojila malim in srednje velikim podjetjem in to, da je Komisija vključila te spremembe v evropski okvir. Odbor posebej opozarja, da:

3.3.2

Odbor pozdravlja rezultate Tretje kvantitativne študije o učinku (QIS3) za ta namen. Rezultati QIS3 kažejo, da bodo kapitalske zahteve bank za posojila malim in srednje velikim podjetjem, vključene v portfelj podjetniških terjatev, ostale precej stabilne za banke, ki uporabljajo standardiziran pristop h kreditnemu tveganju, in se v povprečju za 3 do 11 % znižale za banke, ki uporabljajo pristope na podlagi internih ratingov. Kapitalska zahteva za izpostavljenost malim in srednje velikim podjetjem, ki se kvalificirajo kot majhni dolžniki, se bo v povprečju znižala za 12 do 13 % v okviru standardiziranega pristopa (STA) ter za 31 % v okviru razvitega pristopa na podlagi internih ratingov (AIRBA).

3.4.1.1

Člen 68 direktive zahteva od kreditnih institucij, da upoštevajo zahteve po lastnih virih na individualni ravni znotraj skupine. Člen 69(1) še naprej omogoča državam članicam diskrecijsko pravico, da se v skladu s strogimi pogoji skupine odpovejo tej zahtevi in na konsolidirani podlagi uporabijo pravila za kreditno institucijo in njene hčerinske družbe v isti državi članici. Diskrecijska odpoved bi lahko v mednarodno dejavnih bančnih skupinah privedla do neenakih pogojev delovanja držav članic. Odbor meni, da to ni v skladu z enotnim trgom.

3.4.1.2

Nadalje, kadar se država članica odloči za uporabo zahtev na ravni posameznih kreditnih institucij, to onemogoča nadzorniku, da bi spoznal profil tveganja bančne skupine. Omejitev konsolidiranega nadzora na hčerinske družbe znotraj iste države članice, v kateri je njihova matična institucija, bi imela enak učinek. Nadzor je zato treba praviloma uporabiti na konsolidirani ravni v EU, pri čemer morajo kreditne institucije, ki izpolnjujejo pogoje, zagotoviti, da bodo lastna sredstva ustrezno porazdeljena med matičnim podjetjem in njenimi hčerinskimi družbami.

3.4.2.1

Države članice imajo diskrecijsko pravico za določanje uteži tveganja za izpostavljenost v skupini. Ta možnost omogoča državam članicam uporabo 0-odstotne uteži tveganja za izpostavljenost med kreditno institucijo in njeno matično družbo ter za izpostavljenost med kreditno institucijo in njeno hčerinsko družbo ali hčerinsko družbo njene matične družbe. Da bi bila nasprotna stranka upravičena do 0-odstotne uteži tveganja, mora imeti sedež v isti državi članici kot kreditna institucija. Odbor meni, da je 0-odstotna utež tveganja pravilen odraz tveganja, povezanega z izpostavljenostjo v skupini. Diskrecijski pristop bi lahko privedel do tega, da bi kreditne institucije v nekaterih državah članicah morale imeti kapital proti izpostavljenosti v skupini, ne da bi imele za to smotrno podlago.

3.4.2.2

Omejevanje 0-odstotne uteži tveganja za nasprotne stranke znotraj iste države članice bi bilo v neskladju z enotnim trgom. Izpostavljenost nasprotnim strankam v drugi državi članici znotraj skupine ima enak profil tveganja kot izpostavljenost nasprotnim strankam znotraj iste države članice. Utež tveganja 0 % mora praviloma veljati za izpostavljenost znotraj skupine nasprotnim strankam v EU.

3.4.3.1

Baselski odbor za bančni nadzor opredeljuje operativno tveganje kot „tveganje neposrednih ali posrednih izgub zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanja ljudi ali delovanja sistemov oziroma zaradi dejavnikov“. Zahteve za operativno tveganje v novem basleskem okviru so bile uvedene prvič, zato morajo finančne institucije razviti popolnoma nove sisteme merjenja operativnega tveganja. Kot je navedeno zgoraj, je na voljo seznam opcij za merjenje operativnega tveganja. Razviti sistem merjenja (AMA) zahteva od bank, da razvijejo notranje modele merjenja, ki jih morajo potrditi pristojni organi. Evropske finančne institucije so vložile veliko v razvoj teh sistemov na širši skupinski podlagi, kjer so uskladile merjenje operativnega tveganja s poslovnimi področji, na katerih so aktivne.

3.4.3.2

V skladu s členom 105(4) imajo države članice diskrecijsko pravico, da omogočijo kreditnim institucijam izpolnjevanje izbirnih meril za razviti pristop do merjenja operativnega tveganja na najvišji ravni znotraj skupine EU. Uporaba razvitega pristopa merjenja na konsolidirani skupinski ravni znotraj EU je v skladu s pristopom poslovnih področij za obvladovanje operativnega tveganja, ki ga je uvedlo evropsko bančništvo. Če banke ne bi mogle izpolniti zahtev na ravni skupine EU, bi bilo nemogoče zagotoviti natančen odsev profila operativnega tveganja skupine. Matična institucija in njene hčerinske družbe morajo kot celota izpolniti zahteve, da lahko skupina dokaže, da je po vsej skupini ustrezna porazdelitev kapitala za pokrivanje operativnega tveganja.

3.5.1

Odbor se strinja z Evropsko komisijo, da večja stopnja čezmejnega poslovanja v EU in centralizacija obvladovanja tveganj znotraj čezmejnih skupin krepi potrebo po boljšem usklajevanju in sodelovanju med nacionalnimi nadzornimi organi v EU. Prizadevanje za uveljavitev skupnega nadzornika v predlogu direktive upošteva vlogo nacionalnih pristojnih organov in institucijam hkrati zagotavlja en sam kraj prijave (npr. za odobritev pristopa na podlagi internih ratingov za kreditno tveganje in razvitega pristopa merjenja operativnega tveganja).

3.5.2

Odbor meni, da je treba model skupnega nadzornika razširiti na postopek regulativnega nadzora v drugem stebru ter na zahteve po razkritju v tretjem stebru. Oba stebra je treba uporabiti na najvišji konsolidirani ravni v vsaki skupini v EU. Če se bosta 2. in 3. steber uporabljala na posamezni ravni, ne bosta odsevala profila tveganja skupine kot celote. Pri postopku regulativnega nadzora v 2. stebru bi to pomenilo, da bi bil nadzor hčerinskih družb skupine nedosleden po vsej EU, s tem pa bi prav tako ogrozili cilj spodbujanja poznavanja profila tveganja skupine. To ne bi bilo v interesu vlagateljev in posojilojemalcev. Če se 3. steber ne bo uporabljal na ravni skupine, vlagatelji ne bodo uživali ugodnosti razkrivanja v smislu poznavanja finančne trdnosti skupine kot celote.

3.11.1

Poročila mednarodnih standardov za poročanje o finančnem položaju zagotavljajo zelo kakovostne podatke, ki so na splošno zanesljivi. Zato jih je treba obravnavati kot izhodišče za definicijo predpisanega kapitala. Uporaba mednarodnih standardov za poročanje o finančnem položaju kot podlage za obravnavo kapitalske ustreznosti prispeva tudi k vzpostavljanju enakih pogojev delovanja med institucijami in povečuje primerljivost. Poleg tega bi visoka stopnja skladnosti med mednarodnimi standardi za poročanje o finančnem položaju in pravili o kapitalski ustreznosti lahko preprečila zmedo med udeleženci trga ter olajšala notranje postopke in jih naredila stroškovno bolj učinkovite.

3.11.2

Odbor meni, da bi morala konvergenca med obema sklopoma pravil v idealnem primeru omogočiti bankam, da bi ohranile en sam sklop postavk in eno samo podlago za vse zahteve po poročanju na področju financ in zakonodaje. Vendar pa imajo lahko zakonodajalci v določenih okoliščinah različne poglede, predvsem tam, kjer računovodski standardi ne odražajo ustrezno izpostavljenosti tveganju. Zato bodo morali zakonodajalci izvesti nekatere prilagoditve računovodskim izidom. Če je bil eden ali nekaj ciljev novega okvira o kapitalski ustreznosti ogrožen zaradi obravnave, ki so jo uvedli organi za določanje računovodskih standardov, bo treba za ocenitev predpisanega kapitala predvideti filtre varnega in skrbnega poslovanja. Zaradi izvedbenih razlogov je treba te prilagoditve, t. i. zakonsko sprejemljiva računovodska načela, omejiti samo na pomembne postavke.

3.11.3

Ob upoštevanju navedenega odbor pozdravlja filter, ki ga je Komisija v skladu s stališčem Baselskega odbora vključila v člen 64(4) predloga direktive. Odbor tudi pozdravlja nadaljnje delo Odbora evropskih bančnih nadzornikov pri razvoju filtrov varnega in skrbnega poslovanja.

4.1

Predlog direktive je trenutno v prvi obravnavi Sveta ministrov in Evropskega parlamenta. Odbor meni, da je zdaj potreben sporazum o fleksibilni direktivi, ki bo v skladu z baselskim okvirom in bo spodbujala usklajeno uporabo v celotni EU.

4.2

Pomembno je relativno hitro soglasje o direktivi, da bi uresničili ugodnosti 20 do največ 30 milijard vrednih investicij, ki jih je panoga namenila za izboljšanje sistemov obvladovanja tveganj. Zapoznelo izvajanje direktive bi evropsko bančništvo potisnilo v podrejeni konkurenčni položaj na globalnem trgu. To ne bi bilo v interesu evropskih vlagateljev in posojilojemalcev. Vendar pa mora imeti kakovost zakonodaje prednost, prav tako pa morajo sozakonodajalci upoštevati stališča vseh zainteresiranih strank.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/14

1.1

Številni člani iz novih držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004, še niso imeli priložnosti, da bi se temeljito ukvarjali s politiko do podjetij, še posebej do MSP, ki so jo v zadnjih desetletjih razvili na ravni EU. Pričujoče mnenje, ki je z ozirom na predmet zelo preprosto, vendar pa pomembno zaradi dometa predlogov komisije, omogoča kratek prikaz različnih etap tega področja politike.

2.1

Od druge polovice osemdesetih let sta bila v komisiji pristojna za politiko do podjetij v glavnem dva generalna direktorata, in sicer generalni direktorat Industrijska politika in generalni direktorat XXIII, ki se je ukvarjal še posebej z obrtjo in MSP. Generalni direktorat XXIII je v devetdesetih letih v tesnem sodelovanju s panožnimi organizacijami v državah članicah pripravil vsako leto več deset srečanj, namenjenih ugotavljanju posebnih potreb majhnih in najmanjših podjetij.

2.2

Leta 1994 je komisija — tudi na pobudo GD XIII — ustanovila Evropski investicijski sklad (EIS), ki ima dva cilja:

EIS se danes ukvarja izključno s slednjim.

2.3

Priporočila, ki so izšla iz omenjenih srečanj, so bila obravnavana na treh zadevnih evropskih srečanjih: leta 1990 v Avignonu, leta 1994 v Berlinu in leta 1997 v Milanu. Vsako od teh prireditev je obiskalo na tisoče podjetnikov v držav članic.

2.4

Programe za podjetja sta zato v tistih letih predlagala GD Podjetja ali GD XXIII. Če je pobudo dal slednji, je bila namenjena predvsem obrti in MSP.

2.5

Leta 1997 so sprejeli tretji večletni program za majhna in srednja podjetja (1997-2000), potem ko so ga obravnavali s panožnimi združenji in ga je sprejel GD XXIII.

2.6

Evropski svet, ki se je na svojem izrednem zasedanju 20. in 21. novembra 1997 v Luksemburgu ukvarjal izključno z zaposlovanjem, je med drugim sprejel tri konkretne pobude za pospeševanje konkurenčne sposobnosti podjetij in zaprosil komisijo, naj predloži predloge za krepitev gospodarstva in povečanje zaposlenosti. Tri pobude so bile: pomoč ETF (Evropske tehnološke pomoči) za začetni kapital, pomoč Joint European Venture (JEV) in pomoč za jamstvo MSP.

2.7

Leta 1998 je komisija z neposredno udeležbo Evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada začela izvajati program Pobuda za višjo rast in zaposlenost (1998-2000), naravnan na pomoči, ki so bile sprejete v Luksemburgu.

2.8

Leta 1999 je Svet — tudi v zvezi s sklepi zasedanja Evropskega sveta v Cardiffu leta 1998 — v nekem poročilu pozval, da je pri vseh ukrepih politike do podjetij treba upoštevati tudi trajnostni vidik.

2.9

Leta 2000, ko so priprave četrtega večletnega programa že močno napredovale, sta bila sprejeta dva dokumenta, ki sta za MSP temeljnega pomena:

2.10

Prav tako leta 2000 je Evropski svet v Lizboni pripravil istoimenski proces, usmerjen k gospodarstvu in družbi, ki temeljita na znanju. V ta proces so komisija in države članice dolgoročno vključene.

2.11

V letu 2000 pripravljeni četrti večletni program za podjetja in podjetniško pobudo (2001-2005) združuje prejšnje programe in odseva kulturni razvoj devetdesetih let.

3.1

Četrti večletni program za podjetja in podjetniško pobudo, še posebej za majhna in srednja podjetja (MSP) (2001-2005) (1) je bil sprejet 20. decembra 2000 z veljavnostjo od 1. januarja 2001 do 31. decembra 2005 in s finančnim volumnom 450 milijonov eurov.

3.2

Cilj programa je izboljšati okvirne pogoje za podjetja v Evropi. Program usklajuje GD Podjetja. Predvideva tri različna področja ukrepov:

3.3

Program ima naslednje cilje:

3.4

Program se izvaja s pomočjo treh vrst instrumentov:

3.5

Komisija je glede novega večletnega programa (2006-2010) redno pripravljala ocene. Pripravljala jih je tako komisija interno kot tudi neodvisni izvedenci. Komisija je pripravila dokument, v katerega naj bi zajeli kar čimveč priporočil in ponazorili, na katera področja naj bi se usmeril novi program.

4.1

V enem samem členu je predlagano, naj bi spremenili sklep 2000/819/EG Sveta (2), podaljšali veljavnost tekočega večletnega programa do 31. decembra 2006 in zato znesek, ki služi kot finančni referenčni okvir, povečali za 81,5 milijona eurov — s 450 na 531,5 milijona.

5.1

Rezultati javne razprave in v poročilu neodvisnih izvedencev zapisana priporočila jasno sugerirajo širšo podlago za analizo, razvoj in usklajevanje ukrepov ter posebne ukrepe za pospeševanje konkurenčne in inovacijske sposobnosti podjetij.

5.2

V Evropski listini za majhna podjetja predvidene akcijske smernice je bilo mogoče v letnih delovnih programih večletnega programa dovolj jasno upoštevati zgolj v letih 2003 in 2004. Do konkretne uresničitve v listini izrečenih priporočil pa je še daleč.

5.3

V večletnem programu so resda predvideni različni ukrepi na področju politike do podjetij, ni pa posredovanih dovolj spodbud glede inovacij in sodelovanja med podjetji.

5.4

V večletnem programu predvideni ukrepi se orientirajo po nujnostih in potrebah podjetij v EU-15, ne morejo pa biti v zadostni meri prilagojeni potrebam podjetij v novih državah članicah.

6.1

Odbor se s predlogom komisije v glavnem strinja, zdi pa se mu smiselno, da bi komisija pripravila osnutek, ki bi upošteval tudi morebitna priporočila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in drugih akterjev organizirane civilne družbe in ki bi lahko služil kot „okvirni program“, ki bi zajemal naslednje vidike:

6.2

Trenutno obsežno spravljajo pod streho 6. okvirni program raziskav in inovacij, ki bo potekal do leta 2006. Sedanji okvirni program je močno usmerjen k — za velika podjetja resda izredno pomembnim — raziskovalnim temam, medtem ko inovacijam in konkurenčni sposobnosti, ki pa imata za MSP osrednjo vlogo, pripisujejo le majhen pomen. Z daljšim časom za premislek in časovnim usklajevanjem bi lahko omogočili nove, dinamične sinergije med naslednjim okvirnim programom raziskav in inovacij in prihodnjim večletnim programom za podjetja in podjetniške pobude.

6.3

Nekateri instrumenti tekočega večletnega programa niso dali zaželenih rezultatov (3). Verjetno izvirajo iz pobud, na katere so se oprli po začetku lizbonskega procesa, ki pa niso bile konkretno prilagojene potrebam najmanjših, majhnih in srednjih podjetij.

7.1

Države, ki so v EU vstopile leta 2004, za razliko od starih držav članic niso imele možnosti, da bi si med seboj intenzivno izmenjavale izkušnje in prispevale k oblikovanju politike za podjetja in podjetniške pobude, ki sloni na trdni in splošno sprejeti podlagi.

7.2

Odbor bi bil zelo zadovoljen, če bi GD Podjetja v tekočem letu oz. v obdobju, ki izhaja iz podaljšanja veljavnosti (torej v letih 2005 in 2006), pripravil več srečanj s predstavniki združenj MSP iz vseh držav članic, s ciljem, da bi obravnaval postopke, ki so se obnesli, in specifične probleme novih držav članic. Tako bi bilo mogoče ugotavljati številne vidike, ki bi se jih potem lahko lotili v novem okvirnem programu.

7.3

Odbor priporoča, da bi v letu 2006 v eni od držav, ki so v EU vstopile pred kratkim, pripravili Četrto evropsko konferenco najmanjših, majhnih in srednjih podjetij. Ta naj bi v okviru obsežnega pregleda pokazala možne rešitve problemov, ki jih nove države članice jasno ugotavljajo na področju politike do podjetij.

7.4

Komisija bi morala z odborom čimprej obravnavati oporne točke, ki izhajajo iz neodvisnega pregleda na njeno pobudo, in preučiti rezultate, dosežene v okviru tekočega večletnega programa. Sicer pa bi odbor že zdaj spričo svojih številnih članov s področja podjetništva lahko dal pomembne prispevke, ki se — kot vsa njegova dela — odlikujejo po življenjskosti in zavzetosti.

7.5

Odbor je po več letih razmišljanj — med drugim tudi po zaslugi internega dialoga pri pripravljanju mnenj — prišel do naslednjega prepričanja: Če naj bodo ukrepi za razvoj podjetij smiselni in konkretni, mora priti do intenzivne izmenjave z — in med — vsemi, ki se jih problemi podjetij neposredno tičejo (podjetniki in delojemalci). Po drugi strani pa je treba uvideti tudi, da problemi najmanjših in majhnih podjetij niso primerljivi s problemi velikih podjetij oz. da tudi tedaj, ko se zdijo podobni, vsekakor kažejo drugačne značilnosti, ker se jih je treba lotevati s sredstvi in ukrepi, ki so v temeljih drugačni od tistih v velikih podjetjih. To je treba pri snovanju in uporabi novih ukrepov za pospeševanje podjetij vedno upoštevati.

7.6

Odbor zato pozdravlja predlagano podaljšanje, priporoča pa komisiji, da uresniči v pričujočem mnenju priporočene pobude in o tem poroča evropskemu parlamentu in odboru.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/17

1.1

Evropski zračni prostor je eno najbolj obremenjenih prometnih omrežij na svetu. Skupina na visoki ravni za enotno evropsko nebo je kot glavno oviro pri napredku na tem področju navedla preveliko razdrobljenost sistema za upravljanje zračnega prometa zaradi nacionalno omejenih predpisov, postopkov, trgov in različnih ravni zmogljivosti. To naj bi odpravili s številnimi pobudami v okviru vzpostavitve enotnega evropskega neba.

2.1

Sprejetje štirih uredb, ki urejajo enotno evropsko nebo, bo bistveno spremenilo sistem upravljanja zračnega prometa. Dopolnilni predlog o licenci za kontrolo zračnega prometa Skupnosti je pomemben iz več razlogov:

Licenca prispeva k ravnovesju med različnimi elementi skupine ukrepov za vzpostavitev enotnega evropskega neba, tako da slednji ne pokrivajo zgolj institucionalnih, ekonomskih in tehničnih vidikov, temveč upoštevajo tudi socialne vidike.

2.2

V okviru priprave zakonodajne pobude na tem področju je Komisija izvedla študijo o oblikah licenciranja v posameznih državah članicah. Študija je pokazala, da se postopki licenciranja kljub številnim mednarodnim predpisom Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) ali Evropske organizacije za varnost zračne plovbe (Eurocontrol) od države do države še zmeraj močno razlikujejo. Po priporočilih študije naj zakonodaja Skupnosti pokriva tudi naslednje:

2.3

Pripravljalna študija je pokazala, da je kljub obstoječi mednarodni zakonodaji vpliv nacionalnih tradicij zelo izrazit, kar je razvidno iz različne stopnje kakovosti in težko primerljivih oblik usposabljanja. Tovrstna razdrobljenostjo v okviru Skupnosti ni več sprejemljiva, saj lahko v preobremenjenem evropskem zračnem prostoru privede do večjega varnostnega tveganja. Posledica uskladitev licenc za kontrolorje bo prav večja varnost, saj bo s tem bolj usklajeno tudi usposabljanje kontrolorjev znotraj posameznih centrov in enot ter med njimi, omogočeno pa bo tudi njihovo učinkovitejše in varnejše sodelovanje. To pa bo nadalje vodilo k učinkovitejši organiziranosti trga dela za kontrolorje zračnega prometa, povečalo bo njihovo razpoložljivost in olajšalo določitev funkcionalnih blokov zračnega prostora. Licenca bo omogočila tudi boljši prost pretok delavcev, saj trenutni postopek preverjanja oz. priznavanja licenc med državami članicami ne bo več potreben.

2.4

Ob upoštevanju dejstva, da v večini držav članic že velja zakonodaja, oblikovana na podlagi načel ICAO, in da trenutno uvajajo zakonodajo enotnega evropskega neba ter ESARR5, je nadvse pomembno zagotoviti, da se slednja popolnoma sklada s to direktivo.

2.5

Tečaje in načrte usposabljanj bodo lahko nacionalnemu nadzornemu organu predložili v potrditev samo pooblaščeni izvajalci usposabljanja.

2.6

Veljavnost direktive presega obstoječe licence za pilote v civilnem letalstvu (91/670/EGS). Primerjamo jo lahko z licencami v pomorskem in železniškem sektorju (predlog COM(2004)142), pri katerih so pravila o usposobljenosti poenotena na evropski ravni in niso prepuščena presoji posameznih držav članic. Direktiva za kontrolorje zračnega prometa bo seveda veljavna tudi zunaj meja Skupnosti.

2.7

Stroški bodo odvisni od trenutne kakovostne ravni sistema usposabljanja. Direktiva določa raven, ki naj bi jo dosegla kakovost rezultatov sistema za usposabljanje in ki je potrebna za zagotavljanje varnostnih zahtev glede na gostoto in kompleksnost sistema evropskega zračnega prometa.

2.8

Visoki standardi začetnega usposabljanja in zagotavljanje nevtralnosti in objektivnosti preizkuševalcev v centrih in enotah za usposabljanje naj bi prispevali k uspešnosti usposabljanja.

2.9

Stroški ukrepanja na različnih ravneh licenciranja bi utegnili nekoliko porasti, deloma tudi zaradi vodenja revizijske dokumentacije.

2.10

Morebitno kratkoročno povečanje stroškov bi se na splošno lahko izravnalo z dolgoročnimi prihranki zaradi racionalnejše uporabe delovne sile. Direktiva pa bo nenazadnje zagotovila tudi večjo varnost letalskih potnikov.

2.11

Ta predlog ne vsebuje finančnega poročila.

2.12

Za vzpostavitev enotnega evropskega neba je treba natančnejše oblikovati zakonodajo, predvsem predpise glede licenciranja kontrolorjev zračnega prometa, s čimer bi izboljšali njihovo razpoložljivost in vzajemno priznavanje licenc, kot to predvideva člen 5 Uredbe (ES) št. 550/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o izvajanju navigacijskih služb zračnega prometa na enotnem evropskem nebu (uredba o izvajanju služb) (1).

2.13

Uvajanje tovrstne licence na ravni Skupnosti pomeni prepoznavanje pomembne vloge, ki jih imajo kontrolorji zračnega prometa pri zagotavljanju varnosti zračnega prometa. Z oblikovanjem standardov za usposobljenosti v okviru Skupnosti se bo poleg tega na tem področju zmanjšala razdrobljenost, zagotovljena pa bo tudi učinkovitejša organizacija dela v okviru naraščajočega regionalnega sodelovanja med navigacijskimi službami zračnega prometa. Direktiva je zato bistven del zakonodaje o enotnem evropskem nebu.

2.14

Cilj direktive je povečanje varnostnih standardov in izboljšanje delovanja sistema kontrole zračnega prometa v okviru Skupnosti z izdajo licence za kontrolorje zračnega prometa v Skupnosti.

2.15

Imetnik določenega ratinga, ki v skladu s slednjim v zadnjih petih letih ni opravljal nalog kontrole zračnega prometa, ne more izvajati nalog, za katere ga ta pooblašča, razen če je ustrezno usposobljen in če obstaja mnenje da to lahko.

2.16

Da bi zagotovile usposobljenost kontrolorjev zračnega prometa, ki je nujno potrebna za zagotavljanje visokih varnostnih standardov, države članice poskrbijo, da nacionalni nadzorni organi spremljajo in nadzirajo njihovo usposabljanje.

2.17

Vsaka država članica je dolžna priznati licenco, vključno z ratingi in pooblastili, ki jo je v skladu s predpisi te direktive izdal nacionalni nadzorni organ druge države članice.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja predlog Komisije za uvedbo novih določil za kontrolorje zračnega prometa. Glede na veliko povečanje letalskega prometa, do katerega naj bi predvidoma prišlo v prihodnjih desetih letih, meni, da so ta določila nujna in potrebna. Prav tako meni, da EU potrebuje skupne standarde in strokovne kvalifikacije, ki bi prispevali k večji varnosti letalskih potnikov. S povečanjem letalskega prometa bo naraslo tudi povpraševanje po kontrolorjih letalskega prometa po vsem svetu. Zato je prosti pretok na tem področju bistvenega pomena.

3.2

EESO se sprašuje, ali so štiri leta realistično obdobje za začetek izvajanja teh določil.

3.3

Komisija mora zagotoviti, da direktiva ne bo dovoljevala izobraževalnega monopola na nacionalnih ravneh.

3.4

Licenca mora navajati znanje jezikov, denimo znanje angleščine četrte stopnje.

3.5

Vsi začetni tečaji za kontrolorje zračnega prometa morajo ustrezati minimalnim zahtevam, ki jih določajo smernice o skupni vsebini in ciljih izobraževanja kontrolorjev zračnega prometa, ki jih je sprejela Evropska konferenca civilnega letalstva (ECAC).

3.6

Dobrodošla in v skladu z varnostnim predpisom ESARR5 je tudi uvedba naključnih testov alkoholiziranosti oziroma opravljanja nalog pod vplivom mamil pri vseh kontrolorjih zračnega prometa ter tudi psihološki test vseh udeležencev tečaja za kontrolorje zračnega prometa

3.7

Vprašanje starosti je še zmeraj resen problem. Statistično gledano se tveganje pojava hujših bolezni ali nenadne smrti z leti povečuje. V vseh državah članicah obstaja starostna meja za pilote.

3.8

V zvezi s členom 4 EESO svetuje, da:

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/19

1.1

Komisija predstavlja svoj predlog uredbe o programu „Marco Polo II“ in navaja razloge, zaradi katerih je nujno razvijati infrastrukturo za tovorni promet, ki so:

1.2

Komisija potrjuje, da „je nujna večja uporaba intermodalnosti“, saj je to rešitev, ki omogoča boljšo izrabo obstoječih infrastruktur z vključevanjem prevoza po morju na kratkih razdaljah, železnice in celinskih plovnih poti v logistično verigo. Intermodalna politika je že zajeta v programu „Marco Polo I“ (2003–2006), katerega namen je bil preusmeritev povprečnega letnega porasta mednarodnega tovornega prometa na tri druge zgoraj navedene načine prevoza.

1.3

Komisija predlaga program „Marco Polo II“, da bi s tem to politiko nadaljevala v obdobju med letoma 2007 in 2013 ter področje uporabe programa razširila na vse sosednje države Evropske unije in dodala dve novi vrsti ukrepov:

1.4

Komisija predlaga skupni proračun v višini 740 milijonov EUR za obdobje 2007–2013, kar naj bi:

2.1.1

Medtem ko je Odbor včasih opozarjal na pomanjkanje volje ali nezadostnost zagotovljenih sredstev, je večkrat potrdil svojo podporo politiki, ki jo je uvedla Komisija, da bi se lahko neizbežen in predvidljiv porast cestnega tovornega prometa prenesel na druge vrste prevoza.

2.1.2

Odbor je zlasti v svojem mnenju CES 842/2002 z dne 17. in 18. julija 2002 o predlogu uredbe o programu „Marco Polo I“, v katerem je ocenil, da ta program sam po sebi ne bi omogočal doseganje ciljev prenosa, ki ga je predvidela Komisija, predlagal, da se ta program dopolni z desetimi spodbujevalnimi ukrepi, ki jih povzema v nadaljevanju:

2.1.3

Odbor je v taistem mnenju 842/2002 dodal, da bi lahko zastavljene cilje dosegli samo s splošno prometno politiko, ki bi spremenila nekatere prakse in vključila trdne zaveze za izgradnjo nove ali dopolnilne prometne infrastrukture.

2.1.4

Odbor je Komisiji predlagal, da zlasti za velike količine tovora na dolgih razdaljah, katerih dobava ni nujna, vendar pa mora biti opravljena na določen dan razmisli o postopnem prehodu s prakse „brez zalog“ na koncept „zalog v obtoku“. To bi omogočilo zmanjšanje števila nujnih dobav in necestnim oblikam prevoza zagotovilo, da so konkurenčne z vidika stroškov in dobavnih rokov in da jamčijo za točnost dobavnih rokov. Vsak razume ekonomsko logiko, ki je spodbudila razvoj prakse „brez zalog“, kar predvsem skrajšuje dobavne roke, pri čemer pa nujnost postane najpomembnejši dejavnik pri trgovanju. Če upoštevamo trajnostni razvoj, danes ugotavljamo, da ta praksa in njene posledice izredno veliko stanejo z vidika onesnaževanja in prevelike porabe energije, o čemer bi bilo treba razmisliti, Odbor pa ponavlja svojo zahtevo, da se v te razprave vključi tudi Komisija. Čeprav cestni promet še vedno ostaja nezamenljiv na kratkih razdaljah, zlasti v končnih fazah poti, Odbor meni, da sta praksa „brez zalog“, ki je bila razvita do skrajnosti, in nujnost kot absolutno načelo otežili prenos dela cestnega tovornega prometa na druge načine prevoza, ki so bolj združljivi z željo po trajnostnem razvoju.

2.1.5

Ne da bi to vplivalo na sklepne ugotovitve take razprave, Odbor meni, da je treba, če želimo spremeniti vedenje gospodarskih udeležencev, ponovno preučiti prakse, ki so mogoče bile učinkovite včeraj, vendar njihova primernost ni več usklajena z današnjimi cilji.

2.1.6

Odbor ugotavlja, da se je upošteval samo del pobud, ki jih je predlagal. Ker se stanje leta 2004 v primerjavi z letom 2002 ni veliko spremenilo, Odbor v tem mnenju ponovno izraža iste predloge, ki pa jih je v določenih točkah razširil.

2.2.1

Komisija meni, da so prvi rezultati programa „Marco Polo I“, katerega proračun znaša 100 milijonov evrov, spodbudni. Odbor ugotavlja, da se je prvi izbor programov začel oktobra 2003, torej pred manj kot letom dni, in da do sedaj ni bilo dovolj časa, da bi se ocenila dejanska učinkovitost uvedenih intermodalnih ukrepov. Poleg tega Odbor ugotavlja, da:

2.2.2

Odbor je začuden nad temi zaporednimi zmanjšanji in dvomi o zanesljivosti napovedi, saj naj bi potrebe stalno naraščale, sredstva pa se stalno zmanjšujejo.

2.2.3

V teh okoliščinah in zaradi pomanjkanja informacij Odbor ne razume pripombe Komisije, ki navaja: „Lahko zaključimo, da proračunska sredstva na splošno ne zadostujejo za financiranje vseh dobrih predlogov …“, niti ne more razumeti, zakaj predvidena proračunska sredstva 20 milijonov evrov niso bila v celoti izkoriščena.

2.3.1

V točki 12 poglavja III obrazložitve je naveden pomemben finančni dokument, ker „potrjuje dejstvo, da predlog uredbe v celoti upošteva oceno in priporočila neodvisnih strokovnjakov po njihovi predhodni oceni o podaljšanju programa Marco Polo za obdobje 2007–2013“. Ta dokument, ki obsega 19 strani in je napisan v angleščini, ni preveden v druge jezike. Dokument je v 15 vrsticah povzet v točki 13 zgoraj navedenega poglavja III, ki predstavlja sklepne ugotovitve, ki jih je Komisija zbrala iz ocene strokovnjakov.

2.3.2

Odbor poudarja, da je treba zaradi dostopnosti vsem zainteresiranim dokumente prevesti in če celoten prevod njihovega poročila ne bo na razpolago, prositi strokovnjake, da pripravijo povzetek svojega poročila, katerega prevod bo vsem zainteresiranim stranem omogočil takojšen dostop do bistva njihovih sklepov skupaj s primernimi argumenti.

2.3.3

Poleg tega Odbor poudarja, da je v svojem mnenju 842/2002 o uredbi „Marco Polo I“ izrazil zadovoljstvo, da Komisija „sprejema mnenje zadevnih strani pred predstavitvijo svojih predlogov“, vendar pa hkrati „obžaluje, da ni bila v ta postopek posvetovanj vključena prej“. (člen 2.5)

2.3.4

Odbor tako ne more ovrednotiti sklepnih ugotovitev te ocene, lahko samo pripomni, da Komisija pričakuje ustrezno povečanje predloženega proračuna in da je to glavni predpogoj za učinkovitost programa.

2.3.5

Odbor ugotavlja, da mu je Komisija predložila ocene treh izvedenih projektov:

2.3.6

Ti trije projekti ponazarjajo možnosti, ki jih omogoča mehanizem spremljanja, ki ga je vzpostavila EU. Odbor pa tudi ugotavlja, da so bili ti projekti izvedeni v okviru poskusnih ukrepov za program kombiniranega prevoza (PACT), ki je potekal pred programom „Marco Polo I“.

2.3.7

Pri njihovem pristopu je zlasti zanimivo, da olajšujejo delo, ki je v teku, Odbor pa si zelo želi, da bi bil pravočasno obveščen o konkretnih rezultatih trenutnega programa „Marco Polo I“.

2.4.1

Predlog programa „Marco Polo II“ ne spreminja nobenega od treh sedanjih vrst ukrepov:

2.4.2

Dodaja širši geografski obseg, ki obsega Evropo s 25 državami članicami, druge države kandidatke ter tudi države EFTE in EGP. Odbor se strinja s tem pristopom in sprejema izjavo Komisije: „Proizvodnja in značilnosti oskrbovalne verige se ne zaustavijo na mejah Evropske unije 25 držav“, pri čemer pa prav tako navaja, da si želi, da bi Komisija na začetek tega stavka za besedo „proizvodnja“ vstavila besedo „trgovina“.

2.4.3

Odbor predlaga, da Komisija navede primer sedmega donavskega prometnega koridorja, značilnega za to „širšo Evropo“, ki ima izjemno razsežnost intermodalne prometne infrastrukture, ki povezuje vse vrste prometa, in sicer:

2.4.4

Predlog programa „Marco Polo II“ predvideva dve novi vrsti ukrepov:

Odbor podpira poskuse in projekte v tem smislu.

2.4.5

Komisija bi želela doseči boljšo sinergijo na železnicah in na primer priporoča uporabo namenskih tirov s hitrimi vlaki za tovor in ekspresno pošto. Odbor podpira take projekte, čeprav v zvezi z „ekspresno pošto“ meni, da prenos informacij po elektronski pošti že sedaj omogoča in bo v prihodnosti še bolj omogočal pošiljanje večjega dela pošte na ta način.

2.4.6

Čeprav je treba hkrati zasnovati tovorne linije za visoke hitrosti, pa je treba najprej zagotoviti interoperabilnost materialov, opreme in železniških predpisov. Poleg tega je treba pred izgradnjo novih linij čim bolj izkoristiti obstoječo dediščino in razmisliti o uporabi opuščenih ali razbremenjenih linij med preusmeritvijo potniškega prometa na druge načine prevoza, zlasti na visokohitrostne linije.

2.4.7

Odbor tako Komisijo prosi, da naj države članice ponovno pozove, da naredijo seznam vseh možnih načinov oživitve obstoječih opuščenih omrežij ali omrežij, na katerih je bil promet zmanjšan, da bi z uporabo za tovorni promet postala zanimivejša. To zlasti velja za železniško omrežje, pa tudi za celinske plovne poti, ki bi lahko, kadar koli je to mogoče, ponudile hitrejše in ugodnejše rešitve z vidika trajnostnega razvoja kot cestni promet.

2.4.8

Končno, da bi Odbor povečal verodostojnost železniškega tovornega prometa in tudi drugih necestnih načinov prevoza, ponovno poudarja, da je treba namere preoblikovati v dejanja tako, da se več sredstev kot danes nameni ali dodeli železniški, pomorski in rečni infrastrukturi, zlasti pri financiranju projektov vseevropskega prometnega omrežja in projektov, ki so bili odobreni novim državam članicam in območju Balkana.

2.4.9

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija poudarja „občutno“ potrebo industrije po financiranju infrastrukture, ki je potrebna in ustrezna za izpolnitev ciljev, povezanih s ciljni zagotavljanja storitev v okviru programa „Marco Polo“. V zvezi s financiranjem pomožnih infrastruktur Odbor poudarja, da gre za željo, opredeljeno v njegovem mnenju 842/2002 o programu „Marco Polo I“.

3.1.1

Odbor ugotavlja, da Komisija v letu 2004 predstavlja predlog uredbe za obdobje od leta 2007 do 2013. To bi moralo zagotoviti nadaljevanje programa Marco Polo in preprečiti podobno zamudo, kot je nastala med letoma 2001 in 2002, ko se je začel izvajati program „Marco Polo I“. Tako danes Komisija ne predstavlja bistveno drugačnega pristopa kot pri izvajanju programa „Marco Polo I“, kar pomeni, da bo mogoče „upravljavnemu odboru zaupati nalogo stalnega spremljanja ukrepov, kar bo obmogočilo morebitno potrebno prilagoditev programa Marco Polo na polovici izvajanja programa“, kot je to Odbor zahteval v tem mnenju 842/2002.

3.2.1

Odbor v svoji opredelitvi pojma „konzorcij“ podjetij ugotavlja, da sta zanj potrebni najmanj dve podjetji. Odbor ponavlja svojo prejšnjo zahtevo, da mora biti „konzorcij“„združenje dveh ali več podjetij, ki ne pripadajo isti skupini ali niso podružnica edem drugega ter so sklenila dogovor, da bodo skupaj izvajala …“.

3.3.1

Odbor ponavlja zahtevo, ki jo je izrazil v svojem mnenju 842/2002, glede na to, da so pravila iz tega člena preveč omejujoča, saj zahtevajo, da morajo ukrepi vključevati najmanj dve državi ali eno državo in eno ozemlje bližnje tretje države. Odbor prav tako meni, da obstajajo omejeni ukrepi, ki veljajo samo za eno državo, vendar pa bi njihov učinek koristil vsem uporabnikom zadevnih načinov prevoza, ki prečkajo ozemlje te države (npr. ukrepi o uporabi ali razvoju multimodalnih prekladališč v vozlišču infrastruktur v notranjosti ozemlja).

3.3.2

Odbor pozdravlja odprtje področja uporabe tretjim državam (naj gre za kandidatke ali ne), in ugotavlja, da program ne krije stroškov ukrepov, ki potekajo na teh območjih, razen v okoliščinah, predvidenih v odstavkih 3 in 4 tega člena.

3.3.3

Zato Odbor v prizadevanju za skladnost želi, da bi uredba pri financiranju ukrepov v tretjih državah natančno navedla, da je to, kolikor je le mogoče, namenjeno ukrepom za razvoj necestnih načinov prevoza ali tistim, ki spodbujajo intermodalnost.

3.4.1

S pridržkom upoštevanja izražene pripombe o sestavi „konzorcija“ Odbor potrjuje člen 4, vendar navaja, kot je to že storil v mnenju 842/2002, da izjemoma, kadar se ukrepi izvajajo v samo eni državi, obveznost, da morajo biti podjetja ustanovljena v najmanj dveh državah članicah ali eni državi članici in eni tretji državi, ne velja.

3.5.1

Odbor je v členih 3.5, 3.6 in 3.7 svojega mnenja 842/2002 o programu Marco Polo I že poudaril, da so najnižji pragovi pomoči na ukrep previsoki. Zahteval je, da se najnižji pragovi pomoči, ki jih je predlagala Komisija, zmanjšajo:

3.5.2

Odbor ugotavlja, da določa Komisija (v prilogi o opredelitvi finančnih pogojev, predvidenih v členu 5 njenega predloga) za program Marco Polo II najnižje okvirne pragove za subvencije za ukrepe, katerih zneski so še vedno previsoki (razen v primeru ukrepov skupnega učenja, za katere se je prag znižal na 250 000 EUR, kot je to želel Odbor). Odbor meni, da je treba nujno določiti najnižje pragove, torej bolj privlačne, da se spodbudi začetek projektov, ki bodo gotovo skromnejši, ki pa so lokalno pogosto učinkovitejši.

3.5.3

Zato Odbor poziva:

3.5.4

Odbor se strinja, da se določijo najdaljši možni roki za izvedbo različnih ukrepov, vendar je izvedba v roku pogoj za upravičenost ukrepa do podpore. Vendar pa Odbor meni, da je rok šestintrideset mesecev prekratek za prenos načina prevoza in da bi ta rok moral biti šestdeset mesecev, enako kot v primeru ostalih ukrepov.

3.6.1

Odbor je predhodno že navedel, da nima potrebnih informacij, da bi lahko ocenil znesek v višini 740 milijonov evrov, ki ga želi Komisija nameniti programu „Marco Polo II“. Ugotavlja samo, da Komisija meni, da bi morala ta proračunska sredstva v višini 740 milijonov evrov omogočati prihranek pet milijard evrov v obliki okoljskih in socialnih koristi, navedenih v odstavku 1.4.

3.6.2

Odbor želi, da bi Komisija v letu 2005 na polovici izvajanja programa „Marco Polo I“ objavila oceno uspešnih projektov in dejanskih prihrankov.

3.6.3

Kot je Odbor navedel v mnenju 842/2002, bi morala Komisija med izvajanjem programa predlagati povečanje proračuna, da bi se zagotovila dodatna finančna sredstva, če bo predlagano večje število primernih projektov.

3.7.1

Odbor z veseljem ugotavlja, saj je bila to ena od njegovih zahtev v mnenju 842/2002, da mu bo Komisija hkrati kot Evropskemu parlamentu in Odboru regij najpozneje do 30. junija 2007 predložila poročilo o oceni rezultatov, doseženih s programom „Marco Polo I“, za obdobje od leta 2003 do 2006.

3.7.2

Odbor upa, da bo imel dovolj informacij za pripravo mnenja in morebitnih predlogov za prilagoditev programa „Marco Polo II“, ki naj bi se začel 1. januarja 2007 in bo tako šele na začetku izvajanja.

4.1

Odbor podpira program „Marco Polo II“, kot je v preteklosti že podprl programa PACT in „Marco Polo I“. Ti trije programi omogočajo izvajanje pobud, ki prispevajo k prilagoditvi sistemov tovornega prometa za njihovo večjo okoljsko uspešnost. Povečanje finančne pomoči s predvidenih 100 milijonov evrov za program „Marco Polo I“ na 740 milijonov evrov za program „Marco Polo II“ potrjuje željo EU, da bi rada hitro dosegla boljše trajnostno upravljanje tovornega prometa.

4.2

Da se dosežejo cilji za prenos tovora, ki jih je določila Komisija, želi Odbor spomniti na nekatere ukrepe, ki jih je že predlagal v svojem mnenju CES 842/2002 z dne 17. in 18. julija 2002 o programu „Marco Polo I“:

4.3

Da bi lahko rečni in rečno-pomorski promet pridobivala pomoč iz programa Marco Polo, Odbor zahteva oblikovanje posebne kategorije z najnižjim pragom, znižanim na 500 000 evrov. Rečni promet se namreč ne more primerjati s pomorskim, za katerega so potrebne naložbe, ki so sorazmerne z velikostjo ladij.

4.4

Odbor želi s Komisijo sodelovati v razpravah za spremembo prakse „brez zalog“ in preiti na prakso „zalog v obtoku“, kadar dobava ni nujna (pri nekaterih težkih tovorih je treba upoštevati samo datum dobave).

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/25

1.1

Namen predloga je, da se na podlagi poročila Komisije Svetu o sistemu kvot za proizvodnjo krompirjevega škroba, ki je osnova za spremembo Uredbe (EG) št. 1868/94, med državami članicami porazdelijo kvote za proizvodnjo krompirjevega škroba za finančni leti 2005/2006 in 2006/2007.

1.2

Komisija predlaga, da se trenutne kvote naslednji dve leti ne spremenijo.

1.3

Komisija utemeljuje ohranitev kvot krompirjevega škroba za naslednji dve leti z argumentom, da je za oceno vplivov reforme skupne kmetijske politike (razdružitve) in razširitve EU na sektor krompirjevega škroba še prezgodaj. Reforma skupne kmetijske politike se bo v številnih državah članicah, ki proizvajajo krompirjev škrob, začela izvajati šele leta 2006, torej v finančnem letu 2006-2007.

1.4

Zato bo Komisija do 30. septembra 2006 predstavila novo poročilo s primernimi predlogi.

2.1

Po poročilu Komisije proizvodnja krompirjevega škroba EU približno ustreza določeni kvoti. Nadalje je skupni izvoz žitnega in krompirjevega škroba relativno stabilen. Delež proizvodnje krompirjevega škroba celotne proizvodne škrobnih izdelkov je padel približno na 20 odstotkov. Kot že omenjeno, Komisija predlaga, da se kvote, določene za finančno leto 2004/2005, nadaljnji dve leti ne spremenijo. Večina evropskih proizvajalcev krompirjevega škroba, z izjemo poljskih, litovskih in čeških kmetov, predlog Komisije podpira, vendar pa bi dali prednost določevanju kvot za obdobje treh let, kot je to običajno.

2.2

EESO predlog Komisije podpira, tako kot proizvajalci krompirjevega škroba pa je zaskrbljen zaradi skopo odmerjenega časa za razpravo in sprejetje predloga Komisije, predvsem če upoštevamo dejstvo, da bodo kmetovalci s saditvijo krompirja pričeli že marca 2005. Odbor Evropski parlament in Svet poziva, da pri obravnavanju predloženega predloga te časovne omejitve upoštevata.

3.1

EESO podpira predlog Komisije o podaljšanju veljave trenutnih kvot za finančni leti 2005/2006 in 2006/2007 in priporoča, da se pri pripravi prihodnjega predloga rok za oceno strogo upošteva.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/26

1.1

Glavne predlagane spremembe uredbe o določitvi predpisov za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij (TSE) so naslednje:

2.1

Čeprav je Evropski ekonomsko-socialni odbor v preteklosti že izrazil pridržke glede ponavljajočega se podaljševanja prehodnih ukrepov (2), ugotavlja, da je treba predpise uskladiti na mednarodni ravni v okviru Mednarodnega urada za živalske kužne bolezni v skladu z merili glede ocene tveganj, ki jih določila Komisija sama.

2.2

Praksa na evropski ravni je namreč pokazala, da sedanja razvrstitev v pet kategorij, ki temelji na zabeleženih primerih in ne na tveganjih, daje posebne pravice državam, ki izvajajo milejši nadzor, ter kaznuje tiste, ki opravljajo učinkovit nadzor in zato uspejo najti primere bolezni. Nedavno zabeleženi primeri na Japonskem, v Kanadi in Združenih državah Amerike bi morali spodbuditi sklenitev sporazuma za sprejetje boljše skupne metodologije v okviru Mednarodnega urada za živalske kužne bolezni, kar naj bi se verjetno zgodilo maja 2005.

2.3

Vendar pa Odbor vseeno želi ponoviti svoje prejšnje priporočilo: če skupnega soglasja na mednarodni ravni o skupnih pravilih za obvladovanje tveganja ne bi bilo mogoče doseči, mora Evropska unija sprejeti posledice in sama uvesti potrebne predpise, ne glede na težave, ki bi jih to povzročilo v Svetovni trgovinski organizaciji za trgovino s tretjimi državami. Pomanjkanje mednarodne pripravljenosti za sprejetje in dejstvo, da so razprave zamudne, ne smeta odložiti izvajanja ukrepov, za katere se meni, da so potrebni v okviru sodelovanja v EU.

2.4

Odbor pozdravlja dejstvo, da je Komisija izkoristila priložnost, ki ji jo je ponudilo to podaljšanje prehodnih ukrepov, za uvedbo sprememb, ki naj bi okrepile preventivne ukrepe, spodbudile programe za selekcijo ter razširile omejitve glede gibanja in nadzor, zlasti v zvezi s tretjimi državami.

3.1

Vključitev jelenov je povsem ustrezna.

3.2

Priprava prečiščene pravne podlage o usklajenem vzrejnem programu, ki že daje dobre rezultate, bo omogočila razširitev selekcije odpornih ovc.

3.3

Uskladitev z Uredbo 1774/2002 je nujna zaradi zakonodajne skladnosti.

3.4

Vbrizgavanje plina v lobanjsko votlino, ki je že prepovedano za uvožene živali, je od sedaj naprej izrecno prepovedano za zakole na območju EU, kar očitno izboljšuje preprečevanje tveganja okužbe.

3.5

Pravila, ki urejajo omejitve gibanj goveda, se smiselno razširjajo na živali, okužene s praskavcem.

3.6

Odbor z naklonjenostjo pozdravlja razširitev področja uporabe določb v zvezi z dajanjem goveda, ovc in koz ter njihovih semen, zarodkov in jajčnih celic v promet in njihovim izvozom na druge živalske vrste ter tudi omejitve za surovine, ki se uporabljajo za proizvodnjo dikalcijevega fosfata, v skladu s priporočili Znanstvenega usmerjevalnega odbora.

3.7

Odbor meni, da je treba nujno pravno utemeljiti možnosti za inšpekcijske preglede v tretjih državah, tako da se lahko v celoti izkoristijo izkušnje, pridobljene na tem področju na evropski ravni, vendar pa hkrati priporoča, da se v ta namen zagotovijo potrebni finančni in človeški viri.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/27

1.1

14. julija 2004 je Evropska komisija sprejela predloge za reformo kohezijske politike v obdobju 2007-2013. Ti predlogi naj bi nadomestili uredbe o strukturnih skladih, ki veljajo do 31. decembra 2006. V obrazložitvenem memorandumu Komisija utemeljuje upravičenost predloga uredbe s povečanjem razlik v razširjeni Evropski uniji ter z izzivi globalizacije, gospodarske tranzicije in demografskih sprememb, s katerimi se sooča Unija.

1.2

V tem kontekstu Evropska komisija predlaga povečanje strukturne pomoči in osredotočenje na prednostne cilje. Strukturno podporo, za katero bo namenjenih 336,1 milijard evrov, kar je približno tretjina celotnega proračuna Skupnosti, je treba v prihodnosti:

1.3

To naj bi omogočila nova opredelitev ciljev, ti pa so: konvergenca, regionalna konkurenčnost in zaposlovanje ter teritorialno sodelovanje.

Paket zakonodaje sestavlja:

1.4

To mnenje obravnava predvsem vlogo ESS v okviru evropske strukturne podpore. Ocenjuje pa tudi osnove delovanja in usmerjanja ukrepov pomoči ESS, opredeljene v splošni uredbi.

2.1

V skladu s predlogom naj bi evropsko strukturno podporo od leta 2007 dalje usmerili v tri cilje: konvergenco, regionalno konkurenčnost in zaposlovanje ter evropsko teritorialno sodelovanje.

2.2.1

Ta cilj je podoben zdajšnjemu Cilju 1. S pomočjo naložb v kapital in človeške vire, spodbujanja inovacij in družbe znanja, pomoči prestrukturiranju, varovanja in izboljševanja okolja ter boljšega upravljanja bo podpiral ekonomsko konvergenco najmanj razvitih regij. Tej na novo opredeljeni regionalni pomoči, ki bo prednostna naloga strukturne podpore EU, bo namenjenih 264 milijard evrov (približno 78,5 % celotnega zneska). ESRR, ESS in Kohezijski sklad morajo pomagati pri doseganju tega cilja.

2.3.1

V tem cilju sta združena sedanja Cilja 2 in 3. Usmerjen je v podporo regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja izven najmanj razvitih regij v državah članicah. Ima dve poslanstvi: prvo je preobrazba industrijskih, mestnih in podeželskih regij, ki so jih prizadele strukturne spremembe, ki jo je treba podpreti v okviru načrtov regionalnega razvoja (ESRR), s pomočjo spodbujanja inovacij, družbe znanja, podjetništva in varstva okolja; drugo pa je vključevanje delavcev, ki so jih prizadele strukturne spremembe, ter povečanje zaposljivost na splošno, s pomočjo ukrepov na področju kvalificiranja in vključevanja na trg delovne sile, ki ga je treba spodbujati v okviru nacionalnih in regionalnih programov, ki jih finančno podpira ESS. Ti programi morajo prispevati k doseganju polne zaposlenosti, izboljšanju kakovosti in produktivnosti dela, zvečanju socialne vključenosti ter izvajanju evropske strategije o zaposlovanju v celoti. Proračun za ta cilj naj bi znašal 57,9 milijard evrov (približno 17,2 % celotnega zneska) in naj bi se enakomerno porazdelil med ESRR in ESS.

2.4.1

Ta cilj temelji na izkušnjah sedanje pobude Skupnosti INTERREG. Namenjen bo podpori sodelovanja obmejnih regij, vključno z regijami z notranjimi morskimi mejami ter nekaterimi regijami ob zunanjih mejah EU, prek skupnih programov, vzpostavljanja omrežij ter izmenjave izkušenj (ESRR). Namenjeno mu bo 13,2 milijard evrov (približno 3,9 % celotnega zneska).

3.1

Po predlogu Komisije naj bi se Evropski socialni sklad uporabljal za dosego dveh ciljev: konvergence ter regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja. Vendar je že iz predlaganega proračuna je razvidno, da je pomoč regijam, ki zaostajajo v razvoju, daleč najpomembnejša. Politični okvir ukrepov ESS so smernice in priporočila evropske strategije za zaposlovanje, zato je treba podporo ESS usmeriti v naslednja štiri osrednja področja:

3.2

ESS mora predvsem v najmanj razvitih regijah, ki spadajo v cilj konvergence, podpreti izboljšave sistemov vzgoje in izobraževanja, razvoj institucionalnih zmožnosti ter izboljšanje učinkovitosti javne uprave na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, s ciljem izvajanja evropskega pravnega reda. Inovativne ukrepe, ki jih je doslej podpirala pobuda Skupnosti EQUAL, in transnacionalno sodelovanje je treba vključiti v splošno financiranje. Posebno pozornost je treba nameniti spodbujanju enakosti možnosti obeh spolov, s posebnimi ukrepi za povečanje poklicne dejavnosti žensk in izboljšanje njihovih možnosti za nadaljnji poklicni razvoj.

3.3

ESS je finančni instrument, ki omogoča izvajanje smernic EU za zaposlovanje, to pomeni, da podpira politike držav članic na področju vključevanja na trg dela in socialne vključenosti, zlasti z bolj usmerjenim vključevanjem na trg dela, izboljšanjem kakovosti in organizacije dela, kakor tudi z ukrepi na področju usposabljanja, ki omogoča boljši dostop do trga dela.

3.3.1

Na področju večanja prilagodljivosti delavcev in podjetij ESS podpira ukrepe za:

3.3.2

Na področju izboljševanja dostopa do dela in politike preprečevanja brezposelnosti EES podpira:

3.3.3

Na področju vključevanja ogroženih skupin na trg dela in boja proti diskriminaciji je treba dati poudarek spodbujanju zaposljivosti prikrajšanih oseb, ki se soočajo s socialno izključenostjo, s pomočjo ustreznih ukrepov vključevanja, zlasti socialne podpore in oskrbe ter osveščanja glede diskriminacije pri dostopu na trg dela.

3.3.4

Poleg tega ESS pri cilju konvergence podpira tudi ukrepe, usmerjene v:

3.4

Pri programiranju Evropska komisija predlaga nekaj sprememb, ki izhajajo iz splošnih določb o evropskih strukturnih skladih. Nov sistem programiranja, v katerega spadajo tudi ukrepi ESS, je v osnovi takšen:

4.1

Širitev je za Evropsko unijo velik gospodarski in družbeni izziv, s katerim se mora soočiti tudi, ne pa zgolj, s pomočjo evropske strukturne politike. EESO podpira predlog Evropske komisije, da sredstva usmeri v gospodarsko najmanj razvite regije, kar bi moralo biti v korist zlasti novim državam članicam., v katerih se nahaja največ najmanj razvitih regij. Glede na to, da bo treba sredstva odslej porazdeliti med 25 držav članic, EESO meni, da je predlog o povečanju sredstev za strukturne sklade upravičen. Tako bo prejšnji znesek 276 milijard evrov povečan na 336,1 milijard evrov za obdobje 2007-2013, kar znaša 0,41 % bruto domačega prihodka (BDP) Unije. EESO meni, da je treba s pomočjo iz strukturnih skladov nadaljevati v starih državah članicah, čeprav v manjši meri in vsaj na področjih, ki so posebej prizadeta zaradi industrijskega prestrukturiranja in na katerih je stopnja brezposelnosti največja. Prav tako je treba zagotoviti poštene prehodne določbe za regije sedanjega Cilja 1, ki zaradi statističnega učinka ne bodo več upravičene do financiranja. EESO pozdravlja namen Komisije, da pobudo Skupnosti EQUAL dejansko v celoti vključi v Evropski socialni sklad, da bi lahko dodobra izkoristili njene neizpodbitne koristi, zlasti inovativnost podprtih projektov, podprli prenos izkušenj in primerov dobrih praks v EU ter spodbujali partnerstva med različnimi akterji pri izvajanju projektov. Po vključitvi pobude EQUAL bi Evropska komisija lahko pozvala države članice, da v nacionalne operativne programe vključijo podobne ukrepe, kot je EQUAL.

4.2

EESO ocenjuje, da je nova opredelitev ciljev pravilna, predvsem zato, ker so v nov cilj konkurenčnosti in zaposlovanja zajeti cilji politike zaposlovanja in strukturne politike, ki jih je treba obravnavati enakopravno. Usklajeni ukrepi, namenjeni spodbujanju naložb in inovacij (ESRR) in premagovanju socialnih posledic strukturnih sprememb (ESS) so upravičeno posebej nujni v regijah, v katerih poteka prestrukturiranje gospodarstva. Nova opredelitev je obetavna, pod pogojem, da bo možno hkrati zagotoviti tudi programiranje. Ukrepi naj bi bili vključeni v nacionalne strateške referenčne okvire, preostalo programiranje pa bo izvedeno za vsakega od skladov posebej. EESO meni, da je treba zagotoviti, da se operativni programi za cilja konvergence ter regionalne konkurenčnosti in zaposlenosti medsebojno uskladijo, da bi se lahko učinkovito dopolnjevali. Pri ukrepih ESS na področju politike zaposlovanja je treba določiti tudi regionalne prednostne naloge in se pri tem opirati na strukturo brezposelnosti. Prednost bi morale imeti regije z visoko stopnjo brezposelnosti. V teh območjih bi bilo treba podpreti tudi lokalne pobude za zaposlovanje ter zlasti teritorialne pakte o zaposlovanju.

4.3

Prednostne naloge, predvidene pri ukrepih EES, so v glavnem skladne s strategijo EU za zaposlovanje ter z veljavnimi smernicami za zaposlovanje. EESO meni, da bi bilo za doseganje lizbonskih ciljev nujno, da bi si pri politiki trga dela zastavili za prednostno nalogo aktivne in preventivne ukrepe, da bi se tako izognili brezposelnosti in vključili zapostavljene skupine. V skladu s predlogi skupine izvedencev o prihodnosti socialne politike bi bilo treba posebno pozornost nameniti zgodnjemu in dejavnemu vključevanju mladih, povečanju deleža aktivnih žensk in vključevanju starejših oseb na trg dela. Slednje zahteva predvsem večjo udeležbo pri ukrepih izobraževanja ob delu ter izboljšanje kakovosti dela s pomočjo ustreznih ukrepov na področju organizacije dela. Inovativnost ukrepov v okviru nacionalnih akcijskih načrtov za zaposlovanje bi morala biti v ospredju. Ta je izpostavljena tudi v mnenju Odbora ESS (1).

4.4

ESS mora biti, skupaj z ostalimi strukturnimi skladi EU, tudi instrument podpore horizontalnemu cilju boja proti diskriminaciji, za katerega si na evropski ravni prizadevamo na različne načine. Invalidi, priseljenci in etnične manjšine so najbolj zapostavljene skupine na trgu dela, poleg mladih, žensk in starejših oseb. Prav tako prihaja do diskriminacije ljudi na podlagi njihove spolne usmerjenosti. Zato je treba posebno pozornost nameniti vključevanju teh zapostavljenih skupin s pomočjo ukrepov na področjih socialne podpore, usposabljanja in organizacije dela, kot je na primer odpiranje invalidom primernih delovnih mest. Poleg tega se je treba zavzeti za primerne izobraževalne ukrepe, posebej v zvezi s priseljenci, z namenom da se poveča zavedanje pravic, tudi delovnopravnih. Ukrepi ESS bi se morali nanašati tudi na nacionalne akcijske načrte za socialno vključenost in predvideti ukrepe, ki bi izboljšali možnosti za vključitev teh skupin na trg dela. Glede tega se EESO strinja z mnenjem Odbora ESS. Države članice in organi upravljanja bi morali prav tako skrbeti, da ukrepi finančne podpore strukturnih skladov ne bi nehote ustvarjali ovir za te zapostavljene skupine.

4.5

Pri cilju konvergence mora ESS podpreti ukrepe, namenjene reformi vzgojno-izobraževalnih sistemov v kontekstu na znanju temelječe družbe ter izboljšanju primernosti pridobljenih znanj in veščin za potrebe notranjega trga. Tudi dobro upravljanje, ki izboljšuje zmogljivost in učinkovitost javnih uprav in služb na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, bi moralo biti upravičeno do podpore. Ker se cilj konvergence nanaša na manj razvite regije, so ti ukrepi usmerjeni predvsem v nove države članice. EESO ugotavlja, da morajo države članice zagotoviti sodobne sisteme vzgoje in izobraževanja ter učinkovito upravo. Smernice za zaposlovanje EU seveda predvidevajo tudi cilj reforme vzgoje in izobraževanja. Njeno izvajanje pa je v pristojnosti držav članic in v določenih državah, na primer v Nemčiji, celo v pristojnosti dežel (Länder). ESS je predvsem instrument, ki dopolnjuje nacionalne politike trga dela z inovativnimi ukrepi, predvsem na področju usposabljanja, zato EESO meni, da se mora osredotočiti na to področje.

4.6

Spremembe pri programiranju, ki jih predlaga Evropska komisija, kažejo, da se tega namerava lotiti bolj strateško. Povezavo med splošnimi političnimi cilji iz Lizbone in Gotheborga ter glavnimi usmeritvami ekonomske politike in smernicami za zaposlovanje je treba utrditi z evropskimi strateškimi usmeritvami za kohezijsko politiko na splošno ter ustreznim referenčnim okvirjem na nacionalni ravni. Ta povezava že obstaja med politiko zaposlovanja EU in ukrepi ESS, po zaslugi nacionalnih akcijskih načrtov, ki temeljijo na podpori ESS pri izvajanju strategije za zaposlovanje EU. Poleg tega se dvakrat letno na področju socialne vključenosti pripravi nacionalni akcijski načrt, ki zajema tudi ukrepe, ki se nanašajo na politiko trga dela. Zato se EESO sprašuje ali je zahtevati letna poročila o izvedbi (tako za nacionalni strateški referenčni okvir kot za operativne programe), ki gredo dalj od samega dokazovanja za kaj so bila sredstva porabljena, res v legitimnem interesu Evropske komisije, da nadzoruje porabo sredstev. V primeru ESS EESO priporoča, da bi raje pregledali ali je možno nacionalni akcijski načrt izvajanja smernic EU za zaposlovanje povezati z zahtevami programiranja ukrepov ESS, s čimer bi pripomogli k želeni poenostavitvi programiranja. Tudi Odbor ESS je zaskrbljen nad dejstvom, da se birokratizacija nadaljuje, namesto, da bi težili k poenostavitvi. V interesu učinkovitosti ESS EESO prosi, da se ta vprašanja resno preučijo.

4.7

EESO pozdravlja ohranitev dosedanjih načel evropskih strukturnih pomoči: osredotočenje, programiranje, dopolnilnost in partnerstvo. Vendar pa meni, da bi bilo dobro bolj poudariti vlogo socialnih partnerjev pri ukrepih ESS, vezanih na politiko zaposlovanja in bolj izpostaviti potrebo po tem, da ti sodelujejo tako na centralni kot regionalni ravni. Socialni partnerji nosijo del odgovornosti tako v institucionalnih strukturah kot pri praktičnem izvajanju politik zaposlovanja držav članic. Treba je načrtovati in izvesti dodatne posege ESS na področju nacionalnih politik zaposlovanja, kar zahteva udeležbo socialnih partnerjev pri programiranju in izvedbi programov tako na centralni kot na regionalni ravni. Tako kot Odbor ESS tudi EESO podpira predlog, ki predvideva, naj bi se regijam, na katere se nanaša politika konvergence, namenilo del finančnih sredstev za podporo socialnim partnerjem v okviru izvajanja evropske strategije za zaposlovanje.

4.8

EESO pozdravlja dejstvo, da se morajo države članice in organ vodenja operativnega programa ustrezno posvetovati z nevladnimi organizacijami pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju podpore ESS. Vendar se mu zdi nujno, da se v drugi točki člena 5 predloga uredbe navede, da ta posvetovanja potekajo na centralni in regionalni ravni. Poleg tega pozdravlja tudi dejstvo, da naj bi poleg socialnih partnerjev tudi nevladne organizacije dobile dostop do finančnih ukrepov. V okviru predlaganega partnerstva je treba upoštevati tudi vlogo neprofitnih izvajalcev socialnih storitev. Zato EESO priporoča, da se te bolj vključi v programiranje, izvajanje in spremljanje pomoči ESS.

4.9

EESO priporoča večjo uporabo tehnične pomoči, ki jo predvideva ESS za financiranje ukrepov na področju šolstva, izobraževanja in informiranja v vseh nedržavnih sektorjih, ki prispevajo k uresničevanju ciljev ESS.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/32

1.1

Agenda 2000, sprejeta na Evropskem svetu v Berlinu marca 1999, je opredelila politiko razvoja podeželja kot drugi steber skupne kmetijske politike. Njen cilj je spremljati reforme tržne politike na celotnem ozemlju Evropske unije. Nova reforma, sprejeta junija 2003, je utrdila vlogo drugega stebra SKP s tem ko je uvedla nove ukrepe, povezane s promocijo proizvodov, varnostjo živil ter dobrim počutjem živali. Takšno usmeritev mora spremljati povečanje finančnih sredstev za razvoj podeželja.

1.2

Na podlagi sklepnih ugotovitev konference v Salzburgu (novembra 2003) je Komisija v svojem sporočilu o finančnih perspektivah in v predlogu uredbe, obravnavanem v tem mnenju, predstavila tri glavne cilje prihodnje politike razvoja podeželja, ki so:

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor namenja tem predlogom posebno pozornost. Mnenje na lastno pobudo z naslovom Drugi steber SKP: perspektive prilagajanja politike razvoja podeželskih območij (1) navaja, da vprašanje razvoja podeželja spada med splošnejša vprašanja, kot so:

1.4

Da bi Odbor zajel vsa ta vprašanja, je v že omenjenem mnenju navedel načelna stališča, ki morajo usmerjati prihodnjo politiko razvoja podeželja:

Pri svojem nadaljnjem delu Odbor namerava tudi drugim institucijam posredovati svoje mnenje o predlogu Komisije glede podpore razvoju podeželja.

1.5

Evropska komisija se je podrobno posvetovala z zainteresiranimi akterji in Odbor je lahko večkrat, zlasti v posvetovalnih odborih, predstavil svoje različne predloge. To obširno posvetovanje kaže na odprtost Komisije in Odbor si želi, da bi se odzvala na predloge, podane v teku tega zakonodajnega postopka.

1.6.

Odbor bo oblikoval mnenje o novi pravni podlagi za financiranje različnih ukrepov iz EKSRP in EKJS (COM(2004) 489 final — 2004/0164 (CNS) (2)), v katerem bodo obravnavani upravni vidiki izvajanja programov za razvoj podeželja.

2.1

Cilj predloga Komisije je boljša razumljivost in preglednost politike Skupnosti na področju razvoja podeželja. Zato Komisija predlaga ustanovitev posebnega sklada (Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja — EKSRP), ki bi prispeval k spodbujanju trajnostnega razvoja podeželja po vsej Skupnosti kot dopolnilo tržni in dohodkovni podpori, ki se izvajata v okviru SKP, kohezijske politike in skupne ribiške politike.

2.2

Komisija predlaga izdelavo strateškega načrta Skupnosti za razvoj podeželja, da bi tako izboljšala usklajenost ciljev, določenih na evropski ravni, in izvajanje programov za razvoj podeželja. Ta načrt bi potrdil Svet. Države članice bi bile pristojne za izdelavo svojih nacionalnih strateških načrtov, ob upoštevanju teh usmeritev. Te načrte in programe za razvoj podeželja bi bilo treba izdelati v tesnem sodelovanju med Komisijo, državo članico in organi, ki bi jih določila država članica (regionalni in lokalni organi, socialno-ekonomski in vsi drugi reprezentativni partnerji civilne družbe).

2.3

Poleg spremljanja načrtovanja programov Komisija predlaga, da vsaka država članica izdela letno poročilo, ki bi vsebovalo oceno uspešnosti izvedbe programov za razvoj podeželja glede na kazalce, opredeljene v nacionalnih strateških načrtih, in rezultate tekočih letnih ocen vsakega od programov. Komisija bi letno poročilo predložila Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

2.4

Komisija predlaga združitev 26 obstoječih ukrepov in novih predlogov ukrepov, kot so financiranje programa NATURA 2000, gozdarsko-okoljski ukrepi ali izobraževanje izvoljenih lokalnih predstavnikov za izdelavo prostorskih načrtov, v tri prednostne cilje, vsak od njih pa ima svoje specifične cilje, s tem da je delež minimalnega financiranja pri posameznem prednostnem cilju takšen:

2.4.1

Prednostni cilj 1 je povečevanje konkurenčnosti v kmetijskem in gozdarskem sektorju. Predvidene so štiri skupine ukrepov:

2.4.2

Prednostni cilj 2 „upravljanje zemljišč“ se nanaša na trajnostno uporabo kmetijskih in gozdnih zemljišč. Ukrep „območja z omejenimi možnostmi“ na novo opredeljuje razmejitev vmesnih območij (izključno na podlagi naravnih meril). Poleg tega morajo upravičenci do pomoči izpolnjevati splošni pogoj, da izpolnjujejo obveznosti Skupnosti in nacionalne obveznosti za kmetijstvo in gozdarstvo (kar je tudi pogoj za pridobitev neposrednih pomoči pri prvem stebru SKP).

2.4.3

Prednostni cilj 3 izboljšanje kakovosti življenja na podeželju in diverzifikacija kmetijskega gospodarstva zajema ukrepe, povezane z diverzifikacijo podeželskega gospodarstva s podporo uvajanju nekmetijskih dejavnosti, ki jih opravljajo kmetje ali nekmetje, izboljšanjem kakovosti življenja v podeželskem okolju (bistvene storitve za prebivalstvo, infrastruktura), ter ukrepe, povezane s pridobivanjem znanja in spodbudami lokalnim politikom pri izdelavi in izvajanju lokalne strategije razvoja.

2.5

Pristop LEADER je razširjen na vse tri prednostne cilje in mora pokrivati vsaj 7 % od celote načrtovanih sredstev za razvoj podeželja. Komisija predlaga, da se za ta program dodeli rezerva na podlagi doseženih rezultatov (3 % EKSRP).

2.6

Kar zadeva finančna sredstva, Komisija predlaga, da se za to politiko dodeli 88,75 milijarde eurov za obdobje 2007–2013. Temu je treba prišteti še vsakoletna sredstva iz modulacije, ki bodo na voljo za vse prednostne cilje (približno 8 milijard eurov v celotnem obdobju).

3.1

Odbor izraža zadovoljstvo s predlogom Komisije, ki vsebuje na eni strani ustanovitev posebnega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in na drugi strani sklada za politiko trgov kmetijskih proizvodov ter neposredne pomoči (EKJS). Odbor prav tako poudarja, da ta zakonodajni predlog spada v okvir sklepnih ugotovitev konference v Salzburgu, ki je obravnavala razvoj podeželja v razširjeni Evropski uniji. Vseeno želi opozoriti Evropski parlament in Svet, da bodo zaradi spoštovanja načel politike razvoja podeželja potrebne določene prilagoditve, na katere je Odbor opozoril v mnenju na lastno pobudo.

3.2

Prvič: predlog o ustanovitvi enotnega sklada za razvoj podeželja ni izvedljiv brez povezave z eno od obstoječih politik Evropske unije. Sklepne ugotovitve konference v Salzburgu, izjave Sveta v Luxembourgu junija 2003 in priporočila EESO (3) poudarjajo, da mora politiko razvoja podeželja (drugi steber SKP) spremljati prilagoditev kmetijstva (prvi steber SKP). Zato EESO želi, da se v člen 3 predloga vključi sklicevanje na člen 33 Pogodbe, ki opredeljuje splošne cilje skupne kmetijske politike.

1.

Sklad prispeva k pospeševanju trajnostnega razvoja podeželja na območju Skupnosti ter v duhu dopolnjevanja znotraj dopolnjuje ostale instrumente skupne kmetijske politike pripomore k politikam (politiko tržne in dohodkovne podpore)., h kohezijski politiki in k skupni ribiški politiki.Tako prispeva k uresničevanju ciljev, opredeljenih v členu 33 Pogodbe.

2.

Sklad prav tako deluje v skladu s kohezijsko politiko in skupno ribiško politiko.“

3.3

Odbor meni, da gospodarski razvoj podeželja temelji tudi na dopolnjevanju kmetijskih in nekmetijskih dejavnikov. Pozdravlja predloge ukrepov v prid nekmetijskih dejavnosti in podporo malim in mikropodjetjem, v skladu z Evropsko listino o malih podjetjih, katere pomen pri ustvarjanju novih delovnih mest je treba poudariti. Zahteva, da se ukrepi, predlagani v okviru tretjega prednostnega cilja in prednostnega cilja EKSRP, dejansko izvajajo in da uredba k temu obvezuje države članice, sicer bosta usklajenost in učinkovitost manjši.

3.4

Postopki ocenjevanja in prilagajanja ciljev tega sklada se ne ujemajo s časovnimi roki razvoja skupne kmetijske politike. Komisija je poudarila, da bo reforma SKP, sprejeta junija 2003, različno vplivala na ozemlja in da bodo v obdobju 2008–2009 nove članice opuščale puščanja poenostavljene režim, obenem pa bo Komisija ocenjevala izvajanje različnih sistemov ločevanja. Zato se zdi primerno, da strateško spremljanje politike razvoja podeželja na evropski ravni upošteva časovne roke prvega stebra SKP.

1.

Prvič leta 2009 in v začetku vsakega leta, Komisija predloži letno poročilo, ki povzema temeljni razvoj, trende in izzive, povezane z izvajanjem nacionalnih strateških načrtov in s strateškimi smernicami Skupnosti ter učinke razvoja SKP ter glavnih trendov mednarodnih trgov s kmetijskimi proizvodi v podeželskih območjih“.

3.5

Odbor je v svojem mnenju na lastno pobudo z dne 1. julija 2004 (4) ugotovil, da je finančni predlog Komisije, glede na objavljene cilje, skromen. Dejansko bi moral skupni proračun za razvoj podeželja obsegati skoraj 96 milijard eurov za EU 25 za obdobje 2007–2013 v primerjavi s 65 milijardami eurov za trenutno obdobje (EU 15). Medtem ko Komisija v preambuli dokumenta COM(2004) 490 final, priznava, da več kot 50 % prebivalstva Evropske unije živi na podeželju, pa bo proračun, odobren EKSRP, enak 28 % izdatkov, odobrenih za regionalno politiko, in 32,5 % izdatkov prvega stebra SKP (vključno z modulacijo). Zato se je treba izogniti temu, da bi ESKRP postal edini finančni instrument v korist podeželskih območij. To bi povzročilo getoizacijo podeželskih območij.

3.5.1

Okrepiti je torej treba dopolnjevanje te politike z regionalno politiko in politiko razvoja človeških virov (Evropski socialni sklad). Zato se Odbor sprašuje ali je treba majhne podeželske infrastrukture financirati izključno iz politike razvoja podeželja in ali je potrebno uvesti sklop usposabljanja lokalnih odgovornih oseb, čeprav to spada v pristojnost ESS.

3.5.2

Odbor izraža zadovoljstvo nad uvedbo minimalnega proračuna za območja s strukturnim razvojnim zaostankom (31 milijard eurov). Ta znesek bo višji od zneska za tekoče obdobje, ki znaša 21 milijard eurov.

3.5.3

Proračun za pobudo LEADER naj bi prešel z 2,2 na 8,8 milijarde eurov (7 % EKSRP + 3 % rezerve na podlagi doseženih rezultatov), kar je največje povečanje v odstotkih. Odbor izraža zadovoljstvo z vključitvijo pobude LEADER med polnopravne prednostne cilje politike razvoja podeželja, ki omogoča stalno udeležbo civilne družbe pri razvoju podeželskih območij. Čeprav je metoda ravno tako pomembna kot cilji, Odbor obžaluje, da ni poudarjen cilj izvajanja inovativnih ali poskusnih ukrepov. Nazadnje Odbor opozarja Komisijo na realno tveganje, ki bi ga lahko prinesla previsoka finančna obveznost. Škoda bi bilo, da bi v zaostrenih proračunskih razmerah pobuda LEADER ne bila uresničena v celoti zaradi upravnih vprašanj ali razpoložljivosti lokalnih javnih sredstev. Zato Odbor predlaga, da bi bila minimalna določena stopnja za vse države članice nižja (minimalna stopnja v višini 4 % bi bila ustreznejša glede na trenutno načrtovanje). Ta minimalna stopnja nikakor ne vpliva na odločitev vsake države članice, da da prednost pristopu LEADER.

3.5.4

Ostalo bi torej okoli 50 milijard eurov za financiranje „klasičnih ukrepov“ iz sklada za razvoj podeželja. Ta znesek se bo povečal za samo 8 milijard eurov s finančnim prenosom iz prvega v drugi steber SKP. Odbor torej zahteva, da se sredstva iz modulacije namenijo samo za prednostna cilja 1 in 2, da bi se lahko odzvali na cilj spremljanja prilagoditve kmetijstva. Ta dodelitev prav tako ne bo vplivala na zneske, ki jih bo lahko vsaka država članica pri sprejemanju programov za razvoj podeželja namenila različnim prednostnim ciljem. Poleg tega bi morala sredstva, ki izhajajo iz modulacije, smiselno izpolnjevati načelo pogojenosti, opredeljeno v členu 10 Uredbe 1782/2003. Vendar pa je pogoje mogoče uporabiti samo pri ukrepih prednostnih ciljev 1 in 2.

6.

Poleg zneskov, navedenih v odstavku 5, države članice za namen programiranja upoštevajo zneske, ki so posledica modulacije, kakor je določeno v členu 12(2) Uredbe (ES) št.…/…[financiranje SKP]. Ti zneski bodo preneseni na prednostna cilja 1 in 2 Uredbe (ES) št. …/… [EKSRP]“.

3.5.5

Komisija predlaga, da se uvede sistem kazni za kmete na podlagi pogojenosti pomoči iz prvega stebra SKP za ukrepe prednostnega cilja 2. Ker pa se ta pogojenost uporablja samo za kmete, Odbor ne more podpreti tega predloga, ki namerava uvesti razlikovanje samo na podlagi poklicnega statusa. Odbor ponavlja, da zagovarja načelo enake obravnave upravičencev pri dodeljevanju javne podpore.

3.5.6

Po finančnih ocenah, ki jih je predstavila Komisija, naj bi izvajanje direktive o mreži NATURA 2000 znašalo 6,1 milijarde eurov na leto, od tega bo velik del prispevala EU v okviru sofinanciranja. Prispevek Skupnosti bi lahko financiral Sklad za razvoj podeželja, kot na primer izdatke za nadomestila, ki bodo nakazana lastnikom in uporabnikom zemljišč. Odbor je predložil mnenje o predlogu Komisije za financiranje NATURA 2000 (5). V njem ugotavlja, da predstavlja financiranje NATURE 2000 novo in dodatno nalogo, za katero je predviden instrument financiranja. Navzlic političnim obljubam se je njegov obseg komaj kaj povečal. Jasno navaja, da je predlog Komisije zanj sprejemljiv le, če:

3.5.6.1

Zato Odbor predlaga ohranitev ukrepov, predvidenih v členih 36 in 43, glede nadomestil za izgubo dohodka zaradi omejitev območij, ki jih pokriva Natura 2000, a priporoča, da se v členu 53 črta del, ki se nanaša na financiranje upravljanja območij NATURA 2000, saj bi to moral zagotavljati poseben program.

3.6

Odbor izraža zadovoljstvo, da je Komisija priznala potrebo po izplačilih gorskim območjem zaradi naravnih omejitev, hkrati pa se sprašuje o rešitvi, ki jo je predlagala Komisija za navadna območja s slabšimi naravnimi pogoji. Ta rešitev obsega hkrati omejitev razdelitve na območja in zmanjšanje intenzivnosti pomoči Skupnosti. Zato Odbor opozarja, da je pri razvrščanju območij z naravnimi omejitvami treba naravne dejavnike (kmetijske, podnebne, vodne) združiti. Seštevek lahkih naravnih omejitev lahko pomeni resnično oviro za razvoj podeželskih območij. Poleg tega Odbor za območja, ki ne bi bila več razvrščena med območja z naravnimi omejitvami, predlaga postopno zniževanje pomoči Skupnosti, kot je predvideno za regionalno politiko. Ta program „postopnega ukinjanja“ bi omogočil ublažitev gospodarskih motenj na kmetijskih gospodarstvih.

5.

Predvideno je petletno obdobje postopnega ukinjanja z zmanjševanjem izplačil za kmete iz območij, ki se zaradi spremembe statistične nomenklature ne uvrščajo več med območja s slabšimi naravnimi pogoji (člen 47(3)(a)).“

3.7

Dvojni namen Komisije, da ne zamrzne pravil o izvajanju uredbe o razvoju podeželja in da uporabi bolj prilagodljiva pravila finančnega načrtovanja, bi moral povzročiti resnično izboljšanje izvajanja nove uredbe o razvoju podeželja. Čeprav Odbor podpira načelo določitve minimalne stopnje za posamičen prednostni cilj, pa meni, da predlog Komisije ni v skladu z njenimi usmeritvami na tem področju. Dejansko je opravljena študija pokazala, da je trenutna poraba sredstev iz uredbe o razvoju podeželja tesno vezana na posebne značilnosti kmetijskih okolij in podeželskih območij držav in regij EU. Prav tako je Komisija poudarila, da bi reforma SKP, sprejeta junija 2003, različno vplivala na podeželska območja. Zato bi moral biti seštevek minimalnih stopenj na prednostni cilj manjši od 50 %, da bi upošteval načelo subsidiarnosti in različne podeželske razmere v Evropi.

3.8

Postopek ocenjevanja programov za razvoj podeželja omogoča, da se zagotovi dobro uporabo in boljšo učinkovitost sredstev Skupnosti. Odbor opozarja, da se cilji javne politike določajo glede na prihodnje izzive in ne samo glede na rezultate načrtovanja različnih programov razvoja podeželja. Zato se upravna poenostavitev, ki jo je predlagala Komisija, izgublja zaradi postopka ocenjevanja in bo imela pri končnem upravičencu le malo neposrednih učinkov.

3.9

Poleg tega Odbor meni, da tema upravne poenostavitve v predlogu Komisije ni obravnavana vse do končnega upravičenca. Čeprav bo to vprašanje obravnavano predvsem v mnenju o „financiranju SKP“ (6), Odbor izraža svojo zaskrbljenost zaradi premajhne poenostavitve postopkov za končnega upravičenca. Na primer, Komisija je v členu 25 predlagala poenostavitev pogojev, potrebnih za modernizacijo kmetijskih gospodarstev s tem, da pomoč za naložbe v kmetijska gospodarstva ni več odvisna od obstoja običajnih možnosti prodaje na trgih (proizvodi, vrsta naložbe in predvidene zmogljivosti). Vendar pa člen 73 določa vračilo, če bi se naložba v sedmih letih bistveno spremenila. To novo pravilo veča nadzor in tako uvaja nova merila ekonomske upravičenosti projektov v fazi načrtovanja. Nazadnje se predvideni rok zdi pretirano dolg glede na naravo in cilje financiranih projektov.

3.10

Odbor izraža zadovoljstvo, da je treba programe razvoja podeželja izdelati, upravljati in ocenjevati v skladu z načelom partnerstva (člen 6), ki vključuje tudi posvetovanje s socialno-ekonomskimi partnerji. Odbor zahteva, da postane ta določba obvezna in da vsi reprezentativni akterji ekonomsko-socialnih krogov podeželja polnopravno sodelujejo pri mreži za razvoj podeželja na evropski, nacionalni in regionalni ravni. Poleg tega želi Odbor sodelovati kot opazovalec v odboru za razvoj podeželja, predvidenem v členu 95, kot to omogoča člen 7 Sklepa Sveta (1999/468/CE), kar bi organizirani civilni družbi omogočilo, da sodeluje v vseh fazah izvajanja politik Skupnosti.

4.1

Odbor poudarja prizadevanje za jasnost, ki se kaže v porazdelitvi 26 ukrepov za razvoj podeželja v tri različne prednostne cilje. Zdi se, da bi bilo nekatere ukrepe bolje uvrstiti v prednostni cilj 3, saj njihova izvedba vedno bolj upošteva urejanje prostora na podeželju v vseh njegovih elementih. Odbor zato predlaga, da se ukrepi iz členov 28 (infrastruktura, povezana z razvojem kmetijskega in gozdarskega sektorja), 38 (neproizvodne kmetijske naložbe) in 46 (neproizvodne gozdarske naložbe) uvrstijo v prednostni cilj 3.

4.2

Odbor je v svojem poročilu o mladih kmetih iz leta 2001 že poudaril kako pomembna je pomoč mladim kmetom za začetek delovanja in za to, da ostanejo v kmetijstvu (7). Zato bi morala biti ta tema ena od prednostnih nalog prihodnjega strateškega načrta za razvoj podeželja, pomoč za začetek delovanja mladih kmetov pa ne bi smela biti omejena na enkratno premijo, kot to predlaga Komisija v členu 21 osnutka uredbe. Predvsem pa je treba poskrbeti, da se zneski dodeljene pomoči ne bi zmanjševali.

2.

Pomoč se dodeli v obliki:

c)

za pomoč bodočim kmetom in potencialnim lastnikom gozdov pri kritju stroškov izdelave ‚poslovnega načrta‘ za razvoj kmetijske ali gozdarske dejavnosti.“

4.3

Odbor opozarja, da v mnogih novih državah članicah poteka zapleten proces preoblikovanja kmetijstva, ki še dolgo ne bo zaključen. Zato je pogoj, ki določa, da se je za pridobitev podpore za predčasno upokojitev treba najmanj deset let ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, prestrog. Odbor predlaga uvedbo prehodnega obdobja, ko bi zadostovalo krajše obdobje ukvarjanja s kmetijstvom, pod pogojem, da se je posameznik poleg tega večji del svojega delovnega življenja ukvarjal s kmetijstvom.

4.4

Komisija predlaga, da bi pomoč naložbam izboljšala konkurenčnost kmetijskih dejavnosti ali njihovo diverzifikacijo. Odbor želi natančneje določiti, da se pri pomoči naložbam, naložbe ne sme razumeti samo kot fizične. Nematerialne naložbe v širjenje tehnološkega napredka in prenosa v kmetijsko prakso, povezane s kakovostjo, valorizacijo in/ali varstvom okolja, je treba vključiti v vse ukrepe (iz členov 25, 27, 31 in 50).

4.4.1

Za kmetijski sektor je, kot kažejo podatki Komisije, značilna majhna prisotnost žensk. Tako so prejemniki neposrednih in strukturnih pomoči po večini moški. Takšen položaj jasno kaže na potrebo po tem, da ženske dobijo večjo vlogo v procesu odločanja. Zato mora Evropska unija nujno razviti ukrepe, s pomočjo katerih bo odpravila trenuten položaj ter prispevala k vzpostavitvi kmetij, ki jih bodo vodile ženske. Odbor priporoča, da se v okviru strateškega programa Skupnosti temu vidiku nameni posebna točka.

4.5

Člen 27 obravnava naložbe, ki omogočajo dodajanje vrednosti primarni kmetijski in gozdarski proizvodnji. Omejuje upravičenost do pomoči glede na velikost podjetja. Odbor želi poudariti, da je s stališča utrjevanja gospodarskih dejavnosti na podeželju predlagana omejitev prevelika, da bi nudila resnično možnost za razvoj gospodarskih dejavnosti v podeželskem okolju. Podjetja, kot so kmetijske zadruge in agroživilska podjetja, katerih promet je večji od 10 milijonov eurov in ki imajo več kot 50 zaposlenih, dejansko nimajo nujno lažje poti do posojila kot mala podjetja in so pomemben vir zaposlovanja.

4.5.1

Vendar mora biti pomoč, dodeljena v okviru EKSRP na področju dodane vrednosti primarne kmetijske proizvodnje, omejena na predelovalne dejavnosti, ki prinašajo resnično dodano vrednost primarnim kmetijskim lokalnim in regionalnim proizvodnjam in uveljavljajo lokalno znanje, pogoje, tradicijo in inovacije. Zato mora EKSRP dajati prednost sodelovanju in posvetovanju med različnimi akterji lokalnega agroživilskega in gozdarskega sektorja.

2.

Podpora iz odstavka 1 je omejena na mikropodjetja, in majhna in srednje velika podjetja v skladu s pomenom priporočila Komisije 2003/361/ES ter na podjetja, ustanovljena na osnovi združevanja kmetov. V primeru gozdarske proizvodnje je podpora omejena na mikropodjetja.“

4.6

Zdi se, da popravek člena 28 ne zajema vseh ukrepov, ki so upravičeni v sedanji uredbi o razvoju podeželja. Zato Odbor predlaga, da se v tem členu eksplicitno navede komasacija kmetijskih gospodarstev, ki mora upoštevati tudi pokrajino, ne samo kmetijske vidike.

4.7

Odbor poudarja, da besedilo zakonodajnega predloga, zlasti v francoski različici, ne opredeljuje dovolj jasno ali so ukrepi obvezni ali ne. Zato Odbor predlaga, da se člen 37 o kmetijsko okoljskih ukrepih in ukrepih za dobro počutje živali, popravi tako, da se poudari, da so ti ukrepi obvezni, prav tako kot v sedanji uredbi.

1.

Države članice morajo v skladu s svojimi posebnimi potrebami na svojem območju zagotovitijo možnost podpore iz člena 34(a)(iv).“

4.8

Že v točki 3.4 je poudarjeno, da sklad EKSRP ne sme nadomeščati neprilagojenosti drugih finančnih instrumentov za pomoč podeželskim območjem. Zato Odbor predlaga, da se v členu 57 „Pridobivanje znanja in motivacija“ črtata točki c) in d). Evropski socialni sklad mora biti sposoben sodelovati pri izobraževanju mentorjev in lokalnih predstavnikov, pristojnih za lokalni razvojni projekt. Če projekt spada v okvir pristopa Leader, pa bo imel možnost financirati del lokalne promocijske dejavnosti.

4.9

Odbor se ne strinja s predlogom uvedbe na rezerv, ki bi temeljile na izpolnjevanju določenih kriterijev, po vzoru regionalne politike, ali dodelitve le-te prednostnemu cilju Leader. Izkušnje z rezervami na podlagi rezultatov pri regionalni politiki so namreč pokazale, da države članice ta ukrep pogosteje dojemajo kot frustracijo in ne kot vzpodbudo. Tudi če merila za ocenjevanje ostanejo namenoma široko opredeljena v členu 92, Komisija ne razloži, v čem je takšna rezerva povezana s strateškimi cilji, sprejetimi na ravni Skupnosti. Poleg tega se bo lahko rezerve dodeljevalo kvečjemu šele od leta 2011 naprej na ravni lokalnih akcijskih skupin. Ostali bosta samo dve leti za oblikovanje programov, s katerimi bi poiskali nove projekte za proračunska sredstva, ki niso zanemarljiva (2,6 milijarde eurov), in nove prispevke držav članic, ki niso zajamčeni v trenutku oblikovanja programov. Zato Odbor predlaga črtanje člena 92 in od Komisije zahteva, da se še posebej posveti pristopu Leader v okviru strateškega načrta Skupnosti ter v fazi sprejemanja programov za razvoj podeželja.

4.10

Odbor pozdravlja predlog Komisije za uvedbo službe pomoči pri nadomeščanju na kmetiji. Ta ukrep je v preteklosti pokazal, da prispeva k privlačnosti podeželja in ustvarjanju delovnih mest. Vendar se zdi, da je največ pet let po ustanovitvi premalo, da bi se takšna storitev trajno obdržala.

4.11

Spodbujanje podjetništva in razvoja ekonomskega sistema, navedeno v členu 49, se ne sme nanašati samo na ustanavljanje in razvoj mikropodjetij, ampak tudi na prevzem obstoječih podjetij in na transformacijo. V skladu z različnimi stališči Odbora o politiki na področju podjetij Odbor zahteva, da se k členu 49 a ii) doda „podporo za ustanavljanje, prevzem in razvoj mikropodjetij…“

4.12

Kmetijsko-okoljski načrt prispeva k ustvarjanju z okoljskega stališča pozitivnih zunanjih učinkov (zmanjšanje erozije in dezertifikacije, izboljšanje kakovosti vode in varčevanje z vodnimi viri, izboljšanje biotske raznovrstnosti med drugim tudi po zaslugi ohranitve habitatov vrst), zato je treba ohraniti spodbude, ki bodo temeljile na priznavanju teh zunanjih učinkov.

4.13

V podporo in spodbudo ustanavljanja in prevzema malih in mikropodjetij v podeželskem okolju in v skladu z uvodno izjavo sklepa Sveta in Parlamenta z dne 12. julija 2004 o večletnem programu Odbor od Komisije in Evropskega investicijskega sklada zahteva uvedbo novih ukrepov za spodbujanje in razvijanje uporabe finančnih instrumentov, zlasti garancije za mala in srednje velika podjetja v okviru podeželskih podjetij. Prav tako od Evropskega investicijskega sklada in Komisije zahteva, da preuči možnost komplementarnosti in kombiniranja med EKSRP, ESS in ESRR in instrumenti za večjo in poenostavljeno podporo naložbam ustanoviteljev in prevzemnikov podjetij v podeželskem okolju.

4.14

Komisija v svojem predlogu poudarja, da morajo ukrepi iz cilja upravljanja zemljišč kmete in posestnike gozdov spodbujati zlasti k temu, da svoja zemljišča upravljajo po metodah, ki so skladne z zahtevo po ohranjanju krajine. Odbor opozarja, da Komisija ni predlagala ponovne presoje pragov pomoči za kmetijsko-okoljske ukrepe, ki ostajajo enaki kot v predlogu iz leta 1999.

4.15

Odbor meni, da bi morala uredba izrecno navajati, da je mogoče podpreti tudi ukrepe držav članic in regij, katerih cilj je ohranjanje in uporaba genetskih virov na osnovi programa EKSRP, zlasti v kmetijstvu.

5.1

Zakonodajni predlog Komisije glede podpore razvoju podeželja je po večini skladen s sklepi iz Salzburga. Odbor je tej temi posvetil veliko pozornosti in se zahvaljuje Komisiji, ker se je veliko posvetovala s člani Odbora. Predvsem želi poudariti, da EKSRP ne more sam reševati celotne problematike razvoja podeželja. Dopolnjevanje z ESRR (Evropskim skladom za regionalni razvoj) in ESS (Evropskim socialnim skladom) je treba še poglobiti.

5.2

Razvoj podeželskega okolja je očitno povezan z načelom teritorialne kohezije. Vendar Odbor poudarja, da je treba za zagotovitev gospodarske in socialne trajnosti teh območij nujno upoštevati prispevek obeh stebrov skupne kmetijske politike pri ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest na celotnem evropskem ozemlju, še posebej z razvojem konkurenčnih kmetijskih in/ali nekmetijskih dejavnosti, ki temeljijo na inovativnosti. Zato Odbor od Komisije in Sveta zahteva, da se v vmesno oceno lizbonske strategije vključijo nove smernice skupne kmetijske politike.

5.3

Vprašanje proračuna ostaja osrednja tema. Odbor meni, da so predlogi Komisije glede proračuna skromni in stabilni (1,24 % BND). Zaradi tega je bil Odbor kritičen do vključitve celotnega programa Natura 2000 v okvir EKSRP, saj bi zahtevala skoraj polovico proračunskih sredstev EKSRP. Ravno tako je potrojitev proračunskih sredstev, namenjenih pobudi Leader, paradoksalna, glede na to, da se sofinanciranje držav članic razvija. Odbor ponovno opozarja tudi na dejstvo, da je finančni predlog Komisije minimalna osnova za razpravo, brez katere se prihodnja politika razvoja podeželja ne bo mogla konkretno vključiti niti v strategijo trajnostnega razvoja niti v lizbonsko strategijo za konkurenčno evropsko gospodarstvo in polno zaposlenost.

5.4

Poleg tega je Odbor zaskrbljen zaradi posledic, ki jih bodo imele razprave o proračunu na izvajanje prihodnje politike razvoja podeželja. Komisija je v svojem terminskem načrtu predvidela sprejetje programov za razvoj podeželja pred koncem leta 2006, vendar bodo države članice težko tako hitro dosegle medinstitucionalno soglasje o finančnih perspektivah. Odbor torej želi, da Komisija čim prej predstavi glavne točke strateškega načrta Skupnosti, tudi če bodo uredbe sprejete kasneje.

5.5

Odbor daje Komisiji, Evropskemu parlamentu in Svetu še nekaj predlogov za spremembe v zvezi s političnimi smernicami konference v Salzburgu, kot so ohranitev povezave med prvim in drugim stebrom SKP, načelo subsidiarnosti pri načrtovanju ukrepov in večja poenostavitev za končnega uporabnika. Zato Odbor poziva Komisijo, da temu posveti posebno pozornost, zlasti med fazo odobritve programov za razvoj podeželja, in vpraša države članice, kako bodo prispevale k poenostavitvi za končnega uporabnika.

5.6

Odbor upa, da bo v prihodnje tesneje sodeloval pri procesu sprejemanja odločitev in pri izvajanju te politike, da bi lahko podal svoje mnenje o strateškem načrtu Skupnosti ter skrbel za ustrezno posvetovanje z organizirano civilno družbo pri izdelavi programov za razvoj podeželja.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/41

1.1

izraža zadovoljstvo s sporočilom Komisije Socialna razsežnost globalizacije — prispevek politike EU k širitvi koristi za vse COM(2004) 383 final; sporočilo obravnava posebno vlogo, ki jo EU lahko igra v tem, da bi globalizacija postala proces, pravičen do vseh;

1.2

meni, da lahko EU pomembno prispeva k oblikovanju socialne razsežnosti globalizacije zaradi svoje lastne zgodovine in izkušnje precejšnje in uspešne regionalne integracije, pri čemer ne trdi, da slednje ponuja model, ki ga je mogoče v vseh podrobnostih posnemati povsod po svetu;

1.3

upošteva rezultate posebne javne obravnave, organizirane 17. decembra 2004. Navzoči so bili izvedenci Svetovne organizacije dela (ILO), Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), da bi predstavili svoje poglede na vlogo svojih organizacij z ozirom na socialno razsežnost globalizacije (1). Poročilo s tega posebnega zasedanja kot tudi predstavitve, ki so jih podali govorniki, bo objavil EESO.

1.4

poudarja pomen pristopa do globalizacije, ki temelji na vrednotah, v smislu konceptov, ki tvorijo bistvo socialnega tržnega gospodarstva. Takšni vidiki so individualna odgovornost, spoštovanje pravne države, spoštovanje posameznika in lastnine, transparentnost, integriteta, človeško dostojanstvo, enakost in svoboda, temeljne sindikalne in delavske pravice, dobri industrijski odnosi, splošen dostop do izobraževanja in usposabljanja, ne glede na spol, in visoka stopnja socialnega varstva. Na teh temeljijo ključni elementi pristopa EU k globalizaciji:

1.5

se strinja s Komisijo, da je globalno tržno gospodarstvo prineslo številne pomembne koristi in da ima velik produkcijski kapital v smislu gospodarskega, političnega in družbenega razvoja ter da je ustvarilo več in boljših delovnih mest; sprejema tudi ugotovitve Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije (WCSDG), da prevladujejo ukrepi, namenjeni odpiranju trga, in da so bile doslej zanemarjene njihove socialne posledice, te da so ta pravila in ta politika rezultat sistema globalnega upravljanja, ki se ne odziva dovolj na interese in potrebe manj močnih udeležencev;

1.6

se sklicuje na nedavno raziskavo Svetovne banke (2); ta kaže, da sta odpiranje trgov in gospodarska integracija prispevali k precejšnjemu gospodarskemu napredku v deželah v razvoju, ki jim je uspelo vstopiti na trge globalne proizvodnje in storitev. Skupaj z drugo raziskavo Svetovne banke iz februarja 2003, ki obravnava zmanjševanje dohodkovne neenakosti in diskriminacije pri plačah, kot tudi povečano gospodarsko storilnost, visoke stopnje sindikalne organiziranosti in dobre industrijske odnose (3), ta raziskava poudarja potrebo po ravnovesju med gospodarskimi in družbenimi vrednotami, kar WCSDG počne, ko se loteva problema revščine v svetu, ki se globalizira;

1.7

ugotavlja, da kljub temu, da globalizacija ustvarja veliko pozitivnih učinkov, eden najresnejših izzivov v svetu ostaja revščina, ki jo je mogoče neposredno povezovati z rastjo neformalnega gospodarstva, kot vzrok in posledica le-tega;

1.8

ugotavlja, da problemi v zvezi z revščino ostajajo še zlasti navzoči tam, kjer so dežele izključene iz globalizacije: dve milijardi ljudi pod mejo revščine široma po svetu živita v glavnem v deželah, ki niso aktivno udeležene v globalizaciji in tvegajo, da bodo ostale izključene iz svetovnega gospodarstva;

1.9

trdi, da imajo težave tudi dežele v razvoju, ki jih je mogoče označiti za nova tržna gospodarstva z visokimi stopnjami gospodarske rasti, in da se je proti revščini mogoče boriti le, če so neenakosti zmanjšane in sta vzpostavljena konkurenčno sposobno formalno gospodarstvo ter učinkovita socialna politika;

1.10

podpira eno od ključnih sporočil poročila Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije, da je začetna točka za spremembe nacionalna raven: družbeni razvoj mora sloneti na pristopu „od malega k večjemu“ in vse institucije, nacionalne in lokalne, imajo izjemno pomembno vlogo pri olajševanju vključevanja in zagotavljanju tega, da bo lahko od globalizacije imelo korist in bilo zaščitenih pred njenimi negativnimi učinki več ljudi. Ključnega pomena za pošteno delitev sadov globalizacije je, da se družbeni in državljanski dialog, ki temelji na močnih, reprezentativnih, neodvisnih in odgovornih akterjih, razvije v vseh deželah in regijah;

1.11

dobra lokalna, nacionalna, regionalna in globalna uprava na osnovi Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Temeljnih standardih dela ILO kot tudi Deklaraciji o temeljnih načelih in pravicah iz dela so pomembna osnova za liberalizacijo trgovine, globalno rast in razvoj. EESO podpira EU pri spodbujanju razprave na mednarodni ravni o določitvi osnove za okoljske standarde, veljavne po vsem svetu.

2.1

EESO meni, da EU lahko igra ključno vlogo v podpiranju in promoviranju socialne razsežnosti globalizacije. Lahko se aktivno angažira in si prizadeva za politiko, ki lahko vlade prepriča v potrebnost pravičnega pravnega in pravosodnega ogrodja, spoštovanja lastninskih pravic, stroškovno ugodnih reševanj sporov in učinkovitega uveljavljanja pogodb, dostopa do izobraževanja in usposabljanja, primerno zakonsko urejenih finančnih institucij in dostopa do njih, pravičnega davčnega sistema in priznanja, da ima osrednjo vlogo človekov razvoj. Vendar pa prizadevanje za dosego teh ciljev ne bi smelo voditi v rast trgovine, ki ne bi imelo nobenega učinka na trajnostni razvoj (ali pa bi bil ta učinek celo negativen), v liberalizacijo finančnih trgov, ki je ne spremlja uravnotežena davčna in socialna ureditev, v nepoštene razmere, ki bi krmilile strukturna prilagajanja in prestrukturiranje v zaposlovanju, vzgoji in izobraževanju ter zdravstvu, in v rastoče neenakosti v vseh deželah, vključno z industrializiranimi. A če hoče EU to vlogo igrati učinkovito, bodo morale tako Komisija kot države članice skrbno paziti na skladnost svoje lastne politike na pomembnih področjih.

2.2

Evropska komisija je razvila več instrumentov, ki so po mnenju EESO primerni za doseganje napredka v socialni razsežnosti globalizacije. Takšni instrumenti so dvostranski in regionalni sporazumi, sodelovanje pri razvoju in zunanje sodelovanje, trgovinska politika, dostop do trga za dežele v razvoju, pospeševanje zasebnih pobud za družbeni razvoj in pospeševanje upravljanja na globalni ravni. Odbor se sklicuje na svoja novejša Mnenja, ki jih je oblikoval o vseh teh instrumentih (glej prilogo). Medtem ko odbor deli stališča Komisije o potencialu teh instrumentov, pa želi opozoriti, da daje prednost večstranskim sporazumom. EESO poudarja, da bi morala EU tudi v prihodnje s svojimi pobudami še bolj pospeševati trgovino Jug-Jug.

2.3

Dvostranski in regionalni sporazumi lahko pomagajo usmerjati razvoj na področju dobre uprave, pravne države, človekovih pravic in demokratizacije. EESO podpira pogajanja o dvostranskih/večstranskih sporazumih med EU in njenimi trgovinskimi partnerji, pod pogojem, da temeljijo na političnih in gospodarskih, socialnih in okoljskih premislekih in da gradijo na multilateralnem trgovinskem sistemu ali pa ga dopolnjujejo. Prednost bi morali dajati uresničljivim sporazumom, ki obetajo velik obseg trgovanja in pomembne koristi od dostopa do trga (blago, storitve in naložbe). Vsi takšni sporazumi bi morali v celoti izpolnjevati določila Svetovne trgovinske organizacije (WTO). EESO poudarja pomen razpravljanja o teh sporazumih in njihovega spremljanja z ozirom na njihov učinek na socialno razsežnost, in izraža zadovoljstvo z zamislijo, da bi mednarodne organizacije, kakršna je ILO, povabili, naj bodo udeležene v takšnem procesu.

2.3.1

V tej zvezi odbor z zanimanjem opaža namero Komisije, da bi v dvostranskih sporazumih vzpostavila nove skupne mehanizme, s katerimi bi obravnavala in spremljala pomembne vidike socialne razsežnosti globalizacije in kamor bi lahko k sodelovanju povabili druge mednarodne organizacije („Skupni dvostranski observatoriji“). Takšni instrumenti lahko učinkovito pokažejo odgovorno vlogo svobodnih in neodvisnih socialnih partnerjev, kot tudi drugih pomembnih organizacij civilne družbe, kot so organizacije kmetov, potrošnikov, okoljska združenja itd. EESO, ki jih vključuje, v njih vidi vlogo zase, na podlagi svojih izkušenj pri organiziranju čezmejnih partnerstev civilne družbe, vključno z državami v razvoju, še posebej v kontekstu Mercosurja, AKP-ja in Euromeda (4).

2.4

EESO meni, da bi morali poseben poudarek nameniti Politiki evropskega sosedstva. Meni, da ta pristop za izboljšanje odnosov z vzhodnimi in južnimi sosednimi deželami EU lahko pomembno prispeva k družbenemu razvoju v teh deželah, če so regionalni razvoj, zaposlovanje in socialna politika del takšnega sodelovanja. Izkušnje s sodelovanjem držav kandidatk iz predpristopnega obdobja EU so pokazale nekaj pozitivnih učinkov v deželah pristopnicah.

2.5

Promoviranje človekovih pravic (vključno s pravicami tako delodajalcev kot delavcev in sindikatov, kot določata 87. in 98. člen konvencije ILO) in demokratizacija v tretjih deželah sta temeljni vprašanji za spodbujanje razvoja in demokracije. Obstaja močna povezava med dobrim upravljanjem, vključno z bojem proti korupciji, pravno državo, varstvom človekovih pravic in temeljnimi svoboščinami ter kakovostjo pravosodja. V tem kontekstu EESO opozarja, da so pogodbe o človekovih pravicah sporazumi med državami. Obveznosti, ki jih ustvarjajo, so v prvi vrsti obveznosti držav. Evropska komisija bi morala države članice spodbujati, naj v celoti spoštujejo te obveznosti in naj sodelujejo v mednarodnem dialogu, da bi povečevali ozaveščenost o dolžnostih držav in jih opominjali na njihove odgovornosti za družbeni razvoj. Ko so mednarodni predpisi prenešeni v nacionalno zakonodajo ali druge pomembne nacionalne ureditve, postanejo zavezujoče za zasebne pravne entitete, torej za državljane in podjetja.

2.6

Te prednosti bi morale veljati tudi za zunanje sodelovanje in pomoč pri razvoju: to, da se spremembe začenjajo na nacionalni ravni, je eno od ključnih sporočil WCSDG. EESO meni, da se je pomembno osredotočiti na posamična vprašanja v okviru dosledne celovite razvojne politike.

2.6.1

Takšno prednostno vprašanje bi lahko bilo dostojno delo (5), ki bi moralo vključevati razvoj integrirane politike zaposlovanja, s katero bi ustvarjali produktivno, trajnostno zaposlovanje in prilagajali sposobnosti ljudi sedanjim in šele nastajajočim zahtevam delovnega mesta ter izboljševali delovne razmere in življenjsko raven. Takšna politika bi morala voditi do produktivnejših in boljših delovnih mest v gospodarstvu, premikati brezposelne v zaposlenost, koncentrirati javne in zasebne naložbe kot tudi mednarodno pomoč na najproduktivnejša področja.

2.6.2

Drugo prednostno področje bi moralo biti izobraževanje: prilagajanje izobraževanja potrebam trga dela in usposabljanje ljudi z zahtevanim temeljnim znanjem. Ključno vlogo mora igrati gospodarstvo, ki mora — v okviru, v katerega so vpleteni socialni partnerji in vlade — pomagati oblikovati politiko in omogočati vplogled v verjetne zahteve po znanju, ki jih kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno postavlja gospodarstvo.

2.6.3

In končno: v sodelovanju in nudenju pomoči deželam v razvoju bi morala biti prednostna naloga varstvo socialnega gospodarstva — organizacije, kot so, recimo, zadruge, ki kombinirajo tržni pristop in socialne premisleke. Te organizacije so tako generatorji gospodarske kot tudi socialne blaginje.

2.7

V multilateralnem, na pravicah temelječem ogrodju je treba zasnovati migracijsko politiko, ki se odziva na spreminjajoče se vzorce in trenutne realnosti na trgu dela; upoštevajoč mednarodno konvencijo Združenih narodov o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, kakor tudi povezave med gospodarsko, socialno, politično, trgovinsko, delovno, zdravstveno, kulturno, varnostno in zunanjo politiko ter razvojnimi vidiki. EESO se strinja s stališčem generalnega sektretarja Združenih narodov, ki je na srečanju v Evropskem parlamentu januarja 2004 zatrdil: „Samo sodelovanje na bilateralni, regionalni in svetovni ravni bo omogočilo vzpostaviti partnerstvo med državo gostiteljico in državo izvora, ki bo koristilo vsem stranem, in najti sredstva, da priseljevanje postane gonilo razvoja; sredstva za boj proti tihotapcem ljudi čez meje in prekupčevalcem; za sprejetje skupnih standardov za ravnanje s priseljenci ter za upravljanje priseljevanja.“

2.8

Mednarodna trgovina je vse pomembnejša za vsa gospodarstva in je lahko rešitev za zmanjševanje revščine. Nauk iz nekaterih dežel v razvoju, ki so razvile konkurenčnost v proizvodnji, je, da je aktivna, k izvozu usmerjena strategija z razvijanjem primerjalnih prednosti na osnovi kakovosti, ne pa nizkih plač, življenjskega pomena za graditev novih izvoznih zmogljivosti. Vendar pa je za uspeh na tem področju potreben vzporeden proces strateškega vključevanja v svetovno gospodarstvo, naravnan na podpiranje nacionalnih razvojnih prednosti, vključno z lokalnimi razvojnimi pobudami, ki so še posebej pomembne in ki jih je zato treba pospeševati. Ta proces mora imeti socialno razsežnost. V tem kontekstu bi bilo treba posebno pozornost posvečati izkoriščanju delavk v večini brezcarinskih predelovalnih con (Export Processing Zones, EPZ). EESO meni, da bi si morale pomembne mednarodne organizacije usklajeno prizadevati za to, da bi napravili konec zlorabam delavskih pravic v teh conah. Evropska komisija in države članice EU bi morale takšna prizadevanja aktivno podpirati.

2.9

Razvojna, trgovinska in naložbena politika EU bi morala v celoti podpirati cilje globalne politike EU in biti vključena vanjo. EESO podpira cilje Splošnega sistema preferencialov (GSP) Evropske unije, vendar zastavlja vprašanje, ali vanj vključeni pospeševalni programi (okoljski, socialni in režim proti drogam) od uvoznika ne terjajo preveč birokracije in se jih zato revne dežele in majhna podjetja, ki naj bi jim bili namenjeni, ne poslužujejo izdatno. EESO poziva Evropsko komisijo, naj se v pravu in v praksi osredotoči na spodbujanje ratificiranja in uresničevanja temeljnih standardov dela ILO v deželah koristnicah in naj v pregled 2005 vključi ukrepe, s katerimi bi med tistimi, ki so jim namenjeni, čimbolj povečali koristi od ukrepov. Pregled bi morali opraviti s popolno vključitvijo socialnih partnerjev in drugih pomembnih organizacij civilne družbe.

2.10

z ozirom na Smernice OECD za multinacionalna podjetja EESO priporoča, naj Evropska komisija začne kampanjo ozaveščanja, da bi podjetja in njihovi evropski delovni sveti bolje spoznali ta pomemben in koristen dokument. Njegov nezavezujoči značaj naj bi oohranili, vendar pa bi vlade, ki so k Smernicam pristopile, morale še naprej promovirati dokument in spodbujati multinacionalna podjetja, naj se po njem ravnajo. Treba bi si bilo prizadevati za preprečitev tega, da bi povezavo s trgovinskimi sporazumi s tretjimi državami utegnili tolmačiti kot novo obliko protekcionizma. Komisija bi morala podpirati prizadevanja OECD, da bi Smernice spoštovale tudi države, ki niso članice OECD. Enaki premisleki veljajo za dokument ILO, Tristransko deklaracijo načel v zvezi z multinacionalnimi podjetji in socialno politiko.

2.11

glede spodbujanja zasebnih in prostovoljnih pobud za socialni razvoj EESO meni, da lahko gospodarstvo igra podporno vlogo v pospeševanju socialnega razvoja. Socialna odgovornost v podjetjih (Corporate Social Responsibility, CSR) kot koncept opisuje, kako nacionalna in multinacionalna podjetja prenašajo koncept trajnosti v svojo poslovno prakso. EESO se v tem kontekstu sklicuje na svoje mnenje o Zeleni knjigi Spodbujanje evropskega ogrodja za socialno odgovornost v podjetjih (CES 355/2002). Socialna odgovornost v podjetjih ni samo ustvarjanje in varstvo zaposlenosti, temveč razvijanje boljših delovnih mest s primerno zdravstveno zaščito in varnostjo, je upoštevanje potreb ljudi z zmanjšanimi možnostmi in spodbujanje kulture vseživljenjskega učenja. Socialno odgovorno obnašanje pomeni, da podjetja zavzeto spoštujejo obstoječa socialna pravila in si prizadevajo, da bi ustvarila duh partnerstva s pomembnimi zainteresiranimi.

2.12

izboljšanje upravljanja na nacionalni in globalni ravni je drugo ključno sporočilo iz poročila WCSDG. Kar se tiče globalne ravni, se EESO strinja, da je ključnega pomena krepiti multilateralni sistem mednarodnih organizacij. Ključ do upravljanja na globalni ravni je učinkovitejše in obsežnejše usklajevanje politike med organizacijami. Na voljo mora imeti več virov, se bolje odzivati, se izogibati podvajanju in napačnemu upravljanju. V tistih telesih mednarodnih organizacij, ki sprejemajo odločitve, bi morale države članice EU nujno vztrajati pri tem, da se ta proces nadaljuje. Ugotoviti je treba, da je vloga držav članic, ko gre za usklajevanje in skladnost, najmanj tako pomembna kot vloga Komisije. Dobrodošlo bi bilo, ko bi Sporočilo komisije v tem oziru vsebovalo več priporočil. Medigri med Komisijo in državami članicami bi morali posvečati primerno pozornost pri snovanju političnih usmeritev v pomembnih mednarodnih forumih. Ključnega pomena je, da EU premakne vso svojo težo na področje mednarodnega upravljanja. Države članice morajo okrepiti sodelovanje, izboljšati pripravljanje svojih predlogov in aktivnosti v mednarodnih institucijah ter usklajevati svoja stališča.

3.1

EESO meni, da pri obravnavi socialne razsežnosti globalizacije za EU obstaja notranja in zunanja razsežnost.

3.2

Notranja razsežnost je v zmožnosti EU, da se ukvarja s strukturnimi reformami: EESO meni, da je uspeh lizbonske strategije ključnega pomena za uspeh specifičnega prispevka politike EU k socialni razsežnosti globalizacije. Samo ko bodo države članice uspele uresničiti potrebne strukturne reforme z vzajemno krepitvijo gospodarskega razvoja, zaposlovanja in socialne politike, kot tudi z uresničevanjem gospodarske in družbene kohezije, bo EU lahko služila kot merilo za globalno raven. EU si mora še naprej prizadevati preseči protekcionistične težnje v današnji trgovinski politiki EU še posebej, ne pa izključno, na področju kmetijstva — v primeru predelanih proizvodov, in bi morala na splošno utirati pot trgovinski politiki brez izvoznih podpor. Nadalje morajo EU in njene države članice zavzeti aktivno stališče z odločilnimi reformami v zvezi z izzivi demografskega staranja in vztrajno visoko nezaposlenostjo. Z namenom, da bi spodbujali trajnostno rast ravni zaposlenosti, krepili spodbude za delo in zniževali stroške dela, ki niso povezani s plačami, so bistvene reforme v socialnem varstvu in zavarovalnih sistemih. Enako potrebni so prožni dogovori o delu kot primerna zaščita za ljudi, ki delajo na podlagi teh dogovorov, in naložbe v človeški kapital. Treba bi bilo izdelati tudi nove aktivne politike na področju ekonomskega priseljevanja, kar je potrdil Evropski svet v Solunu. Komisija in EESO sta predstavila različne predloge glede tega.Vse te reforme je treba pripravljati skrbno v sodelovanju z delodajalci in sindikati.

3.3

ESO se sklicuje na nedavno Poročilo o globalni konkurenčnosti 2003-2004 (Global Competitiveness Report 2003-2004) Svetovnega gospodarskega foruma, ki ugotavlja zelo dobre dosežke skandinavskih dežel. To so dežele, ki imajo močno tradicijo v socialnem držnem gospodarstvu, a jim je obenem uspelo uresničiti strukturne reforme, ki so življenjskega pomena za ohranjanje temeljnih načel socialnega tržnega gospodarstva. To dokazuje, da evropski socialni model lahko ponuja osnovo za uspešne strukturne reforme.

3.4

Zunanja razsežnost je, da bi EU morala igrati vodilno vlogo v poudarjanju pomena multilateralizma in globalnega upravljanja. Ključna vprašanja so krepitev sistema mednarodnih organizacij v okviru sistema OZN in zavzemanje za skladnejšo politiko med temi organizacijami ter organizacijami Bretton Woodsa in Svetovne gospodarske organizacije. EU bi se morala še posebej zavzemati za utrjevanje obstoječih standardov za socialni razvoj, kakršni so temeljni standardi dela organizacije ILO, dostojno delo kot globalni cilj in zaveze v zvezi s človekovimi pravicami OZN. Tako v pravu kot v praksi bi si morala prizadevati za uresničevanje teh standardov v državah članicah OZN. Zagotavljati bi morala boljše vključevanje socialne razsežnosti in dostojnega dela v svoje programe za zunanje sodelovanje. Države članice EU bi morale povečati svojo razvojno pomoč.

3.5

V tem kontekstu mora EU igrati vlogo v spodbujanju oblik formalnega predstavljanja in konzultacij delodajalskih organizacij, sindikatov in drugih pomembnih organizacij civilne družbe v mednarodnih finančnih in trgovinskih organizacijah, kot so IMF, Svetovna banka in WTO. OECD je bila za te organizacije primer, ki se je dolgo let izkazoval kot koristen.

3.6

Komisija in države članice EU bi morale v tesnem sodelovanju resno preučiti predlog WCSDG o ustanovitvi Sveta za gospodarsko in socialno varnost. To je eden njegovih pomembnih predlogov za zagotavljanje realne vodilne vloge na globalni ravni, ker vidi potrebo za uravnovešanje gospodarske in socialne politike na skladen način, da bi dosegli dogovorjene cilje. Komisija in države članice bi tudi morale posvečati ustrezno pozornost vsakemu resnemu prizadevanju za reformo in krepitev potencialne, vendar v usklajevanju globalne politike na gospodarskem in socialnem področju neuresničene vloge ECOSOC OZN. Če bi položaj ECOSOC seveda zares okrepili, bo EESO preučil načine in sredstva, kako bi lahko dosegli, da bi se glas evropske organizirane civilne družbe bolje slišal prek ECOSOC-a v sistemu OZN.

3.7

Evropska komisija in Svet ministrov bi morala prisluhniti sporočilu WCSDG, da je dostojno delo bistven instrument za izkoreninjenje revščine. Spodbujati bi morali dostojno delo kot globalni cilj, ki bi ga morali Združeni narodi upoštevati v svojem pregledu Deklaracije novega tisočletja (Millennium Declaration) in Ciljev razvoja v novem tisočletju (Millenium Development Goals).

3.8

Eno najpomembnejših sporočil WCSDG je nujen poziv vladam, naj usklajujejo in oblikujejo skladno politiko v mednarodnih finančnih institucijah, v WTO, v ILO in med njimi. Predpogoj za takšno sodelovanje in doslednost je, da enako nalogo opravijo vlade na nacionalni ravni. Narediti bi morali konec sedanji praksi, da predstavniki v IMF dobivajo svoja navodila pretežno od finančnih ministrov, v WTO od ministrov za trgovino ali za gospodarske zadeve, v ILO pa od ministrov za delo, socialne zadeve in zaposlovanje. EESO toplo priporoča, naj Komisija in Svet preučita zamisel, da bi vlade tistih držav članic, ki imajo gospodarski in socialni svet, od teh svetov zahtevale mnenje o načinih in sredstvih za uresničevanje tega sodelovanja in skladnosti na nacionalni ravni. Vlade držav članic, ki nimajo gospodarskega in socialnega sveta, bi lahko pridobile mnenja najreprezentativnejših delodajalskih organizacij in sindikatov v svojih deželah, ali pa uporabile obstoječi instrumentarij konzultacij, pri katerem je civilna družba sodelovala v pripravah na Socialni vrh in Socialni vrh +5 OZN.

3.9

Komisija bi lahko — v tesnem sodelovanju z državami članicami — šla korak dlje v spodbujanju učinkovitejšega dialoga med ILO in WTO (in, zaradi tega, ILO in IMF ter ILO in Svetovno banko), kot pa predlaga v točkah 5.5 svojega Sporočila. WTO — ki se je doslej zelo upirala zamisli, da bi namenjala pozornost socialni razsežnosti politike v svojem mandatu -, IMF in Svetovna banka bi lahko na podlagi mandata, ki so jim ga dale države članice, ustanovile usklajevalna telesa z ILO, v katerih bi lahko v svoje delo zagotovili vključitev socialne razsežnosti in spremljanje razvoja. Recimo: po poteku veljavnosti Sporazuma o tekstilu in oblačilih (Agreement on Textiles and Clothing, ATC) konec leta 2004 se številne dežele izvoznice tekstila soočajo s hudimi težavami zaradi prilagajanja in velikih izgub delovnih mest. Zaradi prepletajočih se vidikov problema bi bila tu očitno umestna Pobuda za skladnost politike (Policy Coherence Initiative), ki bi morala vključevati vse zadevne agencije: WTO, Svetovno banko, IMF, ILO in druge pomembne agencije OZN. Te naj bi predvidevale in preučevale socialne in gospodarske učinke ter priporočale ukrepe, ki naj bi jih, ob mednarodni pomoči, sprejemale prizadete vlade.

3.10

EU bi morala — na podlagi lastnega zgleda iz oktobra 2004 — nadaljevati s spodbujanjem vključevanja temeljnih standardov za delo kot referenčne točke v periodične preglede trgovinske politike držav članic WTO. EESO meni, da bi bilo primerno, če bi bi bil zastopan v delegaciji Komisije za takšen pregled trgovinske politike v prihodnje. Komisija bi tudi lahko spodbujala svoje glavne trgovinske partnerje, naj se lotijo takšnih pregledov trgovinske politike.

3.11

EESO meni, da je zamisel WCSDG o ustanovitvi Foruma OZN o globalizacijski politiki, ki bi vključeval agencije multilateralnega sistema in druge organizacije, skupine in posameznike, ki se ukvarjajo s socialno razsežnostjo globalizacije, sicer zanimiva, da pa utegne biti projekt v zdaj prevladujočih okoliščinah preveč ambiciozen. Ko bodo vlade resno začele usklajevati in povečevati skladnost svoje politike v mednarodnih finančnih institucijah, v WTO in v ILO, in ko bodo na tej osnovi naredili prvi korak z boljšim sodelovanjem med temi mednarodnimi organizacijami, bo dozorel čas za resno preučitev tega predloga.

—

G. Gerry Rodgers, direktor oddelka za integracije, ILO

—

G. Dominique Peccoud, posebni svetovalec, Zunanji odnosi in partnerstva, ILO

—

Ga. Haleh Bridi, posebna predstavnica evropskih institucij, Urad Svetovne banke

—

G. Pierre Dhonte, posebni predstavnik EU, IMF

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/46

1.1

EU je od leta 1988 v okviru zaporednih faz programa Mladina za Evropo, programa Evropski prostovoljci za mladino in zdaj potekajočega programa Mladina (ki vključuje akcije svojih predhodnikov) sprožila celo vrsto ukrepov za uresničitev 2. odstavka 149. člena Pogodbe o ES, po katerem je dejavnost Evropske skupnosti namenjena spodbujanju razvoja izmenjave mladih in izmenjave socialnopedagoških svetovalcev.

1.2

Zapored izpeljani, specifični programi s področja mladine so že od vsega začetka deležni visoke stopnje priznanja in močne udeležbe vseh ciljnih skupin, ki so jim namenjeni. Ti programi so državam članicam omogočili, da so uskladile svoja prizadevanja na vseh akcijskih področjih, na katerih se mladim državljanom ponuja možnost, da v okviru izmenjav med sodelujočimi deželami navezujejo stike in nabirajo izkušnje ter spoznanja. Te izmenjave niso povezane ne z delom ne z izobraževanjem.

1.3

S pomenom, ki ga državljanstvu EU dajeta 17. in 22. člen Pogodbe o ES, se bo vloga programa v bližnji prihodnosti še okrepila. V središču je usmerjeno promoviranje aktivnega državljanstva mladih ljudi in krepitev njihovega čuta pripadnosti Evropi.

1.4

Obe prvi fazi programa Mladina za Evropo sta obsegali v glavnem dve vrsti akcij: po eni strani neposredno podporo mladinskih projektov v povezavi z izmenjavo in mobilnostjo mladih med sodelujočimi deželami, po drugi strani pa študijska in izpopolnjevanju namenjena bivanja socialnopedagoških svetovalcev.

V tretji fazi (1995-1999) so bile akcije izmenjav in mobilnosti razširjene na tretje države; nadaljevale so se akcije, namenjene socialnopedagoškim svetovalcem. Poleg tega so bili uvedeni ukrepi, namenjeni pospeševanju aktivnosti za mladino, meddržavnemu sodelovanju na področju mladinske politike, izvajanju informacijskih kampanj za mladino in raziskovanju pojavov, povezanih z mladino.

1.5

S programom Evropski prostovoljci za mladino, ki je potekal od leta 1998 do 2002, je bilo mogoče mladinske pobude razširiti s specifičnimi aktivnostmi prostovoljstva in solidarnosti v okviru politike sodelovanja na področju mladine. Cilj je bil krepiti možnosti soodločanja, podjetnost in lastno pobudo mladih ter jih spoznavati z evropsko idejo.

1.6

Predhodni programi z mladinskega področja so bili vključeni v program Mladina, ki bo potekal do leta 2006; z ozirom na nove izzive so bili dinamizirani in posodobljeni. Poleg nadaljevanja ukrepov mobilnosti in sodelovanja ta program predvideva nadaljnje konkretne ukrepe za pospeševanje inovativnih in kreativnih projektov, nastalih na pobudo mladih.

1.7

V zadnjih letih so Svet in Evropski sveti večkrat in jasno opozorili na to, da je treba zagotoviti kontinuiteto sedanjega programa. Tudi evropski parlament je v razpravi aktivno sodeloval in Komisijo pozval, naj razvije program, ki naj zamenja sedanjega, da bi lahko bili kos vse večjim izzivom v mladinski politiki.

Razen določil v 149. členu Pogodbe o ES je v Ustavni pogodbi za Evropo predvideno, da EU podpira udeležbo mladih v demokratičnem življenju v Evropi.

1.8

Poleg naštetih razlogov (ki že sami zase zadoščajo za upravičenje nadaljevanja ukrepov na mladinskem področju) sta vmesna ocena sedanjega programa kot tudi javna razprava, ki jo je pripravila Komisija, pokazali, da je potrebno nadaljevati s specifičnim programom, ki zagotavlja kontinuiteto akcij in pospešuje evropsko identiteto ter aktivno državljanstvo mladih.

1.9

Vsi ti vidiki so vodili do predstavitve programa Mladina v akciji za obdobje 2007-2013. Evropski ekonomsko-socialni odbor je bil v skladu s 4. odstavkom 149. člena Pogodbe o ES zaprošen za mnenje o zadevnem predlogu Komisije.

2.1

V središču programa so

2.2

Splošni cilji programa, ki ustrezajo ukrepom programa, so:

2.3

Akcije in ukrepi programa, neposredno povezani z vsakim od že navedenih splošnih ciljev, so:

2.4

Program, ki je načrtovan za obdobje 2007-2013 in za katerega naj bi namenili 915 milijonov eurov, je usmerjen k mladim v starosti od 13 do 30 let.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se je že o prejšnjih programih na mladinskem področju izrazil pozitivno. Prav tako izraža zadovoljstvo z zdajšnjim predlogom Komisije kot s celoto in s tem, da nameravajo z delovanjem ES na tem področju nadaljevati.

Odbor od leta 1986 podpira posebej mladini namenjene ukrepe, ki jih je skušal s kritiko in spodbudami vsebinsko izboljševati. Odbor je doslej sprejel naslednja zadevna mnenja:

3.2

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija v celotnem predlogu sprejema priporočila iz mnenja na lastno pobudo o Beli knjigi Mladinska politika  (7). Kot del evropske civilne družbe namerava odbor še naprej delovati kot posrednik med civilno družbo in evropskimi institucijami, tako da svoje izkušnje in strokovno znanje ob vseh akcijah prispeva v korist državljanov EU.

3.3

Ukrepi predhodnih programov na mladinskem področju se izvajajo naprej, kar pomeni, da — ne glede na cilje, ki so v teh programih opredeljeni — še naprej veljajo za koristne in da jih je zato vredno podpirati.

Odbor sicer priznava potrebo po predlogu in vse njegove pozitivne vidike, vendar je mnenja, da gre tu, v celoti vzeto, prej za podaljšanje akcij sedanjega programa kot pa za pobudo z inovativnimi ukrepi, ki bi lahko prispevali k uresničevanju glavnega cilja tega programa — pospeševanju aktivnega državljanstva mladih ljudi in njihovega čuta pripadnosti Evropi. Odbor pa meni tudi, da bi bilo treba te ukrepe, ki so vsekakor inovativni, v okviru nekaterih programskih akcij (recimo podpora projektov participativne demokracije v okviru akcije I) okrepiti. To konkretno velja za ukrepe v zvezi s pripravljanjem pogovorov med nosilci odločanja in mladimi, organiziranjem mladinskih parlamentov ali izvajanjem projektov za pospeševanje aktivnega državljanstva.

Ne glede na ta glavni cilj bi moral biti novi program tudi v sozvočju s konceptom vseživljenjskega učenja na vseh področjih. Neformalne izkušnje izobraževanja, ki so mladim omogočene v okviru programa, bi morale dopolnjevati druge, s posebnimi programi EU podprte oblike šolskega in poklicnega izobraževanja.

3.4

Odbor želi, da bi kot nov ukrep v okvir akcije, imenovane Podpora političnemu sodelovanju, dodali naslednje:

Tematski seminarji, konference, študijski obiski in obiski z namenom, da se ugotovi izvedljivost — če jih organizirajo mladinske organizacije, usmerjene k mladim ljudem glede različnih tem, pomembnih za Evropo.

3.5

Proračun namenja za akcije, ki jih predvideva program, 915 milijonov eurov v obdobju sedmih let. S tem je skoraj dosežen znesek milijarde eurov, ki ga je odbor ocenil kot potrebnega za program Mladina v obdobju 2000-2006 (dejansko bodo sredstva povečana s približno 657 milijonov eurov za program Mladina na 915 milijonov eurov za program Mladina v akciji).

Ob tem pozitivnem dejstvu pa je treba pripomniti dvoje. Prvič: obdobje financiranja programa Mladina je pet let, programa Mladina v akciji pa sedem let. Drugič: ciljno skupino sedanjega programa tvori 50 milijonov, ciljno skupno prihodnjega programa pa 75 milijonov mladih.

To pomeni, da je za vsakega mladega tudi v prihodnje predvidenih 12 eurov in da torej ne bo dosežen znesek 20 eurov, ki ga je odbor priporočil v svojem mnenju o programu Mladina  (8). Tako je treba v celoti vzeto ugotoviti, da ostajajo razpoložljiva finančna sredstva nezadostna.

3.6

Odbor bi rad poudaril eno od priporočil predloga, ki sloni na vmesni oceni programa Mladina. Izrecno izraža zadovoljstvo s tem, da je novi program resda usmerjen k mladim iz povsem različnih okolij, da pa posebno pozornost namenja mladim, ki imajo — v najširšem pomenu besede — manj možnosti. V tem okviru je bistveno, da si prizadevamo za enakomerno porazdeljena sredstva med mladimi ženskami in moškimi. Odbor ponavlja že v svojih prejšnjih mnenjih izraženo podporo tej skupini mladih. Želi natančne informacije o dejanski udeležbi pri programu mladih z najmanj možnostmi.

3.7

Zato — in zaradi priporočil na podlagi vmesne ocene programa Mladina — odbor meni, da je treba odmevnost novega programa Mladina v akciji med širšo javnostjo izboljšati z učinkovito strategijo informiranja. Tako naj bi za program in njegove akcije zvedelo več mladih in organizacij. To kampanjo bi morali nujno voditi v vseh vzgojnoizobraževalnih ustanovah, agencijah za zaposlovanje, društvih in športnih organizacijah ter v vseh ustanovah in organizacijah s pomembnim deležem mladih.

3.8

Promoviranje koncepta državljanstva EU in krepitev čuta pripadnosti vse tesneje prepleteni Evropski uniji: to sta cilja, s katerima odbor izraža zadovoljstvo. K tema ciljema je usmerjeno tudi delovanje EU. Z enim od specifičnih akcijskih področij EU se ukvarja predlog komisije, ki ga obravnavamo v tem mnenju.

V svojem sporočilu Konkretno uresničevanje aktivnega državljanstva: promoviranje evropske kulture in raznoterosti s programi na področju mladine, udeležbe državljanov, kulture in avdiovizualnih medijev  (9) Komisija poudarja, da morajo državljani EU imeti možnost, da čutijo pripadnost Uniji. Komisija pa ugotavlja tudi, da veliko državljanov občuti Unijo kot povsem politično in gospodarsko tvorbo, ki jim je daleč in tuja.

Zato se odbor pridružuje mnenju, da so potrebni tovrstni ukrepi, ki promovirajo to občutje državljanstva EU in pripadnosti EU. Obenem pa morajo institucije in države članice razmišljati tudi o tem, v kolikšni meri so odgovorni za to, da ti cilji niso v celoti doseženi in da del prebivalstva EU gleda na Unijo kot na zvezo držav z različnimi gospodarskimi interesi, ki jih je treba stalno usklajevati.

3.9

Širjenje vrednot, ki temeljijo na strpnosti, solidarnosti, vzajemnem razumevanju in dialogu z drugimi kulturami in med generacijami, je cilj, ki mu je treba slediti in ga uresničevati odločno in brez zadržkov. Odbor zagovarja ukrepe za promoviranje teh vrednot, ki so v predlogu komisije izrecno poimenovane.

Ker je program posebej usmerjen k mladim — še posebej k starostni skupini mladostnikov in mladih odraslih z najmanj možnostmi — odbor meni, da bi morali v predlogu posebej poudariti nekatere enako pomembne vrednote, ki jih v predlogu niso upoštevali. Te vrednote, ki so za razvoj mladih ljudi v polnoletne državljane temeljnega pomena, slonijo na čutu odgovornosti, zadovoljstvu z uspešnostjo v poklicu, spoštovanju pravil sožitja v družbi itd. V razviti družbi, v kateri državljane obveščajo o njihovih pravicah z jasnimi in nedvoumnimi sporočili, je pomembno izkoristiti vsako priložnost za to, da te vrednote posredujemo državljanom, predvsem mladim. Program Mladina v akciji bi lahko bil eno od sredstev za promoviranje teh vrednot.

3.10

Pomen jezikovne raznoterosti v EU je znamenje kulturnega bogastva. Odbor je večkrat opozoril na pomen, ki ga ima učenje jezikov za boljše vzajemno poznavanje in razumevanje državljanov držav članic.

Zato bi moral program Mladi v akciji prispevati tudi k pospeševanju učenja jezikov, ker je učenje jezikov izrecno omenjeno v povezavi s splošnimi in posamičnimi cilji programa.

Odbor zato predlaga, naj bi v 3. odstavku 2. člena poleg kulturne in multikulturne raznoterosti Evrope priznali tudi jezikovno.

Razen tega bi moral biti posamični cilj v 1. odstavku, črka d) 3. člena opredeljen kot sledi: „Razvoj interkulturnega učenja in učenja jezikov pri mladih“.

3.11

Eden od vidikov programa, ki so pomembni za posredovanje vrednot mladim, je akcija Evropski prostovoljci za mladino. Vse odkar so jo leta 1998 začeli izvajati kot specifičen program, je ta akcija dragocen instrument za promoviranje solidarnosti med mladimi in za bogatitev njihovega osebnostnega razvoja. Zato odbor izraža zadovoljstvo nad široko pahljačo posamičnih ukrepov, ki jih akcija obsega. Znova tudi z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija upoštevala njegova prejšnja priporočila glede te teme.

3.12

Kljub temu pa odbor spričo sorazmerno majhnega števila udeležencev te akcije meni, da je znesek zanjo predvidenih proračunskih sredstev zelo visok. Po informacijah iz posameznih držav članic nosilci ne morejo zadovoljiti zanimanja mladih za prostovoljne akcije. Morda je to posledica zahtev pri vlogah in učinkovitosti akcije. Odbor tudi meni, da akcija 1, Mladina za Evropo, priteguje več udeležencev in ima s tem tudi večji učinek na mlade ljudi z zmanjšanimi možnostmi. Zato bi bilo torej treba po mnenju odbora preučiti, ali rangiranje proračunskih sredstev za posamezne akcije ustreza potrebam. Pri tem je treba upoštevati možnosti za povečanje učinkovitosti posameznih akcij.

3.13

„Mladinska politika bi si morala prizadevati za to, da bi mlade ljudi vključevala v vse faze procesa odločanja, da bi lahko iz prve roke imela korist od njihovih izkušenj in jih spodbujala kot aktivne in odgovorne državljane“: Ta stavek iz priporočil v mnenju na lastno pobudo k Beli knjigi o mladinski politiki  (10) vsebuje obsežno opredelitev ciljev, ki lahko služijo za referenčni okviir za program. Kolikor bolje program dosega cilje, tolikor bolje se dopolnjujeta obe bistveni načeli, na katerih cilji temeljijo: državljanstvo in udeležba.

3.14

Predaja velikega dela aktivnosti programa zunanjim izvajalcem terja dodatne napore za zagotavljanje povezanosti in transparentnosti. Odbor resda zagovarja takšno upravljanje s programom, ki bi bilo državljanom čim bližje, vendar meni, da mora biti Komisija še naprej udeležena v procesu odločanja v zvezi z izborom organizacij, ki so v okviru tega programa upravičene do prejemanja pomoči.

3.15

Perspektiva v veliki meri decentraliziranega izvajanja programa na nacionalni, regionalni in lokalni ravni z obsežnim vključevanjem organizacij in posameznikov bo terjala najvišjo stopnjo doslednosti, transparentnosti in učinkovitosti v javnosti, da bi zagotovili razumno uporabo javnih sredstev.

3.16

V tem procesu izbora organizacij in dodeljevanja sredstev za projekte, ki jih predlagajo, morajo institucije ES in pristojne institucije držav udeleženk paziti na to, da sredstva iz programa Mladina v akciji niso uporabljena za združenja ali organizacije, ki (s svojim delovanjem ali s svojo nedejavnostjo) sprejemajo ali propagirajo ideje nestrpnosti, poveličevanja nasilja, rasizma ali ksenofobije. V ta namen bi morale organizacije, pristojne za izbor in odobritev projektov — tako na ravni ES kot na ravni držav članic — upoštevati predzgodovino takšnih organizacij, da bi jih izključile iz vsakega procesa izbire.

V tem procesu mora biti tudi zagotovljeno, da so pri izbiri organizacij, upravičenih do pomoči, upoštevane le tiste, ki imajo določeno reprezentativnost in številčnost članstva.

3.17

Odbor se strinja z ugotovitvijo Komisije, da dodatna korist predloga izhaja iz njegovega bistva samega, torej iz promoviranja sodelovanja med državami, da bi mladim omogočili transnacionalno mobilnost. Države same tega ne bi mogle doseči. Zato je nujno potrebno, da vse države udeleženke upoštevajo 5. odstavek 6. člena predloga in da storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi odpravili še obstoječe ovire za mobilnost.

O tem vidiku se je odbor večkrat opredelil v svojih mnenjih, ki so obravnavali tako druge faze tega programa kot tudi probleme v zvezi z mobilnostjo (11).

V teh mnenjih je odbor nedvoumno opozoril na potrebo, da bi pospešili vse ukrepe, ki (predvsem mladim) državljanom omogočajo udeležbo v programu. Pri tem dostop do programa ne sme biti odločilno otežkočen z birokratskimi ovirami — ovirami, ki bi jih države članice že zdavnaj morale odstraniti.

3.18

Razširitev starostnih mej za udeležence — torej na 13 let znižana spodnja in na 30 let zvišana zgornja meja — je pomembna izboljšava, ki ustreza prejšnjim priporočilom odbora. Pomeni odprtje programa za veliko skupino prebivalstva s 75 milijoni potencialnih udeležencev. Študija, ki bi omogočila boljšo opredelitev te starostne skupine ( v vsej njeni heterogenosti, vendar hkrati tudi enotnosti, prvič v zgodovini), bi prispevala k boljši podpori programa mladih v EU. Še zlasti, če ta želi slediti priporočilom skupine na visoki ravni o prihodnosti socialnih politik za spremembo pakta med generacijami.

Vendar pa Odbor ponavlja svoje priporočilo, da bi bilo treba starostno mejo za udeležence ukrepov izmenjav znižati na 11 let. Tudi če pripadnikov te starostne skupine še ni mogoče označiti za mladostnike, ni dvoma, da za nekatere vrednote, ki so posredovane zgodaj, obstajajo posebne oblike osvajanja znanja. Ta udeležba bi morala vedno potekati v okviru ustrezno organiziranega programa in nikoli na individualni podlagi.

3.19

15. člen predloga Sklepa predvideva obveznost vmesne in ex-post ocene. Glede vmesne ocene je odbor mnenja, da bi morali biti eden od vidikov, ki bi jih bilo treba ocenjevati, učinki programa v posameznih državah udeleženkah. Potem, ko bi ugotovili te učinke, bi morali biti posebej pozorni na okrepitev informiranja o programu v deželah, v katerih je udeležba v ukrepih Mladina v akciji majhna. Tako naj bi poskušali ohranjati boljšo uravnoteženost sredstev, da ne bi dotekala predvsem strukturno šibkim območjem, ki imajo bogate izkušnje z razvojem takšnih akcij, temveč da bi prispevali k temu, da bi te izkušnje posredovali naprej regijam z manjšo udeležbo v akcijah programov.

3.20

Kot je bilo v tem mnenju že poudarjeno, se z Mladino v akciji nadaljujejo akcije predhodnih akcij s področja mladinske politike. Zato je treba spomniti na to, da morajo biti socialni partnerji udeleženi v pripravi in poznejšem ocenjevanju določenih programskih akcij (predvsem akcij, ki temeljijo na prostovoljnosti), mladinske organizacije pa v njihovi izvedbi. Cilj pri tem je preprečevanje popačenj na trgu zaposlovanja in tudi preprečevanje tega, da bi prostovoljno delo zlorabljali kot nadomestilo za plačano delo (to še posebej velja tudi za kvalificirano delo).

3.21

Odbor poleg tega poudarja potrebo po okrepljenem sodelovanju med socialnimi partnerji in na mladinskem področju delujočimi združenji, kar se tiče ukrepov v podporo mladinskih pobud v okviru akcije Mladina za Evropo. Organizacije, zastopane v odboru, lahko pomembno prispevajo k širjenju iniciativnosti, podjetnosti in ustvarjalnosti med mladimi Evropejci.

3.22

Odbor izraža zadovoljstvo z ukrepi, namenjenimi podpori delovanja mladinskih združenj, kot instrument za krepitev udeležbe mladih v civilni družbi. Zato meni, da podpiranje teh združenj v tistih krajih in med tistimi mladimi, ki jih v obstoječih organizacijah ne upoštevajo v zadostni meri, zasluži posebno pozornost.

Kar se tiče sredstev za financiranje v skladu s finančno preglednico v prilogi predloga, se odbor ne strinja z zmanjšanjem sredstev za organizacije, ki na evropski ravni delujejo na mladinskem področju. Prepričan je, da z ozirom na cilje novega programa sredstva, načrtovana za ta ukrep, ne smejo biti sorazmerno znižana pod raven, predvideno v programu Mladina.

3.23

Odbor izraža zadovoljstvo z novo pobudo šefov držav in vlad Francije, Nemčije, Španije in Švedske za uresničitev Evropskega pakta za mladino v okviru ciljev, začrtanih v lizbonski strategiji, za razvoj novih oblik vključevanja mladih ljudi v politične procese odločanja.

Odbor meni, da bi na ta pakt morali gledati kot na način, s katerim je mogoče doseči napredek na področjih, kot so zaposlovanje, vključevanje družbo in izobraževanje, a tudi na področju mladinske politike EU, pri programu Mladina v akciji in na drugih novih področjih nove agende za evropsko mladinsko politiko.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/52

1.1

To mnenje povzema daljše odlomke dokumenta, ki ga je julija 2004 EIB pripravila za EESO (1).

1.2

Evropske države danes zelo različno uporabljajo sistem javno-zasebnih partnerstev (koncesije in druge vrste pogodb). Izraz javno-zasebna partnerstva zajema zelo različne oblike, za EIB je „glavna značilnost javno-zasebnega partnerstva delitev tveganj med javnimi in zasebnimi izvajalci na podlagi skupne obveze za dosego cilja javnega interesa“.

2.1.1

Pred 2000 leti je bilo prenašanje pošte v ožjem pomenu besede na območju rimskega imperija v deljeni pristojnosti cesarja - za „vehiculatio“ - in lokalnih skupnosti (mesta) - za „stationes“, to je za poštne postaje.

Po razpisu so mestne oblasti sklenile pogodbo z upravniki teh ogromnih poštnih zgradb in jim prepustile skrb za njihovo gradnjo, vzdrževanje in delovanje za obdobje petih let, tj. „lustrum“, razmeroma običajno obdobje v rimskem pravu, ki se pogosto pojavlja na nepremičninskem področju (predvsem pogodbe o zakupu). Taka pogodba se ponovno pojavi šele dvanajst stoletij kasneje.

Na koncesijskih pogodbah ni temeljila le poštna služba cesarja Avgusta, ampak tudi gradnja pristanišč, term, trgov in celo cest.

2.1.2

V 19. stoletju je bilo na podlagi koncesijskih pogodb zgrajeno celotno omrežje evropskih železnic. Koncesijske pogodbe pa se niso uporabljale samo za železniške proge ali zgradbe, ampak tudi za druge javne storitve: oskrbo z vodo, plinom, elektriko, za odvoz gospodinjskih odpadkov, telefon itd.

2.1.3

Poleg tega pravo javnih naročil v večini držav članic pretežno izhaja iz prava koncesij.

2.1.4

V 20. stoletju so koncesijske pogodbe omogočile ne samo gradnjo avtocest in parkirišč, ampak tudi vodovodov, muzejev, letališč, tramvajev ali metrojev, mestne infrastrukture, celovito prenovo šol in bolnišnic itd.

2.1.5

Številne države so začele uporabljati javno-zasebna partnerstva in EESO je napisal kratek povzetek o tem v svojem mnenju (2) o „Zeleni knjigi o javno-zasebnih partnerstvih in zakonodaji Skupnosti na področju javnih naročil in koncesij“, ki je bilo sprejeto 27. 10. 2004.

2.2.1

Evropski svet je oktobra 2003 pozval Komisijo in EIB, da preučita, kako bi bilo mogoče najbolje pritegniti finančno podporo javnega in zasebnega sektorja v korist pobude za rast in upoštevati vrsto pobud, ki bi morale prispevati k razvoju javno-zasebnih partnerstev.

2.2.2

Komisija je torej s pomočjo banke pripravila vrsto ukrepov, vključenih v pobudo za rast, ki jo je decembra 2003 odobril Evropski svet v Bruslju. Predlogi so bili usmerjeni v uvedbo ureditvenega, finančnega in administrativnega okvira, ki bi spodbujal zasebne naložbe, in pritegnitev finančnih sredstev Skupnosti, poleg tega pa pozivajo države članice, da preusmerijo javne izdatke na področja, ki spodbujajo rast, brez povečanja javnih proračunov.

2.2.3

EIB je predlagala Svetu predvsem dodelitev velikih dodatnih sredstev za vseevropska omrežja in tudi za pobudo i2i (3), ki sta dve glavni področji pobude za rast (4). EIB se je obvezala:

2.2.4

Obveznosti, ki jih je EIB sprejela v okviru pobude za rast, so bile v skladu z naravnim razvojem in krepitvijo ukrepov, ki jih je banka že sprejela v zadnjih desetih letih za spodbujanje zasebnega sektorja k večji udeležbi pri financiranju javnih infrastruktur.

2.2.5

EESO je v „Mnenju o Zeleni knjigi o javno-zasebnih partnerstvih in zakonodaji Skupnosti na področju javnih naročil in koncesij“ (5) poudaril velike razlike pri uporabi javno-zasebnih partnerstev v državah članicah. Obenem ugotavlja, da so lokalne ali decentralizirane javne skupnosti pri ustanavljanju javno-zasebnih partnerstev pogosto bolj pragmatične kot država.

3.1.1

Izraz 'javno-zasebno partnerstvo' se splošno uporablja od 90. let naprej, čeprav enoten evropski model javno-zasebnih partnerstev ne obstaja. (...)

3.1.2

V Evropi se nove naložbe v infrastrukturo vse pogosteje izvajajo v okviru različnih javno-zasebnih partnerstev, ki temeljijo na načelu udeležbe zasebnega sektorja z delitvijo tveganj pri zagotavljanju javne infrastrukture, ki jo plačajo uporabniki ali se plača iz javnih sredstev sorazmerno z obsegom storitev ali obsegom tveganja, ki ga je prevzel zasebni sektor. Javna infrastruktura so na primer letališča, železnice, ceste, mostovi, predori, okoljski objekti (kot so obrati za sežiganje odpadkov in čistilne naprave) ter javne zgradbe, predvsem uradi, šole, bolnišnice in zapori.

Priloga 2 prikazuje stopnjo razvoja „programov javno-zasebnih partnerstev, pravnih sistemov in zadevnih javnih organov v EU-25 (...)“ konec leta 2003.

3.1.3

„Za javni sektor je glavni cilj programa javno-zasebnih partnerstev vključiti izkušnje in znanje zasebnega sektorja, da bi izboljšali svoje storitve“. (…) „Javno-zasebna partnerstva so zato pogosto bolj značilna za javni sektor:

3.2.1

Javno-zasebna partnerstva (…) so lahko pomembna pri vzpostavljanju infrastrukture v Evropi (…). (…) Če se popolnoma izkoristijo prednosti javnega in zasebnega sektorja in potencialne sinergije pri sodelovanju med njima, potem lahko javno-zasebna partnerstva prispevajo h kvalitativnemu in kvantitativnemu izboljšanju javnih storitev.

3.2.2

Z javno-zasebnimi partnerstvi se izkoristi učinkovitost zasebnega sektorja in vzpostavijo ustrezni mehanizmi delitve tveganj med javnim in zasebnim sektorjem. Žal v praksi to ni vedno mogoče, predvsem pri velikih projektih informacijske tehnologije. Izkazalo se je, da sta možnost prenosa in uravnoteženja tveganj in prihodkov v strukturi projekta bistvena, da lahko javno-zasebna partnerstva prinesejo večjo dodano vrednost javnemu sektorju oziroma boljše razmerje med stroški in rezultati (…).

3.2.3

Ta razvoj, ki so ga spremljale reforme predpisov o oddaji javnih naročil, je omogočil zasebnemu sektorju, da se pozitivno odzove na nove možnosti vključevanja v dobavo in izkoriščanje javne infrastrukture v številnih državah EU (…).

3.2.4

To poleg drugega manjšim zasebnim družbam, predvsem malim in srednje velikim podjetjem, omogoča sodelovanje v velikih projektih (in dostop do dolgoročnih posojil) pod pogoji, ki bi bili problematični v okviru klasičnih naročil zasebnega sektorja, „financiranih iz bilance stanja“ (…).

3.2.5

Zaradi finančnih težav javnega sektorja, ki jih je povzročil politični pristop z dajanjem prednosti zasebnemu sektorju pred javnim, v nekaterih državah pa politika, ki je dolga leta zanemarjala potrebne naložbe v javne storitve, je za izboljšanje javnih storitev potrebno povečanje naložb in pospešeno izvajanje projektov, ki se težko financirajo v okviru klasičnih naročil. Izboljšanje javnih storitev zahteva povečanje naložb in pospešeno izvajanje projektov, ki jih verjetno ni mogoče financirati v okviru klasičnih naročil. Vendar pa inovativen pristop javnega sektorja k financiranju projektov naložb lahko pripelje do ugodnejšega razmerja med stroški in dosežki kot JZP.

3.2.6

EIB poudarja: „Ker se veliko teh projektov uvršča v bilanco stanja na strani za knjiženje javnega primanjkljaja v skladu s smernicami evropskega sistema računov ESR 95 (6), je vprašanje njihove obravnave v okviru javnega računovodstva samo eden od številnih dejavnikov, ki jih organi oblasti lahko upoštevajo pri odločanju o odobritvi splošnega programa javno-zasebnih partnerstev.“ EESO opozarja, da je EUROSTAT (7) določil pravila knjiženja projektov javno-zasebnih partnerstev v javnem računovodstvu držav članic. Ta pravila upoštevajo:

3.2.7

EESO priznava, da bi širitev javno-zasebnih partnerstev prinesla napredek, vendar obstajajo številne ovire, ki jih bo treba rešiti, preden bodo javni organi držav članic to obliko partnerstva lahko uvedli v redno prakso

3.3.1

„Bistveni element, ki ga morajo preučiti organi oblasti, ki nameravajo začeti program javno-zasebnega partnerstva, je optimizacija razmerja med stroški in prihodki. (…) Načelo ‚brez opravljene storitve ni plačila‘ bi moralo zagotoviti, da bo zasebni partner v predvidenem roku projektne naprave dobavil in predal v uporabo. (…) Pri tradicionalnih javnih naročilih pa se v nekaterih primerih pojavljajo zamude pri gradnji in visoke prekoračitve stroškov. Kadar je vzdrževanje v celotni življenjski dobi obveznost zasebnega sektorja, so podjetniki tako prisiljeni optimizirati stroške vlaganja in vzdrževanja med trajanjem projekta (…). Vendar pa so znani tudi primeri podjetnikov, ki so izkoristili svoje pogodbe, če je prišlo do nepričakovanih sprememb okoliščin ali pa so se predvideni stroški izkazali za netočne.

3.3.2

Interes javnega sektorja pri prenosu tveganj je treba dokazati za vsak primer posebej in za vsak projekt v skladu s soglasno sprejeto metodologijo, ki jo običajno označuje izraz ‚Public Sector Comparator‘ (primerjava za javni sektor) ali ‚PSC‘. (…) Postopki, ki omogočajo širjenje najboljših praks, kot so ustanavljanje delovnih skupin javno-zasebnih partnerstev in specializiranih enot ter uporaba splošno sprejetih referenčnih instrumentov za ugotavljanje razmerja med stroški in prihodki, se ravno tako lahko izkažejo za izjemno uporabne. (…) EESO ugotavlja, da je več držav članic ustanovilo skupine strokovnjakov za pripravo pogodb za javno-zasebna partnerstva in izbor najboljših praks. Poleg tega priporoča, da se več uporabljajo sistematične primerjave med projekti, ki jih vodijo javni organi in zasebna podjetja (stroški, uspešnost itd.), in izvede evropska uskladitev s pomočjo skupine vrhunskih strokovnjakov.“

4.1.1

„Banka najprej zahteva, da so vsi projekti javno-zasebnih partnerstev, ki jih podpira, finančno močni, sposobni preživetja na ekonomski in tehnični ravni, v skladu z okoljevarstvenimi standardi in da so bili izbrani na javnih razpisih v skladu s predpisi EU o oddaji javnih naročil(...).

4.1.2

EIB se, kolikor je to mogoče, vključi v zgodnji fazi projektov, to je pred oddajo naročil, in brez izključevanja sodeluje z vsemi ponudniki (…) v fazi javnega razpisa. To zagotavlja, da ponudniki med drugim med seboj konkurirajo, v kakšnem obsegi bodo finančne koristi, povezane z udeležbo EIB, prenesli na javni sektor.

4.1.3

Načelo banke, da se dopolnjuje z drugimi posojilodajalci, se ohrani pri ustanavljanju javno-zasebnih partnerstev.“

4.1.4

Tako so „številna posojila EIB za projekte javno-zasebnih partnerstev podprte z bančnimi garancijami ali enopanožnim zavarovanjem do zapadlosti ali dokler ni projekt uspešno predan v uporabo“.

4.1.5

„Kakovost posojila iz portfelja banke za javno-zasebna partnerstva je večja zaradi podpore javnega sektorja številnim projektom javno-zasebnih partnerstev. Pri številnih projektih javno-zasebnega partnerstva (npr. projekti v zvezi z bolnišnicami in šolami v Združenem kraljestvu) so namreč obveznosti plačila izključno na strani javnega sektorja in pri tem koncesionarji niso izpostavljeni nikakršnim tveganjem. Poleg tega javno-zasebna partnerstva praviloma ščiti trden ureditveni in pogodbeni okvir. (…) Čeprav se je obseg dejavnosti, povezanih z javno-zasebnimi partnerstvi, povečal (Priloga 3), ostaja znesek zadevnih posojil razmeroma omejen glede na celotni znesek posojil.“

4.1.6

EESO opaža, da EIB financira projekte javno-zasebnih partnerstev v razponu od ene šestine do polovice celotnega zneska naložbe.

5.2.1

„Oddaja naročil pod ustreznimi konkurenčnimi pogoji je eden od ključnih pogojev uspeha javno-zasebnih partnerstev. Postopek poziv za preložitev ponudb je lahko zelo zapleten in zahteva zelo usposobljeno osebje v javnem in tudi v zasebnem sektorju. Včasih lahko ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev zahteva dolga in draga pogajanja; drugič (pogosto v državah, ki imajo izkušnje s koncesijami) se lahko zgodi, da je mogoče poenostaviti oddajo naročil, hkrati pa ohraniti konkurenčne pritiske. Pregled postopka oddaje naročil je bistveni element primernih potrebnih ukrepov, ki jih EIB izvaja pri projektih javno-zasebnih partnerstev.“

5.2.2.

EESO meni, da morajo v okviru zdrave konkurence projekti, ki jim je EIB dodelila pomoč, upoštevati evropsko pravo konkurence zlasti v zvezi z državnimi pomočmi. V zvezi s tem EESO opozarja na svoje stališče v zgoraj navedenem mnenju o Zeleni knjigi (10).

5.3.1

„Nacionalni revizijski organi so namenili posebno pozornost uspešnosti številnih financiranih projektov javno-zasebnih partnerstev na področjih, za katera so pristojni, in tudi razmerju med stroški in prihodki (…).

Za oceno rezultatov projektov javno-zasebnih partnerstev Odbor priporoča, da se preučijo vse analize, ki so na voljo v vseh državah, ki so izvedle projekte javno-zasebnih partnerstev. Res je, da je Velika Britanija tista, ki je v največji meri uporabljala ta instrument pri financiranju javnih storitev, a na voljo so tudi izkušnje drugih držav. Da bi dobili popolne ocene, je poleg tega treba upoštevati tudi analize iz vseh razpoložljivih virov, kar zadeva socialne partnerje, zlasti sindikate v primeru razvoja delovnih razmer in potrošnike v primeru kakovosti storitev

5.3.2

Priloga 5 vsebuje izvlečke poročil, ki jih je objavil britanski National Audit Office  (11) . Ta poročila kažejo, da so bili projekti javno-zasebnih partnerstev v Združenem kraljestvu na splošno uspešni, predvsem z vidika stroškov in rokov, ki se nanašajo na veliko infrastrukturo, kljub nekaterim pomanjkljivostim pri prvih projektih v zvezi z izobraževalnimi ustanovami; poleg tega so bila zelo koristna, ker so opozorila na nastale težave in storjene napake, predvsem v sektorju informacijske tehnologije, kjer so se javno-zasebna partnerstva zaenkrat v glavnem izkazala za neuspešna. Tudi revizijski organi drugih držav so objavili podobna poročila (12); na primer kritično poročilo, ki ga je o programu SCUT nedavno objavil portugalski Tribunal de Contas  (13).

5.3.3

EIB na splošno in z vidika izkušenj meni, da so bili projekti, ki jih je financirala, uspešni. V gradbeništvu so se projekti na splošno zaključili v predvidenih rokih, določenih s pogodbami. V vsem portfelju je prišlo do velikih zaostankov samo pri enem projektu (…).

5.3.4

Projekti praviloma dosegajo predvideno raven operativne uspešnosti v roku šestih do dvanajstih mesecev po začetku dejavnosti. (…) Merila, ki se uporablja za projekte EIB v okviru sprostitve jamstev in ponovnega financiranja, so bila na splošno izpolnjena v primernih rokih.“

5.4.1

„V skladu z zgoraj navedenim lahko stalno ugotavljamo, da so v večini držav oddaje naročil vrste javno-zasebnih partnerstev praviloma usmerjene v prometni sektor. Pozneje države pogosto opravijo postopen prenos na druge panoge (kot so izobraževanje, zdravje, energija, voda in predelava odpadkov), pri katerih zaznajo, da so tehnike oddaje naročil javno-zasebnih partnerstev ravno tako zanimive (…).

5.4.2

Združeno kraljestvo je na primer jasno poudarilo pomen ustanavljanja javno-zasebnih partnerstev v družbenem sektorju izobraževanja in zdravja — najpomembnejši v zgodovini National Health Service. Po letu 1997 je 64 bolnišničnih projektov vrste javno-zasebnih partnerstev s skupnim kapitalom 11,1 milijarde britanskih funtov (15,7 milijarde evrov) dobilo poroštvo ministrstva za zdravje Združenega kraljestva, ki je odobrilo začetek postopkov oddaje naročil.. 27 od teh projektov, vrednih 3 milijarde britanskih funtov (4,3 milijarde evrov), je bilo zaključenih in predanih v uporabo ali pa se gradijo (…).

5.4.3

Najmanj tri druge evropske države (Portugalska, Španija in Italija) trenutno nameravajo začeti obsežne programe javno-zasebnih partnerstev v zdravstvenem sektorju.

5.4.4

Ravno tako lahko ugotavljamo, da se nacionalni programi javno-zasebnih partnerstev pogosto začnejo z relativno obsežnimi projekti, ki jih podpira centralna oblast, in se nadaljujejo z manjšimi projekti (včasih ponavljajočimi se) na ravni lokalnih skupnosti ali regionalnih organov oblasti.“

5.4.5

Odbor poudarja, da je v okviru ekonomske politike Evropske unije potreben obširen pristop k raziskavam, razvoju in inovacijam. Odbor meni, da je potencial Evropske investicijske banke na tem področju ni popolnoma izkoriščen. Zato želi spodbuditi, da se primerna vsoto virov nameni za ta področja, predvsem za uporabne raziskave in inovacije. To pa zahteva kreativno uporabo vseh instrumentov Evropske investicijske banke — vključno z javno zasebnimi partnerstvi — na področju razvoja, kar se v večini primerov lahko razume kot javne storitve.

6.1

Raznolikost pri vzpostavljanju plačilnih sistemov v zvezi s projekti javno-zasebnih partnerstev, ki so v portfelju EIB, je precejšnja in odseva raznolikost JZP, ustanovljenih po Evropi.

6.2

Javna plačila imajo bistveno vlogo. „V nekaterih primerih so koncesionarje neposredno spodbujali k izboljšanju varnosti (z učinkovitim vzdrževanjem, boljšo osvetlitvijo itd.) s plačili, odvisnimi od stopnje nesreč.

6.3

V praksi je banka pri javno-zasebnih partnerstvih na področju prevoza zaznala splošno težnjo javnega sektorja k prehodu s cestnin na plačila, ki temeljijo na razpoložljivosti. Vendar je možnost uporabe različnih plačilnih sistemov, neločljivo povezanih z javno-zasebnimi partnerstvi, za uresničitev različnih ciljev javnega interesa in optimizacijo delitve tveganj bistvena značilnost javno-zasebnih partnerstev in njihova močnejša stran.

6.4

Ker namerava Komisija, če bo potrebno, uporabiti strukturne kohezijske sklade za delno financiranje prispevka javnega sektorja v novih državah članicah, je poleg tega zelo zaželeno sodelovanje nacionalnih delovnih skupin z Generalno direkcijo za regionalno politiko in drugimi službami Komisije.“

7.1

„EIB je javno-zasebnim partnerstvom, ki jih je financirala, prinesla veliko korist. S finančnega vidika dolga doba posojil in odloga, ki jo predlaga banka, posebej ustreza velikim infrastrukturam glede na dolgo ekonomsko življenjsko dobo financiranih sredstev in razvoj finančnih tokov v času projekta (…).

7.2

Poleg tega strošek skladov EIB omogoča javnemu sektorju, da čim bolje izkoristi te operacije. Te značilnosti, ki krepijo gospodarnost projektov, koristijo tudi drugim udeleženim posojilodajalcem (…).

7.3

S tega vidika stroga merila EIB pri primernih potrebnih ukrepih in njena obveza, da vse do zapadlosti ohrani dolg, ki izhaja iz projekta (ni sporazuma o prevzemu niti o združevanju dolgov, kar je sicer pogosto pri drugih glavnih posojilnih organizacijah), zagotavljajo javnemu sektorju pomembno stabilnost, trdnost in izkušnje ter veliko korist.

7.4

Javni organi, ki so do zdaj uporabljali te storitve, so zelo cenili zmožnost banke, da posredno ali neposredno svetuje javnim organom v zgodnji fazi priprave programov javno-zasebnih partnerstev ali pri posameznih prednostnih vodilnih projektih (…).

7.5

S tega vidika ima udeležba banke pri projektu pomembno vlogo, če upoštevamo njen enkratni status ‚nepristranskega‘ in neprofitnega posojilodajalca, ki mu je podeljena naloga javnega interesa in ima veliko tehnično znanje in izkušnje, saj ustvarja zaupanje med javnimi in zasebnimi strankami v poslu. Vloga banke kot katalizatorja je bila na primer še posebno cenjena v okviru projekta gradnje mostu čez reko Tajo, ki je bil vodilni projekt portugalskega programa javno-zasebnih partnerstev.

7.6

EIB je nazadnje lahko vzpostavila tudi prilagodljive in inovativne finančne postopke za projekte javno-zasebnega partnerstva. (...) Kot je navedeno v okviru pobude za rast, si banka poleg tega prizadeva za razširitev razpona finančnih instrumentov, kot so jamstva, podrejeni dolg ali mezanin, skladi za infrastrukture, in po potrebi za povečanje uporabe listinjenja, da bi olajšali večjo udeležbo zasebnega sektorja pri zagotavljanju javne infrastrukture. Te inovacije in zanimanje, ki ga pri drugih posojilodajalcih zbujajo standardi primernih potrebnih ukrepov banke, prispevajo k temu, da ima banka vlogo katalizatorja pri drugih virih financiranja.“

7.7

EESO ugotavlja, da EIB lahko prispeva k podpori javnih oblasti z zniževanjem stroškov ter z uporabo stroge politike vrednotenja projektov in prenosa tveganj pri izvajanju javno-zasebnih partnerstev v državah članicah.

8.1

EESO pozdravlja prispevek EIB pri razvoju javno-zasebnih partnerstev ter podpiranju rasti in izboljševanja javnih storitev v državah članicah s financiranjem del na področjih:

EESO priporoča, da EIB vključi financiranje uporabnih raziskav in inovacij, vključno s patenti, ki EU zagotavljajo vodilen položaj v svetu.

8.2

EESO je v svojem „Mnenju o Zeleni knjigi o javno-zasebnih partnerstvih in pravu Skupnosti na podorčju javnih naročil in koncesij“ (14) poudaril, da je nujno:

8.3

EESO meni, da morajo vse skupine javnih strokovnjakov na področju javno-zasebnih partnerstev v državah članicah sodelovati med seboj in z EIB, da bi lahko Komisiji pravočasno posredovale skupne izkušnje najboljših praks ter tako omogočile začetek razprave, ki bi vodila k izboljšanju evropskega pravnega okvira.

8.4

Zaradi širokega obsega dejavnosti EIB in njenih izkušenj na področju javno-zasebnih partnerstev EESO predlaga, da se enkrat na leto na dnevni red zasedanja Sveta Ecofin in Sveta v sestavi za konkurenčnost uvrsti preučitev poročila o javno-zasebnih partnerstvih, ki ga skupaj predložita EIB in Komisija.

22.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 234/60

1.1

Izraz „nove države članice“ v tem mnenju pomeni države, ki so v EU vstopile 1. maja 2004: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija.

1.2

Kot pove že samo ime, širše smernice gospodarske politike Evropske komisije obravnavajo zelo široko zastavljene gospodarsko-politične cilje in strategije. Pri tem gre bolj za analizo notranjega delovanja EU kot pa za analizo sveta, ki Unijo obdaja. To še zlasti velja za vprašanja, povezana z novimi državami članicami, ki so bila pred širitvijo redko obravnavana.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojih mnenjih o širših smernicah gospodarske politike prvič omenil države kandidatke že v sklepnih ugotovitvah svojega mnenja, sprejetega marca 2002. Tedaj je ugotovil, da „/.../ se zdi tudi spričo bližnje širitve Skupnosti nujno potrebno ponovno pretehtati gospodarsko-politične postopke usklajevanja.“

1.4

V mnenju, sprejetem marca 2003, je bližnja širitev omenjena večkrat. V sklepnih ugotovitvah je Odbor poudaril, da je ena najpomembnejših zahtev prihodnjih let „resnično učinkovita podpora vstopu novih držav članic.“ V statističnih pregledih, priloženih mnenju, so podatki o tedanjih državah članicah in o državah pristopnicah obravnavani enako .

1.5

V mnenju, sprejetem decembra 2003, je Odbor izrazil začudenje, „da širše smernice, začrtane za tri leta, v enem samem stavku omenjajo dejstvo, da bo EU v nekaj mesecih imela deset novih držav članic.“ Te države so zgolj pozvali, naj upoštevajo „širše smernice“. Takšen pristop po mnenju Odbora ni bil dovolj daljnoviden.

1.6

Mnenje obravnava tudi učinke širitve: „S širitvijo bo še precej bolj otežkočeno zlasti usklajevanje gospodarskih politik, ki je že zdaj pomanjkljivo. Zaradi širitve bo potrebno usklajevanje na dveh področjih: prvič, v okviru področij posameznih politik (na primer, interno usklajevanje o politiki plač) in drugič, med tremi velikimi področji makropolitike, kjer se razlike s širitvijo precej povečujejo.“

1.7

Razen tega mnenje svari pred možnimi učinki, kajti „nove države članice poskušajo /.../ čimprej izpolniti merila za vstop v gospodarsko in denarno unijo ter se v tem prizadevanju skrbno ravnajo po merilih Pakta stabilnosti in rasti /.../.“

1.8

V svojem najnovejšem mnenju o širših smernicah gospodarske politike, naslovljenem Za boljše vodenje gospodarstva v EU (1) iz leta 2004, Odbor ugotavlja, da širitev EU zaznamuje začetek nove dobe. Kot nakazuje naslov, mnenje obravnava ekonomsko upravljanje ki je bistveno za verodostojnost in učinkovitost EU. V dokumentu piše: „Nujno potreben je institucionalni okvir, ki vzbuja zaupanje..“

1.9

V mnenju Odbor omenja tudi oceno Evropske komisije v širših smernicah gospodarske politike 2004: „... da so problemi novih držav članic, kar se tiče proračunskega položaja, stanja zadolženosti in zaposlenosti, primerljivi s tistimi v EU-15.“ Vendar pa to ne pomeni, da imajo nove države članice iste probleme kot EU-15. Razen tega obstajajo v mnogih ozirih precejšne razlike med državami. Takšne primerjave so možne le delno. Prilagajanje pravnih predpisov in družbenih ter gospodarskih praks visoko razviti ravni EU-15 utegne povzročati šoke, piše v mnenju.

1.10

Tako se je Odbor v svojih prejšnjih mnenjih o širših smernicah gospodarske politike glavnih problemov novih držav članic vsaj dotaknil, čeprav jim je namenil sorazmerno malo prostora. Seveda je bilo za vsebino mnenj Odbora merodajno tudi dejstvo, da Komisija v svojih sporočilih učinkov širitve ni niti napovedovala niti analizirala.

2.1

Širše smernice gospodarske politike 2003-2005 vsebujejo gospodarsko in politično strategijo, ki sloni na treh glavnih elementih:

2.2

V prvi polovici leta 2003 se je gospodarska rast v EU-15 skoraj zaustavila. Resda je bilo nekaj uspešnih gospodarskih reform, vendar ne v taki meri, kot bi bilo potrebno za doseganje lizbonskih ciljev. Produktivnost se je povečevala prepočasi, in tudi dokončevanje oblikovanja notranjega trga je le malo napredovalo. Pri trajnostnem razvoju je bil sicer dosežen določen napredek, vendar ne zadovoljiv. Tako, recimo, ni uspelo zmanjšati emisij toplogrednih plinov, kljub precejšnjemu napredku, doseženem konec devetdesetih let.

2.3

Aprila 2003 je Komisija posodobila širše smernice gospodarske politike. Prišla je do sklepa, da je strategija primerna tudi za države, ki vstopajo v EU. Nove države članice se bodo morale lotiti enakih strukturnih prilagajanj kot EU-15, pri čemer so izzivi za nove države članice večinoma precej večji, vendar pa v nekaterih primerih tudi manjši.