29.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 171/1

(1)

Oblikovanje cen številnih finančnih instrumentov in finančnih pogodb je odvisno od točnosti in celovitosti referenčnih vrednosti. Primeri resnih manipulacij referenčnih obrestnih mer, kot sta LIBOR in EURIBOR, ter navedbe, da so bile manipulacijam podvržene referenčne vrednosti za energijo, nafto in devizno poslovanje, dokazujejo, da so referenčne vrednosti lahko podvržene navzkrižju interesov. Uporaba diskrecijske pravice in sistem šibkega upravljanja povečata možnost, da so referenčne vrednosti podvržene manipulacijam. Napake oziroma dvomi v zvezi s točnostjo in celovitostjo indeksov, uporabljenih kot referenčne vrednosti, lahko ogrozijo zaupanje v trge, potrošnikom in vlagateljem povzročijo izgube ter izkrivljajo realno gospodarstvo. Zato je treba zagotoviti točnost, trdnost in celovitost referenčnih vrednosti ter procesov njihovega določanja.

(2)

Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) vsebuje nekatere zahteve glede zanesljivosti referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo pri določanju cen uvrščenih finančnih dokumentov. Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) vsebuje nekatere zahteve o referenčnih vrednostih, ki jih uporabljajo izdajatelji. Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) vsebuje nekatere zahteve o uporabi referenčnih vrednosti s strani kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP). Uredba (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7) vsebuje nekatere določbe, ki prepovedujejo manipulacije referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo pri veleprodajnih energetskih proizvodih. Vendar navedeni zakonodajni akti zajemajo le nekatere vidike nekaterih referenčnih vrednosti in ne obravnavajo vseh pomanjkljivosti v postopku zagotavljanja vseh referenčnih vrednosti, prav tako pa ne zajemajo vseh vrst uporabe finančnih referenčnih vrednosti v finančni industriji.

(3)

Referenčne vrednosti so bistvene za določanje cen čezmejnih transakcij ter tako omogočajo učinkovito delovanje notranjega trga najrazličnejših finančnih instrumentov in storitev. Številne referenčne vrednosti, ki se uporabljajo kot referenčne stopnje v finančnih pogodbah, zlasti hipotekah, so določene v eni državi članici, vendar jih uporabljajo kreditne institucije in potrošniki v drugih državah članicah. Hkrati take kreditne institucije pogosto zagotovijo varovanje pred tveganjem ali pridobivajo finančna sredstva za zagotavljanje teh finančnih pogodb na čezmejnem medbančnem trgu. Čeprav je nacionalna pravila o referenčnih vrednostih sprejelo le nekaj držav članic, se v njihovih pravnih okvirih o referenčnih vrednostih že kažejo razlike v zvezi z vidiki, kot je področje uporabe. Poleg tega je Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) dogovorilo načela o finančnih referenčnih vrednostih 17. julija 2013 (v nadaljnjem besedilu: načela IOSCO za finančne referenčne vrednosti), načela za agencije za sporočanje cen nafte 5. oktobra 2012 (načela IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte) (v nadaljnjem besedilu skupaj: načela IOSCO) in glede na to, da navedena načela zagotavljajo določeno stopnjo prožnosti glede njihovega natančnega področja uporabe in načinov izvajanja, bodo države članice verjetno sprejele pravila na nacionalni ravni, ki bi povzročila različno izvajanje teh načel.

(4)

Ti različni pristopi bi lahko privedli do razdrobljenosti notranjega trga, saj bi za upravljavce in uporabnike referenčnih vrednosti v različnih državah članicah veljala različna pravila. Tako referenčnih vrednosti, določenih v eni državi članici, morda ne bi bilo mogoče uporabljati v drugih državah članicah. Brez usklajenega okvira za zagotavljanje točnosti in celovitosti referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah, ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov v Uniji, bodo torej razlike v pravu držav članic verjetno ovirale nemoteno delovanje notranjega trga za zagotavljanje referenčnih vrednosti.

(5)

Pravila Unije o varstvu potrošnikov ne obravnavajo posebnega vprašanja ustreznih informacij o referenčnih vrednosti v finančnih pogodbah. Zaradi pritožb potrošnikov in sporov v zvezi z uporabo referenčnih vrednosti v več državah članicah bodo verjetno na nacionalni ravni sprejeti različni ukrepi za varstvo potrošnikov, ki bodo temeljili na upravičenih pomislekih glede varstva potrošnikov, kar bi lahko povzročilo razdrobljenost notranjega trga zaradi različnih pogojev konkurence, povezanih z različnimi ravnmi varstva potrošnikov.

(6)

Zato je za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga in izboljšanje pogojev njegovega delovanja, zlasti kar zadeva finančne trge, ter zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov in vlagateljev primerno določiti regulativni okvir za referenčne vrednosti na ravni Unije.

(7)

Ustrezno in potrebno je, da je ta okvir urejen v obliki uredbe, za zagotovitev, da se določbe, ki neposredno nalagajo obveznosti osebam, ki so vključene pri zagotavljanju in uporabi referenčnih vrednosti ali k njim prispevajo, uporabljajo na enoten način po vsej Uniji. Ker pravni okvir za zagotavljanje referenčnih vrednosti nujno vključuje ukrepe, ki določajo natančne zahteve v zvezi z vsemi različnimi vidiki, povezanimi s takim zagotavljanjem referenčnih vrednosti, bi lahko tudi majhne razlike v uporabljenem pristopu v zvezi z enim od teh vidikov povzročile znatne ovire pri čezmejnem zagotavljanju referenčnih vrednosti. Zato bi morala uporaba uredbe, ki velja neposredno, omejiti možnost, da bi bili na nacionalni ravni sprejeti različni ukrepi, zagotoviti dosleden pristop in večjo pravno varnost ter preprečiti pojav znatnih ovir pri čezmejnem zagotavljanju referenčnih vrednosti.

(8)

Področje uporabe te uredbe bi moralo biti čim širše, da se ustvari preventivni regulativni okvir. Zagotavljanje referenčnih vrednosti zajema diskrecijsko pravico pri njihovem določanju in je predmet nekaterih vrst navzkrižja interesov, kar pomeni, da obstajajo priložnosti in spodbude za manipulacijo referenčnih vrednosti. Taki dejavniki tveganja so skupni vsem referenčnim vrednostim in za vse referenčne vrednosti bi morale veljati zahteve glede ustreznega upravljanja in kontrol. Ker pa je stopnja tveganja različna, bi moral sprejeti pristop ustrezati okoliščinam posameznega primera. Ker se ranljivost in pomen referenčne vrednosti sčasoma spreminjata, se z omejitvijo področja uporabe glede na sklicevanje na pomembne ali ranljive indekse ne bi obravnavala tveganja, ki jih lahko v prihodnosti predstavlja katera koli referenčna vrednost. Zlasti referenčne vrednosti, ki se zdaj ne uporabljajo obširno, bi se lahko več uporabljale v prihodnosti, tako da bi lahko imela celo manjša manipulacija v zvezi z njimi precejšen vpliv.

(9)

Ključni element področja uporabe te uredbe bi moral biti, ali izračunana referenčna vrednost določa vrednost finančnega instrumenta ali finančne pogodbe oziroma meri uspešnost investicijskega sklada. Področje uporabe tako ne bi smelo biti odvisno od narave vhodnih podatkov. Zato bi bilo treba vključiti referenčne vrednosti, izračunane iz ekonomskih vhodnih podatkov, kot so cene delnic, in neekonomske številke ali vrednosti, kot so vremenski podatki. Okvir, določen v tej uredbi, bi moral priznati tudi obstoj velikega števila referenčnih vrednosti ter različen učinek, ki ga imajo na finančno stabilnost in realno gospodarstvo. Ta uredba bi morala zagotoviti tudi sorazmeren odziv na tveganja, ki jih predstavljajo različne referenčne vrednosti. Zato bi morala ta uredba zajemati vse referenčne vrednosti, ki se uporabljajo za oblikovanje cen finančnih instrumentov, ki so uvrščeni na regulirana mesta trgovanja ali se z njimi na takih mestih trguje.

(10)

Številni potrošniki so pogodbene stranke v finančnih pogodbah, zlasti v potrošniških kreditnih pogodbah, zavarovanih s hipotekami, ki se sklicujejo na referenčne vrednosti, podvržene istim tveganjem. Zato bi morala ta uredba zajemati kreditne pogodbe, kakor so opredeljene v direktivah 2008/48/ES (8) in 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(11)

Številni naložbeni indeksi vključujejo pomembna navzkrižja interesov in se uporabljajo za merjenje uspešnosti skladov, kot je sklad KNPVP. Nekatere od teh referenčnih vrednosti so objavljene, druge pa so na voljo javnosti ali delu javnosti brezplačno ali proti plačilu, pri čemer lahko manipulacija z njimi škodljivo vpliva na vlagatelje. Ta uredba bi zato morala obsegati indekse ali referenčne stopnje, s katerimi se meri uspešnost investicijskega sklada.

(12)

Osebe, ki prispevajo podatke za referenčne vrednosti, lahko uveljavljajo diskrecijsko pravico ter so lahko izpostavljeni navzkrižju interesov in so tako lahko vir manipulacije. Prispevanje podatkov za izračun referenčnih vrednosti je prostovoljno. Če morajo prispevajoče osebe v skladu s katero koli pobudo znatno spremeniti svoje poslovne modele, lahko prenehajo prispevati podatke. Vendar se ne pričakuje, da bi pri subjektih, za katere že veljata ureditev in nadzor, zahteva po dobrih sistemih upravljanja in kontrole vodila do znatnih stroškov ali nesorazmernega upravnega bremena. Zato ta uredba uvaja nekatere obveznosti za nadzorovane prispevajoče osebe. Ko je referenčna vrednost določena na podlagi takoj razpoložljivih podatkov, se vir teh podatkov ne bi smel šteti za prispevajočo osebo.

(13)

Finančne referenčne vrednosti se ne uporabljajo le pri izdajanju in izdelavi finančnih instrumentov in pogodb. Finančna industrija se zanaša na referenčne vrednosti tudi pri merjenju uspešnosti investicijskega sklada za namene ugotavljanja donosnosti, določanja razporeditve sredstev v portfelju ali izračunavanja provizij za uspešnost. Določena referenčna vrednost se lahko uporablja neposredno kot sklicevanje za finančne instrumente in finančne pogodbe ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov ali posredno v kombinaciji referenčnih vrednosti. V slednjem primeru določitev in pregled uteži, ki se dodelijo različnim indeksom v kombinaciji za namene določanja izplačila ali vrednosti finančnega instrumenta ali finančne pogodbe ali merjenja uspešnosti investicijskega sklada, predstavljata tudi uporabo, saj ta dejavnost za razliko od dejavnosti zagotavljanja referenčnih vrednosti ne vključuje diskrecijske pravice. Lastništvo finančnih instrumentov, ki se sklicujejo na določeno referenčno vrednost, se ne šteje za uporabo referenčne vrednosti.

(14)

Centralne banke že delujejo v skladu z načeli, standardi in postopki, ki zagotavljajo njihovo integriteto in neodvisnost pri izvajanju nalog. Zato ni treba, da bi bile centralne banke predmet te uredbe. Ko centralne banke zagotavljajo referenčne vrednosti, zlasti kadar so slednje namenjene za transakcije, so dolžne vzpostaviti ustrezne notranje postopke za zagotovitev točnosti, celovitosti, zanesljivosti in neodvisnosti teh referenčnih vrednosti, zlasti ob upoštevanju preglednosti upravljanja in metodologije izračunavanja.

(15)

Predmet te uredbe prav tako ne bi smeli biti javni organi, vključno z nacionalnimi statističnimi uradi, kadar prispevajo podatke za referenčne vrednosti ali zagotavljajo oziroma nadzorujejo zagotavljanje referenčnih vrednosti za namene javne politike, vključno z ukrepi na področju zaposlovanja, gospodarske dejavnosti in inflacije.

(16)

Upravljavec je fizična ali pravna oseba, ki nadzira zagotavljanje referenčne vrednosti in zlasti upravlja mehanizme za določanje referenčne vrednosti, zbira in analizira vhodne podatke, določa referenčno vrednost in jo objavi. Upravljavcu bi moralo biti omogočeno prenesti eno ali več teh funkcij na tretjo osebo v zunanje izvajanje, vključno z izračunom ali objavo referenčne vrednosti, ali druge zadevne storitve in dejavnosti pri zagotavljanju referenčne vrednosti. Vendar za osebe, ki zgolj objavljajo ali navajajo referenčno vrednost kot del svojih novinarskih storitev in ne nadzirajo zagotavljanja te referenčne vrednosti, ne bi smele veljati zahteve, ki jih upravljavcem nalaga ta uredba.

(17)

Indeks se izračuna z uporabo enačbe ali kake druge metodologije na podlagi osnovnih vrednosti. Pri oblikovanju te enačbe, potrebnem izračunu in določanju vhodnih podatkov se uporablja določena diskrecijska pravica, ki ustvarja tveganje manipulacije. Zato bi morale biti vse referenčne vrednosti s to značilnostjo diskrecijske pravice zajete v tej uredbi.

(18)

Kadar pa se kot sklicevanje za finančni instrument uporablja enotna cena ali vrednost, na primer kadar je cena enotnega vrednostnega papirja referenčna cena za neko opcijo ali terminsko pogodbo, se račun ne izvede, poleg tega ni vhodnih podatkov ali diskrecijske pravice. Zato se enotne cene ali referenčne cene enotnih vrednosti ne bi smele šteti kot referenčne vrednosti za namene te uredbe.

(19)

Referenčne cene ali poravnalne cene, ki jih pripravijo centralne nasprotne stranke (CNS), se ne bi smele šteti za referenčne vrednosti, ker se uporabljajo za določanje poravnav, kritij in obvladovanja tveganj ter kot take ne določajo zneska, plačljivega na podlagi finančnega instrumenta ali vrednosti finančnega instrumenta.

(20)

Za namene te uredbe zagotavljanje posojilnih obrestnih mer s strani dajalcev kreditov ne bi smelo šteti za zagotavljanje referenčnih vrednosti. Posojilna obrestna mera, ki jo zagotavlja dajalec kredita, je določena na podlagi notranje odločitve ali izračunana kot cenovni razpon ali pribitek k indeksu (npr. EURIBOR). V prvem primeru je dajalec kredita izvzet iz te uredbe pri dejavnosti v zvezi s finančnimi pogodbami, ki jih je sklenil s svojimi strankami, v drugem primeru pa se šteje, da je dajalec kredita le uporabnik referenčne vrednosti.

(21)

Za zagotovitev celovitosti referenčnih vrednosti bi morali upravljavci referenčnih vrednosti ustrezno urediti upravljanje za kontrolo navzkrižij interesov in ohranitev zaupanja v celovitost referenčnih vrednosti. Tudi pri učinkovitem upravljanju je večina upravljavcev predmet nekaterih navzkrižij interesov, pri čemer bi lahko morda morali upravljavci sprejeti različne presoje in odločitve, ki vplivajo na različne deležnike. Zato je pomembno, da imajo upravljavci funkcijo, ki jo opravljajo z integriteto, za nadzor izvajanja in učinkovitosti ureditve upravljanja, ki zagotavlja učinkovit nadzor.

(22)

Manipulacija referenčnih vrednosti ali njihova nezanesljivost lahko škoduje vlagateljem in potrošnikom. Zato bi morala ta uredba določati okvir za hrambo evidenc s strani upravljavcev in prispevajočih oseb ter za zagotavljanje preglednosti o namenu referenčne vrednosti in njeni metodologiji, kar omogoča učinkovitejšo in bolj pošteno reševanje morebitnih zahtevkov v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Unije.

(23)

Za revidiranje in učinkovito izvajanje te uredbe so potrebni naknadne analize in dokazi. Zato bi morala ta uredba za upravljavce referenčnih vrednosti določiti zahteve glede ustreznega vodenja dokumentacije v zvezi z izračunavanjem referenčne vrednosti v dovolj dolgem obdobju. Stanje, ki naj bi ga izmerili z referenčno vrednostjo, in okolje, v katerem se ta meri, se lahko sčasoma spremenita. Zato je treba redno pregledovati procese in metodologijo v zvezi z zagotavljanjem referenčnih vrednosti, da se ugotovijo pomanjkljivosti in morebitne izboljšave. Neuspeh pri zagotavljanju referenčnih vrednosti lahko vpliva tudi na mnoge deležnike, ki lahko pomagajo ugotoviti take pomanjkljivosti. Zato bi morala ta uredba določiti okvir, v skladu s katerim bi upravljavci referenčnih vrednosti vzpostavili mehanizem za obravnavo pritožb, da bi deležniki upravljavca referenčnih vrednosti lahko obvestili o pritožbah in da bi lahko upravljavec referenčnih vrednosti objektivno ocenil upravičenost morebitnih pritožb.

(24)

Zagotavljanje referenčnih vrednosti pogosto vključuje zunanje izvajanje pomembnih funkcij, kot so izračun referenčne vrednosti, zbiranje vhodnih podatkov in razširjanje referenčne vrednosti. Da se zagotovi učinkovita ureditev upravljanja, je treba zagotoviti, da morebitno tovrstno zunanje izvajanje upravljavca referenčnih vrednosti ne odvezuje nobene njegove obveznosti ali odgovornosti ter da se pri tem ne posega v sposobnost upravljavca za izpolnjevanje njegove odgovornosti ali obveznosti ali v sposobnost ustreznega pristojnega organa, da jih nadzoruje.

(25)

Upravljavec referenčnih vrednosti je glavni prejemnik vhodnih podatkov ter lahko redno ocenjuje njihovo celovitost in točnost. Zato je potrebno, da ta uredba nalaga upravljavcem, da sprejmejo določene ukrepe, kadar upravljavec meni, da vhodni podatki ne predstavljajo tržnega ali gospodarskega stanja, ki naj bi ga referenčna vrednost izmerila, vključno z ukrepi, da spremeni vhodne podatke, osebe, ki prispevajo, ali metodologijo, ali da preneha zagotavljati tako referenčno vrednost. Poleg tega bi moral upravljavec kot del svoje kontrolne funkcije določiti ukrepe za spremljanje, kadar je mogoče, vhodnih podatkov pred objavo referenčne vrednosti in za potrjevanje veljavnosti vhodnih podatkov po objavi, vključno s primerjavo teh podatkov z zgodovinskimi vzorci, kadar je to ustrezno.

(26)

Vsaka diskrecijska pravica, ki se lahko uveljavlja pri zagotavljanju vhodnih podatkov, pomeni priložnost za manipulacijo referenčne vrednosti. Če vhodni podatki temeljijo na transakcijah, je diskrecijska pravica omejena, zmanjša pa se tudi možnost manipulacije s podatki. Upravljavci referenčnih vrednosti bi zato praviloma morali uporabljati dejanske vhodne podatke, ki temeljijo na transakcijah, če je to mogoče, kadar so podatki o transakciji nezadostni ali neustrezni za zagotavljanje celovitosti in točnosti referenčnih vrednosti, pa se lahko uporabijo tudi drugi podatki.

(27)

Točnost in zanesljivost referenčne vrednosti pri merjenju gospodarskega stanja je odvisna od uporabljene metodologije in vhodnih podatkov. Zato je treba sprejeti pregledno metodologijo, s katero se zagotovita zanesljivost in točnost referenčne vrednosti. Taka preglednost se ne bi smela razumeti kot objava formule, uporabljene za določanje posamezne referenčne vrednosti, pač pa kot razkritje elementov, na podlagi katerih lahko deležniki zadostno razumejo, kako je vrednost izračunana, in ocenijo njeno reprezentativnost, pomembnost in ustreznost za njeno predvideno uporabo.

(28)

Da se zagotovi stalna točnost referenčne vrednosti, bi lahko postalo potrebno spremeniti metodologijo, vendar vsaka sprememba metodologije vpliva na uporabnike in deležnike v zvezi z referenčno vrednostjo. Zato je treba določiti postopke za spremembo metodologije določanja referenčnih vrednosti, vključno s potrebo po posvetovanju, da lahko uporabniki in deležniki sprejmejo potrebne ukrepe ob teh spremembah oziroma upravljavca obvestijo, kadar imajo pripombe v zvezi s temi spremembami.

(29)

Uslužbenci upravljavca lahko ugotovijo morebitne kršitve te uredbe ali morebitne pomanjkljivosti, ki bi lahko privedle do manipulacije ali poskusov manipulacije. Ta uredba bi zato morala vzpostaviti okvir, ki bo uslužbencem omogočal, da na zaupen način opozorijo upravljavce o morebitnih kršitvah te uredbe.

(30)

Celovitost in točnost referenčnih vrednosti sta odvisni od celovitosti in točnosti vhodnih podatkov, ki jih zagotovijo prispevajoče osebe. Bistveno je, da so obveznosti prispevajočih oseb glede vhodnih podatkov jasno določene, da je skladnost s temi obveznostmi zanesljiva ter da so obveznosti skladne s kontrolo in metodologijo upravljavca referenčnih vrednosti. Zato mora upravljavec referenčnih vrednosti pripraviti kodeks ravnanja, v katerem navede te zahteve in obveznosti prispevajočih oseb v zvezi z zagotavljanjem vhodnih podatkov. Upravljavec bi se moral prepričati, da prispevajoče osebe spoštujejo kodeks ravnanja. Kadar imajo prispevajoče osebe sedež v tretjih državah, bi se moral upravljavec prepričati v možnem obsegu.

(31)

Pri prispevajočih osebah lahko pride do navzkrižja interesov, poleg tega lahko ponudniki pri določanju vhodnih podatkov uveljavljajo diskrecijsko pravico. Zato morajo za prispevajoče osebe veljati ureditve upravljanja, da se zagotovi upravljanje zadevnih navzkrižij interesov ter da so vhodni podatki točni, skladni z zahtevami upravljavca in preverljivi.

(32)

Veliko referenčnih vrednosti je določenih z uporabo formule, izračunane na podlagi vhodnih podatkov, ki jih zagotavljajo naslednji subjekti: mesta trgovanja, sistemi odobrenih objav, ponudniki stalnih informacij, odobreni mehanizmi poročanja, energijske borze ali dražbe pravic do emisij toplogrednih plinov. V nekaterih primerih je zbiranje podatkov preneseno v zunanje izvajanje na ponudnika storitev, ki podatke v celoti in neposredno prejme od navedenih subjektov. V teh primerih obstoječa ureditev in nadzor zagotavljata celovitost in preglednost vhodnih podatkov ter urejata zahteve glede upravljanja in postopke za priglasitev kršitev. Zato so te referenčne vrednosti manj podvržene manipulacijam, se neodvisno preverjajo in ustrezni upravljavci so v skladu s tem izvzeti iz nekaterih obveznosti, določenih v tej uredbi.

(33)

Različne vrste referenčnih vrednosti in različni sektorji referenčnih vrednosti imajo različne značilnosti in ranljivosti ter so izpostavljeni različnim tveganjem. Določbe te uredbe bi bilo zato treba nadalje podrobno opredeliti za posamezne sektorje in tipe referenčnih vrednosti. Referenčne obrestne mere so referenčne vrednosti, ki imajo pomembno vlogo pri širjenju monetarne politike, zato je treba v tej uredbi uvesti posebne določbe za take referenčne vrednosti.

(34)

Trgi fizičnega blaga imajo edinstvene lastnosti, ki bi jih bilo treba upoštevati. Referenčne vrednosti za blago se splošno uporabljajo in imajo lahko značilnosti posameznega sektorja, zato je treba v tej uredbi uvesti posebne določbe za take referenčne vrednosti. Nekatere referenčne vrednosti za blago so izvzete iz te uredbe, vendar bi vseeno morale upoštevati ustrezna načela IOSCO. Referenčne vrednosti za blago lahko postanejo ključne, saj sistem ni omejen na referenčne vrednosti, ki temeljijo na predloženih podatkih prispevajočih oseb, ki so po večini nadzorovani subjekti. Za ključne referenčne vrednosti za blago, za katere velja Priloga II, se ne uporabljajo zahteve iz te uredbe glede obveznega prispevanja podatkov in glede kolegijev.

(35)

Neuspeh ključnih referenčnih vrednosti lahko vpliva na celovitost trga, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali na financiranje gospodinjstev in podjetij v državah članicah. Ti potencialno destabilizacijski učinki neuspeha ključne referenčne vrednosti bi se lahko pojavili v eni državi članici ali več. Zato mora biti v tej uredbi določen proces za določanje tistih referenčnih vrednosti, ki bi jih bilo treba obravnavati kot ključne referenčne vrednosti, vzpostaviti pa je treba tudi uporabo dodatnih zahtev za zagotavljanje celovitosti in zanesljivosti teh referenčnih vrednosti.

(36)

Ključne referenčne vrednosti se lahko določajo z uporabo kvantitativnega merila ali kombinacije kvantitativnih in kvalitativnih meril. Če referenčna vrednost ne dosega ustreznega kvantitativnega praga, bi lahko bila vseeno priznana kot ključna, v primeru, da nima nobene nadomestitve, ki bi jo narekoval trg, oziroma je teh zelo malo, njen obstoj in točnost pa sta pomembna za celovitost trga, finančno stabilnost ali varstvo potrošnikov v eni ali več državah članicah, poleg tega pa vsi ustrezni pristojni organi soglašajo, da bi bilo treba to referenčno vrednost priznati kot ključno. V primeru nesoglasja ustreznih pristojnih organov glede tega, ali bi se morala referenčna vrednost priznati kot ključna, bi morala prevladati odločitev pristojnega organa upravljavca. V takem primeru bi moralo biti mogoče, da Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (10), objavi mnenje o oceni, ki jo je opravil pristojni organ upravljavca. Poleg tega lahko tudi pristojni organ na podlagi določenih kvalitativnih meril referenčno vrednost označi kot ključno, kadar ima upravljavec referenčne vrednosti in večina prispevajočih oseb zanjo sedež v njegovi državi članici. Vse ključne referenčne vrednosti bi morale biti uvrščene na seznam, vzpostavljen z izvedbenim aktom Komisije, ki bi ga bilo treba redno pregledovati in posodabljati.

(37)

Če upravljavec preneha upravljati ključno referenčno vrednost, lahko finančne pogodbe ali finančni instrumenti postanejo neveljavni, poleg tega pa lahko to povzroči škodo potrošnikom in vlagateljem ter vpliva na finančno stabilnost. Za ohranitev zadevne referenčne vrednosti je zato treba vključiti pooblastilo ustreznega pristojnega organa, da zahteva obvezno upravljanje ključnih referenčnih vrednosti. V primeru, da je upravljavec ključne referenčne vrednosti v stečaju zaradi insolventnosti, bi moral pristojni organ pristojnemu sodnemu organu predložiti oceno, ali in kako bi se lahko ključna referenčna vrednost prenesla na novega upravljavca oziroma ali se lahko preneha zagotavljati.

(38)

Brez poseganja v uporabo prava Unije o konkurenci in možnosti držav članic, da sprejmejo ukrepe za spoštovanje tega prava, je treba od upravljavcev ključnih referenčnih vrednosti, med drugim tudi tistih za blago, zahtevati, da sprejmejo ustrezne ukrepe in tako zagotovijo, da so izdana dovoljenja za referenčno vrednost in informacije, ki se nanjo nanašajo, v pošteni, razumni, pregledni in nediskriminatorni obliki na voljo vsem uporabnikom.

(39)

Prispevajoče osebe, ki prenehajo prispevati vhodne podatke za ključne referenčne vrednosti, lahko ogrozijo kredibilnost takih referenčnih vrednosti, saj se lahko s tem posledično zmanjša zmožnost takih referenčnih vrednosti za merjenje dejanskega trga ali gospodarskega stanja. Za ohranitev kredibilnosti teh referenčnih vrednosti je zato treba vključiti pooblastilo ustreznemu pristojnemu organu, da od nadzorovanih subjektov zahteva obvezno prispevanje podatkov za njihov izračun. Namen obveznega prispevanja vhodnih podatkov ni nalagati nadzorovanim subjektom obveznosti, da sklepajo transakcije ali da se zavežejo k njihovemu sklepanju.

(40)

Ker obstaja zelo veliko različnih vrst in velikosti referenčnih vrednosti, je v tej uredbi pomembno upoštevati sorazmernost in se izogniti nalaganju prevelikega upravnega bremena upravljavcem referenčnih vrednosti, katerih prenehanje bi manj ogrozilo širši finančni sistem. Zato bi bilo treba poleg ureditve ključnih referenčnih vrednosti uvesti ločeni ureditvi za pomembne referenčne vrednosti in za nepomembne referenčne vrednosti.

(41)

Upravljavcem pomembnih referenčnih vrednosti bi moralo biti omogočeno se odločiti, da ne uporabljajo omejenega števila podrobnih zahtev iz te uredbe. Pristojni organi pa bi morali vseeno ohraniti pravico zahtevati izpolnjevanje teh zahtev v skladu z merili, določenimi v tej uredbi. Delegirani in izvedbeni akti, ki se uporabljajo za upravljavce pomembnih referenčnih vrednosti, bi morali ustrezno upoštevati načelo sorazmernosti in se po možnosti izogibati nalaganju upravnega bremena.

(42)

Za upravljavce nepomembnih referenčnih vrednosti velja manj podrobna ureditev, v kateri bi moralo biti upravljavcem omogočeno, da se odločijo, da ne bodo upoštevali vseh zahtev iz te uredbe. V takem primeru bi moral zadevni upravljavec v izjavi o skladnosti, ki bi morala biti objavljena in predložena upravljavčevemu pristojnemu organu, razložiti, zakaj je to ustrezno. Pristojni organ bi moral preveriti izjavo o skladnosti in moralo bi mu biti omogočeno, da zahteva dodatne informacije ali zahteva spremembe, da se zagotovi skladnost s to uredbo. Medtem ko so nepomembne referenčne vrednosti lahko še vedno podvržene manipulacijam, so istočasno lažje nadomestljive, zato bi morala biti preglednost za uporabnike poglavitno orodje, ki bi ga udeleženci na trgu uporabljali za ozaveščene odločitve o referenčnih vrednostih, ki so po njihovem mnenju ustrezne za uporabo. Zato se delegirani akti iz naslova II ne bi smeli uporabljati za upravljavce nepomembnih referenčnih vrednosti.

(43)

Da lahko uporabniki referenčnih vrednosti ustrezno izberejo med referenčnimi vrednostmi in razumejo tveganja, povezana z njimi, morajo vedeti, kaj se namerava meriti s posameznimi referenčnimi vrednostmi in njihovo podvrženost manipulaciji. Upravljavec referenčnih vrednosti bi zato moral objaviti izjavo o referenčni vrednosti z navedbo teh elementov. Za zagotovitev enotne uporabe in tega, da bodo izjave o referenčni vrednosti razumno dolge, hkrati pa bodo namenjene zagotavljanju bistvenih informacij uporabnikom na lahko dostopen način, bi moral ESMA natančneje določiti vsebino izjave o referenčni vrednosti, pri čemer bi moral ustrezno razlikovati med vrstami ter posebnostmi referenčnih vrednosti in njihovih upravljavcev.

(44)

V tej uredbi bi bilo treba upoštevati načela IOSCO, ki predstavljajo globalne standarde v zvezi z regulativnimi zahtevami za referenčne vrednosti. Da bi zagotovili varstvo vlagateljev, bi moralo kot krovno načelo veljati, da sta nadzor in ureditev v tretji državi enakovredna nadzoru in ureditvi referenčnih vrednosti v Uniji. Zato referenčne vrednosti, ki se zagotavljajo iz te tretje države, lahko uporabljajo nadzorovani subjekti v Uniji, kadar je Komisija sprejela pozitivno odločitev o enakovrednosti sistema tretje države. V takih okoliščinah bi morali pristojni organi skleniti dogovore o sodelovanju z nadzornimi organi v tretjih državah. ESMA bi moral usklajevati pripravo takšnih dogovorov o sodelovanju in izmenjavo informacij, ki so pridobljene od tretjih držav, med pristojnimi organi. Da pa bi preprečili kakršne koli škodljive učinke, ki so posledica morebitnega prenehanja uporabe referenčnih vrednosti, ki se zagotavljajo iz tretje države, v Uniji, ta uredba določa tudi nekatere druge mehanizme (in sicer priznanje in odobritev), na podlagi katerih lahko nadzorovani subjekti s sedežem v Uniji uporabljajo referenčne vrednosti tretje države.

(45)

Ta uredba uvaja tudi proces za priznanje upravljavcev s sedežem v tretji državi s strani pristojnega organa referenčne države članice. Priznanje bi se moralo izdati upravljavcem, ki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. Na podlagi načel IOSCO kot globalnega standarda za zagotavljanje referenčnih vrednosti bi moral pristojni organ referenčne države članice imeti možnost, da izda priznanje upravljavcem, če uporabljajo načela IOSCO. Pristojni organ bi moral v ta namen oceniti uporabo načel IOSCO s strani posameznega upravljavca in določiti, ali je v njegovem primeru ta uporaba enakovredna izpolnjevanju različnih zahtev iz te uredbe, pri čemer bi moral upoštevati posebnosti sistema priznanja v primerjavi s sistemom enakovrednosti.

(46)

Ta uredba tudi uvaja sistem odobritve, na podlagi katerega lahko nadzorovani subjekti s sedežem v Uniji pod nekaterimi pogoji odobrijo referenčne vrednosti, ki se zagotavljajo iz tretje države, za namene uporabe takih referenčnih vrednosti v Uniji. Pristojni organ bi moral v ta namen upoštevati, ali bi bila pri zagotavljanju referenčne vrednosti, ki naj bi se odobrila, skladnost z načeli IOSCO enakovredna skladnosti s to uredbo, pri čemer bi moral upoštevati posebnosti sistema odobritve v primerjavi s sistemom enakovrednosti. Upravljavec ali nadzorovani subjekt, ki je odobril referenčno vrednost, zagotovljeno iz tretje države, bi moral biti za tako odobreno referenčno vrednost v celoti odgovoren in zagotoviti izpolnjevanje ustreznih pogojev iz te uredbe.

(47)

Za vse upravljavce referenčnih vrednosti je mogoče, da uveljavljajo diskrecijsko pravico, da so potencialno lahko predmet navzkrižja interesov in da obstaja tveganje, da imajo lahko neustrezne sisteme upravljanja in kontrole. Ker upravljavci nadzorujejo proces določanja referenčnih vrednosti, sta zahteva po izdaji dovoljenja ali registraciji in nadzor upravljavcev najučinkovitejši način za zagotavljanje celovitosti referenčnih vrednosti.

(48)

Določenim upravljavcem bi moral izdati dovoljenje in jih nadzirati pristojni organ države članice, v kateri ima zadevni upravljavec sedež. Subjekte, ki so že pod nadzorom in zagotavljajo finančne referenčne vrednosti, ki niso ključne referenčne vrednosti, bi moral za namene te uredbe registrirati in nadzirati pristojni organ. Subjekti, ki zagotavljajo le indekse, ki so nepomembne referenčne vrednosti, bi tudi morali biti registrirani s strani ustreznih pristojnih organov. Izdaja dovoljenja in registracija bi morala biti ločena procesa, pri čemer naj bi izdaja dovoljenja vključevala obsežnejšo oceno vloge upravljavca. Nadzor ustreznega pristojnega organa nad upravljavcem ne bi smel biti odvisen od tega, ali je bilo upravljavcu izdano dovoljenje ali pa je bil registriran. Da bi olajšali začetno fazo uporabe te uredbe, bi bilo treba poleg tega uvesti prehodno ureditev, v kateri bi se lahko registrirale osebe, ki zagotavljajo referenčne vrednosti, ki niso ključne referenčne vrednosti in se obsežno ne uporabljajo v eni ali več držav članic. ESMA bi morala na ravni Unije voditi register, ki vsebuje informacije o upravljavcih z dovoljenjem ali registriranih upravljavcih, o referenčnih vrednostih in upravljavcih, ki zagotavljajo te referenčne vrednosti na podlagi pozitivne odločitve bodisi na podlagi sistema enakovrednosti bodisi sistema priznavanja, o upravljavcih Unije ali nadzorovanih subjektih, ki imajo odobrene referenčne vrednosti iz tretje države, in o vseh takih odobrenih referenčnih vrednostih in njihovih upravljavcih s sedežem v tretji državi.

(49)

V nekaterih okoliščinah lahko oseba zagotovi indeks, vendar se pri tem ne zaveda, da se zadevni indeks uporablja kot sklicevanje za finančni instrument, finančno pogodbo ali investicijski sklad. To zlasti velja, kadar imata uporabnik in upravljavec referenčne vrednosti sedeža v različnih državah članicah. Zato je treba povečati raven preglednosti glede na to, katera specifična referenčna vrednost se uporablja. Tako preglednost je mogoče doseči z izboljšanjem vsebine prospektov ali dokumentov s ključnimi informacijami, ki jih zahteva pravo Unije, ter vsebine uradnih obvestil, ki jih zahteva Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(50)

Učinkovitost nadzora je zagotovljena na podlagi sklopa učinkovitih orodij ter pooblastil in virov pristojnih organov držav članic. V tej uredbi bi bilo zato treba zlasti določiti minimalen sklop nadzornih in preiskovalnih pooblastil, ki bi jih bilo treba v skladu z nacionalnim pravom podeliti pristojnim organom držav članic. Pristojni organi in ESMA morajo pri izvajanju svojih pooblastil na podlagi te uredbe ravnati objektivno in nepristransko ter morajo svoje odločitve sprejemati avtonomno.

(51)

Za namene odkrivanja kršitev te uredbe morajo imeti pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom možnost dostopa do prostorov pravnih oseb, da lahko zasežejo dokumente. Dostop do teh prostorov je nujen, kadar obstaja utemeljen sum, da obstajajo dokumenti in drugi podatki, povezani s predmetom inšpekcijskega pregleda ali preiskave, ki bi bili lahko pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe. Poleg tega je dostop do takih prostorov potreben, kadar oseba ni izpolnila že predložene zahteve po informacijah ali obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da zahteva po informacijah, če bi bila predložena, ne bi bila izpolnjena ali da bi bili zahtevani dokumenti ali informacije odstranjeni, spremenjeni ali uničeni. Če je v skladu z nacionalnim pravom potrebno predhodno dovoljenje sodnega organa zadevne države članice, bi se moralo v prostore vstopati po pridobitvi predhodnega sodnega dovoljenja.

(52)

Obstoječe evidence telefonskih pogovorov in podatkovnega prometa nadzorovanih subjektov lahko pomenijo nujen in včasih edini dokaz za odkrivanje in dokazovanje kršitev te uredbe, zlasti v zvezi z upoštevanjem zahtev glede upravljanja in kontrole. Takšni zapisi in evidence lahko pripomorejo k preverjanju identitete osebe, odgovorne za predložitev vhodnih podatkov, in oseb, pristojnih za njeno odobritev, ter preverjanju, ali se zagotavlja organizacijsko ločevanje zaposlenih. Zato bi morali pristojni organi imeti možnost, da zahtevajo obstoječe evidence telefonskih pogovorov in elektronskih komunikacij ter evidence o podatkovnem prometu, ki jih hranijo nadzorovani subjekti, kadar obstaja utemeljen sum, da bi lahko bili takšne evidence ali zapisi, povezani z vsebino inšpekcijskega pregleda ali preiskave, pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe.

(53)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do svobode izražanja in svobode obveščanja, svobodo gospodarske pobude, pravico do lastnine, pravico do varstva potrošnikov, pravico do učinkovitih pravnih sredstev in pravico do obrambe. Skladno s tem bi bilo treba to uredbo razlagati in uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(54)

V celoti bi bilo treba upoštevati pravico zadevnih oseb do obrambe. Zlasti bi morale imeti osebe, ki so v postopku, zagotovljen dostop do ugotovitev, na podlagi katerih so pristojni organi sprejeli odločitev, in pravico, da izrazijo svoje mnenje.

(55)

Preglednost glede referenčnih vrednosti je potrebna zaradi stabilnosti finančnih trgov in varstva vlagateljev. Vsaka izmenjava ali prenos informacij med pristojnimi organi bi morala biti v skladu s pravili o prenosu osebnih podatkov iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12). Vsaka izmenjava ali prenos informacij, ki jo opravi ESMA, bi morala biti skladna s pravili o prenosu osebnih podatkov iz Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(56)

Države članice bi morale ob upoštevanju načel iz sporočila Komisije z dne 8. decembra 2010 o okrepitvi sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev in pravnih aktov Unije, sprejetih na podlagi izsledkov navedenega sporočila, z namenom, da se zagotovita enoten pristop in odvračilni učinek, določiti pravila glede upravnih sankcij in drugih upravnih ukrepov, vključno z denarnimi kaznimi, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te upravne sankcije in drugi upravni ukrepi bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

(57)

Zato bi bilo treba določiti upravne sankcije in druge upravne ukrepe, uporabljene v posebnih primerih, in po potrebi upoštevati dejavnike, kot so povračilo morebitne ugotovljene finančne koristi, resnost kršitve in njeno trajanje, morebitne oteževalne ali blažilne dejavnike, potrebo po upravnih denarnih kaznih za odvračilni učinek in po potrebi vključiti zmanjšanje v zameno za sodelovanje s pristojnim organom. Zlasti bi moralo biti mogoče, da lahko dejanski znesek upravnih denarnih kazni, ki se uvedejo v posebnem primeru, v primeru zelo resnih kršitev doseže najvišjo raven, kakor jo določa ta uredba, ali višjo raven, kakor je določena v nacionalnem pravu, medtem ko bi moralo biti mogoče, da lahko bistveno nižje upravne denarne kazni od najvišje ravni uporabijo v primeru manjših kršitev ali v primeru poravnave. Pristojni organ bi moral imeti na voljo možnost, da upravljavcem referenčnih vrednosti ali prispevajočim osebam zanje naloži začasno prepoved opravljanja upravljavskih funkcij.

(58)

Ta uredba ne bi smela omejevati možnosti držav članic, da določijo višje ravni upravnih sankcij, in ne bi smela posegati v določbe prava držav članic v zvezi s kazenskimi sankcijami.

(59)

Čeprav državam članicam nič ne preprečuje, da ne bi za iste kršitve določile pravil o upravnih in kazenskih sankcijah, od njih ne bi smeli zahtevati, da pravila o upravnih sankcijah določijo tudi za tiste kršitve te uredbe, za katere velja nacionalno kazensko pravo. V skladu z nacionalnim pravom države članice niso dolžne za isto kaznivo dejanje naložiti upravne in kazenske sankcije, morale pa bi imeti možnost, da to storijo, če jim to dovoljuje nacionalno pravo. Vendar pa se z ohranitvijo kazenskih namesto upravnih sankcij za kršitve te uredbe ne bi smela zmanjšati ali kako drugače spremeniti možnost pristojnih organov, da za namene te uredbe sodelujejo s pristojnimi organi drugih držav članic, dostopajo do informacij in informacije s temi organi pravočasno izmenjujejo, tudi po prijavi zadevnih kršitev pristojnim pravosodnim organom za kazenski pregon.

(60)

Treba je okrepiti določbe o izmenjavi informacij med pristojnimi organi ter vzajemne dolžnosti pomoči in sodelovanja. Zaradi vse obsežnejše čezmejne dejavnosti bi si morali pristojni organi pri opravljanju svojih funkcij posredovati ustrezne informacije, da bi poskrbeli za učinkovito izvrševanje te uredbe, tudi v primerih, ko bi kršitve ali domnevne kršitve utegnile zadevati organe v dveh ali več državah članicah. Pri izmenjavi informacij je potrebno strogo varovanje poklicne skrivnosti, da se zagotovita nemoteno posredovanje teh informacij in varstvo pravic posameznikov.

(61)

Za zagotovitev, da imajo odločitve pristojnih organov, da naložijo upravno sankcijo ali drug upravni ukrep, odvračilni učinek na širšo javnost, jih je treba objaviti. Objava odločitev o naložitvi upravne sankcije ali drugega upravnega ukrepa je tudi pomembno orodje, s katerim pristojni organi obvestijo udeležence na trgu o načinu vedenja, ki se obravnava kot kršitev te uredbe, in spodbujajo splošno dobro vedenje med udeleženci na trgu. Če bi takšna objava lahko povzročila nesorazmerno škodo vpletenim osebam ali ogrozila stabilnost finančnih trgov ali tekočo preiskavo, bi moral pristojni organ upravno sankcijo ali drug upravni ukrep bodisi objaviti anonimno bodisi preložiti objavo. Pristojni organi bi poleg tega morali imeti možnost, da upravnih sankcij ali drugih upravnih ukrepov ne objavijo, kadar anonimna ali zapoznela objava šteje kot nezadostna za preprečitev ogrožanja stabilnosti finančnih trgov. Pristojnim organom tudi ni treba objaviti upravnih sankcij ali drugih upravnih ukrepov, ki se štejejo za manj pomembne, kadar bi bila njihova objava nesorazmerna.

(62)

Ključne referenčne vrednosti lahko vključujejo prispevajoče osebe, upravljavce in uporabnike v več kot eni državi članici. Zato bi lahko imelo prenehanje zagotavljanja referenčne vrednosti ali kateri koli drug dogodek, ki lahko pomembno ogrozi njeno celovitost, vpliv v več kot eni državi članici, kar pomeni, da zgolj nadzor nad takšno referenčno vrednostjo, ki ga izvaja pristojni organ države članice, v kateri ima upravljavec referenčne vrednosti sedež, ne bo učinkovit in uspešen v smislu odprave tveganj, ki jih predstavlja ključna referenčna vrednost. Za zagotovitev učinkovite izmenjave nadzornih informacij med pristojnimi organi ter uskladitev njihovih dejavnosti in nadzornih ukrepov je treba v tem primeru ustanoviti kolegije, ki bodo vključevali pristojne organe in ESMA. Dejavnosti kolegijev bi morale prispevati k usklajeni uporabi pravil iz te uredbe in k zbliževanju nadzornih praks. Pristojni organ upravljavca bi moral v pisni obliki zagotoviti podrobnosti ureditve v zvezi z izmenjavo informacij, procesom sprejemanja odločitev, v kar bi lahko vključil tudi pravila o postopkih glasovanja, vsakim sodelovanjem za namene ukrepov obveznega prispevanja in s primeri, ko bi se pristojni organi morali posvetovati med sabo. Pravno zavezujoče posredovanje ESMA je ključni element za doseganje usklajenosti, doslednosti nadzora in zbliževanja nadzornih praks.

(63)

Referenčne vrednosti se lahko sklicujejo na dolgoročne finančne instrumente in finančne pogodbe. V nekaterih primerih obstaja tveganje, da zagotavljanje takih referenčnih vrednosti ne bo več dovoljeno, ko bo začela učinkovati ta uredba, ker imajo značilnosti, ki jih ni mogoče prilagoditi tako, da bi izpolnjevale zahteve te uredbe. Istočasno bi lahko prepoved nadaljnjega zagotavljanja take referenčne vrednosti privedla do prekinitve ali uničenja finančnih instrumentov ali finančnih pogodb, kar bi škodilo vlagateljem. Zato je treba zagotoviti možnost za nadaljnje zagotavljanje takih referenčnih vrednosti v prehodnem obdobju.

(64)

V primerih, kadar ta uredba zajema ali potencialno zajema nadzorovane subjekte in trge, zajete v Uredbi (EU) št. 1227/2011, bi se morala ESMA posvetovati z Agencijo za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER), da bi izkoristil njeno strokovno znanje na področju energetskih trgov in zmanjšal obseg dvojnega urejanja.

(65)

Za nadaljnjo določitev tehničnih elementov te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s podrobno določitvijo tehničnih elementov opredelitev; v zvezi z izračunom nominalnih zneskov finančnih instrumentov, nominalnih zneskov izvedenih finančnih instrumentov in čiste vrednosti sredstev investicijskih skladov s sklicevanjem na referenčno vrednost, da se določi, ali je ta referenčna vrednost ključna; v zvezi s pregledom metode izračuna, ki se uporablja za določitev praga za razvrstitev ključnih in pomembnih referenčnih vrednosti; v zvezi z ugotavljanjem objektivnih razlogov za odobritev referenčne vrednosti ali skupine referenčnih vrednosti, zagotovljenih iz tretje države; v zvezi z ugotavljanjem elementov za oceno, ali bi lahko prenehanje ali sprememba obstoječe referenčne vrednosti povzročila dogodek višje sile ali onemogočila oziroma drugače kršila pogoje katere koli finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ali pravila katerega koli investicijskega sklada, ki se sklicuje na to referenčno vrednost; in v zvezi s podaljšanjem 24-mesečnega obdobja, ki je določeno za registracijo, ki nadomešča izdajo dovoljenja nekaterim upravljavcem. Komisija bi morala pri sprejemanju teh aktov upoštevati razvoj trga ali tehnološki razvoj in mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z referenčnimi vrednostmi, zlasti delo združenja IOSCO. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje (14) z dne 13. aprila 2016. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(66)

Tehnični standardi bi morali zagotoviti dosledno harmonizacijo zahtev za zagotavljanje in prispevanje indeksov, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti, ter ustrezno varstvo vlagateljev in potrošnikov po vsej Uniji. Glede na visoko specializirano strokovno znanje ESMA bi bilo učinkovito in ustrezno, da se ga pooblasti za pripravo osnutkov regulativnih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev politike, in njihovo predložitev Komisiji. Komisija bi morala sprejeti osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih je pripravil ESMA z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010, v zvezi s postopki glede nadzorne funkcije in njenimi značilnostmi; v zvezi s tem, kako zagotoviti primernost in preverljivost vhodnih podatkov, pa tudi notranjih postopkov nadzora in preverjanja prispevajoče osebe; v zvezi z informacijami o podatkih in metodologiji glede referenčne vrednosti, ki naj bi jih zagotovil upravljavec; v zvezi z elementi kodeksa ravnanja; v zvezi z zahtevami glede sistemov in kontrol; v zvezi z merili, ki bi jih moral pristojni organ upoštevati pri odločitvi o uporabi nekaterih dodatnih zahtev; v zvezi z vsebino izjave o referenčni vrednosti in primeri, ko jo je treba posodobiti; v zvezi z minimalno vsebino sporazumov o sodelovanju med pristojnimi organi in ESMA; v zvezi z obliko in vsebino vloge za priznanje upravljavca iz tretje države in predložitvijo informacij, potrebnih v tej vlogi; in v zvezi z informacijami, potrebnimi v vlogi za izdajo dovoljenja ali registracijo.

(67)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev in pregledovanje seznama javnih organov v Uniji, vzpostavitev in pregled seznama ključnih referenčnih vrednosti ter za določitev enakovrednosti pravnega okvira, ki velja za ponudnike referenčnih vrednosti iz tretjih držav, za namene popolne ali delne enakovrednosti. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(68)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih je pripravil ESMA ter ki določajo vzorce za izjavo o skladnosti, postopke in oblike izmenjave informacij med pristojnimi organi in ESMA, z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

(69)

Ker ciljev te uredbe, in sicer določitve doslednega in učinkovitega režima za odpravo ranljivosti, ki jih pomenijo referenčne vrednosti, države članice ne zmorejo zadovoljivo doseči, saj je celovit učinek težav v zvezi z referenčnimi vrednostmi v celoti mogoče zaznati zgolj v okviru Unije, temveč se zaradi obsega in učinka te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje zadevnih ciljev.

(70)

Zaradi nujnosti povrnitve zaupanja v referenčne vrednosti in spodbujanja poštenih in preglednih finančnih trgov, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi.

(71)

Potrošniki lahko sklepajo finančne pogodbe, zlasti hipoteke in potrošniške posojilne pogodbe, ki vsebujejo sklicevanje na referenčno vrednost, vendar lahko imajo zaradi neenake pogajalske moči in uporabe običajnih pogojev omejeno izbiro glede uporabljene referenčne vrednosti. Zato je treba zagotoviti, da so dajalcem kreditov in kreditnim posrednikom za potrošnike na voljo vsaj ustrezne informacije. Direktivi 2008/48/ES in 2014/17/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(72)

Uredba (EU) št. 596/2014 zahteva, da osebe, ki opravljajo poslovodne naloge, in z njimi tesno povezane osebe obvestijo izdajatelja in pristojni organ o vsaki transakciji, ki je opravljena za njihov račun in ki je povezana s finančnimi instrumenti, ki so povezani z delnicami in dolžniškimi instrumenti njihovega izdajatelja. Vendar pa so z delnicami in dolžniškimi instrumenti posameznega izdajatelja povezani številni finančni instrumenti. Taki finančni instrumenti vključujejo enote kolektivnih naložbenih podjemov, strukturirane produkte ali finančne instrumente z vgrajenim izvedenim finančnim instrumentom, ki pomeni izpostavljenost do donosnosti delnic ali dolžniških instrumentov, ki jih izda izdajatelj. Izdajatelja in pristojni organ bi bilo treba obvestiti o vsaki transakciji, ki vključuje te finančne instrumente in presega prag de minimis. Izjema bi morala veljati v primeru, da povezani finančni instrument pomeni 20- ali manj odstotno izpostavljenost do delnic ali dolžniških instrumentov izdajatelja, ali pa v primeru, da oseba, ki opravlja poslovodne naloge, ali oseba, ki je z njo tesno povezana, ni poznala in ni mogla poznati naložbene sestave povezanega finančnega instrumenta. Uredbo (EU) št. 596/2014 bi bilo zato treba spremeniti –

(a)

centralne banke;

(b)

javne organe, kadar prispevajo podatke za referenčne vrednosti ali imajo nadzor nad zagotavljanjem referenčnih vrednosti za namene javne politike, vključno z ukrepi na področju zaposlovanja, gospodarske dejavnosti in inflacije;

(c)

centralno nasprotno stranko (CNS), kadar zagotavlja referenčne ali poravnalne cene, ki se uporabljajo za obvladovanje tveganj CNS ali poravnavo;

(d)

zagotavljanje posameznih referenčnih cen za katerega koli od finančnih instrumentov, navedenih v oddelku C Priloge I k Direktivi 2014/65/EU;

(e)

tisk, druge medije in novinarje, kadar zgolj objavljajo ali navajajo referenčno vrednost v okviru svojih novinarskih dejavnosti in ne nadzirajo njenega zagotavljanja;

(f)

fizično ali pravno osebo, ki v okviru svojega trgovanja, poslovanja ali poklica odobri ali obljubi posojilo, le če ta oseba objavi ali da javnosti na voljo lastne spremenljive ali fiksne obrestne mere, ki so določene z notranjimi odločitvami in se uporabljajo samo za finančne pogodbe, ki jih ta oseba ali podjetje znotraj iste skupine sklene s svojimi strankami;

(g)

referenčne vrednosti za blago, ki temeljijo na predloženih podatkih prispevajočih oseb, ki so v večini nenadzorovani subjekti, in za katere veljata oba naslednja pogoja:

(h)

izdajatelja indeksa v zvezi z indeksom, ki ga ta zagotovi, kadar ni seznanjen in razumno ni mogel biti seznanjen, da se indeks uporablja za namene iz točke 3 člena 3(1).

1.

„indeks“ pomeni katero koli številko:

2.

„izdajatelj indeksa“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima nadzor nad zagotavljanjem indeksa;

3.

„referenčna vrednost“ pomeni kateri koli indeks, s sklicevanjem na katerega se določi znesek, ki ga je treba plačati, na podlagi finančnega instrumenta ali finančne pogodbe ali se določi vrednost finančnega instrumenta, ali indeks, ki se uporabi za merjenje uspešnosti investicijskega sklada, da bi določili donosnost tega indeksa ali določili razporeditev sredstev iz portfelja ali izračunali plačila za uspešnost;

4.

„skupina referenčnih vrednosti“ pomeni skupino referenčnih vrednosti, ki jih zagotovi isti upravljavec in so določene na podlagi istovrstnih vhodnih podatkov, določa pa posebne ukrepe za isto ali podobno tržno ali gospodarsko stanje;

5.

„zagotavljanje referenčne vrednosti“ pomeni:

6.

„upravljavec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima nadzor nad zagotavljanjem referenčne vrednosti;

7.

„uporaba referenčne vrednosti“ pomeni:

8.

„prispevanje vhodnih podatkov“ pomeni zagotavljanje vhodnih podatkov, ki niso takoj razpoložljivi, upravljavcu ali drugi osebi za namene njihovega posredovanja upravljavcu, pri čemer se ti podatki zahtevajo v povezavi z določanjem referenčne vrednosti in se zagotavljajo v ta namen;

9.

„prispevajoča oseba“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki prispeva vhodne podatke;

10.

„nadzorovana prispevajoča oseba“ pomeni nadzorovani subjekt, ki prispeva vhodne podatke upravljavcu s sedežem v Uniji;

11.

„predlagatelj“ pomeni fizično osebo, ki je zaposlena pri prispevajoči osebi za namen prispevanja vhodnih podatkov;

12.

„ocenjevalec“ pomeni uslužbenca upravljavca referenčne vrednosti za blago ali katero koli drugo fizično osebo, čigar storitve ima upravljavec na voljo ali pod nadzorom, ki je odgovoren, da za vhodne podatke in druge informacije uporabi določeno metodologijo ali o njih presoja, zato da pripravi dokončno oceno o ceni določenega blaga;

13.

„strokovna presoja“ pomeni uveljavljanje diskrecijske pravice s strani upravljavca ali prispevajoče osebe v zvezi z uporabo podatkov pri določanju referenčne vrednosti in vključuje ekstrapolacijo vrednosti iz prejšnjih ali povezanih transakcij, prilagoditev vrednosti zaradi dejavnikov, ki lahko vplivajo na kakovost podatkov, kot so dogodki na trgu ali oslabitev kreditne kakovosti kupca ali prodajalca, in tehtanje zavezujočih povpraševanj ali ponudb, večjih od neke sklenjene transakcije;

14.

„vhodni podatki“ pomenijo podatke v zvezi z vrednostjo enega ali več osnovnih sredstev ali cen, vključno z ocenjenimi cenami, ponudbami, zavezujočimi ponudbami ali drugimi vrednostmi, ki jih upravljavec uporabi za določitev referenčne vrednosti;

15.

„podatki o transakciji“ pomenijo opazovane cene, stopnje, indekse ali vrednosti, ki predstavljajo transakcije med nepovezanimi nasprotnimi strankami na aktivnem trgu, za katere veljajo konkurenčni učinki ponudbe in povpraševanja;

16.

„finančni instrument“ pomeni kateri koli instrument, naveden v oddelku C Priloge I k Direktivi 2014/65/EU, za katerega je bila predložena zahteva za sprejetje v trgovanje na mestu trgovanja, kakor je opredeljeno v točki 24 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, ali s katerim se trguje na mestu trgovanja, kakor je opredeljeno v točki 24 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, ali prek sistematičnega internalizatorja, kakor je opredeljen v točki 20 člena 4(1) navedene direktive;

17.

„nadzorovani subjekt“ pomeni katero koli od naslednjega:

18.

„finančna pogodba“ pomeni:

19.

„investicijski sklad“ pomeni AIS, kakor je opredeljen v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU, ali KNPVP, kakor so opredeljeni v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES;

20.

„upravljalni organ“ pomeni organ ali organe upravljavca ali drugega nadzorovanega subjekta, ki so imenovani v skladu z nacionalnim pravom in ki so pristojni za določanje strategije, ciljev in splošnih usmeritev upravljavca ali drugega nadzorovanega subjekta ter nadzirajo in spremljajo sprejemanje vodstvenih odločitev, vključuje pa osebe, ki dejansko vodijo posle upravljavca ali drugega nadzorovanega subjekta;

21.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki v finančnih pogodbah, zajetih v tej uredbi, deluje za namene zunaj svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

22.

„referenčna obrestna mera“ pomeni referenčno vrednost, ki je za namene točke 1(b)(ii) tega odstavka določena na podlagi stopnje, po kateri lahko banke na denarnem trgu posojajo drugim bankam ali agentom, ki niso banke, ali si izposojajo od njih;

23.

„referenčna vrednost za blago“ pomeni referenčno vrednost, pri kateri je osnovno sredstvo za namene točke 1(b)(ii) tega odstavka blago v smislu točke 1 člena 2 Uredbe Komisije (ES) št. 1287/2006 (21), razen pravic do emisij toplogrednih plinov iz točke 11 oddelka C Priloge I k Direktivi 2014/65/EU;

24.

„referenčna vrednost reguliranih podatkov“ pomeni referenčno vrednost, določeno z uporabo formule, ki zajema:

25.

„ključna referenčna vrednost“ pomeni referenčno vrednost, ki ni referenčna vrednost reguliranih podatkov in ki izpolnjuje kateri koli pogoj, določen v členu 20(1) ter je na seznamu, ki ga je vzpostavila Komisija na podlagi navedenega člena;

26.

„pomembna referenčna vrednost“ pomeni referenčno vrednost, ki izpolnjuje pogoje, določene v členu 24(1);

27.

„nepomembna referenčna vrednost“ pomeni referenčno vrednost, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 20(1) in členu 24(1);

28.

„s sedežem“ pomeni, v zvezi s pravno osebo, državo, v kateri se nahaja registrirani sedež ali drug uradni naslov te osebe, v zvezi s fizično osebo pa državo, v kateri je ta oseba rezident za davčne namene;

29.

„javni organ“ pomeni:

(a)

zagotavljajo zaupnost informacij, ki se prispevajo upravljavcu ali jih upravljavec pripravi in za katere veljajo obveznosti glede razkritja in preglednosti na podlagi te uredbe, ter

(b)

zlasti blažijo navzkrižja interesov, ki nastanejo zaradi lastništva ali obvladovanja s strani upravljavca, zaradi drugih interesov v skupini upravljavca ali kot rezultat drugih oseb, ki lahko vplivajo na upravljavca v zvezi z določanjem referenčne vrednosti ali ga obvladujejo.

(a)

imajo potrebne sposobnosti, znanje in izkušnje za naloge, ki so jim dodeljene, ter so predmet učinkovitega upravljanja in nadzora;

(b)

niso pod neprimernim vplivom ali predmet navzkrižja interesov, nadomestilo in ocena delovanja teh oseb pa ne ustvarjata navzkrižij interesov ali drugače vplivata na celovitost procesa določanja referenčne vrednosti;

(c)

nimajo interesov ali poslovnih povezav, ki bi ogrožale dejavnosti zadevnega upravljavca;

(d)

ne smejo prispevati k določanju referenčne vrednosti s sodelovanjem pri povpraševanju in ponudbi ter trgovanju v lastnem imenu ali v imenu udeležencev na trgu, razen če je ta način prispevanja izrecno zahtevan kot del metodologije referenčnih vrednosti in zanj veljajo posebna pravila; ter

(e)

zanje veljajo učinkoviti postopki za nadziranje izmenjave informacij z drugimi zaposlenimi, ki so vključeni v dejavnosti, ki bi lahko ustvarile tveganje navzkrižij interesov, ali s tretjimi strankami, kadar bi lahko takšna informacija vplivala na referenčno vrednost.

(a)

pregled opredelitve referenčne vrednosti in njene metodologije vsaj enkrat letno;

(b)

nadzor vseh sprememb metodologije določanja referenčnih vrednosti ter možnost od upravljavca zahtevati posvetovanje o teh spremembah;

(c)

nadzor upravljavčevega okvira kontrole, vodenja in upravljanja referenčne vrednosti, ter, kadar referenčna vrednost temelji na vhodnih podatkih prispevajočih oseb, kodeksa ravnanja iz člena 15;

(d)

pregled in odobritev postopkov za prenehanje referenčne vrednosti, vključno s posvetovanji o prenehanju;

(e)

nadzor vseh tretjih strani, ki sodelujejo pri zagotavljanju referenčne vrednosti, vključno s posredniki za izračune ali razširjanje;

(f)

ocenjevanje notranjih in zunanjih revizij ali pregledov ter spremljanje izvajanja sprejetih popravnih ukrepov;

(g)

kadar referenčna vrednost temelji na vhodnih podatkih prispevajočih oseb, spremljanje vhodnih podatkov in prispevajočih oseb ter ukrepov upravljavca pri zavračanju ali potrjevanju veljavnosti vhodnih podatkov;

(h)

kadar referenčna vrednost temelji na vhodnih podatkih prispevajočih oseb, sprejemanje učinkovitih ukrepov za morebitne kršitve kodeksa ravnanja iz člena 15; ter

(i)

poročanje ustreznim pristojnim organom o vsakem neustreznem ravnanju prispevajočih oseb, kadar referenčna vrednost temelji na vhodnih podatkih prispevajočih oseb, ali upravljavcev, s katerim se seznani nadzorna funkcija, ter o vseh nepravilnih ali sumljivih vhodnih podatkih.

(a)

upravljanje operativnega tveganja;

(b)

ustrezno in učinkovito neprekinjeno poslovanje ter načrte ponovne vzpostavitve delovanja;

(c)

postopke v izrednih razmerah, ki so vzpostavljeni za primer motnje v procesu zagotavljanja referenčne vrednosti.

(a)

zagotovitev, da prispevajoče osebe spoštujejo kodeks ravnanja iz člena 15 in upoštevajo veljavne standarde za vhodne podatke;

(b)

spremljanje vhodnih podatkov, vključno s spremljanjem vhodnih podatkov pred objavo referenčne vrednosti in potrjevanjem veljavnosti vhodnih podatkov po objavi za določanje napak in nepravilnosti, kjer je to izvedljivo.

(a)

vseh vhodnih podatkih, vključno z uporabo takih podatkov;

(b)

uporabljeni metodologiji za določitev referenčne vrednosti;

(c)

vsaki presoji ali diskrecijski pravici, ki jo ima upravljavec in po potrebi ocenjevalec pri določanju referenčne vrednosti, vključno z utemeljitvijo navedene presoje ali diskrecijske pravice;

(d)

neupoštevanju vhodnih podatkov, zlasti kadar se pri tem upoštevajo zahteve metodologije določanja referenčnih vrednosti, ter utemeljitvi zanj;

(e)

drugih spremembah v standardnih postopkih in metodologijah ali odstopanjih od njih, vključno s spremembami in odstopanji, sprejetimi v času pretresov ali motenj na trgu;

(f)

identiteti predlagateljev in fizičnih oseb, ki jih upravljavci zaposlijo za določanje referenčnih vrednosti;

(g)

vseh dokumentih v zvezi s pritožbami, vključno z dokumenti, ki jih predloži pritožnik; ter

(h)

telefonskih pogovorih ali elektronskem komuniciranju med osebami, ki jih je zaposlil upravljavec, in prispevajoče osebe ali predlagatelji v zvezi z referenčno vrednostjo.

(a)

upravljavec da na voljo politiko obravnavanja pritožb, na podlagi katere se lahko predložijo pritožbe v zvezi z vprašanjem, ali konkretna določitev referenčne vrednosti predstavlja tržno vrednost, predlaganimi spremembami k procesom določanja referenčne vrednosti, uporabo metodologije pri konkretni določitvi referenčne vrednosti in drugimi odločitvami glede procesa določanja referenčne vrednosti;

(b)

se pritožbe obravnavajo pravočasno in pošteno ter da se o rezultatih preiskave v razumnem času obvesti pritožnika, razen če bi bilo takšno obvestilo v nasprotju s cilji na področju javnega reda ali Uredbo (EU) št. 596/2014; ter

(c)

se poizvedba opravi neodvisno od osebja, ki morda sodeluje ali je sodelovalo pri predmetu pritožbe.

(a)

izvajalec storitev ima sposobnost, zmogljivost in vsa zakonsko zahtevana dovoljenja, da funkcije, storitve ali dejavnosti, prenesene v zunanje izvajanje, opravlja zanesljivo in strokovno;

(b)

upravljavec ustreznim pristojnim organom da na voljo podatke o identiteti in nalogah ponudnika storitev, ki sodeluje v procesu določanja referenčne vrednosti;

(c)

upravljavec ustrezno ukrepa, če se zdi, da ponudnik storitev ne izvaja funkcij, prenesenih v zunanje izvajanje, učinkovito ter v skladu z veljavnim pravom in regulativnimi zahtevami;

(d)

upravljavec ohrani potrebno strokovno znanje za učinkovit nadzor funkcij, prenesenih v zunanje izvajanje, ter upravljanje tveganj, povezanih z zunanjim izvajanjem;

(e)

ponudnik storitev upravljavcu razkrije vsak razvoj, ki lahko bistveno vpliva na njegovo sposobnost učinkovitega izvajanja funkcij, prenesenih v zunanje izvajanje, v skladu z veljavno zakonodajo in regulativnimi zahtevami;

(f)

ponudnik storitev sodeluje z ustreznim pristojnim organom v zvezi z dejavnostmi, prenesenimi v zunanje izvajanje, pri čemer imata upravljavec in ustrezen pristojni organ učinkovit dostop do podatkov v zvezi z dejavnostmi, prenesenimi v zunanje izvajanje, in poslovnimi prostori ponudnika storitev, ustrezen pristojni organ pa lahko uveljavlja te pravice o dostopu;

(g)

upravljavec lahko po potrebi prekine dogovore o zunanjem izvajanju;

(h)

upravljavec sprejme ustrezne ukrepe, vključno z načrti ravnanja v nepredvidljivih razmerah, da prepreči neustrezno operativno tveganje, povezano s sodelovanjem ponudnika storitve v procesu določanja referenčne vrednosti.

(a)

vhodni podatki morajo biti zadostni, da lahko točno in zanesljivo predstavljajo tržno ali gospodarsko stanje, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo.

Vhodni podatki so, če so na voljo in primerni, podatki o transakciji. Če dostopni podatki o transakciji ne zadoščajo ali niso primerni za točen in zanesljiv prikaz tržnega ali gospodarskega stanja, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo, se lahko uporabljajo tudi vhodni podatki, ki niso podatki o transakciji, vključno z ocenjenimi cenami, ponudbami in zavezujočimi ponudbami ali drugimi vrednostmi;

(b)

vhodni podatki iz točke (a) so preverljivi;

(c)

upravljavec pripravi in objavi jasna navodila glede vrst vhodnih podatkov, prednostne uporabe različnih vrst vhodnih podatkov in izvajanja strokovne presoje za zagotovitev skladnosti s točko (a) in metodologijo;

(d)

kadar referenčna vrednost temelji na vhodnih podatkih prispevajočih oseb, upravljavec po potrebi pridobi vhodne podatke od zanesljive in reprezentativne skupine ali vzorca prispevajočih oseb za zagotovitev, da je referenčna vrednost, ki temelji na teh podatkih, zanesljiva ter predstavlja tržno ali gospodarsko stanje, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo;

(e)

upravljavec ne uporabi vhodnih podatkov prispevajoče osebe, če domneva, da prispevajoča oseba ne spoštuje kodeksa ravnanja iz člena 15, in v takem primeru pridobi reprezentativne javno dostopne podatke.

(a)

merila za določitev, kdo lahko upravljavcu prispeva vhodne podatke, in proces za izbor prispevajočih oseb;

(b)

proces za vrednotenje vhodnih podatkov prispevajoče osebe in za preprečevanje, da bi prispevajoča oseba še naprej zagotavljala vhodne podatke, ali za uporabo drugih sankcij zaradi neskladnosti proti prispevajoči osebi, če je potrebno, ter

(c)

proces za potrjevanje veljavnosti vhodnih podatkov, tudi na podlagi drugih kazalnikov ali podatkov, za zagotavljanje njegove celovitosti in točnosti.

(a)

pridobi podatke iz drugih virov, ki potrjujejo te vhodne podatke; in

(b)

zagotovi, da imajo prispevajoče osebe vzpostavljene ustrezne notranje postopke nadzora in preverjanja.

(a)

je trdna in zanesljiva;

(b)

ima jasna pravila, ki določajo, kako in kdaj se lahko pri določanju referenčne vrednosti uveljavlja diskrecijska pravica;

(c)

je stroga, neprekinjena in primerna za potrjevanje veljavnosti ter po potrebi vključuje testiranje za nazaj z dostopnimi podatki o transakcijah;

(d)

je odporna in zagotavlja, da se lahko referenčna vrednost izračuna v najširšem sklopu možnih okoliščin, ne da bi to škodovalo njeni celovitosti;

(e)

je sledljiva in preverljiva.

(a)

upošteva dejavnike, ki vključujejo velikost, običajno likvidnost trga, preglednost trgovanja in položaj udeležencev na trgu, koncentracijo na trgu, dinamiko trga ter ustreznost vzorca, ki naj bi predstavljal tržno ali gospodarsko stanje, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo;

(b)

določi, kaj pomeni aktivni trg za namene zadevne referenčne vrednosti, ter

(c)

določi prednost, ki jo imajo različne vrste vhodnih podatkov.

(a)

ključne elemente metodologije, ki jo uporablja za vsako referenčno vrednost, ki jo zagotavlja in objavlja, ali po potrebi za vsako skupino referenčnih vrednosti, ki jo zagotavlja in objavlja;

(b)

podrobnosti o notranjem pregledu in odobritev dane metodologije ter pogostost takega pregleda;

(c)

postopke za posvetovanje o vseh predlaganih vsebinskih spremembah svoje metodologije in utemeljitev zanje, vključno z opredelitvijo vsebinske spremembe in okoliščinami, v katerih upravljavec obvesti uporabnike o vseh takih spremembah.

(a)

predhodno napoved v jasnem časovnem okviru, ki omogoča analiziranje in podajanje pripomb glede učinka predlaganih vsebinskih sprememb, ter

(b)

podajanje pripomb iz točke (a) tega odstavka in odgovor upravljavca na te pripombe po vsakem posvetovanju, razen kadar avtor pripomb zahteva zaupnost.

(a)

jasen opis vhodnih podatkov, ki jih je treba zagotoviti, in zahteve, potrebne za zagotovitev, da se vhodni podatki predložijo v skladu s členoma 11 in 14;

(b)

določitev oseb, ki lahko prispevajo vhodne podatke upravljavcu ter postopke za preverjanje identitete prispevajoče osebe in vseh predlagateljev ter dovoljenje vseh predlagateljev, ki prispevajo vhodne podatke v imenu ponudnika;

(c)

predpise za zagotavljanje, da ponudniki predložijo vse ustrezne vhodne podatke;

(d)

sisteme in kontrole, ki jih mora prispevajoča oseba vzpostaviti, vključno s:

(a)

nadzorovana prispevajoča oseba zagotovi, da na zagotavljanje vhodnih podatkov ne vplivajo nobena obstoječa ali potencialna navzkrižja interesov ter da se diskrecijska pravica, kadar je zahtevana, izvaja neodvisno in pošteno na podlagi ustreznih informacij v skladu s kodeksom ravnanja iz člena 15;

(b)

nadzorovana prispevajoča oseba vzpostavi okvir kontrole, s katerim se zagotovijo celovitost, točnost in zanesljivost vhodnih podatkov ter skladnost vhodnih podatkov z določbami te uredbe in kodeksom ravnanja iz člena 15.

(a)

kontrolami v zvezi s tem, kdo lahko predloži vhodne podatke upravljavcu, vključno s procesom za potrditev s strani fizične osebe, ki ima višji položaj od predlagatelja, kadar je to sorazmerno;

(b)

primernim usposabljanjem predlagateljev, ki zajema vsaj to uredbo in Uredbo (EU) št. 596/2014;

(c)

ukrepi za upravljanje navzkrižja interesov, vključno z organizacijskim ločevanjem zaposlenih, kadar je primerno, in premislekom, kako odpraviti spodbude za manipulacijo referenčne vrednosti, ki jih ustvarjajo politike nagrajevanja;

(d)

hranjenjem evidence, za primerno obdobje, komunikacij v zvezi z zagotavljanjem vhodnih podatkov, vseh informacij za omogočanje prispevajoči osebi, da predloži podatke, in vseh obstoječih ali možnih navzkrižij interesov, ki vključujejo, a niso omejeni na izpostavljenost prispevajoče osebe finančnim instrumentom, ki uporabljajo referenčno vrednost kot sklicevanje;

(e)

vodenjem evidenc notranjih in zunanjih revizij.

(a)

referenčna vrednost se neposredno ali posredno uporablja v kombinaciji referenčnih vrednosti kot sklicevanje pri finančnih instrumentih ali finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov, katerih skupna vrednost je vsaj 500 milijard EUR na podlagi celotnega razpona zapadlosti referenčne vrednosti ali rokov zapadlosti, kadar je to primerno;

(b)

referenčna vrednost temelji na predloženih podatkih prispevajočih oseb, katerih večina ima sedež v eni državi članici, in se v skladu s postopkom, določenim v odstavkih 2, 3, 4 in 5 tega člena, priznava za ključno v tej državi članici;

(c)

referenčna vrednost izpolnjuje vsa naslednja merila:

Če referenčna vrednost izpolnjuje merila iz točke (c)(ii) in (iii), vendar ne izpolnjuje meril iz točke (c)(i), se lahko pristojni organi zadevne države članice, skupaj s pristojnim organom države članice, v kateri ima upravljavec sedež, dogovorijo, da bi bilo treba v skladu s tem pododstavkom tako referenčno vrednost priznati za ključno. V vsakem primeru se pristojni organ upravljavca posvetuje s pristojnimi organi zadevnih držav članic. V primeru nesoglasja med pristojnimi organi pristojni organ upravljavca odloči, ali bi bilo treba referenčno vrednost priznati za ključno na podlagi tega pododstavka, pri čemer upošteva razloge za nesoglasje. Pristojni organi, v primeru nesoglasja pa pristojni organ upravljavca, oceno pošljejo Komisiji. Komisija po prejetju ocene v skladu s tem odstavkom sprejme izvedbeni akt. Poleg tega v primeru nesoglasja pristojni organ upravljavca svojo oceno pošlje ESMA, ki lahko objavi mnenje.

(a)

vrednost finančnih instrumentov in finančnih pogodb, ki je zastopana v referenčni vrednosti, ter vrednost investicijskega sklada, ki je zastopana v referenčni vrednosti, za merjenje njegove uspešnosti, v državi članici, in njihov pomen z vidika celotne vrednosti finančnih instrumentov in neizpolnjenih finančnih pogodb ter celotne vrednosti investicijskega sklada v državi članici;

(b)

vrednost finančnih instrumentov in finančnih pogodb, ki je zastopana v referenčni vrednosti, ter vrednost investicijskega sklada, ki je zastopana v referenčni vrednosti, za merjenje njegove uspešnosti, v državi članici, in njihov pomen z vidika bruto domačega proizvoda države članice;

(c)

kateri koli drug številčni podatek za objektivno oceno morebitnega učinka prekinitve zagotavljanja ali nezanesljivosti referenčne vrednosti na celovitost trgov, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali financiranje gospodinjstev in podjetij v državi članici.

(a)

določi, kako se ocenjujejo nominalni znesek finančnih instrumentov, ki niso izvedeni finančni instrumenti, nominalni znesek izvedenih finančnih instrumentov in čista vrednost sredstev investicijskih skladov, vključno v primeru posrednega sklicevanja na referenčno vrednost znotraj kombinacije referenčnih vrednosti, da bi jih primerjali s pragovi, navedenimi v odstavku 1 tega člena in v točki (a) člena 24(1);

(b)

pregleda metodo izračuna, ki se uporablja za določitev pragov iz odstavka 1 tega člena glede na razvoj trga, cen in zakonodaje, pregleda pa tudi ustreznost razvrstitve referenčnih vrednosti, kadar je skupna vrednost finančnih instrumentov, finančnih pogodb ali investicijskih skladov, ki je zastopana v referenčnih vrednostih, blizu praga; tak pregled poteka vsaj vsaki dve leti od 1. januarja 2018;

(c)

določi, kako se uporabljajo merila iz točke (c)(iii) odstavka 1 tega člena, pri čemer upošteva vse podatke, ki pripomorejo pri določitvi objektivne ocene morebitnega učinka prekinitve zagotavljanja ali nezanesljivosti referenčne vrednosti na celovitost trgov, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali financiranje gospodinjstev in podjetij v eni ali več državah članicah.

(a)

nemudoma obvesti svoj pristojni organ; ter

(b)

v štirih tednih od takega obvestila predloži oceno o tem, kako naj se referenčna vrednost:

(a)

obvesti ESMA in po potrebi kolegij, ustanovljen na podlagi člena 46; ter

(b)

v štirih tednih pripravi lastno oceno o tem, kako naj se referenčna vrednost prenese na novega upravljavca ali preneha zagotavljati, pri tem pa upošteva postopek, določen v skladu s členom 28(1).

(a)

se zagotavljanje referenčne vrednosti ne prenese na novega upravljavca;

(b)

se referenčna vrednost lahko pravilno preneha zagotavljati; ali

(c)

referenčna vrednost ni več ključna.

(a)

zahteva, da nadzorovani subjekti, izbrani v skladu z odstavkom 7 tega člena, vključno s subjekti, ki še niso prispevajoče osebe podatkov za zadevno ključno referenčno vrednost, prispevajo vhodne podatke upravljavcu v skladu z metodologijo upravljavca, kodeksom ravnanja iz člena 15 in drugimi pravili. Taka zahteva velja za ustrezno obdobje, ki ne presega 12 mesecev od datuma, ko je bila sprejeta prvotna odločitev za obvezno prispevanje na podlagi odstavka 5 ali, za subjekte, ki še niso prispevajoče osebe, od datuma, ko je odločitev za obvezno prispevanje sprejeta na podlagi te točke;

(b)

podaljša obdobje obveznega prispevanja za ustrezno obdobje, ki ne presega 12 mesecev, in sicer po pregledu na podlagi odstavka 9, s katerim so se pregledali vsi ukrepi, sprejeti na podlagi točke (a) tega odstavka;

(c)

določi način in čas, v katerem se prispevajo morebitni vhodni podatki, ne da bi pri tem nadzorovanim subjektom naložil obveznost, da morajo trgovati ali se zavezati trgovanju;

(d)

od upravljavca zahteva, da spremeni metodologijo, kodeks ravnanja iz člena 15 ali druga pravila ključne referenčne vrednosti.

(a)

obstaja verjetnost, da bodo prispevajoče osebe še naprej prispevale vhodne podatke vsaj eno leto, če bi bil ukrep preklican, kar se dokaže vsaj s:

(b)

se lahko referenčna vrednost zagotavlja po tem, ko prispevajoče osebe, ki so k temu obvezane, prenehajo prispevati vhodne podatke;

(c)

je na voljo sprejemljiva nadomestna referenčna vrednost in da lahko uporabniki ključne referenčne vrednosti to nadomestno referenčno vrednost začnejo uporabljati z minimalnimi stroški, kar se dokaže vsaj s pisnim poročilom upravljavca, v katerem so natančno opredeljeni načini prehoda na nadomestno referenčno vrednost ter sposobnost in stroški, ki jih imajo uporabniki zaradi prehoda na to referenčno vrednost; ali

(d)

ni mogoče najti ustreznih alternativnih prispevajočih oseb in da bi prenehanje prispevkov od zadevnih nadzorovanih subjektov oslabilo referenčno vrednost v taki meri, da bi jo bilo treba prenehati zagotavljati.

(a)

se neposredno ali posredno uporablja v kombinaciji referenčnih vrednosti kot sklicevanje pri finančnih instrumentih ali finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov, katerih skupna povprečna vrednost je vsaj 50 milijard EUR na podlagi celotnega razpona zapadlosti referenčne vrednosti ali rokov zapadlosti v šestmesečnem obdobju, kadar je to primerno; ali

(b)

nima ustreznih nadomestitev, ki jih narekuje trg, ali pa jih je zelo malo, in, če se referenčna vrednost preneha zagotavljati ali se zagotavlja na podlagi vhodnih podatkov, ki ne predstavljajo več v celoti dejanskega tržnega ali gospodarskega stanja, ali na podlagi nezanesljivih vhodnih podatkov, bi to pomembno in negativno vplivalo na celovitost trgov, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali financiranje gospodinjstev ali podjetij v eni ali več državah članicah.

(a)

podvrženost referenčne vrednosti manipulacijam;

(b)

naravo vhodnih podatkov;

(c)

raven navzkrižja interesov;

(d)

stopnjo diskrecijske pravice upravljavca;

(e)

učinek referenčne vrednosti na trge;

(f)

naravo, obseg in zapletenost zagotavljanja referenčne vrednosti;

(g)

pomen referenčne vrednosti za finančno stabilnost;

(h)

vrednost finančnih instrumentov, finančnih pogodb ali investicijskih skladov, ki je zastopana v referenčni vrednosti;

(i)

velikost, organizacijsko obliko ali strukturo upravljavca.

(a)

jasno in nedvoumno določa tržno ali gospodarsko stanje, ki se meri z referenčno vrednostjo, in okoliščine, v katerih lahko takšno merjenje postane nezanesljivo;

(b)

določa tehnične specifikacije, v katerih so jasno in nedvoumno navedeni elementi izračuna referenčne vrednosti, v zvezi s katerimi se lahko izvaja diskrecijska pravica, merila, ki se uporabljajo za izvajanje takšne diskrecijske pravice, in stališče subjektov, ki jo lahko izvajajo, ter kako je mogoče takšno diskrecijsko pravico pozneje ovrednotiti;

(c)

opozarja na možnost, da lahko nekateri dejavniki, vključno z zunanjimi dejavniki, nad katerimi upravljavec nima kontrole, zahtevajo spremembe referenčne vrednosti ali njeno prenehanje, ter

(d)

svetuje uporabnikom, da lahko spremembe ali prenehanje referenčne vrednosti vplivajo na finančne pogodbe in finančne instrumente, ki vsebujejo sklicevanje na referenčno vrednost, ali na merjenje uspešnosti investicijskih skladov.

(a)

opredelitve vseh ključnih pojmov v zvezi z referenčno vrednostjo;

(b)

utemeljitev za sprejetje metodologije določanja referenčne vrednosti ter postopke za pregled in odobritev metodologije;

(c)

merila in postopke, ki se uporabljajo za določanje referenčne vrednosti, vključno z opisom vhodnih podatkov, prednostne obravnave različnih vrst vhodnih podatkov, najmanjšim obsegom podatkov, potrebnih za določitev referenčne vrednosti, uporabo modelov ali metod ekstrapolacije ter katerega koli postopka za ponovno uravnoteženje sestavnih delov indeksa referenčne vrednosti;

(d)

kontrole in pravila, ki urejajo uveljavljanje presoje ali diskrecijske pravice s strani upravljavca ali katere koli prispevajoče osebe, da se zagotovi doslednost pri uporabi take presoje ali diskrecijske pravice;

(e)

postopke, ki urejajo določanje referenčne vrednosti v obdobjih izjemnih okoliščin ali obdobjih, ko so lahko viri podatkov o transakciji nezadostni, netočni ali nezanesljivi, ter morebitne omejitve referenčne vrednosti v takih obdobjih;

(f)

postopke za reševanje napak v vhodnih podatkih ali pri določanju referenčne vrednosti, tudi kadar je potreben ponoven izračun referenčne vrednosti, ter

(g)

opredelitev morebitnih omejitev referenčne vrednosti, vključno z njeno uporabo na nelikvidnih ali razdrobljenih trgih in morebitno koncentracijo vhodnih podatkov.

(a)

Komisija je sprejela odločitev o enakovrednosti v skladu z odstavkom 2 ali 3 tega člena;

(b)

upravljavec ima dovoljenje ali je registriran, in zanj velja nadzor, v zadevni tretji državi;

(c)

upravljavec je obvestil ESMA, da se strinja, da nadzorovani subjekti v Uniji uporabijo dejansko ali možno referenčno vrednost, ter mu sporočil seznam referenčnih vrednosti, za katere so dobili soglasje, da jih lahko uporabljajo v Uniji, in kateri pristojni organ je odgovoren za njegov nadzor v tretji državi; ter

(d)

vzpostavljeni so sporazumi o sodelovanju iz odstavka 4 tega člena.

(a)

upravljavci, ki imajo dovoljenje ali so registrirani v tej tretji državi, izpolnjujejo zavezujoče zahteve, ki so enakovredne zahtevam iz te uredbe, pri čemer se zlasti upošteva, ali pravni okvir in nadzorna praksa tretje države zagotavljata skladnost z načeli IOSCO o finančnih referenčnih vrednostih, ali po potrebi z načeli IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte;

(b)

zavezujoče zahteve so predmet stalnega učinkovitega nadzora izvrševanja v tej tretji državi.

(a)

zavezujoče zahteve v tretji državi glede posebnih upravljavcev ali posebnih referenčnih vrednosti ali skupin referenčnih vrednosti enakovredne zahtevam iz te uredbe, pri čemer se zlasti upošteva, ali pravni okvir in nadzorna praksa tretje države zagotavljata skladnost z načeli IOSCO o finančnih referenčnih vrednostih, ali po potrebi z načeli IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte; ter

(b)

ti posebni upravljavci ali posebne referenčne vrednosti ali skupine referenčnih vrednosti predmet stalnega učinkovitega nadzora in izvrševanja v tej tretji državi.

(a)

mehanizem za izmenjavo informacij med ESMA in pristojnimi organi zadevnih tretjih držav, vključno z dostopom do vseh ustreznih informacij o upravljavcu z dovoljenjem v tej tretji državi, ki ga zahteva ESMA;

(b)

mehanizem za takojšnje obveščanje ESMA, kadar pristojni organ tretje države meni, da upravljavec z dovoljenjem v tej tretji državi, ki ga nadzoruje, krši pogoje iz dovoljenja ali druge nacionalne zakonodaje v tretji državi;

(c)

postopke v zvezi z usklajevanjem nadzornih dejavnosti, vključno z inšpekcijskimi pregledi na kraju samem.

(a)

ravna na način, ki očitno škoduje interesom uporabnikov njegovih referenčnih vrednosti ali urejenemu delovanju trgov, ali

(b)

je resno kršil nacionalno zakonodajo tretje države ali druge določbe, ki veljajo zanj v tretji državi ter na podlagi katerih je Komisija sprejela izvedbeni sklep v skladu s členom 30(2) ali (3).

(a)

ESMA zadevo predloži pristojnemu organu tretje države, ta pa ne sprejme ustreznih ukrepov, potrebnih za varstvo vlagateljev in urejeno delovanje trgov v Uniji, ali ne dokaže, da zadevni upravljavec izpolnjuje zahteve, ki veljajo zanj v tretji državi;

(b)

ESMA vsaj 30 dni pred odvzemom pristojnemu organu tretje države sporoči, da namerava odvzeti registracijo upravljavca.

(a)

kadar je upravljavec del skupine, ki vsebuje en nadzorovani subjekt s sedežem v Uniji, je referenčna država članica država članica, v kateri ima ta subjekt sedež. Tak nadzorovani subjekt se imenuje za pravnega zastopnika za namene odstavka 3;

(b)

če se točka (a) ne uporablja, kadar je upravljavec del skupine, ki vsebuje več kot en nadzorovani subjekt s sedežem v Uniji, je referenčna država članica država članica, v kateri ima sedež največ nadzorovanih subjektov, ali, če je število nadzorovanih subjektov enako, je referenčna država članica tista, v kateri je vrednost finančnih instrumentov, finančnih pogodb ali investicijskih skladov, ki je zastopana v referenčni vrednosti, najvišja. Eden od nadzorovanih subjektov s sedežem v referenčni državi članici, določeni na podlagi te točke, se imenuje za pravnega zastopnika za namene odstavka 3;

(c)

če se nobena od točk (a) in (b) tega odstavka ne uporablja in kadar se finančni instrumenti, uvrščeni v trgovanje na mestu trgovanja, kakor je opredeljeno v točki 24 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, sklicujejo na eno ali več referenčnih vrednosti, ki jih zagotavlja upravljavec, v eni ali več državah članicah, je referenčna država članica tista, v kateri je bil finančni instrument, ki se sklicuje na katero koli od teh referenčnih vrednosti, uvrščen v trgovanje ali se je z njim prvič trgovalo in se še trguje na mestu trgovanja. Če so bili ustrezni finančni instrumenti hkrati uvrščeni v trgovanje ali se je z njimi prvič hkrati trgovalo in se še trguje na mestih trgovanja v različnih državah članicah, je referenčna država tista, v kateri je vrednost finančnih instrumentov, finančnih pogodb ali investicijskih skladov, ki je zastopana v referenčni vrednosti, najvišja;

(d)

če se točke (a), (b) in (c) ne uporabljajo, kadar nadzorovani subjekti eno ali več referenčnih vrednosti, ki jih zagotavlja upravljavec, uporabljajo v več kot eni državi članici, je referenčna država članica tista, v kateri ima sedež največ takih nadzorovanih subjektov ali, če je število nadzorovanih subjektov enako, je referenčna država članica tista, v kateri je vrednost finančnih instrumentov, finančnih pogodb ali investicijskih skladov, ki je zastopana v referenčni vrednosti, najvišja;

(e)

če se točke (a), (b), (c) in (d) ne uporabljajo in če je upravljavec z nadzorovanim subjektom sklenil sporazum, da se strinja z uporabo referenčne vrednosti, ki jo zagotavlja, je referenčna država članica tista, v kateri ima tak nadzorovani subjekt sedež.

(a)

kadar je upravljavec s sedežem v tretji državi predmet nadzora, je med pristojnim organom referenčne države članice in pristojnim organom tretje države, v kateri ima upravljavec sedež, skladno z regulativnimi tehničnimi standardi, sprejetimi na podlagi člena 30(5), sklenjen ustrezen dogovor o sodelovanju, da se zagotovi vsaj učinkovita izmenjava informacij, kar pristojnemu organu omogoča, da opravlja svoje dolžnosti v skladu s to uredbo;

(b)

zakoni ali druge določbe tretje države, v kateri ima upravljavec sedež, ali, kadar je primerno, omejitve glede nadzornih in preiskovalnih pooblastil nadzornega organa iz te tretje države ne ovirajo pristojnih organov pri učinkovitem izvajanju njihovih nadzornih funkcij na podlagi te uredbe.

(a)

upravljavec ali drug nadzorovani subjekt, ki je zaprosil za odobritev, je preveril in lahko svojemu pristojnemu organu vedno dokaže, da so pri zagotavljanju referenčne vrednosti ali skupine referenčnih vrednosti, ki jo želi odobriti, obvezno ali prostovoljno izpolnjene zahteve, ki so vsaj tako stroge kot zahteve iz te uredbe;

(b)

upravljavec ali drug nadzorovani subjekt, ki je zaprosil za odobritev, ima potrebno strokovno znanje za učinkovito spremljanje dejavnosti zagotavljanja referenčnih vrednosti v tretji državi in upravljanje povezanih tveganj;

(c)

obstaja objektiven razlog, da se referenčne vrednosti ali skupine referenčnih vrednosti zagotavljajo v tretji državi in odobri njihova uporaba v Uniji.

(a)

dovoljenje, če zagotavlja ali namerava zagotavljati indekse, ki se uporabljajo ali so namenjeni uporabi v smislu te uredbe;

(b)

registracijo, če je nadzorovani subjekt, razen upravljavca, ki zagotavlja ali namerava zagotavljati indekse, ki se uporabljajo ali so namenjeni uporabi v smislu te uredbe, pod pogojem, da sektorska disciplina, ki se uporablja za nadzorovani subjekt, ne onemogoča dejavnosti zagotavljanja referenčne vrednosti in da noben zagotovljeni indeks ni ključna referenčna vrednost; ali

(c)

registracijo, če zagotavlja ali namerava zagotavljati samo indekse, ki so nepomembne referenčne vrednosti.

(a)

pregleda vlogo za izdajo dovoljenja in sprejme odločitev o izdaji dovoljenja ali zavrnitvi dovoljenja vložnika v štirih mesecih od prejetja popolne vloge;

(b)

pregleda vlogo za registracijo in sprejme odločitev o registraciji ali zavrnitvi registracije vložnika v 45 delovnih dneh od prejetja popolne vloge.

(a)

se upravljavec izrecno odpove dovoljenju ali registraciji ali če v zadnjih dvanajstih mesecih ni zagotovil nobenih referenčnih vrednosti;

(b)

upravljavec pridobi dovoljenje ali registracijo ali če odobri referenčno vrednost z navajanjem lažnih podatkov ali na kakršen koli drug nezakonit način;

(c)

upravljavec ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi mu je bilo izdano dovoljenje ali registracija; ali

(d)

je upravljavec resno ali večkrat kršil določbe te uredbe.

(a)

identiteto upravljavcev, ki imajo dovoljenje ali so registrirani na podlagi člena 34, in pristojnega organa, ki je odgovoren za njihov nadzor;

(b)

identiteto upravljavcev, ki izpolnjujejo pogoje, določene v členu 30(1), seznam referenčnih vrednosti iz točke (c) člena 30(1) in identiteto pristojnih organov v tretji državi, ki so odgovorni za njihov nadzor;

(c)

identiteto upravljavcev, ki so pridobili priznanje v skladu s členom 32, seznam referenčnih vrednosti iz člena 32(7) in, kjer je primerno, identiteto pristojnih organov v tretji državi, ki so odgovorni za njihov nadzor;

(d)

referenčne vrednosti, ki so odobrene v skladu s postopkom iz člena 33, identiteto njihovih upravljavcev in identiteto upravljavcev ali nadzorovanih subjektov, ki dajo odobritev.

(a)

je pridobil pisno soglasje tega pristojnega organa in se informacija razkrije zgolj za namene, za katere je ta pristojni organ dal svoje soglasje, ali

(b)

je takšno razkritje potrebno zaradi pravnih postopkov.

(a)

sam opravi inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem;

(b)

pristojnemu organu, ki je predložil zahtevo, omogoči, da sodeluje v inšpekcijskem pregledu ali preiskavi na kraju samem;

(c)

imenuje revizorje ali strokovnjake v podporo ali za izvedbo inšpekcijskega pregleda ali preiskave na kraju samem.

(a)

dostop do vseh dokumentov in drugih podatkov v kakršni koli obliki ter za prejem ali izdelavo njihove kopije;

(b)

zahtevajo informacije od katere koli osebe, ki sodeluje pri zagotavljanju referenčne vrednosti in prispevanju podatkov zanjo, vključno od ponudnikov storitev, ki so jim bile funkcije, storitve ali dejavnosti pri zagotavljanju referenčnih vrednosti prenesene v zunanje izvajanje v skladu s členom 10, ter od njihovih naročnikov, če je potrebno, pa lahko te osebe tudi povabijo na zaslišanje in jih zaslišijo, da bi pridobili informacije;

(c)

v zvezi z referenčnimi vrednostmi za blago po potrebi zahtevajo informacije od prispevajočih oseb na povezanih promptnih trgih v skladu s standardiziranimi oblikami in poročila o poslih in neposreden dostop do sistemov trgovanja;

(d)

opravijo inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem, na krajih, ki niso zasebna prebivališča fizičnih oseb;

(e)

vstopajo v prostore pravnih oseb, brez poseganja v Uredbo (EU) št. 596/2014, da bi zasegli dokumente in druge podatke v kateri koli obliki, kadar obstaja utemeljen sum, da so lahko dokumenti in drugi podatki, povezani s predmetom inšpekcijskega pregleda ali preiskave, pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe. Kadar je potrebno predhodno dovoljenje zadevnega sodnega organa države članice, se v skladu z nacionalno zakonodajo ta pooblastila uporabijo šele po pridobitvi predhodnega dovoljenja;

(f)

zahtevajo obstoječe evidence telefonskih pogovorov in elektronskega komuniciranja ali druge evidence o podatkovnem prometu, ki jih hranijo nadzorovani subjekti;

(g)

zahtevajo zamrznitev ali zaseg premoženja ali oboje;

(h)

zahtevajo začasno prenehanje vsakršnega ravnanja, ki je po mnenju pristojnega organa v nasprotju s to uredbo;

(i)

izrečejo začasno prepoved opravljanja poklicne dejavnosti;

(j)

sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je javnost pravilno obveščena o zagotavljanju referenčne vrednosti, vključno z zahtevo, da ustrezen upravljavec ali oseba, ki je objavila ali razširila podatke o referenčni vrednosti, ali oba objavita popravljeno izjavo o preteklih prispevkih k referenčni vrednosti ali številčne podatke o referenčni vrednosti.

(a)

neposredno;

(b)

v sodelovanju z drugimi organi ali tržnimi podjetji;

(c)

na lastno odgovornost s prenosom pooblastil na te organe ali tržna podjetja;

(d)

z zahtevkom, naslovljenim na pristojne sodne organe.

(a)

vsaka kršitev člena 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 21, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29 in 34, kadar se uporabljajo; in

(b)

vsako nesodelovanje v preiskavi ali inšpekcijskem pregledu ali zahtevi iz člena 41.

(a)

odredba, s katero se od upravljavca ali nadzorovanega subjekta, odgovornega za kršitev, zahteva, da preneha to ravnanje in ga več ne ponovi;

(b)

povrnitev pridobljenega dobička ali preprečene izgube na podlagi kršitve, kadar ju je mogoče opredeliti;

(c)

javno opozorilo, v katerem sta navedena upravljavec ali nadzorovani subjekt, odgovoren za kršitev, in vrsta kršitve;

(d)

odvzem ali začasen odvzem dovoljenja ali registracije upravljavca;

(e)

začasna prepoved opravljanja funkcij upravljanja pri upravljavcu ali nadzorovani prispevajoči osebi za vsako fizično osebo, ki je odgovorna za takšno kršitev;

(f)

naložitev najvišje upravne denarne kazni v višini vsaj trikratnega zneska pridobljenega dobička ali preprečene izgube zaradi kršitve, kadar ju je mogoče opredeliti;

(g)

v primeru fizične osebe najvišje upravne denarne kazni v višini:

(h)

v primeru pravne osebe do najvišje upravne denarne kazni v višini:

(a)

resnost in trajanje kršitve;

(b)

ključnost referenčne vrednosti za finančno stabilnost in realno gospodarstvo;

(c)

stopnjo odgovornosti odgovorne osebe;

(d)

finančno trdnost odgovorne osebe, kot je navedeno, zlasti s celotnim letnim prometom odgovorne pravne osebe ali letnim prihodkom odgovorne fizične osebe;

(e)

raven pridobljenega dobička ali preprečene izgube odgovorne osebe, kadar ju je mogoče opredeliti;

(f)

raven sodelovanja odgovorne osebe s pristojnim organom brez poseganja v potrebo po zagotavljanju povrnitve pridobljenega dobička ali preprečene izgube te osebe;

(g)

predhodne kršitve zadevne osebe;

(h)

ukrepe, ki jih je odgovorna oseba sprejela po kršitvi, da bi preprečila ponovno kršitev.

(a)

zadrži objavo odločitve dokler ni več razlogov za tako zadržanje;

(b)

objavi anonimizirano odločitev skladu z nacionalnim pravom, kadar se z anonimno objavo učinkovito zavarujejo zadevni osebni podatki;

(c)

ne objavi odločitve v primeru, ko pristojni organ meni, da je objava v skladu s točko (a) ali (b) nezadostna za zagotovitev:

(a)

izmenjavo informacij med pristojnimi organi;

(b)

procesom odločanja med pristojnimi organi in rokom za sprejetje vsake odločitve;

(c)

primeri, ko se morajo pristojni organi med seboj posvetovati;

(d)

sodelovanjem, ki se zagotovi v skladu s členom 23(7) in (8).

(a)

spremembo kodeksa ravnanja iz člena 15, metodologije ali drugih pravil referenčne vrednosti;

(b)

prehodnim obdobjem, v katerem se uporabijo postopki, predvideni v členu 28(2).

(a)

pristojni organ ni sporočil bistvenih informacij;

(b)

pristojni organ upravljavca na podlagi zahteve, predložene v skladu z odstavkom 3, obvesti organ, ki je predložil zahtevo, da zahteve iz zadevnega odstavka niso izpolnjene ali da v razumnem roku ni sprejel ustreznih ukrepov na podlagi navedene zahteve;

(c)

pristojni organi niso dosegli dogovora o zadevah iz odstavka 6;

(d)

ni dosežen dogovor o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v skladu s členi 34, 35 in 42;

(e)

ni dosežen dogovor o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v skladu s členom 23(6);

(f)

ni dosežen dogovor o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v skladu s tretjim pododstavkom odstavka 8 tega člena.

(a)

izdajatelj indeksa ne zagotavlja ključne referenčne vrednosti;

(b)

pristojni organ je razumno seznanjen, da indeks ali indeksi, ki jih izdajatelj indeksa zagotavlja, niso v širši rabi v smislu te uredbe v državi članici, kjer ima izdajatelj indeksa sedež, kakor tudi v drugih državah članicah.

(a)

delovanju ter učinkovitosti ključne referenčne vrednosti, obveznem upravljanju in ureditvi obveznega prispevanja iz členov 20, 21 in 23 ter o opredelitvi ključne referenčne vrednosti iz točke 25 člena 3(1);

(b)

učinkovitosti ureditve za izdajo dovoljenj upravljavcem, njihovo registracijo in nadzor nad njimi iz naslova VI in kolegijev iz člena 46 ter o primernosti nadzora nekaterih referenčnih vrednosti s strani organa Unije;

(c)

delovanju in učinkovitosti člena 19(2), zlasti o področju njegove uporabe.

1.

člen 19 se spremeni:

2.

člen 35 se spremeni:

3.

v členu 38 se dodata naslednja odstavka:

„Komisija po posvetovanju z ESMA do 3. julija 2019 posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o ravni mejnih vrednosti iz člena 19(1a)(a) in (b) v povezavi z upraviteljevimi transakcijami, kjer so izdajateljeve delnice ali dolžniški instrumenti del kolektivnega naložbenega podjema ali zagotavljajo izpostavljenost do portfelja sredstev, in sicer za oceno, ali je ta raven ustrezna ali bi jo bilo treba prilagoditi.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 35 v zvezi s prilagajanjem mejnih vrednosti iz člena 19(1a)(a) in (b), če v poročilu ugotovi, da bi bilo treba te mejne vrednosti prilagoditi.“

1.

v členu 5(1) se za drugim pododstavkom vstavi naslednji pododstavek:

„Kadar se kreditna pogodba sklicuje na referenčno vrednost, kakor je opredeljena v točki 3 člena 3(1) Uredbe (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta (*), dajalec kredita oziroma kreditni posrednik v ločenem dokumentu posreduje potrošniku ime referenčne vrednosti in njenega upravitelja ter morebitne posledice za potrošnika, dokument pa se lahko priloži obrazcu o standardnih informacijah o evropskem potrošniškem kreditu.

(*)  Uredba (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov, in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU ter Uredbe (EU) št. 596/2014 (UL L 171, 29.6.2016, str. 1).“;"

2.

v členu 27(1) se za drugim pododstavkom vstavi naslednji pododstavek:

„Države članice do 1. julija 2018 sprejmejo in objavijo predpise, potrebne za uskladitev s tretjim pododstavkom člena 5(1), in jih sporočijo Komisiji. Navedene predpise začnejo uporabljati po 1. juliju 2018.“

1.

v drugem pododstavku člena 13(1) se vstavi naslednja točka:

(**)  Uredba (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov, in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU ter Uredbe (EU) št. 596/2014 (UL L 171, 29.6.2016, str. 1).“;"

2.

v členu 42(2) se za prvim pododstavkom vstavi naslednji pododstavek:

„Države članice do 1. julija 2018 sprejmejo in objavijo predpise, potrebne za uskladitev s točka (ea) drugega pododstavka člena 13(1), in jih sporočijo Komisiji. Navedene predpise začnejo uporabljati po 1. juliju 2018.“;

3.

v členu 43(1) se doda naslednji pododstavek:

„Točka (ea) drugega pododstavka člena 13(1) se ne uporablja za kreditne pogodbe, ki že obstajajo pred 1. julijem 2018.“

29.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 171/66

(1)

Reja živali vrst goveda, prašičev, ovc, koz in enoprstih kopitarjev ima z ekonomskega in socialnega vidika strateško mesto v kmetijstvu Unije in prispeva k njeni kulturni dediščini. Ta kmetijska dejavnost, ki prispeva k prehranski varnosti v Uniji, je vir dohodka za kmetijsko skupnost. Reja živali iz teh vrst se najbolje spodbuja s spodbujanjem uporabe čistopasemskih plemenskih živali ali hibridnih plemenskih prašičev z dokazano visoko genetsko kakovostjo.

(2)

Države članice so si zato v okviru svoje kmetijske politike nenehno prizadevale spodbujati prirejo živine s posebnimi genskimi značilnostmi, in sicer z določanjem standardov, včasih tudi prek javnih naložb. Zaradi razlik med temi standardi lahko pride do tehničnih ovir v trgovini s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom v Uniji ter pri njihovem vstopu v Unijo.

(3)

Pravni okvir za pravo Unije o reji čistopasemskih plemenskih živali vrst goveda, prašičev, ovc, koz in enoprstih kopitarjev ter hibridnih plemenskih prašičev je določen v direktivah Sveta 88/661/EGS (3), 89/361/EGS (4), 90/427/EGS (5), 91/174/EGS (6), 94/28/ES (7) in 2009/157/ES (8). Namen teh direktiv je bil razvoj živinoreje v Uniji ter hkrati urejanje trgovine s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom v Uniji ter njihovega vstopa v Unijo in s tem ohranjati konkurenčnost sektorja Unije za rejo živali.

(4)

Direktive Sveta 87/328/EGS (9), 90/118/EGS (10) in 90/119/EGS (11) so bile sprejete, da bi se preprečilo, da države članice ohranijo ali sprejmejo nacionalna pravila v zvezi s sprejemom plemenskega goveda in prašičev za pleme ter pridobivanjem in uporabo njihovega semena, jajčnih celic in zarodkov, ki bi lahko pomenila prepoved, omejitev ali oviro trgovine, in sicer v primeru naravnega pripusta, umetne osemenitve ali odvzema semena, jajčnih celic ali zarodkov.

(5)

Na podlagi direktiv 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/427/EGS, 91/174/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES je Komisija po posvetovanju z državami članicami prek Stalnega odbora za zootehniko, ustanovljenega v skladu s Sklepom Sveta 77/505/EGS (12), sprejela številne sklepe o določitvi meril za posamezne živalske vrste za odobritev ali priznanje rejskih organizacij in združenj rejcev, za vpis plemenskih živali v rodovniške knjige za govedo, prašiče, ovce, koze ali konje za sprejem čistopasemskih plemenskih ovc in koz za pleme in umetno osemenitev, za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti plemenskega goveda, prašičev, ovc in koz ter za izdajo spričeval o poreklu ali zootehniških spričeval za trgovino s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom.

(6)

Komisija je prav tako vzpostavila seznam rejskih organov v tretjih državah in vzorec spričevala o poreklu ali zootehniškega spričevala za vstop plemenskih živali in njihovega semena, jajčnih celic in zarodkov v Unijo.

(7)

Direktive 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/427/EGS, 91/174/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES so si večinoma strukturno in vsebinsko podobne. Več teh navedenih direktiv je bilo medtem spremenjenih. Zaradi enostavnosti in doslednosti prava Unije je primerno, da se pravila Unije, določena v navedenih direktivah, racionalizirajo.

(8)

V zadnjih dvajsetih letih je morala Komisija odgovoriti na precejšnje število pritožb rejcev in nosilcev dejavnosti, ki izvajajo rejske programe, v zvezi z različnim prenosom pravnih aktov Unije o reji živali v nacionalno zakonodajo ter njihovo razlago v različnih državah članicah. Da se zagotovi enotna uporaba pravil Unije o plemenskih živalih in preprečijo ovire v trgovini s plemenskimi živalmi ter njihovim zarodnim materialom, ki so posledica razlik pri prenosu navedenih direktiv v nacionalno zakonodajo, bi bilo treba zakonodajo Unije o zootehniških in genealoških pogojih za trgovino s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom v Uniji ter za njihov vstop v Unijo določiti v obliki uredbe.

(9)

Poleg tega so izkušnje pokazale, da je treba za lažjo uporabo pravil iz navedenih direktiv v številnih določbah uporabiti natančnejšo ubeseditev, skupaj z dosledno terminologijo, ki je ustaljena v vseh državah članicah. Zaradi jasnosti in doslednosti prava Unije je prav tako primerno vključiti več opredelitev, tudi opredelitev pasme.

(10)

Spodbujanje konkurenčnosti sektorja reje živali ne bi smelo privesti do izumrtja pasem, katerih značilnosti so prilagojene posebnemu biofizičnemu okolju. Če je njihova populacija premajhna, lokalnim pasmam lahko grozi izguba genske raznovrstnosti. Živalski genski viri kot pomemben del kmetijske raznovrstnosti zagotavljajo temelje trajnostnemu razvoju živinorejskega sektorja in omogočajo, da se živali prilagodijo okoljskim spremembam, proizvodnim pogojem, trgu in povpraševanju potrošnikov. Pravni akti Unije na področju reje živali bi morali tako prispevati tudi k ohranjanju živalskih genskih virov, k zaščiti raznovrstnosti ter k proizvodnji značilnih regionalnih kakovostnih proizvodov, ki temeljijo na specifičnih dednih značilnosti lokalnih pasem domačih živali. Pravni akti Unije bi morali tudi spodbujati vzdržne rejske programe za izboljšanje pasem, zlasti v primeru ogroženih ali avtohtonih pasem, ki niso splošno razširjene v Uniji, za ohranjanje pasem ter za ohranjanje genske raznovrstnosti v pasmi in med pasmami.

(11)

S selekcijo in rejo je bil dosežen pomemben napredek pri razvoju lastnosti v zvezi z produktivnostjo domačih živali, kar vodi v nižje proizvodne stroške na ravni kmetije. Nezaželeni stranski učinki tega pa so v nekaterih primerih bili pomisleki v družbi v zvezi z dobrobitjo živali in problemi, povezanimi z okoljem. Uporaba genomike in naprednih informacijskih tehnologij, kot je „precizna živinoreja“, ki omogoča zapis velikih podatkovnih nizov o alternativnih lastnosti, neposredno ali posredno povezanih z dobrobitjo živali in vprašanja trajnosti, dajejo precejšnje možnosti za odpravo pomislekov v družbi in doseganje ciljev o trajnostni reji živali glede boljšega izkoristka virov in večje odpornosti in krepkosti živali. Zbiranje podatkov o teh alternativnih lastnosti bi moralo biti bolj pomembno v okviru rejskih programov in bi morali biti imeti večjo težo pri opredeljevanju ciljev selekcije. V zvezi s tem bi bilo treba genske vire ogroženih pasem obravnavati kot zbiralnik genov, ki lahko pripomore k dosegi dobrobiti teh živali in trajnostnih ciljev.

(12)

Ta uredba bi se morala uporabljati za plemenske živali vrst goveda, prašičev, ovc, koz in enoprstih kopitarjev in njihov zarodni material, kadar se namerava te živali ali potomce iz tega zarodnega materiala vpisati v rodovniško knjigo kot čistopasemske plemenske živali ali registrirati kot hibridne plemenske prašiče v rodovniškem registru, zlasti če so namenjene za trgovanje v Uniji, tudi v posamezni državi članici, ali za vstop teh plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala v Unijo.

(13)

Izraz „plemenska žival“ ali „čistopasemska plemenska žival“ ne bi smel veljati le za živali, ki imajo še vedno sposobnost razmnoževanja. Tudi kastrirane živali s svojimi rodovniškimi in zootehničnimi informacijami lahko prispevajo k oceni genetske kakovosti pasemske populacije in k celovitosti razvrstitvene lestvice plemenskih živali na podlagi teh rezultatov. Glede na cilje rejskih programov bi pomanjkanje ali izguba podatkov zaradi izključitve kastriranih živali iz rodovniške knjige ali registra lahko izkrivilo rezultate ocene genetske kakovosti plemenskih živali, ki so genetsko povezane s temi kastriranimi živalmi.

(14)

Zato bi moral biti namen pravil o čistopasemskih plemenskih živalih iz te uredbe zagotoviti dostop do trgovine na podlagi dogovorjenih načel za priznavanje rejskih društev, ki upravljajo pasme, in za odobritev njihovih zadevnih rejskih programov. Ta uredba bi morala določati tudi pravila za vpis čistopasemskih plemenskih živali v glavni del rodovniških knjig in v različne razrede genetske vrednosti glavnega dela, kadar ti obstajajo. Določati bi morala tudi pravila za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti ter pravila za sprejem plemenskih živali za pleme, kot tudi vsebino zootehniških spričeval.

(15)

Podobno bi moral biti namen pravil o hibridnih plemenskih prašičih iz te uredbe zagotoviti dostop do trga na podlagi dogovorjenih načel za priznavanje rejskih podjetij, ki upravljajo različne pasme, linije ali križance prašičev, in za odobritev njihovih rejskih programov. Ta uredba bi morala določati tudi pravila za registracijo hibridnih plemenskih prašičev v rodovniške registre. Določati bi morala tudi pravila za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti ter pravila za sprejem hibridnih plemenskih prašičev za pleme, kot tudi vsebino zootehniških spričeval.

(16)

V tej uredbi ni primerno obravnavati vprašanj v zvezi s kloniranjem.

(17)

Ker cilja te uredbe, namreč zagotoviti usklajen pristop k trgovini s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom v Uniji in k njihovem vstopu v Unijo, kot tudi k uradnemu nadzoru, ki ga je treba izvajati za rejske programe rejskih društev in rejskih podjetij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi učinka, zahtevnosti ter čezmejne in mednarodne narave lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega člena.

(18)

Kakovost storitev, ki jih ponujajo rejska društva in rejska podjetja, ter njihov način ocenjevanja in razvrščanja plemenskih živali vplivajo na kakovost in natančnost zbranih ali ugotovljenih zootehničnih in rodovniških informacij o teh živalih in njihovi vrednosti na trgu. Zato bi bilo treba določiti pravila za priznavanje rejskih društev in rejskih podjetij ter za odobritev njihovih rejskih programov na podlagi harmoniziranih meril Unije. Ta pravila bi morala zajemati tudi njihov nadzor s strani pristojnih organov držav članic za zagotovitev, da pravila, ki so jih določila rejska društva in rejska podjetja, ne ustvarjajo razlik med rejskimi programi ter tako ne povzročajo tehničnih ovir za trgovino v Uniji.

(19)

Ta uredba bi morala določati podobne postopke, kot so določeni v direktivah 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/427/EGS, 91/174/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES, glede priprave seznama priznanih rejskih društev in rejskih podjetij, vključno s posodabljanjem, prenosom in objavo seznamov.

(20)

Splošni namen izvajanja rejskih programov čistopasemskih plemenskih živali je na trajnosten način izboljšati proizvodne in neproizvodne lastnosti plemenskih živali ali ohranitev pasme. Ti rejski programi bi morali zajemati zadostno število čistopasemskih plemenskih živali v lasti rejcev, ki z rejo in selekcijo spodbujajo in razvijajo želene lastnosti teh živali ali zagotavljajo ohranitev pasme v skladu s cilji, ki so skupni sodelujočim rejcem. Prav tako je namen izvajanja rejskih programov hibridnih plemenskih prašičev razvijanje želenih lastnosti z načrtnim križanjem različnih prašičjih pasem, linij ali križancev. Plemenske živali (čistopasemske ali hibridne) iz rejskega programa se vpišejo v rodovniško knjigo ali register, vključno z informacijami o njihovih prednikih in so, odvisno od ciljev reje iz rejskega programa, podvržene lastni preizkušnji ali kakršno koli drugo ocenjevanje katerega rezultat je zapisovanje podatkov o lastnostih v zvezi s cilji tega rejskega programa. Kadar je to navedeno v rejskem programu, se opravi ocenjevanje genetske vrednosti, da se oceni plemenska vrednost živali, ki se lahko ustrezno razvrstijo. Te plemenske vrednosti in rezultati lastne preizkušnje, kot tudi rodovniške informacije, so podlaga za rejo in selekcijo.

(21)

Pravica biti priznan kot rejsko društvo ali rejsko podjetje, ki izpolnjuje določena merila, bi moralo biti temeljno načelo prava Unije o reji živali in notranjem trgu. Varstvo gospodarske dejavnosti obstoječega priznanega rejskega društva ne bi smelo opravičevati zavrnitve priznanja s strani pristojnega organa glede novega rejskega društva za isto pasmo ali opravičevati kršitev načel, ki urejajo notranji trg. Enako velja za odobritev nadaljnjega rejskega programa ali odobritev geografske razširitve obstoječega rejskega programa, ki se izvaja za isto pasmo ali za plemenske živali te iste pasme, ki lahko izhajajo iz plemenske populacije rejskega društva, ki že izvaja rejski program za to pasmo. Kadar pa v državi članici eno ali več priznanih rejskih društev že izvaja odobren rejski program za določeno pasmo, bi moral imeti pristojni organ te države članice v določenih primerih možnost zavrniti odobritev nadaljnjnega rejskega programa za isto pasmo, četudi ta rejski program izpolnjuje vse pogoje, potrebne za odobritev. Eden od razlogov za zavrnitev bi lahko bilo dejstvo, da bi lahko odobritev nadaljnjega rejskega programa za isto pasmo ogrozila ohranitev te pasme ali gensko raznovrstnost znotraj te pasme v tej državi članici. Ohranitev te pasme lahko ogrozi zlasti razdrobljenost plemenske populacije, kar lahko povzroči pogostejše parjenje v sorodstvu, pogostejše genetske okvare, izgubo selekcijskega potenciala ali zmanjšan dostop rejcev do čistopasemskih plemenskih živali ali njihovega zarodnega materiala. Drugi razlog za zavrnitev bi lahko bil povezan z neskladnostmi v opredeljenih plemenskih značilnostih ali v glavnih ciljih teh rejskih programov. Ne glede na namen rejskega programa, to je ohranitev pasme ali njeno izboljšanje, bi moral imeti pristojni organ možnost, da zavrne odobritev nadaljnjega rejskega programa glede iste pasme, kadar bi razlike v glavnih ciljih dveh rejskih programov ali v bistvenih lastnostih značilnosti pasme, opredeljenih v teh rejskih programih, povzročile izgubo učinkovitosti genetskega napredka v okviru teh ciljev ali teh lastnosti ali kakršnih koli povezanih lastnostih, ali kadar bi izmenjava živali med obema plemenskima populacijama pomenila nevarnost, da se te bistvene lastnosti iz začetne plemenske populacije s selekcijo ali križanjem izgubijo. V primeru ogrožene pasme ali avtohtone pasme, ki ni splošno razširjena na enem ali več ozemljih Unije, bi moral imeti pristojni organ možnost zavrniti odobritev nadaljnjega rejskega programa za isto pasmo na podlagi razloga, da bi ta nadaljnji rejski program onemogočil dejansko izvajanje obstoječega rejskega programa, zlasti zaradi pomanjkanja usklajevanja ali izmenjave rodovniških ali zootehniških informacij, kar onemogoči korist od enotne ocene zbranih podatkov o tej pasmi. V primeru zavrnitve odobritve rejskega programa bi moral pristojni organ vlagateljem prošnje vedno posredovati utemeljeno obrazložitev in jim dati možnost, da se na to zavrnitev pritožijo.

(22)

Rejci bi morali imeti pravico rejski program oblikovati in ga izvajati za lastno uporabo, ne da bi ta program moral odobriti pristojni organ. Vendar bi vsaka država članica ali njeni pristojni organi morala obdržati možnost, da ureja(jo) te dejavnosti, zlasti takoj ko tak rejski program omogoča poslovne transakcije v zvezi s plemenskimi živalmi ali njihovim zarodnim materialom ali ogroža že obstoječ odobren rejski program za to isto pasmo.

(23)

Če je namen rejskega programa ohranitev pasme, bi lahko zahteve rejskega programa dopolnili ohranitveni ukrepi ex situ ter in situ ali druga orodja za spremljanje stanja pasme, ki bi zagotovila njeno dolgoročno, trajnostno ohranitev. Te ukrepe bi moralo biti možno določiti v rejskem programu.

(24)

Združenja rejcev ali rejske organizacije, vključno z rejskimi podjetji, ki so zasebna podjetja, ali javni organi se lahko priznajo kot rejska društva le, če njihovi rejci sodelujejo v njihovih rejskih programih in kadar zagotavljajo, da imajo ti rejci prosto izbiro pri selekciji in reji čistopasemskih plemenskih živali, pravico, da se potomci teh živali vpišejo v njihovo rodovniško knjigo, ter možnost, da so lastniki teh živali.

(25)

Rejsko društvo ali rejsko podjetje bi moralo pred izvajanjem sprememb odobrenega rejskega programa te spremembe predložiti pristojnemu organu, ki je priznal to rejsko društvo ali podjetje. V izogib nepotrebnemu upravnemu bremenu za pristojni organ in rejsko društvo ali rejsko podjetje, bi moralo rejsko društvo ali rejsko podjetje pristojnemu organu predložiti samo tiste spremembe, ki lahko bistveno vplivajo na rejski program. Te spremembe bi se morale nanašati zlasti na širitev geografskega območja, na spremembe namena rejskega programa ali njegovih ciljev selekcije in reje, na spremembe opisa plemenskih značilnosti ali prenosa nalog na zunanje izvajalce, kot tudi na večje spremembe v sistemu za evidentiranje porekla ali metod, uporabljenih za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti in na vse druge spremembe, za katere pristojni organ meni, da bistveno spreminja rejski program. Ne glede na obvezno predložitev bistvenih sprememb pristojnemu organu bi moralo rejsko društvo ali rejsko podjetje pristojnemu organu na njegovo zahtevo predložiti posodobljeno različico rejskega programa.

(26)

Kadar je treba ohraniti pasmo ali spodbujati njen razvoj na določenem ozemlju ali v primeru ogrožene pasme, bi moral imeti pristojni organ možnost, da sam začasno izvaja rejski program za to pasmo, pod pogojem, da zanjo rejski program dejansko še ni oblikovan. Če se rejski program lahko preda nosilcu dejavnosti, ki izpolnjuje zahteve, potrebne za ustrezno izvajanje tega rejskega programa, pristojni organ, ki izvaja tak rejski program, ne bi smel več imeti možnosti še naprej izvajati program.

(27)

Ker je za ohranjanje ogroženih pasem potrebna ustanovitev in priznanje rejskih društev z omejenim številom plemenskih živali, ki sodelujejo v njihovih rejskih programih, velikost plemenske populacije na splošno ne bi smela veljati kot bistveni pogoj za priznanje rejskih društev, ki upravljajo ogrožene pasme, in odobritev njihovih rejskih programov, zlasti ker se priznanje izda na nacionalni ravni.

(28)

Da bi se upošteval poseben status ogroženih pasem, bi bilo treba v tej uredbi določiti posebna pravila, zlasti glede nadgradnje dodatnega dela v glavni del in odstopanj od lastne preizkušnje in ocenjevanja genetske vrednosti.

(29)

Unija je pogodbenica Konvencije o biološki raznovrstnosti, odobrene s Sklepom Sveta 93/626/EGS (13), katere cilji so zlasti ohranjanje biotske raznovrstnosti, trajnostna raba njenih sestavnih delov ter poštena in pravična delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov. Ta konvencija določa, da imajo pogodbenice suvereno pravico do uporabe svojih bioloških virov in da so odgovorne za ohranjanje svoje biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo svojih bioloških virov. Unija je tudi pogodbenica Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz uporabe konvencije o biološki raznovrstnosti, odobrenega s Sklepom Sveta 2014/283/EU (14). Ta uredba bi torej morala upoštevati, kadar je ustrezno, Konvencijo o biološki raznovrstnosti in Nagojski protokol ter bi se morala uporabljati ne glede na Uredbo (EU) št. 511/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(30)

Rejska društva in rejska podjetja, priznana v eni državi članici, bi morala imeti možnost, da izvajajo svoje odobrene rejske programe v eni ali več drugih državah članicah, da bi v Uniji zagotovila najboljšo možno uporabo plemenskih živali z visoko genetsko vrednostjo. V ta namen bi bilo treba s poenostavljenim postopkom obveščanja zagotoviti, da je pristojni organ v drugi državi članici obveščen o nameri izvajanja čezmejnih dejavnosti. Vendar sezonsko gibanje plemenskih živali znotraj meja države članice ali čez več držav članic ne bi smelo obvezno pomeniti tudi širitve geografskega območja.

(31)

Spodbujati bi bilo treba čezmejno sodelovanje med rejskimi društvi in med rejskimi podjetji, ki to želijo, obenem pa zagotoviti poslovno svobodo in odpravo ovir za prosti pretok plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala.

(32)

Ker bo pristojni organ mogoče moral odobriti več rejskih programov rejskega društva ali rejskega podjetja, ki ga je priznal, in ker bo pristojni organ mogoče moral odobriti širitev, na njegovem ozemlju, rejskih programov, ki jih izvaja rejsko društvo ali rejsko podjetje, priznano v drugi državi članici, bi moralo biti priznavanje rejskega društva ali rejskega podjetja ločeno od odobritve njegovih rejskih programov. Vendar bi bilo treba ob ocenjevanju prošnje za priznanje rejskega društva ali rejskega podjetja pristojnemu organu predložiti tudi prošnjo za odobritev vsaj enega rejskega programa.

(33)

Iz različnih pritožb, ki jih je morala Komisija obravnavati v preteklih letih, je videti, da bi ta uredba morala jasno urejati odnos med rejskim društvom, ki ustanovi hčerinsko rodovniško knjigo za posamezno pasmo čistopasemskih plemenskih enoprstih kopitarjev, in rejskim društvom, ki trdi, da je vzpostavilo rodovniško knjigo o izvoru te pasme.

(34)

Pojasniti je treba razmerje med rejci in rejskimi društvi, zlasti da se zagotovi njihova pravica sodelovati v rejskem programu na geografskem območju, za katero je odobren, in v primeru možnosti članstva je treba rejcem zagotoviti pravico do članstva. Rejska društva bi morala imeti pravila za reševanje sporov z rejci, ki sodelujejo v njihovih rejskih programih, ter za zagotavljanje enake obravnave teh rejcev. Določiti bi morala tudi svoje pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti rejcev, ki sodelujejo v njihovih rejskih programih.

(35)

Rejci, katerih živali se sezonsko gibljejo znotraj meja države članice ali območja, ki presega nacionalne meje, bi morali imeti pravico nadaljnjega sodelovanja v rejskem programu, v kolikor se sedež njihovega kmetijskega gospodarstva nahaja znotraj geografskega območja tega rejskega programa.

(36)

V tej uredbi bi treba upoštevati posebne razmere, ki prevladujejo v sektorju hibridnih plemenskih prašičev. Večina zasebnih podjetij v sektorju hibridnih plemenskih prašičev ima zaprt proizvodni sistem in upravljajo svojo plemensko živino. Za ta podjetja bi bilo treba torej določiti odstopanja, zlasti glede sodelovanja rejcev v rejskem programu in pravice do registracije hibridnih plemenskih prašičev v rodovniških registrih.

(37)

Opredelitev pojma „hibridni plemenski prašič“ zajema živali iz vseh ravni plemenske in selekcijske piramide, ki se uporabljajo za optimizacijo načrtov križanja s kombiniranjem posebnih značilnosti različnih genotipov in izkoriščanjem učinkov heteroze. Glede na raven plemenske in selekcijske piramide „hibridni plemenski prašič“ zajema pasme, linije ali križance. Vendar pa ni nujno, da so vse živali „hibridi“ v tradicionalnem pomenu besede.

(38)

Na podlagi pridobljenih izkušenj, zlasti pri uporabi Direktive 90/427/EGS, v manjši meri pa tudi direktiv 89/361/EGS in 2009/157/ES, se je pokazalo, da so potrebna natančnejša pravila za učinkovito reševanje sporov med rejci na eni strani in rejskimi društvi na drugi strani, ki temeljijo na jasno določenih poslovnikih ter opisanih pravicah in dolžnostih rejcev. To se najbolje doseže tako, da se spori rešujejo znotraj pravnega sistema države članice, v kateri nastanejo.

(39)

Rejska društva, ki vzpostavijo in vodijo rodovniške knjige za čistopasemsko plemensko govedo, prašiče, ovce, koze in enoprste kopitarje, kot tudi rejska podjetja, ki niso zasebna podjetja, ki delujejo v zaprtih proizvodnih sistemih, ki vzpostavijo in vodijo registre za hibridne plemenske prašiče, bi morala v svoje rodovniške knjige oziroma registre vpisovati oziroma registrirati plemenske živali brez diskriminiranja glede na državo članico izvora živali ali njihovih lastnikov ter te živali ustrezno razvrstiti v skladu z njihovimi genetskimi vrednostmi, kadar je to predvideno v rejskem programu.

(40)

Rejskim društvom bi bilo treba tudi dovoliti, da vzpostavijo dodatne dele za evidenco živali, ki ne izpolnjujejo starševskih meril, a za katere rejska društva menijo, da ustrezajo plemenskim značilnostim iz rejskega programa zadevne pasme, z namenom, da se te živali nato redi s čistopasemskimi plemenskimi živalmi iz pasme, ki jo zajema rejski program, njihovi potomci pa bi bili nato uvrščeni v glavni del rodovniške knjige. Posebna pravila za uvrstitev potomcev teh živali v glavni del rodovniške knjige bi bilo treba določiti na ravni Unije.

(41)

Uvrstitev potomcev teh živali v glavni del rodovniških knjig bi bilo treba dovoliti le prek starševske linije samice, razen v primeru enoprstih kopitarjev. Vendar pa bi morale imeti države članice možnost rejskim društvom dovoliti, da za ogrožene pasme goveda, prašičev, ovc in koz ali odpornih pasem ovc, za katere ni dovolj čistopasemskih samcev za razmnoževanje, uporabijo manj stroga pravila za uvrstitev njihovih potomcev iz dodatnih delov v glavni del rodovniške knjige, da se prepreči nadaljnje slabšanje genske raznovrstnosti teh pasem. Prav tako bi bilo treba določiti posebna pravila, ki bi omogočala obnovo pasem, ki so izumrle ali so v resni nevarnosti, da izumrejo. Države članice, ki uveljavljajo taka odstopanja, bi morale skrbno oceniti status tveganja teh plemenskih populacij in zagotoviti varno upravljanje genskih virov.

(42)

Kadar je treba oblikovati novo pasmo s križanjem značilnosti čistopasemskih plemenskih živali različnih pasem ali križanjem živali z zadostno stopnjo fizične podobnosti, ki se že razmnožujejo z zadostno genetsko stabilnostjo, da se jih lahko šteje za novo pasmo, bi bilo treba rejskim društvom omogočiti, da odprejo rodovniške knjige in izvajajo rejske programe za te nove pasme.

(43)

Ta uredba ne bi smela preprečevati, da bi živali, vpisane v dodatni del rodovniške knjige določene pasme, spadale v področje uporabe obvez kmetijsko-okoljsko-podnebnega ukrepa iz člena 28 Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta (16) in bi bile tako upravičene do pomoči nacionalnih ali regionalnih organov v okviru programov za razvoj podeželja.

(44)

Za čistopasemske plemenske živali enoprstih kopitarjev bi morala rejska društva v svojih rejskih programih določiti pravila, ki bi prepovedala ali omejila uporabo določenih razmnoževalnih tehnik in določenih čistopasemskih plemenskih živali, vključno z njihovim zarodnim materialom. Rejska društva bi na primer morala imeti možnost zahtevati, da se potomci zaplodijo le z naravnim pripustom. Rejska društva, ki uveljavljajo te prepovedi ali omejitve, bi morala ta pravila določiti v svojih rejskih programih, v skladu s pravili, ki jih določi rejsko društvo, ki vodi izvorno rodovniško knjigo.

(45)

Čistopasemske plemenske živali, vpisane v rodovniške knjige, bi bilo treba določiti v skladu z Uredbo (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(46)

V primeru čistopasemskih plemenskih enoprstih kopitarjev Uredba (EU) 2016/429 določa, da pristojni organ na področju zdravja živali za enoprste kopitarje izda enoten identifikacijski dokument za celotno življenjsko dobo živali, ki ga Komisija z delegiranimi akti nadalje podrobno opredeli. Da bi bilo zootehnično spričevalo glede vsebine in upravnega postopka čim bolj v skladu z enotnim identifikacijskim dokumentom za celotno življenjsko dobo živali, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi z obliko in vsebino enotnega identifikacijskega dokumenta za celotno življenjsko dobo enoprstih kopitarjev.

(47)

Primernost čistopasemskih plemenskih enoprstih kopitarjev za tekmovanja na mednarodni ravni urejajo mednarodni zasebni sporazumi. Glede na mednarodno razsežnost sektorja enoprstih kopitarjev bi morala Komisija pri pripravi in oblikovanju ustreznih delegiranih in izvedbenih aktov upoštevati te sporazume, da se ohrani primernost teh čistopasemskih plemenskih živali za tekmovanje na mednarodni ravni.

(48)

Sprejem plemenskih živali za plemenske namene in zlasti naravni pripust ali oploditev z biomedicinsko pomočjo bi bilo treba urediti na ravni Unije, da se preprečijo ovire v trgovini, zlasti, kadar je bila na takih plemenskih živalih opravljena lastna preizkušnja ali je bila ocenjena njihova genetska vrednost v skladu s pravili iz te uredbe, zlasti iz Priloge III.

(49)

Jasno je, da države članice ali njihovi pristojni organi ne smejo uporabiti te uredbe, da prepovejo, omejijo ali preprečijo uporabo čistopasemskih plemenskih živali ali njihovega zarodnega materiala za proizvodnjo živali, ki niso namenjene vpisu ali registraciji kot plemenske živali v rodovniški knjigi ali rodovniškem registru.

(50)

Medtem ko so bila pravila za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti plemenskega goveda, prašičev, ovc in koz, pri katerih se preskuša določeno število lastnosti, določena na ravni Unije, pa pri čistopasemskih plemenskih enoprstih kopitarjih zaradi številnih zahtev za posamezno pasmo, uporabo in selekcijo taka pravila doslej še niso bila harmonizirana. Pravila za posamezno pasmo za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti so namreč trenutno določena v izvorni rodovniški knjigi za pasmo konj.

(51)

Da bi se upošteval tehnični razvoj, znanstveni napredek ali potreba po ohranitvi genskih virov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejeme delegirane akte za spremembo Priloge III k tej uredbi. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prav tako prenesti izvedbena pooblastila, ki ji omogočajo, da določi enotna in natančnejša pravila za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti čistopasemskega plemenskega goveda, ovc in koz.

(52)

Moralo bi biti mogoče, da lastno preizkušnjo ali oceno genetske vrednosti izvede zunanji izvajalec, ki ga imenuje rejsko društvo ali rejsko podjetje, ali javni organ, tudi organ, ki to poslanstvo opravlja kot samostojno nalogo. Pristojni organ lahko tega zunanjega izvajalca pooblasti in oceni v okviru odobritve rejskega programa. Rejsko društvo ali rejsko podjetje, za katerega zunanji izvajalci opravijo lastno preizkušnjo ali oceno genetske vrednosti, bi moralo biti odgovorno za zagotavljanje skladnosti z zahtevami, ki veljajo za te dejavnosti, razen če ustrezna država članica ali njen pristojni organ ne odloči drugače, ter bi moralo v svojem rejskem programu natančno navesti imenovanega zunanjega izvajalca.

(53)

Odvisno od, med drugim, vrste ali pasme bi bilo morda treba harmonizirati ali izboljšati metode za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti čistopasemskih plemenskih živali, ki jih uporabljajo rejska društva ali zunanji izvajalci, ki jih imenujejo rejska društva. Za zagotovitev enotinih pogojev izvajanja te Uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, ki ji omogočajo, da določi referenčna središča Evropske unije. Da po potrebi spremeni nalogo teh referenčnih središč, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte. Ta referenčna središča Evropske unije bi morala biti upravičena do finančne podpore Unije v skladu z Uredbo (EU) št. 652/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (18). V primeru čistopasemskega plemenskega goveda te naloge opravlja Interbull Centre, stalni pododbor Mednarodnega odbora za kontrolo proizvodnosti živali (ICAR), ki je referenčno središče Evropske unije, imenovano z Odločbo Sveta 96/463/ES (19).

(54)

Poleg tega bi bilo treba v podporo rejskim društvom pri upravljanju ogroženih pasem, kadar se izkaže kot potrebno, na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, ki ji omogočajo, da določi referenčna središča Evropske unije s posebno nalogo spodbujanja vzpostavljanja ali harmoniziranje metod, ki jih uporabljajo ta rejska društva. Da po potrebi spremeni nalogo teh referenčnih središč, bi bilo treba na Komisijo prav tako prenesti pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 290 PDEU. Komisija bi morala pri določanju teh središč in opisu njihovih nalog ustrezno upoštevati dejavnosti Evropske regionalne kontaktne točke za živalske genske vire, ki je bila vzpostavljena v okviru globalnega akcijskega načrta Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) za živalske genske vire v Evropi. Metode, ki jih določajo ta središča, ne bi smele biti zavezujoče.

(55)

Rejci, ki sodelujejo v rejskem programu, bi morali imeti pravico prejeti zootehniška spričevala za svoje plemenske živali, vključene v ta rejski program, in za zarodni material teh živali. Zootehniška spričevala bi morala spremljati plemenske živali ali njihov zarodni material, kadar se z njimi trguje v Uniji ali vanjo vstopijo, da se živali ali njihovi potomci, ki so nastali iz zarodnega materiala, vpišejo ali registrirajo v druge rodovniške knjige ali rodovniške registre. V zootehniških spričevalih bi moral rejec najti informacije o genetski kakovosti in poreklu kupljene živali. Taka spričevala bi bilo treba po potrebi na primer izdati za plemenske živali za razstavne namene ali kadar se jih namesti v testne postaje ali v centre za umetno osemenjevanje.

(56)

Moralo bi biti jasno, da ta uredba državam članicam ali pristojnim organom ne prepoveduje, da zahtevajo, da seme čistopasemskega plemenskega goveda, prašičev, ovc, koz in enoprstih kopitarjev, namenjeno umetnemu osemenjevanju za proizvodnjo živali, ki naj ne bi postale čistopasemske plemenske živali, pri trgovanju spremljajo informacije o kakovosti in poreklu te živali. Na splošno se upa, da bi se konkurenčnost sektorja Unije za rejo živali lahko izboljšala, če bi bil zarodni material plemenskih živali, zlasti njihovo seme, ter informacije v zootehniških spričevalih na voljo tudi nosilcem dejavnosti, ki razmnožujejo živali, a ne nameravajo njihovih potomcev vpisati v rodovniško knjigo.

(57)

Vstop v Unijo in izvoz plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala v tretje države sta pomembna za kmetijstvo Unije. Vstop plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala v Unijo bi zato moral potekati pod pogoji, ki so skoraj povsem primerljivi s pravili, ki se uporabljajo za trgovino v Uniji. Vendar pa bi morale biti plemenske živali in njihov zarodni material do vpisa v glavni del rodovniške knjige ali registra v Uniji upravičene le, če raven nadzora, ki se izvaja v tretji državi izvoznici, zagotavlja enako zanesljivost podatkov o poreklu in rezultatov lastne preizkušnje ter ocenjevanja genetske vrednosti kot v Uniji, in če so rejski organi, ki zagotavljajo te podatke in rezultate, vključeni na seznam, ki ga vodi Komisija. Poleg bi morali rejski organi v tretjih državah vzajemno sprejemati plemenske živali in njihov zarodni material iz zadevnega rejskega društva ali rejskega podjetja, priznanega v Uniji.

(58)

Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 (20) določa, da nomenklaturo blaga, in sicer „kombinirano nomenklaturo“ ali s kratico „KN“, ki hkrati izpolnjuje zahteve skupne carinske tarife, zunajtrgovinske statistike Skupnosti ter drugih politik Unije v zvezi z uvozom ali izvozom blaga, določi Komisija. Priloga I k navedeni uredbi navaja oznake KN za čistopasemsko plemensko govedo, prašiče, ovce, koze in enoprste kopitarje ter seme samcev goveda ter navaja, da se izvzamejo iz običajne stopnje dajatev. V tem primeru moralo te živali in njihov zarodni material spremljati ustrezno zootehnično spričevalo, ki dokazuje njihovo razvrstitev v čistopasemske plemenske živali ali njihov zarodni material. Čistopasemske plemenske živali bi moral spremljati tudi dokument, ki navaja, da bodo vpisane v rodovniško knjigo, ki jo vodi rejsko društvo, ali v rodovniški register, ki ga vodi rejsko podjetje.

(59)

Ob vstopu v Unijo se pri plemenskih živalih in njihovem zarodnem materialu opravijo veterinarski pregledi v skladu z direktivama Sveta 91/496/EGS (21) in 97/78/ES (22). V primeru čistopasemskih plemenskih živalih bi bilo treba tudi za uporabo oprostitve konvencionalne stopnje dajatve za čistopasemske plemenske živali tudi pri njih opraviti potrebne preglede.

(60)

Določiti je treba pravila o uradnem nadzoru, opravljenem za preverjanje skladnosti s pravili iz te uredbe, in o drugih uradnih dejavnostih, ki jih izvajajo pristojni organi v skladu s to uredbo, ki so prilagojena živinorejskemu sektorju. Pristojni organi bi morali imeti možnost izvajanja uradnega nadzora nad vsemi nosilci dejavnosti, za katere velja ta uredbe, zlasti nad rejskimi društvi, rejskimi podjetji, zunanjimi izvajalci, ki izvajajo lastno preizkušnjo ali ocenjevanje genetske vrednosti, in rejci ter, če izdajajo zootehnična spričevala, nad središči za zbiranje semena in skladiščenje, središči za skladiščenje zarodkov in nad skupinami za odvzem ali pridobivanje zarodkov.

(61)

Pristojni organi bi morali izvajati uradni nadzor, da se preveri skladnost s pravili iz te uredbe in zahtevami iz odobrenega rejskega programa. Ta nadzor lahko vključuje pregled opreme, uporabljene za lastno preizkušnjo, ali preverjanje postopkov za zapisovanje zootehničnih in genealoških podatkov ali pregled dokumentov ali sistemov, uporabljenih za hrambo ali obdelavo zbranih podatkov o plemenskih živalih. Pregled lahko upošteva preverjanje kakovosti ali nadzorne sisteme za zagotavljanje pravilnosti zabeleženih podatkov, kot je starševski nadzor, ki se ga izvaja za preverjanje porekla živali. Pristojni organi lahko uradni nadzor izvajajo v prostorih in pisarnah ter nad opremo rejcev, rejskih društev ali rejskih podjetij, kot tudi nad plemenskimi živalmi ali zarodnim materialom, odvzetim tem plemenskim živalim, vključenim v rejski program.

(62)

Kadar se v tej uredbi sklicuje na „druge uradne dejavnosti“, bi bilo to treba razlagati kot vključujoč priznavanje rejskih društev in rejskih podjetij, odobritev rejskih programov ali nudenje pomoči drugim državam članicam in tretjim državam.

(63)

Za dejansko uporabo pravil Unije o plemenskih živalih in njihovem zarodnem materialu iz te uredbe morajo pristojni organi držav članic med seboj sodelovati in si po potrebi zagotavljati upravno pomoč. Zato bi morala biti splošna pravila o upravni pomoči in sodelovanju podobna tistim iz naslova IV Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (23), s potrebnimi prilagoditvami določena v tej uredbi.

(64)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da, kadar obstajajo dokazi, da v tretji državi prihaja do obsežnih resnih neskladnosti s pravom Unije o reji živali, sprejme posebne ukrepe za omejitev vpliva takih neskladnosti.

(65)

Pristojni organ države članice bi moral imeti tudi potrebna pooblastila za izvrševanje zootehniških in genealoških pravil o plemenskih živalih iz te uredbe, vključno z začasnim preklicem odobritve rejskega programa ali preklicem priznanja rejskega društva ali rejskega podjetja v primeru neupoštevanja pravil iz te uredbe.

(66)

Komisija bi morala po potrebi izvajati nadzor v državah članicah, med drugim ob upoštevanju rezultatov uradnega nadzora, ki ga izvajajo države članice, da bi zagotovila uporabo pravil iz te uredbe v vseh državah članicah.

(67)

Komisija bi morala po potrebi izvajati nadzor v tretjih državah z namenom, da se pripravi seznam rejskih organov tretjih držav, iz katerih bi bilo treba dovoliti vstop plemenskih živali in njihovega semena, jajčnih celic in zarodkov v Unijo, z namenom, da se določijo pogoji za njihov vstop v Unijo, ter z namenom, da se pridobijo zootehniške in genealoške informacije, povezane z delovanjem sporazumov o enakovrednosti. Komisija bi morala izvajati nadzor tudi v tretjih državah, kjer je to potrebno zaradi kakršne koli ponavljajoče se ali nove težave v zvezi s plemenskimi živalmi ali njihovim zarodnim materialom.

(68)

Izredno pomembno je prek uradnega nadzora preverjati skladnost s pravili iz te uredbe, da se zagotovi, da se v Uniji dejansko uresničijo cilji iz te uredbe. Nedelovanje nadzornega sistema države članice lahko v nekaterih primerih zelo oteži uresničitev teh ciljev in povzroči resno in razširjeno skladnost s temi pravili. Komisija bi zato morala imeti možnost, da se sprejetjem ukrepov odzove na te neuspehe nadzornega sistema države članice, dokler zadevna država članica ne sprejme potrebnih ukrepov za odpravo napake. Taki ukrepi lahko vključujejo prepoved ali uvedbo posebnih pogojev za trgovanje s plemenskimi živalmi ali njihovim zarodnim materialom ali druge ukrepe, za katere Komisija meni, da so ustrezen odziv na obsežno kršitev.

(69)

Ker ta uredba razveljavlja in nadomešča direktive 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/427/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES, je treba razveljaviti tudi akte Komisije, sprejete na podlagi navedenih direktiv, ter jih po potrebi nadomestiti z delegiranimi ali izvedbenimi akti, sprejetimi na podlagi ustreznih pooblastil, prenesenih s to uredbo. Zato bi bilo treba navedene akte Komisije razveljaviti in po potrebi nadomestiti.

(70)

Da se zagotovi pravilna uporaba te uredbe in njena dopolnitev ali sprememba prilog k tej uredbi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo zahtev za izvajanje lastne preizkušnje in ocenjevanja genetske vrednosti, nalogami referenčnih središč Evropske unije in zahtevami zanje ter vsebino in obliko zootehniških spričeval.

(71)

Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja opravijo v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 (24). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(72)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja določb te uredbe v zvezi z vzorčnimi obrazci za informacije, ki jih države članice posredujejo javnosti s seznamom priznanih rejskih društev in rejskih podjetij, metodami za preverjanje identitete čistopasemskih plemenskih živali, lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti, določanjem referenčnih središč Evropske unije, vzorčnimi obrazci enotnega identifikacijskega dokumenta za celotno življenjsko dobo enoprstnih kopitarjev, vzorci zootehniških spričeval, ki so priložena plemenskim živalim in njihovemu zarodnemu materialu, priznavanjem enakovrednosti ukrepov, ki se izvajajo v tretjih državah, resnimi težavami nadzornega sistema države članice ter z uvedbo posebnih ukrepov v zvezi z vstopom plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala v Unijo bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (25). Komisija ne bi smela sprejeti izvedbenega akta, če Stalni odbor za zootehniko ne poda mnenja.

(73)

Pravila iz direktiv 87/328/EGS, 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/118/EGS, 90/119/EGS, 90/427/EGS, 91/174/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES ter Odločbe 96/463/ES je treba nadomestiti s pravili iz te uredbe ter delegiranimi in izvedbenimi akti Komisije, sprejetimi na podlagi pooblastil, prenesenih s to uredbo. Zato bi bilo treba navedene pravne akte razveljaviti.

(74)

Naslednje odločbe Komisije o merilih za posamezne živalske vrste za odobritev ali priznanje rejskih društev in rejskih podjetij, vpis plemenskih živali v rodovniške knjige, sprejem za pleme in umetno osemenitev, za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti so bile sprejete na podlagi direktiv 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/427/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES: odločbe Komisije 84/247/EGS (26), 84/419/EGS (27), 89/501/EGS (28), 89/502/EGS (29), 89/504/EGS (30), 89/505/EGS (31), 89/507/EGS (32), 90/254/EGS (33), 90/255/EGS (34), 90/256/EGS (35), 90/257/EGS (36), 92/353/EGS (37), 96/78/ES (38) in 2006/427/ES (39). Ta uredba bi morala določiti pravila, ki bodo nadomestila pravila iz navedenih odločb Komisije.

(75)

Ta uredba bi morala določati podobna pravila kot Odločba Komisije 92/354/EGS (40).

(76)

Na podlagi direktiv 88/661/EGS, 89/361/EGS, 90/427/EGS, 94/28/ES in 2009/157/ES so bili sprejeti naslednji pravni akti Komisije: odločbe Komisije 89/503/EGS (41), 89/506/EGS (42), 90/258/EGS (43), 96/79/ES (44), 96/509/ES (45), 96/510/ES (46) in 2005/379/ES (47) ter Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/262 (48). Ta uredba bi morala določiti pravila, ki bodo nadomestila pravila iz navedenih pravnih aktov Komisije.

(77)

Za zagotovitev pravne jasnosti in preprečevanje podvajanja bi bilo treba z dnem začetka veljavnosti te uredbe razveljaviti pravne akte Komisije iz uvodnih izjav 74, 75 in 76. Poleg tega bi morala Komisija najmanj 18 mesecev pred datumom začetka veljavnosti te uredbe sprejeti izvedbene akte, s katerimi določi vzorčne obrazce za predložitev informacij, ki se vključijo v seznam priznanih rejskih društev in rejskih podjetij, ki jih objavijo države članice, kot tudi vzorčne obrazce za zootehniška spričevala plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala. Ti izvedbeni akti bi se morali začeti uporabljati najpozneje do dneva začetka veljavnosti te uredbe.

(78)

Za zagotovitev nemotenega prehoda organizacij rejcev, rejskih organizacij, združenj rejcev, zasebnih podjetij ali drugih organizacij ali združenj, ki so bila z akti, razveljavljenimi s to uredbo, odobrena ali priznana s časovno omejitvijo ali brez nje, ter rejskih programov, ki jih izvajajo ti nosilci dejavnosti, bi morali ti nosilci dejavnosti in njihovi rejski programi veljati kot priznani ali odobreni v skladu s to uredbo. Posledično za te nosilce dejavnosti ne bi smeli veljati postopki za priznavanje, odobritev in obveščanje o širitvi geografskega območja v druge države članice, določeni v tej uredbi, čeprav bi se zanje morale uporabljati druge določbe te uredbe. Države članice bi morale zagotoviti, da ti nosilci dejavnosti delujejo v skladu z vsemi pravili iz te uredbe, zlasti je treba nad njimi izvajati uradni nadzor na podlagi tveganja. V primeru neskladnosti bi morali pristojni organi zagotoviti, da ti nosilci dejavnosti sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo te neskladnosti in po potrebi razveljaviti ali preklicati priznanje teh nosilcev dejavnosti ali odobritev njihovih rejskih programov.

(79)

Komisija je nedavno sprejela predlog za novo uredbo o uradnem nadzoru in drugih uradnih dejavnostih. Navedena nova uredba naj bi razveljavila Uredbo (ES) št. 882/2004, Direktivo Sveta 89/608/EGS (49), Direktivo Sveta 90/425/EGS (50), in direktivi 91/496/EGS in 97/78/ES. Vključevala naj bi tudi nekatera pravila iz Uredbe (ES) št. 882/2004 in navedenih direktiv s potrebnimi prilagoditvami. Vendar pa reja živali naj ne bi bila spadala na področje uporabe navedene nove uredbe. Za pravno jasnost in varnost ter do razveljavitve direktiv 89/608/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS in 97/78/ES z navedeno novo uredbo je treba črtati sklicevanja na „zootehniški“ iz direktiv 89/608/EGS in 90/425/EGS, medtem ko direktivi 91/496/EGS in 97/78/ES ne potrebujeta take spremembe. Direktivi 89/608/EGS in 90/425/EGS bi bilo treba torej v skladu s tem spremeniti.

(80)

Do začetka uporabe člena 110 Uredbe (EU) 2016/429 bi morala rejska društva, ki izvajajo odobrene rejske programe za čistopasemske plemenske enoprste kopitarje, v skladu s členom 8(1) Direktive 90/427/EGS imeti možnost nadaljnjega izdajanja identifikacijskih dokumentov za te čistopasemske plemenske živali.

(81)

Ta uredba bi se morala uporabljati od prvega dne osemindvajsetega meseca po datumu začetka njene veljavnosti –

(a)

zootehniška in genealoška pravila za trgovino s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom ter za njihov vstop v Unijo;

(b)

pravila za priznavanje rejskih društev in rejskih podjetij ter za odobritev njihovih rejskih programov;

(c)

pravice in obveznosti rejcev ter rejskih društev in rejskih podjetij;

(d)

pravila za vpis plemenskih živali v rodovniške knjige in rodovniške registre ter za sprejem plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala za pleme;

(e)

pravila za lastno preizkušnjo in ocenjevanje genetske vrednosti plemenskih živali;

(f)

pravila za izdajanje zootehniških spričeval za plemenske živali in njihov zarodni material;

(g)

pravila za opravljanje uradnega nadzora, zlasti v rejskih društvih in rejskih podjetjih, ter pravila za opravljanje drugih uradnih dejavnosti;

(h)

pravila za upravno pomoč in sodelovanje ter pravila za izvrševanje s strani držav članic;

(i)

pravila za opravljanje nadzora s strani Komisije v državah članicah in tretjih državah.

1.

„žival“ pomeni domače živali naslednjih vrst:

2.

„pasma“ pomeni populacijo živali, ki je dovolj enotna, da jo lahko ena ali več skupin rejcev ločuje od drugih živali iste vrste, pri čemer so se te skupine rejcev dogovorile, da te živali s podatki njihovih znanih prednikov vpišejo v rodovniške knjige z namenom reprodukcije njihovih dednih značilnosti z razmnoževanjem, izmenjavo in selekcijo v okviru rejskega programa;

3.

„plemenska žival“ pomeni čistopasemsko plemensko žival in hibridnega plemenskega prašiča;

4.

„zarodni material“ pomeni semena, jajčne celice in zarodke, odvzete ali pridobljene od plemenskih živali za namene oploditve z biomedicinsko pomočjo;

5.

„rejsko društvo“ pomeni katero koli združenje rejcev, rejsko organizacijo ali javni organ, razen pristojnih organov, ki jo oz. ga priznava pristojni organ države članice v skladu s členom 4(3) za namen izvajanja rejskega programa čistopasemskih plemenskih živali, vpisanih v rodovniške knjige, ki jih to društvo vodi ali vzpostavi;

6.

„rejsko podjetje“ pomeni katero koli združenje rejcev, rejsko organizacijo, zasebno podjetje, ki deluje v zaprtem proizvodnem sistemu, ali javni organ, razen pristojnih organov, ki jo oz. ga priznava pristojni organ države članice v skladu s členom 4(3) za namen izvajanje rejskega programa za čistopasemske plemenske prašiče, vpisane v register, ki ga to podjetje vodi ali vzpostavi;

7.

„rejski organ“ pomeni katero koli združenje rejcev, rejsko organizacijo, zasebno podjetje, živinorejsko organizacijo ali uradno službo v tretji državi, ki jo oz. ga je v zvezi s čistopasemskimi plemenskimi govedom, prašiči, ovcami, kozami ali enoprstimi kopitarji ali hibridnimi plemenskimi prašiči sprejela ta tretja država v zvezi z vstopom plemenskih živali za pleme v Unijo;

8.

„pristojni organi“ pomeni organe države članice, ki so na podlagi te uredbe pristojni za:

9.

„čistopasemska plemenska žival“ pomeni žival, ki je vpisana ali registrirana in primerna za vpis v glavni del rodovniške knjige;

10.

„hibridni plemenski prašič“ pomeni žival iz vrste prašičev, vpisano v rodovniškem registru, ki je nastala z načrtnim križanjem ali se uporablja za načrtno križanje:

11.

„linija“ pomeni gensko stabilno in enotno podskupino čistopasemskih plemenskih živali določene pasme;

12.

„rodovniška knjiga“ pomeni:

13.

„glavni del“ pomeni del rodovniške knjige, v katerega so čistopasemske plemenske živali vpisane ali v njem registrirane in so primerne za vpis s podatki o njihovih prednikih in, kadar je ustrezno, njihovih genetskih vrednosti;

14.

„razred“ pomeni horizontalno razčlenitev glavnega dela, v katerega so vpisane čistopasemske plemenske živali glede na njihove genetske vrednosti;

15.

„genetska vrednost“ pomeni količinsko opredeljivo dedno značilnost ali genetsko posebnost plemenske živali;

16.

„plemenska vrednost“ pomeni oceno pričakovanega učinka genotipa plemenske živali na določeno značilnost pri njenem potomstvu;

17.

„rodovniški register“ pomeni:

18.

„uradni nadzor“ pomeni kakršno koli vrsto nadzora, ki jo pristojni organi opravljajo za preverjanje skladnosti s pravili iz te uredbe;

19.

„druge uradne dejavnosti“ pomeni katero koli dejavnost, razen uradnega nadzora, ki jo opravljajo pristojni organi v skladu s to uredbo, da zagotovijo uporabo pravil iz te uredbe;

20.

„zootehniško spričevalo“ pomeni uradna spričevala, potrdila ali komercialne dokumente, ki se za plemenske živali in njihov zarodni material izdajo v papirni ali elektronski obliki in zagotavljajo informacije o poreklu, identifikaciji in, kadar je na voljo, rezultate lastne preizkušnje in ocenjevanja genetske vrednosti;

21.

„vstopati v Unijo“ ali „vstop v Unijo“ pomeni premik plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala na eno od ozemelj iz Priloge VI z območja zunaj teh ozemelj, razen tranzita;

22.

„trgovina“ pomeni nakup, prodajo, izmenjavo ali drugo obliko nabave ali izročitve živali ali njihovega zarodnega materiala znotraj Unije, tudi znotraj države članice;

23.

„nosilec dejavnosti“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, za katero se uporabljajo pravila iz te uredbe, kot so rejska društva, rejska podjetja, zunanji izvajalci, ki so jih v skladu s členom 27(1)(b) imenovala rejska društva ali rejska podjetja, osemenjevalna središča za pridobivanje in skladiščenje semena, središča za skladiščenje zarodkov, skupine za odvzem ali pridobivanje zarodkov in rejci;

24.

„ogrožena pasma“ pomeni lokalno pasmo, ki jo je država članica priznala kot ogroženo in je gensko prilagojena enemu ali več tradicionalnim proizvodnim sistemom ali okoljem v tej državi članici ter pri kateri je status ogroženosti ugotovil organ, ki ima potrebne spretnosti in znanje s področja ogroženih pasem;

25.

„zasebno podjetje, ki deluje v zaprtem proizvodnem sistemu“ pomeni zasebno podjetje z rejskim programom, v katerem ne sodeluje noben rejec ali sodeluje omejeno število rejcev, ki so na to zasebno podjetje vezani, da od njega sprejmejo dobavo hibridnih rejskih prašičev ali da mu hibridne plemenske prašiče dobavijo;

26.

„rejski program“ pomeni niz sistematičnih ukrepov, vključno z evidentiranjem, selekcijo, rejo in izmenjavo plemenskih živali in njihovega zarodnega materiala, ki so oblikovani in se izvajajo za ohranitev ali krepitev želenih fenotipskih in/ali genotipskih značilnosti ciljne plemenske populacije.

(a)

ima sedež na ozemlju države članice, v kateri je pristojni organ;

(b)

v prošnji prikaže, da za svoj rejski program, za katerega namerava oddati prošnjo za odobritev v skladu s členom 8(3) in, kadar je ustrezno, s členom 12, izpolnjuje zahteve iz dela 1 Priloge I;

(c)

njegova prošnja za vsakega od teh predvidenih rejskih programov vsebuje osnutek rejskega programa, ki vključuje informacije iz dela 2 Priloge I, v primerih čistopasemskih enoprstih kopitarjev pa tudi informacije iz dela 3 Priloge I;

(d)

ob vložitvi prošnje iz odstavka 1 tega člena odda prošnjo za odobritev vsaj enega od teh predvidenih rejskih programov v skladu s členom 8(2).

(a)

ime, kontaktne podatke in spletno mesto rejskega društva ali rejskega podjetja, kadar je na voljo;

(b)

za vsako rejsko društvo ali rejsko podjetje s tega seznama:

(a)

imajo enega ali več naslednjih namenov:

(b)

so v njih podrobno opisani cilji selekcije in rejski cilji;

(c)

izpolnjujejo zahteve iz dela 2 Priloge I, v primeru čistopasemskih plemenskih enoprstih kopitarjev pa tudi iz dela 3 Priloge I.

(a)

so rejska društva in rejska podjetja še naprej odgovorna pristojnemu organu za zagotavljanje skladnosti z zahtevami iz delov 2 in 3 Priloge I;

(b)

ni navzkrižja interesov med tem zunanjim izvajalcem in gospodarskimi dejavnostmi rejcev, ki sodelujejo v rejskem programu;

(c)

ta zunanji izvajalec izpolnjuje vse potrebne zahteve za izvajanje teh dejavnosti;

(d)

so ta rejska društva in rejska podjetja v svojih prošnjah iz odstavka 2 natančno navedla dejavnosti, ki jih nameravajo oddati zunanjim izvajalcem, in kontaktne podatke teh izvajalcev.

(a)

bistvene lastnosti značilnosti pasme ali glavne cilje rejskega programa;

(b)

ohranitev pasme ali njene genske raznovrstnosti ali

(c)

kadar je namen rejskega programa ohranitev pasme, učinkovito izvajanje rejskega programa:

(a)

število že odobrenih rejskih programov za to pasmo v tej državi članici;

(b)

velikost plemenskih populacij, zajetih v teh rejskih programih;

(c)

možen genski prispevek rejskih programov, ki jih za isto pasmo izvajajo druga rejska društva v drugih državah članicah ali rejski organi v tretjih državah.

(a)

obvesti pristojni organ te druge države članice najmanj 90 dni pred načrtovanim začetkom rejskega programa v tej drugi državi članici in na zahtevo obveščenega organa zagotovi prevod tega obvestila v enega od uradnih jezikov te druge države članice;

(b)

na zahtevo obveščenega organa, najpozneje 60 dni pred načrtovanim začetkom rejskega programa v tej drugi državi članici, zagotovi kopijo rejskega programa, kot je bil odobren v skladu s členom 8(3), ki ji na zahtevo tega organa priloži prevod v enega od uradnih jezikov te druge države članice, ki ga zagotovi rejsko društvo ali rejsko podjetje, ki je vložnik.

(a)

se odobreni rejski program v tej drugi državi članici že izvaja za čistopasemske plemenske živali iste pasme; in

(b)

bi odobritev nadaljnjega rejskega programa ogrozila rejski program, ki ga za isto pasmo izvaja drugo rejsko društvo in je bil v tej drugi državi članici že odobren, kar zadeva vsaj eno od naslednjega: