6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/1

A.

ker se s preglednostjo omogoči, da državljani bolje sodelujejo pri sprejemanju odločitev, institucije EU pridobijo večjo zakonitost, postanejo učinkovitejše in tudi bolj odgovorne državljanu v demokratičnem sistemu,

B.

ker preglednost prispeva h krepitvi načel demokracije in spoštovanja temeljnih pravic, določenih v členu 6 Pogodbe EU in v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije,

C.

ker bi zaradi večje preglednosti v institucijah EU javnost bolje razumela način uporabe sredstev EU, hkrati pa bi se izboljšale možnosti za ocenjevanje učinkovitosti porabe EU,

1.

opozarja, da je v prvem pododstavku člena 30(3) Finančne uredbe, kakor je bila spremenjena dne 13. decembra 2006 (1) (v razdelku načelo preglednosti), določeno, da:

„Komisija na ustrezen način omogoči dostop do svojih informacij, ki zadevajo upravičence sredstev, ki izhajajo iz proračuna, kadar se proračun izvršuje centralizirano in neposredno s strani njenih oddelkov, ter informacij, ki zadevajo upravičence sredstev in jih je prejela od subjektov, na katere so prenesene naloge izvrševanja proračuna v okviru drugih načinov upravljanja.“

2.

meni, da je preglednost tesno povezana s tem, ali so informacije o upravičencih dostopne brez težav, zanesljive in primerne za nadaljnje raziskave, primerjave in ocenjevanje. Zato je pri uresničevanju izraza „na primeren način“, ki je naveden v finančni uredbi, treba te potrebe upoštevati;

3.

opozarja, da je v povezavi s preglednostjo 20 % sredstev EU, s katerimi neposredno in na centralni ravni upravlja Komisija (nepovratna sredstva in javna naročila), na dveh spletnih straneh mogoče preveriti različne informacije, vključno s tistimi o identiteti upravičencev sredstev:

Za upravičence nepovratnih sredstev: http://ec.europa.eu/grants/beneficiaries_en.htm

Za upravičence javnih naročil: http://ec.europa.eu/public_contracts/beneficiaries_en.htm

4.

poziva Komisijo, naj v vseh dokumentih o proračunu EU in/ali projektih in programih, ki so v njeni pristojnosti, navede naslova obeh spletnih strani, na katerih so objavljene informacije o upravičencih sredstev EU, s katerimi neposredno in na centralni ravni upravlja Komisija;

5.

ugotavlja, da v skladu s členom 53b Finančne uredbe, ko Komisija izvršuje proračun z deljenim upravljanjem, države članice v skladu z odstavkom 2(d) istega člena:

„z ustreznimi predpisi posameznih sektorjev in v skladu s členom 30(3) zagotovijo primerne naknadne letne objave upravičencev sredstev, ki izhajajo iz proračuna“

6.

poudarja tudi, da v skladu s členom 53c in d tretje države in mednarodne organizacije, „na katere se v skladu s členom 30(3) prenesejo naloge izvrševanja, zagotovijo primerne naknadne letne objave upravičencev sredstev, ki izhajajo iz proračuna“;

7.

opozarja, da se je v osnutku izjave Komisije o preglednosti, priložene rezultatom spravnega postopka o reviziji Finančne uredbe, ta zavezala:

„da bo v posebnih sektorskih izvedbenih predpisih zagotovila, da bo razkritje podatkov o prejemnikih sredstev iz kmetijskih skladov (FEADER (2) in FEAGA (3)) primerljivo s tistim, ki je opredeljeno v posebnih sektorskih izvedbenih predpisih strukturnih skladov. Zlasti bo na ustrezen način vsako leto naknadno objavila seznam upravičencev, skupaj z zneski, ki so jih prejeli od skladov, razčlenjenimi na glavne kategorije odhodkov“

8.

opaža, da so na spletni strani Komisije http://ec.europa.eu/agriculture/funding/index_sl.htm objavljene povezave do baz podatkov 14 držav članic, kjer so informacije o upravičencih plačil s področja skupne kmetijske politike na podlagi deljenega upravljanja; vendar obžaluje, da so informacije raznolike in razpršene, njihova kakovost pa se precej razlikuje, zaradi česar so težko dosegljive; poziva Komisijo, naj si za vzor vzame zelo lahko dostopno spletno stran http://www.farmsubsidy.org/, ki zelo dobro deluje in je bila ustanovljena brez javnega financiranja;

9.

se zaveda, da Komisija ne more jamčiti za natančnost ali popolnost teh podatkov oziroma informacij, saj povezave na njeni spletni strani temeljijo na informacijah, ki jih priskrbijo države članice in se lahko med seboj zelo razlikujejo v stopnji obsega in podrobnosti, Komisija pa tudi ne sprejema odgovornosti za kakršnokoli uporabo teh podatkov;

10.

vztraja, da mora Komisija sprejeti odgovornost za zagotavljanje popolnih in zanesljivih podatkov in tudi sprejeti potrebne ukrepe, da bodo organi držav članic posredovali te podatke;

11.

meni, da bi morale biti spletne strani Komisije, na katerih so objavljene informacije o upravičencih sredstev EU za katerokoli kategorijo, pa naj gre za naročila, nepovratna sredstva, odhodke iz naslova kmetijskih oziroma strukturnih skladov (ali drugih načinov financiranja), po splošnem načelu urejene tako, da na njih ne najdemo le informacij o posameznih upravičencih, ampak da na podlagi posebnih meril lahko tudi poiščemo celotno sliko različnih razdelkov, ki jo lahko kasneje primerjamo s podatki o izvrševanju Komisije;

12.

poziva Komisijo, naj sprejme politično odgovornost za objavljanje informacij o upravičencih sredstev EU pri vseh oblikah upravljanja;

13.

poudarja, da ne zadošča le objava neobdelanih informacij, temveč da morajo biti te smotrno urejene, kategorizirane in predstavljene, če naj dobijo tudi praktično vrednost;

14.

poudarja, da lahko posamezni upravičenci prejemajo sredstva EU iz več programov ali več sektorjev dejavnosti EU; priznava, da bi bilo zato dobro omogočiti pregled vseh plačanih vsot posameznemu upravičencu iz vseh sektorjev; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za vzpostavitev splošnega iskalnika, s katerim bi bil omogočen dostop do podatkov o posameznih upravičencih v povezavi z vsemi dejavnostmi EU, vključno z naročili, nepovratnimi sredstvi, subvencijami, raziskovalnimi programi, kmetijskimi ali strukturnimi skladi, centraliziranim ali decentraliziranim upravljanjem itd.;

15.

poziva Komisijo, naj upošteva opombe iz te resolucije in naj pred naslednjimi evropskimi volitvami leta vzpostavi popolnoma delujoč sistem informiranja širše javnosti o vseh upravičencih subvencij EU in neizvedenih vračilih;

16.

poudarja, da institucije EU izjave o finančnih interesih svojih članov urejajo na različne načine, nekatere uporabljajo javni register (Evropski parlament), v drugih pa izjave niso obvezne;

17.

meni, da morajo vse institucije preučiti, ali so sedanja načela in pravila zadostna, in opaža, da bi bilo morda treba pregledati pravila Evropskega parlamenta, da bi javno razkritje finančnih interesov na internetu postalo obvezno;

18.

opaža, da je Komisija v povezavi s svojo pobudo za preglednost v Evropi naročila študijo o pravilih in standardih glede poklicne etike nosilcev javnih funkcij v institucijah EU in v nacionalnih parlamentih, nacionalnih vladah, ustavnih sodiščih (vrhovnih sodiščih), računskih sodiščih in centralnih oziroma nacionalnih bankah 27 držav članic EU ter v Kanadi in Združenih državah Amerike. Študija bo preučila in primerjala pravila in standarde poklicne etike za institucije EU – v Evropski komisiji, Evropskem parlamentu, Evropskem računskemu sodišču, Evropskem sodišču, Evropski centralni banki in Evropski investicijski banki;

19.

je seznanjen z željo Komisije po vzpostavitvi „skupnega etičnega prostora“ v institucijah EU;

20.

opozarja, da je Komisija v skladu s priporočili iz drugega poročila odbora neodvisnih strokovnjakov z dne 10. septembra 1999 in svojo Belo knjigo o upravni reformi z dne 1. marca 2000, oblikovala predlog za ustanovitev svetovalnega odbora o merilih v javnem življenju (4), ena izmed njegovih nalog pa naj bi bilo vnaprejšnje usmerjanje nosilcev javnih funkcij za preprečevanje razmer, ki bi lahko pripeljale do navzkrižja interesov;

21.

meni, da bi bilo neprimerno ustanoviti enoten svetovalni organ za vse uradnike EU, če upoštevamo posebni položaj poslancev Evropskega parlamenta, ki jih neposredno izvolijo državljani;

22.

kljub temu meni, da bi morale vse institucije sprejeti pravila o poklicni etiki za svoje člane, ki, odvisno od posebnega značaja vsake institucije temeljijo na trenutnih praksah v zvezi z vsemi ustreznimi finančnimi interesi;

23.

priporoča, naj pravila o poklicni etiki vsake institucije zajemajo tudi poglavje o celotni politični, finančni in pravni odgovornosti njenih članov;

24.

opozarja, da je Evropsko sodišče na podlagi nedavnih resolucij Parlamenta o razrešnici sprejelo kodeks ravnanja (5) za svoje sodnike; je seznanjen, da tudi Evropsko računsko sodišče preučuje zadevna vprašanja v okviru svojega „strokovnega pregleda“ glede svoje prihodnje vloge;

25.

se strinja z Evropskim varuhom človekovih pravic (pritožba 3269/2005/TN), da je nujno treba razkriti imena posameznih lobistov, ki se sestajajo s komisarji;

26.

ugotavlja, da pojem „izterjava“ zajema štiri različne vrste postopkov:

27.

še vedno obžaluje, da so, kot je navedeno v odstavku 36 resolucije z dne 24. oktobra 2006 o izterjavi sredstev Skupnosti (6), ustrezne informacije v zvezi z izterjavo sredstev Skupnosti izključene iz pobude za preglednost v Evropi; poziva Komisijo, da proračunskemu organu in javnosti omogoči dostop do imen upravičencev in zneskov, za katere je predvidena izterjava ali ki so že vknjiženi v proračun EU, ter da pojasni dokončni namen teh sredstev;

28.

opaža, da glede na letno poročilo za leto 2006 Evropskega računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunsko leto 2006 (7) (odstavek 2.24) informacije o izterjatvah in finančnih popravkih, predstavljenih v letnih poročilih o dejavnostih [s strani Komisije], ne vsebujejo zadostnih obrazložitev; zato poziva Komisijo, naj zagotovi zanesljive in popolne informacije o popravljanju napak in dokaze o storjenih popravkih;

29.

meni, da mora Komisija v rednih časovnih razmikih Parlamentu predložiti pregled še odprtih terjatev, razčlenjenih po skupnem dolgovanem znesku glede na posamezen generalni direktorat in po starosti odprtih terjatev, ter jih, če je to mogoče, objaviti na svoji spletni strani;

30.

pozdravlja, da je bil povzetek odpovedi izterjatev za ugotovljene zneske terjatev za leto 2006 objavljen v prilogi sporočila Komisije (KOM(2007)0274) o zbirnem poročilu o dosežkih Komisije pri upravljanju v letu 2006; ugotavlja, da je bila vsota odpovedi izterjatev (zneski višji od 100 000 EUR) 23 038 784 EUR za proračun ES in 6 549 996 EUR za proračun evropskih razvojnih skladov;

31.

poudarja, da Komisija letno izda 10 000 nalogov za izterjavo in da generalni direktorat za proračun pripravlja četrtletne bilance neporavnanih terjatev, ki jih pošlje ustreznim generalnim direktoratom, da znesek izterjajo;

32.

pozdravlja objavo poglavja o izterjavi odhodkov v opombah k izkazu poslovnega izida v začasnih računovodskih izkazih za leto 2006 (zvezek 1, str. 67–71); ugotavlja, da je bila leta 2006 skupna vrednost izdanih nalogov za izterjavo 634 000 000 EUR; upa, da bo Komisija v prihodnosti te vrstice še izboljšala, da bo povečala preglednost;

33.

ugotavlja, da je Komisija vzpostavila register (http://ec.europa.eu/transparency/regexpert/) strokovnih skupin, ki so opredeljene kot uradni in neuradni posvetovalni organi. Te strokovne skupine so oblikovane na podlagi sklepa Komisije ali so jih neuradno oblikovale službe Komisije, da bi bile v pomoč pri pripravi zakonodajnih predlogov in političnih pobud;

34.

pozdravlja obveznosti, ki jih je na zahtevo Odbora za proračunski nadzor prevzel podpredsednik Kallas, da bodo od leta 2008 dalje:

35.

ugotavlja, da register strokovnih skupin ne zajema;

36.

se ne strinja z izključitvijo teh skupin iz registra in pričakuje, da Komisija sprejme ukrepe in zagotovi, da register vsebuje vse strokovne skupine, vključno z informacijami o članih komitoloških odborov, posameznih strokovnjakih, skupnih subjektih in odborih za socialni dialog, da se tako zagotovi izvajanje enakega preglednega pristopa k članstvu v teh strokovnih odborih, razen če so dani upravičeni in tehtni razlogi za vsak posamičen primer;

37.

poziva Komisijo, naj še pred koncem leta 2008 izvede temeljito revizijo sestave strokovnih skupin in sprejme ukrepe za zagotovitev uravnotežene zastopanosti interesnih skupin v članstvu strokovnih skupin;

38.

vztraja, da Komisija pred koncem leta 2008 razvije odprt, pregleden in vseobsegajoč proces za izbiranje članov novih strokovnih skupin ter najkasneje do februarja 2009 obvesti Parlament o novih izbirnih merilih;

39.

meni, da je razpoložljivost informacij o finančnem upravljanju za zainteresirane strani in širšo javnost v obliki, razumljivi povprečnemu bralcu, pomemben sestavni del dobrega upravljanja gospodarskih družb ali evropskih institucij;

40.

ugotavlja, da so se razmere spremenile, ko je začela veljati Finančna uredba leta 2003 in uvedla obveznost za pripravo letnega poročila o delu, ki dejansko daje podroben vpogled v notranje delovanje institucij;

41.

čestita Komisiji za objavo letnih poročil o dejavnostih (za leta 2004, 2005, 2006) svojih generalnih direktoratov in drugih služb ter njenega zbirnega poročila o dosežkih politik leta 2006 (KOM(2007)0067) na svoji spletni strani http://ec.europa.eu/atwork/synthesis/aar/index_en.htm;

42.

ugotavlja, da je po mnenju Komisije njeno zbirno poročilo vrh ureditve Komisije glede odgovornosti, letna poročila dejavnosti pa so njeni stebri (KOM(2006)0277). V teh poročilih generalni direktorji in Komisija kot kolegij prevzemajo svojo politično odgovornost za upravljanje, zato izrecno poziva Komisijo, naj sprejme stroge ukrepe za popoln vpogled v porabo 80 % sredstev EU (deljeno upravljanje), saj bo drugače njena odgovornost označena za pomanjkljivo;

43.

zato poziva Komisijo, naj spodbudi države članice, da izdajo nacionalne izjave o zanesljivosti, kar bi ji omogočilo, da sprejme popolno politično odgovornost za celotno finančno poslovodenje EU; prav tako jo poziva, naj se bolje opre na delo nacionalnih revizijskih služb in zunanjih revizij;

44.

pozdravlja dejstvo, da Evropsko sodišče, Evropsko računsko sodišče, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij in Evropski varuh človekovih pravic organu, pristojnemu za podeljevanje razrešnice, predložijo letno poročilo o dejavnostih;

45.

meni, da je treba zaradi večje preglednosti letna poročila o dejavnostih drugih institucij, vključno s Svetom in Evropskim parlamentom, objaviti na njihovih javnih spletnih straneh;

46.

opozarja, da je bilo eno izmed vprašanj, ki jih je Komisija obravnavala v svojem pripravljalnem delu o preglednosti (SEK(2005)1300), ali se da z večjo preglednostjo izidov preiskav učinkoviteje preprečiti goljufije in ali mora Komisija oblikovati in objaviti črni seznam potrjenih primerov goljufije, da bi goljufe imenovala in jih osramotila;

47.

ugotavlja, da službe Komisije tega še vedno niso vključile v Zeleno knjigo o pobudi za preglednost v Evropi ali v prihodnjem poročilu, čeprav se v svojem delovnem dokumentu (SEK(2005)1300) podrobno ukvarjajo z uvrščanjem goljufov na črni seznam;

48.

poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko oblikovali javni „črni seznam“ potrjenih primerov goljufij in njihovih storilcev, na katerem bi bili ti poimenovani in zaznamovani ter s katerim bi javnost obveščali tudi o rezultatih boja Skupnosti proti prevaram;

49.

poudarja, da je Komisija na zahtevo Evropskega parlamenta iz leta 1997 za varovanje finančnih interesov EU uvedla sistem zgodnjega obveščanja s petimi ovrednotenimi stopnjami obveščanja, ki službam Komisije pomagajo pri ugotavljanju subjektov, ki predstavljajo finančno in drugo tveganje; ugotavlja, da ta sistem zajema tako „centralizirano upravljanje“ (pogodbe in subvencije, ki jih neposredno upravljajo službe Komisije) kot „decentralizirano upravljanje“ (pogodbe in subvencije, ki jih upravljajo tretje države); vendar sistem zgodnjega obveščanja še ne vključuje sredstev EU, ki se upravljajo v partnerstvu z državami članicami („deljeno upravljanje“, zlasti skupna kmetijska politika in strukturni skladi), pa tudi sredstva, za katere so pooblaščene mednarodne organizacije („skupno upravljanje“);

50.

ugotavlja, da so bile glede na najpomembnejše ugotovitve Evropskega računskega sodišča v letnem poročilu za 2006, glavni vzrok za nepravilnosti na področju strukturnih politik napake glede skladnosti (na primer ni bilo razpisnega postopka ali pa ta ni bil veljaven). Ker je zaščita finančnih interesov EU glavni cilj, poziva Komisijo in Evropsko računsko sodišče, naj poročata organu, ki je pristojen za podelitev razrešnice, o vrstah nepravilnosti ali prevar, ki se najpogosteje pojavljajo med razpisnimi postopki, in o njihovih vzrokih;

51.

ugotavlja, da zaradi zaščite podatkov, varovanja legitimnih interesov zadevnih subjektov ter zato, ker v finančni uredbi ni določb o odobritvi objave, so vpisi v sistem zgodnjega obveščanja popolnoma zaupni;

52.

opozarja, da je treba v skladu s členom 95 Finančne uredbe pripraviti osrednjo podatkovno bazo o izključenih kandidatih in ponudnikih (skladno s pravili Skupnosti o varovanju osebnih podatkov) ter jo upravljati skupaj z vsemi institucijami in agencijami, delovati pa naj bi začela 1. januarja 2009;

53.

ponovno poudarja, da je treba za Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) nujno pripraviti etični kodeks, ki bo zagotovil domnevo nedolžnosti za tiste upravičence, ki so udeleženi v dolgotrajnih in neugodnih preiskovalnih postopkih in jih sodišča na koncu oprostijo, a ne prejmejo nikakršne odškodnine za izgubljeni ugled ali nastalo škodo;

54.

ugotavlja, da morajo države članice odgovornega odredbodajalca obveščati o izključenih kandidatih in ponudnikih; poleg tega ugotavlja, da javnost ne bo imela dostopa do podatkovnih baz, saj bo ta omejen le na institucije EU ter na izvršilne in regulativne agencije (člen 95(2) Finančne uredbe);

55.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu in drugim institucijam.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/8

A.

ob upoštevanju vsebine člena 280(1) in (2) Pogodbe ES,

B.

ker člen 53(b)(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (8) določa:

„2.   Brez poseganja v dopolnilne določbe, vključene v ustrezne predpise posameznih sektorjev, in da bi pri deljenem upravljanju zagotovile, da se sredstva uporabijo v skladu z veljavnimi pravili in načeli, države članice sprejmejo vse zakonodajne, ureditvene in upravne ali druge ukrepe, potrebne za zaščito finančnih interesov Skupnosti. V ta namen:

V ta namen države članice izvajajo redne preglede in uvedejo uspešen in učinkovit sistem notranje kontrole, (…).“

1.

pozdravlja dejstvo, da so poročila o zaščiti finančnih interesov Skupnosti, še zlasti poročilo za proračunsko leto 2006, postala bolj analitična; ugotavlja pa, da se statistika opira na precej različne nacionalne strukture z različnimi upravnimi, pravnimi in nadzornimi sistemi ter sistemi inšpekcij;

2.

poziva, naj se letna poročila o zaščiti finančnih interesov Skupnosti in tudi poročila, ki jih Evropski parlament pripravlja na osnovi omenjenih poročil, vključijo v dnevni red Sveta, ki nato Parlamentu in Komisiji sporoči svoje pripombe;

3.

ugotavlja, da so v letu 2006 sporočene nepravilnosti na področju lastnih sredstev, kmetijskih izdatkov in strukturnih ukrepov držav članic znašale skupno 1 143 milijonov EUR (v primerjavi z 1 024 milijonov EUR v proračunskem letu 2005; 982,3 milijona EUR v proračunskem letu 2004; 922 milijonov EUR v proračunskem letu 2003 ter 1 150 milijonov EUR v proračunskem letu 2002); zneski, ki so jih države članice prijavile Komisiji, so razčlenjeni na:

ugotavlja tudi, da je bilo v letu 2006 sporočenih nepravilnosti na področju predpristopnih skladov v skupnem znesku 12,32 milijona EUR (17,6 milijona EUR v proračunskem letu 2005);

4.

poudarja, da na letna nihanja v finančnem vplivu nepravilnosti lahko vplivajo številni dejavniki;

5.

poudarja, da večje število Komisiji sporočenih nepravilnosti še ne pomeni višje ravni goljufij; lahko je tudi dokaz učinkovitosti obstoječe nadzorne ureditve ter tesnega sodelovanja med državami članicami in Komisijo; pozdravlja, da je Komisija v svojem letnem poročilu 2006 poudarila pomen takega sodelovanja;

6.

ugotavlja, da se je pri lastnih sredstvih znesek, ki je predmet nepravilnosti, povečal za 7 % z 328 milijonov EUR v letu 2005 na 353 milijonov EUR v letu 2006; med proizvodi, ki so jih nepravilnosti najbolj prizadele, so bili televizorji (69 milijonov EUR v letu 2005; 62,3 milijonov v letu 2006) in cigarete (30,9 milijonov v letu 2005; 27,6 milijonov EUR v letu 2006); število primerov se je močno povečalo v Italiji (+ 122 %) in na Nizozemskem (+ 81 %); v letu 2006 je bilo že izterjanih 113,4 milijona EUR (32 %);

7.

ugotavlja, da se je pri kmetijskih izdatkih znesek, ki je predmet nepravilnosti, znižal s 105 milijonov EUR v letu 2005 na 87 milijonov EUR v letu 2006; nepravilnosti v Španiji, Franciji in Italiji predstavljajo 57,2 % nepravilnosti, kar je 64,9 milijona EUR, najbolj prizadeti sektorji pa so bili razvoj podeželja, govedina in teletina ter sadje in zelenjava;

8.

pozdravlja izvajanje uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (9), katere cilj je državam članicam zagotoviti poenostavljen in učinkovitejši pravni okvir za izterjavo nepravilnih izplačil; poziva Komisijo, naj oceni izvajanje navedene zakonodaje in Parlamentu predloži poročilo;

9.

smatra za spodbudno, da integriran administrativni in kontrolni sistem (IACS), preko katerega poteka 68 % operacij, dobro deluje in da je omogočil ugotovitev velikega deleža nepravilnosti;

10.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ostaja raven izterjave neupravičeno izplačanih zneskov nizka in se med državami članicami razlikuje; ker se možnosti izterjave sčasoma zmanjšujejo, poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za izboljšanje stopnje izterjave neupravičeno izplačanih zneskov;

11.

meni, da bi morala Komisija izvajati korektivne ukrepe, kadar ostaja raven izterjave v določeni državi članici sistematično nizka;

12.

v celoti podpira Komisijo pri dosledni uporabi zakonodaje na področju začasne ustavitve izplačil ter vztraja, da mora za financiranje skupne kmetijske politike veljati enak postopek, kot za že začete ukrepe (10), da se prenos sredstev ne izvede, če Komisija nima brezpogojnih zagotovil glede zanesljivosti upravljavskih in kontrolnih sistemov države članice, ki je upravičena do teh sredstev;

13.

poziva Komisijo, da oceni učinkovitost in transparentnost sistemov spremljanja, ki se nanašajo na izplačila kmetom, v okviru svojega letnega poročila o zaščiti finančnih interesov Skupnosti;

14.

pozdravlja delo projektne skupine za izterjavo (11), ki je bila sposobna poravnati veliko število nepravilnosti prejšnjih let (1971 do 2006: 3 061 milijonov EUR); posledično so države članice izterjale 898 milijonov EUR, 1 200 milijonov EUR pa je bilo poravnanih s postopkom potrjevanja obračunov; poudarja pa, da morajo biti države članice bolj pazljive, da se izognejo nepravilnostim in da izterjajo denar;

15.

ugotavlja, da je Komisija sprejela drugo poročilo o pomanjkljivostih pri izvajanju sistema „črne liste“ (Uredba Sveta (ES) št. 1469/95 (12)) ter poziva k širši razpravi v institucijah EU o poti naprej, z znatnim povečanjem kazni za države članice, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti glede vračila neupravičeno izplačanih zneskov, kot najbolj očitnim pristopom;

16.

ugotavlja, da se je pri strukturnih ukrepih znesek, ki je predmet nepravilnosti, povečal za 17 %, s 601 milijonov EUR v letu 2005 na 703 milijonov EUR v letu 2006 (strukturni skladi 517 milijonov EUR, kohezijski skladi 186 milijonov EUR); nepravilnosti so se nanašale predvsem (75 %) na Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Evropski socialni sklad (ESS); Nemčija, Španija, Italija, Portugalska in Združeno kraljestvo so odgovorne za približno 85 % zneska (438,1 milijona EUR), ki je bil v letu 2006 predmet nepravilnosti med strukturnimi skladi; upravičenci so pogosto zaračunavali neupravičene izdatke, kar je bilo ugotovljeno pri pregledu dokumentov;

17.

obžaluje, da je imelo od 95 projektov, ki so financirani iz strukturnih skladov in revidirani v trenutnem obdobju načrtovanja, 60 projektov materialne napake v napovedanih izdatkih projekta, kar je povzročilo povečanje nepravilnosti v predhodnem letu; meni, da je treba revidirati večje število projektov, da bi pridobljeni sklepi omogočili oblikovanje jasnih priporočil za izboljšanje finančnega upravljanja;

18.

ugotavlja, da je treba za leto 2006 izterjati še 266,5 milijonov EUR od 703 milijonov EUR, medtem ko je treba za prejšnja leta iztirjati še 762 milijonov EUR; poziva Komisijo, da dvakrat letno obvesti pristojne odbore Parlamenta o doseženem napredku in posebnih ukrepih, sprejetih za pospešitev izterjave neporavnanih zneskov;

19.

ugotavlja, da se je finančni vpliv pri predpristopnih skladih znižal s 26,5 milijona EUR v letu 2005 na 12,3 milijona EUR v letu 2006; najpogostejše napake so bile zaračunavanje izdatkov, ki niso upravičeni do izplačil, ter nespoštovanje pogodbenih in regulativnih pogojev; od uvedbe sredstev je bilo izterjanih 11 milijonov EUR, vendar ostaja za izterjavo še 14 milijonov EUR;

20.

je še naprej prepričan, da se morajo države članice in institucije EU, vključno z Računskim sodiščem, politično zediniti o „sprejemljivi stopnji napak“, če se želi kdaj koli doseči pozitivna izjava o zanesljivosti;

21.

poziva Komisijo, da v letno poročilo za leto 2008 o zaščiti finančnih interesov Skupnosti vključi analizo struktur držav članic, ki sodelujejo v boju proti nepravilnostim; da bi imel Parlament jasnejšo sliko o izvajanju zakonodajnega okvira v zvezi z bojem proti goljufijam, bi morala ta analiza med drugim odgovoriti na naslednja vprašanja:

22.

poziva Komisijo, da glede sektorja lastnih sredstev navede, katere nadaljnje ukrepe bo sprejela pri preprečevanju goljufivega uvoza televizorjev, cigaret in ponarejanja na splošno; s tem v zvezi z zadovoljstvom ugotavlja, da je lahko Evropski urad za boj proti goljufijam odprl podružnico na Kitajskem; poziva Komisijo, naj okrepi boj proti ponarejanju; poziva Komisijo, da v okviru letnega poročila, ki bo objavljeno julija 2008, poroča o zaščiti finančnih interesov Skupnosti za leto 2007, o pobudah in sprejetih ukrepih na podlagi resolucije Parlamenta z dne 11. oktobra 2007 o posledicah sporazuma med Skupnostjo, državami članicami in podjetjem Philip Morris o stopnjevanju boja proti goljufijam in tihotapljenju cigaret in o napredku, ki je bil dosežen pri izvajanju priporočil preiskovalnega odbora Evropskega parlamenta za tranzitni sistem (13);

23.

meni, da je popolnoma nesprejemljivo, da Nemčija in Španija Komisiji že več let ne posredujeta informacij o nepravilnostih pri kmetijskih izdatkih v elektronski obliki; ugotavlja tudi, da sta državi odgovorni za 38 % (33,2 milijona EUR) nepravilnosti in da Nemčija ne sporoča več podatkov o vključenih osebah in družbah, čeprav je to dolžna storiti; zato poziva Komisijo, naj zoper ti dve državi uvede postopek za ugotavljanje kršitev in do začetka postopka zadrži 10 % izplačil za kmetijstvo; zahteva, da predsednik Odbora za proračunski nadzor naslovi pismo na zadevnega stalnega predstavnika in zahteva pojasnilo;

24.

meni, da je obdobje 39 mesecev (od takrat, ko je bila storjena nepravilnost, do takrat, ko se o njej sporoči Komisiji), nesprejemljivo, ker tak odlog izterjavo še bolj oteži; sprašuje Komisijo, katere ukrepe je sprejela, da bi države članice pozvala k redu; ugotavlja, da ravnanje držav članic kaže premalo pazljivosti;

25.

sprašuje, katere ukrepe je sprejela Komisija za zmanjšanje števila nepravilnosti v sektorjih za razvoj podeželja, govedine in teletine ter sadja in zelenjave;

26.

poziva, naj Komisija zavzame odločno stališče, če Grčija ne bo spoštovala akcijskega načrta za uvedbo integriranega upravnega in nadzornega sistema (IACS) (14); želi biti obveščen o skupnem znesku subvencij/pomoči, ki so bile iz proračuna Skupnosti do zdaj izplačane Grčiji za vzpostavitev sistema IACS in ali je mogoča izterjava tega zneska, če sistem do septembra 2008 ne bo v celoti deloval;

27.

glede strukturnih ukrepov ugotavlja, da je bilo 84 % nepravilnosti zabeleženo v Italiji (228,2 milijonov EUR leta 2006), Španiji (85,7 milijonov EUR leta 2006), Združenem kraljestvu (59,8 milijonov EUR leta 2006), Portugalski (37,2 milijonov EUR leta 2006) in Nemčiji 27,2 milijonov EUR leta 2006); hkrati ugotavlja, da Nemčija in Španija ne uporabljata elektronskega modula informacijskega sistema za boj proti goljufijam ter da Nemčija ne pošilja podatkov o vključenih osebah in družbah; zahteva, da predsednik Odbora za proračunski nadzor naslovi pismo na zadevnega stalnega predstavnika in zahteva pojasnilo;

28.

meni, da se je s tem v zvezi v programskem obdobju 2000–2006 pokazalo, da k ugotovljenim nepravilnostim prispevajo preveč zapletena pravila in neučinkoviti nadzorni in kontrolni sistemi; ugotavlja, da so upravičenci pogosto pozno prejeli izplačila; zato pozdravlja izboljšave, ki jih prinaša Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (15); želi, da so na splošno regionalni in lokalni organi bolj vključeni v programiranje in izvajanju skladov;

29.

opozarja, da je Parlament v 11. odstavku svoje resolucije z dne 15. junija 2006 o zašiti finančnih interesov Skupnosti in boju proti goljufijam – letno poročilo 2004 (16) menil, da: „(…) je treba v obdobju poročanja za leto 2005 posebno pozornost nameniti nepravilnostim pri strukturnih ukrepih“; vseeno pa opaža, da se zdi, da so se razmere še poslabšale;

30.

meni, da bi morala Komisija posvetiti posebno pozornost kriminalnim mrežam, specializiranim za zlorabo evropskih sredstev;

31.

poziva Komisijo, naj parlamentarnemu Odboru za proračunski nadzor predloži podrobno analizo sistema ali sistemov, ki se uporabljajo pri organiziranem kriminalu za ogrozitev finančnih interesov Skupnosti, ne glede na to, ali je vpletena mafija ali ne;

32.

je zelo zaskrbljen zaradi ugotovitve predsednika Evropskega računskega sodišča, saj so bili po njegovem mnenju „Nadzorni in kontrolni sistemi v državah članicah (…) na splošno neuspešni ali zmerno uspešni, Komisija pa izvaja le zmerno uspešen nadzor nad njihovim delovanjem“ (17);

33.

zato poziva države članice, da zagotovijo kakovost svojih nadzornih in kontrolnih sistemov ter sprejmejo, na primerni politični ravni, nacionalno izjavo o upravljanju, ki zadeva vsa sredstva Skupnosti v skupnem upravljanju; poziva Komisijo, naj aktivno brani to idejo in v letnem poročilu o zaščiti finančnih interesov Skupnosti poroča o doseženem napredku;

34.

poziva Komisijo, da sprejme ustrezne ukrepe, po možnosti vključno s postopki za ugotavljanje kršitev, proti tistim državam članicam, ki ne pomagajo službam Komisije pri pregledih na kraju samem, kot je opredeljeno v Uredbi Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96;

35.

s tem v zvezi poziva Komisijo, da preuči vključitev zavezujočih in previdnostnih elementov v prihodnji zakonodaji Evropske unije v zvezi z deljenim upravljanjem tako, da bo nepravilna izplačila mogoče izterjati ob koncu postopka izterjave, na primer tako, da država članica jamči Skupnosti, da bodo lahko upravičenci rabili evropska sredstva;

36.

opozarja, da v okviru strukturnih ukrepov ostaja več kot 1 000 milijonov EUR, ki jih je treba še izterjati za leto 2006 in prejšnja leta;

37.

poudarja neposredno odgovornost držav članic pri pridobivanju sredstev, katerih izplačila izkazujejo nepravilnosti; ponovno izraža svojo spodbudo Komisiji, naj prekine vmesna izplačila državam članicam v primeru resnih nepravilnosti; priznava potrebo po primernem odzivu na pomanjkljivosti v nadzornih sistemih in sistemih upravljanja v državah članicah ter opozarja, da goljufije in nepravilnosti škodijo delovanju Evropske unije, zlasti strukturnim projektom;

38.

pozdravlja dejstvo, da je treba v okviru pobude za preglednost v Evropi podatke o upravičencih do sredstev iz strukturnega sklada objaviti, in poziva k vpeljavi obveznosti za države članice, da objavijo podatke o projektih in upravičencih do sredstev iz vseh skladov Skupnosti v skupnem upravljanju;

39.

poziva države članice, naj vsako leto sporočijo Komisiji finančne izgube, ki so jih povzročili dokončno zgubljeni zneski, da bo Komisija ta znesek vpisala v letno poročilo;

40.

prav tako poziva, da pristojni organi v državah članicah enkrat letno obvestijo Komisijo, vključno z Evropskim uradom za boj proti goljufijam, o sodbah, ki so jih izrekla sodišča glede goljufive uporabe strukturnih skladov;

41.

poziva Komisijo, naj zavzame stališče o tej negativni oceni njenega dela s strani Evropskega računskega sodišča in istočasno pojasni, na kakšen način je v državah članicah skušala izboljšati razmere glede zaščite finančnih interesov Skupnosti;

42.

hkrati poziva Komisijo, naj pogosteje poroča državam članicam, pri čemer naj navede podatke, na kakšen način je uporabila informacije iz poročil in spremljala nepravilnosti iz poročil;

43.

ugotavlja, da so glede uporabe predpristopnih skladov Bolgarija (2006: 1,7 milijonov EUR), Poljska (2006: 2,4 milijonov EUR), Romunija (2006: 5,5 milijonov EUR) in Slovaška (2006: 1,9 milijonov EUR) povzročile 94 % nepravilnosti; s tem v zvezi ugotavlja, da Komisija poudarja potrebo po skupnem tolmačenju in skladni uporabi smernic ter delovnih dokumentov; zato zahteva, da Komisija navede ukrepe, ki jih je za to že sprejela;

44.

poziva Komisijo, naj državam članicam omogoči, da bodo že na začetku še jasneje identificirale nepravilnosti, ki bi lahko povzročile goljufive prilastitve, ker imajo države članice še vedno težave pri ugotavljanju, kaj točno so nepravilnosti ali goljufije in o čem je treba poročati Komisiji/OLAF, čeprav izpolnjujejo svoje zahteve glede četrtletnega poročanja;

45.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri uporabi informacijskega sistema za boj proti goljufijam CIGinfo; meni, da bi lahko ta enotna upravna domača stran izboljšala izmenjavo podatkov (zlasti o nepravilnostih) med OLAF-om in državami članicami, potem ko bodo nacionalni in evropski sistemi postali združljivi;

46.

pozdravlja dejstvo, da se je odbor za proračunski nadzor že dvakrat sestal s partnerji iz nacionalnih parlamentov; meni, da so lahko letna srečanja odborov za proračunski nadzor nacionalnih parlamentov in odbora za proračunski nadzor Evropskega parlamenta najbolj koristna za izboljšanje sistemov za nadzor in spremljanje v državah članicah ter pridobitev nacionalne izjave o upravljanju;

47.

si želi, da bi Evropsko računsko sodišče ter nacionalni in regionalni revizijski organi čim tesneje sodelovali, da bi se njihova poročila vedno pogosteje uporabljala pri spremljanju porabe sredstev EU v državah članicah;

48.

ugotavlja, da bil OLAF prestrukturiran leta 2006 ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča 1/2005; meni, da bi moral Parlament oceniti delovanje OLAF-a med postopkom revizije Uredbe OLAF;

49.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo podatkovna baza iz člena 95 Finančne uredbe brezhibno delovala od 1. januarja 2009 dalje;

50.

ugotavlja, da je leta 2005 OLAF prejel 802 novi obvestili, leta 2006 pa 826; pozdravlja dejstvo, da je sistem ocenjevanja omogočil zmanjšanje preiskav na 254 primerov in da so statistike pokazale, da so večini zaključenih preiskav sledili upravni, disciplinski, finančni, pravni ali zakonodajni ukrepi; ugotavlja, da je finančni vpliv vseh tekočih in zaključenih primerov na koncu leta 2005 znašal 6 600 milijonov EUR, na koncu leta 2006 pa 7 400 milijonov EUR; najbolj prizadeti sektorji so bili strukturni skladi (2006: 1 606,7 milijonov EUR), cigarete (2006: 1 320,1 milijonov EUR), carina (2006: 989,8 milijonov EUR) in DDV (2006: 727,8 milijonov EUR);

51.

poziva Komisijo, da pripravi ustrezno pravno podlago za objavo imen podjetij in posameznikov, ki so ogoljufali Skupnost;

52.

pozdravlja način, na katerega je OLAF obvestil Parlament o spremljanju končanih preiskav; vendar pa opozarja, da so zadevna javna tožilstva zavrnila obravnavo 20 primerov (od 134 primerov, za katere je bilo zahtevano sodno spremljanje) zaradi zastaranja ali pomanjkanja dokazov;

53.

vendar obžaluje, da OLAF ni obnovil dialoga o pisnih informacijah, ki jih pristojni parlamentarni odbori redno prejemajo, kot je bilo zahtevano v zgoraj omenjeni resoluciji z dne 15. junija 2006;

54.

ugotavlja, da je bila tako kot v preteklih letih večina primerov zabeležena v Belgiji, Nemčiji in Italiji;

55.

opozarja na zgoraj omenjeno resolucijo z dne 11. oktobra 2007;

56.

ugotavlja, da je bil leta 2006 za izterjave v okviru preiskav OLAF-a vpisan znesek, višji od 450 milijonov EUR; ta znesek se nanaša na zaključene primere v letu 2006 (približno 114 milijonov EUR) in na trenutne spremljevalne ukrepe (približno 336 milijonov EUR, ki prihajajo predvsem iz kmetijskega sektorja – 134,6 milijonov EUR – in iz strukturnih skladov – 146,3 milijonov EUR);

57.

pozdravlja sodelovanje med OLAF-om, Europolom, Eurojustom in nekaterimi mednarodnimi organizacijami, saj je namen tega sodelovanja med drugim tudi boj proti organiziranemu kriminalu; istočasno poudarja, da bi moralo biti takšno sodelovanje pregledno in bi moralo ohraniti neodvisnost OLAF-a;

58.

razume, da želi Komisija zaradi ekonomskih razlogov omejiti število jezikovnih različic svojih poročil; kljub temu vztraja, da morajo biti priloga 2 k letnim poročilom o zaščiti finančnih interesov Skupnosti kot tudi poročila o delu na voljo vsaj v angleškem, francoskem in nemškem jeziku;

59.

opozarja Komisijo, da je Parlament v 30. odstavku svoje zgoraj omenjene resolucije z dne 15. junija 2006 izrekel „za združitev vseh preiskovalnih pooblastil OLAF-a v eni sami uredbi“; hkrati poudarja, da se zdi, da tudi delovna skupina Sveta za boj proti goljufijam zagovarja racionalizacijo obstoječe pravne podlage (18); zato poziva OLAF, da v okviru letnega poročila o svoji dejavnosti za leto 2007 nemudoma predloži analizo o interoperabilnosti različnih pravnih podlag, s katerimi bo OLAF pridobil preiskovalna pooblastila, da bi morebiti vključili ugotovitve analize v prihodnjo revizijo Uredbe OLAF; s tem v zvezi poudarja dejstvo, da Lizbonska pogodba (19) prav tako spreminja člen 280 Pogodbe EU, ki se nanaša na boj proti goljufiji;

60.

ugotavlja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice dne 27. novembra 2007 v primeru Tillack proti Belgiji (pritožba št. 20477/05) odločilo, da je belgijska država kršila člen 10 (svoboda izražanja) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ko je preiskala prostore novinarja; vendar ugotavlja, da predhodne upravne preiskave, ki jih je opravil OLAF in Komisija, niso bile predmet te odločitve; s tem v zvezi meni, da je na splošno treba sprejeti vsak ustrezen ukrep za zaščito pravic oseb, proti katerim poteka preiskava;

61.

je zelo zaskrbljen zaradi finančnih izgub, ki jih povzročajo transakcije tipa „davčnega vrtiljaka“; ugotavlja, na primer, da je nemški inštitut za ekonomske študije ocenil izgube nacionalnih prejemkov za DDV za obdobje 2003–2005 med 17 000 in 18 000 milijonov EUR letno; in da so na splošno države članice ocenile, da vsako leto v okviru prejemkov za DDV izgubijo približno 10 %; ter da se tretjino teh izgub lahko pripiše čezmejnim transakcijam tipa davčnega vrtiljaka;

62.

poleg tega ugotavlja, da zgornji dom Združenega kraljestva ocenjuje nacionalne izgube prihodkov za DDV za obdobje 2005–2006 med 3 500 in 4 750 milijonov britanskih funtov; torej najmanj 9,6 milijonov britanskih funtov na dan; navaja poročilo, ki pravi, da: „Trenutni mehanizem transakcij z DDV znotraj Skupnosti (…) ni vzdržen.“ (20);

63.

opozarja, da se lahko samo dejanski prihodki upoštevajo za zbiranje tradicionalnih lastnih sredstev iz DDV;

64.

je zelo zaskrbljen, saj še vedno veliko držav članic nasprotuje okrepitvi sodelovanja med pristojnimi državnimi službami na eni strani in med Komisijo, vključno z OLAF-om, ter državnimi službami na drugi strani;

65.

pozdravlja sporočilo Komisije Svetu o nekaterih ključnih elementih, ki vplivajo na oblikovanje strategije za boj proti goljufijam na področju DDV-ja znotraj EU (KOM(2007)0758); skladno s tem zahteva, da pristojni organ dejavno spremlja izvrševanje;

66.

obžaluje, da Svet še ni podal svojega stališča glede predloga Uredbe o medsebojni upravni pomoči za zaščito finančnih interesov Skupnosti pred goljufijami in drugimi oblikami nezakonitega ravnanja (21), ki ga je Evropski parlament sprejel med prvo obravnavo dne 23. junija 2005 (22); poziva svojega predsednika, naj stopi v stik s predsedstvom Sveta in doseže napredek v zvezi s tem vprašanjem;

67.

meni, da je treba za boj proti čezmejnim goljufijam tipa davčnega vrtiljaka izboljšati sodelovanje med zadevnimi službami in Komisijo (OLAF-om); meni, da je v tem smislu potrebno okrepiti sistem za izmenjavo podatkov o DDV in sodelovanje na področju analize podatkov s pomočjo Komisije (OLAF-a);

68.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču, Računskemu sodišču, nadzornemu odboru Evropskega urada za boj proti goljufijam in Evropskemu uradu za boj proti goljufijam.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/16

A.

ker je Evropska unija eden od ključnih akterjev na področju svetovne trgovine in bi morala ohranjati vodilno vlogo v sistemu svetovnega gospodarstva, da bi postalo pravičnejše in da bi bolj spoštovalo okoljske in družbene pravice,

B.

ker je Evropska unija največji izvoznik na svetu in največji ponudnik storitev ter si zato zelo prizadeva za zagotovitev odprtja novih trgov blaga, storitev in naložb,

C.

ker mora EU izvajati ambicioznejše in v prihodnost usmerjene strategije, da se bo spoprijela z izzivi globalizacije in z vse večjo konkurenco večjih razvijajočih se gospodarstev ter hkrati ohranila evropski ekonomski, regionalni in socialni model in podpirala človekove pravice ter socialne in okoljske standarde,

D.

ker je gospodarska odprtost doma in na tujem bistvena za oblikovanje novih delovnih mest in gospodarsko rast ter za ohranjanje mednarodne konkurenčnosti; ker bi morala zato EU v okviru strategije dostopa na trge nadaljevati z odpiranjem trgov EU ter spodbujati svoje trgovinske partnerje, naj odstranijo ovire na svoji strani in tako še dodatno odprejo svoje trge,

E.

ker bo ustrezen dostop na trge tretjih držav domačim proizvajalcem iz Evropske unije omogočil, da ohranijo vodilni položaj na področju blaga in storitev z dodano vrednostjo, okrepijo inovacije svojih izdelkov, podpirajo ustvarjalnost, varujejo pravice intelektualne lastnine in dosežejo pomembne ekonomije obsega,

F.

ker z razvojem mednarodne trgovine dostop na trge tretjih držav postaja enako pomemben kot zaščita trgov EU pred nepoštenimi trgovinskimi praksami,

G.

ker se s sprostitvijo trgovine in vedno večjim obsegom menjave razvija mednarodna konkurenca, vendar se veča tudi nevarnost, da bodo izvoz oteževale trgovinske ovire, ki imajo negativne posledice za mednarodno konkurenčnost podjetij iz EU,

H.

ker na konkurenčnost gospodarstva Evropske unije brez dvoma vpliva protekcionistično obnašanje znotraj in tudi zunaj Skupnosti, ki ne temelji na pravilih Svetovne trgovinske organizacije (STO),

I.

ker bo odprava trgovinskih ovir zagotovo povečala evropski izvoz blaga in storitev ter zagotovila stabilno rast gospodarstva Evropske unije,

J.

ker je treba upoštevati neučinkovito zaščito pravic intelektualne lastnine v globalnih trgovinskih partnericah Evropske unije, vključno z geografskimi označbami in geografskim poreklom,

K.

ker je zelo pomembno razlikovati med vnaprej postavljenimi neupravičenimi trgovinskimi ovirami, ki izhajajo iz neskladnega izvajanja sprejetih dvostranskih in večstranskih trgovinskih pravil, in trgovinskimi ovirami, ki izhajajo iz legitimnih zakonodajnih in upravnih dejavnosti javnih oblasti, ki niso trgovinske, vendar imajo nenačrtovane posledice na trgovino,

L.

ker so obremenjujoči carinski postopki za uvoz, izvoz in tranzit, sanitarne in fitosanitarne omejitve, ki v okviru obstoječih pravil STO niso upravičene, nepravična uporaba instrumentov trgovinske zaščite in slaba zaščita pravic intelektualne lastnine jasne vnaprej postavljene neupravičene trgovinske ovire, ki jih je treba obravnavati, da bi podjetjem iz EU olajšali dostop na trg,

M.

ker se jasno kaže, da trgovinske ovire pomembno vplivajo na splošno izvozno učinkovitost EU kljub temu, da je izredno težko podati kakršno koli natančno oceno o obsegu trgovine Evropske unije, ki jo ovirajo omejitve na zunanjih trgih,

N.

ker je gospodarska prisotnost Evropske unije na splošno močnejša v industrializiranih državah, kjer je povpraševanje stabilno, a precej šibkejša na hitro rastočih območjih in na razvijajočih se trgih, kot sta Kitajska in Indija,

O.

ker je Evropska unija v splošnem obravnavana kot zelo odprt in pregleden trg, ki se resno sooča s protikonkurenčnim vedenjem in zagotavlja pravične pogoje za ves uvoz ne glede na državo porekla,

P.

ker so visoke carine še vedno pomembna ovira v trgovini, zlasti v odnosih z velikimi, razvijajočimi se državami,

Q.

ker je STO edini učinkovit okvir za zagotavljanje dostopa na trge ter poštene in pravične trgovine na svetovni ravni; ker bi morala projekcija evropskega modela upravljanja prispevati k nadaljnjemu razvoju primernih in poštenih pravil za stabilnejši in obširnejši regulativni sistem za svetovno trgovino,

R.

ker je v splošnem interesu Komisije, da zagotovi čim večjo skladnost trgovinske zakonodaje in prakse, ki ju bodo sprejeli njeni partnerji, s pravili STO in drugimi mednarodnimi pravili,

S.

ker trgovinske ovire in ovire onkraj meje ne prizadenejo le blagovne menjave, temveč pomembno vplivajo tudi na trgovino s storitvami in javna naročila,

T.

ker reševanje težav in večja učinkovitost pri varovanju legitimnih interesov in pričakovanj industrije lahko v smislu kredibilnosti in vidnosti koristi tudi Evropski uniji,

U.

ker je za izpolnjevanje ciljev spremenjene lizbonske strategije potrebno, da gospodarske panoge v Evropski uniji dosežejo in ohranjajo stabilne konkurenčne položaje na svetovnem trgu,

V.

ker je ta konkurenčnost, zlasti konkurenčnost malih in srednjih podjetij (MSP), vedno bolj odvisna od raziskav, razvoja, inovacij in pravic intelektualne lastnine,

W.

ker sta osnovna pogoja za konkurenčnost varna in zanesljiva oskrba z energijo na eni strani ter neoviran dostop podjetij iz EU do najsodobnejših informacijskih in komunikacijskih tehnologij na drugi strani,

1.

poudarja, da uspešno izvajanje revidirane in velikopotezne strategije dostopa na trge, namenjene odprtju novih svetovnih trgov za izdelke in storitve iz EU, po vsej verjetnosti ne bo le povečalo svetovne vloge Evropske unije, temveč bo tudi zaščitilo obstoječa in ustvarilo nova delovna mesta v Evropi, okrepilo konkurenčnost Evropske unije in s tem pomembno prispevalo k doseganju ciljev lizbonske strategije;

2.

poudarja, da je strategija EU za zagotavljanje dostopa na trge usmerjena predvsem na razvita in rastoča gospodarstva;

3.

poudarja, da učinkovitost Evropske unije pri izvozu v razvita in razvijajoča se gospodarstva pogosto ovirajo pomanjkanje vzajemnosti pri pogojih za dostop na trge, nezadostno upoštevanje pravil mednarodne trgovine in vse pogostejše nepoštene trgovinske prakse;

4.

poziva Komisijo, naj zagotovi zaščito legitimnih trgovinskih interesov Evropske unije pred zlorabami ali nepoštenimi trgovinskimi praksami tretjih držav; meni, da bi se morala Evropska unija v primerih, ko tretje države podjetjem iz EU neupravičeno omejujejo dostop na njihove trge, hitro in odločno odzvati;

5.

ugotavlja, da je pomen vprašanj v zvezi z ureditvijo v mednarodni trgovini čedalje večji; poziva k večji skladnosti med pravili in praksami Evropske unije ter pravili in praksami njenih glavnih trgovinskih partnerjev; poudarja, da uskladitev pravil in predpisov ne bi smela privesti do okrnitve zdravstvene, varnostne, okoljske in socialne zakonodaje v Evropi, temveč bi morala glavne trgovinske partnerje Evropske unije spodbuditi k sprejetju boljših pravil;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo dolgoročni pristop k strukturnim izkrivljanjem, ki so po svoji naravi takšna, da se bodo verjetno nadaljevala ali pa bo do njih ponovno prišlo celo po tem, ko bo Komisija sprejela ukrepe; poziva Komisijo, naj ne prezre primerov, v katerih zgodnja odprava ovir ni mogoča, a je njihova odstranitev vseeno potrebna za ponovno vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev na ključnih tujih trgih;

7.

poziva Komisijo, naj resne in sistematične kršitve pravil in sporazumov STO ter drugih mednarodnih trgovinskih zakonov obravnava kot kršitve, ki jih je treba nemudoma odpraviti, in zagotovi, da izvrševanje teh pravil ne bo predmet političnih in gospodarskih razprav, razen tistih v zvezi z obravnavanim primerom;

8.

poziva tretje države, naj za evropska podjetja odpravijo omejitve glede tujega lastništva in diskriminacijska pravila;

9.

pozdravlja pristop, ki ga Komisija predlaga za opredelitev prednostnih nalog glede dostopa na trge, a poziva tudi k upoštevanju drugih kriterijev, ki bi zagotovili, da bi nova pobuda pomagala čim večjemu številu gospodarskih subjektov v Evropski uniji, zlasti MSP, katerih preživetje je neizbežno odvisno od jasne opredelitve ter učinkovitega izvajanja pravic intelektualne lastnine in dokončnih omejitev monopolnih rent;

10.

poudarja, da bo uspešen boj proti trgovinskim oviram spodbudil naložbe, proizvodnjo in trgovino v Evropski uniji in po svetu, med drugim z večjo preglednostjo, napovedljivostjo in konkurenčnostjo pogojev za dostop na trge ali z okrepitvijo povezave med Evropsko unijo in mednarodnimi trgi;

11.

meni, da bodo sporazumi o prosti trgovini s ciljnimi državami Evropske unije brez pomena, če ne bodo zagotovili večjega dostopa na trge in dejanskega napredka pri zmanjševanju in posledično odpravljanju netarifnih ovir, ki, vredno je opozoriti, pogosto izkrivljajo trgovino bolj kot tarifne ovire;

12.

pozdravlja pobudo Komisije za vzpostavitev okrepljenega partnerstva za olajšanje dostopa na trge evropskim izvoznikom, zlasti doseganje konkretnih rezultatov za podjetja iz EU z izboljšanjem dostopa na rastočih trgih, kjer se podjetja iz EU soočajo z novimi in kompleksnimi ovirami za trgovino in naložbe; pozdravlja pobudo Komisije za uskladitev ciljev in sredstev trgovinske politike Evropske unije ter strategije za dostop do trga na način, ki učinkovito izkorišča potencial Evropske unije na področju mednarodne trgovine in svetovne konkurenčnosti;

13.

pozdravlja zlasti predloge Komisije za vzpostavitev okrepljenega partnerstva med Komisijo, državami članicami in podjetji iz EU za neposredno pomoč gospodarskim subjektom pri premagovanju konkretnih težav, ki jih imajo pri dostopu na trge tretjih držav, in sicer na način in v času, ki sta združljiva s poslovno realnostjo;

14.

meni, da lahko Komisija pomembno vpliva na izvajanje nove strategije za dostop na trge z zagotavljanjem ustrezne usklajenosti med nacionalnimi ukrepi in ukrepi Skupnosti, z izkoriščanjem virov, ki bi bili sicer razpršeni, in z zagotavljanjem učinkovitejše zaščite pravic in interesov evropskih izvoznikov;

15.

meni, da ima Evropska unija v tesnem sodelovanju z državami članicami nenadomestljivo vlogo pri zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev v mednarodni trgovini, in ob upoštevanju načela subsidiarnosti in ravnovesja obstoječih pristojnosti;

16.

poudarja pomen periodičnega kakovostnega in količinskega ocenjevanja rezultatov strategije dostopa na trg za oceno njene učinkovitosti; poziva Komisijo, naj razvije primeren akcijski načrt za dostop do trga in Parlamentu vsako leto predloži poročilo o dostopu na trge, podobno kot to že počne v zvezi z instrumenti trgovinske zaščite;

17.

poziva podjetja iz EU, ki si legitimno konkurirajo znotraj in izven Evropske unije, naj se pri novi strategiji dostopa na trge odločijo za sodelovanje in naj pri tem upoštevajo, da je odpiranje tujih trgov ter zagotavljanje proste in pravične trgovine v njihovem skupnem interesu, to pa zahteva skupna in usklajena prizadevanja;

18.

obžaluje, da v zgoraj navedenem sporočilu z naslovom „Globalna Evropa: Okrepljeno partnerstvo za olajšanje dostopa na trge evropskim izvoznikom“ niso bila upoštevana številna razumna in na izkušnjah temelječa priporočila iz podjetniškega sveta, sindikatov, organizacij potrošnikov in civilne družbe; poziva Komisijo, naj jih upošteva pri izvajanju navedenega sporočila;

19.

poudarja, da morajo Komisija in države članice še naprej sodelovati z namenom izmenjave informacij in dobrih praks; poziva države članice, naj vzpostavijo omrežja nacionalnih ali, če je to primerno, regionalnih centrov za pomoč uporabnikom, ki bodo posebno pozornost namenjali interesom in potrebam MSP;

20.

meni, da bi se učinkovitost takšnih mrež znatno povečala, če bi v procesu vzpostavitve sodelovali nacionalna in lokalna industrijska združenja, gospodarske zbornice, združenja MSP ter agencije za pospeševanje trgovine;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj povečajo vlogo Svetovalnega odbora za dostop na trg ter zagotovijo stalno povezavo z odborom iz člena 133 (imenovan po ustreznem členu iz Pogodbe ES), Odborom za urejanje trgovinskih ovir in drugimi ustreznimi odbori;

22.

poziva Komisijo, naj oblikuje sistem neprestanega dialoga, ki bo državam članicam in, če je to primerno, regijam ter drugim evropskim zainteresiranim stranem omogočil izmenjavo informacij ter opredelitev strategij in prednostnih nalog;

23.

poziva Komisijo, naj pri izvajanju svoje strategije za dostop na trge razmisli o:

24.

poziva k bolj strukturiranemu usklajevanju med Komisijo in državami članicami v tretjih državah, ki bi omogočilo učinkovitejšo uporabo diplomatskih in vladnih sredstev za obravnavo dostopa na trge;

25.

poudarja, da je treba delegacijam Komisije v tretjih državah in tamkajšnjim na novo ustanovljenim delovnim skupinam za dostop na trg dati jasno in ambiciozno nalogo; ponovno poudarja, da bo strategija dostopa na trg uspešna le, če bodo države članice sorazmerno s svojimi sredstvi, interesi in cilji pripravljene prispevati človeške vire in finančna sredstva;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje z evropskimi gospodarskimi zbornicami, trgovinskimi združenji in agencijami držav članic za pospeševanje trgovine, ki se nahajajo v tretjih državah, ter zagotovijo ustrezno izmenjavo informacij med delegacijami, veleposlaništvi držav članic, drugimi vladnimi organi za zunanjo trgovino in zainteresiranimi evropskimi poslovnimi združenji;

27.

poziva Komisijo, naj ponovno opredeli prednostne naloge razporeditve človeških virov za delegacije Komisije in jih sčasoma poveča, da bo več osebja na voljo za začetek in zagotavljanje uspešnega delovanja skupin za dostop na trge, zlasti v ključnih delegacijah, kot so tiste v Pekingu, New Delhiju, Moskvi in Brasilii;

28.

podpira oblikovanje namenskih pobud v okviru strategije dostopa na trge, zlasti za obravnavo ovir na področjih storitev, javnih razpisov, naložb, pravic intelektualne lastnine, carinskih postopkov, državnih pomoči in drugih subvencij, ter oblikovanje pravil o konkurenci in njihovega primernega izvajanja v tretjih državah;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo lahko MSP ves čas s pridom izkoriščala nove pobude za dostop na trge; prav tako poziva Komisijo, naj opredeli ad hoc ukrepe za okrepitev navzočnosti proizvodov MSP na trgih tretjih držav in za zaščito njihovih legitimnih pravic pred enostranskimi praksami tretjih držav;

30.

poziva Komisijo, naj kot del svoje zunanjetrgovinske politike posebej obravnava vse omejitve pri oskrbi z internetom in storitvami informacijskih družb, s katerimi se srečujejo podjetja iz EU v tretjih državah, ter naj šteje vse nepotrebne omejitve pri oskrbi s temi storitvami kot trgovinske ovire;

31.

poudarja, da je treba z glavnimi trgovinskimi partnerji Evropske unije (kot so Združene države Amerike, Kanada in Japonska) ustvariti sinergijo, da bi določili skupno strategijo dostopa na trge in utrli pot prepotrebnemu večstranskemu sporazumu o dostopu na trge;

32.

ponavlja potrebo po nadaljnjem spodbujanju poglobljenega mednarodnega regulativnega sodelovanja in približevanja, da se odpravi potratno podvajanje in zmanjša stroške za potrošnike, industrijo in vlade; poziva Komisijo, naj spodbuja tako večstransko kot dvostransko postopno približevanje standardov in pravil Evropske unije ter njenih trgovinskih partnerjev;

33.

poziva Komisijo, naj spodbuja namenske mehanizme STO, ki omogočajo hitrejše preučevanje ukrepov za obravnavo novih in nastajajočih netarifnih ovir; Komisija mora v zvezi s tem spodbujati druge trgovinske partnerje, da bolje izkoristijo postopke sporočanja v skladu s Sporazumi o tehničnih ovirah v trgovini;

34.

vztraja, da je pozornost treba nameniti izvajanju in zagotavljanju, da bodo tretje države izpolnjevale svoje obveznosti do STO z uresničevanjem te pravice v okviru organa za reševanje sporov STO;

35.

meni, da bi si morala Evropska unija, razen če je to utemeljeno z razvojnimi razlogi, z vsemi močmi prizadevati za pridobitev koncesij od svojih trgovinskih partnerjev, ki so sorazmerne z njihovimi stopnjami razvoja;

36.

poziva Komisijo, naj v novo generacijo sporazumov o prosti trgovini in v druge sporazume, povezane s trgovino, vključi jasne določbe o izvrševanju in poravnavi sporov, namenjene zlasti za obravnavo ovir onkraj meje;

37.

poziva trgovinske partnerje Evropske unije, naj postopoma zmanjšajo ali odstranijo ovire, ki omejujejo dostop na trge blaga in storitev, namesto tega pa naj na podlagi vzajemnosti in vključno z zadovoljivim izvajanjem ukrepov za odpiranje trga, ki izhajajo iz dvostranskih, regionalnih in večstranskih pogajanj, optimizirajo vzajemne trgovinske možnosti;

38.

poziva Komisijo, naj Parlamentu vsako leto poroča o napredku in rezultatih strategije dostopa na trge, posebno pozornost pa naj nameni določenim prednostnim nalogam;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/23

A.

ker trgovino na drobno po vsej EU čedalje bolj obvladuje majhno število verig supermarketov,

B.

ker se ti hitro spreminjajo v „čuvaje“, ki nadzorujejo edini pravi dostop kmetov in drugih dobaviteljev do potrošnikov EU,

C.

ker dokazi po celotni EU kažejo, da veliki supermarketi izrabljajo svojo kupno moč, tako da dobaviteljem (tako s sedežem v in izven EU in) nevzdržno znižujejo cene in jim postavljajo nepravične pogoje,

D.

ker ima takšen pritisk na dobavitelje negativen učinek na kakovost zaposlovanja in okoljevarstvo,

E.

ker se bodo morda morali potrošniki soočiti z izgubo raznolikosti proizvodov, kulturne dediščine in maloprodajnih mest,

F.

ker so nekatere države članicesprejele zakonodajo, s katero soskušale tovrstno zlorabo omejiti, supermarketi vse pogosteje delujejo prek nacionalnih meja, zato je zaželena zakonodaja na ravni EU,

1.

poziva Generalni direktorat za konkurenco k oceni učinka, ki ga ima koncentracija supermarketov v EU na mala podjetja, dobavitelje, delavce in potrošnike, zlasti k presoji zlorabe kupne moči, do katere lahko ta koncentracija privede;

2.

poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe, tudi ureditvene, za varstvo potrošnikov, delavcev in proizvajalcev pred vsako zlorabo prevladujočega položaja ali negativnimi posledicami, odkritimi s to preiskavo;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Komisiji, Svetu in parlamentom držav članic.

Seznam podpisnikov

Adamos Adamou, Vittorio Agnoletto, Vincenzo Aita, Gabriele Albertini, Jim Allister, Roberta Alma Anastase, Georgs Andrejevs, Alfonso Andria, Laima Liucija Andrikienė, Emmanouil Angelakas, Roberta Angelilli, Alfredo Antoniozzi, Kader Arif, Stavros Arnaoutakis, Richard James Ashworth, Francisco Assis, John Attard-Montalto, Elspeth Attwooll, Marie-Hélčne Aubert, Jean-Pierre Audy, Margrete Auken, Inés Ayala Sender, Liam Aylward, Pilar Ayuso, Peter Baco, Mariela Velichkova Baeva, Enrique Barón Crespo, Etelka Barsi-Pataky, Alessandro Battilocchio, Katerina Batzeli, Edit Bauer, Jean Marie Beaupuy, Zsolt László Becsey, Angelika Beer, Ivo Belet, Irena Belohorská, Jean-Luc Bennahmias, Monika Beňová, Pervenche Berčs, Sergio Berlato, Giovanni Berlinguer, Thijs Berman, Šarūnas Birutis, Jana Bobošíková, Sebastian Valentin Bodu, Jens-Peter Bonde, Guy Bono, Mario Borghezio, Josep Borrell Fontelles, Umberto Bossi, Costas Botopoulos, Bernadette Bourzai, Sharon Bowles, Iles Braghetto, Frieda Brepoels, Hiltrud Breyer, André Brie, Danutė Budreikaitė, Paul van Buitenen, Kathalijne Maria Buitenweg, Ieke van den Burg, Colm Burke, Niels Busk, Cristian Silviu Bușoi, Philippe Busquin, Joan Calabuig Rull, Mogens Camre, Luis Manuel Capoulas Santos, Marco Cappato, Marie-Arlette Carlotti, Carlos Carnero González, Giorgio Carollo, Paulo Casaca, Françoise Castex, Giuseppe Castiglione, Giusto Catania, Alejandro Cercas, Giulietto Chiesa, Sylwester Chruszcz, Luigi Cocilovo, Carlos Coelho, Richard Corbett, Dorette Corbey, Giovanna Corda, Titus Corlățean, Jean Louis Cottigny, Michael Cramer, Corina Crețu, Gabriela Crețu, Brian Crowley, Magor Imre Csibi, Marek Aleksander Czarnecki, Ryszard Czarnecki, Daniel Dăianu, Joseph Daul, Dragoș Florin David, Chris Davies, Antonio De Blasio, Bairbre de Brún, Arūnas Degutis, Véronique De Keyser, Gérard Deprez, Proinsias De Rossa, Harlem Désir, Nirj Deva, Mia De Vits, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Jolanta Dičkutė, Gintaras Didžiokas, Alexandra Dobolyi, Brigitte Douay, Mojca Drčar Murko, Bárbara Dührkop Dührkop, Árpád Duka-Zólyomi, Constantin Dumitriu, Michl Ebner, Saïd El Khadraoui, Maria da Assunção Esteves, Edite Estrela, Harald Ettl, Jill Evans, Robert Evans, Richard Falbr, Claudio Fava, Szabolcs Fazakas, Emanuel Jardim Fernandes, Francesco Ferrari, Anne Ferreira, Elisa Ferreira, Ilda Figueiredo, Petru Filip, Věra Flasarová, Hélène Flautre, Alessandro Foglietta, Hanna Foltyn-Kubicka, Nicole Fontaine, Glyn Ford, Armando França, Monica Frassoni, Duarte Freitas, Sorin Frunzăverde, Kinga Gál, Vicente Miguel Garcés Ramón, José Manuel García-Margallo y Marfil, Iratxe García Pérez, Giuseppe Gargani, Jas Gawronski, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Claire Gibault, Adam Gierek, Maciej Marian Giertych, Neena Gill, Ioannis Gklavakis, Béla Glattfelder, Gian Paolo Gobbo, Bogdan Golik, Bruno Gollnisch, Ana Maria Gomes, Donata Gottardi, Genowefa Grabowska, Dariusz Maciej Grabowski, Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf, Luis de Grandes Pascual, Louis Grech, Elly de Groen-Kouwenhoven, Lilli Gruber, Ambroise Guellec, Pedro Guerreiro, Umberto Guidoni, Zita Gurmai, Catherine Guy-Quint, András Gyürk, Fiona Hall, David Hammerstein, Benoît Hamon, Małgorzata Handzlik, Gábor Harangozó, Marian Harkin, Rebecca Harms, Satu Hassi, Adeline Hazan, Anna Hedh, Gyula Hegyi, Erna Hennicot-Schoepges, Edit Herczog, Esther Herranz García, Jim Higgins, Mary Honeyball, Milan Horáček, Richard Howitt, Ján Hudacký, Ian Hudghton, Stephen Hughes, Alain Hutchinson, Jana Hybášková, Filiz Hakaeva Hyusmenova, Monica Maria Iacob-Ridzi, Mikel Irujo Amezaga, Marie Anne Isler Béguin, Carlos José Iturgaiz Angulo, Lily Jacobs, Mieczysław Edmund Janowski, Lívia Járóka, Elisabeth Jeggle, Pierre Jonckheer, Ona Juknevičienė, Jelko Kacin, Gisela Kallenbach, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Metin Kazak, Tunne Kelam, Wolf Klinz, Jaromír Kohlíček, Maria Eleni Koppa, Magda Kósáné Kovács, Miloš Koterec, Sergej Kozlík, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Ģirts Valdis Kristovskis, Urszula Krupa, Wiesław Stefan Kuc, Sepp Kusstatscher, Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk, Joost Lagendijk, André Laignel, Jean Lambert, Stavros Lambrinidis, Romano Maria La Russa, Vincenzo Lavarra, Johannes Lebech, Stéphane Le Foll, Roselyne Lefrançois, Bernard Lehideux, Lasse Lehtinen, Jörg Leichtfried, Jo Leinen, Katalin Lévai, Bogusław Liberadzki, Marcin Libicki, Eva Lichtenberger, Kartika Tamara Liotard, Alain Lipietz, Pia Elda Locatelli, Andrea Losco, Caroline Lucas, Elizabeth Lynne, Linda McAvan, Arlene McCarthy, Mary Lou McDonald, Mairead McGuinness, Edward McMillan-Scott, Jamila Madeira, Ramona Nicole Mănescu, Mario Mantovani, Marian-Jean Marinescu, Helmuth Markov, David Martin, Hans-Peter Martin, Jean-Claude Martinez, Miguel Angel Martínez Martínez, Jan Tadeusz Masiel, Antonio Masip Hidalgo, Jiří Maštálka, Ana Mato Adrover, Mario Mauro, Erik Meijer, Íñigo Méndez de Vigo, Emilio Menéndez del Valle, Willy Meyer Pleite, Rosa Miguélez Ramos, Marianne Mikko, Miroslav Mikolášik, Francisco José Millán Mon, Claude Moraes, Eluned Morgan, Luisa Morgantini, Philippe Morillon, Jan Mulder, Roberto Musacchio, Cristiana Muscardini, Joseph Muscat, Francesco Musotto, Sebastiano (Nello) Musumeci, Riitta Myller, Pasqualina Napoletano, Robert Navarro, Cătălin-Ioan Nechifor, Catherine Neris, Rareș-Lucian Niculescu, Ljudmila Novak, Vural Öger, Cem Özdemir, Péter Olajos, Jan Olbrycht, Seán Ó Neachtain, Gérard Onesta, Dumitru Oprea, Josu Ortuondo Larrea, Csaba Őry, Siiri Oviir, Reino Paasilinna, Justas Vincas Paleckis, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Vladko Todorov Panayotov, Marco Pannella, Pier Antonio Panzeri, Dimitrios Papadimoulis, Atanas Paparizov, Neil Parish, Ioan Mircea Pașcu, Bogdan Pęk, Maria Petre, Tobias Pflüger, Rihards Pīks, João de Deus Pinheiro, Józef Pinior, Mirosław Mariusz Piotrowski, Francisca Pleguezuelos Aguilar, Zita Pleštinská, Rovana Plumb, Anni Podimata, Zdzisław Zbigniew Podkański, Bernard Poignant, Adriana Poli Bortone, José Javier Pomés Ruiz, Mihaela Popa, Nicolae Vlad Popa, Christa Prets, Pierre Pribetich, Vittorio Prodi, Miloslav Ransdorf, Karin Resetarits, José Ribeiro e Castro, Teresa Riera Madurell, Giovanni Rivera, Marco Rizzo, Michel Rocard, Bogusław Rogalski, Zuzana Roithová, Luca Romagnoli, Raül Romeva i Rueda, Wojciech Roszkowski, Mechtild Rothe, Libor Rouček, Martine Roure, Christian Rovsing, Luisa Fernanda Rudi Ubeda, Heide Rühle, Eoin Ryan, Guido Sacconi, Aloyzas Sakalas, Katrin Saks, María Isabel Salinas García, Antolín Sánchez Presedo, Manuel António dos Santos, Daciana Octavia Sârbu, Amalia Sartori, Gilles Savary, Luciana Sbarbati, Pierre Schapira, Karin Scheele, Carl Schlyter, Frithjof Schmidt, Pál Schmitt, György Schöpflin, Adrian Severin, Czesław Adam Siekierski, Brian Simpson, Kathy Sinnott, Marek Siwiec, Alyn Smith, Csaba Sógor, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Bart Staes, Grażyna Staniszewska, Petya Stavreva, Struan Stevenson, Catherine Stihler, Theodor Dumitru Stolojan, Dimitar Stoyanov, Daniel Strož, Robert Sturdy, Margie Sudre, László Surján, Gianluca Susta, József Szájer, Konrad Szymański, Csaba Sándor Tabajdi, Antonio Tajani, Andres Tarand, Salvatore Tatarella, Marianne Thyssen, Silvia-Adriana Țicău, Gary Titley, Patrizia Toia, László Tőkés, Ewa Tomaszewska, Witold Tomczak, Antonios Trakatellis, Catherine Trautmann, Kyriacos Triantaphyllides, Helga Trüpel, Claude Turmes, Feleknas Uca, Inese Vaidere, Johan Van Hecke, Anne Van Lancker, Geoffrey Van Orden, Daniel Varela Suanzes-Carpegna, Yannick Vaugrenard, Armando Veneto, Riccardo Ventre, Donato Tommaso Veraldi, Bernadette Vergnaud, Marcello Vernola, Oldřich Vlasák, Johannes Voggenhuber, Sahra Wagenknecht, Diana Wallis, Henri Weber, Renate Weber, Anders Wijkman, Glenis Willmott, Janusz Wojciechowski, Francis Wurtz, Luis Yañez-Barnuevo García, Zbigniew Zaleski, Mauro Zani, Andrzej Tomasz Zapałowski, Stefano Zappalà, Tomáš Zatloukal, Tatjana Ždanoka, Dushana Zdravkova, Vladimír Železný, Roberts Zīle, Gabriele Zimmer, Marian Zlotea, Tadeusz Zwiefka

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/25

A.

je bil razvoj Evropske unije v zadnjih 50 letih temelj za vzpostavitev območja miru in stabilnosti na celini, ki jo je predhodno opustošila vojna, krepitev demokracije, svobode in državljanskih pravic, spodbujanje blaginje, solidarnosti in dobrobiti prek vzpostavitve največjega svetovnega enotnega trga s skupnimi pravili o socialnih standardih, varstvu okolja in potrošnikov, pravični konkurenci ter z ekonomsko in monetarno unijo, za omogočanje državam članicam, da delajo skupaj ter rešujejo vprašanja, ki presegajo državne meje, ter za zagotavljanje večje vloge Evrope v svetovnih zadevah,

B.

je bilo ugotovljeno, da je treba institucije Unije reformirati in okrepiti, s čimer bi se njeni dosežki utrdili in bi se izboljšala zmožnost Unije s 27 ali več članicami, da učinkovito deluje in se spopada s skupnimi novimi izzivi ter ima večjo demokratično odgovornost,

C.

je ta potreba povzročila zaporedne reforme, ki so od podpisa Maastrichtske pogodbe – ki je pomenila spremembo pri evropskem združevanju z vzpostavitvijo ekonomske in monetarne unije ter s prehodom s pretežno ekonomske na politično unijo – poskušale vzpostaviti institucionalno strukturo Unije ter so vodile do podpisa Laekenske deklaracije, ki je prav tako omogočila drugačen proces reforme, ki temelji na postopku konvencije in ne več izključno na medvladnih konferencah,

D.

je Pogodbo o Ustavi za Evropo pripravila konvencija, sestavljena iz dveh predstavnikov vsakega nacionalnega parlamenta, 16 poslancev Evropskega parlamenta, dveh predstavnikov Komisije in predstavnika iz vsake nacionalne vlade, ki je pripravila osnutek skozi javno razpravo, ki je vodil h konsenzu, ki ni bil bistveno spremenjen z medvladno konferenco leta 2004, medtem ko sledeča Lizbonska pogodba, ki ne sledi nekaterim značilnostim Ustave, izhaja iz bolj tradicionalnih medvladnih delovnih metod, čeprav s polnim sodelovanjem treh predstavnikov Evropskega parlamenta,

E.

je prejšnje prizadevanje za reformo Unije s tem, da bi pogodbe nadomestili z ustavo, podprla velika večina izvoljenih predstavnikov evropskih državljanov v Evropskem parlamentu (4) in sta Ustavo ratificirali dve tretjini držav članic, vendar sta jo zavrnili dve državi (Francija in Nizozemska), in je bil po obdobju za razmislek, v katerem je postalo jasno, da ne bo mogoče doseči potrebnega soglasja vseh držav članic, ta pristop opuščen, namesto tega pa se je uporabil pristop spremembe veljavnih pogodb,

F.

sta spremenjena metoda in postopek, kljub ohranitvi številnih praktičnih prilagoditev načrtovane institucionalne strukture Unije v novi obliki, pomenila manjše cilje in opustitev več značilnosti Ustave, preložitev začetka veljavnosti nekaterih njenih novih mehanizmov in vključitev posebnih ukrepov, prilagojenih posameznim državam članicam, v pogodbe,

G.

kljub temu soglasje vseh nacionalnih vlad Unije v zvezi s to pogodbo kaže, da se vse izvoljene vlade držav članic strinjajo, da je ta kompromis osnova njihovega prihodnjega sodelovanja, vsaka država članica pa bo morala pokazati največjo politično zavezanost, da bo pogodba ratificirana pred 1. januarjem 2009,

H.

je nujno, da vse države članice Lizbonsko pogodbo ratificirajo do konca leta 2008, kar bi državljanom omogočilo, da na volitvah leta 2009 glasujejo na podlagi celovitega poznavanja novega institucionalnega okvira Unije,

1.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba kot celota prispeva k znatnemu izboljšanju obstoječih pogodb, kar bo Uniji prineslo večjo demokratično odgovornost in izboljšalo njeno sposobnost odločanja (s krepitvijo vlog Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov), okrepilo pravice evropskih državljanov v razmerju do Unije in izboljšalo učinkovitost delovanja institucij Unije;

2.

pozdravlja dejstvo, da se bosta demokratična odgovornost in sposobnost odločanja povečali, kar bo omogočilo državljanom, da imajo večji nadzor nad dejavnostmi Unije, zlasti zaradi naslednjih izboljšav:

3.

pozdravlja dejstvo, da se bodo pravice državljanov okrepile zaradi naslednjih izboljšav:

4.

pozdravlja dejstvo, da ta pogodba na jasnejši in preglednejši način določa vrednote, ki so skupne vsem državam članicam in na katerih Unija temelji, kakor tudi cilje Unije ter načela, ki urejajo njene dejavnosti in odnose z državami članicami:

5.

pozdravlja dejstvo, da bo nova pogodba okrepila zmogljivost institucij Unije, da svoje naloge izvedejo učinkoviteje, zlasti zaradi naslednjega:

6.

se zaveda vsesplošnega obžalovanja, da je bilo treba po rezultatih referendumov v Franciji in na Nizozemskem za zagotovitev novega sporazuma med 27 državami članicami:

7.

potrjuje to pogodbo in poudarja pomembnost dejstva, da jo vse države članice Unije ratificirajo pravočasno, da bo lahko začela veljati dne 1. januarja 2009;

8.

meni, da bo Lizbonska pogodba zagotovila trden okvir, ki bo omogočil prihodnji nadaljnji razvoj Unije;

9.

se zaveda, da je spremenjena pogodba neizogibno manj jasna in berljiva kot kodificirana pogodba; zato poziva k takojšnji objavi prečiščenih besedil pogodb, kakor so bile revidirane z Lizbonsko pogodbo, kar bi državljanom zagotovilo jasnejše temeljno besedilo Unije;

10.

ponavlja svojo zahtevo, da si morajo institucije EU in nacionalni organi v skladu z načelom lojalnega sodelovanja prizadevati po najboljših močeh, da se evropske državljane jasno in nepristransko seznani z vsebino te pogodbe;

11.

naroči pristojnemu odboru, da pripravi potrebne spremembe Poslovnika Parlamenta in oceni potrebe po nadaljnjih izvedbenih ukrepih;

12.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za ustavne zadeve posreduje nacionalnim parlamentom držav članic, Svetu, Komisiji in nekdanjim članom Konvencije o prihodnosti Evrope, ter zagotovi, da parlamentarne službe, vključno z informacijskimi pisarnami, nudijo obširne informacije o mnenju Parlamenta o tej pogodbi.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/30

A.

ker je Komisija obljubila, da bo v celoti upoštevala stališča, ki jih je Parlament izrazil v svojih resolucijah o lizbonski strategiji, zlasti v resoluciji o globalizaciji z dne 15. novembra 2007,

B.

ker je Parlament v svojih prejšnjih resolucijah izkazal veliko podporo lizbonski strategiji in zlasti veliko odobravanje spremenjenega pristopa, ki je osredotočen na strategijo za rast in delovna mesta,

C.

ker so gospodarska rast, zaposlovanje, boj proti revščini in socialna vključenost močno povezani,

D.

ker imajo Evropska unija in države članice skupno odgovornost, da obravnavajo izzive, priložnosti in negotovosti državljanov v zvezi z globalizacijo; ker mora Evropska unija kot globalni akter prevzeti odgovornost in prispevati k doseganju in načrtovanju trajnostnega razvoja v svetu v času svetovne globalizacije, da lahko ljudje po vsem svetu izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja globalizacija,

E.

ker je notranji trg učinkovito orodje za izgradnjo dinamičnega in konkurenčnega na znanju temelječega gospodarstva ter za okrepitev konkurenčnega položaja Evrope na globalnem trgu, da se izboljša kakovost življenja njenih državljanov,

F.

ker ta resolucija v skladu z mandatom usklajevalne skupine Parlamenta za lizbonsko strategijo in zaradi spoštovanja pristojnosti drugih parlamentarnih odborov ne bo obravnavala podrobnosti zakonodaje in posvetovanj, ki so v teku;

1.

ponovno poudarja pomen učinkovitega izvajanja lizbonske strategije in izpostavlja medsebojno odvisnost gospodarskega, družbenega in okoljskega napredka pri oblikovanju dinamičnega in inovativnega trajnostnega gospodarstva;

2.

meni, da sta gospodarski razvoj in bodoče blagostanje Evrope odvisna od tega, kako bo znala vzpostaviti boljše pogoje za trajnostni razvoj in odpiranje delovnih mest ter se odzvati na priložnosti in izzive, ki izhajajo iz globalizacije, demografskih sprememb in globalnih okoljskih nevarnosti; meni, da so skupno orodje Evropske unije prenovljena lizbonska strategija in integrirane smernice;

3.

meni, da moramo za zagotovitev uspeha prenovljene lizbonske strategije okrepiti tudi rast v Evropi in povečati nezadostno domače povpraševanje, kar je treba doseči prek večjih prihodkov, povezanih z večjo produktivnostjo in zaposlovanjem;

4.

priznava, da Evropsko unijo v prihodnjem obdobju čakajo številni izzivi: upadanje prebivalstva, ki se bo začelo okrog leta 2020, večji gospodarski pritisk globalnih konkurentov, višje cene energije, podnebne spremembe in socialna neravnovesja; meni, da mora Evropa na te izzive odgovoriti z ustrezno kombinacijo politik;

5.

ugotavlja, da se program lizbonske strategije razvija pozitivno; vendar opaža, da so pri njenem izvajanju še pomanjkljivosti in da ni pravega razumevanja za to, da lahko tudi evropski razvojni proces v smeri večje rasti, ustvarjanja delovnih mest, ustrezne socialne varnosti in primerne zaščite okolja še vedno zaide v krizo;

6.

poudarja, da je Evropska unija kot največji svetovni izvoznik in uvoznik blaga, največji svetovni izvoznik storitev, drugi največji namembni kraj in izvor neposrednih tujih naložb med tistimi, ki imajo od odprtega svetovnega gospodarstva največ koristi; meni, da ima zato Evropska unija veliko odgovornost pri reševanju svetovnih vprašanj;

7.

odobrava globalno razsežnost lizbonskega procesa in ugotavlja, da je lizbonska strategija evropski odziv na priložnosti in tveganja, povezana z globalizacijo; v zvezi s tem zlasti poudarja pomen čezatlantskega sodelovanja, pa tudi izboljšanja sodelovanja z drugimi velikimi akterji, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in druga svetovna gospodarska območja;

8.

poziva k dogovoru o pravilih in praksah v svetovni trgovini, ki bodo združljivi z razvojnimi cilji tisočletja ter odgovornostjo, ki jo ima Evropska unija, ko prevzema vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in pri spodbujanju zdravja; načeloma poziva k sprejetju ukrepov za boj proti protekcionizmu v Evropski uniji in zunaj nje; poziva k sodelovanju in pravičnemu pristopu pri nadaljevanju kroga pogajanj iz Dohe;

9.

poudarja neizpodbitno vrednost dosledne politike stabilnosti in rasti ter pomen makroekonomske stabilnosti kot vira samozavesti, ki je podlaga za doseganje ciljev lizbonske strategije; poudarja, da morata za doseganje makroekonomske stabilnosti povečanje produktivnosti spremljati pravičnejša razdelitev in krepitev socialne kohezije; v zvezi s tem opozarja na zahtevo po povišanju plač, da ne bi zaostajale za srednjeročno rastjo produktivnosti;

10.

tako kot Komisija poudarja, da so gospodarstva držav članic močno medsebojno odvisna in da je razlog za program skupne reforme najmočnejši na območju evra;

11.

opozarja, da je nadvse pomembno ohraniti stabilnost finančnih trgov, in ugotavlja, da je nedavna kriza zaradi hipotekarnih kreditov z velikim tveganjem pokazala na potrebo, da Evropska unija razvije ukrepe nadzora delovanja, da bi okrepila preglednost in stabilnost finančnih trgov in bolje zaščitila potrošnike; zahteva oceno sedanjih sistemov in instrumentov bonitetnega nadzora v Evropi in vztraja pri tesnem posvetovanju s Parlamentom, s čimer bi dosegli jasna priporočila, kako izboljšati stabilnost finančnega sistema in njegovo sposobnost zagotavljanja varnega in dolgoročnega finančnega poslovanja evropskih podjetij;

12.

opozarja, da je subsidiarnost pomembna, saj državam članicam omogoča, da politike v zvezi z varnostjo in prožnostjo, o katerih so se skupno dogovorile, prilagodijo specifičnim praksam in navadam na svojih trgih dela;

13.

opozarja, da je kohezijska politika temeljno načelo pogodb in orodje za doseganje ciljev lizbonske strategije za rast in delovna mesta, ter da je do 75 % sredstev kohezijske politike predvidenih za prenovo in cilje lizbonske strategije; meni, da je treba izkoristiti splošni vpliv kohezijske politike Evropske unije in še zlasti strukturnih in kohezijskih skladov za izvajanje lizbonske strategije na regionalni ravni, in da je treba rezultate tega procesa skrbno spremljati na regionalni in lokalni ravni; meni, da bi moral sedanji ugodni gospodarski razvoj spodbuditi nadaljnje reforme; poudarja, da je treba raziskati dosedanji učinek izvajanja lizbonske strategije na regionalni ravni, saj bodo leta 2008 prvič lahko ocenjeni predhodni rezultati opredelitve namembnosti v okviru kohezijske politike;

14.

meni, da sodijo znanstvene in tehnološke raziskave med bistvene dele lizbonske strategije; se strinja, da je nujno treba okrepiti raziskave in razvoj ter da bi morale države članice sprejeti dodatne ukrepe za izpolnjevanje svojih ciljev glede raziskav in razvoja za leto 2010 ter napovedati, kako bodo do tega leta dosegle svoje cilje na tem področju ter kako bodo njihove strategije prispevale k uresničitvi evropskega raziskovalnega prostora; poudarja, da se bodo Evropski uniji z nujnim prehodom v energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, ki bo temeljilo tudi na obnovljivih virih, prek razvoja in uporabe nove tehnologije ponudile različne priložnosti; ugotavlja, da bodo velike priložnosti, ki jih bosta evropskemu gospodarstvu prinesla razvoj in uvajanje novih tehnologij in storitev, pripomogle k večji dekarbonizaciji globalnega gospodarstva; pozdravlja predlog Komisije, da bi v zvezi s tem določili „peto svoboščino“, tj. prosti pretok znanja, s katero bi dopolnili štiri svoboščine: prosti pretok blaga, storitev, oseb in kapitala, in združili vire Evropske unije in držav članic na področju raziskav in razvoja ter s tem zagotovili njihovo učinkovitejšo uporabo;

15.

pozdravlja nedavne pobude in naložbe v industrijsko in raziskovalno politiko; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo ter nedavne investicije v Galileo kot učinkovita sredstva za združevanje potreb po tehnoloških inovacijah z načrtovanim industrijskim razvojem; odobrava programa evropski sistem za globalno satelitsko navigacijo (Galileo in Skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev) kot ključna projekta Evropske unije; poudarja gospodarske in javne zasluge teh dveh programov ter koristi novih storitev in trgov, ki jih zagotavljata;

16.

meni, da so mreže odličnosti potrebne za zagotovitev vodilnega položaja Evrope na gospodarskih in tehnoloških področjih; meni, da bi morale države članice in regije podpirati razvoj grozdov odličnosti in ukrepe za spodbujanje tekmovalnosti in sodelovanja med njimi, da bi nadalje okrepile kulturo inovacij; meni, da bi morali Komisija, države članice ter regionalni in lokalni organi sprejeti nadaljnje ukrepe za dejavno podpiranje tesnejšega sodelovanja med javnimi organi, raziskovalnimi inštituti, univerzami in industrijo;

17.

poudarja, kako pomembno je, da evropska podjetja, državljani in organi uspešno zaključijo prehod v digitalno dobo in v resnici dosežejo na znanju temelječo družbo in gospodarstvo, kakor je predvideno v lizbonski strategiji; poziva, da je treba nadalje razviti znanost in tehnologijo v vsakodnevnem življenju državljanov ter spodbujati vključujočo družbo znanja za vse;

18.

poziva vlade držav članic in njihove regionalne uprave kot največje delodajalce, kupce in ponudnike storitev na notranjem trgu, naj spodbujajo inovacije z vzpostavitvijo pilotskih trgov za inovativne izdelke in storitve;

19.

ugotavlja, da imajo mala in srednja podjetja (MSP) ključno vlogo pri ustvarjanju novih delovnih mest ter izkoriščanju novih raziskav; odločno podpira zakon o malem gospodarstvu, ki ga je predlagala Komisija, kot sredstvo za ustvarjanje priložnosti za mala in srednja podjetja, za spodbujanje pristopa „najprej razmišljaj v malem“ ter za oblikovanje celovitega pristopa politike, da bi sprostili potencial rasti na vsaki stopnji življenjskega ciklusa malih in srednjih podjetij;

20.

poudarja, da je malim in srednjim podjetjem mogoče pomagati z zmanjšanjem regulativne obremenitve, izboljšanjem dostopa do javnih naročil in razvojem ugodnejše ureditve financiranja in izkoriščanja inovacij;

21.

se strinja, da je treba v Evropski uniji inovativne tehnologije hitreje pretvarjati v nove izdelke in storitve; zato podpira zahtevo Komisije, da se oblikuje „trikotnik znanja“, ki ga sestavljajo raziskave, izobraževanje in inovacije; pričakuje učinkovitejše vlaganje v nova znanja, vseživljenjsko učenje in sodobne sisteme izobraževanja/usposabljanja;

22.

pozdravlja dejstvo, da si je Komisija za nalogo zadala zmanjšanje regulativne obremenitve in si prizadeva za boljšo zakonodajo ter spodbuja države članice, naj sprejmejo enake ukrepe, pri čemer ne smejo ogroziti participativne pravice državljanov in varstva potrošnikov; pričakuje, da bosta Svet in Komisija spoštovala svoje zaveze, kakor so določene v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje (2); z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Komisija v zadnjem času številne pomembne zakonodajne predloge podala brez predhodne presoje vpliva ali ustrezne ocene učinkov obstoječe zakonodaje na istem področju;

23.

pri tem poudarja, da je v zunanji in trgovinski politiki potreben nov, celovit pristop usmerjen v zbliževanje pravil, standardov in regulativnega sodelovanja po vsem svetu; poudarja, da mora Evropa v polnosti izkoristiti svoj potencial kot odskočna deska za podjetja, ki vstopajo na svetovne trge, in kot privlačen kraj za vlagatelje; poleg tega zahteva, da se v vse dvostranske ali regionalne trgovinske sporazume Evropske unije, ki so še v fazi pogajanj, vključijo izvršljive določbe o izvajanju temeljnih delovnih standardov in drugih vidikov dostojnega dela, pa tudi večstranskih okoljskih standardov;

24.

ponovno poudarja, da bo pri ustvarjanju družbe, dovzetne za spremembe, izredno pomemben bolj vključujoč način sprejemanja gospodarskih odločitev; opozarja na sklepe pomladanskega Evropskega sveta iz leta 2005, ki poudarjajo, da je visoka raven socialne zaščite bistvena za lizbonsko strategijo; ponovno poudarja, da je nesprejemljivo, da ljudje živijo pod mejo revščine in so izključeni iz družbe; ponovno poudarja, da bi morali vsi evropski državljani imeti dostojno delo in dostojno življenje, tudi po upokojitvi; podpira nadaljnje ukrepe za uveljavitev politike boja proti revščini in socialni izključenosti z namenom, da se sprejme celovit pristop k obnovi odločilnega zagona za izkoreninjenje revščine do leta 2010 ter vsem evropskim državljanom omogoči uveljavljanje temeljnih pravic; poudarja pravno zavezujočo vključitev Listine Unije o temeljnih pravicah v Lizbonsko pogodbo; poziva spomladanski Evropski svet 2008, naj oblikuje ambiciozen socialni program s konkretnim učinkom na doseganje rezultatov lizbonske strategije;

25.

glede na to, da sta socialna in ozemeljska kohezija med bistvenimi elementi notranjega trga, ponovno poudarja, da je treba okrepiti zaupanje državljanov s spodbujanjem družbenih in okoljskih ciljev, skupnih vsem državam članicam, kot so visokokakovostna delovna mesta, enake možnosti ter varstvo zdravja in okolja, pri čemer je treba spoštovati evropsko kulturno raznolikost; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo EU opravljala svojo zaščitniško vlogo na teh področjih ter da ne bo prišlo do tekmovanja med državami članicami na področju zakonodaje;

26.

meni, da je nadaljnje vključevanje prometnega sektorja v lizbonsko strategijo nujno; vztraja, da je treba v skladu z integriranimi političnimi smernicami nameniti prednost trajnostnemu prometu, logistiki in razvoju vseevropskih omrežij, ter poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo nacionalni načrti, predloženi na spomladanskem Evropskem svetu leta 2008, odražali te prednostne naloge;

27.

poudarja, da so dobro delujoč notranji trg, visoko kvalificirana delovna sila, uravnoteženo socialno tržno gospodarstvo in demokratična stabilnost največja konkurenčna prednost za Evropo; poudarja, da notranji trg vlagateljem iz tretjih držav ponuja prednosti, kot so enotni pogoji delovanja in prosti pretok, vendar bi morala vstop na notranji trg spremljati podobna odprtost tretjih držav z razvitimi ali razvijajočimi se gospodarstvi za vlagatelje iz EU; poleg tega ugotavlja, da je treba vzpostaviti najboljše okvirne pogoje za evropska podjetja, vključno z boljšo pravno ureditvijo, dobrim upravljanjem, zdravo in pošteno konkurenco, učinkovito delujočimi trgi tveganega kapitala in komercializacijo rezultatov raziskav in inovacij;

28.

poziva države članice, naj pri oblikovanju politike namenijo največjo pozornost konkurenčnosti Evropske unije, dokončna vzpostavitev notranjega trga pa naj postane prednostna naloga, zlasti s pravočasnim in ustreznim izvajanjem direktiv o notranjem trgu ter odstranitvijo neupravičenih ovir pri dostopu do nacionalnih trgov; vendar opominja, da je vzpostavitev notranjega trga temeljila na konkurenčnosti, sodelovanju in solidarnosti, ki ostajajo temeljni pogoji za nadaljnje dosežke notranjega trga v 21. stoletju; vztraja, da je treba notranji trg razviti s pravili poštene konkurence, učinkovitimi davčnimi in socialnovarstvenimi sistemi ter visoko stopnjo varstva potrošnikov;

29.

poudarja, da je treba dokončno oblikovati notranji trg in izpeljati potrebne reforme; poziva države članice, naj podprejo preostale ukrepe, ki so potrebni za vzpostavitev notranjega trga Evropske unije za storitve, vključno s finančnimi storitvami, in naj zagotovijo, da bodo njihovi nacionalni upravni organi spodbujali nove ponudnike storitev in izdelke, obenem pa zagotavljali enake pogoje za vse in ustrezno preglednost ter pravno varnost interesov posameznih vlagateljev; meni, da bi morale nove politične pobude za dokončno oblikovanje notranjega trga temeljiti na analizi učinka, ki ga imajo na različne trge, gospodarske panoge in okolje ter socialno področje;

30.

poudarja, da je treba ustrezno zaščititi pravice intelektualne lastnine, in podpira pobudo za dostopen, varen in učinkovit patentni sistem, s katerim bi spodbujali naložbe in raziskovalna prizadevanja ter okrepili inovativne sposobnosti zlasti malih in srednjih podjetij; poziva vse tri institucije, naj si skupaj prizadevajo za dosego političnega soglasja o dejanskem izboljšanju patentnega sistema, ki bi državljanom omogočal korist od novih izdelkov in storitev po dostopnih cenah;

31.

ugotavlja, da tržni instrumenti vključujejo široko paleto političnih orodij, ki se vse bolj uporabljajo za doseganje okoljskih ciljev; meni, da tržni instrumenti, kot so na primer davki, dajatve in trgovanje z emisijami lahko pospešujejo uspešno razporejanje naravnih virov in v tem kontekstu prispevajo k uresničevanju ciljev lizbonskega strategije;

32.

ponavlja svoje stališče o prednostih preložitve davčnega bremena z dela na onesnaževanje okolja, saj bi bil to učinkovit način reševanja vprašanj v zvezi z okoljem, pa tudi z zaposlovanjem, ter meni, da je treba zmanjšati obremenitev dela, da bi ustvarili več delovnih mest in preprečili sivo ekonomijo;

33.

ugotavlja, da je cilje varnosti oskrbe z energijo, zagotavljanja trajnostne mobilnosti in energije za evropske državljane po razumni ceni ter ohranjanja poštenih cen mogoče doseči z isto strategijo kot za ambiciozno zastavljeno varstvo podnebja;

34.

zato poziva Komisijo, naj dosledno in hitro izvede sklepe s pomladanskega Evropskega sveta leta 2007 ter obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost v resnici določi za prednostno nalogo skupne energetske politike;

35.

poudarja, da je prehod na gospodarstvo z nizko porabo energije, ki bo temeljila na obnovljivih virih energije, pomembna naloga Evropske unije in drugih industrializiranih držav, in da je učinkovit način, kako se tega lotiti, uporaba tehnologij, ki so že na voljo, a je za njihovo uveljavljanje potrebno pogumno politično delovanje, vključno s spodbudami in z večstransko dogovorjenimi sankcijami za države, ki niso pripravljene prevzeti svojega dela bremena; poudarja, da se bodo Evropski uniji z nujnim prehodom v trajnostno gospodarstvo z nizko porabo energije in z nizkimi emisijami ogljika prek razvoja in uporabe nove tehnologije ponudile različne priložnosti;

36.

poudarja pomen prometne politike pri boju proti podnebnim spremembam in pri obravnavi širšega sklopa okoljskih vprašanj zagovarja politike, ki z različnimi ukrepi zmanjšujejo nepotrebni prevoz, in poziva, da se opravi celovita strateška okoljska ocena o vplivu vseevropskih prometnih omrežij;

37.

poziva države članice, naj v okviru učinkovite, trajnostne in okolju prijazne prometne politike hitro razširijo medsebojno povezana, interoperabilna vseevropska prometna omrežja, zlasti ob upoštevanju potreb novih držav članic; poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo ustrezno kombinacijo politik, da bi v celoti izkoristile potencial okolju prijaznih, inteligentnih prevoznih sistemov in tehnoloških inovacij;

38.

poudarja, da je zato bistveno zagotoviti, da bo v prihodnje povpraševanje po logističnih storitvah združljivo z manjšim vplivom na okolje in nižjimi emisijami toplogrednih plinov; meni, da trajnostni prevoz temelji na zmožnosti političnih nosilcev odločanja na evropski, nacionalni in regionalni ravni, da zagotovijo učinkovite spodbude, na podlagi katerih si lahko kupci prevoza, prevozniki in proizvajalci vozil še naprej prizadevajo za ustvarjanje okolju prijaznejšega logističnega trga;

39.

priznava, da se sicer kažejo koristi strategije Evropske unije za rast in delovna mesta, vendar opozarja, da jih niso občutili vsi državljani Unije; poudarja, da je pri obravnavanju globalizacije in izzivov demografskih sprememb nadvse pomembno, da se ljudem zagotovijo potrebne veščine in priložnosti, zato da se v večjem številu vključijo na trg dela in delo postane realna možnost za vse, zlasti prek ukrepov, usmerjenih na tiste, ki so najbolj oddaljeni od trga dela;

40.

poudarja, da mora za zagotovitev prostega pretoka in mobilnosti na trgu dela Svet sprejeti direktive o organizaciji delovnega časa, delovnih pogojih za začasne delavce in prenosljivosti pokojninskih pravic ter da bi moral nemudoma revidirati Direktivo Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev (3); poudarja, da je z odstranitvijo ovir za mobilnost na evropskem trgu dela omogočena večja zaščita evropske delovne sile; ugotavlja, da se mora Evropska unija potruditi in državljanom razložiti koristi pristopa, v katerem so učinkovito združene širitev, povezovanje, solidarnost in mobilnost delovne sile;

41.

ponovno poudarja, da si Evropa ne more privoščiti tako velikega števila nezaposlenih; ugotavlja, da pri velikih spremembah, ki se dogajajo po vsem svetu, evropski socialni model ne bo ostal neprizadet; meni, da si mora Evropa za to, da bi se spoprijela z demografskimi izzivi in zagotovila trajnostne javne finance, prizadevati za reforme trga dela in sistemov socialnega varstva, da bi okrepila spodbude za delo in ljudem zagotovila priložnosti in veščine, s katerimi se bodo laže soočali s spremembami in se laže ponovno vključili v plačano delo; poudarja, da se mora Evropska unija lotiti številnih reform, če želi ohraniti konkurenčnost na svetovnem prizorišču; meni, da se bo z okrepitvijo socialnega dialoga povečalo zaupanje med podjetji in delavci, ki je potrebno pri izvajanju reform; poudarja, kako pomembno je, da se dogovorjena skupna načela prožne varnosti izvajajo celovito in uravnoteženo tako za delavce kot delodajalce;

42.

poudarja, da tako delodajalci kot delavci pogosteje zahtevajo prožne oblike dela, in podpira sprejetje uravnoteženega sklopa skupnih načel v zvezi s prožno varnostjo; opozarja, da so izobraževanje, kvalifikacije in usposabljanje sestavni del najboljše zaposlovalne politike in da je treba infrastrukturo za varstvo otrok obravnavati kot enega od pogojev za povečanje zlasti vključenosti žensk v delo; spodbuja države članice, naj ta skupna načela vključijo v posvetovanja o nacionalnih programih reform s socialnimi partnerji, in poudarja ključno vlogo ukrepov za uskladitev poklicnega in zasebnega življenja, spodbujanja enakih možnosti za vse, usposabljanja in prekvalifikacije, aktivne politike na trgu dela, ustrezne socialne zaščite in premagovanja segmentacije trga dela z zagotavljanjem pravice do zaposlitve za vse delavce;

43.

priznava, da prožen, mobilen, varen in učinkovito delujoč trga dela prispeva k socialni vključenosti, saj ustvarja priložnosti za zaposlovanje vseh družbenih skupin; zato poziva države članice, naj ocenijo in izboljšajo predpise o delovnih razmerjih in vlagajo v izobraževanje, vseživljenjsko učenje in aktivne politike trga dela ter tako ustvarijo najboljše možne pogoje za visoko zaposlenost in mobilnost dela; poudarja, da je treba izboljšati osnovne spretnosti mladih, preprečevati predčasno prekinitev šolanja, zmanjšati negotovost zaposlitve ter izboljšati socialno in poklicno vključenost vseh; poudarja, da je digitalno vključevanje v povezavi z informacijsko družbo in na znanju temelječim gospodarstvom 21. stoletja izjemno pomembno, zlasti za prikrajšane in starejše ljudi ter prebivalce odmaknjenih podeželskih območij;

44.

z zaskrbljenostjo opaža trend povečevanja neenakosti porazdelitve dohodka in premoženja v državah članicah; meni, da bi lahko ta trend obrnili z ustreznimi nacionalnimi in evropskimi ukrepi, s katerimi bi dosegli, da bi bila družba bolj kohezivna in da bi se državljani zavedali, da imajo koristi od rasti;

45.

ugotavlja, da so nekatere države članice uvedle koncept minimalne plače; meni, da bi drugim državam članicam lahko koristilo, če bi se seznanile z njihovimi izkušnjami; poziva države članice, naj vsem zajamčijo pogoje za socialno in gospodarsko sodelovanje, zlasti pa zagotovijo ureditev, kot so minimalne plače ali drugi pravni in splošno zavezujoči predpisi ali kolektivni sporazumi v skladu z nacionalnimi tradicijami, ki zaposlenim za poln delovni čas omogočajo dostojno življenje z zasluženim denarjem;

46.

pozdravlja sporočilo Komisije o predlogu lizbonskega program Skupnosti za obdobje 2008–2010, v katerem predlaga bolj prednosten program z zgolj desetimi ključnimi cilji, ki jih je mogoče doseči med letoma 2008 in 2010; vendar poudarja, da je glavna priložnost lizbonske strategije medsebojno povezati različne reformne zahteve ter gospodarske, okoljske in zaposlovalne instrumente v enem reformnem programu; zato poziva Komisijo, naj se drži tega skladnega in povezovalnega pristopa kombinacije politik ter ga naj ne razgradi v ločene politične ukrepe;

47.

odobrava prizadevanja Komisije, da zmanjša birokracijo, s čemer želi zlasti pomagati malim in srednjim podjetjem in izboljšati oceno učinkov zakonodaje; obenem obžaluje, da Parlament in Komisija še nista dosegla dogovora glede vrste zahtevane presoje učinka; s tem v zvezi ponavlja poziv k neodvisnemu zunanjemu pregledu presoje učinka;

48.

odobrava cilj Komisije, da zmanjša upravno breme za podjetja; se veseli prejetja konkretnih podatkov o tem, kako poteka doseganje tega cilja ob zagotovljenih pogojih za dobro upravljanje; poudarja, da lahko k doseganju tega cilja prispevajo vse vladne službe, zato bi morale sodelovati pri ustreznih političnih odločitvah; v zvezi zmanjšanjem birokracije in poenostavitvijo zakonodaje poziva k jasnemu nadzoru, da se ugotovi, v kolikšni meri države članice dejansko izkoriščajo odstopanja, ki jih omogočajo evropski zakonodajni akti, ko gre za to, da se pri prenosu teh aktov upoštevajo nacionalne posebnosti in zastoji pri inovacijah;

49.

meni, da imajo države članice skupaj z zainteresiranimi stranmi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni glavno vlogo pri doseganju ciljev lizbonske strategije; poudarja, da so največjo rast in največ delovnih mest ustvarile države, ki so odprte za zunanjo konkurenčnost, izvajajo reforme in si prizadevajo za proračunsko ravnovesje ter visokokakovostne javne in zasebne naložbe; obžaluje še vedno majhno prepoznavnost lizbonske strategije v nacionalnih politikah številnih članic EU; meni, da je za zagotovitev njenega učinkovitega izvajanja treba mobilizirati vse zainteresirane strani v gospodarstvu; še posebej meni, da se bodo z večjo udeležbo socialnih partnerjev, nacionalnih parlamentov, regionalnih in lokalnih oblasti ter civilne družbe izboljšali rezultati lizbonske strategije in okrepila javna razprava o ustreznih reformah; podpira predlog Komisije državam članicam, naj poglobijo sodelovanje z nacionalnimi in regionalnimi parlamenti, obenem pa predvidijo letne razprave o izvajanju njihovih nacionalnih programov reform;

50.

poudarja, kako pomembno je, da so regionalni in lokalni organi ter zainteresirane strani zavezani tako obsegu kot inovativnemu značaju dosežkov; v zvezi s tem pozdravlja močno zanimanje, ki ga Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij kažeta pri spremljanju lizbonske strategije;

51.

opozarja, da so integrirane smernice pomembno usklajevalno orodje in da predstavljajo skupen okvir, v katerem države članice izpolnjujejo načrtovane nacionalne reforme; meni, da analize in povratne informacije iz držav članic kažejo, da smernice delujejo, vendar bi bilo vseeno treba izboljšati prilagajanje novim gospodarskim in zaposlitvenim pogojem ter nadalje spremljanje oz. primerjalne analize držav članic; poziva k obsežnejši uporabi in izvajanju kazalcev in ciljev;

52.

pozdravlja poročila o državah, ki jih je pripravila Komisija; vendar poziva k bolj sistematičnemu pristopu, ki bi pokazal tako dosežke kot pomanjkljivosti; podpira predlog Komisije, da uvede posebne opazovalne točke kot del večstranskega spremljanja, s čimer bi bila dana tudi možnost za izboljšanje odziva nacionalnih politik;

53.

meni, da pomanjkanje ustreznega spremljanja onemogoča osveščene politične izbire; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko veliko bolje uporabili strokovno znanje in znanje, ki je na voljo v evropskih decentraliziranih agencijah na področjih, za katera so pristojne;

54.

odobrava sklep s pomladanskega Evropskega sveta iz leta 2006, da ukrepa glede pomanjkanja podatkov, pridobljenih s spremljanjem s tem da naroči Odboru regij, naj pripravi študijo o strategiji za rast in delovna mesta, ki bo zajemala 104 regije in mesta Evropske unije, ki si izmenjujejo stališča o izvajanju lizbonske strategije, njeni rezultati pa bodo predstavljeni na pomladanskem Evropskem svetu leta 2008; poudarja, da bo študija pokazala, ali je določba o namembnosti strukturnih skladov prispevala k temu, da je bilo v inovacije in okoljske cilje usmerjenih več sredstev iz strukturnih skladov; pričakuje, da bo v študiji tudi ocena dodane vrednosti regionalizacije lizbonske strategije;

55.

meni, da način merjenja uspešnosti lizbonske strategije nikakor ni samoumeven, ali, bolj splošno povedano, ni samoumevno, kateri kazalci so primerni za merjenje „napredka“; je pa popolnoma prepričan, da spremljanje uspehov in neuspehov ne more biti omejeno na gospodarske kazalce, kot sta BDP/BND, saj sta v najboljšem primeru kazalec ustvarjenega bogastva v določenem obdobju, ne da pa zanesljivega podatka o ravni bogastva v neki družbi, še zdaleč pa ne pokaže, kolikšno ceno za ustvarjanje dodatnega bogastva plačujeta družba in okolje;

56.

podarja, da je treba razviti in uporabljati večrazsežnostni pristop pri ocenjevanju blaginje ljudi, ki ne bi temeljil le na BDP/BND; zato odobrava razpravo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj na njenem drugem svetovnem forumu o „Statistiki, znanju in politiki“ z naslovom „Merjenje in pospeševanje napredka družb“ iz junija 2007 ter razprave na konferenci Komisije z naslovom „Onkraj BDP“, ki so potekale v Parlamentu novembra 2007, saj so zanesljivi podatki pomembna podlaga za osveščene politične izbire;

57.

zato odobrava delo, ki so se ga lotili v različnih generalnih direktoratih Komisije, da bi razvili nove in kvalitativne kazalce; poziva, da je treba te kazalce – ki se bodisi nanašajo na socialno razsežnost, kot je kazalec revščine, bodisi na okoljsko razsežnost, kot je kazalec biotske raznovrstnosti – uporabiti pri prihodnjih ocenah nacionalnih programov za izvajanje lizbonske strategije in vključiti v spremljanje Komisije, ob tem pa ustvariti obsežnejši paket kazalcev za merjenje uspeha lizbonske strategije;

58.

izrecno zahteva, da se zagotovi primerno sodelovanje in polna vključenost vseh treh institucij EU v nadaljnjo obravnavo lizbonske strategije; izrecno poziva Svet in Komisijo, naj priznata vlogo Parlamenta, ki pozorno spremlja lizbonsko strategijo in nacionalne programe reform, zagotavlja pomembna proračunska sredstva za lizbonske cilje in tesno sodeluje z nacionalnimi parlamenti pri pomembnih zakonodajnih določbah;

59.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/38

A.

ker se makroekonomska stabilnost zagotavlja z ustreznim spletom številnih ekonomskih politik; ker je treba stabilizacijske izzive reševati ne le z makroekonomskimi ukrepi, ampak tudi z izvajanjem strukturnih reform proizvodnih trgov, trgov dela in kapitalskih trgov,

B.

ker je treba še kaj storiti v zvezi s pripravo Evropske unije in držav članic na globalizacijo ter srednjeročno in dolgoročno utrditi temelje za gospodarski uspeh in večjo socialno kohezijo,

C.

ker obstaja možnost, da vsak izkoristi edinstveno konkurenčno prednost, ki izhaja iz širitev Evropske unije in njenega nadaljnjega povezovanja,

D.

ker skupna valuta in skupna monetarna politika nudita novo razsežnost gospodarskemu povezovanju in usklajevanju političnih strategij, ki bi lahko okrepila vlogo euro območja pri zagotavljanju rasti in delovnih mest za celotno območje EU,

E.

ker so integrirane smernice osrednji instrument makroekonomske politike EU za rast in delovna mesta, osredotočen na srednjeročno obdobje treh let,

F.

ker morajo Evropska unija in države članice izvajati makroekonomske in mikroekonomske politike, da bi Evropa postala privlačnejši kraj za vlaganja in iskanje zaposlitve ter da bi pospešili znanje in inovacije z ugodnim vplivom na rast,

G.

ker se je na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2007 Evropska unija zavezala k doseganju količinskih ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in povečanju deleža obnovljivih virov energije do leta 2020,

H.

ker so finančne storitve še posebej pomembne, saj je ta sektor ključen za razvoj številnih področij gospodarske dejavnosti,

I.

ker so politike, katerih cilj je povečanje vlaganj v znanje in človeške vire ter tistih za krepitev inovacijskih zmogljivosti gospodarstva EU, bistvo Lizbonske strategije za rast in delovna mesta,

J.

ker so gospodarski pogoji za pretvorbo ustvarjalne energije ljudi v inovativne gospodarske rezultate, na primer nove ideje, visokotehnološka podjetja in regionalni razvoj, nezadostno razviti in ostajajo razdrobljeni,

K.

ker je zaradi pospešene globalizacije odločilnega pomena izboljšati mednarodno doslednost zakonodajnih določb, vključno z zavezanostjo visokim okoljskim in socialnim standardom,

L.

ker je stabilnost Evropske unije in zaupanje vanjo mogoče zagotoviti le z enotno razlago zakonodaje in predpisov, ki ustrezno odražajo realnost,

M.

ker brez dejavne vloge vseh državljanov EU ni možno doseči bistvenega napredka pri oblikovanju družbe, ki temelji na znanju,

1.

pozdravlja strateško poročilo Komisije, ki ocenjuje izvajanje prenovljene Lizbonske strategije za rast in delovna mesta, vključno s posodobljenimi integriranimi smernicami; podpira stališče Sveta, da mora prenovljena strategija dodati vrednost na ravni Skupnosti ter izboljšati skladnost reform, čim bolj povečati pozitivne učinke in zagotoviti, da programi Lizbonske strategije učinkovito zagotovijo številnejša in boljša delovna mesta v celotni Evropski uniji;

2.

ponovno poudarja pomen doslednega izvajanja Lizbonske strategije in njenih integriranih smernic ter medsebojno odvisnost gospodarskega, socialnega in okoljskega napredka pri ustvarjanju dinamičnega in inovativnega trajnostnega gospodarstva;

3.

meni, da lahko vedno večja neravnovesja, skupno povpraševanje in globalni inflacijski pritisk postanejo pomemben izziv za monetarno politiko glede na nadaljevanje negotovosti na finančnih trgih; poudarja, da zdravo in stabilno makroekonomsko okolje zahteva visokokakovostne javne finance s proračuni, ki so dodatno konsolidirani, ter dobro premišljeno zasebno in javno investicijsko politiko, ki uresničuje v prihodnost usmerjeno infrastrukturo in danes odpira jutrišnje trge; poziva k usklajenim ukrepom za povečanje odpornosti gospodarstva EU;

4.

meni, da bi trdne gospodarske politike pripomogle k okrepitvi zaupanja in zmanjšanju negotovosti glede trenutnih finančnih nemirov; meni, da mora Evropska unija v letu 2008 povečati svoj potencial rasti, da bo lahko ustvarjala nova delovna mesta, zlasti glede na širitev na 27 držav članic;

5.

poudarja, da je za makroekonomsko stabilnost potrebna tesna povezava med večjo produktivnostjo in pravičnejšo porazdelitvijo koristi rasti ter okrepitvijo socialne kohezije; v zvezi s tem opozarja na poziv k povečanju dohodkov, da bodo v skladu s srednjeročno rastjo produktivnosti;

6.

poudarja, da so vse večja finančna neskladja, čezmerno nihanje deviznih tečajev, omejitev posojil ter nadaljnja negotovost na finančnih trgih pomembni izzivi za oblikovalce makroekonomske politike in zlasti za monetarno politiko;

7.

poudarja, da je treba večjo pozornost nameniti boljši sinergiji med proračunsko politiko, plačami in rastjo produktivnosti ter tudi obravnavi vplivov proračunske politike na makroekonomska gibanja;

8.

je zaskrbljen zaradi visoke ravni deviznih tečajev eura, ki škodijo konkurenčnosti evropskega gospodarstva in ki na tej ravni zmanjšujejo manevrski prostor za monetarno politiko; podpira neodvisnost Evropske centralne banke pri oblikovanju monetarne politike in poudarja, da je dvig deviznega tečaja eura posledica vse večjih neravnovesij v tretjih državah in pomanjkanja domačega povpraševanja na euro območju;

9.

poudarja potrebo po trdni davčni politiki kot predpogoju za trajnostno rast in ustvarjanje novih delovnih mest v vsaki državi članici, v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe kot skupno odgovornost Evropske unije; poudarja velik pomen učinkovitosti javnih financ in meni, da bi lahko v večini držav konsolidacija javnih financ pripomogla h ohranitvi dolgoročne proračunske vzdržnosti; poudarja pomen posodobitve javne uprave kot sredstvo izboljšanja učinkovitosti in uspešnosti javnih financ;

10.

poudarja, da bi dobro integriran finančni sistem lahko povečal učinkovitost monetarne politike, zlasti na euro območju; je prepričan, da lahko finančni trgi bistveno prispevajo k makroekonomski in proračunski vzdržnosti; predlaga, da se pregledajo posebne smernice za finančni trg, povezane z boljšim razumevanjem morebitne prihodnje finančne krize ter boljšo preglednostjo in nadzorom nad vlagatelji, trgi in regulatorji;

11.

ugotavlja, da na tveganju temelječ pristop pri kapitalskih zahtevah olajšuje čezmejni pretok kapitala na podlagi posebnih podjetniških strategij v velikih finančnih skupinah in predstavlja makroekonomski izziv za majhne države članice; je prepričan, da sta učinkovit finančni nadzor in preglednost bistvena za odpravo makroekonomskih neravnovesij;

12.

poudarja medsebojno odvisnost gospodarstev držav članic, zlasti v euro območju; meni, da bi morale integrirane smernice vzpostaviti širši okvir za tesnejše sodelovanje na področju gospodarske politike, da bi uskladili nacionalne programe reform; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem za pridobitev širše podpore za skupni projekt EU uporabiti bolj prefinjen pristop do približevanja, ki bo odražal gospodarsko raznolikost in različne tradicije;

13.

meni, da lahko pospešitev zasebnih vlaganj in skupne pobude na področju zasebnega in javnega sodelovanja ob spoštovanju finančne konsolidacije sproži pomembne sinergije, izboljša zmožnost Evrope za soočanje z obstoječimi izzivi na področju znanosti in raziskav, prevoza in komunikacij, energije in okoljske trajnosti ter podpre učinkovito dodeljevanje virov v Evropi;

14.

poudarja, da je dereguliran globalni finančni sistem izven neposrednega vpliva politik EU in lahko prenaša tveganje finančne nestabilnosti; poudarja, da je enoten in skladen pristop regulatornih in zakonodajnih organov nujna predpostavka za uravnavanje čezmejnega širjenja tveganja; je prepričan, da je treba ponovno oceniti vpliv poslovnega modela in vloge mednarodnih finančnih skupin na globalne finančne trge;

15.

poudarja, da imajo Evropska unija in države članice skupno odgovornost za soočanje z izzivi, priložnostmi in negotovostmi, s katerimi se soočajo državljani in ki so nastali kot posledica globalizacije; meni, da je treba za spodbujanje evropske konkurenčnosti v globaliziranem svetu razvijati zunanjo razsežnost notranjega trga; opozarja, da se Evropska unija ne bo le pasivno prilagodila globalizaciji, ampak bo, nasprotno, oblikovala globalizacijo; poudarja pomembnost okrepljenega strateškega sodelovanja na mednarodni ravni, zlasti preko čezatlantskih odnosov, in sodelovanja znotraj močnejših multilateralnih organizacij s spodbujanjem osnovnih načel EU – solidarnosti, demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic;

16.

poziva, da se sprejmejo ukrepi za boj proti protekcionizmu v Evropski uniji in zunaj nje; poudarja, da protekcionizem zmanjšuje pravice potrošnikov in državljanov, namesto da bi jih ščitil;

17.

meni, da bi morala Evropska unija med večstranskimi nizi različnih večstranskih pogajanj, kot so pogajanja STO, oblikovati skupno stališče, ki vključuje skupne interese vsake posamezne države članice;

18.

poziva Komisijo, da razvije skladno integrirano politiko, usmerjeno k trajnostnemu razvoju; je prepričan, da je možno trajnostno rabo virov in krepitev sinergij med varstvom okolja in rastjo ter večjo inovativnost doseči s spodbujanjem razvoja in uporabe okolju prijaznih tehnologij ter bolj okoljsko naravnimi javnimi naročili s posebnim poudarkom na malih in srednje velikih podjetjih;

19.

poudarja vlogo tržnih instrumentov pri uresničevanju ciljev z zasedanja Evropskega sveta spomladi leta 2007, ki stremijo k temu, da se Evropa preusmeri v energetsko učinkovito gospodarstvo, ki temelji na obnovljivi energiji; meni, da je zaradi nenehnega pritiska na zviševanje cen energije in vedno večjega ogrožanja okolja pomembno spodbujati izboljšave na področju učinkovite rabe energije kot prispevek tako k rasti kot trajnostnemu razvoju; poudarja, da so evropska podjetja vodilna pri razvoju tehnologij na področju obnovljivih virov energije;

20.

pozdravlja predlog Komisije, da se uvede „peta svoboščina” namreč raziskovanje in inovacije – prosti pretok znanja –, ki bo dopolnila štiri svoboščine, prosti pretok blaga, storitev, ljudi in kapitala;

21.

meni, da je treba glede na rast cen živil, ki je očitno stalna in ne ciklična, pregledati mehanizme skupne kmetijske politike, ki omejujejo ponudbo; meni, da ima skupna kmetijska politika lahko ključno vlogo pri stabilizaciji cen hrane;

22.

ponovno poudarja svoje stališče, da bi bilo koristno, če bi bilo namesto dela davčno obremenjeno poslabšanje okolja, saj bi to bil učinkovit način za obravnavanje okoljskih vprašanj in vprašanj zaposlovanja, ter meni, da je treba za ustvarjanje več novih delovnih mest in boj proti sivi ekonomiji zmanjšati obdavčitev dela;

23.

poudarja, da zaradi nedokončanega oblikovanja notranjega trga dejanska produktivnost EU zaostaja za potencialno in ne omogoča popolnega izkoriščanja priložnosti, ki jih ponuja globalni trg; meni, da medtem ko je notranji trg blaga sorazmerno dobro povezan, ostajajo trgi storitev, vključno s finančnimi storitvami, precej razdrobljeni; poziva k pospešenemu povezovanju trga storitev z doslednim in skladnim izvajanjem ter spodbujanjem dogovorjenih pravil in odpravo ovir, ki otežujejo konkurenco in vstop na trg; ugotavlja, da ima zagotavljanje učinkovitih storitev splošnega gospodarskega pomena po dostopnih cenah pomembno vlogo v konkurenčnem in dinamičnem gospodarstvu;

24.

poudarja, da mora uveljavljanje štirih svoboščin povsod v Evropski uniji potekati na enak način in v enakem obsegu ter da je treba stalno spremljati njihovo delovanje;

25.

poudarja, da je treba omrežne panoge odpreti za konkurenco, s tem, da se na evropskih povezanih trgih zagotovijo enaki izhodiščni pogoji in učinkovita konkurenca; v zvezi s tem meni, da je javno lastništvo na trgih električne energije in plina eden od glavnih dejavnikov, ki povzročajo motnje na evropski ravni, in da je treba spodbude za konkurenco na teh trgih dodatno izboljšati; je prepričan, da bi moralo širjenje, izboljševanje in povezovanje evropske infrastrukture, s poudarkom na čezmejnih projektih in povezovanju med staro in novo Evropo, pripomoči k razvoju ustreznih pogojev za bistveno rast produktivnosti v sektorjih prometa, energije ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

26.

ugotavlja, da je potreben usklajen davčni okvir, ki bi moral biti ugoden za družbe, zlasti za mala in srednja podjetja, ter usmerjen k obnovi rasti in ustvarjanju novih delovnih mest;

27.

poudarja, da mora Evropska unija v smislu državnega financiranja pospeševati davčno ureditev, da bi spodbudila ustanavljanje novih podjetij in tehnološke inovacije; ugotavlja, da bi to lahko vključevalo, med drugim, zmanjšanje davka, ki ogroža učinkovitost in ustvarjanje novih delovnih mest, zlasti za posebne socialne skupine, kot so ženske, dolgotrajno brezposelne osebe in starejši;

28.

je prepričan, da je za spodbujanje podjetniške kulture in ustvarjanje bolj prijaznega okolja za mala in srednje velika podjetja ključno, da je sistem upravljanja institucionalnega okvira za inovacije racionaliziran ter podprt z učinkovitim sistemom financiranja, ki bo zagotavljal sredstva v vseh fazah inovacijskega procesa – od razvoja ideje do njene uresničitve na ravni podjetja; poudarja, da je treba strukturno politiko oblikovati prilagodljivo, da bi spodbudili ustvarjalno samoizražanje in olajšali donosno uporabo ustvarjalnih idej;

29.

je prepričan, da boljša pravna ureditev in uresničevanje ambicioznih ciljev pri zmanjševanju obremenitev, povezanih z novo zakonodajo EU, prispeva k bolj konkurenčnemu poslovnemu okolju in spodbuja zasebno pobudo; poziva države članice, da oblikujejo ravno tako ambiciozne cilje, ki se nanašajo na vse ravni nacionalne zakonodaje; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti povečevanju učinkovitosti in upravne zmogljivosti držav članic;

30.

meni, da bi morale aktivne politike trga dela kombinirati politike, ki temeljijo na „prožni varnosti” z novimi oblikami varnosti, vključno z motivacijo za aktivno iskanje zaposlitve kot tudi boljše predvidevanje in pozitivno upravljanje sprememb, vključno z gospodarskim prestrukturiranjem, na podlagi katerega bi v čim večji možni meri zmanjšali socialno izključenost in olajšali proces prilagajanja; je prepričan, da je treba posebno pozornost nameniti načinom, s katerimi je mogoče učinkoviteje doseči državljane ter upoštevati njihova pričakovanja in potrebe;

31.

meni, da je treba razvijati vseživljenjski pristop, da bi aktivno reševali demografska vprašanja, vključno s posodobitvijo pokojninskih sistemov, ter zagotovili finančno, gospodarsko in socialno vzdržnost;

32.

meni, da je izobraževanje ključni dejavnik dolgoročnega potenciala rasti in učinkovit instrument za boj proti revščini in izključenosti, ki omogoča ljudem, da izboljšajo svoj življenjski standard; priporoča, da Evropska unija izvaja učinkovitejše ukrepe ter da države članice več vlagajo v izobraževanje in izboljšajo dostop do izobraževanja in usposabljanja za vse;

33.

meni, da se lahko z namenom spodbujanja stalnega izpopolnjevanja in izpopolnjevanja na delovnem mestu skozi vse življenje, zlasti v primeru nizko kvalificiranih in starejših delavcev, z učinkovitimi strategijami vseživljenjskega učenja uravnovesi negativen vpliv staranja prebivalstva delovne sile EU; vendar meni, da si je treba odločno prizadevati za povečanje osnovnih znanj mladih, za občutno zmanjšanje zgodnjega opuščanja šolanja in premajhnega razvoja znanj na splošno ter za krepitev vključevanja migrantov in invalidov v družbo in na trg dela, zlasti s pospeševanjem razvoja znanja;

34.

meni, da bi bilo treba učinkovito politiko priseljevanja preučiti ob upoštevanju pomanjkanja usposobljene delovne sile in zahtev trga dela; meni, da nadaljnji razvoj celovite evropske migracijske politike, ki dopolnjuje politike držav članic, ostaja temeljna prednostna naloga, da bi se lahko soočili z izzivi in izkoristili priložnosti, ki jih migracije predstavljajo v novem obdobju globalizacije;

35.

meni, da so spodbujanje rasti in sodelovanja s tretjimi državami ter prihodnja gospodarska odprtost Evropske unije še naprej ključni za dobro uravnavanje migracijskih tokov in boj proti vzrokom ilegalnega priseljevanja in osebam, ki ga spodbujajo; priznava, da Evropska unija nujno potrebuje skladno politiko za zakonito (npr. gospodarsko) migracijo;

36.

pozdravlja poročila o državah, ki jih je pripravila Komisija; vendar poziva k bolj sistematičnemu pristopu, ki poudarja tako uspehe kot pomanjkljivosti; podpira predlog Komisije o uvedbi posebnih točk, ki jih je treba upoštevati kot del večstranskega nadzora in priložnost za izboljšanje odzivov nacionalnih politik; priznava, da je treba povečati vlogo regionalne ravni pri zagotavljanju rasti in delovnih mest, kot ji je dodeljena v novi generaciji programov kohezijske politike za obdobje od 2007 do 2013;

37.

obžaluje dejstvo, da je Lizbonska strategija še vedno slabo zaznavna v nacionalnih politikah številnih držav članic; meni, da je za njeno učinkovito izvajanje bistvenega pomena, da se k delovanju spodbudi vse gospodarske udeležence; zlasti je prepričan, da bi boljša vključitev socialnih partnerjev, nacionalnih parlamentov, regionalnih in lokalnih organov ter civilne družbe izboljšala rezultate Lizbonske strategije in okrepila javno razpravo o ustreznih reformah; podpira predlog Komisije, da države članice okrepijo sodelovanje z nacionalnimi in regionalnimi parlamenti, hkrati pa zagotovijo letne razprave o izvajanju svojih nacionalnih programov reform;

38.

poziva Svet, naj upošteva naslednje spremembe:

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/49

A.

ker leži pet držav, skupno imenovanih Srednja Azija (Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan), na osrednjem križišču med Evropo in Azijo in ker te države zgodovinsko in tradicionalno predstavljajo pomemben kraj srečevanja dveh celin in prehajanja med njima,

B.

ker EU vztraja pri tem, da je treba povsod v Srednji Aziji doseči napredek v smeri večje stabilnosti in rastočih ravni gospodarskega, demokratičnega in človeškega razvoja ter varnosti ljudi, za kar ima tudi jasen interes, in ker mora vedno izpolnjevati svojo obveznost vključevanja človekovih pravic v vse sporazume s tretjimi državami ter spodbujanja demokracije prek usklajenih politik in uporabe najprimernejših sredstev za te namene; ker bo to jamčilo za njeno verodostojnost in končno prispevalo k temu, da postane vedno bolj učinkovit akter v odnosih s to regijo in tudi širšim okoljem,

C.

ker je stabilnost v Srednji Aziji v svetovnem interesu, saj bi lahko resna in dolgotrajna nestabilnost v eni od petih držav imela katastrofalne posledice za celotno regijo ter bi lahko na več načinov vplivala tudi na EU in njene države članice,

D.

ob upoštevanju tveganj, povezanih z odvisnostjo od uvoza iz nestabilnih regij in od nestabilnih dobaviteljev, ter potrebe po vzpostavitvi zanesljivih, dostopnih in obstojnih energetskih poti,

E.

ker je varnost in stabilnost ter spoštovanje človekovih pravic in pravne države v državah Srednje Azije v interesu EU, saj strateški, politični in gospodarski razvoj ter vse večji čezregionalni izzivi v Srednji Aziji tudi neposredno ali posredno vplivajo na interese Evropske unije; ker lahko države Srednje Azije s svojimi bogatimi energetskimi viri in s prizadevanji za diverzifikacijo trgovskih partnerjev in dobavnih poti prispevajo k izpolnjevanju potreb Evropske unije po energetski varnosti in oskrbi z energijo,

F.

ker so na eni strani močni razlogi za sodelovanje med državami v tej regiji, na drugi strani pa je močan odpor do takšnih zamisli in prizadevanj, vsaj s strani vlade države Uzbekistan, ki se nahaja v središču regije in ima daleč največje število prebivalcev,

G.

ker izolacionizem navadno izhaja iz želje po ohranjanju notranjega nadzora – skrajne primere tega je mogoče videti v Turkmenistanu in Uzbekistanu – in ker so takšne želje značilne za režime, ki ne kažejo zanimanja za splošno soglasje, na katerem bi utemeljili svoje vladanje,

H.

ker pet republik Srednje Azije prejema uradno razvojno pomoč, kar pomeni, da se pomoč EU za te države obravnava kot razvojna pomoč,

I.

ker iz varnostnih in drugih interesov EU, pa tudi iz njenih vrednot in iz podpore razvojnim ciljem tisočletja izhaja, da je treba v samo središče pristopa EU do Srednje Azije postaviti stiske in pomanjkanje priložnosti, s katerimi se soočajo številni ljudje v tej regiji – katere deli so prizadeti zaradi revščine –, grožnje varnosti ljudi, ki so delno povezane z varnostnimi težavami v sosednjih državah, kot je Afganistan, ter nevarnost destabilizacije in konfliktov,

J.

ker je osnovni cilj razvojnega sodelovanja EU izkoreninjenje revščine v okviru trajnostnega razvoja, vključno z zasledovanjem razvojnih ciljev tisočletja,

K.

ker ima pomoč EU tej regiji večinoma obliko tehnične pomoči, ki se izvaja na podlagi programa TACIS, in ker so ocene učinkovitosti programa TACIS pokazale mešane rezultate,

L.

ker je pravica do zdravja v skladu s členom 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah človekova pravica in ker je splošen dostop do zdravstvenega varstva bistven za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja; ker so se zdravstvene razmere v vseh republikah Srednje Azije po razpadu Sovjetske zveze poslabšale, zdravstveni sistemi pa so v krizi; ker možno širjenje epidemij, kot sta HIV/AIDS in tuberkuloza, ki je odporna na zdravila, predstavlja dolgoročno grožnjo za EU; ker je kriza s ptičjo gripo pokazala, da se lahko nalezljive bolezni hitro širijo po Evropi; ker družbene posledice zdravstvene krize v različnih državah ogrožajo njihovo splošno stabilnost in razvojne možnosti ter vplivajo na Evropsko varnost,

M.

ker sta vprašanji energije in vode bistveni za varnost ljudi in meddržavne odnose v regiji, zlasti v zvezi s Kirgizistanom, Tadžikistanom in Uzbekistanom, in ker odpravljanje revščine ostaja bistveno za zmanjšanje družbene nestabilnosti,

N.

ker je v interesu EU uvažati več nafte in plina iz Srednje Azije, po možnosti preko novih prometnih poti, ter oblikovati jasen in pregleden okvir za proizvodnjo energije in promet z njo in ker sta v zvezi s tem pomembni državi Kazahstan in Turkmenistan,

O.

ker so države Srednje Azije v različni meri bogate z nafto, plinom, rudninskimi in vodnimi energetskimi viri; ker bi moralo izkoriščanje takšnih virov zelo olajšati gospodarski in družbeni razvoj; ker se lahko pod napačnimi pogoji pojavijo neželeni stranski učinki, kot je resno poslabšanje okolja, zmanjšana konkurenčnost drugih gospodarskih sektorjev, velika neenakost v bogastvu, pojavijo pa se lahko večje politične in družbene napetosti, ki utegnejo celo prevagati nad pozitivnimi stranmi (tako imenovano „prekletstvo naravnih virov“),

P.

ker so se 10. oktobra 2007 predstavniki Ukrajine, Poljske, Azerbajdžana in Gruzije sestali v Litvi, da bi razpravljali o novem omrežju za promet z nafto, zasnovanem za prenos surove nafte iz Kaspijskega morja prek Bakuja in Odese do poljskega pristanišča Gdansk,

Q.

ker sta Rusija in Kitajska poskušali povečati svoji območji vpliva v Srednji Aziji z ustanovitvijo Šanghajske peterice leta 1996, ki je združila Kitajsko, Rusijo, Kirgizistan, Kazahstan in Tadžikistan v forum za upravljanje čezmejnih vprašanj, leta 2001 pa je postala Šanghajska organizacija za sodelovanje, ki je danes največja regionalna organizacija v Srednji Aziji in zdaj kot polnopravno članico vključuje Uzbekistan ter Pakistan, Indijo, Iran in Mongolijo kot opazovalke,

R.

ker je več različnih držav v daljni in bližnji preteklosti imelo interese v tej regiji; ker nimajo vse države članice ambasad v regiji in ker glede te regije pogosto med seboj niso usklajene,

S.

ker so se z odhodom osebja Združenih držav iz letalskega oporišča Karši-Hanebad (K2) v Uzbekistanu 21. novembra 2005 vojaške zmogljivosti Združenih držav v Srednji Aziji zmanjšale na eno oporišče v Manasu, blizu kirgiške prestolnice Biškek,

T.

ker se politične, gospodarske, družbene in druge razmere zelo razlikujejo med državami Srednje Azije, v nekaterih primerih pa tudi znotraj samih držav, in ker je zato bistveno, da EU v skladu s tem prilagaja svoje politike,

U.

ker so države Srednje Azije nove države in ker so jih njihova prizadevanja pri oblikovanju držav ter politični in gospodarski tranziciji vodila v različne smeri, pri tem pa so se v različni meri oddaljila od nekdanjega sovjetskega sistema; ker je v primeru več držav obravnavanje vprašanj upravljanja še vedno ključno zaradi stabilnosti in varnosti, v primeru vseh držav pa zaradi političnega, družbenega in gospodarskega razvoja,

V.

ker prizadevanja EU vključujejo potrebo po zajezitvi tokov trgovine z drogami iz Srednje Azije ali prek nje, boj proti organiziranem kriminalu, vključno z bojem proti trgovini z ljudmi, in preprečevanje naraščanja terorizma; ker se boj proti terorizmu v nekaterih primerih uporablja kot pretveza za represivne ukrepe proti ljudem, ki kritizirajo vlade, zagovornikom človekovih pravic, verskim gibanjem in običajnim poslovnežem; ker se utemeljeno domneva, da so bili ukrepi v okviru varnostnega sodelovanja Uzbekistana s sosednjimi državami usmerjeni tudi proti takšnim osebam; ker se priznava obstoj migracij otroške delovne sile, ki zahteva nove oblike mednarodnega in socialnega partnerstva, ki vključuje vse strani, zainteresirane za celostno rešitev tega problema,

W.

ker se razmere na področju človekovih pravic v različnih republikah Srednje Azije razlikujejo in so na splošno daleč pod standardi, ki jih določa Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), in ker zlasti Uzbekistan in Turkmenistan sistematično kršita temeljne pravice in ne kažeta nobenega napredka na področju demokracije in pluralizma,

X.

ker republike Srednje Azije doslej še niso izvedle volitev – predsedniških ali parlamentarnih –, ki bi jih Urad za demokratične institucije in človekove pravice pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi lahko ocenil kot popolnoma svobodne in poštene,

Y.

ker so vse te države Srednje Azije članice OVSE in ker so v okviru te organizacije sprejele pomembne obveznosti glede temeljnih svoboščin, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države; ker države različno izpolnjujejo te obveznosti,

Z.

ker je Kazahstan v primerjavi z večino drugih držav v regiji dobro situiran; ker zadnje parlamentarne volitve v državi, ki so potekale 18. avgusta 2007, kažejo, da kljub nekaterim izboljšavam še vedno ne spoštuje v celoti svojih obveznosti niti ne izpolnjuje standardov OVSE in drugih mednarodnih standardov za demokratične volitve,

AA.

ker je civilna družba še posebej dejavna v večini držav Srednje Azije prek mreže lokalnih nevladnih organizacij in združenj, ki jih je treba zaščititi in ceniti kot izraz pripravljenosti državljanov, da sodelujejo pri demokratizaciji in družbenih procesih v svojih državah,

AB.

ker je v regiji mogoče učinkovito doseči politične, gospodarske in družbene izboljšave z vzpostavitvijo resnično neodvisnega sodstva in dejanskim bojem proti vse bolj razširjeni korupciji,

AC.

ker načela, na katerih temelji EU, vključujejo varovanje temeljnih pravic in svoboščin, vključno s svobodo izražanja in zaščito aktivistov za človekove pravice,

AD.

ker se zaradi primerov obsežnega zatiranja, korupcije in izkoriščanja ter odrekanja temeljnih pravic in možnosti ljudi za izboljšanje svojih življenj, skupaj z odsotnostjo priznanih poti za izražanje nezadovoljstva in sodelovanje v političnih procesih povečuje tveganje porasta ekstremizma in terorizma,

AE.

ker večina držav Srednje Azije trpi zaradi kršitev človekovih pravic, pomanjkanja ustreznega sodnega sistema, omejevanja opozicijskih strank in neodvisnih organov civilne družbe ter zaradi pomanjkanja svobode medijev,

AF.

ker je EU uvedla sankcije proti Uzbekistanu po pokolu v Andižanu maja 2005, vendar uzbekistanska vlada še naprej preprečuje neodvisno mednarodno preiskavo dogodkov ter nadaljuje svojo represivno politiko, vključno s preganjanjem zagovornikov človekovih pravic; ker se je oktobra 2007 Svet kljub temu odločil, da za obdobje šestih mesecev začasno prekliče prepoved izdaje vizumov osmim osebam, ki so neposredno odgovorne za vsesplošno uporabo sile v Andižanu; ker Svet s tem začasnim preklicem poskuša spodbuditi uzbekistanske oblasti k spremembi njihove politike in ker bo prepoved začela samodejno ponovno veljati aprila/maja 2008, razen če ne bodo izpolnjena merila, sprejeta v okviru sklepa Sveta,

AG.

ker je v regiji velik interes za sodelovanje z EU na področjih izobraževanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja in ker lahko takšno sodelovanje prispeva k poglabljanju stikov s civilno družbo ter širjenju evropskih vrednot demokracije, pravne države in človekovih pravic,

AH.

ker imata Mongolija in Afganistan na različnih področjih nekatere skupne značilnosti s petimi glavnimi državami Srednje Azije, vendar se strateški dokument Sveta nanju ne osredotoča ter se zanju uporabljajo drugačni instrumenti EU,

AI.

ker so nekatere države zaradi bližine te regije Afganistanu postale cenjene partnerice v boju proti terorizmu; ker so države članice EU prav tako uporabljale letališča ali zračni prostor v tej regiji; ker so bili hkrati s tem ukrepi EU za spodbujanje človekovih pravic v Srednji Aziji na splošno in še posebej v nekaterih državah zelo šibki,

AJ.

ker je Srednja Azija tranzitna pot za 30 % afganistanskega heroina, večinoma za ruski trg, kar povzroča organizirani kriminal in korupcijo, ki sta povezana s trgovanjem z drogami, ter zasvojenost in s tem povezane zdravstvene in družbene težave, ki močno vplivajo na stabilnost regije,

AK.

ker za Mongolijo veljajo podobne okoliščine kot za republike Srednje Azije, z zgodovinskimi, kulturnimi in gospodarskimi značilnostmi ter okoljskimi in energetskimi politikami, ki jih je v okviru strategije EU za Srednjo Azijo treba skladno obravnavati,

1.

pozdravlja večjo osredotočenost EU na Srednjo Azijo, kar jasno izraža sprejetje strategije za Srednjo Azijo; vseeno opaža počasno izvajanje projektov za pet držav regije;

2.

je prepričan, da so interesi EU, pa tudi prevladujoče razmere in možnosti v petih državah regije zelo raznolike, čeprav so vrednote, ki jih mora spodbujati EU, vedno enake;

3.

poziva k opredelitvi jasnih ciljev in prednostnih nalog za odnose EU z vsako od petih držav, ki temeljijo na splošni analizi regije in splošnem katalogu ciljev politike EU, vključenih v sprejeto strategijo EU;

4.

poudarja pomembnost spodbujanja poštenega in trajnostnega gospodarskega razvoja v regiji s strani EU, njene podpore lokalnim pobudam za gospodarski razvoj in reformam poslovnega regulativnega okvira ter izkoreninjenju revščine v povezavi s trajnostnim razvojem; v zvezi z izzivom, ki ga predstavlja terorizem, poudarja, da je krepitev sodelovanja na področju varnosti pomembna, a da se kakršen koli pristop k boju proti radikalizaciji in ekstremizmu, ki ne uravnoteži varnostnih potreb s človekovimi pravicami in dobrim upravljanjem sam sebe izniči; pozdravlja krepitev političnega dialoga z državami Srednje Azije; poziva Svet in Komisijo, naj še naprej spodbujata dobro upravljanje, človekove pravice, demokracijo in izobraževanje ter naj ter preučita tudi možnost sodelovanja z vsakovrstnimi verskimi skupnostmi; tako Svet kot Komisijo poziva tudi, naj zagotovita, da imajo vprašanja človekovih pravic enako težo pri odločnem pristopu EU k energetiki, varnosti in trgovini;

5.

je prepričan, da je mogoče nekatera vprašanja učinkovito obravnavati le z regionalnim pristopom, ki vodi k regionalnim rešitvam (npr. boj proti terorizmu, izkoreninjenje trgovine z ljudmi, boj proti drogam, upravljanje z vodo), in zahteva okrepljeno regionalno sodelovanje; zato poziva institucije EU, da po potrebi zagotovijo tehnično pomoč, zlasti pri širjenju znanja in izkušenj, ter da prevzamejo vlogo posrednika pri spodbujanju dialoga med državami Srednje Azije; opozarja pa, da so države Srednje Azije na različnih ravneh razvoja in da med njimi obstajajo večje politične, gospodarske in kulturne razlike; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da Komisija in Svet pri načrtovanju prihodnjih partnerstev in sodelovanj poskušata sprejeti pristope, ki so prilagojeni različnim državam, in regionalne pristope;

6.

poziva k razlikovanju med politikami EU v zvezi s pristopom do držav v regiji, ki naj zlasti temeljijo na položaju človekovih pravic v posamezni državi, spoštovanju obveznosti, ki so jih v okviru OVSE sprejele njihove vlade, razvojnih potrebah držav in zavezanosti vlad k izboljšanju blaginje državljanov, njihovi sedanji in morebitni pomembnosti za EU v vlogi trgovinskih partnerjev, sodelovanju na področju energetike in drugih področjih, dialogu o mednarodnih vprašanjih ter možnostih za uspešnost ukrepov EU, vključno z različnimi oblikami pomoči;

7.

poudarja pomen čezmejnega sodelovanja, zlasti pri razumevanju, da se s tem poveča učinkovitost skupnih prizadevanj v boju proti trgovini z ljudmi in drogami; zato poziva institucije EU, naj po potrebi zagotovijo tehnično pomoč, zlasti pri širjenju znanja in izkušenj, ter naj prevzamejo vlogo posrednika pri spodbujanju dialoga med državami Srednje Azije;

8.

poudarja potrebo po doslednosti politike EU v Srednji Aziji in zato opozarja, da mora biti strategija skladna z Evropskim soglasjem o razvoju; poudarja tudi, da mora biti vsa pomoč, ki se zagotovi v okviru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, skladna z njegovimi splošnimi cilji, torej izkoreninjenjem revščine in uresničevanjem razvojnih ciljev tisočletja;

9.

ugotavlja, da je izkoreninjenje revščine v Prilogi k strategiji opisano kot glavna prednostna naloga dvostranske pomoči Evropske skupnosti za obdobje 2007–2013; poziva Komisijo, naj Parlamentu redno zagotavlja podrobne informacije o tem, kako sta dvostranska in regionalna pomoč povezani s posameznimi razvojnimi cilji tisočletja, ter o proračunu, predvidenem za zdravstveni sektor in sektor osnovnega izobraževanja;

10.

poudarja, da so reforme socialnih sektorjev, področja zdravstva, varnosti hrane, boja proti korupciji ter osredotočanje na trajnosten in pravičen gospodarski razvoj bistvene za zagotovitev dolgoročne stabilnosti, varnosti in blaginje v državah Srednje Azije; zato meni, da postopek ocenjevanja potreb na nacionalni in regionalni ravni zagotavlja EU jasno priložnost za pridobitev preglednosti in verodostojnosti v odprtem dialogu z vsemi zainteresiranimi stranmi, vključno s civilno družbo, parlamenti in lokalnimi organi;

11.

verjame, da članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji predstavlja pomemben dosežek za gospodarsko stabilnost regije, vendar je ta cilj mogoče doseči le s spoštovanjem mednarodnih standardov za tuje naložbe in z neodvisnim sodstvom;

12.

poziva Komisijo in Svet, naj izvajata vse primerne ukrepe, katerih namen je spodbujanje globlje povezanosti Srednje Azije v svetovni trgovski in gospodarski sistem, zlasti s takojšnjo vključitvijo štirih držav v regiji, ki še niso članice, v Svetovno trgovinsko organizacijo;

13.

meni, da so za gospodarski razvoj držav v regiji nujne temeljita reforma finančnega in zavarovalniškega sistema, vzpostavitev učinkovitega sistema mikrokreditov, izboljšanje ureditve bančnih aktivnosti in nadzora nad njimi, privatizacija državnih bank ter vzpostavitev nacionalnih finančnih trgov, ki bodo dejansko konkurenčni in odprti za tuje banke;

14.

poziva Svet, naj pooblasti Evropsko investicijsko banko, da v sodelovanju z Evropsko banko za obnovo in razvoj, ki že deluje v tej regiji, poveča svojo kreditno podporo Srednji Aziji;

15.

poziva Komisijo, naj usklajeno uporabi vse instrumente, ki jih ima na voljo – od političnega dialoga in politik Skupnosti (zlasti na področjih trgovine, razvoja, konkurence, raziskav in okolja) do subvencij in posojil, vključno s subvencijami in posojili Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj ter drugih mednarodnih finančnih institucij –, da se pospeši uresničitev teh projektov;

16.

spodbuja države v regiji, naj zagotovijo boljšo zaščito za neposredne tuje naložbe;

17.

poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta vse možne ukrepe, da bi državam Srednje Azije olajšala uporabo splošnega sistema preferencialov EU in pospešila razvoj trgovine znotraj regije;

18.

poziva Komisijo in Svet, naj državam v regiji zagotovita strokovno gospodarsko in upravno tehnično pomoč, ki bo omogočila okrepitev lokalne javne strukture, vzpostavitev učinkovitejših in bolj raznovrstnih gospodarskih temeljev ter izboljšanje prodornosti lokalnih proizvodov na tujih trgih, zlasti v EU;

19.

meni, da je strategija premalo ambiciozna kar zadeva dvostransko sodelovanje na področjih človekovih pravic, pravne države, dobrega upravljanja in demokratizacije;

20.

meni, da mora EU pri ocenjevanju položaja na področju človekovih pravic posebno pozornost nameniti obstoju – ali neobstoju – verodostojnih zavez zadevnih vlad za izboljšanje tega položaja, pri čemer se mora osredotočiti na napredek, ki ga je mogoče dokazati, na odnos do zagovornikov človekovih pravic in na raven sodelovanja s posebnimi poročevalci in mehanizmi ZN ter drugimi pomembnimi mednarodnimi akterji;

21.

v zvezi s tem poziva Svet in Komisijo, naj ohranita dosledno in enotno stališče do vprašanj človekovih pravic, da demokracija, dobro upravljanje, pravna država in človekove pravice postanejo sestavni del strategije za Srednjo Azijo, naj na teh področjih, kot je bilo storjeno na drugih področjih in ob posvetovanju z državami partnericami iz Srednje Azije, določita jasna merila, kazalce in cilje; poziva Svet in Komisijo, naj posebno pozornost namenita izpustitvi političnih zapornikov in neodvisnosti medijev;

22.

obsoja preganjanje zagovornikov človekovih pravic v Uzbekistanu in Turkmenistanu; poziva Svet in Komisijo, naj si po svojih najboljših močeh prizadevata za zaščito njihovih dejavnosti in telesne nedotakljivosti, ter poziva zadevne vlade, naj takoj izpustijo vse zagovornike človekovih pravic, ki so v zaporu ali prisilno pridržani v psihiatričnih bolnišnicah zaradi političnih razlogov;

23.

poudarja, da bi bilo treba v največji možni meri omejiti stike EU z varnostnimi strukturami ali podporo EU varnostnemu sodelovanju, ki vključuje zelo represivne države, in da morajo biti vsi tovrstni stiki vedno pregledni;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj ponudijo posebno pomoč za reformo in izboljšanje sodstva v regiji, da se omogoči večja neodvisnost in učinkovitost pri delu sodstva, tudi na področju boja proti korupciji;

25.

poziva Svet in Komisijo, naj tesno sodelujeta z državami Srednje Azije pri izvajanju reform izobraževanja in naj te države spodbuja pri ločitvi državljanskih in socialnih pravic od lastninskih razmerij z reformo sistema prijave bivališča (pri katerem posameznik, ko postane državljan, v svoj potni list dobi žig za prijavo bivališča);

26.

meni, da sta razvoj in podpiranje resnične civilne družbe pogoj za kakršen koli napredek; obžaluje, da so v nekaterih državah Srednje Azije nevladne organizacije v težkem položaju, saj vlade nenehno ovirajo njihove dejavnosti; poudarja, da mora EU še naprej podpirati civilno družbo, tako s finančno pomočjo kot z zagotavljanjem prepoznavnosti (s forumi in posvetovanjem), kar lahko pripomore k vzpostavitvi participativne demokracije; meni, da bi morala EU obravnavati civilno družbo kot partnerja v prizadevanjih za trajnostno družbo, družbeno stabilnost ter razširjanje vrednot in standardov EU;

27.

ugotavlja, da bi morala politika EU glede Srednje Azije temeljiti na poglobljenih razpravah in izmenjavah z vsemi zainteresiranimi stranmi; zato poziva EU, naj začne vključujoč politični dialog, ki bo parlamente, civilno družbo in lokalne oblasti pritegnil k izvajanju in spremljanju strategije in programov;

28.

opozarja na zelo razširjene zlorabe žensk v več regijah Srednje Azije (primeri tega so prisilne poroke, trgovina zaradi spolnega izkoriščanja, posilstva itd.) in poziva vlade držav Srednje Azije, naj izvajajo veljavno zakonodajo za varstvo pravic žensk, ter Komisijo, naj v programe pomoči vključi ustrezne ukrepe;

29.

poziva srednjeazijske vlade, naj okrepijo obstoječe zakone o pravicah žensk in naj izboljšajo svoje izvajanje teh zakonov; poziva Komisijo, naj še naprej podpira projekte na področju človekovih pravic in demokracije, ki se nanašajo posebej na vlogo žensk; poziva EU, naj podpira celovito izvajanje Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk ter jo uporabi kot merilo za tesnejše sodelovanje; poudarja, da se težaven položaj žensk v številnih delih Srednje Azije še poslabšuje zaradi neenakega dostopa do izobraževanja, zdravstva in zaposlovanja, ter poudarja, da bi moral tretji razvojni cilj tisočletja o spodbujanju enakosti med spoloma in povečevanju moči žensk postati prednostna naloga, ki bi jo bilo treba vključiti v zadevne dejavnosti EU;

30.

pozdravlja podporo izvajanju norm in konvencij Mednarodne organizacije dela o dostojnem delu ter poudarja, da morajo biti ti standardi sestavni del gospodarskega sodelovanja, naložb in trgovinskih odnosov; ugotavlja, da delo otrok še vedno povzroča veliko zaskrbljenost, zlasti v Tadžikistanu in Uzbekistanu, ter poudarja potrebo po podpori izvajanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah;

31.

poudarja razširjeno uporabo otroškega dela v več srednjeazijskih državah, zlasti pri nabiranju bombaža, gojenju tobaka, pridobivanju premoga in v sektorjih ročnih obrti, ter poziva zadevne vlade, naj učinkoviteje izvajajo obstoječe ukrepe za boj proti temu, naj pripravijo dosledne nacionalne politike o otroškem delu ter naj v celoti podpirajo projekte mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij za odpravo otroškega dela in v njih sodelujejo; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem v okviru Instrumenta razvojnega sodelovanja vzpostavi poseben program;

32.

poziva Komisijo, naj razvije dejavno sodelovanje na področju migracij, ki bo vodilo do dejanskega in participativnega dialoga, v katerem bodo obravnavani izvorni vzroki migracij, in sicer prek posebnih programov lokalnega gospodarskega razvoja, ki se na primer spoprijemajo s pomanjkanjem gospodarskih priložnosti na podeželju, da bi zmanjšali posledično povečanje revščine v mestih;

33.

poziva Svet in Komisijo, naj v celoti uporabita svoje izkušnje in najboljšo prakso za spodbujanje varstva človekovih pravic migrantov, zlasti prosilcev za azil in beguncev; obsoja, da vlade držav Srednje Azije prisilno izročajo prosilce za azil in še posebej begunce iz Uzbekistana, ter poziva Svet in Komisijo, naj sodelujeta z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice pri zaščiti in podpori političnih beguncev;

34.

opozarja na dejstvo, da je bilo iz Srednje Azije veliko Ujgurov na zahtevo Kitajske izročenih tej državi, kar odraža naraščajoč pritisk Kitajske na vlade v regiji, ter ugotavlja, da beguncem grozi resno kršenje človekovih pravic;

35.

meni, da bi glede na velik porast nalezljivih bolezni v regiji, kot je HIV, morala biti osrednja prioriteta donatorske skupnosti, tudi Komisije, zdravstvo in reforma javnega zdravstvenega sektorja;

36.

odločno spodbuja EU, naj podpira izobraževanje in usposabljanje ter tako ponudi srednjeazijskim študentom večje možnosti za študij v EU, podpira pa naj izmenjavo študentov z univerzami v EU;

37.

poudarja geopolitični položaj Srednje Azije ter rastoč interes gospodarskih in političnih sil, kot so Rusija, Združene države Amerike, Kitajska in Turčija, za to regijo; zato meni, da je tesno sodelovanje s temi državami kar zadeva Srednjo Azijo zelo pomembno, če se interesi skladajo in hkrati niso v nasprotju s prizadevanji za človekove pravice; poziva Svet in Komisijo, naj najdeta načine za boljše usklajevanje med posameznimi ukrepi in politikami držav članic EU v regiji, pa tudi med EU in ostalimi zainteresiranimi državami; v zvezi s tem poudarja ključno vlogo Turčije kot države kandidatke za članstvo v EU v Srednji Aziji ter poziva Svet in Komisijo, naj čim bolje izkoristita zgodovinske, gospodarske in kulturne odnose Turčije z nekaterimi državami v regiji, pri čemer v celoti vključita to državo kandidatko v razvoj in izvajanje strategije;

38.

poudarja pomen nadaljnjega razvoja medregionalnega sodelovanja, zlasti z državami črnomorske regije;

39.

obžaluje, da v strategiji Sveta za Srednjo Azijo Mongolija ni vključena med države, skupno imenovane Srednja Azija (Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan), zlasti ob upoštevanju znatnega napredka Mongolije pri vzpostavljanju države, ki temelji na demokraciji, človekovih pravicah in vladavini prava v regiji; poziva Svet in Komisijo, naj najdeta rešitev na ravni EU in pripravita izjavo o razvoju Mongolije;

40.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da so v vsaki državi vsi sektorji družbe vključeni v politični dialog in partnerstvo z EU ter da je v njeno politiko zajet širši niz akterjev, zlasti parlamenti in civilna družba;

41.

pozdravlja imenovanje Pierrea Morela za posebnega predstavnika EU za Srednjo Azijo ter poziva Svet, naj okrepi njegove pristojnosti in bolje opredeli njegovo vlogo, tudi s prispevanjem k boljšemu usklajevanju politik držav članic v regiji;

42.

poziva Komisijo, naj nemudoma nadaljuje z ustanavljanjem delegacij v vseh državah Srednje Azije, kjer razmere to dopuščajo, saj je celovita prisotnost na terenu pogoj za učinkovito ukrepanje EU; upošteva načrte za vzpostavitev celovitih delegacij v Biškeku in Dušanbeju leta 2008, kar bo znatno izboljšalo prepoznavnost EU v Kirgiziszanuin Tadžikistanu, to pa bi moralo pripeljati tudi do okrepitve sodelovanja;

43.

pozdravlja sklep Sveta, da junija 2008 in potem vsaj na vsaki dve leti pregleda napredek, dosežen pri izvajanju strategije; meni, da bo ta pregled priložnost za tesnejše povezovanje strategije za Srednjo Azijo z evropsko sosedsko politiko;

44.

ugotavlja, da je Kazahstan bistven zaveznik in strateški partner v boju proti mednarodnemu terorizmu, trgovini z mamili in verskemu ekstremizmu; priznava kazahstansko tradicijo rasne in verske složnosti v državi, v kateri je več kot 100 različnih etničnih skupin in 45 različnih verstev; poziva Svet in Komisijo, naj prednostno podpirata vlado Kazahstana in njegovo civilno družbo, da se utrdi pravna država in dodatno spodbujajo demokratične volitve v prihodnosti;

45.

poudarja pomen Kazahstana za trgovino EU z energijo kot glavnega trgovinskega partnerja v Srednji Aziji; opozarja na podpis memoranduma o soglasju, ki je osredotočen na spodbujanje sodelovanja z EU z namenom razvoja varnega energetskega in industrijskega sodelovanja; ugotavlja, da sta Euratom in vlada Republike Kazahstan ta memorandum dopolnila s sporazumom o sodelovanju na področju energetike in izjavo o miroljubni uporabi jedrske energije, pri čemer opozarja, da so v Kazahstanu tretje največje rezerve urana na svetu;

46.

pozdravlja zanimanje Kazahstana za krepitev sodelovanja z Evropsko unijo ter priznava skupni pomen okrepljenih političnih in gospodarskih odnosov med EU in Kazahstanom; meni, da bi morala EU nadaljevati s pristopom pozitivnega sodelovanja s Kazahstanom, vendar poudarja, da razvoja odnosov med EU in Kazahstanom ni mogoče ločiti od prizadevanj Kazahstana, da bi spoštoval svoje mednarodne obveznosti in obveznosti v okviru OVSE na področju človekovih pravic, temeljnih svoboščin in demokracije;

47.

poudarja, da zadnje parlamentarne volitve, ki so potekale 18. avgusta 2007, kljub nekaterim izboljšavam niso izpolnjevale standardov OVSE in drugih mednarodnih standardov; izraža svojo zaskrbljenost, ker je vse sedeže v parlamentu zasedla vladajoča stranka, naklonjena predsedniku, kar lahko vodi k monopolizaciji oblasti s strani predsednika Nursultana Nazarbajeva in njegovih privržencev; poziva kazahstansko vlado, naj odpravi vse nesorazmerne omejitve za registracijo novih političnih strank, na primer nerealno število članov (50 000) za oblikovanje politične stranke;

48.

podpira odločitev, da se Kazahstanu dovoli, da bo leta 2010 prevzel predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, kar so omogočila zagotovila Kazahstana, da bo podprl sedanji mandat Urada za demokratične institucije in človekove pravice pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter demokratiziral in liberaliziral politični sistem v Kazahstanu; v zvezi s slednjim opozarja na zagotovila, da bo zmanjšal zahteve za registracijo za politične stranke in za medijske hiše ter spremenil zakon o volitvah, vse to pa bi moralo biti storjeno leta 2008, in na zagotovila, da bo spremenil zakon o medijih, tako da se bo skladal s priporočili Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, in zmanjšal kazensko odgovornost za obrekovanje; pozdravlja tesno povezavo med temi vprašanji in bodočim predsedovanjem Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, ki jo je vzpostavil Kazahstan, ter z veseljem pričakuje pravočasen in prepričljiv prenos reformnih zagotovil v konkretne ukrepe, močno spodbuja Kazahstan, naj izkoristi priložnost in stori odločen korak k popolnoma demokratičnem sistemu in se pripravi na resnično uspešno predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi;

49.

poziva vlado k odločnejšemu premiku v smeri demokratičnega institucionalnega sistema, pri čemer opozarja na stalni napredek, ki ga Kazahstan dosega, odkar je leta 1991 razglasil neodvisnost;

50.

poudarja pomanjkanje dejanske svobode tiska ter izraža zaskrbljenost zaradi predsedniškega nadzora nad glavnimi mediji in preganjanja opozicijskih novinarjev; poleg tega izraža zaskrbljenost zaradi novega osnutka zakona o medijih, v skladu s katerim bi bili novinarji odgovorni za omalovaževanje in ki bi okrepil kaznivost obrekovanja in žaljenja dostojanstva, v skladu s tem zakonom pa bi se lahko vložila tožba proti vsakemu novinarju zaradi objave informacij v zvezi z zasebnim življenjem javne osebnosti; ugotavlja, da veljavni zakoni zagotavljajo zadostno zaščito pred neetičnimi novinarji;

51.

pozdravlja, da je Kazahstan podpisal izbirni protokola h Konvenciji ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Konvencija ZN proti mučenju), ter poziva k njegovi čim prejšnji ratifikaciji in izvajanju;

52.

meni, da si je treba čim bolj prizadevati za utrjevanje in podporo krhkih demokratičnih institucij v Kirgizistanu; meni, da lahko ta država postane vzor vsem drugim državam Srednje Azije na področju demokracije, človekovih pravic in pravne države; poziva Svet in Komisijo, naj povečata pomoč tej državi in tako pomagata zagotoviti, da bo začela in uspešno izvedla obljubljene reforme;

53.

odločno podpira napredek Kirgizistana na področju svobode tiska in medijev ter prizadevanja politikov in civilne družbe za ustavne reforme; poziva kirgiško vlado, naj v državi zagotovi varnost za novinarje, dokonča obljubljene medijske in protikorupcijske reforme ter doseže večji napredek pri politični in proračunski decentralizaciji;

54.

izraža svojo zaskrbljenost zaradi novega osnutka ustave, izglasovanega na referendumu 21. oktobra 2007, ki bi lahko znatno spremenil ravnotežje oblasti; izraža svojo zaskrbljenost, ker kirgiški organi o tej občutljivi zadevi niso sprožili obširne javne razprave, ki bi vključevala vse skupine v kirgiški družbi; poziva kirgiške organe, naj zaščitijo ustrezen sistem nadzora in ravnovesja oblasti;

55.

obžaluje, da predčasne parlamentarne volitve 16. decembra 2007 niso izpolnile številnih obveznosti Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi; poudarja, da Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi meni, da so volitve na splošno pomenile zamujeno priložnost in korak nazaj v primerjavi z volitvami leta 2005 ter niso izpolnile pričakovanj javnosti po nadaljnjem utrjevanju volilnega postopka; izraža zaskrbljenost zlasti nad mehanizmom dvojnega volilnega praga, ki je najmočnejši opozicijski stranki preprečil vstop v novi parlament, stranka predsednika Kurmanbeka Bakijeva pa je zato dobila ogromno večino; poziva kirgiške oblasti, naj v zvezi s tem sprejmejo ustrezne ukrepe za vzpostavitev celovitega političnega pluralizma; obžaluje, da je policija zatirala in odvzela prostost aktivistom nevladnih organizacij in aktivistom za človekove pravice, ki so miroljubno demonstrirali proti pomanjkljivostim v volilnem postopku;

56.

pozdravlja pozitiven razvoj večstrankarskega sistema in delitve oblasti v Tadžikistanu po koncu državljanske vojne leta 1997; ugotavlja, da Tadžikistanu odtlej živi v negotovi stabilnosti, saj je predsednik – čeprav se zdi, da uživa pristno podporo med ljudmi – sistematično zatrl vso opozicijo in uvedel strog nadzor nad tiskanimi mediji ter televizijskim in radijskim programom; obžaluje, da v državi ni resnične civilne družbe, kar bo ogrozilo prihodnji demokratični razvoj, ter poudarja potrebo po dodatnih velikih reformah in spoštovanju človekovih pravic; v zvezi s tem poziva k sprejetju vseh potrebnih ukrepov za spoštovanje Konvencije ZN proti mučenju, zlasti s kazenskim pregonom uradnikov, ki so odgovorni za poniževalno ali slabo ravnanje, ter poziva k odpravi smrtne kazni;

57.

izraža zaskrbljenost zaradi novega osnutka verskega zakona, ki bo, če bo sprejet, vključeval omejevalne določbe glede pravnega statusa verskih skupnosti, zlasti kar zadeva pridobitev pravnega statusa za nemuslimanske skupnosti; ugotavlja, da več določb tega zakona krši ustavo Tadžikistana in mednarodne norme, ki jih je Tadžikistan sprejel; izraža tudi zaskrbljenost, ker bodo vodje mošej v Tadžikistanu predmet verskega preskušanja ter poziva tadžikistansko vlado, naj spoštuje verovanja in obstoj verskih manjšin;

58.

ugotavlja, da je Tadžikistan, ki nima naravnih virov, kot sta nafta in plin, ena od 20 najrevnejših držav na svetu, ter da obstaja zelo resna zaskrbljenost zaradi ravni izkoriščanja žensk in otrok v tej državi, pa tudi v Uzbekistanu, pri proizvodnji bombaža, ki je dejansko monokultura;

59.

spodbuja tiste države članice, ki še niso ratificirale Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju s Tadžikistanom, naj to čim prej naredijo, saj bi lahko bile nepotrebne zamude za Tadžikistan odvračajoč in nekoristen znak; si bo prizadeval za odobritev Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju v bližnji prihodnosti;

60.

opozarja na neeksplodirane kasetne bombe v Tadžikistanu, poziva k povečanju finančnih sredstvom za njihovo odstranitev in poudarja potrebo po mednarodnem sporazumu o prepovedi kasetnih bomb; opozarja tudi na obstoj minskih polj na mejah z Afganistanom in Uzbekistanom; poziva uzbekistanske oblasti, naj popolnoma sodelujejo pri odkrivanju teh minskih polj, in Komisijo, naj podpre potrebne programe za odstranjevanje min;

61.

glede na vlogo Tadžikistana kot tranzitne države za droge iz sosednjega Afganistana spodbuja EU, naj dodatno okrepi svojo podporo za boj proti tem dejavnostim v Tadžikistanu, ne da bi ogrozila čezmejno trgovanje, ki je odločilnega pomena za gospodarski razvoj obmejnih regij;

62.

meni, da je želja novega predsednika Gurbangulya Berdimuhamedova o izvedbi velike reforme izobraževalnega sistema, pozitiven, čeprav še vedno zelo omejen znak sprememb v Turkmenistanu; meni, da je prav, če se EU odzove na pripravljenost Turkmenistana na sodelovanje na tem področju;

63.

pozdravlja odločitev predsednika Berdimuhamedova o pomilostitvi enajstih političnih zapornikov, obsojenih na daljše zaporne kazni zaradi nasprotovanja politiki nekdanjega predsednika Saparmurata Nijazova; spodbuja sprejetje nadaljnjih ukrepov za izpustitev vseh političnih zapornikov v državi;

64.

vseeno poudarja, da mora Turkmenistan napredovati na ključnih področjih, da bo lahko EU napredovala glede Začasnega sporazuma, med drugim z omogočanjem prostega in svobodnega dostopa Mednarodnemu odboru Rdečega križa, brezpogojno izpustitvijo vseh političnih zapornikov in zapornikov vesti, odpravo vseh vladnih ovir pri potovanju in z omogočanjem svobodnega delovanja vsem nevladnim organizacijam in organizacijam za varstvo človekovih pravic v državi;

65.

opozarja na nujno potrebo po izboljšanju zelo slabih razmer na področju človekovih pravic, še posebej zelo slabega položaja malih, neregistriranih verskih skupnosti in njihovih voditeljev ter drugih manjšin, ter vztraja, da mora biti vsak dodatni razvoj odnosov med EU in Turkmenistanom, vključno z morebitno sklenitvijo Začasnega sporazuma o trgovini in trgovinskih zadevah ter poznejšega celovitega Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, tesno povezan z jasnimi dokazi, da že poteka proces znatnega izboljšanja na tem področju, pa tudi s pristnimi znaki, da se bo nadaljeval;

66.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi nedavnega izbruha epidemije gripi podobne bolezni v Turkmenistanu, ki je zelo verjetno povezana z gojenjem in nabiranjem bombaža; poziva Komisijo, naj v okviru instrumenta razvojnega sodelovanja ponudi pomoč turkmenistanskemu ministrstvu za zdravje, da razišče naravo bolezni in njene vzroke ter poišče najučinkovitejša zdravila; poziva Komisijo, naj pomaga državam Srednje Azije zmanjšati porabo pesticidov pri gojenju bombaža in uvesti okolju prijazne tehnike;

67.

potrjuje svojo podporo sankcijam proti Uzbekistanu, ki jih je uvedla EU po pokolu v Andižanu; obžaluje zelo omejen napredek v zvezi z merili za ocenjevanje splošnega razvoja stanja na področju človekovih pravic; opozarja na sklep Sveta z dne 15. oktobra 2007, da podaljša embargo na orožje za dodatnih 12 mesecev (skupno stališče 2007/734/SZVP) in pogojno odpravi vizumske omejitve za začetno obdobje 6 mesecev; nujno poziva uzbekistanske organe, naj izkoristijo to priložnost in sprejmejo konkretne ukrepe za izboljšanje položaja človekovih pravic, spoštujejo svojo zavezo izpolnjevanju mednarodnih obveznosti na tem področju in izpolnijo pogoje, ki jih je določila EU;

68.

podpira vzpostavitev dialoga o človekovih pravicah med EU in Uzbekistanom; je seznanjen z velikimi težavami, ki so povezane s tem, in poudarja, da morajo pričakovanja ostati realistična; zavrača vsako namero, da bi se zgolj obstoj tega dialoga uporabil kot izgovor za odpravo sankcij in predstavljanje vprašanja človekovih pravic kot vprašanja, ki se zdaj ustrezno obravnava; ponovno poudarja, da so pomembni le rezultati, in poudarja, da je zavezanost Uzbekistana zagotoviti pravico in odgovornosti za pokol v Andižanu bistvena za kakršno koli nadaljnje sodelovanje z EU;

69.

poziva Komisijo, naj poleg klavzule o človekovih pravicah in sankcij EU določi konkretne obveznosti ter vzpostavi učinkovitejše mehanizme spremljanja, da se doseže dejansko izboljšanje položaja človekovih pravic v Uzbekistanu;

70.

pozdravlja sprejetje zakonodaje v uzbekistanskem parlamentu o odpravi smrtne kazni in s pooblastilom sodišč za izdajanje sodnih naloge za prijetje narejen pozitiven korak v smeri reforme kazenskega pravosodnega sistema v Uzbekistanu; poziva k celovitemu pregledu kazenskega pravosodnega sistema, ki bi učinkovito spodbudil izvajanje teh reform;

71.

obžaluje dejstvo, da predsedniške volitve 23. decembra 2007 ponovno niso izpolnile številnih obveznosti Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za demokratične volitve, in da so po mnenju Urada za demokratične institucije in človekove pravice volitve potekale v strogo nadzorovanem političnem okolju, v katerem ni bilo možnosti za resnično opozicijo; upošteva predsedniško amnestijo, razglašeno 2. januarja 2008, s katero je bilo pomiloščenih več kot 500 zapornikom in je bila skrajšana zaporna kazen za nadaljnjih 900 zapornikov, ter obžaluje, da je ta amnestije pomagala le malo političnim zapornikov;

72.

poziva EU, naj izpolni svojo zavezo, da bo izboljšala svoje odzivanje na težavna partnerstva in nestabilnost držav ter podpirala preprečevanje nestabilnosti držav prek reform upravljanja, pravne države, protikorupcijskih ukrepov in izgradnje obstojnih državnih institucij, da bi pomagala tem državam izpolnjevati vrsto osnovnih funkcij in uresničevati potrebe njihovih državljanov, ki vključujejo izobraževanje, zdravstvo in vse osnovne storitve;

73.

opozarja, da se je EU zavezala, da bo podpirala preprečevanje katastrof in pripravljenost nanje v državah, ki so ranljive zaradi naravnih nesreč, podnebnih sprememb, degradacije okolja in zunanjih gospodarskih pretresov; zato – glede na trenutne razmere v državah Srednje Azije – poudarja, da je treba te zaveze v celoti upoštevati v strategiji EU;

74.

ugotavlja, da so veliki deli regije bogati z naravnimi viri, katere pa se je v preteklosti več desetletij industrijsko izkoriščalo in predelovalo, zaradi česar je okolje zelo onesnaženo, zemljišča degradirana, pretoki rek znatno manjši in gladine jezer, na primer Aralskega jezera, nižje; pozdravlja dejstvo, da je Kazahstan po razglasitvi samostojnosti leta 1990 prepovedal jedrske poskuse na svojem ozemlju, vendar opozarja na potrebo po usklajenem delovanju za obravnavanje težav v zvezi s slabo vzdrževanimi skladišči za radioaktivne odpadke v regiji;

75.

ugotavlja, da velik del regije uporablja veliko vodnih virov za namakanje v kmetijstvu, vendar ne na pameten način, kar povzroča velike težave pri rekah in jezerih (npr. pri Aralskem jezeru) ter pri nadaljnjem razvoju kmetijskega in drugih sektorjev; zato priporoča uporabo novih tehnik in metod, da se izboljša upravljanje z vodo v kmetijskem sektorju, na primer z boljšim tesnenjem namakalnih kanalov;

76.

pozdravlja prepričljiva prizadevanja Kirgizistana na področju varovanja okolja, zlasti številne dvostranske projekte sodelovanja, v katere je vključena ta država in ki ji prinašajo velike koristi;

77.

podpira predlog, da se v Biškeku ustanovi tako imenovana „Akademija za vodo in energijo“ za vse države Srednje Azije, s cilji doseganja resnično trajnostne rabe vode ter ustvarjanja vodne energije, izboljšanja tehnologije prenosa, zaščite biološke raznovrstnosti ter izboljšanja kmetijskih in namakalnih tehnik;

78.

ugotavlja, da je voda edina surovina, katere je v Tadžikistanu v izobilju, ter da bi – glede na to, da okolju prijazni projekti vodne energije zahtevajo obsežne kapitalske naložbe – večje tuje naložbe pomagale Tadžikistanu do raznolikosti gospodarstva, tako da ne bi bil več odvisen od monokulture bombaža in z njo povezanih stroškov za okolje, zdravje in otroško delo, s čimer bi dosegli večje gospodarske in okoljske koristi ter bi se izboljšala blaginja; poziva tadžikistansko vlado, naj si prizadeva za krepitev zakonodajnega in davčnega okvira ter javne uprave in naj odpravi pomanjkanje osnovne infrastrukture in se spopade z endemično ravnjo korupcije, da se spodbudijo vlaganja v državo;

79.

spodbuja odprt in učinkovit dialog z vsemi državami Srednje Azije na področju okolja in učinkovite rabe virov ter poziva k njegovi dejanski uresničitvi;

80.

verjame, da mora biti EU enotna glede energetske politike, glede na to, da so v regiji projekti, ki so na področju dobave energije zelo pomembni za Evropo;

81.

meni, da je sodelovanje v zvezi z zunanjo energetsko politiko EU v okviru strategije za Srednjo Azijo najpomembnejše; zato podpira prizadevanje Evropske unije za povečanje uvoza plina in nafte iz Kazahstana in Turkmenistana ter diverzifikacijo tranzitnih poti; poziva EU, naj na področju energetike dejavno sodeluje z regijo, zlasti s Kirgizistanom, Tadžikistanom in po možnosti Uzbekistanom, da se obravnavajo energetske težave, ki so zlasti pomembne z vidika njihovih velikih potreb za človekov in gospodarski razvoj, težavnih meddržavnih odnosov in nezanesljive oskrbe;

82.

verjame, da je nadaljnja krepitev sodelovanja med srednjeazijsko in črnomorsko regijo na področjih energije in prevoza bistvena za doseganje navedenih ciljev EU; meni, da bi bilo treba sem vključiti vlaganje v razvoj alternativnih virov energije, energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter novo infrastrukturo v energetskem sektorju in posodobitev obstoječe; priznava pomembno vlogo Kazahstana kot močnega gospodarskega akterja v Srednji Aziji, kjer je EU glavna trgovinska partnerica in kjer Kazahstan izvaja strategijo napredne socialne, gospodarske in politične modernizacije;

83.

meni, da mora EU spodbujati odgovorno in trajnostno uporabo naravnih virov v regiji, tudi tako, da kjer je to primerno, spodbuja preglednost prihodkov prek podpore sodelovanju držav in nevladnih organizacij v pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji;

84.

poziva, da se posebno pozornost nameni projektom, ki povezujejo naftna in plinska polja ter distribucijski sistem v Srednji Aziji s cevovodi, povezanimi z Evropsko unijo, vključno s prihodnjimi projekti, kot je plinovod Nabucco;

85.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za Srednjo Azijo, vladam in parlamentom držav članic, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsednikom, vladam in parlamentom Kazahstana, Kirgizistan, Tadžikistana, Turkmenistana in Uzbekistana.

6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/63

A.

ker učinkovitost politik EU v veliki meri določa njihovo izvajanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; ker je treba strogo nadzirati, kako države članice spoštujejo pravo Skupnosti s strani držav članic, in to spremljati, da bi zagotovili zaželen pozitiven učinek prava na vsakodnevno življenje državljanov,

B.

ker število pritožb zaradi kršitev prava Skupnosti kaže, da državljani Unije igrajo pomembno vlogo pri njegovem izvajanju in da je sposobnost institucij EU, da ustrezno odgovorijo na skrbi državljanov, pomembna za verodostojnost Evropske unije,

C.

ker lahko Komisija prilagodi načine za učinkovito izvajanje svojih nalog in uvede spremembe za boljšo uporabo prava Skupnosti,

1.

ugotavlja, da je število postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija, v zadnjih letih nenehno naraščalo in leta 2003 je bilo ugotovljenih 2 709 kršitev (za EU 15); nadalje ugotavlja, da je število ugotovljenih kršitev v letu 2004 občutno padlo (za 563) in se v letu 2005 ponovno povečalo, vendar ni preseglo ravni iz leta 2003: 2 653 registriranih kršitev (za EU 25);

2.

v zvezi s tem ugotavlja, da priključitev desetih novih držav članic očitno ni vplivala na število registriranih kršitev, ter poziva Komisijo, naj da Parlamentu jasna pojasnila in zagotovila, da to ni posledica pomanjkanja registracij pritožb ali/in pomanjkanja notranjih virov, ki se v Komisiji ukvarjajo s kršitvami, in/ali politične odločitve, da bo do teh držav članic bolj prizanesljiva;

3.

pozdravlja pripravljenost večine ustreznih generalnih direktoratov, da priskrbijo informacije o dodeljenih sredstvih za kršitve na svojem področju kot tudi o stanju postopkov za ugotavljanje kršitev; ugotavlja, da ima vsak generalni direktorat svoj način uporabe prava Skupnosti in dodeljevanja sredstev ter da ni natančnega pregleda in splošne javne ocene različnih delovnih pristopov;